URN_NBN_SI_DOC-5QI2C1KC

Cankar, Ivan. Bobi. 1909, Ljubljanski zvon Ivan Cankar- Bohi. 131 Bobi. Ivan Cankar. edela sva o mraku v krčmi, edina g o s t a. Z u n aj je zvonilo in potrkavalo prazniku v pozdrav. Molčala sva, ker sva oba dva čntila, da bi sc ob prvi besedi izlila g r e n k o b a, prej zakle- n j e n a, iz srca v s r c e; vzkliknila bi, zavzdih- nila, slajša bi nc bila. Prišel je postrežnik, da bi napravil l u č; m oj drug mu j c ne- j e v o l j en o d m a h n i l. „Ne prižigaj !* N a to se je okrenil k meni. „ Ob takih večerih, k a k or je n o c o j š n j i, me luč skeli — prav do n e z n o s ne telesne b o l e č i n e; zdi se mi, da mi sije v vest m v s p o m i n, da z b a d a jo tenki žarki, tenke svetle iglice, v vse kote srca . . . takrat zaskeli, kar j c bilo že zdavnaj z a c e l j e no in p o z a b l j e no , . . Z g o d aj je še, do jutra b o va sainotarila po teli krajih, kjer ni v e s e l j a; čemu bi m o l č a l a? Udušilo bi naju pred p o l n o č j o. B o l je j c , da se p o g o v a r j a va s s a m o to in s s p o m i n i; s a m o ta ne bo nič t e s n e j š a, nič svetlejši nc b o d o spomini — a m p ak b e s e de s o kakor gladek tir, po n j e m beže ure v daljavo . . . J az s em drugače vesel človek, nisem zlovoljcn tudi ob b e l em dnevu, nc o b g l a s n em delavniku. Morda z a p o je včasi s p o m in kakor daljna p e s e m, a m p ak to j e hip — in s o l n ce sije. Ti, ki hraniš brid- kost, o kateri te ne v p r a š a m, ti si v mraku brez jutra in poldneva in brez črne noči. Včasi z a h r e p e n im po tem m r a k u: s p o m i ni se zlijejo v eno s a mo k e s a n j e; srce je ž a l o s t n o, a m i r no je. Kadar se bližajo prazniki, mi trkajo na o k no s p o m i n i; z m e r om m o č n e j e. Na predvečer praznika pa se prikažejo, prav n a t a n ko jih razločim ob o k n u, kakor tenke bele roke in velike s t r m e če oči. B e ž im — ubežati ne morem , . . S a m nc vem, odkod to čudno n a k l j u č j e, da je vse, kar s em kdaj storil nizkotnega in s r a m o t n e g a, t e s no združeno s p r a z n i k i; s katerimikoli; z B o ž i č e m, z Veliko n o č j o, celo s p u s t no n e d e l j o. In tudi to je č u d n o, da n a j h u j ši in n a j g r e n k e j ši s p o m i ni ne očitajo 9 d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije