KATOLIŠKI AM M.IOXI KDO BO PRISKOČIL NA POMOČ "KATOLIŠKIM MISIJONOM"? Na mestu, kjer navadno objavljamo prispevke za vzdrževalnine gojencev Baragovega misijonišča, danes objavljamo naslednjo, izredno in nujno prošnjo Katoliških misijonov svojim naročnikom in vsem misijonskim prijateljem. V Argentini, kjer se Katoliški misijoni izdajajo, je zadnje leto nastal čuden ekonomski položaj. Med tem ko so se stroški za tiskanje in izdajanje knjig in revij podražili za 40 %, so se dohodki naročnin in prodaje v inozemstvu znižali za 20%, radi istočasnega padca vrednosti dolarja na takozvanem paralelnem menjalnem trgu. Za Katoliške misijone, ki so splošen slovenski list in imajo dve tretjini naročnikov izven Argentine ter so bistveno odvisni od tega, kar jim prinese inozemska naročnina, je ta položaj izredno usoden. Še osvetlimo: Recimo, da so lansko leto Katoliški misijoni za vsako inozemsko naročnino prejeli povprečno 2.5 dolarja. To je tedaj dalo približno 675 pesov na eno naročnino. Za isto naročnino pa prejmemo letos iz inozemstva samo 550 pesov, torej skoraj 20% manj, dočim bi morali dobivati radi poviška stroškov 40% več od 675 pesov, torej 950 pesov. Pri vsaki inozemski naročnini je tako nastal primanjkljaj 400 pesov in približno isti primanjkljaj pri argentinskih naročninah. Skupno je pri 1.500 plačujočih naročnikih predviden letošnji celoletni primanjkljaj 600.000 pesov ali skoraj 3.000 dolarjev! Kajne, nekam težko in neznosno darilo Katoliških misijonov v njih 40 tem letniku zvestim in vztrajnim izdajateljem. . . ! Ne moremo si predstavljati, kako bi krili in prenesli to izgubo brez sodelovanja širokih krogov naročnikov in prijateljev. A moramo jo kriti, prestati to edinstveno krizo in vstopiti neokrnjeni v 41. letnik! Obračamo se torej na vse, ki cenite Katoliške misijone in njih poslanstvo, da sodelujete z nami pri reševanju tega težkega problema! DARUJTE v REŠEVALNI SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV! Res, gre za rešitev lista! Z razmeroma malo vsoto lahko rešimo veliko stvar! Ne bi bila le škoda, ampak naravnost sramota za nas vse, če bi pustili, da bi radi 3.000 dolarjev propadel list, ki je skozi več kot 40 let, skozi svetovno vojsko, skozi okupacijo, revolucijo in begunstvo trdno stal in se ne zamajal?! In če kdaj, potrebujemo Slovenci Katoliške misijone zdaj, ko se moramo pripravljati na to, da bomo v smislu koncila tudi v misijonski akciji zavzeli mesto, ki nam gre v Katoliški Cerkvi in v človeštvu. Prijatelji, pričakujemo Vaših prispevkov in se Vam že vnaprej zahva- 'jUjemo! „Katoliški misijoni“ Odzive na ta naš klic po pomoči Katoliškim misijonom bomo objavljali na tem mestu pod naslovom: 3.000 dolarjev v Reševalni sklad Katoliških misijonov. Akcijo bomo zaključili, ko dosežemo to višino potrebne pomoči. Radi večje nujnosti bomo začasno prekinili z objavo vzdrževalnin za gojence Baragovega misijonišča in s prošnjami zanje, a se za iste še vnaprej priporočamo! Vsa nakazila, prosimo, na naslov superiorja Baragovega misijonišča: Ladislatv Lenček CM, Cochabamba li(>7, Buenos Aires, Argentina. AD GENTES misijonska dejavnost cerkve PAVEL ŠKOF služabnik božjih služabnikov z očeti svetega cerkvenega zbora v večen spomin ODLOK O MISIJONSKI DEJAVNOSTI CERKVE (Nadaljevanie) 5. poglavje Organizacija misijonske dejavnosti 28. Ker so kristjani obdarjeni z različnimi darovi (pr. Rim 12, 6), morejo ^»delovati pri evangelizaciji vsak po meri svojih možnosti, gospodarskih sredstev, črednih milosti in služb (pr. I Kor 3, 10), tisti, ki sejejo, in tisti, ki žanjejo Ipr. Jan 4, 37); tisti, ki sade, in tisti, ki zalivajo, morajo biti zatorej eno (pr. ' Kor 3,8), da „strmeč svobodno in urejeno k istemu cilju"1 uporabljajo e,iodušno svoje sile za gradnjo Cerkve. Zato je treba delo misijonarjev in pomoč ostalih vernikov voditi in izko-^'ščati tako, da „se vse napravi urejeno" (I Kor 14,40), v vseh dejavnostih ln na vseh toriščih misijonskega sodelovanja. 29. Ker pritiče naloga oznanjati evangelij po vsej zemlji posebej škofov-^«mu zboru,2 škofovskemu sinodu, to je „Stalnemu svetu škofov za vso Cer- ey",1 naj se ta med zadevami splošnega pomena4 na poseben način bavi 1 misijonsko dejavnostjo, ki je največja in najsvetejša naloga Cerkve.5 Potrebno je, da je za vse misijone in za vso misijonsko dejavnost eno Samo vodstvo, in sicer Kongregacija za širjenje vere", ki naj vodi in organizira Po celem svetu misijonsko delovanje in sodelovanje; pri tem mora vedno spošto-Vcit' pravo vzhodnih cerkva.“ Čeprav vzbuja Sveti Duh na tisoč načinov misijonskega duha v božji Cerkvi n_ cesto prehiti celo delovanje tistih, ki jim je izročena skrb za vodstvo življe-nia v Cerkvi, mora ta vodstvena ustanova po svojih možnostih pospeševati mi- sijonski poklic in duhovnost, vnemo in molitve za misijone, ter razširjati stvarne in številne novice o njih. Spodbuja in porazdeljuje naj misijonarje po nujnosti in potrebah; deluje naj po premišljenem načrtu, izdaja naj vodilne smernice in načela, primerna za evangeliziranje, in daje naj potrebni pogon. Ta ustanova naj podpira in usklaja uspešne nabirke tvornih pripomočkov; ti naj se razdele v sorazmerju s potrebo in koristnostjo, z obširnostjo ozemelj, številom vernikov in nevernikov, z ustanovami in organizacijami, z uslužbenci ali pomočniki in z misijonarji. Sikupno s tajništvom za zedinjenje kristjanov naj išče pot in potrebna sredstva, da se izvede in organizira bratsko sodelovanje in sožitje z misijonskimi pobudami drugih krščanskih skupnosti; to naj prepreči, kolikor je mogoče, pohujšanje razcepljenosti. Zategadelj je potrebno, da ta ustanova ni zgolj upravni aparat, temveč tudi vodstveni organ, ki se poslužuje znanstvenih metod in modernih pripomočkov; ki torej upošteva bogoslovne metodološke in misijonsko-pastoralne ugotovitve našega časa. Dejavno in s posvetovalnim glasom naj v vodstvu te ustanove sodelujejo nekateri izbrani zastopniki ljudi, ki so vprežen! v misijonske napore: škofje Z vsega sveta — potem ko so čuli mnenje škofijskih konferenc — in predstojniki papeških redov in družb; le-ti v obliki in na način, kot ju določi papež. Vsi ti naj se od časa do časa sestanejo in pod vodstvom sv. očeta nadzorujejo vrhovno organizacijo vse misijonske dejavnosti. Ta vrhovna ustanova naj razpolaga s stalno skupino strokovnjakov priznanega znanja in izkušnje. Njihovo poslanstvo naj bi bilo med drugim zbiranje koristnih podatkov o krajevnem položaju raznih pokrajin in o miselnosti vsake etnične skupine, pa tudi o postopkih, ki naj se uporabljajo. Predlagajo naj znanstveno podprte zakliučke za misijonsko delo in sodelovanje. V njej naj bodo primerno zastopani ženski redovi, pokrajinska društva zo podporo misijonov in organizacije laikov, zlasti mednarodne. 30. Da se dosežejo nameni in učinki, ki jih zasleduje misijonska dejavnost, je potrebno, da imajo vsi misijonski delavci ,,eno samo srce in eno samo dušo“ (Apd 4, 32). Škof mora kot vodnik in središče edinosti v škofijskem apostolatu spodbujati, voditi in usklajati misijonsko delovanje, a tako, da pri vseh, ki se ga udeležujejo, spoštuje in pospešuje dejavnost iz lastne volje. Vsi misijonarji, vštevši redovnike, ki mu niso podrejeni, so podvrženi njegovi oblasti v vseh zadevah, zvezanih z apostolatom.' Zaradi boljšega sodelovanja naj škof imenuje, kolikor je to mogoče, pastoralni svet, sestavljen iz zastopnikov svetnih duhovnikov, redovnikov in laikov. Poskrbi naj dalje, da se apostolska dejavnost ne bo omejevala samo na že pridobljene, marveč da bo tudi nekristjanom namenjen sorazmeren del evangeljskih delavcev in finančnih sredstev. 31. Škofovske konference naj v splošnem soglasju obravnavajo važnejša vprašanja in najbolj nujne probleme, ne da bi pozabile na krajevne različnosti. Da se že po sebi maloštevilno osebje in omejena tvorna sredstva ne bodo slabo izrabila in da se preprečijo pobude brez prave potrebe, se priporoča orga- nizironje obče koristnih ustanov in akcij; pri tem naj sodelujejo vsi, npr. semenišča, višje in tehnične šole, dušnopastirska, katehistična in liturgična središča in centri javnega obveščanja. Podobno sodelovanje je po možnosti ustvariti med raznimi škofovskimi konferencami. 32. Prav tako je potrebno uskladiti dejavnost cerkvenih redov in družb. Vse, pa naj bodo katere koli vrste, morajo biti v zadevah, ki se tičejo misijonskega dela kot takega, poslušne krajevnemu škofu. Zaradi tega bodo prinesle Vonj jezuitski general P. Arrupe je bil 27 let na Japonskem. Kot vrhovni predstojnik jezuitskega reda je lani obiskal afriške misijone. Tam je posneta pri-i'ujoča slika. Lani je štel jezuitski red 36.000 članov. Od teh jih 7125 deluje v Pravih misijonskih deželah, torej 20 %. Največ misijonarjev ima red v Aziji in »icer SOH (70%), v Afriki jih je 1367 (20 %), ostalih 10% pa je raztresenih po Oceaniji, med Eskimi in Indijanci obeh Amerik, vyeHko korist posebne pogodbe za urejanje odnosov med krajevnim škofom in redovnim predstojnikom. Kadar se kateremu koli redu izroči določeno ozemlje, se bosta cerkveni predstojnik in red z vsemi sredstvi prizadevala doseči, da bo nova krščanska občina rasla in se razvijala, dokler ne postane krajevna Cerkev, katero more nekega dne voditi lastni pastir s svojo duhovščino. Kadar je naloga reda v kakšni pokrajini zaključena, nastane nov položaj. Tedaj določijo škofovske konference in redovi sporazumno pravila, ki morajo urejati odnose med krajevnimi škofi in redovi." Vendar bo splošna načela, po katerih naj se podpisujejo pokrajinske, pa tudi zasebne pogodbe, začrtala sveta stolica. Daši morajo biti redovi pripravljeni, da nadaljujejo započeto delo in sodelujejo v rednem dušnem pastirstvu, bo vendar potrebno, da ostanejo vzporedno s porastom domače duhovščine zvesti škofiji, kolikor je to skladno z lastnimi nameni, in velikodušno prevzamejo kakšne posebne naloge ali kakšen del škofijskega ozemlja. ,, 33. Potrebno je, da redovi, ki na istem ozemlju misijonsko delujejo, najdejo način za koordiniranje svojih nalog. V ta namen so največje koristi konference redovnikov in združenja redovnic, ki se jih udeleže vsi redovi istega naroda afi iste pokrajine. Te konference naj ugotove, katere stvari se morejo izvesti po medsebojnem sporazumu, in naj bodo tesno povezane s škofovskimi konferencami. Prav je, da se vse to razširi na način, podoben sodelovanju misijonskih redov v lastnih domovinah; tako se bodo z najmanjšimi stroški lahko uresničile skupne pobude, kot so npr. izobrazba bodočih misijonarjev, tečaji za misijonarje ali pa stiki z javnimi oblastmi, z mednarodnimi ali nadnarodnimi organizacijami. 34. Pravilna in urejena misijonska dejavnost zahteva, da se vsi evangeljski delavci znanstveno pripravijo na svoje obveznosti — zlasti na dialog z nekrščanskimi verstvi in kulturami — in da dobe za njih izpopolnjevanje učinkovito pomoč. Zato je želeti, da med seboj širokosrčno sodelujejo vse tiste znanstvene ustanove, ki goje misijonologijo in ostale pomožne vede ali umetnosti misijonstva, kot so etnologija in jezikoslovje, zgodovina in znanost o verstvih, sociologija, dušnopastirske umetnosti in podobno. (Sledi nadaljevanje) Prevaja prof. Alojzij Geržinič 1 Prim. dogm. konst. Lumen gentium, 18. - Prim. Dogm. konst. Lumen gentium, 23. Prim. motu propio Apoatolica solicitudo, 15. x(pt. 1965. * Prim. Pavel VI, govor 21. nov. 1964 na koncilu (AAS 1964). ' Prim. Benedikt XV, Maximum iUud (AAS 1919, 39-4Ü). 0 Ako je še kakšen misijon, ki začasno še spada pod druge urade, je prav, 16 pomagajo in ne nudijo nobene prijetnosti.“ Ivanka je bila drugačnega mnenja. V slepi in hromi starki je gledala ubogega Kristusa. Ko ni imela več sredstev za vzdrževanje, je šla prosit. Tako se je začel njen apostolat med starčki. Postala je ustanoviteljica redovniške družbe Male sestre zapuščenih starčkov. Ta družba ima zdaj 5000 Redovnic. Njihovo znano geslo je beseda ustanoviteljice Ivanke Jugan, ki je poudarjala : „Božja Previdnost vstaja že pred soncem.“ Novi nadškof Darmayiiwana, S.J., na Javi v spremstvu Suhtoma in njegovega političnega nasprotmlca (na levi) generala Nasidiona. Novi nadškof je bil generalni vikar prejšnjega škofa Sugijapranata, S.J., hi je bil osebni prijatelj Sukamov, sPreobmjenec iz islama in je bil lani na državne stroške pokopan in proglašen za “heroja svobode”. POT IZ MLADOSTNE KRIZE Franc Sodja C.M. Vrenje po koncilu, ki je nabolj vznemirjajoče v Cerkvi sami, mnoge tira v začudenje, nekatere celo v zaskrbljenost. Koncil ni nastal slučajno in pokoncilsko previjanje Cerkve v novo dobo je čisto naravni razvoj njene rasti. Vse dogajanje napravlja vtis prehoda iz pubertete v moško dobo; če bi rekli po Pavlovo: iz otroške dobe v „polno starost Kristusovo“. V Cerkvi, ki je Skrivnostno Telo Kristusovo, tak pojav, kot je bil koncil, ne more biti nekaj le slučajnega ali umetno ustvarjenega. Koncil bi ne bil mogoč, če ga ne bi terjala čas in notranji razvoj. Daši je njegov glavni cilj dušnopastirski, vendar sega globje in zajema svetovno problematiko v vsej širini. Otroška doba V vsej dvatisočletni zgodovini Cerkve je začrtanih nekaj velikih misijonskih zamahov. Največji je bil pač v apostolski dobi. Velikopoteznost apostolov, če jo premerimo s takratnimi časovnimi merili, se pravzaprav nikdar več ni ponovila-Bili so veliki osvajevavci evropskega severa, kot sv. Avguštin, sv. Bonifacij; bili so na globoko prodirajoči apostoli, kot sta sveta Ciril in Metod. A vse se je odigravalo v osrčju Evrope, kamor so vdirali „barbarski“ narodi, med katere smo po svojih prednikih všteti tudi mi, in so zadihali v krščanstvu novo življenje. Cerkev je Evropi dala krščanski obraz in iz tega duha živi tudi vsa zadnja stoletja, čeprav je Evropa Kristusa stokrat in stokrat preklela in ga hotela črtati iz vseh svojih slovarjev. Nekaj podobnega apostolski dobi se je zgodilo le še ob odkritju Novega svelta. Prve ekipe so drevele v Novi svet s prvotno apostolsko širino. Ni Frančišek Ksaverij edini in tudi niso jezuitje edini. Bila je druga zlata misijonska doba. šlo je delo, kmalu tudi v globino. Imeni Ricci na Kitajskem in De Nobili v Indiji bosta ostali neizbrisni v misijonski zgodovini. Cerkev je po teh velikanih zaslutila tisto, kar so le veliki duhovi kot Leibniz in podobni slutili: vzhod ima tako davno in tako bogato kulturno preteklost, da se odmirajoča evropska kultura more v njej hraniti in obnoviti. Predvsem so ti pionirji zaslutili, kaj je srčika misijonskega dela: utelešenje Kristusa in Cerkve v teh kulturnih narodih-Toda preden so mogli podati dokaz o pravilnosti svoje misijonske „metode", je bilo vse njihovo delo razrušeno. Živeli so dvesto ali tristo let prezgodaj, ali pa je primitivno otroško krščanstvo večine živelo tristo let prepozno. Ce mimogrede omenimo še tragiko novo odkrite Amerike, kjer so utirali pot misijonarjem z ognjem in mečem konkistadorji, so začrtane glavne poteze preteklosti. Ni čuda, da so za zločine in napake preteklosti morali plačevati davek ali dolg pravi apostoli in umirali vsa stoletja v novem veku in umirajo še danes. Misijonska miselnost se je zožila na Osvajanje posameznikov in rekru« branje novih kristjanov, pozabila pa na temelj, da po Cerkvi mora biti Kristus forma - oblika sveta. Osveščanje Osveščanje se je pričelo že koncem 19. stoletja. Dvestoletni misijonski molk 'n odpadi Evrope najprej od Cerkve, nato od Kristusa in nazadnje od Boga in človeka, so zaposlili Cerkev tako, da ni mogla več na široko odpreti vrat in oken. y skrbi za čisti nauk je v borbi z ,,izmi" vedno bolj stopala v zakristijo. V strahu ie končno doživela spoznanje, da se je zaprla v gheto in je med svetom in med nio nastal prepad nerazumevanja. Glasovi so bili vse silnejši, prepričevanje vedno bolj zgovorno. Nazadnje ie ,,izbruhnil“ koncil. Ce smo poziv Janeza XXIII. zaslišali še v občutku otroške bojazljivosti, se je kaj lahko prikradla misel: muhav in tvegan poizkus. Pa je bilo zanj vse pripravljeno, v Cerkvi in v svetu. V „moči Svetega Duha" je s koncilom Cerkev začela doživljati poslednjo krizo pubertete. Ce preučujemo, ne le kot roman prebiramo, konštitucijo o Cerkvi, se v odkrivanju globin Cerkve same vedno močneje odraža zrelost, neka sproščena dognanost, ki pa ni uklenjena, ampak odprta v iskanje novih globin in širin. ^ preproste vernosti srednjega veka hoče ta dokument in vse, kar nam je koncil zapustil, popeljati „božje ljudstvo“ v novo presojanje svojega bivanja v Cerkvi in v svetu. Tako je po sebi razumljivo, da je v svoje dokumente in pokoncilsko delo 2aje>la Cerkev prav vsa področja božje-človeškega življenja. Na stežaj je odprla vrata. Brez strahu je za svoj nauk, ker je z neizprosno doslednostjo za temelj Postavila evangelij; zato je napovedala dialog z vsemi, ki so dobre volje. Zbeganost malovernih Občudovanja vredna je mirnost in premočrtnost koncilskih očetov v iska-niu novih poti in novih izrazov, da bi se svetu odprla in ponudila kot služabnica odrešenja. Pravi simbol tega ravnotežja in miru je Pavel VI. Svari pred skraj-nostmi: pred strahom, da bi „aggiornamento - podanašnjenje“ utegnilo škoditi čistini nauka, in pred nerazsodnim novotarstvom, ki v pubertetni razposajenosti 'sče novost zaradi novosti, revolucijo zaradi revolucije. Oboje se lahko spre-^že v nezdravo kritikastrstvo, ki sicer more hromiti ne pa zaustaviti delo Cerkve; Pač pa more roditi zle posledice za posameznike in skupine, ki v svoji nedo-*Orelosti izkoriščajo pokoncilski čas v svoje nezdravo izživljanje. Mnoge pohujšuje vrenje med izobraženci, javno priznanimi katoliškimi laiki in posebej med duhovniki. Številnejši in drzni odpadi le-teh mnoge pretresajo. A s tem je treba računati. Cerkev sama se prečiščuje na vse načine. In eden teh je tudi odstop nekdanjih njenih delavcev. Notranje prečiščenje je boleče, kot je boleča vsaka operacija; a je zdravilno in potrebno, da se obnovljena Cerkev usposobi za delo, ki ga je v grobih obrisih na koncilu nakazala. Odtok žlindre je prvi pogoj, da Bog iz plemenite kovine more oblikovati nekaj novega. Tako bodo krize tu in tam presenečale, žalostile ali koga celo pritirale do dvoma in nezaupanja. To so cerkveni „pomladni viharji“. A ko se nevihte oblete, ko v čistem evangeljskem ozračju Cerkev ponovi apostolsko dobo velikih misijonskih zamahov, bo razumljivo, da so vse te krize bile naravne in potrebne, da iz otroške dobe preko mladostnih ali pubertetnih kriz prezori v zrelo moško dobo. Smemo pričakovati, da se bližamo največji misijonski dobi v vsej cerkveni zgodovini. V stoletnih merilih ne moremo čakati, da bomo jutri zagledali misijonski čudež, toda s krepkimi oprijemi danes Cerkev stopo v misijonsko dobo brez primere. Nekaj edinstvenega je, živeti v tem času. Pustimo ob stran fraze, oguljene šlagerje, pač pa bodimo ponosni, da smemo brez otroške naivnosti in nezrelega kritikastrstva s Cerkvijo stopati v nov vek zgodovine. Kakor nam je vojna stiska približala vizijo sodnega dne, nam koncil v vsej svoji obsežnosti in veličini sodni dan oddaljuje z mislijo, da se pravo delo Cerkve za oblikovanje sveta šele pričenja. Iz mladostnega zorenja in oblikovanja stopa v polno „starost Kristusovo“, zato tudi v polnost poslanstva. GLEJ, KAMELIJE CVETIJO Oče Vladimir Kos S.J., Tokyo Daj mi solz, skritih v umazan predpasnik na koncu srca. Daj mi bol, v živcih spočeto in tiho nosečo ta znak. Daj mi znoj, z zlatimi črkami pisan za ustnice bank. Glej, kamelije cvetijo pri kamnolomu Jezusa! Vsi na tem otoku posojajo zdaj kapital — mrak je mrtev, pravijo, človek s priliko bogat. Ti in jaz, zidarja božje republike? Ha-ha! Toda — morje ves dan pljuska, ves dan v zemljo neba, slepi kamnolom mrmraje: Kje si, kamelija? PISMO IZ BENGALIJE P. CUKALE IN NJEGOVE STISKE Kljub pomanjkanju dežja v letošnji deževni dobi, si je Bengalija nadela bleščeč zelen šari, obrobljen z zlatim našitkom kristočura, ki privablja domače in tuje slikarje na deželo. Skopušni nalivi so vendar prinesli dovolj upanja zemljakom in poljskim delavcem. Trenutno gremo skozi kritične ure, o katerih berete po časopisih. Če bi Indija bila Irska ali Slovenija, bi se pričeli izseljevati kot v dobi krompirjeve krize, ko ni bilo kruha v deželi. Draginja raste, raste pa tudi riž in upanje Ko bo tega belega zrnja dovolj po skladiščih, takrat bodo tudi bazarji cenejši in bolj privlačni. Prebivalstvo hitro narašča, zato je treba podvojiti industrializacijo in uvažati gnojila. Razvrednotenje rupije pa ima pozitivne in negativne strani. Druge so v premoči, vsaj na začetku. Ljudje se pričenjajo buditi iz letargije in misliti ter delati načrte, kako priti do kruha. Kakšnih sto prošenj sem že natipkal letos, a le redkokdo dobi zaposlitev, ker pač nismo izučeni. Zanemarili so preteklost, zdaj se jim otepa. Božja Previdnost je poslala denarno pomoč o pravem času. Najprej nam je primorski gospod škof dr. Jenko poslal izredno lepo vsoto za stradajoče v Bengaliji, kmalu za njim pa prav tako bogato podporo p. superior Miha žužek D J iz Ljubljane. Denar se deli bolnim kristjanom, ki ne morejo delati, drugim se nakazuje delo. Tako imajo revne družine zavest, da si z lastnim trudom priborijo kruh, obenem pa se izboljšujejo javne ceste, kopljejo potrebni jarki itd. Tudi v sosednji Orisi si misijonarji Božje Besede pomagajo na isti način, da oskrbe svojim ljudem obstanek. Ljudje si popravljajo hiše, ograjajo domove, sistematično goje perutnino itd. Seveda je v ta namen potreben večji kapital, ki ga njih prokurator p. Burgsteden, s katerim sva se pripeljala skupaj iz Genove v Indijo, dobiva iz Nizozemske. Zahvala Dragi urednik, ko prebiram aprilsko številko KM, ki mi je te dni prišla v roke, mi je nerodno. Zahvalam misijonarjev slede zahvale misijonark, ena lepša od druge, le moje ni med njimi. Pisal sem g. Karlu v Princeton v nadi, da pošlje moj „Bog povrni“. Bog povrni za darove! Bog povrni za darove! Tudi vsem prijateljem, ki so omenjeni, in tistim, ki niso, za njih vztrajnost in osebno zvestobo. Posebno trem: č.g. Jošku Ferkulju, gdč. Pograjce in gdč. Berčičevi! Tudi vodstvu ve-letombole, ki je prava organizirana ljubezen! Bengalska pesem V aprilu sem poslal na uredništvo dolg magnetofonski trak, zračno in priporočeno. Pri sestavi sta mi pomagala Sunil Datta, bengalski umetnik komponist, in lastnik magnetofona g. Lewis, Tamilec. Prvi vzgaja in vodi naš cerkveni otroški zbor, o katerem pravi, da ga zlepa noben kalkutski pevski zbor ne poseka. Na traku je polovica Sunilovih pesmi, polovica pa Tagorjevih. Oboje gredo v širino in globino ter zajamejo bengalsko dušo in njene aspiracije. Ko je na veliki petek pel Sunilov zbor na Radio Kalkuta, je mesto še dolgo govorilo o njem. V angleščini je Sunil pozdravil vse Slovence z besedami, ki veliko povedo: Rad bi vas videl in spoznal! A ker mi to ni mogoče, vas hočem doseči s svojo pesmijo. Bodite mi vsi Slovenci prisrčno pozdravljeni! Lahko rečem, da dobite na tistem zvočnem traku vse, kar danes poje Bengalija. Kakor naša pesem tudi bengalska popevka razdaja svoje srce. Polovico traku sem pa poslal bogoslovcem v Ljubljano, ki so se mi že javili. Poglavitna pomanjkljivost je v mojem komentarju. Kadar moram govoriti kar v treh jezikih, postanem nervozen, pa se mi začne zatikati tako misel kot izraz. Prosim oproščenja! Bengalska popevka je izrazito čustvena, naravnost melanholična. Njih godala, pa najsi bodo “gita” ali pa “bina” ali pa bambusov klarinet še dodajajo k otožnosti. Kadar jo poslušaš in izrazu sdediš, te prevzame bogastvo variant, ki se ritmično ponavljajo. A če odpreš radio in zaslišiš zapadno pesem, občutiš vso razliko. Protestanti in katoličani Ljudje pridno zapuščajo natlačeno Kalkuto ter si pripravljajo domovanja na deželi. Naša Krščanska zadruga za stanovanja oddaja prav poceni kristjanom zemljo. Gradijo si nova stanovanja, posebno v mojem revirju, ki raste iz dlneva v dan. Središče krščanskega centra Parganasa se torej premika k nam. Naše območje je precej zgodovinsko. Ko je Tipu Sultan podlegel angleškemu generalu Wellingtonu (tistemu, ki je tudi Napoleona porazil pri Watterlooju!), je cel okraj prišel v roke velikemu zemindarju Raj Bahadurju Chowdhuryju. Ta je odstopil velike kose ozemlja zastonj protestantski cerkvi, ki je pionirsko začela z evangelizacijo in odprla šole. Petdeset let za njimi so prišli v ta kraj katoliški misijonarji. Danes se krščanstvo usmerja v prid katoliške cerkve, edino prave in neoskrunjene. Protestantski bratje sprejemajo to dejstvo precej mirno, ravnodušno, skoraj kot neko notranjo nujo. Pomoč nadarjenimi študentom Pri današnji draginji nas teži problem, ki ga bo treba rešiti. In rešitev ne bo mogoča brez naših v Ameriki. Duhovniški poklici so redka stvar in zato smo večkrat v zadregi, kadar se velikodušni delavci v zaledju javljajo, da so pripravljeni vzdrževati bogoslovce v teku njihovih študijev. Maturantov ni dovolj. Mnogi obnemorejo tam nekje v šesti ali sedmi ali osmi gimnaziji. Ponajveč, ker starši nimajo sredstev. Prosim, pomagajte in najprej odprite fond za revne in nadarjene študente, ki jih je zmerom dovolj, da se dokopljejo do univerze. Po Italiji imajo v vseh večjih mestih “Börse di studio”, tudi buenosaireška misijonska centrala jo ima. V misel mi prihajajo slovenske gospodinje po Ljubljani in drugod, ki so za majhno plačo jemale in večkrat zastonj vzdrževale lačne in nadarjene slovenske študente. V tem smislu so dale krasen zgled slovenska dekleta Marijine družbe iz Trsta, ki so pod vodstvom g. Stanka Zorka zbrale za tri nadarjene fantiče letos skoraj tisoč rupij-To so tri sirote m. Terezije, ki študirajo gimnazijo. Prepričan sem, da niso ti misijonski podvigi redki med nami. Slovenija je prebogata po srcu! ZAHVALA RABINDRANAT TAGORE Zadnji spev v zbirki „Žetev“ — Poslovenil Alojzij Gradnik Nje, ki hodijo po poti ponosa, gazeč pod svojimi nogami vse nizko življenje in pokrivajoč nežno zelenje zemlje s svojimi krvavimi stopinjami; pusti jih, naj se radujejo in naj se ti zahvalijo. Gospod, ker dan je njihov. Ali jaz sem hvaležen, da je moja usoda pri ponižnih, ki trpe in nosijo breme mogočnih in skrivajo svoja obličja in dušijo svoje stoke v temi. Ker slednji utrip njih bolesti je bil v tajni globini noči in vse sramotenje se je zbiralo v tvojem velikem molku. In jutro je njihovo. O Sonce, vstani nad krvavečimi srci, cvetočimi ko rože v jutru, in nad baklje orgij in ponosa skrčeno v pepel. VIETNAM IN CERKEV Kuđa J ur fee Vojskovanje v Vietnamu se razteza in nikdo ne more napovedovati konca — vse se vedno bolj zaskrbljeno vprašuje, ali se ne bo vojna vihra raztegnila na ves svet in sprožila tretjo svetovno vojno, obsojeno na uporabo najhujših sredstev uničevanja. Kakor vse kaže, se konflikt zaostruje in predsednik vlade v Južnem Vietnamu Kao Ky je napovedal, da se bo vse zavleklo na pet do petnajst let, če oborožene sile Zedinjenih držav, ki pomagajo Južnemu Vietnamu v borbi proti komunističnim gverilcem, ne bodo prenesle vojnih operacij v Severni Vietnam, odkoder prihajajo komunisti na jug in odkoder prejemajo tudi vso pomoč, največ sovjetsko. Kaj vse bi se moglo zgoditi v toliko podaljšani dobi grozot, si je težko predstavljati. Hkrati z naraščanjem sredstev za tehnični napredek vsega človeštva pa v istih tovarnah odkrivajo vsak dan nove in še hujše izume za uničevanje. Ves svet prehaja v vročični strah pred bodočnostjo. Kaj vse se nam obeta, pa nazorno kaže grozna usoda tolikerih beguncev v Južnem Vietnamu. Morali so se umakniti s svojih domov in potem iskati zatočišča v Saigonu, glavnem mestu ali pa v bližini velikih mest in naselij, kamor verjetno gverilsko vojskovanje ne bo seglo. Begunci so pričevavci nesreč in trpljenja, toda enaka usoda se lahko raztegne tudi nad druge narode. Pavel VI. Kaj misli sv. oče Pavel VI. o krizi v Vietnamu, je povedal v posebnem nagovoru, kjer se je dotaknil vseh problemov za ohranitev miru na svetu. Kako blizu mu je nevarnost v Vietnamu, se vidi iz njegovih besed: „Vedno imamo pred očmi žalostno dramo v Južnem Vietnamu. Tam se razvija besen konflikt, ki nam prizadeja toliko bolečin in o katerem ne moremo reči, da se bliža koncu. Ker se je bati, da se bo položaj poslabšal in je še bolj nevarno, da se bo spopad razširil, nam je naša apostolska dolžnost nalagala, da smo se odločili za uporabo vseh prilik in pri tem smo prevzeli pobudo iskanja novih poti, vse z namenom, da bi našli možnost za mirno rešitev. Mislimo, da je odveč opozarjati na naše prejšnje pozive — javne in zasebne — k slogi in k miru. Nismo opustili nobene prilike, da bi omogočili sestanek vseh, ki so razpoloženi za dobro stvar. Še več, storili smo vse in vsekdar opozarjali na ohranitev miru in smo tudi pomagali najti častno rešitev. Zgodilo se je torej tako, da smo ob božiču, prazniku „Kneza miru“, predlagali nekaj dni premirja, pri tem pa želeli, ne samo, da se konflikt ne bi več nadaljeval, ampak da bi se med tem našla možnost za resnična mirovna pogajanja. Ponovili smo svojo vero v mir in zato se nam je zdelo primerno, da smo se obrnili na Organizacijo združenih narodov, saj dela za mir že dvajset let in je preprečila že toliko spopadov; sklenili smo tam predlagati pm sebno razsodišče, da bi se našla mirna rešitev za to težko vprašanje in prvi korak za to bi morale storiti nevtralne države. Vsi dobro veste za izid, ne ravno zadovoljiv, in tudi veste, da so bili naši napori za mir iskreni. Vendar nismo nehali upati in priporočali bo-ftio slogo in bratstvo med narodi vsega človeštva, kakor je to oznanil evangelij. Vsem državnim poglavarjem izrekamo iskreno zahvalo, ker so z vso plemenitostjo odgovorili na naš poziv — nam pastirju in očetu vseh. Sedaj pa Ponavljamo vabilo, da bi uredili svoja razmišljanja v smeri za dosego pravega miru, da bi ljudstvo tam bilo kmalu deležno miru, reda in napredka.“ Pomoč beguncem in nedolžnim žrtvam Med tem, ko se razne vlade trudijo, da bi se uresničile zamisli in predlogi Pavla VI., pa se skuša izvesti čim širša pomožna akcija za begunce v Vietnamu. Do konca leta 1965 je moralo svoje vasi in domove zapustiti nad 600.000 oseb. V oktobru 1965 so med temi našteli 248.680 katoličanov. Po sodelovanju vseh vietnamskih škofij so takoj porazdelili okrog 100.000 beguncev po raznih zasilnih zgradbah in naseljih in zanje je vlada v Saigonu takoj nakazala 20.000.000 piastrov podpore. Pri nabirkah v sedmih škofijah so nabrali 3 in pol milijona piastrov. Za pomoč ostalim katoliškim beguncem Pa bi organizacija Caritas v Saigonu potrebovala nad 700.000 plošč železa, 350.000 vreč cementa in še 100 milijonov piastrov v denarju. Za prve potrebe so prosili nad 5000 ton riža, 280 ton soli, 450.000 posod mleka, 600.000 hietrov blaga. Vendar pa je Caritas izdelala tudi podroben načrt za ureditev celotnega Stanja. Ne gre samo za dobrodelnost, ampak za dvig zavesti, da so begunci enakopravni in da vsi njihovi rojaki spoštujejo njihovo človeško dostojanstvo. To bo pač moč doseči samo, če se begunci vžive v nove razmere kot koristni sodelavci na vseh poljih za zagotovitev primerne stopnje v splošnem standardu. Posebni odbori naj poskrbe pomoč za begunce, ko bo-do iskali kredite za gradnjo domov, hkrati pa naj posebni oddelki pregledajo njih sedanje pogoje bivanja in zdravja. Bolni in šibki naj gredo v bol-hišnice in okrevališča, ostali pa naj s pomočjo svetovavcev najdejo priliko za učenje obrti ali drugih možnosti za delo in zaslužek. Ko bodo to dosegli, bodo postali neodvisni in pridružila se bo zavest o koristni udeležbi v socialnem življenju okolice in vsega naroda. Največ beguncev so že razdelili po raznih delih na polju, pri gradnjah in po tekstilnih tovarnah. Predno so jih usmerjali na praktična dela, so jih tudi izšolali in posebej izurili. Bolj kot beda je begunce tlačila zavest, da zanje ni bilo rešitve po hudih udarcih, ki so jih preživeli. Caritas je dosegla že mnogo, Vendar je njeno delo slonelo na podpori in zbirkah samo iz sedmih katoliških škofij. Vojna vihra Pa se širi in viri škofij pešajo. Zato je potrebna pomoč od 'drugod. Zastopniki vietnamske Caritas so obiskali osrednje urade Caritas In-ternationalis — Mednarodna Caritas in razložili, kako huda je stiska. Podali so pregled vsega, kar je domača Caritas doslej storila in kako ni mo-Fla izvesti tolikšne pomožne akcije, kakor jo terja naraščajoča beda vietnamskih beguncev. Predsednik Mednarodne Caritas msgr. Juan Rhodain je bakoj naslovil na ves svet posebno poslanico. Začel je z Ibesed-ami, ki jih je Pavel VI. izrekel pred OZN v New Yorku, ko je govoril o beguncih, ne- dolžnih žrtvah vojskovanja v Vietnamu. „Že nad 25 let traja vojskovanj*? v Vietnamu in nikdo ne ve, kdaj bo konec...“, pravi poslanica. „Pomoč je nujna, mora pa biti tako učinkovita, da bo preprečila bedo še za leta in leta, kajti samo na ta način bodo mogli mladi rodovi graditi novi red, sloneč na ljubezni.“ Papež Pavel VI. je bil med prvimi, ki je odgovoril na prošnjo Mednarodne Caritas. Naslovil je posebno pismo vsem beguncem v Vietnamu, prosil katoliške begunce vztrajnosti in potrpljenja, posebej pa še vsem naročal pripravljenost, vedno si brez razlike med seboj pomagati. Kot prvi svoj dar za akcijo Mednarodne Caritas je nakazal 50.000 dolarjev. ★ ★ ★ n - GLAS IZ VIETNAMA Naš misijonar Stanko Majcen je v svojem zadnjem pismu, ki je bilo pravzaprav voščilo vodji slovenske misijonske akcije v zaledju g. Ladislavu Lenčku CM za njegov god in obenem voščilo za praznik lazaristov na dan sv. Vincencija, poslal nekaj zelo zanimivih podatkov o položaju v Vietnamu. Najprej se za voščili zahvaljuje vsem dobrotnikom za poslane darove njemu in g. Pavlinu. Nato nadaljuje: „Kljub vsemu, kar čitate o tej ‘razdrapani deželi’, mi, hvala Bogu, še kar lepo in mirno nadaljujemo svoje delo Imam tu 5e vedno svoje novince, kleriki Okrog 200 aspirantov v Saigonu, med njimi misijonar Majcen. Bodo mogli vsi ti fantiči postati duhovniki in misijonarji? Odgovor dobite v pismu misijonarja Majcena! bodo v nekaj tednih odšli v Hongkong v teologijo, novi novinci pa se že prijavljajo, da pridejo sem v noviciat, za eno leto na preizkušnjo. Danes sem začel (1. julija) novo šolsko leto za en razred gimnazije za naše aspirante, ki so prišli povečini iz Saigon.a. Naš ravnatelj aspirantov ni vedel, kaj bi napravil in kako bi odbil toliko prošenj za vstop v naše semenišče. Tako jih je on vzel 60 in jaz 60, ostalih 130 pa smo morali z žalostjo odkloniti in jim reči: Ni prostora. . Tudi druga semenišča so na istem. Vidite torej, kako lepa je ta naša dežela Vietnam, kjer je toliko velikodušnih fantov, ki bi se radi posvetili Bogu, in kako dober duh je še v teh naših družinah. Morda vas bo zanimala statistika, ki jo objavlja informativni uradni katoliški list v Vietnamu. Po tej statistiki je, povedano v zaokroženih številkah, takole razmerje med verskimi skupinami • Budisti ................... 3,000.000 Hoa Hao..................... 1,000.000 Katoličani ................ 2,000.000 Konfuceisti................. 1,000.000 Kaodaisti .. .............. 2,000.000 Protestanti .................. 500.000 Kult prednikov............. 2,000.000 Co Doc (Kedok) ............... 300.000 Kult duhov................. 2,000.000 Bahaisti ..................... 200.000 Torej le tri in pol milijona budistov. In med temi budisti jih ni niti polovica v takoimenovanem Vien-hoa-džao: to so tisti budisti, ki se zadnje čase toliko napihujejo, sežigajo, postijo, v svet kričijo in razsajajo. Katoličani so tudi med seboj povezani v Zvezi katoliških državljanov. Nadvse lepo so organizirani, vendar škofje nočejo imeti katoliške politične stranke.“ KITAJSKI MISLECI Profesor ALOJZIJ GERŽINIČ Kako misleci vplivajo na družbeno življenje in kako obratno država more podpirati ali hromiti ali celo zatreti razvoj filozofije, mam leaže prav ta del razprave o kitajskih mislecih. (Ur.) PRITISK DRŽAVE NA FILOZOFIJO Ideje pravniške šole so močno vplivale na kitajsko zokonodajo. Konfucijanskim pogledom na državo so pridružile juri-dični dinamizem, ki je iz države Čin naredil enotno in militaristično tvorbo. Ni ji bilo težko podvreči si ostale države, porušiti fevdalizem in zgraditi absolutistični imperij. To idejo je dovršil cesar Še-huang-ti (to je: prvi cesar dinastije). Ta dejstva so usodno oblikovala razvoj filozofije. Svoboda izražanja je bila že spočetka zatrta. Prvi minister Li-se je pri cesarju dosegel, da so razen arhiva države Čin požgali vse ostale arhive in knjige, zlasti obe konfucijanski antologiji (Knjigo poezij in Knjigo zgodovine). Smrtna kazen je bila določena tistemu, ki bi zagovarjal nazore teh knjig, prav tako uradnikom, ki ne bi izpolnili zakona. Od uničenja so bila izvzeta le dela o napovedovanju usode, zdravniške in farmacevtske knjige in spisi o vrtnarstvu. Po padcu dinastije 1. 207 pr. Kr. in pod naslednjo dinastijo Han je bil ta zakon odpravljen in večina klasičnih knjig je prišla na dan. (Bile so poskrite ali pa so jih nekateri znali na izust.) Filozofi so spet poskusili s kritiko, pa so slabo naleteli. Cesar jih je dal zapreti in 460 od njih umoriti. To je bilo znamenje, da hoče absolutistični impe- enotnost mišljenja in načina življenja. Vendar je oblast poskrbela tudi za izo-^azbo. Na predlog konfucijanca Tung-džung-šuja je cesar Vu-ti ustanovil univerzo (thai-šie) ok. leta 136 pr. Kr. Tu so se šolali učeniki v šestih panogah: v čun-ču, Jj-king, knjigi poezije, knjigi zgodovine, v li (postave, obredi, običaji) in glasbi. Konfucijanska g0la je tako postala uradna, kdor se ji ni priključil, ni mogel postati državni uradnik. To je bil začetek propadanja kitajske misli in ta dekadenca se je vlekla do konca 19. stoletja. Po urejevanju države, ki ga je izvedla dinastija Han, so se filozofske šole spet Pojavile, a z različnimi uspehi. Tiste, ki so izhajale iz naukov Mo-tija, so životarile do 1. stol. po Kr., potem so izginile. Taoistična struja je opustila prejšnje visoke ■špekulacije in razvila praktični del sistema: asketično in samotarsko življenje, Združeno s praznovernimi, magičnimi, alkimističnimi dejanji. Tako so npr. iskali drogo nesmrtnosti, način za spreminjanje cinobra v zlato i. pod. EKLEKTICIZEM Konfucionistični misleci so prišli pod vpliv taoističnih in se polagoma pogrezali v materializem. Lu-dža je napisal Nove govore, v katerih nalaga vladi skrb za abče blagostanje in vodstvo ljudstva z jasnimi in neizprosnimi postavami. Dža-ji se je rodil ok. 1. 200 pr. Kr., in je umrl mlad. Njegovi Novi spisi se 'jdlikujejo predvsem po eleganci. Govori o Tao in rad citira Lao-ceja. V bistvu Je politik konfucijanske smeri in s taoističnimi navdihi. TudiCao-žo (umrl 155 pr. Kr.), poznan kot zakladnica znanja, je bil državnik, v razpravi O vrednosti poljedelstva je poudarjal koristnost le-tega za enotnost družine in države in v boju z bedo, ki je poglavitni izvor zločinstva. Pisal je tudi 0 vojski s Huni in o tem, da je orožje prekletstvo in vojna zlo. V dobi dinastije Han je vladar Huai-nana Liu-nan v vzvišenem jeziku prikazal taoistični nauk. Orisana je popolnost naše narave, združene s Tao; to združenje le doseči z notranjo zbranostjo. V Liu-nanovi kozmologiji je govor o nekaki Besedi, vzorcu tega, kar bo; preden sta bila nebo in zemlja, je že bivala še nezaznavna podoba vsega, človek ima poleg telesa še dve počeli: nižje, pho, ki se s smrtjo povrne v zemljo, in višje, hun, ki se vrne v nebo. Nekateri vidijo v teh in podobnih naukih tuje vplive. A to ni nujno. Kitajska Rodovina govori o prvih stikih z zahodom za cesarja Vena, ko je 1. 126 pr. Kr. Lžang-čien prepotoval kotlino Tarim, obiskal Samarkand in našel pota v Indijo. Brej ni o tujih deželah nobene omembe in kitajska misel se je razvijala samostojno. Tung-džung (179? - 104? pr. Kr.) se je pri cesarju Venu potegnil za Konfucijeve nauke. A dasi je bil velik občudovalec tega misleca, se čuti v njegovem delu čun-ču-fa-lu vpliv taoizma. Avtor se je postavil tako proti Menču kot proti Sün-ceju, dokazujoč, da človeška narava ni niti zgolj dobra niti zgolj zla, mar- da so v vsakomur klice obeh teženj. Nebo ustvarja neopredeljivo naravo, ^dtod važnost vzgoje. Nalogo vzgajati ljudstvo so prejeli vladarji. Cesar je najbolj Avisen med bitji; samo on daruje Bogu kot sin očetu. Tung-džung prepoveduje dezmernost v jedi in pitju, zlasti pa v spolnem izživljanju; odklanja tudi pretirano krnsko delovanje, zakaj vse to utruja telo in preprečuje duhu harmonijo z Vesoljstvom. ^ Očitni sledovi taoizma so tudi v originalnem delu Su-ven (Preprosta vprašanja). V ujem je zbrana vsa vednost o fiziologiji, prepletena s teorijami o jin-jang in o Peterih tvornih elementih. Delo je našlo razlagavce skozi dolga stoletja. _ H koncu dinastije Han sta živela dva filozofa: Jang-šung, konfucijanec, in Mu-šang, taoističen konfucijanec. Prvi (54 pr. Kr. - 18 po Kr.) je napisal razlago J^ujigi premen in modroslovno razpravo, v kateri povzdiguje Konfucijev nauk. Bju-šang (80 pr. Kr. - 9 po Kr.) je bil cesarjev knjižničar in je sestavil prvi ka- tulog kitajske književnosti (590 del); končal ga je njegov sin Lju-sin- V tej dobi jie na dvoru vladala neznanska pokvarjenost, zato je filozof napisal dve deli z moralnovzgcjnim namenom: Življenjepise znamenitih žena in Sin-šu (Nova ■serija). Dokazuje, da sta sreča ali nesreča odvisni od ravnanja vsakega posameznika. Debate o rešitvi socialnega vprašanja so naravno vodile na zgodovinsko področje, zakaj filozofi so se pogosto sklicevali na stare modrece. Tako je nastala prva zgodovina Kitajske, ki sega od najstarejših časov do začetka prvega stoletja pr. Kr. Napisala sta jo pod naslovom Se-dži (Zgodovinski spomini) Se-ma-than in njegov sin Se-ma-čjen. Oče je bil cesarjev astrolog in prepričan taoist; sin je prevzel isto službo, a po nazorih je bil konfucijanec, zato je obenem, ko je iskal zgodovinsko resničnost, hotel, da bi njegovo delo povzdigovalo nravne vrednote, dobroto in pravičnost. bauo-d a 'Jlimi Skoro vsi slovenski listi v zamejstvu so pisali o ustanovitvi in pomenu Slovenskega duhovniškega zavoda v Rimu. Mi dodajamo le še to, da bo ta zavod sprejemal kot prehodne goste tudi slovenske misijonarje-duhovnike ali za djaljšo dobo tudi misijonarje, ki bi radi v Rimu izpopolnili svoje študije-Zato z veseljem objavljamo pismo, ki ga je poslal vneti misijonski delavec in rektor Slovenskega duhovniškega zavoda msgr. dr. Maksimilijan Jezernik. Šolsko leto, ki so ga cerkveno otvorili 'slovenski škofje med zasedanjem vatikanskega cerkvenega zbora, je pri kraju. Po zaslugi dobrotnikov, ki ne želijo, da bi objavili njihova imena, se nismo dotaknili vsote, ki prihaja od vseh strani za gradnjo novega zavoda. Naj Bog povrne vsem, ki so nam pomagali. Hvaležni so vam gojenci, hvaležna vam je domovina, hvaležni so vam slovenski škofje. Hvala vsem vernikom, ki so nas spremljali z molitvijo, večkrat tudi z žrtvijo in trpljenjem' Njihove žrtve so nam prinesle božjega blagoslova. Gojenci so vsak dan opravljali posebno molitev za dobrotnike. Bog povrni ameriškemu nadškofu za 6 milijonski dar: ameriškemu mon' sinjorju za Z in pol milijona; gospodični B. za 3 milijone: duhovnikom, lej so darovali po milijon, primorski gospodični za pol milijona: umirajoči vdovi' ki zapušča dva milijona; gojenkam šolskih sester v Trstu, katere pošiljajo 10.000 Lit, ki so jih zaslužile s petjem; slovenski materi, ki je potegnila i* stare skrinje 100.000 lir „za slovenskega duh o mika“; rimskim Slovencem, ki kar tekmujejo pri zbiranju. Na podlagi tega konkretnega odgovora vernikov na klic slovenskih nad' pastirjev, da bi pomagali pri gradnji slovenskega zavoda v Rimu, smo kupil' na. dan sv. Cirila in Metoda zemljišče, kjer bomo gradili stavbo. Imena vseh, ki bodo darovali za zemljišče, bodo 'napisana no poseben papir in jih bomo vzidali v vogelni kamen. Bog plačaj vsem! Hvala za vse! Molite, da bi Bog blagoslovil naše delo! Maksimilijan Jezernik MISIJONSKI BRAT FRANCE DROBNIČ O plodovitem misijonskem delavcu Francetu Drobniču so Katoliški milijoni že ponovno pisali. Leta in leta so spremljali njegovo delo v Indiji. ifl ko je 22 oktobra 1963 umrl, je bilo napisanih več lepih spominov in osmrtnic. Lani pa je o njem napisal in v ciklostilno razmnoženi obliki izdal kratek ^vljenjepis sedanji viceprovincial novo nastale slovenske jezuitske province P- Miha Žužek, D. J. Naslov knjižici je „Božji junak, misijonski brat France Drobnič iz Družbe Jezusove.“ P. Žužek je nabral spomine tudi iz mladosti. Iz Mohorjeve hiše na Vidmu Jf prišel pokojni brat. Oče Janez, kmet in cerkveni ključar ter mati Fran-^ška, modra vzgojiteljica, sta imela dvanajst otrok. Poleg Franceta, jezuitskega brata, sta postali redovnici, šolski sestri, dve dekleti. V širšem sorodstvu pa je bilo več duhovniških in redovniških poklicev. France je bil Rešeti otrok, rojen 19. junija 1902. Po tragični očetovi smrti (dva pijana ^nta sta ga z noži napadla in zabodla) je mati ostala sama vzgojiteljica, ^se je presenetilo, ko je veseli France, ne da bi komu povedal ali vsaj na-rMgaval, stopil k jezuitom. Napačna predstava, da so za samostansko življe-nje žalostni ljudje, je celo njegovega rodnega brata napeljala, da je sam šel jj'-l prvoobhaJancev in birmancev letošnjega leta v misijonu P. Jožeta Cukale', ‘VJ. Od leve na desno stoje: rektor kolegija P. Ilmylans, provineial kalkutske jezuitske province P. Wautiers, nadškof dr. A. V. Do Son~a, P. Joie Cukale, S.J. in škofov tajnik D. D. Som za. in V samostanu pri jezuitih skušal poizvedeti, če France morda le ni napravil neumnost. Odšel je potolažen. France je tudi naprej ostal vesel kranjski fant in prav to mu je pomagalo možato stopati preko ovir. Zaprosil je za misijonsko delo. Poslali so ga v Indijo in vsi misijonski prijatelji vedo, kako je kot graditelj in vzgojitelj ter opora slovenskim misijonarjem v Indiji romal od postaje do postaje: Bošonti, Kurseong, Dardželing; povsod kot „mojster tisoč obrti“, „vedno nasmejani brat...“, „veliki gradbenik“, in končno tudi „pogumni bolnik“. Prav je, da je zapisan vsaj ta kratek življenjepis temu veselemu slovenskemu fantu, ki bo ostal v misijonski zgodovini Slovencev v trajnem spominu. Za konec knjižice postavlja p. Miha žužek bratu Drobniču tale spomenik, ki ga navajamo dobesedno: Počivaj v miru, brat France! Počivaj na pokopališču v Sealdi, poleg rojaka p. Viktorja Sedeja, poleg hrvaškega sobrata Mihaela Schmidta! Zrasel si iz slovenske prsti. Legel si v bengalsko zemljo kot seme, ki je umrlo. Zato pa rodiš velike sadove. Po bengalskih nižinah in po himalajskih višinah stoje tvoji spomeniki' Kapele, misijonske postaje, samostani, šole, igrišča, stanovanja. . . Tisoči mladih in starih sprejemajo delež tvojih žuljev in tvojega znoja-Spoznavajo božje stvarstvo in Stvarnika. Bližajo se Kristusu in njegovi Cer-kvi. Tvoje življenje ni bilo prazno. Tvoji trudi niso bili nerodovitni. Za veliko misel si živel. Za največjo misel si se žrtvoval. Kristus je bil tvoj Kralj. Kristus je danes še bolj tvoj Kralj. Sedaj si pri Njem — med njegovimi izbranimi. V četi misijonarjev. Tisočletni misijonski napor Cerkve jc kot en sam čudovit mozaik ljubezni- Vsak misijonar je kot en kamenček, svoje vrste biser, vdelan v ta skup' ni mozaik, v to pesem ljubezni. Ti, brat France, si vpletel v čudežno igro teh biserov nekaj novega. Nekaj našega, slovenskega. Ribniško šegavost, dolenjsko veselost, slovensko pobožnost. To je tvoj najlepši spomenik. Pa tudi naš spomenik. Slovenski delež pri Kristusovem poslanstvu. Hvala ti za to, naš skupni brat, naš misijonar, France Drobnič, božji junak na fronti ljubezni! Sedaj si v večnosti. Skupaj z Barago bi Knobleharjem, z -vsemi Kristusovimi poslanci. Blagoslovi svojo domovino! Izprosi naši mladini globoko vero, da bo zvesta najvišjemu Idealu — Kristusu, ki je bil tebi vse v vsem! Zbogom, brat France! In — na svidenje! po misijonskem svetu SEMENIŠČE V SA1G0NU Lani so praznovali tristoletnico tega semenišča. Ustanovila sta ga misijonska škofa Motte in Pallu. Tedaj, leta 1665 je bil namenjen vsem misijonom v daljni okolici, saj so prihajali celo iz vzhodnega dela Kitajske. Kaj pomeni tako semenišče, je dovolj navesti, da je vzgojilo od 1.200 do 1.500 domačih duhovnikov. Prvih dvesto let so bili duhovniški poklici redki, zadnjih sto let Vedno bolj pogosti. In prav zasluga tega semenišča je, da ima Indokina razmeroma dosti domačih duhovnikov. Trenutno je v njem 72 bogoslovcev iz 12 malazijskih misijonov. Zavod je agregi-van Gregoriani v Rimu in zato morejo dobiti slušatelji vse akademske stopnje. Trenutno živi sedem škofov, nekdanjih gojencev tega semenišča. SUDAN Večkrat misijonski listi poročajo o Preganjanju v Sudanu. Arabci so na-yalili na črnce in s tem tudi na katoličane. Ogromne množice so pribežale v Ugando. Nihče pa ni prav vedel, kaj vse se je godilo v teh predelih Sudana. Angleški časnikar Antony Carthew Pa je ilegalno prišel v te kraje in položaj na mestu pregledal. Njegova sodna je, da je praktično v umiranju cel •'od. „Zgodba, ki mora pretresti svet“, Pravi Carthew. Po njegovi sodbi je bilo Po teh vaseh pobitih 12.000 domačinov. Ker so bili pregnani vsi beli misijonarji iz Sudana, so začeli prihajati iz Tanzanije misijonarji domačini. Lep zgled katoliške zavesti, ki je v bistvu misijonska. ANGOLA Sredi aprila so misijonarji na „pastoralnem razgovoru“ razmišljali, kako naj uveljavijo navodila koncila v svojem Pastoralnem delu in kako naj ponesejo koncilskega duha med božje ljudstvo. Ob koncu so si zastavili prav konkretne naloge. Med njimi so najpomembnejše tele: izdaja svetega pisma, misala in obrednika v domačih jezikih, novi priročnik za katehiste, ki naj bo bolj oprt na sveto pismo, nove katehistične šole, priprava cerkvene pesmarice v afriškem slogu, zavod za višjo versko vzgojo laikov, iskati možnosti za uporabo modernih sredstev (radia, tiska in filma) za pastoralno delo, ustanovitev afriške pastoralne revije, ustanovitev odbora, ki bo vse te sklepe uresničil. Vsekakor razgiban in ogromen program, ki bo terjal mnogo let trdega dela. A očividno misijonarji nimajo nobenega pomisleka, kajti koncil jim pomeni rešitev za bodočnost sveta. JAPONSKI DIJAKI Na tokijski univerzi „Sophia“ so napravili anketo o njihovi vernosti med novodošlimi, ki so jih letos sprejeli. 261 dijakov je dobilo vprašanja, kakšni veri pripadajo, če verujejo, in ali si žele vero, če ne verujejo. Odgovor je bil sledeč: med njimi je 10 % katoličanov, 5 % budistov, 2 % protestantov, 10 % ni dalo odgovora, vsi drugi pa so izjavili, da nimajo nobene vere. Zanimivo, da jih je polovico priznalo, da so že vedeli o katoliški Cerkvi in bili tu in tam pri maši, predno so prišli na univerzo. Le 7 % ni do prihoda prav nič vedelo o katoliški veri. Na vprašanje, če bi radi imeli kako vero, jih je 50 % odgovorilo pritrdilno, 17 % je odločno reklo „ne“ in ostali niso dali odgovora. Poučno je bilo za misijonarje tudi vprašanje, kdaj so se katoličani spreobrnili. Izmed 27 katoličanov jih je bilo 10 krščenih že v detinstvu, trije pod vplivom katoliške šole, 8 ob branju verske literature, 6 iz drugih razlogov. Statistika jasno dokazuje, da je na Japonskem še vedno le individualno delo plodno. Zato je razumljivo razmišljanje misijonarjev, kako bi z dolgoročno pripravo razpoložili mase na masovno spreobračanje. RIM V BASUTOLANDU Rim je malo mestece v Basutolandu, blizu glavnega mesta Maseru. Mestece je znano zaradi katoliške univerze „Pij XII.“. Basutoland ima 670.000 prebivav-cev in med njimi 280.000 katoličanov. Njihov vpliv na javno življenje je velik. Še večji pa bo, ko bo univerza dala potrebno izobraženstvo, ki bo usmerjalo javno življenje nove afriške države. Domačih duhovnikov še ni veliko, med 137 duhovniki le 18. A veliko in malo semenišče skušata čim prej izpolniti to vrzel. Vsekakor kaže, da bo ta afriška državica postala kot Uganda eden katoliških otokov v Afriki. DIALOG Z NEKRISTJANI Po misijonskem svetu je iniciativa koncila sprožila cela gibanja, kako najti stik z drugoverci. Na Formozi je za to delo krepko zagrabil P. Lokuang S J., škof v Tajnamu. „Ustvariti moramd center za študij nekrščanskih ver. Ta center naj sodeluje s podobnimi centri v Tokiu, Bangkoku in Tajčungu, kjer so jezuiti že ustanavljali take centre. Mladi duhovniki morajo postati specialisti v budizmu, taoizmu in drugih nekrščanskih verah.“ Po njegovem mnenju je treba tudi ateizem študirati. Za zgled je stavil delo univerze Fu-jen, ki že nekaj časa skrbno vodi tak študij. Poudarja pa, da mora biti ves študij naravnan praktično. Kajti treba bo na podlagi tega proučevanja iskati stike tako z nekr-ščanskimi verniki kakor z ateisti. ČASOPISJE V SLUŽBI ZEDINJENJA V San Francisco se je zbralo 450 katoliških časnikarjev na 56. severnoameriški katoliški časnikarski kongres. Ti kongresi so zelo važni, kadar govore o idejnih smereh časopisja, saj imajo katoličani v Ameriki 130 dnevnikov in 371 revij z naklado 30 milijonov. Samo številke povedo, da ima v Združenih državah katoliško časopisje velik vpliv na javno mnenje. Letos so razpravljali, kako dati koncilski dobi tudi v časopisju pravi izraz. Jasno imajo pred očmi katoliški časnikarji, da je njih naloga, kar je rekel Pavel VI.: „širiti misel koncilske Cerkve“. Na kongresu so letos ugotovili, da sta na koncilu vidni dve ideji: pastoracija sveta in ekumenizem. In vse delo na kongresu je izzvenelo v zahtevo, da katoliško časopisje v Ameriki mora stopiti v novo dobo, ekumensko dobo. Saj v Združenih državah je od nekdaj prav vprašanje različnih krščanskih ver aktualno. Zato so napovedali v vsem časopisju dialog z nekatoliškimi krščanskimi verskimi skupinami. AFRIŠKE ŽENE Že deset let obstaja v črni Afriki ženska organizacija „Maendeleo ya Wanawake“ — Napredno žensko gibanje. Danes šteje ta organizacija 43.000 žena, ki so porazdeljene v tisoč vaških klubov širom Afrike in gotovo predstavljajo eno močnih sredstev za dvig afriške civilizacije in omike. Začelo sc je to gibanje v Keniji in ima še danes svoj sedež v Nairobiju, kjer izdajajo svoj list. Sprva so dobivale za svoje delo državno podporo. Zdaj so se osamosvojile po prizadevanju in sodelovanju vseh klubov. Klubi so ustanovljeni na prostovoljni bazi in jih vodijo najbolj izobražene žene. Vse do- bivajo pouk v branju, pisanju, higije-n*> negi bolnikov, gospodinjstvu in gospodarstvu. Tako n.pr. se uče iz do-piačih zelišč in sočivja pripravljati o-susne jedi. Izdelujejo domačo umetno °')rt, ki je potem lep izkupiček na tr-PU- Ne ]e praktične stvari, pospešu-Jejo tudi domačo omiko, narodne plese. glasbo, petje. Že leta 1961 so priredile tovrstni festival v Nairobiju, kjer so tekmovale najboljše pevke. Povezujejo v eno vse druge ženske orga-n’2acije, navezujejo z njimi stike in skušajo tudi v tujino ponesti zanimanje za njihove cilje in delo. KRATKE NOVICE V Nemčiji se je misijonsko delo oživilo tako, da j‘e danes brez dvoma zgled vsem katoliškim deželam. Samo primer inladine. V dekanatu Hersei je kaplan -Massberg navdušil mladino, da zbere Pomoč revnim sestram v Vzhodni Afriki, to so „Sestre naše ljube Gospe iz Ki-liniandžara“. Sam je bil presenečen, ko so prišli mladi ljudje in položili na ^izo sad svojega misijonskega navdu-senja: 12.300 nemških mark. Takoj so Poromale v Afriko, mladina pa si je zastavila nove, še večje cilje. V Siamu ali po novem v Thailandiji, kjer delujejo že desetletja naše slovenske uršulinke, je med 26 milijoni pre-oivavcev le 120.800 katoličanov, torej komaj pol procenta. Misijonsko delo opravljajo predvsem katoliške šole. ki jih je 164 in v njih poučujejo 109.000 učencev, od katerih je komaj četrtina katoličanov. Kjer v Kongu komunisti obvladajo položaj, so „podržavili“ šole. Na mesto Pregnanih redovnih ali laičnih učiteljev Uiirtajo postaviti izvežbanega osobja. fato so prisilili starejše učence in dijake, da so postali učitelji in morajo voditi šole naprej, le s prepovedjo verskega pouka. Društvo za širjenje vere v Aachenu dobi letno 70.000 pisem. Polovica jih Pride iz misijonskih dežel in so v glaven» iskrene zahvale za pomoč. Druga polovica pisem pa so vprašanja misi- jonskih sodelavcev, kje in kako bi mogli pomagati. Iz obeh, tako poroča njihovo glasilo, bi mogli napisati debele knjige. Jezuitski P. Antonie predlaga za indijsko katoliško liturgijo nov obred. Predvsem naj duhovnik sedi s prekrižanimi nogami za oltarjem, ki bi moral biti nizek, prav tako pa ne v klopeh ampak na preprogah ljudje na drugi strani oltarja. Mašni dialog naj bi bil ves v narodnem jeziku. Duhovnik naj bi nosil rumeno obleko (kot nekoč misijonar De Nobili ali indijski saniasii). Poleg teh glavnih sprememb v indijski liturgiji bi seveda uvedli še več drugih podrobnosti. Namen je: dati liturgiji popolnoma indijski izraz. Seveda bo. prva stopnja ta, da bo načrt pater predložil šele takrat, ko bi ga duhovniki in laiki dodobra preučili in razmislili. Misijonar domačin na evropskem motorju. BEŽNA SREČANJA Že leta 1964 je v Trstu izšla knjiga, mimo katere ne more iti nihče, ki se zanima za misijonske dežele. Profesor na St. Vincent College v Lotroge v Združenih državah dr. Ludvik Čepon se je v poletju 1962 podal na pot okoli sveta: iz San Francisca preko Tihega oceana, Japonske, Hong Konga, Siama, Singapura, Indije, Evrope nazaj v Združene države. V načrtu (in zato tudi študijsko pripravo) je imel: točneje pregledati življenje in vero v Japonski, Siamu in Indiji. Nastala je knjiga, ki ni le navadni potopis z več ali manj zanimivimi dogodki, ampak predvsem veroslovno razmišljanje posebno o treh azijskih verah: hinduizmu, budizmu in šintoizmu. Dr. Ludvik Čepon je s to knjigo obogatil naše tovrstno slovstvo. Podal pa je težka veroslovna vprašanja na tak način, da jih lahko s pazljivim branjem razume tudi človek, ki ni še nikoli bral kaj večjega o azijskih verah. Danes, ko je koncil dal pobudo, da Cerkev začne razgovor tudi s predstavniki teh po našem starem izrazoslovju „poganskih“ ver, je knjiga postala še bolj aktualna. Razdeljena je v tri velika poglavja: Om, Lotos in Tori. Besede sprva začudijo, a že prve strani vsakega poglavja povedo, kako je resnično v te besede zajeta značilnost posameznih nekrščanskih ver. „Om“, s tem začne najdaljši del o hinduizmu, je pravzaprav simbolična izgovarjava Boga, ki nima imena. V izgovoru sestoji ta beseda iz treh glasov A U M. Glas A nastane v grlu in pomeni začetek, U napravijo ustnice in pomeni ohranjanje in M se napravi, ko se ustnice zapro, torej pomeni konec. Torej naj bi Om pomenil isto kot Alfa in Omega, Začetek in Konec, kar je Bog, ki nima imena. Pisatelj ob razlagi vodnika, ob dogodkih, ki jih doživlja: jogi, sveti možje, kopanje v Gangesu, sežiganje mrličev, svete krave, opice v templju in podobnem razkriva globine hinduizma. Iz hinduističnih svetih knjig, ki so nekako „sveto pismo“, pa napisano davno pred našo staro zavezo, saj je hinduizem vsaj 4.000 let pred Kristusom začel oblikovati indijski narod, razbira glavne poteze tako mnogoličnega in mnogoznačnega hinduizma. Loči ga v klasični in ljudski hinduizem. Temelj klasičnemu hinduizmu kot končno vsem glavnim azijskim veram so tri stvari: „samsara“, preseljevanje duš; „karma“, vsota vseh duhovnih in telesnih dejanj v življenju, in „nirvana“, konec preseljevanja in ponovnih rojstev. V klasičnem hinduizmu je močno poudarjena vera v enega Boga. V ljudskem hinduizmu pa se ta vera v eno božansko bitje razblini v mnogoboštvo. Indija ima še danes 75 % ljudi nepismenih. In preprosto ljudstvo se po mnenju braminov težko povzpne do visokih misli klasičnega hinduizma, zato jim tudi nekako „uradno“ puste, da se zgubljajo v pravo malikovanje. Značilna je molitev, ki jo hindujski svečeniki molijo v templjih: „O Bog, odpusti mi tri grehe, ki so posledica moje človeške omejenosti: Ti si povsod, a jaz te častim tule; Ti ne potrebuješ nobene časti, toda jaz ti prinašam tele molitve in tole češčenje; Ti si brez oblike, toda jaz te častim pod temile podobami“. Zato so v očeh indijskih izobražencev hinduistični verniki razdeljeni y štiri skupine. Prvi so častivci enega Boga, najvšjega bitja, ki je zadnja in edina resničnost. Druga skupina so verniki, ki časte boga kot Brahma, Višnu ali šiva. Tretji so tisti, ki časte boga v raznih učlovečenjih, kot so Rama, Krišna, Buda. In končno so najnižji, ki časte podobe in kipe, po naše malikujejo. Je pa in ostane dejstvo, da je indijski narod najbolj religiozen narod. To nesporno priznavajo vsi, ki se pečajo z vprašanjem veroslovja. Francoski pisatelj Romain Rolland je zapisal: „Moj nasvet ni, naj Evropejci prevzamejo azijsko verovanje. Jaz jih samo vabim, naj poskusijo samo sladkost te ritmične filozofije, ta globoki in počasni dih misli. Tako se bodo učili tistih kreposti, ki jih evropska ameriška duša danes predvsem potrebuje, to je: miru, potrpežljivosti, moža-kf£a upanja, neskaljenega veselja, ki je kakor luč na brezvetrju, ki ne trepeče.“ To resnico pisatelj „Bežnih srečanj“ potrjuje kar na vsaki strani. Potem razmišljanju o hinduizmu še kratko pokaže nastanek in vsebino džajnizma, ki J® pravzaprav uporna hinduistična sekta, in sikizem, ki je nastal iz borbe med 'slamom in hinduizmom, pa je najmočnejši na Cejlonu, kjer ga je tudi od bližje spoznal. Skoro polovico knjige je posvečene temu prezanimivemu svetu, v katerem je Cerkev s svojim misijonskim delom kljub tolikemu trudu in tudi uspehom, vendarle šele na pričetku. Drugo poglavje nosi naslov „Lotos“. Ta beseda nam je bližja, ker poznamo "ašemu lokvanju podobni cvet lotos kot simbol budizma. Ustanovitelj budizma je Sidarta Gotama, kraljevi sin majhnega kraljestva; rojen je bil okoli 560 pr. Kr. I'ne Buda je dobil zaradi glavne misli: prebujenje. „Kdo si?“, so ga spraševali. »Si bog?“ „Nisem.“ „Si svetnik?“ „Nisem.“ „Kdo si potem?“ In odgovori: »Jaz sem buden.“ Slovenski buden ima koren iz sanskrta in pomeni isto: bud-n'k, prebujen, prebujenec. Ta mož je združeval v sebi dvoje: jasno, mirno, kar "irzlo življenje in toplo srce. Primerjajo ga mislecu Sokratu in sv. Frančišku Asiškemu. Buda je pravzaprav upornik, ker ni mogel gledati nadvlade kaste hrami nov v hinduizmu. Njegov nauk ima zibelko v Indiji, a ne pristašev, preselil Se je v druge azijske narode. Glavna novost je, da hoče Buda doseči odrešenje (v smislu hinduizma) s svojo lastno močjo. Ko je umiral, je dejal učencem: „S Pridnostjo delajte za svoje lastno zveličanje.“ Nekateri imenujejo Buda celo ateista, da ni imel vere v Boga. A vendar so njegove besede: „Vedite, menihi, da biva bitje, ki je nerojeno, neustvarjeno, ne narejeno.“ Štiri so Budove temeljne resni-ee: življenje je trpljenje, trpljnje povzročajo sebične želje, torej se je treba znebiti sebičnih želja, če se hočemo znebiti trpljenja, in četrta resnica je pot (prav-zaprav osmero poti), kako to doseči. In to uči Buda. Toda današnji budizem je v mnogočem različen od Budovega nauka. In razumljivo, da se je delil v skupine, zlasti v dve glavni: „veliki“ in „mali brod“. V opisovanju budizma na Japonskem in posebej v Siamu, kjer je zlasti budistično meništvo razvito do neverjetnih razsežij, pisatelj še podrobneje razkriva današnji budizem in življenje budistov. V tretjem delu „Tori“ kar pomeni za japonsko tako značilne slavoloke pred templji, nam dr. Čepon oriše šintoizem, ki je danes nekako izgubil tla, dasi uradno šteje prav toliko pripadnikov kot pred vojno. Navajamo dobesedno njegovo Razlago. „Ko je bil leta 1890 protizahodni duh na Japonskem na višku, je izšel cesarski odlok o božanskem izvoru japonskega cesarja. Ta nauk so morali tedaj učiti kot uradni nauk v šolah. Izšli so tudi drugi predpisi v zvezi s tem odlokom 0 cesarjevem božanstvu in so se tikali javnega življenja in vezali vse državljane. Kako prav je prišel ta nauk japonskim nacionalistom in generalom med drugo svetovno vojno, si lahko mislimo. Gotovo je bil poleg drugega ta nauk odgovoren za nadčloveške napore in podvige japonskih vojakov. Kakšno pa je moralo biti razočaranje za Japonce šintoiste, ko so vojno izgubili! Zaupanje in vera v šin-toistična božanstva sta se zamajala. To javno razpoloženje šintoistov je našlo od-'"ev v sami cesarjevi odpovedi božanstvu leta 1945.“ Je naravnost nerazumljivo, da napredni japonski narod čuva eno najbolj Primitivnih ver, kar je šintoizem. Znan je kot vera „osemsto mirijad bogov“. hHrna ne ustanovitelja ne svetih knjig. Besedi „šin - to“ pomeni „pot bogov“. Povedano globlje: ni samo pot ampak vrhovno pravilo, s katerim se mora vse Pa svetu skladati. Pisatelj nadrobneje opisuje šintoizem, ki je tesno povezan s eeščenjem prednikov; iz tega je nastalo češčenje cesarjev. Vsekakor je to knjiga, polna zanimivosti in dobrih vpogledov v azijska verstva. In moramo dr. Čeponu izreči zahvalo, da nam je iz svojih popotnih vtisov 'P skrbnega študija dal v roke tako lepo delo. naši misijonarji pišejo— JAPONSKA Odkar smo v nov.-decemberski številki lanskega leta objavili pisma misijonarke s. ANICE MIKLAVČIČ, kanosi-janske, v sestavku “Po tridesetih letih v domovino", nismo več poročali o tej znani misijonski delavki na Japonskem. Pa dajmo danes kaj več: Oglasila se nam je s poti nazaj na Japonsko, ko nam je na ladji “Victoria” v času od 24. novembra do 8. decembra, ko je že dospela v Bombay, zapisovala svoje vtise, misli in želje: “Ne, hvala Bogu, zopet sem na potu proti moji dragi Japonski, kjer hočem ostati do smrti. Kako srečna in vesela sem, da se vračam. 24. novembra sem zapustila moj Slovo od matere (s. Miklavčič) dragi Trst na ladji “Victoria”. Precej Marijinih družbenic se je prišlo poslovit od mene v pristanišče, čeprav jo pihala prava tržaška burja in je bilo zelo mrzlo. — Tu na ladji je več nemških sester, ki gredo v Bombay. Iz naše družbe sva samo dve, ki se vračava v misijon. Dne 22. decembra dospemo v Hong-Kong, do katerega bomo torej rabili skoraj mesec dni, pa me potem čaka še precej dolga pot na Japonsko. — S seboj imam dva kipa, sv. Frančiška Ksaverijo in Angela varuha. Oba bosta za nas novi novicijat v Tokiju. Poslopje že gradimo, drugo leto bo pa otvoritev in vstop prvih japonskih novink. Hvala B"gu, med peščico katoličanov na Japonskem se ne manjka poklicev. Treba je le sredstev, da sc ustvarijo pogoji za njih formacijo, pa za dopolnilne študije, kajti tudi v misijonih se od redovnic vedno več pričakuje.” Naslednje njeno pismo je že z Japonskega. Koncem januarja piše z misijona v Okuchi med drugim tudi tole: “No vendar, po dolgem času sem spet doma, tu v moji Japonski. Gotovo ste prejeli moje pismo s potovanja na povratku, a je bilo zelo revno, kajti med Bombajem in Djakarto smo doživeli strašen ciklon in ladja je bila v resni nevarnosti. Goreče smo molili, vsak po svoje, tudi mohamedanci.. . Tako smo srečno dospeli v Hong Kong 21. decembra. Takoj po novem letu, 2. januarja, sem bila pa spet na morju na poti proti Japonski, kamor sem dospela 18. januarja. Takoj po prihodu sem doživela premestitev semkaj, odkoder Vam pišem-Tu sem bila že pred 4 leti. Vesela sem, ker imamo tudi tukaj lepo število gojenk in so še bolj preproste in nepokvarjene. Kraj se nahaja med hribi in deklice prihajajo od zelo daleč. Misijonarji so tu nemški redemptoristi. Nedaleč od tu je prijazno mestece, kjer imamo tudi priliko za sejanje božje besede. V Hongkongu sem spet doživela srečanje s s. Kosovel in sva veliko po slovensko pokramljali. Našla sem se pa tu- 'I1 še z drugo slovensko misijonarko. poti smo se za dva dni ustavili v ftiestu Kobe na Japonskem, pa sem šla piskat misijonarko usmiljenke, s. Jože-Zupančič. Ne morete si predstavljati rijeno iznenadenje, ko je slišala moj slo-Venski pozdrav! Saj si takega obiska Prav nič ni predstavljala. Zame je bi-1° pa prijetno presenečenje dejstvo, da eisern tam našla samo s. Zupančič, ampak tudi s. Kardinar. Tako smo bile kar Slovenke skupaj 1 Z misijonarjem o. Kosom sem pa v Tokiju govorila po telefonu, ker je predaleč in vedno zelo aPostolsko zaposlen.“ Še lansko leto, in sicer v mesecu septembru je spet pisala japonska slovenska misijonarka s. JOŽEFA ZUPANČIČ č.g. Wolbangu CM pismo in v vsem tem enoletnem razdobju je še večkrat pisala njemu ali pa uredniku “Katoliških Misijonov”, pa šele zdaj pride na vrsto za objavo vsaj najglavnejše: .,Dne 10. IX. in 17. IX. nas je obiskal strašen hurakan; v nekaj urah je bilo vse uničeno. Opeka je padala s streh kakor dež. Skoro vsa poslopja naše postojanke so bila v nekaj minutah brez strehe, lilo je pa s silnim vetrom, tako da se je znotraj premočilo. Poslopje duhovnih vaj je napol porušeno, vrata in okna je vihar trgal in metal po zraku kakor listje. Elektrika je bila povsod pokvarjena, tako da smo bili brez toka deset dni. Pet električarjev je moralo delati skozi dva dni, da so zamenjali povsod napeljavo, ki je bila pokvarjena radi razmočenja. Vse je razdejano, mnogo je škode, a zahvaliti sc moramo ljubemu Bogu, da se nam ni zgodilo kaj hujšega, da vsaj človeških žrtev pri nas nismo imeli. Samo v našem predmestju je pokvarjenih kakih 3.000 hiš in več mrtvih. Poslopja, ki leže v nižje ležečih predelih, so bila do polovice v vodi, kar se nam ni zgodilo, ker smo na vzpetini. Sicer so vsako jesen viharji in poplave, a kot je bilo to letos, že ni bilo več kot 40 let! Koliko revežev je brez strehe in hrane! Pri nas smo imeli pravkar jesenske Slovenske usmiljenke na Japonskem; s. Jančar, s. Župančič in s. Kardinar. Božič v zavodu s. Zupančič telovadno prireditev. Bilo je veliko živžava in vse družine so se udeležile prireditve, starši zelo zadovoljni! Kot že veste, je bila nastavljena v našo hišo tudi s. Benjamina Kardinar. Ob njej šele doživljam, kako sem že pozabila slovensko v teh 35 letih, kar govorim samo tuje jezike. Berem in pišem še kar dobro in lahko, a govorim zelo težko, tako da s. Kardinar, ki me ogovarja vedno v slovenščini, kar pogosto odvrnem v angleščini. Sicer pa največ govorimo v japonščini, zlasti zadnje čase je tudi v našem samostanu japonščina jezik, ki so obligatno in največ rabi. S spreobrnjenji gre na Japonskem zelo počasi, pač pa tista nova, nasilna organizacija Soka Go-kai silno napreduje in zelo zaničuje katoliško Cerkev, kar javno. Pred nekaj dnevi so na primer naše sestre šle kupovat razne učne knjige, a brž ko so vstopile v prodajalno, jih je ustavil moški in dejal: “Vam je vse prepovedano; vam ne prodamo mč!” Tudi na višjih položajih jih je že precej in so silno delavni za svoj program, posebno mladina in izobraženci.“ V drugih pismih leta 1966 pa takole poroča: „Lepo smo proslavili božične praznike v našem zavodu. Otroci iz otroškega vrtca z mamicami vred so bili zelo srečni in veseli. Ubogi pogančki! Kapela je bila čisto napolnjena otrok, tako da so morali njih starši po večini ostati zunaj. Misijonar jim je tudi govoril. Tako milost božja počasi deluje v otroških dušah ... Imamo tudi za mamice katekizem enkrat tedensko in jih pride zelo veliko. Naš trud danes ni zaman, a želi bo; do šele tisti, ki pridejo za nami, kajti kot sem vam že pisala, so spreobrnjenja na Japonskem trd oreh. Zanimiv je tudi primer naših deklet iz pensiona: y nedeljo se udeleže svete maše in imajo tudi verouk enkrat na teden, samo zase, čeprav so še vse poganke. Lepo Vam jih priporočam v molitev!“ Že v začetku decembra lanskega leta nam je tudi s. BENJAMINA KARDINAR pisala in obrazložila okoliščine njene premestitve v centralno hišo, v kateri že več let deluje s. Jožefa Zupančič. Takole piše: „Dosedaj je bil moj delokrog v precej živahnem okolju, med bolniki, otroki, itd. in večkrat sem dodajala še nočno službo. Tako je končno zdravje začelo pošteno pešati. Zato so mi predstojniki določili manj utrudljivi delokrog v provincialni hiši tu v Maiko. Podnebje je bolj zdravo. Zavod leži na prijazni višini s krasnim razgledom na lepo okolic"’ in morje v bližini. S sestro Zupančič doživljamo tudi najine ‘slovenske trenutke in obnavljave materinščino. Sicer pa: starost se oglaša. Mladostna leta s krepkim zdravjem in močmi so minula. Zorimo za večnost. 45 let je že od tega, ko je tudi meni božji Učitelj ponudil: Pusti vse, pridi in hodi za menoj...! Neverjetno hitro so potekla ta leta! 15 let v domovini in nad 30 let v misijonih, na Kitajskem in Japonskem. Poleg naju dveh z Zupančičevo, je tu na Japonskem od sester usmiljenk še s. Jančar, ki je še najbolj trdnega zdravja, čeprav ima bolj garaško delo kot midve. Njen °Pravek v perišnici, poprej v bolnici zdaj v zavetišču.“ Glede tegale pisma je č.s. misijonarka sicer prosila, naj se ne objavi, ker da ni nič takega v njem, kar bi bralce zanihalo. Pa smo se drznili iti mimo te njene prošnje, kajti mnenja smo, da naše hisijonske prijatelje ne zanima samo zunanje delo naših misijonarjev in misijonark, ampak tudi in včasih še bolj notranje razpoloženje in doživljanje. Misijonarka je kasneje pisala še č.g. Wol-nangu, kateremu z veseljem javlja, da se je že zelo utrdila in da upa še na dolgo delovanje v misijonu. v O misijonarju STANKOTU PAVLINU SDB iz Hong Konga tudi že dolgo nismo nič poročali, razen v slikah, ki Jih pogosto pošilja, hvala Bogu! Imamo Pisma od njega še s konca oktobra lan- ?• Vladimir Kos, S.J. s psom na vrtu laponskega prijatelja, kamor je mogoče Vj}ti le v civilni obleki. Na ta način mi-Sljonar berači za svoje reveže pri bogatih Japoncih, Nadškof Jožef Malula v Leopoldvilleu (Belgijski Kongo) za peto leto neodvisnosti pozdravlja in sprejema tedanjega predsednika države Jožefa Kasmntha na pragu Marijine cerkve pred zahvalno službo božjo skega leta pa do konca marca letošnjega. Kaj pravi: „Glede članka, radi katerega ste mi pisali, bom skušal malo pczvedeti in potem kaj skupaj spraviti. Res je pa, da vseh okoliščin misijonskega življenja in delovanja v tem tako pestrem mestu enostavno ne poznam. Redovniki v misijonih postajamo vedno bolj le učitelji in profesorji, dobro bi pa bilo, da bi se še podajali tudi v dušnopastirsko delo na farah, posebno ob nedeljah. Tako bi duše malo bolje spoznali in jim prav pomagali ne le z besedo na prižnici in spovednici, ampak tudi z drugimi sredstvi. Šola in mladina je pa vendarle najučinkovitejše sredstvo za pridobitev tudi odraslih, celih družin. Praznik Brezmadežne smo praznovali kar na prostem, da so se proslave lahko udeležili vsi naši gojenci, nad dva tisoč. Na sredo dvorišča smo postavili oltar in fantje so se lepo okrog in okrog porazdelili. Sveto mašo v kitajščini je imel generalni vikar škofije, Kitajec, ki je tudi pridigal. Zdaj se pa pripravljamo na Božič. Tudi nekatoličani vedo zanj in ga hote ali nehote proslavljajo. Tako na primer študentje, ki bodo imeli tedaj teden dni počitnic. Tu je navada, da si vsak razred organizira takozvano ‘Božično čajanko’, ne le katoličani ali protestanti, tudi vsi drugi. Protestantje se še posebej prizadevajo. Oblečejo množico njih študentov v bela oblačila in jih porazpostavijo po križpotjih kot nekake straže svete noči. Spet drugi v skupinah po 20 ali 30 hodijo okrog, pojoč božične popevke. Po vseh trgovinah so že od prvega decembra naprej razpostavljena božična drevesca. Mi bomo o polnoči imeli sveto mašo in nekateri fantje bodo prišli tudi od daleč, da za sveto noč prejmejo zakramente.“ Pred veliko nočjo isti misijonar tole piše: j „Te dni smo pospešili priprave naših katehumenov na sveti krst. 40 jih bo krščenih na sobotno velikonočno vigi-lijo. Nekateri, ki so se sicer tudi resno pripravljali in se dobro katekizma naučili, pa morajo še iz tega ali onega razloga počakati. Delamo kar po navadi. V Hong Kongu težave z mladino naraščajo, kajti evropski in ameriški način življenja s TV in drugimi vplivnimi sredstvi na mladino tukajšnjo mladino bolj kvarita kakor pa dvigata. Ekumenizem med katoličani in protestanti lepo napreduje, ker ga obe strani pospešujeta: cerkvena in protestantska; veliko dobre volje je na obeh straneh. Pevski zbori obeh skupin so že večkrat priredili skupne koncerte, na katerih so izvajali oratorije “Mesija”, Bachovo “Trpljenje našega Gospoda”, itd., in sicer v največji dvorani mestne hiše. Naš škof je bil že nekajkrat v protestantski katedrali, protestantski t>a v naši. Oblasti se zelo zanesejo na naš vzgojni zavod. Tudi naši bivši gojenci so odlična pomoč župnikom po tukajšnjih farah. Ako nam Bog nakloni mir še naprej, bomo mogli še veliko dobrega narediti.“ DAROVI ZA MISIJONE Za avto misijonarja Obala: Ga. Milka Gomilšček, 400 pesov; N. N., Tabla-da, 1.000 pesov; N. N., Tablada, 500 pesov; N. N., Villa Madero, 1.000 pesov. — Še za mis. Obala: N. N., Boulogne, 500 pesov; Tomažin Frančiška, San Justo, 1.000 pesov. Za misijonarja Ivana Štanta CM na Madagaskarju: N. N., Boulogne, Arg„ 500 pesov. V Sklad vseh slovenskih misijonarjev: V Trstu, po Marijini družbi v Rojanu: N. N., 3.000 Lir; N. N., 3.000 Lir; N. N., 1.400 Lir; N. N., 1.000 Lir; N. N., 1.000 Lir po Č. dr. Prešernu. Koroška: Razni darovi, zbrani v Slovenskem dušnopastirskem uradu: 12.000 avstr, šilingov. Ostali: Marija Ilija, Venezuela, 50 dolarjev; in v Argentini, v pesih: Dru- žina Leskovec, San Miguel, 500; N. N., Argentina, 500; N. N., 500 pesov. Razno: Za družbo sv. Petra Klaverja: 2.000 Lir N. N., po č. dr. Prešernu v Trstu. Za DŠV in DSD: Argentina: Ludvik in Helena Pikee, Ramos Mejia, 500 pesov; družina Ton« Rode, Ituzaingd, 120 pesov. Tiskovni sklad KM Dr. Leopold Eiletz ( v obliki poviška v naročnini) 500 pesov. Splošno za misijone (v Argentini): J. Boljkovič, Don Torquato, 4.000 pesov; Maks Kramar, San Nicolas, 1.000 pesov; otroci Toneta Tomaževiča darovali izkupiček sekanja pirhov, 200 pesov. VSEM DAROVALCEM TISOČKRAT BOG PLAČAJ! KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papoških misijonskih družb, slo-Venskih misijonarjev. ‘‘Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče”. Urejuje Franc ^°dja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba “Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. Ovitek: Jure Vombergar NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 500, podporna 1.000, dosmrtna 5.000 pc-s°v. V U.S.A. in Kanadi: 3 (6,40) dolarjev. V Italiji 1.600 ( 3.200, 20.00) lir. V Avstriji 60 ^20, 800) šilingov. V Franciji 1 2 (24, 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 % (2 Vi, 16) funtov. Začuje se na sledečih naslovih: ^r9er\tina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. —— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ^•$-A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540 Mr. Rudi Knez 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John. Tushar, Box 731, Gilbert. Minn. 55741. Qnada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4. Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) 'n *a Quebec: Rev. John Kopač C.M., 739 Brown’s Line, Toronto 14, Ont. Za Montreal in okolico: ^ev. Stanislav Boljka C.M., 405 Marie Anne East, MONTREAL, P. Q. Za Port Arthur (Ont.) in za Vs° ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg 2, Man. ^olfja: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia. *r$t: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. ^Gncija: Louis Klančar C.M., Rue de S6vres 95, Paris (VI). ^vstrija: B. Seelsorgcamt, Viktringer Ring 26, Klangenfurt. — Rev. Alojzij Luksar, Kamen 14, P. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten. Avstralija: Franc Vrabec, Baraga House, 19 A’Beckett Str. KEW, Vic., Australia. $I|||||iiiiiiiiiih miiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimimiiimim IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE Ad gentes - Misijonska dejavnost Cerkve - Največja pa je ljubezen. . . — Pot iz mladostne krize — Glej, kamelije cvetijo O. Cukale in njegove stiske — Vietnam in Cerkev — Glas iz Vietnama — Kitajski misleci - Slovenski zavod v Rimu — Misijonski brat France Drobnič - Po misijonskem svetu — Bežna srečanja — Naši misijonarji pišejo LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE! ''''lllllllllllllllllllllllllllllimillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllltlllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII^