Naprej!
(Ob prazniku ujedinjenja.)
V četrtek, 1. decembra praznujemo v četrtič naš največji narodni praznik, praznik našega ujedinjenja. Kako veselo so utripala takrat naša srca ! Končana je bila svetovna I vojska. Končala pa se je tako, da se je zrušila trhla Avstrija, na njenih razvalinah pa se je začelo novo življenje, česar bi ne bili nikdar sanjali, se je uresničilo. Slovenci so po lastni volji s Hrvati podali roko Srbu, da ožive novo državo ujedinjenih Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kakor še nikdar v zgodovini, smo bili takrat slavnostno razpoloženi. Veličastni sprevod je v Ptuju takrat to jasno pokazal. Zgrnilo se je ljudstva, prazničuo oblečenega, na okra-šenih vozovih, mladeniči in možje na čilih konjih, iz vse okolice v Ptuj, da javno in slovesno pokažejo začetek nove dobo. Kdor je prisostvoval oni manifestaciji, ogromni udeležbi pri slavnostni službi božji pred dominikansko vojašnico, ko se je prečita! kraljev manifest o ujedinjenji naši državi, je občutil v srcu, da se začenja nekaj "izrednega, da se pričenja nova doba.
Slavnostno razpoloženje tistih dni se je poleglo.   Prihajali so dnevi, ko je bilo treba
sleči praznično obleko, pa obleči vsakdanjo delavsko. Saj je nastala naša država na razvalinah nekdanje Avstrije, na razvalinah svetovne vojske. Kdor je pametno in trezno mislil, je moral vedeti, da se z novo državo začenja tudi novo delo za njo. Zakaj iz razvalin in na razvalinah je bilo treba ustvariti novo državno stavbo naše Jugoslavije.
Minila eo tri leta od tistih dni, tri leta, v kterih smo gradili svojo državo. Kaka so bila ta leta, kaj smo dosegli v tej dobi ?
Počasi je napredovalo naše delo. Delavcev ni bilo obilo, izvežbanih, vstrajnih delavcev še manj. Bilo je pa še tudi takih delavcev, ki so rajši stali ob strani pri delu ali pa delo celo ovirali. Zato ni čuda, da je le počasi napredovalo delo pri zgradbi naše ujedinjene domovine. Ne smemo se Čuditi, da je ta ali oni pri delu opešal, drugi postal nekoliko malodušen, ko je videl, da njegovo delo ne rodi takojšnjega in obilega sadu.
Ali bilo je tudi vstrajnih delavcev. Ti se niso dali oplašiti prvim neuspehom. Če so zadeli na ovire in težave, se niso ustrašili. S podvojeno silo so gledali, da premagajo težave. In začeli so se kazati uspehi. Večkrat ! so bili to mali, neznatni uspehi. Ali kazali so, da delo ni zastonj, da se po takih uspehih pride do zaželjenega namena.
Najvažnejše delo, ki smo je storili v prvih i treh letih našega skupnega življenja in delovanja, je pač naša ustava, sprejeta letos na Vidov dan. Z njo je položen trden temelj, na kterem moremo graditi dalje. Svojo trdnost je pokazsl ta temelj, ko so naši vnanji neprijatelji, računajoč na našo neslogo, letošnjo jesen poskusili, da omajejo ta temelj. Ali videli so, kako složno, edino smo nastopili   proti   njim   za našo edinstveno državo.
Misel naše edinstvenosti zmaguje. Naše j kulturne organizacije so bile prve, ki so se strnile v enotne državne organizacije. Naši kmeti so letos šli doli k Srbom pogledat njihovo delo in življenje in sklenili ž njimi ožje znanstvo in prijateljstvo. Naši obrtniki in trgovci   iščejo   stikov s svojimi tovariši v
drugih delih države in se vežejo z njimi v tesnejSe zveze. Naša uprava pa skrbi, da enotno preuredi državne naprave in jih zedini v delu za skupno prospevajočo Jugoslavijo. Naprej ! je bilo geslo dosedanjim našim delavcem. Naprej ! mora ostati geslo tudi dalje, dokler ne dosežemo močne, srečne Jugoslavije.