44
Radojuri.
Pred p ust niča.
Kdo mu zameril bo, če tud Slovenec kaj zarobi?a „Ves svet od slave silnih duhov (robi.
Iz   ,,Cvetje  *pomladaatko.u
Ime štajarskega junaka, kferemu tukaj majhen spominek staviti hočem, mnogim že je znano. Pa opomniti jih moram, da ga ne zamenjajo z unim Radojurjem, ki se je se pred kakimi dvajsetimi leti po Pesnički dolini klatil, in o kterem še se govori, da ni druge obleke imel kot velik klobuk in rez kolena dolgo srajco; ko mu dajo enkrat brguše narediti, jih s kamenjem obloži, na koncih preveže in tako — kc na dno v studenec požene.
Moj junak je bil stric tega, in tudi tukaj se sme reči: „sad ne pade deleč od debla". Nekdaj, ne vem prav kdaj, je pre cela rodbina teh Radojurjev bila , ki so bili vnuki nekega vodja starih Ilunov, in so vsi zavolj bedaštva sloveli. — Rodil se je — ali da bolje povem, mačka ga je z repisca privlekla — na pust; leto sem že pozabil. O srečno znamenje! Ciganka še mu je tisti dan prerokovala, da je za kaj visokega na svetu namenjen. Materne prsi ga pol drugo leto živijo, in že je znal stolec prinesti, na kle-rega so se mati vscdli, če je lačen bil. Odrastel je potem tiho, kje? — ne povem, da se ne bi uni veščanje potem preveč ž njim bahali.
Zlati   čas   prve   mladosti   preteče  mu   med blatom,   iz
kterega si je pogače in „sfcomrdea dela!. Edino junaška delo iz te dobe vem, — da je enkrat v mlako padel, iti sam, o čuda! brez vse pomoči zopet h kraju zlezel, in, kakor se je že starih dni večkrat hvalil, pri tem tri „zelene štirinogaste ribe" poklal. Ko komaj dobro hoditi začne, že mora sosedom pure pasti, kterih pa se je žalibog! bolj bal kot one njega. Menda je že zdaj svojo prihodnjo visokost premišljeval, in si zlate gradove nad zvezdami koval. Najraje je sam bil. Pošljejo ga v šolo — pa žalibog, za to ni stvarjen bil. Gospod šolnik so mu mogli večidel ves uk ˇ glavo vbijati. Tedaj že čez pol leta doma ostane, veei habzek, kakor je pred bil. Kaj ž njim početi? Mati ga hočejo v službo k nekemu kočevarju dati, oče pa pravijo, naj bi se lončarskega učil. In to je obveljalo. Vzame ga tedaj nek usmiljen lončar k sebi. Pa ta je imel sam prazno mošnjo in poln koš otrok. Skoro se tedaj naveliča Rado-jurja, ki je strašno veliko snel, — se več kakor poldrugi Martin, pri delu pa se je držal kakor mačka pri vroči kaši. Pošlje ga tedaj starišem nazaj.
Ravno si mati drva nesejo, ko vrli sinek klavrn domu pritava. Komaj ga zagledajo , jim od same jeze butara % naročja pade, wkrhlikovec" zgrabijo, pa mq ga proti poženejo: „le pridi mi vlačuga nemarna domu!" Sedaj se je Radojuri ganil, kakor nikoli pred. Pobere se brzo, kakor psiček, ki je meso ukradel. Še očetu, ki so ravno gradili in jo s celo soho za njim udarili, uide. Kaj je imel siromak sedaj početi? Najraje bi se jokal, — pa solz mu ni prišlo. Gre dalje in dalje po neznani cesti. Pride do razpotja. Kam pa sedaj? K sreči se zrnisli, da bodo zveličani v nebesih na pravi stali, tedaj se tje obrne. Sedaj še le mu začne k srcu iti, kaj da ž njim bo. „ Vidiš ljubi Jurček* — si blodi — „če bi pridniši bil, bi matrika namesto obli-kovca pogače in oče namesto planjke nove hlače za teboj pognali! O ti bedak ti! — Pa te in enake misli prežene spomin na ciganko in njeno prerokvanje, da je za kaj visokega na svetu namenjen. Sklene tedaj, se milostljivi osodi prepustiti.    Bil je takrat trinajst let star.
Po poti se pripelja neki krčmar; vpraša malega fantiča, kam da gre? „ Naprej!" mu Radojuri mrzlo odgovori. Za to pa eno z bičem čez pleča dobi. Pa, ko bi ga muha pičila, se naje več ne ogleda nazaj. Zdaj pride v velik tamen les, in ker je večkrat slišal, kako so puščavniki t samoti v luknjah ali slabih kočicah prebivali, si misli, da bi to življenje za-nj najbolje bilo. Iz grmovja si začno kočo plesti. Pa joj! glad ga bolj in bolj pritiska, zdelan in shojen med vejami zaspi. Brž ko ne se mu je sanjalo, kakor očaku Jakobu, ko je pred svojim bratom v ljudsko deželo bežal. Drugo jutro , ko se prebudi, očeta s palico pred seboj vidi. Zdaj svoj glad in na vse visoke naklepe pozabi, in jo skoz goščavo udere, da je hraslje podiral in bukovje pomežil. Al zastonj! kmali ga oče dobijo, in ga, kot berič tata, domu ženejo. Zna biti sta se doma za debelo repo šla, ali „kresbalcstt plesala, — tega nisem zvedil.
Tako so Radojurju vse skomine po puščavniškem življenju minule. Do svojega dvajsetega leta je pri sta risih ostal, in kakor v letih tako tudi v norosti in bedaštvu naraščal. V tihem, domačem življenju se je pripravljal, da bo vreden, enkrat na polje delavnosti stopiti. Kolikokrat ni doma spal, ali se je po ljudskih parmah porival, kolikokrat je glad in lakota trpel, ker se je očeta strašno bal — ni izreči! Krog in krog je slovel z imenom: wBudalasti Jorcek!"
Pa ure in dnevi in leta hite,
Zdaj  pride c;is, pride vojaščine!
Car klice: Kje Jurcek, kje Stajarc je moj?
Da tira francosko drhal pred seboj ?*
(Konec prihodnjič.}
60
Radojuri.
Predpustnica. (Konec.)
Radojuri, čvrst slovensk korenjak, postane vojak. Misli si, ljubi bravec, kakošen da je bil! Majhen, z debelo glavo, trdne široke postave; noge je imel kakor Iopare. K temu pa oči! če je z enim proti zahodu gledal, bilo je drugo proti jutru obrnjeno; držal se je ko če bi zdaj in zdaj imela toča iti. Vtakni, dragi bravec, to podobo zdaj v vojaško suknjo, in postavi ji veliko čako na glavo, — bogme! sam se boš prestrašil; tolikor manj čuda, da so Francozi pred tem štempiharjem bežali, kakor kure pred lisico.
Ravno o tem času je Bonaparte Avstrijance na Talija nskem bolj iu bolj v kozji rog vganjal. Ko jim pri mestu Lodi zopet pravo pot pokaže, in mu greben malo previsoko narašča, pošlje cesar Franc drugo vojsko za vodja Vurm-zera na Laško. Pa francoski rohnjač tudi tega premaga. Slednjič se v terdnjavo Mantovo zapre. Radojuri je pri njem služil. Skoro se sme reči, da mu ni bilo enakega junaka. In res! pri vadbah je vse najpred znal; samo, da si ni mogel nemških besed: Marsch! Feuer, Prasentirt! itd. pomniti. Zato je imel svojega koprola, ki mu je namesto po nemško po slovensko klical: .,Djo! Strelaj! Puciga! Predstavi! itd. „Rechts" in Jinks gschaut!" pa so mu odpustili zavolj križem oči. Da je kričal, ko je prvokrat sovražnike vidil: „NTorci! kam pa streljate, ne vidite, da tukaj ljudje stojijo?" mu tudi ni zameriti. Skoro se je ves spremenil, in vodju tako dopadel, da mu da zastavo nositi. Dvakrat jo je iz sovražniških rok otel. V Mantovi je potem po obzidji, kakor kokot po gumli gor in dol hodil, in Napoleonu debele kazal in se smejal, da ni mogel do njega.
Pa kmali jim z živežem tesno hodi. Tedaj Vurmzer iz svojih dvajset jezer vojakov trop izbere, da bi ponoči šli proti sovražnemu taboru krast. Se ve da je Radojuri med ujiiiii bil. — Vr trdi tami se predrzneži napravijo na pot. Vse je tiho in mirno, zdi se jim, da sovražniki spijo kakor drvana na natoli. Mimo prvih straž se zmuznejo, al joj! kaj je budalo, je le budalo! Radojuri v nekega zaspanca ruči, ki se naglo zdrami, in na ves glas zakriči.
Hitro je vse na nogah, in zdaj začnejo po nepovabljenih gostih in (zavolj talne) eden po drugem mlatiti, kakor „farovški hlapci^ po bobovici. Nektere pokoljejo, druge vlovijo. Tudi Radojurju, ki se je branil, kakor medved bčel, slednjič orožje iztrgajo in ga vjamejo. Kaj si je imelo, slovensko siromače, med trdimi Francozi početi? Drugi dan ga pred Bonaparteta peljejo, ki se, ko ga zagleda, iz
vsega grla začne smejati. V celem tabora se je hitro glas od tega „divjaka" razširil, da se ga niso nazijati mogli. Ko pa se Radojurju že preveč zdi, nekemu ošabnemu vojaku tako krog ušesa posveti, da mu je šala gotovo za tri tedne prešla. Zato pa mu dajo eumalo leskove masti po-kusiti, da mu drugokrat kaj takega na misel ne pride.
Nektere tedne še v francoskem taboru ostane, kjer je morai najtežje dela opravljati, pa ni znanca imel, da bi zoal saj besedico ž njim spregovoriti. Al vse je voljno trpel, kajti mu je gotova tolažba bila: „Za kaj visokega še si na svetu namenjen!u Ko se Mantova poda, mnogo vjetih Francozi v to trdnjavo zaprejo. Radojuri po takem sluga nekoga stotnika postane. Najbolje ga je svadilo , da je v hramu, kjer je stanoval ; mnogo žensk bilo, kterih že od nendaj viditi ni mogel. Mislil je, da so ženske same co-prnice, in če je le ktero srečal, se ji je deleč ognil. Se nektere mesce v trdnjavi ostane, dokler Francozi z Avstri-janci miru ne napravijo in potem se vrne urno v svojo domovino.
Vesel se blagoslovljenim planjavam mile domačije bliža« srce mu tolče in treska, kakor veter s hišnimi vratami kakega pijanca; misli si: „kako pa me bodo zdaj imenovali in gledali naši vaščani, koliko jim bom vedil povedati od boja in Napoleona!" Pride čez domače travnike; pa komaj ga deca, ki so pasli, zagledajo, začno kričati: „Glejte, glejte, budalastega Jurčkal" in velika truma ga proti vasi spremlja. Rad bi bil otroke vse zakuril, ako bi ne pomislil, da je za to že prevelik gospod. Slednjič ga tako razka-čijo, da se na stran obrne, in jo v bližnji les potegne. Skoro bi se mu bil žolč jeze razlil. „Če je deca že tako trjava, kaj pa še bodo stari rekli" — si blodi — rajši domu ne grem." In prah nehvaležne domovine iz šoln obriše in na Hrvaško k nekemu kmetu služit gre. Od due do dne se bliže čuti ^svojemu visokemu namenu4'. Skoro dve leti med priprostim narodom živi, dokler se boj zopet ne počne.
y
Zdaj kliče car: Jurček, kje Staj are moj si?  — In Juroek junak mu L pomoči hiti, Kak dirja:  hup hop! zdaj  francoska drhal, In skokom sad'   udri jo Stajarc moj zal.
Dovolj znano je, kako so se Avstrijanci in Rusi zoper Francoze zvezali, in skraja večkrat zmagali. Ko pa se Bonapartc iz Egipta vrne, se je kmaio vse spremenilo. Radojuri je takrat pod nadvojvodom Ivanom na Nemškem služil. Nesrečna bitva pri Hohenliuden-u na Bavarskem ga zopet v roke sovražnikov spravi. Neki vojak ga spozna, in ko višji zvejo, da se je ta ^divjak" že drugič proti njim bojeval, ga sklenejo obesti dati.
O ubogi Jurčck, kaj bo zdaj s tvojimi naklepi? V sredi med obema taborama vislice postavijo, in tropa vojakov ga na smrtni oder spremlja. Še zadnjikrat se naš junak pred vodja vrže in ponižno prosi, da mu smrtna rosa na čelo stopi: „Ljubeznjivi gospod, nikar me ne obesite, saj nikoli nič več ne bom storil! Ce hočete, vam drugikrat sto Avstrijancov pokolem, Francoza pa nikoli več nobenega !u Al uiti od tega nič ne razume. Halo! z vrvjo krog vrata! Zdaj se Radojurju začne rumeno in črno pred očmi vrteti. Edina jasna misel še mu prisije: „Za kaj visokega še si na svetu namenjen!- Že ga kviško vzdignejo, in više in više ga vlečejo, tem bolj pa kriči: ,,Za kaj visokega sem na svetu.u Ze se je med nebom in zemljo zibal, in vse svetnike na pomoč klical, ko naglo, kakor veter in burja polk avstrijanskih jezdeov prijezdi, sovražnike razžene in že pol mrtvega Radojurja vislic reši. Hitro se potem vrne.
Ko se zopet naš junak oživi, vidi, da je pri znancih in prijatlih. En čas misli, da se mu je vse preteklo le sanjalo, in še le verjame, ko mu razodenejo. Očitno se potem unim hrabrim zahvali, da so ga oteli! Proti Francozu pa je potem divjal,   kjer je  le mogel,   kakor volk   med kozli.
V Litvi pri vasi Aspeni jih je pie deset, če še ne več, „ohIadilu in še si lepega konja pridobil. Sreča mu, da ni klanja pri Vagramu vohal! brž ko ne bi ga za eno glavo okrajšali bili. Takrat je namreč bolehal. Nekaj časa potem se po Dunaju baha s svetinjo na prsih, ki si jo je pri As-pernu zaslužil; se ve, da se je čudil, zakaj se mu nihče ne priklanja ali ga ne pozdravlja, ker je že tak gospod! Potem pride na Cesko, in še le pri Lipski v veliki bitvi mu je pri-puščeno, svojo jezo nad Francozom ohladiti. Pa tam siro-maček levo nogo zgubi. Kakor ranjen oroslan se brani, dokler ga med množino mrtvih ne pokopljejo. Se le tretji dan ga neki kosak pol mrtvega najde , ker mu je preveč krvi izteklo. Peljajo ga potem v bolnišnico v Prago, kjer mu je nekdaj mladost pisane vence v življenje opletala. Ker so mu oče in mati tačas že davno umrli, tedaj tudi sedaj ni hotel nehvaležne vasi obiskati, ki ga je rodila.
Ncktere leta minejo, Evropa je zlati mir dosegla, pa prič žalostnih preteklih časov ni manjkalo. Tudi po slovenskih krajih jih je mnogo od vasi do vasi koračilo, ki so se nekdaj pri Asperuu in Lipskem tako junaško bojevali. Med njimi najdemo Radojurja, z opesnicami in leseno nogo. Navadno so ga za „mastjaka" imeli, ker je zabel, maslo, kruh, cunje itd. vse v svojem košu eno med drugim imel. In kteri mu je prenočišče dal, mu je mnogo in mnogo od preteklih časov povedati vedil. Predobro si je pomnil,* kje da je najviše bilo! — Nekteri pravijo, da še Radojuri živi, na Hrvaškem pre, — drugi trdijo, da je nekdi v noči parmo užgal, in ž njo vred zgorel. Gotovo je, da se ženil ni, in tudi ne v R —, svojo domačo vas vrnil. Vidil ga že mnogo let nihče ni!                                                Gomilšak.
61