Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naroč lina 4 šilinge.
SLOVEniS
** ••
A,ud*Jts*
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Četnik VIII.
Celovec, petek, 9. oktober 1953
Štev. 47 (59S)
Edvard Kardelj o tržaškem vprašanju:
Nikar ne operirajte z besedo plebiscit!
Na proslavi 10. obletnice prvega Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je imel podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj pred množico
50.000	ljudi obširen notranje- in zunanjepolitičen govor, ki mu je tudi svetovna javnost pozorno prisluhnila.
Med drugim je tov. Kardelj razčlenil tudi povojno sovjetsko politiko ter dejal, da je bil Stalinov režim tisti, ki je postavil na dnevni red vprašanje nove imperialistične delitve sveta med velike sile na račun malih narodov. Ta politika je zadala težak udarec mednarodnemu delavskemu gibanju in utrdila politične režime kapitalizma. Stalinovi nasledniki pa so bili prisiljeni, da do neke mere spremene svojo politiko, kar je imelo za posledico zmanjšanje mednarodne napetosti. Vendar pa spremembe za sedaj še ne menjajo odločilno položaja.
Zlasti veliko pozornost so vzbudila v tisku tudi pri nas izvajanja tov. Kardelja o tržaškem vprašanju. Nekaj misli iz tozadevnega govora na kratko objavljamo:
V zgodovini je bilo mnogo uglednih Italijanov, ki so smatrali, da Trst ne pripada Italiji, marveč jugoslovanskemu ljudstvu. Šele z razvojem italijanskega imperializma se je rodila tudi gonja za Trstom. Vodeči krogi današnje Italije, ki se še niso odrekli imperialističnih sanj, ne bodo mogli preprečiti prirodne rešitve tržaškega vprašanja.
Jugoslavija pa je tudi sedaj pripravljena na razumen kompromis. Zato je dala že celo vrsto predlogov, ki pa so jih v Italiji vse zavrnili. Tudi zadnji jugoslovanski predlog, po katerem naj bi Trst postal internacionalno mesto z avtonomno upravo pod mednarodnim nadzorstvom, ostalo področje tržaškega ozemlja, kjer žive v ogromni večini Slovenci in Hrvatje, pa naj bi se priključilo Jugoslaviji, so v Italiji odbili.
Sledil je italijanski predlog o plebiscitu, ki pa ni kompromis, marveč oblika, da bi Italija prišla ne le do Trsta, marveč do vsega tržaškega ozemlja. Ta predlog je skrajno nedemokratičen, ker zahteva, da bi Jugoslavija kratkomalo priznala, kar je bilo z nasiljem in gospodarskim pritiskom Italije in italijanskega kapitala doseženo v italijansko korist v teku zadnje dobe načrtnega poitalijančevanja tega področja. Ta predlog pa je tudi brez vsake praktične vrednosti, ker je slika odnosov na tem ozemlju itak popolnoma jasna.
Nadaljevanje procesa proti „ Kleine Zeitung”
Prihodnjo sredo, dne 14. t. m., se bo morala „Kleine Zeitung” spet zagovarjati pred sodiščem zaradi lažnivih vesti, ki jih je letos poleti razširjala v seriji svojih obrekovalnih in hujskaških člankov pod naslovom „Krvava meja Koroške”.
Na podlagi teh člankov je bilo, kakor znano, vloženih proti odgovornemu uredniku več tožb zaradi razžaljenja časti. V teku prvega Procesa, ki ga je sprožil proti hujskaškemu listu bivši partizan Janez Wutte-Luc, se je v dokazilnem postopku pred sodiščem izkazalo, da je pisanje temeljilo na golih lažeh. List je moral s častno izjavo prositi tožitelja odpuščanja.
Tudi pri obravnavanju tožbe, ki jo je vložil proti „Kleine Zeitung” hotelir Jožef Wutte 'z Klopinja, se je pokazalo, kakšnih metod se Poslužuje ta list pri svojem lažnivem poročanju. Ker 9. septembra ena izmed povabljenih Prič ni prišla na obravnavo, je sodišče proces Prekinilo s sklepom, da se obravnava nadaljuje v sredo, dne 14. t. m., ob 14.20 uri v dvojni 67, kjer so bile vse dosedanje obravnave.
Rimski politiki poskušajo, da bi s parolo o plebiscitu natresli svetu peska v oči, je dejal tov. Kardelj. Govorniki v rimskem parlametu dajejo izjave o tem, da mora svet izbirati med demokracijo in diktaturo. Plebiscit je, pravijo, demokracija, a jugoslovaski predlogi so diktatura. Razen tega je, seveda po njihovem mnenju, tudi Italija demokracija, a mi smo diktatura. Svet mora potemtakem izbirati med demokracijo in diktaturo.
»Nikar ne operirajte samo z golo besedo plebiscit!« — je poudaril tov. Kardelj.
—	»Odkrito povejte svetu, da hočete z italijansko večino v samem mestu Trstu zadušiti pretežno jugoslovansko večino na vsem ostalem področju izven Trsta.
Povejte, da v samem mestu Trstu danes živi
—	po statistikah angloameriške vojaške uprave — poleg 50.000 Slovencev — 230 tisoč Italijanov, da pa ima vse ostalo ozemlje STO —
^	' s
Nad 50.000 glava množica je vestno sledila in vzklikala tovarišu Kardelju med njegovim govorom na slavnostnem zborovanju' v Kočevju
brez mesta Trsta samo 88.000 prebivalcev, a od tega ogromno večino Slovencev in Hrvatov. Če boste to povedali svetu, bo tudi politično najbolj neorientiran človek vedel, da je prav ta plebiscit, ki ga vi predlagate, diktatura, in da so prav predlogi Jugoslavije demokracija. S pomočjo italijanske večine v mestu Trstu hočete dobiti slovensko in hrvaško ozemlje. Razen tega povejte svetu tudi, da se ne upate niti v samem Trstu postaviti na plebiscit tudi vprašanje o internacionalizaciji Trsta, kajti pod takimi pogoji nimate zaupanja niti v italijansko večino. Prav manever s plebiscitom potemtakem najbolj prepričljivo potrjuje, kako pravilen in pošten je predlog tovariša Tita v Okroglici: naj bo mesto Trst, ki je samo nacionalno mešano, ki leži sredi strnjenega slovenskega ozemlja in je gospodarsko povezano s srednjeevropskim zaledjem, internacionalno, slovensko in hrvaško ozemlje pa naj pripada Jugoslaviji.”
V	nadaljevanju govora je tov. Kardelj poudaril, da Jugoslavija ni pripravljena odstopiti Italiji na milost in nemilost ne cone A, ne celega tržaškega ozemlja.
V	Rimu morajo vedeti, da ni rešitve razen enakopravnega sporazuma, kajti nihče nima in ne more imeti v rokah takega sredstva, s katerim bi se Jugoslavija prisilila, da sprejme diktat. Pač pa Jugoslavija iskreno želi, da bi odločujoči politični ljudje v Italiji pogledali stvarnim dejstvom odkrito v oči in da bi zbrali dovolj hrabrosti, storiti tudi ustrezne konsekvence v italijanski zunanji politiki. V takšnih pogojih pa bi bil Trst lahko most med jugoslovanskimi in italijanskim narodom.
Po enem mesecu še vedno niso našli krivcev
Kakor smo zvedeli, sta se zadnji ponedeljek zglasila predstavnika Zveze koroških partizanov tudi' še pri preiskovalnem oddelku deželne žandarmerijske komande in se zanimala za rezultate dosedanjih izsleditev v zvezi z atentatom na partizanski spomenik v Št. Rupertu pri Velikovcu. V zastopstvu nadporočnika Stefanitscha ju je sprejel okrajni inšpektor Mosslacher, ki je povedal, da dosedaj kljub intenzivnemu iskanju še niso našli nobene sledi za storilci. Po strokovnem izvidu dunajske komisije da mora biti storilec nujno izurjen strokovnjak za razstreljevanje, ker sta tako
vžigalna vrv kot ugotovljeno razstrelivo bila uporabljena po strokovnih vidikih. Po mnenju okrajnega inšektorja Mosslacherja je iskanje otežkočeno, ker so se po eni strani med vojno mnogi usposobili za razstreljevanje, po drugi strani pa gre pri vžigalni vrvi za vrv, ki se lahko povsod kupi.
Predstavnika Zveze koroških partizanov sta v tej zvezi opozorila okrajnega inšpektorja na vsekakor čudni pojav, da velikovško orožni-štvo v neposredni bližini razstrelitve ni slišalo detonacije, medtem ko so jo dobro slišali v daljši okolici. Nadalje sta izrazila tudi še svo-
Posvetovanje o dvojezičnem šolstvu
Na povabilo deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga je bilo zadnji torek v koroški deželni vladi posvetovanje o dvojezičnem šolstvu. Pod predsedstvom deželnega glavarja so se ob navzočnosti podpredsednika koroškega deželnega zbora Ritscherja posvetovanja udeležili člani koroške deželne vlade, po en predstavnik treh v deželnem zboru zastopanih strank, številni šolski strokovnjaki in končno zastopnika obeh političnih struj koroških Slovencev.
Po iznašanju deželnega glavarja je bil namen posvetovanja, da se vlada in člani deželnega zbora pred obravnavanjem šolskega vprašanja v deželnem zboru seznanijo predvsem s stališčem koroških Slovencev in slišijo tudi mnenje šolskih in
pedagoških strokovnjakov. Posvetovanje je pokazalo skoraj enotno gledanje vseh, da je treba sedanjo šolsko ureditev ohraniti, če se hoče zagotoviti mir v deželi in preprečiti nove spore med obema narodoma v deželi.
Upamo, da bo' deželni zbor upošteval te enotne ugotovitve posvetovanja in ne bo nasedel tisim, ki jim ni do pomiritve v deželi. Saj je bilo na posvetovanju jasno ugotovljeno, da se borijo proti dvojezični šolski odredbi le tam, kjer se proti njej hujska. Če je kaka korektura potrebna, potem v prvi vrsti ta, da se v bodoče prepreči neodgovorno hujskanje proti njej, ki po izjavah strokovnjakov in učiteljev močno ovira miren pouk in povzroča nedisciplino med šolsko mladino.
Nenapadalni pakt med Vzhodom in Zapadom?
Kandidat ameriške demokratske stranke za lanske, predsedniške volitve Adlai Stevenson je nedavno izročil predsedniku ZDA Eisenho-sverju predlog za nenapadalni pakt med Sovjetsko zveZo in zapadninii zavezniki. Na tiskovni konferenci minuli torek je zunanji minister Dulles sporočil, da Združene države, Velika Britanija in Francija ta predlog proučujejo.
Morebitni nenapadalni pakt naj bi vseboval določene garancije Sovjetski zvezi glede Nemčije. Avstrije in Koreje.
Po poročilih iž Londona namerava britanski premier Winston Churclill neposredno stopiti v stik z ministrskim predsednikorn SZ Malen-kovom, če bi se razbili njegovi načrti za konferenco velikih štirih.
je začudenje nad dejstvom, da orožništvu ni nihče javil detonacije ali zločina, čeprav je to dolžnost vsakega državljana, gotovo pa je tak molk najmanj razumljiv za deželnega poslanca in namestnika okrajnega glavarja.
Ob teh ugotovitvah ne moremo, da ne bi izrazili tudi svojega začudenja nad dejstvom, da državno pravdništvo do danes ni še niti odgovorilo na prijavo Demokratične fronte v zvezi s hujskaškim pisanjem in zločinskim šču-vanjem šovinističnih listov, čeprav so sedaj posledice že več kot vidne.
Vsi ti pojavi brez dvoma slabo vplivajo na javno mnenje in se ni čuditi, če naše ljudstvo resno dvomi, da bodo sploh kdaj uspeli izslediti zločince. Splošno naši ljudje z začudenjem ugotavljajo, da vodijo preiskavo isti ljudje, ki že leta vodijo tudi preiskavo za dozdevnimi zločini partizanov. Tako je poverjen z vodstvom preiskave okrajni inšpektor Mosslacher, ki ga je predlagala „Kleine Zeitung” kot pričo v svojem predlogu za resničnostni dokaz za zlagane trditve o Janezu Wutteju-Lucu, zunaj pa poizveduje za storilci kriminalni inšpektor Kulterer, ki je bil- tudi v času nacizma v varnostni službi in je našim ljudem poznan kot preiskovalec dozdevnih zločinov partizanov in še posebno izza procesa proti Robinikom. Ce na sliki med preiskovalnimi organi vidimo še namestnika velikovškega okrajnega glavarja in OVP-jevskega deželnega poslanca dr. Mayr-hoferja, ki se je že leta 1948 močno prizadeval za odstranitev zasovraženega mu spomenika, našim ljudem nihče ne more zameriti, če upravičeno dvomijo v uspeh poizvedovanj za storilci velikovškega atentata, ki ne zanimajo samo nas, temveč tudi vso mednarodno javnost.
„Die Neue Zeit” je že takoj po atentatu zapisala: „Varnostne oblasti imajo najbolj resno nalogo, ki jim je kdaj bila na Koroškem stavljena. Le-te morajo tako hitro kakor mogoče ugotoviti storilce in jih privesti do zaslužene kazni. Državno pravdništvo in sodišče bosta morala v tem primeru dokazati, kakšen je v resnici njihov odnos do te države.” En mesec po atentatu še vedno čakamo na te dokaze.
[siovtnsKi
L - - »■

Kakšno vlogo bo odigralo VIII. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov
V	dvorani OZN v New ,Yorku od. srede minulega meseca spet zaseda Generalna skupščina OZN. Sedanje, osmo zasedanje je sledilo šele predkratkim sklenjenemu premirju na Koreji in pričakovati je bilo, da se bodo prizadevanja svetovne pomiritve', katere prvi obrisi so se po tolikem času vendarle začeli kazati v Pan Mun Jonu, še veliko jasneje manifestirala tudi v’ New Yorku. Toda vse kaže, da se tudi to zasedanje Generalne skupščine ne bo mnogo razlikovalo od dosedanjih in da ne bo prineslo prelomnice v zbliževanju obeh taborov ter polaganju temeljev resnično trdnega miru, ampak, da se bodo samo drug za drugim vrstili nasprotujoči si govori, morda se bo tu pa tam napetost tudi še povečala, sicer pa se bodo delegacije ob koncu razšle prav tako tuje kot so'stopile preko praga sedanjega zasedanja.
To zasedanje torej verjetno ne bo odigralo one zgodovinske vloge, kot bi človeštvo pričakovalo po pravkar zaključeni krvavi vojni na Koreji, kljub temu pa bi morda bili neobjektivni, če ne bi v dogajanju tega zadnjega zasedanja vendarle našli vsaj nekaj, čeprav morda samo zelo negotovih, drobtinic optimizma.
Na dnevnem redu sedanjega zasedanja je sicer vrsta vprašanj, saj je Generalna skupščina sprejela program, ki obsega 72 točk, vendar je vsekakor že zdaj očitno, da se bo zasedanje odvijalo v glavnem prav v senci korejsko-kitajskega vprašanja, s tem pa tudi na ostrini najbolj občutljivih točk ameriško-sovjetskih odnosov.
V	zvezi s stališči obeh velikih svetovnih taborov do teh vprašanj in ostalih problemov mednarodne napetosti v svetu, sta zato posebej važna govora obeh velikih protivnikov na torišču OZN, kjer so mali večkrat potisnjeni v ozadje, med Dullesom kot zastopnikom ZDA in voditeljem sovjetske delegacije Višinskim.
Ameriški zunanji minister John Foster Dulles je v uvodu svojega govora poudaril, da prihajajo ZDA na sedanje zasedanje skupščine znova odločene, da izkoristijo za mir in pravico vse možnosti, ki jih nudi ta organizacija. V svojem govoru je dal pregled dosedanjih uspehov in neuspehov organizacije, pri čemer je poudaril, da ima skupen sistem obrambe dve veliki orednosti in sicer, da dobijo vsi, močni in slabi, občutek varnosti in da po drugi strani močni ne morejo izigravati tega sistema in ga uporabiti za agresiio. Dotaknil se je vprašanj Koreje, Indoki-ne. Nemčije in Avstrije in opozoril, da so rešitve teh oroblemov NVvenega pomena za svetovni mir. Omenil je tudi omejitve oboroževanja in predloge-za revizijo ustanovne listine OZN v bodočnosti. V celoti je bil Dullesov govor, kljub neugodnemu sprejemu v Sovjetski zvezi, strpnejši nasproti Sovietski zvezi, pa tudi veliko bolj blizu stališču ostalih atlantskih zaveznikov, kot doslej.
.Govor sovjetskega zastopnika Višinskega pa nasproti temu v celoti ni pokazal nobenega večiega koraka nanrej od dosedanjega moskovskega stališča. V zvezi s Korejo je znova prišel na dan s sovjetsko tezo o odgovornosti Južne Koreje, postavil predlog o brezpogojni prepovedi atomskega orožja, glede Kitajske pa je ponovno zahteval njen sprejem v OZN, vendar na tak način, da ie bilo že po njegovi formulaciji pričakovati, da bodo drugi to sicer potrebno dejanje zavrnili.
Ko so Višinskega novinarji vprašali, kakšno je njegovo reagirani na Dullesov govor, je odgovoril:	»Kot navadno.«
Vsekakor je ostalo med obema govoroma še veliko razpona in s tem tudi v ozračju mednarodne napetosti.
Včasih na zasedanjih dva nasprotujoča si govora med seboj pomirja govor predsedujočega. Nova predsednika Generalne skupščine, indijska zastopnica gospa Vi-djala Lakšmi Pandit Nehru, ki o sami sebi pravi, da je rastla v senci Gandhiia, ima v sebi precej lastnosti, da v tej svoji veliki nalogi uspe, tembolj ker. je zastopnica Indije in ker j’ prva žena na čelu mednarodnega telesa. Ko ie zdaj, po svod izvolitvi na tem zasedan u prevzela vodstvo zasedanja Generalne skupščine OZN, je
izjavila: »Odslej ne predstavljam^v^ČpI-ndi-• je, katere delegacijo sem doslej vodila. Iz svoje delegacije sem se umaknila)'vendar bcm poizkušala v svojih funkcijah slediti moralnim načelom, ki so tvorila osnovo našemu političnemu gibanju in verujem, da mi bo* to pomagalo pri mojem delu na predsedniškem položaju. Po korejskem premirju moramo še naprej iskati^ praktične odgovore na osnovne nevarnosti, ki ogrožajo svetovni mir. Najti moramo pravilne in zadostne odgovore, ki bodo omogočili, da se zadovoljijo zakonite težnje prebujenih narodov, namesto da iščemo zasilne rešitve, ki lahko privedejo do
samo še večjega razočaranja in uporabe sile. Najti moramo rešitve rasnim nasprotjem in se boriti proti organizirani in uzakonjeni diskriminaciji. Najti moramo rešitve problemu siromaštva in bede ter v praksi priznati; da blagostanje in sreča ne moreta biti omejena Samo na posamezne dele sveta. Naša odgovornost je brez dvoma težka, a to je tudi vedno bila. Tudi delna izpolnitev naše naloge bo zahtevala naša skrajna prizadevanja ob sodelovanju vseh in splošnem vzajemnem razumevanju. Toda, če stojijo pred nami velike težave, stojijo tudi široke možnosti.«
(Po »Naših razgledih«)
Kmetijska šola v Podravljah
bo strokovno na višini
Nasproti drugim vestem sporoča Slovenska kmečka zveza, da bo pouk na kmetijski šoli v Podravljah obsegal v obeh tečajih naslednje predmete:
v I. teč. v II. teč. učnih ur na teden
1.	Slovenščina z zgodovino
in zemljepisom	4	3
2.	Nemščina in spisje	3	3
3.	Računstvo in geometrija
4.	Rastlinstvo in poljedelstvo	7	4
5.	Živinoreja in mlekarstvo	6	5
6.	Kmetijsko gozdarstvo
7.	Sadjarstvo in vrtnarstvo
8.	Gozdarstvo
9.	Živinozdravstvo
10.	Zdravstvo
11.	Tehnika v kmetijstvu
12.	Kmetijsko knjigovodstvo	—
13.	Kmetijska zakonodaja	2
14.	Kmetijsko zadružništvo	—
15.	Verouk	1
4 3
3 7 6
4
praktične
vaje
praktične
vaje
1
1
praktične
vaje
Na proslavi 10- obletnice prvega Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki je bila minulo soboto in nedeljo, je podpredsednik Zveznega izvršnega sveta FLRJ, tovariš Edvard Kardelj, odkril veličasten spomenik padlim borcem — udeležencem I. Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju ter ga izročil v varstvo predsedniku ljudskega odbora mesta Kočevje, rekoč: „Odkrivam ta spomenik v vspodbudo sedanjemu in bodočim rodovom, da bodo znali boriti se za svoje pravice in blaginjo delovnega ljudstva tako, kakor so se borili tisti, ki so v drugi svetovni vojni prelili svojo kri za svobodo svojega naroda in lepšo bodočnost delovnega ljudstva. Kočevski ljudski odbor in vse prebivalstvo Kočevja naj «bdi nad tem spomenikom in naj ga varuje za sebe, za svoj kraj, kjer se je odigral eden najvažnejših aktov ustvarjanja oblasti delovnega ljudstva vse Slovenije
Poleg navedenih predmetov bodo gojenci deležni pouka pri praktičnih vajah, ki se bodo nanašale na:
1.	javne nastope in petje 3 ure tedensko
2.	rokotvorni pouk	6 ur tedensko
3.	praktično delo v zgoraj
navedenih kmet. panogah 9 ur tedensko
Kmetijsko šolo v Podravljah vodi učiteljski zbor na čelu z direktorjem šole. Vsi učitelji imajo potrebno strokovno izobrazbo in praktične kmetijske izkušnje.
Gojenci stanujejo v internatu šole, ki jim nudi polno oskrbo. Za pouk jim je poleg šole na razpolago še šolska kmetija. Čez poletje lahko ostanejo gojenci na praksi na šolski kmetiji. V primeru, da se čez poletje vrnejo na domače posestvo, jih bodo učitelji redno obiskovali, po drugi strani pa se bodo gojenci mesečno enkrat po en dan zbrali k praktičnemu pouku na šoli.
Pouk se bo v prvem tečaju pričel letos v prvem tednu novembra in bo trajal do konca marca prihodnjega leta. Eventual nim naknadnim prijavam gojencev bo vodstvo šole v okviru možnosti ustreglo, vendar le do pričetka pouka na šoli.
IZ GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA DOMA IN PO SVETU
Uvoz in izvoz blaga med Jugoslavijo in Avstrijo leta 1952
Po podatkih Jugoslovanskega zveznega zavoda za statistiko in evidenco je lani uvozila Avstrija iz Jugoslavije blaga v vrednosti 8,038.3 milijonov dinarjev, izvozila pa je v Jugoslavijo blaga za 7,819.5 milijonov dinarjev. Delež Avstri1 je v jugoslovanskem izvozu znaša 10.57%, v uvozu pa 10.96%,
Tako po uvozu kakor po izvozu je Avstrija v odnosu do Jugoslavije na petem mestu.
Jugoslavija izvaža v Avstrijo: žito, koruzo, meso, jajca, konje za klanje, drugo živino, mekinje (otrobe), trd in mehek les ter lesne proizvode, tobak, sladkor, bakrov sulfat, rude in drugo.
Avstrija izvaža v Jugoslavijo: celulozna vlakna, tekstilno predivo in tkanino, kemikalije, rotacijski papir, sintermagne-zit in magnezitno opeko, surovo železo in pločevino, žico, jeklo in proizvode iz
jekla, stroje za industrijo, motorna vozila, industrijske motorje, traktorje, električni material ter razne instrumente in aparate.
Illig o gospodarskih odnosih med Avstrijo in Jugoslavijo
Avstrijski trgovinski minister Illig je po vrnitvi z obiska na zagrebškem velesejmu izjavil, da so sedaj posebno ugodne razmere za razvoj gospodarskih odnoša-jev med Avstrijo in Jugoslavijo. Dejal je, da je v razgovorih z državnim sekretarjem za gospodarstvo FLRJ Dušanom Galičem in člani izvršnega sveta Hrvatske ugotovil veliko pripravljenost Jugoslavije za povečanje trgovinske izmenjave z Avstrijo. Poudaril je tudi zanimanje, ki ga je pokazal maršal Tito za avstrijski paviljon na velesejmu.
Blagovna izmenjava med Jugoslavijo in Anglijo
Larnka suša je znatno vplivala tudi na blagovno izmenjavo med Jugoslavijo in Veliko Britanijo. Tako je Jugoslavija v prvem polletiu ipvozila v Anglijo komaj 37% od vrednost! jugoslovanskega izvoza v istem obdobni lani. Tako je na primer v prvih petih mesecih letos znašala vrednost jugoslovanskega izvoza okrog 4 milijonov funtov šterlingov, medtem ko je v istem času lani izvozila za okrog 13 milijonov. Vzrok takega padca izvoza je delno tudi znižanje cen nekaterim glavnim izvoznim predmetom, kot so rude in kovine, proizvodi lesne industrije ter nekateri proizvodi živilske industrije. Na zmanjšano vrednost jugoslovanskih pro-
izvodov pa je močno vplival tudi izpad koruze, ki je prav tako pomembno izvozno blago za Britanijo. (»Jugopress«)
Gradnja prekopa Ren-Mena-Donava
Že pred vojno so začeli graditi prekop Ren—Mena—Donava, ki naj bi predvsem zvezal porečji Rena in Donave in s tem zapadno ter vzhodno Evropo, bil pa bi v prvi vrsti seveda v korist Nemčiji. Prvi začetki datirajo že iz leta 1921, ko je bila za zgraditev prekopa ustanovljena posebna družba, v kateri ima pretežno večino delnic sedaj zapadnonemška zvezna republika, manjši del pa bavarska
država. Prekop naj bi bil dolg 677 km in bi bil ploven za ladje do 1.500 ton nosilnosti. Obenem pa bi tudi izrabljali vodno silo rek in prekopa samega. Prvi del prekopa (del Mene) je bil zgrajen leta 1942 (Aschaffenburg—Wurzburg,	166 km),
drugi del pa je že delno zgrajen in v obratu. Niso pa se še začela dela na zvezi med Meno in Donavo, za kar bo potreben prekop 171 km, ker še niso izdelani načrti za vso dolžino prekopa. Dela na Donavi so že zelo napredovala in je Donava na nemškem ozemlju že plovna na dolžini 178 km za ladje z do 1000 ton nosilnosti.
Svetovna kmetijska proizvodnja
Po poročilu FAO o svetovnem kmetijstvu in prehrani za leto 1953 je prvič po vojni kmetijska proizvodnja prišla na predvojno raven sorazmerno s številom prebivalstva. Vendar je bil razvoj različen po posameznih delih sveta. Tako je v latinski Ameriki proizvodnja v kmetijstvu, preračunana na enega prebivalca, za 5% pod predvojno ravnjo. Prav tako preračunana na 1 prebivalca je na Daljnem vzhodu dosegla predvojno višino, čeprav se je prebivalstvo povečalo za 24%; Evropa je dosegla predvojno stanje, severna Amerika pa je presegla predvojno stanje za 20%. Izvoz pšenice se je zmanjšal, narasel pa je pridelek kakor tudi izvoz riža, prav tako je narasla proizvodnja mesa in maščob. Nadalje je narasla tudi proizvodnja tekstilnih surovin, katerih potrošnja je tudi povečana.
Za dvig klobučne industrije
V Butonu na Angleškem je bilo pred nedavnim zanimivo posvetovanje evropskih izdelovalcev klobukov. Posvetovali so se predvsem o tem, kako naj se organizira propaganda za večjo potrošnjo klobukov, moških in ženskih, da bi se tako preprečilo propadanje klobučne industrije.
Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO
8. nadaljevanje
NARODNOOSVOBODILNA
VOJNA
Okupator je v Beogradu srdito reagiral na proglas CK KPJ. Začele so se množične aretacije komunistov. Po ulicah Beograda so se vozili nemški avtomobili, v katerih so sedeli agenti * Uprave mesta in s prsti kazali, koga je treba na ulici prijeti. Tito je izdal direktivo, da se člani CK ne smejo gibati po ulicah, temveč naj vzdržujejo zvezo s kurirji, toda kljub temu so vsi vodilni možje, med njimi tudi Tito, seveda z revolverji in bombami v žepih, hodili po beograjskih ulicah in izpolnjevali svoje naloge.
V teh prvi dneh po napadu Nemčije na ZSSR je v Beogradu zavladalo prepričanje, da bo vojna zelo naglo končana z zmago Rdeče armade. To prepričanje je bilo zlasti razširjeno v vrstah Partije. Dobro se spominjam sestankov agitpropa CK za Srbijo, ki smo se jih udeleževali Milovan Djilas, Cana Babovič, Rodoljub Čola-kovič, Milentije Popovič in jaz in na katerih smo postavljali konkretne naloge za prevzem oblasti v Beogradu, za ureditev prehrane, za prevzemanje posameznih tiskarn. To prepričanje v naglo zmago je vladalo v mnogih krajih naše države in zlasti v Črni gori.
*
Z vzhodne fronte pa so prihajale čedalje resnejše vesti. Nemci so globlje in globlje prodirali v Sovjetsko zvezo. Tedaj je Tito 4. julija sklical sejo politbiroja CK KPJ, ki so se je udeležili Tito, Rankovič, Djilas, nato Ivan Lola Ribar, Sreten Žujovič-Crni in Svetozar Vukmanovič-Tempo. Sestali so se v hiši Vladislava Ribnikarja v Botičevi ulici na Dedinju. Tovariši so prihajali vsake četrt ure, da ne bi bilo preveč


S VERIGE

I *'*
■ .
'* š«#cie Sw-"4«;r S tki* *”’«>>
. afe> -
ftjs»ejwrt
Pašj '
BsišpSirf	, ——i~ti______	__________
- S > T- ■	.. 4 71BZbtilF*&zr ',	^
Poli a*zuc	^	7<*tkr fcteum ties
&
. v... ^...1 v* «» inikfM ijc'


.Afmt-aa* .» fe. '•*»>. cefoaft	.*,$ ati*.
«MMrm	»J jw».
'SuwmBte8«n*f«MiIaŠ, »#***„
•
POTNI LIST, S KATERIM JE TOVARIŠ TITO
LETA PRED NARODNOOSVOBODILNO VOJNO
pod imenom Švedskega državljana
JOHNA ALEXANDR A KARLSSONA POTOVAL PO INOZEMSTVU
očitno. Samo Ivan Milutinovič ni prišel pravočasno. Sestanek je trajal ves dan, končal se je okrog šestih popoldne.
Na sestanku je bilo sklenjeno, da bodo sabotažne akcije takoj prerasle v vseljudsko vojno proti okupatorju. Sklenjeno je bilo, da se v tem smislu nemudoma izda proglas. Vojaške skupine, ki so bile že prej ustanovljene, morajo kot partizanski odredi takoj začeti z delovanjem ob poteh, železnicah, mostovih, industrijskih podjetjih, biti morajo lahko gibljive enote in posebno delovati proti sovražnikovi živi sili. Prav tako je bilo sklenjeno, da se bodo v vseh odredih uvedli politični komisarji.
O teh sklepih je bil obveščen tudi Edvard Kardelj, katerega naloga je bila spremljati razvoj vstaje in izvesti vse zgoraj omenjene sklepe v Sloveniji in Hrvaški. Vlado Popovič je bil poslan na Hrvaško, medtem ko je organizacijo vstaje v Srbiji vodil Aleksander Rankovič, hkrati pa je bil ustanovljen tudi Glavni štab za Srbijo, kamor so bili določeni Sreten Zujovič-Crni, Branko Krsmanovič, Rodoljub Čolako-vič, Fiča Kljajič in Nikola Grulovič.
Sklenjeno je bilo, da se ustanovi Glavni štab partizanskih odredov s sedežem v Beogradu in z glavnim komandantom tovarišem Titom. V Beogradu je pri organizaciji vstaje s tovarišem Titom delal Aleksander Rankovič. Takoj se je osnoval tudi Bilten Vrhovnega štaba. Za naziv borcev odreda je bilo vzeto ime partizani, kot
znamenje pa peterokraka zvezda. Hkrati so iz Beograda in drugih večjih mest mnogi člani Partije dobili nalogo, naj gredo v svoj rojstni kraj ali pa so bili poslani v kraje, kjer je bila partijska organizacija šibkejša, da pomagajo razvoju vstaje.
Vsi tovariši so odrinili na teren, proglas je bil izdan in uspehi so se kmalu pokazali. Iz tega obdobja ni ohranjen ves arhiv Glavnega štaba oziroma CK KPJ, toda iz nekaj dokumentov, ki so se bili ohranili, lahko vidimo, kakšna je bila vloga tovariša Tita, oziroma CK KPJ pri organiziranju vstaje v vseh krajih države.
(V knjigi sledijo ponatisi dokumentarnih pisem in poročil, med drugimi o rešitvi Aleksandra Ranko-viča iz gestapovskih rok, iz prvih mesecev po vstaji.)
Na terenu
Tako se je vstaja pod vodstvom CK KPJ razvijala po vsej državi, zlasti pa v Srbiji, kjer je raslo široko osvobojeno ozemlje. Pogoji za to, da se Glavni štab preseli iz okupiranega Beograda, kjer je delo postajalo čedalje težavnejše, na osvobojeno ozemlje, so bili že zreli. Tito je odšel iz Beograda v začetku septembra. Zapustiti zasedeno mesto je bilo izredno težavno. Tito je potoval s ponarejeno izkaznico v spremstvu nekega člana Partije (Jaše Rajterja), ki je bil oborožen in je imel izkaznico Volks-deutscherja. Prav tako je bil v Titovi družbi neki pravoslavni pop, ki je tudi imel dobre legitimacije. Tito je skozi Stalač in Čačak prispel do Užičke Požege. Tu si je priskrbel kmečki voz s konjsko vprego in odrinil proti osvobojenemu ozemlju. Nekaj ur se je tako premetaval sem in tja na tem vozu, da je prišel do prve partizanske straže. Ta ni vedela, koga ima pred seboj, in je začela Tita sumljivo ogledovati. Tito se ni dal prijeti, zahteval je, naj ga odpeljejo v prvi partizanski štab, in straža je tako storila. Tu je bil neki partizanski komandant, ki ga je prepoznal. Partizani iz straže so se začeli opravičevati, Tito pa jim je dejal, da so dobro opravljali svojo dolžnost; če bi drugače ravnali, bi jih poklical na odgovor. Tako je Tito sredi septembra odšel na osvobojeno ozemlje in se v Beograd sploh ni vrnil do njegove osvoboditve oktobra 1944.
Draža Mihailovič
Po Titovem prihodu na osvobojeno ozemlje v zapadni Srbiji je bilo treba imeti prvo neposredno posvetovanje članov Glavnega štaba s partizanskimi komandanti iz vseh krajev Jugoslavije. Pred tem sestankom je Tito izkoristil priložnost, da je prišel v neposredni stik s polkovnikom bivše jugoslovanske vojske Dražo Mihailovičem, ki je bil z neko skupino svojih ljudi od aprilskih dni v gozdovih.
Že takrat, ko je bil Tito s tovarišem Ran-kovičem v Beogradu, so prišle vesti o Draži Mihailoviču. Tedaj je prišlo v Beogradu celo do nekega sestanka med našimi predstavniki in poslanci Draže Mihailoviča.
Ko je bil Tito dobil to poročilo od Aleksandra Rankoviča, je sklenil, da se bo osebno sestal z Dražo Mihailovičem. V spremstvu samo nekoliko partizanov je Tito odšel na sestanek v vas Struganik pri Valjevu. Osnovno vprašanje, o katerem sta na tem prvem sestanku razpravljala Tito in Draža Mihailovič, je bil boj proti okupatorju. Teza Draže Mihailoviča je bila, da še ni prišel čas za oborožen boj, da je treba čakati, da bodo Nemci oslabljeni, da je do takrat treba varovati sile in šele na koncu udariti. Dejansko je bil smoter Draže Mihailoviča ohraniti v Jugoslaviji prav takšno ureditev, kakršna je bila leta 1941, ter po porazu Nemčije vrniti državo kralju Petru in emigrantski vladi. Tito je predlagal Draži Mihailoviču skupne operacije proti okupatorju. Toda do sporazuma ni moglo priti.
✓
Stolice
Nekaj dni kasneje je prišlo v Stolicah do prvega posvetovanja predstavnikov štabov in komandantov partizanskih odredov iz vse Jugoslavije. Ta sestanek je trajal nekaj dni. Na njem so podrobno obravnavali politični in vojaški položaj v vsakem kraju Jugoslavije. Sprejetih je bilo nekaj važnih sklepov:
Prvič, da v vseh deželah Jugoslavije povzdignejo dotedanja vojaška vodstva v glavne štabe, medtem ko se glavni štab preimenuje v Vrhovni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije.

TITO*V PETI OFENZIVI, SPOMTADI LETA 1943, NEKAJ DNI POTEM, KO JE BIL RANJEN. POLEG NJEGA STOJI dr. IVAN RIBAR
Drugič, izdelan je bil podroben načrt o ustanavljanju novih osvobojenih ozemelj v Jugoslaviji, kakršna so se začela ustanavljati v Srbiji. Prav tako je bil napravljen načrt, kako naj se razširi osvobojeno ozemlje v Srbiji, na katere sovražnikove točke je treba udariti, ob kakšnem času in s kakšnimi silami.
Tretjič, da se povsod na osvobojenem ozemlju namesto starih organov oblasti ustanovijo novi narodnoosvobodilni odbori.
Četrtič, da se ustanovijo večje partizanske formacije, ne samo čete v odredih, temveč tudi bataljoni. Da se odredi izogibajo frontalnih bojev s sovražnikom, ki je po številu in strelnem orožju močrtejši. Namesto tega je treba imeti med seboj dobro povezane številne, lahko gibljive in hkiati delujoče partizanske odrede. Ti odredi se bodo po dogovoru štabov, kadar bo potrebno, spojili v velike udarne enote, da bodo sprejeli vsiljeni boj, nato pa se bodo spet razbili in spet zadajali nepričakovane udarce sovražniku in objektom ter znova izginili s kraja napada. Poglavitno je ohraniti živo silo
VSLED POMANJKANJA ZDRAVIL SO TUDI BOLEZENSKE EPIDEMIJE, ZLASTI TIFUS, RAZSAJALE MED PARTIZANSKIMI VRSTAMI
ter zasekati sovražnikom čimveč udarcev. Pri siliti ga je treba, da bo mahal v prazno.
Peti sklep posvetovanja v Stolicah je bil, da se sprejme Titovo poročilo o sestanku z Dražo Mihailovičem. Sklenjeno je bilo, da se bodo razgovori z Dražo Mihailovičem nadaljevali, da bi tako ponovno preizkusili možnost za skupen boj proti okupatorju.
(Sledi opis položaja na prvem osvobojenem ozemlju Srbije, Bosne in Črne gore. Po neuspelem poskusu vdora nemških sil na to ozemlje je T.to predlagal Mihailoviču drugi sestanek.)
Tuje kritike o tej knjigi
MANCHESTER GUARDIAN, 9. februarja 1953, Hugh Seton-Watson
Za Moskvo so bili jugoslovanski kmečki' vojaki kmetje na šahovnici svetovne revolucije, za Tita pa so bili njegov lastni narod, ki sa je bojeval sam zoper veliko premoč. Moskovske vojaške in diplomatske težave so mu kaj malo pomenile:	da se hoče
Moskva vmešavati v način, kako reorganizirati Jugoslavijo, mu je bilo neznosno. In dejstvo, da je med vojno ustvaril svojo lastno armado in svoj lastni upravni aparat, je eden izmed osnovnih vzrokov za njegov prelom z Moskvo in poglavitni razlog za to, da je ta prelom preživel. Toda najsi je poklicni revolucionarni ideolog v Titu moral stopiti v ozadje, pa s® vendar ni za zmerom umaknil. Pojavil se je spet po dobljeni vojni. Ko je prišlo do preloma z Moskvo, je Tita najbolj skrbelo, kaj bo mislila partija. Vendar je hkrati tudi pomislil na „veliko moč“, ki' si jo je ljudstvo Jugoslavije pridobilo med vojno“.
NEWS CHRONICLE, 11. februarja 1953, Vernon Bartlett
Najzanimivejši del je tisti, ki govori o odnosih med Moskvo in Beogradom. Odkar je leninizem vrgel carja s prestola, je razumljivo, da so komunisti drugih dežel častili Stalina kot Leninovega naslednika.
Toda predstavi se nam osupljiva podoba, zgrajena na sodobnih uradnih poročilih, podoba malenkostnega, vzkipljivega in verolomnega sovjetskega voditelja in neverjetno hlapčevskega Kornin-forma.
Celo Tito je šel zelo daleč, da bi potolažil kremeljskega diktatorja, toda dejstvo, da Rdeča armada v bistvu ni imela nobene vloge pri osvoboditvi njegove dežele, ga je podžigalo, da se je uprl ukazom, ki so bili očitno naperjeni zoper koristi njegovega naroda.
4 — Štev. 47 (593)
MAPREDMŠH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
9. oktober 1953,
JVaJe fepave bi labke dajale več mleba
Če bi spraševali, katera domača žival je najbolj koristna, bi menda večina ljudi rekla, da je to krava. Po pravici! Zakaj hrana, ki jo dobimo od krave, njeno mleko, presega po svoji vrednosti vsa druga hraniva. V njem so dragocene in nenadomestljive beljakovine, odlična maščoba, važna vitamina A in D, mlečni sladkor ter rudninske snovi, predvsem kal-cilj in fosfor.
Kar pa ni nič manj pomembno, je to, da krava, ki daje mleko, pri tem bolje izkorišča hranilne snovi v krmi, kakor druge živali, od katerih dobimo meso, slanino, jajca in podobno. Po svoji sposobnosti hitro in gospodarsko predelati rastlinska krmila v visoko-vredno človeško hrano prekaša krava vse ostale domače živali. Saj dobiva krava tako krmo, ki je človek ne more neposredno porabiti: travo, seno, deteljo, slamo itd. To krmo predeluje v dragoceno hranivo — mleko,, v katerem je tudi mnogo maščobe. Torej tudi glede maščob za človeško prehrano krava v nekem smislu lahko nadomešča prašiča.
Nemara se še premalo zavedamo, da je ravno dobro travniško seno tista krma, ki je za uspešno mlečno gospodarstvo najvažnejša. Res osnovnega pomena je, da dobivajo živali dovolj travniškega sena. S to zahtevo stoji in pade govedoreja. Če hočemo imeti zdrave krave-mplznice in .zdrav naraščaj, ne moremo pogrešati dobrega travniškega sena.
Zelo velik del kmetijske površine na Koroškem so travniki in pašniki. Zato je kaj lahko razumeti, če pravimo, da je' govedoreja med našimi najvažnejšimi gospodarskimi pa- _ nogami,'Toda,: če je tako, zakaj vendarle pri nas ne pridelujemo več mleka, neoziraje se nato, da marsikje pri nas pridelovanje in prodaja mleka res ni izplačljiva;
Mlečnost krav je zelo različna. Odvisna je od prirojene sposobnosti živali in od zunanjih vplivov, zlasti od krme. Koliko mleka more krava dati, to je prav njeno svojstvo. Zaradi tegjt pri reji izbiramo ali selekcioniramo, da bi na ta način prišli do krav, ki so sposobne dajati panogo in dobrega mleka. Vemo 'tudi,-da vpliva na količino mleka, ki jo krava daje, koliko .telet je- doslej imela in -pa, koliko dni je poteklo od .telitve. Kmalu po telitvi ima krava največ mleka, potem pa količina mleka nevzdržno pada, dokler ni krava, zopet suha. Tega padanja tudi z najboljšo krmo ne moremo ustaviti.
Sama-krma torej hi vse.' Količina mleka, kr jo more krava dajati, je navzgor- omejena po sposobnosti vsake posamezne živali. Če vendar v krmi ni dovolj hranilnih snovi, potem žival ne more doseči najvišje molznosti, za katero, bi bila sicer.sposobna.	.	•••
Rad bi to stvar še bolj natančno pojasnil. Pravijo, da krava pri gobcu, molze. Tega ne smemo razumeti tako, da daje krava točno toliko' mleka,' kolikor dobiva krme. Suha krava tudi ob, najboljši krmi ne daje nič mleka, slaba molznica pa tudi po teletu nič več, kakor je pač sarria sposobna dajati. Zakaj potemtakem ta pregovor o kravi, da molze pri gobcu, pregovor, ki prihaja \t vsakodnevne kmečke prakse? '	‘	—
Ta pregovor nam ne pove nič drugega kot to, da so naše krave še dosti dobre, toda krma ni za nič. Dokazuje, da dobivajo krave premalo in preslabo krmo in zato ne dajejo toliko mleka kot bi pravzaprav zmogle. Saj ta pregovor živo govori o izkušnji kmeta, ki je opazil, da je bilo več mleka, ko je pokladal več in boljšo krmo. Če je na primer krava, ki jo je jeseni gnal na pašo, dajala zopet več mleka, je to jasen dokaz, da je bila krma, ki jo je doslej dobivala, nezadostna. To pomeni,-da kmet krave do tedaj ni docela izkoristil. • Ali je res tako? O, res, preveč res! Imamo na Slovenskem Koroškem toliko in toliko tisoč krav in le malo jih je med njimi, ki ne bi mogle dajati več mleka, kakor ga v resnici dajejo.
. To je resna in velika stvar. Naše krave bi lahko dajale več mleka, toda mi teh njihovih sposobnosti ne izkoriščamo. Zakaj ne? Ali nočemo, ali ne znamo, ali nimamo računa pri .al.i je kakšen drug, vzrok?
Ni lahko -na to odgovoriti in gotovo je več
tem,
vzrokov, ki jih skušajmo tudi sami odkrivati. Da ne bi hoteli, ne morem verjeti; da ni računa, tudi ne bo vselej držalo, zakaj ob večji molžni me stane liter mleka manj kakor ob manjši. Mislim pa, da dostikrat manjka znanja, morda v časih tudi ne premoremo, ker nimamo sredstev. To zadnje je ovira, ki ni vedno enako močna in ki jo moremo postopoma premagati, če načrtno delamo in vemo kaj hočemo. Prav to pa si je treba jasno postaviti pred oči in prav ^a to je treba tudi znanja.
Še enkrat stvar premislimo. Za produkcijo mleka mora biti dvoje: dobra krava in dobra krma. Za naše krave smo rekli, da so sposobne več dajati, kakor danes v resnici dajejo. Kje potem manjka? Pri krmi!
Že prej smo povedali, da imamo osnovno krmo za govedo v naših obširnih travnikih in pašnikih. Kaj m še primanjkuje? Boljša kakovost krme, večji pridelki na hektar, več dobre krme tudi z njiv, pa tudi bolj smotrna uporaba krme!
(Nadaljevanje prihodnjič)
‘Dajmo bvavam dovolj jpilno vodo
Na vse mogoče mislimo pri našem prizadevanju, da bi dvignili molznost krav. Na prav važno stvar često pozabljamo ali pa jo omalovažujemo. To je — pitna voda.
Na univerzi v Tennesee so ugotovili, da je rabila krava, ki je pila ledeno mrzlo vodo, samo za segretje te na telesno to-plotr.ost živali toliko redilnih snovi (kalorij), kakor se jih nahaja v 1,8 kg suhe lucerne ali 0,9 kg koruznega zdroba. Raz-ventega so ugotovili, da krave, ki gredo samo en- ah dvakrat na dan na korito, nikdar ne dobijo zadosti vode in da vsled tega trpi proizvodnja mleka.
Iz teh ameriških preizkušeni je sicer povzeti, kako zelo važno je. da dobijo krave vedno toliko vode, kolikor se jim zljubi in da je pitna voda tudi primerno topla.
To preizkušnjo smo sicer napravili že davno tudi v Evropi in so v vojnem času vsi veleposestniki na Ivrapfeldu, ki so Se .zanimali, napeljali v korita hlevov vodo ria ta način, da je bil dotok in odtok te vedno lahko reguliran s pipo, da je po vsakem krmljenju imela živina vode na razpolago, kolikor je hotela in da je stala v kcritth veda posebno še ponoči, kajti preizkušnja je pokazala, da popijejo molznice največ vode prav za prav ponoči.
Breje svinjo vabijo jod
Čestokrat se tudi pri nas zgodi, da skotijo svinje mrtve ali sicer zelo slabotne in gole pujske. Posebno v vojnem času smo to doživjali. Dognali smo, da je v večini primerov temu pojavu iskati, razlog v pomanjkanju joda v krmi. Vsa krma je bila v vojnem času pomanjkljiva, predvsem niso dobivale svinje mesnih odpadkov in ribje moke. Le-ta vsebuje namreč znatne množine joda in ob dodatku pesti ribje moke dnevni krmi se - nevarnost mrtvih in slabotnih pujskov znatno zmanjša. Tako mi ie nekoč zagotavljal posestnik Skuk v Libučah, da vso vojno dobo in še par let pozneje ni mogel odrediti pujskov, kljub temu da je dobivala plemenica in pozneie tudi pujski .zadosti posnetega mleka.. Čina ie vendar prišla zopet v promet ribja moka in je začel krmit' to, ie zamogel pujske normalno vzreiati. Ko sem o tem primeru pripovedoval dvornemu svetniku inž. Ho-r.Kti.chy, je tudi on priois9yal Skukov slučaj pomanjkanju jodajin drugih neznanih sno-'"i.	" V. 5- '«1, p
Ulvjujmo našo živino
Bližamo se-zimski dobi, ko bomo prešli na hlevsko držanje živine. Ta prehod ne sme pomeniti za naše živali obsodbo na sedemmesečni strog zapor z temo. Saj nam vendar niso'storile kaj žalega.jPrina-šaic nam samb koristi, zato bodimo z njimi dobri in jim privoščimo Vsak dan eno ali'dve uri sprehoda’ na svežfm zraku. V ta namen ie treba ograditi majhen prostor ' (približno 25 m2 za' dno govedo).'. Potreba urostora za eno govedo je tem manjša, čim večje je število živali. Za ogra-, jo služi lahko električni pastir, ki bi bil sicer celo zimsko dobo neizrabljen. Teka«
Plemenska sejma za pinegavsko govedo
V prihodnjem tednu bosta na Koroškem odnosno Vzhodnem Tirolskem dva sejma za plemensko pinegavsko govedo, in sicer
14. oktobra V Trgu (Feldkirchen), za bike ter 30 krav in telic;
16.	oktobra v Lienzu, samo za krave in telice.
lišče naj bo čim bliže hleva, da nam ne vzame to opravilo'preveč časa.
‘Pomislimo samo, kako težko bi bilo za nas, če bi bili ‘ zaprti v nekem prostoru, kjer bi bilo. vse t- tudi .to, kar odlagamo v stranišču. Naše živali tudi ne smemo jrheti za bitja; ki to vse z lahkoto'prenašajo, brez kakih slabih-posledic v zdravstvenem stanju. Še slabše je za živali, k' so slabir hranjene in zaradi tega še manj odporne proti napadu raznih bolezni. Če bi napravili živinozdravniški pregled po vseh' naših hlevih — ne čudimo se — bi pokara'! rezultati tudi' 50 CA tuberkuloze.
Bolna, žival ne more dajati gospodarskih koristi. Namesto donosov imamo od naših--živali' stalne izdatke za zdravljenje. Vprašajmo se, ali je potrebno klicati živi-nezdravnika, če si lahko pomagamo drugače? Kdor je dober živinorejec, je tudi dober živinezdravnik. Da pa bomo vsi živinorejci, se držimo pravila: dovolj dobre krme, sonca in svežega zraka daj živali. od katere pričakuješ, da bo tudi tebi daiala.
Zato dovolj svežega zraka v hleve, živali pa vsak dan ven na prosto, da se prehodijo in naužijejo svežega zraka. Mraz ne škodi, oač pa škodi slab zrak v temnih in zatohlih hlevih.
vi v osnovni domači krmi. Upoštevati je namreč treba, da je zemlja pri Skuku iz-
-	redno težka in da bržčas tudi ob rednem
spuščanju na prosto ne najdejo svinje v njej to, kar rabijo za svoj telesni razvoj. Sicer zamere zmanjšati nevarnost slabotnih pujskov deloma tudi jodirana sol in posebna zdravila, katera predpiše živino-zdravnik. Iz Amerike prihaja poročilo, da je pri nekemu farmerju, kateremu se je skotilo 50 gnezd pujskov mrtvih, univerza v Illinois1 ugotovila nedvoumno, da je bilo zgolj pomanjkanje joda razlog tej nesreči pri prascih. Pa tudi bukanje posebno pri mladih svinjah, pospeši jod in sicer v obliki jodkalija. Tega je dobiti povsod v vseh lekarnah. Živinorejski nadzornik dr. Liithge v Halle je priporočal naslednjo pripravo jodkalija, katerega smemo vendar pokladati živalim le v iz-■redno: majhnih množinah:	»10 gramov
-	trdega.'jodkalija raztopi v i. litru vode. Odrte- tekočine primešaj svinji 10 kubičnih centimetrov (to bo-eno polno jedilno žlico) med ostalo krmo!« Todkalij se naravno nriporoča tudi brejim sviniam, če .sedje nekje, ugotovilo, da svinje stalno rodijo mrtve ali slabotne pujske. Kjer vendar redno pokladajo rib'o moko alt pa imajo že od narave v zemlji zadosti joda, je naravno vsako pokladanie preparatov ioda odveč. Zato pa breje svinje, dokler je kppno (oa tudi sicer!) na prosto, da po mili vplji rijejo in iščejo v zemlji, kar rabijo, še posebei, za svoj razvoj. Sicer pa jim dajmo vsak teden prst oz. ilovice v koč odnosno na hodnik.
'Vernik
Kaj borne delali ...
... na polju
1.	Se o setvi pšenice
Pšenico sejemo torej pozneje kakor rž, zakaj pšenica se tudi še spomladi razraste, rž pa ne. Če je ugodna jesen, seveda še pozneje lahko sejemo, tja do začetka decembra, vendar le v izrednih primerih in z velikim tveganjem. Pri nas velja kakor povsod drugod pravilo, da le zgodnja setev, bolje rečeno pravočasna setev, daje zanesljivo visok pridelek. Ako pozna setev tu in tam uspe, so bile pač vremenske razmere ugodne in izredne. Računati pa moramo z normalnim vremenom in po njem moramo uravnati svoje delo.
Seveda je pa tudi prezgodnja setev napak, zakaj pšenica se lahko do zime prebujno razvije in zaradi tega hudo trpi pod snegom. Zaradi boljše razdelitve dela in ker pšenica zelo dobro prenese setev v mokro zemljo, ker se tudi spomladi razraste, jo lahko po potrebi pozneje sejemo. Pšenica veli: deni ti mene v blato, jaz bom pa tebe v zlato. To kmečko pravilo drži. Prezgodaj sejana raje poleže in slabše prezimi.
Na slabši zemlji je treba malce poprej sejati, na dobri zemlji lahko pozneje. Domače sorte morajo prej v zemljo, plemenite lahko pozneje. Torej tudi sorta igra vlogo. Ponekod se bo morda treba ravnati po nevarnosti pred rjo. Pozne setve rja bolj prizadene kakor zgodnje.
2.	KISANJE KROMPIRJA Krompir kisamo v parilnikih, lahko pa tudi
v navadnih prašičjih kotlih. Za parjenje uporabljajo po večjih posestvih tudi posebne pa-rilne kolone.
Dobro parjen krompir ne daje od sebe vode, zato ni potrebna naprava za odvod sokov, celo nasprotno, taka napava je nevarna, ker utegne privesti do kisali zrak, ki jo pokvari. Če se bojimo, da bi se na dnu posode nabralo kaj soka, ga pokrijemo s plastjo plev (20 do 30 cm na debelo). Na pleve nasujemo 15 do 20 cm na debelo parjenega krompirja ter ga zdrobimo z mečkalom ali z nogami, na katere si privežemo deščice. Krompir moramo tlačiti topel, ker se hladen nerad mečka in ostajajo v silosu prazni prostori. Zlasti ga moramo dobro stlačiti ob stenah. Tako polnimo posodo plast za plastjo do 20 cm pod vrhom. Na vrhu kisal lepo zravnamo, jo pokrijemo s plastjo plev, poškropljenih s slano vode. Potem kisal pokrijemo z deskami, prilagojenimi obliki jame ali posode. Na deske nasujemo 30—50 cm na debelo vlažne ilovnate zemlje in jo korenito potlačimo.
V glavnem je kisanje končano že prve tedne potem ko smo zaprli jamo. Vendar je priporočljivo počakati s krmljenjem vse dotlej, dokler mlečno kislo vrenje popolnoma ne premine, kar traja dva do'tri mesece.
3. PO KOŽUHANJTT TTTRšCice Koruznico (koruzno slamo, turščičevino) ie treba na vsak način posekati pred zimo o suhem vremenu in postaviti nevezano ali v sno-j pih v kopice na njivi ali doma. Lahko jo tudi sušiš v kozolcih. Najbolje se pa izrabi koruzna slama, ako se skisa, za kar jo je pa potrebno posekati takoj ko Je koruza obrana. Delavec poseka koruze, zveže v snope na dan in postavi 0.15—0.3 ha.
Storži vsebujejo še obilo vlage. Mali posestniki jih povežejo v vence, kite ali rešete in jih obesijo pod pristrešek, pod kozolec ali v podstrešja na vodoravnih drogih.
Na velikih posestvih pa storže preberejo v tri razrede in jih namečejo v koruznjak (ko-šnico). Koruznjaki so lesene stavbe s stenami iz letev, široke največ 1,5 m, navadno komaj 0.6—0.7 m, visoke 3—4.75 in dolge 20—30 m. Naši koruznjaki so seveda manjši. Postavijo jih poprek na smer vetra* da jih pošteno preveva. V vsak kubični meter koruznjaka gre 10—11 q storžev, to je pridelek z V\ ha, ako je poprečen pridelek zrna 15 q na hektar. En stot svežih storžev da okoli 50 kg zrnja. Ker pa rodi koruza v dobrih letih do 30 q zrnja, moramo računati pri določanju velikosti koruznjaka 1 m:l prostora za vsakih 15 a koruzne posetve.
V prvi razred preberejo vse docela zrele in zdrave, lepo posute storže, v drugi razred storže z motnim zrnjem (brez bleska), v tretji pa zelene storže.
... v sadovnjaku
Nadaljujemo z obiranjem zimskega sadja. Pri tem postopamo, kakor navedeno v zadnjih Obvestilih.
Sadimo sadno drevje, potrebno presajamo. Posajeno drevje zalijemo, da se spoje korenine z zemljo. K kolu privežemo posajeno drevje rahlo, da se lahko z zemljo vred posede.
Dvovačunavanjo Jzvmo za zimo
(Nadaljevanje — II. del)
Sličro kakor do teže.za seno, slamo in pleve (kakor je bilo popisano v zadnjih Obvestilih) pridemo lahko tudi do teže za krmljenje goveje živine določenih okopavin, krmske pese, krompirja itd, i m8 krmske pese tehta povprečno 68j kg, i m8 krompirja pa 670 kg. Na tej, ali oni kmetiji pride v poštev za krmljenje goveje živine še pridelani oves, ječmen, koruza, otrobi itd. Ker posamezna krmila zgubijo na svoji teži tekom zime v shrambah, moramo te zgube odšteti od dobljene celotne teže krm;l. Travniško seno zgubi na svoji tezi 10 do 15%, deteljno seno 5 do 15%, otava
15—ZQ%y okopavine okrog 5 %; žitno zrnje 2 do },%. Če znaša n. pr, pridelek
10%, slama 3 do deteljnega- sena
100 stotov in računamo zgubo io'/(, potem pride v poštev za krmljenje goveje živine le 90 stotov. Ako nastiljamo živini s slamo, potem računamo za vsako veliko glavo ‘goveje živine (500 kg žive teže) 4 do 5 kg slame na dan do prihodnje žetve, oziroma mletve, kar je treba tudi odšteti .od slame, namenjene ža krmljenje. Najbolje pa je, da je sena toliko, da ni treba slame prav nič krmiti;
Ko je nam znano, koliko imamo vseh pride-lajvih krmil, zlasti obsežnih krmil, med katere prištevamo travniško seno, deteljno seno, otavo, krmsko slamo in pleve, potem lahko preračunamo, koliko glav goveje živine nam bo mogoče ali nemogoče prerediti čez zimo. O tem pa prihodnjič!
lIGEDBEnEll
Petek, 9. oktober: Dionizij
Sobota, 10. oktober: Frančišek Borgia
Nedelja, 11. oktober: Nikazij
Ponedeljek, 12. oktober: Maksimilijan, škof
Torek, 13. oktober: Edvard, kralj
Sreda, 14. oktober: Kaldst
Četrtek, 15. oktober: Terezija, dev.
SPOMINSKI DNEVI
9. 10. 1874 'Ustanovljena mednarodna poštna zveza — 1912 Začetek balkanske vojne.
10. 10. 1813 Rojen italijanski operni skladatelj Giuseppe Verd: — 1861 Rojen norveški polarni raziskovalec Frid-tjof Nansen — 1920 ..Koroški plebiscit", po katerem je Koroška pripadla k Avstriji — 1943 Prvi kongres Zveze slovenske mladine.
H. 10. 1807 Umrl v Celovcu pisatelj-preporo-ditelj Jurij Japelj — 1941 Začetek narodne vstaje v Makedoniji.
12. 10. 1492 Krištof Kolumb se je prvič izkrcal v Ameriki in odkril novi svet — 1924 Zeppelinov balon „LZ 126“ se je odpravil na prvo pot v Ameriko.
14.	10. 1943 Partizani so prvič razrušili močno
zastraženi Štampetov most na progi Ljubljana—Trst.
15.	10. 1844 Rojen v Vršnem pod Krnom pes-
nik Simon Gregorčič.
Našim naročnikom
Današnji številki »Slovenskega vestnika« so priložene položnice, ki se jih naj cenjeni naročniki poslužijo za poravnavo še morebitne zaostale naročnine in naročnine v naprej. Objavljamo še enkrat cene naročnine za leto 1953: Naročnina od 1. januarja do 30. aprila znaša 8 šilingov, naročnina za celo leto znaša 40 šilingov, za drugo polovico leta 24 šilingov. Mesečna naročnina znaša od 1. maja 1953 4 šilinge. Naročniki, pcslužite se položnic! Za razmeroma nizko naročnino vam nudi Slovenski vestnik pogled v smernice in trenja v politiki, prinaša novosti, odpira okno v domači in daljni svet, posreduje strokovno prosveto, vmes tudi razvedrilo in se poteguje za naše skupne socialne, gospodarske in narodne ■ pravice. Uredništvo in uprava.
Pomembna razstava
v Na povabilo direkcije koroškega Deželnega muzeja so se v petek minulega tedna zbrali predstavniki koroškega javnega življenja z deželnim glavarjem We-denigom na čelu v dvorani muzejskega Poslopja. Šlo je za otvoritev prve letošnje •Zredne razstave pod naslovom »Koroška slikovna statistika« in s tem za začetek letošnje sezone izrednih razstav v Deželnem muzeju.
Uvodoma je podal ravnatelj muzeja, dvorni svetnik dr. Moro, kratek pregled 0 delu Deželnega muzeja in o znanstvenem delu na Koroškem. Omenil je, da je dosedanjih 16 izrednih razstav, muzej na Prostem v parku med poslopji deželne vlade in muzeja ter izkopavanja na Mag-dalenski gori obiskalo skupno 31.000 ljudi. Poudaril je tudi, da znanstveno delo na Koroškem v tu- in inozemstvu vzbuja ninogo pohvalne pozornosti, kar se je v rnnogem zahvaliti zlasti razumevanju in Podpori s strani deželne vlade.
O razstavi sami, njenem nastanku in njenem pomenu za spoznavanje osnov družbenega, socialnega in gospodarskega ^Mjenja je imel predavanje direktor dednih uradov dr. Newole, nato pa jo je deželni glavar Wedenig po kratkem na-§°voru otvoril.
Razstava »Koroška slikovna statistika«, vdelana od: akademskega slikarja Fro-*chla po sodobnem načinu grafičnega prikazovanja statističnih podatkov, v 30 sli-kah prikazuje naselitvene razmere in raz-v°j rasti prebivalstva, socialni, zaposle-n°stni in šolski stalež v deželi, številčna Ozmerja med posameznimi panogami gospodarstva ter razne druge tem prijemom sUtistike sorodne podatke. Nazorno razstavo so prireditelji razširili še s posebnim zvezkom, ki je javnosti na razpolago ^ vsebuje raznovrstne razlage, tolmačema in dopolnitve k slikovni statistiki. *ako razstava interesiranemu gledalcu res *Ndi izčrpen pregled življenjskih osnov Woške.
Udeležence otvoritvene slovesnosti je 'jbdil p0 razstavi dr. Newole, ki je po-dfohno in poučljivo razlagal vsako posamezno sliko. Nekoliko zmotil se je le pri
Obiskala nas je mladina od Sv. Ane pri Tržiču
Zgodaj zjutraj je minulo nedeljo prekoračila mejo na Ljubelju skupina slovenske mladine od Sv. Ane pri Tržiču in prispela na Koroško, da pozdravi in obišče slovensko mladino tostran meje, ter da si ogleda nekatere kraje naše lepe Koroške.
Do meje so jo primahali peš, tam pa jih je čakal avtobus. Z avtobusom so napravili v spremstvu zastopnikov naše Zveze slovenske mladine izlet preko Borovelj v Celovec. V Celovcu so se ustavili v gostilni »Obir«, kjer so se okrepčali. Nato so si ogledali Vrbsko jezero. Popoldan so posetili znano Gosposvetsko polje z vojvodskim prestolom. Potem pa so
krenili ob senčni strani Vrbskega in Ho-diškega jezera v Bilčovs. Mladina iz Bil-čovsa je bratske goste prisrčno sprejela z godbo in petjem. Kmalu je nastalo iskreno in tovariško vzdušje med mladino tu-in onstran meje. Ob godbi in plesu so se v najboljšem razpoloženju zabavali, se med seboj spoznavali in kovali tovariške vezi.
Ob odhodu so se dragi gostje prisrčno poslovili. Izražali so svoje zadovoljstvo nad uspelim izletom z željo,.da bi se ohranili trajni medsebojni tovariški stiki. Izrazili so tudi željo, da bi jim slovenska koroška mladina prav kmalu vrnila svoj obisk.
Južnokoroška semenarska zadruga, r.z.zo.j. Celovec, VVulfengasse 15	Tel. 35-38
RAZPIS
Bliža se spet čas za naročila semenskega krompirja za nadaljnje razmnoževanje kot semenski krompir. Letos ima semenski krompir za naročnike razmeroma ugodno ceno.
Vabimo vse kmetovalce, ki imajo resen namen postati pridelovalci semenskega krompirja in člani naše zadruge, da izkoristijo edino priložnost za prihodnje leto in da naročijo
najpozneje do 15. oktobra 1953
pri nas v ta namen potrebno gomolje. Za naročilo pride v prvi vrsti v poštev sorta »Bohmov rani — original«, ki bo predvidoma stal okoli 1.20 šil. za kg, dostavljen v vrečah na bližnjo železniško po‘stajo. Na znanje vzamemo samo pismena naročila. Najmanjša količina znaša 500 kg gomolja, kar zadostuje za površino 25 arov (D4 birna).
Upravni odbor.
OPOZORILO
partizanskim invalidom
Partizanski invalidi, ki so v smislu odločbe upravičeni prejemati invalidnino do določenega časa, si morajo oskrbeti novo zdravniško spričevalo. Spričevalo naj pošljejo na naslov: Zveza koroških partizanov v Celovcu, Gasometergasse 10.
Invalidom, ki bi novega zdravniškega spričevala ne predložili, bo invalidnina po pretečenem času, ki je razviden iz odločbe o invalidnini, ustavljena. .
Zveza koroških partizanov.
Izseljenci pozor!
Vse izseljence, ki prejmejo na svojo zahtevo po priporniški odškodnini odklonilen odlok, opozarjamo, da se naj zaradi priziva takoj javijo na tajništvu Zveze slovenskih izseljencev v Celovcu, Gasometergasse 10.
odkritja spominske plošče. Odtujil je nemški značaj otvoritvene slovesnosti. Razen ene slovenske pesmi in župnikovega nagovora, je bilo vse nemško. Namenoma je bila slovenska beseda tudi pri odkritju spominske plošče zapostavljena.
Ne moremo mimo tega zapostavljanja slovenske besede na spomeniku, ki spominja na padle vojake, ki jim je bila materina govorica draga. Spomenik smo vendar skupno postavili, to se pravi, tudi z izdatnimi našimi prispevki. Kakor slisimo, pa je potrebna za popolno kritje spominske plošče še zelo velika vsota. Pa pravijo ljudje, naj znesek, ki je še potreben, prispeva sam organizator proti volji ljudstva postavljene nemške plošče.
Pliberk
Nedavno se je primerila serija prometnih nesreč. Herman Metnitz je zadel s svojim avtomobilom od Rude proti Lipici v obcestno ograjo in zadobil težke poškodbe na glavi, poleg tega je bil avto silno poškodovan.
Delavec v opekarni, Opetnik Rudi, je strmoglavil z motornim kolesom blizu ■Škocijana tako nesrečno, da so ga morali z znatnimi poškodbami prepeljati v bolnišnico. Opetnik Foltej pa se je pri Žene-ku prevrgel z osebnim avtom in je imel srečo, da je sam odnesel le neznatne poškodbe, dočim je bil avto močno poškodovan.
K tej seriji navedemo lahko še nesrečo bivšega pliberškega kaplana, sedaj župnika v Pokrčah, Alojzija Kulmeža. Ko je hotel zavoziti na velikovško cesto pri Malih Benetkah, je trčil z nekim budimpeštan-skim osebnim avtom. Oba avtomobila sta obležala razbita na cesti, potniki pa so na srečo odnesli bolj neznatne poškodbe.
v Deželnem muzeju
sliki, ki naj prikazuje jezikovno razmerje v južnem delu deželK Izjavil je 'namreč med drugim, v tej zvezi ne povsem stvarnim razlaganjem, da se nam tu prikazuje »pojemajoča slika dvojezičnosti«. Dejansko pa se predmetna slika naslanja zgolj na podatke o »občevalnem jeziku« jz zadnjega ljudskega štetja in se ne nanaša na nikakršno prejšnje stanje, torej ne more biti nobenega govora niti o prikazovanju kakega »pojemanja« niti kakega drugega spreminjanja. Ne bi pa hoteli ravno trditi, da je razlagalec s svojo nerazumljivo izjavo morda hotel izraziti svoje in drugih uradnih gospodov zadovoljstvo nad napredovanjem germanizacije na Koroškem.
Slovenji Plajberk
Nedavno so pri nas v Brodeh vzidali v cerkveni zid in odkrili spominsko ploščo padlim vojakom. Spominska plošča naj bi spominjala na vse one, ki so morali v daljnem svetu, v krvavi vojni, žrtvovati svoje življenje, ko so bili prisiljeni trpeti in umirati za tuje interese, Z bolestnim domotožjem v srcu so legali v grobove v neznanih krajih in ni znamenja, na njihovi gomili, ne rezanega kamna, ne .tesanega lesa. Nobena dobra roka svojcev jim ne polaga cvetja na grobove, le. turoben spomin na v vojni pokončane sinove, brate in dobre znance živi dalje. Spomenik naj bi pa bil tudi svareč opomin vsem živečim, da vsi dobromisleči zastavijo vse sile, da se krvoprelitje ne bo več ponovilo in bo zavladal na svetu trajni mir, bratstvo in dobro sožitje med narodi. V grobu so vsi enaki, smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan.
V tem bi imela spominska plošča svoj veliki pomen in lepi smisel. Toda, ob postavitvi in odkritju te spominske plošče so se dogodile stvari, ki žalijo in kažejo, da zasledujejo neki ljudje tudi ob takem aktu pietete svoje cilje. Akcijo za spominsko ploščo je organiziral bivši nacist Jožef Potisk in ko je zbiral prispevke, ga je neki slovenski kmet vprašal, če bo na plošči slovenski napis. Na vprašanje mu je Potisk izjavil, da bo napis nemški. Ko mu je nato kmet izjavil, da v tem primeru ne more prispevati ničesar, je Potisk zagotovil, da bo na plošči tudi še slovenski napis. Tako so hoteli svojci padlih vojakov, kar je v redu in samoumevno, ker padli vojaki iz naše okolice so bili po veliki večini Slovenci, deloma zelo zavedni Slovenci. In ko so ploščo vzidali, smo morali ugotoviti, da noši edino nemški napis, kar je seveda vzbudilo nevoljo in ogorčenje prizadetih svojcev padlih vojakov.
Dne 19. septembra je bila svečanost
]\a veličastni zgodovinski proslavi v Kočevju
Silne in mogočne vtise je doživljalo okoli 50.000 udeležencev veličastne zgodovinske proslave v dneh 3. in 4. oktobra t. 1. v Kočevju. Udeleženci iz vseh predelov slovenske zemlje, iz svobodne domovine in zamejstva, so bili zastopani na proslavi , na zgodovinskih tleh, kjer so pred desetimi leti, v času junaške in borbene dobe slovenskega naroda, na Zboru odposlancev slovenskega naroda položili smernice in temelje za uresničenje tistih ciljev, za katere je šlo v boj vse zavedno ljudstvo: za očuvanje svobode in neodvisnosti vseh jugoslovanskih narodov, za zgraditev socializma in za lepše življenje vseh delovnih ljudi.
Delegacija koroških Slovencev je odpotovala v dveh skupinah. Udeleženci iz Podjune so se pridružili udeležencem iz slovenjgraškega okraja, ostali pa so odpotovali preko Jesenic.
Rano v soboto zjutraj je odvozil avtobus iz Dravograda še v temno in zame-gleno pokrajino. Za krajšanje času na dolgi poti so odlično skrbeli s svojimi zabavnimi domisleki nekateri od narave s šegavostjo obdarovani sopotniki, med temi za koroške Slovence vedno zaskrbljeni predsednik Zveze borcev slovenjgraškega okraja tov. Britovšek. Pri Celju je priče-
lo svitati in polagoma se je dvignila megla. Nastal je prekrasen sončen jesenski dan in avtobus je zmagoval kilometer za kilometrom dolge poti, ki zaradi pokrajinskih zanimivosti in lepote slovenske zemlje, skozi katero smo hiteli proti našemu cilju, nikakor ni bila' dolgočasna.
Naš cilj je bil, da prisostvujemo v soboto proslavi na Pugledu, na hribu, ki je stisnjen pod sam znani kočevski Rog, kjer je bil v okviru velike kočevske proslave. Zbor slovenskih političnih aktivistov iz narodnoosvobodilne borbe. Nekoliko otrpli od dolge vožnje smo se peljali v vzpetino kočevskih hribov v senci kočevskih gozdov, kjer še domuje medved, volk in divji prašič. V vasi pod Pugledom smo parkali.
Nato pa smo krenili dobre volje peš v hrib, kamor je ta dan bil cilj mnogib. Izginila je vsaka utrujenost ob zgledu partizana invalida, ki se je s trudom toda krepko vzpenjal pri občutni vročini v hrib. Polni lepega pričakovanja smo dospeli na Pugled. Na mah smo bili zadivljeni od višinske lepote in prazničnega razpoloženja množice. Množica ponosnega in v prazničnem vzdušju prekipevajočega naroda nas je na zelenih jasah z mnogimi plapolujo-čimi zastavami in značilnimi napisi na
slavnostno okrašenem prostoru, vse osvojila in sprejela v svojo sredo. Čudovit razgled se odpira ob tako izredno lepem vremenu s Pugleda, kot je bilo ta dan, do zasavskih' vrhov in Savinjskih Alp, na drugi strani pa vse do notranjskega Snežnika.
.Žal samo, dj smo zamudili značilni spominski govor tov. dr. Marijana Breclja in doživeli le družabni del, ki je bil nad vse spontan in tovariški partizanski miting. Ob nastopu pevskih zborov in folklornih skupin ter ljudskem rajanju so se v večjih ali manjših skupinah srečavali borci in aktivisti ter vzbujali spomine na junaške in uspešne čase, ko so izpolnjevali svoje naloge v narodnoosvobodilni borbi. Zelene jase, obrobljene z listnatim gozdom, so bile označene z neštetimi okraji, med temi tudi »Velikovški okraj«, »Beljaški okraj« in »Celovški okraj«. Ko smo se nekoliko vlegli v »Velikovškem okraju« se je za nas zanimala neka tovarišica in želela ugotoviti, če smo res iz krajev, na katero jo vežejo nepozabni spomini iz partizanske borbe. Iskreno nas je pozdravila in takoj smo spoznali partizanko Tončko. Naročila je pozdrave na številne koroške družine, ki so ji ostale v (Nadaljevanje na 8. strani)
aMffgžhJtoiiJg_ _
ZA GOSPODINJO IN DOM
V katerih primerih otroku jed ne tekne, tudi če ni bolan
1.	Če o jedi z otrokom preveč govorimo in hranitvi posvečamo preveč pažnje, otroka pa skoraj silimo, da je, tako da zbuja pozornost in se mu celo dobro zdi, ce s svojo trmo obvlada nas in vso okolico. .
2.	Če otroku stalno dajemo preveč hrane ali premočno hrano in večkrat, kakor je dejansko treba, tako da ima otrok stalen občutek sitosti.
3.	Če silimo otroka, da je, pa ni lačen, bodisi aa je jedel »kje drugod« ali »vmes« in za to niti ne vemo ali pa si je hrane vzel morda sam in nam tega ni povedal.
4.	Če je hrana slabo in neokusno pripravljena, zlasti pa, če je otrok bil ves dan v kuhinji, ko se je hrana kuhala, in se je naužil že njenega duha. Otroku namreč mora hrana najprej »zadišati«, da dobi pravi tek. Če pa je otrok ves dan vdihoval duh po kuhi, je razumljivo, da mu manjka glavni dražljaj, ki človeku zbuja tek, in to ravno je nenadni, močni in prijetni vonj hrane.
5.	Če otroku damo hrano v nečisti posodi, morda celo s kakim nerodnim priborom, na primer s preveliko ali preveč ostrorobo žlico itd.
6.	Če otrok dobi hrano v okolici, ki mu obrača pozornost vse drugam kakor na krožnik, na primer k oknu, na cesto ali na dvorišče, kjer se igrajo otroci, nadalje, če je okolica nemirna, nervozna, glasna, če igra radio itd., prav tako, če otroka med jedjo venomer pretimo s kaznijo, če ne bo vsega pojedel, tako da je ves v solzah in v strahu, namesto da bi jedel z zadovoljstvom, čeprav počasi.
7.	Če otroku ne dajemo hrane v nekih stalnih presledkih in ob določenem času, ko je tudi otrokov organizem pripravljen za hranitev, ko v krvi zmanjka nekih določenih snovi, kar vse vzbuja tek in je želodček tudi v resnici prazeri.
8.	Če otrok neposredno pred obrokom dobi slaščice, ki mu vzamejo tek ali mu celo preobremenijo ali pokvarijo želodec.
9.	Če otroka siljnjo § hrano, pa je že pri prejšnjem obroku odklonil hrano in nismo počakali, da bi res postal lačen. To doživimo tudi, če otrok res ne mara in ne prenaša kake hrane, kakor tudi mi odrasli ne, pa ga le preveč vztrajno silimo.
10.	Če sami pokažemo, da se nam kaka jed upira, ali pa kdo izmed nas vpričo otroka pravi, da te ali one jedi »ne mara«, otroku jo pa sili in z obrazom celo kaže, da bi je on sam ne jedel, zlasti če je hrana preenolična in se jed stalno ponavlja.
11.	Če otrok čez dan ni bil dovolj na
svežem zraku in se ni zadosti razgibal.
12.	Če je otrok od kakega napora preveč utrujen, če ni spočit ali pa je premalo naspan, preveč razburjen ali zamišljen zaradi težkih dogodkov, ki so ga v družini morda zajeli.
Če vse to premislimo in si vendar ne moremo priti na jasno, zakaj otrok ne je, in se mu tek v kratkem času ne vrne sam po sebi, je otrok prav gotovo bolan. Pri mnogih boleznih namreč je pomanjkanje
teka med prvimi in glavnimi znaki: vse vročinske bolezni, nadalje tako imenovane otroške bolezni, nenadne ali dolgotrajne prebavne motnje, bledice raznih vrst, bolezni srca in ožilja, bolezni ledvic, glistavost, dolgotrajne kožne bolezni, zlasti dolgotrajnejša gnojenja vseh mogočih vrst itd. se kažejo tudi v pomanjkanju teka. Vsekakor je nujno potreben posvet z zdravnikom. Ta predpiše dieto, da se tudi pri okvarjeni prebavi in presnovi
Same si napravimo prešite odejice za naše malčke
Za nase male si same lahko napravimo prešite odejice ali pernice (tuhnice). Mor-
da imamo čedno zaveso iz vzorčastega blaga, ki je ne rabimo, nujno pa rabimo odejico za voziček, zibko ali posteljico. Tudi kurjega perja imamo, samo ostro je.
Pečenka naj bo okusna
Ni vseeno, kako meso pečemo. Dobra pečenka mora biti mehka, hrustava in rjava, vendar ne zažgana. Da bomo to dosegle, se ravnajmo po temle nasvetu: Pečico dobro razgrejemo, da se bo na mesu takoj napravila skorja in zadrževala mesni sok, ki daje pečenki dober okus in redilno vrednost. Zato pa mesa med peko nikoli ne prebadajmo z vilicami, temveč ga obračajmo z lopatico ali z dvema kuhalnicama. Pri polivanju pečenke ne var-čujmo z mastjo! Le pri tolsti perutnini ali pri svinjini nam mast ni potrebna, ker je meso samo dovolj izloča. Toda zato meso, ki mast samo izloča, polivamo s prav to mastjo in kožo na več mestih tudi prebo-
Perje primemo po sliki 1 na vrhnjem koncu s palcem in kazalcem desne in leve roke in posnamemo mehki del peresa; tako nam trdi, ostri del odpade. Iz gostega blaga ali inleta izrežemo po sl. 2 dvojne štirikotnike, ki jih sešijemo tako, da imajo na eni strani majhen razporek, skozi katerega jih napolnimo z očiščenim perjem. Velikost moramo določiti po velikosti odejice, ki jo hočemo imeti. Ko smo tako pripravile dvolj takih majhnih blazinic, vzamemo dva enako velika kosa blaga, ki ju položimo drug na drugega. Računati pa moramo, da se bo blago pri delu vskočilo. Za zibko računajmo približno 15 do 20 cm. Vrečice položimo med blago drugo poleg druge, kakor nam kaže slika 3 in jih sproti šivajmo, kakor bi jih pripenjale, z močnim dvojnim sukancem. Rob pa ravno tako lepo obšije-mo. Da bo še lepši, ga lahko obšijemo s primerno vrvico ali pa s 3 do 5 cm širokim naborkom, kot nam kaže slika4.
demo, da čim več masti odteče, koža pa [ postane hrustava.
Pečenko, naj bo kakršna koli, obrnemo šele, ko je že mehka. Čisto mast odlijemo, tako da je ostane samo malo. Pečeno perutnino poškropimo, ko je že pečena, z mrzlo vodo.
Še en nasvet: pljučno pečenko, divjačino, golobe itd. so včasih pretikali s slanino. Sodobna kuhinja pa to zavrača, ker na prerezanih mestih odteče okusni sok. Slanino po novem k mesu privežemo.
Če je meso že mehko, pa še nima prave barve, ga malo potresemo z drobtinami. V nekaj minutah se bo naredila lepa skorja.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Suhi ljudje živijo
Nad tri sto angleških zdravnikov se je zbralo na konferenci v Cardiffu. Vsi so se strinjali v tem, da je debelost v naši dobi ena najbolj nevarnih bolezni. Zdravstvena statistika je ugotovila, da se je v minulem letu po vsem svetu znatno povečalo število debelih ljudi.
Debelost je najpogosteje le posledica nepravilne prehrane. Celo tisti, ki z nezadovoljstvom ugotavljajo, da se rede, navadno ne vedo, da so z zdravstvenega stališča prehrambeni bolniki. Za to bolezen pa je več vzrokov. Pogosto je odvisna od starosti, spola in temperamenta. Zdravniki so mnenja, da bi se moral vsak
dalje kot debeli
tak bolnik posvetovati z zdravnikom. Samo ta mu namreč more priporočiti primerno in neškodljivo shujševalno kuro. Suh moški petinštiridesetih let lahko upa, da bo doživel osemdeseto leto starosti, debeli moški enake starosti pa žive povprečno do šestdesetega leta, zatrjujejo zdravniki na podlagi statistik.
Zdravniki pa še niso mogli ugotoviti, kaj pravzaprav povzroča v človeškem organizmu dober tek. Znano je le to, da je v možganih posebna celica, ki upravlja telesne funkcije. Če ta celica ne deluje pravilno, se ljudje redijo, čeprav ne jedo preveč.	_ 3
Izpostavljajmo nase telo cesto svežemu zraku
Dihanje našega celega telesa je za zdravje pa tudi za lepoto ena izmed najvažnejših stvari, zato mu moramo posvečati tudi veliko pažnje. Zavedati se moramo, da ne dihamo samo s pljuči, temveč tudi s kožo in prav zaradi tega moramo celemu telesu dati čim več zraka.
Ko se zjutraj umivamo, poskušajmo ostati vsaj dvajset minut neoblečeni. Če imamo srečo, da nam sije zgodnje jutranje sonce v sobo, izpostavimo svoje telo sončnim žarkom vsaj za nekaj minut dnevno in to daleč v pozno jesen. Če smo gospodinje, ostanimo pri posprav-
ljanju stanovanja čim manj oblečene, posebno roke in noge naj nam bodo popolnoma gole. Tudi bose smo lahko, ali obute kvečjemu v močno odprte sandale. Pri vsem tem delu imejmo okna odprta.
Tudi lasje potrebujejo zraka, zato si jih, preden ležemo k počitku, razpustimo, okrtačimo in jih tako razpuščene pustimo tudi čez noč.
Vse naše domače obleke naj bodo čim bolj ohlapne, da nam koža lahko diha. Tako bo ostala prožna in sveža in naš videz bo mladostnejši, naše telo pa odpornejše.
Zdravilo proti otroški paralizi
Na področju zdravljenja otroške paralize (ohromelosti) je po vseh znakih sodeč postavil nove temelje prof. dr. H. Koch iz Gradca. Virus — povzročitelj otroške paralize — ni strogo specifičen samo za organ, ki ga napada, marveč tudi za posamezne dele tega organa. Ta virus ustvarja najvidnejše spremembe na velikih ganglijskih celicah sprednjega dela hrbteničnega mozga in na ustrezajočih delih samega mozga v hrbtenici.
Prof. Koch je postavil tezo, da so v velikih ganglijskih celicah sprednjih rogov hrbfettičhega mozga neznane snovi, ki stopajo v stik z virusom otroške paralize in da je treba te snovi šteti za specifična protitelesa, ki jih virus nevtralizira in uničuje. S primerno metodo, kakršna doslej ni bila uporabljena še v nobenem primeru infekcijskih bolezni, je dr. Koch izločil te snovi in dobil novo sredstvo, specifično zdravilo za zdravljenje otroške paralize. Po njegovih navodilih je neka dunajska tovarna zdravil že izdelala preparat, ki je pokazal nepričakovano dobre rezultate, četudi še ni preizkušen v večjem številu primerov, ker v Avstriji ni razsežnejše epidemije te bolezni. Toda že po dosedanjih rezultatih je prof. Koch prepričan, da preparat ne bo puščal škodljivih posledic. Sama bolezen pa naglo nazaduje in popolnoma preneha.
doseže izdatna in okrepčujoča hranitev otroka in se s tem zviša odporna sila telesa, ki bo tako v stanu premagati bolezen. Pravilna hrana in živahen tek sta tudi pri otroku, ne samo pri dojenčku in zalivančku med prvimi pogoji za pravilno rast in razvoj otroka. Ker mu krepita odporne sile, sta tudi glavno sredstvo za preprečevanje in uspešno premagovanje vseh njegovih bolezni, s tem pa glavno orodje v borbi proti umrljivosti otrok v starostnem obdobju pred šolo.
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
O neki bolezni ovac
Kmet na Rutah redi tudi nekaj ovac in od časa do časa kaj prikupi, ako je kaj odprodal za zakol. Nekega dne opazi, da dve ovci, ki jih je kupil pred osmimi dnevi, pri najmočnejši hrani vidno slabšata in hirata. Ker pri natančnem, že izkušenem pregledovanju opazi, da je koža pod volno nekako rumena, in da je jezik živordeče obrobljen, jih pretipava na raznih krajih. Ko pa vidi, da ovco posebno zaboli tam, kjer ležijo jetra, se takoj spomni na znano bolezen metuljavosti. Povabi soseda za pričo, mu pokaže te sumljive znake in javi to takoj prodajalcu, ki se oglasi že v par dneh. Trdi pa, da so opisani znaki samo znaki prehlada v zadnjih dneh in ugovarja, da to niso od njega kupljene ovce, ki so si z drugimi popolnoma slične. Ko kupec vidi, da v dobrem nič ne opravi, se napoti na sodnijo. Ker pa ne ve, kako bi po nemško označil me-tuljavost, razloži sodniku slučaj v slovenščini in se trudi dopovedati, da je metu-ljavost neka bolezen ovac. Po dolgem tolmačenju razume sodnik, da hoče kmet prodajalca tožiti, da prevzame obe bolni ovci nazaj, da vrne kupnino in plača odškodnino. Končno odredi razpravo in pošlje tožbo prodajalcu. Kmetu pa se ta način obravnavanja ni ravno dopadel. Iz previdnosti je šel še k živinozdravniku, s katerim se je lahko lepo pomenil v slovenskem jeziku. Pa ga je vzel kar seboj, ker je uvidel, da sam ne bo vsega zmogel pred sodnijo, tem manj, ko je zvedel, da prodajalec ni samo gostilničar in trgovec, ampak, da je z »vsemi žavbami namazan«, in da ima povsod svoje zveze! Živino-zdravnik mu je tudi svetoval, naj pride k prihodnji razpravi z odvetnikom, ki mu bo že on vse obrazložil, ker je uvidel, da se kmetu ni treba ničesar drugega bati, če bi ga ne ujeli s kako zvijačno poravnavo!
Na dan razprave sta bila kmet in prO' dajalec že pred naročeno uro pred sodnijo in jih je sodnik kar poklical v sobo. N* ugovore gostobesednega prodajalca je sodnik kmeta vprašal, kako bo dokazal eno in drugo in mu potem svetoval, da je za oba boljše, če skleneta poravnavo, ker je mogoče vendar le prehlad pri ovcah in da ovce tudi kako drugo bolezen mnogcr krat dobro prebolijo, da torej stvar še m »gvišna«, — kar stopi v določeni uri odvetnik v sobo. Nekako začuden vpraša, zakaj se je razprava prej začela in kako daleč je dozorela. Ko mu sodnik obrazloži razloge za poravnavo, jo odvetnik p°' kratkem razgovoru s kmetom popolnoma odkloni in zahteva sodbo.Prej pa obrazloži sodniku natančno cel potek kupčije in bolezni, se sklicuje na priče in izvedenca živinozdravnika, ki so vsi tudi ravnokar prišli! Tako sodnik ni mogel drugače, kakor vse prav zapisati in začeti z zasliševanjem. Ko je še vprašal prodajalca, če ima on kake protidokaze za to, da bolnih ovac ni on prodal, ali če hoče dokazati, da je bolezen samo prehlajenje, čeravno je živinozdravnik rekel, da crknejo mogoče že v kratkem in da jih lahko sodnijsko raztelesijo, in ta ni mogel kaj posebnega povedati, je poskusil sodnik novo poravnavo: »Denar nazaj in stvar je rešena!« Toda sedaj je dobro podučeni kmet odklonil tudi to z besedami: »Kaj pa bo z mojo škodo!« Advokat je zaradi tega zopet zahteval sodbo in kar napovedal, da bo takoj pustil preiskati vse kmetove ovce, če se niso okužile, ker zdaj ni sam0 dognano, da je kmet bolezen pravočasno grajal v 14. dneh, ne da je bolezen metuljavosti ali metljivosti nesporna, ampa* bo tudi lahko dokazal, da so bile drug1-kmetove ovce popolnoma zdrave in se tu di niso več pasle zunaj, ampak so dobiva le zdravo hrano. Sodnik je moral proda jalca seveda obsoditi.

V
Cut orientacije pri živalih
Med sposobnostmi, ki odlikujejo živali pred človekom, je zlasti čut orientacije. Lastovica se na primer spomladi vrne iz Afrike prav na tisto mesto, od koder je jeseni odletela. Losos, ki zapusti reko kot majhna riba, se po dolgem morskem potovanju kot velika riba vrne prav v tisto reko, v kateri je preživela mladost. Morske lastovice, ki prelete dvakrat na leto
17.000	km dolgo pot od skrajnega severa Evrope in Amerike do Južnega ledenega morja in so pri tem poletu ure in ure’nad morjem daleč od obale, nikoli ne izgube orientacije.
Prvotna^ razlaga, da mladiče vodijo na Pot starejše živali, ne drži. S poizkusi je dokazano, da mladiči sami brez spremstva najdejo pravo pot. Tako so zadržali mlade štorklje, dokler niso vse stare odletele na jug. In ko so jih spustili, so vendar same odletele v Afriko, odkoder so se tudi naslednjo spomlad vrnile.
Da je pravilna orientacija živali dedna lastnost, je pokazal naslednji zanimiv poskus. Znano je, da potujejo štorklje iz Vzhodne Nemčije proti jugovzhodu čez Bospor, Malo Azijo in Palestino v Afri-ko, štorklje iz Zapadne Nemčije pa proti jugozahodu čez Francijo in Španijo v Af-jjko. Za poizkus so štorklje, ki so se zva-hle v Vzhodni Nemčiji, prenesli v Za-Padno Nemčijo in jih umetno gojili. Ko Je prišla jesen, so ugibali, kam bodo te mlade štorklje odletele: proti Španiji ali Proti Bosporu? In glej, odletela niso z domačimi štorkljami proti jugozahodu, marveč so si same izbrale pot proti jugovzhodu, kakor da bi se odpravile iz Vzhodne Nemčije. Smer, v kateri mora štorklja odleteti, je torej že prirojena.
Kako pa se ptice selivke orientirajo med poletom? Poizkusi so pokazali, da se orientirajo po soncu, pri čemer znajo točno ločiti, da sije sonce dopoldne z (tauge strani, kakor popoldne. Škorca, ki Je bil zaprt v sobi, kjer je v kotu stalno svetila električna svetilka namesto sonca, so naučili, da je vsak dan ob deveti uri ua določeno znamenje odletel proti vzhodu v smeri svetiljke, kjer je našel posodo vs krmo. Ko so neki dan postavili posodo Sele ob dvanajsti uri in dali znamenje, škorec ni odletel v smeri proti svetilki, M je nadomeščala sonce, marveč v smeri, ki bi predstavljala vzhod, če bi bila svetilka potujoče sonce. Žival je torej pri sv°ji orientaciji ob različnem dnevnem
Tudi ženske tekmujejo v kajenju pipe
Ženska enakopravnost ' se čedalje bolj Uveljavlja. Malce v zasmeh je pisal neki ameriški list, da so ženske osvojile še zadajo trdnjavo moških. Prvič bodo namreč smele sodelovati na mednarodnem tekmovanju kadilcev pip. Tako tekmovanje Prirejajo vsako leto v Združenih državah mrierike. Čeprav se nanaša za sedaj to dovoljenje le na boljše polovice moških klubskih članov, je vendar novi sklep Povzročil nezadovoljstva med člani Mednarodnega kluba kadilcev pip. »Predstavljajte si«, se je pismeno zgrozil predsednik Kluba Piercy, »če postane ženska letošnji Prvak v kajenju pipe, bo nastala v Zdru-2enih državah prava revolucija!« Vendar mpajo«, da bo osvojil prvenstvo tudi le-mojster Jim Rogera, ki je kadil pipo ' minut in 7 sekund ne da bi jo vmes ^Uova prižgal.
Iz ljubosumnosti ustrelil „lepotico elegance”
li
času upoštevala potovanje sonca od vzhoda proti zahodu.
Nedavno so tudi odkrili, kako se orientirajo čebele, ki se prav dobro znajdejo, tudi če ni vidnega sonca na nebu. Ugotovili so, da ima čebela sposobnost ločiti polarizirano svetlobo, ki je človeško oko ne zaznava. Svetloba, ki prihaja z modrega neba, je namreč deloma polarizirana, se pravi, da niha samo v določenih nihalnih ravninah. Z raznih vrst neba pa prihaja različno polarizirana svetloba, kar je odvisno od lege sonca na nebu. Fiziki ugotavljajo polarizirano svetlobo s pomočjo kristalov, ki prepuščajo le polarizirano svetlobo določene smeri nihanja.
V kompliciranih očeh žuželk, sestavljenih iz številnih faset, so v resnici našli vrsto celic, ki prenašajo samo polarizirano svetlobo. Na dnu vsake fasete je osem takih celic, ki je vsaka občutljiva za svet-
lobo določene nihalne smeri. Tudi mravljinci in druge žuželke se orientirajo s pomočjo polarizirane svetlobe modrega neba. Ni izključeno, da imajo tudi ptice selivke podobno spodobnost, ločiti polarizirano svetlobo in se po njej orientirati.
Zakaj ne pade ptica med spanjem z drevesa?
Gotovo ste že pomislili kdaj, zakaj ne pade ptica z drevesa med spanjem! Ko človek, in podobno tudi žival, zaspi, vsi njegovi živci popustijo. Enako bi moralo biti tudi s ptico. Pravzaprav bi morala ptica vso noč zavestno držati zakrivljene ter napete kremplje na nogah, s katerimi se je prijela veje. Pri pticah pa se to dogaja povsem avtomatično po posebnem živcu, ki v trenutku, ko se ptica nasloni na vejo ter stisne ali objame vejo s svojimi prsti ali kremplji, ta živec stopi v akcijo tako, da postane vsa lega noge trdna.
Rentgenska slika v eni minuti
Rentgenski aparat je postal nenadomestljiv pomočnik zdravniku pri ugotavljanju mnogih bolezni. Nove aparature so za razliko od prvih razmeroma majhne in lažje, tako da je mogoče prevažati rentgenski aparat z avtom ali z letalom- Neugodno je le to, da slike snemajo na film, ki ga je nato treba razviti v temnici. To zahteva precej časa, pa tudi temnice ni vedno pri rokah.
Po zaslugi najnovejših aparatov na lahko zdravniki proučujejo rentgenske slike bolnikov že minuto po posnetju. Fotografirajo z običajnim aparatom, vendar na poseben, tako imenovani palaroidni film, ki ga izdelujejo v ploščah, velikih četrt metra v kvadrat. Ta film je mogoče razviti brez tekočine. Razpošiljajo ga v posebnih zavitkih, po snemanju pa ga razvijejo tako, da ga vlečejo med jeklenima valjema, pripravi, ki ni večja od nočne omarice. Razen preprostega in hitrega razvijanja pa ima palaroidni film še eno dobro lastnost. Slike so namreč takoj pozitivne, torej take kot pri običajnem fotografiranju, medtem ko dobijo po dosedanjem načinu rentgenfziranja negativne slike.
Palaroidni film bo omogočil hitro ugotavljanje diagnoze na primer na bojiščih. Temnica ni več potrebna, tudi ne izučeno tehnično osebje, zdravniki bodo ugotavljali zlome in notranje poškodbe takoj
po nesreči. Dosedanji uspešni poskusi v celoti potrjujejo dobre lastnosti novih filmov. Nova metoda .občutno skrajša čas, ki ga mora prebiti pacient v narkozi.
Kasete s palaroidnimi filmi so tolikšne, da jih je mogoče uporabiti v vsakem rentgenskem aparatu. Serijska izdelava se je ze začela.
Odkod naziv „turška kava”?
Ta naziv se je ohranil iz tistih dni, ko so v Srbiji gospodovali Turki. Ti so največ prispevali k čedalje večji uporabi črne kave kot priljubljene pijače. Od tod se je kava širila čez Savo in Donavo proti severu. Na Balkanu še dandanes popijejo največ kave muslimani. K razširitvi kave kot pijače na vso Evropo je znatno prispeval Sulejman aga, turški veleposlanik v Parizu, ki je leta 1669 postregel svojim gostom »s črno kavo, božansko pijačo, ki osvežuje in krepi duh in telo«. Čeprav je pariška Akademija znanosti z vsemi silami nasprotovala »črnemu strupu«, dasi so se vsi pariški zdravniki izrekli proti uporabi kave — širile so se govorice, da je neka francoska dvorjanka rodila »otroka, črnega kot žgana kava, ker je pila turško kavo vsak dan« — je Sulejman aga dosegel tak uspeh, da se je začela kava širiti po vsej Evropi.
Pet profesorjev na enega študenta
V Avstraliji so ustanovili nenavadno univerzo, kjer je profesorjev več kot študentov, in sicer v razmerju 5:1. Ustanovitev take univerze razlagajo s tem, da je to pravzaprav znanstvena ustanova, v kateri ima dve sto profesorjev razen znanstvenega dela tudi predavanja za specializacijo študentov, ki so že končali fakultete. To razmerje med profesorji in študenti bo ostalo zaradi tega, ker hočejo dati specializacijo svojim študentom doma. Doslej so namreč mnogi odhajali po višje strokovno znanje v druge dežele, a so se le redki vrnili.
Kralj — slepar
Ni dolgo tega, kar je vzbudila po svetu precejšnjo senzacijo vest, da je bivši eks-kralj Peter Karadjordjevič izstavil ček na
10.000	dolarjev, za katerega ni imel kritja. Eden njegovih številnih upnikov Aizen je protestiral zoper to sleparijo ter pokre-nil administrativni postopek, ki je trajal leto dni. Po odločitvi sodišča, da ima Aizen pravico zapleniti predmete v Petrovem razkošnem stanovanju v Avenue Georgesu, je ta isto tudi izvršil. Sodni izvrševalci so vzeli s seboj tri krznene plašče, 22 parov čevljev, 28 oblek, kovčke iz krokodilove kože, radijski aparat in podobne predmete — v glavnem stvari njegove žene Aleksandre. Ko so hoteli zapleniti Petrov avto Cadillac, so zvedeli, da ni njegov, temveč da mu ga je posodil princ Ali Kan. Petra in žene v času zaplembe ni bilo doma. Verjetno je »romal«
IffiJESBDEI
PROGRAM
RADIO CELOVEC
Pred nekaj tedni je bila v Falonghi izvo-
Jena na nekem cvetličnem korzu Mary jtazkalla za lepotico elegance. Kot kraljico *epote jo je kronal sam libanonski prezi-I Camille Chamoum. Po izvolitvi je .ta Mary deležna navdušenih ovacij, kar pri enem njenih oboževalcev razvnelo ako neutešljivo ljubosumnost, da jo je ^111. '
Novo šibo je izumil
. Iznajditelj George Jorgenson v ZDA si j® izmislil novo šibo za kaznovanje otrok, fta vrhu je pritrdil posebno lopatico, ta-da starši ne morejo preveč nabiti neposlušnih otrok, pa naj so še tako jezni. ""e srdita mamica preveč zamahne, se šiba ^ sredini prepogne in ni več z rabo. — bo tega bolj vesel, starši ali otroci?
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 -Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri.
Sobota, 10. oktober:
8.45	Godba na pihala.— 10.45 Veder dopol-
dne — 14.30 Želi si kaj! — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 16.15 Film-magacin — 17.40 Philips-revija — 18.00 Pogled v svet — 13.30 J. Spicar:	„Hem;a Krška" (zvočna igra) —-
20.05 Veseloigra ..Zaljubljena pustolovščina"
—	23.00 Plesna glasba.
Nedelja, 11. oktober:
7.15 Sonce čez hribček gre — pesmi v nebo done... — 8.10 Kmečka oddaja — 8.20 Vesela nedelja — 9.45 Spomin na Tolstoja — 10.00 Maša —	11.15 Lepe melodije — 12.45
Kulturno zrcalo tedna — 13.45 Križem kra-žem po Štajerski —14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 17.30 Šport in glasba —18‘.30 Šla-gerji —	20.05 Slušna igra — 23.00 Plesna
glasba.
Ponedeljek, 12. oktober:
10.45	Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Slov. poročila in objave. Teden in mi. Lepi glasovi — lepe pesmi
—	16.00 Zabavni koncert — 20.00 Solistični večer.
Torek, 13. oktober:
14.30 Slov. poročila in objave. Zdravniški vedež. Ozrimo se po svetu — 15.30 Za ženo in družino — 16.00 Pevska ura — 18.30 Za našo vas — 19.15 Velika šansa — 20.15 Opereta.
Sreda, 14. oktober:
10.45	Iz ženskega sveta — 14.30 Slov. poročila in objave. Za ženo in družino — 20.00 Godba na pihala — 20.45 Radijski oder „Pri-ljubljeni glas".
Četrtek, 15. oktober:
10.45 Nasvet v življenjskih vprašanjih — 14.30 Slov. poročila in objave. Pester spored priljubljenih melodij — 18.30 F. Ks. Meško — vzor humanizma in koroške duše — 20.00 Plesna glasba, — 21.15 Iz operete.
Petek, 16. oktober:
10.45 Za dom — 14.30 Slov. poročila in objave. Sodobna vprašanja — 16,30 Vsi otroci poslušajo — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Zgrabi srečo! — 20.00 Štajerska v pesmi in besedi.
(Od Radia Ljubljana tokrat iz nam neznanih vzrokov žal nismo prejeli pravočasno programa, vsled česar ga nam ni mogoče objaviti.)
spet v Španijo k Francu, da bi si izposodil denar, kot to dela zadnje čase kaj pogostokrat.
Petrova žena je na vse to vložila tožbo, češ, da so ti predmeti njena osebna last, ček pa je — pravi njegova žena — podpisal Peter. Predsednik sodišča je razpravo odložil z utemeljitvijo, da mora vso zadevo premisliti. Toda to še ni bilo dovolj. Kar na lepem je Peter pred kratkim pobegnil iz Pariza, pustil v hotelu neporavnan račun, ravno tako pa po Parizu še vse polno drugih dolgov.
Zanimivo bi bilo vedeti, odkod dobiva vendar Peter denar, saj ga zapravlja po vseh pariških barih in kavarnah, da trgovin niti ne omenjamo. V Angliji baje še vedno obstoja nekakšno »jugoslovansko dobrodelno društvo«, ki zbira zanj denar ... In še več: to društvo se sedaj trudi, da bi našlo založnika za njegove spomine, ki pa bodo — seveda če bo količkaj pošteno pisal — gotovo zanimivi. Za to bo imel sedaj še več časa, ko se je ločil od svoje žene Aleksandre, neke grške prince-ze. Ponekod pravijo, da je vzrok ločitve prav njegovo zapravljivo življenje, drugi pa trdijo da je kriva le zapravljivost žene. Vsekakor je z ločitvijo dosegel, če ne več, vsaj to, da časopisje spet o njemu piše.
ANEKDOTA
Na povratku s, križarske vojne je pri-' šel kralj Henrik v neko normansko mesto. Pred mestnimi vrati ga je pozdravil župan z dolgo govoranco. Nenadoma je začel v bližini rigati osel.
»Mir, gospoda,« je dejal kralj. »Le lepo po vrsti.«	_
Naročilnica za knjige
Pošljite mi, prosim, po povzetju naslednjo knjigo (naslednje knjige):
izvodov Simon Gregorčič: Zbrano delo II.
(Poezije III — Nezbrane pesmi)
izvodov Anton Aškerc: Zbrano delo I. —
(Balade in romance)
izvodov Josip Jurčič: Zbrano delo V. — — — —
(Pipa tobaka — Moč in pravica — Županovanje v Globokem dolu — Telečja pečenka)
izvodov Fran Levstik: Zbrano delo I. — —• — ppl (Pesmi. 1854 — Tonine pesmi — Franjine pesmi — Prvi časi)
(Knjigo, ki jo želite, podčrtajte!)
—	—	—	ppl.	467	str.	šil.	22,—
—	—	—	pl.	399	str.	šil.	17.50
—	—	—	pl.	388	str.	šil.	25.—
571 str. šil. 20.50
podpis
Knjige so vezane v platno (pl.), polplatno (ppl.) ali pa so broširane (br.)
Stran 8
Petek, 9. oktober 1953
Štev. 47 (598)
Na veličastni proslavi v Kočevju
(Nadaljevanje s 5. strani) lepem spominu. Ta prisrčna epizoda nas je zelo razveselila. Takih in še polno drugih vtisov smo zvečer dospeli v Kočevje, mesto ob zeleni Rinži.
Mesto Kočevje, ki je skozi stoletja kljubovalo ponemčevanju priseljenih Nemcev in ga ni uklonil niti krvavi okupator, se je za proslavo tako pomembne obletnice dostojno in prazniško pripravilo. Vse mesto je bilo očiščeno, v zastavah in cvetju. Množica okoli 50.000 ljudi je proslavila dan, ko se je pred desetimi leti zbral na zasedanje prvi demokratično izvoljeni Zbor odposlancev vsega slovenskega naroda. Na tem zboru so bili položeni temelji državnosti za vse Slovence. Desetletni napori, delo ter uspehi nove Jugoslavije pričajo, da jugoslovanski narodi uresničujejo to, kar so si začrtali na kočevskem zboru.
V nedeljo dopoldne je bila veličastna manifestacija. Na slavnostni seji je govoril tov. Miha Marinko, nato je podpredsednik Zvezne vlade, tov. Edvard Kardelj, odkril impozanten spomenik padlim borcem, nakar je sledilo slavnostno zborovanje. Ogromna množica je prisluhnila markantnemu dveurnemu govoru pod" predsednika Zvezne vlade, tov. Edvarda Kardelja, ki ga v izvlečku prinašamo na drugem mestu. Množica je nenehno navdušeno ploskala in pritrjevala govorniku.
Na tem veličastnem zborovanju se je mogel vsakdo znova prepričati, kako malenkostna in brez podlage so zlonamerna podtikavanja novi Jugoslaviji sovražnih nergačev, ki bi radi omalovaževali take prireditve s tem, ko govorijo, da tirajo ljudi s policijo in grožnjami na spominske obletnice, da je pritrjevanje govornikom ljudske oblasti prisiljeno in drugega več. Kdor pa je take prireditve doživljal,
mora priznati, da prihajajo množice z navdušenjem, petjem, vriskom in godbo in da je pritrjevanje govornikom spontano iz globoke predanosti in notranjega prepričanja. Drugače tudi biti ne more, ker ni je moči, ki bi mogla neštete množice prisiliti k vidno pristnemu navdušenju, sodelovanju in soživetju ob graditvi novega življenja v Jugoslaviji.
Zanima nas Kočevje, ker večkrat srečamo na Koroškem kakšnega pobeglega nemškega Kočevarja. Štirinajst tisoč Nemcev se je po zmagoviti ljudski revoluciji izselilo iz Kočevja. Vsi ti so, deloma s pomočjo nemških obrambnih društev, izkoriščevali slovenski živelj na vseh področjih. Po zmagi so bile na Kočevskem obupne razmere, povsod je bilo vse uničeno, razvaline in goli zidovi. Ljudska oblast se je lotila obnove. Deset tisoči udeležencev na proslavi so se lahko prepričali, da je kočevski okraj premagal ogromne težave, raste iz razvalin in razdejanj ter se razvija v novo polno in bogato življenje, v močno gospodarsko središče. Kočevsko ljudstvo si z vidnimi uspehi gradi lepo prihodnost.
Dan v Kočevju je prekmalu minul. Popoldan smo se pomešali med množico, srečali marsikaterega znanca, se zabavali med veselimi ljudmi, ki so plesali, prepevali in si privoščili sproščene ure.
Nato pa je bilo treba v avtobus in krenili smo v smeri proti Ljubljani in spet se je očem vsepovsod odpiral nov in lep svet. Drveli smo mimo Retja, kjer se je rodil pisatelj Jurčič in sosednih Velikih Lašč, kjer je bil doma Josip Stritar. Mimo Račiče smo se spomnili na Primoža Trubarja, očeta slovenske tiskane besede, ki so mu v njegovi rojstni vasi postavili lep spomenik.
Delavci nočejo priganjačev reakcije in kominformovcev
Te dni se vršijo v številnih koroških obratih volitve, na katerih delavci in nameščenci volijo svoje zastopnike v obratne svete. V marsikaterem podjetju pri letošnjih volitvah kominformovci, VdU-jevci in UVP-jevci niso niti več uspeli, da bi sploh postavili svoje liste, čeprav so se tu in tam medsebojno povezali, da bi omajali pozicije socialistov.
V največjem koroškem obratu, v pre-
PIVOVARNA
SCHLEPPE
od leta 1607
CELOVEC — PODGORA Klagenfurt — Unterbergen
mogokopu Št. Štefan v Labotski dolini, kjer je zaposlenih okoli 1.200 delavcev, je dobila socialistična lista 1030 glasov in vseh 14 mandatov. Kominformovska lista, ki se je skušala skriti za ime »Lista naprednih delavcev«, in ki jo je omogočila in podprla tudi OVP, je dobila samo 70 glasov in je ostala brez mandata, VdU-jevci pa so oddali prazne glasovnice, ki jih je bilo 20. Pri volitvah v obratni svet nameščencev so samo socialisti postavili listo in dobili, razen dveh neveljavnih, vse glasove ter vseh pet mandatov.
Tudi v mnogih drugih podjetjih so glasovali delavci v pretežni večini za socialistične kandidate.
ADRIA GETRANKE
K. In K. BAKAIUČ Žrelec — Ebental
Prvovrstne žgane pijače s sinjega Jadrana
Odpošiljatelj 	 (Ime)	Drucksache Znamka
(Točen naslov)	30 gr Biicherzettel
„N A Š A KNJIGA" v Celovcu Gasometergasse 10	,,\asa knjiga”
Vam nudi po izredno nizkih cenah dela vseh slovenskih klasikov	CELOVEC - KLAGENFURT Gasometergasse 10
Slovenci v Italiji zahtevajo posredovanje OZN
Predstavniki goriških in beneških Slovencev so konec minulega tedna s spomenico zahtevali naj Organizacija združenih narodov posreduje pri italijanski vladi, da bi na podlagi italijanske ustave in obveznosti, ki jih je prevzela z mirovno pogodbo, izdala posebne manjšinske zakone, ki bi ščitili pravice Slovencev v Italiji. Spomenico sta podpisala oba predstavnika Slovencev v goriškem pokrajinskem svetu, župani treh slovenskih občin in občinski svetovalci, izvoljeni na listah Demokratične fronte Slovencev in Slovenske demokratske zveze ter predstavniki iz Beneške Slovenije.
V spomenici je podrobno opisan brezpravni položaj Slove'ncev v Italiji na političnem, kulturnem in gospodarskem področju. Italija kljub jasnim določbam ustave ni izdala še nobenega zakona, ki bi ščitil slovensko nacionalno maj-šino. Po italijanski ustavi bi morala imeti Furlanija in Julijska krajina deželno avtonomijo s posebnim statutom. Dočim so uzakonili za Sicilijo, Sardinijo, Južno Tirolsko in Val D’Aosto avtonomijo, so jo za Furlanijo in Julijsko krajino odgodili za nedoločen čas. Francozi, ki jih je v Italiji približno toliko kot Slovencev, imajo svoje predstavnike v parlamentu, prav tako Nemci na Južnem Tirolskem, ker so jim to zagotovili s posebnim statutom. Prav zaradi te krivice so šli Slovenci na volitve s praznimi listki.
Glede uporabe slovenščine je v spomenici navedeno, da predstavnikom Slovencev v pokrajinskem svetu in mestnim občinskim svetovalcem v Gorici ni dovoljeno, da bi na sejah govorili v svojem jeziku. Tudi v uradih in javnih ustanovah morajo Slovenci govoriti le italijansko, ker jih sicer uradniki zavrnejo. Nič bolje ni na sodnijah. Kazenski zakon določa celo • visoke denarne kazni za tiste, ki nočejo uporabljati italijanskega jezika. Italijanska vlada namenoma krši te pravice slovenske narodne manjšine, čeprav ve, da italijanska manjšina v Jugoslaviji uživa iste pravice, kakor drugi jugoslovanski državljani in da predstavniki italijanske manjšine v Jugoslaviji lahko govorijo v svojem jeziku v vseh uradih in tudi v obeh skupščinah.
V spomenici je opisana tudi protislovenska šolska politika italijanske vlade. Na Goriškem, kjer živi pod Italijo okrog 20.000 Slovencev, so po letu 1947 odpustili nekatere slovenske učitelje, čeprav so bili italijanski državljani. Pravtako so odpustili slovenskega višjega šolskega nadzornika ter podredili vse slovenske ljudske in srednje šole italijanskemu nadzorstvu, vsled česar propadajo, nekatere pa so celo ukinili. V Beneški Sloveniji in v videmski pokrajini pa je okrog 50.00 Slovencev, ki že od leta 1866 zaman čakajo, da jim itali-
janska vlada odpre slovenske šole. V spomenici je poudarjena zahteva, da se slovenske ljudske • in srednje šole uzakonijo tako, da bi imeli Slovenci svojo posebno šolsko avtonomijo, s katero bi morale .biti pravice glede šolstva točno označene in zajamčene.
Italijanska vlada še vedno ni razveljavila fašističnega zakona, s katerim so nasilno poitalijančili slovenska imena. Slovenci v Italiji nimajo niti pravice dajati svojim otrokom slovanska krstna imena, ker zahteva obstoječi zakon samo italijanska.
Vse te pravice in še obširnejše so bile, preden je prišlo to ozemlje pod Italijo, prebivalstvu italijanske in slovenske narodnosti v enaki meri zagotovljene s posebnim zakonom iz leta 1867. Dejansko bi morali ostati Slovencem neokrnjene tudi pod Italijo, praksa, predvsem fašistična, pa tudi še današnja, pa je pokazala drugače.	i
O gospodarskem položaju je v spomenici rečeno, da so imeli Slovenci v Gorici do nastopa fašizma celo vrsto gospodarskih ustanov in organizacij, ki pa jih je fašistična vlada vse uničila. Sedanja vlada pa ni podvzela ničesar, da bi popravila te krivice, pač pa še danes ovira slovenskim podjetjem v goriški pokrajini vsako delovanje. Niti trgovskega doma v Gorici še niso vrnili slovenskim kulturnim in gospodarskim organizacijam. Slovencem rudi ne dajo na razpolago nobenih drugih lokalov ali gospodarskih prostorov, kar onemogoča kulturno in gospodarsko udejstvovanje Slovencev v Gorici. Razen tega pa še z raznarodovalnim namenom nasilno naseljujejo italijanski živelj na slovenskem etničnem ozemlju.
Na koncu spomenica poziva OZN, naj pri italijanski vladi doseže posebno manjšinsko zakonodajo, ki naj s posebnimi deželnimi zakoni zajamči:
1.	Določeno število zastopnikov Slovencev v poslanski zbornici in v senatu ter deželnem parlamentu.
2.	Enakopravnost slovenskega jezika v vseh javnih uradih v onih krajih, kjer prebivajo Slovenci.
3.	Obstoj in nemoten razvoj slovenskega osnovnega in srednjega šolstva.
4.	Nemoten razvoj slovenskih kulturnih, gospodarskih in političnih organizacij.
5.	Kaznovanje onih oseb, ki bi se pregrešile proti določilom manjšinske zakonodaje.
»Zahtevamo tudi«, zaključuje spomenica, »da se čimprej popravijo vse krivice, katere je fašistični režim povzročil Slovencem v Italiji in da se uvede proti Slovencem nov kurz strpnosti in razumevanja, ne pa raznarodovanja«.
Nekaj malega o Japonski
Skoraj vsa Japonska, razen ravnine okrog Tokia, je gorata. Čarobno lepoto gora še povečujejo svetlozelene terase kmetij, ki čepijo na njihovih najbolj strmih pobočjih. Blesk in življenje v modernih mestih sta v popolnem nasprotju z najbolj čistim srednjeveškim načinom j življenja na deželi. Na deželi in v mestih je polno mnogonadstropnih budističnih templjev in kapelic, ki so prizorišča zanimivega življenja vsakega Japonca. Krasna arhitektura in očarljivo nežni dotiki narave se mešajo z izvirno orientalsko lepoto.
Po eno- ali dvodnevnem bivanju v mestu se ti ne zdi nič čudnega, če sezuješ čevlje in greš v nogavicah v japonsko restavracijo. Pod nogami imaš prijetno hladno rogoznico, spleteno iz slame tarami. Lep je pogled na japonski obed,' sestavljen iz živo barvanih jedil. To je lahko »tempura«, obed iz dobro praženih rakov, ali pa »sukiyaki«, ki ga skuhajo pred tvojimi očmi v kotliču, pod katerim gori lesno oglje. V rezine razrezana surova riba je slaščica, če jo pomočiš v sojino omako z najbolj močnim hrenom, ki ga je mogoče najti na svetu.
Aromatičnega in okusnega čaja, ki je resnično zrasel na Japonskem, Japonci nikdar ne mešajo s sladkorjem, kot je navada pri nas. Japonska je eden največjih pridelovalcev odličnega čaja na svetu.
Rokoborba »sumo« je za japonsko ljudstvo isto, kar so drugod po svetu nogomet, baseball ali kriket. Japonski rokoborci so večji in mnogo bolj plečati kot povprečni Japonec. Tehtajo celo 135 do 180 kilogramov, kar ni nič čudnega, saj jih hranijo z zelo tečno hrano, da bi mog-] li izpolniti nalogo — vreči nasprotnika J na rogoznico ali pa iz ringa.
Pred mnogimi stoletji so Japonci p° smrti vsakega vladarja izbrali novo prestolnico. Čeprav ta običaj ni več v navadi že od 7. stoletja dalje, so vendarle tudi še potem menjali nekaj prestolnic. Dandanes sta na Japonskem dve krasni prejšnji prestolnici Kyoto in Nara. V teh dveh mestih lahko vidite najvišjo stopnjo popolnosti v razvoju japonske umetnosti in arhitekture v vsej nežni lepoti.
Glavne vere na Japonskem so budizem, šinto in konfucijanska. Krasni budistični mnogonadstropni templji so razkošno opremljeni in razen 3765 m visokega ugaslega ognjenika, svete gore Fujiyama, najbolj značilni za skoraj vsako japonsko sliko. Šinto je izvirna japonska veroizpoved. To je predvsem čaščenje prednikov-Po njej izhaja vse dobro in zlo iz življenja prednikov, ki jih častijo ne-le v preprostih templjih, temveč tudi v domačih svetiščih.
Pred vojno je bila površina Japonske
(brez Mandžurije) 676.000 km2, zdaj pa je 381.000 km2.
Tokio je bil pred vojno s svojimi
6,457.000	prebivalci tretje mesto na svetu, leta 1945 jih je imel samo še 2,657.000. Mesto je prepreženo z mnogimi kanali m ima najstarejšo univerzo na Japonskem, ustanovljeno leta 1877.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Fran<-Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10- Telefon 16-24. vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tisk«-Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na našlo Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.