2« F. K.: Birfča Suhodlaka najhujši pot. Biriča Suhodlaka najhujši pot. Spisal F. K. I. uda zima je bila na Gorenjskem meseca prosinca leta 186 . . Sneg je zapadel štiri čevlje na debelo. Na sv. treh Kraljev večer se je zjasnilo, in zlatormena zora prihodnjega jutra je pripeljala s seboj krasen zimski dan. Okrajni predstojnik v mesteci K. je prišel v svojo pisarno. Zadovoljno je pogledoval na okna, skozi katera so sijali prvi žarki vzhajajočega solnca. V tisočerih odsevih so se bliščale zimske cvetice po zamrzlem steklu. Kako prijetno jih je gledati pri zakurjeni peči! Visoko tam gori na snežnikih plamene snežni in ledeni vrhovi v jutranjem svitu; niže pod njimi se odsevajo biseri snežnih zvezdic izmed temnozelenega smrečja, ravnino pa pokriva krasna bela odeja, da kar vid jemlje. Doli pod gradom, v katerem gospoduje naš predstojnik, vije se bistra Sava, in nad njo se dreve jate gladnih vran in krokarjev, počasi mahaje z otrplimi perutimi. Ko se predstojnik naveliča lepega razgleda, sede zložno v naslanjač, potegne iz žepa cev velikanske turške pipe in zakliče: »Suhodlak!« V vratih se prikaže urnih nog uradni sluga, po domače birič Cene Suhodlak. Srednje je rasel, obraz mu je suh, brki ostriženi. »Kaj zapovedujete, milostivi gospod predstojnik?« vpraša z velikim strahom. »Zažgi!« zarenči gospod predstojnik, ne da bi ga pogledal. Suhodlak prižiga veliko pipo. V lepih valovitih kolobarcih puha predstojnik izborni turški tobak predse. Kakor je prišel, tako zopet izgine Suhodlak. Niti miška ne bi slišala, tako tiho je zaprl vrata za seboj. To je silno ugajalo gospodu predstojniku. Pogostoma ga je celo pohvalil vpričo svojih pisačev, da, celo uradnikom ga je navajal za vzgled. Ko počasi potegne došle spise iz zavitkov, razjezi se. Ljubljansko deželno sodišče je razpisalo glavno kazensko obravnavo proti Antonu Albrehtu, logarjevemu sinu z Volbenka pod Sv. Joštom. Anton Albreht se je hotel oženiti še ta predpust; zahteval je od očeta, naj mu izroči hišo, in ker se je starec branil, pretil mu je z orožjem. F. K : Biriča Suhodlaka najhujši pot. 21 Danes še mora Suhodiak v hribe s povabili za tožnika očeta in zatoženca sina. »Niti v najhujši zimi mi ne dajo trinogi ljubljanski miru! Kaj mislijo, da sem prišel tlako delat zanje v to mesto ?« In prav je govoril gospod predstojnik. Res ni prišel na tlako v to mesto. Poglejte samo njega okrogli trebušček, poglejte polne police zastarelih nerešenih sodnih spisov, in izvestno mi potrdite, da gospod predstojnik ni tlačanil! Res da on ne bode trpel hude zime, vender se huduje, da se mu jedva vidi rdeča glavica izmed gostega dima! Zakaj deželno sodišče je zopet odločno zahtevalo, in to ga je spravilo iz ljubega miru. »Suhodiak!« zakliče zopet. »Evo vam dvoje povabil, jedno za Toneta Albrehta, po domače Lavra, in jedno za Jožeta Albrehta. Danes še ji morata imeti v rokah.« Kakor da je treščilo z jasnega neba, tak6 se je prestrašil Suhodiak. Danes, ko se sleharna božja stvarca greje pri topli peči, ali vsaj čepi kje v zatišji, danes da bi moral gaziti najgrše jarke, najstr-mejše griče! Palec na desni nogi mu da nekaj več srčnosti, zakaj prav radovedno mu preži izpod obuvala. Kako ga bode zeblo ! »Milostivi gospod predstojnik, ali ne bi mogel počakati do nedelje, če pride kdo k maši, ali do ponedeljka, ko je tržni dan? Saj takrat lahko izročim povabili.« »Kaj, da bi zaradi jedne birfške kosti preložili vso obravnavo ? Danes še morata imeti povabili v rokah, sicer si poiščem ob meseci drugega služabnika.« Ostre besede — ali v srci predstojnik izvestno ni mislil tak<5 hudo. Zakaj če odide Suhodiak, kdo bi mu tako lep6 prižigal pipo, kdo vrataril tolikanj spretno ? Vender je ta huda grožnja brezkončno vplivala na ubogega Suhodlaka. Globoko se prikloni in še globoče vzdihne, nato vzame povabili. Toda v najtajnejšem kotu duše se mu kuha upravičen srd do krutega predstojnika. Krčevito stisne nezakriti palec in zapre vrata skoro nekoliko trše. 2. Ves žalosten se napoti domov na kokerško predmestje. »Mica, danes pa le moli zame, če me hočeš še videti živega,« reče svoji ženi. »Kaj se je pripetilo tako strašnega?« vpraša ga ona boječe. 22 F. K.: Birfča Suhodlaka najhujši pot. »Moj Bog, v največji sneg so me zapodili kakor vzteklega psa! Danes še moram biti pri Lavni na Volbenku. Alo, Tonče, hitro mi skoči k Brkerežu, da mi zakrpa čevelj, sicer bodem moral še bos gaziti po snegu kakor zver.« Suhodlak se pripravlja na težavni pot. Obleče volnen jopič, čezenj zgoranjo suknjo, katera pa že sredi hude zime nagiblje na cvet. Zenica mu prinese oskromen obed. Ko se vrne deček s čevljem, obuje se, pokrije novo uradno kapo, da se pokaže ljudem veljavnejšega, in vzame močno gorjačo. Iz nova poboža Tončka, ki se drži na jok, poda skrbni ženi roko in reče: »Mica, ako obtičim kje v snegu, ali če me raztrga zver, plačaj črno mašo pri Sv. Joštu, da podeli mir in pokoj moji duši!« 3- Hudo je škripal sneg, ko je stopal Suhodlak po savskem mostu. Ura v zvoniku cerkve Sv. rožnega venca je udarila baš jedno uro popoldne. Takoj na konci savskega mostii se zavije pot na desno stran skozi Gorenjo Savo proti vasici Rakovici. Lep in prijeten je ta pot, vedno držeč ob savskem obrežji. Ali samo poleti je tod lep izprehod. Takrat se tudi gospoda iz mesta, mala in velika, ali kakor že pravimo, »jara in visoka«, rada izprehaja med zelenim bukovjem. O tem vremeni mora Suhodlak pač sam hoditi. V poldrugi uri prisopiha do malina v Rakovici, kjer je tudi krčma. Malinarjeva hči, priljudna Micika, prinese mu merico vina in ga povpraša za njega opravke. »Na Volbenk k logarjevim sem namenjen,« odgovori ji Suhodlak. »Moj Bog, ali si upate tako daleč v tem snegu? Vrnite se, ako nečete biti nesrečni! Minilo še ni mesec dnij, kar so našli Rakovče-vega Janeza gori za Kucno zmrzlega. In takrat je bilo na pol menj snega.« »Ej, ta si je bil sam kriv smrti. Zakaj pa je lazil vse noči doli čez Kucno k onemu dekletu, že veš, katero mislim ? Vsa pota so mu držala doli čez Tičnico. Pravijo, da ga je vešča zvodila s pota. Jaz pa sem se priporočil sv. Joštu. Njemu na čast napravim ta pot« Suhodlak je legal. Kar je bilo mogoče, jezil se je na predstojnika, in najmenj na čast sv. Joštu je nastopil ta pot, toda žalostni konec Rakovčevega Janeza ga je prestrašil, zato se je sedaj izročal sv. Joštu. F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. 23 »Pojdite, pojdite, ali res mislite, da mora vsakogar vzeti hudoba, kdor nekoliko povasuje pri svojem dekleti ?« ugovarja mu malinarjeva Micika in se zraven poredno nasmeje, kakor bi že vedela iz svoje izkušnje, da hudič res nima tolike moči, kakeršno mu prisvajajo. »V božjo voljo sem se udal, potem pridi, kar hoče,« tolaži se Suhodlak. »Le počakajte I Tudi vam se lahko pripeti, da vas premoti vešča,« nagaja mu Micika. Kako bridko so se izpolnile nje besede! »Ali so gorjanci že napravili kaj gazi doli k vam?« pozveduje Suhodlak. »Jedini Hostnik z Gorenjega Zabukovja je prišel po mešič sme-ljine. Po njegovih stopinjah se ravnajte. Veliko lože bodete gazili.« »Zdrava ostani, Micika!« poslovi se Suhodlak. »Srečen pot, varujte se vešč in v sneg nikar ne sedajte.« Težkega srca se napoti Suhodlak v goro. Sedaj se začne zanj šele pravo trpljenje! Prej je hodil vedno po ravnini, tukaj pa se polagoma tla dvigajo v mogočno gorovje Sv. Jošta. Solnce je še sijalo, toda mrzel sever je pihal s snežnikov. Boječe stopa Suhodlak po sledovih Hostnikovih. Toda Hostnik je moral biti mnogo težji, globoke razore je puščal za sabo. Suhodlak se je malone pri vsaki stopinji izgubil v njih. Le iz težka je potezal nogo za nogo iz teh snežnih otlin. Pomagati si hoče drugače. Zleze v leskovo grmovje. Tam je menj snega. Ali snežne vejice ga švrkajo po lici in ostalem telesi, da je podoben snežnemu možicu, nikar pa cesarskemu biriču. Zopet mora izpod grmovja pod milo neb6. Pot je čimdalje bolj strm. Vedno bolj se udira Suhodlak v sneg, in jedino široko razprostrte roke ga otimajo, da popolnoma ne izgine v snežnih brezdnih. Na čevljih se mu je nabral debel leden podplat. Smuk! Suhodlak podriči po strmini daleč v dno. »Naglica ni dobra,« rekel je polž. Tako nekako si misli tudi Suhodlak, ko takisto težavno zopet leze vkreber. Pride vender na G6renje Zabukovje. Vroč pot mu lije po lici navzlic hudemu mrazu. Gori se mu odpre nov svet. Vsa gorenjska stran se prostira pred njim. Nebrojne cerkvice se vidijo po ravnini in po hribih. Okolo njih so razvrščene vasi. Proti jugu se širi ogromno lesovje. Sredi njega je graščinski gozd Volbenk. Veličastne smreke, jelke in bori dvigajo tam svoje zasnežene vrhove. 24 F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. Tudi življenje v gozdu ni izumrlo. Glej, Suhodlače, prav blizu tebe na oni-le smreki te opazuje dvoje črnih očij in se čudi tvojemu prihodu. Za deblom sedi skrita veverica, toda veliki, kosmati rep ji izdajno visi na drugo stran. Cela tolpa šoj se je kriče vzdignila. Nejevoljne so, da jih kdo moti v ljubi tihoti. Tam-le pri onem gr-čavem hrastu vidiš v snegu izdolbeno luknjico. Miška jo je izglodala, da si poišče kje vgrizka. Na trhlem kostanji pa trka žolna, kakor bi čevljar pribijal podplate. Toda Suhodlaka ne mika lepi razgled, ne zanimlje gozdno življenje. Na Volbenk ima uprt pogled, obrvi se mu nabirajo, in prav krepko zakolne. No, oproščeno mu je bilo še ta dan, ko je v veliki stiski klical Mater božjo, sv. Jošta in vse svetnike na pomoč. 4- Od daleč ugleda gorsko vasico Peščeno. Nekaj jarkov mu je še pregaziti in nekaj gričev prelezti, in bil bi gori. Solnce se že nagiba. Brez moči se v podobi rdeče kroglje pomiče za vrhe. Jedenkrat še pokažejo snežni vrhovi ves svoj kras in se kakor suho zlat6 izpre-minjajo v sinji višavi, dočim polagoma lega mrak na ravan. Kaj pa to ? Tam gori na robu stoji visoka moška oseba. Kar ne gane se. V desnici nekaj drži, bržkone orožje. Kdo bi neki bil ta samotar ? Kaj prida gotovo ni, kdor se v tej zimi potika po tem snegu! Jedenkrat skoči Suhodlak in izgine za grmovje. Ondu je dobro skrit. St — zašumi zdajci za vejami, ki se polne snega šibe do tal. Toliko da se dobro zave, že poči puška. Suhodlaku se od strahu spodrsne, in s sneženim plazom vred izgine v bližnjem jarku. Ko se prerije izpod snega, potiplje premrle ude in se prepriča, da je odnesel zdravo kožo. Ne daleč od njega pojemlje krvaveč zajec. Skupaj s Suhodlakom se je zvalil dolgoušec po strmem bregu. Suhodlak, skri-vaje se neznanemu človeku, prepodil je zajca iz varnega ležišča. Lovec Sorščak s Peščenega, ki je zajca sledil, izpihnil mu je življenje. »Kaj pa laziš tukaj in se skrivaš kakor polesni maček? Rajši bi doma gospodi sobe pometal in ječe kuril!« kara ga Sorščak, bližaje se Suhodlaku. »Toliko da te nisem z zajcem vred poslal na oni svet, kjer bodo imeli boljšo kurjavo pripravljeno za biriške tvoje grehe.« Nekoliko debela je bila šala, vender jo je Suhodlak voljno prebil v snegu. »Ako si človek božji, usmili se me in spravi me vsaj do Peščenega!« prosi Suhodlak. F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. 25 Sorščaku se"mož smili. Saj je tudi on storil uslugo njemu, ko mu je prepodil zajca iz grma. Prime ga za roko in ga skoro privleče zopet na vrh. Potem gazi pred njim, da ga Suhodlak dohaja le iz težka. Na precej strmem robu stoji samotna Nartovčeva hišica. Od strmine je baje tudi dobila ime. Semkaj vede Sorščak Suhodlaka. V oni dobi, ko je Suhodlak tod lazil, stanovala je pri Nar-tovci mlada vdova. Domačini so jo klicali za »malo Mino«. Pred dobrim letom ji je umrl mož in jo zapustil vdovo brez otrok. Točila je žganje, dobro domače in slabo fabriško. Ob romarskih shodih in drugih imenitnih dnevih v letu se je dobivalo tudi vino. Govorili so o nji, da ima denarcev, zato ni pogrešala snubačev gorjanskih in z ravnine. »Dober večer!« pozdravi Mina prišleca. Bila je lepa ženska drobne rasti. Po letih bi sodil, da še nima mnogo nad dvajset let, dasi je bila bliže tridesetim. »Bog daj dober večer!« odzdravi Suhodlak, otresajoč sneg z obleke. »Hvala bodi sv. Joštu, saj me ni zapustil, ker me je pnvedel k tebi. Prinesi mi urno tepkovca, da si zopet oživim premrle ude.« »Ne skrbite. Vam prinesem najboljšega, da nas ne bodete hodili rubit« »S to kapljico si človek pač dušo priveze. Bog vas živi, oče Sorščak! Na sodni dan še vam bodem hvaležen, da ste me privedli pod to srečno streho,« tako napije Suhodlak Sorščaku, pokusivši sladkega hruševca. In zopet zahteva nove merice. Suhodlaku se niso otajali samo zamrzli udje, tudi srce mu je utripalo hitreje. Ali ga je ogrela krepka pijača, ali morda celo prijazni pogledi male Mine? Kdo ve, morda oboje. »Suhodlak, ako hočete danes na Volbenk, treba bode odriniti. Mraz je sicer, toda noč je jasna in svetla. Prvi krajec že sveti, nekoliko bodete še sneg bredli in skoro ste na Volbenku,« opominja ga Sorščak. Beseda »Volbenk« kar pretrese Suhodlaka. Tukaj pri Minici, pri topli peči in sladkem hruševci je tako ugodno, vender služba mu kliče: »Volbenk!« Težkega srca se loči od Minice. 2 6 Bistran: Prisega. »Pa se nazaj grede zopet oglasite. Nekaj v stran je, zato se pa toliko bolje okrepčate«, vabi ga Minica in ga zraven pogleduje tako prijazno, kakor bi mu rekla: »Cene, le ostani še!« In malone bi se dal zavesti. Toda oče Sorščak je tukaj, ta bi izvestno pripovedoval, da je ostal pri mladi Minici. Zato odide, služba ga zove. Ko prideta do onega kozolca, kjer se zavije pot proti Volbenku, poslovi se Sorščak, rekši: »Na levo se držite, potem pri 6nem-le robu na desno in nato zopet na levo. Bodete pa potem pri starem Lavru nočili. Srečen pot in lahko noč!« (Konec prihodnjič.) » s^ ^ Prisega. S\daj nam zlata zloga sine? V knjigo se zaril je črv, V knjigo, ki doslej samica K zlogi bila nam je brv. Bratje, Bogu prisezimo, Da poslej nam vladaj mir: Naroda nihče ne ljubi, Kdor zane"ta v njem prepir Bistran. Zvezdi. Lc >og prižgal je zvezdi dve: Prva svetle žarke svoje Trosi v čutno mi srce — Zvezda je ljubezni moje! Druge zvezde jasni žar V sreči meni, v togi sije, Pot do vzorov mi vsekdar Kaže zvezda — poezije . . . Rastislav. Biser in zvezda. jgi iser na dnu je morjd, Zvezda na stropu neba. Biser globoko je skrit, Zvezde oddaljen je svit. Zemlja dekletce lepo Tamkaj ima pod gor<5. Biser in zvezda zemlje", Tebe le išče srce"! F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. *5 Biriča Suhodlaka najhujši pot. Spisal F. K. (Konec.) 6. orščak zavije čez hrib, Suhodlak pa proti niže ležečemu Volbenku. Ali duša njegova je ostala gori pri mladi vdovi. Kak6 se je sladko smijala in sukala okolo njega in žive oči upirala vanj toli prijazno ali celo zavedno, da mu je koprnelo srce! Danes mu je Mina bolj ugajala, nego 6na rdečelična točajka v Podrtini, zaradi katere jih je moral toliko preslišati od za- v konske svoje druže. Ozre se nazaj. Se gori luč v beli hišici. Kako ga vabi nazaj 1 Suhodlak sicer ni poznal moči gorskih Vil, toda take ali jednake so morale biti. Zastonj se braniš, Cene! Premagale so celo Grke, ko so se vračali s trojanske vojske! In Cene Suhodlak obstane. Kakor severna zvezda mornarjem na razdivjanem morji, tako miglja njemu sredi snežene puščave lučica iz hišice tam gori na robu. Tedaj mu šine v glavo srečna misel. »Kaj velja, ako se vrnem k lepi Minici in nočim tam gori ? Jutri zarana še dospem lahko na Volbenk.« In Suhodlak se vrne. Kako lahko se dviga sedaj, in kako težko je lezel prej v nižavo! Zastonj se ti ne čudijo, moč ljubezni! Celo morje vzdiguješ, ko se je zaljubilo v luno, kakor pravi pesnik. »Ljuba Mina, odpri! Srečna zvezda me je privedla nazaj k tebi,« reče Suhodlak in potrka lahko na okno. Kako vesela mu hiti Mina odpirat! »Sedaj pa le urno zopet hruševca na mizo!« zakliče Suhodlak. »Sedaj naj si tudi ubogi uradni trpin kaj privošči.« Bil je "izredno dobre volje. Ravnokar se je še tresel od mraza, da so mu škripali zobje- tam doli v divjem gozdu. Sedaj pa sedi pri topli peči. Steklenica sladke pijače stoji pred njim. Kak6 se prilega grlu, to ve le oni, ki je sam že moral gaziti snežene jarke in griče. Kako izpreleti jeden sam požirek vse žile! Poleg njega pa sedi drobna Minica. Da je Suhodlak poznal besede nemškega pevca, ki pravi, da je prostora dovolj tudi v najmanjši koči dvema srečnima zaljubljencema, tedaj bi bil izvestno pristavil: »Toda še bolje se jima godi, ako imata zakurjeno peč in dobre pijače steklenico.« Suhodlak je bil srečen ! 8o F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. »Mina, veš kaj, čimdalje bolj mi ugajaš. Ali bi me vzela za moža ?« nagovarja jo, zatajivši ženo svojo. »Kaj bi počela doli med meščani? Vesti se ne znam in tudi oblačiti ne, kakor je navada doli pri vas.« »Ne skrbi. Temu se hitro priučiš, in gospodski klobuk ti bode pri-stojal tako lepo, da bodo celo veliki gospod iz kancelije gledali za tabo in rekli: ,Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da ima Suhodlak tako gospo'!« Suhodlak je obetal Minici klobuk, in v tem popolnoma pozabil, da je obljubil ženi svoji za novo leto nov robec. Pozabil je tudi mnogo drugega, tako da mu je Minica verjela. Moj Bog, katera preprosta deklica bi se ne dala premotiti, če ji govoriš o klobukih, gospodskih oblačilih in drugih jednakih mičnih stvareh! Suhodlak je čimdalje boljše volje. Naposled si mora s petjem dati odduška. Zapoje prav primerno: »Sem hodil na rovte, Sem ptičke lovil, Sem ptičkom nastavljal, Sem Min'co dobil . . .« Suhodlak je na vrhunci sreče. Toda čuj, kaj je to ? Z nasprotnega griča se razlegajo krepki glasovi stare narodne pesmi: »Po goricah je ivje, Po dolin'cah pa mraz . . .« Kdo bi utegnil v tem mrazu prepevati po gozdu v. največjem snegu? In vrhu tega še o mrazu! Ta se ne boji snega kakor Suhodlak ! Ko petje utihne, zauka prav ta ponočnjak tako močno, da odmeva v od Sv. Jošta do Smarjetne gore. »Oh, on prihaja, to je njegov glas!« šepne prestrašena Minica in se hitro odmakne od preprijaznega Suhodlaka. »Kdo je ta on, ali pride morda sem ?« le-ta vpraša boječe. Imel je slabo vest. Toda ni utegnil dolgo vpraševati. Že se čujejo stopinje, udirajoče se v sneg. Pri oknu se pokaže kosmata moška glava in grdo zarezi. Suhodlak, sedaj ti pojde trda! Kam bi izginil ? Pod klop za mizo zleze, zakaj skrajni čas je. Minica ne hiti dovolj odpirat, in prišlec telebi tako silno na vrata, da odlete iz zapahov. »Minica, danes ti ni treba želeti dobrega večera, ker ti ga je želel drug pred menoj.« Tako pozdravi prišlec Visok je, krepak in F. K.: Birfča Suhodlaka najhujši pot. 87 ves obrasel. Puško risanico ima na rami, čez pleča pa mu visi ubita lisica. Bil je Tone Laver, kateremu je Suhodlak nosil pozovnico. Minica je bila njegova ljubica, in prav zaradi nje se je spri z očetom, starim logarjem. Kakor je Suhodlak Minici zatajil ženo svojo, tako je tudi ona njemu zamolčala zvezo z Lavrom. »Birič Suhodlak je bil tukaj. Ker ni mogel več dalje, morala sem ga vzeti pod streho. Saj je bil k vam namenjen,« tako tolaži Minica razjarjenega ljubljenca. »Kaj vraga, k nam hoče ta biriški postopač? Da bi me tiral v ječo, kaj ne ? Torej nikar da bi prišla ta predpust ti k meni na Vol-benk za ženo, spravil bi me starec rad biričem v r6ke? In ta potepuh mi hoče še ljubico zavesti, predno ujame mene ? Kam je izginil sedaj ? Pokaži mi ga, da mu nekoliko prerahljam kosti.« Suhodlak v svojem slabem skrivališči že misli, da se mu bliža zadnja ura. Pod mizo notri spozna pregreho svojo. Pred oči mu stopi dobra žena Mica, in prav milo vzdihne k sv. Joštu, ki gospodari v tem hribovji ter čuva dobre ljudi in strahuje hudobnike. In res, skoro je rešen neznosnega zavetja. Ko Laver kolne biriške kosti, tedaj potegne Suhodlak nogo, ki preveč moli izpod klopi, nekoliko k sebi. Zdajci prekopicne stol. Laver ga zapazi, skoči kakor besna zver k njemu in ga potegne izpod klopi. Samo jeden mogočen sunek — in Suhodlak se vali v mehkem snegu doli po strmini. Kolikor se je tožil danes na sneg, ta trenutek ne more prehva-liti Boga, ki je podelil snegu tako mehkobo. Še jedno dobroto je imelo zanj to prehitro slovo: utegnil ni plačati hruševca. In kakor gotovo je on cesarski birlč Cene Suhodlak, tako gotovo ga ne bode več blizu ! Kdor se zadnji smeje, ta se smeje najlože. 7- Ušel je trdim pestem Lavrovim. Milo se ozre proti Sv. Joštu, ki ga je rešil tolike nevarnosti, in hvaležne molitve pošilja h Gospodu vojnih trum, ki je mogočnejši od Lavra. Toda kaj sedaj ? Sneg mu seza do pasa. »Lisice imajo jame , in spitani jazbec dremlje v topli jazbini, samo jaz, nesrečni Suhodlak, nimam mesta, kamor bi naslonil glavo svojo,« tako vzdihuje. 88 F. K.: Biriča Suhodlak a najhujši pot. Tedaj pa začuje od hišice, kjer se je nedavno čutil v malih nebesih, popevanje, gotovo nanj naperjeno: »Ne hodi na rovte, Ni Mine domil Ni moja, ni tvoja, Je Laverjeva.« Suhodlak zaškriplje z zobmi in zapreti s pestjo. Vender ga obide groza, mislečega, da se morda nocoj še srečata. Nebo je jasno kakor ribje oko. Neznatnim drobnim kristalom so podobne blesteče zvezde. Rimska cesta pa se sveti kakor srebrn pas, posut z dragimi kameni. Gozd Volbenk se razprostira pred njim. Toda kje je logarjeva hiša? Molče gazi na celo. Tam iz gošče se mu oglaša sova. Pod strmim javorniškim lesom laja gladna lisica, da ga izpreletuje groza. Gazi že debelo uro, sedaj nizdolu, sedaj zopet kvišku. Utrujen je, in noge mu zastajajo. Pride v jarek, podoben zagati. Po njem teče bister studenec. Nad njim se dviguje strmina. Moči mu pojemajo. Ne upa si vkreber. V tem snegu je ni mogoče pregaziti. Zajedno ga obide spanec. Veliki trud in nekoliko tudi žganje ga je omotilo. Oj, kako prijetno bi bilo, da si nekoliko počije kar tukaj v snegu! Vsaj ne zeblo bi več. In res, Suhodlak sede. Kako mehko, kako hladilno je! Oči se mu nevede zapirajo. V duhu pa vidi velikansko plešočo veščo, katere ga je svarila malinarjeva hči v Rakovici. Naravnost v Nartovčevo hišico na robu ga vodi. v Toda uho, tanko Suhodlakovo uh6, še ni otrpnilo. Cuj, nekakšen šum, kakor bi renčala zverina, zasliši se v obližji. Suhodlak se vzdrami. Oj, groza! Tam gori na vrhu, dober streljaj od njega, premika se nekova pošast. Kaj je, ne more razločiti. Tudi grdo renčanje ali tuljenje mu ni znano. Zver se mu bliža čimdalje bolj. Oči se ji svetijo, kakor bi ji bil vteknil dva žareča oglja v glavo. Zmiraj grozneje renči. Le še nekoliko korakov je od njega. Iz dna srca kliče na pomoč Mater božjo in sv. Jošta. Obeta plačati dve maši, ako se reši te pošasti. Sedaj se pošast postavi na zadnje noge. Suhodlaku se ježe lasje, da privzdigujejo kapo. Kaj, ko bi bil pravi peklenšček? Morda je prav ta zadavil Ra-kovčevega Janeza, in sedaj prihaja vrsta nanj, ker se je pri Minici tako pregrešil. Stemni se mu. Le pošast še vidi pred sabo, vedno večjo in večjo. Urno se prekriža, napne zadnje moči m skoči na nasprotni rob. Samo jeden neznanski skok — in v velikanskem plazu izgine Suhodlak po F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. 89 strmini z glavo naprej. Daleč, daleč doli v precej prostorni ravninici se zopet zave. Skrivaj pobolšči iz snega, ali gre pošast za njim. Toda vse je tiho. Zleze torej iz plazu, ves opraskan in raztrgan. Lepe nove kape ni moči najti. Bržkone jo je izgubil, ko so se mu od strahu jezili lasjč. Nič ne de, da je le rešen grozne pošasti! Saj ne gre prvič brez kape dom6v. Kmetom iz Stranske vasi je nosil pred leti pozovnice na kazensko sodišče. Svojili so si neko v gozd. Tedaj so ves srd, katerega so kuhali na gospodo, ohladili na njem. Žene, možje in otroci, vse ga je drevilo daleč iz vasi. In kar je takrat padlo na potrpežljiva pleča, moralo se je tudi voljno prebiti. Kapo so vzeli kmetje, nesli jo v vas kakor bojno trofejo in jo obesili na najvišjo hruško. Ali izkupili so jo! Kakor je pohlevno bežal, tako je ponosno primahal za nekaj dnij v vas. Na vsaki strani ga je spremljal orožnik s svetlim bodalom. Snel je kapo s hruške in imel do danes celo dve. Takrat jih je nasukal, te kmete! Ko se torej Suhodlak v snčgu zopet zave, odleže mu. Rešen je dveh nevarnostij. Da je v snegu zaspal, bil bi zmrznil, in plaz ga je odnesel izpred očij one mrcine. Kaj je bila prav za prav tista pošast, tega niti dandanes ne ve. Medved ni bil. Medveda je poznal, da, še predobro se je seznanil ž njim, ko je nekdaj cigane službeno izganjal, ker so beračili z medvedom. Lopovski cigan je kosmatinu nalašč popustil verigo, in oščenila ga je zver po rami, da mu je odtrgala rokav in nekoliko kože. Torej medved izvestno ni bil. Volk tudi ni bil, ker je kobacal po dveh. In oči so se mu svetile kakor risu. Kdo ve, ali ni bil pravi peklenšček! 8. Suhodlak se pozorno ozira. Ne ve, kam bi se obrnil. Toda glej! Človeške stopinje v snegu, in še nove 1 Prešlo ni dolgo časa, kar je moral tod nekdo hoditi. Stopinje se skoro razširijo v ozko gaz. Ugleda pred seboj ostrešje neke hiše; gotovo je Lavrova. Vsa je skoraj zasuta v sneg. Sedaj se čuje glasno vpitje. Tu se prepirajo. Suhodlak zleze na vrh zagreba ali zapada, ki se malone dotika strehe. Iz nova se mora podričati. Z zagreba smukne naravnost v vežo, ker so vrata odprta. Tukaj se mu prikaže zopet nov prizor, ne menj grozen od prejšnjih. Stari Laver se tišči v kotu. V roki ima kol, s katerim se brani. Sin pa drži napet samokres. Kako je mogel pred njim priti sem, to je Suhodlaku uganka. Se grše gleda nego gori pri Nartovci, ko ga je tako hitro zalučil po strmini, 90 P. K.: Birfča Suhodlaka najhujši pot. »Ako ne ustopite tožbe in mi ne izročite hiše, končaj se najino življenje!« kriči mladi Laver. »Rajši vidim, da se na čepuljskih pečeh belijo moje kosti!« Divje gleda pri teh besedah starec in zaničljivo se grohoče razjarjenemu sinu. Suhodlaku bi se zopet jezili lasje, da si ni z robcem obezal gole glave, ko je izgubil kapo. V tem trenutku se prikaže pri vratih strahotna oseba Suho-dlakova. Z belim robcem ima povito glavo, ostali del je pokrit s snežno odejo. Podobnejši je duhu nego biriču. Oba logarja se ga prestrašita. Suhodlak ne zine besedice, vrže pozovnici na sredo hiše in izgine zopet kakor duh. 9- Na konci Lavrovega travnika obstane. Pogleda tja gori proti Sv. Joštu. Pozlačeni križec na zvoniku lepe romarske cerkve se sveti na vrhu gore. Na drugi strani se vidi Smarjetna gora. Brez pota krene naravnost proti nji. Pride v ozko dolinico. Pretaka jo močen studenec. Kjer je tekel, skopnel je sneg, tako da lahko pri kraji stopa po kopnem. Toda potok se skoro razlije v široke, močvirne travnike. Pokriti so sicer s snegom, ali pod snegom stoji voda. Do kolena mora bresti vodo, više gori pa rije po snegu. Tako vender srečno pribrede in prigazi do vasi Gorenje Bitnje. Ravno za Križnarjevim skednjem izkobaca iz mlakuž. Trda noč je še. Zavije mimo hiše. Zopet nekaj novega Suhodlaku! Visoko gori na lestvi vidi precej veliko, debelo moško osebo. Preveč je že izkusil nocoj, zato si ne upa ogledati te nove prikazni. Naredi tako, kakor oni izkušeni pes, ki nalašč ni hotel pogledati mačka. Dosti je imel opraviti z veščami, s pošastjo in z logarjem. Noč ima svojo moč. In Suhodlak koraka dalje, ne meneč se za skrivnosti, ki se gode vrhu lestve. Po ozki gazi pride srečno na cesto. Zvezde že blede, samo danica ima še ves svoj sijaj, ko koraka Suhodlak po savskem mostu nazaj v mesto. Kadar potrka na vezna vrata svojega stanovanja, pride mu žena vsa objokana naproti: »Nesrečni človek, kje vender hodiš ? Ali se ti nič ne smilim jaz in deca, da nam napravljas take skrbi in tako žalost?« »Boga zahvali, Mica, in Mater božjo pa sv. Jošta, da me še vidiš živega! Pričakoval nisem, da bodem še kdaj spal doma! Mislil sem, da mi je Bog odločil prihodnje stanovanje med hribi in lesovi, F. K.: Biriča Suhodlaka najhujši pot. 91 med medvedi in volkovi. Da, nesrečen je bil ta dan zame, in srečna ura, ki me je rešila!« * * Suhodlak si je dobro ogrel prezeble ude, potem pa zopet pokorno služboval dalje. Ostri predstojnik je odšel, in Suhodlaku se je tudi obrnilo na bolje. Deca so mu dorasla; jeden je že pel novo mašo in lahko napravi očetu dve suknji namesto jedne. Le Volbenk mu ne gre iz spomina. Ko se dolgih zimskih večerov zbira vesela družba vinskih bratcev, zadovoljno srkajočih dobro kapljico pri Golarji, tedaj se razveže našemu Suhodlaku jezik in pripoveduje vam po dolge ure o samem Volbenku. Stalni gostje so mu izkitili važnejše dogodke s krepko šalo. Natanko mu opisujejo, kako visoko so mu stali lasje, ko so mu odnesli kapo, in kako se je valil z zajcem. Tudi o vešči ga izprašujejo, ali o nji najrajši molči, le časih se nekoliko namuzne, češ, jaz že vem, kako je nevarna. Najbolj ga izprašujejo sosebno lovci, kaj je bila prav za prav 6na zver, ki je imela medvedjo hojo, volčji glas in risje oko. Suhodlak jo je pa le videl in tudi ušel ji je, hvala Bogu in sv. Joštu! Trdno je prepričan, da je bil sam peklenšček, ki je podpihoval oba logarja — in morebiti celo njega samega tam gori pri Nartovci. Zato tudi ni pozabil sv. Joštu na čast plačati dveh maš, ker ga je rešil te grdobe. Ako dobi kdaj plemstvo, tedaj si omisli v grbu gozd Volbenk in v njem sv. Jošta, kako hudiča seka, nalik sv. Mihaelu. Sv. Jošta pa bode obkrožala velika vešča. Končuje svoje pripovedovanje, omenim naj še, da je bil mladi logar obsojen na šestnajstmesečni zapor. Stari logar je kmalu umrl. Hiša pa je pogorela. Govori se o tem požaru to in ono. Razrušeno zidovje še stoji. Sredi njega poganjajo že čvrsti mecesni in borovci. Tudi gozd je svojina tujim posestnikom. Sedaj je že druga ženska njegova lastnica. Zaradi ženske se je vnel prepir med obema logarjema, ki je napravil toliko muke Suhodlaku. Mlada si še, brdka Rezika, ki sedaj gospodinjiš na Volbenku, zatorej toliko bolj pazi, da se ne priklati zopet v starodavni Volbenk hudobni duh, ki bi motil blagodejno gozdno tihoto!