o
o
D
Naročnina za člane Svobode letno . .........................Din 1?—
Naročnina za druge letno..................... . , 36•—
polletno....................' . . 18"—
četrtletno....................... /<?■—
Naročnina za Ameriko letno...................„ Dolar 1•—
Uredništvo in uprava za Jugoslavijo: Ljubljana, Palača Del. zbornice, Miklošičeva c. /. Za Ameriko-. Chicago lil. 3639 W. 26 Th. S t.
Jože Kranjc:
Rodoljub gospod Kocina.
Pred dvatisoč leti so napajali bogati Rimljani svoje pokorno ljudstvo s cirkuškimi igrami, konjskimi tekir.ami, živimi bakljami in zvermi, ki so obupno žrle človeška telesa in jih skozi požrešne svoje gobce spravljale na oni svet. Dandanes se te stvari vrše nekoliko drugače, posebno, odkar je minila svetovna vojna. Tudi danes dovolimo ljudstvu, ki hoče na iz-vestne obroke vriskati, peti, vpiti in se veseliti česarkoli...
Tiste dneve poiščemo pač dostojen vzrok. Ali je to kongres dimnikarjev, ali odkrivanje spominskih plošč ali romanje, to je vseeno, da le ljudstvo dobi nekoliko hrane, pa čeprav neredilne. Kajpada, take stvari niso zastonj. Treba je denarja. Zbirke. Cvetlični dnevi. Podpore. Narodne veselice. Za to se brigajo oni, ki se hočejo ob takih prilikah proslaviti. To so »narodni« vodniki, rodoljubi, župani, starešine, učitelji in vseli teh žene, sinovi in hčere, ki se zbero v pripravljalni odbor, se dan za dnem snidejo v posebnih sobah gostilne, govore, pijo, pisarijo, ustvarjajo, miselnost, iščejo idej, razpošiljajo vabila... in tako vsej domovini pokažejo, da se je zbrala vsa mestna ali trška ali vaška čednost na enem samem kupčku. Čimbolj se bliža dan proslave, tem bolj nemirni so gospodje. Krojači kolnejo, šivilje se pote. Krčmarji koljejo piščance, teleta, svinje, da se vrisk bežeče smrti dviga do neba. In na vse zadnje res napoči slavnostni dan. Mlaji. Slavoloki. Gasilci. Zastave. Godba. Črne obleke. Ljudstvo se zgrinja z vseh strani. Fantje z dekleti. Srbeče pete. Vabljive goščave. Gospe v svilenih oblekah. Znojni župan. Fajmošter, okinčan z rdečim nageljem. Novinarji. Gostje. Slavnostni govornik. Zdra-vice. Pijača. Zardeli nosovi. Možnarji. Zastor pade. Plošča se zasveti. Spomenik iz granita ali iz brona. Poldansko zvonenje. Potem pa narodna veselica. Odborniki v frakih. Ples. Notarji. Sodniki. Žeparji. Gasilci. Študentje. Ples. Ples. Ples. Lampijončki. Pijane noge. Proslavljajoči govori. Smrekov gozdiček. Vino. Pivo. Narodne klobase. In ko ugasne noč, je glorije konec. Le odborniki si mežikajo in se trepljajo po ramenih:
—	Kako je, rodoljub?
—	Hvala, rodoljub. Lepa naša domovina! in si podata roke.
Plošča ali spomenik ali kar že je, pa stoji in se prav gotovo smehlja
sam vase, češ, ljudje božji, bog vam daj zdravje, mene ste danes častili, mrtvo stvar! —
Te dni sem imel veliko srečo in sem; lastnoročno prisostvoval eni takih proslav. Kar po pravici povem: odkrivali smo spomenik Ivanu Cankarju, ki je bil poleg vsega drugega pisal tudi o hlapcu Jerneju--.
Kako je bilo, kajne? Kdor je bral spise slavljenca, že ve vse, dosti narodnih proslav je popisal in ta ni bila popolnoma nič drugačna kakor one pred dvajsetimi leti. Potekalo je vse lepo. Listi so točno beležili vse. sploh navdušenje, vriskanje, godba, narodna veselica in posebni vlak. Zakaj bi pisal, kar je že pisano? Toda, ne morem pomagati, živa priča sem bil, ko je že vse minilo, nekemu dogodku v gostilni, kjer se nas je zbralo precej in med vsemi tudi gospod Kocina, ugleden rodoljub, iz nevemkakš-nega kraja ga je prineslo na lice nesreče.
Gospod Kocina je bil majhen, okroglozalit možiček, z malimi, sivimi očmi. ki so jih pokrivale trde, bele trepalnice, katere so venomer živahno mežikale, da je včasih prisijala izpod njih svetla solza.
Sedel je na koncu mize, si lajšal navdušenje, ki ga je biTo sprele-tavalo na proslavi, s kozarčki vina, semtertja je prikimal, kajti govor je bil o Cankarju in domovini in človeku in večnosti, samih lepih stvareh. Takoj sem opazil, da je ta gospod sila mehka natura, ki ga gane vsak vetrič in da je eden onih, ki se z vso silo opajajo na lepih besedah, ki radi poslušajo in radi govore in ki gredo krepko v boj za blaginjo naroda, če jim to dopove kako rodoljubno srce. In res! Gospod Kocina se je kmalu jel nemirno premikati, s prsti je tolkel po mizi, prijemal za kozarec in ga spet izpustil, nenadoma pa je potegnil iz žepa nožiček in ž njim udaril po čaši, da smo vsi prisluhnili. Nato je počasi vstal, se z rokama oprijel za mizo in odprl usta.
—	Rodoljubi! je začel s tenkim visokimi glasom in je kakor nevede potegnil iz žepa rdeč robec, s katerim si je obrisal obraz. — Rodoljubi, moje srce. moja duša, da, duša je polna, polna..., je dodal in nekoliko počakal. Ozrl se je krog sebe in nadaljeval: — Ivan. naš Ivan Cankar, ta svetovni ginej, je oni, ki ga danes slavimo, Bog ga živi. blagor jim, ki so ga postavili na prosti zrak, v svetli dati, v solnčno nebo! Iz brona je naš Ivan; ta bron bo večno pel slavo ob vsakem vremenu, domovini v čast, nam v ponos!
Gospod Kocina se je gibal semtertja, v naglici je zamahnil po zraku in še glasneje zavpil, da mu je obraz postal ves rdeč.
—	Kdo je bil ta naš Ivan, je govoril dalje. — Bil ie to rodoljub vseh rodoljubov, ki je ljubil našo lepo domovino. Bi! ie pošten in ie rad imel hribe in doline, vasi in ceste, pod mostom pa je kapeljne lovil. Zato smo nanj ponosni! Mi. rodoljubi, ga ljubimo, ne strašimo se ne truda ne težav, da zora puca. bit' če dana. Mi smo šli v boj zanj. svojo narodno dolžnost smo izpolnili do zadnje kaplje krvi. Zvestoba do groba! Svoji k svojim!
Sam s seboj zadovoljen ie razprostrl roke in je pogleda! s solznimi očmi krog sebe. Mi smo prikimavali, obupno jemali kozarce v roke in jih spet polagali na mokri rdeči prt, nekateri so klicali: živijo!, neka mlada gospodična je udarila z dlanio ob dlan.
Gospod Kocina se je razveselil, v obraz mu je planilo poleg znoia tudi veselje, ves radosten je kričal:
—	Da. da! Njegov jaz smo vklesali v bron in vekomaj bodo naša usta klicala: Slava, slava, slava!!
—	Slava!
—	Slava!! je zaorilo po gostilni. Oči so se solzile, obrazi so postali svečano resni. Gospod Kocina si je brisal čelo. Včasih se je sklonil na desno, včasih na levo, kakor, da je spoznal, kako važno delo je opravil.
Čez čas, ko smo pili dalje, smo postali še bolj navdušeni. Jeli smo prepevati. Od nekod je prišel harmonikar. Ples.
In ko sva z gospodom Kocino za kratek čas sama obsedela pri mizi, je on vstal, prišel nekoliko omahovaje k meni, prijel me je za suknjič in polglasno vprašal:
—	Slišite, gospod, ki imate dolge lase. Nisem od tu in mi ni znano. . Povejte mi, prosim, kaj je pravzaprav bil ta Cankar? Ali je bil kak poslanec ali morda celo minister?
Začudeno sem ga pogledal in spreletel me je krčevit občutek smeha. Obrnil sem se k njemu:
—	Pisatelj!
Široko je odprl usta gospod Kocina. Nemirno mu je vztrepetala koža na licih, oči so se zožile in nikakor ni mogel doumeti. Čez čas pa me je potrepljal po rami, se vzravnal in odšel na svoje mesto. Ko so se ostali gosti, vsi razgreti, vrnili, plesali so bili, sem zaslišal, kako gospod Kocina, tako, kakor nalašč pritajeno zatrjuje:
—	Da, da, rodoljubi, bil je velik, velik pisatelj...
Tako sem bil priča tistega lepega dneva, Bog jih daj še dosti, kajti velika je naša domovina, zakai bi imeli slavje na enem samem njenem koščku? Rodoljubi moji, pljunimo v roke in v boj! V boj, rodoljubi!
Mile Klopčič:	!
Nemško delavsko pesništvo.
in-
Heinrich Lersch.
Heinrich Lersch je kotlan, kotle kuje v Munchen-Gladbaclui (v spodnjem Porenju). Po starših je bil katolik in krščansko katoliški element daje mnogim njegovim zgodnjim pesnitvam svoj pečat. A vse važnejša.in vse odločilnejša je njegova pripadnost k delavskemu razredu, v svet' mašin in fabrik, kovačnic in pristanišč. O svojem rojstvu pripoveduje sam rad to-le pravljico:
»Moj oče si je silno želel sina, a žena mu je rodila stalno le dekleta. Moj oče-kotlar pa si je želel fanta, da bi ga napravil za kovača, za kotlarja. Pri vsakem dekletcu je klel na vse grlo. Tudi tedaj, ko sem se jaz rodil in ga je babica poklicala iz kovačnice: »Pst, mojster — tak pridite no!« — tudi tedaj ni mogel verjeti. Godrnjaje. skoro spet nejevoljen in besen je odštorkljal v sobo: ha... fantek je. fantek! In me je strgal z materinih prs, me ovil v predpasnik, da je mati prestrašeno zakričala: »Kaj nameravaš?«, ter odhitel v kovačnico. Dekleta so se stisnila ter prežala skozi vrata v kovačnico. kjer je moj oče kričal: »Štirje možje — kladiva v roke! Železo v ogenj!« Kovači so mislili, da se norčuje, a že je sam položil razbeljeno železo tik mene na naklo in kovači so začeli s svojim nabijanjem. Baldahin isker me je zagrinjal,
a stari je stal poleg s strmečitni rdečimi očmi ter sredi nabijanja zakričal: »Dosti!« — pa me je zgrabil ter s svojim velikim palcem previdno prižel na svoje prsi: »Fantek, fantek, kotlar boš, pravi kotlar, niti trenil ni z očesom! Aja tutaja, moj fantek, moj fantek!« In je zaplesal z menoj po kovačnici...«
In Lersch je postal in ostal kotlar celo tedaj, ko so mu bila kot uglednemu pesniku odprta vrata v marsikatero uredništvo delavskega časopisja. Zakaj to, nam sam najbolje pojasnjuje v svoji pesniški zbirki »Človek v železu«. Ta zbirka je en sam rdeče razbeljen kos železa, da bi se človek opekel ob njem, kos jekla, usločenega v stroj, del kotlovega oboka, ki ga hoče razgnati. V teh pesmih je prvič nekdo koval po naklu, ki se imenuje svet, usodo delavca, njegove družine in razreda. V svojih pesmih je ustvaril delavski ep. Zakaj Lersch ni zbežal od fabriškega dela, kakor mnogi njegovi tovariši (Broger, Ba.r.thel), ki so se zatekli v redakcije iri pisarne; Lersch je ostal ob svojih kotlih, ležal pod njimi ter koval zakovice. Zmagal je delo, ni njegov sluga no mašinski del in ne avtomat, uspelo mu je kot poedincu to, kar naj nekoč uspe milijonom: osvojil si je in premagal delo. Svojo dušo je v koval v železo in s ponosom živi ž njim.
V zbirki »O d s v i t življenja« (1914) še ne najdeš tega Ler-scha, tega kotlarja, te delavske naturne duše, ki poje v svojem jeziku o sebi. Pesmi te zbirke se nič ne razlikujejo od prvih ponesrečenih poskusov nemškega delavskega pesništva (Zerfassa, Krilleja in drugih). Tudi pesem »Vojakovo slovo«, ki jo je napisal takoj ob začetku vojne in ki so jo priobčili pod raznimi psevdonimi ali anonimno malone vsi nemški časopisi, še ni nič kaj samostojna in dozorela.
Lersch je moral na fronto, šel je v drugo kovačnico. Doživel je vse vojne strahote, v Champagni ga je celo zasulo in težko ranilo. Ob vsej tej grozi se je začel v Lerschu prebujati tisti pristni, nepokvarjeni človek, ki je v vojni zakričal, zakričal od groze te medsebojne morije. Obup nad človekom v človeku je tirjal svoj jezik in svoja spoznanja. Lersch je dozoreval, človek, delavec in pesnik Lersch je dozorel. V vsakem vojaku je videl človeka in svojega brata, nikjer sovražnika.
Za primer naj navedem v svojem prevodu eno njegovih najznačilnejših vojnih pesmi:
Brata
Dolgo žc le neki mrtvec vred našo žično ograjo gnil; solnce sijalo je nanj, veter ga le z roso hladil.
Vse dni so hodile mole oči njegov obraz opazovat in zmerom krepkeje sem čutil: ta tu je moj brat!
Ležal je pred menoj, videl sem ga venomer
in sem vedel, da le vriskal, ko le bil v deželi še mir.
Često ponoči me je iz spanja budilo ihtenje: Moj brat, dragi mol brat — kaj me nimaš več rad, nič več rad?
Neko noč sem kljub kroglam šel ponj skozi mrak
in ga privlekel s seboj. — In pokopal: — bil je sovražni vojak.
Mole oči so se varale. — Moje srce se varalo ni: sleherni mrtvec nosi bratov obraz in bratove oči.
In tako je razumljivo, da pesni tudi tako-le: Jaz čujem. da krogle pesem o miru pojo...
Prvemu zvezku Lerschovih vojnih pesmi (Srce! tvoja kri naj se vžge!) je sledil drugi zvezek »Nemčija«. Čudovito je, zasledovati pesnikov razvoj, kako se osvobojuje stare oblike in išče nove ter jo najde v himnah, ki jim vsebina narekuje sebi ustrezajočo obliko. Svobodna je in se ne pokorava nobenimi meram in tradicijam, marveč le vsebini. Sproščeno se prelivajo njegovi verzi v širokih himnah. V zbirki »Nemčija« je priobčil tudi pesem, ki jo lahko štejemo za začetek pravega delavskega pesništva, ter jo zato podajam v svojem prevodu:
Mi delavci vsi,..
Mi delavci vsi, mi stari in mladi, možje in žene, ki vedno le p/amen, žerjavico, žlindro in silo motrimo, mi. ki plamen in žlindro in silo krotimo, čujte, kako z naših pesti pesmi o delu zvene.
Mi delavci vsi nosimo modro haljo prav kakor vi dušo. ki pod blagoslovom in pod prekletstvom vriska ali ihti, in poleg vsega glasnega življenja biti še človek, s čuvstvi bogat, in grabiti v bedo in stisko, v zemljo in nebo, v ljubezen, pomlad.
Mi delavci vsi smo temelj: na nas vse delo sloni!
Na naših telesih mašine stoje, na naših telesih plavž ob plavžu gori.
Celo svoje duše pognali smo v valje in vzvode, v osi in kolesu,
in prav radi tega ne morejo rasti v božje nebo kot rastejo strma drevesa.
Mi delavci vsi verujemo in osvojujemo zase božjo zemljo,
zato je bog milosten z nami. kadar se v smrti bližamo v sinje nebo —
in če bi iz srca zemlje skozi razpoke planili plameni in zemljo ruzgnali:
mi delavci vsi bi jo z jeklenimi obroči traverz in nosilcev znova v celoto skovali!
Kako se tu iz enoličnih, topo bijočih taktih dviga široka melodija in kako se stopnjuje v natrpanem, sproščenem zadnjem verzu v pravo himno — to je preko vsebine umetniško popolno podani delavski ponos, ki je^ vsebina pesmi. To je resnično delavsko pesništvo!
S fronte se je vrnil spet v svojo kovačnico kovat in je malone osem let molčal. Pred tremi leti pa je izdal novo zbirko »Človek v železu«. Je to nekaka pesniška avtobiografija, himne, ki govore o njegovem kotlarsketn pokolenju, o stoletja stari kotlarski družini Lerschovih, pesmi o delavcu, ki je svojo dušo vkoval v železo.
Železo, ti najdražje vseh snovi! Seme dela!...
T-grubim za klešče, oglja nasipljem na žerjavico svojega kovaškega ognjišča in sklonim glavo.
En hip vam posvetim v dobrih mislih:
Moji tovariši! iz hladu železa mi prožite svojo bratsko roko.
Vi milijoni tovarišev, rudarji, kovinarji, plavžarji tega sveta:
iz sivine železa me gledajo vaše oči.
Dim oglja: žrtveni dim vaših ubitih človeških teles!
Zvok železa: glas mrtvih in živih tovarišev...
Kujem te! Železo! Najdražje!
Svojo dušo vkujem vate,
v šive in zakovice, v loke in kote,
in sem združen ž njimi v delu...
Čujte, človeški otroci, čujte:
iz tračnice, vzvoda, iz mosta in valju, iz koles in osi

polem svojo ljubezensko pesem sveta...	-	*
Kdorkoli se dotakne železa, z vsakim dotikom se dotika moje roke!...
In kaj pogosto stopi v sredo svojega časa in govori:
Molčati hočem, molčati moram;
z zuprtimi čuvstvi naj opravljam svoje dnevno opravilo, v dolžnosti in miru; molčati ne morem.
Moja žena bi ruda otroka, pa ga ne sme spočeti. Trd sem in odločen: dvoje otrok imava.
Z grozo mislim na usodo obeh: ali bosta kot jaz zasužnjena, uklenjena hlapca mamona; kakor jaz radi krušne potrebe, dolžnosti moža hlapec strojev, hinavski zatajevalec, ki z mrzlo roko zgrabi svoje prekipevajoče srce in ga potisne nazaj zu želodec? Ki kakor motor vrta in dela. le da bi ne premislil do kraja — ki pije žganje, da bi zadušil krike, ki vrešče o njegovi bedi? Otrok, moje nerojenče, moje nespočeto dete. kaj Te čaka tu: Država čaka državljana, plačevalca davkov, produkcija producenta, konzum konzumenta Stranke volilca. cerkev ovčico. angela na onem svetu, zdravnik bolnika, vojska vojaku! Glej. fabrike žganja že računajo s Teboj in razširjajo svoje strupene beznice, v kino postavljajo zale nov stol, časopis tiska en izvod več. Kmet je vrgel eno vevnico amoniaka več na zemljo. Ne!
--Ne maram!
Ne maram Te. kakršen sem jaz!
Rud bi Te višjega, čistejšega! Podobo človekovo nosim v sebi! Če boš tak, kakršnega bi Te jaz rad izoblikoval, boš.............
(»Govor iz dobe«.)
Tako je Lersch dozorel v prvega samoniklega nemškega delavskega pesnika. Delavec je, povsem tesno prižet k delu. ponosen in zahtevajoč.* Tak je v svojih pesmih, ki je našel zanje njim ustrezajočo obliko. Ustvaril je nemško delavsko pesništvo.
(Dalje prihodnjič.)
Jack London:
Odpadnik.
(Dalje. — Prevedel Talpa.)
Usedel se je na svoje mesto k eni izmed mnogih dolgih vrst strojev. Pred njim, nad omarico, ki je bila napolnjena z malimi vretenicami, je bilo pritrjenih nekaj hitro se vrtečih velikih vretenic in nanje je z malih vretenic predel nitke iz jutovca. Delo je bilo zelo enostavno. Vse, kar je zahtevalo, je bila hitrost. Male vretenice so se tako hitro množile in bilo je toliko velikih vretenic, ki je bilo treba nanje naviti nitke, da ni bilo prav nič časa za brezdelje.
Delal je popolnoma mehanično. Če je bila mala vretenica prazna, je uporabljal levo roko za zavoro, da je zaustavil veliko vretenico, medtem ko je istočasno prijel s palcem in kazalcem konec nitke z velike in z desno roko pa konec nitke z male vretenice. Oba različna gibljaja z obema rokama je izvršil istočasno in zelo hitro. Nato je z bliskovitim gibom obeh rok zvezal vozel in je izpustil vretenico, da je zopet začela teči. Ni bila nikaka umetnost zvezati vozel. Nekoč se je ponašal, da bi znal to napraviti v spanju. In to je sem ter tja tudi delal, ko je ponoči
* Primerjaj njegovo pesem »Hvala ti, usoda« v prejšnji številki »Svobode«!
včasih preživel stoletja s tem, da je vozlal brezkončno vrsto vozlov.
Nekateri dečki so bili leni in so zapravljali čas in silo strojev s temi, da niso nadomeščali malih vretenic, ko so bile prazne, z novimi in naloga prvega delavca je bila, da tako stvar prepreči. Zalotil je Johnny-jevega soseda pri takem dejanju in mu je pripeljal par zaušnic.
»Poglej Johnnyja — zakaj pa ta ni tak, kakršen si ti?« je rekel paznik.
Johnnyjeve vretenice so brnele s polno silo, toda posredna hvala ni napravila nanj nikakega vtisa. Bil je čas..., toda to je bilo zdavnaj, zelo zdavnaj. Njegov medli obraz je bil popolnoma brezizrazen, ko je poslušal, kako ga postavljajo za zgled. Bil je izvrsten delavec. To je prav dobro vedel — saj je to tako često slišal. Bilo je nekaj povsem vsakdanjega in zdelo se mu je, da ne pomenja zanj nič. Iz popolnega delavca se je razvil v popoln stroj. Če mu ni šlo delo gladko izpod rok, je bil vzrok — kot pri stroju; — v tem, da je bil materijal slab. Tudi stroj za izdelovanje žebljev izdeluje lahko prav tako slabe žeblje, kot lahko napravi Johnny kako napako.
In to ni tudi bilo nič posebnega. Nikoli ni doživel časa, da ne bi bil v tesni zvezi s stroji. Med stroji se je rodil in pri njih je vzrasel. Pred dvanajstimi leti je nastopila v tkalnici prav te tovarne mala prekinitev dela. Johannyjeva mati se je onesvestila. Položili so jo na tla med ropotajoče stroje. Par starejših žensk so poklicali od statev, prvi delavec je pomagal in po preteku nekaj minut je bila v tkalnici ena duša več, kot jih je prišlo skozi vrata. To je bil Johnny, ki se je rodil z ropotom in praskotom strojev v ušesih in ki je prvič zadihal v toplem, vlažnem zraku, ki je bil poln lanenih kosmov. Oni prvi dan je zakašljal, da bi oprostil svoja pljuča lanenih kosmov, in iz istega vzroka je kašljal odslej zjneraj.
Deček poleg Johnnyja je ječal in sopihal. Njegov obraz je bil spačen od jeze na prvega delavca, ki ga je še iz daljave preteče opazoval, a vsaka vretenica je tekla v polnem teku. Mladič je rjul v hlastno se vrteče vretenice strašne kletve, toda rjovenje ni prodrlo niti šest čevljev daleč, kajti hrup se mu je uprl kot zid.
Za vse to se Johnny ni zmenil. Bil je navajen gledati stvari tako, kakor so se dogodile. Razen tega je bilo vse na svetu tako enolično, vse se je vedno ponavljalo in prav ta dogodek je že neštetokrat doživel. Upirati se prvemu delavcu se muj je zdelo prav tako odveč, kot kljubovati stroju. Stroji so bili tako napravljeni, da so tkali na določen način in da so opravljali določeno delo. Isto je veljalo tudi za prvega delavca.
Ob enajstih se je nenadoma pojavila motnjava in kakor s čarovnijo se je razširilo vznemirjenje v trenutku v najoddaljenejše kote. Eno-nogi deček, ki je delal nasproti Johnnyja, je odskočil od izpraznjene omare z vretenicami in je izginil z berglami. Tovarniški upravnik je korakal skozi dvorano v spremstvu nekega mladega moža, ki je bil lepo oblečen in je nosil srajco s trdimi prsi — po Johnnyjevi razdelitvi človeštva je bil fin gospod, toda saj je bil tudi »nadzornik«.
Ostro in opazujoče je ogledoval dečke, ko je šel mimo statev. Tu in tami je obstal in povprašal! po tem ali onem. Če je kaj vprašal, je moral glasno kričati in v takih trenutkih je napor, da bi ga razumeli.
skoro smešno spačil njegov obraz. Prazni stroj poleg Johnnyja ni ušel njegovemu pogledu, toda rekel ni nič. Tudi na Johnnyja je postal pozoren in je nenadoma obstal. Prijel je Johnnyja za rame, da bi ga nekoliko povlekel od stroja, toda ga je z začudenim izrazom zopet izpustil.
»Ta pa nima mnogo mesa,« je rekel upravitelj z zmedenim smeškom.
»Prave cevke,« se je glasil odgovor.
»Le poglejte nogi! Mladič ima angleško bolezen — sicer ne preveč hudo, toda ima jo. Ce ne bo neki dan postal božjasten, se zgodi samo radi tega, ker ga bo preje vzela jetika.«
Johnny je prisluhnil, ni pa razumel, kar je mož rekel. Razen tega se tudi ni zanimal za bodoče nezgode. Grozila mu je navzoča in bolj resna nezgoda v podobi nadzornika.
»Čuj me, moj mladi, sedaj moraš govoriti resnico,« je rekel oziroma zakričal nadzornik, ko se je priklonil k dečkovim ušesom, da bi ga ta lahko slišal. »Koliko si1 star?«
»Štirinajst let,« je lagal Johnny in lagal je s polno močjo svojih pljuč. Tako glasno je lagal, da je moral zakašljati — kašljal je suho, mučno in izkašljal je kosme, ki so že vse jutro dražili njegova pljuča.
»Po videzu je star najmanj šestnajst let,« je rekel upravitelj.
»Ali šestdeset,« je odvrnil jezno nadzornik.
»Zmeraj je bil tak.«
»Odklej?« je vprašal hlastno nadzornik.
»Že več let. Prav nič se ne stara.«
»Ne, pa tudi pomlajuje se ne. Gotovo dela že vsa leta tu.«
»Včasih — toda to se je zgodilo, preden je bil objavljen novi zakon,« je hitro pristavil upravitelj.
»Ali ni pri tem stroju nikdo?« je vprašal nadzornik in je pokazal na zapuščeni stroj poleg Johnnyjevega, kjer so brnele napol polne vre-tenice z divje tekočo hitrostjo.
»Tako se zdi.« Upravitelj je z migom priklical prvega delavca in mu je, kažoč na stroj, nekaj zakričal v uho. »Stroj je prazen,« je javil nadzorniku.
Odšla sta dalje, Johnny pa se je vrnil k delu, olajšan, ker je bilo veliko zlo odvrnjeno. Toda enonogi deček ni bil tako srečen. Nadzornik, ki je vse videl, ga je privlekel iz omare, kjer so bile vretenice, in ga je držal z iztegnjenimi lakti pred seboj. Dečkove ustnice so se tresle in imel je izraz, kakor bi ga zadela strašna nesreča, ki se ne da več popraviti. Prvi delavec je bil skrajno zbegan, kot bi prvič videl dečka, medtem ko je izražal nadzornikov obraz začudenje in jezo.
»Poznam ga,« je rekel. »Dvanajst let ima. V letošnjem letu sem ga vrgel že iz treh tovarn. Ta je četrta.«
Nato se je obrnil k enonogemu dečku. »Obljubil si mi vendar, da boš hodil v šolo.« *
Enonogega dečka so oblile solze. »Prosim, gospod nadzornik, dva otroka sta nam umrla in mi smo tako strašno revni.«
»Zakaj pa tako kašljaš?« ga je vprašal nadzornik, kot bi ga dolžil zločina.
In kot bi bila obdolžitev, katere se mora oprostiti, je odgovoril enonogi deček: »Saj ni nič. Prejšnji teden sem se prehladil, gospod nadzornik, to je vse.«
Končalo se je tako, da je moral enonogi deček zapustiti z nadzornikom dvorano, in za njima je šel upravitelj, ki je bil ves v skrbeh, in je protestiral. Nato je legla zopet enoličnost nad stative. Dolgi pred-poldan in še daljši popoldan sta minula in piščalka je zadonela za znamenje, da je čas, iti domov. Postalo je že temno, ko je zapustil Johnny tovarniška vrata. Medtem pa je opisalo solnce svoj solnčni lok na nebu, je preplavilo svet z milo toploto in je zašlo ter izginilo na zapadu za neravnimi vrstami streh.
Pri večerji so se vsi zbrali — samo pri večerji se je sešel Johnny z mlajšimi brati in sestrami. Bilo je vedno napol sovražno srečanje, kajti Johnny je bil zelo star, medtem ko so bili oni tako obupno mladi. Ni imel potrpljenja z njihovo prekipevajočo mladostjo. Ni jih razumel. Njegova mladost je že davno minila. Bil je kakor star, vznemirljiv mož, ki se jezi nad njihovo mladostno razposajenostjo, ki se mu zdi popolna norost. Z mračnim molkom je pojedel jed in misel, da bodo tudi oni kmalu morali začeti delati, mu je bila v tolažbo. Delo jih bo ugladilo, olikalo in jih napravilo resnejše — kakršen je postal tudi sam. Kot vsi ljudje tako je meril tudi Johnny ves svet po sebi.
Med jedjo je razlagala njegova mati na vse mogoče in različne načine in z neskončnimi ponavljanji, da resnično poizkuša, napraviti vse tako dobro, kot le more, in s čuvstvom olajšanja je odmaknil Johnny, ko je bila pičla'večerja končana, stol in je vstal. Omahoval je za hip, ali naj gre v posteljo ali pa skozi hišna vrata, in se je odločil končno za slednje. Ni odšel predaleč. Sedel je na stopnišče, povlekel je visoko svoja suha kolena, upognil je ozka ramena naprej in je oprl komolec na kolena in brado v roke.
Ni mislil. Samo počival je. Njegove misli so že spale. Njego.i bratje in sestre so prišli in so se začeli okrog njega z drugimi otroci bučno igrati. Električna svetiljka na oglu je razsvetljevala živahno zborovanje. Bil je razdražljiv in nataknjen, to so dobro vedeli; toda njihova želja za prigodami jih je zapeljala, da so ga dražili. Drug drugega so prijeli za roke, pregibali sov ritmu telesa in so mu peli v obraz nič kaj prikupljivo otroško pesem.
Njegov desetletni brat Will, ki je bil po starosti takoj za njim, je bil vodja trume. Johnny ga ni imel nič kaj posebno rad. Njegovo življenje je bilo že zgodaj zagrenjeno radi večnega obzira na Willa. Čutil je čisto jasno, da mu Will mnogo dolguje in da mu je zelo nehvaležen. V daljni, temni preteklosti, ko se je še sam igral, se je moral mnogokrat odreči igri, ker je moral paziti na Willa. Takrat je bil Will še čisto mlad in takrat je njegova mati prav tako prebila ves dan v tovarni kot danes. Jolmny pa je moral biti bratu i očka i mamica.
Will je mislil, da se mu mora vse pokoriti in se po njem ravnati. Bil je precej močan in krepko raščen, prav tako velik kot njegov starejši brat in je tehtal še več kot on. Zdelo se je skoraj, kakor da bi se prelil življenski sok iz Johnnyja v Willove žile. Isto je veljalo tudi o temperamentu. Johnny je bil utrujen in izmozgan, brez moči, da bi se zopet dvignil, medtem ko se je zdelo, da ima mlajši brat neupogljiv, prekipevajoč življenski pogum.
Nagajivka se je glasila vedno glasneje. Med plesom se je Will nagnil naprej in je pokazal jezik. Johnnyjeva levica se je hlastno iz-
tegnila in je zagrabila bratov vrat, medtem ko je istočasno zadela koščena pest njegov nos. Bila je prav žalostno koščena pest; da pa je vendar mogla nekaj opraviti, je jasno dokazal krik, ki ga je povzročil udarec. Drugi otroci so od strahu glasno zakričali, a Johnnyjeva sestra Jenny je odbežala v hišo.
Sunil je Willa od sebe, ga ogorčeno brcnil v gnjatnico, ga nato zopet zgrabil in potlačil njegov obraz k tlom. Izpustil ga ni tako dolgo, dokler mu ni obraza parkrat potlačil v blato. Nato se je prikazala mati, podobna brezkrvnemu viharju žalosti in materinske jeze.
»Zakaj mi pa ne da miru,« se je glasil Johunyjev odgovor na njene očitke. »Ali ne vidi, da sem utrujen?«
»Sem prav tako velik kot ti,« je zaklical jezno WiH v materinem naročju in njegov obraz je bil umazan od solz, umazanosti in krvi. »Sem že prav tako velik kot ti — in postal bom še večji. Potem te •bom nabil — na to se lahko zaneseš!«
»Če si res že tako velik, pa pojdi delat!« je rekel Johnny jezno. »Saj to je tisto — ti bi moral nekaj delati. In za to bi morala skrbeti tvoja mati — da bi kaj delal...«
»Toda, saj je še premlad,« je ugovarjala. »Saj je vendar še majhen mladič.«
»Bil sem mlajši kot on, ko sem začel delati.« Johnnv je hotel reči še nekaj več, da bi izrazil svoja čuvstva, toda nato je hlastno stisnil zobe, se je obrnil, je odšel v hišo in legel v posteljo. Vrata njegove sobe so bila odprta, da bi prišlo skozi nje nekoliko toplote v sobo. Ko se je slačil v poltemi, je slišal, kako se pogovarja njegova mati s sosedo, ki je prišla na obisk. Mati je jokala in njene bectde je zopet in zopet pretrgalo obupno smrkanje.
»Ne morem razumeti, kaj je z Johnnyjem,« jo je slišal reči. »Takšen še ni bil nikoli. Bil je vedno potrpežljiv majhen angel. — Pa je tudi dober otrok,« je hitro pristavila, da bi ga opravičila. »Pridno je delal in je tudi prezgodaj začel delati. Toda to ni bila moja krivda. Vedno skušam napraviti vse tako dobro, kakor le morem — to ve bog!«
Dolgotrajno smrkanje se je začulo iz kuhinje in Johnny je zamrmral zase, medtem ko so se mu zaprle oči: »Da, lahko se zaneseš, pridno sem delal!«
Drugo jutro ga je mati dobesedno iztrgala iz naročja spanja. Sledil je varčni' zajtrk, nato težka pot skozi temo in bledo svetlikanje dneva nad strehami in zopet je obrnil dnevu hrbet, ko je korakal skozi tovarniška vrata. Bil je nov dan, dan kakor mnogo drugih, kajti njegovi dnevi so bili vsi enaki.
In vendar je doživel v svojem življenju nekaj premenjav — kadar je premenil delo, ali pa. kadar je zbolel. S šestimi leti je bil očka in mamica Willu in drugim, še mlajšim otrokom. S sedmimi leti je začel delati v tovarnah — navijal je sukanec na vretenice. Z osmimi leti je dobil delo v drugi tovarni. To novo delo je bilo čudovito lahko. Vse njegovo delo je bilo, da je moral z malo palico v roki ravnati tok sukna. ki je tekel mimo njega. Ta sukneni tok je prihajal iz mogočnega stroja, je tekel preko toplega bobna in potem dalje v druge kraje. Johnny je sedel zmeraj na istem mestu, kamor ni nikdar prodrla dnevna svetloba; in ko je sedel pod plinovim plamenom;, se je zdelo, da je sam del stroja.
Vkljub vlažni toploti je bil pri delu1 zelo srečen, kajti bil je še mlad in poln sanj ter upov. In sanjal je čudovite sanje, medtem ko je gledal na kadeče se sukno, ki je teklo neprestano mimo njega, kot bi ga ne hotelo biti konec. Toda njegovo delo ni zahtevalo gibanja, nič, kar bi vnemalo njegove misli, in sanjal je vedno manj, dočim mu je postajala duša lena in zaspana. Vendar pa je zaslužil vsak teden dva dolarja in prav ta dva dolarja sta bila vzrok, da ni bil neprestano lačen. Ko pa mu je bilo devet let, je izgubil to službo. Krive so bile ošpice. Ko je zopet ozdravil, je dobil delo v steklarni. Plača je bila višja in delo je zahtevalo malo več sposobnosti. Bilo je pogodbeno delo in čim sposobnejši je bil, tem več je zaslužil. To ga je izpodbadalo k delu in radi tega se je razvil v izvrstnega delavca. Delo je bilo enostavno — pritrjeval je steklene zamaške na male steklenice. Na pasu je nosil zvitek vrvice. Steklenice je držal med koleni, da je mogel delati z obema rokama, in v tem položaju je sedel deset ur dnevno, pri čemer je imel zmeraj suha ramena privzdignjena, prsa pa stisnjena. Za pljuča sicer to ni bilo zdravo, toda dnevno je zamašil tristo ducatov steklenic.
Obratovodja je bil zelo ponosen nanj in ga je pokazal vsakemu, ki si je prišel ogledat tovarno. V desetih urah je prešlo njegove roke tristo ducatov steklenic. To se pravi, da je,skoraj dosegel popolnost stroja. Vse gibe, ki bi pomenjali izgubo moči," je odstranil'.' Vsak gib suhotnih ramen, vsak gib tnišic v tenkih prstih je bil hiter in natančen. Delal je s polno paro in posledica je bila, da je postal razdražljiv. Ponoči so se mu mišice neprestano pregibale, a podnevi se ni mogel nikoli rešiti notranjega vznemirjenja in se odpočiti. Neprestano ie ostal napet do skrajnosti — in njegove mišice so zmeraj delovale. Postal je rumen in bled, kašelj se mu je poslabšal. Tedaj pa se je polotila njegovih slabih pljuč v stisnjenih prsih pljučnica — in tako je izgubil službo v steklarni.
(Konec prihodnjič.)
KNJIGE IN KNJIŽNICE.
A. Neverov:
Taškent, kruha bogato mesto.
Poslovenil Ivan Vuk, izdala »Svoboda«, ima 167 strani.
Na prvi pogled: izrazito ljudska povest brez večjih pretenzij. Naj poudarim, da ne štejem ljudske povesti za manj vredno delo! Nasprotno! Zdi se mi. da je mnogo teže ugoditi takozvanemu ljudskemu okusu, ki je več ali manj nepokvarjen in neokužen od predsodkov in puhle učenosti, nego okusu polintelektual-
cev in lažiintelektualcev. kavarniških kritikov in sličnih nezmotljivih presojevalcev vsega, kar je umetnost in kar bi naj bilo umetnost. Zato se mi zdi ljudska povest že glede na širok odjek in na nalogo, katero mora izpolnjevati, mnogo pomembnejša nego kakšna povest ali katerekoli delo. ki ga — pogostokrat — niti pisatelj sam ne razume ...
»Taškent« ima vse kvalitete odlične ljudske povesti.
Kratka vsebina: V dobi strahotnega gladu in svatovanja smrti se odloči dva-
najstieten dečko, Miška, da pojde v Ta-škent, mesto s kruhom bogato. Ž njim gre na pot tudi nekoliko mlajši Serjoška. Miška pride po mnogoterih težkih naporih v Taškent, Serjoška pa na potu umre ... Miška prinese domov nekoliko vreč žitnega zrna; njive se zorjejo in posejejo, nova žetev prežene — smrt... novo življenje vstaja.
Idejno je roman silen. Kaže nam pota nove ruske knjige, ki gleda z neomah-Ijivo vero in trdnim prepričanjem samo — življenju nasproti, boreč se strastno proti vsakršnemu pesimizmu in sentimentalnosti, hrepeneč samo po skrajšanju dobe, ki je potrebna, da se ustvari na zemlji res ljudsko življenje! Ne gre za vprašanje: ali bo ali ne bo, marveč zgolj za vprašanje: Kdaj bo?
Miška je vtelešenje te silne vere, ki podira ovire, gradi. - mostove, zmaguje vsakršen odpor in naposled zmaga... Serjoška je jokavec, cincač, omahljivec ... zato mora nujno pasti...
V	Mišku je upodqbil pisatelj gigantski boj novega ruskega sveta, ki gre preko smrti in bede. nepopisnega trpljenja. lakote, krvavenja, neverjetnih naporov po strmi poti navzgor.
V	Serjoški vidimo simbol stare izumirajoče miselnosti, dvomljivcev in omahijiv-cev, ki vedno, preden vtaknejo žlico v usta, dajo juho kemično analizirati, če se ni morda v juhi skril kakšen bacil.
Ti: mladost, silna, zanosna, tam bolest, umiranje, likdvidacija brezmočnega omahovanja.
Pisatelj se dobro zaveda, da more edino mfadina korakati nevzdržno in brez pomislekov naprej, dobro se zaveda, da je edinole mladina prebila — v vsej zgodovini — najtežje oklope, porušila na videz nepremagljive trdnjave. Zato je gigantsko moč ustvarjalcev novega sveta upodobil baš v malem Mišku.
Nekatere kritike tega dela so poudarjale. da je psihološki črtež Miške zgrešen in neverjeten, da tako droban otrok ne more izvršiti takšnega dela in zmagati tolikšnih naporov. Baš ta miselnost kritikov je upodobljena v Serjoški ... Cincači... nekritični sodniki svojega lastnega življenja edini morejo tako soditi...
Iz prakse vemo, da se mladini nikdar ne prizna, kar ji gre; saj imamo celo zelo bedast narodni pregovor: Jajce več kot puta ve, ki zagovarja orijentacijo, da bi moral vsak rod manj vedeti in da bi ves razvoj moral iti — nazaj... Mladina ve mnogo, nagonsko sluti, kaj je prav in kaj je škodljivo, nagonsko sodi o vrednosti življenja in žrtev in njena
odločitev je skoraj vedno — pravilna...
Miška je psihološko mojstrsko uspela podoba dvanajstletnega odločno zdravega dečka, Serjoška pa prav tako tip — bolnega, smrti zapisanega otroka! Kdorkoli se bo skušal poglobiti v psihološko zgradbo obeh otrok, bo nujno moral spoznati v pisatelju čudovitega poznavalca otroškega notranjega življenja. Neverov nam je v Mišku upodobil psihološki prerez zdravega ruskega človeka, v Serjoški pa fiziološko bolnega dečka.
Ne smemo pa prezreti — kadar govorimo o idejni sili romana — skorajda dovršene realistične risbe miljeja romana, dobe strašnega gladu, živalske borbe človeka za skorjico kruha, za. .boren kotiček v čakalnici, vagonu, v bolnišnici, na lokomotivi... življenje tedanje dobe je tako bravurozno in življensko, nikdar pa zoprno orisano, da more v čitalcu prav lahko ustvariti docela določen in precej popoln dojem o trpljenju ruskega ljudstva. ki kljub strahovitemu udarcu usode ni uklonilo svojega tilnika, marveč je — čeprav težko, preživljajoč skoraj agonijo velikih pokrajin — pljunilo v roke, napelo poslednje sile svojega izmučenega in do skrajnosti izmozganega organizma ter zmagalo. Vse tiste drobne skice, ki se fimsko vrstijo pred našimi očmi, nam nazorno z markantnimi potezami rišejo utripe življenja in napore hrepenenja dobe kaosa in smrti. —
Vsi liki. ki jih je pisatelj ustvaril od Miške pa do poslednjega brezimenega mužika in babe tvorijo nerazdružljivo celoto ... zaman bi poskušal ločiti drugega od drugega... V čudežno porajajočem se tovarištvu lačnih, v zavesti dolžnosti, v probujajoči se zavesti kolektivnosti — se posameznik gubi... Čitalec ne misli več na usodo Miške in niti ne joče za usodo Serjoške, vendar se mu zdi, da je moralo vse tako biti; misli le. ako bo prinesel Miška toliko in toliko vreč zrnja, da bo zlato klasje zorelo za — vse. Čitalec nagonsko sluti, da gre za mnogo večje dobrine, nego za golo življenje Miške ... zato mirno prenese smrt. Serjoške in se mu ta smrt zdi skoraj odrešenje skoraj neobhodno potrebno izloče-nje tvora na zdravem telesu ...
Baš v tem se očituje močan psihološki poznavalec človeka, večine čitateljev...
Človek vriska, poje, triumfira, ko je naposled tolikšna množina zlatega zrnja doma...
Ker gre za življenje velike zajednice.
In Miška... Misli rta mater, misli na brate, nikdar pa ne pozabi na zlato klasje, ki bo za vse ...
Kdor bi mogel popisati vse tiste čudovite riianse očrt?vanja notranjega življenja dvanajstletnega dečka in starega, sajastega strojnika in na videz krivogle-dega orta-čekista in oportunističnega. do skrajnosti individualistično usmerjenega mužika...
In preprostost gradbe romana! Ekonomičnost gradiva, estetičnost ravne edicije brez vsakršnih okraskov...
Niti ene opeke preveč —...
Lepota, ekonomična in koristna!
Lepota, ki ji je koristnost poglavitni zakon!
Ko človek čita takšno stvar in pomisli, da toliko in tolfko jokavcev in sol-zavcev preliva svoje zlagane solze po slovenskem papirju, mora nujno pomisliti na drobnega Serjoško, ki je naposled v odrešitev skupnosti — znal umreti!
»Taškent« nam je prevedel Ivan Vuk.
Vem, kakšni slovničarski lutki prevod ne bo ugajal... A kam bi prišli, če bi se ozirali na nežive po vseh pravilih slovniške tehnike skonstruirane lutkice! Je pač vedno tako bilo: Lutka le maha z rokami, za zastorom pa nekdo čita slovniška pravila ...
Prevod je odločno dober, kajti naposled gre pri vsaki takšni stvari za vprašanje: Ali je v pisatelju bilo dovolj moči, da je v čitatelju mogel vzbuditi vero v dogajanje, vero v živo življenje opisanega! Gre za to, ali nas je pisatelj umel prepričati, da niso zgolj besede, kar je napisal, marveč živo življenje! Gre za to. da človek zasluti tudi v prevajalcu pisatelja, umetnika, tvorca življenja.
In čitalec ga je zaslutil, nagonsko občutil, čitalec — vsaj ogromna večina — bo verjel pisatelju... T o je glavno. Lutke in geniji pa ne verjamejo vsega... tjfvala bogu: i lutk i genijev je malo...
Vuk je mogoče stilistično nekoliko ruski. Ljuderrf,- ki so močno zaplankani s plankami kurje vasi, seveda, takšno infi-ciranje »slovenskega stila« ne gre v slast... Mi pa smo toliko svobodoljubni, da razumemo, da planke še niso noben argument...
*
Predgovor je napisal Talpa. Predgovor je dober in. kolikor je pač mogoče, informativen. Da je dober, je najboljši dokaz to, da ga pridno »plankajo...« in mu samo semtertja dodajo kakšno dlačico na repu...
*
»Svoboda«, ki je knjigo založila, je dokazala, da je vredna zastopnica delavske kulture v dolini šentflorjanski...
A. C.
Pripomba: Knjiga se dobiva v uredništvu »Svobode«, Ljubljana, poštni predal 290 in v knjigarnah. — Cena izvodu Din 17.—, z lepo vezavo Din 28.—.
Spomini najpopularnejšega voditelja nemškega delavskega gibanja in interna-cionale do izbruha svetovne vojne — Avgusta Bebla, so izšli v eni knjigi v založbi Dietz-Berlin. Prej so obsegali tri knjige. V drobnem, toda preglednem in lahko čitljivem tisku so sedaj lahko ne-skrajšano izšli v eni knjigi. Cena je sorazmerno nizka (8.50 M), kajti sicer so nemške knjige sličnega obsega znatno dražje. Knjiga je zelo zanimiva in jo vsakemu priporočamo.
Uradniki. — Število nameščencev po raznih uradih je zelo narastlo napram predvojnemu času. Ti nameščenci žive večinoma borno proletarsko življenje, če-sto še mnogo bolj nego ročni delavci. Njihovo mišljenje pa navadno ni v skladu z njihovim življenjem. To menda velja za nameščence po vseh državah vsaj, če sodimo po nedavno izišli knjigi: Kracaucr. Die Angestcllten (založba Frankfurter So-cietatsdruckerei, cena broš. M 3.—). Knjiga nam daje vpogled v uradniško življenje, ki je po avtorjevem mnenju »boli nepoznano nego življenje primitivnih ljudskih plemen«. In vendar ima Nemčija danes okrog 3Kmilijona nameščencev, do-čimi jih je bilo 1882. I. samo 300.000. Pisatelji nas s svojo reportažno (poročevalsko) ekspedicijo vodi po uradih, rav-nateljskih sobah, delovnih razsodiščih, trgovinah, delavskih uradih, pisarnah strokovnih organizacij itd. S fino ironijo nam kaže razne ljudi in urade. Iz množine bistrih opazovanj dobimo jasno celotno sliko o duhovnem življenju te družabne plasti. ki hoče pred resničnostjo z'">ežati nekam v navidezni svet. Nameščenec slabo razume svoj poklic in njegov srr.ise! ter se za to čudovito hitro in trdno prilagodi meščanski miselnosti. Moč iluzije! Cim manjša plača, čim bolj dvomljiv družabni položaj, tem večje sanjarjenje o meščanskih idealih! Pretežna večina nameščencev se ne zaveda, da ima vsak uradnik vedno manj osebne veljave, čim bolj napreduje mehanični način dela. racionalizacija in z njo nujno zvezana negotovost eksistence. Vsakdo bo našel v tej kniigi polno nazornega gradiva o življenju urad-ništva. Če si hoče delavstvo nameščence napraviti za svoje zaveznike, mora poznati njihovo miselnost, kajti le tedaj je mogoča prava propaganda in agitacija. Kracauer ni marksist, toda njegov bistri čut opazovanja nju je pripomgei, da je spisal delo. ki ga smemo šteti med najboljše sociološke prispevke.
Nov seznani knjig knjižnice Delavske zbornice izide ta mesec. Seznam je popolnoma preurejen po izkušnjah, ki si jih je pridobil knjižničar. Doslej so bili n. pr. vsi romani navedeni po abecednem redu pisateljev. Brave-c si iz večine naslovov ni mogel razlagati prave vsebine knjige. Cesto naslov sam vara. Sedaj je pa pripovedništvo pregledno razdeljeno na dru-
8888
Nova skioptična predavanja bo meseca oktobra dal na razpolago delavskim organizacijam prosvetni odsek Delavske zbornice. Vsa predavanja so zelo zanimiva in imajo lepe, večinoma barvane slike. Tako kaže 128 slik zgodovino velikih kmečkih bojev proti fevdalizmu.
»O, ta moda!« je živo, zanimivo predavanje za ženske. Slike so sestavljene iz raznih fotografij in uspelih karikatur. Predavanje ni nikaka modna revija, temveč s sociološkega stališča podana zgodovina človeške obleke od nagih divjakov do najmodernejšega življenja.
»Izvor in razvoj življenja« nazorno kaže na podlagi zadnjih znanstvenih raziskav. kako se je začelo življenje na zemlji, kako se je razvilo živalstvo in končno človek.
»Čuda svetovja« nam razlagajo skrivnosti nebesnega življenja.
Predavanja naročajte direktno pri prosvetnem odseku Delavske zbornice ali pa potom centrale »Svobode«. Podružnice, ki žele imeti predavatelja iz Ljubljane, morajo to svojo željo sp.oročiti najmanj 14 dni prej. Stroške za predavatelja nosi dotična podružnica.
»Svoboda« I. Hrastnik. Naša podružnica je dalj časa preživljala krizo, ne radi kakih načelnih prepirov, temveč zaradi malomarnosti za kulturno delo. Upamo, da je čas brezdelja za nami. ker podružnica si je na svojem zadnjem občnem zboru izvolila odbor agilnih članov in sicer je predsednik Kari Malovrh, njegov namestnik Anton Spitaler; tajnik Kari Kumlanc, namestnik Avgust Musenak; blagajnik Ivan Urlep, namestnik Franc Majer; knjižničar Gvidon Urlep. namestnik Verdaj Ferdo; arhivar Alojz Kašner in revizorja: Joško Kosmos iti Alojz Jure.
Fala. Tukajšnja »Svoboda« si je na zadnjem občnem zboru izvolila sledeči odbor: Predsednik Geč Rudolf, namestnik
žabne, ljubavne, socialne, biografske, zgodovinske. pomorske, potopisne, živalske, humoristične i. dr. romane. V znanstvenem delu so označene knjige, ki so poljudno pisane. Upamo, da bo nov seznam mnogo pripomogel k še hitrejšemu napredku te največje delavske knjižnice, ki jo danes obiskuje že okrog 400U ljudi.
Fiorentini Rudolf; tajnik Rozman Andrej, namestnik Pelko Martin: blagajnik Janko Dcšnik. namestnik Kos Ivan: odbornika: Maučnik Ivan in Pušelc Anton: nadzorstvo: Geč Franc, Šuligoj Franc in Me-sarec Jožef.
Ptuj. Na rednem občnem zboru ptujske »Svobode« je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik Gabrijel Franc, namestnik Rozman Anton; tajnik Jagušič Roman, namestnik Berger Ivan: blagajnik Delpm Herman, namestnik Korpar Franc: odbornika: L.iubec Franc in Pišek Franc: nadzorstvo: Andrič Štefan. Kramarič Josip in Strtnšek Viktotr. Zastopniki tambura-škega odseka so: Juršič Otmar in Maks ter Szollezv La.ioš; zastopniki kolesarskega odseka: Rozman Anton, Pišek Franc in Korpar Franc; zastopnik dramatičnega odseka: Jagušič Roman; knjižničar je Gabrijel Franc, njegov namestnik Kuhar Anton.
Studenci pri A\ariboru. Občni zbor naše »Svobode« je pokazal, da je še mnogo dobre volje med člani, da nadaljujejo kulturno delo. Napake v preteklosti nas ne smejo motiti, ker mi delamo za bodočnost. Na občnem zboru so se izkazale agilne zlasti nekatere članice. Izvolili smo sledeči odbor: Predsednik Bauman. podpredsednik Divjak, tajnik Haberl. njegov namestnik Rus, blagajnik Pongračič, namestnik Schwarz; odborniki: Majhenič, Kovačič in Mlakar; nadzorstvo: Pregelj, Pušnik in Haberl.
Prevalje. Živo in le preresnično je bilo opisano življenje delavstva v Ljubljani in okolici v junijski številki »Svobode«. Le, žal. da je tako življenje večinoma povsod. Koliko je v mežiški dolini delavstva, a zavednega bolj malo! Nagovarjaš ga. naj postane član »Cankarjeve družbe« in »Svobode« in odgovarja ti: »kaj pa imam od tega, si kupim rajši kaj
DRUŠTVENO ŽIVLJENJE.
za žejo. imam saj užitek-.« Pojasnjujem mu, naj plača itak majhno članarino v obrokih, pa pravi, da bo že videl drugič. Drugič je pa zopet ista. Sploh najdejo vse mogoče izgovore, da ne gredo v nobeno organizacijo. Pri nas je največje zanimanje za igre. Dramatični odsek je res dober. Da premagamo malomarnost med delavstvom, moramo postati malo bolj živahni tudi odborniki. Koliko se jih pusti voliti v odbor, a potem ne izvršujejo svojih dolžnosti. Sklene se marsikaj, ni pa ljudi, ki bi izvršili sklepe. Stvari, ki bi se morale obravnavati samo na sejah, se obravnavajo po hišah. Vsi hvalijo list »Svoboda«, da bi ga tudi temeljito čitali! Člani, bodite torej agilnejši in bodite dobri medsebojni tovariši povsod in ob vsaki priliki.
Mariborska »Svoboda« se je z vsemi svojimi odseki preselila v »Zadružni dom« na Slomškovem trgu št. 6, kjer si je uredila lastne in lepe društvene lokale.
S prevzetjem teh prostorov je deloma odpadla ovira, ki je vsedoslej onemogočala intenzivno in sistematično kulturno in izobraževalno delo. Za prihodnjo zimsko sezono bo »Svoboda« sestavila reden delovni program ter že sedaj opozarja delavstvo na tozadevno objavo, ki bo v bližnjem času izdana. V novih prostorih pa se že sedaj vršijo vsak četrtek pevske vaje, vsak torek in soboto pa šahovski večeri, oboje z začetkom ob 20. uri. Nadalje se je otvorila podružnična pisarna, ki posluje vsako sredo in soboto od 18. do 20. ure. Med poslovnimi urami se sprejema članarina, izvršujejo vpisi novih članov za vse odseke in dajejo vse potrebne informacije.
Za svoje odseke je morala »Svoboda« doprinesti precejšnje žrtve. Naj bi iste ne bile zaman. Zato pričakuje, da bo delavstvo s potrebnim zanimanjem sledilo njenim prizadevanjem in sodelovalo v njenih kulturnih in izobraževalnih ustanovah. »V izobrazbi je moč«, je vedno klical proletarski borec Liebknecht. ki je padel na bojni poljani, a njegove besede osta-
»Prijatelj Prirode« v naših krajih zelo napreduje. Ljubljanska podružnica šte-, je že blizu 300 članov, ustanovila se je
nejo ovekovečene. Ustvarimo si to moč! Zato noben zaveden proletarec ne bi smel manjkati v kulturni organizaciji. Mnogo jih »Svoboda« še pogreša. Vsem tem: Izvršite svojo proletarsko dolžnost, mesta je za vse in vrata so na stežaj odprta!
Opozorilo mariborskim članom! Mno-članov je s članarino že več mesecev v zastanku. Kljub temu pa prejemajo nadalje revijo »Svobodo«, ne da bi jo odpovedali. Vsi prizadeti se vabijo, da poravnajo zaostalo članarino med uradnimi urami (vsako sredo in soboto od 18. do 20. ure). Pripominjamo, da je treba izstop iz »Svobode« javiti pismeno. Zaradi tega je vsakdo dolžan poravnati članarino glasom pravil do prijave izstopa.
Članski sestanek sklicuje mariborska podružnica za soboto, dne 13. 9. 1930 ob 20. uri v društvene prostore na Slomškovem trgu 6 z dnevnim redom: 1. poročila: 2. bodoče delo: 3. razno:
Pozivajo se vsi člani, da se sestanka zanesljivo udeležijo. Drugih vabil se ne bo izdajalo.
»Vaše blagorodje!« Neka podružnica »Svobode« blizu Ljubljane je priredila »veliko športno vrtno veselico« in na njo vabila ljudi s sledečim vabilom: »Vaše blagorodje! Dovoljujemo si. Vas vljudno povabiti, da nas izvolite počastiti s svojo navzočnostjo na naši itd.« Prevelik je ta greh, da bi grešnika imenovali. Saj grešnik menda ni .namenoma napravil tako čudnega vabila in ga menda tudi ne bo več. Zato danes ne imenujemo podružnice po njenem polnem imenu, da se ji ne bi posmehovale druge podružnice »Svobode«. Preljubi grešniki, ali veste, da je »Svoboda« delavska kulturna organizacija. katere prospeh zavisi edinole od sodelovanja delavstva. In kakšna blagorodja pa smo delavci? Saj p>o vojni je Jugoslovanska država sama odpravila razne plemenite naslove. Čemu bi se mi med seboj začeli imenovati blagorodja itd. Blagorodje si kar spravite za klobuk, pa postanite malo bolj korajžni sodrugi!
nova podružnica v Hrastniku s 50 člani, ustanavlja se podružnica v Trbovljah, ustanovila se bo bržkone kmalu v Pre-
DELAVSKI ŠPORT.
valjah. Člani se prinašajo tudi z Gorenjskega, vendar v mnogo manjšem številu, kakor bi smeli pričakovati. Jeseničani. Tržičani, ne bodite vend&L tako zaspani! Naraščanje delavskega turističnega gibanja je našlo odmev tudi že v dnevnem časopisju. Tako se je »Slovenec« popolnoma po nepotrebnem obregnil ob to gibanje. V »Jutru« je pa neki izletnik na Kum izrazil svoje veselje, da je videl na vrhu toliko delavske mladine iz Hrastnika in Trbovelj. Ne vemo pa, zakaj ni povedal, da je ta delavska mladina včlanjena baš pri »Prijatelju Prirode«.
Ljubljana: 27. VII.: Svoboda jun. : Reka jun. 4:1. — Grafika jun. : Mladika jun. 3 : 2.
10. VIII.: Svoboda jun. : Grafika jun. 6 : 1. Tekmovanja za jun. pokal.
Jesenice: 19. VI.: ASK Primorje rez. (Ljubliana) : Svoboda 17 : 2.
29. VI.: SK Bratstvo : Svoboda 6 : 3 (4 : 0).
13. VII.: Svoboda : Natakar (Ljubljana).
10. VIII.: Bratstvo jun, : Svoboda jun. 5:3. — Bratstvo rez. : Svoboda rez. 10 : 2. — Bratstvo : Svoboda 6 : 1.
Bled: 22. VI.: SK Bled : SK Svoboda (Jesenice) 6 : 1 (2 : 0). Kranj: 6. VII.: Svoboda (Jesenice) : SO »Sokol« 3 : 0 p. f.
Litija: 27. VII.: SK Litija : SK Do-berna 4 : 4.
Trbovlie: 19. VI.: SK Jadran (Ljubljana) : Amater 7 : 1 (2 : 0).
3. VIII.: SK Ilirija rez. (Ljubljana) : Amater 3 : 2.
Celje: 19. VI.: SK Celje : SK Olimp 1 : 1 (0 : 0).
22. VI.: Atletik : Olimp 3 : 2 (1 : 0). Atletik rez. : Olimp rez. 2 : 1.
Šoštanj: 29. VI.: SK Šoštanj : Svoboda (Hrastnik) 3 : 7 (1 : 1).
Maribor: 10. VIII.: Rapid : Svoboda 4 : 1 (2 : 0).
Zagreb: 15. VI.: Gradjanski : Železničar 7 : 1.
22. VI.: Železničar : Sparta 6 : 3 (2 : 3).	,
Osijek: 6. VII.: Hermes (Ljubljana) : Železničar 5 : 1.
Brod na Savi: 20. VII.: Jedinstvo (Brod na Savi) : Proleter (SI. Požega) 1 : 1 (1 : 1).
Sarajevo: 22. VI.: Slavija : Hajduk 4:1 (3 : 1).
29. VI.: Haiduk : Sašk 0 : 0.
27. VII.: RSK Hajduk : Virtus 6 : 2.
• 3. VIII.: Sašk : Hajduk 1 : 1.
6. VIII.: Sašk : Hajduk 2 : 0.
Vareš: 13. VII.: RSK Metalac : Zrin-ski 0 : 0.
Mostar: 7. VIL: RSK Hajduk (Sarajevo) : RSK Velež 4 : 2.
Jajce: 20. VIL: RSK Hajduk : RSK Borac 6 : 0.
Derventa: 15. VI.: RSK Jedinstvo : SK Gradjanski 4 : 0 (3 : 0)
Teslič: 8. VI.: RNSK Proleter : Hajduk (Sarajevo) komb. 3 : 1.
9. VI.: RNSK Proleter : Hajduk (Sarajevo) komb. 1 : 0.
Indjija: 10. VIII.: Radnički : Radnički (Beograd) 6 : 3 (2 : 2). — Sloga jun. : Radnički rez. 5:1.
Listnica uredništva.
Prevalje. — Poročilo o izletu je za to številko že zakasnelo.
I. F. — Črna. — Vaše pesmi »Delaj in misli« ne moremo priobčiti. Preberite si dobro Klopčičevo razpravo o delavskem pesništvu, pa boste razumeli, zakaj Vaša pesem za nas ni dobra.
Prihodnja številka »Svobode« izide na 24 straneh.
Prava KOLINSKA C1KORIJA!
Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Josip Ošlak v Mariboru. — Izdaja v imenu konzorcija in urejuje: Josip Ošlalc v Mariboru.