Skupaj sta preplezala prvenstvene smeri v Himalaji, Andih, Alpah in drugje, obiskala veliko zahtevnih sten in doživela nešteto zgodb, ki jih naj- večkrat poslušamo ob večerih, ko se po plezanju v Raduhi zberemo na našem Grohatu. Med drugim sta 12. in 13. avgusta 1982 uspešno preplezala Klasično smer v Eigerju, 1 čeprav ju je v steni ujela nevihta. Oba sta bila člana odprave Gangapurna 1989, na vrh pa je po prvenstveni Jugoslovanski smeri splezal Mihev s soplezalcem Rokom Kolarjem. 2 Spoznala sta se zelo mlada, kajne? Kaj sta si takrat mislila drug o drugem, saj sta precej različni osebi. Miha: V mladih letih sem ga videl v osnovni šoli, kot učenca, ki je hodil v razred pred menoj. Družiti smo se začeli na začetku leta 1973, ko sva se s planinskim prijateljem Andrejem Špilerjem - Špilčem udeležila začetne alpinistične šole na Uršlji gori. Na začetku nas je bilo čez trideset udeležencev. Zaradi slabih vremen- 1 Članek o plezanju je za Koroški fužinar (25. 4. 1983, letnik 33, številka 2, str. 42) napisal Franc Pušnik. Dostopen je na spletu: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- -LLJ5WDLD/f3f9ec9d-2514-4a09-843f-00f785ce6119/ PDF. 2 Članek o odpravi je za Planinski vestnik leta 1990 (št. 3, str. 105) napisal Rok Kolar. Dostopen je v spletnem arhivu Planinskega vestnika: http://www.planinskivestnik.com/ files/File/PV_1990_03.pdf. skih razmer in en teden trajanja šole smo ostali le štirje udeleženci. Fižola, Špilč in Branko Verbole - Branč ter jaz. Kot največji uspeh štejem to, da smo še danes prijatelji; za 45. obletnico skupne alpinistične poti smo preplezali Kratko Nemško smer. Med napornimi turami se je Fižola izkazal kot borec in pravi prijatelj. Fižola: Z Mihom se poznava iz osnovne šole, iz 6. ali 7. razreda. Spomnim se ga kot močnega, neustra- šnega fanta. Srečevali smo se na poti iz šole. Organi- zirani smo bili v skupine in med nami so se bile razne otroške vojne. Spomnim se, da so se ga fantje bali, bil je vztrajen in neustrašen v teh bojih. Se je to mišljenje do danes bistveno spremenilo ali je bil prvi vtis kar pravi? Miha: Nikoli se ni spremenilo. Dober vtis in prijatelj- stvo sta se le še okrepila, ko sva se še bolje spoznala med odpravo v daljno Patagonijo. T a dogodivščina je razgalila vse dobre vezi med nama in druženje je bilo res odlično. Fižola: Bolje sva se spoznala med začetno alpinistič- no šolo leta 1973 na Uršlji gori. Šola je trajala en teden med zimskimi počitnicami. Nato sva začela hoditi na skupne ture in tudi prve vzpone sva naredila skupaj. Že med prvim vzponom v Raduhi sva oba pomrznila, a nisva odnehala zahajati v gore. Miha se vztrajnost, predanost in volja držijo od mladosti do danes. INTERVJU Marta Krejan Čokl Fižola pa Miha Koroški "legendi" Franc Pušnik in Stanislav Mihev Miha in Fižola, naveza, prijatelja, alpinista, ki sta v zavesti koroških in najbrž tudi drugih alpinistov neločljivo povezana. Od kdaj? Od nekdaj. Eden zgovoren, drugi molčeč. Zdaj prvi predvsem s smučmi spoznava svet, drugi raziskuje neznane stene in vojaško zgodovino, in sicer z iskanjem razbitin strmoglavljenih letal. Miha in Fižola po končani odisejadi v Eigerju Foto Janeta Kodrin Pušnik 18 T ako dolga plezalna kariera tudi z vidika prijatelj- stva pri obeh terja veliko potrpežljivosti. Je bila potrpežljivost pri vama pogosto na preizkušnji, glede na to, da sta si precej različna? Miha: Mislim, da je bila pomembna prav ta različ- nost. Ves čas so naju povezovali Gore, Narava in trdo delo za dosego alpinističnih ciljev (vzponi, alpinistič- ne šole, odprave, gradnja naše sobe na Grohatu …). Fižola: Midva sva se vedno dobro razumela, posebej pri plezanju; ne spomnim se, da bi bil kdaj kakšen nesporazum med nama. Vedno sva poslušala drug drugega, na odpravah, trekingih, skratka imela sva se fajn. To, da znaš prisluhniti drugemu, je vrlina, ki je pogoj za dolgo in iskreno prijateljstvo, pa tudi glede pogledov na svet in raznih nazorov sva si podobna. Čeprav se včasih nisva strinjala, sva spoštovala mnenje drugega. Še posebej vaju je povezal dogodek, ki bi se za Miha skoraj končal tragično. Kaj se je zgodilo tisto zimo? Kako se spominjata dogodka? Miha: Bila je zima leta 1977. T edaj ni bilo toliko mo- žnosti prevoza v gore, zato smo večino tur opravili v steni najbližje Raduhe. Tudi tisti konec tedna je bilo tako. Snežilo je celo soboto in novega snega je bilo že blizu enega metra. Bivali smo v planinski koči. Poleti smo plezali v francoskih Alpah in tam smo si kupili puhaste spalne vreče. Svojo sem hotel preskusiti v alpinističnem bivaku, narejenem nekaj deset metrov pod staro kočo, pa še denarja za spanje v novi koči nisem imel. Fižola je takrat že imel prihodke in mi je rekel, da bo on poskrbel za plačilo in da bova že Franc Pušnik je odličen turni smučar. Arhiv Franca Pušnika Stanko Mihev - Miha s sinom v Vigredni smeri v Peci leta 2021 Foto Davo Mihev PLANINSKI VESTNIK januar 2023 19 pozneje poravnala stroške. Še dobro, da nisem vztra- jal zunaj … Zjutraj, nekaj minut pred šesto, je kočo streslo. Najprej smo pomislili na potres. Ko pa smo pogledali skozi okno, smo videli, da je kočo stresel snežni plaz izpod stene Male Raduhe. Alpinistični bivak je bil pokrit s snegom in polomljen. Takrat mi je Fižola rešil življenje. Fižola: Februarja 1977 smo za konec tedna šli na Raduho. Takratni oskrbnik Edi Drofelnik -Školčki je imel kočo med vikendi odprto. Zima je bila zelo ra- dodarna s snegom. Kljub močnemu sneženju smo šli plezat v Vetrne police. Popoldansko vzdušje v topli koči je bilo prijetno, le snežilo je še vedno močno. Zvečer je Miha hotel oditi spat v staro kočo oz. al- pinistični bivak, da prihrani nekaj denarja. Predlagal sem mu, da ostane z nami, da mu bom prenočišče plačal jaz. Naslednje jutro se je izpod Male Raduhe utrgal ogromen snežni plaz, zasul kočo, v kateri smo spali mi, kočo, v kateri naj bi spal Miha, pa je podrl in popolnoma prekril. Zlezli smo skozi okna na severni strani koče, štiri ure gazili do Bukovnika, nato pa pe- šačili še v Črno. Sta oba vedno želela biti alpinista ali sta imela tudi druge načrte? Miha: V osnovni šoli sem hodil k tabornikom. Potem smo hodili na planinske izlete. Konec osnovne šole pa sva se s Špilčem vpisala v alpinistično šolo. Z njim sem na začetku opravil večino vzponov. Potem pa je vse teklo po ustaljenem redu. Alpinistični vzponi in ture, vzponi v Alpah, odprave, alpinistične šole … Fižola: Ko sem hodil v srednjo šolo, mi je leta 1973 sošolec predlagal, da bi šla v alpinistično šolo v KAO (Koroški alpinistični odsek). Tako sem dobil prvo znanje o hribih, o plezanju in o alpinizmu. Pred tem se nisem ukvarjal s kakšnim športom, pa tudi možnosti nisem imel. Če bi imel možnost, bi verjetno treniral smučanje. Vajina generacija je imela z vidika opreme in denarja mnogo slabše možnosti za plezanje v pri- merjavi z današnjo, imeli pa ste več prostora za raziskovanje, za prvenstvene smeri in po svoje zaradi načina življenja več časa. Kaj je večja pred- nost? Miha: Res je, da je bilo v naših začetnih plezalnih letih z opremo drugače kot danes. Tedaj je imel celoten odsek toliko opreme, kot je ima danes en alpinist. Res smo imeli več prostega časa, vendar je bil doseg potovanj slabši. Po nekaj letih plezanja sem začel raziskovati tiste dele koroških sten, ki so jih prejšnje generacije alpinistov izpustile. Počasi sem začel v vsaki steni iskati možnosti za nove smeri. Vsako obdobje prinese pluse in minuse. V vsakem moraš izbrskati najboljše. Fižola: Ko smo začeli hoditi v gore in plezati, so bile možnosti zelo omejene; opremo sem si kupoval s štipendijo. Bila je zelo draga, dobila se je le v tujini, pa še meje so bile zelo zaprte. Ko smo imeli tabor v Chamonixu, smo celo leto zbirali denar, da smo tam potem kupili osebno in plezalno opremo. Družbeno okolje je bilo takrat naklonjeno alpinizmu, v šolah smo dobili proste dneve za tabore. Ko sem se zaposlil, sem dobil plačan izredni dopust za tabore v Dolomi- tih, Alpah in tudi za odpravo v Himalajo. Idej in volje za vzpone ter raziskovanje ni zmanjkalo, čeprav je bila oprema slabša in možnost obiska gora omejena zaradi prevozov. Miha, znan si po tem, da s seboj vedno vzameš veliko opreme, tudi če smer poznaš. Zakaj? Kot sem rekel, na začetku ni bilo veliko opreme, ko pa sem začel plezati v novih smereh, nisem hotel, da zaradi pomanjkanja opreme ne bi splezal do roba stene. Pri novih smereh nikoli ne veš točno, kaj te čaka. Potem sem se pa navadil in tako je ostalo. V al- pinistični šoli so mentorji poudarjali, kaj vse je treba imeti v ruzaku, in to sem upošteval, čeprav sem večkrat imel preveč opreme. Večkrat pa se je tudi zgodilo, da je ta oprema prišla še kako prav. Temu, da še danes hodim v hribe z ruzakom, v katerem je vsa osnovna oprema, se marsikdo čudi, posebej razni obiskovalci gora, ki lovijo rekorde. V  hribih lahko enostavna tura postane zahtevna oz. zgodi se lahko marsikaj nepričakovanega. Hribe spoštujem in mera previdnosti nikoli ne škoduje. Pri mladih je to vedno večja težava, saj želijo imeti pri sebi čim manj opreme, da se lahko hitreje gibljejo, to pa je lahko zelo nevarno. Kje je meja? Meje, kaj je nevarno in kaj ni, v resnici ni. Ne vemo vedno, česa smo sposobni in česa ne, kdaj so dobre razmere in kdaj niso. Vsa ta vprašanja so stvar posa- meznika in meje je težko postavljati, k temu veliko pripomorejo izkušnje in "kilometrina" v hribih. Te, recimo navidezne meje so različne, vsak si postavi svoje. Saj tudi jaz, ko grem plezat v znano in opremlje- no smer, nesem manj opreme. Miha in Fižola med pristopom v SV-steno Jantunriti, Andi 2004 Arhiv Franca Pušnika 20 Gotovo se vama je kdaj zgodilo, da sta se zaradi premalo opreme znašla v težavah … Miha: Kolikor se jaz spomnim, ne. Saj je znano, imam vedno več kot dovolj opreme (smeh). Fižola: Spomnim se septembrskega plezanja v severni steni Civette v Dolomitih. Plezal sem s pri- pravnikom. Nič ni šlo po načrtu, imela sva slab opis in je plezanje trajalo tri dni. Ko sva izstopila, se je vreme začelo kvariti, začelo je snežiti in za las sva se rešila. Kolega potem ni več plezal, zame pa je to bila pomembna izkušnja, ki se je srečno končala. Bilo je še več kritičnih situacij, a sem vedno imel srečo … V  severni steni Eigerja me je zadel manjši kamen, večji pa za las zgrešil. Sta kdaj morala zaradi lastnih napak klicati gorsko reševalno službo? Miha: To, da mi ni nikoli bilo treba poklicati na pomoč, mi je v zadovoljstvo. Seveda smo se znašli v mejnih situacijah, a smo jih vedno nekako razrešili. Fižola: Pomoči v hribih hvala bogu nisem potrebo- val, vedno pa sem postavljal varnost in previdnost na prvo mesto. Zato mi tudi kakšen vzpon in tura nista uspela. Se pa zavedam objektivnih nevarnosti, ko si ne moreš pomagati. Neko zimo smo plezali v Mrzli gori, ker sem verjel soplezalcu, da pozna pot do vrha, a se je izkazalo, da to ni res. Sledil je bivak ter naslednji dan plezanje in spuščanje po vrvi … Na srečo ni bilo treba iskati pomoči. Kaj pa zaradi napak drugih? Sta pogosto poma- gala pri reševanju plezalcev in planincev, ki so se znašli v težavah? Miha, ti si našel mrtvega človeka pod steno Pece … Miha: Enkrat ali dvakrat sem pomagal pri prenosu ponesrečencev, trikrat pa sem žal sodeloval pri zadnji fazi reševanja, to je tedaj, ko gornik umre. Hm, vedno je bilo pozimi. Snežne razmere je velikokrat težko predvideti, in če si ob napačnem času na napačnem prostoru, je nesreča tu. V južni steni Pece smo plezali po zasneženih žlebovih, da smo vnašali točne podatke za nov alpinistični vodnik. Ponesrečenega planinca so iskali pred že meseci, a ga niso našli. Preden sva z Danijem Golobom odšla od doma, mi je žena, ki je vedela, da bova plezala pod zavarovano potjo, rekla, da bova zagotovo našla ponesrečenca. V spodnjem delu smeri sta iz plazovine gledala del noge in roke. Smer po žlebu sva preplezala drugič in jo v spomin ponesreče- nemu planincu poimenovali Škreblinov žlih. Fižola: V vseh teh letih je bilo kar nekaj takih prime- rov. Pomagal sem pri reševanju v Raduhi in Uršlji gori. Ko nas je zalotila nevihta v severni steni Triglava, smo se reševali sami. Koliko časa je zorela ideja za prvenstveno smer v vajini mladosti? Recimo Vigredno smer v Peci, eno najbolj prepoznavnih in morda celo najlepših v tistih stenah. Miha: Južna stene Kordeževe rame je zanimiva. Desnega dela stene so se lotile že generacije pred nami in preplezale Koroško smer, Direktno smer … Mi smo začeli pogledovati tudi proti levemu, strmej- šemu delu stene. Zato sva najprej izbrala linijo med obema deloma stene. Nastala je Vigredna smer, ki je res najbolj obiskana. Najverjetneje tudi zato, ker ima konstantno težavnost, ni pretežka, izstop iz stene pa preseneti s prehodnim izpostavljenim mestom. V Peci so težavni večinoma izstopni raztežaji. Tudi ime je lepo in pove, kdaj se največ pleza (vigred – pomlad). Levi strmejši del smo preplezali v poznej- ših letih. V zadnjih letih je Grega Lačen s soplezalci opravil večinoma proste ponovitve. Fižola: Veliko sva se družila, hodila po raznih hri- bovskih stezah, si ogledovala stene in kovala načrte. T ako sva hodila tudi pod Kordeževo glavo in ugleda- la možnost za novo smer. 12. 4. 1978 sva na osnovi ogleda preplezala prvenstveno Vigredno. Koliko prvenstvenih plezalnih smeri sta prepleza- la skupaj in koliko z drugimi soplezalci? Miha: Na začetku sva skupaj preplezala nekaj novih smeri, potem pa sem začel plezati v krajih, ki Fižolu niso ravno dišali. Rojen sem v astrološkem znamenju Perujski Andi, Cordillera Vilcanota, vrh Pachanta, 5727 m. Miha v Titovi smeri (7.–9. 6. 1980). Foto Rok Kolar 21 januar 2023 PLANINSKI VESTNIK device, pravijo, da od tam izvirata raziskovalni duh in prizemljenost. Do zdaj sem opravil nekaj deset vzponov manj kot tisoč, od tega 320 prvenstvenih. Za uspeh štejem, da smo preplezali prvenstvene smeri v celotnem Dinarskem gorstvu ob obali Jadranske- ga morja do skal, ki se znižujejo in izgubljajo proti Albaniji. Na koncu sta mi od skupine soplezalcev, s katero raziskujem te hribe, ostala Marinka Dretnik in Marjan Turšič - Manjana. Zadnja leta plezamo v kanjonu Badnjevica pri Imotskem in v krajših stenah nad naseljem Bribir pri mestu Novi Vinodolski. Fižola: Preplezala sva nekaj prvenstvenih smeri v Raduhi, v Veliki Babi, Peci. Z drugimi plezalci v pr- venstvenih smereh nisem plezal. Raduha je gora, ki ima med koroškimi plezalci posebno mesto. Katero smer bi si izbrala za svojo najljubšo? Miha: V  steni Male Raduhe imam tri najljubše smeri. ZZ je po težavnosti zmerna in nima kakšne- ga zafrknjenega detajla. Mogoče koga preseneti, če ni navajen plezati v ozkih kaminih. Naslednja smer so Plate, ki popestrijo plezanje z dvema detajloma, tretja pa je Zagorčeva smer, v kateri smo se vsako leto pre- izkusili, ali smo vplezani. Če si preplezal Zagorčevo, si lahko mirno začel plezalno sezono. Fižola: Moja generacija je veliko plezala v Raduhi, tudi prvi plezalni vodnik smo uredili in izdali. Takrat je bil naš odsek zelo številen in sodelovalo je več članov. Po mojem mnenju je najlepša smer Zagorčeva v Mali Raduhi. Če bi morala izbirati med tem, kdo je boljši pleza- lec in kdo boljši idejni vodja plezalne naveze, kdo bi prevzel katero vlogo? Miha: Jaz sem bil večinoma idejni vodja pri načrto- vanju novih smeri. Fižola: Kot plezalca sva si bila približno enaka, a Miha ima več vzponov. Hribom je posvetil več časa kot jaz, in to v obdobju, ko nam je alpinizem pomenil vse. Meni je bolj ustrezalo organiziranje, tudi zrihtati denar za odprave, npr. v Bolivijo, Himalajo (Ganga- purna). Plezala sta s celo vrsto izjemnih koroških in drugih alpinistov. Kdo je na vaju naredil največji vtis? Miha: Rok Kolar. Bil je moj plezalni steber v po- membnem obdobju mojega plezanja. Imel sem to srečo, da sem večino časa imel stalne soplezalce. T o, da poznaš soplezalca, je pomembno, saj veš, kako bo re- agiral v težjih situacijah. Od soplezalk je izstopala Irena Komprej. Bila je na prvi ženski odpravi v Pamir, osvo- jila je Pik Komunizma, 7495 m. Andrej Gradišnik je pustil globok pečat v koroškem alpinizmu sploh. Že v zrelih letih se je po daljšem premoru vrnil v alpinizem in dosanjal, česar v mladosti nismo znali ali pa ni bilo možnosti za to. In seveda Grega Lačen, ki je koroški in tudi slovenski alpinizem dvignil na višjo raven. Z njegovo izgubo bomo zelo močno občutili, kakšen motivator je bil za predvsem za koroške plezalce. Fižola: V letih, ko sem največ plezal, bi zagotovo izpostavil Milana Kolarja, Stanka Miheva, Roka Kolarja, Milana Vošanka in vsekakor svojo ženo Janeto Kodrin Pušnik. Oba sta se spoprijela z izgubo najbližjih v nesreči. Kako sta prenesla tako hude dogodke? Miha: Gore ti ogromno dajo, lahko ti pa tudi veliko vzamejo. To sem v svojem zgodnjem alpinističnem udejstvovanju občutil štirikrat. Še posebej me je pre- treslo, ko sta umrla dva moja mlada soplezalca. T akrat sem bil že tako globoko v alpinizmu, da sem to izgubo čez čas nekako prebolel in plezal naprej, tudi za tiste, ki so ostali v gorah. Miha v Bonatijevem stebru v Druju 4.–5. 8. 1981 Foto Irena Komprej 22 Fižola: Pred sedmimi leti, ko se je ponesrečila Janeta, je bil to najtežji trenutek v mojem življenju. Bolečina, praznina, izguba, ne da se opisati. Bila je alpinistka, žena, prijateljica. Imel sem veliko srečo, da sva lahko združila družinsko življenje, hobije, v katerih sva oba uživala, jih skupaj načrtovala in tudi doživljala. Ko se mi je življenje podrlo, sem potreboval res veliko energije, da sem se pobral. Veliko te energije sem dobil skozi alpinizem, ki me je večkrat postavil pred izkušnjo, nato pa ponudil lepe trenutke. Energijo sem črpal iz hribov in lepih spominov, največ pa so mi po- magali prijatelji alpinisti. Ti lepi spomini so osnova, da še naprej počnem stvari, ki sem jih delal skoraj celo življenje. Miha, ti imaš v zadnjih letih še en konjiček, ki si mu popolnoma predan – iskanje razbitin letal, ki so strmoglavila na naših tleh med I. in II. svetov- no vojno, in izdelava katastra teh strmoglavljenih letal. Od kod ta preskok? Za prvo letalo sem slišal pred štiridesetimi leti. Str- moglavilo naj bi v zahodnem ostenju Raduhe nad Solčavo. S sinom Davom sva raziskovala Rupnikovo linijo na Koroškem, zato je iskanje mest, kjer so str- moglavila letala, le nadaljevanje. Zadal sem si nalogo najti mesto strmoglavljenja letala in vsaj en kos raz- bitine. Hotel sem pregledati naše gore in Koroško, zato sem najprej šel poiskat letalo, ki je strmoglavilo na pobočju Raduhe, potem pa sem začel potovati po vsem slovenskem ozemlju in sosednjih državah. Do zdaj sem našel več kot 250 območij, kjer je strmogla- vilo letalo, in na vsakem vsaj en kos letala, kar ni ravno preprosto, saj razbitin skoraj ni več. Fižola, ti si izjemen turni smučar, smučal si že na Japonskem, v Gruziji … Kje je bilo smučanje naj- večji izziv in kam si še želiš iti? Zimo imam rad, uživam v zimskih dejavnostih, turno smučanje mi je res zelo pri srcu. T urne smuči sva si z Janeto nabavila med prvimi na odseku že leta 1986. Opravila sva zelo veliko lepih tur v naših hribih, v Avstriji, Dolomitih, v Alpah. Pozneje se je skupina razširila, presmučali smo Monte Rosso, Haute Rute, Smučali na Hokaidu, v gruzijskem Gudauriju, Dur- mitorju … Ciljev je še veliko, koronavirus nam je pre- križal načrte za smučanje na Norveškem, tako da to še čaka. Miha, je kaj, kar bi pri Fižolu spremenil? Ničesar ne bi spremenil, ker potem ne bi bil Fižola, tisti, ki je včasih marsikomu trn v peti (smeh). Fižola, je kaj, kar bi pri Mihu spremenil ti? Miha jemljem takega, kot je, zato bi težko kaj spre- menil. Poznava se od 16. leta in vsi se skozi življenje spreminjamo, a osnovne karakteristike nam ostanejo. Veliko sva plezala skupaj, načrtovala, izpeljala veliko akcij. Zelo fajn sva se ujela, ker je zelo pošten in zane- sljiv, skratka lahko mu zaupam, kar sva se dogovorila, je vedno držalo. Zanj je značilno, da vse načrtuje in od svojih načrtov ne odstopa. Tako so se najine poti zadnja leta razšle. Našel si je drugi hobi in hribi, pleza- nje ter planinski prijatelji niso več v ospredju. Kaj bi spremenila pri svojih plezalnih karierah, če bi lahko? Miha: Načeloma ne bi spremenil veliko, saj sem sem iz mladosti potegnil kar največ. Življenje sem si osmi- slil in zadovoljen sem s tem, kaj vse sem doživel. V da- našnjem času bi se bilo treba prilagoditi današnjim razmeram, ki jih niti pod razno ne moremo primer- jati z nekdanjimi. Imeti moraš rdečo nit in pri meni bi bilo to najverjetneje raziskovanje, kot je bilo do zdaj. Fižola: Ko se ozrem nazaj po prehojeni alpinistični poti, vidim, da sem največ plezal v prvih desetih letih. Tudi najbolj zahtevne vzpone sem preplezal takrat. Lahko bi ta zagon trajal še dlje, a prišle so še druge po- membne stvari v življenju. Že vsa leta sta mentorja mlajšim generacijam plezalk in plezalcev. Kaj jim najprej "položita na srce", ko pridejo v alpinistično šolo? Miha: Mladim alpinistom in plezalcem želim, da fizičnemu udejstvovanju dodajo tudi duhovni del. S tem dosežeš polnejše življenje. Fižola: Alpinizem in plezanje sta zelo lepi dejavno- sti. Zahtevata pa resnost, odgovornost, predanost in ljubezen do tega načina življenja. V gorah in pri plezanju nismo sami, zato se tam stkejo tudi prava prijateljstva in se hitro pokaže, kdo je "pravi" in kdo jemlje te stvari "z levo roko". Naša dejavnost se odvija brez gledalcev, zahteva veliko fizičnih naporov in od- rekanja. Nagrada za vsa ta lepa doživetja pa je notranji občutek veselja, zadovoljstva in lepih spominov, kar se ne da meriti z ničimer. Ugotavljam pa, da je teh vrednot pri kandidatih v alpinistični šoli vse manj, pridejo le po znanje. m Zakonca Pušnik na trekingu v Torres del Paine Arhiv Franca Pušnika 23 januar 2023 PLANINSKI VESTNIK