25
Sreča mladinskih let
.   ..         (Piše Fr. Kralj.)
II. M a 1 i j e z d e c.
S^lejte no. glejte malega samosrajčnika na dedovem kolenu.
Pri hiši sta še navadno dve osebi, ki sta posebno priljubljeni pri otrocih, r®*S?rin to sta: babica in dedek.^Oče in mati niirajo vedno časa, da bi nego-
Hop, hop!
vali male razposajenčkc: skrbi za gospodarstvo in gospodinjstvo jima tega ne puste. Pa saj tudi s tem skrbč /a\ svojo deco, ker se mučijo in deiajo le za njo, da bi ona srečnejc živcla.
¦-.•'-                                                "-*e   26   ;*-
Materi torej opomore babica ali pa dedek. Dedek ni več za težko delo. Moči so mu že opešale, roke se mu že tresejo, noge pa ne nosijo tako čilo kot nekdaj. A nekoč je bil tudi on  mlad, in  tedaj  ga   ni  bilo treba   iskati     J pri peči.
A sedaj je druga. Mrzla kri ga sili, da izbere jedenkrat za vselej svoj prostor v prostornem zapečku ali pa na klopi ob peči. V varstvo mu   dajo stariši svojega jedinca, ko odidejo na delo. Saj je pa kakor nalašč pripraven za ta posel. In vnuček? Oj, ta pa je še bolj zadovoljen kot le kdo z dedkovim     | varstvom.
Saj ne znajo ne mati ne oče toliko lepih povestic in pravljic o demantnih in zlatih gradeh kot pa dedek.                                                           ;
Tako je bilo tudi ono popoludne. Dedek se je vsedel na prostorno in široko     ; klop ob zeleni peči.   Svojo sivkasto kapico z velikim  ,,cofom"  je nekako     1 zadovoljno potisnil nazaj na glavo, da se le malo vidijo kot novopadli sneg belomehki lasje. Poleg sebe je  položil  svojo  priljubljeno   pipico  in  veliko višnjevo ruto. Menda je menil   ravno   nabasati   svoj   ,,vivček",   pa   pristopi mati in mu reče;
,,Dajte no malo varovati tega nagajivca, da grem na polje."
In res je precej zadovoljen dedek. Svoj predpasnik si malo popravi, prekriža nogi in stegne s smehom roki po malem kodrolascu. In malček se nič ne brani. Kaj še! Kar obraz se mu zažari samega veselja, ko vidi, da bo spet jahal. Res malo strepeče, tudi debelo pogleda z očmi, ko prvič poskoči na tem živem konjiču, pa precej nato se zasmeje, da je veselje. Razposajeno poskakuje ne dedovem kolenu in vedno znova ponavlja besedi: ,.Se, še!"
Še materi se dobro zdi, da se nasloni ob duri. Fogledati mora, kako se počuti njen Ijubček na dedoven kolenu.
Ves zaverovan gleda maliček v nagubano dedkovo lice, ko  ta  govori
otroško pesemco:
,Ica, icakonj'ce tri, En'gajezdi, dva pelja.K
In še mali klepeta za njim te besede; dasi bi težko njega razumeli.
Tudi ded se pomladi pri njem. Pravijo, da se stari ljudje nekako pootročijo. Kako tudi ne? Saj se med vnuki ves zatopi v nekdanje dni, ko je tudi on tako srečen živel brez skrbij in težav. Pozneje so pa prišle težave in te bodo tudi njegovi vnučki okusili. A zdaj jim neče kaliti tega veselja. Vse to misli dedek in obraz se mu razširja, gube se mu zaokrožijo na velem obrazu in ves srečen gleda v nedolžni in jasni vnučkov obraz, ki se mu dozdeva kakor angeljček iz nebes.
Tako imajo vas dedki in babice radi. Tudi vam pripovedujejo in vas učijo molitvice in svete zgodbice. Ali jih tudi vi ljubite, nežni čitatelji ? Ali jim postrežete radi o času bolezni, ali jim donesete z veseljem, česar potrebujcjo?
Upam, da ste vsi tako pridni, da radi ubogate svoje dedke. Saj pa tudi pravi sveto Pismo: ,,Pred sivo glavo vstani in spoštuj osebo starega moža (III. Moj. 19. 32.) Venec starih (glav) je mnoga izkušnja. in strah Božji je njih čast, njim sc Icpo poda razumen svet (Sirah 25. 6. 8.)"   Tako  bodi!