ŽENA iN DOM
štev. io	oktober 1940	leto xi.
Priložena je knjiga: Za pridne roke X (Nova šola za pletenje in kvačkanje)
1 1 ( c—	ZIMSKI ^ 1 A K II D 12. kvalitetno blago ^ po splošno znanih IDI fl^ll ugodnih cenah JdLM^IL sl nabavite in s tem mnogo prištedite!	
		zato obiščite znano solidno trgovino
		
		LJUBLJANA - kongresni trg 15
		
VRTNARSTVO IN CVETLIČARNA
ICuM&vac l/atetdii*
LJUBLJANA - SV. KRIŽ - TELEF. 49-74
Vsakovrstne cvetlice, šopki in venci_
Specialna vzgoja cvetlic za nasade grobov Oskrbovanje cvetličnih nasadov_
Dekoracija grobov za praznik Vseh svetnikov
Perzijske preproge, originalno orientalske, ne ponarejene, nudi na strogo solidni bazi znana domača tvrdka
p. i	. „ . . ,	. , • L L v PANTOVČAK 114
5talno zaprisezeni izvedenec in ocenjevalec pri kr. okrožnem
sodišču v Zagrebu. Razstavlja na vsakem velesejmu v Ljubljani. Informacije vsake vrste daje rad in brezplačno.
m NIVE A CREME
Potem domača dela
ne bodo
imela
vec
škodljivega vpliva!
Uporabljajte NIVEO, ker samo NIVEA vsebuje EU-CERIT, uspešno o-krepčevalno sredstvo za kožo. Redno negovanje z NIVEO okrepča kožo, jo napravi bolj zdravo in odporno ter ji da mladostno svežost
Razdvojena.
Dovoljujem se obrniti na Vas s sledečim vprašanjem:
Imam prijatelja, s katerim se zelo dobro razumeva. Poznava se že poldrugo leto. Sedaj mi ponuja zakon in mi večkrat zatrjuje, da me želi osrečiti. Moti me le to, ker sem ločena in imam 12 let starega sina, kateremu pa je zelo naklonjen; tudi sin je njega vzljubil. Mama pa je proti temu in mi pravi, da se mi ni treba več poročiti, da ne bom še enkrat nesrečna, in pa, ker nima stalne službe — je namreč obrtnik, in to dober obrtnik.
Stara sem 31 let in mislim, da imam še pravico, da si zopet ustvarim — če mi je usoda namenila — srečno zakonsko življenje. Tudi jaz ga imam rada, ker je soliden, pošten in pameten -človek.
Prosim Vas, svetujte mi, ali naj poslušam mamo ali srce?
Odgovor. Težka je taka odločitev, pred katero Vas je zdaj postavila usoda. Mladi ste še, in zato je čisto razumljivo, da si želite ustvariti nov
dom, topel in prijazen, da si želite dobrega zakonskega druga in svojemu sinu skrbnega očeta. Če je res tako, kakor pišete, da je Vaš prijatelj pošten in pameten človek, dober obrtnik, ki želi Vam in vašemu otroku novo srečo v novem življenju, tedaj pač ni razloga, da bi se z njim ne poročili.
Ker ste bili v zakonu že enkrat razočarani, sem prepričana, da boste vdrugič toliko trezneje preudarili svoj korak, to tem bolj, ker ste že na sebi občutili, da je zakon resna zadeva, ki jo je treba dobro in temeljito premisliti. Da Vas ima Vaš prijatelj rad in da ste tudi Vi njemu naklonjeni, je nekaj zelo važnega, kar prav gotovo govori v prilog tega zakona. Še važnejše, kakor to, pa je dejstvo, da ima Vaš prijatelj rad tudi Vašega sinčka in da je tudi otrok njega vzljubil. To, da je gospod «samo obrtnik«, je najmanjši razlog, ki bi govoril proti Vajinemu zakonu. Saj se marsikateri priden in vesten obrtnik v življenju dostikrat povzpne neprimerno više, kakor kak uradnik.
Važno je predvsem to, da se ne prenaglite in svojo odločitev res trezno preudarite. To tem bolj, ker ne gre le za Vaše dobro, temveč tudi za srečo Vašega otroka, kar Vam je kot skrbni mamici prav gotovo nadvse važno. Res je sicer, da človeka v poldrugem letu poznanstva prilično dobro spoznamo, napak pa zanesljivo ne bo, če
končno veljavno odločitev še nekoliko odložite.
Govorite tudi s svojo mamo, ki Vam s svojim svarilom gotovo hoče samo najboljše. Vprašajte jo, če nima morda kakšnega posebnega razloga za svoje pomisleke. Tiste njene pomisleke potem tudi sami dobro preudarite. t če boste potem spoznali, da je vse res v redu, da je značaj Vašega prijatelja neoporečen, da se tudi glede njegove pridnosti in njegove sposobnosti, kakor tudi o njegovi naklonjenosti do Vas in Vašega otroka niste zmotili, tedaj pogumno sežite po svoji sreči, ki Vam jo vdrugič ponuja usoda. Iz vsega srca Vam želimo, da bi Vam bila naklonjena.
Gospodinjske skrbi.
Imam služkinjo, pridno, zanesljivo in prikupno dekle, s katero sem bila doslej v vsakem oziru zelo zadovoljna. Zadnje čase pa opažam, da v nekih zadevah ne zna ločiti, kaj je moje in kaj tvoje. Drugače sicer vseskozi poštena, se je navadila, da se umiva z mojim milom in češe z mojim glavnikom. Opazila sem tudi, da uporablja moj Kalodont (Bog ve, če ne tudi moje zobne ščetke?) in moje mazilo za kožo. In če le nanese priložnost, kane nase nekaj kapljic moje kolonjske vode. Ni samo to, da mi je skrajno neprijetno, da te docela osebne potrebščine uporablja poleg mene še drug, meni čisto tuj človek. Zame je važno tudi to, da
živim v zelo skromnih razmerah in mi torej res ne more biti vseeno, na koliko časa si moram nabaviti novo tubo Kalodonta, nov kos mila in drugo. Kako naj dekletu povem, da tega ne morem dopuščati, ne da bi prišlo do prepira ali celo do odpovedi. Ali je mar to nekaj, s čimer je treba računati, če je posel v hiši?
Mlada gospodinja.
Odgovor: To, kar si Vaše dekle dovoljuje, nikakor ni v redu. Zato morate zadevo čimprej urediti. Ker Vam je na tem, da ostane dekle tudi nadalje pri Vas, storite to na miren in obziren način. Morda ji ob prvi priložnosti podarite košček cenejšega mila ali tudi stekleničico cenejše kolonj-ske vode in ji obenem prijazno, toda strogo in odločno poveste, da brezpogojno želite, da odslej uporablja samo te svoje reči in se Vaših nikdar več ne dotakne.
Popolnoma napačno bi storili, če bi zadevo molče prešli. Saj bi si dekle v tem primeru lahko upravičeno mislilo, da Vi ničesar ne opazite ali pa, da Vam je vseeno, če se tudi ona poslužuje Vaših toaletnih potrebščin. To bi jo utegnilo napotiti k temu, da bi si dovoljevala vedno več in več.
In to morate preprečiti. Pa ne samo zato, da sebe obvarujete materialne škode, marveč predvsem zato, ker utegne Vaša obzirnost, ki tu prav zares ni na mestu, mlado dekle zavesti na pot nepoštenosti in resnične kraje in tatvine.
Počitniški odmev.
Ko sem se pred dnevi vozila s počitnic proti domu, je na neki vmesni postaji vstopil v moj oddelek mlad gospod. Nekaj časa me je tiho opazoval, nato pa se je kar na lepem nasmehnil in lahkotno dejal: «N. N. sem. Ne zamerite mi, toda nemogoče mi je, da bi molče sedel poleg nekoga, ki mi je všeč.» Ker tudi on meni ni bil zoprn, sva bila mimogrede v živahnem pogovoru in vožnja je minula, kakor bi trenil. Ob razstanku sva se dogovorila, da me bo v kratkem obiskal. Ko sem vse to povedala svojim staršem, je bilo doma veliko razburjenje. Oče kakor tudi mati se strašno zgražata nad tem, da sem se sploh spustila v pogovor z docela tujim človekom, in mi strogo zabranjujeta, da bi se še kdaj z njim sešla. Da bi morala to poznanstvo kar tako prelomiti, bi mi bilo zares težko. Kajti čeprav sem tega človeka samo enkrat videla in z njim preživela le nekaj kratkih ur, mi je vendarle že samo pri misli nanj svetlo in toplo pri srcu. Starši pa so neizprosni. Mar naj se snidem z njim brez njihove vednosti?
Odgovor: Ne samo v romanih in filmih, tudi v življenju se kdaj pa kdaj dogodi, da se dva človeka vzljubita na prvi pogled... In nihče ne more trditi, da to pri Vas in Vašem znancu ni mogoče. V takih srečnih primerih je pač res postranskega pomena, kje in kako sta se ta dva človeka
SREČNO POT...
Vzllc prahu in vročini sveža in negovana z uporabo »4711«. Nekoliko globokih vdihov njegovega osvežujočega vonja okrepčuje in osvežuje takoj!
spoznala, čeprav se sicer res ne spodobi, da se mlado dekle spušča v vlaku v pogovor z docela tujimi moškimi.
Ker pa danes niti Vi sami še ne morete z gotovostjo presoditi, kaj je na stvari, tudi svojim staršem ne smete zameriti, da skušajo preprečiti, da bi se to poznanstvo nadaljevalo. To tem manj, ker ste najbrže še zelo mladi, kar sklepam iz tega, da ste se vračali s «počitnic» in ne z »dopusta«.
Zavedati se morate, da Vam hočejo Vaši starši samo najboljše in da Vas žele obvarovati žalostnih in bolestnih razočaranj. Ker so matere za takšna romantična ljubezenska nagnjenja svojega otroka vedno dovzetnejše, kakor očetje, se naslonite predvsem nanjo.
Povejte ji, kako težko Vam je že samo ob misli, da svojega znanca ne bi smeli nikdar več videti, in da Vas boli, ker odklanjajo in kar nekako obsojajo človeka, ki ga sploh videli niso in ga torej niti ne poznajo. Prav gotovo jo pridobite zase, da bo spregovorila pri očetu dobro besedo za Vas, naj Vam dovoli, da smete mladega moža povabiti na svoj dom. Tako bo tudi njim dana priložnost in možnost, da ga pobliže spoznajo. Če bodo potem starši videli, da gre za človeka, ki Vam, če pride do tega, lahko tudi ponudi roko za življenje, Vam prav gotovo ne bodo več branili prijateljstva z njim. Če pa je to človek, ki mu je življenje le igra in mlado dekle le za-
1 TUBA ODOL-A VELJA PO KOLIČIN
UČINKU ZA 2.
bavna in mikavna igračka, tedaj jim morate biti samo hvaležni, da skušajo preprečiti, da bi med svoje igrače uvrstil tudi Vas.
In še nekaj je, česar ne smete pozabiti nikdar in nikoli: največja nesreča in največje gorje se rodi mlademu človeku iz dejanj, izvršenih za hrbtom staršev in brez njihove vednosti.
Zelo iznajdljiva in praktična mora biti dandanes gospodinja
Čeprav se naša država ne vojskuje, prinaša vojna, ki je zadela večji del Evrope, tudi nam različne težave. Zlasti me gospodinje to zelo občutimo. Zaradi povečanega izvoza so se zelo podražile vse življenjske potrebščine in se je znatno omejila poraba nekaterih živil. Bojimo pa se, da bodo nekatere vrste živil sčasoma popolnoma pošle. To je predvsem kava, čaj in razno drugo kolonialno blago, ki smo ga dobivali iz prekomorskih dežel. Da so se zaloge takih živil pri naših trgovcih tako hitro izpraznile, so predvsem krive tiste gospodinje, katerih življenje ni tako urejeno kakor večine nas, ki živimo «iz rok v usta«, in so si lahko pravočasno nakupile živil za rezervo. Med temi je bilo dosti takšnih, ki so si iz same gole lakomnosti nagrabile mnogo več, kakor bi bilo treba. Seveda s tem ne mislimo na splošno ugovarjati proti domačim zalogam. Vsaka gospodinja je dolžna, da pravočasno poskrbi za svojo družino po svojih močeh, odnosno po močeh moževe denarnice. Povsod pa mora biti neka mera. Brezvestno in nečloveško pa je nakopičiti doma toliko blaga, kakor ga je v skladiščih veletrgovine. S tem so predvsem oškodovane matere številnih družin, ki so primorane kupovati ta živila sproti v majhnih količinah. Zdaj pa jim je to onemogočeno, ker so trgovci prehitro izpraznili svoje zaloge.
Toda o takšnih lakomnicah tu ne bomo govorili. Saj čas prinese svoje in povračuje dobro z dobrim in slabo s slabim. Morda bodo od vseh svojih velikanskih zalog imele manj koristi, kakor me, ki smo si utrgale od ust, da smo lahko kupile za rezervo dva litra olja, pet kilogramov riža in pol kilograma kave. Govorili bomo torej o «nas». Današnji čas nas je postavil pred težko preizkušnjo: splošna draginja ... primanjkovanje nekaterih živil... brezmesni dnevi... To so problemi, ki se tičejo predvsem gospodinje. Mož prinese ob mesecu denar, kolikor ga pač prinese in družina hoče trikrat na dan jesti, ti, gospodinja, pa skrbi in vse uredi!
Dosti je gospodinj, ki skoraj ne morejo pripraviti obeda brez mesne jedi. Zdaj pa ima vsak teden kar tri brezmesne dneve. Toda treba se je privaditi, prilagoditi. V brezmesnih dnevih je dovoljena prodaja mesa drobnice,
perutnine, rib in prekajene svinine. Tako imamo prav za prav dosti mesa na razpolago. Marsikdo pa se ovčjemu ali kozjemu mesu ne more privaditi. Ti morajo izbirati med prekajeno svi-nino, ribami in perutnino. Ribe so zelo okusne in lahko prebavljive. Ker vsebujejo antirahitični vitamin D, ki je zelo potreben za rast in krepitev naših kosti, so zlasti za otroke, slabotne ali okrevajoče zelo priporočljiva hrana. Žal pa imajo to napako, da so precej drage, zato si jih večina go-
spodinj ne more dostikrat privoščiti. Prav tako draga je zaklana perutnina, ki jo prodajajo na trgu. Če tako vse premislimo in preračunamo, ostanejo brezmesni dnevi, čeprav je tudi takrat trg založen z nekaterimi vrstami mesa, za siromašnejše gospodinje res pravi brezmesni dnevi. Temu morejo gospodinje odpomoči le na ta način, da same doma rede različno perutnino ali kunce. Reja malih živali se zlasti v naših dneh gospodinji trojno izplača. Če imamo košček vrta, redimo vsaj
nekaj kokoši ali kuncev. Tako bomo imeli pri hiši vedno sveža jajčka in tudi v brezmesnih dneh ne bomo v zadregi za okusno in ceneno meso. Reja malih živali ni draga, zlasti ne pri večjih gospodinjstvih, kjer se v kuhinji in na vrtu nabere dosti odpadkov za krmo živali, ki bi nam sicer prav nič ne koristili. Pravi blagoslov za siromašne domove je domači kunec, ki se hitro plodi, ni izbirčen in ima okusno meso, katero lahko pripravimo na najrazličnejše načine.
Pa tudi drugače naj gospodinja svoj vrt, čeprav je morda še tako majhen, koristno in smotrno izkoristi. Cvetlične grede naj zamenjajo zelenjadne grede. Saj je lepo gojena, skrbno opleta povrtnina domu in vrtu prav tako v okras, kakor cvetlice. Tudi Čehi, ki so priznani vrtnarji in gojitelji cvetlic, so zadnja leta zamenjali lepo s koristnim. Namesto cvetlic in raznih okrasnih rastlin so nasadili krompir. Saj krompir tudi cvete...
Vlagajmo! Vkuhavajmo! Vse, česar ne moremo sproti porabiti, vložimo in shranimo za zimo! Vložimo lahko različno povrtnino na razne načine. Sadja je letos na žalost malo in je precej drago. Toda kljub temu si bo večina gospodinj pritrgala toliko, da bo pripravila za zimo vsaj nekaj kozarcev sadne marmelade, ki nam bo na toliko načinov prav prišla. Ali se še spominjate tiste marmelade, ki jo je med svetovno vojno delil mestni prehranjevalni urad? Menda je bila skuhana iz jabolk in repe. Toda bila je okusna, in naše matere so se teple za njo. Košček kruha, namazanega z marmelado, to je bila v tistih časih za nas otroke kar nebeška večerja.
Hranoslovje je veda, katere osnovni pojmi bi ne smeli biti neznani niti najpreprostejši gospodinji. Tu zvemo, kakšne snovi vsebujejo različna živila in v koliko in kako so te snovi koristne za naše telo. Te koristne snovi imenujemo vitamine in jih delimo po abecednih črkah v vitamin A, vitamin B, vitamin C itd.
Vitamin A je največ v sveži povrt-nini, sadju in mleku in je zelo važna in koristna snov za naše oči. Krepi očesne mišice in preprečuje očesna vnetja.
Prav tako važen za naše telo je vitamin B, ki ga je največ v krompirju, žitu, čebuli, redkvi, pa tudi v svinini.
Vitamin C vsebujejo kumare, paradižniki, pomaranče, citrone, jagode, kosmulja in tudi krompir. Vitamin C je v naši prehrani zelo potrebna snov, ker preprečuje skorbut in razne sorodne bolezni.
Ribje olje, ostrige, slaniki, sardine in druge ribe, mleko, jajca in gobe imajo v sebi vitamin D, ki krepi in utrjuje kosti.
Pri pripravljanju hrane moramo upoštevati predvsem živila, ki vsebujejo naštete vitamine. Tz gornjega tudi razvidimo, da imajo za naše telo potrebne hranilne in redilne snovi zlasti preprosta živila, kakor povrtnina, raz-
ne žitnice, mleko, jajca, gobe. Če bomo to upoštevale in bomo količkaj iznajdljive, ne bomo niti v najhujših časih v skrbeh, kako bi svoji družini postregle z zdravo, tečno hrano. Paziti pa moramo, da pri kuhanju ne uničimo preveč hranilnih snovi. Zato je bolje, da povrtnino dušimo, namesto da bi jo kuhali. Kadar pa jo ku-
hamo, moramo porabiti tudi vodo, v kateri se je kuhala.
Knjiga «Kako naj kuham» s 524 recepti in knjiga »Skrivnosti sodobnega gospodinjstva® Vam nudita veliko dobrih nasvetov. Obe knjigi dobite za polovično ceno, to je po 15.— din. Naročite ju pri upravi «Žene in doma» Ljubljana, Dalmatinova 8.
Poročile so se naročnice: gospodična Pavla Brančeva z gospodom Jankom Švabom, orožniškim podnarednikom iz Stične, gospodična Mimica Filipčičeva z gospodom Tomico Batušičem iz Jo-sipdola, gospodična Ivanka Per-netova z gospodom Ivanom Čudežem, orožniškim podnarednikom iz Bača, gospodična Pavla Štuh-čeva z gospodom Francem Mala-vašičem iz Ljubljane, gospodična Julči Šuligojeva z gospodom Vinkom Rebcem, strojnomehaniškim mojstrom iz Ljubljane, gospodična J usti Žagmeistrova z gospodom Stanislavom Pohlevnom, žel. uradnikom z Grosuplja, in gospodična Ceska Rajhova z gospodom Jožo Kurijem, pol. uprav, pristavom iz Ljubljane.
Iskreno čestitamo!
Ne pozabite na nas!
Kadar ima človek preveč dela in skrbi, prav rad pozabi na kako manj važno reč. Taka nevažna zadeva pa je plačilo malenkostne naročnine za «Ženo in dom». Zato ni čudno, če ste na to pozabili. Nam je pa ta znesek za kritje ogromnih stroškov nujno potreben. Ko bi večina naših naročnic pozabila na plačilo naročnine, bi prišli v velike stiske. Mi smo morali papir za vse leto naprej naročiti in plačati, vsak mesec moramo točno plačati stroške za tisk, za klišeje, za upravo, za odpravništvo in uredništvo.
Koliko ste še na zaostanku z naročnino, je natisnjeno na našem vabilu z naslovom «Mačka v žaklju nikar ne kupujte«, ki ste ga prejeli 1. oktobra. Položnico ste pa že prejšnji mesec dobili v posebnem pismu.
Prosimo torej, ne pozabite zopet na nas in nakažite še danes zaostanek naročnine!

Večkrat ste imeli neprijeten občutek, ko ste po čiščenju Vašega obraza imel i mastne roke, mastne brisače in mastno posteljino, kako je pa šele neprivlačno in odurno od masti sijajoče se lice! Scherk Gesichtswasser Vam kaže novo pot, bolj prijeten in bolj učinkujoč način čiščenja. Kanite malo Scherk Gesichtswasser na košček vate in obrišite počasi s tem Vaš obraz. Takoj boste občutili, kako Vam osvežujoče kroženje krvi poživlja kožo. Če potem pogledate tisti košček vate, boste osupnjeni opazili, kako je črn. Toliko nesnage je v porah, kije s svojimi do sedaj uporabljanimi sredstvi niste mogli odstraniti. Čisla koža je predpogoj za lepoto. Scherk Gesichtswasser se vpija globoko v pore. raztaplja soje-dice, mozolje in nesnago ter naredi Vašo koto lepo, nežno in gladko. Vaša koža spet lahko diha, Scherk Gesichtsvvasser jo osveži, ozdravi in pomladi.
S C
L2IShiS: isser
ID IIP A 13 IE NAROČNICE II N BI4LIE!
Dvanajst mesecev vojne je za nami. Čez naše meje doslej ni pljusnila s svojim krvavim valovjem, nobena bomba še ni padla na naša tla. Poplah, ki nas je begal od kraja, se je nekoliko unesel; zdi se nam, da jasneje vidimo smer in smisel tega, kar še bo. Da, časih smo kar optimisti. Morebiti pojde strašni kelih mimo nas...
Da bi le šel, praviš, draga bralko; saj je že tako dovolj hudo. Slaba letina pri nas in drugod, votlooka pošast lakote širi svoje kreljuti nad Evropo. Koliko vzrokov za upravičeno skrb, koliko izgovorov za prazno razburjanje, koliko priložnosti za hijene, ki zmerom čakajo, da bi se opitale iz obče nesreče! Nič čudnega ni, da poganjajo očetom in materam sivi lasje: cene živilom in obleki skačejo kvišku kakor obsedene, zaslužek, ki ga prejemajo delavec, uradnik in še mnogi, mnogi drugi za svoje pošteno delo, pa stoji na isti višini in vsak dan manj zadostuje potrebam ...
Kam plovemo, se vprašuješ, in kaj nam je storiti, da nekako prebrodimo ta čas?
Kam plovemo, ne more nihče reči, zakaj vzroki vsega tega so onkraj našega dosego; noben človek in noben narod jih ne more odpraviti, sam zase ne, pa da bi se odločil za še tako obupne izpremembe. Odpraviti bi jih mogel samo ves svet, ko bi bil složen. Morda bo kdaj složen. Nemara celo kmalu, toliko prej, kolikor strašnejše bodo kazni, ki ga tepo zaradi njegove nesloge. Morda plovemo v teh gorja prepolnih dneh zelo naglo proti uri, ki bo ob soglasju vseh narodov izmučene zemlje namesto okrvavljenih gesel zapisala nad sleherna vrata in v sleherno človeško srce:
«Nihče, kdor dela, ne bodo lačen b In: «Kdor ne dela, naj tudi ne jeb
Ostalo bi torej še vprašanje, kaj nam je storiti: zdaj, takoj. Kako naj ravnamo, da se pretolčemo?
Tudi na to vprašanje ni povsem zadovoljivega odgovora. Nihče ne more napisati recepta, po katerem bi se zanesljivo ognili preizkušenj. Sprijazniti se je s tem težko, a vsaj izprevideti moramo. Še na globusu se dežela tišči dežele; resnični svet pa je živ organizem, po katerem se izprepletajo žile in živci na vse strani, in nemogoče je, da bi se nekje v tem organizmu razlivalo strahotno ulje, na drugem, katerem koli kraju pa bi bilo vse v redu, kakor v minulih, zdravih dneh.
Treba se je "vdati v neogibnost, si znati zategniti pas in se prisiliti k skromnemu, še skromnejšemu, več ko naj-skromnejšemu življenju. Bolje je biti črnega kruha sit kakor belega lačen. To je okruten nasvet, a v času občih katastrof si ne- more nihče izbirati. Pomislimo na uboga ljudstva dežel, ki jih je preplavila vojna: česa pogrešajo, kaj vse morajo prenesti, s čim se morajo zadovoljiti. In vendar upajo in hočejo preživeti ta pekel in ga tudi bodo preživeli. Ne bodimo manj junaški od njih!
Ne modrujmo, drage bralke, kaj bi storile, ko bi mogle; škoda besed! Rajši storimo to, kar moremo, in pred vsem: opustimo, kar same vemo, da je treba opustiti. Ne vdajajmo se brezumnemu strahu pred prihodnostjo, ki gre samo temnim silam v korist. Borimo se proti paniki pri sebi in pri drugih!
Tenko prisluhnimo: ali ni v razburjenju, s katerim se ženemo zdaj za tem, zdaj za onim živilom, blagom ali gospodinjskim predmetom, razločno viden strupeni kanec histerije? To je kakor duševna kuga: danes plane hrup, da ne bo več sladkorja, jutri, da bo zmanjkalo moke, olja, mila ... skratka, vsega. V resnici pa ne zmanjka ničesar, čeprav tega ali onega ni na prebitek in čeprav se cene dvigajo. Narobe: cene se tem bolj dvigajo in blago je tem redkejše, čim bolj se zbegane ženemo za njim in si ga izkušamo nakopičiti v prekomernih zalogah. Zaloge stanejo denarja, ki nam ga potem manjka za sproti; vrhu tega se rade pokvarijo, denar gre torej v izgubo, in naša stiska bo le tem večja, ne pa manjša.
Če smo tako srečne, da bi lahko utrpele sredstva za tak nakup, ne pozabimo nečesa1: pripravljanje velikih zalog je v današnjih dneh izraz odurne brezčutnosti. Recimo, da bi trgovcu res zmanjkovalo sladkorja. In zdaj si mislimo petično gospo, ki odnese zadnjih deset kil, «da ga bo imela vsega skupaj petdeset kil» — tik za njo pa ubogo delavko, ki ga ne dobi niti koščka, da bi skuhala bolnemu otroku čaj... Se je mar čuditi, da se v hudih časih ljudska jeza neusmiljeno znaša nad takimi požeruhi?
Vzor gospodinje nam ne bodi hrček, ki v svojem rovu kopiči naropano žito; vzor dobre gospodinje je zmerom bila in zmerom bo čebela, ki dela po zapovedi: «Vsi za enega, eden za vse.»
Samo kot skupnost bomo učakali boljših dni, ali jih pa vobče ne bomo. Potniki smo, na ladji, ki vozi devet sto devet in devetdeset siromakov in enega milijonarja. Vihar nas premetava. Ali priplovemo vsi v pristan, ali bo pa bogatin z reveži vred utonil.
Naša osebna rešitev je zmerom v tem, da se znamo omejiti in odpovedati za druge. To imejmo pred očmi, ako hočemo, da nam bo kar moči malo hudo.
Vera Gogala:
ZGREŠEnn POT
ada je razpela sončnik in veselo pogledovala mimo gredoče. Lep dan je bil takrat. Zadnji dan dopusta. Morje se je poslavljalo od nje z ljubeznivim pljuskanjem. Bila je srečna. Rada bi bila na ulici tiho popevala. Zavila je v senco, v ozko stransko ulico. Dišalo je po morju in po starih razobešenih cunjah. Mačke so leno ležale po nizkih vežnih stopniščih, skoraj goli otroci so se kriče prerivali za košček melone.
Iz nizkega pritličnega stanovanja je kriknil otroški glas. Poln groze in strahu je bil ta glasek, in Nada se je stresla. Kričanje je prihajalo iz sredine ulice. Nada je slišala tudi udarce. Nikdar ni mogla poslušati otroškega joka. Ta glas pa je še kričal kakor brezumen, in udarci so enakomerno, težko padali na tisto ubogo zvijajoče se telesce. Nada je že skoraj tekla po ulici. Otrok je jokal in hro-pel. Težka roka ni odjenjala. Glasek je postajal slabot-nejši in tišji, le še onemoglo cviljenje in ječanje je spremljalo udarce. «Zverina!» je šepetala Nada. Skoraj ihtela je v jezi in skušala skozi temno okno uzreti tistega človeka. Zdaj je že čisto razločno slišala, kako drsijo cepetajoče nožice od bolečine po tleh, in ob vsakem udarcu je nasladno hropel moški. Otrok je samo še ječal, zateglo, skoraj neslišno.
«Naznanim vasb je zakričala skozi okno v temo in zbežala po ulici. Trudna in izmučena se je vrnila v hotel. Vrgla se je na posteljo in premišljevala. Tega prizora ne bo več pozabila, nikdar. Tistega trepetajočega glaska, ki ni imel več moči, da: bi segel čez ulico ... Zdaj je prvič spoznala, da so na svetu ljudje, ki uživajo ob bolečini drugega.
*
Nadi je bilo šest in dvajset let. Ni vedela, ali naj se odloči za dobričino Filipa, ki je bil malo neroden v dvorjenju, ali za vročekrvnega tekmeca, lepega Tonija. Filip je bil simpatičen, in skoraj jo je neko skrito zaupno čustvo bolj vleklo k njemu. Toda Toni jo je zalezoval povsod in ji grozil, da se bo ubil. Toni je živel pri svoji materi, ki je oboževala divjega, mladega fanta. Sama mati je prišla k Nadi in jo rotila, naj vzame Tonija, ker bo sicer imela na vesti njegovo mlado življenje. Tako se je Nada odločila in se poročila s Tonijem. Bil je pet let mlajši od nje.
Lep je bi! njen mož in eleganten. Sprva je bila srečna z njim.
Toda Toni je bil včasih tako čuden. Rad jo je mučil in se je smehljal, če je stokala od bolečine. Potem se je smejala še ona in mu za šalo in v maščevanje zasadila svoje male ostre nohte v kožo. Toda hitro je umaknila roko in ga božala, vsa nežna in srečna v svoji poredno-sti. Tedaj je začutila njegov pogled, ki se je zapičil v njo, lačen, krut in surov, da se je zmedla in odmaknila.
«Grizi, ščipaj, muči meli je zapovedal. Nada ni mogla. Drobno ga je prijela z zobmi, nalahno je stisnila med ustnicami njegovo dlan in počasi pričela poljubljati prst za prstom. Toni pa se ji je iztrgal in jo divje stresel. »Hočem, da me bo bolelo! Ugriznil* In že je čutila spet tisti čudni pogled na sebi, ki je gorel in žgal, in obraz se je
Toniju spačil. Hotela je proč, pa jo je zgrabil za rame in jo mučil do onemoglosti.
Pozneje jo je tepel in poljubljal. Nada je prosila nežnosti, pa se ji je smejal in ji zvijal zapestje. «Rad te imam! Ali ne vidiš, da delam tako s teboj iz velike ljubezni? Bodi dobra b
Odpuščala mu je, ker ga je ljubila. Toda ni mogla ustrezati njegovim čudnim željam. Včasih jo je zgrabil za laso in jo vlačil za seboj, da je kričala od bolečine in strahu. In hotel je, da ona njega tepe.
«Pusti tob Rotila ga je, naj preneha. «Jaz vendar ne bom tepla človeka, ki ga ljubim b Mračno jo je pogledal.
Včasih je odšel z doma in se ni vrnil do jutra.
*
Nada je bila poročena že štiri leta.
«Prideš k obedu?* je boječe vprašala. Nič ni odgovoril. Vzel je klobuk in zamahnil proti otroku. «Pojdi s potib Pri vratih se je okrenil. «Ne sprašuj vedno! Če pridem, pridem.*
Pospravila je štedilnik in sedla k otroku. Andrejček je bil ljubek, droben fantek. Zaželela si je tega otroka tcj-kraf, ko je spoznala, da je sama, popolnoma sama in da potrebuje bitje, ki bi si želelo njene nežne ljubezni. Prosila je moža za otroka takrat, ko se je bil že popolnoma odvrnil od nje. Ali je storila prav, ali ni zdaj še huje trpeti za dva?
Kolikokrat je zdaj pomislila nazaj na tistega dobrega nerodnega Filipa. Toda v vsej njeni nesreči je bilo najbolj žalostno spoznanje, da zdaj ona ljubi svojega moža. Mogoče to ni bila ljubezen, morda se je v njej branilo osamelosti čustvo starajoče se, prezgodaj ovenele žene. Njen mož je bil mlad, njo pa je gledal in videl le še kot nadležno, vsiljivo bitje, ki nima prostora pri njem. Toda Nada je še zmerom upala, da se nekoč povrne k njej, nazaj v njene ljubeče roke, ki so znale samo božati.
Ko je otrok shodil in začel govoriti, se je oče včasih pomudil pri njem. Stisnil ga je za nosek in mu rekel: «Ti, ti, mali,* Otrok se je presrečno zasmejal in capljal za njim. Odrinil ga je od sebe, toda Andrejček je vztrajno koracal za očetom in se oklepal njegovih nog. Nada ni
vedela, ali naj bo srečna ali ne.
*
«Prosim te, Toni, popazi malo na otroka! Jaz grem v mesto k zobozdravniku,* je tiho prosila in odšla v tankem ponošenem plašču. Premišljevala je, da bi ji pač že lahko kupil drug plašč. Toni je imel lepe dohodke, sam se je elegantno oblačil. Mnogo je porabil zase. Nada si je sama prekrojevala obleke, ki so bile ponošene in obledele. Toda Toni ji ni nikoli ponudil denarja, niti ni hotel razumeti njenih plašnih poizkusov. Prosila ga ni, bila je preponosna.
Zamišljeno se je vračala od zobozdravnika. Zeblo jo je. Že od daleč je zaslišala otroški glas. Otrok joka. Andrejček joka. V strahu se je ozrla v okna visoke stavbe, v tretje nadstropje. Na oknu, ki je bilo na stežaj odprto, je visel z vsem telescem mali Andrejček in iztezal ročice na cesto. «Mamaaa! Mamaaab Stekla je po stopnicah, vsa besna in razburjena. Stanovanje je bilo zaklenjeno. Toni je bil odšel in pustil otroka samega. Mali ubožec je stal pri oknu in trepetal v sami srajčki, ves zaripel od joka in mraza. Zagrabila je otroka in ga nosila po sobi, mu grela ročice z dihom in ustnicami. Kolcalo se mu je od prestanega strahu, od mraza in od hrepenenja po bližnjem bitju.
Niti zakuril ni Toni v peči. Tresla se je od jeze.
Zvečer je telesce gorelo v vročici. Nada je slonela ob posteljici. Čutila je, da bo zasovražila moža, če ji otrok
umre. Ni ga bilo domov. Ona tukaj z otrokom, mož pa pri tisti Madžarki...
Ko bi mogla vsaj po zdravnika! Obup se je nabiral v njej. Andrejček je nemirno dvigal ročice in se premetaval v postelji, da ga ni mogla pustiti samega. Moža pa ni doma, vrne se morda šele jutri. Zob jo je bolel. Večerjala ni ničesar, tudi opoldne ni obedovala. Otrok je jokal in klical očeta. Zakaj očeta in ne nje? Vročina je naraščala. Kadar je bolest največja, se vselej še stopnjuje. Nada je zbudila delavko v istem nadstropju, da je skočila po zdravnika. Ženska je godrnjala in grajala nič vrednega očeta.
Proti jutru se je Toni vrnil. Nada je v kuhinji menjavala mrzle ovitke. Srepo jo je pogledal. «Ali vohuniš za menoj in gledaš na uro?* Tiho je nadaljevala svoje delo, le solze so jo oblile.
«Otrok je zbolel. Ne kriči, prosim b Po prstih je odšla v sobo. Tiho je zvenel očitek. Tonija je raztogotilo. Zaloputnil je vrata in osorno vprašal v sobo: «Kaj pa delaš spet take komedije? Kaj je otroku?*
Divje je pogledala moža in zasikala. «Tiho! Menda bo pljučnica.* Sklonila se je k Andrejčkovi glavici in skrivala razjarjene oči. V srcu si je ponavljala: «Ne rečem ničesar. Tiho bom. Tiho bom. Niti besedice mu ne rečem. Zavoljo miru in otroka.*
Toni se je približal. Sklonil se je čez njo k otroku, da je čutila njegov dih. Zasovražila ga je. Rada bi ga udarila v obraz. Iztegnil je roko, da bi jo položil na otrokovo lice. «Kako se je prehladil?* je šepetal. Bil je videti vznemirjen. Nada se je okrenila. Pogledala ga je naravnost v oči. «Zakaj si ga pustil popoldne samega? V srajčki je stal pri odprtem oknu, ko sem se vrnila. Okno je bilo na stežaj odprto...* Kar bruhalo je iz nje. Vse, kar je prej zadrževala, ves obup je vrel iz nje v tega moža, v tega tujega moža kraj nje.
Toni se je vzravnal in jo ostro pogledal. «Že spet pretiravaš! Ali naj bom jaz pestunja? Čemu pa hodiš k zobozdravniku? En zob več ali manj v tvoji čeljusti, zmeraj si enako zoprna, ti.. .* Tresel se je od jeze. Potem se je umiril in jo odrinil od postelje. «P o j d i! Pojdi spat! Saj vidiš, da hoče mene.*
Ni mu dovolila. «Pusti mojega otroka!* Njen glas je bil globok in ponosen v bolečini. Zdaj je bil le še otrok tu. Njen otrok. Andrejček je ozdravel. Življenje je teklo dalje. Nada ni bila več lepa. Stara je bila šest in trideset let, pa je bila videti starejša ko štirideset. Doma je nosila staro haljo, ki si jo je napravila iz pregrinjala. Kadar je šla v mesto, je oblekla zelenkast plašč ali pa jopico, ki je bila ohlapna in iz mode. Denarja ji ni dal. Denar in darila je prejemala druga.
Nada je vedela, da spravi njenega moža iz najboljše volje že pogled na njo. Potem vzkipi za vsako najmanjšo stvar, žali in kolne in ni izbirčen v psovkah. «Grda si in zoprna, ti nesnaga stara!* Skušala se je umikati in je pričela jesti zunaj v kuhinji, medtem ko sta jedla mož in Andrejček v sobi. Dobro je čutila, da Toni nalašč odobrava, kadar otrok posnema njegove psovke in grde besede, samo da bi Nado bolelo. Slišala je odlomke razgovorov med očetom in sinčkom. «Ne bom pustila, da mi ga popolnoma iztrga in pokvari!* Če je stopila med obedom v sobo, je odložil vilice in jo grozeče pogledal. «Kaj pa ti tukaj, ti...* «Po krožnike sem prišla,- sem mislila, da sta že .. .,* je zmedeno odgovorila in zbežala. Umaknila se je iz bojazni, da bi otrok ne slišal iz očetovih ust, česar bi ne smelo slišati tako majhno bitje. In slišala je razločno otrokov glasek, ki je kakor božajoča pesem
segel v kuhinjo: «Očka, zakaj pa mamo zmerjaš? Tega pa res ne smeš več reči .. .*
Potem je vprašal mamo, ko sta končala domačo nalogo: «Ti, mama, kajne da so coprnice stare in grde in po zraku letajo? Ti pa ne znaš letati po zraku!* Nada so je še bolj skrivala pred možem in se umikala srečanju z njim in njegovim psovkam.
Nekoč pa je prišlo najhujše. Mož ji je izrekel zahtevo, na katero ni nikdar niti pomislila. «Spala boš v zadnji sobi, za mene in za mojo pa bo spalnica. Andrejček bo v kuhinji.*
Vse je pretrpela. V trepetu in solzah je preživljala leta. Vedno je upala, da se ji mož povrne, skesan in razočaran. Vse bi mu bila odpustila. Toda zdaj...? Da bi skupaj živela z njim in z njo, da bi se naslajal ob njenem ponižanju, ob njeni sramoti in bolečini...? Ne. Ne. Nikoli! Uprla se je.
Toni je zdivjal. Nada ne ve več, kaj je počel z njo. V bolnici leži in misli na Andrejčka, na bele sestre, na dobre zdravnike. Tako dobro ji je. Nihče ne kriči na njo. Vsi so prijazni in sočutni. Ves čas sliši od daleč tisti drobni hlipajoči glasek iz dalmatinskih ulic, tisti ubogi izmučeni glasek, ki ni mogel več tožiti... Ali je to glas v njej, ki kliče po sreči, ki je ni bilo? Ali jo kliče Andrejček doma, ki trepeta v srajčki pri oknu in izteza ročice? Tanek, zategel je tisti glasek, in vse gorje desetih let je slišati v njem ...
Ko se bo vrnila domov, jo čaka prejšnji pekel. Njega noče videti. Niti v bolnico ni prišel. Samo Andrejčka si želi. Pobožala bi ga z vso ljubeznijo in ročice bi vzela v svoje dlani. Kako je doma? Kaj dela otrok? Ali bo našla doma, ko se vrne, zasedeno mesto? Zatisnila je oči in ni mogla misliti naprej. Potem... Nove borbe. Potem ...?
Kaj je z Andrejčkom? Kdo zapira stanovanje in kdo je pri malem v večernih samotnih urah? Mogoče je njo pripeljal v stanovanje? Nemogoče! Ne! Tega ni smel storiti, če je človek!
Brezmočno je ležala v postelji in sklepala roke. Sestre so dobre z njo ves čas. Menda ji je tuga zapisana v obrazu. Borno obleko in čevlje in ponošeno jopico, vse so videle. Mogoče so celo uganile, od kod so podplutbe in sledovi trpinčenja? Zgrozila se je in nepopisno sram jo je bilo. Sama bo prenesla vse bolečine, dovolj je še močna. Bolniku sočutje dobro de. Toda ponižani ženi so radovedni, sočutni pogledi nove rane, ki žgo dušo in ponos!
Toda če mi Toni otroka odtuji? Na otroka je tako lahko vplivati! Nekaj igrač, malo čokolade, in slepo pojde za njim. Že tedne ne vidi skrbnih maminih oči. in ne čuti njene ljubezni. Ko se bo vrnila dOmov — ne, vsaj tega ji ne sme storiti.
Spet je oblekla svojo ohlapno obleko in jopico ter zapustila bolniško sobo. Noge so se ji tresle, ko je stopala po znanih ulicah. Kaj bo, kaj bo? Izbrala si je uro, ko bo našla Andrejčka samega doma.
Plaho je priprla vrata in boječe pogledala v kuhinjo. Pri mrzlem štedilniku je sedel Andrejček, sključen v klobčič in zavit v odejo. Radovedno je dvignil glavo. Menda je bil malo zadremal.
«Mama!»
Nič več strahu, nič več nezaupanja. Njen otrok se je oklepal njenega vratu. Posadila ga je v naročje, kakor da je še prav majhen. Božala ga je in gq klicala «moj zlati otrok, moj mucek*. Suh se ji je zdel in ubog. Mogoče v mraku tako vidi. Toda zdaj je njen. Pri njej sedi, in ona ga sme držati v naročju. Četudi jo Toni pretepe in
ji izpuli vse lase z glave, molčala bo. Na ločitev ne bo pristala. To bi ji iztrgalo še otroka. Toni ima denar, ona pa ga nima. Pri njih ostane, zavoljo otroka. Molčala bo in jedla v kuhinji. Molčala bo in jima krpala obleke in nogavice. Molčala bo in spala v zadnji sobi.
Se tesneje je zavila otroka. Pritisnila je lice k njegovemu in drgnila mrzle ročice.
«Še sem potrebna nekomu...!»
Ina Slokanova:
GOSPODJCMA ZLATA
življenju se nam dostikrat primeri kaj takšnega, zaradi česar potem še dolgo trpimo in se jezimo. V takšnih primerih pravimo, da se nam je zgodila krivica. Toda niso vse krivice enake. Lahko bi jih razdelili na večje in manjše, na takšne, ki jih sčasoma lahko pozabimo in odpustimo in na one, ki jih nikoli ne moremo pozabiti in odpustiti.
Takrat sem hodila v drugi razred meščanske šole. Zaradi večnega bo-lehanja sem v šolo hodila neredno, zato mi je vse do danes ostala šola in šolarsko življenje nekako odtujeno. Toda razredničarko v drugem razredu meščanske šole sem zelo vzljubila in tudi ona je bila meni naklonjena. Najina srčna vez je bila slovenščina, — moj naljubši predmet. Proste naloge sem zelo dobro pisala in razredničarka je bila ponosna name.
Tiste dni so se v šoli pripravljali na veliko' slavnost. Hoteli so proslaviti katehetov god in obletnico (ne vem več katero), odkar je na šoli poučeval. Sestavili so zelo pester program in povabili na prireditev dobrotnike zavoda in starše gojenk. Slavnostni govor je imela sestaviti neka učiteljica, ki pa je na hitro zbolela. Tedaj se je razredničarka spomnila name. Po pouku me je poklicala k sebi.
«Ti, ali bi si upala sestaviti govor za gospoda kate-heta?» Njene oči so zasijale vame, kakor bi hotele povedati, če ga sestaviš dobro, bo to zmaga naju obeh.
Kri mi je pljusnila v lica, obšlo me je kakor vrtoglavica.
«Poskusila bom,» sem zašepetala>.
«Dobro, poskusi, ampak do jutri, veš. Napiši tako, kakor ti pride iz srca, lepo, kakor pišeš naloge. Drugih nalog ti ni treba napraviti, te bom že jaz opravičila pri učiteljicah.» Njena roka je zaupno legla na mojo ramo. Obšel me je nepopisen ponos. «Lepo bom sestavila,» sem obljubila in odhitela.
«Mama, mama, jaz moram sestaviti govor za katehetab
Od nestrpne ihte nisem mogla jesti niti mirno sedeti.
Vse popoldne in ves večer sem potem presedela nad papirjem. Pisala in črtala, ter spet pisala in prečrtavala. Včasih se je mama ustavila pri mizi: «Pokaži, kaj si napisala. Pomagala ti bom, če hočeš.»
«Ne, ne, nočem, sama bom sestavila,» sem hitro z roko skrila napisano.
Tako sem pisala do polnoči. Mama in sestra sta legli. Sama sem sedela pri sveči, ki se je mastno cedila po miznem prtu. Bila sem tako utrujena in zaspana, toda sestavek še ni bil končan. Z vso močjo volje sem se trudila, da bi premagala utrujenost in zaspanost. Brskala sem po dremavih mislih za lepimi, izbranimi besedami, s katerimi bi govor zaključila, pa ni šlo.
Mama se je zbudila in se začudila: «Kaj še nisi legla?»
«Ko pa ne morem končati,» mi je šlo na jok.
«Neumnica, spat pojdi,» se je mama razjezila. «Tako lahko sediš do sodnega dneva, pa ne boš mogla končati. Rajši zjutraj pol ure prej vstani. Takrat boš lahko končala, ko bodo možgani spočiti.t>
Ubogala sem jo, čeprav nerada. Toda drugače res nisem mogla. Legla sem in zaspala kakor ubita.
Zjutraj sem prej vstala in res govor kar lepo in hitro zaključila. Prepisati pa ga nisem utegnila, ker je bilo že pozno in bi zamudila pouk. Tudi mama ga ni utegnila prebrati. Stlačila sem čečkarijo med knjige in jo takšno, kakršna je bila, dala razredničarki.
«Ne vem, če bo za rabo,» sem povedala vsa rdeča in kar na jok mi je šlo. «Ampak lepše in boljše res kar nisem mogla.»
«Bom prebrala,» je rekla razredničarka in vzela sestavek.
Naslednji dan sem s sošolkami boječe stopila v slavnostno okrašeno dvorano, ki je bila polna ljudi. Stisnila sem se k stebru. Srce me je od razburjenja skoraj začenjalo boleti.
Zastor se je zganil. Na okrašeni oder je stopila učenka četrtega razreda meščanske šole, najboljša recitatorka, ki je imela recitirati govor. Začela je brati. Vznesene besede so zašumele kakor slap in se nepopisno melodično prelivale. Kakor da bi pela. In bil je res moj govor, ki sem ga besedico za besedico sama sestavila. Od navdušenja sem skoraj jokala in objemala steber, ob katerem sem stala. Že dolgo, dolgo nisem bila tako srečna.
Ko je bil govor končan, je katehet zaploskal in drugi so zaploskali z njim. To navdušeno ploskanje je veljalo — mojemu govoru. Tako lepo mi je bilo.
Na koncu sem odhajala kakor omamljena. Rada bi bila čimprej doma, da bi vse povedala mami. Med vrati sem pa naletela na gručo učiteljic, ki so bile zbrane okrog kateheta. Mimogrede sem ujela, ko je rekel katehet: «Ampak govor je bil pa res tako lep, zelo lep.»
Potem sem videla svojo razredničarko, kako mu je veselo in ponosno pojasnila: «ln veste, prečastiti, kdo ga je sestavil? Moja učenka.»
«Tako>,» se je začudil katehet in hitro vprašal: «Ka-tera pa?»
Sklonila sem se, da me ne bi mogli opaziti v množici učenk, ki so se počasi rinile k izhodu, ter nalašč obstala, da bi lahko še dalje prisluškovala.
Res sem ujela razredničarkino pojasnilo, da sem govor sestavila jaz.
Tako prijetno in lepo mi je bilo, da sem se nehote zravnala, tedaj pa sem zagledala gospodično Zlato, učiteljico risanja, ki se je zajedljivo zasmejala in glasno poudarila-. «Draga moja, in vi verjamete, da je ta govor res sestavila učenka sama? Oh, bežite no, kaj ne veste, da je bila njena mati učiteljica? Govor ji je mama sestavila.»
Meni so kolena klecnila. Vse svetlo in lepo se je mahoma razdrobilo in razpršilo. Tiho kakor senca sem se privlekla domov.
«No, kako je bilo?» je mama radovedno vprašala.
«Ah, tako, — lepo,» sem odvrnila trudno. Pripovedovati se mi ni ljubilo. Najrajši bi legla in zaspala ter se nikoli več ne zbudila. Moja edina sreča, moj ponos, je bil okru-šen in omadeževan. Vedela sem, da razredničarkino zaupanje vame ne bo nikoli več tako trdno.
Včasih srečam gospodično Zlato. In vselej me obide tesnoben, neprijeten občutek. Krivica, ki mi jo je naredila pred leti, spada pač k onim, ki jih nikoli ne pozabimo in ne prebolimo.
Draga Hudalesova:
|otem ko je Žagar Martin pojedel za kosilo kos črnega kruha in prekaje-nega mesa in se kar iz prgišča napil vode, je kakor po navadi še nekoliko posedel, tako da so mu noge utrujeno in mlahavo visele nad strugo. Z dremavimi očmi je opazoval postrvi, ki so kar pod njegovimi škornji skakale* iznad temnozelene gladine za mušicami.
«0, saj me poznajo in vedo, da nisem še nikdar nobene pojedel,* si je mislil, in dobro mu je delo, da se niso bale njegovih velikih, okornih stopal, pa če je še tako mahal z njimi. Vendar ga je enakomerno šumenje vode čez jez tako uspavalo, da kar ni mogel več obvladati oči. Zleknil se je na deske in bi bil tudi zaspal, ko bi ga ne bili zdramili koraki na stari vegasti brvi.
Martin je vstal, da bi videl, če se ni morda k njemu namenil kdo, pa je z nejevoljo spoznal Ambroža Kosmača, ki si je na drugem bregu, kjer je bila1 voda najbolj plitva, vihal hlače nad kolena. Šele potem, ko se je s svojimi velikimi, okroglimi očmi in dolgimi, štrlečimi ušesi prepričal, da ni nikjer nikogar, ki bi se ga lahko bal, se je previdno splazil v strugo. Kakor pred samim hudobcem so bežale ribe pred njim in se poskrile pod kamenje in korenine starih, grbastih vrb, kamor je potem Kosmač kar z rokami grabil po njih.
«0, ti prismode!* je zaklical Žagar Martin. «Mar bi rajši ostale v vodi!* Nato je glasno, da je odmevalo od vseh strani, zavpit': «He, Ambrož, ali bi res rad, da bi te naznanil žan-darjem?*
«Kaj ti mar!* mu je s prav tako divjim glasom vrnil oni. «Seveda, ti bi rad vse sam požrl, ti piskrovezec ciganski, ti lakota pritepenab
No, to je bilo dovolj, da se je Martin, kakor bi trenil, znebil svoje obleke in škornjev in kar z žage planil v vodo. In še preden je utegnil Kosmač zagnati postrv, ki jo je bil pravkar ulovil, v grmovje na bregu, je bil Žagar že pri njem.
«Tako, zdaj pa povej, kdo je piskrovezec ciganski, če si upaš!* je zagrmel. Njegove mlade, krepke, od dela utrjene roke niso poznale šale. «No, le povej še enkrat, le povej!*
«0, da bi te satan !* je stokal Kosmač. «Spusti me, ampak takoj! Kaj res ne moreš razumeti, da si človek služi kruh, kakor pač more? Ko bi bil tudi ti tako poln revmatizma, kakor sem jaz, bi se tudi ne mogel poprijeti drugega dela, da veš!*
Zdaj je moral Martin spustiti svojo žrtev, če je hotel ali ne, takšen smeh ga je zgrabil.
«Poln revmatizma b je zavpil. «Ljudje božji, poln revmatizma. Ampak kje si ga drugje nalezel, če ne v Savinji? Toda če misliš, da se ga boš tukaj tudi znebil, si največji bebec, kar sem jih kdaj videl.*
Ambrož pa se ni več zmenil zanj. Stara strast ga ni niti za hip pustila iz svojih krempljev. Komaj mu je Žagar pokazal hrbet, že je spet stikal za1 ribami.

«Ampak piskrovezca ti bom že še vrnil b mu je zažugal Martin z žage, potem pa se je lotil dela, zakaj po kopeli v mrzli Savinji ga je minila vsa zaspanost.
Tako je tisti dan Martinova žaga zapela svojo pomir-jajočo pesem, še preden je bila ura ena. Sicer pa1 je bil Martin že dve leti sam svoj gospodar. Lahko bi rezal les, kadar bi se mu ljubilo, vendar se je držal starega reda1, ki se ga je naučil še od prejšnjega gospodarja in svojega rednika, starega Klementa.
«Kadar boš imel delo,* mu je večkrat rekel, « potem delaj, zakaj prišel bo čas, ko boš moral počivati, če ti bo prav ali ne.*
«Da, in zdaj Martinu dela ni manjkalo. Zaslužil je še več, kakor je porabil za svoje skromno in samotno življenje. Ni zahajal ne v krčmo in ne drugam med ljudi, saj je bil zmerom samo le nezakonski sin kočarice Tine in potujočega piskrovezca, ki se po njegovem rojstvu sploh ni več prikazal v tem kraju.
«No, lep spomin ti je zapustil, Tina,* so govorili ljudje njegovi materi. «Saj mu je podoben kakor jajce jajcu. Le glej, da ne bo tudi takšen falot. Bogu ga priporoči in svetemu Martinu, da bo pazil nanj!*
Tina pa je morala za delom, če je hotela živeti, in tako je Martinek zgubil še mater. Dala ga je v rejo Žagarju Klementu in njegovi ženi. Fantiču se ni godilo slabo, zakaj bila sta dobra in pravična rednika. Ko bi se le mogel enkrat za vselej znebiti priimka piskrovezec in cigan, pa bi bil najsrečnejši otrok v fari. Oprijemal se je vseh bilk, da bi ostal na površju, toda ne z lažjo in ne z zvijačo, ne z jezikom in ne s pestmi si ni mogel priboriti pravice. Tako so ga kmalu spoznali še za lažnivca in pretepača. O, kolikokrat je obsedel v šoli za kazen, ker so ga zatožili, da jih s pestmi ali pa s kamenjem. Da so ga zmerjali, ni nihče nikoli povedal.
«No, ali ima še kdo izmed nas tako črne oči in lase, kakor ti?* so ga spraševali, kadar se je posebno krčevito branil, da ni cigan.
«Vi imate črne duše,* jim je odgovarjal. Zato pa so se vsi zagnali vanj:
«Dober dan, gospod cigan! Kam pa, kam? Ali greste k nam? Piskre vezat, nože brusit, kure krast, svinje past?*
Zbežal je, zakaij bilo jih je preveč, da bi jim bil kos.
«Svinje past,* so kričali za njim, dokler se jim ni zgubil izpred oči.
In ko je bil skoraj že ob strugi, je še zmerom slišal županovo Metko, kako je s svojim tankim, cvilečim glasom vpila:
«Kure krast, svinje past.*
Skril se je v jelševje in počakal, da je prišla z drugimi deklicami mimo.
«Čeprav si županova,* ji je rekel, «si polna uši, da ti kar v oči lezejo.*
Ne, teh besed oče župan ni mogel molče požreti! Že drugo jutro se je napotil v šolo pred učitelja. Poklicala sta Klementovega rejenca predse, Martinek pa si je od samega strahu pozabil obrisati nos. 2e zato je prejel, še preden je utegnil pozdraviti, takšno zaušnico-, da mu je kar zazvenelo v glavi.
«Tako,» je zakričal učitelj nad njim, «najprej prideš pred naju umazan ko prašič, potem pa še pozdraviti ne znašb
Zdaj ga je oplazila učiteljeva roka še z druge strani, potem pa se je pričelo zasliševanje. Toda deček sploh ni utegnil odgovarjati, imel je preveč posla s svojimi solzami.
Tisti dan je ugasnila v Martinu še zadnja iskrica ljubezni do šole in ni zagorela nikoli več.
Odslej je zmerom pazil, da je šel sam iz šole domov. Vendar se je še večkrat primerilo, da ga je kje počakala županova hči in se s svojim jezikanjem zaganjala vanj. Martinek pa je bil za vse slep in gluh. V njem je gorela ena sama želja: da bi se čimprej otresel šole.
Tako so si morali otroci izbrati drugo žrtev, če so hoteli nad kom pokazati svojo slabo vzgojo in hudobijo. In ker je bila za Martinom v šoli najbolj uboga Pavlinova Jožica, je zdaj njo doletela ta čast. Kar naprej in naprej so jo spraševali, ali je res, da diši kozje mleko po vijolicah in kdaj bodo pri njih doma spet zibali, saj že pol leta niso. Jožica jim je pridno kazala jezik, pa to je bilo tudi vse, kar je zmogla. Tako se je kar samo po sebi namerilo, da sta se Martinek in Jožica našla. Pričela sta hoditi skupaj v šolo in iz šole, in od zdaj ju šolarji kar niso nehali nadlegovati, kdaj se bosta poročila in če bosta imela tudi toliko otrok, kakor jih imajo Pavlinovi.
Potem pa je vendarle prišel čas, ko je Žagarjev rejenec lahko za vselej zagnal šolsko torbo za peč in se z vsem srcem oklenil svojega bodočega poklica.
Po Klementovi smrti je prevzel žago in je bil vesel, da se je srečal z ljudmi samo takrat, kadar so prišli po opravkih k njemu. Kljub temu ni bil tako zelo sam, kakor so mislili ljudje, zakaj našel si je boljše in zvestejše prijatelje: knjige. Vsako prosto uro je prebil ob njih, kupoval jih je, kadar je le mogel, in ljudje so že pričeli dvomiti, da bi se pretakalo kaj ciganske krvi v njem.
Zgodilo pa se je, da je prav tisti dan, ko je Martin tako trdo prijel Ambroža Kosmača, poslal oče župan hčer Meto na žago vprašat, če bi to leto Martin tudi zanj žagal les.
«Jaz ne grem, oče,» se je branila Meta. «Naj gre hlapecb
«Tako? Da ne greš? Bi pa res rad vedel, zakaj ne? Uh, saj menda ne misliš, da imamo služinčad za takšne sprehode pri hiši? Kar stopi, ne bo te pojedel, ne, saj veš, kako malo je lačen žensk.»
Meta je šla, kaj pa je hotela! Sicer pa, saj je vendar županova hči, najbogatejše dekle v vasi, kaj bi se bala takegale ubogega žagarčka!
Tako potolažena, je stopila s prevzetno privzdignjenim nosom na žago, kjer se je Martin ravno pripravljal, da bi dvignil težak rkelj s tal.
«Oče bi rad vedel,» je rekla, ne da bi prej pozdravila, «če bi letos tudi za nas žagal les?»
«Delam za vse, ki pošteno plačajo,» ji je odgovoril Martin in jo komaj pogledal. «Naj kar pripelje, če se mu zdi.»
«No, bo že hlapec pripeljal,» mu je odgovorila užaljeno, ker se je tako malo zmenil zanjo. «Koliko pa računaš, če te smem vprašati, saj človeku komaj odgovarjaš.»
Takrat se je Martin počasi obrnil in vtaknil roke v žep. Tako čudno so se mu iskrile oči, da je kar osupnila, ko je rekel:
«No, kakor vidim, se nisi dosti spremenila od takrat, ko si večno vpila za menoj, če sem se ti le prikazal pred oči. Mislim, da nisi še pozabila, kaj?»
«Kakor da bi bil ti kaj boljši!» je vzkliknila in hotela iti.
«Nikar ne hodib jo je ustavil. «Saj se nisva še zmenila! Hotel sem ti le povedati, kako ste mi zagrenili vso mladost in da tudi zdaj niste nič boljši. Še malo prej je bil tu Kosmač in me je ozmerjal s ciganom.
«Kosmač? Ribe je lovil, kaj?» je oživela. «Naj le počaka! Očetu ga bom zatožila. Kako pa jih je lovil, na trnek?»
«Kako? Ali ni vseeno?» je vzkliknil Martin in malomarno zamahnil z roko. «Če bi bilo po moji volji, bi jih ne smel loviti nihče, ne Kosmač in ne oče župan, saj so mi marsikdaij krajšale čas, ko nisem mogel med ljudi, ker sem bil piskrovežčev sin.
Meta je zardela, vendar ni hotela pokazati, kako v živo jo je zadel. Prijazno ga je pogledala in rekla:
«Veš, rada bi pa vendarle vedela, če jih res lovi kar z rokami?»
«Res. Kaj pa je to tako čudnega?»
«Čudno je, da mu ne uidejo.»
«Saj bi mu tudi ušle, ko bi Kosmač ne vedel, kako jih je treba loviti.»
«Kako? No, pa mi povej!»
«Tako nekako kakor ženske,* ji je odgovoril in v očeh se mu je zabliskal čuden ogenj. «Kaj praviš, če bi te zdajle kar na lepem zgrabil, bi se me gotovo otepala kakor divja mačka. Še oči bi mi izpraskala. Ampak če bi se potrudil, bi te počasi prav gotovo pošteno dobil v svoje roke, kaj praviš? Samo znati je treba.
«2e vidim, da si res cigan,» je rekla zmedeno in ni vedela, kam bi umaknila pogled pred njegovimi žarečimi očmi.
«Kar je res, je resb je vzkliknil mladi Žagar in se ji približal še bolj. «Kadar lovi Kosmač postrvi, potem najprej previdno seže z roko pod kamen ali korenino, se prav rahlo, rahlo dotakne ribe, jo nekaj časa boža, kakor bi samo voda drsela čez njo, nato pa jo mahoma zgrabi in stisne, pa je po njej. No, pa povej, če imate v takšnih primerih ženske kaj več pameti v svojih lepih glavah ?»
«Ti že veš,» je rekla Meta ujedljivo, «ko si jih že toliko imel. In če so druge tako lahkomiselne, jaz že nisem!»
«No, to bomo pa še videli!» je veselo zaklical Martin. «Pa saj nisem edini, ki ve, kako je treba loviti ženske in postrvi. Kar svojega brata Marka vprašaj, kako je premotil Pavlinovo Jožico, da je celo otroka dobila z njim, ko je bila vendar tako pametno in resno dekle. Saj je vendar vedela, da je preveč revna za županovega sina.»
«Kar ti jo vzemi,» mu je rekla razdraženo, «če je pri vsem tem tako poštena in nedolžna. Kolikor vem, sta včasih pridno hodila skupaj iz šole domov.»
Martinu so samo za trenutek ugasnile in potemnele oči, potem pa so mu znova zažarele, ko jih je uprl v Metin zmedeni obraz.
«Torej misliš, da bi lahko bil dober oče tujemu otroku? Otroku tvojega brata, otroku, ki ne bo imel nikogar, da bi ga branil pred ljudmi?»
Meta je čutila, kako ji je zginila kri iz obraza. Pri najboljši volji mu ni mogla odgovoriti.
Takrat pa se je Martin počasi obrnil, stopil k zapornici in jo dvignil.
Odslej ni bilo treba očetu županu prav nič več priganjati svoje hčere na žago. Hodila je tja, še večkrat, kakor je bilo potrebno in prav za njen ugled. Kadar je le mogla, se je tiho splazila od doma, in komaj je za-ječala brv pod njenimi nogami, je Martin še spustil zapornico, da ju žaga nt motila, ko sta se potem na debelih rkljih sede pogovarjala. Res da je bilo več žalosti kakor veselja v tistih jesenskih dneh, ko je sonce samo še bo-
žalo in le malo grelo, vendar je iz šumenja vode čez jez, rahlega šepeta vrb in Martinovega živega pripovedovanja vela za Meto neka tiha, posebna, do zdaj neznana sreča.
Doma pa je bila potem zmerom ista pesem: materin jok in očetove grožnje. Kaj ju bo njuna edina hčerka res spravila v takšno sramoto? Kaj je res ni nič več sram?
Bolj kakor vse materine prošnje in očetove grožnje pa jo je pekla zavest, da ji ni doslej Martin niti še z besedo rekel, da jo ima rad. Saj je vendar zmerom tako zelo prijazen z njo, samo ob pamet jo spravlja s tistimi svojimi vražjimi očmi! Presneto, da mu ne sme sama povedati, kako misli noč in dan samo nanj, da ne more več živeti brez njega! In samo zato, ker je ženska1, mora skrivati svoja čustva, ne sme prva povedati: «Martin, rada te imam, kakor še nikogar na svetu.»
Toda naj bo kakor koli! Šla bo k njemu in mu povedala!
Bil je lep večer,- samo rahlo je še žarela zarja, ko je šla čez brv. Vas se je že spravljala k počitku, in tudi žaga je že utihnila.
Da bi presenetila Martina, je Meta počasi in tiho vstopila.
Res je sedel tam kakor po navadi, toda ne sam. Pavli-nova Jožica je sedela ob njegovih nogah, on pa je varoval njenega otroka in se mu ves srečen smehljal.
«Oh, Meta !> je vzkliknil, ko jo je zagledal. «Poglej no mojega sina!»
«Tvojega sina?*
«Da, odslej bo moj sin, z Jožico sva se že zmenila.*
Bog ve kako je prišla Meta nazaj do brvi. Tam je obstala in, sama ni vedela zakaj, se je zagledala v vodo.
Tam so počasi plavale postrvi, kakor bi se sprehajale. Na drugem bregu pa je stal Ambrož Kosmač in si vihal hlačnice nad kolena.
illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllM
zopet bo posijalo sonce
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^^
Jesen je vsenaokrog, v gozdovih, na travnikih, poljih, povsod, kamor koli se ozremo. Narava, ki se je dolgo upirala dremavici, ki se je je polotevala, rahli zaspanosti, znanilki dolgega zimskega spanja, je vendarle morala popustiti in se ukloniti večnim zakonom časa. Listje po drevju je orumenelo. Njive so prazne, tu pa tam že izorane za ozirnino, da zemlja kaže svoja rjava, izčrpana rebra. Trava v jutranjih urah je že vsa pozebla od nočne slane, skratka, povsod je jesen.
Toda le v naravi. Ne sme pa biti v naših srcih. Ne sme biti v naših mislih, v naših načrtih in upih in nadah. Zakaj neki?
Poletje je bilo hladno in kratko. Komaj smo se dobro zavedeli, že se je začel dež, iz dneva v dan sam neprestan dež. Res, kadar človek gleda debele deževne kaplje, ki trkajo na okna in rišejo vijugasta pota po šipah, ga nehote prevzame neka neznana otožnost, ki pride brez vzroka in izgine s prvim sončnim žarkom, ki se prikrade skozi oblake. Res pa je tudi, da se nikoli drugače ne da tako lepo sanjariti in delati dalekosežne načrte kot prav v deževnih dneh ob šumljajoči pesmi dežja, ki enakomerno pada na tla in se njegove kaplje razprše na tisoč drobnih kapljic. Ali ste že kdaj ležali zvečer v temi in se ob uspavajoči melodiji dežja predali sanjam, ki so hitele daleč v lepšo bodočnost, ali pa spominom, ki so Vas povedli nazaj v sončne dni Vaše mladosti? Poizkusite enkrat. Videli boste, kako blagodejno je potem spanje, kako prijeten je zjutraj občutek, ko se zbudite, kako lahko je Vaše srce, čeprav Vas čaka težek dan in je nebo še vedno prekrito z oblaki!
Saj, zakaj neki bi si grenili življenje še s težkimi in mračnimi mislimi. Zakaj bi se predajali otožnemu razpoloženju, saj pridejo skrbi že same od sebe, da Vam ležejo na srce in Vam jemljejo spanje.
Če imate čas in Vam je težko pri duši, pojdite k otrokom in se igrajte z njimi. Vživite se nazaj v svojo mladost. Bodite z njimi kakor otrok z otroki, kakor enaka z enakimi. Videli boste, da Vam bo prešla žalost ob njih brezskrbnem smehu, sami se boste od srca smejali domislekom in se veselili z njimi. V Vaši sobi bo spet zasijalo sonce in otroci sami ga bodo občutili in Vam bodo hvaležni zanj.
Ali pa vzemite v roke knjigo, veselo in zabavno, morda kak prijeten roman. Ko boste spremljali glavne junake na njih življenjskih potih, se tresli za njih usodo-, se veselili v njih veselju in trpeli v njih žalosti, boste pozabili na svoje skrbi, in ko boste prišli do konca, si boste oddahnili, da se je vse lepo in srečno končalo. Saj je človeško srce tako skromno in dobro. Veseli se, če vidi, da se vesele tudi drugi, in zadovoljno je, če se življenjski roman drugih dobro konča.
In ob glasovih muzike se bo vsaka Vaša .še tako velika žalost umirila, umirilo se bo Vaše srce. Nje melodija Vas bo zazibala v sanje. Na svojih mehkih krilih Vas bo ponesla nazaj v deželo spominov in bo odprla vrata tisočim lepim mislim. Saj vsaka pesem je doživljaj, ki ostane v duši na vekomaj neizbrisljiv.
Bodite vesele in zadovoljne, četudi gre zunaj dež. Le poglejmo na kmete, kjer zavlada jeseni največje veselje. Saj je jesen čas trgatve, čas, ko se izkaže, da poletno delo ni bilo zaman, da je rodilo tisočer sad in nam stotero povrnilo vsako potno srago, ki je namočila žejno zemljo. Prisluhnite vriskom, ki odmevajo z vinskih goric. Poslušajte besede otrok, ki se v svojih skrivnostnih pogovorih že sprašujejo, če bo kmalu zima, če je še dolgo do Miklavža in do Božiča, obeh največjih praznikov otroških src. In videli boste, da Vas čaka še vse polno veselja, zdaj na jesen, potem v mrzlih zimskih dneh in končno potem, ko bo marca spet posijalo toplo sonce in nam prineslo novo pomlad.
,Večerna godba"
Zeiss Ikon
it
^po^ledaji ucdček"
Tiho so zazveneli zadnji glasovi Chopi-novega «Poslednjega valčka«, zaplavali po sobi in se potem razgubili skozi odprto okno v toplo južno noč. Marijini prsti so obležali na tipkah, njene misli pa so pohitele za zadnjimi akordi, ki so se počasi prelili v glasove noči, v toplo življenje, ki ga je dihala speča narava pod svetlim, zvezdnatim nebom. Južni veter, ki je pihal od morja, je prinašal duh po slani vodi s seboj, in ko se je zaganjal v veje kostanja pod oknom, je bilo slišati kakor daljno, božajoče šepetanje morskih valov. V to
se je mešala pesem škržatov, ki je prihajala čez kamenite ograde z izsušenih kraških polj in budila v Marijini glavi daljne, lepe spomine.
Bilo ji je štirinajst let, ko je spoznala, da jo na njenega nekaj let starejšega bratranca ne veže samo prijateljstvo, marveč nekaj več, nekaj toplejšega, nekaj nežnejšega, ljubezen — ji je pravilo njeno srce. Ljubezen, ki je vstala pri otroških igrah, ki je rastla na strmih skalah kraj rojstne vasi, ki se je utrdila na obali sinjega, brezkončnega morja.
Dve leti sta minili kakor v sanjah. Ves ta čas sta bila Bogdan in Marija kakor otroka, mlada, vesela, polna načrtov in daljnih sanj, ki sta jih presanjala pod vročim kraškim soncem, v toplih mesečnih večerih. Nista si pravila, da se imata rada; to je bilo tako usojeno. Hodila sta skupaj kakor dva človeka, ki sta že od vekomaj namenjena drug drugemu, ki ju nobena stvar ne more več ločiti. Oba sta bila otroka Krasa, otroka morja in vročega sonca, polna ljubezni do ubožne, izsušene rodne zemlje in do večnega šumenja morja.
»
Čeprav so bili njuni starši premožni in sta hodila v šole, sta vendar ostala zvesta svoji domači vasi, svojim mladostnim tovarišem. Kadar sta hodila po kamenitih poteh, sredi belih, iz kamna zidanih hiš, ter pozdravljala kmete, ki so sedeli na pragu, so se ti veselo ozirali za njima in si mežikali, češ, glej ju, mlada zaljubljenca!
Po dveh letih takega zasanjanega, srečnih dni prepolnega življenja pa je prišla ločitev. Ne za vedno, pa vendar ločitev. Bogdan je moral v tujino študirat; šele v počitnicah se bo povrnil k njej. Obema je bilo težko v duši ob žalostni uri slovesa, rosne so bile njene oči, žalosten njegov pogled, v srcu pa ena sama mračna misel, misel na prvo ločitev. Njemu je bilo hudo, ker je zapuščal dom in Kras in morje, njej, ker je ostala sama sredi teh krajev, kjer sta oba preživljala raj svoje ljubezni. Vedela sta, da bosta štela mesece in tedne in dneve, ki bodo vodili v novo poletje, po bodo na poljih spet zapeli škržati in se bo morje odelo v svoj biserni, poletni sijaj.
Medtem pa so ju vezala pisma. On ji je tožil, kako pusto je življenje tam v mrzlem meglenem mestu, kjer sonce posije le proti poldnevu, pa še takrat samo skozi pajčolan sive megle. Ona je pisala, kako dolgočasno ji je brez njega, kako žalostno je morje brez njegovega sončnega smeha.
Toda mladost je močna, mladost je vesela, ne more vztrajati dolgo v samoti in žalosti. Privadila sta se misli, da je med njima meja, da ju loči velika razdalja, saj so misli urnejše od vetra in sanje lepše od resnice. In te so jima prinesle tolažbo po prvih žalostnih dneh. Bogdan je v mestu spoznal veliko tovarišev, in sredi vesele družbe čas vendar prav hitro mineva. In ona se niti dobra zavedela ni, kdaj so spet zacveteli kostanji in je v tihi majski noči zapel slavček pod njenim oknom.
Prišlo je poletje. Bogdan se je vrnil. Vesel, razposajen, nepopisno srečen, da je spet doma. Marija ga je ogledovala v tihi radosti, vesela, da je spet prišel nazaj. Toda to je bilo le prve dni. Počasi pa je spoznala, da je nekaj novega vstalo v njem, nekaj, kar je zrastlo v tujini in ju je zdaj ločilo z nevidno ogrado. Spočetka je mislila, da bo to prešlo, ko se bo okopal v morju, ko ga bo obsijalo vroče opoldansko sonce. Ko pa je videla, da je vse zaman, je vstala v njej tiha užaljenost, iz katere se je rodila trma, ki pa ni prinesla sreče ne njemu ne njej. Prej sta bila vedno složnih misli, zdaj pa so bili njuni pogovori zmerom polni prepirov, ki so še povečali zid, ki je rastel med njima.
Sele zadnje dni poletja, ko sta vedela, da se bliža ločitev, sta si bila spet dobra. Njena trma je malo popustila, pozabila je na to, da se je bil vrnil drugačen. Vse v njej je prevzemala ena sama misel, misel, da pojde spet v tujino, v daljni svet, ki ji ga bo nekoč vzel, in ona, namesto da bi se ta čas, ko ga je imela pri sebi, borila proti onemu neznanemu, ki ji ga je od-tujevalo, je sama še pospeševala prepad, ki je rastel med njima. Te zadnje dni je skušala popraviti, kar je zagrešila s svojo trmo. Toda čeprav se ji je zdelo, da je spet vse tako, kakor je bilo nekoč, je ven-
dar slutila, da svoje napake ne bo popravila nikoli več. Zakaj ko sta se poslavljala in mu je ona dala rožo v slovo, je v njegovih očeh brala tih očitek, ki niti poslednji trenutek ni ugasnil. In ko je stala na postaji in zrla za tračnicami, ki so izginjale daleč nekam v daljavo, za tračnicami, po katerih je vozil vlak njenega Bogdana v tujino, se je zavedela, da ji ga ne bodo vrnile nikoli več, vsaj takega ne, kakršen je bil nekoč.
Prišla je jesen. Grozdje je bilo domala obrano, v kleteh je šumelo novo vino. Vse-naokrog je pelo življenje, vsepovsod je dihala narava s poslednjo močjo, preden bo zapihala burja čez kamnite ograde in bo nastopila zima.
V Marijinem srcu pa ni več sončne jeseni; čez njene cvetoče sanje je potegnil veter, mrzla slana je zamorila poslednji up. Dobila je pismo iz mesta, pismo, ki je bilo hujše od vseh njenih slutenj, neusmiljeno, polno hudih očitkov, obsodba njeni ljubezni, poslednje besede v slovo. Zdaj je vedela Marija, kaj je ležalo ves čas na dnu njegovih oči. Zdaj je spoznala, kako neupra-
vičena je bila njena trma in kaj je dosegla z njo.
«Ti nisi razumela, Marija,« ji je pisal, «da je bilo ono, ki se je zbudilo v meni v tujini, le hrepenenje po morju, po Krasu, po Tebi. Nisi mogla spoznati, da je bila lo le večna zavest, da bom moral čez nekaj časa spet nazaj v mrzli, tuji svet. Namesto da bi bila dobra z menoj in mi pomagala pozabiti na mraz, ki me je mučil v tujini, si bila sama mrzla in tuja. In Tvoja trma je zamorila v meni ves oni maj, ki je v mojih sanjah vzcvetel zate. Zdaj sem si tukaj ustvaril nov svet. Morda ne bo tako lep, kakor je bil najin, ker v njem ne bo onega žara, ki ga daje prva, najlepša ljubezen, toda skušal bom v njem pozabiti razočaranje, ki si mi ga Ti s Tvojo trmo prinesla.
Se se bom vrnil na Kras, še se bom vrnil na morje, toda z novim svetom in z novim poletjem v sebi!»
In ob spominu na te besede je stresal Marijo mraz, in vse njene sanje so kakor glasovi pesmi izginile v noč, kakor melodija Chopinovega «Poslednjega valčka«.
Pot v lujino
ši sliki k onemu, ki sedi na desni strani dame in se na sliki ne vidi več.) Na ta način ima roka gosta dovolj prostora, da lahko neovirano jemlje jed s krožnika.
Kadar hočemo postreči z narezki in podobnimi jedrni, ki jih mora gost sam jemati s krožnika, mu ponudimo od leve strani in gremo potem k naslednjemu gostu. (Na na-

Igralna miza za prijatelje našega moža. Razume se, da ne sme biti na tej mizi nič nepotrebnega, ker bi delalo samo napoto. Cašo za vino ali pivo si bo vsak sam postavil tja, kjer mu bo pri igri najmanj v napotje.
Slavnostno pog[ J i e, r, c[ ^'J^
d,U^nS ..'kan'i» n-miini prt. blesteče ,n skrbno zlikan ve	q poso.
se lesketa,oc pr bor *bn	pa |gp
d0l prfiči, kozarc, sveče p	nQsfen
šopek cvetic, vse t naprav	^ ne
vfis. Cvetlice na, bodo v m«	šnj
ovirajo pogleda na ^ J ^J	ibora,
slavnostni po,edin, po rebule^ ^
ga razdelimo ob oben	ysa.
zgoraj za krožmkom. Čase za	^
k0 vrsto v,no |e druga	^
desno od krožn,kaa Ona a a najprej rabil, na| DO nu,
• o <P zbere družina k svo-Za večerno mizo se zbe e
iemu naipriietneisemu ses a ku	P^ ^
zavestjo da ,e da . sk*	^ kjer
nami, sedemo lepo F 9 ^ najb|ižjli s0 zbrani vsi, k, so nas Večerja naj bo prepros c	'
spodinii preveč pom.vah. ZaM $ ^
s:; ki i -dan'
m ; 7 a je cesto le pa-
Opol danska m	I ^ družinah,
storka ^P0^/	gospodinie zbero
kjer se k obedu rožen "	kj žla.
samo mlajši otroci, ke drug	vsi
ni -radi svoje zoposhhj. n^ ^ ^ istočasno doma obedova	p.pra_
mu morama mizo snažno ,n	^ za
viti. s tem bomo v otrocih vz	.
""tt i premalo ^evajo.
^-isrKar0^^
dobro ogledale slike v	^ ,a_
preprosta. Kraznik^n čase	a||_
k0, kakor lih bamo P	^ g
Enako na, desnico,	na desni stran,
uporabliamo z d	■	z |eV,COi
kr0Žnik°' r-PZ,ic a j ho ki jo najprej na levi strani. Zlica za | ,	od
rabimo, leži sama	^ jo hitro
'fo » Si -- P'«"0- 't6
Vsa jedila, ki so za posamezn pripravljena, damo na mizo
razno posodo dajemo jn^ z mize
odnašamo
miza pri zajtrku Lepo pogmiena m i z H ^ ^
narn hitro preže,™ g™ ^dna posoda, lep
ra|| zgoda, vstat.. C sta	nekaji ce-
pribor na svežem Planem P	f ^
"prav še tako malo svez.h rzn^ ^ ^ ,0 vzbudi v nas dobro v i .	možno.
' £ na sončen
tr ss?
roje?
HRD0R GRESTO DUR nfiRAZEH
Nič na svetu se ne spravi teže v sklad, kakor preudarna modrost in ljubezen: prej ali slej se spotakne prva ob drugo ali pa druga ob prvo. Modrost pa je toliko, kakor izkušnja; a izkušnje nam prinese čas in življenje, in žalostno bi bilo za našo mladino, če bi se od same modrosti in samega pomišljanja ne znala več tako prav od srca zaljubiti.
Sicer pa postane ljubezen kritična šele tedaj, ko se pričenja krhati in rušiti, in kje bi našli človeka toplega, čutečega srca, ki bi mu izjalovljena ljubezen ne prizadejala žalosti in bolečine? «Lahkotno živimo! Lahkega srca in lahkih rok sprejemajmo in držimo; držimo in tudi izpuščajmo! Vse tiste, ki ne delajo tako, tepe življenje, in niti Bog sam jim ni usmiljen!« To so tiste modre besede Hoffmannthala, ki jih govori maršalica v «Kavalirju z rožo« in jih življenje zmeraj znova potrjuje. V čudno zamotani zadevi, ki jo imenujemo ljubezen, pač ni vprašanja, ki bi bilo tako pereče in tako težko rešljivo, kakor je vprašanje volje in poguma, kadar gre za to, da si priznamo, da je tisto, o čemer smo menili, da je neminljivo, vendarle za vedno končano. Redki so tisti, ki jim življenje to preizkušnjo prizanese, in še redkejši tisti, ki bi jim bila ta preizkušnja v koristno svarilo.
Vsi vemo, kako lep je svet, kadar ljubimo. Vse, kar nas obdaja, je svetlo in jasno. Kakor v pravljici živimo in smo kakor očarani: prav vse nas veseli, vsem ljudem smo naklonjeni, in sreča nam kar žari iz oči. Čim večja, čim močnejša je naša ljubezen, tem trdnejša je tudi naša vera, da te naše ljubezni ne bo nikdar konec. Z ljubeznijo drugih ljudi, to sicer res ni vedno tako. Pa kaj drugi — ti imajo pač smolo. Toda naša ljubezen, ta je in tudi ostane nezrušljiva.
In če se potem prav na dnu srca vendarle pojavi rahel dvom ali strah, ga kar brž odpodimo. «Vedno me bo ljubil«, si zagotavlja ona. «Ona je prava, in nobena druga«, si govori on.
Lepega dne pa se vendarle zgodi! Majhen nesporazum, nepremišljena beseda, slabo prikrito zanimanje za nekoga drugega ali morda celo kruto priznanje ljubezenskega druga, da se je v svojem čustvovanju zmotil — in vsa tista velika, prekrasna sreča se zruši v klavrn nič.
Da je to doživetje za ženo neprimerno usodnejše, kakor za moža, je vobče znano. In to je tudi razumljivo. Mož ima svoje delo, častihlepje in prijatelje, ki so mu s svojo možato stvarnostjo v resnično za-slombo, Ljubezen jim je redkokdaj več, ka-
kor lepo in prijetno življenjsko obdobje. Pri ženi pa je to vse drugače. Čeprav še tako poudarja, da ji je poklic vse, čeprav je še tako moderno usmerjena in se kaže še tako samostojno in možato, ljubezen ji navzlic vsemu še vedno pomeni isto, kar ji je pomenila od vseh vekov: življenja najlepši, najbolj osrečujoč in bogat odtenek.
In prav zato, ker se žena ljubezni tako vsa in brez pridržka predaja, ji je fa tako nevarna in usodna. «Ljubezen je kakor darilo,« pravi Lichnowska v eni svojih knjig, «je kakor najden zaklad. In človek bi moral biti ali preponosen ali pa preponižen, da bi si ga prilastil«. To so lepe, toda krute besede. In kdo se jih bo spomnil, kdo bo ravnal po njih, kadar žari v njem ljubezni plamen? Odpoved, to je tista naj-kočljiveša točka v ljubezni, točka, ko je treba udušiti v sebi čustvo in prisluhniti pameti in treznemu razumu.
In kako je tedaj z nami, ko se tako ne-nadejano, kar čez noč znajdemo v tej stiski? V stiski, ki je zares velika, marsikdaj in marsikomu celo nevarna in. usodna. Tudi najmočnejšemu izmed nas preti nevarnost, da v trenutkih obupa podleže. Izmed vsega, kar se tedaj zruši na nas, nam je najbolj nevarno pomilovanje samega sebe. Se preden se tega zavemo, nas to čustvo že docela zajame. Iz vsake pesmice nam zveni, v spominih nas zalezuje; vsako drevo, vsak griček, da, vsaka drobna in nepomembna malenkost ga podžiga v nas in krepi. In namesto da bi se tem spominom in temu čustvu krepko uprle, se mu čedalje bolj vdajamo, dokler se ne razvije v bolečino, na katero misliti, o kateri razpravljati nam je v nekakšno bolestno naslado. In navadno traja potem zelo dolgo, preden se zavemo, da prav za prav že davno več
ne žalujemo za izgubljenim človekom, ampak da objokujemo izgubljeno ljubezen samo.
Varujmo se tega! Na srečo je življenje takšno, da vse prej ali slej mine. Življenjske sile se prično znova buditi v nas, in polagoma spet zahrepenimo po veselju in radosti.
Tu pa zopet preži nova nevarnost. V svoji osamelosti si tako zelo želimo razumevajo, toplega sočustvovanja in tako hitro smo pripravljene, da bi se navezale na novega človeka. Res, težko se je temu upreti I Se težje pa je tisto novo čustvo trezno presoditi in se vprašati: «Ali bo to sedaj res pravo? Ni li morda le samo-prevara, beg pred osameiostjo?« Tako osrečujoča je tista zavest, da nam je spet nekdo dober! Kakor čudovito in hladilno zdravilo na še vedno skelečo rano. Pa bi se vendarle ne smele kar tako na slepo piedati temu čustvovanju. Kajti le prepogosto se izkaže, da to, kar smo našle, ni niti senca tistega, o čemer smo sanjale in kar smo si želele. Ljubezen! lahko je govoriti, lahko modrovati in svetovati: ne jokaj za njo, ne tarnaj in ne žaluj, kadar se ti izjalovi. A prav tako bi tudi lahko dejali hudo bolnemu, ki mu kljuje v telesu neznosa bolečina, naj bo svež in čili
Sebi v prid in blagor pa se žena vendarle mora boriti proti čustvu otopelosti in obupanosti. Truditi se mora, da bi svojo bolečino omalovaževala; fo tem bolj, ker je ravno žena prav posebno nagnjena k temu, da vsako svoje čustvovanje stopnjuje do pretirane bolestnosti. Zavedati se mora, da nikakor ne sme živeti izključno le svoji ljubezni. Svoje zanimanje naj usmeri tudi na druga področja in se oklene dela! Kajti delo, ki nas zanima, nas tudi zadovoljuje. In to je tudi edino, res uspešno sredstvo, ki nas ob najmanjših bolečinah spet privede v zdravo in trezno resničnost . . .
Tudi tedaj, ko ljubezni čar obledi, teče življenje svojo pot naprej. In to življenje je vzlic tej izjalovljeni ljubezni še vedno lepo, če ga pravilno usmerimo in ga sami ne zatemnjujemo z nepotrebnim in nekoristnim razglabljanjem in pomilovanjem samih sebe. Če navzlic vsemu ne povešamo glave, temveč jo kljubovalno in ponosno dvigamo, če svojo bolečino skrbno zatajujemo sebi in tudi drugim ljudem, in če se potrudimo, da smo priljudne in prikupne, kakor v času svoje ljubezni. Tedaj bo iz našega srca kaj kmalu zbežala vsa gren-kost in vsa bridkost in namestu zagrenje-nosti bo vzklilo v njem sladko zadoščenje doživete ljubezenske sreče.
*
OKUSNO
llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
bit
K 8805. Takšno obleko iz dveh vrst blaga si lahko naredimo tudi iz stare	tf [J K/C^^C
obleke. Blaga potrebujemo za zgornji del 1.55 m svetlega, za spodnji del pa 1.50 m temnega, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
S 1798. Zimski kostum iz debelega vozličastega blaga. Nekoliko zvonča-sto krilo je sestavljeno iz dveh pol. Jopica ima spredaj obramek, spodaj pa všite žepe, ki se zapenjajo na gumb. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2.15 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K 8815
S 1798
M 2908
K 8815. Preprosta obleka brez ovratnika. Zvončasto krilo, ki je sestavljeno iz dveh pol in urezano pošev, je prišito na tesen život, ki je zožen s posnetki. Sešiv je pokrit s pasom iz temnega blaga. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2.95 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II i III po 22 dinarjev.
M 2908. Mladosten zimski plašč. Zgoraj se oprijemlje života, spodaj je pa zvončasto razširjen. Ovratnik je pošit s kožuhovino. Pas je zadaj pretaknjen pod srednjo polo. Blaga potrebujemo (za velikost I) 2.25 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, I in II po 22 dinarjev.
Jloua
ZIMSKA MODA
S 1801. Mladostni kostum iz dveti vrst blaga. Zvončasto krilo je urezano pošev. Jopica je narejena tesno po životu in je visoko pod vrat zaprta. Za velikost I potrebujemo za krilo 1 m blaga, za jopico pa 1.35 m, 5e je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, I in II po 22 dinarjev.
K 8836
M. 2918
K 8836. Apartna popoldanska obleka
iz temnega blaga. Zaokrožena dela prednika sta nabrana. Obleka se zapenja zadaj. Pas ima spredaj zapono. Blaga potrebujemo (za velikost II) 3 m, če je 92 cm Široko. Veliki kroj «01-tra> se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K 8802. Volnena obleka z bolerom. Obleka ima kratke rokave, bolero pa dolge. Blaga potrebujemo (za velikost II) 3.65 m, če je 92 cm Široko. Veliki kroj «Ultra> se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
M 2918. Zimski plašč. Ovratnik in žepi so obrobljeni s kožuhovino, iz katere je tudi pas. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2.25 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra> se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
M 2916
m M
K 8835. Obleka z obramkom. Bluza je brez ovratnika in ima samo zavihke iz svetlega blaga. Krilo je nagubano. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2.15.m, če je 130 cm široko (z dolgimi rokavi). Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K 8807. Preprosta obleka iz temnega blaga. V pasu ni prerezana in ima zgoraj obramek, ki je podaljšan v na-prsnik. Žepa se zapirata na zadrgo. Blaga potrebujemo (za velikost III) 2.25 m, če je 130 cm široko. Veliki kroj «Ultra> se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
POSTAVO r
!!iuiS!!SŠS»»!S!!!"!S!"Si!!!ii!Sa
M 2916. Eleganten plast z obramkom ter z žepi na prsih in spodaj. Zadaj ima pasec, ki je spet z dvema gumboma. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 2.75 m, Se je 140 cm Široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih
II,	III in IV po 22 dinarjev.
K 8821. Moderna obleka za gospe. Rokavi so lahko dolgi ali pa kratki. Telovnik je iz svetlega blaga. Blaga potrebujemo (za velikost V) 3.34 m oziroma 3.25 m, Se je 90 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih
III,	IV in V po 22 dinarjev.
K 8804
K 8834
K 8804. Mladostna obleka iz svetlega blaga. Obramek je poudarjen z gumbi. Krilo je zvončasto. Ovratnik in pas sta bela. Blaga potrebujemo (za velikost I) 1.90 m, Se je 130 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, I in II po 22 dinarjev.
K 8834. Okusna obleka za gospe, sestavljena iz krila in kozaške jopice. Jopica je na prsih pošita z zvito tvez-jo. Zavihki, naprsnik In zapestki so iz belega blaga. Blaga potrebujemo (za velikost III) 3 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
K 8835
K 8807
l^aLc

prehoredimo store dblehe j
K 8845. Obleka iz umetno svile s čipkastim obramkom. Za velikost V potrebujemo 3.25 m svile, če je 92 cm široka, in 40 cm čipkastega blaga, ki naj bo 90 cm široko. Veliki kroj «U1-tra» se dobi v velikostih III, IV in V po 22 dinarjev.
V 3509
V 3494
K 8790. Popoldanska obleka, za katero porabimo spodnji del stare obleke, zgornji del in rokave pa naredimo iz novega blaga. Novega blaga potrebujemo (za velikost III) 1.30 m, če je 90 cm ■široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, n in III po 22 dinarjev.
V 3505. Dva primera, ki svetujeta, kako lahko popravimo ponošeno obleko. Navidezni bolero ln pas iz krzna sta modna novost. Kroj za popravilo se dobi v velikostih I in III po 7 dinarjev.
V	3509. Na ta način lahko prenare-dimo staro obleko. Za tako obleko potrebujemo približno 1.70 m blaga, če je 70 cm široko. Kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17 in II po 7 dinarjev.
V	3494. Naredimo k stari obleki nov
život iz drugačnega blaga, pa je spet videti kakor nova. Za to popravilo potrebujemo samo 1 m blaga, če je 92 cm široko. Kroj «Ultra» se dobi v velikostih II in IV po 7 dinarjev.
MODERNO IN LEPO
K 8784. Zimska obleka, primerna tudi za manj vitke postave. Poramek je pošit z drobnimi koraldami. Nabrano opasje je zavezano spredaj v petljo. Obleka se zapenja zadaj z gumbi. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 3.25 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj »Ultra* se dobi v velikostih II, IH in IV po 22 dinarjev.
K 8814. Preprosta popoldanska obleka. Pokončni ovratnik in pas v za-vojiti črti pošita z bleščicami. Krilo, ki je sestavljeno iz petih zvončastih pol, je pod škrici prlšito na bluzo. Blaga potrebujemo (za velikost II) 3 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj »Ultra« se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev.
R 574. Krilo iz črtastega blaga. Različna lega črt ga zelo polepša. BI potrebujemo (za velikost IT) 1 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, I in II po 14 dinarjev.
K 8825. Obleka iz temnega blaga z belim telovnikom. Zavihki obleke so okrašeni s preživi, prav tako tudi pa-sec spredaj in zadaj. Blaga potrebujemo (za velikost VI) 3.90 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih IVa, V in VI po 22 dinarjev.
B 2544. športna bluza z nenavadnimi naprsnimi žepi. Eokavi so lahko tudi dolgi. Blaga potrebujemo (za velikost I) 1.35 m oziroma 1.70 m, če je 92 cm široko. Mali kroj «Ultra> se dobi v velikostih 17, I in II po 14 dinarjev.
3 a uelt4e m mafs
K-M 5655. Oblekica za majhne deklice. Pod obramkom, ki sega precej globoko, je oblekica nabrana. Ovratnik, zapestki in šivi so obrobljeni s svetlejšim blagom. Blaga potrebujemo (za velikost 4) 1.30 m, če je 92 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 2, 4 in 6 po 14 dinarjev.
K-M 5653. Obleka za večje deklice. Krilo je prišito pod pasom na bluzo. Bluza se zapenja zadaj in je spredaj pod vratom nabrana. Ovratnik, ki je spredaj zavezan v petljo, je iz svetlega blaga. Blaga potrebujemo (za velikost 13) 2.30 m, če je 92 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 9, 11 i 13 po 14 dinarjev.
B-F 2847. Čedna obleka za mlada dekleta. Modra bluza s škrici ima pod vratom karirasto petljo. Karirasto krilo je sestavljeno iz dveh pol in je urezano pošev. Rokavi so lahko tudi dolgi. Blaga potrebujemo (za velikost 14) 1 m karirastega, če je 130 cm široko, in 1.25 m enobarvnega, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 14 in i6 po 22 dinarjev.
K-M 5659. Praktična obleka za šolo.
Pod obramkom, kjer sta spredaj všiti žepnici, je nabrana, v pasu pa stisnjena s pasom. Pas in obramek sta izpodrobljena s karirastim blagom. Bla-£>-a potrebujemo (za velikost 9) 1.50 m, če je 92 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 7, 9 in 11 po 14 dinarjev.
B-F 2837
B-F 2837. Gorak plašč za mlada dekleta. Ima štiri poševne žepe in namesto ovratnika samo majhne zavihke, ki so prevlečeni s karirasto svilo. Blaga potrebujemo (za velikost 15) 1.85 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «01tra» se dobi v velikostih 15 in 17 po 22 din.
K-M 5636. Zimski plašč za večje deklice. Okrašen je s kožuhovino ali pa s plišem. Žepi so skriti v podolžnih sešivih. Blaga potrebujemo za (velikost 12) 1.70 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 8, 10 in 12 po 14 dinarjev,
K 8803
K 8803. Športna obleka z dolgimi ali pa s kratkimi rokavi. Nekaj novega in posebnega sta velika žepa z žep-nico. Pod bluzo je zavezana petlja iz kariraste svile. Blaga potrebujemo (za velikost I) 3.20 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I in II po 22
17.
dinarjev.
K-M 5655
K-M 5653
B-F 2847
K-M 5659 K-K 1707
K-K 1707. Praktična deška obleka.
Na jopič brez ovratnika so pripete kratke hlače. Ta obleka je zelo pripravna tudi za pozimi, ker se pod jopičem lahko nosi flanelasta srajca Blaga potrebujemo (za velikost 7) 95 cm, če je 130 cm široko. Mali kToj «Ultra» se dobi v velikostih 5, 7 in 9 po 14 dinarjev.
TflPI \ obleke za otroke
K-M 5657
K-M 5648. Karirasta oblekica za majhne deklice. Život je zožen s snopičastim naborom. Ovratnik in zapestki so beli. Blaga potrebujemo (za velikost 6) 1.20 m, če je 130 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 4, 6 in 8 po 14 din.
K-K 1711. Deška oblekiac iz
dveh vrst blaga. Ovratnik je bel. Blaga potrebujemo (za velikost 4) 40 cm za hlačke, za suknjič pa 60 cm, če je 130 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 4, 6 in 8 po 14 dinarjev.
B-F 2858. Popoldanska dekliška obleka iz rdeče svile. Spredaj je okrašena z vezenimi cveti. Blaga potrebujemo (za velikost 15) 3 m, če je 90 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 15 in 17 z vzorcem za vezenje vred p.o 22 dinarjev.
B-F 2843
K-K 1710 K-M 5634
K-K 1710. Deški plašč s pasom na zapono. Pod vratom je lahko zapet ali pa odpet. Blaga potrebujemo (za velikost 10) 1.25 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «01tra» se dobi v velikostih 6, 8 in 10 po 14 din.
B-F 2858
K-M 5652. Dekliška oblekica
z belim ovratnikom. Rokavi so lahko dolgi ali pa kratki. Raz-porek pod vratom se zavezuje s petljami. Blaga potrebujemo (za velikost 1) 1 m, če je 80 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 1, 3 in 5 po 14 dinarjev.
K-M 5657. Dekliški kostum z
bolerom. Pod bolerom se nosi prečnočrtasta bluza z našopir-jenimi rokavi. Blaga potrebujemo (za velikost 10): enobarvnega 1.85 m, črtastega pa 65 cm, če je 92 cm široko. Mali kroj « Ultra* se dobi v velikostih 6, 8 in 10 po 14 dinarjev.
B-F 2843. Dekliški plašč s
kožuhovinasto obrobo. V pasu je prerezan in se lahko nosi s pasom ali pa brez njega. Blaga potrebujemo (za velikost 14)
2	m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 14 in 16 po 22 dinarjev.
K-M 5634. Zimski plašček za
majhne deklice. Ovratnik in na-prsnik sta iz krzna. Blaga potrebujemo (za velikost 5) 1 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih i,
3	in 5 po 14 dinarjev.
Otroci so uedno radi rioul
B-F 2808
K-M 5661. Klobuček iz dveh vrst blaga. Trak pod brado se zapenja z zaskočnikom. Enobarvnega blaga potrebujemo 20 cm, karirastega pa 25 cm, če je 80 cm Široko. Kroj «Ultra» se dobi (za velikost 8) za 7 din.
B-F 2844
K-M 5637
K-M 5631. Praktičen plašč s pokončnim ovratnikom in z oglavnico za večje deklice. Pas je na zapono. Blaga potrebujemo (za velikost 11) 1.60 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 7, 9 in 11 po 14 dinarjev.
K-K 1713. Obleka za večje dečke. Hlače so narejene na športni pas, suknjič je brez ovratnika in brez pasu. Blaga potrebujemo (za velikost 12) 1.80 m, če je 140 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 8, 10 in 12 po 14 din.
K-M 5639. Dekliška oblekica
s karirastim ovratnikom, petljo in pasom. Rokavi so lahko dolgi ali pa kratki. Blaga potrebujemo (za velikost 8) 1.75 cm oziroma 1.45 cm, če je 92 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 6, 8 in 10 po 14 dinarjev.
K-M 5669. Kostum za večje deklice. Karirasto krilo je nagubano in ima v pasu prožni trak. Jopica iz enobarvnega blaga je ohlapna in ima pokončne žepe. Blaga potrebujemo (za velikost 7) 45 cm karirastega in 1 m enobarvnega, če je 130 cm široko. Mali kroj »Ultra* se dobi v velikostih 7, 9 in 11 po 14 dinarjev.
K-M 5640. Dekliška obleka z
okroglim obramkom. Krilo ima ob straneh po tri gube. Rokavi so lahko dolgi ali pa kratki. Blaga potrebujemo (za velikost 12) 1.65 m, če je 130 cm široko (dolgi rokavi). Mali kroj «U1-tra» se dobi v velikostih 8, 10 in 12 po 14 dinarjev.
B-F 2844. Plašč za mlada dekleta. V pasu je prerezan, spodaj pa zvončast. S prešivi so poudarjeni sešivi in žepi. Blaga potrebujemo (za velikost 15) 2 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 15 in 17 po 22 dinarjev.
K-M 5039
K-M 5650. Dekliška oblekica
s snopičastim naborom na za-pestkih in pod obramkom. Ovratnik in petlja sta iz svetlega blaga. Blaga potrebujemo (za velikost 2) 1.25 cm, če je 80 cm široko. Mali kroj »Ultra* se dobi v velikostih 2, 4 in 6 po 14 dinarjev.
B-F 2808. Dekliška obleka s
čipkastim ovratnikom in čipkastimi zapestki. Tesno krilo sega nad pas in je prišito na kratek život. Blaga potrebujemo (za velikost 16) 2.90 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj <Ultra» se dobi v velikostih 14 in 16 po 22 dinarjev.
K-M . Ohlapen dekliški plašček z obramkom. Robovi obramka, ovratnika in poševnih žepov so poudarjeni s prešivom. Blaga potrebujemo (za velikost 4) 1 m, če je 130 cm široko. Mali kroj »Ultra* se dobi v velikostih 2, 4 in 6 po 14 din.
KAKO P O y J J £ M SVOJE D £ T £
Plenice zložimo drugo vrh druge tako, da je spodaj največja, ki je iz mehke in tople flanele. Tudi druga, ki je za dva prsta manjša od spodnje, je flanelasta. Tej drugi enako velika je tretja plenička, ki naj bo iz mehkega izpranega platna ali bom-
baževine. Pripravljene pleničke porinemo pod dete tako, da dete dvignemo za noži-ce. Rob spodnje, največje flanelaste pleničke mora segati detetu pod pazduho. Pred povijanjem odvihamo srajčko in jopico ter ju zravnamo šele takrat, ko smo
dete povile, kajti srajčka in jopica ostaneta suhi cel dan samo, če smo ju pustili popolnoma izven pleničk. Dete povijemo lahko na več načinov; kako, vam bodo povedale in pokazale naše slike:
Tretjino ali četrtino male notranje plenice zgoraj zapognemo in potegnemo z zunanjimi llanelastimi pleničkami vred tako visoko pod dete, da leži spodnji život na dvojni plasti platnene pleničke, katere spodnja konca potegnemo med nožicami navzgor.
Druga dva konca spodnje navzgor zapog-njene pleničke pod trebuščkom zvežemo v dvojen vozel. Ta vozel drži pleničko skupaj in hkrati popije mokroto, kar je zlasti praktično pri malih dečkih. Seveda pa pleničke ne smejo biti pretesno zavezane.
Spodnja konca pleničke, ki smo ju med detetovimi nožicami potegnile navzgor in jih prevezale z zgornjimi konci, potegnemo čez vozel nazaj navzdol, tako da tvori med nožicami nekakšen vložek, ki preprečuje, da se ne zmočita tudi zunanji llane-lasti plenički.
Manjšo llanelo, ki je med zunanjo veliko flanelo in platneno pleničko, zavijemo okrog otrokovega životka. Zgornji rob te pleničke mora ležati nekoliko niže od roba zunanje plenice.
Slednjič zavijemo dete še v zunanjo največjo plenico, katere zgornji konec zataknemo za zgornji rob. Spodaj pleničke ne podvijemo, ker morajo biti defefove nožice proste, da se lahko gibljejo.
Drug način: Spodnjo platneno pleničko zložimo v trikotnik ter spodnja, drug na drugem ležeča vogala potegnemo med nožicami navzgor, enega proti desni, drugega proti levi strani.
Zgornja vogala male platnene pleničke potegnemo počez čez trebušček, desnega proti levi, levega proti desni. Notranji vogal položimo ravno, zunanjega pa ovijemo Okrog nožice in zataknemo v spodnji rob.
Plenične hlačice. Razgrnjene hlačice s če-fveroko/no zloženo pleničko podložimo pod dete, pleničko ovijemo in zavozlamo, hlačice zavihamo, zapnemo in zavežemo.
Plenične hlačice pripnemo na naramnice, da jih dete na razbrca. Prilegajo se vedno, ker s trakovi uravnamo pravo širino. Zlasti poleti so takšne plenične hlačice zelo praktične.
CE LJUBIŠ, SE BOJ PREPIRA!
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
Pletene hlačice, ki jih oblečemo čez povito dete. Pri oblačenju hlačk dvignemo dete brez skrbi. V pasu imajo hlačice trak, ki pa nikakor ne sme biti iz gume in ga ne smemo pretesno zavezati, da deteta ne stiska v pasu.
Če se imata dva človeka rada, dela in se trudi vsak po svoje, da bi ne prišlo do prepira. Morebiti nagonsko čuti, da prvi prepir ni nikoli poslednji, temveč le začetek dolge verige. Vsa medsebojna prizanesljivost preneha, če so bile izgovorjene besede, ki so razkrile, da obstoji vzlic vsej ljubezni neko zelo zemeljsko čustvo, kritika osebe svojega druga. Kako more ohraniti ljubezen svoj sijaj in vonj, če so se izrekle hude, morda celo grde besede? Pride odpuščanje in sprava, vse se zdi spet tako, kakor je bilo prej, toda to je napačen sklep. Gotovo lahko prinese ljubezen še mnogo lepih ur, ampak ni več mogoče nazaj priklicati njene sladkosti in toplote. Ivar je mogoče v začetku, bi moralo biti ven-
dar mogoče tudi pozneje! Zakaj moramo vse izgovoriti? Zakaj reči vse ravno osebi, ki jo ljubimo? Saj tujim ljudem tudi ne povemo v hipnem razvnetju, kar mislimo o njih in kar bi hoteli imeti drugače! Prizadevamo si, da bi ostali vljudni. Če se mnenja in nazori res zelo razlikujejo, ali se moramo zaradi tega prepirati? Ali ne moremo prav tako. kakor v začetku, misliti na to. da nočemo drugemu prizadejati bolesti, in počakati primernega trenutka, ko bomo lahko z razumom in dobroto vse izravnali? In če se v svojih nazorih ne moremo zedi-niti, ali naj ne pustimo drugemu pravice, da ohrani svoj nazor zase? Zapomnite si, žene: «Prepir ne popravlja, prepir razdira.«
K poslednjim spadajo tudi one cvetlice, ki bi jih lahko imenovale, če bi jih hotele samostojno opredeliti, cvetlice za našo delovno sobo. To so tiste trdožive rastlinice, ki lepo uspevajo v suhem, vročem in neredko celo od tobaka zadimljenem zraku pisarn. Cvetlice za našo pisarno! Kaj ne zveni to nekako posebno prijetno? Prelepa je že sama misel, da ne bomo same v pisarni, kamor tako redkokdaj posije sonce. Cvetlica v lončku na naši delovni mizi nas bo razveseljevala in vedrila. Dan za dnem nas bo ta ljuba rastlinica iznova veselo presenetila. To bo nov brstič, listič, ki se je čez noč odprl, cvefni popek, o katerem se nam dozdeva, da zori in se razcveta pred našimi očmi. To so sončni drobci sreče, v katerih pozabljamo na enoličnost našega poslovnega življenja.
«Moja centifoiija (bilbergia nutanus) bo kmalu cvela,» pripoveduje doma svoji družini pisarniški predstojnik. Oči se mu svetijo, kakor da je v loteriji zadel kup tisočakov. Kakšno veselje zaradi drobne cvetke, ki jo ima v svoji pisarni in bo prvič vzcvela! Človek bi ne prisodil temu po-starnemu uradniku, ki se včasih pošteno razkriči nad podrejenimi, tolikšne in iako nežne ljubezni do cvetlic. Zapomnil si je celo ime svoje cvetlice, čeprav včasih niti preprostega jegliča ni razlikoval od gera-nije.
Pri negovanju teh rastlinic spoznavamo njihove življenjske zahteve in potrebe. Uradnica je dobila od svoje tovarišice majhen podtaknjenec, ki se je v cvetličnem lončku v delovni sobi prav dobro počutil. Ob skrbni negi se je krepko razrasel in razvil v vitek lipov grmič, ki s svojim bujnim zelenjem oživlja vse okno dekletove delovne sobe. S tem je bila izdana skrivnost sobne lipe: v nežni mladosti se mora privaditi svoji okolici in izvirati mora od rastline, ki je tudi rasla v sobi.
Pisarniški tajnik N. N. nese svojo ljubljenko, sobno zeleni ko s seboj v urad, ker doma ni uspevala.
Strokovnjaki, ki se bavijo z rastlinoznan-stvom, so razporedili cvetlice v nešteto vrst, o katerih pa mi, preprosti ljubitelji cvetlic, nimamo nifi pojma. Mi razlikujemo gozdne, poljske, vrtne in sobne cvetlice.
Naše zelene prijateljice ljubijo snago, zato jim moramo od časa do časa privoščiti takšnole kopel. Seveda pa mora biti vodovodna pipa zaprta, ker bi premrzla voda rastlinam škodovala. Rastlina v vodovodnem lijaku na levi je zelena lilija.
Takšna je sobna zelenika.
Seveda pa ne moremo vseh rastlin privaditi sobi. Nekatere ne morejo živeti drugje, kakor na prostem, da se lahen vetrič poigrava z njihovimi lističi, ki jih napajata rosa in dež. Druge zopet ne morejo pogrešati enakomerno vlažnega in toplega ozračja v rastlinjaku. Takšnih rastlin ne moremo gojiti v delovni sobi, ker bi v suhem, pretoplem, zadimljenem zraku v bednem životarjenju polagoma žalostno poginile. Saj imamo celo vrsto rastlin, ki so tako rekoč preizkušene za rast in uspevanje v delovni sobi. Takšne vztrajne listnate rastline so: travica s Cipra (Zyperngras — Cyperus), aspidistra ter krilata praprot (Pteris). Izmed cvetočih sobnih rasllin so pa za delovno sobo najbolj zanesljive in skromne: bromelija (Šved.. Alons Bromel), sobna zelenika (Tradescatia), sobna lipa (tilia), sobni hmelj (humulus japanicus), zelena lilija (chloio phytum), pasja vijolica in volčji mleček (mlečni kaktus — euphor-bia).
Sobni hmelj, nova ustvaritev naših gojife-Ijev cvetlic. Ta rastlina cvefe zelo dolgo, sicer pa /e prav skromna: ljubi svetlobo in primerno loplo'o. Za delovno sobo je zelo primerna.
Vedno žejna je krilata praprot. Najbolje se počuti v rahli zemlji in ne mara prevelike toplote, kakor tudi ne prepogostega pre-sajev on/a.
Toploto in vlago ljubijo bromelije. Za skrbno nego nas poplačajo s krasnimi velikimi svetlordečimi cveti, ki nas bodo razveseljevali cele tedne.
Med dvojno okno spadajo jegliči (pri-mule), azaleje, planinske vijolice in vedno cvetoče begonije. Te cvetlice se bolje počutijo med oknom, kakor pa v suhem in" zatohlem zraku delovne sobe. Izberemo pa le majhne mlade rastline, ki bodo v majhnem lončku med oknom lahko lepo uspevale.
Seveda cvetličnih lončkov, ki jih imamo v svoji delovni sobi, ne smemo uporabljati za pepelnike. Rastlini sicer ne škoduje, če kdaj otresemo malo cigaretnega pepela v lonček, saj pepel rast celo krepi in pospešuje, vendar nam pa že ljubezen in spoštovanje do zelene prijateljice zabranjuje, da bi njeno hišico — lonček izpremenili v smetišče in odlagališče za cigaretne ogorke in vžigalice. Rastlino zalivamo s čisto, nekoliko postano vodo, ne pa morda z ostanki čaja ali z vodo, s katero smo izmili kozarce od vina ali piva in je ne vemo kam drugam izliti. Če bi tako negovale svojo
Begonija gospoda N. N. se je v rastlinski «b olnici« na pisalni mizi v uradu kmalu okrepila in se lepo razrasla in razcveta v veselje svojemu gospodarju.
prijateljico, bi nam vrnila «milo za drago«; izgubila bi veselje do življenja, začela bi hirati in bi poginila. Zato jo moramo negovati z ljubeznijo in skrbnostjo, kakor zasluži. In negovati jo moramo me same, kakor smo navajene in kakor vemo, da rastlini najbolj prija. Le tako bo tudi tisti čas, ki ga bomo preživele v delovni sobi po zaslugi naših zelenih prijateljic, izpolnjen z vedrim, sončnim veseljem.
Tudi zelo skromnim rastlinam, kakor je vedno žejna travica s Cipra (cyperus) in toploto ljubeča sansiveria, moramo včasih privoščiti nekaj umetnega gnojila in jim zrahljati prst.
Delo v pisarni nam gre mnogo hitreje od rok v prisotnosti naših vedrih cvetočih prijateljic, katerih vsaka je za nas lep, svetel spominek na tiste, ki so nam jih darovali. Po njih smo tudi cvetke imenovale. Tako imamo na mizi «njegovo cvetiico», ki nam jo je poklonil naš dragi. Poleg «mamine» je «Metkina» rožica, ki nam jo je da.a prijateljica. V tej pisani druščini se res nikoli ne dologčasimo.
RECEPTOV ZA SOLATE

Solate spadajo na jedilnik preprostega, pa tudi boljšega gospodinjstva. Največkrat so solate nekakšno dopolnilo obedov in večerij, ker je večina gospodinj mftenja, da je solata sama na sebi premalo izdatna in nasitljiva. Res bi se zelene solate težko do sitega najedli, našemu telesu pa je prav tako potrebna, kakor kruh, ker mu dovaja druge nepogrešljive snovi. Povedali vam bomo nekaj dobrih receptov za solate, ki so tako nasitljive, da jih lahko daste tudi kot samostojno jed na mizo. Poleg tega pa imajo tudi to prednost, da jih lahko prej pripravimo, kar je zlasti ugodno ob družinskih praznikih, ko ima gospodinja s pripravljanjem drugih jedi dosti opravka in ko rada čimprej konča z delom v kuhinji in prisede k družini. Solate, za katere bomo navedli recepte, polijemo namesto z oljem z okusno in izdatno omako, ki jo pripravimo iz mleka, sira ali jogurta, nekoliko nasekljane čebule, ščepca soli, sladkorja, gorčice, kisa in nasekljanih dišavnih zelišč. Če hočemo to omako pripraviti kakor majonezo, jo zgostimo s podmetom, ki ga razžvrkljamo iz žličke masti, moke in mleka ali vode. Nekaterim solatam dodamo še raznega drobno sesekljanega sočivja.
MAKARONOV A SOLATA.
Makarone skuhamo v slani vodi ter kuhanim prilijeino zajemalko mrzle vode, da se zakrknejo. Nato jih odcedimo, oplaknemo z mrzlo vodo in še tople polijemo z marinaclo ali z majonezo, ki ji dodamo precej raznih drobno sesekljanih zelišč. Makaronovo solato damo na mizo s pečenimi rezinami kolerabic ali zelene, s pečenim krompirjem ali mesom v omaki (guljaž itd).
RIŽEVA SOLATA.
Poljubno množino riža skuhamo v slani vodi tako, da je suh in še zrnat.
Zelena solata je zlasti spomladi nepogrešljiva na jedilniku. Dodamo ji lahko tudi raznih
mladih zelišč, ki jih poljubno sestavimo.
Riževa solata na opraženih kruhovih rezinah, obložena s solato iz korenja. Z a velikonočni obed damo lahko tej solati na kruhovih rezinah obliko jajc.
Nato ga oblijemo z dobro odišavljeno solatno omako ter pustimo, da nekaj časa stoji. Na vrh natresemo svežih sesekljanih zelišč ter serviramo solato v majhnih skledicah ali pa na opečenih kruhovih rezinah.
FIŽOLOVA SOLATA.
Bel fižol namočimo in ga pustimo nekaj ur v vodi, lahko tudi čez noč, nato pa ga v isti vodi, ki smo ji dodale nekoliko jušne zelenjave, do mehkega skuhamo. Med kuhanjem fižola ne smemo mešati, siccr bi ne ostala cela. Nato pripravimo solatno omako, ki ji dodamo nekoliko vode, v kateri se je kuhal fižol, ter jo še toplo zlijemo na gorki fižol. Solato obložimo z rezinica-mi kislih kumaric. To zelo nasitljivo in okusno solato serviramo s pečenim krompirčkom. Enako piipravimo lečno solato.
SOLATA IZ KORENJA.
Korenje operemo, olupimo, spet opc-remo, nato pa ga tenko narežemo ter
V času, ko ni zelene solate in ne druge zelenjave, je korenje v solati najbolj osvežujoča surova hrana, ki jo lahko nudimo svoji družini. Solati lahko primešamo razno zelenjavo, orehe in jabolka.
Fižolova solata s kislimi kumaricami je posebno priporočljiva za tiste, ki naporno delajo, ker je zelo nasitljiva. Pripravimo jo še toplo, da omaka fižol dobro prepoji.
zmešamo s solatno omako, pripravljeno s sirom ali jogurtom. Lahko primešamo tudi nekaj olupljenih in nastrganih jabolk, nekaj sesekljanih zelišč in nastrgane cvetače. Ta surova solata je zelo osvežujoča in boguta vitaminov, /at> naj bo čim večkrat na naši mizi.
SOLATA IZ SUROVE PESE.
Oprano in olupljeno rdečo peso nastrgamo ali narežemo na tenke listke, osolimo, dodamo nekaj nastrganih jabolk, nekoliko nastrgane ali sesekljane čebule, nastrgane redkvice, sladkorja, kisa in z mlekom razredčenega sirčka
ZELENA V SOLATI.
Debelo, zdravo korenino zelene shu-liamo (ne piemehko), olupimo in narežemo na listke ali kocke. Prav tako narežemo kisle kumarice. Zelene naj bosta dve tretjini, kumaric pa ena tretjina. Slednjič dodamo še narezanih jabolk toliko, kolikor je kumaric. Potem polijemo vse s ponarejeno majonezo ali sirovo omako in serviramo.
Solate iz makaronov, rezancev, špagetov ali drugih testenin večina gospodinj najbrž še ne pozna. Pripravite jo za poskušnjo in vaša družina bo zadovoljna. Serviramo jo s so-čivno solato.
KRUTI G RAS C A K
Za Zeleno goro (saj veste, katero mislim), leži prijazna dolinica. Ob nedeljah hodijo izletniki tja, posedajo v udobni gostilni, in otroci se razposajeno igrajo po livadah in tratah. Da, tako je danes tam. Časih pa je bilo vse drugače.
Namesto dolinice so stale tam sive skale. Na vrhu sivih skal je bil grad graščaka Ponočnjaka. Vsi so se ga bali in prosili Boga, da bi izpreobrnil graščakovo neusmiljeno srce. Podnevi je spal, ponoči pa je zajahal iskrega vranca in obiskoval kmete iz sosednjih vasi. Razbijal je po njihovih vratih, jih vlačil iz postelj in jim ukazoval, da so morali ponoči popivati z njim in ga zabavati. Kmetje, ki so ves dan delali na polju, so bili trudni in potrebni spanja. Toda graščak ni poznal izgovorov. Če se mu je hotel kdo upreti, je zgrabil bič in pretepel upornika. Kmetje so ga poznali, zato so rajši takoj ubogali. Morali so osedlati konje in spremljati graščaka na njegovih nočnih pohodih.
V	krčmi so morali kmetje dajati za vino, dokler se ni okrutni graščak upi-janil. Težko zasluženi denar je spravil krčmar v miznico, a ko se je graščak prebudil iz svoje pijanosti, mu je vzel denar in odjahal na grad, kjer je spet prespal ves dan, medtem ko so kmetje v potu svojega obraza delali na polju.
V	sosednji vasi je živela vdova s hčerko Milico. Vdova je bila stara in bolna; Milica ji je stregla vse dni in vse noči. Naposled pa je vdova umrla, in Milica je ostala sama na svetu. Bila je lepa in dobra. Kdor koli jo je poznal, vsak jo je imel rad. Ljudje so pravili, da bolniki ozdrave, samo če jih pogleda. Tako mila in dobra je bila. Pa so prišli kmetje k njej in so ji povedali, kako jih muči in izkorišča okrutni graščak. Milica ni vedela, kaj naj stori, da reši uboge kmete strašnega gospodarja. Šla je v gozd, poklicala škrata Dranata in ga vprašala za svet.
«Pojdi na njegov grad!» ji je dejal škrat Dranat. «Grad je že več stoletij zaklet. Povej graščaku, da ga je zaklela stara čarovnica. Rešiš ga lahko samo s tem, da ga vzameš za moža!»
Milica se je zgrozila. Toda bila je pogumno dekle in je mislila na trpeče ljudi. Šla je na grad in prosila vratarja, naj pokliče graščaka. Vratar je odkimal in dejal:
Milici je utripalo srce kakor še nikoli. Vkljub temu je pogumno dejala:
«Dobro, sama pojdem k njemu!»
Vratar jo je privedel do graščakove spalnice. Milica je tiho odprla vrata, stopila k njegovi postelji in glasno rekla:
«Dober dan, graščak! Prišla sem, da vas izpreobrnem. Podnevi boste morali delati, ponoči pa spati, zakaj drugače se ne boste nikoli rešili stare čarovnice, ki je zaklela vaš rod in grad.»
Graščak se je tako prestrašil, ko je zaslišal te besede, da je pozabil razsajati. A ko je pogledal proti oknu in videl, da sije zunaj sonce, ki ga že "tako dolgo ni videl, je veselo zaklical:
«Dobro, poslušal te bom, če postaneš moja žena!«
Milica je spet pomislila na siromašne kmete in zatrla grozo,.ki je vstajala v nji ob pogledu na zaripli gra-ščakov obraz.
Graščak je takoj določil dan poroke. Na svatbo je povabil vse kmete in znance. A ko je napočil dan poroke, je graščaka zadela kap; našli so ga mrtvega v postelji. Milica je bila
najprej strašno vesela, a spomnila se je škrata Dranata, ki ji je bil rekel, da mora poročiti graščaka, če hoče rešiti njegovo dušo. Sama ni vedela, kaj naj stori, in v zmedi je glasno vzdih-nila: «Moj Bog, pomagaj mi!«
V naslednjem trenutku se je stresla zemlja. Sive skale so se pogreznile in namesto njih so se pokazali zeleni travniki in smrekovi gozdiči. Milica je stala kakor vkopana. Tedaj pa je za-čula za seboj znan glas:
«Bog se te je usmilil, Milica! Gra-ščakova duša je rešena, in zemlja je pokopala še njegov grad, da ne bo več spomina nanj.»
Ko se je Milica obrnila, je zagledala škrata Dranata. Vsa vesela se mu je zahvalila in ga prisrčno objela. Tisti mah pa se je škrat izpremenil v zalega viteza. Prijel je Milico za roko iu ji dejal:
«Glej, tudi mene je zaklela hudobna čarovnica, in zdaj sem rešen, ker si me objela. Pojdi z menoj in postani moja žena!«
Milica je rada privolila. Slavili so svatbo tri dni in tri noči. Vsi ljudje so molili za njuno srečo. Nihče se ni več spomnil okrutnega graščaka. Kmetje so odslej živeli spet srečno in mirno kakor nekdaj.
Uha^L otho.d!
/
Včasih listam po mladinskih listih in povsod vidim polno Vaših spisov, v katerih popisujete svoje življenje, svoje načrte za bodočnost, in še mnogo takih stvari, ki so važne za mladega človeka. Le pri nas se nikoli nihče ne oglasi, čeprav sem prepričana, da imate tudi Vi svoje doživljaje in velike načrte. Ne vem, kaj je tega krivo, morda to, da sem Vas premalo lepo vabila k pisanju, morda to, da se Vam ne ljubi pisati in se rajši igrate ali pa čitate lepe knjige. Skratka, nikoli se ne oglasite, in temu bo zdaj treba napraviti konec! Dokažite, da znate tudi Vi sestavljati lepe spise, da tudi v Vas tiči pisateljska žilica, kakor pri vseh drugih otrocih na svetu.
Pa boste rekli, da ne veste, kaj bi pisali! Vem, težko je kar tako sesti k papirju in napisati zgodbo ter si sam izmisliti naslov, saj znajo to komaj največji pisatelji; zato pa Vam bom pomagala in Vam povedala, o čem mi pišite!
Zdaj se je spet začela šola in z njo tudi vse male in velike skrbi, učenje, naloge, vse to, kar jemlje malemu človeku čas za zabave in ga pripravlja na resno pot v življenje. Toda v šoli se ne dogajajo same strahote, temveč se včasih doživi tudi kaj veselega in zabavnega, kar nam ostane še dolgo v spominu. Vidite, take stvari mi napišite! Če ste ga v šoli kaj polomili, ali če je kdo drug kaj smešnega povedal, pa tudi to, če ste se kdaj na kakršen koli način ognili slabemu redu. Saj bo to vse ostalo med nami in ne bo nihče zvedel za Vaše male goljufije.
Torej !e pogumno na delo in brž se oglasite, da boste tudi Vi dokazali, kaj zmorejo Vaše pametne glavice! Najbolj smešni in najzanimivejši spisi bodo objavljeni v listu. Tako bo Vaše ime ovekovečeno na najčastnejšem mestu!

jnriEZEK in sestrica
Pri starem očetu.
Trije bratci so pri starem očetu na počitnicah. Drug za drugim se hvalijo:
«Stari oče, jaz sem prvi v risanju!«
«Jaz pa v računstvu!«
In najmlajši se brž pobaha:
«]az, stari oče, sem pa vselej prvi iz šole zunaj!«
Študiranje.
Oče: «l'voje študiranje me veliko stane.«
Sin: «In pri tem sem še eden tistih, ki najmanj študirajo!«
Uganka štev. 10
Magični kvadrat.
Zadnjič sta Janezek in mamica pel jala Špelco na sprehod. Špelca je mirno ležala v vozičku in s svojimi temnimi očmi radovedno ogledovala zdaj mamo, zdaj Janezka, ki sta si složno delila delo in z združenimi močmi porivala voziček. Janezek je bil na svojo sestrico silno ponosen,
Vodoravno: t. ribje jajčece, 2. ime gore, 3. živali, ki imajo škrge, 4. beseda na koncu očenaša.
Mišljenje dobrih gospodinj
počasi, toda zanesljivo krči pot vsem dobrim rečem v gospodinjstvu. Tako je bilo tudi s Kneippovo sladno kavo, ki je zaradi izrednega okusa, redilnosti in izdatnosti postala po pol stoletja naj-priljubljenejši vsakdanji zajtrk in ju-žina milijonov ljudi. Pri Kncippovi sladni kavi se zato lahko po pravici reče, da njena tradicija jamči za kakovost.
Zeiss Ikon
,Med smehom in jokom"
Deček pri vodi
in v svoji veliki bratovski ljubezni bi je ne zamenjal za nobeno, še tako lepo igračo na svetu.
Pa ti pride nasproti Špelina botra, prijazna stara gospa, s porednim smehljajem in z dobro besedo. Janezek jo je imel prejšnje čase zelo rad, tokrat pa se mu je nad vse na svetu zamerila.
Ustavila je voziček, se sklonila nad svojo krščenko in se poigrala z njo. Potem pa se je obrnila k Janezku in mu rekla:
«Joj, Janezek, kako srčkana je tale tvoja sestrica!^ ■
Janezku se je obraz od veselja razširil v prijazen smehljaj in oči
so se mu kar zasvetile od velikega ponosa. Ko pa je še naprej poslušal botrino govorjenje, ga je smeh nenadno minil, usta je stisnil v šobo, oči so se preplašeno zazrle vanjo. Kaj, ali mar misli resno svoje besede, ko ga sprašuje, če ji proda Špelco?
«Glej, Janezek,» mu je rekla, «pri nas doma nimamo nobene take punčke, da bi nas zabavala in nam delala kratek čas, ti pa, vem, da si dober fant in mi privoščiš Tnalo zabave. Zato jo bom kar odpeljala, saj se ji bo tudi pri nas dobro godilo.»
In že je pograbila voziček in ga pričela potiskati pred seboj. Janez-. kov obraz se je nevarno nakremžil na jok in, ko je videl, da botra svoje besede resno misli, so se mu po ličkih usule debele solze. Iz obupa je na ves glas zajokal. Tega se je pa botra vendar ustrašila. Vrnila je Špelco v Janezkovo varstvo, toda njegove ljubezni si ni priborila nikoli več. Od takrat se je Janezek vedno v velikem loku izogibal in ima sploh vse take starejše gospe za svoje največje sovražnice.
Sobica n.aILo.fyGL
V	tretjem razredu ljudske šole so pisali šolsko nalogo. Štirideset učenih glavic se je nagnilo nad klopi, štirideset pridnih rok je hitelo po šolskih tablicah in zapisovalo svoje znanje. Le enainštirideseta glavica je prestrašeno pogledovala po razredu in s solznimi očmi iskala pomoči. Nje lastnik je bil mali Bojan, ki ga je včerajšnji sončni jesenski popoldan speljal v svoje jasno naročje in ga odtrgal od knjig. Sosedovi otroci so se namreč zmenili, da pojdejo v gozd nabirat kostanj. S seboj so povabili tudi Bojana, ki je daleč naokrog slovel za spretnega plezalca, se kakor Tarzan smukal po vejah in stresal sladki sadež pobiračem na glavo.
Bojan je ravno pripravljal knjige in hotel pričeti z učenjem, ko so prišli sosedovi s svojim zapeljivim načrtom. Čeprav je bil Bojan sicer priden učenec, se tokrat vendar ni mogel upreti izkušnjavi. Popihal jo je s tovariši v gozd. Mami, ki ga je mimogrede opazila iz kuhinje in ga vprašala, kaj bo z učenjem, je odgovoril, da že skoraj vse zna, drugo pa se bo naučil zvečer, ko se bo vrnil domov. Kaj je to «skoraj vse» in kaj je «drugo», si pa uboga mama lahko samo mislila. Kajti ko mu je hotela natančneje izprašati vest, je bil Bojan že za vrtno ograjo.
V	gozdu je bilo sijaaajno. Bojan je natresel toliko kostanja, da so ga komaj prinesli domov. Pri tem se je seveda tako zamudil, da je bila že trdna noč, ko je pridni učenček sedel k večerji in si tolažil svojo lakoto. Mimogrede je malo pomislil na učenje, toda ko je pospravil goro žgan-cev, ki mu jih je dobra mama na debelo zabelila, ga je prevzel tak spanec, da je imel komaj še toliko moči, da je zlezel v posteljo. Celo umiti se je pozabil.
Drugi dan pa je prišla pokora. Še preden se je dodobra zbudil, se je v njegovem srcu že oglasil črv kesanja, in njegova glavica je zaman iskala načrte, ki bi ga rešili iz zagate. Sprva se je sicer mislil napraviti bolnega, potem pa se je spomil grenkih zdravil, ki mu jih je mama v takih primerih zlivala v usta. Zato se je rajši vdal v nejasno usodo, samo da se je rešil maminih budnih oči. Pomolil je še k angelu varuhu, potem pa odšel hrabro v boj!
V	šoli se je strah pred nalogo še povečal. Ko pa je zazvonilo in je učitelj stopil v razred, se ga je polotila neznanska odločnost in volja. Sklenil je, da se bo boril do poslednjih moči. Ko je zvedel naslov naloge, je videl, da s svojim znanjem ne bo prav nič dosegel. Pričel se je ozirati po razredu in s prosečimi očmi gledal sošolce, ki so nemoteno pisali in se niso menili za njegov obup. Učitelj ga je že dvakrat oši-nil s strogim pogledom, tako da je moral opustiti to brezuspešno početje in poizkusiti svojo srečo drugod.
«Človek si mora sam pomagati,» si je rekel po filozofskem premisleku, segel pre-
vidno pod klop ter privlekel knjigo na dan. Položil si jo je na kolena in pričel previdno listati po njej. Toda to ni bilo tako lahko, kakor si je bil mislil. Listi so šusteli in šumeli pri vsakem še tako previdnem obratu, loko da se mu je zdelo, da so vse oči uprle vanj in ga sprašujejo, kaj počne. Razen tega mu je še srce tako tolklo, da je gotovo odmevalo po vsem razredu prav do katedra, kjer je stražil gospod učitelj.
Bojan je bil že ves potan od strahu in napora. Slednjič se mu je vendar posrečilo, da je odprl knjigo na pravi strani. Pričel je pisati. Prav takrat pa je v zvoniku udarila ura in Bojan je z grozo dognal, da bo čez deset minut že zvonilo. Črke, ki so bile v začetku še kolikor toliko lepe, so se zdaj spremenile v nečitljive kavke; roka se mu je tresla kakor pijancu. S strahom se je
pokrižal in izmolil vročo molitvico k angelu varuhu, naj mu vendar še danes stoji na strani in mu pomaga pri goljufiji.
In glej! Molitev je bila uslišana, roka se mu je umirila, učitelj se je bil prav takrat nekam zamaknil, da ni nič opazil, kako Je Bojanov pogled kar naprej uhajal pod klop. Ravno ob zvonjenju je srečno dokončal svoje težko delo. Ves olajšan in samozavesten je oddal nalogo.
Toda angela varuha in njegove pomoči ni pozabil. Dinar, ki ga je dobil od strica za dober red v nalogi, je podaril beraču, v srcu pa je sklenil, da ne bo šel nikoli več nepripravljen v šolo.
Tudi vam, dragi šolarji, svetujem tako. Kajti goljufija se le redkokdaj obnese, pa tudi angel varuh ni zmerom pripravljen, sodelovati pri njej.
«Dober učenec.»
Higiena nog
Zdrave, negovane noge so zmerom lepe. Ali so malo predebele ali prevelike, ni tako važno. Lepo in prožno hojo ima lahko tista ženska, ki ima zdrave noge.
Predvsem mora gospodinja malo bolj čuvati svoje noge. Domač pregovor pravi: «Kdor nima v glavi, ima v petah!» In kolikokrat mora gospodinja zaradi raztresenosti ali pozabljivosti napraviti mnogo nepotrebnih korakov. Kadar gremo v mesto nakupovat, si že doma napišimo na listek vse, kar potrebujemo, da nam ne bo treba še v drugič ali tretjič z doma. Gospodinjsko delo si uredimo tako, da čim bolj varujemo noge. Gospodinja! Ali si res prepričana, da bo perilo slabše zlikano, če ga sede zlikaš? Ali bo krompir manj okusen, če ga sede olupiš? Ali bo posoda manj čista, če jo sede umi-ješ? Ne, nikakor ne! Privadi se torej večino gospodinjskih del opravljati sede! Blagodejni učinek se bo kmalu pokazal. Noge zvečer ne bodo več tako nabrekle, podplati te ne bodo več pekli, mišičevje v mečah in stegnih te ne bo več tako bolelo!
Bolnim in občutljivim nogam privoščimo- primerno nego. Vsak večer si umijmo noge. Okopljimo jih najprej v topli vodi, potem jih pa vtaknimo še za dve minuti v mrzlo ali vsaj ohlajeno vodo. Izvrstni dodatki k nožni kopeli so: kis, sol (morska ali živinska), boraks, odcedek hrastove skorje ali kamiličnega čaja. V drogerijah dobimo tudi razne tablete, ki prav tako poživljajo. Po kopeli si noge dobro obrišimo s frotirko ali pa z raskavo platneno brisačo. Potlej natrimo noge z alkoholom. Masirajmo jih od spodaj navzgor do kolen. Ko ležemo, jih podložimo z blazino, tako da ležijo za kakih 20 cm više kakor drugo telo.
Ženska, ki jo bolijo noge, pa ne ve zakaj, naj gre k zdravniku, najbolje k ortopedu. Morda ima ploščato nogo ali kako drugo napako, ki se da odpraviti s primernim vložkom. Galoš in snežk ne smemo imeti ves dan na nogah, ker ne propuščajo zraka. Noga se spoti, nabrekne in se hitro utrudi. Potne noge zdravimo s kopelmi, ki jim dodamo obilo kisa. Razen tega si večkrat natrimo noge s špiritom in na-sujmo med prste riževe moke ali pa navadnega otroškega pudra. Noge si moramo v tem primeru vsak dan po dvakrat okopati, nogavice pa vsak dan menjati.
Ženska, ki nosi pravilno obutev, ne premajhno in ne preveliko, in ki ne izpostavlja nog prevelikemu naporu, ima zmerom zdrave noge in prožno
hojo. Obtiščanci in kurja očesa so samo posledica nepravilne obutve.
Poklicne žene, ki morajo biti ves dan na nogah, na primer natakarice, prodajalke, asistentke itd., naj po dvakrat na dan premenjajo obutev.
fcPOTlC^Sf
Ali imaš velike znojnice v polti?
Vsaka ženska si želi imeti lepo polt, kar je čisto razumljivo. Naj ima obraz še tako čedne poteze, vendar se ne uveljavlja, ako polt ni lepa. Nasprotno pa je prikupen, četudi nima lepih potez, samo da je polt čista, gladka in negovana. Zato skrbimo za svojo polt.
Polt z majhnimi znojnicami prav lahko negujemo. Vsaka krema ji pri-ja, puder lahko lepo nanesemo na obraz, ne da bi bil viden, samo gube okoli oči in na čelu moramo bolj skrbno negovati. Zvečer, ko si očistimo kožo, namažemo okoli oči in po čelu mastno kremo ali pa mandljevo olje, da se koža čez noč napije in napne. S tem preprečujemo gube.
Polt z velikimi znojnicami pa potrebuje veliko več nege. Puder, krema in vsaka nesnaga se hitro nabere v razširjenih znojnicah, zajedalci se sproti delajo, zamaščene znojnice pa povzročajo mozolje in nelepa rdečka-
IfHfHž
Dobro vzgojen človek je zmerom vljuden in prijazen
Neki pametnjak je nekoč dejal: «Ni vsaka ženska dama, ki nosi klobuk.» S tem je hotel reči, da ni dovolj, če se ženska lepo in dragoceno oblači, da se ji pravi dama. Zunanjost je pri tem veliko manj važna, kakor srčna kultura. Prava dama je zmerom vljudna in prijazna. Gotovo pa ste že kdaj videli v življenju gospe, ki se rade imenujejo dame, pa pri vsaki priložnosti prav prostaško kričijo nad služkinjo, zadir-čno odgovarjajo možu, kaznujejo vpričo tujih ljudi svoje otroke, neprijazno odgovarjajo ljudem, kadar so slabe volje. Take gospe niso dame.
Osnova dobrega vedenja je premagovanje samega sebe, obvladanje živcev in trenutnega duševnega razpoloženja. Kadar ima gospodinja največ dela, na primer pred obedom, je navadno na-taknjena in zamišljena v delo. Dobro vzgojena gospodinja bo tudi takrat prijazno odgovarjala služkinji in otrokom in prijazno pozdravila moža, ko se vrne z dela domov. Na žalost pa slišimo
sta vnetja. V drogerijah in kozmetičnih salonih dobimo proti razširjenim znojnicam razna mazila in tekočine, ki pa so drage in si jih ne more vsaka privoščiti. Povemo vam uspešno sredstvo, ki je poceni. Zjutraj, ko smo si že dobro očistili obraz in ga splak-nili z mrzlo vodo, si mokri obraz natrimo z navadnim galunom. V droge-riji kupimo kos galuna, ki ne stane več ko 3 din, in potegnimo z njim po mokrem, očiščenem obrazu. Obraza tudi še zdaj ne obrišimo z brisačo, temveč počakajmo, da ga zrak sam malo osuši, vendar ne dodobra. Polt mora biti še vlažna, ko jo natiramo s suho dnevno kremo. Nos in kožo pod očmi, kjer so lojnice najbolj razširjene, natrimo samo rahlo s suho dnevno kremo, da ne zamašimo z njo razširjenih znojnic. Ko se je obraz docela posušil, ga napudrajmo. Vse to je zelo preprosto, a učinkovito. Če boste kakih štirinajst dni redno uporabljale galun, boste navdušene nad uspehom. Galun počasi stisne znojnice, ki postanejo po redni negi čisto neznatne in nevidne.
Mnogo koristnega o razširjenih znojnicah najdete tudi v knjigi «Kako naj se žena neguje«. Knjigo je izdala naša založba leta 1938. Nekaj izvodov imamo še na zalogi. Preberite jo skrbno in delajte po njenih navodilih, ki so preizkušena. V njej boste našli vse, kar potrebujete, da si pridobite lepo, gladko polt, ki daje mladosten videz.	(zž.)
v tem času iz premnogih ženskih ust takšne vzklike: «Pusti me zdaj pri mi-ru!» — «Kaj mi hodiš zmerom pod noge!» — «Neroda nerodna, ali ne vidite, kje je žicab Itd. itd. V tem primeru je treba premagati samo sebe. Poizkusite! Namesto zadirčno, odgovorite mirno in prijazno! Delo vam bo šlo kljub temu od rok, a vaši najbližji vam bodo hvaležni za vsak prijazen pogled in vsako vljudno besedo. Možu se bo obraz razjasnil, dobre volje bo sedel za mizo, in služkinja se bo z večjo vnemo popri-jela dela. Ognili se bomo mnogim domačim prepirom in zakonskim prizorom, če bomo znali brzdati živčnost. Tudi otroke moramo že zgodaj navajati k temu, da premagujejo svojo slabo voljo in da zatajujejo v sebi izbruhe nagle jeze.
Če opazujete svojo okolico, boste videli, da imajo nekaterega človeka vsi ljudje radi, drug pa, ki je morda v odličnejšem položaju in zmerom lepo napravljen, ne najde simpatij v družbi. Oglejte si pozorno takšnega človeka, ki je povsod priljubljen, in spoznali boste, da ga imajo ljudje radi zato, ker je zmerom prijazen in vljuden. Ljudje smo že tako ustvarjeni, da nam je nasmejan obraz ljubši, kakor obraz nasajenega človeka.
Ina Slokanova:
Jljena 4lcii\mo4t
(Nadaljevanje)
Včasih, ko je tako zdvomila nad samo seboj, jo je potolažil Pavlic. On je zdaj tako daleč! Kako naj se potolaži sama. Z angelsko potrpežljivostjo je stregla Almi. S tem se ji je hotela vsaj malo oddolžiti za krivico, katero ji je prizadela. Postajala je nervozna in čudno razburjena. Večkrat jo je oMla slutnja, kakor da se mora vsak čas nekaj zgoditi, nekaj hudega. V nočeh so jo mučile hudte sanje. Vsa vročična se je premetavala po postelji in ječala v spanju. Ko se je zbudila, jo je obšel strah pred temo, ki se je dušeče zgrinjala krog nje. Začela je moliti. Molila je vroče in iskreno, kakor je molila v svojih otroških letih. Molila je kakor otrok, ki je storil velik greh in se iz vsega srca kesa. Molila je, molila, toda mora, ki je tako neusmiljeno tlačila njeno ubogo srce, ni hotela popustiti.
Vsem tem težavam se je kmalu pridružila še ena: vse jedi so se ji zagnusile. Vse tisto, kar je včasih najrajši jedla, se ji je tako priskutilo, da jo je že pri pogledu na takšne jedi obšla slabost. Zato je večino jedi skrivaj metala proč.
Sprva je pripisovala vzrok tega svojega čudnega stanja spremembi zraka in hrane, dokler ni končno z nepopisno grozo spoznala, da je zanosila. Spomnila se je, da ji je nekoč Minca, ko sta bili pol dorasli, zaupala veliko skrivnost, da bo prišla k sosedovim kmalu štorklja, ker je Marjanci neprestano slabo. In štorklja je potem res prišla. V začetku svojega razmerja z gospodarjem se je tudi sama tega bala. Povedala mu je, toda Pavlic jo je potolažil, naj bo brez skrbi, naj mu zaupa. To se lahko zgodi samo tistim, ki tako hočejo. In Lenka mu je zaupala.
Zdaj pa se je zgodilo. Pred tem groznim dejstvom so vse njene misli otrpnile. Nobenega izhoda ni vedela. Vsa njena bodočnost se je zgostila v črno temo, iz katere se je zdaj pa zdaj izluščila materina podoba: žalostno lepi obraz mlade žene, ki je revna in zapuščena rodila in umrla v hlevu.
«0 Jezus,» je jokala in vroče molila v nočeh, «daj, da bi ne bilo res, ali pa naj umrjem, takoj naj umrjemb
Od neprespanih noči, trpljenja in slabosti je bila tako medla, da je z največjo težavo stregla in oskrbovala svojo gospodinjo. Z vso silo se je premagovala, saj se je tako strašno bala, da bi gospodinja ne opazila. Ob nedeljah se je pripeljal Pavlič na obisk. Njegovi pogledi so skrivaj iskali njene oči. Iskal je priložnost, da bi ji mogel na samem reči nekaj dobrih, ljubečih besed. Toda ona se mu je nalašč izmikala. Opazil je to in si ni vedel prav razložiti vzroka. Opazil je tudi, da je zelo bleda in shujšana. Najbrž jo žena muči s svojimi sitnostmi, utrujena je in slabe volje, revica, si je mislil. Nekoč je omenil ženi v Len-kini prisotnosti:
«Lenka je pa nekaj slaba videti. Bleda in shujšana se mi zdi.»
Lenki sta nervozno vztrepetala ustna kota. Preble-dela je in povesila glavo. Alma jo je ostro pogledala.
«Res je nekaj medla. Lenka, ali vas kaj boli? Nič mi niste še potožili. Če ste bolni, pojdite k zdravniku, da vas preišče.s-
«Saj mi nič ni,» je hitro rekla Lenka, ne da bi dvignila glavo. Nervozno si je gladila predpasnik. «Malo sem si pokvarila želodec, to je vse,» je dodala.
Toda nekoč, ko je peljala Almo na sprehod v gozdič, jo je obšla takšna slabost, da je skoraj omahnila. Kakor pijana se je opotekla. Pred očmi se ji je zameglilo, in morala se je nasloniti na drevo ob poti, da ni padla. Alma jo je prestrašeno gledala. Sama ji ni mogla pomagati in v bližini ni bilo nikogar, da bi ga lahko poklicala.
Toda slabosti so prešle same. Lenka je čez nekaj časa zmedeno pogledala okrog sebe in se opravičila: «Ne zamerite, gospa, slabo mi je postalo.»
Alma je še vedno trepetala od strahu. V glasu ji je zvenela jeza, ko je rekla: «Lenka, tega ne prenesem več. Tako sem se prestrašila. Takoj me odpeljite nazaj in potem pojdite k zdravniku, da vas temeljito preišče. Tega ne prenesem in ne prenesem več, da bi mi takole med potjo omedlevali. Zdaj me bo spet vso noč bolela glava.»
Odpeljala je gospodinjo v hotel in poslušno odšla k zdravniku. Morala je. Če bi se bila uprla, bi bila Alma kaj zasumila. Tega pa ne sme. Srce ji je močno utripalo, ko je stala v belo opremljeni čakalnici. Zmedeno je iskala v mislih, kaj bo rekla. Da ima pokvarjen želodec. Na mastno pečenko je pila vodo. Zdaj ji je slabo. Od nekdaj ima že slab želodec. Vrata ordi-nacijske sobe so se odprla. Zdravnik jo je povabil, naj vstopi. Potem ji je ponudil stol in jo prosil, naj pove, kaj jo boli. Sedla je in začela zmedeno pripovedovati. Vmes je zardevala in prebledevala. Da, želodec. Od nekdaj ima že slab želodec. Nekaterih jedi sploh ne prenese. Danes je pa povrh še na mastno pečenko pila mrzlo vodo. Potem jo je popoldne obšla slabost, skoraj omedlela je. Zdravnik jo je pozorno poslušal. Potem — Lenka je ves čas trepetala, da ji bo rekel, da se mora sleči, da jo bo preiskal — je sedel in napisal recept. Zapisal ji je neke tablete in čaj, da si izčisti želodec, in potem še neke kapljice, ki preženejo slabost. Končno jo je pogledal skozi naočnike — in njegove oči so se zdele Lenki strašno velike in globoke — in ji rekel, da je pitje mrzle vode na mastno pečenko pač neumnost in da se tako lahko pokvari tudi najbolj zdrav želodec. Tega ne sme več delati.
Lenka je sveto obljubila, se srečno nasmehnila, globoko priklonila in šla. V njej je bilo tako svetlo in lepo, kakor že dolgo ne. Zdravnik ni ničesar zasumil, ni je preiskal, česar se je tako bala. Gospodinja ne bo nič slutila. I-n morda, morda je tudi res vse skupaj samo prazen strah?!
Srečno nasmehljana je stopila v sobo gospodinje. Da, zdravnik jo je preiskal, se je zlagala. Samo pokvarjen želodtec je vsega kriv. Dal ji je zdravila, zdaj bo vse dobro.
«Glejte, da se popravite,» je rekla ostro gospa, «takšne neumnosti in strahu, kakor danes dopoldne, mi ne smete več napraviti.^
Obljubila je. Vzela je tablete in kapljice. V zdraviliški kuhinji je prosila, da so ji kuhali čaj. Vsak večer ga je pila. In končno so ji slabosti res prešle, tudi slast do jedi se ji je povrnila. Morda je pa vse samo prazen strah, se je hotela pregovoriti.. «Ljubi Jezus, daj, da bi bilo tako! Potem, to ti sveto obljubljam, se nikoli več ne pregrešim.» Tako je molila vsak večer, preden je zaspala. Toda ubogi Jezus pač ne more vselej in povsod pomagati. Tako tudi Lenki ni
mogel. Kmalu je fo spoznala. Sledilo je novo trpljenje, bridke, brezupne noči, polne težkih sanj, strah pred bodočnostjo, ki je bila zastrta v nepredirno temo.
Alraa pa se je v zdravilišču. počutila zelo dobro. Nova okolica jo je blagodejno umirila in poživilo. Med zdraviliškimi gosti je imela nekaj znank. Mož je bil daleč. Tako so se tudi njene ljubosumne skrbi oclmeknile od nje. Zdaj, ko je bil tako daleč od lije, je lahko trezneje razmišljala o vsem in je končno spoznala, da je prav za prav zelo dober z njo. Njene skrbi so bile dostikrat neutemeljene. Saj je bil njegov največji greli to, da se je preveč ukvarjal z delom, da se je ves predal svojemu poklicu. In končno, ali mu to more zameriti? Ali more zameriti mlademu, življenja polnemu možu, da se ne tišči vedno doma svoje bolne, ostarele žene?! Saj so tudi znanke imele marsikaj povedati o svojih možeh. In nekatere še veliko hujšega, čeprav so bile zdrave in mlajše.
Ne, Alma se ne sme in ne more pritoževati. Vesela mora biti, da je tako, kakor je. Vesela mora biti, da ji mož nekoč ne poreče: «Draga, tako ne more biti več, saj sama vidiš. Ločiva se!» To bi bilo strašno. Tega bi ne mogla preboleti. Da bi nikoli več ne prišel k njej! Se ji nasmehnil in poljubil roko. Da bi morala živeti in biti odvisna od samih tujih ljudi! Sama, čisto sama! Ne.
Pisala je možu lepo pismo, da se je Pavlič kar začudil in skoraj verjeti ni mogel, da ga je napisala res Alma. Nič stokanja, tarnanja in sumničenja ni bilo v njem. Vedro mu je pisala, da ji v Toplicah izredno ugaja in da se je odločila, če on dovoli, da svoje letovanje podaljša še za d!va meseca, saj zanj najbrž lepo skrbi Ani. Tudi Lenkina bolezen se je zadnji čas izboljšala. Sploh je z vsem kar zadovoljna.
Pavlič ji je seveda dovolil, da še ostane v zdravilišču. Srečen je bil, da je slednjič nekje zadovoljna in srečna. Včasih se je boleče spomnil Lenke. Težko je pogrešal njen vedri smeh in njeno toplo prisotnost. Toda, kadar je prišel v Toplice, se je tako čudno vedla proti njemu, da je ni mogel razumeti. Njena ljubezen se je najbrž ohladila. Morda jb tam spoznala koga drugega, ki ga je izpodrinil. Saj to je nekaj povsem naravnega. Prej ali slej bi se tako moral umakniti drugemu. Človek mora biti pač zadovoljen tudi z majhnim koščkom sreče, če mu življenje ni namenilo velikega. Morda je tudi zanj boljše tako. Zaradi Alme. Saj bi jo do smrti potrlo, če bi zvedela. Uboga Alma! Vzlic vsemu, kar je pretrpel z njo, bi ne mogel prenesti, da bi zaradi njega umrla. Tega ne zasluži. To njeno pismo ga je spet spomnilo na tisto njegovo nekdanjo Almo, vedro, ljubečo, dobro, kakršno je spoznal pred leti kot mlad siromašen študent. Kaj bi bilo zdaj iz njega, da je ni nikoli spoznal? Da ni takrat slučajno prebral listka, nalepljenega na visokih hrastovih vratih, kjer je bilo zapisano, da se v hiši odda sobica dijaku. Na pol otrok je bil še takrat, Alma pa lepo, zrelo dekle. Takrat je imela še mater. Kako bridka je bila tista pot, ko je moral prositi njeno mater, naj počaka za najemnino, ker je izgubil instrukcije. Samo nasmehnila se je dobra gospa, blago in razumevajoče. Nista bili bogati in tudi ne siromašni. Almin pokojni oče je bil vpokojen častnik. Pozneje pa sta nepričakovano podedovali po stricu v Nemčiji hišo, ki sta jo prodali. In mati je izkupiček naložila v hranilnico za Almino doto. Zaljubil se je v Almo, ker mu je bila najbližja v času, ko je začel njegov naravni nagon iskati žensko. Tudi ona ni ostala ravnodušna, in mati je bila zadovoljna.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
a
t c i j a jamči
kak
o v o
——. ^————-——
. . . m ko so bile poskušnje us-pešno končane, je rekel župnik /f Kneipp z zadovoljstvom: „To je prava sladna kava, kakršna je I potrebna človeštvu za dobro I zdravje!" —In dal je svoj podpis.
Hneippova
SLADNA KAVA
Tudi igraje se lahko pomagaš!
Lojzka je dovršila dvorazredno trgovsko šolo, toda niti sanjalo se ji ni, da bo kdaj tako rekoč glavni činitelj v izdelovalnici igrač. Kako se je povzpela do te službe?
Imela je bratranca, upravitelja hiralnice v manjšem mestu. Ker ni mogla dobiti službe, je večkrat preživljala po cele mesece pri njem. Bratranec je imel sinka Janezka, ki je bil precej nemiren dečko treh let in je hotel v svojo zabavo zmeraj kaj novega. Lojzka se je rada zabavala z njim, in dečkovi starši so ji bili zelo hvaležni, da se je ukvarjala s sitnim Janezkom.
Lojzkin bratranec je bil kajpak v malem mestu kot upravitelj hiralnice oseba, ki je nekaj pomenila. Obiskovale so ga pogosto osebnosti, ki so denarno dokaj pomenile: trgovci, lastniki treh precej znatnih tovarn, uradniki in tako dalje. Ravno slaba stran bratranca in njegove žene, ki sta bila oba zaljubljena v svojega nadobudnega Janezka in sta zaradi tega veliko grešila zoper pravila dobre družbe, je Lojzki pripomogla do dobre službe. Janezek je namreč moral biti vedno
raven, če je prišel v hišo obisk. In tako sta prišla lepega poletnega dne obiskat gospoda upravitelja gospa in gospod N., ki sta imela v mestecu že skoraj tovarno igrač. Sedeli so na vrtu, in Janezka seveda ni smelo manjkati. Sitnaril je in se hotel zabavati.
«Teta, dajva sezidati hišo!« je silil v Lojzko.
Kako naj uboga Lojzka ugodi tej želji? Pa je bila iznajdljiva. Na mizi je ležal časopis. Zganila je kos časopisa in napravila iz njega štiri stene. Potem je naredila iz papirja nekako čelado, kakor jih delajo otroci, kadar se gredo vojake. In to je poveznila na tiste štiri stene — bila je streha.
«Zdaj pa še vrt, teta!«
In spet je iz papirja naredila ograjo. Ampak na vrtu tudi kaj raste! Lojzka je začela iz papirja mečkati nekaj cvetlicam in rastlinam podobnega in je postavljala med vrtno ograjo.
Vsakemu je moralo priti na misel, da ima to dekle smisel za igrače. In res! Tudi «gospod tovarnar« je to opazil. — Takšna moč bi v njegovem podjetju ne bila odveč!
In medtem ko se je sitni Janezek zabaval s tetino hišo in vrtom, se je
družba pogovarjala o resnih stvareh, o Lojzki, ki bi se lahko dobro uveljavila pri izdelovanju igrač itd.
Posledica je bila, da je brezposelna Lojzka dobila nameščenje v tovarni za igrače, kjer je danes poslovodja z dobro plačo in se odlično uveljavlja tudi kot umetnica, ki ustvarja predloge za razne igrače.
Sobna slikarica
Pri nas je ta poklic pri ženskah nepoznan, dočim se mu v inozemstvu posveča precej žensk. Tako imajo na primer v Brnu in Pragi posebne oddelke za to na obrtnih šolah, in sicer v Brnu na «Šoli umetniških obrti«, v Pragi pa na «Umetniško obrtni šoli«.
Najvažnejše delo sobnih slikarjev in slikaric je ostrgovanje sten, snaženje
stropov in sten, popravljanje, beljenje, lakiranje, slikanje sobnih sten in stropov. Pozimi, ko ni pravega dela, si pripravlja slikar(ica) šablone po lastnih ali tujih vzorcih, jili riše in izrezuje.
Za ta poklic je potrebno trdno zdravje dihal, pri dekletih močna telesna konstitucija in okretnost (pri delu na lestvi), zdrave noge in roke.
Za ta poklic niso tiste osebe, ki so nagnjene k tuberkulozi, revmatizmu in prehlajenju, osebe, ki imajo srčno hibo, kilo, ploske noge, krčne žile ali ki so vrtoglave, božjastne, nervozne in slepe za barve.
Dalje so za to potrebne sigurne in spretne roke, okus, smisel za somer-nost, za lepo, čisto delo in sestavljanje barv.
Dobro je, če ste risarsko nadarjeni, vsekakor pa morate biti vestni, potrpežljivi in vztrajni.
Seveda je za dekleta primerna bolj umetniška plat tega poklica (risanje vzorcev in izrezovanje šablon), kakor pa izvrševanje obrti.
/flt&zttu naAoInidt it vtoLvm vit u^vde vialivn vptmivicm za. jtizhio vioi^oeviivit, /flcetjo uvidtti, da. iwi(wwo z vpvmivijeita-vbjtm o dda ivi	/foiti vit v^alnjo z<xba.j vtvida^
n^tvia ivi dom" vit podražiti vm^lviivic, et-ptov jt eevioi papirja It tvih>i&t viijoi kaboh, vojvio. 'jČa.tt ji& poviMVib ^odmo: viihah, vioim vit dti&jtt	ivi ddoi. /fla&azite
z&^oidlt vM^eviim. ^P^oiivno /
Ogl. reg. pod S. B. 1318 od 15. ZH. 1938
pri glavobolu ■
M. Werner:
=poqtnjc£ doma_
«Zbogom, ljuba žena! Na svidenje, otroci! — Ne, nisem se premislil. Ostanem doma, hočem imeti slednjič nekaj miru. Nič ne skrbi, vse bo v redu! Ko vas ne bo doma, bom v štirinajstih dneh toliko spisal, kolikor bi v vaši družbi komaj v pol leta. Torej srečno pot!»
Odšel sem domov. — Zunaj že nekdo zvoni. Tečem k hišnim vratom.
Dobro jutro! — Ali bi potrebovali...? — Ne, hvala. Britvic ne rabim. V bližnjih dveh tednih se sploli ne bom bril. Zbogom! — In spet sem stekel v prvo nadstropje v svojo delavnico. Kje sem že ostal? Aha! «Počitnice doma». Te človek vendar preživlja med lastnimi štirimi stenami veliko bolj mirno, kakor v vrvežu morskega kopališča. —• Že spet nekdo zvoni! To je pa že nadležno! Letati po stopnicah v dolgi, domači halji tudi ni zabava! —• Dobro jutro, gospodična! Pobirate za uboge divjake v srednji Afriki? — Mi je žal, moram varčevati. Zbogom... ■— Zdaj pa hitro na delo, preden se mi misli spet razpršijo. — Prepozno! Vrata... mlekarica je prišla. Prosim pol litra. Danes je lepo jutro. — Ampak dež bi bil potreben. — Ne, ne vem nobenega sredstva zoper sončne pege. Zbogom, gospodična.
Deset, enajst, dvanajst stopnic. Kdo bi neki sedaj še utegnil priti? Aha, pek in mesar! Tu pomaga samo nekaj. Pripel bom na vrata listek:
Za peka: Danes malo rženo štručko!
Za mesarja: 250 gramov govedine!
Položiti na okno!
Ne ZDoniti!!!
Suha usta, ko se zbudite!
Kako lahko se to odpravi. Vzemite, takoj ko vsta-nete, za jutranjo nego zob in ust zobno pasto Chlorodont. Ta zobna pasta ne samo da osvežuje in čisti, ampak vsebuje tudi kisikovo sol, ki s prijetnim draženjem izziva žleze slinavke, da izločajo obilnejšo slino, in tako skrbi Chlorodont na najbolj naraven način za čiščenje ust
Chlorodont
• 1 A J k	
Kv(Q	
Tako, zdaj bom imel mir. Aha, tu prihaja gospa Lenčko-va! Moja družina je na počitnicah, jaz čuvam hišo. Ali ne boste tudi vi odpotovali? — Da? Ah, psa naj vzamem medtem v oskrbo? Od srca rad, ljuba gospa. — Kar noter, psiček! Zbogom, gospa! Prav to mi je še manjkalo, tale be-stija. Spravi se v delavnico! Jaz bom sedel zdaj na stopnicah s svojim pisalnim strojem; če bo spet kdo zvonil, mi ne bo treba tako daleč leteti. — In res! Že spet nekdo! — O, ti si, Lisec! Mislil sem, da si odpotoval! — Tako, šele boš. Ali imaš morda kako prošnjo? — I seveda, dragi prijatelj! Iz srca rad vzamem tvojo mačko! — Kar noter, mu-cika! Pojdi v sobo! Lepo udobno lezi ali sedi in pozvoni, če boš kaj potrebovala! Ti nesnaga! Oprosti — — že spet nekdo zvoni.
Ah, mala Erika! Vi odpotujete? In ti si mi prinesla še
nekaj lepega! Kaj pa je to? Tako — tako--tvoje bele
miške naj oskrbujem! Hvala, Erika! To je zelo ljubeznivo!
Za spremembo brni zdaj telefon. Ah, ti si, Adela! Da, zjutraj so odpotovali. Sam sem. Jaz mislim, da mi ne bo preveč dolgčas. Hvala, da si mi telefonirala! — Saj je vendar lepo, če se sorodstvo za človeka zanima! — Sveta nebesa! Ura je že ena! Zdaj so prišli ravno na cilj. Sedaj si bom pripravil kosilo, in potem na delo! — Že spet telefon! — Ah, teta Amalija! Da, čisto sam sem. Kaj, ti boš v eni uri pri meni? Toda čakaj —--Položila je slušalko.
Hitro telefonsko knjigo! Zvežite me s št. 1112 — prosim hitro!
Je tam hotel Splendid? Rad bi govoril s svojo ženo, ki je pravkar dospela k vam... «Halo, Anica! Zvečer bom pri vas. Preskrbi stanovanje zame, za enega psa, eno mačko in šest belih miši — tudi za teto Amalijo! Pozneje ti bom vse povedal. Hitim.
Tehtanje in teža dojenčka
Pred kopanjem navadno dojenčka vsak dan stehtamo. To moramo delati vselej ob istem času in v enakih okol-nostih glede na hranjenje, torej n. pr. preden otrok poslednjič ali predpo-slednjič pije.
Kako nesemo dojenčka na tehtnico? Z levo roko ga primemo pod tilnikom, da mu glavica ne visi nazaj. Kazalec desne roke položimo med otrokove rtožice v višini gležnja, katerega na eni nožici objamemo s srednjim prstom, na drugi pa s palcem. Otroka držimo čisto blizu svojega telesa, ne pa kar v zraku. Ali pa primemo lahko otroka tudi tako, da damo levo roko pod otrokov tilnik, z desnico pa podpiramo telesce v križu.
Na tehtnico položimo pleničko, katero stehtamo, na njo pa nagega dojenčka. Težo otrokovo si zapišemo, in tako vemo, koliko je pridobil na teži v enem tednu.
Teža zdravega dojenčka raste počasi, izvzemši nekaj prvih dni po porodu. V tem času namreč dete izgublja na teži, a navadno ne več ko 300 g. Vzrok je izguba vode iz otrokovega organizma, izpraznjenje seča in blata — na drugi strani pa neznatni prejem hrane. Približno v 14 dneh tehta dojenček navadno spet toliko, kolikor je tehtal, ko se je rodil.
Prirastek teže je najhitrejši v 1. četrtletju, ko znaša okrog 26 g na dan, potem se prirastek manjša: v 2. četrtletju znaša 22 g, v 3. približno 18 g in v 4. četrtletju že samo 15 g na dan. Navadno se dogaja, da se porodna teža v petem mesecu podvoji in v enem letu potroji. Vsa ta števila so približna in služijo samo za splošno orientacijo.
Krivulja teže pri otroku je važna za presojo, kako dojenček uspeva. Seveda so prav tako važne tudi še druge okolnosti, kakor n. pr. stanje kože in podkožne tolšče (trdost mesa), razvoj telesnih in duševnih zmožnosti i. dr. Pri tem se je treba zavedati, da nastane tudi pri zdravih dojenčkih včasih kratek zastoj v prirastku teže, kar pa nič ne pomeni. Zato je odveč vsaka ner-voznost ali prenagljeno prizadevanje, da bi se otrok bolj zredil, če kak dan ne pridobi na teži. Bilo bi tudi nespametno, če bi se vznemirjali, ako bi imel dojenček v določeni starosti manjšo ali večjo težo, kakor jo označujejo povprečna števila. To je stvar zdravnika, da išče vzroke tega pojava in odloči, ali je vse v redu ali pa je potrebno kaj storiti.
Za orientacijo, kako približno napreduje dojenčkova teža in kako raste obseg glave in prsi v prvem letu, naj služi sledeča tabela (po slovečih otroških zdravnikih Langsteinu in Feeru):
Starost mesec	Teža g	Telesna dolžina cm	Obseg glave cm	Obseg prsi cm
Novorojenček	3.300	50	34	32.0
1.	3.850	53	37	
2.	4.700	56	39	
3.	5.450	59	41	37.5
4.	6.100	61	42	
5.	6.600	63	43	
6.	7.100	65	43	40.3
7.	7.600	67	44	
8.	8.000	69	44	
9.	8.350	70	45	43.0
10.	8.700	71	45	
11.	9.000	72	46	
12.	9.300	73	46	45.8
Ta tabela je poučna, ker kaže, da zraste dojenček v prvem letu za 23 cm, in da ostaja obseg glavice celo leto za obsegom prsi; obratno razmerje nastane šele po prvem letu.
Sovraštvo
MED BRATI IN SESTRAMI
Janko in Metka sta brat in sestra. Kaj je bolj prisrčnega kakor krvno sorodstvo? Toda Janko in Metka se nista mogla nikoli prenašati. Danes sta že zdavnaj odrasla, ampak njuno razmerje se ni dosti izpremenilo. Njuni starši so zaradi tega žalostni, ne morejo tega razumeti, pa so tega vendar sami krivi.
Ko sta bila Janko in Metka še otroka, je imel Janko zmeraj prednost, zlasti pri materi. «Janko ima zlato srce,« se je vedno poudarjalo kot nasprotje k njegovi sestri.
In kakšne so bile posledice? Metka se je čutila prikrajšano za najdragocenejši zaklad, ki je dan otrokom, za ljubezen do bližnjega, še danes očita to svoji materi. Občutki manjvrednosti so se zakoreninili v njenih prsih. «Ali sem res slabša?« se je spraševala. Postala je nezaupna in dvomi o pravičnosti sveta. Zavist ji je glodala srce. Prežala je na vsako priložnost, ki bi dokazala, da tisto o zlatem Jankovem srcu ni res.
In čas ji je dal prav. Janko je bil razvajen; in v takem primeru postane vsakdo sebičen. Zdi se mu samo po sebi razumljivo, da se drugi zanj žrtvujejo. Predpravice smatrajo vsi, ki jih imajo, za svete pravice, čeprav so ko-renike vseh krivic. Vse, kar starši store in imajo, gre njemu, nič sestri — to je Jankovo privzgojeno prepričanje. Hvaležnost, ljubezen — čemu neki? Če so starši samo za njega, ne delajo nič drugega kakor svojo dolžnost.
Tako se zgodi, da starši ne doživijo nobenega veselja z Jankom. Zakaj nič se ne maščuje bolj, kakor napake pri vzgoji.
Starši, ljubite vse svoje otroke enako, ne izkazujte nobenemu večje ljubezni!
Večerni sprehod
Večerni sprehod je najboljše, naj-zdravejše uspavalno sredstvo. Marsikdo toži, zlasti v sedanjih nemirnih
Soviče. V/un pbth&&HJ0 !
Z Indanthren - barvami pobarvane tkanine pod vplivom sonca nikdar ne izgube lepote svojih barv. Indanthren je pojem stalnosti barv. Izberite torej za vso svojo hišno opravo blago, barvano z Indanthren-barvami, ker tedaj boste imeli vedno
i, =:Sll >	rv
<33	fi&ffa&t v foj&L>
in skrbi polnih časih, da ponoči ne more spati. Večkrat človek sicer spi, toda nemirno, ima žive sanje in se pogosto prebuja. Vse to je znamenje, da se njegovi živci pred spanjem niso dodobra sprostili. Zato spimo nemirno, toda skoraj bi lahko rekli, da ne gre za to, kako dolgo spimo, temveč kako spimo. Vrednost spanja je v popolnem živčnem miru.
Sproščenje živcev je odvisno od cele vrste činiteljev, med katerimi igrata delo prebavil in uživanje dražečih strupov (tobaka, kave, alkohola) važno vlogo. Večerni sprehod izpolnjuje poleg drugega tudi važno nalogo, da pripravlja živčni mir prebavnih organov. Večerni sprehod vodi čisto polagoma od dnevnega dela k živčnemu miru ponoči.
Že vsakdo izmed nas je doživel, da ni mogel zaspati ali dobro spati, čeprav je bil hudo utrujen. Zakaj ne? Odgovor je čisto kratek: živci se niso sprostili. Večerno izprehanje je prehod od napornega delovanja živcev h kar največji brezdelici živcev. Čim večja je živčna napetost čez dan, tem težja in tem važnejša je sprostitev, če hočemo res dobro spati in se okrepiti s spanjem.
Potreba miru živcev in duha je drugačna, kakor potreba telesa. Preveč napeti, preveč utrujeni duh deluje namreč naprej, če ga pravilno ne umirimo, in sicer deluje nam v veliko škodo. Po nemirnem spanju vstanemo često vsi zbiti, in to stanje in ta občutek nas potem ves dan ne zapusti.
Indonthf n
Kako dosežemo popolno sprostitev in umiritev živcev? K zaželenemu nočnemu počitku ne vodi vsak večerni sprehod. Na sprehodu se moramo izogibati vsem nemirnim in preživah-nim vtisom, na primer hrupu, ropotu, godbi, svetlobi in tudi zabavi. Najboljše je, če gre človek sam na sprehod v miren kraj, kadar namerava s
sprehodom sprostiti živce. Samo tako se bo naš miselni aparat umiril. Ničesar nočemo slišati, videti, misliti ali doživeti, temveč se želimo edinole umiriti. Ta notranji mir in notranjo harmonijo dosežemo najbolje, če si na večernem sprehodu prizadevamo, da prav globoko dihamo. Najprej bo precej dolgo trajalo, preden bomo z večernimi sprehodi popolnoma dosegli
zaželeni cilj notranjega miru, potem pa si bomo svoje živce tako vzgojili, da se bodo v eni uri sprostili in docela umirili.
Ko se potem vrnemo domov, je že vse pripravljeno, da bomo mirno zaspali, zakaj živci so popolnoma mirni, in v nekaj trenutkih nas objame zdravo, krepilno spanje.
RED
JE POL ŽIVLJENJA
Tudi vam je včasih težko imeti vse v redu, kajne. Koliko reči se sčasoma nabere: knjig, časopisov, fotografij, ostankov blaga, volne, ročnih del in še sto in sto drugih reči, ki jih kar ne moremo proč vrečil Vi kot gospodinja morate pač vse dobro spraviti, pa tako, da vsako reč hitro najdete, kadar jo potrebujete. Zato je še zmerom najboljše pravilo: vsaka reč na svoj prostori
Marsikak praktičen kos pohištva, kjer se da to in ono spraviti, si lahko sami naredimo ali pa ga damo delati mizarju. Razen tega se da pri tem uporabiti marsikaj lepega, kar bi sicer vrgli v koš ali pa bi se povaljevalo po prenapolnjenih predalih in
miznicah. Na primer božičnih in novoletnih kart ne metajte proč I Te karte so lahko prav čeden okras španske stene (paravana), na katero jih okusno in lepo razvrščeno nalepimo. To iz lesa narejeno špansko steno pa moramo prej oblepiti s tapeto medle barve, ki mora biti seveda v skladu z barvo sobe. Tudi fotografije so za to zelo primerne, in marsikomu lahko napravite s tem veliko veselje. Španska stena more biti dvo-ali trodelna, kakor hočemo pač uporabiti več ali manj kart, odnosno fotografij.
Zelo praktična je mizica na kolescih. Naredimo jo iz štirih desk. Plošča mize je pripravna, da postavimo nanjo košarico za šivanje, listni koledar ali blok s svinčnikom in pod. Spodnji del se da urediti tudi kot omarica za domačo lekarno, ki je v vsakem gospodinjstvu potrebna. Polico in ne-
koliko predalčkov ni težko narediti. Mizico lahko čedno poslikamo z lakasfo barvo, kar je tudi zategadelj dobro, ker jo lahko umivamo.
Kje pa imate spravljeno kladivo, klešče, žeblje, paoir, pile itd.? Tudi v ta namen si lahko sami nekaj naredimo, kar je za domačo uporabo zelo praktično. To je omarica na kolescih. Zgoraj ima obliko strehe, katere prednja polovica se da odklopiti in nam rabi za mizo, kjer lahko pišemo, zavijamo pakete itd. Dovolj prostora je tudi za motvoz, prejico, škarje, tinto, lepilo, za-pisni blok in svinčnik. V spodnjem, glavnem delu omarice pa imamo orodje in ovojni papir. Na vrhu strehe pritrdimo po dolgem drog za držaj, tako da lahko to omarico prav lepo porivamo tja, kjerkoli jo potrebujemo.
<~>katl<z
za šivalne potrebščine
Za takšno škatlo lahko porabite kos pisanega kretona, ostanek umetne svile, ali pa ostanke ponošene vzorčaste svilene obleke. Oboje pa tudi lahko napravite iz debelega platna in okrasite s poljubnim vezenjem.
Vsak del škatle (glej sliki 1 in ta) urežete zase, in sicer lepenko natanko po merah na sliki štev. 2. Pri blagu pa dodaste na vseh straneh Vi cm za rob.
Dno je iz močnejše lepenke, ki jo na obeh straneh oblepite z enobarvno tkanino. Medtem ko urežete kos, ki bo na notranji strani škatlinega dna, natanko po lepenki, mora biti tkanina, ki bo na zunanji strani, krog in krog za t cm širša, da jo lahko zapognete. Za vsakega izmed ostalih pravokot-nikov pa urežemo po en pravokotnik iz vzorčastega blaga. Oba urezana kosa na treh straneh sešijemo, četrto stran pa pustimo odprto, da porinemo
lahko vmes lepenko. Ko so vsi pravo-kotniki oblečeni, jih prišijemo na dno in med seboj z zančnimi vbodi (glej sliko 3). Šive pokrijemo potem s tenko vrvico.
Torbica za ročna dela
Za torbico (slika 4) urežemo pravokotnik, ki je še enkrat tako velik kakor torbica. Na zgornji strani naredimo širok rob, v katerega denemo, preden ga prišijemo, obročast ročaj.

Jedilni list za teden dni
Ponedeljek.
Opoldne: 1. Pljučna juha. 2. Češ-pljev narastek.
Zvečer: Možgani z jajcem. Fižol z nastrgano črno redkvico.
Torek.
Opoldne: 1. Pesna juha (42). 2. Obloženi bifsteki. Prazen krompir. 3. Jabolčni kompot. Zvečer: Paprika s paradižniki.
Sreda.
Opoldne: 1. Krompirjeva juha. 2. Sirov kolač. 3. Dušena jabolka.
Zvečer: Koruzni žličniki (277). Solata.
Četrtek.
Opoldne: 1. Zelenjavna juha. 2. Pražena telečja ali svinjska jetra. Krompirjev pire. 3. Smetanov zvitek (417).
Zvečer: Kislo zelje s kašo. Petek.
Opoldne: 1. Fižolova juha s pečenim bobom (53). 2. Češpljevi cmoki.
Zvečer: Obloženi ocvrti slaniki. Pečen krompir.
Sobota.
Opoldne: 1. Goveja juha z gobovimi cmočki. 2. Govedina. Pražen krompir. Posiljeno zelje. Zvečer: Omleta s paradižniki.
Ta varstvena znanka
na steklenici
KAR JE ZE DAVNO PREfSKLfSENO JE GOTOVO DOBRO
V^ja/nči,
DA STE KUPILI ZA ČIŠČENJE VSEH
KOVINASTIH PREDMETOV, OGLEDAL IN OKEN PRIZNANO NAJBOUSE SREDSTVO
Sidol
katero vsled kemičnih sestavin vs« te predmete ČISTI, POLIRA, OHRANI, DESINFICIRA
PA2ITH NA VARSTVENO ZNAMKO I
Nedelja.
Opoldne: 1. Cvetačna juha. 2. Nadevani paradižniki (89). Dušen riž. 3. Malinov narastek.
Zvečer: 1. Prekajena svinina. Lip-tavski sir. 2. Čaj.
Opomba: Številke v oklepaju pomenijo številke receptov v naši kuharski knjigi «Kako naj kuham«. Za debelo tiskane jedi prinašamo recepte.
Pljučna juha.
V4 kg telečjih ali pa svinjskih pljuč skuhamo z jušno zelenjavo v slani vodi. Nato jih narežemo na rezance, juho pa precedimo in zgostimo s svetlim prežgan jem, ki smo ga napravili iz 4 dkg presnega masla in iz 6 dkg moke. Ko potem juha prevre, stresemo vanjo narezana pljuča ter pride-nemo ščepec kumine in popra. Preden juho serviramo, ji dodamo še Ve 1 kisle smetane, v kateri smo razžvrkljali en rumenjak.
Češpljev narastek.
V lonec denemo XU kg drobtin, 3 žlice moke, ščepec soli, 2 zvrhani žlici stolčenega sladkorja, nekoliko nastrganega limonovega olupka in malo stolčene vanilije. Na vse to zlijemo Vi 1 mleka, kateremu smo primešali 3 rumenjake in 5 dkg raztopljenega presnega masla. Ko vso to zmes dobro premešamo, pridenemo narahlo še sneg iz 3 beljakov in % kg razpolov-ljenih češpelj. Tako pripravljeno testo stresemo v pekačo, ki smo jo prej namazali s presnim maslom in potresli z drobtinami, nakar pečemo narastek v pečici, dokler lepo ne zarumeni.
Obloženi bifsteki.
Pljučno pečenko narežemo na bifste-ke, ki jih z roko lepo zaokrožimo, potem pa osolimo, opopramo in nama-žemo z oljem, nakar naj približno Vs ure stoje. Nato jih narahlo povaljamo v moki in pečemo na razbeljeni masti na vsaki strani po 3 minute (torej vsega 6 minut), tako da so ob kraju še krvavi. Preden jih serviramo, položimo na vsak bifstek zakrknjeno jajce, bifsteke pa obložimo z nastrganim hrenom, s kislimi kumaricami ali pa s kakršno koli solato.
Mast, na kateri pečemo bifsteke, mora biti čista in kar se da vroča. Ko je meso že v skledi, poberemo z omake mast, nakar jo zalijemo z vodo, prevremo in polijemo na meso.
Paprika s paradižniki.
Štiri paprike operemo, poberemo iz njih pečke, narežemo na rezance in jih stresemo na razbeljeno presno maslo. Papriki pridenemo potem % kg razčetverjenih paradižnikov in 3 žlice sladke smetane ali pa mleka, nakar dušimo vse skupaj, dokler voda ne iz-pari. Preden serviramo, primešamo še 2 jajci.
Sirov kolač.
Iz 9 dkg sladkorja, 9 dkg presnega masla, V4 kg moke, 2 jajc in pecilnega praška napravimo testo, ki ga razdelimo na dve polovici. Z eno polovico testa pokrijemo dno namazane pekače, namažemo nanj dobrega sira, z drugo polovico testa pa ta sir pokrijemo. Preden denemo kolač v pečico, ga pomažemo z raztepenim jajcem. Pečemo ga v srednje vroči pečici.
Zelenjavna juha.
V slani vodi skuhamo korenine različne zelenjave. Medtem dušimo na presnem maslu cvetačo in narezane gobe. Ko je vse mehko, precedimo juho, v kateri se je kuhala zelenjava, in jo zgostimo s prežganjem, nakar jo

Uadar kupite
sredstvo proti bolečinam, prehladu ali hripi in zahtevate
Aspirin
pazite, da je vsak zavitek in vsaka posamezna Aspirin-ta-bleta označena z ,,Bayer"-jevim križem.
Qq(m rejj. ood S. br. 7257 od 23. marta 1940.
Iznenadili boste Vaše goste, ako Jim namesto ruskega servirate pravi, izredno okusni
»EMONA« cvetlični
■ cai.
Pripravite ga lahko z limono, rumom ali mlekom. V vsakem slučaju Vam nudi popoln užitek. Ne razburja živcev, temveč vpliva pomirjevalno. Paketi po din 6-50 in din 18 — v trgovinah.
Proizvaja: Lekarna Mr. Bahovec, Ljubljana.
še enkrat prevremo, potem pa raz-žvrkljamo v njej, tik preden juho serviramo, en rumenjak.
Obloženi ocvrti slaniki.
Slanike namočimo čez noč v mleko, zjutraj pa poberemo iz njih kosti, jih narežemo na kose in pokapamo s čebulnim in z limonovim sokom. Nato povaljamo koščke rib v moki in jih ocvremo na razbeljeni masti. Ko jih zložimo v skledo, jih obložimo s kislimi kumaricami ali pa s paradižniki.
Gobovi cmočki.
V	skledi vmešamo 4 dkg presnega masla in 2 rumenjaka, potem pa pri-denemo 2 dkg posušenih gob, ki smo jih prekuhali in na drobno narezali. To zmes osolimo in opopramo in ji primešamo sneg iz 2 beljakov in približno 15 dkg drobtin iz belega kruha od prejšnjega dne. Temu testu primešamo na drobno sesekljanega zelenega peteršilja in naredimo iz njega cmočke, ki jih skuhamo na goveji juhi ali pa v slanem kropu.
Omleta s paradižniki.
Nadev: Približno 15 dkg zrelih paradižnikov poparimo, predenemo v mrzlo vodo, potem pa olupimo, razpolovimo in opražimo s sesekljano čebulo, peteršiljem in strtim česnom na presnem maslu, nakar jih osolimo in malo opopramo.
Posebej vmešamo 3 cela jajca in nekoliko soli, pridenemo žličko sladke smetane in zlijemo zmes v ponev na razbeljeno presno maslo. Na hudem ognju zmes premešamo, potem pa umaknemo ponev bolj h kraju ognjišča, da se omleta do kraja speče. Nato namažemo omleto s pripravljenim nadevom in jo zvijemo.
Malinov narastek.
V	skledo stresemo 7 dkg presejane-ga sladkorja, prilijemo precejeni sok od cele limone, primešamo drugega za drugim 3 rumenjake in žlico malinove
mezge, nakar vso zmes dobro premešamo. Zdaj pridenemo 5 dkg drobtin in trd sneg iz 3 beljakov ter stresemo zmes v posodo za narastke, ki jo prej namažemo s presnim maslom in potre-semo z drobtinami. Narastek spečemo v pečici in ga potem, ko je pečen, serviramo z razredčeno malinovo mezgo ali pa z malinovim sokom.
Rdeča pesa pozimi.
Rdečo peso uporabljamo ponajveč za solato, za zimo pa jo vlagamo v kis. Rdečo peso lahko vsestransko uporabimo, zlasti pozimi, ko je zelenjave malo. Tudi v zdravstvenem pogledu je veliko vredna, ker obsega mnogo vitaminov.
Kadar pripravljamo rdečo peso, moramo gledati, da pri snaženju ne poškodujemo njene korenine, ker bi pri kuhanju iztekel ves sok. Zato je boljše, ako jo kuhamo neolupljeno. Zelo okusne, dasi pri nas malo znane so juhe iz rdeče pese. Narodna jed Ukrajincev je «boršč», zelo izdatna juha in poceni.
Boršč. Koreničje (peteršilj, zeleno, korenje itd.) očistimo, olupimo čebulo, vse zrežemo in dušimo na žlici zabele. Potem zalijemo z vodo, pridamo polovico zrezane zelnate glave, sol, pre-kajeno klobaso ter pustimo, da se vse skupaj kuha. Medtem spečemo v pečici 3 neolupljene rdeče pese, in ko je juha skuhana, peso olupimo, jo narežemo in jo pridamo v juho. Nazadnje juho zalijemo z osminko litra kisle smetane, ki smo jo razžvrkljali z žlico moke, in narežemo vanjo klobaso.
Dunajska juha. 3—4 rdeče pese olupimo in skuhamo do mehkega. Potem jih na drobno sesekljamo ali zmelje-mo na stroj. Iz žlice presnega masla in moke naredimo bledo, redko prežga-nje, denemo vanj peso in cvremo. Potem to razredčimo z vodo, Osolimo, pridamo sladkorja po okusu in pokuhamo. V skodelici kisle smetane razžvrklja-mo žlico moke, zalijemo peso in samo segrejemo, ne prekuhamo.
Juvan Franc:
Zelenjad za zimo
Čez poletje nabiramo zelenjavo z vrta kar sproti, za jesen in zimo pa si jo moramo shraniti v takem prostoru, kjer ne zmrzuje in ni vlage, pač pa suh in svež zrak. Navadno shranjujemo zelenjavo v kleti, topli gredi ali v zakopih. Kako dolgo se ohrani zelenjava sveža in užitna, je predvsem odvisno od prostora, kjer jo shranjujemo, veliko pa tudi od vremena in načina pobiranja zelenjave v jeseni.
Vso povrtnino je treba nabirati samo ob suhem, vetrovnem in, če le mogoče, sončnem vremenu. Od dežja mokra ali od rose vlažna zelenjava hitro zgnije in splesni, ker voda tako hitro ne izhlapi, rastlina pa je več ne posrka.
Povrtnino porujemo in jo pustimo nekaj časa na prostem, da malce zvene (n. pr. solata). Nato jo prenesemo v klet ali v drugo prezimovališče, jo po potrebi stisnemo in korenine za-sujemo z zemljo. Ako hranimo zelenjavo v kleti, imamo za to dva načina: napravimo gredo, ali pa razvrstimo zelenjavo v krogu in napravimo stožec. Na gredi zasipljemo po vrsti zloženi zelenjavi korenine in naslanjamo vrsto na vrsto. V prvo vrsto, ki je najbolj oddaljena, zasipamo manj zrelo in manj razvito povrtnino, kajti ta se najdalje obdrži. Popolnoma zrela zelenjad pride v bolj zadnje vrste, da jo čimprej porabimo.
Za stožec naredimo na tleh iz prsti ' krog, ki naj bo vsaj 10 cm visok, Ob robu položimo povrtnino tako, da gledajo koreninice proti sredi. Na to na-sujemo zopet zemljo in polagamo zelenjavo, dokler ne zaključimo stožca. Shranjevanje v stožcu je posebno primerno za korenje, peso, repo, redkev, kolerabice in druge gomoljaste rastline. Na grede pa zasipljemo raje solato, zeleno, peteršilj, cvetačo in podobno zelenjavo. Korenju, peteršilju, zeleni itd. potrgamo pred shranjenjem vse listje in pustimo le srce. Zelju, ohrovtu in endiviji otrebimo pomečka-ne, nagnite ali kako drugače poškodovane liste. Repi pa moramo odrezati s cimo vred tudi srce. Zelje pa lahko obesimo tudi pod strop, kjer se prav dobro ohrani.
Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig: za vse leto din 105.— in naročnina za družinski list «Prijatelj» s prilogo «Za pridne roke» je din 62.—, skupaj torej din 167.—, za pol leta din 84., za četrt leta din 43.—; za Ameriko in inozemstvo dolarjev 6.—; za Italijo Lir 90.—. Posamezna številka din 5.—, krojna priloga Din 2.—, gospodinjska knjiga din 30.—, «Prijatelj» s prilogo din 7.—. Deset broširanih leposlovnih knjig din 100.—. Vezava din 60.—. — Deset broširanih rodbinskih knjig din 67.—. Vezava din 60. — Rokopisi se ne vračajo. — Odgovorna urednica R i j a Podkrajškova v Ljubljani. — Izhaja vsakega 1. v mesecu. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8/I. Telefon 21-32. Tiskala Delniška tiskarna d. d. (predstavnik
France Pintar v Ljubljani).
— Bodi previden, ljubi možiček! Misli na svojih 25.000 otrok.

jalnega sredstva Darmol Vrhu tega deluje milo brez bolečin. Zato uživajoi odrasli in otroci radi Darmol,

Poslanik švicarskega kantona Waad-ta, Murray, ki je bival malo pred veliko revolucijo v Parizu, je bil znan po svoji večkrat tudi brezobzirni odreza-vosti. Nekoč se ga je neka stara dvorna dama ustrašila, ker je bil grd, tako da je nepremišljeno zaklicala: «0, kakšna pošast!* Murray pa je takoj odgovoril: cBodite brez skrbi, madam, jaz jem
samo mlado in sveže meso!»
*
Po prvi uprizoritvi opere «Beg iz Seraila* je dejal cesar Jožef II. Mozartu: cZelo lepo, ljubi Mozart, skoraj preveč lepo za naša useša in strašno veliko not.» Mozart se je odrezal: cSamo toliko, kolikor jih je treba, Veličanstvo!*
*
Pisatelj Bernard G. Sharv je bil nekoč povabljen na reprezentacijski ples. Žena nekega tujega državnika ga je pozvala, da bi šel z njo plesat. Nič mu ni pomagalo izgovarjanje, češ da ne zna plesati modernih plesov; moral je ustreči njeni želji.
Po končanem plesu mu je rekla njegova plesalka:
<Vi plešete vendar prav dobro! Edino, kar vam manjka, je to, da ne znate dovolj spretno voditi svoje dame.»
clmate prav,» je odgovoril Shaw. <S plesom je tako kakor z jahanjem. Spočetka mora tudi jahač tja, kamor hoče kobila !>
PADOVANSKI PROFESOR PROSPE-RO ALPINI O KAVI
Na svojih potovanjih po orientu je spoznal srednjeveški italijanski profesor Prospero Alpini tudi zrnitc* kavo. Ko piše o tej pijači, pravi, da je po okusu zelo podobna zvretku pražene cikorije. Iz tega spisa vemo, da so ljudje že v srednjem veku pripravljali in uporabljali za zdravilo pijačo iz pražene cikorije. Dandanes je postala cikorija sestavina naše hrane v obliki slovitega pridatka (Pravi Franck), ki daje kavi fin, poln okus in lepo barvo.
Sladni sladkor v vsakdanji prehrani.
Ta fina hrana je postala v toku časa sestavni del vsakdanje prehrane najširših ljudskih slojev. Zakaj jedro Kneip-pove sladne kave, s katero pripravljajo danes milijoni gospodinj belo kavo, sestoji iz karameliziranega ' sladnega sladkorja; tri četrtine teže te kvalitetne sladne kave so dragoceni sladni sladkor, ki daje kavi redilnost in izredno fin okus.
Ne pozabite, da dobite pri manufakturi Novak na Kongresnem trgu (pri nunski cerkvi) vse blago za Vaša oblačila po najnižjih cenah, odlični kvaliteti v vseh modnih vzorcih.
| ZAHTEVAJTE, ŽIMO/SAMO Z^ZAŠČITNO PLOMBO STERILIZIRANO^

rU

ZADRUŽNA TOVARNA ŽIME D.D
NAŠA ŽIMA JE
HIGIJENSkO OČIŠČENA IN STERILIZIRANA NA PARI 115°C,NE DIŠK JE BREZ MAŠČOBE IN FERMENTOV, PO CENI.
Jože Zakjelc
KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10
Nojmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za »ŽENO IN DOM«
TELEFON 24-87
Žrebanje I. razreda 41. kola Državne Razredne Loterije
11. oktobra 1 940.
42.000 dobitkov in 7 premij
v znesku (približno)
65.000.000-DINARJEV
Dobitki od
2,000.000'—	300.000'-
1,000.000'—	200.000'-
500.000'-	100.000'-itd.
Cena srečk:
Vi srečka		'/s srečke		*/< srečke
Din 200'-		Din 100*		Din 50'-
Strogo solidno poslovanje!
Glavna kolektura Državne Razredne Loterije
A.REIN \ DRUG
ILI CA 15 ZAGREB GAJ EVA 7