V soboto S. avgusta, ob S uri zvečer,
v ulici Cangallo 2535, bo „DIVJI LOVEC“
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551	Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: Za Ameriko in xa celo leto $ arg. 6.—;1 sa pol leta 3.50. Za druge dežele 2,50 USA-Dolarjev.
cesar DLAZ 1657, u. T. 59 - 3667 - AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 1 DE AGOSTO (AVGUSTA) DE 1941 Núm. (Štev.) 27		POSAMEZEN IZVOD: 10 ctva.
DESET MILIJONOV NOŽ SE BIJE HA RUSKI FRONTI
VSI POSKUSI NEMŠKE VOJSKE, DA BI SI ODPRLA POT PROTI MOSKVI, LENINGRADU IN KIJEVU, SO SE DOSLEJ IZJALOVILI — RUSKA VOJSKA JE PREŠLA PRI SMOLENSKU V PROTIOFENZIVO — NACISTIČNA ARMADA SE BORI Z VELIKIMI TEŽKO Č A MI, O KATERIH SO ZAČELI POROČATI NEMŠKI ČASNIKARJI
Hitler je bil prepričan, da bo Rusijo zmlel v par tednih. Ker takšnih računov ni mogel delati brez podatkov, ki mu jih je dala na razpolago nemška obveščevalna služba, moramo pač sklepati, da so Rusi znali skrbno skrivati svoje vojaške tajne pred nemškimi vohuni. Pa tudi pred drugimi, saj je bil ves svet poln dvoma, kako se bo rdeča vojska izkazala v spopadu z izurjeno, temeljito motorizirano in dotlej nepremakljivo nemško armado.
Hitlerjeveve divizije so udarile, toda že po prvih poročilih nemškega generalnega štaba je bilo videti, da na vzhodni fronti kolesa nemškega vojnega stroja ne.tečejo tako, kakor so Nemci pričakovali. Ti vtisi so se pozneje, ko generalni štab ni mogel oznaniti velikih zmag, ki jih je napovedoval, utrdili, in danes je že gotovo, da so Nemci popolnoma uničili Stalinovo obrambno črto, sovjetsko avijacijo in motorizirane oddelke samo na papirju. Sedaj to sami priznavajo. V nemškem tisku se zmerom bolj pogosto pojavljajo dopisi s fronte, v katerih se opisujejo težkoče, ki se z njimi bori nemška armada. Namen takih dopisov je pripraviti prebivalstvo na morebitne in vsak dan bolj verjetne neprijetne novice.
“Völkischer Beobachter”, uradno nacistično glasilo, je na pr. objavil 29. t. m. sledeče:
“Stalinova obrambna črta je na vsak korak drugačna. Rusi so do zadnjega izkoristili vse možnosti, ki jih nudi obrambna tehnika. Na severu, kjer se Dnjeper obrne proti vzhodu in ne nudi naravne obrambe, so zgradili izredno močne utrdbe.
“Ob Dnjepru se nemške in sovjetske čete bore v zelo širokem pasu in mnogokrat so popolnoma ločene od sosednih čet. Bitka se je oči-vidno spremenila v celo vrsto osamljenih spopadov. Vsak oddelek mora misliti in delati popolnoma zase, brez ozira na druge edinice. Povsod je strahovit prah in ko se oddelki premikajo so oblaki prahu tako gosti, da moreš videti vozilo šele, ko ga imaš samo par metrov pred nosom. Oddiha ni za nikogar. Vse se naglo premika, enkrat naprej, drugikrat nazaj. Vojaki so izpostavljeni najhujšim naporom, ko korakajo po cestah, ki so polne jam od topovskih strelov; premikanje je zaradi prahu in prometa še bolj ubijajoče. lzgledi na zmago so odvisni od ohranitve maloštevilnih cest, ki so v resnici uporabne.
“Fronta je na vseh koncih in krajih. Na moji desni strani — piše dopisnik, ki je nemški oficir — in sicer kakšnih 150 kilometrov bolj v ozadju, se pehota bori proti obkoljenim ruskim oddelkom, in pred menoj se nemški vojaki tudi tepejo. Med njimi in nami je pa še zmerom mnogo sovražnih sil, ki se vojskujejo. Nemške oklopne divizije silijo neprestano naprej, čeprav vedo, da ruska vojska takoj zapre prostor za njimi ter jim reže dobave in zveze.”
Drugo nacistično glasilo, “Strass-
burger Neueste Nachrichten”, takole opisuje vojsko:
“Švabski in badenski vojaki morajo korakati po 40, 50 in tudi 60 kilometrov dnevno brez kruha in brez vode. Boriti se morajo ob vsakem koraku, ko prodirajo skozi deželo s peščenimi potmi, ki jim ni konca, in skozi peščene viharje, ki so pravi pekel.”
Tretji poročevalec piše:
“Kakor sovjetska pehota in topni-
s sovražnikom. Peta kolona, na katero je Hitler gotovo računal tudi v Rusiji( je tam popolnoma odpovedala. Najbrž so jo znale sovjetske oblasti, ki so v drugih deželah videle, kakšno nevarnost predstavlja, pravočasno zatreti, ter je tako Hitler zgubil dragocenega zaveznika.
Na ogromnem ruskem bojišču se j vojskuje sedaj devet milijonov mož. Nemci so sprožili že tri orjaške ofenzive z namenom, da dezorgani-
Mostar v Hercegovini. Tu vodi borbo za osvobojenje čedo Milič, starosta sokolske župe Mostar. S sokoli, četniki in vojaki je Milič odšel v gore. Od tam je na Vidov dan začel z napadom na okupatorsko vojsko ter boj
še vedno nadaljuje
carstvo, tako se tudi ruski tanki bore z izredno odločnostjo. Tanki od 50, 80 in 100 ton so zelo dobro opremljeni s strojnicami in s težkimi topovi, mečejo se proti katerikoli oviri in ustaviti jih je mogoče samo s težkimi protitankovskimi kanoni, ki pa niso zmerom pri roki. Podnevi in ponoči obnavljajo ti tanki svoje silovite napade. Toda vse to je nič v primeri s strahoto, ki jo pomeni pomanjkanje vode za pitje in umivanje. To je najhujša vojska od vseh, v katerih se je borila Nemčija. To je vojska na življenje in smrt in.bije se proti vojakom, ki se tepejo z obupno odločnostjo”.
Po teh poročilih iz nemških virov vidimo, da so Nemci šele sedaj preizkusili v pravi meri, kaj je vojska, ker so njihovi dosedanji vojni pohodi bili pravi izleti v primeri z onim, kar se dogaja na ruski fronti. Rusi so se mogli tako postaviti proti vpadniku ne toliko zaradi velikega števila bojevnikov, s katerimi razpolagajo, marveč predvsem zato, ker so pravočasno znali opremiti svojo vojsko z velikim številom tankov, oklopnih voz, z motoriziranim topničarstvom in pa z velikim številom letal, ki se tako uspešno bore, da so doslej preprečile vse nemške poskuse obstreljevanja Moskve po 'velikih krdelih nacističnih bombnikov.	,
Pa še nekaj drugega je, kar je Rusom omogočilo uspešen boj proti Nemcem. V vseh doslej napadenih deželah je Hitler imel zaveznike — peto kolono —, ki so njegovim divizijam olajšali delo s tem, da' so širili paniko, ovirali s sabotažo operacije napadenih vojsk in tudi na druge načine aktivno sodelovali
zirajo rusko vojsko. Pa se jim ni posrečilo. Leningrad, Kijev in Moskva, trije najvažnejši cilji nemške ofenzive, so še zmerom v ruskih rokah, in daleč proč od nemških čet so tudi bogate zaloge živil in sirovin Ukrajine. Poročila, ki smo jih zgoraj navedli, potrjujejo resničnost vesti iz ruskih virov, ki zatrjujejo, da Rusi vničujejo vse v krajih, iz katerih se morajo umakniti. Če je res, da morajo nemški vojaki korakati po 50 in 60 kilometrov dnevno brez kruha in brez vode — kakor Nemci sami pripovedujejo — potem je tudi gotovo, da dolgo ne bodo več korakali proti Moskvi in drugim ruskim važnim središčem.
Najhujši boji se bijejo okrog Smo-krnska, skozi katerega vodi pot v Moskvo. V tem delu fronte so Nemci zbrali vse sile, da bi jo predrli. Vkljub strahovitim zgubam so pošiljali v boj vsak čas nove divizije, toda doslej brez uspeha. Zadnja poročila celo javljajo, da so Rusi pri Smolensku prešli v silovito protiofenzivo in da se Nemci, ki so doslej napadali, morajo sedaj braniti pred ruskim navalom.
V krajih, skozi katere je prodrla nemška vojska, boji niso prenehali.
■ Po zgledu srbskih četnikov, so se organizirali. tudi ruski prostovoljci, ki izrabljajo vsako priliko, da sovražnika napadajo iz zaledja. Najbolj priljubljen predmet napadanja teh ruskih četnikov so transportne kolone, ki vozijo živila, municijo in gorivo za nemško vojsko. V tem pogledu so Nemci morali pretrpeti že občutljive zgube, ker so morali v mnogih krajih zakopati tanke zaradi pomanjkanja petroleja ter jih uporabiti kot male trdnjave proti
Rusom, v pričakovanju dobav.
Boji na ruski fronti se torej razvijajo doslej ugodno za rusko in zavezniško stvar. Vkljub temu pa previdni ljudje svarijo pred prevelikim optimizmom in trde, da se boji še niso odločili. Zato tudi niso izključene neprijetne novice. Pa tudi če bi takšne novice prišle, ne bomo klonili duha, ker eno je sedaj že popolnoma gotovo:	da bodo Nemčija in
njeni zavezniki poraženi prej ali slej, vkljub morebitnim začasnim novim uspehom, ki bi jih utegnila nemška vojska še izvojevati na tem ali onem' bojišču.
Zanimive izjave
Te dni se je vrnil v Buenos Aires argentinski generalni konzul v Trstu, dr. Luis J. Fristachi Puccio. V pristanišču je dal zastopniku . tukajšnjega dnevnika “La Nacion” zanimive izjave o položaju v tistih deželah, ki jih je videl tekom svojega bivanja v Evropi. Povedal je, da je po nemški okupaciji bil premeščen iz Francije v Trst in da se mu je tedaj zdelo, kakor da je prišel iz pekla v nebesa. Toda raj je trajal tudi v Trstu prav malo časa. Kmalu je začelo primanjkovati živil; kruha je bilo zmerom manj in vsak dan je bil bolj črn, končno pa je prišla še nemška vojska, ki je zasedla Italijo. Na vprašanje začudenih novinarjev je argentinski generalni konzul pojasnil, da v Italiji res gospodujejo Nemci, Sprehajajo se po Trstu, po Benetkah in po vseh drugih mestih v svojih uniformah in imajo v rokah vse važnejše ura-
škimi atašeji, z diplomati in s potniki, ki so prihajali iz Jugoslavije r Trst, potem ko so se tam končale vojne operacije. Vsi so bili polni groze zaradi klanja, ubijanja in maščevalnega bombardiranja, ki so ga videli. Ono, kar se je zgodilo z Beogradom, je mogoče primerjati kvečjemu s poljsko tragedijo .
Argentinski generalni konzul je glede Italije, kjer je bil v službi, potrdil ono, kar so Italijani zanika-vali: Italija je postala nemška provinca in niti vsemogočni Mussolini ni več gospodar v njej, marveč je postal Hitlerjev hlapec. Lahko si pač predstavljamo, s kakšnimi občutki so čitali te izjave na tukajšnjem italijanskem poslaništvu. Zastopnik nove nemške province, poslanik Bastianini, je brž tekel v zunanje ministrstvo jokat, kako je mogoče, da je argentinski konzularni funkcionar tako brez dlak na jeziku povedal resnico. Pomirili so ga z obljubo, da bodo proti generalnemu konzulu uvedli disciplinarno preiskavo.
Stara reč je, da resnica boli. In prav posebno mora boleti tukajšnje italijanske fašiste, ki bi se radi šopirili kot enakovredni pajdaši nemških nacistov.
Predlog za temeljito enje
Nacistični tisk se je prejšnji teden strahovito razburil in razkričal. Neki Theodor Kaufmann je namreč, kakor poročajo nemški listi, objavil knjigo, katere naslov je: “Nemčijo
ozdravi}
Evrope
Bihač, iz katerega so izgnali vse Srbe, kolikor jih niso seveda postrelili
in pobesili
de, ves promet, tovarne itd. Dr. Fristachi Puccio trdi, da so Italijani siti vojne in da bi Mussolini gotovo bil že zaprosil za mir, če bi le mogel. Pa nemore, ker drže Nemci vso Italijo v kleščah.
Dr. Fristachi Puccio je bil tudi v Nemčiji in v Španiji; prav tako kakor y Franciji in Italiji je tudi tam velika lakota. Naglasil je, da so njegove izjave svarilo za Argentince, ki se gotovo ne zavedajo, kakšna nesreča bi jih doletela, če bi nacizem prodrl tudi do te dežele.
G. konzul je glede Jugoslavije povedal sledeče: Govoril sem z voja-
je treba uničiti” in v kateri priporoča, naj bi se nemški narod odpravil s sveta s tem, da se sterilizirajo vsi Nemci izpod 60 let starosti in vse Nemke izpod .45 let. Mož dokazuje na podlagi zgodovinskih dejstev, da je nemški narod roparsko ljudstvo, ki ne more živeti v miru in izrablja razdobja med eno in drugo vojno, ki jih sam povzroča, za to, da se pripravi na novo klanje. Kaufmann prihaja do zaključka, da miru v Evropi in v svetu ne bo, dokler bodo Nemci obstojali. Zato predlaga, naj se sterilizirajo, tako da ne bodo več prihajali na svet nemški
otroci. Nemčija naj bi se razdelila med sosedne države in nemško prebivalstvo naj bi se primoralo naučiti tekom enega leta jezik države, kateri bi pripadalo. Ves nemški tisk naj bi se zatrl. Po Kaufmannovem mnenju bo samo na tak način mogoče odpraviti vojno iz Evrope.
Vkljub temu,- da Nemci koljejo na desettisoče in stotisoee naših ljudi, Poljakov, Čehov in Rusov, ker bi radi slovanske narode spravili s sveta, mi radikalnih predlogov Kauf-mannovih seveda ne bomo odobravali. Vkljub nevarnosti, ki jo za druge narode predstavlja nemško navdušenje za vojno, (ne bomo odrekali nemškemu narodu pravico do življenja. Pač pa morajo dosedanja izkustva v toliko spametovati evropske državnike, da ne bodo s popuščanjem omogočili Nemcem, da se bodo čez deset ali dvajset let spet začeli pripravljati na njim tako priljubljeno igro. Nemški narod je delaven in sposoben velikih ustvaritev. Te njegove spoosbnosti naj ostali svet usmeri tako, da bodo vsemu človeštvu koristile. Preprečiti pa je treba na vsak način in za vsako ceno, da bi nemški narod tudi v bodoče mogel svoje sposobnosti vporabljati v lastno in vsega ostalega človeštva nesrečo. Postaviti ga bo treba pod kuratelo, pod nadzorstvo. Paziti nanj, da se ne bo spet začel igrati z vojsko, kakor pazijo pametni ljudje na otroke, da se ne igrajo z žigica-mi.
“Novoredna” lakota
Madžarska je izvažala v sosedne države velike količine žita, mesa in drugih živil. Čeprav madžarski kmetje, hlapci magnatov, niso živeli v izobilju, vsaj lakote niso trpeli. Odkar so pa madžarski Quislingi vpeljali v deželo “novi red”, je naenkrat zmanjkalo živil in moka je postala luksus, dostopen samo takim, ki imajo precej pod palcem. To je spet eden od slučajev, ki nam jasno kažejo, kaj je v bistvu nemški “novi red”: Daj sem, kar imaš, da bo Nemec, ki je nadčlovek, sit, in če ti pogineš od lakote, ker ni zate nič ostalo, ne bo nobene škode, saj si manjvredno bitje!
Pavelič se je prepričal — odkar je “osvobodil” Hrvate —, da niti njegova glava ni varna in bi bila že zdavnaj kje drugje, in ne na njegovih ramenih, če bi je ne čuvala noč in dan močna osebna straža. Zato ga je zaskrbelo, ko je slišal, da namerava novopečeni kralj priti v Zagreb. Spoletski vojvoda si morda i res misli, da ga Hrvatje že težko pričakujejo, in v tej svoji zmoti bi se celo utegnil pokazati kje brez primernega varstva. Pavelič prav i dobro ve, kaj bi se v takšnem slučaju zgodilo. Toda nikakor ne smemo misliti, da Paveliča kaj skrbi spo-letska glava. Skrbi ga lastni vamp. Če bi spoletska glava zletela, bi zletel tudi on, ki samo po nacistični in fašistični milosti danes strahuje in I izžema hrvaški narod.
Hitler je osrečil “Svobodno”
' ‘ Maršal ’ ’ Kvaternik, povelj nik “slavne” ustaške vojske, ki si nabira lavorike s preganjanjem neoboroženih hrvaških kmetov, je bil pri Hitlerju v obiskih. Hitler ga ni dal vreči po stopnicah, kakor se je menda Pavelič bal, da se bo zgodilo, marveč je celo naročil svojim služabnikom, naj ustaškemu maršalu postrežejo s čajem. Radi te izredne milosti, katere je bil deležen Kvaternik, je vlada “svobodne Hrvaške” objavila uradno izjavo, v kateri pravi, da je “globoko ganjena in nad vse hvaležna zavoljo pozornosti, ki jo je Hitler izkazal prvemu maršalu Hrvaške”.
Samo najbolj hlapčevski nacistični hlapci so zmožni takšnega hlapčevstva.
Vse dobre službe za Italijane
Pavelič je moral spet podpisati neko “pogodbo” z Italijo. Po tej “pogodbi” bo prišlo na Hrvaško veliko število italijanskih inženerjev in tehnikov, ki bodo prevzeli vodstvo javnih del in industrijskih podjetij. To pomeni, da bodo hrvaški inženerji in tehniki zleteli na ulico in bodo na njihova mesta prišli lačni Italijani. Ali morajo Hrvatje blagoslavljati tisti trenutek, ko jim je Pavelič, na nemških in italijanskih bajonetih, prinesel “svobodo”!
Oho!
Neki švedski dnevnik je prinesel to le zanimivo Vest: Pavelič je sporočil v Rim, da novopečenemu “hrvaškemu kralju” (spoletskemu vojvodi) nikakor ne kaže priti na Hrvaško, ker da on — Pavelič — ne more jamčiti za njegovo glavo. Radi te vesti da se je Mussolini hudo razjezil...
Jap
onci so
Japonci so preko Berlina pritisnili na vichysko vlado in dosegli, da je odstopila rumenim totalitar-cem vse bolj važne strateške posto-
janke v Indokini zato, da bodo Japonci ■br.apiLi to francosko kolonijo “pre(j napadom s katerekoli strani”. Vichyski možje hlapčevsko, so-opq in ojrz ui ioai3^i[u;o^ s otolTpap niti potrebno, da bi Nemci prehudo pritisnili za takšno odločitev, ki je v popolnem skladu z osebnimi interesi Darlana in njegovih pajdašev. Vsaka pomoč, ki jo Francija nudi totalitarcem, pomeni zavlačevanje končne odločitve, t. j. zavlačevanje končnega poraza vseh fašizmov in končne likvidacije vichyskih mož. Cim več časa bodo totalitarci vztrajali, tem delj časa bo trajala oblast prodajalcev francoskega naroda.
Japonci so že začeli izkrcavati svoje čete v Indokini. To je prvi korak za poznejše napade proti Holandski Indiji, proti Singapurju in Filipinam. Demokracije pa takrat niso nič mencale, marveč so brž reagirale: zamrznile so vse japonske kredite In vrgle vrv okrog vratu japonski trgovini. Pripravljene pa so podvzeti še druge bolj prepričujoče ukrepe, če to Japoncev ne bo spametovalo.
IN BOJI V JUGOSLAVIJI
50.000 četnikov napada totalitarne posadke — Na Vidovdan so v mnogih krajih izbruhnili novi upori preti okupacijskim oblastem, ki so morale ojačiti čete — Zagonetna smrt poveljnika nemške vojske v
Srbiji
Vesti nevtralnih krogov, prihajajoče v Ankaro, zatrjujejo, da se več ko 50.000 jugoslovanskih četnikov bori proti totalitarnim oblastem in da so tako Nemci kakor Italijani morali temeljito ojačiti vse svoje posadke v naši deželi, ker se niso čutile več varne pred napadi.
Četniki se drže v goratih krajih, iz katerih Vpadajo v doline in pri-zasedli Madžari.
Na Vidovdan se je dvignil narod v Hercegovini. Začela se je borba, ki še ni prenehala. Tam je Čedo
Milič, organizator sbkolstva, znan po vsej Hercegovini, zbral okrog sebe četnike, vojake, sokole in druge ter s tem ojačil skupino borcev, s katerimi se je bil takoj po vdoru nemške vojske zatekel v planine. Mož, ki je 65 let star, se je postavil na čelo upornikom in je prizadejal okupacijskim četam v celi vrsti spopadov občutne zgube*.-
Celo v beograjskem okraju je delovanje četnikov tako živahno, da so morali Nemci in Italijani ojačiti beograjska posadko na 10.000 mož.
Kragujevac, kjer so četniki in vojaki napali skladišča orožja, ga pograbili in ž njim spet odšli v planine, da se nadalje bore proti Nemcem
zadevajo okupacijski vojski občutljive zgube. Po raznih brezuspešnih poskusih so Nemci opustili preganjanje teh borcev v gorah, marveč skrbno opazujejo vse poti, ki vodijo v skrivališča teh neustrašnih borcev, in upajo, da jim bodo polagoma odrezali vse dobave ter jih z lakoto prisilili h kapitulaciji.
Ti nemški računi pa so se doslej izjalovili, ker podpira prebivalstvo četnike na skrivnem v svojem odporu proti sovražniku. Hudi spopadi med četniki in okupacijsko vojsko so se odigrali v preteklih tednih v planinskih krajih Bosne, Hercegovine, Črne gore, Srbije in Dalmacije.
Upor se pa širi tudi po “svobodni”
Hrvaški in po pokrajinah, ki so jih
Oblasti so izdale ponoven ukaz, da mora prebivalstvo izročiti vse orožje pod pretnjo smrtne kazni. Ukaz ni imel nobenega uspeha, kakor ga nimajo tudi streljanja in obešanja, s katerimi skušajo Nemci ustrahovati podjarmljeni narod.
Zanimivo je, da je vrhovni poveljnik nemških okupacijskih čet v Srbiji te dni umrl blizu Berlina na “zadobljenih ranah”. Ene vesti trde, da se je ponesrečil z letalom, širijo pa se glasovi, da so ga zadele komitske krogle. Naj bo kakorkoli, dejstvo je, da se jugoslovanski narod še zmerom bori proti sovražniku, da noče kloniti pred njim in da si bo s tem tudi zaslužil novo in lepšo svobodo, ko bodo zavezniške sile strle moč totalitarnih osvajalcev.
POZIV
JUGOSLOVANSKIM VOJNIM OBVEZNIKOM
Poslaništvo Kraljevine Jugoslavije poziva vse Jugoslovane vojno obveznike od 18 do 40 let starosti, torej vse, ki so se rodili med 1901 in 1923, da se takoj javijo Kraljevskemu poslaništvu, bodisi osebno ali pismeno, in da sporoče svoj sedanji naslov.
Buenos Aires, 14. julija 1941.
Kralj, poslanik: CANKAR, 1. r.
i I
Klara Ivanič, ki bo nasto pila na zboru “Amigos de Yugoeolavia”
Belgrado, Ciudad Mártir
He aquí que también tú, suave y acogedora ciudad del Danubio, has recibido la carga maldita de la escuadrilla de la muerte. Vinieron en avalancha como miñadas de funestos cuervos y bajo sus tétricas alas, la tierra se retorció cual frenética hoguera. Lo mismo que en los cuentos de pesadilla ululante, debió temblar el éter con los gemidos acorralados desde los humeantes escombros. ¡Ah! pavorosa hora de sangre que nadie conoció, sino los que aún van andando por tus calles desoladas.
Dos días, sólo dos días, y la pri- j mavera creó sobre millares de cadáveres y tus cerezos exhalaron aromas de infierno. Porque era el tiem-
venidos de todas tus comarcas, levantaron tu grácil armadura moderna y de la alquimia de sudor, oro y cerebro, fluyó la sinfonía de tus galas. Veintidós años el tiempo no detuvo su recio martillo de progreso, que iba esculpiéndote un porvenir de bronce laboreado. Y he aquí que vino depronto este soplo destructor como marejada furiosa y ha sepultado todo bajo su oleaje obscuro. Teñida de púrpura en todos tus límites, fuiste pasto de perros y buitres.
Sí, blanca ciudad de jardines, de canciones, de la palabra amable. Porque viste que el agua que te daban abeber tenía fango en su fondo, son ahora tus calles un cúmulo de
Beograd, ko ga barbarski Nemci še niso razdejali
po recién amanecido de los duraznos floridos. En los patios de las casas, acaso quedó algún niño contemplando con sus pupilas vaciadas j sus ramas carbonizadas. Porque en el huracán encendido, hombres, animales, flores y pájaros amalgamaron sus cenizas. La muerte niveló las l gradaciones con su mano de terror. ¡
Ciudad contenida dentro de mí a i fuerza de sueño, resurges vibrante sobre tus colinas verdeguenantes. Pero ahora que has encarado la tempestad, dónde buscar tus verdes veredas sumergidas. Sola y callada, te sustenta a noche, tú, hilvanada de claridad. Porque tras la gran lluvia de llamas que cayó del cielo mañanero, calcinando tus piedras, devino el silencio, el profundo silencio que hasta ahora gravita sobre tu nombre. Es como si estuvieras lamiéndote todavía tu agonía, tan honda, que el viento se ha desvanecido al empaparse de su eco.
Veintidós años, músculos de acero ;
cráteres abiertos, de edificios tumbados, como cajas de muñecas, de sombras con trajes helados. Sí, viviste una pesadilla dantesca donde oficiaron los lobos de camisas pardas, porque vomitaste sobre sus rostros desmantelados de alma. Pero tienes la frente alta, la conciencia clara, las manos limpias: todo esto que tus enemigos no saben lo que es, porque la costra que los envuelve encuentra hasta su última molécula petrificada.
No importa que tu cielo luminoso esté embebido de tragedia y que tu voz se arrastre encadenada por tus calles. Volverá de nuevo el tiempo de la canción y volverá tu suelo fuerte a recamar su vestidura herida. Mientras la nube de lobos que hoy te cerca huya corriendo hacia la noche, tú alzarás tu rostro hacia la red del día.
Ljubica Tomasevic.
(“Jugoslovenski Glasnik” - Santiago de Chile).
VELIK SHOD
priredi o priliki rojstnega dne in polnoletnosti kralja PETRA II. dne 6. septembra t. 1. v dvorani ASOCIACION FILANTROPICA “LA ARGENTINA”, ulica Rodríguez Peña 361, Odbor “AMIGOS DE YUGOESLAVIA” v proslavo kralja in naše države.
Na tem shodu bodo poleg Argentincev nastopili tudi pevci in pevke, kakor tudi celi pevski zbori.
SPORED:
1.	Argentinska in jugoslovanska himna	;
2.	Govor člana odbora “Amigos de Yugoeslavia”, g. Radia C.
Monsegura	'
3.	Jakov Gotovac: “Zašto smo se sreli!” (V. Petrovič)
Lujo Šafranek-Havič; “Sjaj, sunčece!” (Tekst iz narodne “ lirike)	;;
Blagoje Bersa: “Robinjica” (Bosanska balada)	;;
Vlad. R. Djordjevic: “Što slavuj peva” (M. Petrovič)
Poje:	Klara Ivanič	]'•
,	Glasovir-. Leo Schwarz	i
4.	Govor	; |
5.	Fran Lhotka: Hrvaška rapsodija “Žetev”	• ij
Aguirre-Gao: “Aires criollos”	!
Miroslav šlik: “Primorski ples”
Saint-Sains: “Introduction et Rondo Capriccioso”	< >
Gosli: Ljerko Špiler Glasovir : Leo Schwarz
6.	Srbo-hrvaške in slovenske narodne pesmi (Zbor).
7.	Govor kralj, poslanika dr. Izidorja Cankarja
8.	“Hej Slovani” (Zbor).
V odboru “Amigos de Yugoeslavia” so sledeče osebe:
Dr. MARCELO T. DE ALVEAR, bivši predsednik Republike in f lider U.C.R. — MARTIN NOEL, prof. vseučilišča in narodni po- | slanec za prov. Buenos Aires — Ing. JULIO A. NOBLE, bivši na-, t rodni poslanec in predsednik “Aerokluba” — Dr. GUILLERMO r EDUARDO LEGUIZAMON, profesor vseučilišča — Dr. ALEJAN- i DRO CEBALLOS, prof. vseučilišča — DR. SILLA MONSEGUR, I odvetnik — Dr. PEDRO PALACIOS, odvetnik — CARLOS | O’FARRELL, javni notar — RAUL MIH ANO VIČ, arhitekt — i RAUL MONSEGUR, odvetnik.	|
O--«--»..41.o.. .
IVesti iz organizaciji
I	* , 'g *	likJl	I
IZ “SLOVENSKEGA DOMA’’
Vsi, ki v igri “Divji lovec” sodelujejo, naj bodo v 'nedeljo popoldne gotovo v društvu.
“Divji lovec’" v Skoplju
Igra “Divji lovec” je tako lepa in zanimiva, da so si jo zaželeli tudi drugi.
Tako je bila ta Finžgar jeva drama vprizorjena tudi 4. marca v Skoplju. Torej samo kake tri tedne prej, predno so to mesto razrušile I nemške in italijanske bombe.
To igro bo vprizoril v SOBOTO 9. AVGUSTA ob 9 uri zvečer tudi “Slovenski dom” v dvorani ulice CANGALLO 2535. Dvorana je oddaljena samo par kvader od Plaza Once ter vodijo do nje vse zveze.
Radi lepe igre in dobre zveze, smo

f
:
“SLOVENSKI DOM”-BUENOS AIRES
Divji Lovec
Priljubljena ljudska igra F. S. FINŽGARJA se uprizori v
soboto 9. avgusta 1941
ob 21. uri
v dvorani, ul. CANGALLO 2535 OSEBE:
Zavrtnik, rihtar (župan)................Joško Živec
Majda, njegova hči......................Zofka Suličeva
Lisjakov Gašper, posestnikov sin........Martin Keber
Maruša, kočarica..................... .. Pavla Rojčeva
Janez, njen sin........ .. ..	...... Emil Lozej
Tine, gostaški sin......................Miroslav Peljhan
Tonček, vaški revež, norček............. Ivan Berginc
Jež, kmet...............................Josip Švagelj
Gaber, kmet.............................Rado Ličen
Eržen, kmet.............................Silvan Pečenko
Rožman, kmet............................Štefan Mavec
Sajetov Jure, kovač.....................Franc Trebše
Špela, njegova žena..................... Marija Trebše
Anka, dekle............................. Irena Jekšetova
Roza, dekle.............................Ana Kalnerjeva
Grozdek, oštir.......................... Andrej Škrbec
Dolinarica, mati........................Erna Paškulin
Prvi lovec.............................. Štefan Lipičar
Drugi lovec.............................R. živec
Prvi birič.............................. Ivan Hvala
Drugi birič.............................Avgust Cotič
Komatar, črednik........... .. .........X. X.
Jurček, pastirček....................... Oskar Živec
Dekleta, fantje, dečki, lovci, skrivači, planšarice. Godi se leta 1848 na Gorenjskem.
Režija: KARLO TIŠLAR
i
Tončka, vaškega reveža in norčka, ki “ima hudiča v želodcu”, bo igral Ivan Berginc, dobro znan našemu občinstvu p.o mnogih posrečenih ustvaritvah.
Zofka Suličeva, ki bo nastopila v vlogi Majde, nesrečne Zavrtnikove hčerke, katera po bridkih preizkušnjah gre v smrt za svojim, ljubljenim Janezom, preganjanim divjim lovcem.
Zavrtnik, oblastni rihtar, ki ga pohlep po zemlji spravi ob pamet. V tej vlogi nastopi naš znani igralec Joško živec.
Poleg te izvirne narodne igre, bo na sporedu tudi	j
BOGAT SREČOLOV IN PLES.	I
---—	•	I
SVIRAL BO SLOVENSKI ORKESTER	1
ODBOR
trdno prepričani, da jo bo vsak naš človek prišel gledat.
“Divji lovec”
ó
“Slovenski dom” se pripravlja za vprizoritev lepe Fr. S. Finžgarje-ve igre “DIVJI LOVEC”,
Poleg te drame, bo na tudi bogat srečolov in ples.
Igra se bo vršila v soboto 9. avgusta ob 9 uri zvečer, v dvorani ulice Cangallo št. 2535.
Opozarjamo že sedaj rojake in rojakinje, da ne opuste prilike ogledati si to pretresljivo igro.
Koncert Zinke Milanov
Jutri, 2. avgusta, bo v dvorani Asociación Filantrópica “La Argentina”, ul. RODRIGUEZ PEÑA 361, koncert naše odlične operne pevke ge. Zinke Milanove v korist Jugoslovanske narodne obrane. Naša odlična sopranistka, ki je s tako velikim uspehom nastopala v sedanji sezoni
Zinka Milanov, ko je nastopala v prejšnji sezoni
v naj večjem argentinskem umetniškem hramu, “Colonu”, se je od nas hotela posloviti s tem, da priredi koncert v tako plemenit in rodoljuben namen.
Spored1
1.	Miloje Milosevic: Srbski narodni ples.
2.	Fran Lhotka: Hrvatska Rapsodija “Žetva”.
Svira Ljerko špiler
3.	Iv. Zajec: Vir.
4.	Blažje Bersa: Vseh vernih duš dan.
5.	Sergej Rahmanjitiov..: Letne noči
Poje Zinka Milanov Odmor.
6.	Sarasate: Romanza Andaluza
7.	Falla-Kreisler: Danza de la vida breve.
8.	Smetana: Iz domovine.
Svira Ljerko Špilei
9.	Puccini: Arija iz opere Madame Butterfly, poje Zinka Milanov Na glasovir spremlja Alfonz
Brandl
Koncert se začne ob 9. uri zvečer in vstopnina je taka, da se ga more vsak vdeležiti: rezervirani sedeži po $ 5.—, navadni sedeži pa po $ 1.—.
Našim rojakom' pač ni treba posebej priporočati, naj se tega koncerta udeleže. Dovolj je, če jim povemo, da bo pela Zinka Milanova, ena najboljših sopranov v današnjem svetu, in da bo pela za Narodno obrano.
Zato smo gotovi, da bo udeležba naših ljudi velika in kličemo vsem Slovencem iz Buenos Airesa in okolice: Nasvidenje v soboto 2. avgusta zvečer na koncertu!
Po sporedu bo prosta zabava s plesom.
DRUGI KONCERT bo 6. avgusta zvečer v kinu “Gran Rex”, ulica Corrientes 857.
Prireditev “Divjega lovca” je bila odložena
Na prošnjo J. N. O. je Slovenski dom prireditev “Divjega lovca”, ki bi se imela vršiti 2. avgusta, odložil. Vršila pa se bo ta v SOBOTO
9.	AVGUSTA ob 9 uri zvečer, v dvo-•
rani ulice Cangallo 2535, kar naj' blagovolijo rojakii n rojakinje vzeti na znanje.
Obletnica društva “Triglava”
V nedeljo 27. julija je obhajalo naše rosarijsko društvo “Triglav” enajstletnico obstoja.
Na to proslavo se je društveno članstvo vneto pripravljalo, ker so hoteli to obletnico čimlepše in do-stojnejše praznovati. In td so Tri-glavčani tudi dosegli.
Malo skrbelo je odbor, če bo slabo vreme, toda vsa skrb je v z jutranjih urah izginila, ker je pokazalo, da bo lep dan. In tak je tudi bil: lep, pravi pomladanski dan.
To je dalo tudi povod, da se je zbralo v društvenih prostorih veliko | naših rojakov in rojakinj, ne le iz Rosarija samega, temveč tudi iz okolice. Tudi konzul g. Rubeša Branko je dospel, katerega je občinstvo burno pozdravljalo.
že mnogo predpoldnem so pričeli prihajati ter se zabavati s kroglami
in žabo. Tov. Penko pa je medtem pripravljal pečenje.
Ob 12i/2 je dal preds. Kurtin znamenje, da udeleženci sedejo za mize. Nato se je začelo goščenje s pečenko.
j Koncem obeda je držal navdušen govor g. Rubeša, ki je omenjal požrtvovalnost članstva “Triglava” in še posebej tov. Mezgeca in Krebelja.
Spomnil se je v svojem govoru ' tudi naše nesrečne domovine, ki trpi strašne muke pod tujcem.
Preds. Kurtin je nato imel sledeči govor:	Rojaki in rojakinje!
Jugoslovanski Konzul gosp. Branko Rubeša!
V imenu odbora Vam kličem — dobro došli, ter izrekam zdravo!
Danes proslavljamo 11 obletnieo ustanovitve Slov. D. D. “Triglav”.
Začetek organizacije, kakor vsak začetek, je bil tudi ta poln nepredvi-devanih ovir, ali dobra volja in vztrajnost članstva, so morale obroditi sad.
Zgodovinski dan 27. julija 1930, ko je bilo ustanovljeno Slov. D. D. “Triglav”, katero si je nadelo nalogo, da zbere pod svoje krilo vse Slovence ter Jugoslovane, jih kliče na delo in medsebojno podporo.
K temu je mnogo pripomogel tudi odbor Jugoslovanskega Kluba, kateri je znal ceniti organizacijo naših ljudi iz neodrešene domovine in nam
je šel v vsem na roko ter nam odstopil prostore za prve sestanke brezplačno.
Vodilna misel je bila že od začetka: postaviti za društvo lasten dom. Odbor za odborom so delali, največ na tem polju, v nadi in zavesti, da je tako edino prav.
In prišlo je leto 1938, ko se je cdboi končno odločil ter kupil ona 2 leta na dražbi.
Zemljišče je torej tu, sedaj pa je treba delati za postavitev doma. In seveda naši požrtvovalni člani se de- 9 la niso ustrašili. Kar je bilo za odbor malce težje, to je bilo v denarnem oziru.
Toda tudi v tem pogledu bomo ovire premagali, če bomo edini.
Slovenec! Srb! Hrvat!
Ako je bila kedaj med nami kaka mala razlika moramo danes za vselej pozabiti in se združiti kot pravi bratje!
Danes ko naši bratje žrtvujejo svojo kri za domovino in svobodo — danes ko naše matere, očetje, bratje in sestre trpijo v pregnanstvu —• danes ko jih tepe sovražni bič — danes ko se v starem kraju odloča uso-
da naše ljube domovine — danes ko se bliža čas osvoboditve vseh Jugoslovanov, moramo biti tudi tukaj združeni, da pokažemo tukajšnjemu narodu, da smo kulturen narod. In da pokažemo našim sovražnikom, da nismo pozabili na svojo domovino, kakor nas oni smatrajo.
V Rosariju je ustanovljen, kakor po drugih mestih širom Južne Amerike odbor Jugoslovanske Narodne Obrane. Dolžnost naša je, da se mu pridružimo in ga podpremo. Če že ne moremo toliko materijalno, pa vsaj moralno.
Slovenec, Srb, Hrvat — smo sinovi ene matere, solza istega očesa, kri iste odprte rane!
živela Jugoslavija! živela svoboda!
Navzoči so govornika pazljivo po-
slušali in pritrjevali.
Po končanem obedu so se pa spet podali vsak po svoji zabavi: eni na krogle, drugi na žabo, mlajši pa so se začeli vrteti ob zvokih živahne godbe. Starejši pa, ki jim ni bilo do iger pa so se povlekli v razgovor in razpravljali o današnjih razmerah v domovini in drugod.
Vsa proslava je končala pozno zvečer v,pravi domačnosti.
*
Vrlemu društvu “Triglav”, ob njegovi 11 letnici čestitamo ter želimo še nadalje mnogo uspeha!
Delegacija Jugosl. Nar. Obrane iz Buenos Airesa v Rosariju in člani tamošnjega Pododbora
m*:. : -ÿmam, mm sm: >sm.	mmam	»raMSMMMB!	mmmmmmmm tm&mm ysmmm mammmmmm
I
$	'"•ä sä 'W'^’#^ir«ni «r^	hw^	"armár^ e+yg'W’« I
B
$
....... t.,........... ..... ...,. „ .... ........ .,,,.,... x..,.,,:,.^ .... 5 .,.vi.,, ,;..r,... ..,....... .....
- ■ sagoagr f<»v rsat>v -r<^- -ggg -•:<«• ' «y m-	"-ro-s: •.»».. y»y •*«. y&vwmysm>SBgaMBBWBeaa»: .•?<*-• -s«>v
::**<	X«.; íes xaneasK >sbk- ^»camaaM&maMNMasm bwk ^HWBBwBBwfflEOTKWWwHBwBBBWB^aB^awM^^^ x«vs*r mm mmmm mm mmmm x«í jara
Slovenci doma in po svetu
VESTI IZ ZASUŽNJENEGA OZEMLJA
UMRLJIVOST DOJENČKOV V PTUJSKEM OKRAJU
Življenjska bilanca petnajstih let po vojni dokazuje, da število Slovencev sorazmerno racionalno narašča, tako da naravni prirastek ni posledica velikega števila rojstev pri visokem številu smrti. Najnega-tivnejšo sliko v tem smislu daje ptujski okraj. V tem okraju se je rodnst znižala v manjši meri kot sicer v Sloveniji* zvišala pa se je tudi umrljivost. Z ozirom na umrljivost dojenčkov, ki se je pri nas v povojnih letih popravila, stoji danes najslabše ptujski okraj.
Iv starim bolezenskim nadlogam se je pridružilo novo poslabšanje na prav tistih področjih zdravstvenega skrbstva, kjer so bili doseženi v Sloveniji najznatnejši uspehi. Upravičeno smatrajo ptujski okraj za okraj z najnižjim zdravstvenim standardom v Sloveniji. V tem predelu so se strnile v karakteristično bolezensko sliko skoraj vse posamezne komponente, ki igrajo najvažnejšo vlogo v problemu umrljivosti dojenčkov.
V	Halozah, kjer. marsikdaj stradajo, je umrljivost dojenčkov nižja kakor na bogatejšem Polju. V predvojnih letih je bila umrljivost dojenčkov v Halozah' 17%, na Ptujskem polju pa 20.3%. Umrljivost dojenčkov je visoka zahodno od Ptuja in okoli Sv. Marka na vzhodnem Dravskem polju, to je tam, kjer je Polje najširše in najbolj izrazito. Nizka umrljivost dojenčkov med Ormožem in Središčem ne bo presenetila nikogar, kdor pozna tamkajšnje, napredne kraje, ki leže vsi na samem robu ali tik ob vznožju Slovenskih goric. V Halozah se je umrljivost dojenčkov v času od prvih povojnih let pa do prvih let zadnje gospodarske krize popravila. Umrljivost v Halozah je večja v predelih, kjer je odstotek tuje zemljiške posesti večji, kjer je naseljenost na kv. km manjša in kjer prevladujejo kočarji nad posestniki.
V	Slovenskih goricah se je umrljivost dojenčkov poslabšala predvsem v dveh okoliših (Pesniška dolina in Jeruzalemske gorice), kjer je večinoma vinogradniška zemlja, s katere poberejo najbogatejše dohodke tuji lastniki — pišeta dr. Fedar Mikic in dr. Branko Šalamun v “Zdravniškem Vestniku”.
mačyini sploh ne pomnijo in si ga ljudje po svoje razlagajo.
MORILCI KRALJA ALEKSANDRA APELIRAJO ZA SVOBODO
Zdaj, ko .je Hrvaška po milosti diktatorja Hitlerja postala “neodvisna država”, ali bolje rečeno “italijanska kolonija”, se je pričela kampanja 'za osvoboditev treh hrvaških ustašev, ki so bili obsojeni v dosmrtno ječo v Franciji na obtožbo sokrivde umora jugoslovanskega kralja Aleksandra in francoskega zunanjega ministra Louisa Barthou-ja v Marseillesu 1. 1934. Ti so Mio Kralj, Ivan Račič in Zvonimir Pospešil. Apel za izpusti tč v iz ječe je .bil vložen pri francoskem justičnem ministru po Georgesu Desbonsu. ) Slednji je bil zagovornik obtožencev na obravnavi pred sodiščem, najela pa ga je Hrvatska zveza, katere sedež je v Pittsburghu, Po. Dcs-bons je povedal jusičnemu ministru, da jetniki niso teroristi, temveč patriot je. Ker je Hrvatska dobila “neodvisnost”, ni nobenega vzroka, da bi še nadalje ostali v zaporu.
ITALIJANI ODNAŠAJO IZ SLOVENSKIH KRAJEV HRANO
Medtem ko so v začetku italijanske zasedne oblasti in vojaštvo plačali za hrano v gotovini in kupovali samo za pokritje svojih dnevnih potreb , sedaj plačujejo s kuponi, katerim ni nikakor odločen rok odkupa (čas veljave). V poročilu se pravi: “Kako dolgo bo še za nas domačine zadosti hrane, da se preživimo, težko je reči, kajti sedaj moramo v prvi vrsti hraniti toliko drugih, in takih, kateri niso niti tukaj kot naši gosti.” —• Posebno možje težko občutijo skoraj popolno pomanjkanje vsake vrste tobaka za kadenje.
STRELA GA JE UBILA SREDI ZIME
Nad Šibenikom je divjala na Svečnico huda ura, z gromom in treskom. Med viharjem je udarjala strela kakor sredi poletja. V dalmatinski vasi Podglavici je strela udarila v hišo posestnika Mata Živkovi-ča in na mestu ubila 13 letnega sina Antona. Oče, mati in dva druga sinova so dobili zelo hude opekline. Zaradi strele so popokali zidovi in vsa hiša se je stresla. Vest o nenavadni nesreči se je hitro razširila po okolici. Ljudje so prihajali kropit nesrečnega dečka in tolažit hudo prizadeto družino, ki se je morala zateči v šibeniško bolnišnico. Takšnega divjnanja strele sredi zime do-
VSEKAKO JEMLJEJO LJUDSTVO V VOJSKO
Medtem ko so italijanske oblasti s svečanim razglasom obljubile narodu podjarmljene Slovenije, da ga nikakor ne bodo jemali v vojsko in ko so odpošiljali domov nekatere Slovence jugoslovanske vojske, kateri so se nahajali v zasedenem •> krožju, ali so se vračali iz vojske od drugih krajev Jugoslavije, je sedaj ta zvijača razkrinkana. Italijani niso zaupali bivšim jugoslovanskim vojakom, ali sedaj jemljejo v svojo armado mlade rekrute, kateri še nikakor niso služili vojake, iz celega okraja “provincije Lubiana””. V bivši vojašnici 16. jugoslovanskega artilerijskega polka v Ljubljani, opravili so nedavno “slavnost” polaganja prisege teh novih rekrutov. Vsled slabe predidoče priprave in želje po paradah, zgodilo se je, da večina rekrutov ni vršila kretenj, katere so se od njih pričakovale, kajti prečitani razglas kakor tudi tekst prisege je bil čitan edino le v italijanskem jeziku, katerega oni ne razumejo. Smešni so bili prizori, ko so nekateri sneli kape, medtem ko so drugi istočasno moleli roke v zrak.
KRADENJE UMETNIN IZ LJUBLJANSKEGA MUZEJA
Med ostalimi predmeti redke umetniške in zgodovinske vrednosti, katere je posedoval Ljubljanski muzej in katere je leta in leta zbiral in drago plačal, nahajala se je tudi zbirka rizb in slik starega italijanskega mojstra Giovanni Battista Tiepolo (1696.-1770.). Spravljene so bile v posebnemu albumu v stekleni razstavni omari. Po prihodu italijanske vojske, je tržaški župan, re-negat Faustu Franco pohitel na čelu neke delegacije iz Trsta v Ljubljano in zahteval “iz nacijonalnih in kulturnih razlogov” od italijanskega civilnega komisarja Ljubljane, da se te umetnine odvzamejo Ljubljanskemu muzeju in izroče muzeju mesta Trsta, ki je najbližje italijansko (?) mesto, “zaslužno” da hrani takšno italijansko kulturno vrednost.
Prošnji Tržačanov . je bilo takoj ustreženo. Sodeči po skrinjah, katere je ta delegacija pri odhodu iz Ljubljane ukrcavala z železniške vagone, morala je najti v ljubljanskih muzejih še mnogo predmetov, kateri bodo “boljše shranjeni” po Italiji, kakbr pa v “nekulturni Sloveniji.”
GROZODEJSTVA NEMCEV V JUGOSLAVIJI
Kakor dnevno poročajo vesti, kolikor pač morejo čez mejo, so veša-nja in streljanja nacionalnih ljudi na dnevnem redu. Ni ga skoro kra-
i nek študent, v sredini pa profesor | matematike na vseučilišču v Panče-i vu Mirko Skovran.
Profesor Skovran je bil velik ro-¡doljub in je za časa prevzetja obla-I sti kralja Petra H., 27. marca, držal
ja, kjer bi ne bil kdo obešen ali ustreljen.
Slika, katero smo že prinesli v našem listu in katero prinašamo tudi danes, nam prikazuje tri obešence v Pančevu v Srbiji.
Na levi je nek duhovnik, na desni
velik patriotičen govor. Za svojo globoko vdanost do domovine je moral plačati s svojim življenjem na vešalib.
Naj bo rodoljubu in mučeniku ohranjen lep spomin!
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem, ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
SUIPACHA 28
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
ŠTEFKA JE ŽE PRED DVEMA
LETOMA PRIŠLA NA SVET,
A ŠE NIMA OČETA
Zgodba izpred ljubljanskega sodišča
Angela je služila pri posestniku Antonu na Gorenjskem. V dveh letih svojega službovanja se je v njegovi hiši precej udomačila. Z gospodarjem Antonom se je dobro razumela, zadnji čas že kar preveč. Ker je bila pridna in delavna, jo je tudi gospodinja Ana rada imela. Gospodinja seveda ni slutila, da se za tem dobrim odnosom do gospodarja skriva še kaj več. Angela pač stori, kar more, in gospodar jo ima zato rad pri hiši, je mislila gospodinja Ana. Tako je potekalo življenje pri tej hiši v delu in miru.
H gospodarju Antonu je pa prihajal vsak dan pekovski pomočnik Edi, ki je prinašal kruh v hišo. Zgo-
Trgovina čevljev
BELTRAM
Vsakovrstna izbera čevljev in copat.
Dto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372
daj je prihajal, ko sta gospodar iti gospodinja navadno še spala. Angela je bila pa že pokoncu in je Ediju veselj odprla. Edi je oddal kruh, povprašal Angelo, kako je spala, včasih jo je pobaral, kako se ji kaj godi ; tako sta se počasi seznanila. Vsak dan sta bila večja'prijatelja in naposled se je to prijateljstvo razvilo v intimno razmerje. To razmerje je pa rodilo takšne posledice, da je nekaj mesecev pozneje prijokala na svet mala Štefka.
“Kaj bo pa zdaj”, je vprašal Anton.
Angela je skomizgnila z rameni in molčala. Anton je pa ie silil vanjo, češ koga bo prijela zaradi očetovstva. Angela sama ni prav vedela, kaj bi starila. Tedaj ji je svetoval gospodar Anton.
“Kar Edija primi, on je še fant, te bo lahko vzel.” Dal je Angeli 1000 dinarjev zato, da bo obdolžila Edija, in Angela je res pred sodnijo navedla, da je otrok Edijev. Edi se je sicer tudi branil očetovstva, kakor je pač vedel in znal. Zažugal je celo Angeli, če bo njega dolžila, da bo šel čez mejo, in da ga ne bo nikoli več videla. Naposled je pa le pristal.
Tako bi bilo vse prav in v redu, če bi ljudje ne imeli jezikov, šušljali so tako dolgo o otroku in Antonu, da je prišlo tudi Ediju na uho. Edi je pa sedel in napisal Antonu pismo, v katerem ga je povabil na
FOTOGRAFIJA
“LA MODERNA”
VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU
Ne pozabite
FOTO “LA MODERNA”
S. SASLAVSKY Av. SAN MARTIN 2579 Telefon: 59-0522 - Bs. Aires

Krojaenica ‘Gorica Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
| ZOBOZDRAVNIKA j DRA. SAMOILOVIC j	de Falicov in
J DR. FELIKS FALICOV
:
I Sprejemata od 10 do 12 in od }	15—20 ure.
Í DONATO ALVAREZ 2181 ?
?
U. T. 59 - 1723
sestanek, češ, da se ima pogovoriti z njim o neki važni stvari. “Da vam ne bo kot uglednemu posestniku delalo sramote”, .je pisal Edi Antonu, “boste pomagali plačevati, ker sto bili tudi sami zraven.”
Anton se seveda temu prijaznemu vabilu ni odzval. Edi pa ni odnehal.
Šel je na sodnijo in tam povedal, kako in kaj. Da zahteva obnovitev procesa za očetovstvo, da ni oče on, ker je tudi Anton prispeval k očetovstvu.
Edi se očetovstva na vse kriplje brani. Anton pa tudi noče spoznati Štefke za svoje. “Nikoli nisem imel • ničesar z njo!” taji Anton.
“Ste imeli, ste”, je vztrajala Angela.
Edi pa pravi:	“Jaz ne priznam,
da bi bil Štefkin oče.”
“Zakaj ste pa prvič priznali?”
“Zato, ker mi je sodnik rekel, da mora otrok imeti očeta, naj kar priznam. In sem priznal. Zdaj, ko vem, da je bil tudi gospodar zraven, pa ne priznam!”
Tako se oba branita Štefke. Mala Štefka, ki ima že dve leti in kliče že ata in mamo, pa čaka, da bo dobila očeta. Treba bo pa še mnogo dokazov, preden bo Štefka našla pravega očeta.
Ana Chrpova {
Slov. babica	!
i
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z | večletno prakso v praški porod- | nišnici ter v tuk. bolnici “Raw- i son”, se priporoča vsem Sloven- f kam. Sprejema penzionistke iz I mesta in z dežele v popolno | oskrbo. Cene izredno nizke. Po- | strežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 6 2 1 j
U. T. 38, Mayo 8182 l
0..0..0..0..0..0.. 0~0. .0.0..0:0..0..0..0..I


Tisoče krasnih motivov za VEZENJE
namiznih prtov, prtičev, namiznih tekačev, posteljnih blazin, rjuh velikih in malih za zibelke, rute, spodnje perilo, jopice, Imamo na razpolago našim cenjenim odjemalcem katere prosi-itd. “SISTEMA ENTNER” za odtis na kakršnokoli platno, mo, da nas obiščejo, brez vsake obveznosti, da si izberejo vzorce, ki so jim všeč in nam jih naroče za odtis na platno, ki nam
ga izroče.
Cia. Laborar te
CARLOS PELLEGRINI 62, I. nadstropje U. T. 37 - 2247
BUENOS AIRES
OHRIDSKI RIBIČI
Tudi mnogi Slovenci so po prevratu obiskali južno Srbijo in občudovali številne njene pokrajinske in zgodovinske zanimivosti. Na.jbolj seveda vsakogar očara starinski Ohrid s svojo krasno lego ob jezeru. V tedniku “Zemlji” čitamo kratek članek, ki nam pripoveduje, kako je zadružni lov na Ohridskem jezeru preporodil vsetamošnje ribištvo, ki prinaša prebivalstvu prav lepe, ali tudi skorajda edine dohodke.
Ohridsko jezero spada po svojem postanku med najstarejša jezera v Evropi, po svojem živalstvu pa se odlikuje, kakor le malokatera jeze-
ribiči organizacijsko povezani. Družili so se po skupinah zgolj zavoljo lova. Nadaljna razprodaja rib je bila poverjena trgovcem. Šele leta 1930. so zaceli ohridski ribiči delovati na zadružni podlagi. V teku prvih šestih let so utr jeli precej škode zaradi slabega vodstva zadruge. Navzlic vsemu se je zadruga obdržala in zadnja leta so pokazala naenkrat lep napredek. Vse stare dolgove v znesku več sto tisoč dinarjev je zadruga plačala in je lani prvič razdelila med zadrugarje več ko 30 tisoč din! Poleg tega razpolaga s
300,000	dinarji premoženja. Zadru-
] pa je krompir po 2.50 in če ga hočem skuhati za vse, ga moram dati v lonec najmanj 2 kg. Bele moke dobim zdaj za 6 oseb 24 kg, če pa. kupim makarone ali beli zdrob, se mi to odšteje pri moki, tako da dobim navadno le 21 kg enotne in 20-kg koruzne. Tudi sadje sem morala črtati z našega jedilnika in le včasih prinesem s trga vsakemu po eno pomarančo.
Še večji križ kakor s hrano je z obleko iti obutvijo. Kar se tiče nogavic, še vedno lahko kupim istočasno po dva para enakih nogavic, kar je zelo praktično, in ker nisem v službi, imam tudi več časa za krpanje in šivanje ter za predelovanje oblek. Sebe in dekleti hitro oblečem, če pa hočem kupiti fantu obleko, moram imeti že skoraj tisoč dinarjev v žepu. Silno so se podražile letos tudi moške nogavice. Prav pred dnevi sem kupila fantoma in možu po eno srajco s kratkimi rokavi in so me stale vse tri srajce s šiviljo vred okoli 400 din. Prejšnje čase smo doma pletle puloverje, zdaj param stare in iz dveh starih pletem novega, ker volne ne dobim več Sprašujem se pa, kako bomo pre-; delavali stare obleke in krpali, ker je vedno teže dobiti sukanec.
Za revije in časopise, na katere moramo biti naročeni, dajem mesečno preko 400 dinarjev. Kljub temu, do moramo tudi svoje kulturne potrebe omejevati, se jim popolnoma vendarle ne moremo odreči. Abon-man v gledališču, znanstvene knjige za moža in otroke, ki študirajo,, leposlovna slovenska dela, vsemu te-j mu se ne smemo in ne moremo odreči. Pa tu še ni zobnega zdravnika, nobenega nepredvidenega izdatka za bolezen, počitnice...
Tako nas je vojna prizadela prav vse, in če že mi, ki imamo vendarle nekaj dohodkov, komaj izhajamo — kako potem krmarijo skozi draginjo tisti srednji in nižji uradniki, ki nimajo niti polovice tolikih prejemkov?. ..
Poleg špecerijskega blaga so zelo poskočile v ceni malenkosti, ki' so nujno potrebne v vsakem gospodin-stvu. To so one male stvari, ki zanje danes zmečemo strašno veliko denarja, če jih sploh dobimo. To je sukanec, prejica, zaponke, gumbi, razni trakovi in podobno. Volne ni več. Prej smo gospodinje lahko pri-štedile tudi s tem, da smo si same pletle zase in za otroke puloverje in izdatek za volno je bil razmeroma majhen. Delo pa trpežnejše, od tovarniškega. Danes stojim pred problemom : kako naj oblečem svojega otroka, ki hodi v šolo? Pozimi je bilo najenostavnejše in najtrpežnejše oblačilo pulover in krilo. Iz starega prenarejati je težko in vsi bomo prisiljeni do kraja ponositi obleke, ker je novo blago tako zelo drago. Poleti je lažje; iz očetovih starih srajc, svojih oblek in bluz nastanejo, če je mati količkaj spretna, prave umetnine za naraščaj, bodisi predpasniki, oblekce, hlačke itd.
Kaj pa, če se začne trgati posteljnina? Na nabavo nove ni misliti. Prej si je gospodinja, ki je le malo varčevala, lahko dala vsak mesec kaj na stran, ali pa si je nabavljala perilo na obroke in si tako obnavljala zalogo. — če bo vojna še kaj dolgo trajala, bomo kmalu primorani, misliti tudi na obnovitev obleke. Ženske bomo že nekako izhajale; o-bleka, narejena iz solidnega predvojnega blaga, se da z majhnimi stroški popraviti, pomladiti. Vse drugače pa je z moško garderobo.
ra drugod po svetu. Privabilo je že številne znanstvenike, ki ga venomer raziskujejo. Riba iz Ohridskega jezera je nenavadno okusna. Tu je največ postrvi, med katerimi je “letnica” najbolj rejena in najbolj cenjena. To je jalova ženska postrv, ki se od ostalih postrvi razlikuje po debelosti. Spoznavajoč pomen razploda ohridskih rib, je država zgradila hidrobiološko stanico ob jezeru pri slovečih “Biljaninih izvorih”, ki jih opeva prekrasna narodna pesem. Zadnja leta spuščajo v Ohridsko jezero letno po več milijonov ribic.
Vse od leta 1930 niso bili ohridski
DRAGINJA JE PRIZADELA PRAV VSE SLOJE
Nismo predvidevali vojne in nismo se pripravili na njo. Toda vojna je tu, vse okoli nas, z vsemi hudimi posledicami, z draginjo in pomanjkanjem. Ta moj dopis ni nobena pritožba, popisati hočem le, kako sem se znašla jaz v novih razmerah, kako si urejam svoje gospodinjstvo, kakor nas je draginja prizadela vse, od najnižjega do najvišjega državnega uradnika.
Naši mesečni dohodki znašajo preko štiri tisoč dinarjev. Imamo svojo hišo in nekaj vrta, tako da večino zelenjave pridelamo doma. Štirje otroci hodijo v šolo, dva v srednjo, dva na univerzo. V začetku šolskega leta sem plačala samo za šolnino pre" ko dva tisoč dinarjev. Kuham sama, imam pomočnico, ki mi pozimi pomaga pri kuhanju, poleti pa je skoraj izključno zaposlena na vrtu. Navadno si napravimo proračun že za več mesecev naprej, da vem, kdaj bomo dali popraviti plot, ki se je podrl, kdaj lahko nabavim temu ali onemu otroku čevlje, obleko ali krijem druge nepredvidene potrebščine v gospodinjstvu.
Del izdatka je približno naslednji:
Za pomočnico 400 dinarjev, za špecerijo 800, elektrika 300, davki
in voda 350; kurjava se je tako po-
PRVOVRSTNA KROJAČNICA
“LA ESTRELLA”
ZA OBLEKE, SUKNJE IN PERAMUS
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Stanislav Maurič
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232
Homigón Anna do - Firma de los Planos Pedro Moran 5130 Buenos Aires U. T. 50 - 5585
iBtolju in pri izvirku Črnega Drina pri Strugi, kjer v glavnem lovijo jeguljo. Lani so nalovili okrog 120.000 kg rib, največ postrvi, in okrog 5000 kg jegulj, za kar so dobili 900,000 din. Nedavno so zborovali ribiški zadrugarji, možje, ki jih pogostokrat bičajo vetri in jim vrvi režejo dlani, njihovi obrazi pa so vedri, ker gredo z zadrugo lepši bodočnosti naproti.
Tako je pač bilo do sedanje okupacije. Vse te kraje so sedaj zasedli Italijani. In prav gotovo je, da bodo lačni Lahi ta bogata lovišča rib kmalu iztrebili in spravili tako prebivalstvo v teh krajih v veliko bedo.
dražila, da kurimo izmenoma dopoldne eno, popoldne drugo sobo. V kopalnici kurimo samo enkrat na teden.
Izpremembe na naših jedilnih listih so vsak dan obeutnejše. Še lani smo porabili za močnate jedi do 10 kg sladkorja na mesec, letos januarja pa sem ga dobila komaj nekaj več kakor 3 kg. Prej, v normalnih časih, sem porabila bele moke 60 kg in nikoli ni šel noben berač od naše hiše brez lepega kosa bele štruce. Iz mojega proračuna v špeceriji je popolnoma izginila postavka za ajdovo moko. Olja sem stalno porabljala 4 !, od jeseni doslej pa sem bila srečna, če sem ga sploh kaj dobila. Ker imam stalno mesarico in nekaj protekcije, dobim slanino, sprašujem se pa, kaj je s tistimi gospodinjami, ki nimajo ne protekcije ne razmeroma tako visokih mesečnih dohodkov.. . Mila sem prej porabila do 4 kg na mesec, kar je znašalo 70 dinarjev. Februarja sem ga dobila I kg in pol.
Najhuje je pač za moko in krompir. Krompir je bil vsak dan na naši mizi, in ko os se začele ženske pritoževati in tarnati, kaj bomo jedli, nisem nikoli godrnjala. Tolažila sem se , da bomo pač morali jesti še več krompirja in kruha. Zdaj
Nabava nove moške obleke stane vsaj polovico plače — v mnogih tudi celo. Ali ne bi bilo boljše, da bi bilo uradništvo uniformirano? Koliko prihranijo železničarji in poštarji pa obleki, ko so v uniformi! V Rusiji in Nemčiji je tudi večina žensk po poklicih uniformiranih. S tem so tudi nekako vse izenačene in ženski ničemurnosti bi bil zabit žebelj, poleg drugih dobrih posledic tega ukrepa.
(To je bilo pisano malo dni pred napadom na Jugoslavijo, ko se je v Jugoslaviji čutilo zelo veliko pomanjkanje, sedaj pa je vojni vihar pomendral in razkosal našo domovino, vlada tam velika lakota, strašna preganjanja, zmešnjava in grozodejstva. To je “novi red”, katerega so prinesli v Jugoslavijo Nemci in Italijani, Pavelič in Madžari in bolgarski izprijenci.)
LJUBLJANSKA OPERA V GORICI
Kakor bi se dalo sklepati iz časopisnih poročil, ni od italijanske strani takšnega divjanja proti našemu narodu, kakor se to dnevno dogaja 1 od strani Nemcev. To bi se dalo sklepati tudi iz tega, ker je pred kratkim dobila ljubljanska opera nalog, da gre gostovat za nekaj dni v Gorico. Ni pa povedano, ali bo opera nastopala v slovenskem ali italijanskem jeziku.
Vsekakor pa je to značilno, ker s tem tudi Italijani potrjujejo, da je Gorica tudi slovenska, in s tem tudi potrjujejo dejstvo, da je Gorica naj-sorodnejše mesto naše slovenske prestolnice Bele Ljubljane.
Če prejmemo kako sporočilo o poteku gostovanja, bomo poročali.
Nesramnost goriškega škofa
že večkrat smo pisali o nesramnostih, ki jih uganja goriški škof Margotti. Sedaj nam je ponovno prišlo poročilo, da je izdal pastirski list, v katerem poživlja vernike, da molijo za zmago italijanskega in nemškega orožja.
Ali je mogoče misliti, da se drzne katoliški cerkveni dostojanstvenik kaj takega storiti, ko vendar ve, kako so preganjani katoliški duhovniki po vseh, posebno pa v po Nemcih zasedenih krajih. Ali nima jasne slike prav blizu, v Jugoslaviji. Da, skoro bi se zdelo kaj takega nemogoče, a vendar je resnično.
Zato pa bo že tudi res, da so postali nekateri naši duhovniki pravi italijanski propagandisti. Mnogi, ki so prišli zadnje čase sem v Argentino, nam to zatrjujejo.
VESTI IZ SEVERINE AMERIKE
Cleveland. — Dne 20. t. m. je umrl Henry Kožuh, star 57 let in doma iz Ladje pri Medvodah na Gorenjskem. V Ameriki je bil 34 let in tu zapušča ženo in dve hčeri.
NOV GROB V STAREM KRAJU
St. Louis, Mo. — Frank Žvanut je prejel žalostno vest, da je v Lozicah pri Št. Vidu nad Vipavo dne 20. aprila t. 1. umrl njegov brat Jernej Žvanut v starosti 64 let. V Ameriki .zapušča dva brata, v stari domovini pa ženo in dva sinova', ki sta bila teden dni pred njegovo smrtjo oba poklicana k vojakom, kar mu je gotovo pripomoglo k zogdnji smrti.
. .Sheboygan, Wis. — Mary Kovačič je prejela žalostno vest, da je 25. maja t. 1. v Jablani pri Mirni peči na Dolenjskem irmrla njena mati Terezija Drenik, roj. Kos, stara 66 let. V Sheboyganu zapušča hčer, v Detroitu, Mich., bratranca in v Clevelandu drugega bratranca, v stari domovini pa moža, tri sinove, hčer in tri sestre.
Cleveland. — Dne 25. aprila je v bolnišnici Umrla Jenttie Novak, roj. Mohorčič, stara 42 let in doma iz Hrušovja pri Postojni. V Ameriki je bila 20 let in tu zapušča moža, sina, hčer in brata.
White Valley, Pa. — Dne 26.
aprila je tukaj naglo umrla Julija
Rupnik, stara 61 let in rojena v Soteski pri Toplicah na Dolenjskem. Zapustila je moža, tri sinove in tri hčere.
IZ BABERTONA, O.
Baberton, O. — Pred dnevi je tu umrl Fran Virant, doma z Iga pri Ljubljani. Zapušča ženo. tri odrasle otroke, tri vnuke in sestro.
SLOVENKA UMRLA V LONDONU
Cleveland. — Ivan Ušaj je prejel žalostno vest, da je 28. marca t. 1. v: Londonu umrla njegova sestra Teodora Ušaj-Hendry. Stara je bila 36 let in rojena v iGorici na Primorskem, kjer zapušča starše. V Londonu zapušča moža, ki je v angleški armadi in/ sina, v Ameriki pa dva brata.
NOV GROB V CHICAGU
Chicago. —- Dne 4. junija je v Pullmanu umrl Frank Avbel, star 83 let in rojen v Blagovici pri Kamniku na Gorenjskem. V Ameriki je bil 47 let in tu zapušča sina in hčer.
Pittsburgh, Pa. — Pred dnevi je tu umrla Mary Antlogar, stara 65 let in rojena pri Ljutomeru na Štajerskem. Tu zapušča tri sinove, dve hčeri in več drugih soordnikov.
Cleveland. — Dne 2. junija je v sanatoriju umrl Anton Štefančič, star 48 let in doma iz Pulja v Istri. V Ameriki je bil 32 let in tu zapušča štiri otroke.
Forest City, Pa. — Pred dnevi je na farmi v bližini umrl John Šemrov, po domače Bobkov, star 52 let in doma iz Rovt pri Logatcu. Vzela ga je pljučnica. Zapušča ženo, devet sinov in šest hčera.
SMRTNA NESREČA V CHICAGU
Chicago. — Dne 20. marca je rojak Matej Jerina, avtomobilski mehanik, padel z avtotrukom vred v jamo kamnoloma Sterns Lime & Stone Coc., in utonil v sto čevljev globoki vodi v jami. Poskušal je pettonski ovtotruk, ko je vozilo zdrsnilo po ledenih tleh in padlo z njim vred čez rob kamnoloma. Ponesrečenec je bil star 51 let in doma iz Goričice pri Preserjih od Ljubljane. Zapušča ženo, sina in dve hčeri.
Kenosha, Wis. — Dne 19. marca je tu umrla dobro znana mati Mary Mausar v lepi starosti 82 let. Rojena je bila v Zatični vasi pri Novem mestu in v Ameriko se je priselila 1914, leta. Tukaj zapušča tri sinove in tri hčera poleg drugih sorodnikov, v starem kraju pa sina. •
White Valley, Pa. — Zadnje dni je tukaj naglo umrla za srčno kapjo Frančiška Korce, stara 56 let in rojena v Soteski pri Toplicah na Dolenjskem, po domače Tišlarjeva Franca. V Ameriki je bila 30 let in tu zapušča moža, dva sinova, tri hčere in sestro. Pokopana je bila 23. marca na Narodnem pokopališču v Exportu,Pa.
—	V Greensburgu, a., je 16. marca umrl John Kristan, star 64 let in doma iz Sele. V Ameriki je bil 36 let in tu zapušča ženo, štiri sinove, hčer in štiri vnuke, v starem kraju pa brata in dvesestrični.
Cleveland. — Dne 19. t. m. je v bolnišnici umrl Louis Steblaj mlajši, star 33 let in rojen v Ameriki. Zapušča mater, tri brate in sestro.
—	Anton J. Terbovec, urednik Nove Dobe, glasila ABZ, je bil zadnje dni operiran. Prisiljen bo ostati več tednov v bolnišnici.
—	Frank Skul je odšel k voja. j kom. Drugi i;ojak Jos. Bukovec je
odšel prostovoljno v vojaško službo.
Ne zabite, da bo v soboto 9. avgusta v dvorani ulice Cangallo 2535, igra “Divji lovec”!
ZA POUK IN ZABAVO
NAŠI MOŽJE Anton Martin Slomšek
“Hočemo na,j bi slovenska beseda slovela, imela čast vpričo narodov, naših sosedov.’’
A. M. SLOMŠEK.
Anton Martin Slomšek, o katerem je bilo podano že mnogo življenjepisov, se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu blizu železniške postaje Ponikve nad Celjem. Na Slomu so gospodarili že v starih časih Novakovi, ki so šele pozneje sprejeli rodbinsko ime Slomšek. Že v rani mladosti je moral Anton pomagati pri kmetiji in oče mu je kot prvorojčn-cu namenil nasledstvo. Enajstleten je prišel Anton v šolo v Ponikve, kjer ga je poučeval kaplan Jakob Prašnikar, ki je kmalu spoznal fantove zmožnosti — ob koncu drugega šolskega leta je dobil prvo nagrado —; njemu in materini prošnji se je končno vdal tudi očein poslal sina v Celje, kjer je kljub pomanjkljivi predizobrazbi z vztrajno pridnostjo kmalu dosegel in prekosil svoje sošolce. Ves čas njegovih študij, zlasti pa po materini smrti ga je Prašnikar očetovsko podpiral. Licej — današnjo sedmo in osmo šolo — je dovršil v Ljubljani, v Senju na Hrvatskem in v Celovcu ter vstopil 1821. 1. v celovško semenišče, kjer je zaslovel kot dober poznava-telj slovenščine tako da mu je vodstvo poverilo poučevanje bogoslovcev v slovenskem jezikih Slomšek je postal prvi učitelj slovenščine v celovškem semenišču (1822). Novo mašo je pel po končanem tretjem letniku septembra 1823 pri očetovskem prijatelju Prašnikarju, ki se je bil med tem časom preselil v Olimje, kjer ga je ob počitnicah obiskoval in mu pomagal v nedeljski šoli in pri cerkvenih opravilih. Leta 1825 je zapustil Slomšek semenišče, kaplanoval na Bizeljskem do leta 1827, v Novi cerkvi nad Celjem do 1829 in zaslovel kmalu kot goreč duhovnik in učitelj ter znamenit pridigar. Oktobra 1829 je bil pozvan za spirituala v celovško semenišče in znova pričel poučevati slovenščino; vrsta pokrajinskih ljudskih pesnikov je izšla iz njegove šole. Na prošnjo sodišča je poučeval tudi uradnike v slovenščini. V semenišču se je pod njegovim vplivom ustanovilo bralno društvo, osnoval pa je tudi slovstveno društvo, čigar člani so se shajali na stanovanju profesorja Ahaci j a in pr citirali ter popravljali lastne in tuje spise. Oktobra 1838 je postal Slomšek nadžupnik in dekan v Vuzenici ob Dravi, kjer je opravljal istočasno službo šolskega nadzornika in postal 1844 stalni višji ogleda lavantinske škofije. Dveleti pozneje je šel kot opat v Celje, a še isto leto je bil imenovan za lavantinskega škofa s sedežem v Št. Andražu (1846). Slomškovi delavnosti se je odprlo široko polje. Njegovemu trudu se imamo zahvaliti, da se je premestil sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor (1857—1859) ter so bili tako skoraj vsi štajerski Slovenci združeni pod eno škofijo in neodvisni od sekovskih nemških škofov. Iz semenišča, ki ga je Slomšek istočasno ustanovil v Mariboru, so izšli du-
hovniki, ki so bili vešči slovenščine in so lahko nadomeščali nemške duhovnike, ki so prihajali iz sekovske škofije. Leta 1862 se je napotil Slomšek v Rim, čeprav je bil že bolan; vrnivši se, je z vnemo opravljal škofovska opravila, posvetil še dvoje cerkva, se vrnil težko bolan v Maribor in izdihnil par dni pozneje 24. septembra 1862.
Slomšek je bil pesnik in pisatelj ter odličen šolnik in vzgojitelj. Ži: vel je v času ilirskega gibanja, ki je mnogo pripomoglo k narodnopolitičnemu preporodu in razvoju. Slomšek je spopolnjeval to delo s svojim obširnim šolskim programom.
S pesnikovanjem se je bavil Slomšek že na gimnaziji, kjer je zložil za godovanje nekega profesorja slovensko pesem, in 1824 je poslal dve pesmi v Ljubljano za nameravani časopis “Slavinjo”. Novo vzpodbudo pa je dobil med našim ljudstvom, zlasti na Bizeljskem, ko'je poslušal njega petje pri delu, zabavi in vinu. Pričel je zlagati pesmi v ljudskem tonu, zdravice, popevke za veselo družbo in jim pogostoma tudi sam zložil napev. Pozneje so sledile cerkvene pesmi in pesmi za mladino, ki imajo predvsem vzgojen namen, kakoršnega opažamo tudi pri njegovih basnih in prilikah. Slomškove pesmi in basni niso vselej samostojne pesnitve, pogostoma je povzel jedro po tuji pesnitvi ali tudi vso pesem poslovenil po tuji predlogi. Nekatere njegovih pesmi so se še danes ohranile med ljudstvom, kakor najdemo tudi to ali ono njegovo basen še danes v raznih čitankah.
Začetki Slomškovega pisateljevanja so v tesni zvezi z njegovim delom v celovški bogoslovnici, kjer je vadil svoje učence v prevajanju in v slovenskem govorništvu. Te prevode je Slomške zbral, uredil in opilil ter izdal v tisku. Tako je nastala dolga vrsta pripovedk za otroke, poslovenjenih po nemškem izvirniku Krištofa Schmieda, ki spadajo ča-. sovno med prve slovenske mladinske spise. Iz govorniških vaj pa je sestavil Slomšek nabožne knjige, ki so bile namenjene duhovnikom kot pomagalo pri dušnopastirskem delu in ljudstvu v poglobitev versko-nravstvene izobrazbe. Marsikatera njegovih knjig je doživela več izdaj. Najbolj pa je zaslovelo Slomškovo ime med našim narodom z “Drobtinicami” in s knjigo “Blaže in Nežica”.
skušnjo”, učiteljem “nekoliko nauka za šolo in nekaj resničnih pri-godb”, starše pa poučujejo “kako bi naj otroke v stralm božjem redili, kako pošteno za svojo družino skrbeli”, “pesternam jni zibeli, te-ricam, prediram in perilam” prinašajo “čedne pesmice, ker lepa pesmica je božji dar”. Njihov namen je bil povzdiga umske in nravstveno-verske izobrazbe ljudstva in vzgoja mladine; ohraniti pa hočejo tudi spomin na znamenite 'može. V “Drobtinicah” je objavil Slomšek veliko poučnih spisov, bavil se s zdravstvenimi, političnimi in narod-no-gospodarskimi vprašanji ter opisal življenje in delovanje znamenitih slovenskih pisateljev. “Drobtinice” so bile zelo priljubljene in mnogo čitane med Slovenci.
Plod Slomškovega dela za šolstvo pa je njegova knjiga “Blaže in Nežica v nedeljski šoli” (1843, c. natisk 1857). Že rano se je Slomšek bavil s šolo in šolskimi vprašanji, že kot srednješolec je pomagal Praški-karju ob počitnicah pri pouku, bil v Celovcu učitelj slovenščine, poučeval in nadzoroval kot kaplan, dekan in šolski nadzornik, dajal vzpodbudo ter se povsod živo zanimal in trudil za povzdigo šolstva. Svoje pedagoške nazore je praktično razložil v knjigi “Blaže in Nežica”, ki je napisana za nedeljsko šolo in name» njena učiteljem kot pomožna knjiga. V okviru povesti o Blažetu in Nežici Mlinarič je razvrščena vsa učna snov, kakor si jo je zamislil Slomšek za nedeljske šole. Njegova vzgojna knjiga, ki je oživljala pouk in privabila v šolo čim več ljudi, se je zelo priljubila ne samo učitelju in učencu, temveč vsakemu, ki jo je bral; pouk o najrazličnejših stvareh, kako je ravnati pri nezgodah in boleznih, ob nevihti, sestavki iz kmetijstva so živo zanimali ljudstvo. Deset let pozneje, ko je postala slovenščina učni jezik ljudskih šol, je dobil Slomšek nalog od vlade, da pripravi potrebne, šolske knji- | ge; v nekaj letih (1852—-1855) je izdal s pomočjo
“Drobtinice”, ki jih je Slomšek ustanovil, a uredil le prvo in drugo leto (1846—1848) — izhajale so še dolgo po njegovi smrti — so prinašale duhovnikom “nekoliko na novo osnovanih krščanskih besed za po-
abecednik, malo in veliko berilo in drugo.
Šola pa je vplivala tudi na dom, kjer je postajala knjiga vedno bolj priljubljena. Zato je hotel Slomšek že leta 1845. ustanoviti,“ društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig”, a vlada je zavrnila njegovo prošnjo. Za izdajo dobrih knjig se je trudil Slomšek vse svoje življenje. Ko mu ni uspela prva prošnja, je delal in moledoval dalje, dokler se mu ni posrečilo pridobiti za svojo idejo Andreja Einspielerja, ki je z Antonom Janežičem ustanovil 1. 1852. “Društvo sv. Mohoi'.ja’, to se je 1. 1860. preosnovalo v bratovščino, ki se je potem naglo razvijala in dala Slovencem nešteto, potrebnih knjig; udje te družbe so bili med vsemi sloji in po vseh slovenskih naselbinah se je naglo širila in čitala naša knjiga. Slomškovo književno delo ima jasno začrtan cilj:	hotel je
dvigniti umsko, nravstveno in versko izobrazbo našega naroda ter postaviti ves pouk na temelj materinščine, in to v času, ko je bila samo nemščina tudi v naših krajih učni jezik. Da doseže ta cilj, je bilo treba gojiti šolstvo, gojiti in izobraževati slovenščino, ljudstvu pa dajati dobre knjige. S tihim, vztrajnim in podrobnim delom, je Slomšek dopolnjeval delo narodnih buditeljev ob naši severni meji; navdušenim besedam tedanjih Ilircev da.je on krepko vzgojno podlago v ljudski šoli, iz katere raste delo narodne prosvete. Šola, ki je doteda.j služila tujemu jeziku, je z njegovim spretnim organizatorskim delom postala naša narodna šola — kar je bila zahteva vseh tedanjih naših narodnih borcev.
Slomšek je globoko zaoral pri probuditvi našega naroda. Četudi je nasprotoval socialnim in gospodarskim zahtevam, ki jih je postavila revolucija 1848. leta, in se ni postavil ob stran najradikalnejšim narodnim buditeljem, je polagal on sam s svojim delom za povzdigo slovenščine temelje, na katerih so si Slovenci gradili svojo narodnost, kličoč jim z mladeniškim navdušenjem: “Ne bodi vas sram, .da ste. Slovenci; to je vaša čast!” in roteč jih: “Prijatelji ne pozabimo, da smo Slovenci!”
KAKO SKRBNO PRIPRAVLJAJO NEMCI SVOJE POLETE
Dopisnik “Giornale dTtatia” objavlja z nekega kraja ob Rokavskem prelivu zanimive podatke o tem, kako vrhovno poveljstvo nemške armade pripravlja bombne napade na Anglijo. Zopet moremo opazovati, kako Nemci vodijo vojno popolnoma na znanstven način, da bi bili učinki njihovega orožja taki, kakor morajo biti, če hoče armada zmagati ali vsaj storiti vse, da zmaga.
Na več krajih vojaške fronte med Severnim rtom in Biskajskim zali-drugih pisateljev, j vom — tako pripoveduje dospisnik


Slov. Babica
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA
Diplomirana na Univerzi v Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer LIMA 1217 — BUENOS AIRES U. T. 23 - Buen Orden 3389
rramus
Suknje
Obleke

Dr. Nicolás Martin j
s
ODVETNIK ZA TRGOVSKE ZADEVE i
I
Posvetovanje za naročnike Slo- \ venskega lista brezplačno. I
ARENALES 1361 |
U. T. 41-3520, Buenos Aires I •	I
Veliki zavod “RAMOS MEHA”
Ven
ereas
Najboljšo postrežbo dobite v KROJAČNICI LEOPOLD UŠAJ Cene zmerne - Delo prvovrstno GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aires
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi. Popolno moderno zdravljenje.
SIFILIS \ vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914)
KOŽA: Krončni izpahi, mozorjčki. Izpadanje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJU $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5,— NA TEDEN
Naš zavod s svojimi modernimi napravar mi in z izvrstnimi SPECIJAUSTI je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensk« ta me-plačevanje,
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
italijanskega lista — se nahajajo vojaške naprave, v katerih se nemški letalci, s katerimi sedaj sodelujejo tudi italijanski, (Opomba: To pisanje italijanskega poročevalca se nanaša na dobrega pol leta nazaj.) temeljito pripravljajo, preden poletijo v zračni prostor nad Anglijo. Tu se seznanijo točno z mesti in posameznimi objekti, na katere morajo metati bombe, tako da nobeno letalo in noben letalec ne izvrši svojega poleta na slepo in si ne išče sam predmetov, ki jih bo napadel, razen če to prepreči sovražnikovo pro-tiorožje in si mora letalec pač pomagati sam, da doseže ta ali oni poprej nedoločeni in nepredvideni učinek. Ta priprava obsega ogromne plastinčne slike Londona in drugih važnih angleških mest, fotografieni material, ki ga mora opremljenega s številnimi pripombami vzeti s seboj vsako letalo, in seveda tudi rezultate poizvedovalnih poletov, na katerih še angleški teren snema fotografsko iz zraka.
Dopisnik je imel priliko, da si vse te naprave ogleda. Plastika središča britskega imperija, Londona, je ja-| ko velika, da zavzema celo dvorano. Pilot, ki si jo ogleduje z daljave enega metra ali nekaj več, more iz te plastike posneti London v celoti, kakor tudi vse njegove glavne objekte. Tukaj mladi piloti proučujejo sliko mesta dneve in dneve, tako da morejo iz zraka spoznati, kje so
vojaški objekti, kje industrijske naprave, kje živilska skladišča, gazo-metri in električne naprave ter pristanišča in doki, vmes pa so zaznamovani v rdeči barvi vsi objekti kL so bili že bombardirani in v koliki meri so razrušeni ali pa medtem deloma ali celoma upostavljeni. Enake plastike so napravljene o vseh drugih važnih angleških vojaških, industrijskih ter oskrbovalnih sre-dišččih. Na plastikah so še druga znamenja v različnih oblikah in barvah, ki služijo pilotom. Vsa ta znamenja pa se napravijo šele, ko poizvedovalna letala, fotografije in poročila zanesljivih ogledovalcev in poročevalcev'gredo skozi urad, kjer najstrožje proučijo, ali se ujemajo z dejstvi. Šele potem se vnesejo znamenja, ki pokažejo, kaj je uničeno in koliko je uničeno in katere objekte .je treba sedaj pritegniti v krog uničevanja.
Nekaj posebnega je pa fotografski vlak, ki je pravo čudo vojaške tehnike. Ta vlak je spremljal nemške armade že na pohodu na Poljskem in v Franciji. Ta vlak se pomika z enega mesto v drugo, kakor se pač zdi potrebno, da se posamezni deli nemške armade na protian-gleški fronti seznanijo s fotografič-nim materialom, ki se v tem vlaku nahaja. Na zunaj izgleda tako, kakor vsak drug vlak, ne ve pa razen gotovega števila osebja, ki pride v poštev, nihče, kje se v tem ali onem trenutku nahaja. Tukaj se nahajaj» fotografije, katere bi, če bi jih bil« mogoče sestaviti skupaj, podale «e-lotno fotografično sliko vsega ozemlja angleških otokov in Irske. Vsaka gotografija pa je komentirana na drugih tiskovinah, ki jih natiskajo v vlaku samem na malih rotacijskih strojih in na drugih tiskarskih strojih in ki obsegajo danes nad 9 ton papirja. Opombe se tičejo posameznih objektov, fotografije in opoaa-be pa se vsak dan, kakršni so bili poizvedovalni poleti posameznih letal in rezultati napadalnih poletov, popravljajo ali dopolnjujejo. Obstoja seveda tudi ogromna karta Velike Britanije, na kateri so v malih kvadratih zaznamovane vse cone, ki so fotografirane na imenvanih posameznih fotografijah ter nosijo isto številko, kakor jo nosi dotična fotografija, čijih odtiske poneso letalci na svojih aparatih s seboj na posamezne polete. Teh fotografij je danes več milijonov.
Kakor hitro se letalec vrne s svojega poleta s fotografijami, ki jih je napravil iz zraka bodisi kot po-izvedovalee, bodisi kot napadalec, napravijo od vsake tri odtise. Enega dobi poveljstvo generalnega štaba, drugi pride v arhiv, tretjega pa pošljejo v “Fotografieni urad generalnega štaba”. Tukaj se fotografija poveča tako, da se more vsak objekt natančno poznati. Posebni strokovnjaki potem študirajo, kakšna škoda je bila napravljena in kolika je ter kakšne vrste je objekt, ki je bil zadet. Potem se napravijo komentarji in opombe, ki se v več izvodih registrirajo in potem popravljajo ali dopolnjujejo.
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!


PLAZA ONCE
Slovenski stavbenik 1
e
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
-obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50 - 0277
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
erto Černič
DORREGO 1583
U. T. 54 -
— Gs. Aires
3588
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. Atelje MARKO RAD ALJ.
Facundo Quiroga 1325
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
Katera je prava pot...
Včasih so doma rekli, da človeka <‘coperniee vodijo”. Hodi naprej, na nikamor ne pride...
Če je bilo kaj tega, da je človek pot zgrešil doma, je tukaj še mnogo lažje, ker je dežela mnogo bolj velika in sredi polnega dneva ne najdeš žive duše... in če ti kdo pride nasproti, kdo ve če bo znal ali hotel prav povedati, katera pot je prava!
Tako se je zgodilo oni dan, ko sva s Klajnškom šla v Mercedes. Pa ni treba misliti, da sva tako teiebasta, da ne bi znala priti do Mercedesa, ki je vendar ‘‘velik mest, not’ se pride glih po cest’.”
Srečno sva jo ubirala doli skozi Liniers, naprej skozi Gen. Rodriguez, kjer sva obiskala Slovenko, ki je tam poročena, nadalje skozi Lujan, kjer je bila najina božja bot.
Vse naprej teče gladka in ravna cesta, tako ravna, da .ji ni videti konca. Od Bujana do Mercedesa je še 40 km, skoro samo polje, ki je pa redko obljudeno. Le tu in tam opaziš skupino drevja, ki dela senco prostrani estanciji. številne črede živine se pasejo po poljani; tam pa tam stoje mlečni vrči, ki jih je prazne pustil lastnikom kamijon mlekarne ‘‘Santa Brigida”, ki sva ga kmalu nato srečala, ko se je vračal spet teško natovorjen, da popelje sad ‘‘tambov” v lačno mesto.
Na koncu ravne ceste se je dvignil visoko proti nebu dolg kazalec. Vitki stolp škofijske cerkve v Mercedesu je tisti kazalec, ki kaže vsem marnim pravo pot, nič zavito na levo, ne na desno, temveč ravno kvišku z vitkim križem na vrhu. . . No bi bilo treba grozotnih morij in vojnega divjanja in ne socijalnih krivic iil ne nasilij, če bi se vsi te^a najbolj zanesljivega kažipota držali... Po tleh se pota vse križem križajo in ovirajo... V višino pa gre vsakemu samo ena in ravno,... le da je nekoliko strma, naporna, ker zahteva odpovedi in žrtve. . .
Kar takoj sva bila v mestu. Še čez tri železniške proge sva pognala. V ‘Mercedesu se namreč srečajo kar tri železnice: FCP, ECO in FCGBA (iz Nove Pompeje).
Do tam nama je pot šla gladko, a tam se nama je pa zapletla.
Namenjena sva bila na estancijo La Elena.
Nič bolj enostavnega, kot tja priti, tako je rekla gospa, kjer sva povprašala za pot. Brez mnogega pozve-dovanja sva kar na kilometerske kamne gledala. Nazadnje se nama je pa zdelo, da sva že dovolj daleč kje naj zavijeva v stran... Pa sva bila že davno čez.
Tamle, poglejte one jagnjedi! ne prve! one bolj zadaj!.. . tako nama je razlagal uslužen mož, ki sva ga srečno našla.
Ti pa glej in štej... ko je pa ravno tako mogoče kot šteti roječe čebele... Saj je vse obzorje polno drevesnih skupin in ne moreš nič videti, kako stoje razpostavljene po poljani.
Kar nazaj do vojašnic! tako nama je razložil in tam, malce preje gre pot doli...
Pa je spet ni bilo. Je spak to, ker nekateri so dolgi, pa so jim legve tudi velike, drugi so pa kratki, pa imajo zato bolj majhne legve.
Pesjana, da bo res kaj takega, da naju copernice vodijo danes, tako sva uganila in nato ustavila pri sur-tidorju, kjer pač vedo bolj po pravici, kako se prav pride.
Že razumem, je menil mož. Vzemite po za Navarro. Ko bosta vozila 2 legvi in pol, bosta prišla do al-macena in tam vprašajta...
Spet naprej. Dve legvi in pol bo vsekako več kot 10 km, tako sva razsodila. Ko sva jih imela 8 prevoženih, sva začela paziti... Tamle bo! Smola! Ravno ko sva imela biti blizu, je pot zavila in spet krenila proti drugi skupini drevja. . ,
Nazadnje, kaj hočeva?
Tamle pride avto. Morda nama bo prav povedal.
Ustavila sva ga in spet zvedela, da sva zgrešila. Že davno je ostala prava pot za nama. Toda, napravita takole: Tamle in takole in skozi ono leso. Prosita za dovoljenje, če vaju bodo pustili in še malo naprej in bosta na mestu.
Ta nama je pa res prav povedal. Vse natanko tako sva šla in nazadnje zvedela: Tistole drevje je!
Zares. Tik lpre(l nama je bila es-tancija Santa Elena. Samo ena zaklenjena lesa je bila vmes in 2 km razdalje od hiše... Še sreča, tako sva se potolažila, da niso bila zaklenjena kaka vrata bolj daleč, in sva pustila avto skočila čez plot in kma-
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN
Nadaljevanje 237
Moji ljudje so grofico že dohiteli in jo kljub njenemu upiranju pripeljali nazaj v stolp.
Poveljnik skoči.
—	Ha, kaj sem dejal?! — vzklikne oik. — To je storil sam vrag! Takoj se mi je zdelo nekaj sumljivo!
Rajmund prebledi in se opoteče.
Ali je mogoče?
Ali so beg opazili, preprečili?
Grofico so prijeli?
—	Oh, potem ne bo več dolgo, dolgo nobenega upanja na svobodo!
—	On se prime z obemi rokami za stol; hipoma ga zadene oster pogled starega generala.
—	Gospod poročnik -— vzklikne general. — Vi ste vedeli za ta beg!
Rajmund je hotel odgovoriti, toda vse se mu je v glavi vrtelo.
Kaj mu je sedaj ležeče na lastnem življenju, ko pa je vse izgubljeno, ko so odkrili njen beg?
Wellen da znak in takoj stopijo v sobo vojaki.
—	Poročnik Helm je naš ujetnik, dokler ne bo preiskava končana, — ukaže on odločno.
Rajmund skoči.
Takoj nato pa zagledff temne puškine cevi, ki so bile v njega uperjene, — on povesi glavo in gre brez besede z vojaki.
Bilo je tako, kakor je podčastnik javil.
Po dogovoru je vzela Ana ob določeni uri svoj temni plašč, vtaknila v žep svoj samokres in ko je poslala svojo služkinjo, neko priprosto ženo k počitku, se tiho splazi iz stare utrdbe.
Vrata so bila zaprta, kakor po navadi, toda Rajmund je ključavnico tako uredil, da je lahko grofica -Ana od znotraj odklenila svojo sobo.
V utrdbi je vladala tišina.
Zunaj je divjal vihar, dež je iil kakor iz škafa.
Da bi prevalila stražnike, je pastila Ana v svoji sobi goreti luč, kakor vedno, ko je jetnica pozno ponoči sedela pri svojih knjigah.
Ana se napoti previdna po stopnicah in je kmalu dospela do nekega ozkega hodnika, ki je vodil na ono I mesto, kjer je Rajmund prebil zid.
Nikogar ni srečala.
Straža še ni kontrolirala trdnjavo.
V	temi je odstranila Ana vse predmete, ki so se nahajali pred odprtino, to pa je lahko storila samo zato, ker si je po dnevi, ko je bila na izprehodu, dobro ogledala in zapomnila prostor.
Prsti so jo že boleli, toda ona se v svojem razburjenju ni na to ozirala.
Naposled je odstranila vse predmete.
Sedaj se je lahko splazila skozi odprtino — do kapelice je imela samo nekaj korakov.
Ravno, ko je hotela previdno odpreti neka vrata, ki so vodila v cerkev, je na svoje neizmerno preše nečenje zagledala rdečo svetlobo baklje, ki je tam gorela.
— Stoj! Kdo je? — zakliče neki glas.
Bilo je že prepozno, da bi se u-maknila.
V	trenutku so grofico obkolili vojaki, neki osovraženi in surovi podčastnik Wurm, ji je posvetil z bak-ljo v obraz.
Ta človek je gotovo že prej nekaj | sumil.
Morda je opazil odprtino v zidu, morda je vse dobro vedel, ni pa ničesar povedal, ker je hotel grofico zalotiti pri samem dejanju.
Ana se smrtno bleda nasloni na zid.
V	njenih lepih očeh zažari ogorčenje.
Videla je, da je zopet izgubljeno
lu bila na mestu.
V tisti estanciji živi “stric Lojze”, ki s svojo ženo vodi gospodarstvo na estanciji. Že dolgo časa sem mu dolžan obisk in nazadnje se je le zgodilo, da sem obljubo spolnil.
To je pogledal Lojze, ko je opazil nepričakovano gosta. Toda na veliki estanciji, kjer imajo 1500 goved živine in 500 ovac, pač ne bo zadrege za kos mesa in kruha. Žena se je kar hitro obrnila in kmalu je bilo na mizi vsega in še več kot sva potrebovala. Potrebna sva pa že tudi bila, prav tako kot najin avto nafte. Saj sva kar 70 km pota več naupravila kot je bilo treba in kakšnega pota! In nazadnje še čez plotove skakala. In tudi ta sklep storila, da ženske ne bova več spraševala za pot. .. Seveda, ona katero sva vprašala, je bila na estanciji že mnogokrat ; toda doma je sedla na voz, tam je izstopila; mislila je povsem naravno, da ni nobene druge poti na svetu kot tista... Midva sva pa vse druge našle, samo tiste ne. . . Pa sva nazadnje le prišla, čeprav tri ure pozneje.
Estancija La Elena ni ena največjih, toda kdoi- bi primerjal naše domačije v Sloveniji, kjer je bogat kmet ki ima 10 glav živine, kdor bi štel tukaj 1500 glav na isti način, si bo mislil, da je to že neskončno bogastvo. Če pa prevdan, da je eno govedo vredno kakih 20 $ ali pa še toliko ne, včasih morda tudi kaj več, bo razumel da ni primere med razmerami tam in tukaj.
Kakšni velikanski hlevi morajo biti za toliko živali! bi strmel kdo. j Ko bi pa ogledal stvar od blizu, bi j hlevov zastonj iskal. Samo božja j streha je nad njimi, in kadar tista pušča, se živali močijo v dežju in gazijo do kolen po blatu.
Koliko mleka mora biti?
To pa samo telički vedo, ker je vse zanje. Na tej estanciji gojijo živino samo za zakol j in nimajo skrbi za molžo.
Tisti dan je bila velika tragedija. Silnega mukanja ni bila tudi za hip ne konca. Le zakaj živina tako veka, sem se pozanimal in zvedel, da so ločili teleta od krav. Teleta, ki imajo že blizu leta, bodo sedaj že lahko obstala brez mleka, krave so pa že spet na tem, da bodo v nekaj mesecih telile.
Marsikaj sva si ogledala. Prav prijetno bi bilo človeku, če bi mo-
gel kake dneve iti v tisto življenje, da bi se malo skadil mestni vriše. Oni dan pa ni bilo več časa, ker sva namenila, da si ogledava še čakro, katero so kupili stric Lojze, njegov brat in Pivk, vsi trije iz Črnega vrha nad Idrijo.
Mirno nas je čakal avto tam za plotom, kjer sva ga pustila. Sedli smo. Z nama je šel stric... Kaj pa če nam bo špage zmanjkalo? je skrbel Klanjšek. Z nafto smo bili blizu kraja.
Pa je ni, če tudi samo za en km. Čisto na kraju smo bili z bencinom, ko smo zdrčali na dvorišču čakre, katera leži prav blizu Mercedesa.
Dobro so zadeli. Kupili so poceni, je pa na mestu, kjer bo vsako peresce imelo svojo ceno in vsak krompirček svojo pezo.
Trebalo bo pa še marsikaj prena-rediti, tako so razlagali svoje načrte. Čakra je bila pred desetletji nekaj vzornega. Toda naslednji gospodarji so bili menda taki kot tisti kmet, ki je kravo samo enkrat na dan krmil, pa petkrat molzel. . . Zato bo treba premladiti vse kmetovanje in preurediti tudi domačijo, ki ni prav nič po našem okusu grajena.
Pa smo le doma, je menil stric Lojze. Tukaj vsaj ne bo nikogar, ki bi nas imel pravico poganjati na de-
lo.	Kadar boste drugič tu, boste že vse drugače našli. Sedaj pa na zdravje in prigriznite naše domače salame!
Že je mesto prižigalo luči, ko sva se poslovila in odhitela, da obiščeva še rojake v Lujanu.
Janez Hladnik
V sredi vojnih grozot zdihuje svet za mirom. “Ko bi spoznalo ti (Jeruzalemsko mesto), kaj je k tvojemu miru! Toda to je skrito pred tvojimi očmi!”.. . To nedeljo se berejo v evangeliju te besede in še to pristavlja Gospod Jezus:	“Jeruza-
lem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani, da bi te prav učili... Zato bo prišlo nad tebe razdejanje in ne bo ostal kamen na kamnu”... Ljudje pač hočejo streči svojim izpridenim željam in imenjujejo razkošnost za srečo, napuh in domišljavost za čast, nagoto za umetnost, pohoto za sodobno pamet .... evangeljski nauk o čistem življenju, pravi krščanski pravičnosti in spolnjevanju božje postave pa se imenuje — strokopitnost... Radi bi imeli mir, zato da bi nemoteno stregli grehotain... ker je pač skrito njihovim očem, ker nočejo resnice slišati in je zato tudi ne razumejo. Zato svet nima miru, ki je dar božji.
Janez Hladnik
SMRTNA KOSA
Umrl je na svojem domu v Villi Urquizi Franc Grešer, doma iz Trsta, star 49 let. Blagi mož je imel malo zelenjadno trgovino. Zapušča žalostno ženo in tri hčere, vse šolane učiteljice, ki pa v sedanjem kritičnem času ne morejo najti stalnega mesta.
S spremstvom dobrih prijateljev je bil peljan na Chacarito 30. julija.
Naj v miru počiva.
CERKVENI VESTNIK
3.	avg. Maša na Paternalu za Ivana Mermoljo. Zapel bo tudi žalni zbor.
Ob 12 uri pri sv. Rozi za Julijo Hammer.
Molitve na Paternalu.
10.	avg. Maša na Avellanedi za Rastico Kandus.
Ob 12 uri pri sv. Rozi za Katarino Lužnik.
Molitve na Paternalu.
TALLER DE CARROCERIAS
“EL RAPIDO”
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — i Tapeciranje — Prevlaka — Ka- l bine — Karoserije — Poprav- | ljanje blatnikov	f
ENTRE RIOS 310 QUILMES I
U. T. 203 - 1298 Quilmes I
Ne zabite, da bo v soboto 9. avgusta v dvorani ulice Cangallo 2535, igra “Divji loveči
upanje, da se bo rešilh in si pridobila svobodo.
—	Sluge tiranskega kralja, — vzklikne Ana, — česa želite od mene?
Podčastnik Wurm ji hladno odgovori:
—	Mi želimo samo, da odvedemo gospo grofico nazaj v njene sobe! Vsaki odpor je zastonj !
Kmalu bomo zvedeli, kdo je prebil zid in čigavo delo je ona odprtina !
Ko so na podčastnikov mig vojaki iztegnili svoje roke, da bi jo prijeli, se Ana ponosno vzravna.
—	Nihče se naj me ne drzne dotakniti! — vzklikne Ana. — Moji pravica je, da si pridobim svobodo, toda če usoda ni hotela, da se mi beg posreči, ne trpim, da me onečaščate s svojimi rokami.
Vojaki se res umaknejo.
Toda Wurm se peklensko • nasmeji.
—	Gospa grofica bo kmalu drugače govorila! — odgovori on. — Naprej! Odvedite ujetnico nazaj v njen stolp!
Ana se obrne z neizmernim zaničevanjem.
Ponosna žena se vrne potrta v trdnjavo, Wurm pa se .je podal k poveljniku in mu prijavil, kaj se je zgodilo.
Ko je kralj Avgust zvedel za ponesrečeni beg, je odredil strogo preiskavo in je v ta namen poslal nekaj svojih uradnikov v Stolpen.
Ti so grofico zaslišali, niso pa je nikakor mogli pripraviti do tega, da bi priznala.
Grofica Ana Cosel je ponosno in pogumno molčala.
Toda s tem seveda ni pomagala nesrečnemu Rajmondu.
Rajmund je ždel v zaporu in ,s isto noč so prijeli vojaki vodnika, ki je čakal z vozom v gozdu.
Temu človeku so grozili in ta je ^upanju^£^KMad«^dobi^mlejšo
kazen, izdal Rajmunda in odkril cel načrt, v kolikor mu je bil znan.
To je zadostovalo, da upropasti Rajmunda.
Grofico so sedaj še bolj pazljivo stražili, drugače pa niso proti njej ničesar ukrenili.
Rajmunda so postavili pred vojaško sodišče in po kratki razpravi so ga obsodili na smrt.
Sedaj je šele grofica zvedela zi strašno usodo svojega zvestega prijatelja.
Bila je ginjena in je cele ure bridko jokala.
Zaman so bile vse njene prošnje, da bi jo skupno z Rajmundom odpeljali na morišče, niso ji niti dovolili, da bi nesrečneža še enkrat videla.
Nekega jutra ji javi zamolklo bobnanje in nenavadni ropot na dvorišču, da se nekaj nenavadnega dogaja.
Ko je pogledala skozi okno svoje ječe, je zagledala oddelek vojakov, ki so vodili na dvorišče ujetnika, katerega roke so bile na hrbtu zvezane.
Ona se zgrozi.
Sedaj se ,je spomnila vsega, kar je storil za njo ta zvesti človek.
Kaka pa bo njegova nagrada?
Sramotna smrt!
Na Avgustov ukaz so ga pripeljali v prestolnico, kjer ga bodo na javnem trgu usmrtili.
Ana odpre s tresočimi rokami okno, pogleda na dvorišče in obupno zakriči.
— Rajmund — ne, ne! — To se ne sme zgoditi!
Ujetnik je spoznal njen glas.
On dvigne svinjo glavo. Z enim samim dolgim pogledom ki je povedal vse, kar je čutil, se on za vedno poslovi od svoje prijateljice .
Povorka krene, sliši se ukaz častnika.
Nato se zapro za njo težka železna vrata.
^Sriahovi^^azburien^i^a^^^^
premišljala, kako bi rešila svojega prijatelja, ki je moral radi nje v smrt.
Hotela mu je prihraniti to strašno smrt.
Pri tem pa je bila še ena misel, ki se je je bala.
Rajmund je gotovo irnel pri sebi kraljevo pismo, ženitovanjsko obljubo.
Spis se je nahajal v njegovem žepti na prsih.
Ali ga naj sedaj krogle uničijo?
Naposled se je toliko pomirila, da je lahko napisala kralju Avgustu ginljivo pismo.
Neki uradnik, ki je prišel iz prestolnice, ji je obljubil, da bo odnesel njeno pismo naravnost h kralju.
Tokrat se je njen poizkus posrečil.
Kralja Avgusta je ganilo poročilo o smrtni obsodbi Rajmunda Helma bolj, kakor pa bi mogel kdo pričakovati.
Spoznal je nenavadno zvestobo Rajmunda Helma in je zato pazljivo prečital pismo grofice Cosel.
V svojem neizmernem strahu je Ana tokrat popolnoma pozabila na ves svoj ponos in svojo kljubovalnost.
Njeno pismo se je glasilo:
Moj kraljevski gospodar!
Ne prosim milosti zase, — bil je čas, ko sem uživala v polni meri vašo milost, — sedaj prosim za življenje svojega, zvestega prijatelja še iz otroške dobe. On me je dolgo vrsto let zvesto in udano ščitil, kakor ste mu vi to ukazali.
Videl je mojo nesrečo in ni mogel prenašati misli, da se jaz mučim. Nikoli pa ni ničesar zahteval od mene za svojo zvestobo, želel je le, da sme zame živeti in umreti, da.me sme varovati, ker me je oboževal kakor svetnico.
Hotel me je rešiti.
Vaša beseda, sir, da mi mora pomagati v vsakem trenutku mojega
SLOV
•List izdajata: “SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
LIST
Mladinski kotiček
Lojze Zupanc:
ČAROVNICA
(Belokrajinska pripovedka)
Gradaški graščak je imel lepo hčerko. Po vsej Beli Krajini je iskal zanjo ženina, toda nihče ni hotel grajske dekline za ženo, četudi je bila bogata in bi z njo priženil grad in devet vasi tlačanov. Po vsej deželi — od Gorjancev pa do Kolpe — so si ljudje pripovedovali, da je gra-daškega graščaka hči — čarovnica...
Tisti čas je v Gradcu ob Lahinji živel brodar. Bil je mlad ko jutro, lep ko sonce, reven pa ko vsi brodarji. K njemu jo je torej mahnil graščak in mu ponudil hčerko za ženo, rekoč:
“Reven si, a mlad, kar ne morebiti vsak. Če hočeš biti še bogat, mi hčerko vzemi za ženo, boš v gradu živel z njo.”
Brodar pa se je zasmejal: “Ohej, gospod, zakaj pa ne? Saj vaša hči je res dekle, ki ima pod palcem pe-neze. Bo moja žena tisti dan, ko jaz do smrti bom zaspan!”
Graščak se je razjezil, poklical grajske hlapce in jim velel, naj mladega brodarja ujamejo in v grajsko klet zapro.
Rečeno — storjeno!
v
Toda ponoči je vstal vihar in raztreščil vrata grajske kleti. Mladec jo je jadrno odkuril proti domačiji, spotoma pa pel viharju hvalo, ker ga je otel. Ni še zapustil grajskega dvorišča, ko je na lipi, ki je rastla pokraj gradu, zagledal trop čarovnic. Jezdile so dolgo metlo in vabile grajsko hčer na zbor:
“Ho ho, hi hi, le vstani grajska hči, na Klek se nam mudi, ho ho, hi hi!
Ho ho, hi hi,
kdor veslo ima in mlado kri, za nami lahko prileti, ho ho, hi hi!”
Komaj so zapele, že se je odprlo okno in grajska hči je zajezdila metlo ter s čarovnicami odjezdila v temo. ..
Brodar pa je pohitel domov, pograbil veslo, ga zajezdil in zapel:
“Ho ho, hi hi, jaz mlado imam kri, na Klek nte veslo nesi,, ho ho, hi hi!”
Komaj je spregovoril, že se je zgodilo, kar so dejale čarovnice, ki niso vedele, da jih posluša živa duša. Veter je zapihal močneje, se uprl v veslo in odnesel mladega brodarja na Klek.
Tamkaj se je brodar prihulil pod drevo in prisluhnil razgovoru čarovnic. Od groze so' se mu lasje ježili, ko je slišal kaj čarovnice pojo in kako se spreminjajo v mačke, miši. sove, žabe in krastače... Ko je prišla vrsta na grajsko hčer, so ji čarovnice zapele:
“To dobro je, to smešno .je, da živa duša še ne ve, da v žabo se izpremeniš, kadar na. grbo — z bičem jih dobiš... ”
Še pred zoro so čarovnice izginile na metlah kakor so prišle.
“Oho, tako se torej streže stvari tej!” se je zasmejal brodar, zlezel iz skrivališča, zajezdil veslo in . zapel čarobno pesem ter ko veter pohitel domov.
Ko je drugo jutro graščak opazil, da je brodar izginil iz ječe, je graj ske hlapce poslal ponj. Prignali so ga v grad. Tamkaj pa se je brodar pričel prenevedati:
“Ohej, graščak, prav rad bom hčerko vzel za ženo, samo dovoli mi, da grem še prej v hlev pogledat koliko repov boni imel.”
Odšel je v hlev, pograbil tamkaj konjski bič in z njim pohitel pred
graščaka in pred vsiljeno nevesto. Oplazil je deklino z bičem po hrbtišču in zapel:
“To dobro je, to smešno je, da ena duša le še ve, da v žabo ti se izpremeniš, kadar na grbo z bičem jih dobiš... ”
Še tisti trenutek se je čarovnica spremenila v žabo. Žalostno je za-kvakala in izginila iz gradu.
Ko je ošabni graščak videl kako in kaj, je od žalosti umrl. Mladi brodar pa je ostal v gradu. Imel je vsega na pretek in še malo povrhu!
Kadar se v Lahinji, pod židovjem starega gradaškega gradu oglasijo žabe, si Belokrajinci pomežikujejo in drug drugega dražijo:
“Hoj, li slišiš žabji rega-kvak? Le vrzi v vodo vabo!' Če ujameš na.j-starejšo žabo, se spremenila bo v grajsko babo! Pa boš postal graščak — če le ni vrag.. . !”
Mara J. Tavčarjeva:
BIBA IN OVEN
Je pastirček ovčke pasel, piskal na piščal, lepe pesmice prepeval, kar jih je iz šole znal.
Ovčke so se pridno pasle, vriskal je pastir, zmotil je tišino gozda in planinski mir.
Pride k čredi Biba mala,
“Bacek, na soli!”
Prazno rokco je imela, to za backa ni.
Bače malo, meketalo:
“Meke, rneke, mek!”
Je pastir posvaril Bibo:
“Stopi tja na-breg!”
Oven Bibi se približa, gleda od strani,
za korak, nazaj podrsne in se v Bibo zaleti.
Ta nesrečna mala Biba, že leži na tleh in kriči in joče, vpije, kot bi drli jo na meh.
Bibo je pastir tolažil:
“To res hudega nič ni, saj ni glava odletela,-še na vratu ti sedi.”
Se za nosek je prijela, za roke in za noge,
“Hvala Bogu, še sem cela”, in vesela dalje gré.
KOROŠKA PRIPOVEDKA
Nad Dobrlo vasjo v Podjuni na Koroškem se dviga visoko pod oblake Gora. Na tej Gori je stal svoje dni, ko Slovencev še ni bilo v teh krajih, velik oltar. Zgradili so ga velikani, ki so jim rekli Ajdje. Aj-dje so jih imenovali zato, ker so bili še pogani. Na oltarju so darovali poganskim bogovom živino in žito, pa tudi ljudi, če so jih dobili v pest.
Prav tak oltar so si zgradili tudi na Sv. Hemi. Bili so veliki kakor gore in jim je vrh glave gledal čez Sv. Hemo. Zato je bilo zidanje oltarja zanje prava igrača. Povzpeli so se na svoje kakor drevesna debla velike prste in s svojimi lopatastimi rokami polagali velikanske skale drugo vrh druge.
Skale so lomili v Karavankah. Še dandanes so Karavanke na severni koroški strani tako razjedene. Človeku se zdi, kakor bi jih pol manjkalo, tako so skoraj navpično od vrha do tal odrezane.
Ko so zidali, so imeli Ajdje samo težko kladivo. Bilo je tolikšno kakor zmaj na trgu v Celovcu. Velikan s Sv. Heme ga je zalučal velikanu na Goro. Velikan je preklal mogočno skalo in kladivo spet v loku vrgel nazaj. Če jih je užejalo, so se
sklonili k Dravi, nastavili nsta, ki so bila podobna kitovemu žrelu, in Drava je kar sama tekla vanje.
Bog .je poslal k njim svete može, da bi jih spreobrnili h krščanski veri. Ajdje pa so bili zakrknjeni in so pobožne može darovali na svojih oltarjih na Sv. Hemi in Gori poganskim bogovom.
Bog je videl njihovo hudobijo in razjezil se je. Nad Koroško so se začeli kopičiti črni oblaki, da je bila tema kakor v rogu. Iz teme pa so švigali bliski in strele ter pobijale neverne Ajde. Voda je zalila vso Koroško tako visoko, da je iz nje gledal samo še Veliki Klek. V njej so utonili še tisti velikani, kar jih niso pokončale strele, voda pa je razdejala tudi malikovalske oltarje.
Tri in trideset let in tri in trideset dni so potrebovale vode, da so se odtekle. Odteči pa se niso mogle iz globokih dolin in kotlin. Bog je blagoslovil te vode in jim podelil lepoto. Tako so nastala naša prekrasna koroška jezera.
Nevihte
V prirodopisni uri vpraša učitelj nekega učenca:
“Torej Janko, povej nam, od k «d prihajajo nevihte?”
Janko vstane in se odreže:
“Nevihte se začnejo pri naši babici. Ona pravi, da jo že več d»»i pred nevihto trga po nogah!”
*
Molji
Učitelj; “Slišali ste, da se molji hranijo z našo obleko.”
Učenec v prvi klopi dvigne roko.
Učitelj: “No, kaj bi še rad vedel, Mihec?”
Mihec; “Prosim, jaz bi rad vedel, s čim so se molji hranili takrat, k* sta živela Adam in Eva?”
Ali si že član Jugoslovanske Narodne Obrane?
Ako še nisi, vpiši sel
ga za nagrado ne smete tako sramotno usmrtiti!
Bodite usmiljeni, spomnite se minulih lepih uric, ki vam jih je poklonila
Vaša Ana grofica Cosel. Zdelo se je, da to ginjljivo pismo ni ostalo brez vpliva na kralja Avgusta.
Ko ga je p recital, je molče odšel v svoje sobane.
Drugo jutro se je razlegalo po trgu zamolklo bobnanje, — a iz sosednje kasarne pripeljejo vojaki Rajmunda Ilelma.
Bled, toda ponosno vzravnan iu obkrožen od vojakov .je stopal Rajmund na morišče.
S svojim življenjem je obračunal. Na milost ni več računal.
Zadnje njegove misli so bile namenjene njegovi prijateljici v dalj-
n.jem Stolpenu, ki jo je hotel osvoboditi.
Rok ni imel zvezanih.
Tod-a že v kasarni so mu strgali z uniforme zvezde in ga tako degradirali.
Rajmund se je tiho smehljal.
V	žepu je imel kraljevo pismo.
V	njegovi krvi, ki bo tekla za ljubljeno ženo, bo izginil kraljev podpis.
Vojaki so zasedli veliki trg in se postavili v vrste.
Za njimi se je prerivala množica, v kateri so se nahajale tudi mnoge dame iz visoke družbe, ki so hotele prisostvovati usmrtitvi.
Vsi so radovedno gledali Rajmunda. Nekaterim se je tudi smilil.
Zvedelo se je, da je nameravala grofica Cosel pobegniti iz Stolpena in da ji je pri tem pomagal ta častnik.
Bjudje so govorili tudi to, da poročnik že dolgo ljubi grofico.
Nekaj takega pa na ljudi vedno deluje.
Rajmundu so na morišču še en-
krat prečitali smrtno obsodbo, ki jo je kralj potrdil, nakar stopi Rajmund pogumno na prostor, kjer ga bodo ustrelili.
Njegova zadnja želja je bila, da mu zavežejo oči.
To so mu kot vojaku tudi storili.
Sedaj je stal tik zida, — še enkrat se ozre, nato pa se bolno nasmehne :
— Ana, nisem ti mogel dati svobode ! — Toda sedaj bom zate umrl! Zbogom Ana, vedno sem te tako brezmejno in brezupno ljubil!
Nihče ni slišal njegovih besed.
Deset vojakov je stalo s puškami v rokah pripravljenih da izvršijo povelje svojega častnika.
Zdajci zagrmijo bobni.
Častnik je ravnokar hotel dvigniti svoj meč in ukazati “Streljaj”, ko pridirja na penečem se konju kraljev glasnik, ki je že oddaleč vihtel v desnici neki spis.
Častnik, ki je poveljeval vojakom, se oddahne.
Naposled!
Glasnik izroči častniku spis, ki je bij opremljen s kraljevim pečatom, nakar ga poveljnik glasno, prečita:
“Dvorila pisarna Njegovega Veličanstva kralja Avgusta.
Poveljniku gardijskega polka!
Ukazujem, da se na smrt obsojeni poročnik Rajmund Helm pomilosti.
Odpeljite ga nazaj v kasarno, odtod ga pa takoj izženite preko meje!
Vsako kazen mu odpuščam!
Avgust, kralj.
Rajmund še ni mogel razumeti, kaj se je zgodilo.
Šele ko so ga vojaki obkolili in mu začeli častitati ter ga odvedli v kasarno, si Rajmund oddahne, nato pa se zgrudi in zaihti.-"
Obrat je bil prehiter.
Uro pozneje ga je že vodil oddelek konjenikov iz mesta proti državni meji.
Tam so ga pustili, nakar so se" vrnili v prestolnico.
Tako je Ana Cosel še enkrat rešila s svojim nekdanjim vplivom svojega zvestega prijatelja.
Tri leta so minila.
Ana Cosel „je še vedno životarila v mračnem dvorcu Stolpen, medtem ko je človek, ki ji je nekoč obljubil zakon, še vedno prirejal sijajne svečanosti in si vedno znova iskal novih metres, ki jih je čez nekoliko let ali pa že čez nekoliko dni zapustil.
Njegovi stari miljenci so že večinoma pomrli.
Kniže, ki je nekoč privedel s svojo podlo stavo Ano Haym na dvor in postal pozneje njen ogorčen sovražnik, ,je izgubil ravno tako hitro kraljevo milost, kakor si jo je pridobil.
Umrl je pozabljen od vseh.
Trepov je padel v dvoboju z markizom de St. Gillet, ki ga je nekoč razžalil.
Na dvoru je ostal samo še general Fleming, poleg njega pa je vladal kot svetnik oni brezvestni Loe-wendahl, ki ga je sama Ana Cosel pripeljala na dvor.
Lepa Marija Dennhoffova je bila dovolj modra, da se je še pravočasno umaknila z dvora. Ona se je poročila.
Kralj ji je nakazal zelo veliko letno rento.
Ravno tako je lahko tudi grof Haym, bivši Anin lahkoumni soprog brezskrbno živel z letnim dohodkom
50.000	tolarjev na kraljevskem dvoru.
Za Denhoffovo so prišle še mnoge druge žene na kraljevski dvor, kjer so bile po vrsti nekaj časa Avgustove metrese.
Nato je napočil čas sijajnega vladanja Ane Oržeske, hčerke neke ma-dame Henriette Dival, s katero je imel Avgust pred mnogo leti v Var-
šavi intimno razmerje, čeprav je bila le krčmarjeva žena.
Hudobni jeziki so trdili, da je lepa Oržeska Avgustova hčerka.
Toda kralj je bil tako mogočen, da se mu na take stvari sploh ni bilo treba ozirati.
Kak drugi smrtnik bi popolnoma izgubil samozavest, Če bi svet o njem tako mislil.
Kralj Avgust je bil scedaj petde-setosem let star.
Iz političnih vzrokov se je pečal z mislijo, da se oženi s sedemnajstletno prusko princeso.
Toda do te ženitve ni prišlo.
Kralj se je še vedno zabaval na svojem dvoru in prirejal svečanosti, eno za drugo.
Ana Cosel se je polagoma uda la v svojo žalostno in brezupno usodo.
O Rajmundu tekom zadnjih let ni ničesar slišala.
Zdelo se je, da je izginil, toda kljub temu je on še vedno živel v njenem srcu.
Vedela je, da jo ni nihče tako zvesto ljubil kakor nekdanji prijatelj iz otroške dobe.
Ona se je sedaj pečala le še z vrtnarstvom na malem vrtu, ki se je razprostiral okrog njene ječe.
Večkrat je stala s solzami v očeh pred svojimi cvetlicami, ki jih je imenovala svoje otroke, ker so ji odvzeli njene lastne otroke.
— Dragi Bog mi je dal te cvetlice.
—	je govorila Ana, cvetlice se mi nasmihajo, kakor da so moji otroci.
Oh, če bi jim mogla vsaj enkrat poslati kako malo cvetlico!
Toda najbrž so jim dejali, da jim je mati umrla, — ali da je zblaznela
—	in mora zato živeti pod nadzorstvom !
Tako je zopet nastopila pomlad.
Takrat se je nekega dne razvedelo, da bo kralj Avgust sam prišel v Stolpen, kjer bo pregledal svoje nove topove.
V naglici so dovršili vse predpri-
prave.
Povsod je vladalo razburjenje, povsod so bili zaposleni.
Ko je Ana zvedela o kraljevem prihodu, je tudi ona postala želu razburjena.
—	Kralj bo prišel, zopet me bo videl ! — vzklikne Ana.
Toda poveljnik ji razloži celo stvar.
Ana se samo nasmehne.
Bila je še vedno lepa, kakor nekoč in zopet je vzplamtela njena ljubezen za Avgusta.
—	On bo prišel! On išče samo izgovor, da me vidi! — vzklikne Ana. —■ Prinesite mi moje najlepše toalete, da se oblečem in okrasim!
Vsi so se na skrivaj smehljali, vendar pa so izpolnili vse njene želje.
Nepričakovani kraljev prihod je spravil Ano v neko srečno razpoloženje in pričakovanje.
Bila je prepričana, da je nastopil čas njene svobode.
Bilo je prekrasno majnikovo jutro.
Drevje ,je cvetelo, vejice so ozelenele, skozi blago pomladansko ozračje je sijalo solnce,. — celo ozračje bilo je napolnjeno s pomladanskim vonjem.
Kralj je prijezdil na konju v spremstvu svoje svite.
Še vedno je sedel ponosno in vzravnano v sedlu.
Vojaki v Stolpenu so kralja strumno pozdravili.
Topovi so bili pripravljeni, poleg njih pa so stali topničarji z gorečimi prižigalniki v rokah.
Kralj je takoj odjezdil k topovom.
Z nobenim pogledom se ni ozrl proti trdnjavi, kjer je za rešetkami stala njegova nekoč oboževana ljubica, ki je sedaj s plamenečimi očmi mrzlično opazovala, kaj se okrog nje dogaja.
(Nadaljevanje)