Narodna in univerzitetna knjižnica ▼ Ljubljani molitvenik Sestavil Franjo MarešU' Z dovoljenjem visokočasfcitega Ljubljanskega lrnezoškofijstva. LJUBLJANA. Samozaložba. — Tisok Blaznikovih naslednikov 1883. W iq V )' Uvod . Ker je zgodba« prikazovanja Matere Božje v Lurdu tako zgodovinsko ■imenitna in resnična, menil sem, da bi bilo 'dobro, tudi v cerkev prenesti branje o slavnih Lurških čudežih. Zato sem sestavil Lnrške šmarnice. Vri izdelovanju tega. spisa sem se nekoliko ravnal po francoskih Lurških šmarnicah „Mois de Marie de Notre-Danie de Lourdes“, kterih ni spisal kak duhoven, ampak Henrik Laser, jurist v Parizu, in lctere so v sedmih letih doživele nad 40 izdaj. Tvarino nekterih mo¬ litev sem posnel in prenaredil po g. Laserju; druge molitve sem sam sestavil po potrebah sedanjega časa; zato se razločujejo od molitev v drugih šmarnicah. Tvarino, popisano v bukvah, ki sem jih dal na svetlo predlanjskim pod imenom: „Lurška Mati Božja“,) sem okrajšal zelo ') Bukve „Lurška Mati Božja" se še pri meni dobivajo. Stanejo mehko vezane goldinar, v pol- usnju 1 gld., 25 kr. Kdor vzame pet knjig, dobi zastonj, po vrhu, steklenico čudodelno Burske vode. fV zelo in razdelil v eno in trideset beril. Ker je čas za branje v cerkvi kratek, zato sem moral brez usmiljenja vso zgodbo obsekati in obžagati, tako da je ostalo samo še deblo, kteremu zdaj manjka pravega življenja , ži¬ vosti in lepote. Kdor hoče jasno spregle¬ dati vso skrivnost, imenitnost in resničnost prikazovanja Matere Božje v Lurdu , mora brati glavno in prvotno delo g. Henrika La¬ serja: „Lurška Mati Božja 11 ; v teh šmar¬ nicah se vsa imenitna zgodba Litrskih Čadežev ■vidi le nekako v megli, tanim, v samih obrisih. Vsak, ki tudi ne zna francoskega, bral bode brez skrbi in brez težave francoske be¬ sede, ker sem jih pisal tako, kakor jih Fran¬ cozi sami izgovarjajo. Akcenti na zadnjih zlogih pomenijo le to, da se pri. francoskih besedah zadnji zlog naglašnje; zatorej naj bralec pazi samo na to, da ne ho naglaševal predzadnjega zloga. Tedaj: Doziiz, ne 1)6- zaz; Bordoz, ne Bordoz. Onim , ki so vešči francoščine , bodi opormeno to: Po zgledu g. Stanislava (Cvetje, L 1883, stran 39., oponmja) sem pisal pri francoskih besedah vse končne soglasnike, na primer: Salet, genit. Šaleta (Chdlet, st. 2); Suhi raz, genit. Subiruza (Soubirous, st. 4.); Dosuz, gen. Dozuza (Dozous, st. 38.); Žakomet, gen. Žakomčta (Jacomet, st. 44); Kotrez, genit. Kotreza (Cauterets, st. 137); Bordoz, gen. Bordoza (. Bordeaux, st. 221). Tako sem pisal iz sledečega razloga. Francozi sami izgovar¬ jajo vse končne soglasnike, če se naslednja beseda začenja s samoglasnikom ali z nemim h; torej jih moramo tudi mi izgovarjati vsaj ondi, kjer je z njimi tesno zvezan kak sa¬ moglasnik, tedaj v genit. in ostalih sklonili; po tem takem bi bilo v genit.: Subiruza, Bordoza. V nomin. bi smeli ostati pri okršeni obliki: Sabini, Bordo; vender ako smemo reči: Ciceron, Kato)v za lat. Cicero, Cato, smemo tudi reči Subir&z, Bordon za franc. Sabini, Bordo; in to storiti je toliko pamet¬ nejše, ker sicer bi bila prevelika zmešnjava za navadne bralce, ko bi se soglasnik pisal ■v genit. in ostalih sklonih, v nomin. pa ne. VJ (Tudi pri besedi Pariš se pri nas končni soglasnik izgovarja v nom.: Pariš.) Od tega pravila gledS končnega sogla¬ snika sem odstopil pri nenaglašeni, končnici es, ki sem jo pri vseh besedah izpuščal. Na primer: Lurd, genit. Lurda ( Lourdes, st. 1.); Tdrb, genit. Tdrba ( Tarbes, st. 04); Demdr, genit. Demdrja (Desmares, st. 236). — Tako sem tudi pri nekterih besedah pustil končni d; na primer: Ruldnd (Rouland, st. 128), Fuld (Fould, st. 211). ') Nosne e, a in o, naj so pisani kakor koli v francoščini, pisal sem en, an, on, ali pred b in p: eni, mn, oni; — tako je adjek. Monipeljerski (st. 98.) iz besede Montpellier. — Kdor sc vender hoče spa¬ kovati nad francoskimi nosniki, slobodno mu. Franjo Moreš i e. V Šentvidu nad Ljubljano (5. aprila 18811. ') Stran 3. se ima mesto Ptifosejske brati: Ptifoseske. I. dan. Sv. oče papež Pij VII. je leta 1815 potrdil majnikovo eeščenje Marije Device, in vsem vernim, k'i v cerkvi ali doma Marijo ves mesec majnik časte z molitvami in z drugimi dobrimi deli, za vsak dan meseca dodelil odpustke za 300 dni, — enkrat v mesecu pa popolnoma odpustke, namreč tisti dan, ko prejmo zakramenta svete pokore in svetega reš- njega Telesa, in molijo, za potrebe svete katoliške Cerkve. Ti odpustki se morejo tudi dušam v vieah v prid obrniti. ee Lurd ') stoji v okraju mej, na koncu sedmih La- dolin, med zadnjimi griči, ki segajo valovito do Tarbske planine, in prvimi strminami, s kterimi se začenja Velika ‘J Lourdes. 1 2 Gora. Hiše so postavljene skoro brez reda. na grickovitem svetu, v znožju velikanske skale, ki stoji na samem, in vrhu ktere čepi, kakor orlje gnjezdo, silno utrjen grad. Na eni strani te skale stoji mesto, na drugi teče šumeč Gav, ') po senci med jelšami, jeseni in topoli, razbijajoč peneče valove ob kremenit jez in goneč ob bregu glasna ko¬ lesa treh ali štirih mlinov. Mesto in grad stojita na desnem bregu Gava, ki pride od severa in se zadevlje ob velikansko skalo, na kteri stoji močni grad. Na levem bregu, nekoliko spodaj od mesta in gradu nasproti, je iz Gava izpeljan jako močen kanal. Ta kanal in Gav delata po¬ dolgovat otok, ki se imenuje Šalet. -J Za otokom, v znožju skal, je trojna duplina, imenovana Masabjelska 3 ) Jama, nad ktero se visoko vzdiguje Masabjelsko skalovje. Leta 1858. se je z 11. februarijem začel teden posvetnih veselic, ki se po sta- ‘) Gave. 3 ) Chalet. 3 ) Massabielle. o O rodavni navadi vrše pred ostrim postom. Ta dan je bil debeli četrtek. Bilo je mrzlo, nekoliko oblačno, pa brez vetra. V zračnih višavah so stali oblaki nepremakljivo. Ni ga bilo piša, ki bi jih bil podil ene proti drugim, in zrak je bil popolnoma miren. Zdaj pa zdaj je padlo izpod neba nekaj malega deževnih kapljic. Enajst dopoldne je že odbilo v zvo¬ niku Lurške cerkve. Skoro povsod so pri¬ pravljali pojedine, medtem ko neka uboga družina, ki je gostovala v revni hiši ulice Ptifosejske, *) še drv ni imela, da bi si kaj skuhala. Oče, še mlad mož, je bil mli¬ nar. Imel je nekaj časa v najemu mal mlin, ki stoji na severni strani mesta na enem izmed potokov, ki se izlivajo v Gav. Ker je bil slab zaslužek, moral je popustiti mlin ter delati kot težak. Pričakujoč boljših dni, delal je — ne na svojem, ker ni pod milim Bogom nič imel, še vrtička ne — ') Petits-Fossos. 1 * 4 ampak po raznih krajih, pri nekterih so¬ sedih , ki so ga čas ter čas vzeli na delo. Imenoval se je Franc Subiruz ') in je bil oženjen z Ludoviko Kasterotovo, '■') ki je bila prav poštena ženska in dobra kristijana. Ona mu je dajala pogum. Dobila sta če¬ tvero otrok: dve hčerki, starejša je imela kakih štirinajst let , in dva veliko mlajša dečka; zadnji je imel kaka tri leta. Še-le štirinajst dni je bila doma naj- starša hči, slabotna revica. To je bila tista mala deklica, ki je tako imenitna v naši povesti. Ko je prišla na svet, ni je mogla dojiti njena mati, ki je bila tačas bolna, zato jo je oddala na rejo v bližnjo vas, ki se imenuje Bartrez, 3 ) kjer je dekletce ostalo še potem, ko je bilo že odstavljeno. Za njeno hrano je na mesec plačevala po pet frankov, včasih v denarju in še večkrat v pridelkih. Ko je mala hčerka toliko zrasla, da je bila za rabo, in ko je bilo rečeno, da se ') Soubirous. 2 ) Casterot. 3 ) Bartres. ima vrniti domov, zapazili so dobri ljudje, ki so jo imeli na reji, da so se je močno privadili in da so jo imeli skoro kakor za Svojo. Od tačas so jo pri sebi ohranili za¬ stonj, da je le ovce pasla. Tako je rasla Sredi te rodbine, ki jo je kakor za svojo vzela. Živela je vse svoje dni v samoti, na pustih brdih, kjer je pasla svojo ponižno čredo. Imela je na paši nedolžne igrače. Rada se je igrala z ovcami. Bila je sla¬ botna in majhna. I)a-si je štela že štiri¬ najst let, vender bi jih ji bil človek pri¬ sodil k večjemu enajst ali dvanajst. Bolna pa sicer ni bila, le naduha jo je časih močno zdelavala. Potrpežljivo je prenašala svojo bolest. V tej samotni in nedolžni šoli se je morebiti uboga pastarica naučila tega, česar svet ne pozna: priprostosti, ki je Bogu to¬ liko ljuba. Oddaljena od vsakeršne slabe druščine, kratkočasila se je z Marijo Devico; čas in ure je obračala v to, da jo je ven- čala z molitvami, prebiraje jagode rožnega 6 venca; in tako je ohranila tisto popolno beloto, tisto krstno čistost , ki jo posvetni dihljaj tako hitro otemni. Povsod in skoro vsako uro je molila na paši rožni venec. M znala ne brati ne pisati. Tudi krščan¬ skega nauka ni veliko vedela; znala je le to, kar se moli v rožnem vencu: ,,Očenaš“, „Ceščenamarijo“, ,,Yero“, ,,Cast bodi Bogu“. Po tem natančnem popisu pač ni treba opomniti, da še ni Mia pri svetem obhajilu. Da bi dostala nauk za prvo sveto obhajilo, ravno to je bilo vzrok, da so jo njeni starši, kakor so bili ubogi, vender-le domov vzeli iz daljne vasi, kjer so prebivali njeni re¬ dniki. Bila je že dva tedna doma. Njena mati jo je močno varovala; bila je v skrbeh zavoljo njene naduhe in njenega slabotnega telesa. Ko so drugi otroci te rodovine bili obuti v cokle z golimi nogami, imela je ona nogovice. Tako tedaj, tisti dan je bil debeli če¬ trtek ; enajst je odbila, in ta uboga družina še drv ni imela, da bi si kaj skuhala. 7 , .Pojdi po drv na Gavski breg ali na Soseskino", reče mati svoji drugi hčerki, Marijici. Kakor v mnogih “krajih, imeli so re¬ veži tudi v Lurški soseski malo pravico, pobirati suhe veje, ki je veter lomil z dre¬ ves, in dračje, ki je priplavalo po vodi in obtičalo med kamenjem. Marijica se obuje. Starejša, o kteri smo ravno govorili, mala Bartreska pasta- rica, jo je gledala zavistno. — ..Naj grem ž njo, reče naposled svoji materi, da tildi jaz prinesem butarico drv“. „Ne 'pojdeš“, odgovori ji Ludovika Subinizova: ,,pokašljuješ, še obolela bi.“ Na to pride mala deklica iz sosedne hiše, Ivanka Abadi, ’) stara kakih petnajst let; tudi ta se napravi po drv. Vse vkup so prosile, in mati se je dala pregovoriti. Takrat je deklica, kakor je navada med kmeti na jugu, imela na glavi ruto, zave- ‘) Abadie. 8 zano na strani. To se je zdelo materi pre¬ malo, zato ji reče: „Vzemi kapilet“.') Ka- pilet je podoben malemu plaščeku, s kterim si Pirenejke pokrivajo glavo in rame. Ka- pilet le-te Bartreske pastarice je bil bel. Deklice gredo iz mesta in pridejo čez most na levi Gavski breg in potem na otok Šalet, kjer so iskale dračja za male butarice. Šle so po travniku navzdol za Gavskim te¬ kom. Slabotna deklica, ki jo je bila mati nerada pustila, je nekoliko zaostajala. Manj srečna od svojih dveh tovarišic, ni še nič našla, in njen predpasnik je bil prazen, med-tem ko sta se predpasnika njene sestre in Ivanke začela polniti z malimi vejicami in trskami. Imela je na sebi črno obleko, ki je bila Vsa ponošena; njen obraz je bil obdan z belim kapiletom, ki ji je pokrival glavo in visel čez rame; njene noge so bile obute v robate cokle. Za svoja leta je bila majhna. Capulet. 9 Daši je njen otročji obraz nekoliko ogorel od sobica, vendar ni izgubil čisto nič svoje lepote. Njeni črni lasje so se le malo vi¬ deli izpod rute. Njene lepo zaokrožene obrvi, njene rjave oči so imele neko mirno in skrivnostno lepoto. Nismo še povedali, kako ji je bilo ime. Za patrona je imela velikega Cerkvenega učenika, sv. Bernarda, ki je zložil ,.Memorare“, ,,Spomni se, o presveta Marija Devica 11 . Imenovala se je Bernardka. Hodila je za sestro in za tova¬ rišico po travniku, in je iskala med zeliščem dračja, pa brez uspeha. Molitev. L lirska Mati Božja, ki te je an- g*el j Gabriel pozdravil že v cvetju mladosti: ,,Blažena si med ženami!" in ti naznanil, da boš mati trikrat svetega Boga: ki si ohranila čistost vse dni svojega življenja: sprosi nam dulia čistosti, ponižnosti, pohlevnosti, 10 odkritosrčnosti, da postanemo podobni dobrim otrokom, kakor je bila Ber¬ nardka, in da nam nikdar iz spomina ne pridejo besede našega Zveličarja, ki je rekel: ,,Resnično, resnično vam povem, ako ne boste kakor ti-le otroci, ne p oj dete v nebeško kraljestvo!“ —- Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi I Amen. 2. dan. Ul ako so male deklice hodile in prišle na konec Šaleškega otoka, ravno nasproti Masabjelski Jami. Od le-te jih je ločila samo voda z mlinom, ki je navadno prav močna in ki umiva skalovju znožje. Ta dan so Savlski *) mlin popravljali, in vodo od zgoraj zajezili, kolikor se je dalo; če tudi kanal ni bil popolnoma suh, vender ga je ~ *) Sfivy. 11 bilo moči prav lahko prekoračiti: po njem je tekla le majhna vodica. Ivanka in Ma¬ njka sezujete lesene cokle in prebredete potok. „Voda je močno mrzla 11 , rečete, ko ste prišli na drugi breg in se obuvali. Bilo je meseca februarija, in tisti potoki iz Go¬ rovja so navadno mrzli kakor led, ker ravno¬ kar pridejo od večnih snežnikov, iz kterih izvirajo. Manj živahna ali manj urna, sicer tudi slabotna Bernardka je bila še takraj male vodice. Bila je v velikih zadregah, kako bi prebredla plitvi potoček. Bila je v no- govicah, Marijica in Ivanka ste pa imeli gole noge v coklah. Morala se je sezuti. Govor njenih tovarišic jo preplaši, da se zboji mrzle vode. Vrzite dva ali tri de¬ bele kamene v sredo potoka 11 , reče jima, „da suhih nog pridem črez vodo 11 . Oni dve pobiralki drv ste nabirali vej za butarico. Niste se dali motiti, ker niste hoteli izgubljati časa. Zato ji odgovori Ivanka: ,,Stori, kakor sve medve: sezuj se 11 . 12 Bernardka se vda, nasloni se na velik kamen in se začne sezuvati. Ravno je vlekla z noge prvo nogovieo, ko zasliši okolo sebe. kakor da je zašumel veter, ki seje na trav¬ niku vzdignil z neko veliko močjo. Mislila je, da se je vihar nagloma vzdignil, ter se ozre nehote. V veliko njeno začudenje so stali topoli poleg Gava popolnoma nepre¬ makljivo. Ne najmanjši piš ni zibal njih mirnih vej. ,,Bržkone sem se goljufala”, reče sama pri sebi. Začne se zopet sezu¬ vati. Ta hip zasliši silno šumenje nepo¬ znanega piša. Bernardka povzdigne glavo, pogleda pred se in zažene, ali ne, hotela je zagnati veliko vpitje, ki je pa obtičalo v grlu. Po vsem životu se trese. Zgrudi se in pade na obe koleni. Vrini Jame, pred ktero ste Marijica in Ivanka kupičili dračje; v tisti duplini, ki jo neumetalno dela skala, je stala v nad¬ zemeljski svetlobi Marija, mati Božja. Ne¬ popisen blišč je plaval okolo nje , blišč, ki je bil živ kakor žarki in miren kakor temna 13 senca. Na prikazni sami ni bilo nič me¬ glenega; to je bilo človeško telo, ki so ga oči imele za potipljivo, kakor meso nas vseli, in ki se ni ločilo od navadne osebe, kakor po svetlobi in po nebeški lepoti. Rasti je bila srednje. Videla se je čisto mlada in bila je čarobna, kakor da bi štela dvajset let. Otroška odkritosrčnost, deviška čistost, materinska častitljivost, modrost, ki presega modrost vseh vekov: vse to se je družilo in strinjalo v čudovitem obličju nebeške pri¬ kazni. Komu bi jo primerjali na tem po- kaženem svetu, kjer so žarki lepote raz¬ treseni, razbiti in skaljeni, ter se nam nikoli ne prikažejo popolnoma čisti? Ni je mogoče nobeni stvari primerjati. Imela je okroglasto obličje in višnjave oči. Ustnice so dihale dobrotljivost in nebeško pohlevnost. Njeno oblačilo je bilo belo, kakor brez¬ madežni gorski sneg, in veličastnejše v svoji priprostosti, kakor krasna Salomonova oprava v svoji slavi. Izpod dolge obleke so bile videti bose noge, ki so počivale na skali 14 in lahno stale na veji rožnega grma. Na vsaki nogi se je l azcvetala skrivnostna zlato- barvna cvetica. Okolo ledij je imela kakor nebo višnjev pas, ki je od spredaj visel v dveh dolgih trakovih, ktera sta se skoro dotikala prstov na nogah. Okolo glave je imela bel pajčolan, ki je pokrival pleča in gorenji del ram, in od zadaj visel dol do roba obleke. Na nji ni bilo videti ne prsta¬ nov, ne ovratnice, ne dragih kamenov: ne ene tistih lepotij, s kterimi se vedno lišpa človeška ničemurnost, V pobožno sklenenih rokah je držala molek, ki je imel jagode bele kakor sneg, verižico pa rumeno kakor zlato klasovje. Jagode na molku so druga za drugo drsele med prsti. Vender se pa usta. te nebeške Kraljice niso gibala. Ni molila rožnega venca, morebiti je le poslušala v svojem srcu večni odmev angeljevega po- zdravljenja in neskončnih prošenj pozemelj- skih prebivalcev. Vsaka jagoda, ktere se je dotaknila, bila je brez dvombe dež nebeških milosti, ki so padale na duše, kakor padajo 15 rosne kaplje na cvetice. Prikazen je molčala ; pa njene lastne besede in čudovita dela, ki jih bodemo naštevali, morala so kasneje dokazati,, da je ona bila brezmadežna Devica, prevzvišena in presveta Marija, mati Božja. To prikazen je videla Bernardka, ki se je, kakor smo že povedali, zgrudila in naglo vrgla na kolena, ne vedoč, zakaj. V prvem strahu je deklica nehote prijela za molek; in drže ga med prsti, hotela je roko prinesti do čela in se prekrižati. Pa tako se je tresla, da ni mogla vzdigniti roke, ki je omahnila na pripognena kolena. Pogled in smehljanje nepopisne prikazni ji je dajal pogum. Potem se nebeška Devica sama pre¬ križa , častitljivo in ljubeznjivo, kakor da vsemogočno blagoslavlja zemljo in nebo. In Bernardkina roka se je počasi vzdigovala, kakor da bi bila nevidno vzdigovana od Tiste, ki jo imenujemo „pomoč kristijanov 11 , ter je ravno tisti čas naredila znamenje sv. križa. Deklica se ni nič več bala. Omam¬ ljena in oveseljena je bila, vender je neko- 16 liko trenotkov dvomila sama o sebi ter si je mela oči; neprenehoma je zrla v tisto nebeško prikazen; in ker ni vedela, kaj naj hi storila, začne moliti rožni venec: „ Veru¬ jem v Boga Očeta; Češčena Marija, milosti polna_Ko skonča rožni venec z bese¬ dami: „Čast bodi Bogu Očetu in Sinu in svetemu Duhu, od vekomaj do vekomaj “, iz¬ gine svetla Devica, kakor bi trenil; gotovo je odišla v večna nebesa, kjer prebiva sv. Trojica. Bernardki je bilo tako, kakor človeku, ki se z višave prekucne. Gav je še vedno tekel, grmeč med kremenjem in razbitim skalovjem; pa to grmenje se ji je zdelo tije kakor poprej, voda se ji je videla tem¬ nejša, okolica otožnejša, solnčna luč manj svetla. Pred njo so se spenjale Masabjelske skale, pod kterimi ste njeni tovarišici pobi¬ rali dračje. Vrhu Jame je bila še vedno odprta duplina, kjer se je vila veja divje rože; pa nič nenavadnega se ni ondi videlo, ne sledu ne tiru ni bilo po nebeškem obi¬ skovanju. 17 Molitev. Lurska Mati Božja, v spomin svoje prve prikazni v samotnem kraju in svojega molčanja, daj nam ljubezen do samote in molčečnosti, da laglje ob¬ stanemo pri sodbi, ko bo treba odgovor dajati od vsake nepotrebne besede. Odvračaj nas od ničemurnosti v obleki, od nepotrebnega in zapeljivega lišpa, da bodemo podobnejši tebi, ki si se prikazovala Bernardki v priprosti obleki, brez vsega lepotičja. Sprosi nam lju¬ bezen do molitve, da bode molek vedno naš spremljevalec, kakor je bil tvoj, in da bodemo pridno molili rožni ve¬ nec tebi v čast in nam v zveličanje. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 2 18 3. dan. JHEebeška Devica je stala v duplini dobro četrt ure, kakor se da presoditi po tem, da je mogla Bernardka izmoliti del rožnega venca. Ko se Bernardka popolnoma zave, se sezuje, prebrede malo vodico in dospe k svojima tovarišicama. Zamišljena je bila v to, kar je videla, in ni se nič več bala mrzle vode. Ivanka in Marijica ste pač vi¬ deli, da je padla na kolena in začela mo¬ liti; pa zaverovani v svoje delo, niste se nič za to zmenili. Bernardka se kar začudi nad popolno mirnostjo svoje sestre in Ivanke, ki ste ravno tačas dokončali svoje majhno delo in se začeli igrati, kakor da se ni nič nenavadnega zgodilo. „Ali vedve niste nič videli ?“ vpraša ju deklica. Še-le zdaj za¬ pazite, kako je vsa razburjena. „Nič ne stati hočemo nepremakljivo, samo ne zapusti nas, ter pomagaj nam. — Lurška Mati Božja, prosi za nas! Amen. v 8. dan. ^Utakomet sicer ni mogel Bernardki skazati laži ali goljuiije, vender je dosegel velik dobiček s tem, daje močno ostrašil njenega očeta. Franc Subiniz je bil poštena duša, ali junak ni bil. Pred gosposko je bil boječ, kakor so navadno siromaki, za ktere je naj¬ manjše nasprotovanje že velika nesreča. To je res, da je verjel v prikazni; ker pa ni razumel, kako imenitne so, zato je mislil, da ne bi bilo zelo napačno, če bi Bernardki prepovedal hoditi k Jami. Morebiti je pač imel nekoliko strahu, da se ne hi zameril nevidni Gospe, ki se je prikazovala njegovi hčerki; pa še večji je bil njegov strah, da ne bi razjezil komisarja. Zato reče Ber- 60 nardki: „ Vidiš, da so vsi tukajšnji gospodje zoper nas; in če pojdeš k Jami. da gospod Žakomet zapreti tebe in nas. Ne hodi več tjekaj!“ „Oče“, reče Bernardka, „kadar grem tje, ne grem popolnoma prostovoljno, sama ob sebi. Pride trenotek, ko je nekaj v meni, kar me tjekaj kliče in vleče. “ „Naj bo že kakor hoče", povzame oče, ,,naravnost ti prepovem, še iti tjekaj. Gotovo mi ne odrečeš pokorščine prvikrat v svojem življenju". Tako je uboga deklica prišla v veliko zadrego: prikazni je storila obljubo, ki je pa zdaj na odločno očetovo prepoved ne sme izpolniti; zato odgovori: „Jako se bom branila tje iti in se bom ustavljala sili, ki me tje kliče". Drugo jutro, 22. februarija, je že pred solnčnim vzhodom veliko ljudi pričakovalo zamaknenke ob Gavskih bregovih, pa za¬ stonj. Starši so jo poslali v šolo; In Ber- Gl nardka, ki je znala le ubogati, je šla tjekaj s krvavečim srcem. Šolske sestre niso videle Bernardke v zamaknenju in tudi niso verjele v njene prikazni. Zato so ji prepovedale hoditi k Jami, in ena izmed njih jo še celo ostro pokrega : »Hudobni otrok“, reče ji, .,nespo¬ dobne burke uganjaš v svetem postnem času". Druge osebe so ji očitale, da se hoče delati svetnico in da se pregrešno igra s svetimi rečmi. Tudi sošolarice so jo zasme¬ hovale. Bog je hotel izkušati Bernardko. Ko jo je prejšnje dni obsipaval s tolažbami, sklenil je zdaj, prepustiti jo zasmehovanju in krivicam, naj bi se, sama in zapuščena, bojevala s sovražnostjo vseh tistih, Ivi so bili okolo nje. Strašno je nesrečna deklica trpela, ne le zavoljo zunanjega nasproto¬ vanja, ampak nemara še bolj zavoljo no¬ tranjih stisk svoje duše. Mala pastarica, ki v s voj etn kratkem življenju še ni poznala družili bolečin, ka- 62 kor telesne, začela je čutiti drugačne muke in drugačne težave. Po eni strani se ni hotela po robu postaviti očetu in šolskim sestram; in po drugi strani ni mogla pre¬ našati misli, da ne bi spolnila obljube, ki jo je dala nebeški prikazni v Jami. Krvav boj se je začel v tej mladi duši, ki je bila dosle tako mirna. Zdelo se ji je, da se ziblje med dvema propadoma: če gre k Jami, greši proti očetu; če ne gre, greši proti prikazni. V takih težavah je minilo jutro. Proti poldnevi so šle deklice domov kosit. Bernardka je šla žalostna proti domu. Bila je v dvojnati zadregi, iz ktere se ni vedela rešiti. Zvon Lurške cerkve zazvoni poldan. Ta trenotek jo kar nagloma zgrabi neka čudna moč, ne na duhu, ampak na telesu, kakor more storiti nevidna roka; potegne jo s ceste, po kteri je šla, in jo nese nepremagljivo proti stezi, ki drži na desno. TJ moč je bila za-njo to, kar je močan piš za perje, ki leži na zemlji. Ni 63 se mogla ubraniti, da ne bi šla naprej. Njeno telo je bilo urno vlečeno proti Jami, kamor je steza peljala. Morala je iti, morala je teci. Moč pa, ki jo je vlekla, ni bila ne osorna ne silna, ne huda ne trda, ampak ljubeznjiva in prijazna. Tako jo je tedaj previdnost Božja re¬ šila iz velike zadrege. Deklica, pokorna očetu, ni šla k Jami, kamor jo je vleklo srce; in glejte! s silo je bila vlečena od angelja Gospodovega. Tako je vender-le tjekaj prišla in spolnila obljubo Devici, ne da bi se bila njena volja uprla očetu. Čem bolj se je ponižna Bernardka bližala Jami, tem bolj je upanje oživljalo njeno žalostno srce. Govorila je sama pri sebi: „Ondi bom zopet videla preljubljeno prikazen; ondi bom gledala tisto lepo obličje, ki me napolnjuje s srečo. Za tem grozo¬ vitim trpljenjem pride neizmerno veselje; zakaj Gospa me ne bo zapustila". Ko je bila že prav blizu Jame, bilo je videti, da je skrivnostna moč, ld jo je vlekla, prene- 64 hala ali se vsaj zmanjšala. Bernardka je šla bolj počasi in bila je trudna zoper svojo navado. Ravno na tem kraju je bilo videti druge dni, da jo nevidna moč vleče k Jami in podpira v hoji. Ta dan ni skusila tistega skrivnostnega potegljaja, ne tiste skrivnostne podpore. Bila je gnana k Jami, ne pa vlečena. Ce se je tudi razkropila silno velika množica., ki je Bernardke zastonj čakala vse jutro, vender je bilo takrat precej ljudi pred skalami Masabjelskimi. Nekteri so prišli tjekaj molit, drugi pa iz same radovednosti. Deklica poklekne ponižno, kakor po navadi, in začne moliti rožni venec, gledaje duplino, obrobljeno z mahom in divjim vejevjem, kjer se ji je nebeška prikazen že šestkrat prikazala, Radovedna in pobožna množica si še dihati ni upala. Pričakovala je, da se vsak čas zasveti otrokovo obličje ter na¬ znani po svojem blišču, da ima pred saboj prelepo Devico. To je trajalo precej časa. Bernardka je molila iskreno, pa njeno mirno 65 obličje se ne zasveti v nebeški svetlobi. Čudovita prikazen se ji ne prikaže. Bilo je videti, da je ni zapustila le zemlja, ampak tudi nebo, ki je postalo tako trdo za njene prošnje in solze, kakor skale, pred kterimi je klečala. Izmed vseh skušenj, ki jih je imela prebiti od včeraj, bila je ta najhujša, bila je britkost vseh britkosti. „Zakaj ste izginila?" kliče deklica. ,,Zakaj me zapu¬ ščate?" Tudi čudovita prikazen jo je, kakor je bilo videti, sunila od sebe. Vznemirjena množica je izpraševala Bernardko. Deklica odgovarja vsa objokana: „ Danes se mi ni prikazala Gospa. Nisem je videla". Tedaj so ji nekteri govorili: ..Zdaj moraš, ubožica, izprevideti, da je bilo to sama domišljija in da nisi nikoli nič videla; imela si neumne misli". ,,Zares", pristavljali so drugi, „če se je Gospa prikazala včeraj, zakaj se ne bi danes?" Deklica jim odgovarja: ,,Druge dni sem jo videla kakor vidim vas, in govorili 66 sve. Ali danes je ni več tukaj, in ne vem zakaj “. „Ovbe“, povzame neki neverjetnež, »policijski komisar je dobro opravil in vi¬ deli boste, daje vseh njenih prikazni konec/. Bernardka je bila silno žalostna in je domov grede pretakala solze in molila. Ko pride domov, jo vpraša oče: „Kjesibila?“ Deklica pove, kar se je zgodilo. „Praviš", povzeli so starši, „da te je neka moč vlekla proti tvoji volji ? 11 „Vlekla odgovori Bernardka. „Mora biti že res 11 , mislili so starši, „ zakaj dekle šeni nikoli lagalo 11 . Subinizov oče je dolgo premišljeval. Videlo se je, kakor da se v njem vojskuje notranja vojska. Naposled vzdigne glavo in kazno je, da se je za nekaj odločil. ,,Dobro", pravi, „če je temu tako, če te je neka višja moč vlekla, ne prepovedujem ti nič več hoditi k Jami; stori, kar hočeš 11 . Veselje, živo in čisto ve¬ selje se razlije po Bernardkinem obrazu. 67 Ne mlinar, ne njegova žena ji nista ugovarjala, češ, da se prikazen ta dan ni prikazala. Morebiti sta videla temu ta vzrok, ker sta ji prepovedala hoditi k Jami iz strahu pred gosposko. Prav naglo se je razvedelo po vsem mestu, da Bernardka ta dan ni videla ne¬ beške Device. Jako protivno so razlagali, zakaj se pač prikazen ni prikazala: nekteri so iz tega sklepali, da ni vse nič bilo s prejšnjimi prikaznimi; nasproti so pa drugi videli v tem nov dokaz, da je dekle odkri¬ tosrčno. Tamošnji modrijani so se zaničljivo smehljali, ko so slišali govoriti, da neka nepremagljiva moč vleče Bernardko k Jami; zdravniki so pa vse to razlagali s tem, da je deklica bolna na čutnicah. M olitev. Lurška Mati Božja, ki si se tako rekoč skrila Bernardki in jo zapustila, prosimo te, daj nam srčnost, da ne 5 * bomo obupali, kadar se nam bo videlo, da smo zapuščeni od tebe, od Boga in od ljudi; daj nam srčnost, da bomo zvesto služili Bogu, naj nam že po¬ šilja žalost ali veselje, srečo ali nesrečo ; daj nam v strašnih trenutkih bolečin in brhkosti, v kterih vpijemo z Je¬ zusom na križu: ,,Moj Bog, mo j Bog, zakaj si me zapustil?" nekoliko tiste svoje pogumnosti, ki si jo imela, ko si pod križem stoje videla umirati svo¬ jega preljubega Sina. — burska Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 9. dan. ■TL o je komisar izvedel, da je bila Ber¬ nardka zopet pri Jami, in da ji je oče zopet dovolil tjekaj hoditi, poklical je oba k sebi, kakor tudi mater, in je ponovil svoje gro- žnje. Zopet se mu je posrečilo, oplašiti jih ; pa dasi jih je oplašil, videl je v svoje ve¬ liko začudenje, da Franc Subiruz ni voljan in boječ, kakor včeraj. „ Gospod Žakomet“, reče ubogi mož, „Bernardka ni nikoli lagala; in če jo kliče dobri Bog, Mati Božja ali kaka druga svet¬ nica, ne moremo se temu ustavljati. Mislite se vi na naše mesto, gospod komisar: ljubi Bog bi nas kaznjeval!“ Saj sama praviš, da ni več prikazni“, dokazuje Žakomet deklici. ..Kaj hočeš ondi delati ?“ Bernardka odgovori: „Obljubila sem, hoditi tjekaj dva tedna vsak dan". Ves razkačen zavpije komisar: „Dam vas vse zapreti, če bo še deklica ljudi vzne¬ mirjala s svojimi neumnostimi". Bernardka mu ponižno reče: „Moj Bog! sama hodim tjekaj molit, nobenega ne kličem; in če jih toliko pride pred menoj in za menoj, nisem jaz kriva. Hodijo 70 zato, ker pravijo, da je Mati Božja; jaz pa ne vem, kdo je ;; . Policijski komisar, ki je bil vajen zvijač in ovinkov sleparskih ljudi, bil je zbegan po tej veliki odkritosrčnosti. Nje¬ gova prekanjenost, njegova čudovita spret-, nost, njegova zavita vprašanja, njegova žu- ganja, vse. njegove ljubeznjive ali grozeče zvijače mu niso mogle nič pomagati nasproti tisti, ki jo je imel za zgola slabost. Ni mogel razumeti, zakaj čisto nič ne opravi. Sklenil je na pomoč poklicati druge moči. ,,Zares“, zavpije in udari z nogo ob tla, „to je neumna neumnost!“ Subinizovim reče domov, sam pa hiti k cesarskemu pro¬ kuratorju. Če je tudi gospod Ditur črtil prazno vero, vender ni mogel najti para¬ grafa v skladanici naših postav, da bi bil mogel obsoditi zamaknenko. Nobenega ni klicala; iz vseh teh stvari ni imela dobička; hodila je molit na soseskin svet, kamor sme vsak in kjer postava nikomur ne pre¬ poveduje poklekovati; s prikaznijo ni imela puntarskih ali vladi protivnih govorov; ljudstvo ni počenjalo nerodnosti; ni ga bilo vzroka, Bernardke prijeti in kaznjevati. Tudi ni bilo moči, Bernardke kaznjevati zavoljo raznašanja lažnjivih govoric, ker je skušnja učila, da si ni nikoli protigovorila; in dokler ni popolnoma dokazano, da si go¬ vori navskriž, tako dolgo niso mogli izpri¬ čati, da laže. Prokurator tedaj ni mogel nič poma¬ gati komisarju. Treba je bilo čakati, da bi si Bernardka kterikrat protigovorila, ali da bi njeni starši dobili kak dobiček, ali da bi ljudje počenjali kake nerodnosti, potem bi sodišče že smelo Bernardko zgrabiti in kaznjevati. Drugo jutro, 23. februarija, seje mno¬ žica zbrala pred Jamo, še predno je solnce vzišlo. Bernardka pride. Žalost in stiska prejšnjega dne je zapustila nekoliko sledu na njenem obrazu. Ponižno poklekne, eno roko opre na blagoslovljeno svečo, ki jo je prinesla saboj ali dobila v dar, v drugi 72 drži pa molek. Potem se zamakne. Veli¬ častna vladarica nebes vpre na ubogo de¬ klico pogled, polni neizrekljive milobe, ka¬ kor da bi jo še bolj ljubila, odkar je trpela. Ona, največja, najveličastnejša, najmočnejša vseli stvari se hoče sprijazniti z nepoznanim in nevednim dekletcem, s ponižno pastarico. Pokliče jo po imenu s tistim ubranim gla¬ som, ki s svojo veliko lepoto razveseljuje angeljska ušesa. „ Bernardka!“ izpregovori Mati Božja. Deklica odgovori: „Tu sem 1 '. Mati Božja ji reče: „Imam ti pove¬ dati neko skrivnost, ki se tiče samo tebe. Ali mi obljubiš, da je ne razodeneš nobe¬ nemu človeku?" „ Obljubim," reče Bernardka. Pogo¬ varjali ste se o veliki skrivnosti, ki je ne moremo in ne smemo preiskovati. Ko ste se tako prijateljsko pogovorili, pogleda ne¬ beška Kraljica to malo deklico, ki je še prejšnji dan trpela in ki bo imela še trpeti iz ljubezni do nje, in jo izbere za oznanje- 73 valko svoje volje med ljudmi. Veleva Ber¬ nardki: „In zdaj, moja hčerka, pojdi in povej duhovnom, da hočem, naj mi tu po¬ stavijo kapelico". — To izreče, in videlo se je, kakor da bi njen obraz, njene oči in njene roke obetale, v tej kapelici deliti brezštevilne milosti. Po teli besedah izgine; in Bernardkino obličje se zopet zagrne s senco, kakor zvečer zemlja, ko solnce po¬ časi zaide. Množica se gnete okolo deklice, ki je bila še ravnokar spremenjena v za- maknenosti. Srca vseh so ginena. Od vseh strani jo povprašujejo. Pa je ne vprašajo, če je prišla prikazen: zakaj kakor hitro se je zamaknila, izpoznali in vedeli so vsi. da se je prikazala prikazen; le hoteli so ve¬ deti besede, ki jih je govorila. Vsak si je prizadeval približati se deklici in jo slišati. ,,Kaj ti je povedala? kaj ti je rekla prikazen?" povpraševali so jo od vseh strani. Bernardka jim odgovarja: „Povedala mi je dvoje reči. eno le zame, drugo pa 74 za duhovne, in precej grem k gospodom % in se hitro napoti v Lurd, da izvrši naro¬ čilo. Kakor druge krati, čudila se je tudi ta dan, da živa duša ni slišala razgovora in ne videla Gospe. „ Prikazen govori dosti na glas, da se lahko sliši, reče; in jaz go¬ vorim tudi kakor navadno. “ Zapazili so pač, da. so se usta dekletova gibala med zamaknenjem, pa nič druzega; razločili pa niso nobene besede. Ljudje so prišli v mesto prej kakor Bernardka. Prehiteli so jo zato, da bi vi¬ deli, kaj bo storila. Deklica jo zavije na vrt k farovžu. Iz spoštovanja in spodobnosti ni šla množica za Bernardko, ampak je ostala na cesti. Deklica je oblečena v revno in tam ter tam zakrpano obleko; na glavi in po ramah je pokrita z malim belim kapiletom iz slabega blaga. Na sebi nima ne enega zunanjega znamenja nebeškega poslanstva. Ponižna in priprosta poslanka Matere Božje stopi pred Božjega namestnika. če je še tudi bilo močno zgodaj, vender je že odmaševal Lurški gospod župnik. Molitev. Lurška Mati Božja, rekla si Ber¬ nardki iti k duhovnom in jim povedati, da ti naj postavijo kapelico: to si rekla tudi nam; zato hočemo po svoji moči skrbeti za zidanje kapelic, za lepšanje cerkev, sploh za vse to, kar povzdiguje čast Božjo in tvojo. Pa ne le to. Hoditi hočemo k duhovnom, ktere je Jezus postavil za ključarje nebeškega kraljestva, in kterim je dal vso svojo oblast, oblast zavezovati in razvezovati, hoditi hočemo k tem Bo¬ žjim namestnikom, da bodo naša srca očiščevali in posvečevali v zakramentu svete pokore in svetega resnega Te- lesa, ter v njih postavili kapelico, ta¬ bernakelj, kjer boš lahko prebivala s svojini Božjim Sinom. Nikakor pa no¬ čemo, da bi naša srca postala prebi¬ vališče peklenskih pošasti; zato od¬ ganjaj od nas hudobne duhove, brani nas, varuj nas!— Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 10. dan. •Ge je tudi župnik Peramal, kot zvest in pobožen sin katoliške Cerkve, verjel v pri¬ kazni in čudeže, vender mu je bilo nekako težko verjeti deklici, ki je pravila, da ima nenavadno prikazen v Jami Masabjelskega skalovja. Zdelo se mu je potrebno, da sam poskusi dekletovo odkritosrčnost. Zato je Bernardko sprejel nekako nezaupno, z osor¬ nimi in celo z ostrimi besedami. ,,Ali si ti 77 Bernardka? hči Subinizova, mlinarjeva?“ vpraša deklico, ki pride po vrtu in se ustopi predenj. Izvrstni duhoven je bil s svojimi farani domač kakor oče, in tako je imel navado tikati vse otroke svoje fare, kar na Francoskem ni navadno. Samo ta dan je bil glas očetov oster. „Sem, gospod župnik odgovori po¬ nižna poslanka svete Device. ,.No, Bernardka, kaj mi pa hočeš?... Kakšno opravilo te je prineslo sem ?“ po¬ vpraša nekako trdo, in vpre v deklico oči tako ostro, da bi bil lahko zbegal dušo, ki bi bila manj prepričana o svoji stvari. „ Gospod župnik, pridem od Gospe, ki se mi prikazuje v Jami Masabjelski....“ „Tako tedaj poseže duhovni gospod v besedo, »praviš da vidiš prikazen, in vso pokrajino napolnjuješ s svojimi storicami. Kaj je s stistimi nenavadnimi rečmi, ki jih trdiš, pa brez dokaza ?“ Bernardki je bilo hudo, in v svoji ne¬ dolžnosti je nemara ostrmela nad ostrim ve- tlenjem in trdim glasom, s kterim jo je sprejel gospod župnik. Srce se ji je neko¬ liko skrčilo. Zbegana pa ni bila. Mirno je povedala vse to, kar nam je že znano. Božji namestnik je izpoznal iz njenega pripovedovanja, z njenega obraza in njenih oči, da ne laže. Vsak, kdor jo je le videl, moral ji je verjeti. Tudi gospod Peramal. kakor je bil nezaupljiv, ji je verjel, kar mu je pripovedovala. Kot navaden človek bi ji bil nemara rekel: „Verjamem ti“. Kot župnik velike fare, kot varuh resnice, se pa ni hotel izdati, da verjame, ampak je sklenil vdati se le vidnim dokazom. Ne ena mišica njegovega obraza ni izdala notranje ginenosti. Ohranil je nasproti deklici osorno in ostro obličje. „In ne veš, kako se imenuje tista Oospa?“ „Ne“, odgovori Bernardka. „Ni mi povedala svojega imena „Tisti, ki ti verjamejo 11 , povzame du¬ hovnik, „domišljujejo si, daje Mati Božja. Ali 79 pa tudi veš", pristavi z resnim in nekako ostrim glasom, „da je ne boš nikoli gle¬ dala v nebesih, če se lažeš, da jo vidiš v tisti Jami? Praviš, da jo tukaj sama vidiš. €e lažeš na zemlji, bodo jo v nebesih vi¬ deli drugi; ti boš pa zavoljo svojega sle¬ parstva vekomaj daleč od nje, vekomaj v peklu". „Ne vem, če je Mati Božja, gospod župnik", odgovori deklica; „pa prikazen vi¬ dim kakor vas, in z menoj govori kakor vi. In ona me je poslala vam povedat, da hoče, naj se ji postavi kapelica na skalovju Ma- sabjelskem, kjer se mi prikazuje". Župnik pogleda malo deklico, ki mu z vso gotovostjo sporoča prav pravo povelje; in kakor je bil prej ginen, ni si mogel kaj, da se ne bi bil nasmehnil nenavadnemu ukazu, ko je imel pred seboj ponižno in majhno nebeško poslanko. Nič več ni bil ginen; mislil je, da je deklica v zmoti, in začel je dvomiti. Veleva Bernardki ponoviti tiste besede, ki jih je rabila Jamska Gospa. 80 „Ko mi je zaupala skrivnost, ki se tiče mene, in je ne morem povedati, dodala je: „In zdaj pojdi povedat duhovnom, da hočem, naj se mi tukaj postavi kapelica." Duhovnik omolkne. .,Mogoče", si je mislil, ..je vender le“. In močno ga je pre¬ tresla misel, da je Mati Božja njemu, ne¬ poznanemu duhovnu, poslala naravnost ukaz. Potem pogleda deklico in se vpraša: „Kakšno poroštvo imam pač od tega otroka, in kdo mi dokaže, da ona ni v zmoti?" Zato reče Bernardki: ,,Če je Gospa, o kteri govoriš, res nebeška Kraljica, bom srečen, če po svoji moči pripomorem, da se ji zida ka¬ pelica ; ali tvoja beseda ni zanesljiva. Nisem dolžan ti verjeti. Ne vem, kdo je tista Gospa, in predno se bom pečal z njeno željo, hočem vedeti, ali ima do tega pra¬ vico. Prosi jo torej, naj da kak dokaz za svojo moč“. ()kno je bilo odprto, in oči duhovni¬ kove splavajo na vrt ter zagledajo, kako so rastline za nekaj časa zamrle vsled zimskih 81 mrazov. Tedaj reče gospod župnik Bernardki: ,,Prikazen, praviš, ima pod nogami divjo rožo, ki rase iz skalovja. Zdaj imamo mesec februarij. Reci ji od moje strani, če hoče kapelico, naj naredi, da se roža razcveti 41 . In poslovi deklico. Kmalu se je razvedelo, kakšen raz¬ govor je bil med Bernardko in Turškim župnikom. Modrijani in zdravniki so veselo govorili: . Slabo jo je sprejel: ima preveč možgan, da bi bil verjel otroku, ki se mu le zdi, da vidi in sliši. Za moža, ki je učen kakor on, bilo je po eni strani nemogoče, pritrditi takim bedarijam; po drugi strani pa, ko bi se bil vsemu temu popolnoma ustavljal, bil bi si na glavo nakopal vso tisto navdušeno množico. Prav prebrisano je zahteval od prikazni viden dokaz, čudež, tako rekoč, nemogočo reč“. Uradni ljudje so se smehljali: .,Prikazen je prisiljena, pokazati svoj pos“. Tisti, ki so bili najtrdnejše vere, so govorili: „Roža bo cvetela". <; Vsi so nepotrpežljivo pričakovali dru- zega dne. Gospod Estrad, davkar, ki je bil zra¬ ven, ko 'je gospod Žakomet izpraševal Ber¬ nardko,- šel je tudi k Jami, da bi videl na lastne oči, kaj je s tistimi prikaznimi. Ko je videl Bernardko spremenjeno, verjel je tudi on v prikazen. To nam sam popisuje tako-le: „Ob solnčnem vzhodu pride Ber¬ nardka. Stal sem pri nji. Ponižno poklekne in začne moliti. Kar se zamakne. Njene oči so prejemale in odbijale nepoznano sve¬ tlobo, in so obstale na skalni duplini, vse strmeče in žareče samega vesolja. Tudi jaz ■sem tjekaj gledal, pa nisem nič druzega videl, kakor veje divje rože. Prikazni sicer nisem videl, pa bil sem prepričan, da se je res prikazala: to je pričal Bernardkin obraz. Spremenjena Bernardka ni bila več Bernardka, ampak angelj, bila je nebeški angelj, plavajoč v neizrekljivem veselju. Nič več ni bila podobna sama sebi, in videlo se je, kakor da bi to bila druga oseba. Nič 83 več ni imela prejšnjega obličja: imela je drug razum in drugo dušo. Široko je od¬ prla svoje velike oči, ki se niso mogle na¬ gledati nebeške prikazni. Časih ni nič di¬ hala. Čez nekaj časa se pomakne po kolenih nekoliko naprej v Jamo. Tedaj so jo slišali ljudje, mimo kterih je šla, izgovarjati prav razločno te besede: „Pokora! pokora! po¬ kora!" Potem vstane in jo ukrene proti mestu, obdana od brezštevilnih ljudi. To je bila revna deklica v cunjah, na kteri ni bilo videti, da bi bila izvoljena poslanka Matere Božje. Ves ta čas ni divja roža razcvetela. Njene gole in puste veje so mrtvo štrlele na¬ vzdol po skali. In ljudje so zastonj pričakovali čudeža, ki ga je zahteval prvi duhoven v mestu. Pa čudno! če tudi roža ni razcvetela, vender je veliko ljudi verjelo v prikazen, ko so videli dekleta tako čudovito spre¬ menjenega. Po dekletovem odhodu so ljudje stikali po Jami na vse strani. Gospod Estrad jo G* 84 je skrbno preiskoval, kakor vsi drugi. Vsak je mislil v njej zagledati kako nenavadno reč; pa ni bilo nič takega videti. To je bila navadna duplina v trdi skali, in vsa suha v lepem vremenu; le pri vbodu in na za- padni strani je bila vlažna, ob deževju, ka¬ dar je veter tjekaj zaganjal mokroto. Molitev. I umska Mati Božja, rekla si Ber¬ nardki: .,Pokora! pokora! pokora!“ To velja tudi nam. Nismo tolikanj potrebni čudežev, kakor pokore. Grehe delamo dan na dan, pokore delatineeemo skoro nič. Nekoliko očenašev, neko¬ liko česčenamarij, to je vsa naša po¬ kora. I n vender smo dolžni storiti vreden sad pokore, ki bi bila vsaj ne¬ koliko v primeri z velikostjo naših grehov. Sp rosi nam duha pokore, da bomo začeli v pokori posnemati tvo- 85 jega Sina, ki ni potreboval pokore, in se je vender postil 40 dni in noči; da bomo posnemali svetega Janeza Krstnika, ki ni potreboval pokore, in se je vender ostro pokoril in postil ob vodi in divjem medu: da bomo po¬ snemali spokornike prvih časov kri- stijanstva. ki niso tako pokore potre¬ bovali, kakor - mi, in so vender devali svoja telesa v trdo sužnost, da so za¬ dostili vsaj nekoliko Božjej pravici: prebivali so v samotah in puščavah, živeli ob vodi in koreninicah, ležali na trdih tleh, postili so se, da jih je bilo sama kost in koža, molili so brez prcstanka po zapovedi našega Zveli¬ čarja. ki je rekel: .,Molite ncprene- boma“. — Lurška Mati Božja, sp rosi nam duha prave pokore! Amen. farovž, vpraša jo gospod župnik: „No, ali si jo danes še videla, in kaj ti je rekla ?“ „Videla sem prikazen", odgovori dekle, „in rekla sem ji: „ Gospod župnik vas pro¬ sijo, da daste kaj dokazov za svojo moč, na primer, da spravite v cvetje rožo, ki je pod vašimi nogami, ker duhovnom moja beseda ne zadostuje." Potem se je prikazen nasmehnila, pa ni nič rekla. Nato mi je velevala moliti za grešnike in priti v Jamo. Trikrat je viknila: ,,Pokora! pokora! po¬ kora!" kar sem ponavljala plaze se po ko¬ lenih v Jamo. Ondi mi je razodela še drugo skrivnost, ki je le za-me. Potem je izginila". „In kaj si našla v Jami?" vpraša gospod župnik. Deklica odgovori: „Gledala sem, ko je izginila, pa videla nisem nič kakor skalo, in po tleh nekaj trave, ki poganja sredi praha." „Počakajmo pravi duhoven sam pri sebi. — Kedar je prišla Bernardka na ulico, obstopila jo je množica in ustavljala pri vsaki stopinji; slehiaren je želel iz njenih ust slišati, kako se ji prikazen prikazuje. Po dnevi so ljudje močno zahajali k Subi- riizovim, da bi slišali Bernardkino pripo¬ vedovanje. Odkritosrčno in rada je deklica odgovarjala na nepretrgana vprašanja. Pri Subiruzovih so imeli v kotu sobe altarček Matere Božje, olepšan s cvetlicami, s svetinjami in svetimi podobami: to je bil nekak lišp. ki je pričal o pobožnosti te ro¬ dovine. Vse drugo, kar je bilo v sobi, ka¬ zalo je jako žalostno pomanjkanje. Revna postelja, nekaj slabih stolov, krevljasta miza, to je bilo vse pohištvo tiste sobe, kamor so ljudje hodili poizvedovat o sijajnih ne¬ beških skrivnostih. Večini obiskovalcev se je inako storilo, ko so videli to neznansko siromaščino, in niso se mogli ustaviti sladki skušnjavi, da ne bi bili tem ubogim ljudem 88 ponudili kakega daru. Pa deklica in njeni starši so so branili vedno, in sicer tako, da jim ni bilo moči nič usiliti. Drugo jutro pride Bernardka pred skale Masabjelske in poklekne. Neštevilna množica je prod njo prišla k Jami in se je gnetla okolo nje. Če tudi je bilo ondi ve¬ liko nevernikov in navadnih radovednežev, vender je precej vse utihnilo, ko je prišla deklica. Xekaj je streslo in čudno ganilo množico. Vsi, nejeverniki in verniki, so se nekako nehote odkrili. To trenotje se Božja prikazen prikaže Bernardki, ki se precej čudovito zamakne. Kakor vselej, stala jo svetla Devica v po¬ dolgovati skalni duplini, in noge je imela na. divji roži. Mati Božja je ljubila to nedolžno de¬ klico. Hotela ji je še nekaj zaupati ter jo tako še bolj pritisniti na svoje prsi, da bi ubožica vedno čutila v viharju tega sveta, kako jo nevidno drži nebeška Kraljica. 89 „ Ljuba moja 8 , reče ji, „hočem ti za¬ upati zadnjo skrivnost, ki je le za-te in se tiče le tebe, in ki je, kakor onih dveh, ne smeš. razodeti nikomur. “ Bernardka je z veselim sercem po¬ slušala te tako sladke in tako materinske besede. a In zdaj", povzame Devica po kratkem molku, ..pojdi, pij in umij se na studencu in jej rastline, ki poleg njega poganja". Pri besedi „ studenec 8 pogleda Ber¬ nardka okolo sebe. Nobenega studenca ni in ga tudi nikoli ni bilo v tistem kraju. Vedno v Devico gledaje, pomikalo se'je dekle proti Gavu, ki je podil hrumečo vodo čez kremenje in odtrgane skale. Migljaj in beseda bliščeče Device jo ustavi v hoji: „Ne hodi tje 8 , reče prika¬ zen; „nisem ti rekla piti iz Gava: pojdi pit iz studenca, ki je tukaj". In stegne svojo roko, krasno in mogočno roko, in pokaže deklici na desno stran Jame, na tisto suho stran, kamor jej je že prejšnje 90 jutro velevala priti po kolenih. Če tudi na rečenem kraju ni bilo studenca, vender je Bernardka ubogala. Pride tjekaj. Na novo znamenje prikazni ali po notranjem nagibu svoje duše, pripogne se Bernardka s tisto priprosto vero, ki je Bogu tako po godu, in dolbe v zemljo z malimi ročicami, ter začne kopati jamico. Brezštevilni gledalci, ki niso ne slišali ne videli prikazni, niso vedeli, kaj bi mislili o tem nenavadnem dekletovem početju. Več se jih je že začelo smejati in verovati, da ni vse čisto prav v glavi uboge pastarice. Kar se zmoči dno tiste male jamice, ki jo je izkopalo dekle. Skrivnostna voda je prihajala iz nepoznanih globočin, po marmorju in skozi goste zemelj ne plasti, in je začela po kapljicah izvirati pod Bernard- kinimi rokami ter polniti otlino, ki jo je izgrebla. Ta na novo izvirajoča voda se je mešala z zemljo, ki je bila izkopana od Bernardkinih rok, ter je od začetka delala le blato. Bernardka je trikrat poskusila, k 91 ustom prinesti to blatnato vodo; pa vse trikrat se ji je zgnjusilo tako močno, da jo je proč vrgla, ker je ni mogla zaužiti. Hotela je pa, naj bo že kar hoče, ubogati bliščečo prikazen; in četrtič je premagala gnjus z največjim trudom. Pila je, umila se je, in snedla je nekoliko rastline, ki je poganjala izpod skale. V tem hipu prestopi izvirkova voda brežičkc male jamice, in začne kot mali curek, ki je bil nemara drobnejši kakor slamna bilka, teči proti množici, ki se je gnetla pred Jamo. Dolgo časa, to je, do konca tistega dne, bil je ta curek tako droban, da je bil medpotoma ves popit od suhe zemlje, in da se je njegov daljnji tek poznal le po vlažni čili, ki se je naredila po zemlji; prav po malem se je pomikal in prav počasi je lezel proti Gavu. Ko je Bernardka tako izpolnila vse ukaze, ki jih je dobila, uprla je Devica na-njo pogled zadovoljnosti, in precej potem je izginila. Množica je bila močno ginena, ko je videla ta čudež. Kedar je bilo končano Bernardkino zamaknenje, usuli so se ljudje k Jami. Vsak je hotel na lastne oči videti jamico, kjer je voda pritekla izpod dekle¬ tove roke. Vsak si je hotel ondi namočiti ruto in nesti kapljo k ustom. Tako je ta mlad izvirek, ki je polagoma večal svojo jamico, kmalu postal podoben mlaki ali blatnati vodi. Čem bolj so zajemali iz njega, tem bolj je naraščal. Luknjica, kjer je kipel iz globočin, širila se je počasi. Nekaj dni je studenec rasel nekako od ure do ure; potem je pa nehal rasti in se je popolnoma učistil. Izviral je iz zemlje prav mogočno. Bil je skoro tako obilen kakor otročja roka. Molitev. Lurška Mati Božja, varuj nas, tla ne bomo pili iz Gava pregrešnega veselja, ki ne gasi žeje, ampak jo le nareja. Privedi nas do studenca, ki gasi žejo in daje resnično veselje, do studenca, ki izvira iz skale, na kteri je zidana katoliška Cerkev; do stre denea, o kterem je govoril Jezus Sa¬ ni ari jan ki. da daje večno življenje, fzpregovori le besedo, potrkaj na srce svojega Sina, in naša srca, ki so trda kakor marmor in granit, ti bodo po¬ korna, in. iz njih pri v ni solzne kap¬ ljice srčnega kesanja, ki bodo zmivale z naših duš nesnago pregreh in ugašale žejo do posvetnega veselja. — Burska Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 12. dan. JH^akor smo povedali, začel je studenec izvirati ob solnčnem vzhodu vpričo mnogo ljudi. To je bilo 25 . februarija, tretji če- 94 trtek meseca, semanji dan v Tarbu. ') No¬ vica o čudovitem dogodku, ki se je zjutraj zgodil pri skalah Masabjelskih, bila jc v glavno mesto prinesena po mnogo ljudeh, ki so videli -na lastne oči, kako je začel studenec izvirati; razvedela se je še tisti večer po vsem okraju in še celo po naj- bližjih mestih sosednih okrajev. Veliko obi¬ skovalcev je prišlo prenočevat v Lurd, da bi šli drugo jutro k Jami; nekteri so bodili vso noč; in za svitanja, ob uri, ko je Ber¬ nardka navadno prišla, gnetlo se je kakih pet ali šest tisoč ljudi pred Jamo, ob Gavu, po gričih in skalah. Ko se ponižna in priprosta deklica prikaže med navdušeno množico, vpili so ljudje: „Glejto svetnico! glejte svetnico ! 11 Mnogo jih je gledalo dotakniti se njene obleke; imeli so kakor za sveto vse, kar je bilo na tej Gospodovi ljubljenki. Vender pa Mati Božja ni hotela, da bi se mogla Ber- ‘) Taibes. 95 nardka za trenotje prevzeti zavoljo nena¬ vadnih milosti, ki jih je dobivala. Bilo je dobro, da je deklica občutila, da ni nič, in da Božje prikazni ne more priklicati s svojo močjo. Zastonj je molila. Prikazni ni bilo. Bil je v Lurdu ubog delavec, vsem znan, ki je že več let živel prav prav revno. Imenoval se je Ludovik Burjet.-) Pred ka¬ kimi dvajsetimi leti ga je zadela velika ne¬ sreča. Ko je v Lurški okolici kamen lomil s svojim bratom Jožetom, razletel se je po¬ leg njiju spodkop, ki je bil slabo veden. Jože je bil precej mrtev. Ludovik je pa imel obličje razpraskano od šiber in desno oko na pol uničeno. Njegove bolečine so bile tako grozovite, da se je prikazala huda mrzlica, in treba ga je bilo prve dni pri¬ vezovati na posteljo. Počasi je okreval. "Vender pa zdravniki niso mogli nič opraviti pri desnem očesu, ki je bilo po nesreči za¬ deto na nevarnem kraju. Ta mož se je ') Bourriette. 96 zopet poprijel kamenolomstva, pa je mogel delati le taka dela. ki niso potrebovala-ve¬ liko skrbi. A icl Burjetov je slabel od leta do leta. Ivedar je revež zatisnil levo oko, ni nič več ločil človeka od drevesa: drevo- in človek sta bila zanj le črna stvar. Ko je slišal govoriti o studencu, ki je začel iz¬ virati v Jami, pokliče svojo hčer: ,/Pojdi mi po tiste vode 11 , reče. „če je ona pre¬ sveta Devica, ji ni treba druzega, kakor le hoteti, in me ozdravi 11 . ('ez pol ure prinese dekle v posodi nekoliko tiste vode, ki je bila še kalna in blatnata, kakor smo že slišali. „Oče“, reče dekle, „to je sama kaluža 11 . „Nič ne de! 11 reče oče, in začne mo¬ liti. 8 tisto vodo umiva bolno svoje oko, o kterem je še malo poprej mislil, da je izgubljeno za vselej. Skoro precej potem zavpije močno in se začne tresti, tako je bil ginen. Nagel čudež se je zgodil na nje¬ govem očesu. Okolo njega se je zrak že zopet izčistil in razsvetlil. Vender so se 9:7 mu še vse stvari videle meglene, tako da .] i 1 1 ni mogel prav natanko razločevati. Še so bile meglice, pa nič več tako črne, ka¬ kor pred dvajsetimi leti; solnce jih je pre¬ diralo, in pred bolnikovim očesom ni bila več temna noč, ampak le prvi svit mladega jutra. Iiurjet ni nehal moliti in desnega očesa umivati s čudodelno vodo. Dan je počasi naraščal pred njegovimi očmi. in stvari je ločil čisto. Drugi ali tretji dan je srečal na očit¬ nem Lurškem trgu doktorja Doziiza, ki ga ni nehal zdraviti, odkar je zbolel. Steče k njemu in mu reče; „Ozdravel sem". Zdravnik je skomoleeval: ..Da ima Bernardka čudna zamaknenja, je res; o tem sem se sam prepričal. Nikakor pa ni mo¬ goče, da bi novi Jamski studenec nagloma ozdravljal neozdravne bolezni". To rekši izvleče iz žepa dnevni zapisnik in s svin¬ čnikom zapiše nekoliko besedi. Potem z eno roko zakrije levo Burjetovo oko, ki je bilo zdravo, in pomoli pred desno oko, o kterem 98 je vedel, da je popolnoma oslepelo, mali stavek, ki ga je ravnokar napisal; tedaj reče Burjetu: „Ce morete to brati, bodem verjel, da ste ozdravljen 11 . Obstopijo ju ljudje, ki so se sprehajali po trgu. Burjet pogleda tisti papir z očesom, ki je bilo pred malo dnevi mrtvo, in je bral na glas in brez najmanjšega truda: ,, Burjet ima neozdravno črno slepoto in ne bo nikoli videl' 1 . Ko bi bila strela udarila pred noge učenega zdravnika, ne bi ga bila bolj pre¬ vzela, kakor glas srečnega Burjeta, ki je brez truda bral vrsto drobnega pisanja. Doktor Dozuz ni bil le učen, ampak tudi vesten. Odkritosrčno je priznal, da je višja moč ozdravila neozdravno bolezen. Rekel je: „Ne morem tajiti, to je čudež, če tudi ni po volji meni in drugim zdravnikom 11 . Doktor Veržez ') iz Tarba, izvenredni profesor na Mompeljerski -) univerzi, zdravnik ‘) Verges. 2 ) Montpellier. 99 v Bareških ‘) toplicah, bil je pozvan, naj pove svojo misel o tem dogodku. Pa tudi ta ni mogel tajiti, ampak moral je priznati, da je to prav pravi čudež. Rekli smo, stan Burjetov je bil že znan dvajset let, in skoro ves svet je poznal tega ubogega'človeka. Kamenolomec je skoro norel samega veselja in razlagal svoje ozdravljenje na drobno tistemu, ki je hotel slišati. Pa ni samo on pričeval o nepriča¬ kovani dobroti. Enaki dogodki so se zvršili v drugih hišah po mestu. Več oseb je bilo v Lurdu ozdravljenih. Marija Dob, -) Ber¬ narda SubP) in Fabijan Baron 4 ) so hipoma zapustili posteljo, kjer so več let ležali za raznimi boleznimi, ki so bile razglašene kot neozdravne, in so javno oznanjevali, da jih- je ozdravila Jamska voda. Ljudje so bili silo navdušeni ter so zahvalne pesni prepevali pred Jamo. Pod večer je prišlo veliko kameno- lomcev, in naredili so po strmem griču, ki ‘) Bareges. 2 ) Daube. 3 ) Soubie. J Baron. 100 stoji nasproti Jami, stezo za obiskovalce. Pred luknjo, kjer je izviral studenec, po¬ stavili so lesen žleb, in na spodnjem koncu žleba so izkopali majhno podolgovato kotlo, ki je bila globoka kakega pol metra, po¬ dobo in dolgost je pa imela skoro tako, kakor otročja zibelka. Navdušenost je naraščala od hipa do hipa. Po potu, ki je peljal k čudežnemu studencu, so prihajale in odhajale množice. Ko se je delal prvi somrak, videlo se je, da je ena in ista misel prišla v glavo brez¬ številnim vernikom, in Jama se v hipu raz¬ svetli s tisoč lučimi. Iteveži, bogatini, otroci, žene, možje so prostovoljno prinesli voščenih sveč. Vso noč se je lahko videlo od dru¬ gega Gavskega brega , kako se je bliščala jasna in mila svetloba tistih neštevilnih malih sveč, ki so bile postavljene sem ter tje; in bilo je na zemlji, kakor na nebu, kjer je ljubko migljalo na milijone zvezd. Kakor hitro se je Jama in skalovje zasvetilo v svetlobi, oglasilo se je lepo petje, 101 če tudi ni bilo med ljudmi ne duhovna, ne škofa, ne kakega drugega vodnika, ki bi jim bil dal kako znamenje. Zaslišale so se litanije Matere Božje, ki so dramile večerno tihoto ter slavile čudovito Mater pred ti¬ stim priprostim tronom, kjer se je blago¬ volila prikazovati. „Mati prečudovita, za nas Boga prosi!" Molitev. L nrška Mati Božja, zali val jujemo sc ti, da si tako očitno na laž posta¬ vila vse tiste slaboverne ljudi, ki hu¬ dobno trdijo, da se čudeži nič več ne gode. Čudovito si ozdravila Burjeta, in še dandanes ozdravljaš po Jamskem studencu razne bolnike. Trdno sicer verujemo, da so se čudeži godili in da se še gode po vsem katoliškem svetu, zlasti po tvojih Božjih potih, vender nas še bolj potrjuje v veri in 102 in ob enem z velikim veseljem na¬ polnjuje , ko gledamo tako rekoč na lastne oči, kako se današnje dni v Lurdu godi čudež za čudežem. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosit Amen. 13. dan. JH^rugega marca je šla Bernardka vnovič k Lurškcmu gospoda župniku, in mu je zopet govorila v imenu prikazni: „Ona hoče, reče deklica, da se ji postavi kapelica, in da se hodi v procesijah k Jami“. Dogodki so se že razvili: studenec je začel izvirati, ozdravljenja so se godila, ču¬ deži so prišli pričat o resničnosti Bernard- kinih besedi. Duhovnemu gospodu ni bilo nič več treba zahtevati dokazov in jih tudi ni zahteval. Nevidna Jamska Gospa še ni povedala svojega imena. Pa Božji mož jo je že izpoznal po njenih materinskih do- 103 brotah, in morebiti je pristavljal svojim li¬ tanijam in molitvam: „Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi.“ Kakor je tudi skrita navdušenost napolnjevala njegovo srce, ven- der ni hotel razodeti svojih sladkih čutil, ki so ga obhajala pri misli, da je stopila nebeška Kraljica med ponižno krdelo nje¬ govih faranov. Zato reče Bernardki, ki je stopila vnovič predenj: „Verjamem ti. Pa to, kar zahtevaš v imenu prikazni, ni v moji oblasti. To more le škof, ki je že iz¬ vedel od mene vse, kar se godi v Jami. K njemu pojdem in mu oznanim to novo povelje. Le on mora in more tu delati.“ Gospod župnik Peramal gre k škofu v Tarb in mu razloži čudovite dogodke, ki so se že skoro tri tedne vršili v Masa- bjelski Jami in v Lurdu. Opisal mu je Bernardkina zamaknenja in videnja, pri- kaznine besede, začetek studenca, nagla ozdravljenja. Škof je bil previden mož. M verjel pa tudi ne tajil, kar je slišal zastran Jam- 104 skih dogodkov. Sklenil je čakati, da se resnica sama od sebe popolnoma izkaže. Zato ni hotel preiskovati, ali 'se gode res kaka ozdravljenja ali ne. Duhovnom svoje škofije še zdaj ni dovolil hoditi k Jami. Ob enem je skrbel z Lurškim župnikom, da so mu pošteni in zanesljivi ljudje vsak dan poročali, kar se je godilo pri Masa- bjelski Jami. Ko je ravnal škof tako previdno, ho¬ tela je deželska gosposka brez vsega pre¬ iskovanje potlačiti Jamske dogodke. Gospod Masi, ’) prefekt Višjih Pirenej, ni veroval v prikazni in čudeže. Očitno je rekel, da hoče nemudoma ugnati Jamsko prikazen, Jamska ozdravljenja in Jamske romarje. Najnaprvo ukaže Jamo stražiti noč in dan. Na njegovo povelje je Lurški župan, gospod Lalcade,") tretjega marca, pisal graj¬ skemu poveljniku, naj hi mu dal na raz¬ polaganje vojake. Vojaki so morali, z oro- ') Massy. 5 ) Lacade. 105 žjera v roki, zastaviti vsa pota k Jami. Tamošnji žandarji in vsi policijski uradniki ■so dobili enake ukaze. Ali je pa bilo treba, da so vojaki skrbeli za mir in stražili pri Jami? Tega prav nič ni bilo treba, saj ljudje niso de¬ lali nič nerodnosti. Glas o čudežih se je kakor blisk raz¬ nesel na vse kraje. Po vseli cestah so hi¬ teli popotniki k Jami. Od vseh strani, po vseh potih, po vseh stezah, ki peljejo v Lurd, prihajali so ljudje v množicah, na konjih in peš, na koleseljih in na lojtre- nicah. Le noč je nekoliko ovirala romanje. Zvezde so ljubko migljale, ko so stopali hribovci v nižavo, da bi bili zjutraj pri Jami. Popotniki so ostajali večinoma v Lurdu, ker so hoteli vse videti pri nena¬ vadnih prizorih, kakeršnih gotovo že ni bilo več stoletij. Vse hiše so bile natlačene ljudi. Skoro ni bilo nič več mogoče preno¬ čevati novih množic, ki so dohajale. Mnogo jih je vso noč premolilo pred razsvetljeno 106 Jamo, da bi mogli biti drugo jutro prav blizu deklice. Četrtek, četrtega marca, bil je zadnji dan odločenih dveh tednov. Ko je začela zarja, pokati, privrela je pred Jamo mno¬ žica, ki je bila še veliko večja, kakor prejšnje dni. Postaren hribovec, od let sključen in častitljiv kakor očak, se je tukaj oprl s svojimi tresočimi rokami na zamašno in okovano palico, ki je delala ropot po pesku s svojim premikanjem. Okolo njega se gnete vsa njegova rodovina, od stare matere do zadnjega sina, ki se postavlja na prste, da bi bolje videl. Planinska dekleta so roke sklenila in pobožno molila. Večim izmed njih je drsela jagoda za jagodo na pripro- stem molku. Nekaj jih je tudi bralo nati- homa iz molitvenih bukvic. Zopet druge device so imele v roki ali celo na glavi vrč, da bi ga napolnile s čudodelno vodo. Kakor da bi bili v zemljo vsajeni, stoje Baski nepremakljivo in zro pred Jamo. 107 Nekoliko Španjcev stoji tu in tam hladno¬ krvno, častitljivo in po konci. Zaviti so od vrha do tal v velike plašče z obilnimi gu¬ bami, in čakajo mirno, kakor da bi bili iz lesa. Gledajo Jamo in molijo. Če jih pre¬ mikanje množice vzbudi iz premišljevanja, toliko da se ozro; pogledajo po množici za hip s svojimi erno-ognjenimi očmi, in zopet začno moliti. Na več krajih so se romarji posedli po zemlji. Bili so utrujeni od hoje in be¬ denja. Nekteri so imeli saboj živeža. Več otrok je pozaspalo po tleh. Matere so vzele kapilete s sebe, in so jih skrbno pokrile. Nekoliko vojakov Tarbskega konjiškega polka ali Lurške posadke je prijezdilo in. se ustopilo v Gav, da ne bi bili v gneči. Veliko romarjev ali radovednih je splezalo visoko na drevje, da so videli drugim čez glave. Okolo pod njimi so bile vse njive, vsi travniki, vsa pota, vse gorice, vsa brda, vse skale, od koder se je mogla videti Jama, pokrite z brezštevilno množico 108 mož, žensk, otrok, starčkov, delavcev, kme¬ tov, vojakov, ki so se premikali, gnetli in gibali kakor zrelo klasovje. Pisane noše tistih krajev so se razločile v svojih živili barvah, ko so se zasvetili prvi žarki solnca, ki je vzhajalo iz-za Žerskih ') hribov. Ženski kapileti, beli kakor sneg, ali rdeči kakor plamen, in velike višnjave kape bearnskih kmetov so se videle od daleč kakor marje¬ tice, divji mak in plavice sredi tistega člo¬ veškega polja. Več kakor dvajset tisoč ljudi je bilo ob Gavskih bregovih, in ta množica je ne¬ prenehoma naraščala po prihajanju novih romarjev, ki so vreli od vseh strani. Tu je trd kristijan prvih časov, ki ve, da pri Bogu ni nič ne mogoče. Tu je kristijan, ki ga mučijo dvomi, in prišel je pred tiste divje skale iskat dokazov za svojo vero. Tu je verna žena, ki prosi Mater Božjo, naj bi ozdravila kakega ljubega bol- ') G er. JU9 nika, naj bi spreobrnila kako preljubljeno dušo. Tu je tudi nejevernih, ki ima oči, da ne vidi, in ušesa, da ne sliši. Okolo te množice in po potu so po¬ licaji in žandarji nekako preplašeno tekali, odhajali, prihajali in vpili. Na malem bre- žičku je bilo videti Zakometa in cesarskega prokuratorja, ki sta pazila, na vse stvari in bila pripravljena, ohladiti si jezo pri naj¬ manjši nerodnosti. Kar zažene glas vsi ljudje. „ Svetnica že gre! svetnica že gre!“ vpijejo na vseh straneh in nenavadni čut spreleti množico. Vsa srca, tudi najmrzlejša, so ginena; vse glave se povzdignejo, vse oči se uprd na taisti kraj; po nekem notranjem nagibu se odkrijejo vsi. Bernardka se, spremljana od matere, prikaže po stezi in gre mirno proti množici. Pride pred Jamo. Tisočerno šepetanje mno¬ žice je počasi utihnilo, in naredila se je velika tihota. Vsak je sapo nekako tiščal v sebi. Vse je bilo tiho, le Gav je šumel. 110 Tisti, ki so bili blizu Jame, slišali so mr¬ mranje čudežnega studenca, ki se je izlival po lesenem žlebu v malo kotlo. Ko Bernardka poklekne, pokleknili so ob enem vsi ljudje. Skoro precej potem razsvetlijo nadzemeljski žarki dekletovo ob¬ ličje. Prikazen je velevala deklici, kakor prejšnje dni, piti in umiti se na studencu, ter jesti tisto zelišče, o kterem smo govo¬ rili; potem ji je na novo ukazala, iti k duhovnom in jim povedati, da hoče kape¬ lico, kamor naj hodijo procesije. Deklica je poprosila prikazen, naj ji pove, kdo je. Pa bliščeča Gospa je ni usli¬ šala. Čas za to še ni prišel. Njeno ime se je moralo prej zapisati na zemljo in zare¬ zati v srca po brezštevilnih delili usmi¬ ljenja. Nebeška Kraljica je hotela, da bi jo uganili po njenih dobrotah; hotela je, da bi jo imenoval zahvalni glas vseh ljudi, predno odgovori in reče: „Vaše srce vas ni motilo: res sem jaz.“ 111 Molitev. Lurška Mati Božja, videli smo pred Jamo tudi vojake, ki so hodili opazovat zamakneno deklico in častit tebe, kraljico nebeških vrst. Prosimo te za vse naše mladenče, ki morajo obleči vojaško suknjo, da bi se ob¬ varovali pregreh in napak, kterih se lahko navzamejo, ko hodijo po svetu; varuj jih, da ne bi nikoli izgubili po¬ božnosti, ki so jo prinesli od doma. Prosimo te, pomagaj našim vojakom, da, bodo zvesto služili tebi, kraljici nebes in zemlje, in tvojemu Sinu, kralju vseh kraljev, in da pojdejo ne¬ ustrašeni v ogenj in smrt, kadar jih bo klical v boj blagor cele dežele, in odpiraj nebeška vrata vsem tistim, ki umirajo na bojnem polju za domovino. 112 — Litrska Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. v 14. dan. ■Cie je bila tudi, kakor smo povedali, če¬ trtega marca zjutraj velika množica zbrana že pred Bernardkinim prihodom, ni treba, misliti, da bi bila čez dan samota pri ska¬ lah Masabjelskih. Yes popoldan so ljudje vedno odhajali in prihajali po potu do tiste Jame, ki je zdaj zaslovela. Pred njo so molili; nekteri so. odkrušili od nje nekoliko šiber za pobožni spomin. Tisti dan, proti štirim, je bilo še pet ali šest sto ljudi v tem poslu ob Gavskih bregovih. Kavno tačas je bila velika žalost v revni hiši Turškega mesta, kjer je prebila dninarska rodbina, Janez Buhohdrz *) in ') Bouhohorts. 113 Krescencija Dikiiz,'j njegova žena. V zibki leži fantič, star kake dve leti, bolehen in slaboten. Odkar je prišel na svet, je vedno bolehal in hiral za počasno mrzlico, ki se nikakor ni dala odpraviti. Še nikoli ni hodih če ga je tudi tamošnji zdravnik Perlz '0 oskr¬ boval prav dobro, bližala se mu je vender-le zadnja ura. Oče, miren v svoji žalosti, in obupana mati sta ga gledala, kako umira. Soseda Frančiška Gozdz •’) je že pripravljala mrtvaško obleko in ob enem skušala poto¬ lažiti mater. Ta je bila same žalosti vsa potrta. Bolnemu otročiču je oko odrvenelo, udje so čisto otrpneli, dihanja ni bilo več zapaziti. Žalostni oče reče: »Mrtev je“. „če še ni mrtev", reče soseda, ..pa ho kmalu". Videti je bilo, kakor da mati ni nič slišala. Kar se nagloma neka misel polasti njene duše, solze se jej ustavijo in vikne: »Ni še umrl! in Jamska Mati Božja mi ga ozdravi". ‘) Dueouts. r ) Peynis. 3 ) Gozos. 8 114 „Same žalosti je vsa zmešana!“ reče žalostno Buhohorz. Soseda in on sta se za¬ stonj prizadevala razgovoriti mater. Ta po¬ tegne iz zibke otroka , ki je bil že trd, in ga zavije V predpasnik, Obrne se k vratom in reče: .,Pohitim k Materi Božji 41 . Njen mož in Frančiška sta ji pa rekla: „Ce Justin še ni popolnoma mrtev, umorila ga boš po¬ polnoma 44 . Mati ni hotela nič slišati in odide z otrokom. Kakor je rekla, hitela je k Materi Božji. Dirjala je, na glas moleč in proseč Marijo. Bilo je že skoro pet ura. Nekoliko sto ljudi je bilo pred skalovjem Masabjel- skim. Noseč milo butaro, dere mati skozi množico. Pred Jamnim vhodom poklekne in moli. Potem se po kolenih vleče k čudo¬ delnemu studencu. Njen obraz je gorel, njene oči so žarele in plavale v solzah. Pride li kotli. Mraz je bil strupensk. Ljudje se po¬ vprašujejo: „Kaj hoče ta žena narediti ? 44 Krescencija vzame iz predpasnika čisto nago telo svojega umirajočega otroka. Pre- 115 križa sebe in njega. In potem ga naglo vsega do glave potisne v studenčnico, ki je bila mrzla kakor led. Ljudje se prestrašijo in zagodrnjajo: „Ta žena nori!“ Od vseh strani vpijejo, gnetejo se okolo nje, da bi ji branili. Nekdo jo prime za ramo. Zdaj se mati ozre, pa še vedno drži otroka v vodi, in jim reče: „Pustite me! Storiti hočem, kar morem ; drugo bo storila, sveta Mati Božja". Več jih je zapazilo, da je otrok čisto trd in tla je njegov obraz mrtvašk. Rekli so: Otrok je že mrtev. Pustimo jo: to je mati, ki jo žalost meša“. Ne! žalost je ni mešala. Ravno na¬ sprotno, žalost je v nji obudila živo vero, vero brez meje, in Bog je slovesno obljubil, takšno vero uslišati vselej. Pozemeljska mati je čutila, da se obrača k srcu Matere, ki je v nebesih. Mati je držala otroka v skriv¬ nostni vodi dobro četrt ure. Ves ta čas je bil otrok trd kakor mrlič. Mati ga zavije v predpasnik in odide naglo domov. Oče, videti ■ zmrzlega otroka, reče: Vidiš, daje mrtev". 8 * 116 „Ni še mrtevreče Krescencija. „Mati Božja ga bo ozdravila". In uboga žena po¬ loži otročiča v zibko. Kmalu potem se nagne nad otroka, nastavi pazljivo uho in zavpije vsa vesela: „Diha!“ Buhohorz prihiti in tudi posluša. Mali Justin je res dihal. Njegove oči so zaprte, in spi trdo in mirno spanje. Mati pa ni spala. Zvečer in po noči je hodila vedno po¬ slušat, kako mali bolnik diha. Dihanje je bilo skozi močnejše. Vsa v skrbeh je čakala, da se vzbudi. Vzbudil se je za svitanja. Bil je še suh, pa barva njegovega obraza bila je zdrava in rdeča. V očeh so se mu iskrali prijazni žarki življenja. Med tem spanjem, ki je bilo trdo, kakor ono, ktero je Bog poslal Adamu, je vsemogočna roka Božja ozdravila telo, ki je bilo dan poprej trdo in zmrzlo. Otrok je zaželel brane. Vedno se je hotel oživljati na materinih prsih. On, ki še ni nikoli hodil, hotel je vstati in ho¬ diti po sobi. Pa Krescencija se ni upala verjeti na ozdravljenje in ni ga hotela vzeti 117 iz zibke. Tako mine dan. Pride noč, ki je kila mirna, kakor poprejšnja. Za svitanja odideta oče in mati z dom, na delo, Justin je še spal v zibki. Ko se vrne mati, je skoro omedlela. Zibka je prazna. Justin se je sam vzdignil iz ležišča: stoji po¬ konci, hodi sem ter tje ob mizi. Mali mrtvoudnik je shodil! Kako je Krescencija zavpila samega veselja, more uganiti le materinsko srce. Hotela je steči, pa ni mogla, tako jo je pre¬ magalo. V kolenih se je tresla. Ni mogla k sinčku, naslonila se je na vrata. Vender se je še bala, zato ga je svarila v skrbeh: „Varuj se! padel boš!“ Pa ni padel; nje¬ gova hoja je bila varna. Naglo je stekel v naročje svoje matere, ki ga je objemala vsa ■vesela. Imela je solze v očeh. Mislila je: „Že od včeraj je zdrav, zato je hotel vstati in hoditi; pa mu nisem dovolila, ker sem imela premalo vere“. Ko pride mož domov, mu reče: „Vidiš, da ni bil mrtev in da ga je ozdravila Mati Božja“. 118 Frančiška Gozoz, to je tista, ki je bila pred dvema dnevoma pri umiranju in je pripravljala mrtvaški prt za pogreb ma¬ lega Justina, prišla je na to in ni prav verjela svojim očem. Kar gledala je otroka, kakor da bi se hotela prepričati, ali je res pravi. „On je!“ zavpije. „Vender je on! ubogi Justinček!“ Pokleknejo. Mati sklene proti nebe¬ som obe ročki otrokovi; in vsi vkup so se zahvalili Materi usmiljenja. Bolezen se ni povrnila. Justin rase in ni več obolel. Temu je zdaj deset let. Krepak je in zdrav. Zdravnik Periz, ki je zdravil otroka, pripoznaval je prav odkritosrčno, da zdrav¬ niki čisto nič ne morejo razložiti tega ozdrav¬ ljenja. Doktorja Veržez in Dozuz sta vsak za¬ se preiskovala ta dogodek, pa sta oba dva v tem ozdravljenju zagledala velik čudež Božji. Tedaj so se zgodili pa tudi drugi ču¬ deži. Vdova Krozat, ‘) ki je bila gluha dvajset ') Crozat. ' 119 let, spreslišala je precej, ko je rabila Jamsko vodo. ' Avgust Bord,') ki je bil vsled neke nesreče kruljav že dalje časa , bil je enako ozdravljen: njegova bolna noga je v hipu ozdravela v čudežni vodi. Vsi ti ljudje, ki so bili ozdravljeni, so iz Lurda, in vsak se je lahko prepričal o teh ozdravljenjih. Molitev. burska Mati Božja, vzor prave krščanske matere, koliko si trpela, ko si po zimi morala storiti daljno pot do Betlehema! koliko si prebila, ko svojemu ljubemu Sinu nisi mogla dati drugje prenočišča, kakor v revni Malici! koliko si trpela, ko si stala pod križem, na kterem je umiral tvoj Sin, in Mu nisi mogla pomagati! Prav dobro veš, kako matere ljubijo svoje ) Bordes. 120 otroke. Usliši tedaj naše matere, kadar te bodo prosile za telesno ali dušno zdravje svojih sinov in hčer. Dodeli našim materam pravega krščanskega duha, da bodo mogle v pobožnosti vzgajati svoje otroke. Uči jih, kako naj vadijo svoje otroke pravega kr¬ ščanskega življenja z besedo in z de¬ janjem. Blagoslovi tiste, ki so nam dale življenje; naj bodo že žive ali mrtve. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 15. dan. JHejeverni modrijani so bili razkačeni za¬ voljo Jamskih ozdravljenj, kterih se niso upali preiskovati. Iskali so drugih potov, da bi se rešili strašnih čudežev. Ne da bi preiskovali resničnih ozdravljenj, izmišljavali 121 .so si neresnična, in so /raven obljubljevali, da hočejo kasneje razkriti njih sleparstvo. Njih časniki niso črhnili ne o Ludoviku Burjetu, ne o otroku Krescencije 1 )ikuz, ne o vdovi Krozatovi, ne o Mariji Dobovi, ne o Bernardi Subijevi, ne o veliko drugih. Hudobno so pa kovali nemogoče pripovedke, razširjali so jih po časnikih in potem po¬ bijali. kakor se jim je zljubilo. Prefekturai časnik 1 ) je pisal: „Ne čudite se, če se še dobivajo ljudje, ki trdo¬ vratno trdijo, da je mlada deklica izvoljena od Boga, in da ima nadnaturno moč. Ti ljudje verjamejo: 1. da se je golob pred¬ včerajšnjim zibal nad Bernardkino glavo ves čas, kar je bila zamaknena; 2. da je mlada deklica dihnila v oči slepega de¬ kletca, in to je spregledalo; 3. da je ozdra¬ vila nekega drugega otroka, ki je imel mrtvoudno roko; 4. da je kaznjevala nekega kmeta iz doline Kampan" ) z grozno smrtjo. ') „Ere im|jetiale“-. *) Campan. 122 Ta človek je trdil, da se ne da goljufati po lažnjivih čudežih, in mala deklica je dosegla še tisti večer, da so se grehi tega. kmeta spremenili v kače, in da so te kače hudobneža požrle, da ni ostalo nič sledu po njegovih udih.“ Tako si je premeteni urednik izmi- šljaval neresnične čudeže, o resničnih pa ni hotel nič pisati. Lurški časnik, ubogi Lavedan, ') ki je bil v sredi samih dogodkov, čutil se je razbitega po čudežih, in se je nagloma po¬ tuhnil. Več tednov ni zinil ne o čudežih, ne o množicah romarjev. Kar časa so bila prikazovanja, imeli so romarji prekrasno vreme. Bila je nepre¬ trgana vrsta lepili dni, kakeršnih že več let ni bilo videti. Petega marca se je vreme spremenilo, in padel je debel sneg, ki je nekoliko dni oviral romanje k Jami. Ču¬ dežna ozdravljenja so se vedno godila. ') Lavedan. 123 Od zadnjega dne onih dveh tednov je šla Bernardka večkrat k Jami, dasi ni slišala v sebi tistega notranjega glasu, ki jo je drugekrati klical in vlekel s tako silo, da se mu ni mogla ustavljati. Ta glas je zopet slišala 25. marca zjutraj, in precej se napoti k skalam Masabjelskim. Ko so jo ljudje videli iti, hiteli so iz vseh hiš, tekli so po vseh cestah, drli so k Jami, in prišli so tjekaj ravno tačas, kakor deklica. Med njimi so bili videti do malega tudi vsi tisti, ki so ozdraveli po Jamski vodi, kot: Ludovik Burjet, vdova Krozatova, Av¬ gust Bord in precej drugih. V dolini je sneg skopnel pred dvema ali tremi dnevi, pa venčal je še vrhove okolnih gor. Vreme je bilo lepo. Ne enega oblaka ni bilo na nebu. In ravno je solnce vzhajalo veličastno iz-za hribov. Bila je obletnica dne, ko je prišel angelj Gabriel k najčistejši Devici v Nazaret in jo je pozdravil v Gospodovem imenu: bil je praznik Marijinega oznanjenja. 124 Toliko da poklekne Bernardka, že pride prikazen. Kakor vselej, žarel je okolo nje nepopisen blišč, ki je bil neznansko svetal in neskončno prijazen. Njena obleka in njen pajčolan bila sta bela kakor sneg. Boži. ki ste cveteli na njenih nogah, bili ste rumeni, kakor prvi blišč deviške zarje. Njen pas je bil višnjav, kakor nebo. Ber¬ nardka ji reče: ,.Ljuba Gospa, bodite tako dobri in povejte mi, kdo ste in kako je vam ime“. Veličastna prikazen se nasmehne in nič ne odgovori; zato jo Bernardka pov¬ praša vnovič: „Ljuba Gospa, bodite tako dobri in povejte mi, kdo ste in kako je vam ime." Bilo je videti, da je prikazen še bolj zažarela, pa še ni nič odgovorila na dekle¬ tovo vprašanje. Bernardka pomnoži svojo nedležnost in povpraša tretjič: „LjubaGospa, bodite tako dobri in povejte mi, kdo ste in kako je vam iine“. 125 Bilo je videti, da se prikazen čedalje bolj obdaja s presrečno slavo, pa je se vedno molčala, Ali po nekem neslišanem slučaju je vesoljna Cerkev izgovorila tisto uro ime čudovite prikazni: „Pozdravljena Marija, milosti polna, Gospod je s teboj: blažena si med ženami Bernardka ponovi še enkrat svojo prošnjo: „Ljuba Gospa, prosim vas, bodite tako dobri in povejte mi, kdo ste in kako je vam ime“. Prikazen je imela roke pobožno skle- nene in njen obraz je bil v bliščoči svetlobi neskončne blaženosti. Na zadnjo dekletovo vprašanje razklene prikazen roke in spusti na desnico molek, ki je imel alabastrove jagode na zlati niti. Potem razpne obe roki in jih pobesi proti tlom, kakor da bi ka¬ zala zemlji svoje deviške roke, polne bla¬ goslova. Nato jih povzdigne proti nebeškim višavam, od koder je, tak dan, prišel Božji poslanec, angel,j Gabriel; potem jih po- . 126 božno sklene, in gledaje nebesa s čutilom neizrekljive zahvalnosti. izreče besede: »Brezmadežno spočetje sem". To izreče in izgine, deklica je pa bila, kakor drugi ljudje, pred divjim skalovjem. Poleg nje je tekel čudežni studenec po lese¬ nem žlebu. Mirno je šumljal s svojimi valčki, padaje v priprosto kotlo., To je bil dan in to je bila ura, ko je zapela sveta Cerkev v svojih molitvah: „0 preslavna Devica, bliščeča med zvezdami". Mala pastariCa, ki se ji je Mati Božja prikazovala, slišala je vprvič te besedi: »Brezmadežno spočetje". In ker ju ni raz¬ umela, se je domov grede močno prizade¬ vala, obdržati ju v spominu. Pripovedovala je neki dan: „Ponavljala sem ju vso dolgo pot, da ju ne bi pozabila; pri vsaki sto¬ pinji. ki sem jo storila do farovža, govorila sem: ,,Brezmadežno spočetje, brezmadežno 127 •spočetje"; zakaj hotela sem prinesti gospodu župniku prikaznine besede, da bi se zidala kapelica". Molitev. ' Litrska Mati Božja, Devica brez madeža izvirnega greha spočeta, za¬ hvaljujemo se ti, da si z lastnimi be¬ sedami in z velikimi čudeži potrdila nauk, kterega je katoliška Cerkev vedno učila, in kterega so razglasili Rimski papež Pij IX. kot versko re¬ snico, tako, da mora vsak človek, ki hoče priti v nebesa, verovati, da si bila spočeta brez madeža izvirnega greha. Prisrčno te prosimo, odpusti vsem tistim, ki zaničljivo in nejeverno govore o tebi: sprosi jim razsvetljenja iz nebes, da iz nevernih 'Tomažev po¬ štam jo verni kristijanje, ki bodo Boga 128 molili kot Stvarnika nebes in zemlje, in tebe častili kot Mater Božjo, kot Devico milosti polno, kot Devico brez madeža izvirnega greha spočeto. — Lnrška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 16 . dan. JP^oročilo, ki ga je poslal gospod Žakomet prefektu, šlo je višje in višje, ter je prišlo do ministra. Gospod Ruland ') je bil mini¬ ster za bogočastje. Ta človek ni verjel, da bi se res prikazovala kaka prikazen v burski Jami, in da bi se ondi godili čudeži. Pisal je prefektu, da je škodljivo za vero, ker se gode take neumnosti s tistimi pri¬ kaznimi in čudeži, zato naj konec naredi tistim Jamskim zmešnjavam in homatijam; svetoval mu je tudi. naj prosi Tarbskega ') Roulanrl. Škofa, da bi mu pomagal ugnati Jamsko prikazen in tista lažnjiva ozdravljenja. Gospod prefekt Masi ,se res obrne do škofa in ga prosi, naj bi prepovedal Ber¬ nardki in romarjem lioditi k Jami, ker bi Jamske bomatije mogle škodovati sveti veri. Kakor smo že povedali, škof Lovrenc še sam ni vedel, kako bi sodil o Lurških dogodkih. Ker sam ni videl čudežev, zato ni mogel o njih izreči nikakeršne sodbe. Pametnega vzroka pa tudi ni imel za to, da bi Bernardki prepovedal hoditi k Jami. Vender je pa svetoval Lurškemu župniku, naj reče Bernardki, da pojde k Jami le ta¬ krat, kadar jo bo klical notranji glas. Velikonočni ponedeljek, petega aprila, to je, ravno tisti dan, ko je šel prefekt k škofu, dala je Mati Božja mlinarjevi hčeri vnovič slišati notranji klic. Deklica se na¬ poti k Jami in za njo pritisne takoj brez¬ številna množica. Ta dan se je izvršil prav čuden do¬ godek pred očmi strmeče množice. — Sveča, 130 ki jo je Bernardka prinesla seboj ali dobila v dar, bila je velika, in oprla jo je deklica na zemljo, goreči konec je pa držala med prsti na pol sklenenih rok. Prikaže se Mati Božja. Deklica se zamakne, in iz spoštovanja so sc ji roke nekoliko vzdignile nekako same od sebe ter pri šip so počasi na konec go¬ reče sveče. Izmed nekoliko odprtih prstov začne švigati plamen, ki se je sem ter tje nagibal pri najmanjšem pihljajn. To je tr¬ pelo dobro četrt ure. Bernardka pa je ostala nepremakljiva in zaverovana v nebeško le¬ poto ; ni pa zapazila čudeža, ki je spravil množico v strmenje. Ljudje so se naprej rinili, da bi bolje videli. Kar se Bernardkin život lahno stresne. Žar prejde z njenega obraza. Prikazen je izginila. Veliko oseb je deklico prijelo za roko. Pa na njej ni bilo videti nič nenavadnega. Prsti njeni niso bili nič ožgani. Ljudstvo je zagnalo glas, da je to čudež. Ljudje so neprenehoma vreli po cesti k skalam Masabjejskim. Nič ni bilo burnega 131 vpitja in razgrajanja mecl množico. Pesmi, litanije, slavo-klici na čast Mariji: to je bilo vse, kar se je slišalo, to je bilo vse, kar je mogel gospod Žakomet zaznamovati v svoje poročilo. 1,urški delavci so razširili stezo do Jame. Obstrelili in obsekali so skalovje na več krajih. Tako so po strmih gričih na¬ redili dosti širok in prav dober pot. To delo je bilo težavno; zahtevalo je veliko truda, časa in stroškov. Ti dobri ljudje so to delo opravljali zvečer, prišedši iz delavnic, kjer so trpeli od jutra do večera. „ Kdo vas bo plačal V “ vpraševali sojih. „Mati Božja 11 , odgovarjali so. Pred odhodom so se vsi shajali pred Jamo • in so skupno molili pod milim zvezdnatim nebom. Jama je počasi spreminjala svojo po¬ dobo. Iiosle so verniki prinašali vanjo samo sveče, ki so gorele v znamenje češčenja zdaj so pa začeli, v znamenje zahvalnosti. nositi tudi kipe Matere Božje, obljubne po¬ it* 132 dobe in posode s cvetlicami. Več oseb, ki so dobile kako posebno milost po priprošnji Lurške Matere Božje, prineslo je v -lamo svoje zlate križce z verižicami v znamenje hvaležnosti; in ti pobožni darovi so bili postavljeni v Jamo. Odkar se je razletel glas po okolici, da je treba ubogati prikazen in postaviti kapelico, začeli so metati v Jamo tudi denar. Več tisoč frankov je tako bilo pod milim nebom, brez kakega varuha, po noči in po dnevi. Pa takšno je bilo spo¬ štovanje, ki so ga imeli ljudje do Jame, da v vsem kraju ni bilo ne enega hudob¬ neža, ki bi bil ukradel posvečene stvari. To je tolikanj čudnejše, ker je bilo pred nekoliko meseci okradenih več cerkev. Veliko tujcev je prišlo v Lurd, eni iz pobožnosti, drugi iz radovednosti. Obisko¬ vali in izpraševali so Bernardko. Pa nihče ni zapazil kake navskrižnosti na njenih od¬ kritosrčnih besedah ; nihče se ni upal reči, da deklica laže. Po nerazumljivi milosti je deklica uživala spoštovanje pri vseh, in ne enkrat. 133 ni bila obrečena. Neviden Skit jo je va¬ roval. Bernardka je imela le malo razumnosti y.n vse reči, samo sebe je pa prekosila vse¬ lej, kedar je bilo treba pričevati o prikazni. Noben ugovor je ni zbegal. Dajala je prav razumne odgovore. Gospod Eesegjer, ') generalni sveto¬ valec in bivši poslanec Nižjih Pirenej, jo pride obiskat; spremljalo ga je več žensk njegove druščine. Pekel ji je pripovedovati o prikaznih prav na drobno. Ko mu Ber¬ nardka pove, da je govorila prikazen po bearnsko, vikne: „Nisi povedala resnice, ljuba moja! dobri Bog in Mati Božja ne razumeta tvojega grdega jezika*, Deklica odgovori: „ če ga ona dva ne razumeta, kdo bi pa nam dal zmožnost, razumeti ga?“ Dajala je duhovite odgovore. Nekega dne jo vpraša dvomivec: „Kako ti je mogla Mati Božja zapovedati, da jej zelišče? Ali je mislila, da si žival?* Lepo smehljaje ga 'J Resseguier. 134 deklica zavrne: „Ali to tudi osebi mislite, kedar jeste salato?“ Dajala je priproste odgovore. Ravno prejšnji gospod Besegjer je govoril ž njo o lepoti Jamske prikazni in jo vpraša: „Ali je bila prikazen tako lepa, kakor le-te ženske, ki so prišle z menoj ? “ Bernardka ogleduje krasno druščino mladih deklet in gospe, ki so spremljale obiskovalca, potem se pa namrdne nekako zaničljivo in reče: ,,Oh! ona je bila vse kaj drugega, kakor vse te-le ženske!“ Skušali so jo zbegati z zvitimi vpra¬ šanji, pa je niso mogli. Nekdo jo vpraša: „Če bi ti gospod župnik naravnost prepo¬ vedal hoditi k Jami, kaj bi storila ?“ „Ubogala bi“, odgovori Bernardka. „Pa če bi ravno tisti čas dobila od prikazni zapoved, iti tjekaj, kaj bi potem storila pri teh dveh nasprotnih ukazih ?“ Deklica odgovori prav precej,' brez kakega premišljevanja: „Gospoda župnika bi šla prosit privoljenja”. 135 Bernardka ni nikoli govorila o prikazni, če ni bila vprašana. Težko se je naučila brati in pisati. Kedar je bil počitek, pridru¬ ževala se je tovarišicam. Rada se je igrala. Časih je kak obiskovalec, kak tujec iz daljnih krajev poprosil šolske sestre, naj bi mu pokazale ono zamaknenko, ono po¬ sebno Božjo izvoljenko, ono posebno Ma¬ rijino ljubljenko, ono Bernardko, ki je tako zaslovela. Šolska sestra jo pokaže s prstom med drugimi otroci in reče: ,,Tista je“. Obiskovalec pogleda, in zagleda slabotno in revno oblečeno deklico, vso zaverovano v nedolžno veselje otroških iger. Če je tudi Bernardka večkrat videla Mater Božjo in ljudem oznanjevala nebeško povelje, vender se ni prevzela. Ostala je otrok. Mati Božja je obvarovala njeno pri- prostost in nedolžnost. Molitev. Liuika Mati Božja, gotovo si obilno blagoslovila pridne delavce, ki 136 so več večerov prihiteli pred Masa- bjelske skale, da so naredili lep in prostoren pot do Lurškc Jame, kjer si sc prikazovala Bernardki. Prosimo te, blagoslovi tudi naše rokodelce, poljedelce in vse druge, ki morajo trdo delati dan za dnevom od zore do mraka ter si kruha služiti v potu svo¬ jega obraza. Blagoslovi delo njih rok, da bodo mogli pošteno preživiti svoje rodbine, in prosi za-nje pri svojem Božjem Sinu, da bodo mogli voljno prenašati vročino dneva, in da po tr¬ dem delavniku, ki ga imajo na zemlji, pridejo v nebesa, kjer bodo vso večnost obhajali nedeljo, kjer bodo počivali od pozemeljskega truda in obilo plačilo uživali za vse dobro, kar so na zemlji sejali. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 137 17. dan. iHF Nižjih Pirenejah je v Neja') živel fant, star petnajst let. Ime mu je bilo Henrik Bisket ,") in bil je bolan. Leta 1856 je imel hudo vročinsko bolezen, vsled ktere se mu je na desni strani vratu naredil tor, ki se je počasi razširil do prs in do lica. Ta oteklina je bila debela kakor pest. Fant se je samih bolečin valjal po tleh. Gospod doktor Sibervjel, s ) prav imeniten v tamo- šnjem kraju, je prebodel tor, ki se je na¬ redil pred štirimi meseci, in izteklo je silo veliko gnoja. Pa Henrik ni ozdravel. Ko je poskusil zdravnik več zdravil, pa brez uspeha, zmislil se je na toplice v Kotrezu. 4 ) Leta 1857 se je mladi Bisket kakih pet¬ najstkrat izkopal meseca oktobra, to je, tisti čas, ko v imenitne toplice prihajajo reveži po odhodu bogatih topličarjev. Pa bolj mu je škodovalo, kakor koristilo. Bolezen se je ') Nay. r ) 15usquet. 3 ) Subervidle. 4 ) Cauterets. 138 shujšala, če mu je tudi kterikrat kaj od¬ leglo za liip. Nesrečni fant je na mestih r ki smo jih povedali, imel velik in odprt tor, ki je dajal obilo gnoja in pokrival gornji del prs in celo stran vratu; in že je bil obraz v nevarnosti. Zraven tega stra¬ šanskega uljesa se je prikazalo dvoje bez- galkastih oteklin. V takem stanju je bil ta mladeneč r ko je sklenil zdravja poiskati v Jamski vodi, o kteri je slišal pripovedovati taka čuda. Hotel je peš romati k skalam Masa- bjelskim, pa bil je preslab; njegovi starši ga pa niso hoteli tjekaj peljati. Pobožni Henrik je bil te misli, da ga ozdravi Mati Božja, ki se je prikazovala Bernardki. Po¬ prosil je sosedo, ki je šla v Lurd, naj bi mu prinesla steklenico Jamske vode. Pri¬ nesla mu jo je sredo večer, 28 . aprila. Zvečer proti osmem je mladeneč pokleknil in molil k Materi Božji, preden je šel spat. Z njim so tudi molili njegovi bratje in njegove sestre, njegov oče in njegova mati. 1.89 Henrik se uleže. Doktor Sibervjel mu je večkrat rekel, naj nikdar nikoli ne rabi mrzle vode, da se bolezen ne shujša; pa takrat je Henrik mislil na vse drugo, kakor na zdravniške predpise. < kivije povoje in eufanje, ki je pokrivalo tor in oteklini, po¬ moči platnenko v Jamsko vodo, ter si umiva in spira rane s čudodelno studenč¬ nico. Vere mu ni manjkalo. Mislil si je: „Xi mogoče, da me Mati Božja ne bi ozdra¬ vila". V tem upanju zaspi trdo. Ko se zbudi, bilo je njegovo upanje spolnjeno: vse njegove bolečine so ponehale, vse njegove rane so se zacelile; bezgalki ste izginili; po uljesu ni ostalo nič drugega kahor obrunek, ki je bil močen, kakor da bi se bil polagoma naredil. Ozdravljenje je bilo popolno, naglo, brez počasnega okrevanja. Zdravniki so komisiji poslali poročilo o tem ozdravljenju, in vsi so priznali, da se je zgodil čudež nad tem mladenčem. 3 40 Ko so se vsi ti čudeži godili na raznih straneh, med tem je pristopila neka na videz malostna okoliščina, ki je pa imela najodločnejše nasledke na razvijanje Jam¬ skih dogodkov. Gospod prefekt Višjih Pirenej je namreč presodil takrat, da njegovi konji niso dosti dobro spravljeni, in da bi bilo dobro, postaviti prostorne in lepe konjake. K nesreči mu je manjkalo sveta; svojega dvorišča ali vrta pa ni hotel onečediti s takšnim zidanjem. Hiša Tarbskega prefekta je prav soseda škofijski cerkvi. Med obema poslopjema je prejšnje pokopališče le-te cerkve. Gospod prefekt je dejal sam pri sebi, da bi bil ta prostor popolnoma dober za konjake in kolarnice. Kar je gospod Masi nameraval, izvršil je vselej tudi kmalu. Med kamenjem in mrtvaškimi kostmi je dal kopati jame za temelj, in kmalu se je na križišču vzdigovalo zidanje, potrebno za uradne konje. Gospod prefekt je zidanje postavil ravno nasproti nekim prejšnjim 141 vratom škofijske cerkve, k večjemu tri ko¬ rake proč, tako da bi se hrup iz konjaka moral močno razlegati v cerkev. Taka nespodobnost je morala škofa užaliti. Gospod Lovrenc je zastonj poskušal dokazati gospodu Masfju, da je ta prostor posvečen, da je cerkvena last, in da konjska noga ne sme motiti ne miru mrtvih ne mo¬ litve živili. Gospod prefekt ni znal odne- havati. Mogoče, da je prav močno želel ustreči škofu, pa se vender ni zmenil za njegove opomine. Na starem pokopališču je obdržal delavce, Ivi so mu zidali konjake, Ker je tako trdovratno skrunil grobove, stopi škof Lovrenc očitno na noge in pošlje pogumen ugovor ministru, naj bi dal po¬ dreti nespodobno in pohujšljivo zidanje. Prav krepka in prav spodobna škofova pri¬ tožba razžali močno prefekta. Po svoji na¬ vadi je postajal čedalje trdovratnejši. Hitel je v Pariz, da bi za-se pregovoril ministra. Pravda se je vlekla več mesecev in naposled je škof zmagal. Na prostoru, kjer so podrli 140 Ko so se vsi ti čudeži godili na raznih straneh, med tem je pristopila neka na videz malostna okoliščina, ki je pa imela najodločnejše nasledke na razvijanje Jam¬ skih dogodkov. Gospod prefekt Višjih Pirenej je namreč presodil takrat, da njegovi konji niso dosti dobro spravljeni, in da bi bilo dobro, postaviti prostorne in lepe konjake. Iv nesreči mu je manjkalo sveta; svojega dvorišča ali vrta pa ni hotel onečediti s takšnim zidanjem. Hiša Tarbskega prefekta je prav soseda škofijski cerkvi. Med obema poslopjema je prejšnje pokopališče le-te cerkve. Gospod prefekt je dejal sam pri sebi, da bi bil ta prostor popolnoma dober za konjake in kolarnice. Kar je gospod Masi nameraval, izvršil je vselej tudi kmalu. Med kamenjem in mrtvaškimi kostmi je dal kopati jame za temelj, in kmalu se je na križišču vzdigovalo zidanje, potrebno za uradne konje. Gospod prefekt je zidanje postavil ravno nasproti nekim prejšnjim 141 vratom škofijske cerkve, k večjemu tri ko¬ rake proč, tako da hi se hrup iz konjaka moral močno razlegati v cerkev. Taka nespodobnost je morala škofa užaliti. Gospod Lovrenc je zastonj poskušal dokazati gospodu Masiju, da je ta prostor posvečen, da je - cerkvena last, in da konjska noga ne sme motiti ne miru mrtvih ne mo¬ litve živih. Gospod prefekt ni znal odne- havati. Mogoče, da je prav močno želel ustreči škofu, pa se vender ni zmenil za njegove opomine. Na starem pokopališču je obdržal delavce, ki so mu zidali konjake, Ker je tako trdovratno skrunil grobove, stopi škof Lovrenc očitno na noge in pošlje pogumen ugovor ministru, naj bi dal po¬ dreti nespodobno in pohujšljivo zidanje. l’rav krepka in prav spodobna škofova pri¬ tožba razžali močno prefekta, Po svoji na¬ vadi je postajal čedalje trdovratnejši. Hitel je v Pariz, da bi za-se pregovoril ministra. Pravda se je vlekla več mesecev in naposled je škof zmagal. Na prostoru, kjer so podrli J 42 konjake, raste zdaj trava, in na sredi kaže mrtvaško drevo, da ondi počiva pepel mrtvakov. Pa tisti dan, ko je škof napel tožbo zoper prefekta, bila je za vselej raztrgana sloga, ki je dosle vladala med okrajnim in škofijskim glavarjem. Prefekt je bil jezen na škofa. Nič več mu ni hotel ugajati, ampak sklenil je nagajati mu. Kakor se je hotel polakniti cerkvenega sveta za nesrečne konjake, tako je sedaj sklenil glede Turških čudežev šiloma poseči v duhovno škofovo oblast; Sodišče in Žakomet sta zopet izpra¬ ševala Bernardko, da hi jo ujela v besedi, pa brez uspeha. Ne policijski komisar ne gospod Ditur nista mogla najti na nji nič napačnega. Ta mala pastarica, stara trinajst ali štirinajst let. nevedna, ki ni znala ne pisati ne brati, še ne govoriti francosko, je s svojo veliko priprostostjo v zadrege sprav¬ ljala izvedene in zvite. 143 Neka tuja in neznansko bogata rodo¬ vina je baje hotela Bernardko vzeti za svojo: zraven je pa njenim staršem ponu¬ dila denarja deset tisoč frankov in jim do¬ volila ostati pri hčeri. Pa ti pošteni ljudje niso marali sprejeti te ponudbe, in hoteli so ostati ubogi. Cesarski prokurator Ditiir ni mogel najti v zakoniku nikakeršne postave, ki bi mu dajala pravico, zgrabiti Bernardko in jo zapreti. Ko bi pa Bernardko zaprli brez kakega vzroka, imelo bi to slabe nasledke za tiste uradnike, ki bi jo zaprli. Pred po¬ stavo je bila deklica nedolžna, in nihče je ni smel zapirati. V neznanski skladanici postav je neko strašansko, neprevidno narejeno orožje, ki ima jako hvalevredni namen, človeka bra¬ niti proti samemu sebi. S tem orožjem v roki morejo hudobni in zaslepljeni ljudje počenjati najstrašnejše grozovitnosti, to je, po svoji volji zapirati nedolžne ljudi, ki se še sklicevati ne morejo na višje sodišče. 144 To je postava o norih. Ge eden ali dva zdravnika dasta spričevalo, da je kdo nor ali zmešane pameti, smejo nesrečnika precej zgrabiti in zapreti v hišo za norce, in revež se ne more braniti in sklicevati na višje sodišče. Prefekt gospod Masi je menil, da se čudeži ne morejo goditi dan današnji. Ker sodišče ni moglo zapreti Bernardke zavoljo goljufije, sklenil je spraviti jo v drugačen zapor, v hišo za norce. Molitev. Lurška Mati Božja, slišali smo danes o pokopališču, kjer počivajo rajnki od pozeincljskega truda. Pro¬ simo te za vse tiste, kterih trupla počivajo na naših pokopališčih, in kterih duše še trpe neznanske muke v vicah. Zlasti te pa prosimo za duše svojih znancev, prijateljev, dobrotnikov, 145 svojih staršev, bratov in sester: za duše vseh tistih, ki so bili z nami zje- dinjeni z vezjo ljubezni, in ki zdaj v vicah plačujejo svoj dolg - s strašan¬ skim trpljenjem: reši jih iz vic, prosi za-iije svojega Sina; če Ga boš pro¬ sila, gotovo te usliši. Vsa priroda se veseli: gozdi so se oblekli v zeleno obleko, po travnikih se zibljejo pisane cvetlice, ptički letajo od drevesa do drevesa, od gozda do gozda, veselo prepevajo svoje pesmi, tudi ljudje se vesele nove spomladi, novega živl jen ja: — le duše v vicah trpe in žalujejo v neznanskih bolestih. Prosimo te, usmili se jih! pomagaj jim! — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 10 14 « 18 . dan. Tf c l?Lo je izvedel gospod preteki, da se je Mati Božja vnovič prikazala in da je pove¬ dala Bernardki svoje ime, poslal je k. Su- biruzovim dva Lurška zdravnika. Ta dva gospoda nista verjela ne v prikazni ne v čudeže. Že tri tedne sta razlagala nauk o katalepsiji, somnambulizmu, halucinaciji, in sta se srdito vojskovala zoper izviranje stu¬ denca, zoper nagla ozdravljenja, ki so se godila proti vsem zdravniškim naukom. Gospod prefekt je izpoznal v svoji modrosti za dobro, takim ljudem izročiti preiskovanje Bernardke. Ta dva gospoda sta pretipala dekletovo glavo, pa nista našla nič poškodovanja. Dekletovi odgovori so bili pametni, brez kake čudne posebnosti. Nič razdraženosti ni bilo najti v njenih čut- nicah. Naduha je sicer večkrat zdelavala dekletove prsi; pa ta bolezen ni bila nič v zvezi z zmešanjem možganov. 147 Oba dva zdravnika , ki sta bila sicer prav vestna kljubu svojim predsodkom,- za¬ znamovala sta vse te reci v poročilo, ter Sta pričevala, da je dekletov stan prav zdrav in pravilen. Ker je o prikazovanjih govorila deklica vedno enako, sta ta dva zdravnika, ki nista verjela v takšne prikazni, ravno na to oprla svoje mnenje, da Bernardko moreVdt motijo oči in ušesa. Gospodu prefektu je to poročilo za¬ dostovalo. S pomočjo tega pisanja in pa postave od 30. junija leta 1838, je sklenil, Bernardko prijeti in privesti v Tarbsko mesto, da bi bila za nekaj časa spravljena v špital, potem pa v hišo za norce. Ki bilo še vse storjeno s tem, da se deklica odpravi: treba je bilo tudi postaviti jez nenavadni navdušenosti ljudi. Zato ni treba druzega, kakor Jamo pripoznati za kraj molitve ter pograbiti obljubne podobe in darove vernikov. Ko bi se pa verniki ustavljali, je v Tarbu škadron konjikov, ki bi precej rogovileže ugnali. 10 * 148 Takrat je bilo nabiranje vojaških nc- vakov. V tej okoliščini je gospod Masi imel priliko, iti v Lurd in ondi videti tamošnje župane. Ivo je v cesarskem imenu pobral strahoviti davek krvi, ki se imenuje nova¬ čenje, spregovoril je županom govor glede Lurških prikazni in čudežev. Govoril je žu¬ panom, da prizori, ki se gode v Jami, lahko pripravijo vero ob veljavo. Prizadeval se je dokazati jim, daje bila nepostavnost storjena takrat, ko se je Jama spremenila v kraj molitve; da se je pa Jama res spremenila v kraj molitve, spričujejo dovolj pobožna zna¬ menja in sveče, ki so vanjo postavljene. In go¬ sposka je dolžna odpraviti to nepostavnost, ker se po postavi ne sme ustanoviti nika- keršno očitno molišče, če vlada ne dovoli. Naposled jim je rekel: „Ne boste se za¬ čudili , gospodje, če vam povem, da sem ukazal policijskemu komisarju pobrati vse stvari, ki so postavljene v Jamo, in odnesti jih v županijo, kjer jih lahko dobodo lastniki. Tudi sem ukazal, Bernardko prijeti in od- 149 vesti v Tarbsko mesto v liišo za norce, kjer jo bodo zdravili zdravniki na deželne stroške; vse tiste pa, ki raznašajo lažnjivo govorico o Jamskih prikaznih in čudežih, kaznjeval bodem kot razširjalce lažnjivih novic". To se je godilo 4. maja. Tako je go¬ spod Masi ukazal, Bernardko zapreti in Jamo oropati pobožnih daril. Če bi se pa ljudje uprli, kedar bi zapirali Bernardko, je pri¬ pravljen škadron vojakov, ki bi naglo za¬ dušili upor. Župan je dobil povelje od prefekta, zapreti Bernardko; policijski komisar pa, iti k skalam Masabjelskim in Jamo oropati vsega, kar so verniki vanjo postavili iz po¬ božnosti ali zahvalnosti. Kakor se je tudi Turški župan, go¬ spod Lakade, ogibal povedati svojo misel o Turških dogodkih, gledal je vender-le z ne¬ kakim strahom, kako gosposka zavija na pot sile. Bil je v skrbeh. M vedel, kako se bode ljudstvo vedlo. Resje, gospod prefekt je rekel, da pošlje lahko škadron konjikov, ki bi ohranil 150 mir v Lurdu, kedar bi zapirali Bernardko; pa tudi to ga ni moglo kaj pomiriti. Čudeži so mu delali preglavico. Ni vedel, ali bi ugajal prefektovi zapovedi, ali ljudstvu in nebeškim močem. Da bi podprl svojo srčnost, obrnil se je do cesarskega prokuratorja, gospoda Diturja; in oba dva skupaj sta šla naznanit Lurškemu župniku, da je prefekt ukazal zapreti deklico. Razlagala Sta go¬ spodu župniku Peramalu, kako je prefekt, po postavi od 30. junija leta 1838, ravnal prav postavno. Duhoven ni mogel skriti svoje velike nejevolje nad grozovito krivico take naredbe in ves nejevoljen zavpije; „Ta deklica je nedolžna! in gospod cesarski prokurator, dokaz temu je, da ji kot uradnik niste mogli dokazati ne najmanjše goljufije! Vsako sodišče jo mora izpoznati za nedolžno. Vsak pro¬ kurator, vsak pameten človek mora reči, da je krivica, zapirati deklico". Gospod Ditur odgovori župniku: „Saj je tudi sodišče ne zapira. Na poročilo dok- 151 torjev je gospod prefekt veleval zapreti Ber¬ nardko kot tako, ki je zmešane glave; in to na njeno korist, da bo ozdravljena 11 . „Takšna naredim 11 , povzame duhoven, ki se je razvnemal čedalje bolj, „bila bi najostudnejše preganjanje; toliko ostudnejše, ker se dela, kakor da hoče pomagati, in ker namerava zgrabiti ubogo stvar, ki se ne more braniti. (’e duhovni čakamo, da bi se še bolj razjasnili Jamski prigodki, da bi mogli izreči o njih pravo sodbo, vender vemo že dovolj, da Bernardka ni zmešane glave. Ce vaša dva zdravnika ne moreta dokazati, da je deklica zmešana, zakaj bi neki imela več pravice, soditi o njeni no¬ rosti ali zdravi pameti, kakor kdo drugi izmed neštevilnih obiskovalcev, ki so de¬ klico izpraševali in videli, da je popolnoma zdrave pameti? Gospod prefekt nima nika- keršne pravice Bernardko zapirati. Kot du¬ hoven Burskega mesta moram skrbeti za vse, zlasti za najslabotnejše. Pojdita po¬ vedat gospodu Masiju, da me njegovi žandarji 152 najdejo na pragu tiste uboge rodbine, in da bodo morali mene podreti, iti čez moje telo in pohoditi mene, predno se dotaknejo lasu na glavi mlade deklice Prokurator in župan omolkneta za hi]). Potem sta govorila o naredbah glede Jame. „Kar se tiče Jame", povzame duhoven, „če jo gospod prefekt hoče, v imenu po¬ stave, oropati darov, ki so jih romarji na¬ nosili v čast Matere Božje. naj jo oropa. Verniki bodo užaljeni in celo razkačeni, branili mu pa ne bodo. Prepričan naj bo, da znajo tukaj ljudje spoštovati gosposko, še celo takrat, kedar ravna krivično". Znano je bilo, da Lurški gospod župnik neustrašeno izpolnjuje vse to, kar izpozna za svojo dolžnost; zato je bilo prav lahko pričakovati, da vsa ta stvar ne bo tekla tako gladko. Njegovo odločno vedenje je hodilo prav navskriž prefektovim naklepom. Gospod Lakade je bil prepričan, da Lurški gospod župnik prav gotovo izvrši, kar je rekel. I)a bi pa nepričakovano zgrabil 153 m zaprl Bernardko, ni bilo misliti zdaj, ko so ljudje vedeli za vse to in bistro pazili. Sicer se je pa tudi župan nekoliko bal za¬ preti Bernardko, ker so mu Jamski čudeži vedno stali pred očmi. Gospod Lakade je sporočil prefektu, da je Lurški gospod župnik pripravljen Bernardko braniti s svojimi rokami; pri¬ stavil je, da on Bernardke ne bo zapiral, in to zato ne, ker bi se gospod župnik temu uprl, in ker bi ljudje, kakor so navdušeni, lahko napravili srdit punt proti postavljeni gosposki; raje se odpove županstvu. Molitev. Lurška Mati Božja, po Lurškem župniku si se potegnila za Bernardko, za preganjano pravico. Zahvaljujemo se ti za to, in te tudi prosimo, po¬ ganjaj se še za pravico, saj vidiš, kako hudobni duh okolo dere in s po¬ močjo hudobnih ljudi zatira pravico. 154 Kolikokrat vidimo, kako pravica na križu umira, in kako pod križem re¬ snica .solze pretaka! Krivičniki nosijo po koncu svoje hudobne glave, pošteni ljudje pa, ki ljubijo resnico in se po¬ ganjajo za pravico, morajo prenašati zasmehovanje, zaničevanje, preganjanje. Ponižaj po vsem svetu tiste, ki raz¬ širjajo kraljestvo teme in hudobnega duha, in izprosi moč, stanovitnost in zmago vsem tistim, ki se potegujejo za kraljestvo Božje. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 19. dan. ']§L<> je bila Bernardka tako v nevarnosti priti v hišo za norce, pripravljal se je gospod Žakomet, prefektovo naredite izvesti pri skalah Masabjelskih. Glas o tem, da 155 je prefekt ukazal oropati Jamo, razletel se je kakor blisk in je razburil vse mesto. Vsi ljudje so ostrmeli in nejevoljno govo¬ rili : „Mati Božja je blagovolila dol stopiti med nas in delati čudeže; kako jopa spre- jemljejo! To mora priklicati jezo iz nebes ! 11 Najmrzlejše duše so se zganile; temna nejevolja se je prikazovala med ljudstvom. Duhovni so skušali pomiriti razkačene ljudi. Darov je bilo v Jami silo veliko, in ni jih bilo moči odnesti na rokah. Gospod Žakomet gre na pošto k gospodu Barjožu ! ) prosit voza in konj. Poštar mu odgovori: „ Svojih konj ne posojujem za take vožnje. “ Komisar odide drugam. Po vseh gostilnah in pri vseh voznikih je prosil voza, pa brez uspeha. Najrevnejši ljudje mu niso hoteli ustreči, če je tudi do trideset frankov po¬ nujal za pot, ki je dolg samo nekoliko sto korakov. Ko so ljudje zaslišali o tridesetih ') Barioge. 156 frankih, primerjali so jih s tridesetimi sre¬ brniki, za ktere je bil naš Zveličar izdan. Naposled je dobil pri kovaču dekleta, ki mu je za ta denar posodilo, česar je po¬ treboval. Ko ga je množica videla priti od le-te hiše z napreženim vozom, bila je to¬ liko bolj nejevoljna, ker kovačevi ljudje niso bili revni. Žakomet jo zavije k Jami. Mestni po¬ licaji spremljajo voz. Silo veliko ljudi je šlo za njimi; strašna jeza se je zbirala v njih srcih. Tako pridejo pred Masabjelske skale. Komisar začne v Jami pobirati iz- prvega denar. Potem ugasi svečo za svečo, grabi molke, križe in razne druge stvari, ter jih daje mestnim policajem, ki so jih nosili na voz. Ko je bila Jama oropana vsega, hotel je gospod Žakomet odpraviti še ograjo, ki je bila pred Jamo. Manjkalo mu je sekire. Izmed ljudi, ki so drva sekali na žagi, mu nobeden ni hotel posoditi svoje. Ne'ki drug delavec, ki je delal nekoliko 157 v stran od tovarišev, ni se upal ustav¬ ljati, in prepustil mu je svojo sekiro. Go¬ spod Žakomet se sani loti dela. Nekoliko- krat maline s sekiro, in slaba ograja je bila precej razdejana. Množica je gledala to silno podiranje, gledala je človeka, ki s sekiro razbija po lesu, in to jo bolj pre¬ trese, kakor vse drugo. Zadone grožnje. Žakomet se ozre in pokaže svoje bledo, prepadeno obličje. Na videz žalosten reče ljudem: „Kar delam, ne delam sam od sebe. Višjo gosposko moram ubogati, če tudi s krvavečim srcem. Krivice ne zvra- čujte na-me!“ Med množico se zaslišijo glasovi: „ Mi¬ rujmo! ne delajmo sile! Prepustimo vse Božji roki!“ Daši tudi so bili ljudje silo razkačeni, vender so mirovali, kakor jim je duhovščina svetovala. Komisar in mestni policaji so odpeljali voz brez ovire do žu¬ panije, kjer so odložili vse stvari, pobrane v Jami. Denar je bil izročen gospodu županu. 158 Drugi dan sta se zgodila dva dogodka, ki sta močno pretresla ljudstvo. Deklica, ki je dala konja in voz gospodu Zakometu, padla je s senice in si je zlomila rebro. Možu, od kterega je dobil komisar sekiro na posodo, da je podrl Janino ograjo, je ravno ta dan zmučkala obe nogi debela hrastova deska, ki jo je hotel sam posta¬ viti na delavsko klop. Množica je imela ta dva dogodka za Božjo kazen. Gospod prefekt Masi se pa ni zmenil za te dve nesreči. Xi verjel, da bi Bog dajal bolezen in zdravje. Znamenja nebeške srditosti ga 'niso tako vznemirjala, kakor pa nepremakljivo vedenje župnika Peramala, ki je sklenil z lastno roko bra¬ niti Bernardko, ko bi jo hoteli zapreti. Ob kratkem, župnika se je bolj bal kakor Boga. Bil je res v sitnem položaju: gospod župan Lakade ni hotel zgrabiti in zapreti Ber¬ nardke; velika nejevolja se je razodevala, ko je Žakomet jemal darove iz Jame. Vse to mu je delalo veliko preglavico. Izpoznal 159 je, da ne bi bilo varno zapirati Bernardke. Ko bi bila zdravnika dokazala, da je Ber¬ nardka zmešane pameti, ne bi se prav nič pomišljal Bernardke zapreti v hišo za norce; ker je bila pa deklica prav zdrave pameti, zato se je ni upal zapirati. Kakor je bil trdovraten, moral je vender-le odnehati ter je pustil deklico pri miru. Vender je pa bil prepričan, da bo naposled kakor tako ugnal Jamsko prikazen in Jamske čudeže. Nejeverniki so se vedno umikali. Ko je Bernardka govorila, da vidi prikazen v Masabjelskem skalovju, niso ver¬ jeli, ampak smehljali so se zaničljivo, rekoč, da deklica slepari. Ker ta njih trditev ni obstala, rekli so, da deklica sicer ne sle¬ pari, ampak da je bolna, in v svoji bolezni misli videti, česar ne vidi, in misli slišati, česar ne sliši. Ko je začel na povelje nebeške pri¬ kazni izvirati studenec pod Bernardkinimi rokami, hoteli so ga čisto utajiti, rekoč, da v Masabjelski Jami ni nikakeršnega stu- 160 dencii. In vender se je vsak človek lahko prepričal, da res izvira nov studenec, ki daje na dan več kakor sto tisoč litrov vode. Studenec je začel čudovito ozdravljati, in nejeverniki so tudi ozdravljenja tajili, rekoč, da studenec še nobenega ni ozdravil. Tako so nejeverniki tajili vse Jamske do¬ godke, da si tudi jih ni bilo moči utajiti. Jamska voda je ozdravljala bolnike v hipu; zdravniki so sami rekli, da so taksna ozdravljenja čudeži. Vender pa nekteri bol¬ niki tudi niso ozdraveli v hipu, ampak le polagoma, ko so večkrat Jamsko vodo pili ali se ž njo umili; tako da se ni moglo za go¬ tovo reči, ali seje tudi na teh bolnikih zgodil čudež ali je voda iz svoje moči pomagala. V neki vasi blizu Lurda, ki se ime¬ nuje Žez, ') je bil sedemletni deček, na kterem se je zgodilo takšno ozdravljenje, ki ga lahko vsak pripisuje ali posebni mi¬ losti Božji ali pa sami vodi. Ta deček, ime¬ novan Lasbarelj, -) je bil čisto pokvečen; ') Gez ’) Lasbareilles. 161 imel je okostje skrivljeno na hrbtu in na prsih. Njegove prav drobne in skoro suhe noge so bile hrome. Nesrečni otrok še ni nikoli hodil. Vedno je ležal ali sedel. Kadar je moral premeniti svoj prostor, prenesla ga je mati na rokah. Tamošnji zdravnik je rekel, da ga ne more ozdraviti; in ker je bila sključenost popolnoma zraščena, niso nikoli več poskusili druzega zdravila. Starši tega nesrečnega otroka so sli¬ šali praviti o Lurških čudežih, in priskrbeli so si Jamske vode. V dveh tednih so tri¬ krat umivali sinčkovo telo, toda brez uspeha. Pa vera jim zavolj tega ni upadla. Četrtič so ga umili veliki četrtek, to je, prvega aprila 1858. Ta dan je otrok naredil prav sam nekoliko stopinj. Umivanje je pomagalo čedalje bolj, in dečku se je počasi boljšalo. Toliko je ozdravel, da je čez tri ali štiri tedne hodil skoro ravno tako, kakor drugi ljudje. Suhost je polagoma izginila z nog, ravno tačas, kakor slabost, in prsi so se skoro popolnoma poravnale. Vsi vaščanje, ll 162 ki so poznali prejšnje stanje otrokovo, imeli so to za čudež, dasi tudi je mogoče trditi, da ni bil čudež. Se nekoliko družili bolnikov je tako polagoma ozdravelo. Molitev. Turška Mati Božja, slišali smo danes, da je zadela nesreča dekleta, ki je dalo voz, in delavca, ki je po¬ sodil sekiro. Tudi nam pošilja Bog’ nesreče, da bi se zdramili iz greha in začeli pobožno živeti. Pa koliko jih je med nami, ki imajo oči, da ne vi¬ dijo, in ušesa, da ne slišijo! Nehte zagledati Božje roke v nadlogah, ki jih zadevljejo; nehte izpoznati kazni Božje v nesrečah, ki jih tepejo. Pro¬ simo te, zbriši nam oči, da bomo videli v nesrečah, ki nas tarejo, roko Božjo ; odpri nam ušesa, da bomo 163 v nadlogah in križih, ki nas pritiskajo, zaslišali glas Božji, ki nas kliče in drami k poboljšanju življenja; -omehčaj nam srca, da se že vender enkrat usmilimo svojih duš in se resno po¬ trudimo za svoje zveličanje. Vero imamo sicer trdno, ali volja naša je slaba. Vemo sicer, da noben grešnik ne pride v nebesa, in vender nakladamo greh na greh, pa ne pomislimo, da nas takšno življenje ne more privesti v nebesa, ampak v večno pogubljenje. — Liirška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. o so videli nejeverniki, da ne morejo utajiti ozdravljenj, in ko so videli, da Jamska voda ozdravlja tudi polagoma, vdali so se 20. dan. n * 164 zopet, rekoč: „Kes je, Jamska voda ozdravlja, pa to še niso čudeži; ta voda je taka, ka¬ kor so druge toplice, samo da ima v sebi prav prav veliko zdravilne moči; zato pa tudi hitrejše ozdravlja, kakor druge toplice Zdaj so morali neverniki le-še doka¬ zati, da ima Jamska voda res v sebi zdra¬ vilne moči. Gospod prefekt je pisal Lur- škemu županu, naj da razkrojiti Jamsko vodo. Kemikar Latiir Trijski J ) je res vodo raz¬ krojil in preiskoval, iz česa da je in kakšne lastnosti da ima. In našel je, da ima v sebi veliko zdravilne moči. Odpisal je županu tako: „Mislimo, da se ne motimo, če re¬ čemo glede skupnosti in lastnosti tvarin, iz kterih je sestavljena Jamska voda, da se zdravniška veda morebiti ne bo obotavljala pripoznati njenih posebnih zdravilnih moči“. Župan je le-ta kemikarjev odgovor poslal prefektu Masiju. Zdaj so bili nejeverniki veseli, češ, dokazano je, da ima Jamska voda zdravilne ') Latour de Trie. 165 moči, in da Jamska ozdravljenja nikakor niso čudeži. Potemtakem pri Jami ni treba zidati kapelice, ampak kopališče. Gospod prefekt Masi je bil res delaven človek. Nekako opoldne 4. maja je govoril županom Lurške okolice, da je ukazal Ber¬ nardko zapreti in Jamo oropati. Zvečer 4. maja je bila Jama oropana darov in po¬ dob. Zjutraj 5. maja je izvedel, da ni mo¬ goče zapreti Bernardke, in je popustil to naredbo. Zvečer 6. maja je imel v rokah razkroj Jamske vode. Oborožen s tem zad¬ njim in važnim papirjem je čakal, kaj bode počenjala Bernardka in kako se bo vedlo ljudstvo. Upal je, da se bo posušil Jamski studenec v poletinski vročini, pa njegovo upanje se ni izpolnilo. Jamski studenec je tekel neprenehoma, in Jamska prikazen je vedno ljudi ozdravljala. Kakih šest ali sedem kilometrov od Lurda, v Lubažaku 'j, živela je neka dobra ') Loubajae. 166 žena, kmetica, nekdaj pridna za delo, ki jo je pa zadela nesreča, da osemnajst mesecev ni mogla prav nič delati. Imenovala se je Katarina Latapl-Suat.') Oktobra leta 1856. je šla na hrast želod otepat, omahnila je in padla tako močno, da si je izvinila desno ramo in zlasti roko. Izurjen zdravnik ji je precej naravnal ramo, ki je počasi prišla v pravo stanje, vender se pa njena velika sla¬ bost ni mogla odpraviti. Najpridnejše oskr¬ bovanje ni moglo dati gibičnosti tre mprstom, ki so najimenitnejši na roki. Palec, kazalec in sredinec so ostali popolnoma zakrivljeni in trdi, da -jih ni mogla ne stegniti ne ganiti. Nesrečna kmetica — stara še le osem in trideset let — ni mogla ne šivati, ne presti, ne plesti, ne opravljati drugih gospodinjskih del. Zdravnik jo je prav dolgo, pa brez uspeha, zdravil, potem ji je rekel, da je ne- ozdravna in da ne bo nikoli več delala z roko. To so bile za-njo žalostne besede. ‘) Latapie-Chouat. 107 Reveži živijo ie od dela, in če delati ne morejo, morajo pomanjkanje trpeti. Ko so se začeli čudeži goditi v Ma- sabjelski Jami, bila je nesrečna Katarina neko noč prav hitro vzbujena od neke nagle misli. Pripovedovala je sama: »Neki no¬ tranji duh mi je prigovarjal z veliko močjo: »Pojdi v Jamo ! pojdi v Jamo, in ozdravljena boš!“ Ta notranji duh, kiji je tako prigo¬ varjal, bil je gotovo njen angelj varuh. Bilo je zjutraj ob treh. Katarina po¬ kliče svoja dva fantiča, ki sta bila dovolj velika za spremljanje. Svojemu možu reče: »Le delaj doma; grem v Jamo“. On ji je odsvetoval, pa si ni dala dopovedati. Odide s svojima otrokoma. Mesec je svetil. Noč je bila strašno tiha, le čas ter čas je kaj zašumelo; polje je bilo popolnoma samotno, in v bledi mesečini je bilo videti temne po¬ dobe: vse to je delalo strah otrokoma. Tresla sta se in obstajala pri vsaki stopinji. Katarina ju je osrčevala. Ona se ni nič bala. čutila je, da gre k življenju. Za svi- 16 « talija pridejo v Lurd. Srečajo Bernardko. Nekdo ji pove, da je to zamaknenka. Kata¬ rina ne reče nič, ampak stopi k deklici, ki je bila blagoslovljena od Boga in ljubljena od Marije, pa se ponižno dotakne njene obleke. Potem gre naprej k skalam Masa- bjelskim, kjer je že klečala množica romarjev. Katarina poklekne in moli s svojima otrokoma. Ko odmoli, vstane in mirno vtakne roko v čudežno vodo. In zdajci se ji prsti stegnejo, zdajci ožive njeni prsti in (lobodo gibičnost. Mati Božja je ozdravila neozdravno bolnico. Kaj stori Katarina? Katarina se nič ne začudi, nič ne zavpije, ampak zopet poklekne in se zahvaljuje Mariji in Bogu. Osemnajst mesecev ni mogla rok skleniti; zdaj, po tolikem času, moli vprvič s skle- nenimi rokami, in sklepa oživljene prste z drugimi. Ko odmoli, reče fantičema: „Vsta¬ nita zdaj in pojdimo Prime vsakega za roko in jo odrine proti Lubažaku. Srečnejša, kakor moremo dopovedati, prehodila je daljni pot in slabe ceste, ki so jo ločile od doma. 1 69 Otročiča se nista nič več bala, kakor po noči: solnce je vzišlo, in njiju mati bila je ozdravljena. V Borderu, ') blizu Neja, je bila osem¬ deset let stara vdova, Marija Lanu-Domanže,-) ki jo je pred tremi leti mrtvoud zadel na celi levi strani. Ne ene stopinje ni mogla narediti brez tuje pomoči, in vsled te sla¬ bosti ni bila za nobeno delo. Ko je gospod doktor Puemiro 3 ) iz Mirpoaza 4 ) brez uspeha poskusil nekoliko zdravil, da bi oživil za¬ mrle ude, nehal jo je zdraviti. Ko je ubožica videla, da ji zdravnik ne more pomagati, spomni se Masabjelskega studenca. Pošlje človeka v Lurd, da bi ji prinesel nekoliko Jamske vode. Ko dobo vode, jo nekaj močno pretrese. „Vzemite me iz postelje 11 , reče, „in držite me pokonci". Vzdignili in oblekli so jo prav naglo. Tisti, ki so jo oblačili, in tisti, ki so vse to gledali, bili so nekako ') Borderes. ‘) Lanou-Domenge. 3 ) Poueymiroo. *) Mirepoix. 170 zbegani. Dve osebi jo vzdignete in držite pokonci, podpirajoč jo pod pazduhami. Dade jej čašo Jamske vode. Marija stegne tresočo roko proti rešilni vodi, in vtakne v njo prste. Potem se prekriža, prinese čašo k ustom in pije vodo polagoma. Bila je bleda, tako bleda, da so že mislili, kar omedlela bo. Pa zdajci se bolnica poravna in pogleda okolo sebe. Potem veselo zavpije, kakor v znamenje zmage: „Spustiteme! spustite me hitro! Ozdravljena sem!“ Tista dva, ki sta jo držala, odmakneta nekoliko roke prav počasi. Marija se zdaj požene in začne hoditi tako varno, kakor da ne bi bila nikoli bolna. Nekdo, ki se je pri vsem tem še nekako bal, ji pomoli pa¬ lico, da bi se opirala. Marija pogleda palico in se nasmehne, potem jo prime in zaničljivo vrže od sebe, kakor kako reč, ki je ne bo več treba. Od tega dne se je zopet vrnila k težkemu poljskemu delu. To se je zgodilo meseca maja. Meseca julija so ljudje videli, kako je Marija, osem- 171 deset let stara ženica, krepko žela, in da kratkomalo ni bila zadnja pri težavni žetvi. Njen zdravnik Puemiro je rekel, da se je nad to ženo zgodil prav pravi čudež. Molitev. Lurška Mati Božja, kako delavni so pač bili ljudje, ki so ovirali tvojo čast in razdirali Božje delo! Taka je tudi dan danes. Otroci tega sveta niso le zviti v svojem rodu, ampak tudi delavni. Delavni so nejeverniki, ki z vsemi sredstvi spodkopavajo sveto vero; delavni so zapeljivci, ki na razne na¬ čine ljudi odvračujejo od pobožnega življenja. Prosimo te, pomagaj nam, da se otresemo malomarnosti in lenobe, ter vzbudi nas k delavnosti, da se bodemo neprenehoma in na vse mo¬ goče načine ustavljali nejevernikom, 172 ki nam hote vzeti sveto vero; da se bodemo z vsemi močmi upirali za¬ peljivcem, ki bi radi ljudem iz sre iz- rovali krščanske čednosti. — Litrska Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. asniki po vsi francoski deželi so začeli pisati o Lurških prikaznih in ozdravljenjih; in nejeverniki so jako hvalili prefekta Ma¬ gija, da tako krepko tlači navdušenost ro¬ marjev, in da se tako krepko upira ču¬ dežem. Grabilo je prefekta, ko je videl kri- stijanske množice, ki so neprenehoma pri¬ hajale k skalam Masabjelskim. Niso se godile nikakeršne nerodnosti med ljudmi, ampak vladal je med njimi najlepši red. Pred Jamo so molili, prepevali Marijine pesme in zajemali iz studenca. Bilo je vi- 21. dan. 173 deti, da neka nevidna roka vodi tisoče in tisoče romarjev, ki so brez vodnika hiteli dan na dan k čudežnemu studencu. Prefekt ni imel nikakeršnega vzroka romarjev kaz- njevati in razganjati. Gospod baron Masi je lahko ukazal, darove pograbiti iz Jame, vender je bila Jama večkrat napolnjena z gorečimi svečami, s svetlicami, s podobami, in celo s srebrom in zlatom, ki je bilo da¬ rovano od vernikov, da bi se zidala kape¬ lica na čast Matere Božje. S tem so po¬ božni romarji hoteli pokazati svojo dobro voljo, če so tudi Žakomet in njegovi slu¬ žabniki pobirali darove. Ko je komisar srečno odšel nevarnosti 4. maja, postal je silo predrzen in vedel se je prav razžaljivo; časih je darove metal v Gav pred očmi razžaljenih vernikov. Klečeče množice so pa vedno molile, in niso nič rekle na nje¬ govo zabavljivo vedenje; vse so prenašale z neko nenavadno potrpežljivostjo, kakeršno more dati le Bog razkačenim ljudem. 174 Gospod prefekt je čedalje bolj izpre- videl, da ne more nobenega zapreti, ker je med brezštevilnimi množicami sam od sebe vladal tako čudovit mir, ki je njega močno jezil. Ne ene nerodnosti ni bilo. Moral je romarje pustiti pri miru, ali jim pa pot do Jame zapreti brez vzroka. Zdaj se je pa tudi oglasilo veliko učenih ljudi, ki so govorili, da ni prav verjeti razkroju, ki ga je napravil gospod Latur Trijski. Tamošnji kemikar, gospod Tomaž Pižo, ') je trdil, da je Jamska voda le navadna voda in da sama na sebi nima nikakeršne zdravilne lastnosti. Več prav učenih profesorjev iz tistih krajev je po¬ trjevalo njegove besede. Učenjaki so začeli dokazovati, da je razkroj gospoda Laturja Trijskega popolnoma neresničen. Ta govo¬ rica je postala tako verjetna, da je ganila odbornike Turškega mesta. Župan se ni mogel ustaviti ljudem, ki so sploh želeli, ') Pujo. 175 da se studenec vdrugič preišče. Priskrbel si je oblast od mestnega odbora, poklicati enega največjih sedanjih kemikarjev, gospoda profesorja Filhola, ') naj bi napravil drugi razkroj. Gospod Filhbl je bil velik stro¬ kovnjak, in veljalo je, kar je rekel. Pri vseh teh raznih sitnostih in za¬ prekah so še vedno skušali Bernardko ujeti v besedi, pa zastonj, kakor poprej. Deklica se je pripravljala za prvo sveto obhajilo, ki ga je prejela 3. junija, četrtek, praznik svetega resnega Telesa. To je bilo ravno tisti dan, ko je odbor Lurškega mesta po¬ prosil gospoda Filhola, naj razkroji Jamski studenec. Kakor je tudi Bernardka rada bila in molila v samoti, vender so jo neprenehoma ljudje obiskovali. Vedno je bila nedolžen in priprost otrok. S svojo nedolžnostjo, s svojo veliko odkritosrčnostjo, s svojo mirno sve¬ tostjo je očarala vse, ki so se ji približali. 2 ) Filhol. 176 Nekoč se je neka gospa ž njo pogo¬ varjala; in v svojem navdušenem spošto¬ vanju je hotela zamenjati svoj dragoceni molek za dekletovega. Deklica ji pokaže svoj molek in reče: ,, Gospa, obdržite svo¬ jega; poglejte mojega, in nečem ga zame¬ njati. Reven je, kakor jaz, in se bolj pri¬ lega moji revščini. “ Neki duhoven je poskušal oddati jej nekaj denarja. Ona se brani, on sili. Bra¬ nila se je tako močno, da so bile videti daljne prošnje zastonj. Duhovnik vender-le ni odnehal, ter ji reče: Vzemi: to ne bo za tebe; to bo za reveže, in imela boš ve¬ selje, dati vbogajme.“ Deklica mu odgovori: „ Storite to vi na moj namen, duhovni go¬ spod, in bo bolje, kakor če bi jaz storila." Bernardka je hotela zastonj služiti Bogu. In vender je časih kruha primanjko¬ valo njej in njeni rodbini. Tiste dni je bila plača gospoda pre¬ fekta Maslja povikšana na 25 tisoč frankov. Žakomet je dobil dar v denarjih. Minister 177 bogočastja je v svojem pismu zagotavljal prefektu, daje žmjirn popolnoma zadovoljen; pohvalil ga je za vse, kar je dosle storil; in pristavil je, da naj na vsak način na¬ redi konec Lurškim čudežem in romanju množic. Prepir zastran prefektovih konjakov je postal čedalje hujši, in v prefektu je jeza prikipela do vrha. Pride mesec junij. Bolniki so začeli prihajati v toplice, in v Lurd so prišli topličarji in turisti iz vse Evrope, ki so videli čudeže, ki so se godili v Masabjelski Jami. Bilo je na vso moč potrebno, romarjem delati silo. Nikakeršna postava ni pobožnim množicam branila piti iz studenca Jamskega, ki je izviral na mest¬ nem svetu. Prebrisani nasprotniki čudežev so tedaj morali najpoprej iznajti kako pre¬ tvezo. V tem oziru je izvrstna misel šinila v glavo premetenemu prefektu. Ker so Ma- sabjelske skale na svetu, ki je last Lur- škega mesta, imel je župan pravico, prepo¬ vedati romarjem hoditi na mestni svet, 12 : 178 kakor ima posestnik pravico, prepovedati komur koli hoče, da ne sme hoditi na nje¬ govo zemljo in v njegovo hišo. Taka pre¬ poved bi storila, da bi vsak romar postal prelamljevaleč postave in sicer poškojevalec tujega premoženja. Le na tak način, le s to pretvezo je bilo moči, romarje odganjati od Jame in kaznjevati. Ko je prefekt Masi iznašel to misel, sklenil je krepko stopiti na noge. Precfej drugi dan je dobil Lurški župan povelje, napraviti sledeči Razglas. Po ukazu, ki ga je županstvo dobilo od višje gosposke. Po postavah od 14.—22. decembra 1789, od 16.—24. avgusta 1790, od 19.—22. julija 1791, in od 18. julija 1837, glede soseskinega oskrbništva; ker je za vero dobro, da se konec naredi rni- lovanja vrednim prizorom, ki se gode v Masabjelski Jami; ker ima po drugi strani župan dolžnost, skrbeti za javno zdravje svojega kraja; ker veliko Lurjanov in tuj- m cev zajema iz Jamskega studenca; ker ima ta voda rudninske tvarine, in ker previdnost svetuje, da se voda ne rabi, dokler učen razkroj ne pokaže, ktere bolezni bi se dale ž njo ozdravljati; in ker sicer postava pravi, da se rudninski studenci brez vladnega do¬ voljenja ne smejo x - abiti, zato daje župan Lurškega mesta sledeče določbe: 1. prepove¬ dano je zajemati iz imenovanega studenca; 2. tudi je prepovedano stopiti na soseskin svet, ki se imenuje „Masabjelski breg“; 3. pri Jamskem vhodu bo postavljena ograja, da ne bo nihče mogel blizu; tudi bodo po¬ stavljeni koli z napisom: „Prepovedano je stopiti na to posestvo “; 4. kdor prelomi te določbe, bo kaznjevan; 5. policijski komisar, mestna gosposka, žandarji in poljski čuvaji imajo dolžnost izvrševati to naredbo. Dano v Lurdu v županiji, 8. junija 1858. A. Lakade, župan. Videl in potrdil O. Masi, prefekt. 12 * 180 Gospod Lakade ni brez obotavljanja podpisal tega razglasa in obljubil izvesti takšne naredbe; bal se je namreč ljudi, Jamske prikazni in Jamskih čudežev. Zato je svoj podpis obljubil le pod tem pogojem, če gospod prefekt Masi postavi na čelo razglasa kakor prvi stavek: „Po ukazu, ki ga je županstvo dobilo od višje gosposke". .,Tako, rekel je župan, nisem nič od¬ govoren ne ljudem, ne samemu sebi. Ne dajem tega ukaza, le prejemljem ga. Za vse je odgovoren prefekt Masi". Ko se je župan tako potolažil, je skrbel, da se je izvrševala prefektova na- redba. Dal jo je razglasiti med trombnim bučanjem in na zid nalepiti po vsem mestu. Kavno tačas so vojaki varovali delavce, ki so pod Žakometovim vodstvom delali tako ograjo okolo Masabjelskih skal, da je k Jami in studencu mogel priti le , tisti, ki bi ograjo ulomil ali prelezel. Koli z napi¬ som so bili postavljeni na vseh krajih, kjer se je moglo priti na mestni svet. Napisi 181 so pravili, da bo kaznjevan vzak, kdor stopi na ta svet. Mestni policaji so culi noč in dan, vrstili so se vsako uro, in so na protokol vzeli vsakega, ki je šel mimo kolov klečat k Jami. Molitev. Lurška Mati Božja, gotovo si prav dobro pripravljala Bernadkino srce na sprejem svojega Božjega Sina v zakramentu svetega resnega Telesa. Prosimo te, pripravljaj tudi naša srca na sprejem tega svetega zakramenta. I)aj nam spoznati, kako svet je tre- notek, ko prejmemo telo in kri Bož¬ jega Sina, Njegovo Božjo in človeško naturo; daj nam navdihniti tako spo¬ štovanje do svojega Sina, kakeršno imajo angelji nebeški; vžgi v nas tako ljubezen do Njega, kakeršno imaš ti. 182 Prosi za nas svojega Sina, naj nam odpusti, da smo Njegovo telo užili tolikokrat brez svetega spoštovanja, brez goreče ljubezni. Izprosi nam tudi to milost, da bo ob naši smrtni uri Njegovo sveto telo naša zadnja po¬ potnica. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 22. dan. '!1^ Lurdu je bil mirovni sodnik. Imenoval se je Diprat. V čudeže in prikazni ni ve¬ roval. Ker je ta sodnik v takih okoliščinah mogel tiste, ki so šli pred Jamo molit, ob¬ soditi le k prav majhni denarni kazni, iz- tuhtal je zvit posredek, s kterim je de¬ narno kazen strašansko povišal. Obsodil je vsakega, kdor je šel k Jami molit, k de¬ narni kazni petih frankov; pa ob enem je moral vsak plačati, ne le za-se, ampak tudi 183 za vse tiste, ki so šli ravno tisti dan k Jami. Tako, če je sto ali dve sto oseb šlo k Masabjelskim skalam, morala je vsaka plačati ne le za sebe, ampak tudi za vse druge, to je, morala je šteti 500 do 1000 frankov. Na višje sodišče se pa nobeden ni mogel sklicati, in obsodba se ni dala spremeniti. Duhovščina še vedno ni šla kar nič k Jami in se kar nič ni vtikala v Jamske dogodke. Ukazi, ki jih je škof Lovrenc dal v tem oziru, bili so natanko spolnjevani po vsi škofiji. Ljudje so pričakovali, da se bo škof ustavil prefektu, ki je ukazal Jamo oropati in pot do Jame romarjem zapreti. Pričako¬ vali so zastonj. Škof je molčal in je pustil delati prefekta. Ljudje so bili zbegani. Nav¬ dušene množice že od kraja niso mogle prav razumeti, zakaj duhovni nehte hoditi k Jami. Zdaj pa, ko je že izviral studenec, ko se je zgodilo že toliko ozdravljenj in čudežev, zdaj pa so ljudje imeli za veliko 184 zanikarnost, da se škof čisto nič ni ustavljal prefektu, ki je romarjem zaprl pot do ču¬ dodelnega studenca. Xa glas so začeli ljudje godrnjati čez škofa, rekoč: „Zakaj škof ne bi povedal, kaj misli o prikazni, ki se je prikazovala v Jami? Če je prikazen lažnjiva, ali ni škofova dolžnost, poučiti vernike, da prikazen ni od Boga? Če je pa prikazen resnična in Božja, ali ni njegova dolžnost, ustavljati se prefektu, ki romarje odriva od Jame? Ali čudeži, ki so zbegali deželsko gosposko in ki so navdušili brezštevilne množice, ali ti čudeži niso vredni, da bi še škof zmenil za-nje? Ali trdovratno ško¬ fovo molčanje ne daje prefektu potuhe? Ali so duhovni slepi za svetli blišč tolikih čudežev, ki se gode na Jamskem studencu? Ali imajo toliko opraviti v cerkvi, da ne utegnejo pogledati vsemogočne roke Božje, ki se je prikazala zunaj cerkve, pri Masa- bjelskili skalah ?“ Tako so množice godr¬ njale in godrnjanje je raslo. Duhovnom so očitali malomarnost, škofu pa boječnost. 185 . Pa škof Lovrenc se vender še ni nič ganil. Verovati ni lahko. Če je tudi škof imel toliko jasnih dokazov, vender je še dvomil, ali je kaj resnice na govorici ljudi, in se je obotavljal kaj storiti. Kakor apostelj Tomaž ni hotel verjeti pričevanju drugih učencev in svetih žen, tako tudi škof Lov¬ renc ni hotel verjeti ljudem, ki so mu pri¬ povedovali o čudežih. Nič ni hotel povedati, kaj misli o Jamski prikazni in o Jamskih ozdravljenjih. Kot škof bi bil lahko dal preiskovati, kaj je resnice na vseh tistih čudežih, pa ni hotel; mislil si je, morebiti je bila Bernardka v zmoti glede prikazni in morebiti so tudi ljudje v zmoti glede čudežev. Škof sicer ni bil zadovoljen, da je prefekt ukazal Jamo oropavati in zapreti, pa se mu vender-le ni hotel ustavljati. Molčal je. Poslal je celo vsem duhovnom svoje škofije ukaz, naj v pridigah svare ljudi, da ne bi počenjali kakih nerodnosti. Tako duhovni niso pomagali Jamski prikazni 18G in romarjem, ki niso smeli k Jami, ampak pomagali so deželski gosposki, ki je hotela čudeže potlačiti. Božja previdnost je hotela, da je pri¬ kazen presvete Device premagala vse ovire brez pomoči duhovnov. Hotela je, da so vanjo najnaprvo verovali priprosti kristijanje in najnazadnje še le škof, tako da so tu, ka¬ kor sveti evangelij pravi, zadnji bili prvi, prvi pa zadnji. Ljudje pa niso bili tako počasni v veri, kakor škof. Najsrčnejši se niso zmenili za sodišča in njih kazni. Brez strahu so po¬ vedali svoje ime čuvajem, ki so prežali pri vhodu na mestni svet, potem so prekoračili ograjo in so šli molit pred Jamo. Veliko je bilo takih, ki so radi plačali kazen, samo da so prišli k čudodelnemu studencu; še več je bilo pa takih, ki so skušali uiti ostrim stražam sovražne gosposke. Časih so se romarji ognili ograjam, ter so prišli k Jami po stranskih potih, kjer ni bilo ču¬ vajev. Kterega izmed sebe so pustili za se- 187 boj, ki je stal na straži in ki jim je dal kako znamenje, če so se policaji bližali. Tako težavno so prinašali bolnike k čudo¬ delnemu studencu. Ko je gosposka za vse to izvedela, pomnožila je straže in zastavila tudi vse steze in stranska pota. Potem je bilo tudi veliko takih, ki so po noči preplavali deroči Gav, da so šli molit pred Jamo in pit iz čudežnega stu¬ denca. Ker se je to godilo po noči, zato jih čuvaji niso mogli videti in vzeti na protokol. Veliko jih je hotelo kazni oditi s tem, da so poklekovali pred samimi koli, še zunaj meje mestnega sveta. Kaj več jili je pa hodilo na desni Gavski breg, nasproti Jami. Ke- ktere dni je bilo ondi silo veliko ljudi, kterim pa niso nič mogli: zakaj svet, ka¬ mor so priromali, je bil last zasebnikov, ki so menili nebeški blagoslov s tem na-se potegniti, da so romarjem dovolili prihajati na tiste travnike, ondi poldekovati, moliti ter gledati proti Jami in čudežnemu studencu. 188 Časih so od daleč prišli mrtvoudni, slepi in drugi revni bolniki, kterih zdrav¬ niki ne morejo ozdravljati, ampak le sam Bog; hodili so k županu in so ga prosili s sklenenimi rokami, da bi jim dovolil po¬ skusiti zadnji pomoček pri čudežnem stu¬ dencu. Zupan se je trdovratno držal pre¬ fektovega ukaza. V imenu višje gosposke ni dajal privoljenja. Bolnike so devali na pro¬ tokol. Ta neusmiljenost je bila grozna. Bilo je kakor tako doseženo, da ne¬ koliko dni ljudje niso nič več očitno hodili čez ograjo. Duhovni so izgubljali veljavo, in za¬ stonj so si prizadevali pomiriti ljudi in jim dopovedati, da' morajo deželsko gosposko Spoštovati. Veliko spoštovanja je izgubil tudi Lurški župnik, ki je bil prej tako priljubljen in spoštovan. Homarji so neki dan planili čez ograjo v gostih gručah, drli so k Jami, iz studenca pili in ondi molili. Policaji niso vedeli, kaj bi s temi brezštevilnimi ljudmi, zato so se odmaknili in niso branili množici. Potem so zopet pomnožili čuvaje. Ko so množice tako prihajale, med¬ tem je Bernardka v trdo zbolela, tako je bila zdelana od naduhe in gotovo tudi od mnogih obiskovalcev, ki so jo hoteli videti in slišati. Škof je močno želel umiriti ljudi in odpraviti vse, kar je razburjalo množice, zato je tudi porabil to priliko, da je dal Bernardkinim staršem svetovati, naj bi de¬ klico poslali v Kotreske toplice, ki so prav blizu Lurda. Tako je bilo moči,, deklico od¬ tegniti tistim razgovorom, tistim vprašanjem, tistim pripovedovanjem o prikazni, ki jih je ves svet rad poslušal in ki so netila navdušenost ljudi. Starši so res Bernardko izročili teti, ki je tudi sama šla v Kotreske toplice in ki je prevzela male stroške za deklico. Bolna Bernardka, ki je želela tihote in miru ter skušala bolj ko bolj odtegniti se splošni radovednosti, bila je v toplicah meseca junija dva ali tri tedne. 190 Molitev. Lurška Mati Božja, moli za vse katoliške škofe in izprosi jim sedmero darov svetega Duha, ktere sami dele vernim pri sveti birmi. Izprosi jim dar modrosti, da bodo ljubili Božjo voljo in modro vodili svoje škofije. Izprosi jim dar umnosti, da bodo raz¬ umeli resnico in jo urneli braniti proti nasprotnikom resnice. Izprosi jim dar sveta, da si bodo vedeli vselej prav svetovati, kadar bodo izbirali ljudi za važna opravila ali kadar bode treba to ali ono ukreniti v pospeh Božjega kraljestva. Izprosi jim dar moči, da se ne zboje nikakeršne moči, nikaker- šne ovire, kadar bo treba braniti sveto Cerkev, kadar bo treba razvade in pregrehe izkoreniniti izmed kristijanov. 191 Izprosi jim dar učenosti, da ne bodo le sami prav spoznali Boga, Njegovih lastnosti, ampak da bodo tudi vse njih besede in pisma prižigala luč izpoz- nanja Božjega. Izprosi jim dar pobož¬ nosti, da bodo njih duše vedno skle- nene z Bogom, in da bo Bog živel v njih srcih, kakor je živel v srcu svetega Pavla. Izprosi jim dar strahu Božjega, da se ne bodo nobene reči bolj bali kakor greha, zanemarjenja svojih dol¬ žnosti in sodbe Božje. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 23. dan. ^Kolikor bolj se je junij nagibal h koncu, toliko bolj so se imenitni ljudje bližali Pi¬ renejskim toplicam. Bernardka se je vrnila v Lurd k svojim staršem. Od vseh vetrov 192 so v toplice vreli topličarji, turisti, popot¬ niki in učenjaki, ki so prihajali po vseh Evropskih cestah. Po pustih hribih, ki so bili samotni druge letne čase, naselilo se je počasi silo veliko imenitnih prebivalcev bo¬ gatih mest. Meseca julija so se Pireneje spreminjale v Pariško, Londonsko, Plimsko in Berlinsko predmestje. Francozi in tujci se ondi srečujejo v krčmah, shajajo se v toplicah, sprehajajo se po stezah, jezdarijo ob bregovih gorskih potokov, po strmih vrhovih ali po cvetočih senčnatih dolinah. Bog je ravnal po svojih večnih sklepih. Kakor se je nekdaj v Betlehemu prej po¬ kazal pastirjem kakor kraljem, tako je v Lurdu izprvega sklical hribovce in reveže, in potem še le bogate in učene ljudi, da bi gledali Njegovo delo. Iz Kotreza, iz Sen-Soverja,') iz Obona, -) iz Banjera Bigox - skega ;i ) so tujci hiteli v ') Saint-Sauveur. ’) Eaux-Bonnes. 3 ) Bagneres de-Bigorr«. 193 Lurd. Po mestu so se bliskale svetle ko¬ čije, v ktere je bilo, po tamošnji navadi, vpreženo po čvetero krepkih konj, ki so imeli svetlo-pisano opravo z glasnimi kra- guljčki. Večina romarjev in popotnikov se ni zmenila za prepovedi in ograjo. Nič se niso bali protokolov in hodili so k Jami: eni iz pobožnosti, drugi iz radovednosti. Bernardka je dobivala neznansko veliko obi¬ skovalcev. Hoteli so videti in so tudi videli ozdravljene osebe. Po toplicah so govorili le o Bernardki, o prefektu Masjju, o Jam¬ skih ozdravljenjih. Časih je bila policijska vnetost in srčnost samega Zakometa v trdih skušnjah. Imenitne osebe se niso zmenile za ograjo. Velika zadrega. Neki dan je bil osorno ustavljen tujec lepega in veličastnega obličja, ki je stopal proti kolu in hotel iti k skalam Masabjelskim. Policaj mu reče: „Tukaj se ne hodi.“ Naglo mu neznanec odgovori: „Boste videli, da se hodi,“ in stopi brez strahu na mestni svet ter jo krene proti Jami. 13 „ Vaše ime ? Vzamem vas na protokol, reče policaj. „Imenujem se Ludovik Veljot, “ ') od¬ govori tujec. Ko je na protokol jemal imenitnega pisatelja, medtem je neka gospa prestopila mejo nekoliko korakov zadaj, in pokleknila pred deskovo ograjo, ki je oklepala Jamo. Skozi ograjne špranje je gledala čudežni stu¬ denec in molila. Čuvaj je zapazil klečečo gospo, popusti gospoda Veljdta, steče k ženi, ki je molila in ji reče: „Gospa, ni dovoljeno tukaj moliti. Imeli se boste zagovarjati pred mirovnim sodnikom, ki sodi kot zadnje so¬ dišče. V imenu postave vas vzamem na protokol. Vaše ime?“ — Gospa odgovori: „Ze dobro, imenujem se Briat") iu sem odgajateljica Njegove Visosti cesarjeviča. “ Ta strahoviti Žakomet je spoštoval mogočne ljudi, zato jih ni jemal na pro¬ tokol. Večkrat so se ponavljali takšni pri¬ zori. Žalostna prikazen: mogočnim se ni nič ‘) Veuillot. ’) Bruat. 195 zgodilo, ko so prelamljali prepoved, reveži so bili pa kaznjevani. Bila je dvojna vaga in dvojna mera. Vsi so bili teli misli, da ne more vedno tako biti in da je že enkrat vender treba natanko določiti, kaj je s tistimi nad- naturnimi dogodki, s tistim resničnim ali lažnjivim prikazovanjem Matere Božje, in s tistimi resničnimi ali izmišljenimi ozdravljenji. Bilo je potrebno, da Cerkvena gosposka na¬ tanko preišče vse te reči. Tujci, ki so bili v tistem kraju le za malo časa, začudili so se močno, da duhovska gosposka popolnoma molči in da se, kakor je bilo videti, za vse to nič ne zmeni. Zabavljali so čez deželsko gosposko, da se vtika v take stvari, pa tudi čez duhovsko, da se toliko časa nič ne gane. Škofje vedno dobival pisma, naj bi že kaj storil ter dal preiskovati, kaj je re¬ snice na Jamskih prikaznih in ozdravljenjih. Od mnogih strani je dobival verjetne za¬ pisnike o čudežnih ozdravljenjih, ki so bili podpisani od veliko prič. 13 * 196 16 . julija, praznik Karmelske Matere Božje, je Bernardka zopet po nekoliko me¬ secih zaslišala v sebi glas, ki jo je klical, pa nič več ne k skalam Masabjelskim, ki so bile ograjene in stražene, ampak na desni Gavski breg, na tiste travnike, kjer se je množica shajala in molila, da se ji ni bilo treba bati zapisnikov in kazni. Bilo je oh osmeh zvečer. Toliko da je deklica po¬ kleknila in začela moliti rožni venec, že se ji prikaže presveta Mati Jezusa Kristusa. Gav, ki je ločil Bernardko od Jame, je ne¬ kako nehal biti za oči dekletove. Dekle je videlo pred seboj le blagoslovljeno skalo, ki se mu je zdela tako blizu kakor druge krati, in pa brezmadežno Devico, ki se mu je prijazno smehljala, Ne ena besedica ni prišla iz nebeških ust. Kar nagne prikazen glavo, kakor da se hoče posloviti za dalje časa ali celo za vselej. Potem izgine in se vrne v nebesa. To je bila osemnajsta in — zadnja prikazen. 197 V tistih krajih so se takrat ustavili možje, ki so imenitni v krščanskem svetu, kot: Nadškof Oški, ') škof Mompeljerski, škof Soasonski, -) Ludovik Veljot, glavni urednik časnika ,,Univerza 1 '; ;i ) manj poznane, pa imenitne osebe, gospod Resegjer, nek¬ danji poslanec; gospod Ven, 4 ) glavni inženir rudokopstva, generalni nadzornik Pirenejskih toplic, in veliko družili izvrstnih katoličanov. Vsi ti so preiskovali nenavadne dogodke, ki so se vršili pri Lurški Jami; vsi so videli in izpraševali Bernardko; vsi so verovali ali se nagibali k veri. Pripovedujejo o nekem prav spoštovanem škofu, tla se ni mogel ubraniti ginenosti, ko je poslušal tako živo, tako priprosto in tako verjetno Bernardkino pripovedovanje. Ko je škof gledal to malo deklico, na ktero je Mati Božja uprla svoje oči, ni se mogel ustaviti prvemu vzkipu svojega srca: in on, škof, poklekne pred ponižno deklico ter ji reče z zamolklim gla- ') Aucl. 3 ) Soissons. 3 ) Univers. *) Vene. 198 som: „Moli za-rne, blagoslovi mene in moje vernike. “ Lurški župnik, ki je bil zraven, vikne: »Vstanite gospod! Vi imate blagosloviti to deklico, “ in urno ga prime za roko, da mu pomore vstati. Ce je tudi župnik naglo po- mogel, vender ga je Bernardka že prehi¬ tela. Vsa zbegana v svoji ponižnosti nagne glavo pred škofom, ki jo je blagoslovil s solzami v očeh. Vsi ti dogodki, kakor tudi pričevanje toliko važnih mož, ki so bili popolnoma prepričani po svojih lastnih preiskavah, morali so močno ganiti učenega in bistro¬ umnega Tarbskega škofa. Škof Lovrenc je izpoznal, da je zdaj treba govoriti, in je spregovoril. Izdal je 28. julija pastirski list, ki se je precej razglasil po vsi škofiji, in ki je napravil silo veliko hrupa: zakaj vsak je spoznal, da bodo kmalu razjasnjene ne¬ navadne reči, o kterih so ljudje govorili že toliko časa. V pastirskem listu popisuje škof, kako je baje Bernardka imela prikazni, kako je začel studenec izvirati in kako se ondi zdaj gode ozdravljenja; in li koncu pravi, da je ustanovil komisijo učenih mož, ki naj preiščejo, kaj je resnice na pripove¬ dovanju ljudi. Toliko da je škof izdal pastirski list, kar dobo pismo od gospoda Ilulanda, mi¬ nistra bogočastja. Minister roti škofa, naj ustavi romanje k Jami, ter očitno zavrže in obsodi vse, kar se godi pri Jam¬ skem studencu. Škof mu pa odpiše, da Jamskih dogodkov zavreči ne more, ker jih še ni preiskoval; in pravi, da je sestavil preiskovalno komisijo; potem še le da bo vedel povedati, kaj imajo verniki misliti o Jamskih prikaznih in ozdravljenjih. Ravno takrat, ko je škof Lovrenc v imenu vere ukazal preiskovati nenavadne dogodke, ktere je deželska gosposka hotela zadušiti kar tako, brez vsega preiskovanja; ravno tisti dan, ko je škof odpisal ministru bogočastja, je izvrstni profesor kemije na 200 Tuluski') univerzi, gospod Filliol, oddal učenostno sodbo o vodi Lurške Jame. Učeni profesor je dokazal, da je razkroj gospoda Laturja Trijskega popolnoma lažnjiv, in da Jamska voda nima v sebi nič zdravilnih tvarin. Gospod Filhol je pisal Lurškemu županu: „Nenavadna ozdravljenja, ki so se baje zgodila po rabi Jamske vode, se ne morejo, vsaj ne pri dandanašnjem stanju vede, razložiti po naturi soli, ki jih je razkroj v nji našel. Ta voda nima v sebi ne ene tvarine, ki bi ji dajala kako posebno zdra¬ vilno moč. Pije se lahko brez škode . 11 Tako je učeni Filliol na laž postavil gospoda La¬ turja Trijskega in vse tiste, ki so trdili, da ima Jamski studenec v sebi zdravilno moč. Molitev. Litrska Mati Božja, prosimo te za vse tiste, ki po šolali uče našo mladino, naj bi dajali pričevanje le ') Toulouse. 201 resnici, kakor slavni profesor, ki je izrekel konečno sodbo o Lurški vodi; naj bi našo mladino vodili po potu resnice, svete vere in pobožnosti; naj bi našo mladino vzgajali v verne kristijane in koristne državljane. Pro¬ simo te tudi za našo učečo se mla¬ dino : varuj jo, vodi jo, da se ne izgubi na razpotjih življenja, da ne utone v valovili skušnjav in pregreh. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 24. dan. ŽCn je škof oddal svoj pastirski list, go¬ spod Filhol pa svoj razkroj, niso gospodje baron Mast, Ruland in Žakomet imeli ni- kakeršne pretveze, da bi še ljudem zapirali pot do Jame z ograjo, s čuvaji in s kaznijo. 202 Prepovedali so hoditi na mestni svet, češ, da je dobro za vero, konec narediti obžalovanja vrednim prizorom, ki se gode pri Masabjelski -lami. — Ta pretveza je bila zdaj gosposki odvzeta, ko je škof pre¬ vzel preiskovanje vsega tistega, kar je dobro za vero. Prepovedali so piti iz studenca, ki je začel izvirati pod rokami zamaknene Ber¬ nardke, češ, da je županova dolžnost, skr¬ beti za očitno zdravje; da so resni nagibi za misel, da ima ta voda v sebi rudninske tvarine; in da previdnost svetuje, rabiti jo še le potem, ko učenostih razkroj razloži, ktere bolezni bi se dale ž njo ozdravljati. Ko je gospod Filbdl dokazal, da voda nima nikakeršne rudninske tvarine in da se tedaj more piti brez nevarnosti, je v imenu vede in zdravilstva uničil tisto hinavsko skrb za očitno zdravje. Ko bi bila deželska gosposka s temi razlogi mislila pošteno, ne pa. hinavsko, mo¬ rala bi bila zdaj pustiti ljudem piti iz 'ti- 203 stega studenca, o kterem je veda razglasila, da prav nič ne škoduje. Pa ne! deželska gosposka je vender-le še branila hoditi k Jami in piti iz studenca. Zdaj so pa brezverni časniki naredili strašanski hrup proti škofu, ki je sestavil preiskovalno komisijo, proti Bernardki in proti čudežnim ozdravljenjem. Pisali so, da da je Bernardka malopridna sleparica, da je treba škofovo preiskovalno komisijo raz¬ gnati in da se kratkomalo ne sme zidati kapelica na čast Matere Božje. Katoliški časniki so pa pisali, da je škof prav storil, ko je sestavil komisijo, ki ima preiskovati Jamske dogodke; se bo vsaj izvedelo, kaj je resnice na čudovitih ozdravljenjih: naj se resnica izve. Tako so bili ljudje razdeljeni v dve stranki. Nejeverniki so rekli: „Nič ni treba preiskovati Jamskih ozdravljenj!“ Verniki so pa govorili: „Le preiskuje se naj!“ Pričkanje glede Jame je bilo po čas¬ nikih dognano. Na Francoskem in v drugih 204 deželah so ljudje lahko sodili, ne o resnič¬ nosti Jamskih ozdravljenj, ampak o tem, da se v nekem kotu cesarstva ni smelo moliti pred Jamo, piti iz studenca in pre¬ iskovati ozdravljenj. Vsa zaničljiva množica brezverskih časnikov je omolknila in naj- brže obžalovala, da je toliko hrupa naredila glede Jamskih dogodkov. Brezverci niso nič druzega dosegli, kakor da so glas o tolikih čudežih raznesli v vse dežele. Z Laškega, z Nemškega in družili krajev so ljudje po¬ šiljali pisma v Lurd, da bi se jim poslalo nekoliko kapljic blagoslovljene vode. Minister bogočastja, gospod Bulami, je še vedno hotel ustaviti Božjo moč. Pri Jami so Zakomet in čuvaji še vedno stra¬ žili noč in dan ter vlačili vernike pred so¬ dišče. Sodnik Diprat je še vedno obsojal. -Gospod prefekt Masi nikakor ni hotel od¬ preti romarjem pota do Jame, in kljuboval je še vedno nejevoljnim množicam in Jam¬ skim čudežem. Dobro se mu je zdelo, da je bil, on sam, močnejši od množic, moč- 205 nejši od škofa, močnejši od zdrave pameti, močnejši od čudežev. Druge pomoči zdaj ni bilo, kakor obrniti se naravnost do samega cesarja, naj bi on dovolil hoditi k Jami in piti iz studenca. Oški nadškof in neki bivši po¬ slanec sta šla sama k cesarju Napoleonu III., ki je bil takrat v Biaricu, ') ter sta mu govorila, kaj vse počenja prefekt Masi. Tudi je cesar ravno tačas dobival veliko pisem, v kterili je bil lepo prošen, naj bi odpravil silovito prepoved prefekta M as (ja. Neko pismo se glasi: „Cesar, nič nočemo določevati, ali se je res kaka prikazen pri¬ kazovala pri Lurški Jami ali ne. Resnica je, da še nobenemu ni škodoval ta studenec, ki je nagloma začel izvirati in ki šo nam ga zaprli, če je tudi učenostni razkroj skazal, da ni prav nič škodljiv; resnica je pa tudi, da veliko ljudi ravno nasprotno trdi, da so ondi ozdraveli. V imenu pravic 'j Biarritz. vesti pustite vernikom ondi moliti, če se jim ljubi. V imenu najnavadnejše človeko¬ ljubnosti pustite bolnikom, da se hodijo tjekaj zdravit, če je že tako njih upanje. Y imenu proste vednosti pustite ljudi, ki hote stvari preiskovati ter odkriti zmoto ali skazati resnico. “ Ko je Napoleon III. tako natanko po¬ izvedel o nespametnih silovitih naredbah, s kterimi so minister, prefekt in njih urad¬ niki pripravljali vlado ob veljavo, zablisnilo je baje njegovo motno oko v hudem srdu; krčevito je z ramami zmajeval, in oblak velike nejevolje je spreletaval njegov obraz. Zazvoni krepko in reče služabniku: „Nesite to na telegraf . 11 Bilo je kratko pismo na Tarbskega prefekta, v kterem je cesar za¬ povedal, precej odpraviti prepoved glede Lurške Jame in pustiti ljudem prosto pot. Neki deček iz Sent-Justfna,') Janez Tamburne,' ! ) je bil že nekaj mesecev močno ‘) Saiut-Justin. -) Tambouine. 207 bolan na desni nogi. Trpel je hude bole¬ čine, da se so mu udje kar zavili in da se je noga same bolečine popolnoma zaobrnila na venkaj. Ves život je oslabel vsled vedne bolečine, ki je otroku jemala spanec in slast do jedi. Janez je hiral. Njegovi precej premožni starši so poskusili vsa zdravila, ki so jih nasvetovali tamošnji zdravniki. Nič ni moglo odpraviti zastarele bolezni. Zatekli so se k Blusonskim ') toplicam in k zdravilnim kopeljim. Pa vse to je bilo zastonj. Starši so izgubili vse upanje v zdravila. Popustili so zdravnike in obrnili so se s svojim zaupanjem na „ Mater usmi¬ ljenja* 1 , ki se je baje prikazovala v skalah Masabjelskih. Leta 1858, dne 23. septembra, se je žena Tamburne pripeljala v Lurd z Janezom. Pot je bil dolg kakih petdeset kilometrov. Ko sta se pripeljala v mesto, nesla je mati svojega nesrečnega sina v na¬ ročju k Jami. Kopala ga je v čudežni vodi, ') Blousson. 208 in prisrčno je prosila tisto, ki se v lita¬ nijah imenuje ,,Zdravje bolnikov Deček se je nekako zamaknil. Njegove oči so bile odprte popolnoma, usta pa le na pol. Vi¬ delo se je, kakor da je gledal nekaj po¬ sebnega. Mati ga vpraša: „Ivaj gledaš?“ Deček odgovori: „Vidim ljubega Boga in Mater Božjo." Uboga žena se pi’i teh besedah zgane na dnu svojega srca. Čuden pot ji stopi na obličje. Deček se zave in zavpije: ..Mati, ozdravljen sem. Ne čutim nič ječ bole¬ čine. Lahko bi hodil. Čutim se močnega, kakor nekdaj.“ Janez je govoril resnico: bil je ozdravljen. Peš se je vrnil v Lurd. Ondi je jedel in spal. Tisti hip, ko ga je bolezen popustila, vrnil se mu je spanec in jed mu je šla zopet v slast. Drugi dan je žena Tamburne še enkrat skopala svo¬ jega sina pri Jami in je dala maševati v Lurški cerkvi v zahvalo. Potem sta se oba, dva vrnila domov, pa nič več z vozom, ampak peš. Glas o tem dogodku se je prav 209 naglo razširil po trgu, kjer je ves svet poznal Janeza. Od vseli strani so hiteli gledat ga. Molitev. Lurška Mati Božja, prosimo te za kralje in cesarje vsega sveta, naj bi se vselej za resnico in pravico po¬ tegnili, kakor se je francoski cesar glede Lurške Jame. Vsem vladarjem in njih svetovalcem izprosi od svetega Duha razsvetljenja, da bodo dajali take po¬ stave, ki bodo pospeševale korist po¬ štenih ljudi in svete Cerkve, in ki bodo med nami odpravljale nerodnosti in pregrehe; izprosi jim razsvetljenja, da bodo nastavljali take uradnike, ki bodo natanko spolnjevali Božje za¬ povedi in državne postave. — Lur¬ ška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 14 210 25. dan. '^Mesarjev telegram, ki je veleval podreti ograjo ter ljudem pustiti prosto pot do Jame, omamil je prefekta Maslja, kakor strela. Ni mogel prav verjeti, kaj se ž njim godi. Bil je v velikih zadregah. Sram ga je bilo, po¬ dreti Jamsko ograjo, ktero je dal sam tako mogočno postaviti navkljub Bogu, škofu in romarjem; cesarju ustavljati se pa ni upal. Pisal je cesarju, pa cesar je bil nepremak¬ ljiv ; ograja se mora podreti. Ljudje so že nekoliko vedeli o tem, kar je cesar ukazal iz Biariea, bodisi da so sami uradniki kaj izbleknili, bodisi da so kaj razglasile osebe, ki so bile v tem oziru poslane k cesarju. Vse je govorilo o tem ukazu. Prefekt ni teh govoric ne potrdil ne zavrnil. Naložil je Žakometu in njegovim služabnikom, naj nikogar več ne vzemo na protokol in naj odpravijo stražo: ograja naj pa še stoji. Mislil je, da ljudje, ko dobodo prostost, sami podero ograjo in kole, na 211 kfcerih je bilo zapisano, da se ne sme sto¬ piti na soseskin svet. Gospod Masi je sicer dobro računil, pa se je vender-le uračunil. Če tudi policija ni nič več prijemala romarjev, vender so ljudje še vedno hodili molit na levi Gavski breg. Kakor poprej, je tudi zdaj le malokdo stopil na soseskin svet. Nihče ni podiral ne kolov ne ograje. Ko nam je znano, kaj je Napoleon III. ukazal iz Biarica, sklepamo lahko, daje to stanje postalo nevarno za prefekta. Vsak hip se mu je bilo bati, da ne bi bil za¬ tožen pri cesarju zavoljo tega, ker neče očitno preklicati svoje prepovedi in ker neče podreti ograje. Gotovo se je vsako uro tresel, da ne bi dobil kakega strašnega pisma, ki bi ga spravilo ob cesarsko službo. September se pomika h koncu. Takšne so bile zadrege, ko je minister gospod Fuld ') dobil priliko iti v Tarb in 14 * ') Fould. 212 priti celo v Lurd. Ne vemo, ali je ta go¬ spod kaj govoril o cesarju ter pomnožil prefektov strah, ali je baron Masi dobil kak nov telegram, še strašnejši od [prejšnjega. Vsekako je gospod Masi, prisiljen od ne¬ znane moči, postal 3. oktobra voljan kakor drobna slamica 1 , in njegova mogočna svoje- glavnost se je naglo pobesila. Drugi dan je v cesarjevem imenu zapovedal Lurškemu županu, naj očitno prekliče prepoved in naj da odpraviti ograjo po Zakometu. Gospod župan Lakade se ni obotavljal, kakor gospod Masi. Ta ukaz ga je rešil težke butare, ktero je nosil, ko je poskušal, po volji storiti prefektu in množicam, ne¬ beškim močem in človeški oblasti. Domiš- ljaval si je, kakor navadno neodločni ljudje, da je bil vedno za stvar, ktera je zmagala. V tem smislu je izdal slovesen razglas: „Prebivalci Turškega mesta! Dan, po kte- rem smo tolikanj hrepeneli, je napočil; premagali smo s svojo modrostjo, s svojo stanovitnostjo, s svojo vero, s svojo srčnostjo. “ 213 Tromba je bučala in boben je bobnal po vsem mestu, da so ljudje vreli poslušat razglas. Ob enem je bil nabit na zide sle¬ deči plakat: „ Županstvo Lurškega mesta je vsled prejetega ukaza odpravilo prepoved, ktero je dalo 8. junija leta 1858. V Lurdu, v županiji, 5. oktobra. Lakade, župan. “ Medtem so šli Žakomet in mestni policaji k Jami, da bi odpravili ograjo in kole. Ondi je že bila množica. Eni so kleče molili in si prizadevali, da se ne bi dali motiti po šundru; zahvaljevali so se Bogu, da je naredil konec preganjanju. Drugi so stali, pomenkovali so se na tiho in gineni pričakovali, kar se je imelo zgo¬ diti. Veliko žensk je molilo rožni venec. Več jih je imelo v roki bučnico ali ste¬ klenico, hote jo napolniti ravno ondi, kjer je studenec izviral, čez ograjo so metali cvetlice v Jamo. Ograje se ni nihče dotaknil. Tisti, ki so jo očitno postavili iz nasproto- 214 vanja do Božje moči, morali so jo tudi očitno odpraviti ter se tako ponižati pred človeško voljo. Žakomet pride. Če se je tudi njegovo telo nekoliko treslo in če se je tudi iz nje¬ govega bledega obličja dalo sklepati na no¬ tranjo ponižanost, vender se je vedel, kakor da ni premagan. Spremljan je bil od slu¬ žabnikov, ki so imeli sekire in krampe. Sel je skozi množico in se je postavil proti ograji. Neko zamolklo mrmranje, neki po- samni kriki so se slišali med množico. Ko¬ misar stopi na kamen, in pokaže z roko, kakor da hoče govoriti. „Prijatelji moji,“ govoril je baje Žakomet, „ ograja, ktero je na mojo veliko žalost postavila soseska na višje povelje, ima biti odpravljena. Kdo je trpel več kakor jaz zavoljo zapreke, ki je bila stavljena vaši pobožnosti ? Tudi jaz sem bogomolen, prijatelji moji, in imam vero, kakor vi. Ali uradnik ima, kakor vojak, le eno gaslo: to je dolžnost, dostikrat ne¬ usmiljena dolžnost, ubogati. Odgovornost ne 215 pade na-nj. No! prijatelji moji, ko sem bil priča vaše čudovite mirnosti, vašega spo¬ štovanja do gosposke, vaše stanovitne vere, poročal sem o tem višji gosposki. Prijatelji moji, poganjal sem se za vašo stvar. Pravil sem: „Zakaj bi se branilo moliti v Jami, piti na studencu? Ljudje nikomur nič ne prizadenejo. “ Tako je bila, prijatelji moji, prepoved zrušena; tako sva gospod prefekt in jaz sklenila, za vselej podreti ograjo, ki je bila tolikanj zoprna vam, še bolj pa meni.“ Množica je hladno molčala. Neki mladi ljudje so šepetali in se smejali. Videlo se je, da je bil Žakomet zbegan, ker ni mogel ljudi preslepiti. Ukazal je služabnikom po¬ dreti ograjo. Neznansko veselje je bilo v Lurdu. Ves tisti popoldan so množice od¬ hajale in prihajale po Jamskem potu. Pred Masabjelskimi skalami je klečalo silo veliko vernikov. Prepevali so svete pesmi in molili so litanije Matere Božje: „Devica mogočna, za nas Boga prosi. “ Pili so na studencu. Verniki so bili prosti. Bog je zmagal. 216 Vsleil dogodkov, ki smo jih opisali, ni mogel gospod Masi' nič več ostati v ti¬ stem kraju. Cesar ga je premestil drugam, brž ko je bila prva prefektura izpraznjena v cesarstvu. Po nekem posebnem slučaju je to bila prefektura v Grenobli. Baron Masi se je umaknil Lurški Materi Božji, da je prišel k Šaleški-) Materi Božji. Tudi Zakomet je bil prestavljen v drug okraj. Cesarski prokurator gospod Ditiir je tudi dobil kmalu drugo opravilo. Gospod Lakade je še ostal župan. Ce je tudi škof Lovrenc sestavil pre¬ iskovalno komisijo že zadnje dni meseca julija, vender ji ni dovolil precej preisko¬ vati, ker je hotel, da bi se ljudje sami od sebe prej nekako pomirili. To se je tudi potrdilo. Po burnih prepirih francoskih čas¬ nikov in po silovitih naredbah prefekta Ma- sija je bil pot do Jame odprt, in nič več se ni bilo bati, da bi kak policaj ustavil ško- ') Grenoble. 3 ) Salette. 217 fijsko komisijo, ki bi šla k skalam Masa- bjelskim izvrševat svoje delo in preiskovat sled Božje roke. 17. novembra pride komisija v Lurd. Izpraševala je Bernardko. Mlada deklica je pripovedovala, kako se ji je Mati Božja pri¬ kazovala, kako je ukazala zidati kapelico na Masabjelskem skalovju, kako je začel studenec nagloma izvirati in kako si je pri¬ kazen sama dala ime »Brezmadežno spo- četje“. Komisija je videla na lastne oči mo¬ gočni Božji studenec. Prehodila je Tarbsko, Oško in Bajonsko ') škofijo, in je pred-sfe klicala tiste, o kterih je bilo rečeno, da so bili čudovito ozdravljeni. Natanko je pre¬ iskovala izvenredna ozdravljenja, ki so se zgodila po Jamski vodi. Skazala je veliko čudežev. Molitev. Lurška Mati Božja, odprla si pot romarjem do Jame, kjer so smeli zopet 'j Bajonne. 218 od blizu opazovati duplino, v kteri si se prikazovala, kjer so smeli moliti in na tvojo čast prepevati zahvalne pesmi, kjer so smeli piti iz studenca, ki je začel izvirati na tvojo mogočno besedo: prosimo te, nam pa odpri ne¬ besa, kjer bodemo imeli še večje ve¬ selje, kakor romarji, ki so zopet do¬ bili pravico poljubljevati kraj, kterega si posvetila s svojim prikazovanjem; odpri nam nebesa, kjer te ne bodemo nič več gledali v podobah, ampak v resnici, iz oči v oči. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 26 . dan. mestu Neju, v kterem je bil mladi Henrik Bisket čudovito ozdravljen pred ne¬ koliko meseci, bližala se je smrti postarna 219 vdova Magdalena Iiizan.') Njeno življenje je bilo že vsaj kakih 24 ali 23 let dolga vrsta bolečin. Leta 1832 je zbolela za ko¬ lero, in potem je nekoliko ohromela na celi levi strani: šepala je in po hiši je mogla storiti le nekoliko stopinj, in še to le primši. Jiedkokedaj, dvakrat ali trikrat na leto, sredi poletja, so jo ljudje podpirali ali skoro nesli v Nejsko cerkev, ki je bila dosti blizu njene hiše, da je bila pri sveti maši. Brez tuje pomoči ni mogla ne po¬ klekniti ne vstati. Neprenehoma je kri bru¬ hala. Njen želodec ni mogel prenašati težkih jedi. Mesna polivka, grahova juha in kava je vender zadostovala, da je ostal slab pla¬ menček življenja v njenem bornem životu. Vedno je zeblo ubogo ženo. Še celo v naj¬ večji vročini meseca julija ali avgusta so ji morali kuriti peč neprenehoma, da se je pri nji grela, slone v starikavem bolniškem naslanjaču. Zadnjih 10 ali 18 mesecev se ') Rizan. 220 je njeno stanje posebno shujšalo: leva stran je popolnoma ohromela, in desna je začela hrometi. Njeni sčimžani udje so silno otekli, kakor časih pri vodeničnih. Zame- nila je starikavi naslanjač za posteljo. Tu se ni mogla nič ganiti, tako je bila slaba, in morali so jo obračati in prelagati; bila je kakor mrtva stvar. Tudi čutila ni več. „Kje so moje noge ? “ vprašala je časih, kadar so jo nekoliko preložili. Njeni udje so se tako rekoč zvili v klopčič. Dva zdravnika sta jo zapored zdravila. Gospod doktor Talamon') je rekel že zdav¬ naj, da je neozdravna, in če jo je še po- gostoma obiskoval, delal je to le iz prija¬ teljstva. Gospod doktor Sibervjel je na silno prošnjo napisal bolnici nekaj zdravil, pa precej je spoznal, da nič ne pomagajo; tudi ta se je odpovedal vsakemu upanju. Ker je morala bolnica vedno ležati, naredili ste se ji dve šeni, ena na prsnem ') Talamon. 221 duplu, druga na lakotnici. Na strani se je njena koža v več krajih predrgnila samega premikanja po postelji, da se je videlo golo in krvaveče meso. Smrt se je bližala. Žena Rizan je imela dvoje otrok. Njena liči, Libina, je stanovala pri nji in ji je neprenehoma stregla. Njen sin Koman je bil trgovski pomočnik v Bordozu.') Ko je bilo vse upanje izgubljeno in ko je doktor Sibervjel povedal, da bo bolnica ži¬ vela le še nekoliko dni, bil je Roman hitro poklican. Prišel je, objel je svojo mater in dobil njen blagoslov. Prišlo je povelje, da se mora vrniti. Neusmiljena opravila so ga odtrgala od smrtne postelje; šel je od svoje matere z grenkim prepričanjem, da je ni¬ koli več ne ugleda. Umirajoča je bila dejana v sveto olje. Dolgo je umirala v neznanskih bolečinah. — „MojBog!“ zdihnila je večkrat, „naredi konec tolikemu trpljenju!“ Zaželela je Jam- ') Borci eaux. 222 ske vode. Soseda Nesanz, ') ki je šla v Lurd, je obljubila, da ji prinese čudežne vode. Ze dalje časa so čuli pri nji noč in dan. Saboto, 16. oktobra, je kazal silni na¬ pad, da se ji bliža zadnja ura. Skoro ne¬ prenehoma je kri odmetavala. Strhlo obličje ji obledi. Oči odrvene. Bolnica ni skoro nič več govorila, razen da je potožila za¬ stran hudih bolečin. — „Gospod,“ ponav¬ ljala je pogostoma, „Gospod, koliko trpim! Ali ne bi tedaj mogla umreti? 8 „ Njena želja bo izpolnjena prav kmalu, 8 reče Sibervjel pri odhodu. „TJmre po noči ali najkasneje jutri za svitanja. V svetilnici ni nič več olja. 8 Čas ter čas so se odprla vrata. Pri¬ jatelji, sosedje in duhovni so molče priha¬ jali in natihoma povpraševali, če umirajoča še živi. Pride noč. Polagoma odidejo ljudje iz hiše. Libina poklekne pred podobo Ma¬ tere Božje in moli brez pozemeljskega ‘) Nessans. 223 upanja. Tihota je bila velika, le težko di¬ hanje bolnice se je slišalo. Bližala se je polnoč. Umirajoča izpregovori: „ Hči moja!“ — Klečeča Libina vstane, približa se po¬ stelji in vpraša: „Kaj hočete, mati?" Bolnica reče: „Ljubo dete, pojdi k naši prijateljici Nesanzovi, gotovo se je nocoj vrnila iz Lurda. Poprosi jo čašo Jam¬ ske vode. Ta voda me mora ozdraviti. Mati Božja to hoče“. „Ljuba mati,“ odgovori Libina, „zdaj je prepozno. Ne morem vas samili pustiti, in pri Nesanzovih ležijo že vsi. Jutri zjutraj pojdem tje na vse zgodaj." Bolnica reče: „Pa počakajmo," in omolkne zopet. Noč je minola, pa bila je dolga. Zvonovi so veselo dan zvonili nedeljo jutro. Jutranje angeljevo češčenje je nosilo Mariji prošnje od zemlje. Libina steče k sosedovim, vrne se naglo s steklenico Jam¬ ske vode in reče svoji materi: „Nate, mati, pijte! in naj bi vam pomogla Mati Božja!" 224 Bolnica prinese čašo k ustom in na¬ redi nekoliko požirkov. Kar zavpije: „IIči moja! liči moja! življenje pijem. V tej vodi je življenje! Umij mi ž njo obraz! umij mi ramo! umij mi ves život!" — Libina se je vsa tresla. Namoči platno z čudežno vodo in umije materino obličje. Mati zavpije s čistim in močnim glasom: „Čutim se ozdrav¬ ljeno!" Pa Libina je še z mokrim platnom umivala ohromele in otekle ude bolničine. Neznansko veselje jo je spreletelo, pa tudi nekak strah, ko je videla, da je velika ote¬ klina v hipu upadla in izginila pod njeno hitro roko. V hipu se je zdravje vrnilo. V eni ali dveli minutah je Lurška voda popolnoma ozdravila umirajočo ženo Piizan. Presrečna žena se precej zahvali Materi Božji, nato začuti silno lakoto in reče: „Libina, moja ljuba Libina! lačna sem, rada bi jedla. Kada bi mesa in kruha; tega že nisem jedla štirindvajset let.“ — Ko se žena okrepča z jedjo in pijačo, reče: „ln zdaj hočem vstati." 225 ..To ni mogoče, mati,“ reče Libina, ki ni mogla prav verjeti svojim očem. Gospa Rizan je j>a le zahtevala obleke, ki je bila že več mesecev shranjena v omari v sosedni sobi. Mislili so, da je ne bo nikoli več potrebo¬ vala. Libina odide po obleko. Naglo se vrne; pa ko stopi na prag, zavpije na ves glas, in obleka jej pade iz rok, tako jo je pre¬ vzelo. V tem kratkem času, kar je ni bilo, skočila je njena mati iz postelje in pokle¬ knila pred podobo Božje Porodnice. Libina se je prestrašila, kakor da bi zagledala člo¬ veka, ki je od smrti vstal. Bila je tako omamljena, da še pomagati ni mogla materi oblačiti se. Ta pobere obleko, napravi se čisto sama prav naglo in poklekne zopet pred sveto podobo. Glas o tem čudežu se je razletel po Nejskem mestu naglo, kakor bi trenil. Ta dan in še drugi dan je bila hiša polna ljudi. Ginena in pobožna množica se je gnetla v sobi, kamor je priletel žark vsemogočne Božje dobrotljivosti. J 5 226 Gospod doktor Sibervjel je brez obo¬ tavljanja pripoznal, da je to ozdravljenje prav pravi čudež. Gospod Roman Rizan je pa v Borddzu ves pobit pričakoval žalostnega pisanja. ki mu je imelo naznaniti materino smrt. Stra- šansk udarec je bilo za-nj, ko je dobil neko jutro iz pošte pismo, ki je bilo pisano od gospoda župnika Diponta.') Solze ga ob¬ lijejo. Bal se je pismo odpreti. Naposled ga odpečati. Prve besede, ki jih je zagledal, bile so te: „Hvala Bogu! veselite se, moj ljubi prijatelj! Vaša mati je ozdravljena, popolnoma ozdravljena. Mati Božja jo je čudovito ozdravila. “ — Župnik Dipont mu je popisal, kako je umirajoča mati oživela po Božjem čudežu. Srečni sin odide skoro precej v Nej. Pošta se pripelje, in neka žena ga je ča¬ kala, steče k njemu ter ga objame. Samega veselja se je jokala. To je bila njegova mati. ‘) Dupont. 227 Molitev. Lurška Mati Božja, izprosi nam živo vero, ne le tisto, ki obstaja v tem, da verujemo vse resnice, ktere oznanjuje sveta Cerkev, ampak tudi tisto- detečjo, živo, neomejeno, trdno vero, ktero Bog večkrat usliši na ču¬ dežen način. Izprosi nam takšno vero, kakeršno je imel evangeljski stotnik; takšno, s kakeršno so svetniki hribe prestavljali: takšno, kakeršno so imeli tisti bolniki, ki so čudežno ozdraveli po rabi Jamske vode. —- Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 27. dan. lHIudovitih ozdravljenj se je štelo na stotine. M bilo mogoče vseh spričati. Škofijska ko¬ misija jih je trideset natanko preiskala. 15 * 228 Ravnala je jako ostro pri tem preiskovanju, in čudež je priznala le takrat, kedar nika¬ kor ni bilo drugač mogoče. Zlasti je za¬ vrgla vsako ozdravljenje, ki se ni zvršilo skoro v trenotku. Prav natanko je izpra¬ ševala ozdravljene o njih bolezni in o njih naglem ali počasnem ozdravljenju. Privzela si je zdravnike, ki so stvari preiskovali strokovnjaško, kakor bogoslovci morebiti ne bi mogli storiti. Da bi bile te izjave ska- zane, sklicevala je starše, prijatelje, sosede, vse tiste, ki so videli bolnika, tiste, ki so bili pri njegovem ozdravljenju. Ko se je tako popolnoma in natanko prepričala o dogodkih samih, dala jih je v pretres svojima izvrstnima zdravnikoma. To sta bila gospod doktor Veržez, zdravnik v Bareških toplicah, in gospod doktor Dozuz, ki je že prej na svojo lastno roko preiskal več teh nenavadnih dogodkov. Zdravnika sta v svojih poročilih, vsak za-se, presodila značaj ozdravljenj: o nekterih bolnikih sto trdila, da so bili ozdravljeni po čisto na- 229 turnem potu; o drugih sta rekla, da so bili ozdravljeni po nadnaturni moči; o tretjih sama nista vedela, ali so bili ozdravljeni po naturnem ali nadnaturnem potu, ter sta se časih bolj na to, časih bolj na ono stran nagibala. Potem je komisija pretresavala do¬ godke same in mnenje zdravnikov, ter je svojo sodbo z vsemi dokaznimi pismi izro¬ čila škofu. Komisija ni prezgodaj ne trdila ne tajila; ni imela predsodkov ne za čudež ne proti njemu; le preiskovala je in iskala resnico. Da bi mogla popolnoma izprevideti dogodke, poizvedovala je povsod, povpraše¬ vala je vse priče. Delala je očitno. Poslušala je nejevernike, kakor tiste, ki so verovali. Čvrsto je sklenila, neusmiljeno zavreči vse tisto, kar je bilo temno in negotovo, in sprejeti le določne, skazane in neovrgljive dogodke; zato ni hotela nobenega poslušati, ki je rekel, da je le slišal praviti to in ono. Vsaki priči, ki je prišla pred komisijo, stavljena sta bila dva pogoja: — prvi, da 230 je pričala le o tem, kar je osebno vedela,, in videla na lastne oči; — drugi, da se je pod prisego zavezala, govoriti vso resnico in le samo resnico. Ker je bilo preiskovanje tako previdno- in modro uredjeno, ni bilo mogoče, da bi bili lažnjivi čudeži le za hip motili komi- sijino sodbo. Zlasti pa to ni bilo mogoče, sredi toliko protivnikov, ki so pobijali ču¬ deže in podirali vsako zmoto, vsako dvom¬ ljivo trditev, vsak čudež, ki ni bil dosti skazan. če tako preiskovalna komisija ni mogla sprejeti resničnih čudežev, ki niso bili dosti skazani, je tedaj vsaj popolnoma gotovo, da ne en lažnjiv čudež ni mogel obstati pred natančnim preiskovanjem ter priti v vrsto pravih čudežev. Komisija je v svojem poročilu do škofa,, v soglasju z zdravniki, v tri vrste razdelila ozdravljenja. Frva vrsta je obsegala taka ozdravljenja, ki so se dala naturno razložiti, kakor so tudi bila čudna. Druga vrsta je obsegala taka ozdravljenja, ktera je komisija 231 razlagala bolj na nadnaturno stran. Tretja vrsta je obsegala ozdravljenja, ki so bila prav gotovo čudeži. Škof je bil popolnoma prepričan. Videl je toliko slavnih dogodkov, ki so bili tako skrbno in očitno skazani; imel je pred se¬ boj tako vestno, tako popolno, tako na¬ tančno komisijino preiskavo; bral je izjave in sklepe zdravnikov. Vender je tudi tukaj pokazal tisto veliko previdnost, ki je bila že večkrat omenjena, Ni hotel izreči svoje razsodbe o čudežih, dokler ne bi tudi čas potrdil čudovitih ozdravljenj, čakal je tri leta. Potem je napravil drugo preiskavo. Ozdravljenja, ki smo jih prej opisali kot čudeže, stala so krepko. Nihče ni ne pre¬ klical svojega pričevanja in tudi ne ovrgel dogodkov. Dela Tistega, ki vlada v večnosti, se ne boje časove skušnje. Ko je bila na¬ kopičena velikanska gromada dokazov, iz¬ rekel je škof svojo razsodbo. Njene glavne misli so te: Na podlagi poročila, ktero smo dobili od komisije, ki je imela poizvedovati o pri¬ kazni Lurške Jame in o dogodkih, ki so ž njo v zvezi; na podlagi pisanega pričevanja doktorjev zdravilstva, ktere smo povprašali za svet glede številnih ozdravljenj, ki so se zgodila po rabi Jamske vode; razglašujemo sledečo razsodbo: Člen I. Sodimo , da se je Brezma¬ dežna Marija, Mati Božja, res prikazovala Bernardki Subiriizovi, 11. februarija 1858 in sledeče dni, skupaj osemnajstkrat, v Ma- sabjelski Jami, pri Lurdu; in da ima ta prikazen vsa znamenja resničnosti, in da smejo verniki na-njo verovati. Ponižno podvržemo svojo sodbo sodbi svetega očeta papeža, ki je za to, da vlada z vesoljno Cerkvijo. Člen II. Dovoljujemo v naši škofiji častiti Mater Božjo iz Lurške Jame. Člen 111. Da bi ustregli presveti De¬ vici, ki je večkrat razodela svojo voljo pri prikazovanjih, sklenili smo zidati svetišče 233 na Jamskem prostora, ki je postal last Tarbskih škofov. Dano v Tarbu, v naši škofovski pa¬ lači, z našim podpisom in pečatom, 18. ja- nuarija 18G2, praznik stolice svetega Petra v Rimu. Bertrand, ') Tai i.sk i škof. V imenu škofijstva. to je, v imenu Cerkve, je kupil škof Lovrenc od Lurškega mesta Jamo, svet okolo nje in vse Masa- bjelsko skalovje. Gospod Lakade je še vedno županova!. On je predlagal mestnim odbor¬ nikom, naj bi Cerkvi prepustili te posvečene kraje, kjer se je prikazovala Mati Božja; on je podpisal kupno pismo. Minister go¬ spod Euland je potrdil to kupčijo in je tudi dovolil zidati cerkev v večni spomin prika¬ zovanja presvete Device, v spomin novega studenca in brezštevilnih čudežev, ki so se zvršili na bolnikih. ') Bertrand. 234 Ko se je mogočna cerkev Brezma¬ dežnega spočetja vzdigovala kamen za ka- menom na strmem Masabjelskem skalovju, medtem je Lurška Mati Božja obsipavala ljudi neprenehoma s čudeži in dobrotami. V Parizu, v Bordozu, v Bretanji, 1 ) na de¬ želi, po velikih mestih so bolniki klicali Lurško Mater Božjo na pomoč; in Lurška Mati Božja je povsod bolne ozdravljala. Molitev. Lurška Mati Božja, ki si v raznili krajih Francoske dežele ljudi čudovito ozdravljala na telesu in na duši, pro¬ simo te, da tudi nas ozdraviš dušnih bolezni: ozdravi nam oči, s kterimi nečemo videti siroščine svojega bliž¬ njega; ozdravi nam ušesa, s kterimi nečemo slišati njegovih pritožeb in prošenj: ozdravi nam usta, ki molče, ') Bretagne. 235 kadar bi bilo treba potegniti se za poštenje bližnjega in za čast Božjo; ozdravi nam roke, ki nelite ubogim dajati inilodarov. — Lurška Mati Božja r za nas Boga prosi! Amen. 28 . dan. TJ AfiAenrik Laser, pravnik v Parizu in ime¬ nitni popisovalec prikazovanja Matere Božje v Lurdu, popisuje nam svoje čudovito ozdrav¬ ljenje tako-le: Vse svoje življenje sem imel prav dobre oči. Ločil sem stvari v veliki daljavi; pa sem tudi prav lahko bral knjigo, kakor sem tudi od blizu gledal vanjo. Učil sem se po cele noči, in oči se mi niso nikoli utrudile. Močno sem se pa zavzel meseca junija in julija leta 1862, ko sem čutil, da mi vid polagoma slabi; naposled nisem mo¬ gel nič več ne brati ne pisati. Če sem vzel 236 bukve v roko, prebral sem dve ali tri strani, časih še toliko ne, in že sem čutil v go¬ renjem delu oči tako utrujenost, da sem jih moral odložiti. Povpraševal sem za svet več doktorjev in zlasti dva slavna zdravnika za oči, gospoda Demarja 'j in gospoda Zird- Telona. -) Zdravila, ki so mi jih dajali, niso mi skoro nič pomagala. Moja bolezen je dobivala polagoma 'tisto kronično podobo, ki se kaže pri neozilravnih boleznih. Na svet zdravni¬ kov sem dal očem popolnoma mir. Zunaj hiše sem nosil višnjave naočnike. Zapustil sem slednjič Pariz, in umaknil sem se na deželo k svoji materi. Pride semptember. To stanje je tra¬ jalo kake tri mesece, in začelo me je prav skrbeti. Moji sorodniki in prijatelji so se hali kakor jaz, pa mi svojega strahu niso razodevali: bili so, kakor jaz, skoro pre¬ pričani, da so moje oči izgubljene. ') Desmaies. s j Giraud-Teulon. 237 Imam prisrčnega prijatelja, prijatelja iz otročjih let, kteremu zaupam navadno svoje nadloge in svoje radosti. Po .svojem tajniku sem mu pisal pismo, v kterem sem mu sporočil o svojem žalostnem stanju in o svojih skrbeh za prihodnjost. Prijatelj, o kterem govorim, je protestantke vere, kakor tudi njegova žena: ta dvojna okoliščina naj se zapomni. Iz imenitnih razlogov ga tukaj ne morem povedati po imenu; imenujmo ga gospod M. Odgovoril mi je čez nekoliko dni tako: „ Ljubi moj prijatelj, nekoliko tvojih vrstic -me je razveselilo; pa, kakor sem rekel, rad bi videl tvojo pisavo. Ko sem se te dni vrnil iz Kotreza, prišel sem medpotoma v Lurd, obiskal sem imenitno Jamo, in pravili so mi, kako njena voda čudovito ozdravlja, zlasti bolne na očeh. Prav močno ti pokla- dam na srce, da tudi ti ž njo poskusi. Ko bi bil jaz katoličan, veren, kakor ti, in ko bi bil jaz bolan, ne bi se obotavljal tega poskusiti. Če je res, da so bolniki nagloma 238 ozdraveli, lahko pomnožiš njih število; in če ni res, ne moreš s tem poskusom nič izgubiti. Tudi me ta stvar nekoliko zanima. Kakor se vidi, še iti ni treba v Lurd po tiste vode; doboš jo lahko po drugih. Samo piši Lurškemu župniku, in ti je pošlje. “ Strmel sem, ko sem bral to pismo svojega prijatelja. Vender sem sklenil, ne ubogati ga. Moja bolezen se je polagoma hujšala. Prve dni meseca oktobra sem mo¬ ral iti v Pariz. Takrat je bil ondi po ne¬ kem posebnem slučaju moj prijatelj M. s svojo ženo. Najprvo sem ta dva obiskal. Ko stopim v sobo, vpraša me gospa M.: „Kako je z očrni?" Nato odgovorim: „Moje oči so še vedno v slabem stanju, in začel sem se bati, da ne bi bile izgubljene za vselej." Moj pri¬ jatelj mi reče: „Pa zakaj ne poskusiš zdra¬ vila, ki sva ti ga svetovala? Nekaj mi pravi, da bi ozdravel." Odgovorim mu: „Odkritosrčno ti po¬ vem, da nimam veliko vere v tiste vode in 239 tiste dozdevne prikazni, če jih tudi ne tajim „ Tvoji izgovori so prazni/ zavrne me prijatelj. „Po svoji veri moraš verovati in tudi veruješ, da so take stvari mogoče. Zakaj tedaj ne bi poskusil? Rekel sem ti, da ti to ne more škodovati, ker je navadna voda; in ker veruješ v čudeže in imaš za¬ upanje v svojo vero, ali se nisi začudil, da sta te dva protestanta napotila k presveti Devici? Že zdaj povem: če ozdraviš, bode to velik dokaz proti meni. :: Tedaj mu pa rečem: „Naj pa bo, priznati hočem vso resnico in odkriti dno svojega srca. Vere mi ne manjka; imam pa pomanjkljivosti, slabosti, in vse to se drži najobčutljivših nitek moje nesrečne na¬ ture. Čudež pa, kakeršen bi se lahko zgodil na meni, naložil bi mi dolžnost, vse žrtvo¬ vati in posvetiti se; te dolžnosti se pa bojim. Če me Bog ozdravi, kaj bode vse tirjal od mene! zdravnika pa odpravim z nekoliko 240 denarjem. Bojim se tedaj, da bi se čudež zgodil nad menoj.“ Moja prijatelja sta si prizadevala pre¬ pričati me, da odgovornost, o kteri sem go¬ voril, po. eni strani pretiravam, po drugi pa zmanjšujem. Gospod M. me zavrne: ..Zdaj nisi nič manj zavezan k pobožnosti, kakor bi bil, te. bi se čudež zgodil nad teboj. Sicer pa, če bi te tudi zdravnik ozdravil, ne bi to bilo nič manj Božja mi¬ lost, in tudi potem bi se tvoja tanka vest oglasila z ravno tisto pravico proti tvojim slabostim . 11 Vsi ti dokazi se mi niso zdeli popol¬ noma dobri, in gospod M. je najbrže sam vedel, da ni čisto prav modroval; pa hotel je pridobiti me za svoj nasvet. Truden sa¬ mega pričkanja, obljubim jima poskusiti z Jamsko vodo. Še tisti dan sem narekoval prijatelju pismo do Turškega gospoda žup¬ nika, in na pošto je bilo dano še tisti večer. Drugi dan me obišče gospod M. in mi reče: »Ljubi moj prijatelj, ker si se odločil po- 241 skusiti stvar, moraš to tudi resno vzeti in storiti vse, kar je potrebno, da se ti po¬ sreči. Omoli potrebne molitve, pojdi k spo¬ vedi, opravi pobožnosti, ki ti jih naklada vera.“ Povem na svojo sramoto, da se nisem pripravil, kakor mi je moj prijatelj svetoval. Tako je minilo teden dni. Gospod in gospa M. sta me povpraševala vsak dan, če sem že dobil čudežne vode in če mi je že od¬ pisal Lurški gospod župnik. Ta mi naposled odgovori, da kmalu dobim Lurške vode, ker jo je že poslal po železnici. Lahko je mi¬ sliti, da smo ta trenotek pričakovali nepo¬ trpežljivo ; pa kdo bi verjel, da sem se jaz za vse to veliko manj zmenil, kakor pa moja dva prijatelja protestanta! Moje oči so bile še vedno v tistem revnem stanju. Ko pridem 10. oktobra po¬ poldan domov in stopim na stopnice, po¬ kliče me vratar in mi reče: „Po železnici je prišel majhen zabojček za vas.“ Naglo stopim v njegovo sobico. Les je bil tu IG 242 majhen zabojček iz belega lesa. ki je imel na eni strani mojo adreso, na drugi pa besedi: Naturna voda 11 , ki ste bili gotovo namenjeni za mitnico. Bila je Lurška voda. Silno me. je pretreslo; pa nisem dal nič iz- poznati. Rečem vratarju: „Že dobro. Precej pridem po to. Nemudoma se vrnem . 11 In odidem ves zamišljen. Nekaj časa hodim po cesti. Mislil sem sam pri sebi: „Stvar postaja resna. Gospod M. ima prav; pripraviti se je treba. Dušo si moram ozdra¬ viti, predno bom prosil Boga, da mi ozdravi telo . 11 Zavijem jo proti hiši svojega spo¬ vednika, gospoda Feranda Misdljskega.') Bil sem prepričan, da ga dobom: bil je namreč petek, in ta dan je doma. Bes je bil doma; pa veliko ljudi ga je že priča¬ kovalo v njegovi predsobi; poleg tega je prišel eden njegove žlahte. Njegova slu¬ žabnica mi pove vse to, in mi reče, priti zvečer, proti sedmem. ') Ferrand de Slissol. 24 ? Vdal sem se. Vrnem se domov. Do¬ bom pri vratarju mali zaboj in popis Jamskih prikazni. Zletim po stopnicah. Pridem v sobo in postavim beli zabojček s knjižico vred na komin. Pokleknem k postelji ter začnem moliti. Potem vstanem. Neprene¬ homa sem pogledoval zabojček, vkteremje bila skrivnostna voda. Bal sem se dotakniti z nečistimi svojimi rokami tistega lesa, ki je obdajal blagoslovljeno vodo; in po drugi strani me je neznansko gnalo, odpreti za¬ bojček še pred spovedjo, ki sem jo mislil opraviti zvečer. Ta borba je trajala nekaj časa; končala se je z molitvijo: „Da, moj Bog, “ rečem, „reven grešnik sem; pa ravno ta moja velika revščina mora obuditi Tvoje pomilovanje. Zvečer se hočem spovedati svojih grehov Tvojemu služabniku ; pa moja vera ne more in neče čakati. Od¬ pusti mi Gospod, in ozdravi me. In ti, Mati usmiljenja, pomagaj svojemu nesrečnemu otroku!“ IG* 244 Ko sem se tako osrčil z molitvijo, še le potem sem se upal odpreti mali zabojček. V njem je bila steklenica vode. Izderem zamašek. In drgnil sem si obe očesi z ruto, ki sem jo namočil v Lurški vodi. Nisem se umival pol minute, in že sem čutil, da sem ozdravljen. Moje ozdravljenje bilo naglo kakor blisk. Zavpijem: „Ozdravljen sem.“ In potem sem vzel s komina knjižico o pri¬ kaznih. Prebral sem sto štiri strani brez prenehanja in brez najmanjše utrujenosti! Pred dvajsetimi minutami nisem mogel pre¬ brati treh vrst. Zvečer se spovem in razložim gospodu Ferandu, kako veliko milost mi je ravnokar skazala presveta Devica. Če se tudi nisem pripravil, kakor sem povedal, vender mi je dovolil, drugi dan iti k svetemu obhajilu, da bi se zahvalil Bogu za tako posebno dobroto. Gospod in gospa M. sta bila silno- ginena nad tem dogodkom. Moje čudovito ozdravljenje je bilo za njiju prvi migljaj, 245 ki ga daje Bog tistim, ktere hoče pri¬ dobiti . Sedem let je že preteklo, odkar se je zgodil čudež na mojih očeh. Vidim izvrstno. Ne branje, ne hudo delo, ne dolgo bdenje mi ne utrudi oči. Molitev. Lurška Mati Božja, blagoslovi Henrika Laserja, ki je tako ganljivo popisal zgodbo tvojega prikazovanja in tvojih čudežev, ki so se godili na bolnikih. Kakor si ga ozdravila na očeh, ozdravi ga še na duši. Izprosi mu pri svojem Sinu odpuščanja grehov. Izprosi mu obilnost milosti, da bo mo¬ gel rasti v čednostih od dne do dne. Blagoslovi njegovo pero, da bo mogel napisati še veliko drugih bukev, ki bodo grešnike sprcobračevale, hvalo 24G Božjo oznanjevale in korist svete Cerkve pospeševale. Prosimo te tudi za tistega, ki je bukve Henrika Laserja preložil v slovenski jezik: izprosi mu odpu¬ ščanja grehov, varuj ga vsega zlega na duši in na telesu. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 29. dan. AJCospod Henrik Laser nam popisuje to-le zgodbo: Kmalu bo temu dve leti, ko sem imel čast, obiskati gospoda Lakasanja ') v Bor- dozu. Precej od kraja sem se zavzel nad njegovim mrzlim in častitljivim obrazom. Vpraša me nekoliko osorno, čemu sem prišel. Ilečem mu: „Izvedel sem, da ste šli v Lurško Jamo; in prišel sem k vam, ') Laeassagne. 247 da bi slišal iz vašili ust zgodbo vašega ro¬ manja. Ravno popisujem Jamske dogodke. “ Pri besedali „Lurška Jama“ se njegov osorni obraz zvedri, in neki mogočen spomin kipoma omeči njegove resne poteze. Reče mi z glasom, ki je razodeval solze: „Jaz bodem dobro ohranil v spominu vse svoje življenje Lurško Jamo. Imam le dva sina. Mlajši, o kterem edino vam imam pripove¬ dovati, se imenuje Julij. Ta deček je bil zdrav do desetega leta kakor riba. Tedaj je pa nenadoma zbolel, pa bolezen se mi izprvega ni zdela nevarna. Leta 1865., dne 25. januarija, ravno ko smo sedli k večerji, je tožil Julij, da ne more požirati trdih jedil. Moral je biti zadovoljen z nekaj ma¬ lega juhe. Ko mu drugi dan ni odleglo, poklical sem najimenitnejšega zdravnika v Tuluzi, ') gospoda Nogeza. -) Takrat sem stanoval v tem mestu. Doktor je zagotavljal, da je bolezen v čutnicah, in da bo kmalu ‘) TouLuse. 2 ) Nogues. 248 boljše. Bes je deček čez nekoliko dni lahko jedel, in mislil sem, da je bolezen popol¬ noma ozdravljena; kar se je povrnila in se je po bolj ali manj pravilnih prenehljajih povračevala do konca meseca aprila. Potem mu ni nič več odleglo. Ubogi Julij je moral uživati le tekoče stvari, mleko in mesno juho, tako je bil požiralnik že ozek. Otrok je pri tej pičli hrani hujšal očividno in hiral polagoma. Zdravila sta ga dva zdrav¬ nika, pa nikakor nista mogla izpoznati bolezni. 10. maja sem zagledal, kako Julij po vrtu dirja zoper vso navado. Bal sem se, da se ne bi kaj vznemiril. Grem k njemu, primem ga za roko in mu rečem: ,,Julij, obstoj!“ Precej se mi iztrga in mi reče: „Papa, ne morem. Teči moram: ni mi moči ustaviti se“. Vzamem ga na kolena; noge so se mu zvijale krčevito. Kmalu potem se mu je začel obraz pačiti in glava kriviti. * Pravi značaj bolezni se je tedaj raz¬ odel. Moj nesrečni otrok je imel bolezen, ki se imenuje „Vidov ples“. Glavni sedež 249 bolezni je bil v goltancu. Če se je tudi bo¬ lezen popolnoma razodela, vender je ni bilo moči ozdraviti. V 15. mesecih so zdravila pomagala k večjemu toliko, da se mu niso več zvijale noge in glava. Kar se pa tiče požiralnika, ki se je silno zožil, postala je bolezen kronična in se ni dala odpraviti. Dve leti smo poskušali vsakovrstna zdravila. Sel je bolnik na deželo, v toplice Lišonske. ') Slednjič smo poskusili morsko kopelj, pa brez uspeha. M mi treba praviti, da sva skrbela le za njegovo telo. Zato sva mu že skonca prepovedala učiti se. Bil je žalosten. Kadar je dobil kake bukve, jih je bral, da bi se razmislil. Neki dan je zapazil na mizi neke gospe malo knjižico o Burski prikazni. Bral jo je in bil je močno ginen. Zvečer je rekel svoji materi, da bi ga presveta Devica lahko ozdravila; pa ona se ni zmenila za te besede, ki so se ji videle otročje. ') Luehon. 250 Ko smo se vrnili v Bordoz — kamor sem bil malo prej prestavljen, — ni bilo dečku še prav nič boljše. Bilo ga je sama kost in koža. Bled je bil kakor zid; nič več ni imel krvi pod kožo. Videti je bilo, da so mu ure štete. Daši tudi sem bil pre¬ pričan , da zdravila ne morejo pomagati, vender sem jih hotel poskusiti še enkrat. Obrnil sem se do najslavnejšega zdravnika v Bordozu. Gospod Žentrak') je preiskoval otrokovo grlo s skušalno iglico, in je rekel, da se je požiralnik skoro popolnoma zaprl, in da so v njem silo nevarne otekline. Pri¬ stavil je: „Deček je bolan jako jako. Grlo je pokrito z oteklinami, in požiralnik je že tako ozek, kakor šivalnkina luknja, da otrok nikakor ne more uživati druge hrane, kakor tekočo. Ko bi ječnik otekel le še za neko¬ liko milimetrov, pa bi se bolnik zadušil. “ Ves pobit sem se vrnil domov. Bil sem ves obupan, ko reče Julij materi sle- ‘) Gi utrne. 251 (leče besede z nekim čudovitim prepriča¬ njem: „Vidite, mati? Ne gospod Žentrak, ne kteri drug zdravnik mi ne more po¬ magati. Pošljite me v Lurško Jamo, in vi¬ deli boste, da bom ozdravljen." Moja žena mi pove, kaj ji je sin pravil. Piečem ji: „Xe smemo se obotavljati! Moramo ga pe¬ ljati v Lurd. In prej ko prej." Tako sem govoril, če tudi nisem imel vere. Nisem verjel v čudeže. Ali bil sem oče, in nobena stvar se mi ni zdela zaničljiva, o kteri je bilo le količkaj misliti, da bi utegnila po¬ magati. 12. februarija se napotiva v Lurd. Deček je bil medpotoma vedno vesel, in je imel čvrsto zaupanje, da bo ozdravljen. Ne¬ prenehoma mi je govoril: „Ozdravel bodem. Boste videli. Toliko drugih je bilo ozdrav¬ ljenih: zakaj ne bi bil jaz?" V Lurdu sem vzel seboj zabojček pi¬ škotov, če bi le res deček kaj ozdravel, kar sem pa dvomil. Ko prideva v kripto, ki je nad Jamo, bila je ravno sveta maša. 252 Julij je molil z neko nebeško vnetostjo in z neko vero, ki se mu je razodevala na obrazu. Potem mi reče: „In zdaj, oče, bom ozdravljen." Stopiva dol v Jamo. Julij poklekne pred podobo Matere Božje in moli. Potem vstane in greva k studencu. Umije si vrat in prsi. Potem vzame čašo čudežne vode in naredi nekoliko požirkov. Bilje miren in vesel; obraz se mu je svetil samega upanja. Jaz sem se pa tresel in skoro bi bil omedlel pred to zadnjo poskušnjo. Nisem mu hotel pokazati svojega dvoma. Podam mu piškot in mu rečem: „Zdaj pa poskusi jesti!" Vzame ga, in jaz se ozrem drugam, ker ga nisem mogel gledati. Zares, življenje in smrt mojega sina se je imela odločiti. Ta trenotek sem poskusil svojo zadnjo srečo. Ce se mi ne posreči, bil bi moj preljubljeni sin Julij mrtev. Prav kmalu sem bil rešen grozne negotovosti. Julij mi reče z radostnim in prijaznim glasom: „Oče! požiram, lahko jem: saj sem tudi vedel, da bo tako, imel sem vero! “ 253 Moj sin, ki je bil že namenjen za grob, je rešen, in to kakor bi trenil. V meni je razgrajal in divjal hud vihar. Ko bi bil kdo odprl moje prsi, videl bi jih bil vse žareče, kakor da so polne ognja. Po¬ novila sva poskušnjo. Snedel je še nekoliko piškotov ne le brez težave, ampak tudi s čedalje večjo slastjo. Pustil sem ga v Jami in sem šel povedat duhovnu to veselo novico. Duhoven stopi dol prav naglo in videl je zdravega Julija. Tarbski škof je bil ta dan tudi v kapelici: hotel je videti mojega sina. Pripovedoval sem mu o strašni bolezni, ki se je skončala tako srečno. Vsi so se veselili z menoj. Jaz pa sem mislil na mater in na veselje, ki ga bo kmalu imela. Dal sem telegra- fovati le edino besesedo: „ Ozdravljen!“ V gostilnici je jedel z veliko slastjo. Nisem se mogel nagledati ga, ko je jedel. Peš se je vrnil v Jamo, da se zahvali Ma¬ teri Božji. Ta bolezen, ki .je bila tako čudovito- ozdravljena, trajala je dve leti in sedemnajst dni. 254 Mudilo se je nama k materi. Odpe¬ ljala sva se v Bordoz. Mati je bila silno vesela, ko je Julij sedel pri naši mizi in jedel z večjo slastjo, kakor mi vsi drugi. Deček je popolnoma ozdravel v hipu, in bo¬ lezen se mu ni nič več povrnila. Od tistega časa je angeljsko pobožen. Je prav dober, moder in prijazen. V šoli je prav .naglo dohitel, kar je zamudil. Uči se rad. Njegovi učitelji in tovariši ga imajo prav radi. Molitev. Burska Mati Božja, kakor si tega otroka, o ktereiu smo danes slišali, ozdravila na telesu in varovala na duši: prosimo te, skrbi tako dobro tudi za vse druge otroke. Varuj in brani njili krstno nedolžnost, da jih slabo nagnenje in slabi zgledi ne po¬ tegnejo v greh. Skrbi za-nje, da jih ne bomo napačno izrejali. Prosimo te, 255 privedi na pravi pot vse otroke, ki so že pohujšani ter so že izgubili krstno lepoto. Blagoslovi naše sinove in hčere v njih otročjih, mladenških in starih letih: blagoslovi njih zarod do po¬ slednjega kolena, da naši mlajši ne bodo tako mlačni kmtijani, kakor smo mi. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 30. dan. HHrnimo se v Lurd. Čas je hitel. Ljudje so se lotili dela. Svet okolo Jame, kjer se je prikazovala presveta Devica, spremenil je svoje obličje. Vrhu Masabjelskih skal se vzdiguje veselo proti nebu krasna cerkev. Strmi in neobdelani veliki grič, kjer so nekdaj še hribovci težko stopali navzdol, je zdaj pokrit z zeleno travo, obraščen z 256 grmovjem in posajen s cvetlicami. Med ge- orginami in vrtnicami, med marjeticami in vijolicami, v senci akacij in kozjih parkelj- cev, se vleče v ovinkih prostorna steza, ki pelje od . cerkve v Jamo. Jama je zaprta z okrižjem, kakor sve¬ tišče. Od stropa visi zlata svetilnica. Pod divjim skalovjem, na ktero je stopila Mati Božja, gori noč in dan mnogo voščenih sveč. Zunaj Jame teče čudežni studenec po treh debelih bronastih ceveh. Kotla je tako pri¬ pravljena, da ljudje ne morejo videti bol¬ nikov, ki se kopljejo v blagoslovljeni vodi. Pri zidanju cerkve je nekdo osrčeval delavce, nadzoroval je vse delo. Mož je vi¬ soke postave in videti ga je skoro povsod. Njegova črna, dolga obleka je kazala že od daleč, da je to dušni pastir Lurškega mesta, župnik Peramal. Hotel je zidati prekrasno cerkev, in taka se je tudi zidala. Dostikrat je pravil: „Kdaj bom pač tako srečen, da pojdem s prvo procesijo, ki bo posvečevala te blagoslovljene kraje za Božjo službo 257 katoliške Cerkve?" Pri teh mislih so ga oblivale solze. Časih, ob urah, ko je bilo manj ljudi pri Masabjelskem skalovju, prišla je majhna deklica pred Jamo, ponižno je ondi pokle¬ knila in pila iz studenca. Nič se ni ločila od drugih ljudi, in ko je ne bi bil kdo izmed romarjev poznal ali povedal njenega imena drugim, tudi nihče ne hi bil uganil, da je to Bernardka. Še vedno je hodila v šolo k redovnicam. Živo je nosila v sebi spomin na polodprta nebesa in podobo ne¬ beške Device. Medtem je ljudstvo vrelo od vseh strani, čudeži so se godili in cerkev se je zidala. Kakor pobožni Lurški župnik, tako je tudi Bernardka željno pričakovala dne, ko bode gledala na lastne oči procesije, ki pojdejo k Jami. 4. aprila 1864. je bila prelepa podoba Matere Božje blagoslovljena in z vso mogočo slovesnostjo postavljena v tisto duplino, kjer se je presveta Devica prikazovala ubogi deklici. 17 258 Vreme je bilo krasno. Mlado spomla¬ dansko solnce se je vzdigovalo in vozilo po višnjavem nebu. Ne oblačka ni bilo videti. Lurd je bil olepšan s cvetlicami, zastavami in s slavoloki. Z vseli zvonikov cele okolice so peli zvonovi. Naredila se je procesija, kakeršne ni nihče pomnil: pomikala sc je od Lurške cerkve proti Jami. Najprvi so stopali vojaki, prav lepo oblečeni. Za njimi so šle I ilirske bratovščine, podporne družbe, vse skupščine tistih krajev, s križem in s svojimi zastavami. Petdeset do šestdeset tisoč ljudi je bilo v dveh silno dolgih vrstah. Pomikali so se po cvetličnem potu, ki pelje k slavnim Masabjelskim skalam. Cas ter čas so pevci zapeli kako pesem in godba je veselo zaigrala. Na koncu te velikanske procesije je stopal Tarbški škof Lovrenc, obdan od štiri sto duhovnikov. Srca vseli so bila napolnjena z neko nepopisno ginenostjo, z neko radostjo, ka- keršno poznajo le kristijanske množice, ki so zbrane pred Božjimi očmi. Po, toliko 259 mukali, po toliko borbah, po toliko naspro¬ tovanjih je slednjič vender-le napočil dan slovesne zmage. Solze sreče, navdušenosti in ljubezni so tekle po obrazih ginenega ljudstva. Kakšno veselje je pač moralo na¬ polnjevati srce Bernardke, ki je gotovo stopala na čelu bratovščine Marijinih otrok! V kakšni blaženosti je pač morala plavati duša Lurškega župnika, ki je gotovo pel poleg škofa Hosanna, pesem nebeške zmage! Oba dva sta trpela, in zdaj je prišel čas, da oba dva uživata slavo. Žali Bog! med Marijinimi otroci ni bilo Bernardke'; med duhovščino, ki je obdajala škofa, ni bilo župnika Peramala. Ravno tisto uro, ko je bilo vse veselo, ležal je Lurški župnik za smrt bolan. Pri njegovem zglavju ste dve usmiljeni sestri culi in molili noč in dan. Hotel je vstati, da bi videl velikansko procesijo; pa bil je preslab, in ni mogel pogledati ne za hip vsega tega blišča. Skozi raztegnena zagri- 17 * 260 njala njegove sobe mu je lepo zvonjenje bilo na uho, kakor jok pogrebnih zvonov. Tudi Bernardki je pokazal Bog svojo veliko ljubezen, kakor ima navado delati pri svojih izvoljenih, da ji je poslal hudo bolezen. Kakor izvrstni župnik, ležala je tudi ona bolna, ko je Tarbski škof vodil dolgo procesijo. Ker so bili njeni starši revni ter je niso mogli oskrbovati doma, zato so jo prenesli v spital, kjer je ležala med tistimi reveži, ki jih navadni svet ime¬ nuje nesrečne, ktere je pa Jezus Kristus imenoval izvoljence svojega .kraljestva. Škof je nekoliko stopinj od Jame in cerkve. naselil misijonarje, da oznanjujejo romarjem Božjo besedo in jim dele svete zakramente. Romanje je postalo tako velikansko, kakor morebiti nikoli nikjer na vsem svetu. Pirenejska železnica je naredila ovinek tje do Lurda, in to zavoljo brezštevilnih po¬ potnikov, ki hodijo iz vseh krajev sveta častit Jamsko Devico in prosit ozdravljenja 261 na čudežnem studencu. Romarji so, ne le iz raznih pokrajin Francoskega, ampak tudi z Nemškega, z Angleškega, z Belgije, z Španjskega, z Ruskega. Iz daljnih krajev Amerike se vzdigujejo pobožni kristjani. Prejadrajo morje in pridejo k Lurški Jami, da pokleknejo pred temi slavnimi skalami, ktere je Mati Božja posvetila s svojimi no¬ gami. Tisti, ki ne morejo priti, pišejo po¬ gosto misijonarjem in jili prosijo, da bi jim poslali na dom kako steklenico Jamske stu¬ denčnice. Tako se čudežne vode vsako leto razpošlje po vsem svetu 50.000 steklenic. Kakor hitro se rodi lepa spomlad, začno kristijanje onih krajev romati k ska¬ lam Masabjelskim v nepretrganih vrstah. Krepki gorjanci pridejo peš po deset, dva¬ najst in petnajst milj daleč, in gre jih vkup po tisoč ali po dva tisoča. Zvečer jo odri¬ nejo in hodijo vso noč pri migljanju zvezd, kakor oni judovski pastirji, ki so šli k Be¬ tlehemskim jaslicam tnolit Zveličarja sveta. Gredo navzdol z visocih gor, vzdignejo se 264 ozdravlja bolnike, kterini človeška uče¬ nost nič več ne more pomagati. Na¬ rodi so se vzdignili in se še vzdigujejo, da hodijo molit pred Jamo, kjer si se prikazovala. Za vse te romarje te danes prosimo: varuj in vodi jili na potu, da srečno dospejo do Lurškc Jame in od Jame domov. Prosimo te tudi za vse bolnike, ki bodo z zau¬ panjem rabili vodo iz Jamskega stu¬ denca: pomagaj jim in reši jih bo¬ lezni. Ozdravljaj čudovito tudi med nami Slovenci, in tvoji čudeži bodo spodbujevali vnete vernike, dramili mlačne kristijane, in luč svete vere prižigali onim, ki sede v temi neje¬ vere. — Lurska Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. 265 31. dan. JKlo so se milijoni obračali za dozidanje Jamske cerkve, medtem je Bernardkin oče ostal ubog delavec, ki živi v potu svojega obraza. Bernardka je postala usmiljena sestra. V špitalu je stregla revežem in bolnikom. Sla je v samostan Ne verski h ') usmiljenih in šolskih sester. Imenovala se je sestra Marija-Bernarda. Večkrat je bila bolna, in njene bolečine so bile strašne. Prenašala jih je potrpežljivo in skoro veselo. O Božjih milostih, ki jih je prejela, govorila je le takrat, kadar je bila vprašana. Zdaj je že v večnosti. Umrla je 16 . aprila 1879 . Najbrže je imela slutnjo o svoji bližnji smrti. Ko je bila vprašana po prazniku svetega Jožefa, za kakšno milost je prosila le-tega svetnika, odgovorila je: „Prosila sem ga za srečno smrt “. Od tega dne je bila ‘) Nevers: 266 vsak dan slabša. Petek, 28. marca je bila obhajana in dejana v sveto olje. Nekoč jo je spovednik osrčeval, naj bi svoje trpljenje in življenje darovala Bogu ; in da bi ji bolje dopovedal, kakšno veselje jo za to čaka v nebesih, rekel ji je, naj se le spomni tistih srečnih ur, ko je gledala Mater Božjo v Masabjelskem skalovju. In tedaj je odgovorila: „0 gotovo, kako dobro mi de misel na to!“ Po noči na velikonočni torek je izrekla večkrat besede: „ Satan, poberi se! “ In nato je zjutraj pravila, da jo je skušal in strašil hudič, ki je pa precej zbežal, ko je zakli¬ cala ime Jezus. Zopet je prejela zakrament svete pokore in svetega resnega Telesa. Večkrat so jo bolečine tako prijele, da so že mislili, da bo zdaj zdaj zdihnila; pa Bog ji je podaljšal trpljenje, ker jo je hotel še bolj očistiti. Neznansko je trpela, pa njena potrpežljivost, njena vdanost v voljo Božjo je bila skozi večja. Vedno je Bogu pošiljala pobožne vzdihljaje, še celo 267 v spanju. Zlasti je večkrat rekla: „Moj Bog, ljubim te!“ Največ je trpela, kadar so jo prelagali. Videlo se je tedaj, kakor da jo premagujejo bolečine; pa precej se je ohrabrila, in prosila je svoje sosestre, naj bi ji odpustile, če je izrekla v bolečinah kako napačno besedo. Sredo po veliki noči ji je bilo prav hudo; sedela je na stolu in težko je dihala. Zopet se je izpovedala, in izrekovala je po¬ božno ime Jezus, da bi dobila popolnoma odpustke. Potem je z drugimi vred molila molitve za umirajoče; njen glas je bil slab, pa čist; oči so se ji živo odpirale in obra¬ čale na podobo Zveličarjevo. Vzela je v roke križ, in ga je stiskala na prsi z vso močjo. Zadnji čas njene bolezni so zapazili, da se je svetil poseben žar v njenih očeh, kadar je Bogu pošiljala pobožne vzdihljaje, kadar je pogledala na križ, ali kadar je slišala govoriti o nebeškem veselju. Njeni pogledi so bili toliko pomenljivši, kolikor slabše je bilo njeno telo. Pogostoma je 268 vzdihnila k presvetemu Jezusovemu srcu, brezmadežni Devici in k svetemu Jožefu. Mislila je, da je premalo skrbela za nebesa. Rekla je: „Kako prav ima pisatelj knjige o nasledovanju Jezusa Kristusa, če nas opo¬ mina, naj bi opravljali dobra dela, dokler smo zdravi! Kadar se bliža smrt, nismo skoraj za nobeno delo". Poskusila je nekoliko vzdigniti se, po¬ gledala je proti nebu in držala je levo roko pred čelom. Oči so ji močno žarele. Njen obraz je razodeval mir in veselje. Potem zavpije trikrat: „0! o! o!“ in to s takim glasom, ki je bolj razodeval začudenje, kakor pa bolečino. Tresla se je po vsem životu. Nato položi tresočo roko na srce, pobesi oči in reče razločno: „Moj Bog, ljubim Te iz vsega svojega srca, iz vse voje duše, iz vseh svojih moči". Ob dveh je za¬ želela miru. Ostala je pri nji samo po- strežnica. Četrt na štir i vzame v roke križ, in poljubi pobožno in počasi pet ran Go¬ spodovih. Čez 'nekaj časa zaželi pijače. 1269 Kmalu potem jo primejo smrtne težave, in čez nekoliko minut izdihne svojo dušo v Božje roke. Ko se je razvedelo za njeno smrt, vreli so ljudje od vseli strani v samostansko kapelico, kjer je ležala. Moški in ženske, uradniki in vojaki, delavci in duhovni so hoteli imeti v spomin kako reč, s ktero so se dotaknili Bernardke. Priprosti vojaki so se je dotikali z molki, oficirji pa s svojimi urami. Nekteri trgovci so poprodali pri tej priliki vse svoje križce, svetinje, podobe in molke. Tistih tri dni, ki so pretekli do njenega pogreba, hodili so jo kropit ne le samo Neverski prebivalci, ampak tudi ljudje iz bližnjih far. Saboto, 19. aprila, je bilo že na vse zgodaj polno ljudi okolo samostana. Morali so jim zapreti cerkvena vrata, da ni zmanj¬ kalo prostora za duhovne in deputacije iz raznih krajev. Veliki duhoven stolne cerkve je imel črno mašo, pri kteri so peli stolni pevci. Visokočastiti škof, ki je ravno popo- 270 toval po škofiji, prihitel je naglo k pogrebu, predno je opravil vsa svoja pota. V koru so bili kanoniki in med njimi je bilo videti gospoda očeta Sampeta, ’) prednjika Lurškili misijonarjev, ter tudi tistega duhovna, ki je učil Bernardko za prvo sveto obhajilo. V stranskih kapelicah so bili mestni duhovni, duhovni raznih ustavov, župniki iz bližnjih far in še veliko drugih duhovnov. Po cerkvi so bile vmeščene razne kongregacije, razne deputacije in tisti, ki so bili čudovito ozdrav¬ ljeni po Jamski vodi; med temi je bil in prav pobožno molil Henrik Laser, pravnik v Parizu in imenitni popisovalec Lurškili čudežev. Po sveti maši je govoril visokočastiti gospod škof hvalni govor o sestri Mariji- Bernardi. Nato so rajnko položili k počitku v kapelico svetega Jožefa, kterega je toli¬ kanj častila. Truplo je bilo dejano v svin¬ čeno rakev, s pergamentom, na kterem je ') Seuipe. 271 popisano njeno življenje. Rakev leži v hra¬ stovi trugi. Lurd je dandanes najimenitnejši Božji pot. Časih pride tjekaj na dan po 10.000 ro¬ marjev, po 500 do 600 duhovnov. Ivo je bila 3. julija 1. 1876 kronana podoba brezma¬ dežnega spočetja za Jamsko cerkev, poslali so papež svojega namestnika; in pri tej slovesnosti je bilo 35 škofov, 3000 duhovnov in kakih 100.000 vernikov. -— Papež Pij IX. so tudi Jamsko cerkev obdarovali z ve¬ likimi prednostimi. Kdor to cerkev obišče, se izpove in pristopi k mizi Gospodovi ter moli na papežev namen, dobi popolnoma odpustke, ki se dade obrniti tudi za duše v vicah; in kdor to cerkev samo obišče s skesanim srcem ter moli na papežev namen, dobi odpustkov 200 dni. In ti odpustki ve¬ ljajo za vse čase. Molitev. Lurška Mati Božja, danes jem¬ ljemo slovo od tebe in od šmarnic. 272 K slovesu nas vse skupaj blagoslovi. Potrjuj nas v sklepih, ki smo jih sto¬ rili, ko smo slišali o čudovitih ozdrav¬ ljenjih, ki so se zgodila po tvoji do¬ brotljivosti in po rabi Jamske vode. Obvaruj v nas živo vero, ki se je v nas obudila, ko smo gineni poslušali tvoja velika čuda. Kakor si Bernardko vodila, tolažila, učila, ljubila: prosimo te, tako tudi nas vodi, tolaži, uči in ljubi. Pomagaj nam, da vselej, zlasti pa ob svoji smrtni uri, premagamo hudobnega duha, kakor ga je prema¬ gala Bernardka. Kakor si Bartresko pastarico vzela v nebesa , vzemi tudi nas. — Lurška Mati Božja, za nas Boga prosi! Amen. Navadne molitve. Jutranja molitev. V imenu Boga Očeta, Sina in sv. Dulia. Kleče pred Tvojim Božjim veli¬ častvom, nebeški Oče, molim Te, vse- gamogočncga Stvarnika nebes in zemlje! Želim svojo slabo molitvico združiti z večnim hvalospevom vseh zveličanih duhov v nebesih. Svet, svet, svet si Gospod, Bog; nebo in zemlja sta na¬ polnjena. z bleskom Tvojega veličastva. Zahvalim Te za vse milosti in dobrote, ki si mi jih skazal dosle. 18 274 Zlasti se Ti zahvaljujem zdaj, v za¬ četku dne, da si mene in moje domače to noč obvaroval vsega liudega na duši in telesu, in da si nam dal do¬ živeti današnjega dne. Rad spoznam, da sem Tvoj po duši in telesu; zato Ti hočem zvesto služiti in v Tvojo čast obračati vse svoje moči. Zato Ti darujem kot jutranji dar svoje ubogo, slabo srce; druzega Ti ne morem da¬ rovati. Napolni to moje srce s svetimi željami, in daj, da vse njegove moči služijo v Tvojo čast danes in vekomaj. Priporočim Ti tudi, o Bog, svoje starše, brate in sestre, svoje sorodnike in prijatelje, da jih, v dobrem potrju¬ ješ in jim daš dolgo živeti , Tebi v čast in bližnjemu na korist. Prosim Te tudi, o Bog, za svoje sovražnike, za vse grešnike in nejevernike, da njih srca vodiš in jih napolnjuješ z lučjo Svoje milosti. 275 Prosim Te, o Bog-, za vse, ki so to noč umrli, da jih rešiš teme in uvedeš v stanovanja večne luči. Tudi duše vseli mrtvih kristijanov naj po Tvojem usmiljenju počivajo v miru. O moja gospa, o moja mati, de¬ vica Marija! vsega se ti darujem: darujem ti danes svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce. In ker sem zdaj ves tvoj, o dobra mati, zato me tudi varuj in brani kot svojo last. O sveti Jožef, oče in varuh devic, zvesti čuvaj, ki ti je Bog izročil Svo¬ jega Sina Jezusa in Njegovo mater Marijo: prosim te po Jezusu in Mariji, pridobi mi milost, da se obvarujem vse nečistosti ter tako Bogu služim s čistim srcem. O moj ljubi angelj varuh, ki te mi je Bog dal za vodnika, za varuha, za tolažnika, za učenika in svetovalca! zahvaljujem se ti za vso zvestobo in ljubezen, ki mi jo vsak dan skazuješ, 18 * 276 in prosim te, bodi tudi zanaprej moj nebeški prijatelj in pomočnik. Če bom žalosten, tolaži me; če bom slab, krepčaj me; če bom v nevarnosti, reši me; če bom v dvomu, svetuj mi; greha obvaruj me; k dobremu priganjaj me; v skušnjavah osrčuj me; pred hudob¬ nim duhom brani me: smrtno uro moli za-me, in sprejmi mojo dušo, da jo odvedeš v nebesa, da bom s teboj vred ondi Boga gledal in se veselil na vekov veke. Amen. Tudi na te se obrnem, moj ljubi krstni patron, podaj mi svojo mogočno roko, da ne bom storil ne najmanjšega greha, ampak, da bom živel vedno v prijaznosti. Božji. Po svoji priprošnji mi pomagaj, srečno dovršiti vsa opra¬ vila tega dne in mojega življenja, da bom po smrti vreden spoznan, s teboj vred Boga hvaliti, ljubiti in moliti j po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. A' Jezusovem imenu hočem prijeti za delo. Bog' naj blagoslovi vse moje dejanje in nehanje, varuje naj me greha in vzame enkrat v nebesa. Amen. Očenaš. Geščenamarija. Vera. čast bodi Bogu itd. -- Večerna molitev. V imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha. Konec današnjega dne povzdignem svoje srce k Tebi, o Bog, in se Ti zahvaljujem iz dna svojega srca za vse dobrote, ki si jih meni in mojim domačim skazal na duši in telesu, pa tudi zato, da si me danes obvaroval vseh nesreč. Pa kako Ti naj povrnem vse dobrote, ki si jih danes skazal meni in mojim domačim? Pošlji mi, o Bog, 278 Svojega svetega Duha, da me razsvet¬ ljuje, in da prav spoznam in obžalu¬ jem grehe in napake, ki sem jih da¬ nes storil. Amen. Zdaj izprašuj svojo vest, kaj si po dnevi grešil v mislili, v željah, v besedah, v dejanju, potem pa moli tako: O moj Bog in Gospod! Kako hi Ti povrnil vse dobrote, ki si mi jih ska- zal? Nič drnzega nimam, kakor grehe in slabosti. Kako mi je hndo, da sem kedaj razžalil Tebe, svojega Boga in Očeta, svojo najvikšo in najljubeznjivšo dobroto! Zgubil sem se, kakor zgub¬ ljena ovca. Poglej name in usmili se me; odpusti mi moje grehe; tega Te prosim po trpljenju in smrti Tvojega preljubega Sina, mojega Gospoda, Je¬ zusa Kristusa. Na Te, moj Jezus, stavim vse svoje upanje; s Svojo sveto Krvjo operi z moje duše moje grehe in hu¬ dobije, in nadomesti s Svojim neskon- 279 onim zaslnženjem, kar primanjkuje moji pokori. Pridite mi na pomoč, vi nebeški prebivalci: pred vsem ti, ,,Mati usmi¬ ljenja", in ti moj angelj varali, in tudi ti moj krstni patron: podpirajte me, da se odšle zanaprej obvarujem vseh grehov, zlasti tega . . . Bog, nebeški Oče! bodi to noč moj varuh. Daj mi mirno spati, da sc jutri zbudim čvrst na telesu in pri¬ praven za Tvojo službo. Odvračaj od mene vse nevarnosti, da se kaka ne¬ sreča ne približa mojemu stanovanju. Tvoji sveti angelji naj me varujejo, in Tvoj blagoslov bodi vedno nad menoj in nad mojimi domačimi. Ce me boš pa to noč poklical na oni svet, imej usmiljenje. Upam, da mi boš usmiljen po zaslužen j n Jezusa Kri¬ stusa; zato se popolnoma vdam v Tvojo sveto voljo. Ce pride po-me smrt, 280 naj me odvede v kraj večnega življenja, v kraj nebeškega veselja. Amen. Očenaš. Češčenamarija. Vera. čast bodi Bogu itd. - - - Molitev pred sv. mašo. Bog, moj Gospod in Stvarnik! Ti si me ustvaril, da bi Ti služil, Tvojo čast pospeševal, in Tebi edi¬ nemu živel. Zato sem na svetu. Ker si me ustvaril edino samo zavoljo Sebe, zato sem Ti, kot svojemu Gospodu, kot svojemu Bogu, dolžan vso čast, vso ljubezen in molitev. Ker je vsak trenotek mojega življenja nov dokaz Tvoje dobrote, Tvoje milosti, Tvojega usmiljenja, zato sem dolžan, spolnje¬ vati do Tebe najvikšo dolžnost hva- 281 ležnosti. Sem Tvoj velik dolžnik. Pa kako sem splačeval svojo dolžnost do Tebe? Sramovati se moram! —- Nisem Ti služil, nisem živel za Tvojo čast, ampak živel sem za svet in ničemur- nost. Bil sem nehvaležen do Tvojih dobrot; da, zlorabil sem jih celo več¬ krat v Tvoje zasramovanje. Zakaj, grešil sem, razžalil sem Tebe! — Obžalujem zdaj sicer svojo hudobijo, — srčno jo obžalujem, saj vidiš moje srce, o Bog! — Pa zato zahtevaš popolnega zadostovanja. — Kaj naj storim, ker sam s svojo močjo ne morem zadostiti? —■ Kaj naj storim, da bi izpolnjeval vse svoje velike dol¬ žnosti, ko vender kot slaba, uboga stvar ne morem storiti veliko? —• Vem, kaj bom storil! „Imej nekoliko potrpljenje z menoj, o Gospod!“ kli¬ čem zdaj z evangeljskim dolžnikom, „in vse Ti poplačam/ 1 Ta sveta da¬ ritev, ali veliko več Jezus Kristus, 282 Tvoj Božji Sin, bo po sveti maši zame poplačal vse, kar sem Ti dolžan. Pri tej sveti maši hočem pobožno moliti; in Ti, nebeški Oče! poglej me milost¬ ljivo in dodeli mi Svoje milosti in pomoči. Molitev od začetka sv. maše do evangelija. O moj Bog, nebeški Oče! molim Te. — V prahu svoje ničnosti klečim pred Teboj, in na Te mislim z naj¬ večjim Spoštovanjem. Trdno verujem na Te, verujem in spoznam Tvojo najvikšo, Božjo moč, Tvojo brezmejno oblast, ki jo imaš nad menoj in nad vsem svetom. Spoznam, da si me ustvaril edino zavoljo Sebe, in zavoljo Svoje časti, da sem edino od Tebe odvisen, da sem ves Tvoj po duši in telesu; zakaj vse, kar sem in kar imam, pride od Tebe, vse to sem Tebi dolžan. Ker si pa najvikši Bog in 283 neskončno veličastvo, zaslužiš neskon¬ čno čast in poveličanje. Pa sem le revna stvar, reven črviček; in v svoji revščini Te nikakor ne morem moliti in častiti tako, kakor je treba. Toda veseli me, da je vsaj eden, ki Te more spodobno častiti in moliti, kakor zahteva Tvoja velikost in Tvoje ve¬ ličastvo. Ta eden je Jezus Kristus, Tvoj Božji Sin, ki ima pri tej sveti maši stopiti na altar tudi za to, da bi Te vredno počastil in molil, in sicer tudi v mojem imenu, kar me še po¬ sebno veseli. Darujem Ti tedaj, nebeški Oče! k Tvojemu vrednemu počeščenju ravno tega Tvojega Sina Jezusa z vsem Nje¬ govi m zasluženjem, z vsem Njegovim poniževanjem, z Njegovo neskončno molitvijo, ki Ti jo zdaj opravlja na altarju. O Jezus! le moli Svojega Očeta, hvali Ga, časti Ga: tudi jaz Ga bo- čem s Teboj moliti in hvaliti, kolikor bo le v moji moči. S Teboj se poni¬ žujem pred Njegovo močjo, s Teboj pokleknem pred Njim v ponižnosti, in Ga molim. Velik je Gospod, in hvalim Ga! — velik in neizrekljiv je, in veselim se Ga. Kako se veselim, da ima moj Bog vse popolnosti v neskončni meri! Radujem se nad Njegovo velikostjo, oblastjo, svetostjo, dobroto in modro¬ stjo: ljubim svojega Boga zavoljo teh popolnosti, ljubim tki edinega in nad vse; kaj bi pač še kaj ljubil razen Njega, ker je On edini najboljši, naj¬ lepši, najsvetejši, najčistejši, najdobrot- Ijivši P! ' Nebeški Oče, sprejmi to mojo molitev in ljubezen; zakaj, ne samo jaz, ampak tudi Tvoj Sin Jezus Te moli z menoj, in ljubi z menoj. Z Jezusom in po Jezusu Te morem vredno moliti in ljubiti: — in to me prisrčno veseli. 285 Molitev od evangelija do povzdi¬ govanja. O moj nebeški Oče, moj Bog in Gospod! Kako velika in kako čudo¬ vita je Tvoja dobrota proti meni! Z dobrotami si me obsipal. Ustvaril si me kot umno bitje. Ohranil si me, in od prvega trenotka mojega življenja si zame skrbel in še zdaj skrbiš kakor ljubeznjiv oče. Ko sem kot nepokoren, hudoben otrok zapustil pot Tvoje re¬ snice, tedaj si mi poslal iz nebes Svo¬ jega Božjega Sina, ki me je privedel nazaj na pot zveličanja, ki meje celo- odrešil in odkupil s Svojo Krvjo, Kakšno hvalo sem Ti dolžan za to, da si me ustvaril, da si me odrešil po Svojem Sinu in da si me posvetil in me še posvečuješ po svetem Duhu! Kakšno hvalo sem Ti dolžan, če pomislim na posebne dobrote, ki si mi jih. preljubi Oče! skazal pred toliko tisoč drugimi! Poklical si me k pravi 286 veri, medtem ko toliko milijonov ljudi še sedi v terni nejevere; ponujaš mi priliko, pogostoma hoditi k spovedi in k svetemu obhajilu, slišati pogostoma Božjo besedo, medtem ko v marsikterih krajih ljudje hrepene po nebeškem kruhu, pa ni nobenega, da bi ga jim lomil. V svetem veselju strmim k Tebi, moj najboljši, moj najljubeznjivši, naj¬ slajši Bog! — Veselim se teh Tvojih do¬ brot, veselim se, da si tako dober, moj Bog! — : Leto me močno žali in bega, da Ti za vse to ne morem dovolj skazati hvaležnosti. —■ Toda glej, Oče! tukaj imam dar na altarju, dar neskončne vrednosti, dar Tvojega Božjega Sina. Ta dar je tako velik, da presega daleč vse dobrote, ki si mi jih skazal. S tem Božjim in neskončnim darom hočem se Ti zahvaliti moj Bog! za vse do¬ brote, ki si mi jih skazal; darujem Ti predrago Kri Tvojega Sina, sveto Telo '287 Jezusovo, ki se nekrvavo daruje na altarju; dam Ti celega Jezusa, kakor je tukaj, z vsem Njegovim neskončnim zasluženjem, z Njegovo Božjo in člo¬ veško naturo. Tako se Ti, preljubi Oče, dovolj zahvalim. Ta daritev Tvo¬ jega Sina je vsa Božja, in ima ne¬ skončno vrednost. Kako me veseli, da Ti morem darovati to neskončno prijetno zahvalno daritev! Moj Bog, kako čudovita je Tvoja dobrota in usmiljenost! — ravno to je največja dobrota proti meni, da si mi dal to daritev, s ktero se Ti mo¬ rem dovolj zahvaliti za Tvoje dobrote. — Hvala, prisrčna hvala Ti bodi; iu to hvalo Ti hočem dajati vso večnost! Za danes Ti darujem, ne le to, ampak vse svete maše, ki sc bodo brale po vsi zemlji, v zahvalo za tako veliko milosti, ki si mi jih skazal in ki mi jili bodeš skazoval vso večnost. 288 Pri povzdigovanju svete hostije. O Jezus, molim Te v tej sveti hostiji. Verujem na Te, upam na Tvoje obljube; ljubim Te čez vse. Jezus, Tebi živim, Tebi umijem, Tvoj sem zdaj in vekomaj. Amen. Pri povzdigovanju keliha. O presveta Kri mojega Jezusa, ki si bila nekdaj prelita v odpuščenje mojih grehov, in ki tudi tukaj tečeš na skrivnostni način: častim Te po¬ nižno, in obžalujem svoje grehe, ki so bili vzrok, da si bila prelita. Po tej Krvi prosim Te, o Jezus! odpusti mi grehe; in bodi mi milostljiv in usmi¬ ljen. Amen. Molitev od povzdigovanja do obhajila. Moj Bog, moj preljubi. Oče! veliko dobrega si mi skazal; in jaz nisem spoznal Tvoje dobrotljivosti, Tvoje lju- 289 bežni! Bil sem nehvaležen clo Tebe. Ti si bil tako dober, jaz pa tako hu¬ doben! — Razžalil sem Te; storil sem grehov brez števila, in nakopičil sem jih pred Tvojimi očmi kakor goro. Zdaj klečim pred Teboj, in Te prosim odpnščenja. Spoznam, da sem hudobno in napačno ravnal, ko sem Te raz¬ žalil, in Tvojo sveto zapoved prestopil. Obžalujem vse te svoje grehe, iz vsega srca jih zaničujem; nikdar nikoli, do zadnjega svojega zdihljaja, Te nečem več razžaliti. —• Pa le glej. moj Bog, tudi zdaj Ti hočem zadostiti za vse grehe, za vse hudobije, ki sem jih storil. Poglej dol na ta altar; tu teče zopet Kri Tvojega Sina za odpuščenje mojih grehov; tu se skrivnostno po¬ navlja tista daritev, s ktero je Jezus nekdaj zadostil za grehe vsega sveta. ■ To spravno daritev, ki je neskončne vrednosti, Ti zdaj darujem za odpu¬ ščenje svojih grehov. Ta daritev je 19 Božja, j o neskončna. Ce so tedaj tudi moje hudobije velike in grozne, vender je ta daritev, ki jo za nje darujem, se večja, — Odpusti! — odpusti mi tedaj, preljubi Oče! Glej, Kri Tvojega Sina Jezusa sama prosi zame usmi¬ ljenja in odpuščenja. Menda boš uslišal glas Krvi, ki kliče veliko krepkejše, kakor kri Abelnova, ne za kazen, ampak za odpuščenje. — Da! prav trdno zaupam dobiti odpuščenja svojih grehov po tej Krvi; in vedno hočem svoje hudobije obžalovati in objokovati do zadnjega zdihljaja svojega življenja, Molitev pred svetim mašnikovint obhajilom. O Jezus, moja edina ljubezen, moj Bog, moja največja dobrota! Da¬ nes Te ne morem sprejeti z mašnikom v tern sv. zakramentu! — Pa če ni¬ sem vreden, res danes Te sprejeti, tedaj me stori deležnega Svoje priču- 291 jočnosti vsaj na duhovni način. Pridi, o! pridi k meni moja ljubezen! Pridi, daj da Te ljubim! — Pridi moj že¬ nin, moj zaklad, moje življenje, pridi v mojo dušo — glej, ona koprni in medli po Tebi! — Ljubim Te, Ti si moj Bog, moja blaženost, moje živ¬ ljenje, moja največja last, ljubim Te. Molitev po svetem obhajilu do konca svete maše. O moj ljubi Jezus! zdaj si Se z vsem Svojim zaslužcnjem daroval ne¬ beškemu Očetu zame; zdaj si pri meni na duhovni način! -— Zato Te pa tudi lahko z največjim zaupanjem pro¬ sim, in upam dobiti vse, česar Te bom prosil. Glej, moj Jezus! kar se tiče moje duše, prosim Tebe, in po Tebi Tvojega Očeta in sv. Duha, milosti resnega spreobrnenja in poboljšanja svojega srca; prave čednosti in po¬ polnosti ; pomnoženja žive vere, upanja 19 * 292 in ljubezni, ponižnosti, čistosti, krat¬ kosti, potrpežljivosti, pobožnosti in vseh drugih čednosti. Prosim Te milosti, da bi mogel spolnjevati dolžnosti svo¬ jega stanu, da bi ostal stanoviten v dobrem, in da bi srečno umrl. — Kar se tiče časnih reči, prosim Te: bla¬ goslovi zdaj po mašni kovi roki in s Svojo Božjo roko moja opravila in podjetja, moje domovanje — zlasti moje podložne in vse moje domače ljudi. Blagoslovi moje starše, moje vikše, moje brate in sestre, moje sorodnike; blagoslovi slednjič vse ljudi, moje pri¬ jatelje in sovražnike. — Razsvetli ne- jevernike, spreobrni krivoverce, uvedi v Svojo Cerkev razkolnike. Poboljšaj grešnike, potrjuj dobre. Obrani Svojo Cerkev v miru, in daj ji dobre pred- njike in duhovne. Naposled in sosebno Te prosim, reši iz trpljenja vic trpeče duše mojih staršev, dobrotnikov, so¬ rodnikov, in vseli drugih, zlasti pa teli 293 in teh . . . Tako Te prosim, nebeški Oče, usliši me! Zdaj me gotovo uslišiš: zakaj zdaj Te ne prosim sam, ampak Jezus prosi z menoj. Po tem priproš- njiku upam za trdno dobiti od Tebe vse, kar ni proti Tvoji presveti volji. Usliši me tedaj ! Amen. Spovedne molitve. Molitev pred izpraševanjem vesti. Dobrotljivi Bog! vidiš, v kakšno revo so zabredle Tvoje stvari s svojo slabostjo, s svojo lalikomišljenostjo, in zlasti s svojo hudobnostjo, in vender jim je Tvoja neskončna ljubezen po¬ dala sredstvo, očistiti si omadeževane duše; pokazala jim je pot, pot kterem se imnjo vrniti k Tebi, in na kterem morejo najti srčni mir. To sredstvo 294 je skesana in odkritosrčna spoved. — Glej, preljubeznjivi Oče, tukaj klečim pred Teboj, preveč pozabljiv, da bi se spomnil svojih grehov, preslab, da bi se zavedel svojih hudobij, preveč v sc zaljubljen, da bi jih spoznal, pre- posveten, da bi jih črtil in obžaloval, preboječ, da bi sc spovedal, in pre¬ občutljiv in premehak, da bi se spo¬ koril. Kam se naj tedaj obrnem po luč, po moč, po sveto sovraštvo do sebe, po gorečo ljubezen do Tebe, po srčnost in ponižnost, da bi se pred Teboj spovedal grehov, ktere sem pred Teboj storil? K Tebi, predobrotljivi Oče svetlobe, ljubezni in moči! Daj mi Svojega Božjega Duha, ki me bo spomnil mojih grehov, ki mi bo dal spoznati moje hudobije, ki bo v meni obudil pravo kesanje nad grehi in trden sklep poboljšanja. Bog ljubezni! ne presliši ponižne prošnje Svojega, 295 ee tudi nevrednega otroka, in razsvetli me s Svojini Duhom, da se spomnim svojih grehov, da spoznam svojo hu¬ dobijo, kakor jo je spoznal David, ko je bil posvarjen po preroku: potrjuj me s Svojim Duhom, da obžalujem svoj greh, kakor le-ta kralj, da dobim zopet odpuseenje grehov, in Tvojo ljubezen. Po Jezusu Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen. Izpraševanje vesti. Zoper desetero Božjih zapovedi. 1. Verovaj v enega samega Boga. Ali sem rad poslušal zaničljivo govor¬ jenje o sveti veri, ali sem pa še sam tako govoril? Ali sem se sramoval pred kakim človekom moliti? Ali sem molil navadne molitve, na primer: zjutraj, zvečer, ob zvo- 296 njenju, pred jedjo in po jedi? — Ali sem bil razposajen in neroden v cerkvi, v za¬ kristiji, v zvoniku, na koru ali na pokopa¬ lišču? Ali sem onečedil kake posvečene reči? Ali nisem spoštovanja skazoval, kadar sem šel mimo križa, kake Marijine podobe ali mimo cerkve? ‘3. Xe imenuj po nemarnem Božjega imenu. Ali sem brez spoštovanja ali v jezi izrekoval ime Božje, ime Jezusovo, ime Marijino, imena svetnikov, svetili zakramen¬ tov? Ali sem zasmehoval svete reči? Ali sem klel? Ali sem pregrešno in lahkomiš- Ijeno prisegal? Ali sem Bogu obljube delal in jih nisem izpolnjeval? 3. Posvečuj praznike. Ali sem zamujal ob nedeljah in pra¬ znikih sveto mašo, pridigo in krščanski nauk? Ali sem šel brez vzroka iz cerkve, predno je bila maša končana? Ali sem med mašo prostovoljno mislil na druge reči, se 297 smejal, oziral ali govoril? Ali sem ob ne¬ deljah in praznikih delal hlapčevska dela? 4. Spoštuj očetu in mater. Ali sem se pregrešil zoper starše (duhovne, učenike, mojstre, gospodarje, de¬ želsko gosposko) s tem, da bi jih bil zani¬ čeval, zasmehoval? Ali sem jim zaničljivo odgovarjal? Ali sem jih zasmehoval zavoljo kake slabosti ali telesne napake? Ali sem jih udaril? Ali sem jih klel? Ali sem jih opravljal? Ali sem jih jezil? Ali jih nisem ubogal? Ali jim nisem pomagal v potrebi? Ali sem jim smrt želel? Ali sem zasmeho¬ val stare ljudi ali jim nagajal? Ali sem opravljal naložena dela? Ali sem godrnjal na svoje vikše? Ali sem jim bil zvest? . o. Ne ubijaj. Ali sem druge zvajal vgreh? Ali sem jih učil greh delati, ali sem jim k temu pripomogel? Ali sem jih pohvalil, če so ravnali pregrešno ? Ali sem jim dajal slabe 298 zglede? Ali sem.se rad pajdašil s slabimi ljudmi? Ali sem si smrt želel? Ali sem šel v smrtno nevarnost brez potrebe, iz pre¬ vzetnosti? Ali sem svoje zdravje oškojeval s škodljivimi pijačami, z neizmernim ka¬ jenjem ali kako drugače? Ali sem druge ljudi pretepaval ali ranil? Ali sem jim smrt želel? Ali sem se kregal brez vzroka? Ali sem dajal priimke ? Ali sem reveže, kru¬ ljave, slepce, bebce, gluhce zasmehoval ? Ali sem posle dražil z nepotrebnim delom ? Ali sem živino stradal, pretepaval in neusmi¬ ljeno gonil ? Ali sem neusmiljeno mučil tiče, mačke, pse? 6. Xe prešuštovaj. Ali sem kaj nespodobnega ali nesram¬ nega bral? Ali sem kaj takega pisal ? Ali sem govoril nespodobne ali nesramne burke ali govore? Ali sem pel ali rad poslušal ne¬ spodobne pesmi? Ali sem rad poslušal ne¬ sramne govore ali se k njim smejal? Ali sem kaj nespodobnega pogledal iz radove- dnosti? Ali sera delal kaj nespodobnega? Kako sem se vedel, kadar sem se preoblačil ali kopal? Ali sem se nespodobno dotaknil drugih ali sem se pustil dotakniti? Ali sem se drugim razgalil ali pustil razgaliti? Ali sem druge napeljava] k nesramnemu govorjenju ali dejanju? 7. Ne kradi. Ali sem kaj ukradel staršem ali dru¬ gim ljudem? Ali sem kakšne reči razdajal brez vednosti svojih staršev? Ali sem po¬ magal krasti ? Ali sem v dar obdržal ukra¬ dene reči? Ali sem ukradene reči kupoval ali prodajal? Ali nisem vrnil posojene reči? Ali sem jedel jedi, o kterih sem vedel, da so ukradene? Ali sem obdržal najdene reči, o kterih sem vedel, čegave so, ali bi bil pa vsaj lahko izvedel? Ali sem kterega ogoljufal ? Ali sem bil tih, ko sem videl, da mi je trgovec, krčmar ali kdo drug' preveč denarja nazaj dal? Ali sem se brez potrebe, iz lahkomišljenosti sebi ali drugim 300 delal škodo na vrtovih, na obleki, na drevju, na njivah in trav nikih V Ali sem povrnil, kar sem bil dolžan povrniti ? Ali sem lahko- mišljeno denar zapravljal in razmetaval ter dolgove delal .-' 8. Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega. Ali sem kpmu škodoval z lažjo ? Ali sem se poganjal za poštenje drugih, kadar je to bila moja dolžnost? Ali sem molčal k pregreham, ktere bi bil moral naznaniti staršem ali gospodarjem? Ali sem slabosti svojega bližnjega komu razodel brez po¬ trebe ? Ali sem se lagal, kadar sem bil po¬ klican za pričo ? Ali sem poravnal škodo, ki sem jo bližnjemu iz hudobije napravil na poštenju? 9. in 10. Ne želi svojega bližnjega žene in blaga. Ali sem rad imel nesramne misli, ter jih nisem odganjal? Ali sem rad imel kake druge pregrešne misli ? Ali sem želel storiti 301 kaj nesramnega? Ali sem želel kaj ukrasti, škodo narediti ali koga ogoljufati ? Ali sem želelel koga pretepsti? Ali sem želel koga ujeziti in razdražiti? Ali sem se želel upi¬ janiti? Ali sem želel neizmerno jesti? Ali sem želel kak drug greh storiti? /oper petero Cerkvenih zapovedi. Zoper 1. in 2. Cerkveno zapoved, ka¬ kor zoper 3. Božjo. Zoper 3. Cerkveno zapoved: Ali sem meso jedel o petkih ali drugih prepovedanih dneh ? Ali sem to storil iz lahkomišljenosti do Cerkvene zapovedi ali pozabivši, da je petek? Ali sem si na jedi pritrgoval tiste dni, ob kterih je dovoljeno samo enkrat na dan do sitega se najesti? Zoper 4. Cerkveno zapoved: Ali sem šel vsako leto k spovedi? Ali sem pri kteri spovedi zamolčal kak greh iz strahu ali na¬ pačne sramežljivosti ? Ali sem pravil pri smrtnih grehih (število), kolikokrat sem jih 302 storil ? Ali sem pri spovedih obžaloval svoje grehe in trdno sklepal poboljšati se ? Ali sem opravil pokoro? Ali sem vredno prejel sveto obhajilo? Ali sem se predrznil iti k sve¬ temu obhajilu brez odveze? Zoper 5. Cerkveno zapoved: Ali sem sveti adventni ali postni čas onečaščeval z veselicami, z razgrajanjem, z nespodobnim vpitjem ali prepevanjem nespodobnih pesmi? Zoper naglavne grehe. Zoper napuh: Ali sem bil prevzeten na svojo obleko? na svojo pripravnost? na bogastvo svoje? Ali sem bil jezen, kadar so me po pravici svarili? Ali sem delal kako dobro delo le zato, da bi me hvalili? Ali sem se rad hvalil in povzdigoval čez druge ? Zoper lakomnost: Ali sem imel ne¬ izmerne želje po bogastvu? Ali sem poma¬ gal revežem? Zoper nečistost : glej 6. in 9. Božjo zapoved. 303 Zoper Mvošljioost: Ali sera bil neje¬ voljen, kadar se je drugim godilo dobro? Ali sem bil vesel, kadar se je drugim go¬ dilo slabo? Ali sem jim privošilkaj hudega? Ali sem komu zavidal bogastvo, zdravje, pobožnost ? Zoper požrešnost: Ali sem bil nezmeren v jedi ali pijači? Ali sem bil pijan? Zoper jezo: Ali sem svoje vikše jezil z nepokorščino? Ali sem druge ljudi jezil iz hu¬ dobije? Ali sem se nezmerno jezil zavoljo kake male reči? Ali sem jezen na kterega? Ali se želim nad kterim zmaščevati in znositi ? Zoper lenobo: Ali nečem spolnjevati dolžnosti svojega stanu? ali jih spolnjujem prav po vrhu in na pol? Ali se ogibljem vsakega truda in dela? Kesanje nad grehi. Moj Bog 1 in moj Gospod! Ti naj- vikša in najljubeznjivša dobrota! Ti si moj Stvarnik, moj Ohranjevalec, 304 moj Zveličar, in moj naj večji Dobrotnik, ki si me neizmerno ljubil, in mi to¬ liko in tako velikih dobrot skazoval ves čas mojega življenja: kakšno lju¬ bezen in kakšno hvalo bi Ti moral skazovati! Nikdar nikoli Te ne bi mogel dovolj ljubiti in se Ti dovolj zahvaliti za Tvoje neskončno veličastvo in za Tvojo neskončno ljubezen do mene. Namesto da bi bil ljubil iz vseh moči Tebe, svojega Boga in naj- vikšega Gospoda, svojega Zveličarja, svojega najboljega prijatelja, sem Te še hudobno zaničeval ih žalil: Tvoje zapovedi sem teptal z nogami, in ve¬ likokrat sem rajše storil to, kar mi je navdihnil hudobni duh, kakor ono, kar mi je navdihoval sv. Duh. Vzrok sem bil trpljenju in smrti Božjega Sina. Tebe, najvikšo, najlepšo, najpopolnejšo in najljubeznjivšo dobroto sem razžalil! in to sem delal, ko vender vem, da neskončno črtiš iu sovražiš vsak greli. 305 Kako velika je tedaj moja hudobija, da žalim svojega Boga in dobrotnika! Zal mi je, da sem grešil, da sem Te razžalil! Odpusti mi moje hudobije in grehe! Sklep poboljšan ja. Dobrotljivi Oče! trdno sklenem to, lcar je sklenil sv. apostelj Pavel. Nič me naj ne odtrga od Tebe, ne žalost ne stiska, ne strast ne zapelji¬ vost sveta, ne strah pred ljudmi ne strah pred smrtjo. Gospod! dobro veš, kako so slabi sklepi človeški, da jih vsak dihljaj strasti odnese. Tudi Peter je obljubil, da se ne bo pohujšal tisto strašno noč nad preljubljenim Učeni¬ kom, in da stori ž Njim raje smrt, kakor da bi Ga zatajil: in ta sklep je uničila beseda ženskimi. Brez Tvoje pomoči se ne more nihče greha obva¬ rovati; brez Tvoje zaslombe ne more nobeden skušnjav premagati: brez Tvoje 20 podpore se ne more nihče poboljšati. Zatorej Te prosim, o Bog, daj mi mi¬ lost, da sklenem poboljšati sc: potrdi in podpiraj me, da že vendcr enkrat neham grešiti, da slečem starega člo¬ veka, da sovražim dela teme in oble¬ čem orožje svetlobe. Tega Te prosim po zasluženju Jezusa Kristusa. To mi¬ lost si mi obljubil, in dal mi jo bodeš prav gotovo. Pomagal mi bodeš, da se bom ogibal vseh slabih priložnosti, in da bom premagoval vse skušnjave. S Tvojo pomočjo se hočem greha va¬ rovati in pobožno živeti. Zdaj se izpovej. Kdor kak smrtni greli na¬ lašč zamolči, njegova spoved nič ne velja. Da ko tedaj tvoja spoved veljala, ne smeš zamolčati nobe¬ nega smrtnega greha, in pri vsakem grelni moraš povedati število, kolikor se da. Misli si, da se spo¬ veduješ samemu Bogu in da je ta tvoja spoved — zadnja ! Molitev po spovedi. O neskončno dobrotljivi in ne¬ skončno usmiljeni Jezus, moj Zveličar, 307 Bog- in G ospod! Iz vsega srca se Ti zahvaljujem, da me nisi zavrgel po Svoji pravičnosti, kakor sem zaslužil zavoljo svojih grehov, ampak da si mi odpustil moje hudobije po Svoji neskončni usmiljenosti. Pa Ti veš, kako je človek slab in polen nepo¬ polnosti. Če je bilo pri tej ali pa tudi pri prejšnjih spovedih slabo moje ke¬ sanje, slab moj sklep, slaba moja spo¬ ved, ali če sem slabo opravljal svojo pokoro, bodi že iz človeške slabosti, ali iz lastne zanikarnosti, prosim Te, prizanesi mi tudi takšne nepopolnosti, pregrcške in pomanjkljivosti, in od¬ pusti mi jih vse po Svoji dragi Krvi. Kar sem zopet danes sklenil tako resno, to hočem tudi spolnjevati s Tvojo pomočjo; zatorej hočem ogibati se grešnih priložnosti, posluževati se predpisanih drugih sredstev, in pogo- stoma spominati se spovednikovih sva¬ ril, da jih zopet ne pozabim. Tebi, 20 * 308 moj Bog! hočem zvesto služiti s skrb¬ nim, natančnim in stanovitnim izpol¬ njevanjem Tvojih Božjih zapovedi. Pri¬ pravljen sem raj še umreti, kakor Te še kedaj razžaliti z najmanjšim grehom. Zakaj, črtim in sovražim greli iz vsega srca nad vse, ker Te, neskončno ve¬ ličastvo! iz vsega srca ljubim nadvse. Ne denar ne premoženje, ne meso ne kri, ne čast ne slava, ne trpljenje ne smrt, ne nobena reč naj me nič več ne odtrga od Tvoje ljubezni, o Jezusi Obhajilne molitve. Molitev pred sv. obhajilom. Moj Jezus! verujem, da si res¬ nično pričujoč v zakramentu presve¬ tega resnega Telesa v podobi hrulia. Moji počutki sicer tega ne vidijo: 309 moj um tudi tega ue razume; moja duša je še preslaba, da bi Te mogel, večna modrost! gledati iz obličja v obličje, kakor Te gledajo svetniki v Tvojem kraljestvu neumrjočnosti. Ve¬ rujem, da si res pričujoč v svetem za¬ kramentu, in molim Te z največjim spoštovanjem. Ti sam, moj Bog! si rekel: ,,To je moje Telo in to je moja Kriverujem Tvojim besedam, večna resnica! — Moj Bog! vse dobro si obljubil tistim, ki trdno v Te zaupajo; in gotovo boš spolnil Svojo besedo, ker si sama nespremenljiva zvestoba. Upam in pričakujem zdaj od Tebe vse milosti, ki so mi potrebne, in slednjič večno zveličanje; in te milosti upam od Tebe dobiti zlasti zdaj pri svetem obhajilu. — Kaj bi mi pač mogel od¬ reči nebeški Oče, ki mi zdaj daruje celo Svojega' edinorojenega Sina? in kakšno prošnjo bi mi pač mogel Jezus odbiti zdaj, ko pride ravno iz ne- 310 skončne ljubezni v moje srce z vsemi Svojimi Božjimi zakladi? In Ti, moj Jezus! si poleg’ tega izrečno obljubil, da bodo tisti, ki Te sprejemajo v tem sv. zakramentu, živeli pobožno, in da sodnji dan vstanejo k večnemu življenju. O moj Božji Zveličar! kako srečen sem vender danes, ko Te smem spre¬ jeti v svoje ubogo srce! o, kako me boš obogatil! S Svojo predrago Krvjo me boš popolnoma očistil in posvetil; v moji revščini me boš tolažil, in me tako razsvetljeval in potrjeval, da bom vse skušnjave premagoval, pobožno živel in srečno umil. Teh milosti sicer nisem vreden; pa vender jih pričakujem z neomaldjivim zaupanjem od Tebe, moj dobrotljivi Jezus! ker si mi jih obljubil, in ker me tako neskončno ljubiš. Tako trdno zaupam na Te, kakor so zaupali svetniki, kakor sem tudi zaupati dolžan. 311 Kako velika je Tvoja ljubezen do mene! Kaj si storil zavoljo mene! Včlovečil si se, na križu si umrl, v podobi kruha čakaš na-me, da se ze¬ dinim s Teboj, kakor hitro pridem. Ali se je moralo vse to zgoditi, da bi Te že vender enkrat ljubil? Ali nisi že sam na sebi vse ljubezni vreden zavoljo Svoje neprimerne lepote, Svoje neskončne dobrotljivosti, Svoje Božje vsepričujočnosti, (Svoje večne svetosti in zavoljo Svoje neizmerne Ijubeznji- vosti? Gospod! res Te ljubim, in veš tudi, da Te ljubim. Prej nisem maral tako za Te; ali zdaj! vzemi moje srce, ohrani si ga za vedno, ne dajaj mi ga nič več nazaj, da ne bom ničesar več ljubil razen Tebe. Pridi tedaj, o Jezus! moja jed in moja pijača! Pridi, nasiti mojo la¬ koto, in ugasi mojo žejo! Pridi srečna ura, ko Te, moj Jezus! sprejmem. Ljubeznjivi ženin moje duše! veselje 312 mojega srca! pridi me okrepčat in vžgat v Svoji ljubezni! Brez Tebe ne morem živeti. Ti si življenje moje duše, in kruli čiste ljubezni in neu¬ mrljivosti. Brez Tebe živeti, sc ne pravi živeti. Pa moj Bog! kdo sem, da tako predrzno kličem k Tebi? Človek, ki sem že tolikokrat zaslužil peklo; človek, ki sem vedno tako hudoben in malo¬ priden; človek, ki vedno zaničujem Tvojo neskončno ljubezen! Kako, moj Jezus! se naj pač predrznem, sprejeti Tebe, ko sem vedno tako nestanoviten v svojih sklepih, in ko vedno nakla¬ dam greh na greh?! —- Kako se naj predrznem jaz, uboga stvar, sprejeti Tebe, večno ljubezen ?! Toda brez Tebe moral bi umreti, zato tudi moram iti k Tebi; tem bolj, ker si tako bogat, jaz pa tako ubog, in ker slišim od Tebe tolažljive besede: ,,Pridi, duša! pridi, jaz, tvoj Zveličar, te pri- 313 Bakujem! pridi kmalu, duša! hrepenim po tebi. Pri tebi hočem biti, tvoje srce hočem imeti. Pridi, moja nevesta! moja sestra! moj otrok! moja hči! pusti me, da grem v tvoje srce.“ Moj Zveličar! kaj vidiš pač na moji ubogi grešni duši, da tako po meni hrepeniš in medliš? Neskončna bla¬ ženost ! prav nič ne potrebuješ mene; ampak jaz potrebujem Tebe; in vcnder hrepeniš po meni, kakor da bi mene potrebovala. Čudovita ljubezen, kako Ti naj to povrnem? Pridi tedaj, Jezus! moje življenje! moja tolažba! moje veselje! moje vse! pridi le! — Preljubeznjivi prijatelji Jezusovi v kraljestvu nebeškem! ura je prišla: Vaš Kralj hoče priti v moje srce, po¬ sodite mi svoje lepote in svoje zasluge! vi veste, kaj Mu je po volji, in česa mi manjka! AngeljiBožji, spremljajte me v Gospodovem imenu k Gospodovi 314 mizi. Marija, mati Božja! glej, Tvoj >Sin Jezu.s pride zdaj zdaj k meni: zabrani, da se Mu ne zgodi kaka nečast! — Molitev po sv. obhajilu. Zdaj sem Te prejel, moj preljubi Zveličar! življenje moje duše! Zdaj si v meni! In ker imam zdaj Tebe, imam vse. Vse je moje! Velika milost, čudež ljubezni! Bogoelovek je v meni, moj Bog se je zdaj zedinil z menoj! moj Zveličarje pokoj moji duši. Tako velik, svet Bog, tako mogočen Gospod, pa v tako revnem, v tako zaničljivem človeku: ali se to ne pravi veliko?! Iz pre¬ pada svoje ničnosti molim visočino Tvojega Božanstva. Ponižno molim Tvoje presveto človeštvo, zedinjeno z neskončnim Božanstvom. Z vsem spo¬ štovanjem molim zdaj Tvoje Meso in 315 Kri, zedinjeno z mojim srcem. Pre- ponižno Te molim, o Jezus, Bog’ mo¬ jega srca, življenje moje duše! Ti si moja blaženost in moje zveličanje na vekov veke. Razveseljuj se duša moja! Jezus, veselje angel jev, blaženost svetnikov, slava nebes, izvirek vseli milosti je pri tebi! Milost vseli milosti! moj Bog in Gospod! zdaj Te hočem hvaliti jz vsega srca. Ti si moj Bog: Tebe hočem slaviti. Ti si moj Odrešnik, Tebe hočem častiti iz vseli moči. Ti si moj Jezus; Tvojemu imenu hočem slavo dajati vso večnost. Kernih in serafi! pomagajte mi hvaliti Bogu . Prepevajte z menoj, vsi svetniki božji: nebo, zemlja in vsi ljudje naj Ti hvalo zapojo. Pa čudoviti Jezus! vso mero prestopaš v ljubezni; kako je to, da se ustaviš pri meni siromaku? Kdo si Ti? in kdo sem jaz? Ti si moj S1C Stvarnik, Gospod in Oče, jaz sem Tvoj uporen sin; Ti si moj največji Do¬ brotnik, jaz sem Tvoj nehvaležen po¬ dložnik; Ti si moj Odrešnik in moj Bog’, jaz sem pa malopriden človek, zaničljiv pozemeljski črviček in hudoben grešnik, ki sem Te tolikokrat pahnil iz svojega srca. O Jezus, kaj je to? o moj neskončno dobrotljivi Bog, moj Ijubeznjivi Jezus, kako nerazumljiva je pač Tvoja ljubezen! To je ])ač velika velika dobrota, da si hotel priti k meni nevrednemu, in da si izvolil moje ubogo srce za Svoje stanovanje. Vem, predobrotljivi Jezus! zakaj si mi izkazal tako veliko milost: vem, zakaj si prišel k meni; biti hočeš Bog mojega srca in moj kralj; kraljevati hočeš v moji duši, kakor na tronu, tu hočeš vekomaj stanovati in počivati. Upaj zdaj, moja duša! in zaupaj trdno: Jezus, izvirek milosti, je pri tebi. Jezus, najčistejša radost, varni pokoj, 317 stanovitno veselje, neizmerna dobrota, -Jezus, večna blaženost, je pri tebi. Proč tedaj, pregrešno veselje, ki si zmešano s pelinom in žolčem! proč sleparski svet s svojimi lažnjivimi do¬ brotami in praznimi častmi! Jezus, začetek vsega dobrega, vse časti, vsega veselja, je zdaj v meni; zdaj ne že¬ lim nobene reči, ne v nebesih ne na zemlji, kakor le Tebe, o Jezus, Bog mojega srca! da bi bil vekomaj pri Tebi. Jezus, če liočeš biti in ostati kralj in gospod mojega srca, tedaj si ga pripravi sani po Svojem srcu. Glej, moje srce je nečisto srce: prosim Te, očisti ga s Krvjo, ki je tekla iz Tvo¬ jega odprtega srca. Operi in očisti mojo dušo vseh njenih grehov. Moje srce je temno srce, o-Jezus, luč sveta! razsvetli ga z žarki Svojih milosti, da vender enkrat prav spoznam in ljubim Tebe, svojega Boga. Moje srce 318 je uporno srce, polno slabih nagne nj in želj. O Jezus! odženi iz njega vsako nagnenje k grehu; odženi iz njega poželjivost oči, prevzetnost življenja, ničemurnost sveta, vsako zavidanje, jezo, sovraštvo, nepotrpežljivo,st in vse, kar Ti ni ljubo. Tako mi prenaredi in prestvari moje srce po Svojem srcu, da bom odšle odkritosrčen in usmiljen do bližnjega, da bom modrega govor¬ jenja in spodobnega vedenja, da bom stanoviten v dobrem in ponižen, da bom najbolj hrepenel po čednostih in po nebeškem kraljestvu; tedaj bom mogel v resnici reči: ,,Zdaj živim, pa nič več jaz, ampak Jezus živi v meni.“ Zdaj Ti darujem svoje srce, o Jezus! in kakor si Se mi dal v tem zakramentu celega, z dušo in telesom, z Božjo in človeško naturo! tako Ti dam tudi jaz svoje telo in svojo dušo, svoje počutke in svoje moči, um, spo¬ min in voljo, vse, kar imam in kar 319 sem. Jezus! bodi Bog in kralj sam mojega srca. (Gospoduj in vladaj z menoj po Svoji sveti volji; ljubo in prijetno mi bo vse, karkoli mi pošlješ, bodi že dobro, bodi že slabo. Odšle ne bom delal nič druzega, kakor kar Ti je po volji, opustil ne bom nič druzega, kakor kar Ti ni po godu. Xe želim iskati nič druzega, kakor Tebe; nič hoteti, kakor Tebe; nič ljubiti, kakor Tebe. Zakaj nič ne naj¬ dem na zemlji, nič nimam v nebesih, kakor Tebe! Ti si moje zveličanje! Preljubeznjivi Jezus! zdaj Te prosim po ljubezni Tvojega Božjega srca, dodeli mi to milost, da Te bora odšle ljubil iz vsega srca, da ne bom ničesar bolj ljubil kakor Tebe; da Te bom zavoljo Tebe, in zavoljo Tvoje nerazumljive in neskončne dobrotlji¬ vosti ljubil. Daj mi milost, Jezus, da bodo moj spomin, moj um in volja, moji počutki vedno obrneni proti Tebi, 320 ki si edini cil in konec mojili želj in mojega življenja. Daj, Bog mojega srca! da bom zdihoval v svojih križih in težavah: „Tebi, Jezus! Tebi edino na ljubo, o Jezus!“ Daj, Bog ljubezni! da Te bom ljubil iz vseh svojih moči. Daj, da se bom z vso močjo, če je treba tudi s prelitjem svoje krvi, ustav¬ ljal sovražnikom svoje duše, ki Te hočejo iztrgati iz mojega srca. Božja ljubezen, ki vedno goriš in nikoli ne ugasneš, vžgi me, da bom gorel v ognju ljubezni. Od Tebe naj me ne odtrga ne hudobni duh ne zapeljivi ljudje, ne pregrešno veselje ne žalost, ne prazna čast ne preganjanje, ne boga¬ stvo ne siroščina, ne življenje ne smrt; zakaj Ti, o Jezus! si edino Bog mo¬ jega srca, moje veselje, moja naj vikša dobrota in moja večna blaženost. Amen. Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Bog Oče nebeški, usmili se nas! Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas! Bog sveti Duh, usmili se nas! Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas! Sveta Marija, Sveta Mati Božja, Sveta devic Devica, Sveti Mihael, Sveti Gabriel, Sveti Rafael, 1 za nas Boga prosi! 21 322 Vsi sveti angelji in arhangelji, za nas Boga prosite! Vse svete vrste zveličanih duhov, za nas Boga prosite! Sveti Janez Krstnik, za nas Boga prosi! Sveti Jožef, za nas Boga prosi! Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga prosite! Sveti Peter, Sveti Pavel, Sveti Andrej, Sveti Jakob, Sveti Janez, Sveti Tomaž, Sveti Jakob, Sveti Filip, Sveti Jernej, Sveti Matevž, Sveti Simon, Sveti Tadej, Sveti Matija, Sveti Barnaba, Sveti Lukež, za nas Boga prosi! 323 Sveti Marka, za nas Boga prosi! Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas Boga prosite! Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga prosite! Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga prosite! Sveti Štefan, | Sveti Lovrenc, J za nas Boga prosi! Sveti Vincenc, j Sveta Fabijan in Sebastijan, Sveta Janez in Pavel, Sveta Kozma in Damijan, Sveta Gervazij in Protazij, Vsi sveti mučeniki, za nas Boga prosite! Sveti Silvester, j Sveti Gregor, Sveti Ambrož, Sveti Avguštin, Sveti Hieronim, Sveti Martin, Sveti Miklavž, Vsi sveti škofje in spoznovalci, za nas Boga prosite! za nas Boga prosita! za nas Boga prosi! 21 * 324 za nas Boga prosi! Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite! Sveti Anton, | Sveti Benedikt, Sveti Bernard, Sveti Dominik, Sveti Frančišek, Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga prosite! Vsi sveti mnihi in puščavniki, za nas Boga prosite! Sveta Marija Magdalena, Sveta Agata, Sveta Lucija, Sveta Neža, Sveta Cecilija, Sveta Katarina, Sveta Anastazija, Vse svete device. in vdove, za nas Boga prosite! Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas Boga prosite! Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Gospod! Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Gospod! za nas Boga prosi! 325 Vsega hudega, | Vsega greha, Svoje jeze, Nagle in neprevidene smrti, Skušnjav hudičevih, Jeze, sovraštva in vse hude volje, Duha nečistosti, Treska in hudega vremena, Šibe potresa, Kuge, lakote in vojske, Večne smrti, S skrivnostjo Svojega svet. včlovečenja, S Svojim prihodom, S Svojim rojstvom, S Svojim krstom in svetim postom, S Svojim križem in trpljenjem, S Svojo smrtjo in Svojim pokopom, S Svojim svetim vstajenjem, S Svojim čudovitim vnebohodom, S prihodom Tolažnika svetega Duha, Dan sodbe, I Mi giešniki, j p ros j mo r j; e uf ,liši nas! Da nam zanesi, ! reši nas, o Gospod! 326 Da nam odpusti, Da nas privedi k pravi pokori, Da vladaj in ohrani Svojo sveto Cerkev, Da ohrani pastirja apostoljskega in vse Cerkvene stanove v Svoji sv. veri, Da ponižaj sovražnike svete Cerkve, Da obvaruj našega cesarja, Da daruj mir in pravo edinost krščan¬ skim kraljem in oblastnikom, Da dodeli mir in edinost krščanskemu ljudstvu, Da nas potrdi in ohrani v Svoji sveti službi, De povzdigni naše misli k nebeškim željam, Da dodeli večne darove vsem našim dobrotnikom, Da reši večnega pogubljenja duše naše, in naših bratov, bližnjih in do¬ brotnikov, Da sad zemlji daj in ohrani, Da dodeli vsem vernim dušam večni pokoj, prosimo Te, usliši nas! 32 J prosimo Te, usliši nas! odjemlješ; odjemlješ; odjemlješ; Da nas usliši, Sin Božji, Jagnje Božje, ki grehe sveta zanesi nam, o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta usliši nas, o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta usmili se nas, o Gospod! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Oče naš (i. t. d. tiho). V. In nas ne vpelji v skušnjavo. O. Temne reši nas hudega. Amen. Molitve po litanijah pri popoldanji službi Božji ob nedeljah in praznikih, kteri niso Matere Božje. K svetemu resnemu Telesu. (Kadar je izpostavljeno.) V. Kruh z nebes si jim dodelil. O. Ki ima v sebi vso sladkost. S28 Molimo. O Bog! ki si nam v prečudovitem 'zakramentu zapustil spomin Svojega trplje¬ nja; daj nam, prosimo Te, svete skrivnosti Tvojega Telesa in Tvoje Krvi tako častiti, da vedno v sebi čutimo sad Tvojega odre¬ šenja. (Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha, Bog vekomaj. Amen.) Za odvrnenje vseh nadlog in nevar¬ nosti. Vsegamogočni, večni Bog! nebeški Oče! poglej z očmi svoje neskončne milosti naše reve in nadloge. Usmili se vseh vernih kri- stijanov, za ktere se je Tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar, Jezus Kristus, voljno dal v roke grešnikom, in je tudi prelil Svojo drago Kri na lesu svetega križa. Po tem Gospodu Jezusu odvrni, milostljivi Oče! zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevar¬ nosti, punte, vojsko, kugo, lakoto, dragino, bolezni in žalostne revne čase. 329 Vsegamogočni, večni Bog! usmili se Svojega služabnika, našega papeža I., in vodi ga po potu večnega življenja, da bo s Tvojo pomočjo, kar Ti je prijetno, želel in z vso močjo storil. O Bog, pastir in vladar vseh vernikov! glej milostljivo na Svojega služabnika na¬ šega škofa I., ki si ga postavil pastirja naši škofiji; dodeli mu, da tistim, čez ktere je postavljen, k dobremu služi z besedo in de¬ janjem, in tako večno življenje doseže s čredo, ki mu je izročena, Bog, varuh vseli kraljestev, dodeli Svojemu služabniku, našemu cesarju I., spoznati in častiti Tvojo moč, s ktero se premaga sovražnik, da bo vedno mogočen v Tvojem varstvu, ker je cesar postal tudi iz Tvoje volje. Razsvetli in potrdi v vsem dobrem duhovske in deželske oblastnike in gosposke, da nas bodo navajali k vsemu temu, kar more pripomoči k Tvoji Božji časti, k na- 330 šemu zveličanju, in k miru in sreči vsega krščanstva. Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam je prositi, za svoje prijatelje in neprijatelje, za zdrave in bolne, za vse žalostne in revne kristijane, za žive in mrtve. Vsegamogočni, večni Bog! ki gospo¬ duješ čez žive in mrtve, in se usmiliš vseh, ktere iz vere in dobrih del za Svoje spoznaš; pohlevno Te prosimo, da vsi, za ktere smo- se namenili moliti, kteri še žive, ali pa so se že ločili s sveta, na prošnje vseh Tvojih svetnikov (lobodo odpuščenje vseh svojih grehov od Tvoje dobrote. Dodeli nam, o Bog miru! pravo edi¬ nost v veri brez vsega razdrtja in ločitve. Preobrni naša srca k pravi pokori in k po- boljšanju našega življenja. Vžgi v nas ogenj Svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po vsi pravičnosti, da Ti bomo v življenju in v smrti prijetni kakor Tvoji pokorni otroci. Tebi, o Gospod! bodi vedno priporo¬ čeno vse naše dejanje in nehanje, naše delo in opravilo, naše življenje ih naša smrt. Daj nam tukaj uživati Tvojo milost, in tamkaj doseči z vsemi izvoljenimi, da Te bomo hvalili in molili v večnem veselju in zveličanju. To nam dodeli, Gospod nebeški Oče! po Jezusu Kristusu, Svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in Odrešniku, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog vekomaj. Amen. V. Božja pomoč ostani vselej pri nas. O. Amen. Oče naš i. t. d. Češčena Marija i. t. d. (petkrat.) Lavretanske litanije. (Ob praznikih Matere Božje iii ob sabotali.) Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas ! Bog Oče nebeški, Bog Sin, Odrešenik sveta, Bog sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Sveta Marija, } Sveta Mati Božja, | za nas Boga prosi! Sveta devic Devica, J usmili se nas! 333 Mati Kristusova, Mati milosti Božje, Mati prečista, Mati brez madeža, Mati nedolžna, Mati presveta, Mati ljubeznjiva, Mati čudovita, Mati našega Stvarnika, Mati našega Odrešenika, Devica modra, Devica častitljiva, Devica hvale vredna, Devica mogočna, Devica usmiljena, Devica verna, Podoba pravice, Sedež modrosti Božje, Začetek našega veselja, Posoda duhovna, Posoda časti vredna, Posoda vse svetosti, Skrivnostna roža, j za nas i j | Boga prosil 334 Turen kralja Davida, Turen slonokoščeni, Hiša zlata, Skrinja miru in sprave, Vrata nebeška, Zgodnja danica, Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih, za nas Pomoč kristijanov, Boga prosi! Kraljica angeljev, Kraljica očakov, Kraljica prerokov, Kraljica aposteljnov, Kraljica mučenikov, Kraljica spoznovalcev, Kraljica devic, Kraljica vseh svetnikov, Kraljica brez madeža izvirnega greha spo¬ četa, za nas Boga prosi! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ: zanesi nam, o Gospod! 335 Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši nas, o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili se nas, o Gospod! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Oče naš i. t. d. Češčena Marija i. t. d. MOLITVE. 1. K presvetemu resnemu Telesu. (Kadar je izpostavljeno.) V. Kruh z nebes si jim dodelil. O. Ki ima v sebi vso sladkost. Molimo. O Bog! ki si nam zapustil v preču¬ dovitem zakramentu spomin Svojega trp¬ ljenja, daj nam, prosimo Te, svete skrivnosti Tvojega Telesa in Tvoje Krvi tako častiti, da vedno v sebi čutimo sad Tvojega odre¬ šenja. (Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha, Bog vekomaj. Amen.) 336 2. K sveti Devici, Materi Mariji. Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja porodnica! ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnosti. O častitljiva in blažena Devica, naša gospa, naša srednjica, naša besednica, naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči. V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica! O. Da bomo vredni obljub Kristusovih! Molimo. Prosimo, Gospod Bog! dodeli nam, Svojim služabnikom, da bomo vedno zdravi na duši in telesu, in da bomo po častitih priprošnjah presvete Marije Device rešeni sedanje žalosti in deležni večnega veselja. 3. K sveti Devici, Materi Mariji. (Ocl 1. adventne nedelje do božiča.) Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki osta¬ neš vrata nebeška in zgodnja danica! po- magaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki si svojega Stvarnika čudovito rodila, devica prej in potle ostala, ko si prejela češčenje iz Gabrielovili ust, usmili se greš¬ nikov. V. Angelj Gospodov je oznanil Mariji. O. In spočela je od svetega Duha. Molimo. Svojo milost, prosimo, Gospod! vlij v naša srca, da, ki smo po angeljevem ozna¬ njenju spoznali včlovečenje Tvojega Sina, Jezusa Kristusa, po Njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljivo vstajenje. (Od božiča do svečnice.) Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki ostaneš vrata nebeška in zgodnja danica! pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki si svojega Stvarnika čudovito rodila, Devica prej in potle ostala, ko si prejela češčenje iz Gabrielovili ust, usmili se grešnikov. V. Po porodu si ostala Devica čista. O. Prosi za nas, Božja porodnica! 22 338 Molimo. Bog, ki si po rodovitnem devištvu svete Marije dodelil človeškemu rodu dar večnega zveličanja: prosimo Te, daj da ču¬ timo za nas prositi njo, po kteri nam je došla sreča, prejeti začetnika našega živ¬ ljenja , Gospoda našega Jezusa Kristusa, Sina Tvojega. (Od svečnice do velieega četrtka.) Bodi češčena, nebes kraljica, češčena angeljev gospa; češčena korenina, češčena ti, ki si svetu rodila pravo luč! Bodi po¬ zdravljena, Devica častita, najlepša; bodi pozdravljena, preljubeznjiva, in prosi za nas Kristusa! V. Hvalimo te, Devica presveta. O. Daj nam pomoč zoper sovražnike tvoje. Molimo. Dodeli, milostljivi Bog, brambo naši slabosti: da, ki spomin Božje porodnice ob¬ hajamo, s pomočjo njenih prošenj od svojih grehov vstanemo. 339 {Od velike sabote do 1. nedelje po binkoštih.) Veseli se, kraljica nebeška! Kterega si zaslužila nositi, aleluja! je vstal od smrti, kakor je rekel, aleluja! Prosi za nas Boga, aleluja! V. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja! O. Ker je Gospod res vstal, aleluja! Molimo. O Bog, ki si razveselil svet po vsta¬ jenju Svojega Sina, Gospoda našega Jezusa Kristusa: dodeli, prosimo, da po Njegovi Materi Devici Mariji dosežemo veselje več¬ nega življenja. (Od 1. nedelje po binkoštih do 1. adventne nedelje.) Češčena bodi, kraljica, mati milosti, življenje, sladkost, in upanje naše, bodi češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objo¬ kani v tej solzni dolini. Obrni tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive oči v nas; in pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa: o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! 22 * 340 V. Prosi za nas, sv. Božja porodnica! O. Da bomo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Vsegamogočni, večni Bog! ki si pri¬ pravil dušo in telo častite Device Matere Marije s pomočjo svetega Duha, da je za¬ služila postati vredno prebivališče Tvojega Sina: daj da bomo, ki se njenega spomina veselimo, po njenih milostljivih prošnjah rešeni prihodnjega zlega in večne smrti. 4. K sv. Jožefu. Glejte, zvesti in modri hlapec, kterega je postavil Gospod čez Svojo družino. V. Prosi za nas, sveti Jožef! O. Da bomo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Naj nam, prosimo, Gospod! pomaga zasluženje ženina Tvoje presvete Matere Marije, da dobimo na njegove priprošnje, česar ne moremo doseči s svojo slabostjo. 341 5. Za vse potrebe. Gospod, ponižno Te prosimo, razveži po Svoji milosti vezi naših grehov, in ohrani po prošnjah Svoje izvoljene matere ljube Device Marije in vseh Svojih svetnikov nas Svoje služabnike, naše dobrotnike in naše pohištvo v vsi svetosti; očisti tudi vso našo rodovino in naše prijatelje hudobe in grehov, in napolni jih z lepimi čednostimi; dodeli nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne in nevidne sovražnike, in odženi vse hude želje; daj nam zdravo vreme in dobro le¬ tino, skaži milost našim prijateljem in ne- prijateljem, in varuj to duhovnijo z vsemi, kteri v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja, potresa, povodnji, in dodeli milost¬ ljivo vsem vernim kristijanom, živim in mrtvim, večno življenje, mir in pokoj v ne¬ beškem kraljestvu. Varuj našega papeža I., našega škofa I., našega cesarja I., in vso našo duhovsko in deželsko gosposko, in vse krščansko ljudstvo vseh nadlog in vsega zlega. 342 In Tvoj blagoslov pridi iz nebes na nas, in bodi vselej nad nami. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu Tvojem, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog vekomaj. Amen. V. Božja pomoč ostani vselej pri nas. O. Amen. Oče naš i. t. d. Češčena Marija i. t .d. (petkrat.) Sveti križev pot. Po križevem potu se prejme več popolnih in nepopolnih odpustkov, ktcri vsi se morejo tudi du¬ šam v vicah darovati. V ta namen je pa treba: 1. da križev pot res obiskuješ, to je, od postaje do postaje hodiš; če pa zavolj bolezni ali gneče hoditi ne moreš, ozri se'vsaj proti vsaki postaji — ali pa moli nekaj stoje in nekaj kleče; 2. da si v stanu milosti Božje; 3 da moliš s skesanim srcem; 4. da pri vsaki postaji Kristusovo trpljenje premišljuješ; pre¬ mišljuješ in moliš pa lahko, kar hočeš in kolikor hočeš. — Tukaj podamo najbolj sloveči križev pot, kterega je pred 200 leti zložil slavni Frančiškan in misijonar, sv. Leopard Fortomavriški. Darovanje. O moj dobrotljivi Jezus! ljubim Te čez vse, ker si večna dobrota in brezkončna 344 milost. Žal mi je iz celega srca, da sem kedaj razžalil Tebe, o naj veča dobrota! Da¬ rujem Ti ta sv. križev pot k Tvoji časti, v spomin tistega težavnega pota, po kterem si bodil Zavoljo mene, ubogega grešnika. Želim dobiti vse odpustke, ki so podeljeni za sv. križev pot, in opraviti vse, kar in kakor je potrebno v zadobljenje odpustkov. Darujem Ti pa, o Jezus! te odpustke v lastno zveličanje in za verne duše v vicah, posebno za ... . ter Te ponižno prosim, dodeli mi milost in moč, da s tem križevim potom dobim v tem življenju Tvojo milost, po smrti pa večno zveličanje. Amen. I. postaja. Jezus je k smrti obsojen. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. E. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Premisli prečudežno ponižnost svojega nedolžnega Jezusa, s ktero je krivično sodbo poslušal in sprejel brez vsega izgovarjanja. 345 Tvoji grehi so tiste lažnjive in krive priče, ki so podpisale sodbo. Tvoj hudobni jezik, s kterim si se pregrešil velikokrat zoper Boga in bližnjega, oslepil je sodnika, da je nedolžnega Jezusa obsodil k smrti. — Obrni se tedaj k Njemu; jokaj in zdibni bolj s srcem, kakor z ustmi. O moj ljubeznjivi Jezus! kako ne¬ zmerna je Tvoja ljubezen proti meni ubo¬ gemu grešniku. Kaj! za tako grešno, ne¬ vredno stvar, kakor sem jaz, boš Ti, moj Jezus! trpel ječo, vrvi, verige in tepenje, in se dal obsoditi k taki grozovitih smrti?! Oh, to je več kakor zadosti, da se moje trdo srce raztopi in da britko objokujem vse pregrehe in hudobije, ki sem jih storil s svojim jezikom. Obžalujem jih tedaj in kličem k Tebi: (J moj Jezus, usmiljenje! — Usmi¬ ljenja in milosti prosim Te, o Jezus! Očenaš. Češčenamarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas! 346 II. postaja. Jezus vzame križ na svoje rame. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. R. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Premisli, s kolikim veseljem in s kako radovoljnim srcem tvoj dobrotljivi Jezus objame sv. križ, in kako potrpežljivo trpi tepenje in suvanje malopridnega ljudstva. Ti pa polen nevolje in nepotrpežljivosti bežiš pred križem, kar je mogoče! Kaj ne veš, da se nebeško veselje ne more dobiti brez križa ? — Objokuj tedaj svojo slepoto; obrni se k svojemu Gospodu; zdihni in reci: Ne Tebi, o Jezus! ne Tebi, ampak meni se spodobi križ. O težki križ, ki so Ti ga naložili moji grehi! O ljubeznjivi Jezus! dodeli mi milost in moč, da pretr¬ pim voljno vse križe, ktere sem zaslužil s svojimi grehi. Stori, da voljno objamem svoj križ in da se enkrat ločim s sveta ves Tebi vdan. Daj mi tako ljubezen do križa, da bom vsak čas s Tvojo služabnico, sv. Terezijo, 347 : želel: trpeti ali umreti, — umreti ali trpeti. Amen. Očenaš. Češčenamarija. (tast bodi. Usmili so nas, o Gospod! usmili se nas! III. postaja. Jezus pncle prvič pod križem. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. K. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Poglej in premisli, kako tvoj Jezus na tla pade, ves oslabljen zavoljo tolikanj pre¬ lite krvi. Oh, kako ga s pestmi bijejo, kako z nogami teptajo in sujejo! In vender ni nejevolje slišati iz Njegovih ust. Ti si pa ves nevoljen, ako občutiš le kak majhen križ, ako slišiš le kako zoprno besedo. — Oh, odpovej se svoji nepotrpežljivosti in prevzetnosti, in zdihni k Jezusu: O ljubeznjivi Jezus! glej, jaz ubogi in zavrženi grešnik klečim pred Tvojimi no¬ gami. Oh, kolikokrat in v kako velike grehe sem padel! Kolikokrat se pogreznem v glo¬ bočino hudobije! O Jezus! podaj mi Svojo 348 roko. Pomoči, o Jezus! pomoči pri Tebi iščem, da bi se ves čas svojega življenja mogel obvarovati smrtnega greha. Amen. Očenaš. Cešoenamarija. čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas 1 IV. postaja. Jezus sreča Svojo žalostno mater. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. K. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Oh, kako veliko žalost in bolečino je občutilo srce Jezusovo; s kakšno grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno srce Marijino, ko sta se srečala! Poslušaj, nehvaležna duša! »Kaj ti je storil moj Sin?“ kliče k tebi Marija. „Kaj ti je storila moja mati?“ te vpraša Jezus. „Oh, zapusti že vender enkrat svoje pregrehe, zavoljo kterih midva trpiva toliko žalost in muko!" — O grešnik, kaj praviš na to ? Vzdihni v svojem srcu, ter reci: O Božji Sin Marije, o presveta Mati mojega ljubeznjivega Jezusa, ves spokorjen in ponižan klečim pred Vaju nogami. Jaz sem tisti izdajalec; s svojimi grehi sem ostril meč, ki je ranil Vaju srce. Oh, žal mi je iz celega srca; prosim Vaju, odpu¬ stita mi. Milost, o Jezus! milost, o Marija l Po Svoji veliki dobrotljivosti mi podelita milost, da ne bom nikdar več grešil, ampak da bom Vaju grenko trpljenje premišljeval in objokoval noč in dan. Amen. Oženaš. Ceščenamarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Cospod, usmili se nas! V. postaja. Sim,on iz drene pomaga Jezusu križ nositi. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. R. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Spomni se, da si ti tisti Simon, ki je ves vdan ničemurnosti tega sveta in željam mesa. Svojih križev ne prenašaš iz ljubezni do Jezusa, ampak z veliko nejevoljo, ker se jih ne moreš znebiti. Oh, vzbudi enkrat svoje srce in usmili se svojega tako oblo¬ ženega Jezusa. Objemi radovoljno vse križe, ktere koli ti pošlje Oče nebeški. Skleni, ne 350 samo potrpežljivo prenašati vse zoprnosti, ampak še celo za-nje Bogu hvalo dajati. — Moli tedaj in reci: O ljubeznjivi Jezus! zahvalim se Ti za premnoge priložnosti, ki mi jih daješ, da bi mogel za Te trpeti in za-se kaj za¬ služiti. O moj Bog! daj mi milost, vse, kar se mi v tem življenju britkega prigodi, s potrpežljivim srcem prenesti in s tem večno veselje zaslužiti. Stori, o Jezus, da tukaj s Teboj jočem in trpim, enkrat se pa v ne¬ besih večno veselim. Amen. Očenaš. Ceščcnamarija. čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas! VI. postaja. Veronika poda Jezusa potni prt. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. E. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Poglej in premišljuj na tem prtu pre¬ sveto obljičje svojega usmiljenega Jezusa. Oh, ljubi Ga vender, in s to ljubeznijo vtisni v svoje srce Njegov obraz! Oh,kako 351 boš srečen, če boš z Jezusovim obrazom v srcu živel in ž njim v večnost stopil! — Da to milost dobiš, obrni se k njemu in reci: O moj žalostni Jezus! prosim Te: vtisni v moje srce podobo Svojega sv. obličja, da bom brez nehanja na-Te mislil, noč in dan Tvoje grenko trpljenje pred očmi imel in svoje grehe objokoval. O Jezus! ves čas svojega življenja hočem svojo dušo sititi s kruhom britkosti in napajati s spokornimi solzami. Amen. Očenaš. Ceščenainarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas! VII. postaja. Jezus pade dragic pod križem. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. It. Ker si svet odrešil s Svojini križem. Premisli, kako Jezus, tvoj Odrešenik in Gospod, zopet leži na zemlji, ves oslab¬ ljen prevelikih bolečin in zaničevan od so¬ vražnikov. Premisli, da je tvoja prevzetnost Jezusa potrla in na tla vrgla; tako neizre- 352 ceno mu je zoprna in težavna. Zapusti tedaj svoj napuh in ne hodi več tako prevzetnega, srca. Spokori se in skleni, zanaprej po¬ snemati Jezusovo ponižnost. — Reci s ske¬ sanim srcem: O nikdar zadosti hvaljeni Jezus ! vidim sicer, da na zemlji ležiš, vender Te molim in častim, kakor svojega mogočnega, večnega Boga. Prosim Te, poteri moj napuh, da hom spoznal svojo malovrednost in ponižno sprejemal vsako zasramovanje; poderi mojo prevzetnost, da hom s Teboj ponižan na zemlji, enkrat s Teboj tudi povikšan v ne¬ beškem kraljestvu. Amon. Oeenaš. Cešeenaitiarija. Čast bodi. Usmili so nas, o Gospod, usmili se.nas! Vlil. postaja. Jezus tolaži Jeruzalemske žene. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. E. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Premisli v svojem sercu, kako ti je treba žalovati in jokati. Prvič, zavoljo svojega 353 ljiibeznjivega Jezusa, ki zavoljo tebe toliko trpi; drugič, sam nad seboj, ker si še zmi- rom tako nehvaležen, da Ga ne nehaš žaliti. Kako moreš še tako trdovraten ostati, če premisliš, kaj On za te trpi? Poglej, kako milostljivega in ljubeznjivega se skaže ža¬ lostnim ženam! — Obrni se tudi ti k Njemu z zaupanjem in reci mu z žalostnim srcem: () moj ljubeznjivi Jezus! kako je mo¬ goče, da moje srce ne poči same žalosti! Solz prosim, o Jezus! solz prave pokore in prisrčnega usmiljenja, da dobim tudi jaz milosti, kakeršne si skazal ubogim ženam. O Jezus, ne odvrni od mene Svojih milost¬ ljivih oči; ampak z usmiljenjem se ozri tudi na mene ubogega grešnika, da Te bom tudi jaz mogel videti ob svoji smrtni uri. Amen. Očenaš. češeen»marija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas ! IX. postaja. Jezus pade tretjič pod križem. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. K. Ker si svet odrešil s Svojim križem. 354 Premisli, s kako veliko bolečino je Jezus že tretjič padel pod križem. Oh, kako vender judje in neverniki to krotko ovčico, kakor stekli volkovi, sujejo, tepejo in sem ter tje vlačijo po trdem kamenju. O ne¬ srečni greh, kako hudoben si, da celo Sina Božjega mučiš tako grozovito! Grešnik, ali ni tvoj ves potrti in tako grozovito mučeni Bog vreden tvojih solz? Oh, reci tedaj z ža¬ lostnim srcem: Vsegamogočni Bog! ki nebo in zemljo držiš z enim prstom: kdo Te je tako ne¬ usmiljeno vrgel na zemljo ? Oh, nihče drugi, kakor moje pregrehe, v ktere tolikokrat padem in zopet padem. Od grehov nejenja moja hudobnost, in ž njimi se množi Tvoje trpljenje! Ali glej, o Jezus! pri Tvojih no¬ gah klečim zdaj s skesanim srcem in trdno sklenem, svoji hudobiji konec storiti. V ža¬ losti svojega duha Ti obljubim: nikdar več nečem grešiti, o moj Bog, nikdar več! Amen. Očenaš. CešČenamarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas! X. postaja. Jezusa slečejo in mu dadč šolča piti V. Molimo Te, Kriste, iii Te hvalimo. R. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Premisli, laiko Jezusa, ki je zunaj na Svojem životu že ves ranjen, še znotraj mučijo z grenkim žolčem. Poglej, kako On tvojo nesramnost, nespodobnost in prevzetnost v oblačilu plačuje s Svojo nagostjo, tvojo požrešnost pa z žolčem. Ali moreš svojega Jezusa pogledati brez usmiljenja? — Oh, vrzi se k nogam svojega slečenega Jezusa, in reci mu: O žalostni Jezus! kako velik razloček je med Teboj in med menoj. Ti si ves ranjen, polen grenkosti in s krvjo oblit; jaz pa ves ničemuren, polen sladkosti in veselja, ali vsaj tak želim biti. Oh. jaz nisem na pravem potu! O Jezus! spravi me na pravo stezo! Stori, da mi bodo vse ni- čemurnosti tega sveta grenke in zoprne in le hoja za Teboj prijetna in sladka, da bom 356 tako vreden, s Teboj uživati večno veselje! Amen. Oeenaš. Oešeeuamarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas ! XI. postaja. Jezusa na križ pribijajo. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. R. Ker si svet odrešil s Svojim križem Premisli neizrečene bolečine, ki jih je občutil dobrotljivi Jezus, kadar so judje Njegovo meso, Njegove kite in žile prevr¬ tali z žreblji. Oh, kako je to, da ti srce ne poči žalosti, ko vidiš, da tvoji grehi tako neusmiljeno mučijo tvojega Zveličarja! — Vsaj zdaj naj te solze oblijejo; obžaluj svoje grehe in reci: O dobrotljivi, zavoljo mene križani Jezus! vlij v moje srce strah pred grehom in ljubezen do Tebe. In ker so moji grehi tisti hudobneži, ki so Te na križ pribili, stori s Svojo milostjo, da bodo vse moje hude misli, pregrešne želje in občutki pri- 357 biti na križ in tamkaj umorjeni, da bom v življenju in smrti s Teboj križan, mogel tudi s Teboj večno kraljevati v nebesih. Amen. OSonaš. Cešeenamarija. čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.' XII. postaja. Jezus umrje na križu. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. R. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Odpri tukaj svoje oči in premišljuj svojega Jezusa, na križ pribitega z žreblji. Poglej Njegovo bledo obličje Božje; poslušaj, kako prosi odpuščenja tistim, ki ga križajo in žalijo! Razbojniku na desni strani obljubi nebeško kraljestvo, Svojo mater izroči Ja¬ nezu, Svojo dušo priporoči nebeškemu Očetu, in poslednjič umre z nagneno glavo. Tako je tedaj moj Jezus umrl? Da! umrl je na križu, in zavoljo mene je umrl. O moja duša! kaj boš zdaj počela? — Oh, ne hodi proč, kakor le s ponižanim in po¬ trtim srcem. Objemi križ in zdihni k Jezusu: 358 O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in spoznam, da so tudi moji grehi tisti rabeljni, ki so Te umorili tako neusmiljeno. Ne ene milosti nisem vreden, ker sem Te tudi jaz križal. Ali koliko veselje in upanje občuti moja duša, kedar Te slišim prositi tudi za tiste, ki so Te križali! Kaj hočem torej za Te storiti, ker si Ti toliko storil za-me? Poglej, o Jezus, pripravljen sem odpustiti vsem, ki so me kedaj razžalili. Res, moj Bog! zavoljo Tvoje ljubezni odpustim vsem, iz srca jih objamem in jim želim vsakeršne dobrote skazovati; zato pa tudi upam ob svoji smrtni uri zaslišati Tvoj veseli glas: „Se danes boš z menoj v raju 11 . Amen. Oženaš. češčenamarija. Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas ! XIII. postaja. Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v v naročje. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. H. Ker si svet odrešil s Svojin; križem. 359 Premisli, kako oster je bil meč, ki je prebodel srce žalostne matere Marije, kedar je vzela v naročje svojega mrtvega Sina. Videla Ga je vsega ranjenega in krvavega. O kakšno žalost in bolečino je tačas obču¬ tila v svojem srcu! — Kteri meč pa je bil tako oster, da je prebodel njeno srce? Glej. tvoj greli je bil, ki je Jezusu vzel življenje in Marijino srce ranil tako močno. — Objo¬ kuj tedaj ta grozni greh; skleni svoje solze s solzami žalostne matere Marije, in zdihni k njej tako: O kraljica vseli mučenikov, kedaj bom spoznal, kedaj prav razumel tvojo žalost in trpljenje? Kedaj bom dobil milost, v svo¬ jem srcu nositi tvojo žalost in s teboj trpeti? O velika Gospa! sprosi mi milost, da noč in dan žalujem nad svojimi grebi, ki so ti napravili toliko žalost; da bom ves skesan in spokorjen, v zaupanju in ljubezni do tvojega Božjega Sina umrl, in po smrti s teboj večno živel. Amen. Oeenaš. Ceščenamarija, Čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas! 360 XIV. postaja. Jezusa polože v grob. V. Molimo Te, Kriste, in Te hvalimo. E. Ker si svet odrešil s Svojim križem. Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje in jokanje Magdalene, Janeza in drugih po¬ božnih duš, kedar so jim vzeli Jezusa in položili v grob. Zlasti pa si k srcu vzemi britko in grenko žalost Marije, Njegove Matere, kedar so ji njenega ljubeznjivega Sina vzeli iz naročja. V premišljevanju le-te njene žalosti se moraš res sramovati, da si tako mrzel in neobčutljiv pri obiskovanju današnjega križevega pota. — Naj se raz¬ joka tvoje srce vsaj pri zadnji postaji. Po¬ ljubi s častjo kamen sv. groba; položi v duhu va-nj svoje srce, in pozdravi pobožno Jezusa v grobu, rekoč: O usmiljeni Jezus! ki si krvavi križev pot storil iz ljubezni do mene, molim, ča¬ stim in hvalim Te v grobu ležečega. Želim in hrepenim, Te v srcu zaprtega imeti, da 361 bi s Teboj sklenen po tem svetem križevem potu vstal k novemu življenju in se v Tvoji milosti ločil s tega sveta. I’o zasluženju Tvojega trpljenja, ki sem ga zdaj premiš¬ ljeval , dodeli mi, da bo zadnjo uro moja popotnica Tvoje presveto resno Telo; moje zadnje besede : „ Jezus, Marija, Jožef ! u in moj poslednji zdihljaj: „Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo!“ Daj mi z živo vero, s trdnim zaupanjem in / gorečo ljubeznijo, s Teboj in zavoljo Tebe umreti, in po smrti s Teboj vso večnost veselo živeti. Amen. Očenaš. Čcščenamarija. čast bodi. Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas 1 ^»klep. Nebeški Oče, večni Bog! po tisti lju¬ bezni, s ktero si Svojega Sina Jezusa Kri¬ stusa poslal na svet zavoljo mene, in s ktero me je On odrešil s Svojo britko muko in grenko smrtjo, darujem 'Ti ta sveti križev pot, ki sem ga. zdaj obiskal s Tvojo mi¬ lostjo, Sprejmi to mojo pobožno opravilo k 24 362 . povikšanju Svoje časti, v zahvalo za vse meni in drugim podeljene milosti, za od- puščenje grehov vsega sveta, za pomoč ver¬ nim dušam v vicah, zlasti za tiste, za ktere moliti sem se v začetku namenil. O milost¬ ljivi Oče nebeški! glej na obličje Kristusa, Svojega Sina, sliši glas Njegove svete Krvi, in hodi milostljiv meni ubogemu grešniku! Amen. Ni zapovedano, pa vender je dobro moliti k sklepu svetega križevega pota 5 očenašev, 5 češčena- rnarij, 5 čast bodi Bogu Očetu, v čast peterih ran Jezusovih, in 1 očenaš, 1 eeščenamr.rijo, 1 čast bodi Bogu Očetu v papežev namen. cJ63 Slava Mariji, naši Materi. Tebi Marija, o Mati premila! Rad bi jaz pesmico novo zapel, Rad bi razlil ti vsa srčna čutila, Revež ne vem le, kako bi začel. Veš, o Marija! kako čem začeti! Pojdem na griček, in tam bom začel: „Slava. Mariji, oj slava prelepi!“ Tak, o Marija! bom tebi zapel. Klical bom tamkaj, na griču krog sebe, Klical bom brate, naj z mano pojo; Klical bom sestre, naj slavijo tebe, Mladi in stari naj slavo ženo. Divje zverine naj tebe častijo, Voda v potoku naj tebi Šumija, Tički preljubi naj ti žvrgolijo, Vetrič po gozdu naj tebi pihlja. Hribje, planine, gorice, doline, Travniki, logi, široko polje, Gozdi, ravnine in strme meline, Vsi naj te z mano, o Mati! časte Naj se razlega po silni daljavi, Naj se odmeva in vedno glasi Krogi in krogi v obnebni višavi: „Slava Mariji!" naj večno doni. Volčič. KAZALO. I. del. Stran Uvod.I—VI Šmarnice za 31 dni meseca maja .... 1 II. del. Jutranja molitev.273 Večerna molitev.277 Sveta maša.280 Spovedne molitve.293 Obhajilne molitve.308 Litanije vseli svetnikov. 321 Lavretanske litanije.332 Sveti križev pot.343 Pesem .363 s. »\ A 'AAXIV/\Av