__*,    110   t^-E. S. THOMPSON — DRAG. HUMEK:
Mačka s smetišča.
povedovati vam
hočem o mački, da. A ta ni živela ne v Ljubljani, ne na Dunaju. Daleč tam za niorjem je bilo to, v saini Ameriki. Tam je sploh vse drugače kakor pri nas. Kovačev stric mi je pravil, da so tam plotovi s klabasami pople-teni in — ampak to ne sodi pravzaprav v mojo povest. Zato pričenjaim. Čakajte! Moja mačka — ne! — tista mačka v Ameriki je mnogo doživela. Zato sem razdelil njeno življenje ali povest o njenem življenju v več delov. Če ne bo v tej številki konca, počakajte prihodnje. Prej ni treba čitati nadaljevanja!
Zivljenje štev. 1.
V tistem mestu imajo tako uravnano, da hrani mačke poseben po-strežnik. Ne? Prav gotovo, da je res! Pa ne vseh! Samo imovite muce in miucke. To se pravi take, ki imajo denarne gospodarje ali gospodinje. Oh, pa je tam tudi maok, ki nimajo nič gospodarjev. Denarnih že sploh ne. Shujšane so od gladu in utepene od blata in prahu. Tisto, kar je pravil kovačev stric o ameriških plotovih, menda že ni do pičice resnica.
Onega dne se je mačji boter ob navadni uri leno pomikal po dolgi mestni ulici. Za njim je na vegastih kolesih škripala ciza polna dolgih šibic. In na šibicah je nanizano mačje veselje: kosci kuhanih govejih jetrc! Za cizo in ob cizi pa vse polno belih, črnih, lisastih in tigrastih vsak-danjih gostov. Brez prerivanja, pihanja in praskanja sicer ni nikoli raz-deljeno kosilo. A boter je vešč svojemu poslu. Vse goste pozna. Še z imeriom jih pokliče, če ga imajo. Pa ne samo to! Tudi njih gospodarje in gospodinje pozna. In on že ve, zakaj!
»Tvoj gospodar še ni plačal ta mesec! Izgini!« pa brcne črnega mačka, ki ima več smisla za jetrca. kakor njegov gospodar za plačrlo. »Povej gospe, da je skopost greh,« pravi srokani beli muci in ji sname s šibe najmanjši košček. In tako obdari boter svojo družino dan za dnevom po pravici, kakor je spodobno. Zakaj bi, recimo, ne dajal boter gostitoičarjevi maeki in policajevemu mačku največjih kosov? V gostilniei se ga je že često nalezel zastonj in potem je bil na ulici preglasen in — to zopet ne sodi k moji povesti.
Za gospodo, ki dobiva tirano iz botrove cize, se plazi v primernf oddaljenosti dan za dnevom vrsta mačjih beračev. Boter se sicer nikdar, nikdar.ne zmoti. Mogoče je pa le, da ta ali oni gost izgubi košček, ki ga je vredno pobrati. Navsezadnje je pa lačnemu želodcu tudi duh kuhanih jetrc dobrodošla naslada. Onega dne je bila med ubožci siva mačiea. Po stisnjenem trebuščku in razmršeni dlaki je bilo soditi, da ji življenje ne poteka v razkošju in brezskrbnosti. Venomer ji je švigal pogled zdaj za psom, ki je tekel preko ulice, zdaj za presrečno gospodo, ki jo i& gostil boter. Pa danes ni hotela sreča. In vseeno! Prav v zadnjega bo-trovega gosta se zapraši iz beraške tolpe velik črn tnaček. Zahotelo se nru je jetrc, pa si je mislil, da bi mu teknile, čeprav neplačane. A gosposki mačici se je še prej zahotelo jetrc. Košček izpusti na tla in se postavi v bran. V tistem hipu švigne siva mačica mimo onih dveh in izgine v ozki ulici. Ampak z njo so izginila tudi jetrca! Črnemu mačku in gosposki mačici se pa ni izplačal pretep.
V oni stranski ulici so držala mala vrata y prostrano dvorišče. V vratih je bil nekdo napravil luknjo. In siva mačica jo je znala uporabljati v važnih trenutkih! Tako tudi takrat. Črni berač in gosposka rraajčica sta si bila v — dlakah, naša sivka je pa v božjem miru sedela na varnem. In domišljala si je, da se gosposki želodec prav nič ne razločuje od že-lodca prosjakovega. Po nepričakovanerrn kosilu se ji je zasvetil obraz v blaženem zadovoljstvu. Ampak sreča ima slabo razvado, da kaže pot nesreči. Prav v tistih lepih hipih se je oglasilo iz najbolj skritega kota na dvorišču milo klicanje in obupno cviličenje. Tam, v. tistem kotu so pa baš skriti otroci naše mačice! S tremi, štirimi skoki je sivka preko dvo^ rišča. V poslednjem skoku pograbi za vrat velikega mačka, ki mrzle duše kosi njene drage, sladke mucice! Ootovo slaba vest ne neti poguma, zakaj mladih muck 'lačni maček se otrese razljučene mame in pobegne. V gne-zdu je pa ostalo le še najmlajše mače, sivo in temino marogasto, pa z belo liso na nosku in koncu repa, kakor mamica.
Oh, bilo je žalosti nad vse mere. A čas, pravijo, da je dober zdrav-nik. Sivka se je potolažila. Z vso skrbjo in ljubeznijo je obdala edinko. Navsezadnje je bil oni krvoločnik obenem dobrotnik. Enega otroka se laglje preživi kakor kopico. Se vsaj ni treba toliko pehati za vsakdanjim kruhoin. Na mačjega botra sicer ni da bi se kdo zanašal, a na smetišču se često dobi ostanek, ki potolaži lakoto. In krompirjev olupek v skrajni sili tudi ne predere želodca!
—^    112   ~—
Od onega dvorisča ni bilo daleč do morske obali. Tam v prista-nišču je vse polno lepih smeti in v njih ostankov vsake vrste. Tudi za želcdec je dobiti kaj. Zato je našo mačko nos zdajpazdaj zapeljal v ono nevarno okrožje. O, prav nevarno, zakaj čolnari in ribiči so imeli taim psa, ki je bil grd in hudoben. In zgodilo se je, da je šla sivka nekega večera za nosom do pristanišča, da jo je tam zalotil čolnarski pes in da se mu je prav v poslednjem trenutku skrila na ribiško ladjico. Dobro je bilo tako. Dobro pa ni bilo, da so ribiči še tisto noč odjadrali na morje
in da so odvedli muco s seboj. Od tistega dne je ni videl nihče več.
*
Mače je pa doma zaman čakalo mame. Pozdravilo ga ie mlado jutro in je odšlo. Dan je stopil na dvorišče, pa se je poslavljal. Tajinstveni nagon, ki se porodi tatn nekje v praznem želodcu, je silil mačeta iz gnezda ven v svet, po dvorišču. Bilo je tam smeti in starega železja in razdrapanili zabojev, a lirane ni liotelo biti.
Na drngein koncu dvorišča so držale vegaste stopnice v siromašno podzemeljsko prodajalnico. Vsa je biia polna ptičnic in kurnikov, ki je gomazela v njili najrazličnejša živad. Ob podboju je v pregrešnem brez-delju slonel dolg zamorec. Teh je v Ameriki vse črno, čeprav bi morali biti pravzaprav samo v Airiki. Američani so jih namreč prej hodili ku-povat v Afriko, kakor liodimo mi na Ogrsko po konje. In pretepali so svoje črne sužnje bolj, kakor pretepa hudoben voznik svojo izmozgano in lačno mrho. Pa to je minilo. Danes so zamorci v Ameriki svobodni, in dosti je med njimi bogatinov in še več beračev, kakor pri nas drugih Ijudeh. Ampak mače je pritipalo v tem do stopnic in preko njih mimo zamorca v samo prodajalnico. Uh, kako lep vonj po hrani se razliva po tesnem prostoru! Vmes čuti nosek sicer tudi druge duhove, a mače leze dalje. V kotu je kurnik z redkimi klini in v njem lisjak. Ej, nedolžnost ti mačja, ki ne poznaš sveta in ne vidiš, kako žari oko rjavcu! Nosek voha, voha, mače pa stopa za njini do kurnika in skozi zevajočo vrzel v kurnik. — Za liip se oglasi obupen »mjee«, pa je konec mlademu življenju. Ne! Zamorec je ves čas pozorno motril mačeta in v črni koži je imel belo, usmiljeno dušo. V trenutku se skloni, globoko zahrka in pljune s tako silo 'lisici v obraz, da ta vsa v strahu izpusti svojo žrtev. Zamorec iz-tegne roko in privleče maeeta iz kurnika na varno. V smrtnem strahu se je sicer siroti nekoliko omračil duh, a v zamorčevem naročju se ji skoraj povrne dragoceno zdravje.
In vse bi bilo dobro, da ni vstopil tedaj gospodar tiste prodajalnice. To je bil človek neznatne postave, poševnih oči in potlačenega nosu. Zato se ga je prijelo ime »Jap«, čeprav ni bi'1 z Japonci prav nič v sorodu. Svoje živali je sicer hranil, ker je tržil z njimi, a imel je slabo navado, da ni maral lačnih tnačk.
Zatnorec ie torej po možnosti napasel mačeta. Nato ga je zanesel daleč proč in ga je odložil na samotnem dvorišču.
*
—«    113   •«—
Siromak je srečen, če ima le tupatam poln želodec. In navsezadnje ]e dvorišče podobno dvorišču. Povsod je smeti in odpadikov in navlake. Na onem dvorišču je bilo tudi visoko gori na oknih — rumenih kanalčkov. Mimo plotu je zdajpazdai švignil pes, Drugega dne je pa prebudilo ma-čico grozeče prskanje in pihanje. Pred njo je stal velik, črn maček, ze-lenih oči in štirioglatega obraza. Preko lica rnu je bila vjedena globoka brazgotina. in levo uho je nosil nemilo razcefrano. Ves je bil grd in hu-doben. In bebasto mače ga ne spozna, pa niu stopa celo naproti! Seveda, črnavz se mu zdi tako domač. Kdo ve, kaj je zmotilo krvoločnika. da se je vseeno obrnil in je potuhnjeno izginil za oglom med starim zidovjem. Mimo mačeta je pa že tretiič korakala smrt!
Proti večeru se je želodec že zopet prav sitno oglašal. Z veliko pozornostjo je preiskoval tedaj mačetov nosek raznovrstne vonjave, ki je narejena iz njih večerna sapica. Za noskom je prišlo mače na velik kup
Vojko se je zbudil
-^-    114   • «—
smeti in kuhinjskih odpadkov. Tu je bilo marsikaj, kar' je ugajalo pra~ znemu želodcu. Tudi vedrce pod vodovodno cevjo je dobro došlo sirotki, zakaj žeja je strašneiša od lakote.
Tako je iztikalo mače vse noči za hrano po širnem dvorišču. Ko so pa solnčni prameni ogreli sivo kamenje, tedaj se je bilo prav prijetno greti in dremati. Na sinetišču je bilo hrane za silo. Često pa tudi ne. Le vedrce je bilo vedno na mestu. Zgodilo se je, da na smetišču že tri dnl ni bilo dobiti betvice hrane. Tedaj se je splazila mačica skozi luknjo v plotu prvikrat na ulico. Tam je bil povsem nov svet! Pa ni bilo časa za ogledovanje. V tem hipu plane proti njej velik pes in komaj mu uteče mačica skozi luknjo nazaj na varnc dvorišče. Odnesla je pa tudi lačen želodček in prenašala ga je vso noč v strahu in trpljenju. Naslednje jutro se ji ni liotelo dremanja na solncu. Prav poželjivo je opazovala vrabce, ki so se prerekali in preganjali po dvorišču. Želodec ji je pravil, da so to stvarce, ki bi se dala z njirni potolažiti lakota. In poizkusi mače lov! Vrabci pa poredno čivkaio iri se umikajo neveščemu lovcu z vso lah-koto. Ej, vrabec je jako ckusen, če ga ima muca v krempljih, sicer je pa prav za nič!
Potekal je že peti dan. Mucko je gnalo neizmerno želodčno gorje drugič skozi luknjo v plotu. Dalec je že od svojega zavetišča. Tedaj jo zalotita dva dečaka, kakršnih je vse polno v mestu in na kmetih, prt nas in v Ameriki. Tak pcniglavec misli, da ie mačka ustvarjena samo   j za kamenjanje. Vsa v strahu beži izstradana mačica. Dečkoma pa pri-   I skoči na ponioč še potepuharski pes. Prav v najskrajnejšem hipu se reši  1 preganjanka skozi železno vrtno ograjo. Dobrotna gospa prepodi dečka   1 in psa, napol mrtvi mačici pa vrže velik kos mesa.   To je bilo gotovo najbogatejše kosilo v dosedanjem živlienju naše znanke. Ko zatone mesto v nočni temi in zadremljejo ulice,    se splazi srečna mačica nazaj    na svoje dvorišče.
In prišli so drug za drugim lahki in težki dnevi. Iz mačeta se je navzlic težkemu življenju razvila mačka, ki je že dobro poznala vso bližnjo okolico, vsa smetišča in tudi mačjega botra. Posebno spretno se je znala na svojih pohodih ogibati psom, ki so ji bili najstrašnejše živali. Pa tudi novih virov si je znala pridobiti. Posebno je cenila one mlekarske ročke, ki niso bile dobro pokrite. Oh, koliko je zjutraj po po-licah takih loncev! Samo roiskati iih je treba. In naša mačka je znala iskati! Prav nič ji pa niso ugajali mlekarji, ki so prinašali mleko v steklenicah.
Na svojih potih je dospela naša sivka končno tudi na dvorišče za prodajalnico, kjer ji je zamorec rešil življene. In prav domačo se je za-čutila tu med starimi zaboji. Tako prijetno ji ni bilo na dosedanjem domu nikoli. Od tega dne se je zopet redno vračala v gnezdo, kjer se je poro- J dila. Smetišče sicer ni bilo tu nič razkošnejše od drugih smetišč, vode pa.J| sploh ni bilo dobiti. V zameno so se pa tu zdajpazdaj oglašale miši in pod-B
—«    115   >*—
i    gane. Te je pa znala naša liiaeka bolje  Ioviti  kot  njega dni vrabce. L  Prav to ji je pa pridobilo dobrega prijatelja.
I
P          Naši znanki je potekalo življenje po kmetiškem reklu:    danes z
[   betom, jutri s psom. A vseokrog ni bito mačke, ki bi ji bila dlaka tako
lepo siva in mehka in tigrasto marogasta. Pa tista bela krpica na nosku
in koncu repa, ej! Lepa je bila mačka s smetišča. In lepo sama svoja.
Do onega dne!
Takrat je potuhnjeno plezal preko zidu črni maček. Korak je na-meril prav proti sivki, ki jo je božalo solnce. V hipu je spoznala pože-ruharja, in nekaj ji je reklo, da bi se skrila. Pa se je skrila. Črnavz je korakal dalje, z zidu na nizko streho in preko ne k drugi. Tedaj se pri-kaže pred njim lep rjav tovariš. In glej, namesto spodobnega pozdrava pihneta drug drugemu v obraz in otepata z repom.
»Jauau!« se zadere črnavz z globokim vzdihom.
»Auu!« mu odgovarja rjavec še globlje.
»Jau-auu!« se repenči črnavz. Pa se pomakne za prst bliže.
»Au-u-uu!« se odreže rjavec in se približa sovragu za tri prste. »Au-au-vau!« nadaljuje in se primakne še za prst. Pri tem otepa z repom na levo iri na desno, da se čuje sikanje, kot bi švigal z bičem.
»Jau-aujauu-phh!« krjči črnavz, ko zazre široke prsi svojega pro-tivnika tik pred nosom, V tem se junaško pomakne za prst — nazaj.
Nad dvoriščem so ljudje hiteli odpirat okna, da bi bolj s pridom opazovali mačji boj. A to ni motilo bojevnikov.
»Au-au-uhh!« se iznova oglasi globoki bojni klic rjavčev. Črnavz-odgovarja v bolj visokih ležah. Nosa sta še komaj za dlan oddaljena, in grozotno se zasvetijo kremplji. Sic&r pa stojita nasprotnika kot pribita. Vsak pričakuje napada. Le repa venomer opletata po zraku.
»Au-uuu!« se zopet oglasi rjavec.
»Je-e-ee!« vpiie. črr.avz, da bi ostrašil na,sprotnika. V teml se za [   noht umakne. Rjavec dva prsta za njim! Že ščegetata drug drugega z
brki.
;           »Auu-uh!<.- globoko vzdahne rjavec.
'            »Je-e-ej!« razgraja črnavz pa se zopet za dlako umakne.    Tedaj
se zapraši rjavec ves divji vanj.
Oh, kako se prekopicavata in kako grizeta in praskata! A najbolj rjavec!
Uh, kako suvata in grabita in stiskata! A najbolj rjavec!
Prekopicavanju ni ne konca ne kraja. Često je zgoraj ta, potem oni. A največkrat rjavec!
Živi klobčič se v tem počasi kotali proti strešnemu robu. — In tam se v neizmerno veselje gledalcev prekobali na dvorišče. A tudi v tem nevarnem hipu ne odnehata bojevnika. Še med padanjem grizeta in pra-skata. A najbolj rjavec! In ko padeta na tlak, je rjavec zgoraj! Nato od-
—.   116   •—
nehata, ker se jima neče več. Dobila sta, kar st.a hotela. A največ je dobit črnavz! Ves iztepen in pobit in razpraskan se neslavno umakne.
Ootovo je bil rjavec premetenec. Ali se mu pa sivka ni zadosti dobro sfcrila, zakaj iztaknil jo je med zaboji. In še bežati ni hotela. Gledala je boj, in rjavi junak ji je ugajal. Od one ure sta si bila dobra prijatelja. Pa ne mislite, da sta si delila hrano! Pri mačkah ni v navadi kai takega.
*
Poletje ie dogospodovalo in se je umaknilo jeseni. V meglenih oktobrskih dneh je bilo. Ko bi bil junaški rjavec takrat pogledal v raz-drapani zaboj, ki je drugoval navlaki na onem dvorišču, bi videl našo sivko s petimi mladiči v naročju.
Vse polno sreče je bilo ob njej. Ej, kako je vzljubila svoje otročiče! In kako se je zazdela mlada mamica! Gotovo bi se bila čudila sama sebi, če — pa saj veste, da se mačka ne zna čuditi.
Poleg sreče zvesto koraka skrb. Ko je bila muca sama lačna, je iudi sama nosila bridkosti praznega želodca. A sedaj je morala hraniti pet otročičev. In to ni bil lahek posel! Bilo je jezero naporov. in skrbi, a zdajpazdaj le nekoliko kapljic tolažbe. Debelih dni ni hotelo biti.
Oni dan je bil pa debel. Takoj zjutraj je ukradla sivka mačjemu botru lep kos jetrc. Zatem je slučajno našla polno mlekarsko ročko brez pokrova in ni šla mimo. Na poti dcmov je pobrala celo ribjo glavo, doma na dvorišču je pa zalotila čudno žival. Videla se ji je kot podgana s pre-dolgimi uhlji in s prekratkim repkom. Ne da bi razmišljala, pograbi zaj-čka in ga odnese mladičem. Zajček ni bil ranjen. a zabojeve stene. ni mogel preskočiti. Zato se je poln otroškega zaupanja vrinil med mucke. Ko so te pri inami večerjale, je tudi on zahteval večerje. Ko bi bilo to v lačnih dneh, bi bila sivka gotovo prej povečerjala njega. Danes mu je bilo pa rešeno življenje, pa še večerjal je povrhu. In glej, od tiste ure je ostal v zaboju, in mamica mačka ga ie negovala in hranila z otroki vred.
(Dalje.)