850 Književna poročila. Književna poročila. Dr. Klee Hans-Joachim: Die Bestimmung des Umfangs der Beweis-nufnahme im Strafverfahren. Ein Beitrag zu den allgemeinen Lehren und zur Geschichte des Strafverfahrens. R. v. Decker's Verlag. G. Schenck-Berlin W 9; 1937. Str. VIII + 163. Kdor pozna zakonske določbe o izvajanju dokazov v kazenskem postopanju po našem, prav za prav: po bivšem avstrijskem kazenskopravnem redu, temu skorajda ne pride tako lahko do zavesti, da se je določitev obsega dokaznega postopka v raznih dobah in deželah kaj različno odrejala. Pri nas prednjači — z malimi izjemami — načelo svobodnega prepričanja sodišča. Še pred 2 letoma pa temu v Nemčiji ni bilo tako, danes se je stvar na bolje obrnila, le za vojaško kazensko postopanje še danes navedeno načelo ni sprejeto. Naj vsaj v glavnem itavedemd niz drugačnih odredb v označenem pogledu: Stranke imajo pravico, da zahtevajo izvršitev svojih dokaznih predlogov, včasih vedno, včasih le, če dokaze prineso ali privedejo same na glavno razpravo, ali pa, če vsaj založe za to potrebne stroške. Tu je obseg dokazovanja imperativno določen. Drugod je stvar taka, da sme sodišče predlagane dokaze tudi zavrniti, pa se mora držati razlogov, ki jih zakon izčrpno navaja, ali sme po svobodnem prepričanju postopati. Še drugod mora biti nasprotna stranka v izvestni dobi pred glavno razpravo o dokaznih predlogih obveščena, sicer jih sodišče ne sme izvršiti. Iz pravne zgodovine je znano, da je bila ocena dokazov vezana ponekod na pozitivna, drugod na negativna dokazna pravila. Velike razlike so dane tudi glede obravnavanja dokaznih predlogov v postopku, ki ga izba-vijo pravna sredstva. To naj zadostuje, do pokažemo, zakaj je Klee spisal zgoraj navedeno monografijo. Nemčija je 1. 1935. spremenila določbe glede dokaznega postopanja v kazenskih stvareh. (Pa še druge, od katerih tu omenjamo samo |„čudno"] razveljavitev prepovedi re-formationis in peius!) S svojimi spremembami še ni uveljavila popolnoma načela svobodnega prepričanja sodišča glede dopustitve dokazov; saj se še vedno v kazenskih pravdah, ki ne morejo priti v prizivno instanco, navajajo točno in izčrpno razlogi, iz katerih sme sodišče dokazni predlog stranke odkloniti. Navedbo razlogov opuščamo, saj se že iz povedanega vidi, da je za dvoje vrst kazenskih pravd uvedenih dvoje načinov dokaznega postopka. Vprav to pa je dalo avtorju označenega dela povoda, da si je ogledal ves problem raz pravnozgodo-vinsko stališče. Pri tem pa je — in sicer gotovo ne na škodo stvari — zašel na stranpota ter podal svoj „prinos" k zgodovini kazenskega postopanja vobče. S tem sicer ni prinesel novih odkritij, vendar je opredelil različne načine postopka tako, da sami zase prikazani, brez nepotrebne navlake, plastično osvetljujejo posebnosti, ki ločijo tudi sicer dokaj sorodne vrste postopanja. V zgodovino je posegel daleč nazaj. V posebnih poglavjih obravnava starogermansko (od 1. do 4. stoletja) in srednjeveškogermansko kazensko postopanje (od 4. do 15. stol.), rimsko javnopravno kazensko postopanje, italijansko preiskovalno postopanje srednjega veka (od 5. do 15. stol.) in nemško občepravno inkvizicijsko postopanje (od 16. do 19. stol.). Postopanju v dobi po veliki francoski revoluciji (na pragu 19. stol.) posveča avtor posebno pažnjo, kajti na njegovi podlagi se je razvilo po 1. 1S48. v Nemčiji novo sodno postopanje v kazenskih stvareh. Za poznejšo dobo se ozira samo na avstrijski (1873.) in nemški kazenskopravni red (1877.), zlasti pa na spremembe poslednje navedenega iz 1. 1925. in 1935. Da navsezadnje avtorjeva sodba o spremembah v dobi „tretje države" ni izzvenela do- Književna poročila. 351 cela pritrjevalno, smemo šteti avtorju le v dobro. Vsekakor pa smatramo, da je opravil Klee zaslužno delo: P o g 1 o b i 1 se je v vsa vprašanja okrog obsega dokaznega postopka tako temeljito, da bo njegovo delo, ki je prvo te vrste, vsakemu kazenskemu sodniku dobra opora za pravilno rešitev vprašanja, kaj naj pomeni svobodno prepričanje pri dopuščanju dokazov v kazenskih pravdah. Dr. M. D. Mossa Lorenzo: Diritto commerciale. Dva zvezka, XX + 432 in XIIT + 337 strani, vel. 8°. Societa editrice libraria, Roma, Milano, Napoli. Cena broš. lir 75. Lorenzo Mossa, profesor trgovinskega prava na vseučilišču v Pisi, je bil že pred vojno zlasti po svojih delih na področju čekovnega prava znan in priznan tudi preko mej svoje domovine. Izredno je plo-dovit. Poleg velikega števila razprav iz vseh panog trg. prava, vštevši, po romanskem načinu, stečajno pravo, je šele pred tremi leti izdal v dveh zajetnih zvezkih sijajen sistem meničnega prava po novem ital. meničnem zakonu (La cambiale secondo la nuova legge)* in kompendij zavarovalnega prava. Razen tega je sourednik pri „Saggi in scienze assicurative" (doslej dva zvezka 1935 in 1937). Lani pa je izšlo njegovo gori navedeno novo delo. V prvi vrsti je zamišljeno kot učbenik, obenem naj kot priročnik služi tudi „praktičnim pravnikom — — — in vsem, ki hočejo spoznati naše trgovinsko pravo". Snov je razdeljena na šest delov: trg. podjetje (str. 1—105), trg. družbe (106—266), trg. pogodbe in posli (267—432), kreditni papirji (445—579), pomorsko pravo (580—636), stečaj (637—723). V prvem delu se pisatelj bavi s snovjo I. knjige našega trg. zakonika, z agenti in mešetarji, zlasti pa so zanimiva njegova izvajanja o trg. podjetju, posebno kot gospodarski enoti v novem ital. gospodarskem redu. V drugem delu opozarjam na obča razmotrivanja o trg. družbah — seveda z romanskega vidika, da so vse trg. družbe pravne osebe — in posebej o delniški družbi; obdelane so tudi gospodarske zadruge, in, bolj na kratko, karteli in druge gospodarske organizacije višjega reda. Tretji del ne obsega samo snovi IV. knjige našega trg. zakonika, ampak tudi bančne, borzne in sTda-diščne posle. Peti del se bavi po splošnih naukih o vrednostnih papirjih zlasti z menico in čekom, obravnava pa tudi neke ital. posebne vrste vrednostnih papirjev, ki so blizu čeku. V šestem delu je poleg stečajnega obdelano tudi pravo poravnave izven stečaja (concordato preventivo). Torej res popoln sistem trg. prava. Težko je reči, kaj je najboljše obdelano. Meni ugajajo zlasti izvajanja o bistvu trg. družb in delniške družbe, o bančnih poslih, o menici in čeku. Razmerno kratko, pa jako zbito je pomorsko pravo, razmerno široko menično in materialno stečajno pravo. Oba namena knjige se odražata povsod. Ce ustrezajo učbeniku zlasti jedrnatost in točnost izražanja ter citiranje samo najvažnejše literature brez posebnih kritičnih ali polemičnih opazk pod črto, bo praktiku zlasti koristno oziranje na druga pravna področja in na ratio legis in kratko označevanje spornih vprašanj in posledice zakonskih določb. Vestni citati teh določb olajšujejo uporabo zakona in kontrolo pisateljevih trditev. Na posameznih mestih se pisatelj ozira tudi v prihodnost. Stvarno kazalo gre v podrobnosti. * Gl. oceno v Arhivu za pravne i društvene nauke 1936, knjiga 50, str. 163—170. Ker je temelj novemu ital. meničnemu zakonu ženevski enotni menični zakon, kakor je novim meničnim zakonom znatnega števila evropskih držav in bo tudi našemu novemu meničnemu zakonu, je delo jako pomembno tudi pri nas. 352 Književna poročila. Delo zasluži mnogo izčrpnejšo oceno. Izplačalo bi se navesti številne primere vprav klasične jedrnatosti mnogih trditev in pobaviti se z nekaterimi mesti, ki se mi ne zde nesporna in nedvomna, toda to bi zahtevalo mnogo prostora. Kot učbenik knjiga pri nas žal ne bo prihajala zadosti v poštev, kajti kljub enakosti mnogih glavnih potez v ustanovah trg. prava ima, kakor vsako pozitivno, tudi ital. trg. pravo precej svojih posebnosti, ki se še stopnjujejo zbog razlik v obojih občih drž. pravih. Tem bolje bo delo služilo našim gospodarskim krogom in pravnikom praktikom, ki imajo stike z Italijo in se morajo cesto poučevati o ital. pravu. Njim bo zanesljiv kažipot. Naj še omenim, da je prof. Mossa, ki se zanima tudi za razvoj našega prava, pred kratkim postal glavni urednik vodilne ital. strokovne revije ..Rivista del Diritto commerciale" in da je pričakovati, da ji bo dal v duhu svojih stremljenj pravec k še večjemu upoštevanju primerjalnega prava. To bi trebalo toplo pozdraviti kot prevažno kulturno delo. M. Škerlj. Nogaro Bertrand: La crise économique dans le monde et en France. Symptômes, causes et remedes. Paris 1936. 352 str. Vsak, ki se zanima za zadnjo svetovno gospodarsko krizo, bo s koristjo prebral to knjigo profesorja za narodno gospodarstvo na pariški pravni fakulteti. Knjiga sestoji iz štirih delov. V prvem popisuje N. nastanek, potek in postopno likvidacijo svetovne krize. Pri tem zasleduje valovanja gospodarske konjunkture od 1. 1919. naprej in jemlje kot simptome teh valovanj indekse blagovnih cen, industrijske proizvodnje, brezposelnosti in zunanje trgovine. V specialnem poglavju se bavi s potekom prize na Francoskem, kjer gospodarstvo še dosedaj ni premagalo krize. V drugem delu razmotriva pisec različne teoretične poskuse, ki hočejo razložiti nastanek in potek krize, izhajajoč iz kakega posameznega vzroka, in sicer bodisi iz pojavov v področju denarja, v katerih vidi N. v nasprotju z zastopniki monetarne teorije kvečjemu samo eden izmed vzrokov krize, bodisi iz vloge kredita, ki je po njegovem mnenju zopet samo element, ki potencira krizo, nikakor pa ne njen pravi vzrok, bodisi zbog neelastičnosti produkcijskih stroškov, posebno pa neelastičnosti mezde, bodisi zbog tehničnega napredka, ki povzroča takozvano ..tehnološko" brezposelnost. Po kritičnem raznutrivanju teh enostranskih teorij podaja pisec v tretjem delu svojega spisa svoj lastni poskus ..sintetične interpretacije" zadnje gospodarske krize. To krizo je po njegovem mnenju povzročil cel kompleks vzrokov, ki jih pisec deli v štiri vrste, in sicer: 1) slučajne (na pr. vzroki, ki so ravno meseca oktobra 1929. izzvali krah na New-Yorški borzi), 2) konjunkturne (na pr. nesorazmerje med proizvodnjo in povpraševanjem in s tem zvezani padec blagovnih cen, ali pa nesorazmerje med cenami agrarnih pridelkov in drugih surovin in cenami industrijskih izdelkov), 3) strukturne (na pr. organizacija kredita, ali sodobna organizacija proizvodnje in imobilizacija kapitalov, kar stoji v zvezi z razvojem moderne tehnike in velikih investicij, ali pa naraščajoča avtarkizacija posameznih narodnih gospodarstev) in 4) umetne različne oblike gospodarske intervencije države in predvsem tiste, ki paralizirajo avtomatizem narodnogospodarskega mehanizma. Četrti in zadnji del spisa je posvečen analizi sredstev za pobijanje krize. Tu razmotriva pisec na eni strani sredstva in „načrte", ki jih predlagajo različni praktični delavci, na drugi strani pa sredstva, ki jih predlagajo posamezni znanstveniki (na pr. Fisher, Hayek, Milhaud), razen tega pa še sredstva, ki jih že uporabljajo različne države. Med sredstvi, predlaganimi po poedinih znanstvenikih, pisec posebno naglasa sredstva v področju denarja (tako zvani ..dirigiran" denar). Med sredstvi, Književna poročila. 353 ki jih uporabljajo države, pa ona, ki posegajo v tržni mehanizem. Take državne intervencije stavijo po piščevem mnenju „veliko teoretičnih problemov, ker gre pri njih za to, kakšni regulacijski mehanizem bo končno nadomestil avtomatično reakcijo proizvodnje na cene in cen na proizvodnjo." Na koncu postavlja N. niz kažipotov, katerim je slediti, da se odpravi nastala kriza in se prepreči nastanek nove krize. Tu govori pisec o spontanem premaganju krize, dalje o racionalni politiki cen, o strukturnih činiteljih, o kupni moči prebivalstva, o finansiranju javnih del in o dolžini delavnega časa. V splošnem je možno reči, da morda najbolj dragoceni del spisa predstavlja prvi del, v katerem je mnogo skrbno zbranega in v lepi obliki podanega konkretnega gradiva o poteku krize v glavnih državah. Manj zanimiva je piščeva teoretična analiza te krize, ker je precej eklektična; našteva namreč posamezne vzroke, ne da bi jih vezala v