Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 701 Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNISTVO: Letna inozemstvo . . . . » 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXVIII. - Štev. 21 (1403) Gorica - četrtek, 20. maja 1976 - Trst Posamezna številka Lir 150 Razveseljiv Dva tedna po grozotnem potresu Videmski nadškof msgr. Alfredo Battisti Uradni list videmske nadškofije »Rivista diocesana«, marec-april 1976 objavlja navodilo nadškofa Alfreda Battistija o uporabi slovenščine v bogoslužju, ki je res znanilec novih časov in dokaz za praiviLno tolmačenje koncilskih odlokov. Glasi se: Dejstvo je, da živi v videmski nadškofiji poleg furlanske in nemške skupnosti na ozemlju, ki obsega obmejni pas od Idrijce do Trbiža tudi skupnost vernikov s slovenskim jezikom. V svetu, ki postaja vedno bolj pluralističen, je tudi Cerkev, ki hoče vršiti svoje vesoljstveno poslanstvo, poklicana, da se vključi v razne kulture, ki jih je svet poln. Poleg tega, če pomeni binkoštnl dan božje posvečenje vseh jezikov in sam Sveti Duh naroča oznanjati in proslavljati božje čudeže v raznih jezikih, mora Cerkev ob zavesti svoje univerzalnosti pronicniti v kulturo in okolje vsakega ljudstva, spoštujoč rtjih običaje, navade in izročila, da tako bolj uspešno posreduje evangeljsko poslanico. Cerkev, ki je občestvena, ima vedno tudi vodoravno razsežnost, da veže razne narodnostne skupnosti v območju svoje škofije v enoto, odkoder prejemajo te skupnosti pristno poznavanje vere in smernice za krščansko življenje, polnost sredstev milosti in nadnaravni posvečujoči vpliv ljubezni. Imajoč moj spoštovani prednik vse to pred očmi, je ustno priznal in odobril rabo slovenskega jezika v bogoslužju, ki je bil vedno prisoten skozi vsa stoletja v Beneški Sloveniji. Smatram za nujno in koristno, da v duhu in na podlagi dekretov zadnjega vatikanskega koncila s tem dokumentom, na uraden in javen način, to odobrim ter potrdim rabo bogoslužnih knjig v slovenskem jeziku, ki že imajo dolžno odobrenje pristojnih cerkvenih oblasti v vseh župnijah naše škofije, kjer se govori slovensko v soglasju z dušnopastirskimi potrebami ter ob preudarni sodbi duhovnika in v povezavi s prebivalstvom. Naj se ima pri tem pri bogoslužnem slavju poseben ozir na tiste navzoče vernike, ki slovenščine ne razumejo. Pozivam furlanske duhovnike, ki so že bili ali še bodo poslani v župnije, kjer se govori slovensko, da se slovenščine nauče, jo cenijo in uporabljajo kot izraz evangeljske ljubezni do prebivalstva ter njegovih visokih človečanskih in verskih vrednot. Domačim duhovnikom ali drugim, ki tam vršijo svoj apostolat, izražam in obnavljam svojo solidarnost, svoje spoštovanje in svojo prisrčno zahvalo za modro opravljeno delo in za velikodušno predanost, ki so jo vedno izpričevali do lastnega ljudstva, trudeč se usoglasiti ljubezen In zvestobo do slovenskega jezika in kulture z lojalnim in Iskrenim spoštovanjem do državnih zakonov. Pozivam duhovnike, da ko skrbijo za vernike, služijo Gospodu Jezusu, ki je častitljivo navzoč v krajev- nih cerkvah s slovenskim jezikom, kjer je vera še vedno tako globoka. Odkrivajoč v srcu in zgodovini tega prebivalstva skrito Kristusovo prisotnost, naj dušni pastirji svojim vernikom posredujejo tisto veselje in neizmerno upanje, ki ju naš čas tako zelo potrebuje in sta bila čast in slava apostolov in cerkvenih očetov. V Vidmu, 25. marca 1976 + Alfred, nadškof mu oo M Severnoameriška vlada je odobrila pomoč 25 milijonov dolarjev (21 milijard lir) za od potresa prizadete kraje v Furlaniji-Julijski krajiini, podpredsednik ZDA Nelson Rockefeller pa je v četrtak 13. maja osebno obiskal prizadeto območje. Obenem je ministrski svet namenil 382 milijard Ur za obnovo od potresa porušenih kirajev. ■ V Parizu je bil umorjen 57-latni bolivijski poslanik Joaqum Zeniteno Anaya. Neznanec ga je ubil s streli iz revolverja v neposredni bližini bolivijskega veleposlaništva ter izginil brez sledu. Je to že peti atentat te vrste v Franciji v zadnjih 18 mesecih. ■ Od vodstva liberalne stranke v Vel. Britaniji je moral odstopiti Jememy Thor-ne, potem ko je prišlo v javnost, 'da je vzdrževal homoseksualne odnose. Nasledil ga je 62-lot,ni Joseph Grimond. ■ V Rimu je bila ugrabljena 11-letna deklica Anina Maria Montani, hčerka nekega rimislkaga gradbenika. Napadli so jo, ko se je s prijateljico odpravljala v šolo. V Kalabriji pa so ugrabitelji ispustili na svobodo zdravnika dr. Giuseppe Ghirico, ki so ga držali zaprtega kar 77 dni. ■ Na željo neke .pomorske družbe iz Pariza naj bi ob splovitvi ladje »Centra Norma« v ladjedelnici »3. maj« na Reki reški nadškof msgr. Josip Pavišič to ladjo blagoslovil, toda delavci so mu — gotovo na ukaz od zgoraj — preprečili vstop v prostore ladjedelnice. O grozotnem potresu, ki je zajel vzhodno Furlanijo, skoro vso Beneško Slovenijo, Rezijo, Kanalsko dolino do Naborjeta, v Jugoslaviji pa Tolminsko in vse gornje Posočje, se bo še dolgo pisalo in govorilo, prebivalstvo pa njegove posledice še dolgo občutilo. Zemlja se še ni umirila. Je kakor ranjena zver, ki trza kar naprej. Vsi smo bili precej presenečeni, da je v ponedeljek 17. maja ob 17,13 prišlo do novega sunka, že šestinsedemdesetega, ki je dosegel šesto stopnjo po Mercallijevi lestvici (tri manj kot razdiralni sunek v četrtek 6. maja). Škode sicer ni naredil, ljudi pa je znova preplašil. Sicer pa je vsa notranjost Zemlje v nekem nemiru. Tako so prišle vesti, da so v sovjetski republiki Uzbekistan, ki meji na Kitajsko in kjer so velika mesta Taškent, Samarkand in Buhara, doživeli zahodno od Taškenta v puščavi Tizilkum uničujoč potres, za eno stopnjo močnejši kot je bil v Furlaniji. Toda vrnimo se v naše kraje. OD BRD DO TERSKE DOLINE Že v samem mestu Gorici je bilo treba izprazniti tri hiše, ki jih je potres precej razmajal. Dve sta na Placuti v bližini poslopja, kjer se tiska naš list. Most čez Sočo iz Gorice v Ločnik (Ponte IX Agosto) je do nadaljnjega zaprt za promet. Zato je bil za tiste, ki prihajajo z videmske strani ali od Gradiške predčasno odprt most, ki gre od Majnice proti Štandrežu. V Števerjanu je občutila moč potresa farna cerkev, ki ima več razpok. Staro šolsko poslopje je Le še kratek čas za užiuanje svobode 1. maja je pisatelj SoJženicim na severnoameriški radiotelevizijski ipoataji BBC ponovil govor, ki ga je že imel istatam ter je med tem izšel itudd v posebni brošuri. Med drugim je dejal: Po koncu zadnje vojne je moja generacija Zahod naravnost oboževala. V Zahodu smo gledali sonce svobode, videli smo svojega .zaveznika, ki nam bo pomagal, da se rešimo suženjstva, toda vsi iti upi so zadnji dve leti, kar sem prišel na Zahod, popolnoma skopneli. Zahod ni prepustil komunizmu samo pet ali šest dežel, ampak vse svoje postojanke po širnem svetu. Sovjetska zveza je s tem postala silno močna. Vi še uživate svobodo, a samo za kratek čas. Zahod čisto pozablja, da razpolaga SZ poleg silnega vojnega stroja z drugim, še bolj močnim orožjem, ki ga Zahod vse premalo pozna: s propagando. Da zahodne države nekoga navdušijo za svoje visoke ideale, potrebujejo eno ali dve leti, ruska partija pa to doseže z enim samim ukazom časopisju in radiu v teku enega dneva. Včasih se Sovjetska zveza posluži tudi navideznega popuščanja, da doseže svoj cilj. iPo dogovoru v Helsinkih res uživajo tuji časnikarji več možnosti gibanja po državi, toda za kako ceno? Za ceno molka! Če bi kaj pisali o zatiranju domačega prebivalstva po partija, jiim je ta možnost takoj odvzeta. Zato danes zahodno časopisje molči o vsem, kar bi lahko stavilo sovjetski režim v slabo luč. Tako Solžanicin. Pa ni razočaranja doživel samo on. Tudi mi Slovenci smo svoj čas oboževali Zahod. Med trpljenjem zadnje vojne smo gojili upanje, da nam bodo zahodni zavezniki prinesli svobodo. Pa smo bili kot rusko ljudsvo puščeni od zahodnih demokracij na cedilu. Ostala sta samo razočaranje in skrita bolečima. postalo neuporabno. Otroke so preselili v nekdanji šoli na Vale-rišču (3.-5. razred) in Jazbinah (1. in 2. razred). Onstran meje sta močno poškodovani župni cerkvi v Kojskem in Šmartnem. Pravijo, da se ju bo dalo le težko rešiti. Področje od Krmina do Čedada je potres dobro prestalo. Prve posledice je videti v samem Čedadu. Mnoge hiše so podprte z lesenimi oporniki, mnoge, zlasti v starem mestu močno razmajane. Stolnica v Čedadu je tudi poškodovana, tako da so jo morali zapreti. Sicer pa v Slovenski Benečiji ni skoro cerkve, ki ne bi bila poškodovana. Zato so maše povečini na prostem. V sami Benečiji ni bilo smrtnih žrtev, pač pa v občinah Brdo (Terska dolina), kjer je bilo devet mrtvih, v Gorjanih (Montenars) med Ratenjem (Artegna) in Hurni-nom (Gemona) 30 in v vaseh Rezije 7, skupno 47 ljudi. V vzhodni Benečiji so najbolj poškodovane vasi na področju občin Špeter in Podbonesec: Dol. Barnas, Ažla in Špeter sam, pa Tarčet ter Gorenji in Dolenji Mar-sin. V zahodni Benečiji so največjo materialno škodo doživele gorske vasi Mažerola (občina Ta-vorjana), Čenebola (občina Foj-da) in Subid (občina Ah ten). V Terski dolini sta najbolj prizadeti vasi Viskorša in Brdo. Na sedežu društva »Ivan Trin-ko« v Čedadu deluje že od prvega dneva potresne katastrofe koordinacijski odbor beneških društev za pomoč od potresa prizadetemu prebivalstvu. Ta je povezan s koordinacijskim odborom slovenskih organizacij v Trstu. Tržaški Slovenci so svojo pomoč usmerili zlasti prebivalstvu Terske doline ter vasicama Subid in Čenebola. Goriška občina in pokrajina kakor tudi goriška nadškofija pa so sklenili podpreti zlasti področje Železnega kanala ob reki Beli (od Karnije do Pon-tebe) ter dolino Rezije. VELIKA ŠKODA V POSOČJU Na Tolminskem in Goriškem je poškodovanih nad 6.000 stavb. Že Brdo: od kmečke domačije je ostal le kup razvalin novogoriško področje je pretrpelo veliko škodo. Hudo je poškodovana cerkev na Kostanjevici pri Novi Gorici. Posebej je žalostno, da so v tej cerkvi komaj pred kratkim končali obsežna obnovitvena dela. Sedaj je začasno zaprta kakor tudi prvo nadstropje frančiškanskega samostana isto-tam. Tudi bazilika na Sv. gori se je zamajala. Potres je v njeni notranjosti in na zidovih pustil številne razpoke. Neuporabne so postale tako lepo obnovljene cerkve v Breginju, Sedlu, Kredu, Srpenici in na Kamnem. Verjetno jih bo treba podreti. Kje bodo našli in kdaj verniki sredstva, da si postavijo nove, je veliko vprašanje, saj je znano, da oblast ne pomaga pri obnovi bogoslužnih stavb. Fludo so poškodovane tudi cerkve na Kladju, v Podbeli, Sožitu in Idrskem. Nevarne razpoke ima tudi starodavna cerkev sv. Danijela na tolminskem polju, ki je še posebej znana iz časov tolminskih uporov. Mnoge druge cerkve imajo razpokane oboke, stene in zvonike. Trdo preskušeni ljudje so zares potrebni sočutja in pomoči. Zaupajo v nebahavo in dejavno solidarnost vseh. KAKO POMAGATI V Furlaniji in Beneški Sloveniji ter v Reziji je pomoč stekla in dobro deluje. Ljudje so pod šotori, za hrano, ki je okusna in obilna, pa skrbi vojaštvo. Tudi z obleko so ljudje dobro založeni, morda bi potrebovali več spodnjega perila, na kar se navadno najmanj misli. Vsi, ki zbirajo za žrtve potresa, poudarjajo, da je najbolj učinkovita pomoč denar. Stara blago in staro perilo sta včasih bolj žalitev za potresence kot pomoč, saj se dostikrat kar vidi, da to, kar je bilo neuporabno, naj bi bilo dobro za potresence. Take vrste izrazi sočutja bolj ranijo kot dejansko pomagajo. V zvezi s potresom je goriški nadškof msgr. Cocolin v četrtek 13. maja sklical svojo duhovščino na izredno zasedanje, ki se ga je udeležilo nad 80 duhovnikov. Po živahnem razgovoru, v katerem so sodelovali številni dušni pastirji, je bilo sklenjeno, da se ustanovi poseben škofijski odbor za usklajevanje pomoči žrtvam potresa. Sestavlja ga pet oseb, dva duhovnika in trije laiki. Slovence bo zastopal zdravnik dr. Bernard Špacapan. Na zasedanju je bilo tudi sklenjeno, naj bi bile nabirke po cerkvah goriške nadškofije povsod 16. maja. Zbrani denar bo izročen g. nadškofu, ki bo skupaj z omenjenim odborom odločil, kako in kje denar uporabiti. Soglasno je bilo tudi sklenjeno, naj goriška nadškofija pomaga pri obnovi cerkva v Posočju v SR Sloveniji, saj tamkajšnje župnije ne morejo računati s kako večjo pomočjo znotraj republike. Naj končamo ta pregled s pohvalo radiu Trst A, ki je ves čas prinašal izčrpna, originalna in dobro pripravljena poročila o potresu in njega posledicah. S tem je pomagal k celotnemu osveščanju prebivalstva in ga povezal v solidarnosti, ki se kaže v različnih pobudah in v mnogovrstni pomoči. Sloml h demo/tratila r Kalili K2ATKE NOVICE Znano je, da bo na junijskih parlamentarnih volitvah nastopila Slovenska skupnost s svojo samostojno listo. V zadnji številki našega lista smo orisali pomen in mehanizem teh volitev, ko bomo Slovenci nastopili s svojo listo v celi deželi Furlaniji-Julijski Benečiji in še izven nje. Naši volivci se gotovo zavedajo važnosti teh političnih volitev, saj imajo take volitve vedno velik pomen. Državnozborske volitve odločajo o usodi države, o njeni notranji in zunanji politiki. Z eno besedo: kujejo usodo države. V tem smislu gotovo presegajo pomen upravnih, tj. občinskih oz. pokrajinskih ter deželnih volitev, ko gre predvsem za probleme ožje ali širše krajevne skupnosti. Problematika cest, vodne napeljave, kanalizacije, šolskih zgradb in drugih uslug krajevnega pomena se tu umakne široki problematiki vsedržavnega značaja. V ospredje stopijo vprašanja svobode, demokracije, politične ureditve, javnega reda, zakonodaje, mednarodne politike in naddr-žavnih organizmov. Gre torej za skok v kvalitetno pomembnejšo sfero, o kateri morajo vsi državljani odločati in se tako ali drugače opredeliti. Izkušnja uči, da so vse parlamentarne volitve v Italiji od povojne dobe sem vedno vzbudile veliko zanimanje in — zakaj ne — tudi zaskrbljenost pri državljanih. Italija je kot demokratična republika vstala šele iz ruševin fašistične diktature in je začela relativno pozno živeti kot demokratično urejena država. Vse preveč je bilo tako v začetku, pa je še tudi danes po tridesetih letih republiške ustave, totalitarnih nevarnosti, ki jo v tej še nezreli italijanski demokraciji predstavljajo ekstremistične sile. ZAVRNIMO VSE TOTALITARNE POSKUSE! Hitro po vojni je šlo predvsem za zajezitev vedno bolj naraščajoče moči komunistične partije, ki je v Togliattijevi dobi Kandidati Slovenske skupnosti na Goriškem in Videmskem Poslanska zbornica: 1. Ferletič Marija, 2. Terpin Manjam, 3. Makuc Andrej, 4. Koršiič Mardlka por. fcotar, 5. Špacapan Mirko, 6. Pauiliin Damijan, 7. Bratuž Andrej, 8. Mljač Franc, 9. Prescheran Simon, 10. Devetak Remo, 11. Valentinčič Emil, 12. Geirgolat Maks, 13. Dolhar Rafko. Senat: 1. Sirk Albin, 2. za Čedad: Fer-letič Marija, 3. Tod/meč: Prescheren Simon. predstavljala pravo nevarnost za mlado italijansko demokracijo. V kasnejših letih, zlasti med šestdesetimi in sedemdesetimi leti pa je narasla zaskrbljenost zaradi dviganja glave novofašizma. Prišlo je do raznih konkretnih poskusov državnih udarov desničarske narave, tudi ob sodelovanju visokih vojaških krogov. Zadnja leta pa se spet vse bolj razvija novokomunistična ofenziva, ki ima v načrtu legalen dostop do oblasti. V ta namen se sedanja uradna PCI ogreva za nekak čim širši ustavni lok, ki bi partijo privedel do oblasti. Od začetnega načrta o »zgodovinskem kompromisu« s katoliškim političnim svetom smo danes že pri-ši na nove Berlinguerjeve pozicije, po katerih naj bi komunisti zavladali z votivnimi glasovi In s pomočjo ostalih ustavnih strank. Danes smo priča določenim umikom in predaji raznih nekdaj demokratičnih in tudi katoliških krogov, saj so nekateri vidni predstavniki slednjih nedavno sprejeli kandidature na komunističnih listah. »Kako strašna slepota je človeka«... Ohranitev demokracije nam mora biti sveta stvar. Zavrniti je treba tako levičarske kot desničarske skrajnosti, ki ne morejo dati državi nikake stabilnosti ali socialnega reda. NALOGA SLOVENCEV V DANAŠNJI STVARNOSTI Zamejskim Slovencem je bila vedno pri srcu svoboda, saj smo sami izkusili dolgoletno fašistično tiranijo. Obenem si ne želimo nikake levičarske komunistične diktature, ki bi prav tako obračunala — na kratko ali dolgo dobo — z demokratično ureditvijo. Zato je tudi slovenska politična organizacija imela vedno jasno opredeljeno demokratično in svobodoljubno podobo, ki ji je obramba svobode in političnega pluralizma prva skrb. To je v preteklosti zasledovala Slovenska demokratska zveza z drugimi političnimi organizacijami, to danes zasleduje Slovenska skupnost v vsej naši deželi. Marsikdo je verjetno v dobri veri pripomnil, da gre pri teh volitvah za pomembno izbiro med demokracijo in dik- taturo in da zato morda ni pametno razpršiti glasov med manjše stranke. Podpreti da bi bilo treba veliko demokratično vsedržavno stranko, ki bi lahko jamčila nemoten razvoj svobodnega življenja v državi. če to velja npr. za širše italijanske množice, pa ne velja za naše slovenske razmere. Nobena še tako velika vsedržavna stranka ni v zadnjem času prav nič naredila, da bi lahko računala na zaslužene slovenske glasove. Zato Slovenska skupnost danes v vesti ne more svetovati svojim volivcem, naj bi oddali svoj glas kateri izmed teh strank. Slovenska skupnost se je torej odločila za samostojen nastop. Njena predstavitev pomeni pogumno dejanje in obenem jamstvo, da hoče zbrati okoli sebe vse tiste glasove naših volivcev, ki hočejo voliti slovensko, demokratično, svobodno in protitotalitamo! Glas za Slovensko skupnost na bližnjih političnih volitvah zato ne bo izgubljen glas. Slovenski glasovi, oddani kateri koli italijanski stranki, še tako demokratični in »krščanski«, ne bi prav v ničemer pripomogli k taki ali drugačni množični usmeritvi nad štirideset milijonov italijanskih volivcev. Kot Slovenci moramo gledati predvsem na ohranitev idealov svobode in demokracije med našimi vrstami, med slovensko manjšino. Tega pa ne bomo naredili z opredelitvijo za eno izmed italijanskih strank, pač pa samo za edino slovensko stranko, ki je s svojo pogumno odločitvijo začrtala novo pot v naši zamejski zgodovini. SPECTATOR ■ Glavni (tajnik PCI Barlinguer je predlagaj, naj bi po volitvah 20. junija sestavili vlado »narodne rešitve« 'na čimbolj široki osnovi, v kateri bi bili seveda tudi komunisti. Vlada naj bi bila Ena oblasti več let tar bi isi zadala tri nalloge: zdrava ekonomija, učinkovita demokratična država ter urejena in uspešno delujoča družba. Vodstvo DC je Berlinguerjev predlog zavrnilo ikot nerealen. ■ Na šestdnevni obisk je prišel v ZDA predsednik Francije Giscard d’Estadng. Pogovore je imel s predsednikom Fordom in z zunanjim ministrom Kissingerjem, v torek 18. maja pa je govoril članom ameriškega kongresa. ■ Na Sev. Irskem se je položaj v zadnjih dneh zelo zaostril. Pokončanih je bilo 11 ljudi, med njimi kar 5 policistov, ranjenih pa 55 oseb. ■ V Tokiu so aretirali dopisnika sovjetskega časopisa »Novosti«. Zbiral naj tod vojaške tajnosti severnoameriške mornarice. ■ Pred špansko obalo v bližini pristanišča La Coruna v Galiciji je nasedla 267 m dolga petrolej sika ladja »UrquioJa«, ki je imela v sebi 108.000 ton nafte in se razklala na dvoje. Pri item je izbruhnil požar, iki je umlčill 40.000 ton naftnega tovora, obenem pa je dim strahotno onesnažil okolico, nafta sama pa obalo in morske vode. ★ V prostorih otroškega vrtca v ul. Croce 3 v Gorici bo v sredo 26. maja ob 16. uri prireditev vseh citrok, ki obiskujejo vrtec in osnovno šolo ob zaključku šolskega leta. Vabljeni starši in vsi prijatelji naših otrok. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Slovenska prireditev v Belgiji Ob izredno senčnem 1. maju je potekla letošnja slovenska prireditev, 23. po vrsti, v župnijski dvorani »Famdilia« v Gilly-Haies (Gharieroi) v Belgiji. Dvorana, kii lahko sprejme 350 udeležencev, je 'bila nabito polna. 90% udeležencev so bili Slovenci in Slovenke. Nad odrom je pozdravljal dvojezični napis »Dobrodošli na slovansko prireditev - Bienvenu a la sodree sl ovene«, na častnem mestu pa je blestela slika pašnika F. Prešerna. Pozdraivne besede je izrekel izseljenski duhovnik za Slovence v Belgiji g. Kazimir Gabsrc. Posliužil se je Prešernovih besed »Ljubezni domačije noben naj vam ne usmiliti sitrup!« Na 'kratko se je spomnil tudi stoletnice rojstva prasatelja Cankarja. Prva točka programa (je todil venček slovanskih narodnih pesmi, Na koncu too prosta zabava s plesom. Za ples bo igral »Planinski kvintet«. Posvečenje novega slovenskega škofa v Kanadi Dr. Lojze Ambrožič bo posvečen v škofa v stalnici sv. Mihaela v Torontu na praznik vnebohoda Gospodovega 27. maja ob 4. uri popoldne. Glavni posvečevalec bo torontski nadškof Filip Pococtk, sepo-svečevalea pa torontski pomožni nadišikof Franois Allen An osetoni prijatelj g. Am- NOVA ZAPOVED Zakrament sv. zakona, ki z milostjo Sv. Duha posveti medsebojno ljubezen zakoncev, postane zanje nova zapoved ljubezni. Milost, ki jo poročenci prejmejo z zakramentom, je predvsem priča velike božje ljubezni do njih. Je pa zanje tudi zapoved, ki jih obvezuje, da prostovoljno odločitev, ki so jo kot kristjani ob poroki slovesno potrdili in izpovedali, držijo in izpolnjujejo v skladu z darom, ki so ga prejeli in z obveznostjo, ki so jo sprejeli. Zakramenti vere — krst in birma, spoved in Evharistija — so vir, hrana novega življenja in oznanjajo Kristusovo zapoved ljubezni ter jo po Sv. Duhu vtisnejo v srce. Zakrament sv. zakona, ki daje zakoncem posebne milosti, pa jim daje z njimi tudi novo zapoved ljubezni. Nanjo morajo pogosto misliti in jo oživljati, da bo temelj in opora njihovega krščanskega moralnega življenja povsod, tudi v zadevah, ki temeljijo v sami človeški naravi. Ne smemo zapirati oči pred težavami življenja v zakonu, ki je danes težje kot kdaj prej. Vrivajo se v zakonsko življenje in otežkočajo dosego vzornega zakona. Zvesta ljubezen, služba življenju v odgovornem očetovstvu in sprejetje človeka, ki nastane pod materinim srcem je v nasprotju danes z na široko odprto miselnostjo egoizma in življenja brez vsake morale. Kljub temu evangeljski vzor zakoncev in družine ostane, kot ga je nakazal Kristus, kot tudi zapoved ljubezni za vsakega človeka, ki se tudi za zakonce ne spreminja. Kdor hoče uživati svobodo božjih otrok in srečo, kolikor jo je mogoče doseči na zemlji, mora stremeti za tem vzorom in se potruditi, da ga bo tudi dosegel. ................................ mi.....im.......... Ob krsti prof. Ambrozeta brežiča škof Mc Hugh. Na slovesnost sta povabljena tudi pevska zbora na slovenskih župnijah Marije Pomagaj in Marije Brezmadežne v Torontu. Slovenci bodo novega škofa slovesno sprejeli v prostorih župnije Marije Brezmadežne .v nedeljo 30. maja. Najprej be ob 4. uri popotktogf v cerkvi zahvalna pesem in evharistični blagoslov, nato pa srečanje v dvorani. Novi škof bo vodil letos procesijo sv. Rešnjega Telesa (praznik je letos 17. junija) na slovenski pristavi v Torontu, kjer v poletnih tednih preživljajo Slovenci prosti čas na svežem zraku. Prof. Ermdnij Amtoroizet, ki je v soboto 8. maja postal skupno s prof. Jožico Lasičevo žnterv prometne nasreče, je bil idealist, kakršnih je danes le malo. Celotno njegovo življenje je bilo posvečeno klavirju, njegovemu neločljivemu prijatelju. Nie motim se, če rečem, da ni bil samo najboljši klavirski pedagog v zamejstvu, ampak tudi eden najboljših med Slo venci sploh. Izšolal se je v znameniti glasbeni šoli prof. Janka Ravnika v Ljubljani, s 'katerim' je ostal do smrti prijatelj in sodelavec. Ambrozatova šola je bila tako temeljita, da so njegovi učenci lahko nastopali s krasnimi uspehi tudi na državnih in celo mednarodnih klavirskih srečanjih. Kot dobar pedagog je do svojih učencev kazal nesebično ljubezen. Njegovi učenci smo bili z njim ena sama velika družina. Bil nam je pravi oče. Z leti je postal dal nas in mi del njega. Svojim učencem se je razdajal s požrtvovalnostjo, kakršno danes, ko gre marsikomu 'tudi v umetnosti samo za denar in materialne koristi, le poredkoma srečamo. Večkrat je poletne počitnice brezplačno posvetil učencem, ki so se pripravljali na jesenske izpite. Uspehi niso mogli izostati. Njegovi učen- ci so na izpitih na 'državnem konservatoriju bili najboljši alii vsaj med najboljšimi. Res je imel ognjevit značaj in je včasih prav zarohned nad učenci. Vendar mu rtasti, ki so ga dobro poznali, niso tega niti najmanj zamerili. Sam je večkrat rekel: »Ha, ha, Ambrozat ima strupen jezik, a v srcu misli vedno 'dobro.« Jasno je, da smo se z vsem srcem navezali nanj. Vest o njegovi tragični smrti je bila za nas strašen udarec, od katerega se bomo le s težavo opomogli. V Gallusovi dvorani na Glasbeni matici, kjer prof. Ambrozeta ne bo več, bomo občutili nenadomestljivo praznoto. Mi, ki smo se šolali pri njem, se 'bomo pokojniku oddolžili s tem, da ne bomo opustili njegovega začetega dela 'ter bomo pridno nadaljevali z učenjem. Za to pa bo treba velikega truda in dobre volje. Dobro se zavedamo, da bo faraz Ambro-zata šlo vse teže. Za vse, kar je za nas naredil, za glasbeno vzgojo, za vse nasvete, ki nam jih je dajal, za ljubezen, 'ki nam jo je izkazoval, se mu njegovi učenci iz vsega srca zahvaljujemo in mu obljubljamo, da ga bomo vedno1 ohranili v hvaležnem spominu. Tomaž Simčič Najnovejši »Zalivu Slovenska skupnost zahteva udeležbo na radioteleviziji Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je poslalo parlamentarni komisiji za nadzorstvo nad Italijansko radiotelevizijo (RAI-TV) in predsedniku iste ustanove telegram z zahtevo, da se kot stranka, ki je prisotna na parlamentarnih volitvah lahko udeleži uradne radiotelevizij sike propagande. Slovenska skupnost pričakuje, da bo vodstvo RAI-TV njeno upravičeno zahtevo sprejelo. S TRŽAŠKEGA Cankarjeva proslava na šoli pri Sv. Jakobu Te dni povsod proslavljamo Cankarjevo stoletnico rojstva. Pisatelja so se seveda spomnila tudi na srednji šoli pri Sv. Jakobu v Trstu, ki nosi njegovo ime. Šolniki, dijaki in starši so priredili v soboto 15. maja proslavo, na kateri so odkrili Cankarjev doprsni kip, ki ga je izdelal akademski kipar France Gorše. Ob prisotnosti številnih uglednih gostov in predstavnikov oblasti je najprej spregovorila ravnateljica šole prof. Vera Be-daniko. Sledil je kulturni spored, ki so ga izvajali dijaka pod vodstvom prof. Ivana Artača in prof. Marte Rapini. Priložnostne govore so še imali predsednik zavodskega sveta Bogo Samsa in ravnateljica osemletke »I. Cankar« z Vrhnike. Na vabilo te šole se bodo zbrali na Vrhniki na Skupni proslavi učenoi vseh jugoslovanskih šol, ki nosijo ime velikega slovanskega pisatelja. Srečanja se bodo udeležili tudi dijaki šentjakobske šole. Pozdrave in čestitke je izrekel že predsednik prosvetnega društva »Ivan Cankar« od Sv. Jakoba. Ob zaključku proslave je bilo odkritje spomenika in blagoslovitev, ki jo je opravil kaplan Silvij Šuligoj. Sledila je zakuska, ki so jo z veliko požrtvovalnostjo in navdušenjem pripravili starši. V zamejskih knjigarnah se je pojavila dvojna številka »Zaliva« v lepem gladkem tisku in s tehtnimi prispevki. Za uvodnik najdemo »Sporazum o nas brez nas«, v katerem pisec poda mnogo pomislekov k 'toliko opevanemu sporazumu v Osimu med Italijo in Jugoslavijo. Po njegovem bi moral biti sporazumu dodan poseben dogovor o slovenski skupnosti v Italiji in o italijanski v Jugoslaviji, ne pa samo govor o »maksimalni mogoči zaščiti«, kar da lahko podpisnik v vsakem trenutku izjavi, da je obstoječa ali pa neka določena mera zaščite v danem položaju zanj »maksimalno mogoča«! Pisec zavzame tudi kritično stališče do obstoja in ravnanja »krovne« Slovanske kulturno gospodarske zveze (SKGZ). Boris Gombač obravnava »Slovanski kapital« in predlaga, da bi slovenske krajevne uprave ustanovile konzorcij slovenskih občin za sprejem pobud narodnogospodarskega značaja na deželni ravni, takšen narodni oklep, ki bi ga italijansko strankarstvo ne okužilo v njegovih samoobrambnih načelih. Jože Galičič v sestavku »Politična laž ali zgodovinska resnica« razmišlja še enkrat o politični kampanji proti Kocbeku in kritično pretresa predvsem medvojne dogodke, tj. položaj krščanskih socialistov v Osvobodilni fronti. Zanimivi so predvsem odstavki iz krščanskosocialnega lista »Slovenska revolucija« iz lata 1943: »Naša naloga je v tem, da se priključimo zgodovinskim (sic!) silam, ki izvajajo prodor zgodovine v družbi. Ker se zaenkrat ne moramo postaviti sami na čelo razvoja, se na Slovenskem priključimo komunistom kot predstavnikom razvoja...« itd. Vera v nek »razvoj« še danes pritegne marsikoga, dasi gre bolj za domišljijo in za mešanje pojmov, od tehničnega napredka do pravičnejše porazdelitve sadov dela in kulturnega ter duhovnega nazadovanja, kot do resničnega pretresa družbenopolitične stvarnosti. »Fatti di luglio«, Josipa Merkuja, že 14. nadaljevanje, so odlična krajevno-zgodo-vinska študija o dkoličanskam bataljonu iz leta 1868. Alojz Rebula objavlja izpis o>Iz dnevnika 1975«, ko je lansko poletje odšel na pot po ZDA in Kanadi po Baragovih poteh. Milan Lipovec nudi odlomek iz svojega potopisa po Amsterdamu. Bruna Pertot objavlja »List iz dnevnika žene«. Spis je dober. Na Tržaškem je precej uspelih piscev, ki bi se lahko lotili tudi večjih pripovednih del. Težki in težko prebavljivi so spisi kot »Ustvarjanje je svoboda« Zorka Preloga ter »Fiziognomija totalitarizma« Igorja Misleja. Vinko Olšak znova podaja »Izbor iz dnevnika 1975/76«. Zdi se, da se je pisanje dnevnikov med slovenskim književnim svetom dokaj uveljavilo. Sicer pa, zakaj ne? Tudi Boris Pahor nadaljuje z dnevnikom iz lanskega leta »Odkritje Valde-žanov«. Boro Ban nadaljuje svojo pripoved »Moč v balem«, ki ima obliko romana. Dobra pripoved, mogoče bi ji bilo treba od časa do časa dodati še kakšno širšo narodno ali družbeno vprašanje. Verjetno je malo bralcev, ki se spoznajo na razmere na zdravstvenem področju. Izpod peresa Ezia Martina prihaja »Ocena knjige "Essai de Grammaire Slove-ne ’« prof. Clauda Vincenota, predavatelja francoščine v Ljubljani. Knjiga je odlično delo: slovenska slovnica za Franco-ze, pravzaprav za one francoske študente, ki študirajo slovenščino. (Slovenski jezik se predava na univerzi Nova Sorbonna v Parizu.) Sledijo še prikazi novih knjig, ki bi zanimale slovenskega bralca, ki mu je nekaj do narodne duhovne kulture. In končno še polemično »Poglavje o nečistih rokah«. Skratka, tudi ta številka »Zaliva« zasluži pozornost! • Dunajski carkevmi tednik se je krepko zavzel za naše rojake na Koroškem. Odločno obsoja preštevanje Korošcev in spo-minja na Janeza XXIII,, ki je v znani okrožnici »Mir na zemlji« potrdil vse pravice manjšin. Dunajski dopisnik pravi, da v okrožnici papeža Janeza Dobrega sploh ni črke o kakšnih 25 odstotkih pripadnikov narodnostne manjšine, da sme zahtevati svoje pravice. Spravo med obema narodoma je že pred dvemi leti razglasila tudi celovška škofija na svoji sinodi. Kaj domovina je in kaj ni V zadnjem času je precej govora o tem, kaj domovina je in kaj domovina ni. Najprej' smo imeli »zadevo Zalokar«, potem Cankarjevo stoletnico, zdaj pa se oglaša še »Gospodarstvo-« (14.5.1976 s člankom »Right or wrong, my country«, kar bi se reklo po naše: »Moja domovina, dobra ali slaba«. Dovolite mi, da kot vaš naročnik in svoboden človek izrečem nekaj misli zlasti na račun zadnjega posega. Nepoučenemu bralcu na pot informacijo: »Gospodarstvo« piše, da nihče v zamejstvu ne bi smel imeti kritičnih pripomb na račun današnje Jugoslavije in njenega režima, ker da gre za domovino; ta pa je nedotakljiva, pa če dela pravilno ali napačno (smiselni prevod angleškega citata). Pojmi bi že lahko bili jasni. DOMOVINA je nepolitičen povedek in pomeni življenjsko bivališče nekega naroda. Hkrati zaobsega tudi čustvene elemente, namreč vse one duhovne vrednote, ki dajejo narodu zavest skupne usode in pripadnosti. DRŽAVA je organizirana skupnost, ki mora konkretno, tehnično skrbeti za urejeno življenje svojih članov, državljanov. Sestavine države so ozemlje, prebivalstvo in suverenost. REŽIM pa je še dodatna organizirana skupina, ki upravlja neko državo v izključnem vidiku lastnih interesov. Pri tem si podreja celotni mehanizem državnega aparata in je torej nosilec diktature. Ti trije različni pojmi marsikomu še niso jasni. Morda bo zadeva preglednejša, če spregovorimo konkretno. SLOVENSKA DOMOVINA je konstanta, ki obstaja, odkar se je slovenski narod zavedel svoje identitete. Obstajala je pod staro in novo Avstrijo, pod staro in novo Italijo, pod staro in novo Jugoslavijo. Pa še Madžarsko moramo dodati ter vsa okupacijska obdobja slovenskega ozemlja, za pravno poslastico pa tudi neuresničeno Svobodno tržaško ozemlje. Mislim, da je seznam dovolj izčrpen in da lahko tudi navaden človek razume, da je DRŽAVA kot spremenljivka nekaj povsem drugega kot domovina. Pa tudi o REŽIMIH v vseh navedenih državah ve vsak zrel človek dovolj, da opazi razliko med njimi, državami in DOMOVINO. Če grem po tem okviru v jedro, moram seveda ugotoviti, da ima Jugoslavija (prva in druga) posebno vlogo v sodobni slovenski zgodovini. Zato jo tudi imenujemo »matična domovina«, čeprav je slovenskega v njej le 9 odstotkov, ostalih 91 pa pripada drugim narodom. Kljub temu je matična domovina. Država Jugoslavija pa je imela in ima svoje režime. Kraljevanje Karadjordjevi-čev pred vojno in komunistični sistem po njej spadata na žalost v kategorije diktatur, ker v prvem primeru ni bilo (vsaj nekaj časa) narodne svobode, v drugem pa ni idejne. Slovenska domovina pa je obstajala pod obema in bo tudi v vseh bodočih okolno-stih, naj pride karkoli že. Čas je torej, da »Gospodarstvo« (in še kdo) že enkrat pove, če uravnava svoje delovanje po načelih slovenske narodno-domovinske konstante ali po kriterijih »Realpolitik«, ki se spreminja v času in okoliščinah. Spoštljivo upoštevanje v obeh primerih: toda treba se je odločiti, ker je zamenjavanje čustev in stvarnosti ne samo neresno sprenevedanje, marveč tudi nadvse škodljiv doprinos k umevanju in reševanju zamotane slovenske stvarnosti. Kdor enači slovensko domovino z današnjo SFRJ, naj to jasno pove. Deležen bo mojega spoštovanja, kot je spoštovanja vredna vsaka misel. Ne sme pa se čuditi, če takemu pogledu odrekam vizijo nečesa slovensko trajnejšega. Zlasti pa naj ne pričakuje, da bom njegovo stališče sprejel kot moralno zahtevo, ki naj bi bila obvezna za vse. Geslo »Moja domovina, dobra ali slaba« je v bistvu nacistično. Tudi Hitlerjev režim je bil namreč v nekem določenem evropskem razdobju enačioa za nemško domovirio. Vsak Nemec zunaj Tretjega rajha je bil po tem načelu moralno dolžan podpirati matičnega diktatorja. Kdor si je tedaj želel drugačno nemško domovino, je bil za naciste izdajalec. Omenjeno geslo pa je tudi fašistično. Italija pod Mussolinijem je bila torej upravičetm in vsak antifašist je bil odpadnik od svojega naroda? Ali pa sta imela demokratični Nemec in demokratični Italijan pravico in dolžnost, da sta si Želela drugačno domovino? Če drži to, Potem se vprašam: zakaj si ne bi smel tudi jaz, demokratični Slovenec, želeti drugačne matične domovine? Sem kaj 1nanj od njiju? Preproste duše bodo zdaj porekle, da primerjam nacifašizem s SFRJ. Pripominjam, da je to pisanje namenjeno »manj preprostim« dušam. Ni treba, da je človek akademsko izobražen; dovolj je, da je razumen. Naravni razum pa mi pravi: diktature so lahko različne po stopnji znostosti oziroma neznosnosti, enake pa so si v tem, da v njih NI SVOBODE ZA DRUGAČE MISLEČE. In dokler bo to veljalo za sedanjo Jugoslavijo, bom v, srcu žalosten. Gre namreč za mojo matično domovino, za državo, kjer prebiva glavnina mojega naroda, naroda od pamti-veka in ne le od kake režimske sodobne letnice. Kdor je z njenim današnjim ustrojem zadovoljen — dobro. Ne bi pa smel sejati zmede ali zganjati finte. Jasno naj pove, da je zagovornik njenega režima, pa ga bom spoštoval. Kdor pa se gre istočasno tudi nekakšnega domovinskega lirika, bo zame ali ribar v kalnem ali pa neprištevnež. Na izbiro. T. S. vrste |>o vsej Sloveniji iter na Tržaškem in Goriškem v počastitev stoletnice Cankarjevega rojstva, je bila v nedeljo 9. maja v Finžgarjevem domu na Opčinah osrednja proslava, ki so jo priredili Slovenska prosveta in župnijski domovi na Tržaškem. Organizatorji so si zamislili proslavo kot tabor na prostem, na igrišču za Ma-rijaniščam, a jim je dež prekrižal načrt. Gotovo bi imela visa prireditev na prostem veliko bolj množičen in mainifesta-tiven značaj, vendar pa je proslava v nabito polni dvorani zadobila bolj zbran in svečan izraz, ikar je bilo prireditvi kot taki v prid. Ze na začetku prireditve so se organizatorji in občinstvo spomnili z enominutnim molkom žrtev potresa in aanje sprožili nabiralno akcijo. Nato je nastopil otroški zbor »Slovenski šopek« iz Mač-kolj, ki je pod vodstvom Ljube S-motlak zapal pat pesmi. Zborček je presenetili občinstvo z visoko kvaliteto izvajanja. Prerasel je namreč raven drugih otroških zborov na Tržaškem in si zastavil bolj ambiciozne cilje. Loti se že precej zahtevnih skladb in jih itudi brezhibno izvede. Zaslugo za -rast tega zbora ima gotovo dirigentka Ljuba Smotlak, ki s stalnim in neutrudljivim delom dosega iz sezone v sezono večje uspehe. Cankarja kot pisatelja in misleca nam je približaj recital iz njegovih ded. Njegova čudovita beseda, praznična ali grenka, lirično privzdignjena aii satirično ostra, je zvenela iz usta članov Radijskega odra in Slovanskega odra v vsej svoji polnosti. Vsi nastopajoči — Miro Opeit, Marinka Theuarsahuh, Ivo Sosič, Maja Lapornik, Marijan Kravos, Marija Besednjak, Ma-tej-ka in Anka Peterlin — so podali izbor iz Cankarjevih dal z.izredno tenkim posluhom za Cankarjev' jezik in stil. Slavnostni govor je imel časnikar Saša Martelanc. Poudaril je, -kako je Cankar vseslovenski umetnik, ki si ga ne more lastiti ena ali druga stran kot glasnika svoje ideologije. Prvi dol prireditve so zaključili združeni pevski zbori z Opčin, iz Rojana in od Sv. Ivana pod vodstvom Humberta Mamola. Izbor pesmi, ki jih je združeni zbor zapel, je lepo dopolnjeval in poudaril teme,