P.b.b kuH-urno -politično glasilo Najbolje kupite ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru Gottfried flnrather Klagcnfurt, Paulitschg. 9 Popravila izvršim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato). Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagcnfurt 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfuri LETO XIV./ŠTEVILKA 32 CELOVEC, DNE 9. AVGUSTA 1962 CENA 2.- ŠILINGA Mali, revni svet Pred par desetletji je mladina z veseljem in radovednostjo prebirala povesit »V 80 dneh obkoli sveta« pisatelja Julesa Verna '('beri: žil Verna), v 'kateri ta slika polet okoli zemlje in številne zanimivosti med tem potovanjem. Danes spada nekoč tako zanimiva knjiga v muzej, tako zelo so se medtem spremenile prilike. Predvsem tehnika in gospodarstvo sta v par desetletjih utesnila nas planet v prav neznatno zemljico, katero preletijo moderni sateliti v eni ali dveh urah, sodobna potniška letala pa v pičlem dnevu ali dveh. »V teku zadnjih treh generacij je bila odkrita vsa zemlja in celina je povezana s celino... Ni daleč čas, ko bodo vsa mesta sveta eno samo veliko naselje, moderni Babilon, ki bo vsakomur vtisnil svoj pečat,« tako sodi Anglež Dawson o našem svetu. Začenjamo misliti v svetovnem merilu. Nad sto držav vseh kontinentov je pove-rmih v Zvezo narodov, katere posredovanje in vpliv je čutiti včeraj v atniškem Kongu, danes v azijskem Laosu, jutri nemara kje v Jbžni Ameriki. Mednarodne ustanove kakor pošta, telegraf, telefon, radio, televizija dnevno povezujejo državice vsega sveta v eno celoto. Zračni, pomorski promet in promet na kopnem družijo vse važnejše točke celega našega planeta. Gospodarstvo se uravnava po svetovnih tržnih prilikah. — In kako izgloda ta mali svet? Kako 'živijo ljudstva v Afriki, Aziji m tudi v južni Ameriki? Ljudstva sveta so deljena v dva dela. Prvi dei — to so države srednje in zapadne Evrope in še severne in delno južne Amerike — je bogat in premo-Žen. Te države razpolagajo nad štirimi pe-bnami vse svetovne gospodarske proizvodnje, to se pravi, so lastnice domala vseh 'tovarn, delavnic, uradov, skladišč, blaga, denarja. Dve tretjini sveta — to je drugi del ljudstev — pa živi v beraštvu in siro-bštvu. Tema tretjinama pripada komaj ,u odstotkov preostalih tovarn, delavnic, bogastva. V tem predelu umre letno 30 ndlijonov ljudi od lakote. V nekem ame-riškem laboratoriju so krmili podgane s povprečno hrano, ki jo uživajo Afrikanci. Kakšen je 'bil • rezultat tega Čudnega po-jzkusa: podgane so od lakote požrle svoje :istnc mladiče. . -Se druge številke, ki dado misliti: Sta-dstika pravi, da zasluži severni Amerika-,lec povprečno 2095.— dolarjev letno, Švicar 1273.— dolarjev, Indijec pa komaj 45.— dolarjev. V Švici pride na 700 prebivalcev 9° en zdravnik, v švicarskih bolnicah je Ptostora prav za vsakega bolnika. V afriški Liberiji pride en zdravnik na 70.000 oseb 111 ena bolniška postelja na 4000 oseb. Mor-< ;i še eno številko iz naše države: v mi-todoin letu smo pri nas pokadili in popili to 10 miilijartl šilingov. Papež Janez XXIII. označuje v svoji krožnici »Mati in učiteljica« to ogromno tofliko med gospodarsko razvitimi država-rtli evropskega zapada in Amerike ter ne-a*vitimi ljudstvi Afrike in Azije za naj-ežji problem današnjega časa. 'Najprej je Potrebna takojšnja pomoč — pravi sv. oče ^zpper bedo in lakoto. Nečloveško in kri-totio je uničevati poljske pridelke, med-jto'1 ko drugi ljudje od lakote umirajo. °toin je treba nuditi revnim ljudstvom tokov,n j aike in kapital za čimprejšnji Plašni njihov napredek. Ameriški zvezni ‘.toddent je dal pobudo, naj bi premožne jjzave skušale v teku 25 let dvigniti živ-Jenjsko raven nerazvitih in slabo razvi-držav sveta za sto odstotkov. Obvezati 1 sc morale, da dajo skozi deset let en 'stotek vsega narodnega dohodka rev-to državam na razpolago. Sedanji glavni j J tok Zveze narodov U-Thant je že izde-v tozadevni podrobni načrt. Njegova iz-iba je seve še odprto vprašanje. 'Pomoč revnim državam seve lahko za- Neuspeh pogajanj v Bruslju Ves optimizem, ki so ga v zahodnih prestolnicah kalzali glede izida pogajanj za vstop Velike Britanije v skupno tržišče, se je izkazal kot neupravičen. Pretekli ponedeljek zjutraj so se pogajanja zaključila s sklepom, da bodo ministri nadaljevali pogajanja jeseni. 'Pogajanja so se razbila v zvezi z uvozom kmetijskih pridelkov iz držav Com-monwealtha. Angleška vlada bo morala na konferenco iGommonwealt)ha praznih rok. Svet ministrov ni dosegel niti soglasja o posebnih jamstvih za izvoz novozelandskih mlečnih proizvodov na britansko tržišče po pristopu Velike Britanije k skupnemu tržišču. Posebno odločno stališče proti tem jamstvom je zavzela francoska delegacija. Francoski predstavnik je dejal, da ministri šestih držav tudi niso dosegli sporazuma z britanskim predstavnikom Heat-hom o finančnih vprašanjih kmetijske politike. Dejal pa je, da bodo vztrajno iskali rešitev za prehodno dobo. Ko je ocenjeval rezultat bruseljskih pogajanj, je belgijski zunanji minister Spaak dejal, da je »stanje precej kočljivo«, vendar ne bi mogli govoriti o i»slepi ulici«. Sklep, da se bodo pogajanja nadaljevala šele jeseni, ne da bi določili datum, je britanski vladi onemogočil, da se pojavi pred konferenco predstavnikov vlad držav Com-monvvealtha 10. septembra z dokončnim načrtom sporazuma o priključitvi k skupnemu trgu. šef britanske delegacije na razgovorih z deželami skupnega trga ne bo mogel nuditi članicam Commonwealtha jamstev glede izvoza poljedelskih pridelkov, kar posdbno zanima Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. Pred istimi predstavniki skupnega tržišča naj jeseni predloži svoje upravičene želje naša Avstrija. Moremo tukaj pričakovati, da bodo pokazali naproti tako •majhni državi več razumevanja kakor gospodarsko tako pomembni Veliki Britaniji? OSsššave za potovanje v Jugoslavijo Gre v bistvu za dva ukrepa: za spremembo in dopolnitev pravilnika za izpolnjevanje zakona o ureditvi plačilnega prometa z Jugoslavijo in za spremembo in dopolnitev navodila o carinskem postopku z blagom, ki ga prinesejo potniki s seboj. V obeh primerih gre za olajšave, ki jih bomo deležni tudi mi ob prehodu čez jugoslovansko mejo. Z omenjenimi spremembami in dopolnitvami se bistvo in vsebina veljavndi predpisov sicer ne menjata. Ukinjene so samo nekatere birokratske formalnosti, ki pa so povzročale potnikom precej neprijetnosti in zavlačevale postopdk ob prehodu čez mejo. Bistvo novili ukrepov je v tem, da odslej v glavnem nc bo več treba tujim potnikom pisati na meji dolgih carinskih deklaracij To bodo morali delati samo v izjemnih primerih. V večini primerov pa bo dovolj, čc bodo tujci carinskemu organu ustno prijavili dinarska sredstva in predmete, ki jih nosijo s seboj. Pa tudi v tem primeru so predvidene določene olajšave. Direktor jugoslovanske uprave carin jc s svojini ukrepom razširil za tuje potni- ke pojem osebne prtljage, v katero štejejo odslej tudi fotografski aparat, gramofon, magnetofon, tranzistorski sprejemnik in športni rekviziti. Za jugoslovanske državljane ostane postopek v glavnem nesprumenjen. Sprememba velja predvsem glede deviznih sredstev, ki jih ne bo več treba prijaviti na meji pismeno, ampak bo zadostovala ustna izjava. Zamudno izpolnjevanje carinskih deklaracij je bilo za marsikaterega tujega potnika precej mučna stvar. To drugi strani pa je bil postopek nevzdržen v posameznih konicah. Niso bili redki primeri, ko se je nabralo na obmejnih blokih tudi do 300 motornih vozil. Carinski postopek se kljub takšnemu navalu ni prav nič sprostil, kar je povzročalo pri potnikih zaradi dolgotrajnega čakanja samo živčnost in jezo. Nekateri turisti so šli raje drugam. Ugotovimo lahko, da je Jugoslavija z omenjenimi ukrepi (precej povečala propustnost na obmejnih prehodih. Te ukrepe so splošno sprejeli vsi z zadovoljstvom; predvsem še turisti in gostinski delavci, ker utegnejo po njihovem mnenju vsaj neposredno vplivati tudi na povečanje turističnega prometa s tujino. PROSVETNO DRUŠTVO »ROŽ« V ST. JAKOBU V ROŽU uprizori v nedeljo, dne 19. avgusta ob 8. uri zvečer na župnijskem dvorišču v Št. Jakobu domačo zgodovinsko igro JHikio o a Jžulu Po dr. Sketovi povesti jo je dramatiziral Jaka špicar. Vstopnina 10.— šilingov. Na edinstveno prireditev ste vsi prisrčno vabljeni v domovino naše zveste Miklove Zale. vaja močne države v skušnjavo, da s to pomočjo izvajajo tudi politični pritisk ali celo izpostavljajo in jaoijo svojo oblast nad slabšimi ljudstvi. Sveti oče opozarja izrecno, da bi taka pomoč pomenila le novo obliko kolonializma in bi ogrožala svetovni mir. Svetovljansko gledanje prilik sili velike države k tesnemu sodelovanju, za kar pa danes manjka medsebojnega zaupanja. Ena država se boji druge. Vsaka se oborožuje v strahu pred drugo. Ogromne vsote in- vestirajo države v vojaške in obrambne svrhe. Ena sama atomska bomba odtehta v vrednosti več kot sto moderno opremljenih bolnic. Z denarno vrednostjo ene same bombe bi lahko nasičevali stotisoč ljudi skozi teden dni. 'Krivo tega nezaupanja pa je pomanjkanje vere v Boga, ki je temelj nravnega in s tem naravnega reda v svetu. Cim manjši postaja svet, tem bolj očitno je, da povezuje ljudstva in države tega malega sveta le en sam — njegov Stvarnik in Gospodar. -KRATKE VESTI - Celovški župan Ausserwinkler se je v petek, 3. avgusta, torej na rojstni dan znanega koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniiga, ki je umrl pred tremi leti, podal na osredn je pokopališče in položil ob pisateljevem grobu venec glavnega mesta. Spremljala sta ga podžupan Seklling in mestni svetnik Novak. Pri tem obredu je bila navzoča tudi Perkonigova soproga. Župan je pisateljevi vdovi zagotovil, da je mestna občina prevzela dolžnost, da bo skrbela za pisateljev grdb. V ta namen je bil tudi izdan »Perkonigov brevir«, ki nam pokaže Perkoniga kot človeka. Za zgradbo zida v Berlinu so porabili tdliko cementnih blokov, da bi lahko zgradili s tem materialom 15.000 stanovanj. V začetku julija so zborovali v Londonu, Ontario, katoliški zdravniki. Tema tega mednarodnega zborovanja je bila: Katoliški zdravnik v spreminjajoči se družbi. Železniška nesreča je zahtevala v Romu-niji preteklo nedeljo 32 mrtvih. Ranjenih je bilo 54 oseb. Nesreča se j c zgodila na nekem ovinku, ko r‘ cerkvi Marije Pomagaj. Čisti dobiček je bil namenjen za podporo slovenskim študentom na UU" naju. Upamo, da bodo tudi druge podružnic® kluba Slovenskih akademikov v Ameriki sledil® vzgledu Chicaga in Toronta in na ta način priskočil® na pomoč slovenskim študentom na Dunaj" pri gradnji njihovega doma »Korotana”. se je občnega .zbora SKS udeležilo 'lep0 število mladih ljudi, 'ki so tudi dali svoje 'zastopnike iv novi odbor. Ta odbor je S K-S preuredila, 'tako da bo imela političnega in organizacijskega tajnika ter več delov-'nih pododborov. Izvoljeni so bili: predsednik dr. Tedfil Simčič, podpredsednik i'1^' Milan Sosič, politični tajnik dr. Matej 1>0' Slovan, organizacijski tajnik Marijan Sl0' kar, 'blagajnik Marijan Bajc. Širši odbo1 obsega 15 članov. in pri nas v Avstriji STAVKANJE EKSEKUTIVE je pretekli teden zajelo vso Avstrijo. Glasovi iz javnoslti so zelo različno komtentirali ta dogodek. Neki znani ustavni jurist se je z daljšo razpravo lotil tega vprašanja. Pravi, da stavka ni pravo, zakonito sredstvo za dosego pravičnih zahtev stavkarjev, če so ti nosivci visokih državnih izvršnih funkcij. Sklicuje se na dokaze iz avstrijske ustave, na uradniško zaprisego; sprašuje se, kako bi bilo, če bi stavkali ministri, deželni glavarji, narodni poslanci ali celo zvezna vojska... »Kdor je nositelj' kakega socialnega prestiža, se mora odpovedati takim prednostim.« Splošno je vladalo mnenje, da je eksekutiva zgubila s to gesto dosti svojega vpliva in ugleda. Podobno so se izražali in zgražali drugod, kjer se sprašujejo, če se policija, žendarmarija in cariniki zavedajo svojega mesta. Ponekod imajo to celo za neko predvolitveno mahinacijo. ZAHTEVA POLICIJE je bila predvsem v lem, da bi 'dosegla, da bi povišali od 1. oktobra dalje pristojbine za policijsko pripravljenostno službo. Stavke so se vr- šile po vsej. Avstriji, prizadeta so bila pred vsem glavna mesta Dunaj, Linz, Solnograd, Gradec, Celovec, kjer pa zaradi tujskega prometa ni brezizjemno uspela. Namesto rednih policijskih služb so fungirah na najbolj ogroženih in najbolj prizadetih cestah in križiščih prostovoljci in člani požarnih hramb. Ponekod to stavkanjem ni bilo po voljii in so prostovoljce odganjali. V LINZU so se v nedeljo začela posvetovanja zveznega 'kanclerja dr. Gorbacha, notranjega ministra Afritscha in državnega tajnika dr. Kranzelmayrja. Po večurnih razgovorih so sprejeli kompromisni predlog, da bi se naj tozadevna pogajanja obnovila jeseni. Tudi žandarji in cariniki se čutijo solidarne s svojimi kolegi, ki jih hočejo podpreti. SKLENILI SO povišati zahtevano pristojbino s L okit. 1962. Prav tako so rešili več ali manj vprašanje nove uredbe službenega časa pri varnostni službi. Vendar vse to predstavlja zgolj začasno rešitev; podrobnejša pogajanja se bodo vršila jeseni. Slovenska gibanja v Trstu TRI TEDNE SKRIT (Svoje doživljaje pripoveduje Alojzij Vauti, selski župnik) (Nadaljevanje) Tam je bilo več prostora, tudi ena postelja je stala tam, da sem udobneje prenočeval. Moral pa sem skrbno paziti, da se ne izdam s kakim ropotom. Zelo blizu 'lope je namreč v preužitkarici stanovala družina Gašperja Ogrisa: oče, mati in šest otrok, če bi me opazili, bi se morda zvedelo, kje sem in bi prišlo tudi mojim ne-prijateljem na uho. Previdno sem stopal po deskah, da niso škripale, zadrževati sem moral kašelj. Pa me je nekoč en otrok le moral slišati, ker je povedal staršem: »Danes je pa nekdo ravno tako zahrkal kakor gospod, ko na prižnico pridejo«. Ni pa slutil, da bi ta nekdo bil res isti. Hrano mi je Meta neopaženo prinašala, izhod iz skrivališča pa je bil le zvečer, ko so bili že vsi v hiši. Pozneje sem zvedel, da sta za moje bivanje vedela tudi mati in sin To-mej. Pa so vsi znali molčati in me nobeden s kako neprevidnostjo ni izdal. Tri dni sem prebil tam gori, potem pa sem dobil še boljše stanovanje. V podstrešju domače hiše si je Meta prej nekdaj priredila malo sobico na ta način, da je manjši prostor zaplankala z deskami. Malo o-kence je prepuščalo dnevno svetlobo v sobico. Postelja in mala miza s polico na steni je bila njena oprema. To sobico je prepustila meni, sama pa se je zadovoljila z ležiščem v oddaljenem kotu podstrešja. V podstrešje je le malokdaj kdo prišel, zato sem se v sobici p ros tej e kretal. Kadar je 'bila vsa družina zbrana pri južini ali večerji, sem se lahko tiho po stopnicah podal na prosto. Mnogo sem bral, v premišlje-Mnjih v Mohorjevem molitveniku »Pri-rO{ va na smrt« sem takorekoč opravljal duhovne vaje. Ko je neko dopoldne Meta malo vasovala pri meni, zagledava naenkrat kako od vseh strani hite oboroženi folksverovci proti hiši. Hitro se je treba skriti. Kam? 'Pod Metine celice je bil okoli pol metra višji od tlaka v podstrešju. Zato je bila pred pragom postavljena premakljiva stopnica. Hitro smuknem pod pod. Meta postavi stopnico nazaj na njeno mesto in hiti doli k ostalim domačim. Kmalu pa se vrne j in pritajeno zakliče: »Čisto tiho bodite!« Folksverovci so najprej zahtevali jedi, ko so se najedli so pregledovali hišo in se pri tem polastili vsega1, kar jim je bilo po volji, faz pa sem ležal na trebuhu v svojem skrivališču in se nisem ganil. Slišal sem, kako se odpravljajo. »Sment vas odnest!« sem se oddahnil. Toda komaj so Pili kakih 50 korakov od hiše, so se usta-' jb in motrili hišo. Malo okence v pod-- ešju jim je vzbudilo sum. Vrnili so se. »En fant je skozi tisto okno gledal za nami«, so trdili. »Hočemo videti kdo je bil.« Res prikolovratita dva na podstrešje. Meta jima je morala pokazati dohod v podstrešje in iti pred njima. Slišal sem kako je vzdihnila: »Marija!« Oba ogledujeta vse kote, vstopita tudi v sobico. Nič! Takrat sem vedel, da mene iščejo. Molil sem in se priporočal v varstvo Mariji z zaobljubo, da poromam na (Brezje in se ji tam javno zahvalim, ako me reši v tej nevarnosti. Eden od obeh že kar odide, drugi pa še ogleduje in se celo skloni k stopnici. Če bi jo malo odmaknil, bi ujel tička v kletki. Pa je vendar ni odstranil — v mojo srečo! Meta je stala za njim vsa zaskrbljena. Vprašal sem jo pozneje kaj bi bila storila, če bi me lolksverovec le odkril. »Planila bi nanj, ga zagrabila za grlo in ga davila tako dolgo, da bi vi ušli.« Sreča torej tudi zanj, da ni padel v roke močne in odločne Mete. Jeseni sem romal na Brezje in tam izpolnil svojo zaobljubo. Med mašo pred milostno podobo Marije Pomagaj sem po evangeliju zbranim romarjem razložil svojo zaobljubo in se Mariji zahvalil za izkazano pomoč v stiski, ter romarje spodbudil k močnemu zaupanju do Marije. Romarji so bili kar ganjeni. Morda se pa tak obisk folksverovcev še ponovi? Za vsak slučaj je treba skrivališče dobro pripraviti. Dosedanji vhod v skrivališče sva z Meto zaprla, stopnico pribila, pač pa sva odprla široko desko v pddu pod posteljo. Nedolgo potem se je res spet nenadoma pritepla večja gruča folksverovcev h Ko-šutniku. Vse domače so zbrali v družinsko Odločila sva se iti pogledat v beyruth-sko pristanišče. Morda bo tam kakšna ladja, ki bo plula v Turčijo, ako drugačna ne, vsaj tovorna. Dobila sva naslov neke agenture in res, imela sva srečo. Zvedela sva, da odide ladja še tisti večer oziroma najkasneje drugo jutro. V razgovoru z voditeljem te agenture sem spoznal, zakaj imajo ti orientalci toliko bogastva. Medtem ko se pri nas bogataši trudijo, da si nabavljajo udobna in razkošna stanovanja, avtomobile in podobno, orientalci živijo skromno in so zadovoljni z vsakim piastrom dobička. Nikdar ne kažejo tega, kar so že dosegli. Tani sem srečal v prostorih neke banke Arabca v stari ponošeni obleki, ko je iz žepa potegnil paket bankovcev, da jih izroči banki. Orientalec se z bogastvom nikoli ne hvali, kot to dela zapadnjak. sobo in eden je ostal pri njih za stražo, drugi pa so po vseh hišnih prostorih plenili in jemali, kar se jim je vredno zdelo. Hitro sem smuknil v skrivališče in zaprl desko za seboj. Kmalu sta prišla dva tudi v mojo sobico. iPrvi je takoj pograbil malo žensko žepno urico, ki je visela na žeblju ob strani. Drugi ga je pa pregovarjal, naj jo pusti, češ, da je ta ura gotovo last kake dekle, ki si jo je kupila s trdo prislu-ženimi denarci... In res jo je obesil nazaj. jaz pa sem brezskrbno ležal pod njima in jima figo kazal. Ko so folksverovci opravili svoj posel, so spet s plenom odšli, domači pa so pregledovali, česa vsega je zmanjkalo. Dnevi so enolično potekali, Gašper in nekateri drugi gozdni delavci so se nekega dne odpravili v Korte iskat dela, pa so se naslednji dan že vrnili z novico: v Kortah kar mrgoli Srbov, kmalu bodo tu! Rešitev se torej bliža! Na Vnebohod 29. maja zjutraj se je z vrha šajde oglasil top in streljal na Tr-kla, odkoder je nemški oddelek odgovarjal s strojnico. Kmalu pa je ta utihnila. H Košutniku je pribežal mlad lolksverovec, študent, brez kape in orožja in ves prestrašen vprašal, kje je pot v selsko vas, potem pa je bežal, kar so ga noge nesle. Preizkušeni redni srbski vojski in novo-organiziranim jugoslovanskim dobro Voljčem se Volkswehr ni mogla dolgo ustavljati. Ofenziva je nemške čete na celi črti potisnila nazaj, Jugoslovani so zasedli Celovec in še kraje severno od njega. Tudi iz Sel so folksverovci še isti dopoldan pobegnili. S tem je tudi zame prenehalo skrivanje, naslednji petek dopoldne sem se pojavil na vasi, 'kakor bi zrasel iz tal. '(Dalje prihodnjič) Potemrsva si ogledala Beyruth. Moja žena je bila presenečena, da je to mesto tako moderno. V neki knjigarni sem našel celo »Pešitto« sirsko biblijo za skromnih 40 li-hanskih lir, to je 320 šilingov. Škoda, da sem moral gledati na vsako paro in biblije nisem mogel kupiti. Na agenturi sva morala plačati za potovanje z ladjo 100 libanskih lir, to je 800 šilingov. Ladja, na katero sva se ukrcala, je bila mala tovorna ladja, lepa in Čista. Namenjena je bila v turški Mersin. Vozili smo se ob sirski obali in se ustavili v mestu Eruad, kjer je bila družina kapitana ladje. Kapetan je bil zelo vljuden in ko nama je povedal, da je njegova anati prišla iz Bosne, ko so Avstrijci okupirali to deželo, se nisem čudil. Od tam smo se vozili po morju Skozi vso noč. Nad nami je bilo krasno nebo s 'tisoči zvezd. V Mersinu je bilo treba spet čakati, dokler niso vsega precarinili in pregledali potne liste prav po turško. Ker sva imela že dovolj teh težav zaradi sirijskih dogodkov, sva hotela čimprej domov. Stopila sva v vlak, ki je vozil naravnost v Istanbul. Ne daleč od Mersina je mesto Tarz. Tam je bil rojen sv. Pavel, apostol narodov. Ta je ponesel Kristusov evangelij med pogane, med evropske narode. Ta je zedinil Evropo v eno celoto, namreč v eno kulturo. Iz njegovega oznanjevanja je prišla ta kultura, ki se ponaša s sv. Avguštinom, Tomažem Akvinskim, Duns Sco-tom, Albertom Velikim, Bonaventuro, Sua-rezom in Molino, temi misleci, tvorci evropskega duha. To so bili časi, ko je bila Evropa v sebi še dovolj močna, da se ubrani raznih slabih vplivov z vzhoda. Pozneje pa so najrazličnejše zmote, racionalizem, empirizem, revolucionarne ideje evropsko enotnost razkrojile. Tudi filozofi nemške idealistične periode kot Kant in Hegel, sicer pomebna filozofa, so se obrnili proti ontologiji in proti nadvse pomembni vlogi božjega razodetja in Cerkve v življenju narodov. V Evropi se je rodil liberalizem, socializem, skrajni nacionalizem in komunizem, partikularizem in egoizem. Danes Evropa eksportira vso to miselnost drugam in seje nesrečo še drugod, ko je že njo spravila na rob propada. Povrh pa misli danes ta Evropa', da se bo rešila pred komunistično nevarnostjo z masovno proiz-vodnjo industrijskih proizvodov. Treba pa bi bilo človeka, kot je bil ta človek iz Tar-za, sveti Pavel, da bi Evropo prebudil. Take misli so mi rojile po glavi, ko smo se Vozili preko Turčije proti bosporski ožini, kjer se začenja evropska celina, V vlaku so bili z nami številni turški študentje. Pri vseh sem videl, kako imajo vse drugačno pojmovanje do vere, kot ga pa ima današnji povprečni Evropejec. Iz Istanbula naju je popeljal brzec proti Avstriji, potem ko smo doživeli skozi Turčijo tipično orientalno prenatrpanost v vlaku. Ko sem se ustavil še par dni na Tirolskem, sem spoznal, kako majhni so ti naši avstrijski problemi nasproti tem, kar se danes dogaja v širnem svetu. Hipertro-fiziran nacionalizem, to je ena od bolezni današnje Evrope. Čim dalj greš od avstrijske meje, tem manjši pomen imajo avstrijske skrbi za človeka1. So pa te skrbi opre-ka, ki zavira zedinjenje Evrope, # Tako sem lani doživel Sveto deželo in želim, da bi jo še kdaj mogel obiskati. Da bi takrat ne bilo več tistega zidu, ki jo ločil Pri tem naj tudi Evropejci pomagajo, saj je rana Svete dežele rana za vse kristjane, ki niso izpolnili svoje dolžnosti. (Najlepša hvala našemu prijatelju za ta potopis. — Uredništvo.) Dr. Ingomar Heyer: POTOVANJE V dtžeLfr '(Nadaljevanje in konec) Kulturni obzornik: Poljski kulturniki hodijo svoja pota Ko je Poljska oktobra 1961 uradno praznovala štiridesetletnico Francisa Bacona, cirrpirističnega reformatorja znanstvenega raziskovanja, je v spominskem govoru pretl-sednik Akademije Tadeuisz Kotalkinslki terjal svobodo znanstvenega delovanja. Ugotovil je, da »tisti, ki imajo v svojih jokali oblast, na splošno omejujejo svobodo jezikov in peres«, ker se boje, da kakšna neprevidna beseda ne bi zažgala najprej *ena, potem skednja, nazadnje cele vasi. endar je pripomnil, da ne ustavimo pio-■ jpeta zato, ker se včasih zgodijo nesreče .. ■ r dločno je poudaril, da mora svoboda , uj temeljno načelo, da morajo tisti, ki jo točejo omejiti, v vsakem primeru pose-ej opravičiti svoje ravnanje. Tako je starosta poljskih filozofov že pred XXII. kongresom odprl debato o svobodi zna- lor1* in njcnih mejah. ki je zadnje. ted.ne . ol zajela poljsko tedensko časopisje, kjer Jc več univerzitetnih profesorjev prispevalo SvPje poglede na to pereče vprašanje. Kmalu za Kotarbiriškim je temo povzel varšavski profesor za poljsko literaturo Jttnan Krzyzanovski. Svobodo brez meja J,(' označil za »lep mitos«, a pomenljivo i odal> »da miti jrripravljajo to, kar bo >lej ali slej zmagalo«. t"ez. nekaj dni je znani jurist Stanislarv v-ntlich potegnil krinko raz pojem »svo-, a znanosti v mejah marksizma«. Fo-'l‘!r'l je> kako so bile v moči tega pojma ! .** Stalinom obsojene teorija relativnosti, 1 crnetike, ekonometrije in semantika. Sklicevaje se na Lenina je naglasil, »da edina zadat, ki jo more stranka od znanstvenikov terjati, je brezkompromisna zadat na strani znanstvene resnice,« kakor se je zgodilo v pravdi o kibernetiki. Prof. Adam Schaff, ki tudi izven Poljske velja za enega naj spretnejših zagovornikov marksizma, je k debati doprinesel živahno kritiko zastarelih nazorov, 'ki so v deželah vzhodnega sistema zavrli sociološko raziskovanje. Kdor hoče »politiko na znanstvenih temeljih«, mora poznati tudi »konkretna dejstva« in ne zgolj marksistične postulate. Zlasti se je zavzel za poglobljeno proučevanje javnega mnenja. ” Poljski intelektualci' še .realistično zavedajo, da jim komunizem ne bo dal svobode, vendar upajo v .prihodnost. Einsteinov učenec fizik Leopold Infeld z neko resignacijo privoljuje v sedanje stanje, toda »pod pogojeni, da se bo svoboda za naše otroke večala in ne manjšala«. ava se je nadaljevala tudi janu->s: v glasilu varšavskih razumni-,eglad Kulturalny« je tajnik Polj-leraije znanosti Henryk Jablonski svobodno izbiro predmetov znan-raziskovanja, ki ne sme bili omeje-udi se je treba ozirati na obstoječe poljske družbe. Obžaloval je tudi, lež poljskih marksistov v znanstve-jsiji tako reven. . ,gi polovici januarja jc varšavski itelektualcev izbral svobodo izra-pOglavitno temo svojih debat. Ve- čina razpravljalcev je poudarjala nujnost popolne svobode izražanja. Le tako bodo namreč na zapadu odstranjieni pomisleki zoper intelektualna prizadevanja v vzhodnih državah. Tako odločno terjanje svobode je seveda v zvezi s popolnim nezanimanjem velikanske večine poljskih pisateljev za marksistične teze. »Polytika«, glasilo centralnega komiteja poljske KP, očita Zvezi poljskih pisateljev, da jo zanimajo zgolj materialni pogoji, nič pa ne obravnava na svojih sestankih političnih in kulturnih problemov. Zelo je pretreslo poljsko inteligenco kratko sporočilo policije mekaj dni pred Božičem, da je Henryk Holland, priprt zaradi zaslišanja na vojaškem tožilstvu, skočil skozi okno in se ubil. Nič pa ni povedalo objavljeno besedilo, da je taisti Holland ndkoč prejel naj višja odlikovanja in goreče sodeloval z jGomulko 1956. Tudi pogreba niso naznanili. Vendar je celo »Trybuna Ludu« poslala venec svojemu stanovskemu in strankarskemu tovarišu. Ker se je samomor mladega docenta sociologije dogodil v zelo skrivnostnih okoliščinah, je časnikarska zveza prosila najvišje partijske faktorje za pojasnitev. Baje je bil obdolžen zvez z inozemskimi časnikarji. Toda ali je to zadeva, ki jo raziskuje vojaški tožilec? Hollamdova smrt je vrgla težko senco na novoletno praznovanje. Po Novem letu se je razvedelo, da je bil na tajni razpravi Jerzy Komadki obsojen na dvanajst mesecev zapora zaradi »klevetniških« vesti o režimskih voditeljih. Sodišče tedaj ni osvojilo teze o razdvojeni osebnosti in je nekdanjemu načelniku kabineta predsednika Osuba-Moravskega pri- pisalo odgovornost za napadalna pisma, ki jih je naslavljal na režimske vrhove in razmnoževal za javnost. Posebno so mu šteli v hudodelstvo, da je nekdaj tako izraziti nasprotnik antisemitizma posebno žgoče puščice streljal na judovsko ženo enega najvišjih poljskih voditeljev. Jerzy Kornadki je živahno deloval v »Krivem krogu«. Tudi Ana Rudzimska je bila obsojena. V začetku svečana ji je sodišče naložilo eno leto zapora zaradi »delovanja, ki škodi dobremu imenu Poljske in drugih ljudskih demokracij«. Kot štipendistka v Parizu naj bi gojila stike z glavnim urednikom »Kulture« in zanj prevajala »literaturo, ki Poljsko spravlja na slab glas«. V resnici pa je zgolj tehnično sodelovala pri prevodu nekega sociološkega dela, ki ga je napisal stari poljski socialist Feliks Gross, sedaj profesor v New Yorku. Jerzyja Giedroyca obtožnica označuje za uradnika predvojnega poljlskega obveščevalnega središča, v resnici pa je bil uradnik na industrijskem ministrstvu in urednik revije »Polytika«. Med poljsko inteligenco, ki je izšla iz socializma ali pa se novemu režimu po zmagi pridružila, kot stari mason Kontar-biniski, vre. Kot vse kaže, je te naj novejše in posebno močne manifestacije volje po svobodi povzročila vedno večja zaskrbljenost spričo vedno bolj izrazitih groženj režima zoper svobodo. Med socialistično inteligenco vre ne samo zaradi krize socializma, temveč tudi zato, ker v njenem sosedstvu katoliški kulturniki ohranjajo živ ogenj svobode. D. F. PODGORJE Spored romarskih slovesnosti na Veliko Gospojnico: Na predvečer je rožni venec, blagoslov in spovedovanje. Na praznik od 6. ure naprej spovedovanje, ob 7. in 8. uri sv. maše, ob 9. uri sv. maša in nemška pridiga, ob 10. uri slovesna sv. maša in pridiga. Mašuje novomaš-nik-misijonar, ki so mu verniki štebenjske fare omogočili s svojimi darovi študiranje, in tleli novomašniški blagoslov. Ob pol 12. uri je zadnja sv. maša. Ob 2. uri popoldne so pete litanije. Sv. maša pri Kapelici je ob 10. uri. PODGORJE (Zlati jubilej) Kako hitro mine čas. Nekdo je rekel: »Najprej gre prav počasi, še predno opaziš, že hiti. Ko bi želel, da hi leta minevala bolj počasi, pa začnejo po rožansko »bzati«. Prvih deset let dolgo ne mine, 25 let kmalu mine, 50 let ipa je tudi minulo. Ostali so spomini. Ostala so dobra dela, ki smo jih opravljali v teh letih za Boga, za svoje v družini, za solarane v fari. Tako nekako si je najbrž mislil naš slavljenec Toni Fuggcr, mežnar in organist v Podgorjah, ko so mu pevci zapeli v nedeljo, dne 29. julija: »O slavljenec današnji . . .« in mu voščili še mnogo lepih in zdravih let v krogu svoje družine in tudi v krogu prijateljevjpevoev. Komaj je zapustil ljudsko šolo, že se je šel učit za organista. Najprej se je vadil doma pri takratnem zelo muzikaličnem gospodu župniku Janu Drunecky. Pripovedoval nam je, kako je bilo na Peravi v Beljaku, kjer ga znani gospod Grafenauer ni učil samo orglati, temveč tudi brisati prah v žagradu in zvoniti točno ob uri. Nato je Toni Fngger pogumno prevzel službo mežnarja in organista v romarski cerkvi v Podgorjah ter jo zvesto opravljal skozi vseh 50 let. V kolikor mu dopušča zdravje, jo opravlja še danes. V knjigah bo zapisano, koliko krstov je bilo v teh letih v fari, koliko je bilo porok. Toni je bil kot mežnar zraven. Tudi na veselem ženitovanju mežnarja seveda večkrat ni manjkalo, ker je pač navada, da ženin in nevesta ,povabita oba, župnika in mežnarja. Veliko je bilo faranov in prijateljev ter znancev v teh petdesetih letih, ki jih je Bog odpoklical v večnost. Naš Toni je zvonil in pel v slovo. Kot mežnar in organist je imel posebno veliko opravka na romarske dneve. Ker prihajajo v iPodgorje roimarji iz vseh far zgornjega in spodnjega Roža, našega mežnarja tudi vsi 'poznajo. Birme so za vsakega mežnarja in organista skrbi polni dnevi. Naš Toni je prestal že več birm pod škofi Kaltnerjem, Kahnom, Adamom, Rohracherjem in Kbstnerjem. Vse birme je srečno prestal in, če bi župnik ne vedel, kaj je treba za birmo pripraviti, je treba vprašati samo njega. V posebnem zahvalnem pismu so se mu naš škof zahvalili za vso zvestobo v službi Cerkve skozi dolgih 50 let in mu voščili še mnoga zdrava deta. Kot mežnar je moral delati Toni še druge tečaje in »kurze«. Tako rad pripoveduje, kako je s sedanjim župnikom delal »Luiftschutzkurs« v Beljaku. On točno ve, kaj bi bilo treba narediti, če je župnik pred oltarjem, on na koru in polna cerkev ljudi in se bliža napad sovražnih letal. Med vojno je takšen napad tudi doživel, ko so letala napadla podgorski kolodvor ravno med mašo in je billo nekaj mrtvih — na kolodvoru, ne v cerkvi. On je seveda ljudi lin župnika in tudi sebe spravil na varno. Organist Toni Fugger j.e rad dobre volje in se večkrat pošali. Tale je njegov »šlager«: V šoli je otrok pisal nalogo o mežnarju. 'Pisal je: »Mežnar je na svetu zelo koristen, ker zjutraj ob petih zvoni, da ,ta boljši ljudje’ vejo, da smejo še dve uri spati. Ob 11 spet zvoni, da kmetje na polju vedo, naj bodo kmalu lačni. Zvečer mežnar še enkrat zvoni, da otroci klofute dobijo, če ne gredo hitro domov. Včasih pa je mežnar tudi škodljiv. Posebno tedaj, če zvoni ponoči. Kajti takrat vedno nekje gori. Mežnar živi večinoma od porok, od krstov in od mrličev, kjer največ zasluži. Zato je vedno vesel, če veliko ljudi umrje.« Želimo našemu mežnarju in organistu še mnogo zdravih let in mnogo dobre 'volje! 200-letnica podgorske Kapelice Že skoraj 250 let romajo verniki zgornjega in spodnjega Roža h Kapelici. Pripoveduje se, da je že svojčas hotela tukaj gor poromati sv. Hema, da je pa onemogla, da so angeli prinesli Kapelico v dolino, kjer sedaj stoji podgorska romarska cerkev. Na sliki vidite dve kapelici. Manjša je p1 y--7 v:r j•>] starejša in bo že kmalu stara 250 let. Večja kapelica pa obhaja svojo 200-letnico. Neka bogata žena iz Gradca (Graz) je naredila zaobljubo, da hoče tukaj postaviti novo kapelico. Naročila je, naj jo zidarji zidajo čez staro. Zidarski mojster pa tega ni naredil in je postavil kapelico poleg stare. Na stropu vidimo, kako Marija obišče svojo teto Elizabeto, kako si sežeta v roke sv. Jožef in sv. Joahim, kako Elizabeta pozdravlja Marijo z besedami: Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa. Na stenah so slike nadangelov Mihaela, Gabriela in Rafaela ter angelov varuhov. Na zadnji steni je naslikan še Lucifer, ki vali v svoji jezi, da bi uničil Marijino bož-jepotno cerkev, kamenje s hriba. Pravijo, da so prvi kristjani naših krajev v časih preganjanja bili poslani v kamnito gorovje Kapeličnoga vrha in so tukaj morali delati v kamnolomih. Na sliki vidimo, kako so vklenjeni v verige in kako hudo morajo delati. Marija je bila njih pomoč in njih upanje. Pa naj bo to le pobožna zgodba. Resnica je, da h Kapelici leto za letom prihajajo romarji s svojimi skrbmi in težavami. Vsi prosijo pri Mariji pomoči in tolažbe. Tudi starodavni napis na mali Kapelici pravi: Marija pri Kapelici, usliši prošnje romarjev, ki pobožno k tebi priba j ajo. V nedeljo, dne 19. avgusta, hočemo ob lepem vremenu spet v večjem številu poromati h Kapelici in se spomniti dvestoletnice njenega obstoja. Tolikim rodovom je Marija pri Kapelici varovala vero in družinsko srečo. Molimo, da tudi nas ne zapusti. Ob pol 9. uri bo prva sv. maša. Nato je pranganje po lepi, čeprav malo kamniti poti na Vodico. Potem je še ena sv. maša. Marija pri Kapelici, usliši tudi prošnje vseh, ki bodo ob dvestoletnici priromali k tebi. Strma in težka je pot h Kapelici, še strmejša in težja je pot v sveta nebesa. V spomin -j- Antonu Kuteju Minilo je 25 let, odkar je 4. julija 1937 pri Mariji v Trnju v Železni Kapli obhajal primici j o č. g. Anton Kutej. Letos bi torej obhajal srebrni jubilej mašništva. Znanci in prijatelji pokojnega pa tudi bralki »Našega tednika« naj bi se spomnili tega jubileja, ki ga srebrnomašnik obhaja v večni domovini. Njegov oče je bil žrtev prve svetovne vojne, sin pa junaška žrtev za Boga in Kristusa v drugi svetovni vojni. Izšel je iz tPodjune. Njegova študijska leta so bila trda. Njegova dobra mati Marička je z delom svojih rok skrbela za študenta Toneja. Kdlliko je žrtvovala, koliko je molila za pdklk sina. Anton je bil gojenec Marijanišča in obiskoval gimnazijo v Celovcu. Skrben in vesten je bil, odkrit značaj, dober in postrež-Ijiv. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in še pripravljal na duhovniški poklic. Novo mašo je hotel darovati v romarski cerkvi Device Marije v Trnju, kamor je kot dijak talko rad prihajal v vsakih počitnicah. Veličastno je bilo slavje. Velika množica je spremljala novo-mašnika iz farne cerkve k Mariji v Trnju, kjet je zapel svoj prvi Gloria in excelsis Deo... POlOžil je svoje življenje na oltar po Mariji. Ona je sprejela to žrtev mladega duhovniškega življenja. V župnišču so se zbrali prijatelji, sorodniki in dobrotniki g. Kuteja, med njimi je cela vrsta blagih rojakov, ki so postali s pokojnirn žrtev druge svetovne vojne. Duhovni oče je bil Košnikov oče Jožef Piskernik, duhovna mati pa Rupijeva mama iz Velinje vesi. Po končanem bogoslovnem študiju je bil nastavljen novomašnik kot kaplan v Železni Kapli. Goreče je deloval v pastirstvu. Postati je hotel vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Iz železne Kaple pa je prišel kot kaplan v Šmihel in je tam nadaljeval svOjo dušnopastirsko službo. Bil je odkrit značaj. Zato tudi ni hotel prikrivati oči-vidn e ikri vice narod nesocialistične vlade Hitlerja. Poklicali so ga na odgovor v Velikovec, pa tudi tam je odkrito govoril, brez strahu je stal pred zastopnikom ge-stapo, ki so ga zasledovali. Njegove odkrite izjave so jim zadostovale, da so ga kmalu zaprli in odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Začela se je za njega težka strma križe- va pot za Kristusom. Živa priča njegovega junaškega trpljenja je č. g. župnik Nikolaj L’hoste, ki je prišel še živ iz Dachaua. Po končani vojni je 1. 1945 v Železni Kapli v dolgi pridigi govoril o trpljenju pokojnega Antona Kuteja, s katerim je bil skupaj v taborišču. Zdelo se nam je, da je to poročilo iz časa preganjanja Cerkve po rimskih cesarjih. Pri vseh mučilih je ostal Anton miren in se nikdar ni klanjal in tudi ne navidezno odobraval ddo nacistov in nji- hovih klečeplaznikov. Iz Dachaua so ga poslali v zloglasni Mauthausen, kjer je med drugimi moral nositi težke kamne na grič, spustili so jih nazaj in spet je moral pobrati težke kamne in jih vleči na vrh. Mnogi so tam popadali in izdihnili dušo. Antona pa so vsega izčrpanega in izstradanega poslali nazaj v Dachau. Pobiral je krompirjeve olupe, ki so jih drugi metali po tleh in jih užival, da bi si nekoliko ute-šil glad. Takrat so duhovniki v Dachau pripravljali na tihem kapelo oz. prostor, da bi mogli tam darovati sv. mašo. Iz Rima so dobili! skrivaj spregled vseh potrebščin obleke, posod za sv. daritev. Posrečilo se jim je dobiti kruha in vina za sv. daritev. Niso pa imeli mašne knjige. Skušali so napisati na koščkih papirja, ki jim je bil dosegljiv, sv. mašo. Nobeden ni znal kanona sv. maše na pamet. A. Kutej pa je znal vse na pamet. Pisati rti mogel več, imel je otekle roke in noge. Stali je v kotu in narekoval drugim sobratom besedilo sv. maše, ki so to napisali im sestavili tako besedilo sv. maše. Po težkih mukah je blagi Anton umrl kot mučenec Kristusov, pripravljen za nebesa s tako težkim, vdanim trpljenjem. Njegovo telo so zažgali v 'krematoriju taborišča. Sporočili so materi, da je zbolel in umrl. Ge želi, jii lahko pošljejo pepel. Zaprosili so za pepel. Poslali so ga po pošti. Ge že ni njegov pepel, je saj iz pepela mučenikov taborišča v Dachau. Položili so ta pepel na pokopališču v Skorij amu v bližini groba č. g. župnika Vinka Poljanca, ki jc tudi umrl na posledicah za-strupljenja v ječi. Zdaj počiva tam tudi blaga mati pokojnega Antona. Neprestano je žalovala za blagim sinom in želela biti z njim združena v domovini večnega miru in ljubezni. Postojmo ob srebrnem jubileju mašništva duhovnika trpina, mučenika, rojaka, koroškega Slovenca. On je izmeti številnih žrtev koroških Slovencev zadnje vojne. Ali ne govori zgled tega junaka, duhovnika iz naše zemlje, tebi mladina, da ga posnemaš. Značajnost, zvestoba do izročil naših očetov vere in doma, naj ti bo draga. Ne prodaj teh svetinj! Pokojni srebrnomašnik Anton pa naj v domovini resnice in ljubezni moli za nas. Posebno mu priporočamo eno zadevo, ki postaja za nas vedno bolj pereča. Redčijo se vrste naših dušnih pastirjev, naraščaja pa je med nami tako malo. Kaj če ne bo več duhovnikov med nami? Milost je to, in za to milost moramo prositi in žrtvovati, tla bi mladeniči iz naših dolin sledili Kristusovemu klicu in postali oznanjevalci blagovesti Kristusove. ŠT. JURIJ NA VINOGRADIH (Nova maša) Velik praznik za našo faro je bila ned Ija, 29. VII. 1962. Ta dan smo imeli v naši fari novo mašo, ki jo je daroval domačin, preč. g. Siegfried Wobak, član jezuitskega reda. Za to visoko slulžbo se je preč. g. novomašnik pripravljal zadnja leta v Innsbrucku in je tudi tam prejel na god sv. Ane letos sv. mašniško posvečenje. Razumljivo je, da smo se za ta dan kar se da skrbno pripravljali, kajti minilo je že 112 let odkar je bila v naši fari zadnja nova maša. (Postavili smo slavoloke, pletli vence, pripravili oltar na prostem in kar je ob taki priliki potrebnih opravil. Silno neurje v soboto popoldan nam je sicer deloma skazilo slavnost, kajti nekaj slavolokov se je podrlo in napisi na njih so bili raztrgani. Ob pogledu na to razdejanje smo se nehote spomnili podobnih slik zadnje nove maše č. g. Poklija Kašlja na sosednjih Želinjah leta 1958, ki jim pa ni bilo krivo neurje, ampak so to stori'1’ verski in narodni nestrpneži .pod okrilje noči. V nedeljo zjutraj pa je vendarle nehalo deževati in se je vršila vsa slovesnost od vremena nemoteno. Pred župniščem se je zbralo mnogo ljudstva. Za veselo razpoloženje je skrbela godba iz Mostiča. Ko je stopil preč. g. novo-mašnik iz župnišča, so sledile deklamacije, nastopili so šolarji s petjem dn zborno deklamacijo, nakar je pozdravil g. novo-mašnika v imenu velikovške dekanije, kamor spada tudi nafa župnija, preč. g. dekan Kanduth. Dolg sprevod se je nato vil ob spremljavi godbe proti ljudski šoli, pred katero je bil obdan od mlajev in ves v rožah in zelenju postavljen novomašnt oltar. Tukaj so bile zopet deklamacije, nakar se je začela sv. maša. Žal je bila pridiga, kot tudi vsi drugi obredi samo v nemškem jeziku in se je popolnoma prezrlo dejstvo, da je naša župnija na dvojezičnem ozemlju. Slovesnost smo zaključili z zahvalno pesmijo, nakar je preč. g. novomašnik delil še posameznikom novomašni blagoslov. > / ŠTEBEN - MALOŠGE (Nova maša) V nedeljo, 15. julija smo doživeli v naši župniji izreden praznik: novo sv. mašo salezijanskega duhovnika, č. g. Mateja Marn vathrail, doma v državi Kerala v južni Indiji. Kolikor je poletno in sezonsko delo dopustilo, smo se pripravljali na ta redki praznik. Saj je bila zadnja nova maša že leta 1913, ko je bil posvečen v duhovnika č. g. Ciril Kandut, ki je umrl leta 1922 na Dunaju. Dekleta in žene so pletle vence, možje in fantje so pripravili za žup" niščem prostor in oltar za mašo na pro* stem, ker bi bila farna cerkev premajhna za to slovesnost, duhovniki-sosedje pa so 2 domačim župnikom vred v tridnevnici pri' (Nadaljevanje na 5. strani) STEI1EN - MALOSČE (Nadaljevanje s 4. strani) pravljali srca za ta verski in misijonski praznik. Že na predvečer se je zbralo veliko domačinov in letoviščarjev k slovesnemu sprejemu in pozdravu pred župniščem. Domači g. župnik, ki j'e organiziral podporno akcijo za bogoslovca iz Indije, mu dopisoval v imenu dobrotnikov ter ga letno enkrat tudi osebno obiskal, je pozdravil »našega« novomašnika v latinskem, slovenskem in nemškem jeziku. Sledile so deklamacije mladine in petje cerkvenega moškega zbora. V imenu župnije ga je v angleškem jeziku pozdravil bogoslovec H. Pinter iz Malošč. V dolgi procesiji smo spremili novomašnika v farno cerkev, kjer smo zapeli lavretanske litanije in se je gospod Mateo — tako ga kličemo — v italijanščini prisrčno zahvalil za vso duhovno in gmotno pomoč na poti do oltarja in je rekel, dia se čuti kakor enega izmed nas, ker ga toliko prisrčnih in globokih vezi veže na župnijo sv. Štefana. V nedeljo je bila slovesna prva sv. maša na prostem pred župniščem. Sredi visokih smrek se je dvigal nad oltarjem mogočen križ. Menjaje s pevci so vsi navzoči s primernimi pesmimi spremljali sveto daritev, med katero je preč. g. Avguštin Čebul pozdravil novomašnika na kra tko v latinskem, angleškem in italijanskem jeziku, nato pa v daljšem slovenskem in nemškem govoru pokazal vzvišeno in telžko nalogo Kristusovega duhovnika. Skoraj pol ure je delil nOvomašnik sveto obhajilo. IPo končani božji službi je novomašnik pozdravil navzoče in se še enkrat zahvalil dobrotnikom in vsem navzočim v svojem materinem in (jjlijanskem jeziku ter dolgo delil številnim domačinom in gostom novomašniški blagoslov. Po novomašni gostiji, ki so jo pripravile žene in dekleta v farni dvorani, je sledila duhovna igra »O lomljenju kruha«, s katero je farna mladina izrazila potrebo po duhovniku in njegovem delovanju v današnjem času. Naj bi to izredni praznik vzdramil srca in vzbudil skrb in soodgovornost za duhovniški naraščaj in rast božjega kraljestva med nami in v misijonskih deželah. pAsrnb •za SfpdO’ Sm se prov začudva, da s se spet ohva-siva, pa tak doVh brief našribava! Me veseli posebno še ta novica, da se je tvoj a Loj za i' vdava, no prav z srca vse t’ buale želim! bZdej se vam bo pa ž’ bdi doro hodivo! Jes čisem posebno na vole, zato k zmiram n dež hre, pa o bol zebe me, pa sonce ča seje, tla b mav zhreva se, zato sm pa za šribenje bol faviasta bratova, to vreme 'čveku čist žinje zmijža! Pa da je lih o mihno l’pe ure bu, smo še srečno n’tr spravi’ s’nu. Zdaj pa v t’ hujšam note deva ni, zato k Žito tak počaS 2ori, pa tud hdjde ča 'bomo molil sjat. Če ‘bo še dovho državo, bo rajitam sadje tud ozmrževo, pa pred cajtam dvo zlatevo. črnic pr nas ž’ par lijt či, k jih svana °sa’o leto pomori, pa zboli ht za hudo tižo. No pa dons ja ča porajtajo več do-ntače r’či, za vsa’o mihno rijč se peč k dok-tarju Ttl. So pa vse bol zdrav’ bli prej 'jdi, zde j slkor vsača n’k’ boli. Jes pa domače zdravilo zv cenm, se pr-leže k včas ana Kneipova kura, potlej je pa zdravo srce k pa ura. Zdaj me pa še to zanima', a! s ajžo ž’ t' navadam /ašribova, bi jo boš za se obdr-*ava? Pa naj je akr voče, jez t svetujam: pridna bod’ pa ča pstuj, pa t’ mvade kna nadlehuj! Božidar Tensundern - zlatomašnik V nedeljo, 12. avgusta, bo v Reckling-hausenu na VVestfalskem daroval svojo zlato mašo iskren prijatelj Slovencev č. g. Božidar Tensunldern. Zakaj je to zlatomašno slavje vredno, da ga omenjamo in posebej podčrtamo, naj pove naslednje. G. Tensundern se je rodil v Gronau leta 1890 in se je po maturi odločil, da posveti svoje življenje Bogu kot duhovnik v miin-1912 je daroval prvič sveto daritev. Pod miinstrsko škofijo je spadalo tedaj tudi vse tisto ravno polje, pod katerim so desetletje prej odkrili pod zemljo silno bogastvo črnega premoga. Kot gobe so rastli iz zemlje rudniški stolpi in nastajala so cela mesta, napolnjena tujcev, med katerimi je bilo mnogo Slovencev. Mladi g. Tensundern je videl, da potrebujejo slovenski! izseljenci svojega duhovnika, da bodo ostali tlobri. Uvidel je, kako velikega pomena je za človeka, da se mu božja beseda oznanja v njegovem domačem, materinskem in očetovskem jeziku. Saj se navadiš tujega jezika, da tudi tolmača ne potrebuješ, toda po zgledu prvih binkošti ima domača beseda za rast človeka v pravo življenje božjih otrok prav poseben pomen. Ko ni bilo izgleda, da bi dz domovine prišlo med slovenske rudarje dovolj izseljenskih duhovnikov, se je po zgledu nekaterih drugih nemških westfal-skih duhovnikov začel učiti tudi on slovenščine, da hi postal slovenskim dušam res duhovnik, ki jim je bil potreben. Zato je po novi maši odšel preko Bavarske in preko Tur na slovensko zemljo učit se slovenskega jezika. Štiri mesece je prebil v Vipavi pri dekanu Lavriču, poslušal blagoglasno slovensko govorico in se je učil, da bi se vrnil kot Slovenec med Slovence. iPo vrnitvi na Westfalsko je bil še 3 tedne grajski kaplan v Sendenu, potem pa je nastopil "službo v središču Slovenskih kolonij v Giadlbedku St. Lamberti. Kot duhovni vodja slovenskih rudarskih društev in bratovščin sv. rožnega venca je storil neizmerno dobrega za naš živelj po tistih krajih. (Kot zaprisežen tolmač je neštetim pomagal v najrazličnejših zadevah. Mož visoke postave, trdne volje, plemenitega srca in blage duše je bil oče našemu rodu na Wes6falskem skozi desetletja in desetletja. Njegov vzor sta bila sv. brata Ciril in Metod, ki sta misijonarila med našimi predniki. Njegovo ime in njegova oseba je slehernemu našemu rojaku na Westfal-skem v prelepem spominu. Vseskozi je bil v zvezi s slovenskimi skupinami po drugih državah, širil je Mohorjeve knjige, vzdrževal je zveze z Rafaelovo družbo. Leta 1928 je zaradi zaslug za izseljene vernike posaal konzistorialni svetovalec ljubljanske škofije, leta 1934 pa tudi mariborske škofije. Ni čuda, da se je tudi nad njim znesel vihar, ki je zadlvja! pred zadnjo svetovno vojno in hotel uničiti vse, kar je slovenskega. Leta 1938 mu je nacistična policija Gestapo strogo prepovedala imeti stike s Slovenci, katerih pastir je bil skozi 25 let. Tako se je moral umakniti na župnijo v Recklinghausen, kjer župnikuje še danes. Zlatomašnik Tensundern je ostal vseskozi resen duhovnik. Ostal pa je tudi vseskozi iskren prijatelj Slovencev, ki se med njimi počuti kot doma in večkrat pove, da bi rad s svojim žviljenjem pokazal, da so tudi taki Nemci, ki naš narod cenijo in mu želijo, da hi cvetel in se krepil v zboru narodov, ki jih je dal Bog na svet. G. zlatomašnik je dal natisniti tudi slovenska vabila na svoje zlatomašno slavje. Izdal je tudi slovenske spominske podobice, na katere je napisal: »Hvali, moja duša, Gospoda! Marija, mati ljubljena, češče-na bodi ti! V spomin na zlato mašo Božidar Tensundern, župnik, dušni pastir slovenskih izseljencev v Nemčiji, konzistorialni svetnik ljubljanske nadškofije in škofije mariborske. Bog Živi slovenski narod! Ciril, Metod, varujta slovenski rod!« Na svoje nemške spominske podobice pa je tudi napisal, česar je polno njegovo srce: »Gronau, Miinster, (Ljubljana, Maribor. An-denken an mein gdldenes Priesterjubilaum, Tensundern, Pfarrer, Konsistorialrat von Ljubljana und Maribor. Gott segne meine Pfarrgemeinde Liebfrauen! Bog živi slovenski narod!« Temu iskrenemu prijatelju koroških Slovencev želimo še na mnoga leta darovanja sv. daritve v blagor človeštva in delovanja po apostolskem zgledu sv. Cirila in Metoda. R. terski škofiji. Leta m : Kako bo s kmetijskimi pridelki v EWG? 'Gospodarskim strdkovnjakom in politikom povzročajo največ preglavic vprašanja, kako urediti vprašanje cen kmetijskim pridelkom v drižavah-članicah Evropskega skupnega tržišča (iEWG). Tudi v razgovorih med EWG in Anglijo je prav to vprašanje najtežje rešiti. Kmetijstvo v evropskih državah je namreč zelo različno razvito in tudi produkcijski stroški v ,posa‘-meznih državah niso enaki. Vendar pa se nobena teh držav ne mara povsem odpovedati lastni kmetijski produkciji, čeprav zdaleč ne more tekmovati s pretežno a-grarnimi državami na evrolpslki celini (Francija) in preko molja (Amerika). Pred nizkimi cenami kmetijskih proizvodov iz držav izven EWG se bodo zavarovali s posebnimi uvoznimi carinami. V območju držav EWG pa bodo cene regulirali in jih s posebnimi dodatki s strani države ohranjali na dnevni višini. Kako bo s pšenico? naj cenejšimi, da ameriške pšenice vdbče ne omenjamo. 'Ministrski svet EWG je zato določil naj višjo in majnižjo ceno. Cene bodo uradno določali!; za Nemčijo bo merodajna cena v Duisburgu. Ko bo prišla pšenica n. pr. iz Francije na nemško mejo, ji bodo s primernimi dodatki povišali ceno, ki bo odgovarjala ceni nemške pšenice. Tako bodo ti kontrolni uradi stalno nadzorovali in regulirali cene uvoženi pšenici. Podobno bo z drugimi kmetijskimi pridelki, pri čemer se bodo predvsem ozirali na produkcijske stroške kmetijskih izdelkov v posameznih državah EWG. Jasno pa je, da bo po takšnem postopku prešlo vse kmetijsko gospodarstvo pod mednarodno kontrolo in bodo cene pridelkom nujno dirigirane po interesih celotnega gospodarstva v EVVG. Jafok £mše& ST. LIPS — TIHOJA 2 pošta Ebcrndorf — Dobrla ves Telefon 04237 — 246 © Kolesa, motorna kolesa vseh vrst (Roller, Moped) R ADIO-AP AR ATE ELEKTRIČNE PECI - ŠTEDILNIKE Hladilniki — pralni stroji GLASBILA Gramofoni in plošče Otroški vozički Vsi gospodarski in poljedelski stroji, traktorji in motorne žage ter vsi nadomestni deli. — Tudi na obroke! NAŠIM GOSPODINJAM Jajca važno živilo Jajca so tako važno živilo, da si brez njih skoraj ne moremo misliti današnje kuhinje. Pri tem mislimo navadno le na kurja jajca, saj ostala le redko uživamo. Vsebina surovega jajca je tekoča, pri kuhanju pa zakrkneta beljak in rumenjak. Zato je ljudska sodba, da so v trdo kuhana jajca težko prebavna, kar pa ni res, ker so dobro razžve-čana lahko dostopna prdbavniim sokovom. Jajca so zelo ‘podvržena pokvari. Lupina je namreč prosušna, zato hlapi iz jajca voda in po malem se vsebina osuši. Skozi lupino pronicajo bakterije, ki skvarijo jajce do neužitnosti. Zaprtki smrde po žveplovem in fosfornem vodiku in so človeškemu zdravju zelo škodljivi. Zategadelj je treba jajca pravilno spravljati, da se ohranijo vsaj nekaj časa sveža, oziroma uporabna za kuhinjo. Predvsem je treba preprečiti izsušitev, kar dosežemo s tem, da vložimo očiščena jajca v otrobe, žaganje, pepel ali pesek ter jih postavimo na suh, hladen in zračen kraj. Tudi apneni belež izvrstno obvaruje vložena jajca, vendar se navzamejo apnenega duha, razen tega se beljak potem ne peni in težko napraviš jajčni sneg, potreben pri raznih močnatih jedeh. Bolje bo zatorej, če vložimo jajca za nekaj časa v raztopimo kalijevega penmanganata, jih potem obrišemo, ali pa pustimo meobrisana na zraku, da se posuše. Nato jih, zavita v čist papir, shranimo v (hladnem in zračnem prostoru. Dobro je tudi, da tako razkužena jajca zamažemo na površju z voskom ali parafinom. Nadalje se jajca izvrstno drže v razredčenem glicerinu. Se najboljša pa je desetodstotna raztopina voldnega stekla, v kateri jajca sicer nekoliko osladijo, vendar je ta sladkoba prijetna in neškodljiva. Sveža jajca spoznamo takole: v litru vode raztopimo j/g kilograma soli. V to raztopino položimo jajca, ki bi jih radi vložili za zimo. Sveža se potope na dno posode. Nekaj dni stara jajca ne sežejo prav do dna, 5 dni stara plavajo na površju in čim starejša so, tem več jih je videti nad površino vode. (Kako bo z reguliranj etn cen kmetijskim pridelkom v EWG navaja nemški gospodarstvenik Kurt Simon v »Siiddeutsche Zeitumg« primer o cenah s pšenico. Pšenico pridelujejo namreč v skoraj vseh državah EVVG in je njena cena zelo različna. V Nemčiji je najdražja, v Franciji pa je med POLETNA RAZPRODAJA tl do 25. avgusta 1962 Šivalne in pletilne stroje pri GRUNDNER KLAGENFURT, Wicner Gasse 10 POLEG MESTNE CERKVE Obišfite nas na velesejmu Nudimo vam kvalitetno blago, ne pa kako malo vredno šaro oziroma ostanke! Tevtit JuHMtfo' = DAS HAUS DER GUTEN dUAUTAT = K1AGENFURT VOLKERMARKTERPLATZ 1 TEL. 7 14 4 1 Nr. OfiSfl mladina in prozneto Kje je Abbe Pierre? Kaikor ime filmslkega zvezdnika je čez noč 'zaslovelo ime francoskega patra, znanega pod imenom »Abbe 'Pierre« po vsej Franaiji. in izven oje. Pred d ase ti mi leti je bilo v Parizu n!a tisoče in tisoče ljudi, ki so morali prenočevati pod cestnimi oboki in v 'Vodnih kanalih iter Ibili »Ijodje s ceste« v polnem pomenu besede. Teh nesrečnih se ije usmilili Abbe Pierre in se ves posfvetiil njim. Začel je velikopotezno akcijo v pomoč .tem brezdomcem, nastopali je na televiziji in govoril po radiu; časopisi so prinašali na prvih straneh senzacionalna poročila o [podvigih in uspehih Abbeja Pierra. Postal je najslavnejši in najbolj priljubljen človek Francije. Ustanova ljubezni Uspeh ni izostal. Prihajali so darovi — tudi v velikih vsotah — in pariškim brezdomcem je bilo močno pomagamo. Ustanovil je pasdbno dobrodelno ustanovo »Ema]vs« in |po njej je dobilo na tisoče »ljudi s ceste« streho in delo. Abbe Pierre pa je postal oče zavrženih in apostol ljubezni. Bilo je prod osmimi leti, ko je bil Abbe Pierre na višku svoje slave. Nenadoma pa je vse utihnilo okrog njega; le v filmu, ki so ga z velikim uspehom kazali po vsem svetu, kar je prinašalo lepe vsote za »Emavs-ustanOvo«, je svet občudoval njega, ki je znal ogreti .toliko src za 'dela usmiljenja in pritegniti toliko'zagrenjenih v okrilje božje dobrote. Na vprašanje: »iKje je Abbe Pierre?« ni bilo jasnega odgovora od nikoder. Govorili so, da je težko obolel, celo, da se mu je omračil um in podobno. Zares je moral Uka ti zdravniške oskrbe, ker je bil do skrajnosti izčr|pan. Sam j;e pozneje povedal, kaka nevarnost mu je grozila: »Sloves me je skoraj privedel do obupa.« Umaknil se je Ko je ozdravel, se je vrm.il na delo. Toda ne več po televiziji, radiu in časopisnih intervju j ih, temrveč v majhni pisarni v zadnjem nadstropju pariškega nebotičnika, kjer ima glavni stan svojega podjetja ‘ljubezni. '»Emavs-podjetje« je medtem razširilo svoje delo in zaposluje velik upravni aparat. In tudi Abbe Pierre dela noč in dan, a njegovo delo je skrito in tudi obiskov ne sprejema več. Delo ustanove »Emavis« je danes preusmerjeno predvsem da si lepšega ne morete misliti. Potru-1 se bom, kar se da. Celo srebrno zaponko vam prišijem pod ovratnik, kakor Je zdaj moda.« k Akakij Akakjevič Ije naposled uvidel, da . lez novega plašča ne bo šlo in zopet mu je tipadel pogum. Nov plašč je potreben, <>(la s čim ga bo plačal? Res je, da bo na Praznik dobil nagrado, toda ta denar je o že v naprej namenjen za razne nujne potrebe. Treba bo kupiti nove hlače, plačati dolg čevljarju, ki mu je prišli nove golenice k škornjem, naročiti pri šivilji tri srajce pa dvoje spodnjih hlač; z eno besedo, ves denar je bil izdan že vnaprej. In četudi bi ravnatelj bil tako milostljiv, da bi mu namesto štirideset rubljev nagrade nakazal petinštirideset ali petdeset, vseeno bi mu ostala le malenkost, ki bi v primeri s tem, kar bi stal nov plašč, pomenila samo kapljo v morju. Sicer je vedel, da je imel Petrovič navado nastavljati tako ceno, da se je zgražala celo njegova žena in zakričala: »Ali si že popolnoma ob vso pamet? Nekaterikrat se loti dela skoraj zastonj, zdaj pa ga je napotil sam vrag, da zahteva ceno, katere niti sam ni vreden!« Čeprav je torej Akakij Akakjevič znal, da bo Petrovič zgotovil plašč tudi za osemdeset rubljev, je vseeno ostalo odprto vprašanje, od kod nalj vzame teh osemdeset rubljev. Polovica tega denarja bi se že še našla, morebiti tudi nekaj več; toda kje vzeti drugo?... Povedati moramo, kje je mislil naš titulami svetnik dobiti prvo. Akakij Akakjevič je imel navado, da je, ■kakor hitro je zaslužil rubelj, od tega eno kopejko položil v hranilno puščico; vsakega pol leta je pregledal nakopičeni bakreni drobiž in ga zamenjal s srebrnim. Tako je rv teku nekaj let prištedil nad Štirideset rubljev. Imel je torej polovico potrebne vsote, kje vzeti drugo? Akakij Akakjevič je dolgo razmišljal in naposled sklenil, da bo najmanj ono leto omejeval svoje izdatke za potrebne reči: zvečer ne bo pil čaja in ne bo žgal sveč, ampak prepiso- val svoje akte v sobi gospodinje, tako da bo prištedil tudi na kurjavi. Po ulicah se bo izogibal obroglokamnitnemu tlaku in hodil tako rekoč s konci stopal, da ne bi prehitro znosil podplatov. Tudi ne bo dajal perici prat perila vsak teden in da se ne bi preveč izrabljalo, ga bo, ko pride domov, slekel im bo sedel v sami ponočni halji. Od začetka se je le težko privadil na ta način življenja, sčasoma pa je pozabil na ta davna udobja in končno je celo legal spat brez večerje. Zato pa se je tako rekoč hranil duševno, misleč neprestano na novi plašč. Odslej se je njegovo bitje nekako obogatilo, kakor da bi se ženil, kakor da ima druga, kakor da je nekdo sklenil deliti z njim svojo usodo na skupni življenjski poti in ta drug ni bil nihče drugi kakor novi plašč, podložen z debelo vato. Akakij Akakjevič je postal bolj živahen in je nastopal pogumneje, kakor človek, ki si je postavil trden cilj. Z njegovega lica je zginila neopredeljenost, nastopal je z gotovostjo in zapustili sta ga bojazen in neodločnost. Večkrat so njegove oči, zablesketale in v njegovi glavi so vstajale drzne misli: kako bi na primer bilo, Če bi si res dal na plašču narediti ovratnik s kun jim krznom? Skoraj da so ga te sanje zmešale, tako da bi se mu bilo nekoč, ko je prepisoval akte, skoraj primerilo, da je napravil napako. »Moj Bog!« je vzkliknil in se prekrižal. Vsak mesec enkrat se je odpravil k Petroviču, da se z njim razgovarja o novem plašču, kje naj bi se kupilo sukno, kakšne barve in po kateri ceni — in čeprav neko- liko zaskrbljen, se je vselej vračal domov zadovoljen, ker si je predstavljal dan, ko ■bo vse kupljeno in bo plašč končno narejen. To se je zgodilo prej, preden je pričakoval. Cisto nepričakovano mu je direktor namesto običajnih štirideset nakazal nagrado celih šestdeset rubljev! Ali je direktor opazil, da je Akakiju Akakjeviču potreben nov plašč ali je bil to samo srečen slučaj? Naj si bo kakor že koli, Akakij Akakjevič je bil za dvajset rubljev bogatejši. Ta okolnost je celo stvar znatno pospešila. še nekaj mesecev stradanja in Akakij Akakjevič je zbral vseh osemdeset rubljev, katerih je bilo treba. Njegovo sicer mirno srce je začelo živeje biti. Že prvega dne potem, ko je bil v posesti potrebne vsote, sta se s Petrovičem odpravila po mestu, kjer so boljše trgovine s suknom. Brez pomisleka sta kupila zelo dobrega sukna, čemur se ne smemo čuditi, ker sta bila že pol leta preje pre-debatirala to vprašanje in ni minil mesec, da ne bi bila posečala to ali ono trgovino, da poizvesta cene in jih primerjata. Petrovič je izjavil, da boljšega sukna sploh ni v vsem Petrogradu. Za podlogo sta izbrala klot najboljše kakovosti, ki je bil, kakor je zagotavljal Petrovič, boljši od svile in tudi za pogled lepši; tudi sveti se bolj. Kunjega krzna nista kupila, ker je res bilo predrago; namesto njega sta izbrala najboljši mačji kožuh, kar jih je bilo v trgovini. Kdor si ga ni ogledal čisto od blizu, ga je lahko imel za kunjiega. (Dalje) WARHUTHna KOROŠKEM VELESEJMU Enajsta razstavna dvorana — stavba poleg požarne brambe — si je letos nadela posebno okrašeno lice. Že na zunaj opažamo, da leži WARMUTHU na tem, da olepša tudi splošno sliko razstavišča. Notranja oprema je prikupna kot malokdaj. Razstava ima dva dela: prvi del nam pokaže obleke za vso družino, drugi del je posvečen domu in gostinski obrti s posteljninami in celotno opremo. Če pregledujemo razstavljeno blago, ne dobimo samo občutka, da imamo pred seboj pravo velepodjetje, temveč razločno občutimo, da gre tvrdki za to, da bi nam nudila kvalitetno delo. Saj je WARMUTH merodajen za koroške cene — to dejstvo se vedno in vedno izkaže kot pravilno in se pravtako zrcali v razstavljenem blagu. K obleki lahko pripomnimo, da leži njihova glavna težnja v izvrstnih in solidnih krojih. To se pokaže in izraža v dvanajstih velikih in okusno opremljenih pregrnjenih spalnicah, kjer se ujame pogled v veliki transparentni sliki, ki obiskovavcu predoči velikost hiše. Že na prvi pogled smo prepričani: take modele lahko vsakdo nosi! Zaradi lastne izdelave je omogočeno nuditi cene, ki segajo daleč pod navadno kalkulacijo. Ogromni nakup in velika razprodaja doprinašata, da je moč vzdržati take ugodne WARMUTH-ove cene. Že sredi poletja si lahko ogledamo bodoče jesenske in zimske mode. To napravi razstavo še posebno mikavno -in poskrbi tudi za marsikatere želje. Vse, kar je k temu še potrebno, kot: čevlji, torbice, športne stvari, igrače itd., prihaja pravtako iz WARMUTH-ove hiše. Zdi se, kot bi človek zašel v ulico s samimi razglednimi okni. Ta vtis bi naj nam posredoval gotovo tudi način prikazanja. V času tujskega prometa raste seveda tudi potreba po primernih opremah gostinskih podjetij in privatnih na-jemljivih sob. WAKMUTH je gotovo največja opremna hiša na Koroškem, zato tudi zmore ugoditi vsem željam tujskega prometa in vsem fujskoprometnim poslovalnicam. WARMUTH more zadostiti vsem zahtevam, to potrjujejo neštete gostilne in penzioni. Tokratna veleponudba tvrdke WARMUTH je res enkratna in napravi nakup ne samo prijeten, temveč tudi finančno lažji. Vidimo opremno blago od tujske sobe pa do sedne garniture, posteljnino od brisače preko pernic do volnenih odej. Videli boste v gromsiem številu: preproge, obloge, zavese, odeje in mnogo drugih reči, ki so potrebne za opremo stanovanja, doma ali tujske sobe. Oddelek za razpošiljanje priča, da vse te stvari izvažajo tudi v druge dežele. Ta oddelek je doživel enormen podvig. Jesenski in zimski katalog, ki bo kmalu izšel, bo pri marsikom povzročil, da se bo poslužil te edinstvene priložnosti razpošiljanja. Vsakdo, kdor želi, da bi mu katalog dostavili brezplačno, naj odda le svoj naslov. S prepričanjem lahko rečemo, da je postala letošnja razstava WARMUTH še lepša, obširnejša in še mikavnejša. Po obisku te razstave obiskovalec ne ve samo, kaj si lahko nabavi, temveč predvsem, kaj si mora nabaviti. Vredno je, da si jo ogledate. KELAG letos v lastnem paviljonu Pomen koroških zadružnih elektrarn, ki dobavljajo tok vsej Koroški, vedno bolj narašča. Zato nastopa letos KELAG na prostorih velesejma v Celovcu v lastnem paviljonu. Saj je tok tesno povezan z gospodarstvom v deželi in naj tako posreduje še tesnejšo povezavo vseh odjemavcev toka. Že lani je KELAG v okviru velesejma nastopila z informativnim oddelkom, ki nam je razlagal, kako lahko uporabimo elektriko v lesnem gospodarstvu in kako les v električnem gospodarstvu. Letos je vzela KELAG za svoje geslo: »Elektrika za vse”. V širokih potezah nam bo pokazala konstruktivne potroške za tokovodno mrežo, ki se je od leta ustanovitve KELAG kot deželne družbe (leta 1948) do danes potrojila. To tokovodno mrežo bodo pokazali v obliki modelov in tudi originalnih delov. Da zadobimo celotno in pregledno sliko o tem ogromnem delu, nam razstava poroča tudi o materialnih in finančnih potroških za ta sektor. S slikami, modeli, grafičnimi konstrukcijami se naj» predstavijo nove elektrarne Kamcring, Freiba in Schiitt, ki jih je KELAG sezidala šele v zadnjih desetih letih. Nadalje nam prikažejo visoko naraščanje potrebnega toka, število njegovih odjemavcev ter nadaljnji razplet tokovodne mreže p« deželi. Kad %E| PMscUc Konjski mesar CELOVEC, Pischeldorfer Strasse 12 Telefon 55-22 Prevzamemo tudi zavarovane konje. — če je sila, koljemo ponoči in podnevi. Štefan Katz NUDI NAJBOLJŠE, VEDNO SVEŽE PECIVO KLAGENFURT, Waidmannsdorf Siebenhiigelstrasse 75 tMedtaud* KLAGE NFURT Milch u. Milchprodukte aus 60 un-seren Filialen Kasein und Trockenmilchvverk Besucht das ..Milchpavillon" auf der Messe! Das billigsfe Friihsfuck - Die besle Jause! le tHolkmi SiriusstraBe 6 Mleko in mlečni izdelki iz 60 podružnic Spodnjekoroške mlekarne Kazein in izdelovanje mleka v prahu Obiščite ..Mlečni paviljon" na velesejmu ! Najcenejši zajtrk- najboljša malica!