V <3
TJEEDOV^L I3ST ZALOZIL
J. STRITAR.
NA DUNAJI.
tiskala a. k k i s s in f. l o b,
I
60028
KAZALO.
Pesmi.
Stran.
Belopeški jezeri.............358
Biserji................369
Dunajske elegije:
I. .Jablana moja! sadu obetala si mi obilo. ...	10
II. Žalostna od nekdaj zgodovina je bila slovanska .	10
III.	Oj siromak, v serce se smiliš slovenski mi jezik .	21
IV.	Pel zabavljice sem Tam, ostre sem prožil pušice .	56
V. Je-li mogoče? Oči ne varajo težke mi sanje .	113
IV. Dan za dnevom z neba nevsmiljeno solnce pripeka	193
VII.	Kje ste pesniki vi hervšaki in pesniki serbski. .	230
VIII.	Kar sem želel tako, izpolnilo se je — še prezgodaj	231
IX. Narod madjarski! ti sam imenuješ se viteški narod	247
X. ftaj se tako ne mudi, za mizo zeleno gasilci . .	278
XI.	Brata sta Serb in Hervat: ljubezen naj vlada med brati	305
XII.	Ti, ki je sedež ti Eim, zemlje sijajno središče .	321
Junakova smert.............251
Kres................199
Na bregu...............369
Na Preširnovem domu...........209
Nove pesmi..............338
Pesem brez imena........................273 ,
Pesem serbskega slepca...........225
Popotne pesmi:
I.	Oj jezero ti med garami................24
II.	Lepoto zemlje prodate na drobno..........25
III.	Noben se kraj primerjati ne more..........25
IV.	Vsi, kar rodi jih zemlja rodovitna..........73
Pozdrav ...............219
Preširnova oporoka ............177
Prijatelju................289
„Kaja" :	Stran.
1.	Gost.............1
2.	Vdova........... . .	2
3.	Begun......................17
4.	Prisega......................83
5.	Na meji........ . . .	49
6.	Bojna pesem ........ .	65
7.	Junak in dete . . '................81
8.	Poslanec......................97
9.	Junak in lastovka........129
10. Otroku...........145
Serbiji................257
Slovo (sonetni venec)..........■ .	38
Stara Bolgarka.............295
Topola................124
Vernitev v domovino............124
V	spomin Antona Janežiča . ........241
V	spomin Antona Janežiča..........282
Zaostali tit..............369
Povesti.
Bojim se te............. 330.	348
Gospod Mirodolski . 2, 18, 34, 50. 66, 82, 98, 114. 130,	146.
161 178, 194, 210, 226, 242.	258.
274, 291, 306 322. 339, 354,	370.
Ivan Slavelj .... 25, 45. 57, 73. 91, 104, 119, 135.	150.
168, 185, 199, 221, 232. 249, 264,	279.
Sreča................................(j
V	Ljubljano.............315,	351
V dramatični obliki.
Apostrof..............124,	140
Kosana..............................87
Ljubezen...............152
Najemnina............ 188,	201
Odertnik.............11, 22, 41
Rejenka............ 234, 251,	268
Zapravljivec..............169
Obrazi iz narave.
Beršlin....................310
Lastavica............4	182
Mavrica ...............367
Stran.
Morje................379
Orel..............., •	217
Prepelica...............214
Pri studencu..............298
Smereka...............263
Zora................313
Zgodovinski spisi.
Dvori in plemstvo na Nemškem Zgodovinske žene .
..... 326, 344
36, 54, 69, 85, 101, 118
Lepoznansko-ukoviti spisi.
Literarni pogovori........ 14, 28, 61, 79, 94
Slovenska imena Šestomer slovenski Zona .... Župnik Wakefieldski
365, 381
........ 282, 363
. 76, 107, 207, 256, 301, 317, 334
........359
Pirodoslovni spis.
Nagon, ali tudi preudarek?......
71
Slovenski glasnik.
Beseda o Tugomeru . Beseda o Janežičevi slavnosti Mir in sprava ....
Nove knjie.....
Tugomer......
V spomin pokojnemu Janežiču
287 270 156 303 128 240
Oznanila.
Naročnikom Opomba
«
Zvon
384 208 304 368 384
Listnica.
Na straneh: 16, 32, 64, 96, 112, 128, 144, 160, 192, 224, 256, 271, 304, 336, 352.
/
pOST,
„Z bogom t6rej, srečno hodi, Ce se ti tako mudi; Božja roka naj te vodi, Kamor ti serce želi." —
Mirno vam se čeda pase, Mirno v koči dete 3pi; Vam na njivi žito rase, Vam na drevji sad zori.
„„Z bogom, ljuba ti družina ! Saj te videl več ne bom; Daleč je Ercegovina, Solzni moj, — nesreče dom.
Eaja seje, Turek žanje, Turku sad in Raji glad! Mir pod streho — prazne sanje! Blizo je Turčina grad. —
Skozi Bosno solzorosno Hitel bom domfi plašan ; Kjer Turčin glavo ponosno Dviga — plaka kristijan!
Kaj me, deva mladolica, Gledaš tujca ti molčš ? Tožila moja govorica V fiko vabi ti solze.
Ko v slov6 vam dajem roko, Srečne gledam vas ljudi; Žalost ta pogled globoko Z nova v serci mi budi.
Hčerka, tebi vsa enaka, Tvoje rasti, tvojih let, Žalostna doma me čaka, Radost moja, sladki cvet!
Oj vi srečni siromaki! Vam neznano je gorje, Ki pod turškimi divjaki Kristijani ga terpe.
Vi ne veste, kaj je Paša, In kaj Bšg je brez serca ; Nizka koča ta je vaša, Košček verta in polja.
Najdem-li še živo, zdravo Golobičico krotko ? Ni-li jastreba kervavo Zapazilo je ok6 ?
Z bogom, ljuba ti družina! Solnce je visoko žš ; Daleč je Ercegovina, Z bogom, srečni vi ljudje!""


ZVON
in resnico J
Za dom, svobodo
Na Dunaji, 1. januarja, 1876.
s. yDOYA.
„Mati! Turek je Lisko ukral, Ko sem v Rebri jo pasla! Kdo nam bo zdaj, ko jo je odgnal, Mleka dajal in masla ?"
Predno pa idem, z lastno roko Prazno zažgčm domačijo; V njej se Turek šopiril ne bo. Ogenj naj upepeli jo !
„„Tiho, dete, zastonj je jok, Vse je nam mirno terpeti! Bog ne posluša vdove, otrfik, Ni pravice na sveti!
Sin, ki nedolžne upiraš oči Materi v lice solzeče; Ti ne umeješ, kaj se godi, Ti ne čutiš nesreče!
Turek ti je očeta zakial Turek brata umoril; Sin je očeta maščeval. Hudega nič ni storil!
Hišo glej gorečo, v spomin Vtisni se ta ti podoba, Da se kdaj spomniš, kaj je Turčin In kaj turška je zloba!
Tiho! nič ne pomaga nam! Dete, čemu bi jokalo ? V kočo pojdi, poberi tam, Kar je nam še ostalo.
Težko ne bo ti breme, lahko Roke neso ga otročje ; Jaz pa sinka, dete ljubo, Vzamem v svoje naročje.
Skerbno na tujem gojila te bom, Za maščevanje hranila; Turka čertiti učila te bom, Serdom bom te pojila!
Leta teko, zaželeni dan, Dan osvete napoči; Ti junak, z junaci obdan, Bratom prineseš pomoči,
Kraj zapustimo nesrečni tfi,	Ko moj sokol ti priletiš
Tje čez mejo bežimo ;	V Ercegovino gorato,
Dobri ljudje so onkraj gora,	Dvigne "se Raja: „Za častni križ
Tam zavetja iščimo!	lil za svobodo zlato!""
(Dalje.)
R. JI/.
jGrOSPOD /^IRODOLSKI.
1.
Lepo prebivališče bil si je vstvaril gospod Mirodolski. Ne da bi bila hiša bog ve kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem. In res, kedor je hodil tod pred kakimi petemi leti, videl je na istem mestu navadno kmečko hišo. samo malo prostornejo, rekel bi, oblastnejo mimo družili po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila oko mimo gre-dočega popotnika.
Kmetje okoličani so sicer zmajdvali modre glave ne čisto brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski mnogo predrago kupil hišo in zemljišče. Ees, ko bi bil hotel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega kmeta, lahko bi bil odbil mnogo od kupa. A t&k m bil gospod Mirodolski. Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dolgove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje, kjer mu želimo, da srečno živi in dobro gospodari.
Z malimi troški, po mislih novega posestnika, a mnogo preobi-limi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v kratkem easu tako izpremenjena, da je bila videti čisto druga. Malo kedo je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti podobnem potu, za streljaj od hiše, da bi ne bil postal, ter z veseljem ogledoval prijaznega poslopja. Vendar prenaredba ni bila posebno velika: štiri okna pri tleh, dve pod streho kakor prej — a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako praznično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega gospodarja, moža, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje. Yse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel jemlje, kar so nesnage delale lastavice pod streho, zlasti mladi rod v gnjezdu, ki še ne v<š, kaj je spodobno. Ead jih je terpel gostoljubni gospod, da-si so pogosto po letu malo prezgodaj budile ga iz kratkega spanja.
Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega zi-dovja; štiri krepke vinske terte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežaj, svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti od spodaj, le malo tu pa tam bliščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, da bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospodarjeva roka.
Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski;_ a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki z blaženim svojim sadom razveseljuje serce človeško, toliko hvaljena, toliko prepe-vana vinska terta ni imela tukaj svojega doma. Mi' čudo torej, da so bile te štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skerbel je zanje kakor včasi oče ne skerbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodevale so svojemu gospodarju obilo in, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; terdil je vsaj, da nikoli nikjeri na svetu ni mu šlo tako v slast nobeno grozdje, ne vipavsko, ne ogersko in celo ne sloveče grozdje meransko. In to mu bode rad veijel, kedor je tako srečen, da iz lastne izkušnje ve, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji. Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki, to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepopačenem kmečkem serei.
A to ni še vse! Više namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, "da je napolnil štiri černe steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z drazimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho doli v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico, — kar je posebno imenitno — ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknenostjo srebal blage kaplje, vter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani, vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smemo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tem pridelku našega pri-
1*
jatelja, gospoda Mirodolskega, šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samo, da ni izvirala od kakega nehvaležnega gosta. Dajali so mu čudne, razžaljive priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega človeka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore kedaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili žalili dobrega moža.
Yert pred hišo bil je zagrajen se živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lesici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini.
Na eni strani verta bile so gredice z navadno zelenjavo, ka-koršne je potreba pri hiši, obrobljene z versto prostih cvetic, kakor-šnih je videti na vsakem kmečkem vertu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega življenja krajšala pohlepna človeška roka.
Pred hišo in na drugi strani hiše bilo je samo sadnje drevje. Oe so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, včasi posmehovali njegovemu vinarstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vertu mirodolskega gospoda. Noben gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi in sladkimi jabelki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu „tepežkat". Češnje njegove, same cepljenke. bile so perve zrele, breskev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti. Ni čudo! Bilo je samo mlado, krepko drevje, — pervi je on v tem kraji presajal odrasla drevesa. — Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosenice na peresu, ne hroščar za lubom.
Ees se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rezal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vert gospoda Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogoverstnih tičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez tičjega gnjezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo. Dobro so vedele nedolžne živalice, da tu se ni jim bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skerbno gospodarjevo oko. Ees so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatje, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno terpel, če tudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalo nazaj priletela lačna druhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobro-serčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdelo se mu je nepošteno in morebiti tudi — nepotrebno.
Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara-Mustafa po imenu, in vendar so imeli tiči mir pred njim. Nerad je gospod Mirodolski govoril o tem čudeži. Kader je prišla govorica na to, dajal ni nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej nevslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni
veršila tako gladko, kakor je bilo želeti. A pustimo take neprijetne preiskave; veselimo se z našim prijateljem, da se mu je posrečilo, s katerimi koli pripomočki, ukrotiti in premagati hudobno nagnenje mačkovo. Pristavimo tudi to, da se nf uresničilo, kar so prorokovali neki černogledi proroki, ki nimajo prave vere v stanovitno izpreobernenje grešnikovo, da se namreč s časom poverne prirojeno hudobno poželenje ; naj ima gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi, zadnjič pojde vendar le za svojo najljubšo hrano, za tiči in zlasti mladiči v gnjezdu. Mačkovo poboljšanje bilo je korenito in stanovitno.
To se je videlo zlasti po zimi. Gospod Mirodolski namreč je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati prijatelji o veselem poletji, povračati jim o hudem zimskem času. Po leti bili so mu tiči pomagači, po zimi ljubi gosti. Kader je bilo vse se snegom krito, ko je žival po gozdu zmerzovala in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje in prenočišče pod streho. Posipal jim je z milo-darno roko vsakoverstnega živeža, katerega je bil jeseni nabral po gozdu. Brez strahu hodila je zobat krotka druhal, kader se ji je poljubilo in vsaka živalica je dobivala, kar je vgajalo njenemu kljunu. — Kosi, brinovke, sternadi; penice, tašice, tresorepke: berlezi, ščin-kovci, senice, vse zmešano, vse vprek vživalo je v lepi zložnosti da-.rove blazega moža. Pošteni maček, Kara-Mustafa, jih je pa mimo gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem, kakor bi to moralo biti tako. Nobenemu tiču ni prišlo na misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živali! Ni imel torej gospod Mirodolski pravice, ponosen biti in zadovoljen s tiči, z mačkom in se sabo'? Z veseljem je gledal, kako se tiči čutijo čisto domače; terdil je celo, kar ni nemogoče, da je mnogokateri v jeseni čisto pozabil seliti se se svojimi verstniki v daljne južne dežele; zakaj neki? hrane dovolj je imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.
Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega bilo je serčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje, svojega življenja veselo. A rad, nad vse rad je imel tiče. Saj mora res biti terdovraten grešnik, kedor ne ljubi teh nedolžnih, veselih živalic. Zdaj. se ve da, ko je imel svoje domovje na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih, kakor nekdaj, v tesni ječi zapertih; zdaj, ko je bil ves vert njegov velik tičnik. To je pa vendar delal, pravijo, daje spomladi hodil po gozdih in tičev iskal, Mnogokatero gnjezdo z mladimi prinesel je domu, ter položil ga na pripraven kraj, in stari so hodili, s konca res plašni, a vedno pogumneji, ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vertu. In tako so ostajali mladiči se starimi vred pri hiši.
Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vertu vse polno življenja, gibanja in petja. Pervi se je na njegovem vertu oglašal ščinkovec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mertvo. Kosovo petje se je razlegalo po leti z njegovega verta daleč okrog po vsej dolini.
Poleg poštenega mačka bil je pri hiši Perun, zvesti hišni Suvaj po noči, po dnevu gospodarju tovariš.
Tujcev Perun nf imel posebno v čislu, zlasti ako so se mu videli sumni ali po obleki ali po vedenji. Nf bilo varno bližati se dvoru posebno po noči; velik je bil Perun in krepak in imel je ostre zobe. A s komur je enkrat prijaznega videl gospodarja, njemu se nf bilo bati Peruna. Z otroci je bil krotak in poterpežljiv kakor jagnje in s Karo Mustafo živel je v terdern prijateljstvu.
Še z eno, imenitno osebo nam je seznaniti in, upamo, tudi sprijazniti čestitega bralca. Imeniten je bil v resnici Kokodfn, videti vsaj je bilo, da se sam sebi vidi silno imeniten; nobeden v okolici ni tako veličastno visoko po konci nasil žarečega, plamenu podobnega grebena, nobeden se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami — strah vsem sosednim petelinom; in kako modro sta mu visela dolga podbradka, tako ponosno ne nosi nobena gospa koralnih uhanov; se svojim ostrim, serditim pogledom imel je v strahu vse dvorišče; enkrat zakokotati, z glavo zmajati bilo je dovolj — vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Ko-kodin userdil nad njim ter jezno ob tla brusiti jel zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Kara Mustafa, katerega nf mogel nič kaj terpeti, nf mu hodil rad pred obličje, in Perun sam se ga je ogibal, kjer je mogel; še celo gospodarju, kadar sta se srečala, nf šel s poti, skoraj vselej moral se je ogniti gospodar, kar je rad storil dobri gospod. Vedel se je oblastno, kakor da je njegovo vse to lepo domovje; tako moško, tako visoko prizdigovaje noge, nf stopal sam gospod Mirodolski! Pervi se je zjutraj Kokodinov *glas mogočno razlegal po tihi dolini. On je znamenje dajal, za njim so se oglašali drugi po versti, vsak po svoji moči. Po pravici torej bil je znan Kokodin po vsej dolini okrog in radi so ga ljudje vpletali v govor. Pogosto se je čulo: Zgodenj je, ali glasan je, ali pa tudi: stopa, kakor mirodolski petelin.
Ako nam se je samo nekoliko posrečilo seznaniti prijaznega bralca z gospodom Mirodolskim, ugane sam lahko, in ni nam treba obširno poročati da je imel naš prijatelj poleg imenovanih živali dve lepi kravici v hlevu, v posebnem oddelku iskrega konjiča in ulnjak na vertu.
{Dalje.)	B. M.
jS r e Č a.
Podoba iz otročjega življeuja.
„Kedaj pa pridejo oče se sejma, mati?"
„..Kader bo večerja.""
„Saj bo že skoraj tema, pa jih še ni; kaj pa delajo tako dolgo?"
„nLe molči pa priden bodi; zdaj, zdaj bodo tu. Kako imaš zopet vmazane roke! Lase s čela, pa pod nosom se obriši!'"'
„ Obljubili so mi, da mi nekaj prav lepega prines6, če bom priden; kaj ne mati, da sem bil priden? ves dan!" „„Samo, da bi bil malo bolj pri miru!"" „Veste kaj, mati? Jaz jim grem naproti, ne morem več čakati." „„Ali te ni strah? Tema se že dela.""
„Samo do ograje pojdem, pa Sultan gre z mano." Sultan, ki je zvesto poslušal ta pogovor in vse razumel, je že pri vratih. Deček se spne na perste, da bi kljuko dosegel, ki je tako visoka! S težka odpre vrata, zapirati nima časa; zdaj pa v skoku po veži čez prag na" ve rt! Deček teče, kolikor more, Sultan pa dela velikanske skoke, bolj visoke nego dolge, ter laja kakor neumen, da si ni več mlad. Že sta konci verta pri ograji. Sultan je z enim skokom čez prelaz; na oni strani pa čaka, kaj bo. Deček se ne upa dalje; onkraj plota je smerečje — tako černo! čez nekaj časa pes zalaja in šine kakor blisk po poti v gozd. Ne dolgo — in verne se z očetom, prilizuje se mu in dobrlka po svoji pasji navadi.
„Oče, ali ste mi kaj prinesli? Saj ste dejali, da boste!" „„Ali si bil priden?"" „ Priden, priden; le mater doma vprašajte." Oče seže mirno v žep — in že derži deček z obema rokama — lepega „konjca"!
„Kako je lep! moram materi pokazati" — in spusti se v dir proti domu; Sultan pa za njim, kateri bo prej! Deček teče in konja ogleduje, vse kmalu — ali to je nevarno. Sterbonk! in na tleh leži kakor je širok in dolg, a konja ni izpustil iz roke. Hitro se pobere, konju se ni nič zgodilo.
,.Glejte mati! kaj so mi prinesli!" „„Glej, kako prasko imaš na čelu!"" „0, nič ne boli mati." „„Ali si se pa tudi lepo zahvalil očetu?"" „Res, prav pozabil sem, saj ne bodo hudi, j elite da ne, mati?" Večerja se kadi na mizi.
„„Ne pojdeš jest? Deni konja iz rok, pa pojdi za mizo."" ,,Mati, nič nisem lačen, le jejte!"
„„Če nisi zdaj, boš pa potlej, nič ti ne pustimo, veš!"" Težko se da pregovoriti — nerad poklekne za mizo na stol — v eni roki žlico, v drugi konja. Ali kako je pa tudi lepi Prav tak, kakor je sosedov, ki ga je tolikokrat gledal čez plot, ko se je pasel po vertu. „Kaj meniš, koliko sem dal na sejmu za konja?" — „„Sto goldinarjev! — ali pa petnajst krajcarjev! saj jih je tudi vreden!"" Kako lepo ima zakrivljen vrat z gosto černo grivo po eni strani! pa košat rep mu seza skoraj do tal; tacega še sosedov nima! Prav kakor živ je, toliko da ne razgeta in ne rita!
Težava je spraviti ga v posteljo. Zadnjič leže s konjem v roci. Pozno zaspi. Vso noč se mu sanja o njem; zdaj se vozi z njim, zdaj ga jaha, urno, urno čez hribe in doline, da mu sapa uhaja, da se mu v glavi verti. Zbudi se pred svitom; petelin je že zapel, kokoši
— R —
gredo kokotaje doli z gredi, tiči pojo na verti, vendar še vse spi — kako so zaspani ljudje! Njemu ni moči dalje ostati v postelji. Danes je pervi po konei!
Vse dopoludne ima opravka s konjem. Zdaj mu pride na misel: Lačen bo! Naterga mu lepe zelene trave na vertu in dem mu jo pod nos; konj se modro derži, ne dotakne se trave! — Ni lačen! Zdaj mu pride druga na misel. — „Mati, dajte mi niti."
„„Kaj pa boš z njo?""
„Boste že videli!" — In dene mu nit okoli vratu, potem vlači ubogo žival za sabo. Pogostoma se obrača za konjem, stokrat se mu zverne okorna žival, stokrat jo postavi na noge, vedno nevoljneje in zadnjič že precej terdo. Tako je zamišljen v delo, da ga morajo mati vedno opominjati, naj se obriše pod nosom — a ne z rokavom! Malo inu je mari, da mu zadej skozi razklane lilačice srajčica na dan moli kakor repček mlademu srakoperju.
Zdaj ga postavi na mizo, poganja ga, prigovarja mu, kakor se govori s konjem, ali terdovratna žival se ne gane z mesta, ves dan stala bi tako! Dolgo ga gleda, čelo se mu gerbanči, bliža se počasi očetu.
„Oče!"
„„Nu kaj je, Tonče? Kaj ti konj ni več po volji?""
„Oče! — ne gre!11
„„Le molči, če boš priden, bom pa naredil, da bo šel.""
„Oče, dejte, naredite, kako pa?"
Oče podloži konju pod noge deščico se štirimi kolesci. To je zopet veselje! Zdaj res teče konj, če ga vleče za nit, ki jo ima žival za vratom. Kako lepo zdaj derčf; zlasti po gladkih hišnih tleh se mu le redkokedaj zverne.
Drugi dan je zopet s konjem na vertu. Svojega za nit, ali recimo raji, za vajet derže, gleda sosedovega, ki se pase in herska in razgeta, s kopitom ob tla bije ter z repom maha po nadležnih muhah. Deček ga gleda zamišljen, pogleduje svojega, videti mu je, da nekaj primerja, nič se mu prav zlagati noče. Konj pride, pasoč se, do plota, vzdigne glavo ter z radovednimi očmi pogleduje dečka. Ta ga zaplati. Oj kako dirja po vertu! Ta nima kolesec pod nogami!
Zdaj si konjec lahko počije, mirno stoji v najskrivnejšem kotu noč in dan z nitjo za vratom. Ko ga deček zopet enkrat zagleda, sune ga nejevoljen z nožico, nesrečna žival se žalostno zverne in obleži. Tu naj leži, dokler ji ljubo.
Deček, kje je tvoja sreča?
Mine leto. Zopet čaka deček očeta se sejma. Priden je bil, to se mora reči; bog ve, kaj mu pač letos prineso. Vendar ne zopet kakega neumnega konja! Naj bi bil še tako lep, naj bi imel piščal v zadnjem konci, tam, kjer pravemu konju rep izvira! Saj ni več otrok, kakor sosedov Francek, ki še v sami srajci bodi! — O ko bi — a misliti se ne upa. To bi bilo se ve da lepo, ali--
Oče so mu ugenili skrivno željo. — 0 srečni otrok! Drugi dan je nedelja — lep poletni dan. Naš mladi prijatelj gre z očetom k maši; kako ponosno stopa poleg očeta! Oče en korak, sinek pa dva; kako bi pa ne bil ponosen! V žepu ima — uro, pa svitla verižica visi mu okolo vratu po persih in po trebuhu. Prav prava ura je, kakoršno imajo gospod učitelj — kako se sveti! gotovo je zlata, ali pa sre-berna! Kaj bi torej moško ne stopal, zlasti ko prideta v vas. Samo to je sitno, da gresta danes tako sama, nihče se njima ne pridruži, in vaški ljudje imajo tudi danes vsak svoj opravek!
„Mudila bova, Tonče, skoraj zadnja sva."
Urno seže deček v žep ter pogleda na uro: „„Deset minut še manjka do desetih.""
Kako so mu mati naročali doma, naj bo miren in pobožen v cerkvi; oči naj ima vedno obernene v oltar, kaj delajo gospod. Sinku hodijo misli drugod; pogosto gleda na uro, kakor da bi mu maša predolgo terpela; vedno ga morajo drezati oče, zdaj naj poklekne, zdaj naj vstane; zdaj naj se križa, zdaj naj se terka na persi; in vendar so mu mati tako prigovarjali — naj se pridno ravna po očetu!
Doma jo vedno primerja se staro leseno uro, ki tako čestitljivo visi na steni — sama ne ve, koliko let že! Rod za rodom je šel iz hiše; ona se malo meni za to, kedo gospodari v hiši. Tik, tak; tik, tak; noč in dan, po zimi in po letu, v veselih in žalostnih časih. Malo jo moti, da ji sitne muhe vedno lazijo po čestitem obličji, da ji puščajo za sabo nespodobne spominke. Stara je, lepa ni, nič je ne brigajo pege.
Zarujavela kazalca se bližata poludnevu. Hitro deček tudi svojo naravna ua dvanajsto uro. Zdaj kažeti obe enako.
Po kosilu zopet primerja uri. Na stari sta se zdavnaj že ločila kazalca, zdaj zdaj si bodeta naravnost nasproti. Na njegovi še vedno leno čepi veliki na malem! Treba je pomagati s ključkom, to je križ! —
Popoludne bolj in bolj poredkoma pogleduje na-njo. Drugi dan jo že malo nadleguje.
In zopet se bliža sin očetu.
„Kaj pa je? Kaj te več ne veseli ura?"
„„0če! — — ne gre!"" —
„Le molči, pa priden bodi; kader pojdeš v Ljubljano, kupim ti tako, da bo šla." —
Otrok, vprašam te: Ce je sreča zadovoljnost; če je srečen, ke-dor nima želja, vprašam te: Ali si ti srečen? Ti me gledaš in molčiš, ti ne umeš mojega vprašanja. A pride čas, ko bodeš umel, kar zdaj govorim. Iz Tončeta bodeš Tone, iz Toneta gospod Anton; imel boš zlato uro, tako, ki gre; peljal se bodeš lahko, kader se ti zljubi, z dvema konjema v Ljubljano; in vendar spominjal se bodeš se solzami v očeh zlatega časa, zorne mladosti, nedolžnih otročjih let; v vsej obilnosti svoji spominjal se bodeš lesenega konjca in ure, ki ne grč.
B. M.
pUNAJSKE ELEGIJE.
I.
■Jablana moja! sadu obetala si mi obilo,
Kader mi pride jesen, zlate darove delžč. Oj kak6 si lep6 mi cvela v veseli pomladi! Cvet tvoj belo-rudeč bil je veselje očšrn.
V	senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, Ko prijazno je hlad s perjem se tvojim igral.
T? o j neutrudnih bnčšl po tvojem se cvetji pasofcih
Vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. — Jablana moja! sadu sedaj ne vidim obilo,
In še ta, se mi zdi, mnogo prerano zori. Krasno se zunaj žari, a červ ga znotraj razjeda;
Ta je že padel na tla, drug se že proži za njim. Predno ko jutranji dan prisije, vse sadje, bojim se,
Bode ležalo na tleh, prazno mi stalo drevo. — Žalost zaliva serce, solza oko mi zaliva,
Ko se oziram skerlmo po domovini okrog; Ko preštevam možš, Slovenije zveste sinove, Ki sem nanje svoj up stavil in vero vesel. Ko nam cvela je pomlad, lepo jih je gledati bilo;
Manj jih od dne je do dne, ta je in Oni odpal. Serce se meni vselej, ko pade kateri, potrese;
Padanja konca ni, ne umiri se serce. Oj samopašni ti červ, ti jim razjedaš oserčje,
Ti sovražnik si naš, ti domovini si kvar. Kar mi je od serca prijateljev palo nekdanjih,
Njih ne štejem, naj bo, kaj-li na svetu sem jaz ? Tebe milujem, moj dOm, da so ti nezvesti sinovi; To mi je žalosti vir, ki ne usahne nikdar!
II.
Žalostna od nekdaj zgodovina je bila slovanska;
Kamor ozrem se, razpčr, sužne verige, tema Rad blagoslavljal spomin bi vaš, pradedje, ponašal
Rad bi se z vami unuk, — bridki mu brani spomin'. Vi najlepše zemlje, plodovite nekdaj ste orali —
Dalje ne govorim, da me ne zmaga bridkost! Žalostna od nekdaj osoda je bila slovanska,
Žalostna zdi se mi zdaj, bolj ko je bila kedaj ! Naj na jutranjo stran, naj obernem na stran se severno.
Naj pogledam na jug, žalostno, tožno povsod! Drugi narodi krepkS, ponosno se spenjajo kvišku,
Solnce že zlato drugod sije, v temi je Slovan. Draga-li vam je tema? Oči vam zbada svetloba?
Je-li prisojeno vam, biti terpinom sveta ? Drugi gradove grade, očesu stermečemu radost —
Kamen lomile so jim žuljave vaše roke! Knjigo narave bero bistroumnosti svoje veseli —
Celo si križate vi, kader razlega se grom! Pesmi vesele pojo, praznujejo praznike drugi —
V potu obraza terdo kruha si služite vi! Bister vam din je in čile roke, povejte, Slovani! Kaj nesreče je vam, kaj siromaštva je vir?
V	zvezi je, v zlogi je moč, kdo vaše soštel hi število?

Brat je bratu neznan, skoraj ume ta se ne! Čudite vi se, da svet moči ne spoštuje slovanske ?
Kje jo je videl? Kedaj ste pokazali mu jo? Kje so vaši možje v veleumov sovetu čestitein,
Pesnikov vaših zakaj svet ne posluša stermeČ!1 Kje so slovanski možje, ki nove učijo nauke, Nove resnice, modrost novo oznanjajo nam ! Po rešitvi zastonj se oko hrepeneče ozira.
Kakor brodnika oko išče rešilne zemljš. — Pridi nam, odrešenik, zdihuj6e te čakamo željno, __ Kakor, ko sam je doma, matere čaka otrok. Naj te oblaki rosš, naj zemlja rodi te nam, pridi!
Tvoj nam zorni obraz rešnji privede naj dan. Ne v viharji se nam, ti v rahlem se vetriči bližaj,
V roki junaški ti meč naj ne žari se kervftv. Teklo dovolj je kervi, zastonj nam kervi so potoki ;
Miren nam pridi vladdr, prorok, učitelj, poet! Vstani! besede zlate visoke modrosti govori,
Sluša naj, čudi se svet, praša ked& in odk6d? Bratom govori najpršd; iz težkega spanja jih drami:
Bratje! minola je noč, kvišku, na delo, na boj ! Ne na kervavi, na boj duhovni se dvignite, bratje!
Cas je, da svoje moči svetu pokaže Slov&n. Žar ognjenih besed naj serea oterpla jim vname,
Sveto ljubezen naj jim vname do bratov v sercčk. Vname ljubezen jim naj do luči, pravice, svobode ;
Vzor narodom Slovan, svetu naj bode vodnik ! Pridi nam, odrešenik, nikdr se predolgo ne mudi!
Dan mi potčka za dnem, rad bi učakal te jaz! Pridi! med tvojimi rad učenci bi zadnji jaz hodil, Tvojih naukov vesel kose bi bratom drobil!
(Dalje.)
B. M.
p d e r t n 1 k.
Podoba iz kmečkega življenja. Osebe:
Gregor, kmet; Barba, ženanjegova; Tine, 71eten, Ančka, Sletna: — otroka ; Kalan.
Kmečka hiša; večer. I. Prizor. Barba in otroka; pozneje Gregor.
Barba. Skoraj bo devet, in še ga m'; — zopet se verne s praznimi rokami — vse zastonj, nam ni upanja — nobene pomoči! — Otroka, ljuba otroka! Nocoj bomo zadnjic skupaj spali pod domačo streho (zakrije si obraz s predpasnikom). Bog ve, katera usmiljena duša nam jutri cM. prenočišča, snop slame za posteljo, košček kruha za večerjo! Jutri zjutraj pridejo ter izženo nas izpod strehe; mnogo dobrega nisem vžila pod njo — trud po dnevi, skerb po noči — vendar izpod strehe pregnanemu biti, to je bridko, to je hudo. Trud in skerb in molitev — vse zastonj! Nebeški oče, hudo nas izkušaš — eeščeno bodi tvoje sveto ime!
Otroka, nocoj smo zadnjič skupaj — jutri že bo se nam razkropiti po svetu; kedo bi nas vse skupaj vzel pod streho? Moj bog, moj bog! če sem zaslužila jaz se svojimi grehi to šibo, — ti si oster sodnik — tepi me, ne prizanašaj mi, rada se pokorim; ali kaj sta pregrešila ta uboga, nedolžna otroka! Pojta spat, otroka.
Tine. Jaz nisem zaspan — mati; čakal bom, da pridejo oče.
Ančka, Jaz tudi, mati! (čujejo se počasni koraki.)
Gregor (pride ves pobit — vsi molče — čez nekaj časa); Žena, zakaj ne spraviš v posteljo otrok?
Barba. Težko je iti spat brez večerje (ureže vsakemu kos kruha). Nata otroka in pojta spat — to je nocoj vajina večerja.
Tine (podaja materi svoj kos): Mati, jejti vi, vi niste nič jeli ves dan; jaz nisem lačen!
Ančka (ponuja svoj kos očetu): Jaz tudi ne, oče!
Gregor (obernivši se v stran briše si oči): To je preveč: (kakor serdit): Otroka! jejta, pravim, če ne — pa spat, spat! — videti vaji ne morem.
Tine. Ne bodite hudi oče, saj greva; lahko noč, oče! lahko noč, mati! (Otroka odideta žalostna v stransko izbo, vrata ostanejo priperta.)
Gregor. Čast bodi bogu; zdaj mi je vendar nekoliko laže; videti ju ne morem.
Barba. Nič upanja torej!
Gregor. Nič upanja! Vse zastonj! Vse sem obletel; poterkal sein na vsaka vrata — eni ne morejo, drugi nočejo. Tolažbe, dobrih svetov, kolikor hočeš — pomoči — nihče, nihče; vse zastonj!
Barba. Ubogi mož!
Gregor. Vse sem poskusil, bil sem celo — to ti je bil težaven pot, pravi križevi pot — ne želim takega najhujšemu sovražniku. Bil sem pri tisti pijavki, tisti zverini, pri tistem — jaz ne vem, kako bi mu dejal, ali to 111 človeška podoba — bog me varuj pregrehe — pri tistem oderuhu, ki nas je tako daleč prignal. Bog ve, da nisem prevzeten človek, ali serce se mi je kerčilo, noga se mi je ustavljala, ko sem se bližal tistemu nesrečnemu pragu; gorje, ke-dor ga je enkrat prestopil — njemu ni več pomoči! Ko zagledam ono suho, sključeno pošast, one prežeče, bodeče oči z onim vražjim pogledom; ko pomislim: da ta prikazen je kriva vse naše nesreče, zgrabi me jeza, vse je vrelo in kipelo po meni, znositi sem se hotel enkrat nad njim, povedati mu prav od serca, naj bo, kar hoče, kaj je on — toda spomnim se tebe in otrok, zatajim se, ponižam se, toliko da nisem pokleknil pre 1 njim — bog mi grehe odpusti! Jamem ga prositi, kakor se bog prosi. Glejte, pravim mu, vi ste sami', nimate ne žene, ne otrok, vsega imate, kolikor vam treba in tudi malo več; vi ne veste, kaj je potreba, kaj je siromaštvo ; vi ne veste, kaj je to, ko vidi oče stradati otroke. Imejte vsmi-ljenje in bog bo imel vsmiljenje z vami. Ne bodite tak, kakor tisti bogatin v evangeliji, ki je imel devet in devetdeset ovac, pa je šel
ter vzel ovco onemu, ki je imel edino. Saj vas ne prosim, da mi odpustite dolg — vse vam plačam, imejte samo še nekoliko poter-pljenja, ne gonite nas izpod strehe! kam naj se obernemo! Pomislite, vsem nam pride zadnja ura, saj je vam ne želim še, ali vendar vsem nam pride zadnja — bog nam jo daj srečno! Pomislite, da vam bo odgovor dajati pred večnim sodnikom; bodite vsmiljeni, da vsmiljenje zadobite. Tu se skloni po konci in zarezi se nad mano: Vi torej mislite, da sem res že tako pri kraji! Motite se, pravim vam, motite se; zdrav sem, krepak sem, vsi pojdete pred mano. — Kako bom odgovor dajal? Kaj sem ti krivico storil; posodil sem ti, na to mizo sem ti naštel gotovega, dobrega denarja, samega poštenega denarja; zdaj toliko, zdaj toliko; kader nisi imel za davke, za obleko, za sol, kaj vem za kaj'? vselej si prišel k meni, prosil si in moledoval; dal sem se omečiti; jaz sem dober človek, predober človek; dal sem ti, posodil sem ti gotovega , denarja, kolikor si potreboval, na tisto tvoje siromaštvo. Ce si slabo gospodaril, ali sem jaz kriv? Svoje hočem nazaj, posojen denar; plačaj, kar si dolžan in mir besedi!
Posojen denar, odgovorim mu, posojen denar; vi sami najbolje veste, koliko ste mi zares posodili; sam bog večni vedi, kako je dolg tako naglo, tako strašno narasel. — Kaj meniš, zavpije na to, da ti bom zastonj posojeval, kedo da meni kaj zastonj ? — Še ne odjen-jam, začnem mu na serce govoriti, lisa bil bi omečil, ali ta človek ima serce terdo, jekleno — koso bi sklepal na njem! — Nobene pomoči! Jutri ob deveti uri pridejo; vse bo prodano, in kedo bo kupec? — 0 posrečilo se mu je, kar je tako dolgo, tako zvito nameraval. Mi pojdemo in on sede na naše mesto.
(Vrata stranske izbe se počasi odpirajo, strahoma se prikaže Tine ter bliža se očetu, Ančka pride za njim in stisne se k materi.)
Tine. Vse bo prodano, oče, vse, tudi Dima, oče ?
Gregor. Vse, vse, tudi Dima!
Tine. Ne, Dime ne bodo prodali, oče! jaz ne pustim. Teste k&j, oče? Jutri vstanem pred dnem, pa odženem Dimo v gozd; noben človek ne bo videl; zvečer, ko bodo že odšli možje, priženem jo spet nazaj in Dima bo naša.
Gregor. Bog ne daj, sin! v ječo bi me pripravil. — Krava ni več naša — nič ni več našega! —
Tine. Ne, Dime pa ne pustim — prijel se je bom za roge, obesil se ji bom okrog vrata, jaz je ne pustim! —
Gregor. Sirota, ti govoriš, kakor otrok — zakaj nisi šel v posteljo, kakor sem ti velel?
Tine. Jaz ne morem zaspati, oče! tako mi je hudo! (Cujejo se počasni, težki koraki).
Gregor. Kedo bo neki? (Vrata se odpro — vstopi Kalan).
(Dalje.)
B. M.
J^ITERARNI POGOVORI.
I.
Minilo je pet let — dolga doba v kratkem človeškem življenji — ocl kar sem pod tem naslovom skromne svoje misli — misli di-letanta, samouka — o naših slovstvenih potrebah v prosti obliki podajal prijaznemu našemu občinstvu. Prijaznemu, pravim, ker ti pogovori bili so sprejeti, kakor sem čul od mnogih strani, s toliko prijaznostjo, s tako nezasluženo pohvalo, da mi je nekako tesno sedaj, ko se pripravljam nadaljevati začeto delo.
Doživeli smo mnogo izprememb v teh petih letih, izpremenil sem se nekoliko gotovo tudi jaz, ali upam. da ne na slabo; moji nazori o umetnosti, slovstvu in naših slovstvenih potrebah, ostali so v načelih, kakoršni so bili nekdaj; morebiti, da so se nekoliko očistili, ujasnili, kar bi ne utegnilo biti na kvar naslednjim pogovorom. Ne bode se moglo, upam, po pravici mi očitati, kar se je očitalo onemu nekdaj slavnemu kraljevemu rodu: da „ni ničesa se učil, ničesa pozabil." Pozabil sem — če ne glava moja, vsaj serce mi je pozabilo — vse tiste prijazno-zavratne vdarce, katere so mi tako radodarno delili ljubi moji rojaki, odkar sem — bog ve, da nerad — prikazal se na slovenskem literarnem obzorji; odkar sem, nezaslišano prej pri nas! pre-derznil se imeti, da! javno izrekati svoje misli! In ko sem truden vernil se v prejšnjo pozabljenost; ko sem, po mojih nasprotnikov ali zopernikov sodbi, obvezaval si kervave, morebiti celo smertne rane; niso mi dali miru, kakor je spodobno poštenim, plemenitim bojeval-cem. Prihajali so — ne, dovolj takih neprijetnih spominov!
„Gloria in excelsis deo, et in terra pax hominibus bonae volun-tatis." „Slava bogu v višavah, in mir na zemlji ljudem, kateri so dobre volje." Tako so angeli peli o rojstvu izveličarjevem, tako zdaj pojo mili božični zvonovi — jaz pa moram sedeti tu, ter brati — „Slovenca. političen list za slovenski narod, letnik III., štev. 146.u, list, katerega mi je — danajski dar — prinesla na dom prijateljska roka. Zakaj bi jaz no imel miru, ter veselil se v tem blaženem času, ravno zdaj, ko se mi je podarilo tako lepo, tako serčno darilo! „Bonae voluntatis", „dobre volje" sem, zakaj neki ne? ničesa ne pogrešam, ničesa mi vest ne očita; nikoli nikomur nisem nič hudega želel, ne storil, vsaj rad ne; pomagal sem, komur sem mogel in dokler sem mogel, samemu sebi najmanj. ,/Dobre volje" sem, dobrega serca; nikogar ne sovražim; z veseljem bi povabil, ako bi hoteli priti, vse svoje //.opornike", vsaj kolikor jih more v moje stanovanje, na kozarec ali dva dobrega „dalmatincau; videli bi, da nisem tako strašno hudoben človek, pesoglavec, „duhomorec", kakoršnega me delajo oni, pravo strašilo slovenskim otrokom, mladim in starim! Napravil bi jim rad vesel „symposion", žalibože! brez Sokrata; sicer pa bi bili skupaj sami pošteni možje, „all honourable men": Agathon, Phaidros, Pausanias. Eryximachos in Aristophanes, da, tudi našega Aristofana
naj bi mi privedli, rad bi ga gledal od obličja do obličja. In, skoraj bi bil pozabil, med nami naj bi bil tudi, „the last, not leašt", slavni Grek, katerega ni bilo pri sloveči ^Platonovi večerji" — moj dragi Kalofron!
„V vinu resnica". Pri kozarci nam bi se otajala serea, razvozlali jeziki (strašna podoba!) Spoznavali bi se in morebiti spoznali, da nismo tako napačni, tako na robe možje. Dal bi morebiti slednjič celo gledati svojim gostom — „dobre volje" človek sem, tudi ne verujem na vraže, ne dela mi strahu „mal' occhio" — hudi pogled — dal bi jim gledati tisto darilo, o katerem sem govoril, katero me tako veseli; morebiti bi se z mano veselili tudi oni, morebiti tudi, da kateri ne, ker vsi ljudje niso — „dobre volje".
Težko je človeku biti časnikarju! Ead bi bil vesel, a brati mi je »Slovenca"; ne vsega! Odkazan mi je kos v letn. III., štev. 146. na 3. strani. Brati mi je. a kaj brati? Pisati mi je, odgovarjati, zagovarjati se, braniti mi je svojo kožo, svoje ime. Ne imena! kaj je moje ime, moja oseba? Braniti mi je svoj list, ubogo rastlinico, katera ni še pognala peresca in že se je spravila nad njo gosenica, da jo v kalu zamori.
Oj Vi gospod, ki se v listu, dvakrat že imenovanem, tako prijazno spominjate mene in mojih „duhomornih" del, če že drugi ne pridejo, zakaj ne pridete vsaj Vi na prijazen pogovor pri kozarci?
Ni sicer podpisano Vaše ime — jaz imam navado podpisavati svoje zaradi odgovornosti — vendar Vas poznam, ako se ne motim. Znana zdi se mi Vaša pisava, dobra pisava, samo da ima nek — kako bi rekel? — nek „chic", kateri se mi noče prav zlagati z Vašo blago naravo, z Vašim čestitim stanom, in me torej nekoliko moti v mojem ugibanji; — toda o tem morebiti pozneje. Znanca sva torej, ako se ne motim, „stara" znanca: starost sama ob sebi ni sramota; saj veste, kako govori modri Solon: Staram se in (ta pristavek je važen) učim vedno se novega kaj.
Zdaj pa pride moja izpoved: zadel sem Vas enkrat z enim „dun. sonetom" — ali dvema, ne vem že več; bodite mi prepričani, da mi je res žal, ako Vas je bolelo; verjemite mi, da Vas nisem hotel žaliti, da mi ni bilo za Vašo osebo, bilo mi je samo za stvar; da pa ni vselej mogoče človeku, kakor bi želel, ločiti osebe od stvari, to sami dobro veste; kedor se enkrat v javnost poda, terpeti mu je mnogo, kar ni prijetno, to pa jaz dobro vem. Imenovani niste bili, ne podpisani; besede so merile na vsakega, kedor je enako ravnal; in res se je oglasil nek drug gospod, da je on tisti! Vi razlagate ■tudi slovstvo, ako se ne motim, govorite o pesništvu; znano Vam je torej, da pesnik ne more in ne sme splošno govoriti: pesnik treba. da je povsod konkreten — a dovolj Vam, ki to sami dobro umete.
Odpustiva si torej, blagi gospod! kar sva si morebiti, nehotoma, zalega storila; skleniva mir, zlasti v tem blaženem božičnem času, ko se poje — „in mir na zemlji ljudem, kateri so dobre (ali kakor Vi slovenite, svete) volje". Vi ljubite svoj narod, jaz tudi; delajva torej zanj, Vi po svoje in jaz — to mi morate že pustiti — po svoje.
Najina načela niso morebiti tako različna, kakor bi mislil kedo in kakor morebiti mislite tudi Vi; različna samo sta najina pota. O tej imenitni stvari upam z Vami kedaj obširneje govoriti. Prostor, tem pogovorom odmerjen, je že skoraj pri kraji — moj list ima, žalibože! tako malo prostora! Samo to še: Vaši polemiki je pridejanega nekoliko strupa; to je tisto, kar sem gori omenil; ne gadovega strupa, ne strupa tiste odurne, raku podobne živali, ki za lubjem ali v kakem skrivnem, tamnem kotu žalostno životari; — tudi ne seršenovega ali bučelnega: pridejana mu je drobna kapljica strupa, kolikor ga ima konci svojega žela sicer tako dobrohotna, nedolžna živalica — čemerl! Še tega ni bilo potreba! Borimo se odslej s poštenim, ne-otrovanim orožjem! To je predgovor — malo dolg, a zdi se mi, potreben predgovor; prihodnjič odgovor! Da se zdrava in vesela sni-deva pri Filipih! —	___S.
Listnica uredništva, g. E. L. v L. Prejeli, prosimo skoraj nadaljevanja in konca; ako dovolite nekoliko prememb, potrebnih za „Zvon", pride skoraj na versto; obširneje o priložnosti pismeno. — g. J. K. v L. Prejeli; dobro! Vi ste stari ostali. — g. J. J. v L. Prejeli, hvaio! — g. P—p—r. Prejeli. — g. A. K. v I (J). Prejeli, pregledati ni bilo še mogoče. — g. H—z. Isto tako. — g. J. O. v V. Kaj čakate ? Čas, da pošljete. — Gospode pisatelje slovenske, kateri nas hočejo razveseliti s kakim doneskom, prosimo, naj nam ne pošiljajo tolikanj pesmi in povesti, kakor dobrih spisov o naravoslovskih in zgodovinskih predmetih.
Listnica o p r a v 11 i š t v a. g. V. U. v K. Na stanovanje! — g. J. P. v Br. Izimno tudi po 3 gold. — g. K. v L. Dijaška cena. — g. Fr. P. v C. bogosl. Znižana cena. — g. J. N. dij. v Z. Kolikor jih je. — g-M. M. v L. Ne zdi se nam potrebno; slovenski narodnjaki ved6, da izhaja ,,Zvon", hvalo za prijazno ponudbo! — g. J. Š. v T. Pozdrav; pustite naročnino pa pridite skoraj na Dunaj, z Vami imamo posebne namene. — g. T. K. v N. Čudno in — nečudno. Storili, kakor želite. — g. S/T. in vsem gospodom, kateri žele, da se jim pošlje prejšnji ,,Zvon", ves ali posamezni listi, Pesmi, Mladika in Dun. soneti, dajemo na znanje, da vsega tega blaga ni več v naših rokah.
Pervi list se pošlje vsem predplačnikom in »naročnikom", drugi že samim predplačnikom. Ako morebiti kateri izmed gg. naročnikov ne želi prejemati lista, če tudi se je oglasil, naj nam samo ne pošlje naročnine, s tem je stvar pri kraji, lista vračati ni potreba; kedor želi zastonj prejemati list, naj se oglasi. Samo tako bode mogoče stvar v redu voditi
Pervi list ni vgajal nam, zlasti kar se tiče oblike, in, bojimo se, tudi ne če. naročnikom. Nekoliko smo tega sami krivi; prepozno smo se odločili izdajati list.
Perva številka bila je stavljena po novi šegi, s presledkom med verstami; to je sicer prijetnejše očem, morebiti elegantnejše, ali bralci izgube skoraj tri strani berila v primeri s prejšnjim „Zvonom". Odločili smo se torej, list z nova ponatisniti dati; in v tej obliki pošlje se list vsem čč. naročnikom, kateri so poslali naročnino.
Ne moremo si kaj, da bi ne izrekli tu o kratkem serčne zahvale vsem onim gospodom, kateri tako iskreno, tako navdušeno delajo za „Zvon". Imena ne imenujemo nobenega; začeti je lahko, končati je težko, tudi bi morebiti ne bilo vsakemu ljubo. Za vse pozdrave serčno hvalo!
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des .Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in F. Lob,