877                                                                                   Šest stoletij hrvaške poezije
Janko Polič Kamov (1886—1910)
POST SCRIPTUM    Ne, o dekletu nisem pel, ki jo mladenič sreča: ne gane me zaljubljenost cvetoča in dehteča.
O zgodovini nisem pel, požvižgam se na bane: saj nisem cucek, biblijski, ki liže Jobu rane.
Ni mar bilo detinstva mi ne plodnosti filistrov: nisem kadilo milostnih božanstev in ministrov.
Sočutnih nisem lil solza, ker rad ga pil je Noe: nisem trobenta, da slavil krščanske bi heroje.
Nisem vam pel o škrofeljnih z uradniškim poklonom: nisem bojevnik bednikov tam z okna nad balkonom.
Povsod neumnost videl sem, kako blešči se v slavi... Kjer je neumnost brez sramu, kako bi jo po glavi!
Tako po steklu z roko sem udaril v divjem besu... Zaman! — na roki lepka kri in steklo v živem mesu...
Prostaška kletev od tedaj vse moje pesmi vžiga. Le kolnem še. In razen psovk — za zdaj — me nič ne briga!