STAROST – IZZIVI HISTORICNEGA RAZISKOVANJA STAROST – IZZIVI HISTORICNEGA RAZISKOVANJA STAROST – IZZIVI HISTORICNEGA RAZISKOVANJA UREDILA MOJCA ŠORN Ljubljana 2017 ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik ZBIRKA dr. Aleš Gabric VPOGLEDI 18 ISSN 2350-5656 Mojca Šorn (ur.) STAROST – IZZIVI HISTORICNEGA RAZISKOVANJA Recenzenta Jezikovni pregled Oblikovanje Založnik Tisk dr. Darja Mihelic dr. Jure Gašparic Polona Kekec Barbara Bogataj Kokalj Inštitut za novejšo zgodovino Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.346.32-053.9(497.4)(091)(082) STAROST - izzivi historicnega raziskovanja / uredila Mojca Šorn. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017. - (Zbirka Vpogledi ; 18, ISSN 2350-5656) ISBN 978-961-6386-83-8 1. Šorn, Mojca 292673792 © 2017, Inštitut za novejšo zgodovino Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov, bodisi s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shranitvijo in objavo v elektronski obliki. VSEBINA Mojca Šorn, Uvodne misli ........................................................................................................ 5 Percepcije starosti ................................................................................................................. 9 Dragica Cec, Podobe starosti v zacetku 19. stoletja ............................................................ 11 Mojca Ramšak, Starost in staranje v pohorski pravljicni prozi ........................................... 35 Katja Mihurko Poniž: »Rajši ‘stara devica’, nego nesrecna ženica«: podobe starejših žensk v delih slovenskih pisateljev in pisateljic iz obdobij realizma in moderne ............45 Pokojninski sistem .............................................................................................................. 61 Alenka Kacicnik Gabric, Preživitkarske pogodbe kot garancija za starost ........................63 Meta Remec, Zacetki pokojninskega zavarovanja kmetov: od preužitka do zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ........................................................................... 77 Marija Pocivavšek, V (varno) starost brez penzije. Oris trgovsko-podjetniške družine Strupi ........................................................................................................................105 Dunja Dobaja, Društvo državnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani. Civilni državni upokojenci in pokojninska politika..............................................................123 Bojan Balkovec, Delavec in delavka se starata .................................................................143 Skrb za starejše .................................................................................................................161 Andrej Pancur, Družinske in bivanjske razmere starejših na Dolenjskem 1869: analiza popisov prebivalstva ................................................................................................163 Andrej Studen, Stari, onemogli, neozdravljivo bolni. Paberki iz zgodovine hiralnice Vojnik (1892–1959) .............................................................................................................193 Marta Rendla, Razvoj domov za stare ljudi v casu socializma v Sloveniji .......................213 Jana Mali, Medgeneracijska dimenzija dolgotrajne oskrbe ..............................................233 Aktivnosti starejših............................................................................................................251 Mojca Šorn, Odnos med zaposlenimi v Dekorativni in Pletenini ter njihovimi upokojenkami in upokojenci ................................................................................................253 Željko Oset, Starostno upokojevanje univerzitetnih profesorjev: od ustanovitve Univerze v Ljubljani do Zujfa ................................................................................................267 Dušana Findeisen, Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje – oranje in utrjevanje poti k družbeno zaznani in prepoznani dejavni starosti ..................279 Viri in literatura .....................................................................................................................295 Imensko kazalo .....................................................................................................................321 O avtorjih ...............................................................................................................................329 Uvodne misli V zadnjem desetletju je staranje prebivalstva ena od pomembnejših tem, ki jim pozornost pri proucevanju posvecajo tako Združeni narodi kot tudi Evropska unija. Nenehno zniževanje rodnosti in podaljševanje življenjske dobe v zadnjih nekaj desetletjih sta v razvitih državah mocno spremenili starostno sestavo družbe.1 V Sloveniji se je delež prebivalstva, starejšega od 65 let, v zadnjem stoletju in pol povecal skoraj za trikrat,2 ce pa podrobneje pogledamo zadnjih 35 let, vidimo, da je delež otrok od leta 1981 do leta 2004 padel s 23 % na 14 %, delež prebivalstva, sposobnega za delo (15–64 let), se je povecal za 3,5 odstotne tocke (s 66 % na 69,5 %), delež starejših oseb (65+) pa se je povecal za 5 odstotnih tock (z 10 % na vec kot 15 % v letu 2004). Glede na eno izmed variant projekcije prebivalstva EUROPOP2008 se bo v Sloveniji delež oseb, starejših od 65 let, do leta 2060 povecal za dobrih 16 odstotnih tock (na 33,4 %), delež oseb, starejših od 80 let, med skupnim prebivalstvom pa naj bi se povecal s 3,5 % na 14,1 % (z 71.200 na 249.500 oseb).3 Vse vecji delež starejšega prebivalstva razvitih držav in projekcije, ki kažejo, da bo trend deleža starostnikov v družbi samo še narašcal, so sprožili in sprožajo številne spremembe, hkrati pa so tudi vzrok za nove izzive, za katere se išcejo cim ustreznejše rešitve. Tovrsten demografski razvoj nakazuje nezanemarljiv družbeni problem in terja korenite družbene spremembe tako na podrocju socialnega varstva kot tudi na podrocju stanovanjske in zaposlovalne politike. Pri tem pa ne kaže spregledati dejstva, da proces staranja prebivalstva mocno vpliva tudi na medgeneracijske odnose. Cedalje vec je tistih, ki menijo, da je odgovore in rešitve potrebno poiskati skupaj. Prizadevanja in iskanja morajo ob nenehnem medsebojnem sodelovanju temeljiti na dialogu vseh generacij. 1 O tem mdr. vec Uhlenberg, Population Aging and Social Policy, str. 450. 2 Malacic, Socialnoekonomske posledice, str. 794. 3 Križman, Uvodna beseda, str. 4. Ceprav je staranje prebivalstva »po svoji naravi enostaven proces, ki ga dolocajo rodnost, smrtnost in migracije«, so posledice staranja prebivalstva »številne in se kažejo v vseh porah družbe«.4 Predvideno povecanje deleža starejšega prebivalstva pa poleg nacrtovanja za prihodnost nujno potrebuje tudi pogled v preteklost. S pomocjo zgodovinskega ozavešcanja, »historicno kontekstualizacijo podob, imaginarijev in nacinov regulacije staranja in starostnikov«,5 bomo lažje razumeli ne le današnji cas, temvec tudi procese in tveganja, ki nam jih prinaša prihodnost. Milena Tanaskovic-Lamut v publikaciji Znacilnosti družbenega varstva starejših ljudi ter osnove socialne gerontologije iz leta 1986 zapiše, »da so prva razmišljanja o starosti […] stara toliko, kot razmišljanja o cloveku«.6 Nadalje pa se sprašuje, kaj torej prispeva k dejstvu, da so posamezne vede relativno pozno izpostavile in zacele obravnavati vprašanja o starosti. Medicina je v ospredje najprej postavila pediatrijo, kasneje se je posvetila geriatriji, v sociologiji je sociologijo starosti prehitel razvoj sociologije mladine …7 Podobno je bilo tudi v slovenskem zgodovinopisju. Najprej smo nacrtno odstirali zgodovino otroštva (na zborovanju Zveze zgodovinskih društev Slovenije oktobra 2012), na simpoziju, ki je na pobudo kolega dr. Žarka Lazarevica potekal novembra 2016 na Inštitutu za novejšo zgodovino, pa smo si kot izziv za (historicno) raziskovanje postavili še starost in starostnike. Ker smo ugotovili, da je raziskovalna tematika starosti, staranja in starejših oseb prepletena s številnimi družbenimi pojavi, smo se odlocili napisati mono- grafijo Starost – izzivi historicnega raziskovanja, v kateri prikažemo, da izbrana raziskovalna tematika vkljucuje in združuje številne vidike, od demografskih do razlicnih ekonomskih ter socialnih: rodnost, umrljivost, migracije, socialnovarstvene, zdravstvene in izobraževalne politike ter njihovo institucionalizacijo, delo kot ekonomsko aktivnost, prioritete vlaganja v cloveški kapital, družbeno in medgeneracijsko solidarnost, socialno mreženje idr. Ker so vsi našteti vidiki vpeti v družbene koncepte in prežeti s percepcijami starosti ter z identitetami (samo) refleksije in tudi stereotipov starostnikov v historicni perspektivi, monografija odstira širok spekter kulturne zgodovine starosti v vsej njeni dinamiki in slojevitosti. Vsebina petnajstih znanstvenih razprav, umešcenih v štiri poglavja: Percepcije starosti, Pokojninski sitem, Skrb za starejše ter Aktivnosti starejših, sporoca, da raziskovalci na pojma staranje in starost, ki odslikavata tako družbeno dinamiko 4 Malacic, Socialnoekonomske posledice, str. 798. 5 Lazarevic, Uvodni nagovor. 6 Tanaskovic-Lamut, Znacilnosti družbenega varstva starejših ljudi, str. 29. 7 Prav tam, str. 35. in civilizacijski nivo kot tudi vrednostne postulate skupnosti in/ali posameznikov, naletimo prakticno na vsakem raziskovalnem podrocju preteklosti.8 Monografija Starost – izzivi historicnega raziskovanja, ki tematizira starost tako v individualnem kot tudi javnem (družbenopoliticnem) diskurzu, poleg zgodovinsko-kulturne odstira tudi medcloveško, medgeneracijsko ter eksistencialno razsežnost. Bralcu pokaže široko paleto motivov starosti, ki jih srecamo pri raziskovanju preteklosti, zato bo v prihodnosti eno od izhodišc za celovitejšo sintetizacijo staranja in starostnikov v historicni perspektivi. Mojca Šorn Lazarevic, Uvodni nagovor. 8Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja PERCEPCIJE STAROSTI 10Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Dragica Cec PODOBE STAROSTI V ZACETKU 19. STOLETJA* »Podpisani se je poklica poštnega mojstra redovito priucil pri tukajšnjem cehu poštnih mojstrov leta 1771 in se v cesarsko kraljevih deželah 20 let pošteno preživljal, leta 1779 je služil državi v vojni […] Zaradi velikih delovnih naporov je svoje moci izcrpal in se že nekaj let preživlja zelo slabo in z veliko muko. Sedaj pa mu ne samo visoka starost ampak tudi pešanje vida in poleg tega še bolna noga popolnoma onemogocajo, da bi se preživljal. Podpisani z globokim spoštovanjem pricakuje in upa, da bo castitljiva komisija ustregla njegovi prošnji za oskrbo revnih, da ne bo prisiljen iskati podpore od vrat do vrat in na ulici. Valentin Macehet.«9 Prošnja Valentina Maceheta, rojenega v ruralni okolici Ljubljane, je v marsicem posebna. Ne predstavlja tipicne prejemnice pomoci v okviru obstojecih fondov za podporo revnim/ostarelim, a vendarle razkriva cel spekter odnosa do ostarelih v zacetku 19. stoletja. V clanku bodo predstavljene osnovne znacilnosti percepcije starosti na podlagi analize gradiva ubožnega inštituta med letoma * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0272 Sredozemlje in Slovenija, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 126, 19. 11. 1825. 178510 in 1857. Omenjeno gradivo se bo preucevalo na podlagi treh usmeritev in hipotez. Prva izhodišcna domneva je, da je dokumentacija ubožnega inštituta v preucevanju starosti posebej informativna, saj precej natancno opisuje usode ljudi že ob vstopu vanj; kaže torej, kdaj in kako so ljudje dojemali pojemanje fizicnih moci in zmanjševanje samostojnosti oziroma sposobnosti lastnega preživetja. V dolocenih primerih omogoca tudi spremljanje njihovega nacina življenja, ki je posledica bioloških pa družbenih, kulturnih in ekonomskih okolišcin. Ker je analiza celotnega spektra idej za predstavljeni format preobsežna, se bo clanek omejil na dva vidika: imaginarije starosti ter znacilnosti neformalnih oblik oskrbe v starosti – torej medgeneracijske solidarnosti. Cetudi gre za analizo odnosa do starosti v urbanih okoljih, so usode prosilcev do dolocene mere povezane tudi z življenjem na podeželju. Ker je delovanje ubožnega inštituta v Ljubljani za prvo polovico 19. stoletja dobro ohranjeno, bo analiza podob starosti opravljena na podlagi gradiva najvecjega ubožnega zavoda na Kranjskem, namenjenega oskrbi revnih ob njegovi reorganizaciji leta 1820, ko je v kratkem casu oskrbo dobilo najvec oskrbovancev. Analizirani bodo kvalitativni in kvantitativni podatki. Kvantitativne analize bodo opravljene na podlagi evidence 267 podpirancev v letu 1819, ki so bili v okviru inštituta podpirani v povprecju tri leta, kvalitativne pa predvsem na podlagi 145 prošenj revežev, ki so jih v letu 1820 obravnavali za sprejem v ubožni inštitut. S sredstvi ubožnega inštituta so podpirali zlasti ženske. Moški so predstavljali le 23,5 odstotka podpirancev. Izražanje solidarnosti moškim je bilo precej bolj zadržano kot izražanje solidarnosti do žensk, ceprav so bila mnenja o tem, kdo živi v vecji ali hujši revšcini, zlasti v starosti precej razlicna. Tudi prošnja Valentina Maceheta je naletela na razlicne odzive. Prošnjo, ki je na tako uraden nacin zapisana redko, sta prav tako izjemoma kot verodostojno potrdila dva ugledna mešcana. A vseeno je bil položaj prosilca med uradniki ubožnega inštituta naletel na precej razlicne odzive. Ubožni oce in župnik bi prosilcu sicer namenila premijo, a eno nižjih, medtem ko je eden najuglednejših clanov komisije ubožnega inštituta Ivan Dežman menil, da je revšcina pri moških »bolj mukotrpna« kot pri ženskah in da si zato »starec« zasluži visoko podporo.11 V obravnavanju tega primera, pa tudi v celotnem delovanju inštituta se kaže solidarnost znotraj dolocene družbene ali poklicne skupine. Zaznati je dolžnost obstojecih zavodov, da podpirajo tudi tiste, ki so zaradi omejenih financnih zmožnosti dolocenih 10 SI_ZAL_LJU/0336, š. 1, okrožnice, ki so zahtevale ustanovitev ubožnega inštituta, so prihajale že leta 1784, in sicer: 18. 9. 1784, 3. 12. 1784. Sledil jim je za jožefinski cas pricakovano intenzivni val okrožnic, s katerimi so normirali delovanje inštituta, uradne evidence, ki so jih morali voditi in predložiti višjim organom, ter druga navodila, in sicer: 10. 6. 1785, 26. 4 in 10. 5. 1786, 25. 8. in 6. 9. 1787, 24. 5. in 30. 6. 1788, 19. 1. 1789. 11 SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 126, 19. 11. 1825. oblik stanovske podpore izpadli iz tega nacina podpore. Stanovska solidarnost je namrec v tem casu še pogosta, kar kaže tudi prošnja poštnega vajenca, s katero se zacenja prispevek. Macehet se je namrec nadejal, da bo slejkoprej dobil višjo podporo, ki so jo ljubljanske mestne oblasti prek posredniškega urada, prav tega ubožnega inštituta, dodeljevale mešcanom.12 Takšno prošnjo je na komisijo naslovil kljub dejstvu, da mu je prenocišce brezplacno nudil mojster. Ker je gradivo o delovanju ubožnega inštituta v Ljubljani za prvo polovico 19. stoletja dobro ohranjeno, bo analiza podob starosti opravljena na podlagi delovanja tega najvecjega zavoda na Kranjskem, namenjenega oskrbi revnih v Ljubljani in njenih predmestjih. Ubožni inštituti so bili kot del jožefinskih reform vpeljani v 80. letih 18. stoletja in so kljub odporu dolocenih politicnih oziroma družbenih skupin z nujnimi prilagoditvami ostali eden od nacinov reševanja socialnih vprašanj do konca avstro-ogrske monarhije. Ubožni inštituti so bili zavod, ki je regulirano in nadzorovano zbiral denar za reševanje socialnih vprašanj in normiral pravila in nacine razdeljevanja zbranih sredstev med upravicence. S podporami iz sredstev ubožnega inštituta, ki jih dajejo revežem, je v Ljubljani institucionalna oskrba revnih prvic dosegla obseg, ki ni bil vec omejen zgolj na peticno število revežev, ki ni predstavljalo niti odstotka mestne populacije. V oskrbo v okviru ubožnih inštitutov je bilo leta 1786 vkljuceno približno štiri odstotke mestne populacije. Še vedno malo, saj je med najbolj revni del mestnega prebivalstva Lipic leta 1831 uvrstil kar 51 % mestnih prebivalcev, kljub temu da je v to skupino zajel samo dekle in hlapce, dninarje in mestne reveže.13 V obseg ljudi na robu eksistence namrec sploh ni zajel nekaterih malih obrtnikov, ki so tudi sodili med ranljive družbene skupine, ki so bile izpostavljene tveganju, da zlasti v starosti ali zaradi nesrece padejo pod prag revšcine. Obstoj takšnih tveganj dokazuje tudi struktura podpirancev ljubljanskega ubožnega inštituta. Vsekakor je bilo sistemske oskrbe deležno veliko manj podpirancev, kot je bilo ljudi, ki so živeli na pragu revšcine ali pod njo, a kljub temu veliko vec kot kadarkoli prej v zgodovini mesta. Mestne oblasti so, zavedajoc se problema vzdržnosti sistema oskrbe revnih, poskušale nadzorovati sistem zbiranja in razdeljevanja podpor revežem, saj je njihova oskrba temeljila na prostovoljnih donacijah posameznikov, ki so jih bodisi razdelili med reveže ali pa vložili kot glavnico, iz katere so nato reševanju 12 V Celju je dokazano, da so sredstva razpušcenih cehov namenili za delovanje špitala. Na Ptuju pa so se po reorganizaciji ubožne oskrbe cehi celo s pogodbami zavezali, da bodo podpirali delovanje špitala »za pomocnike, vajence in služincad«. – Žižek, Skrivno, str. 427–430. Dolocanje pomoci je bilo ocitno odvisno od višine ustanovnega kapitala in posledicno višine obresti tega kapitala. Prim. tudi Vrhovec, Mešcanski špital. 13 Gre za deleže, ki jih je Lipic pripisal posameznim družbenim skupinam, ki so po diskurzu politicne teorije 18. in prve polovice 19. stoletja živele zgolj od dohodka, ki so ga ustvarili z delom (torej posli, služkinje, dninarji in mestni reveži), prim. Lipic, Topografija, str. 166–168. socialnih vprašanj namenjali obresti. Oskrba revnih je bila namrec dojeta najprej kot dolžnost posameznika. Oblasti so zgolj obcasno in v primerih krize zavoda namenile pomoc iz drugih javnih sredstev. Zavedale so se senzibilnosti družbe do dolocenih tipov revežev, ki niso bili nujno tisti, ki so skladno s strogimi normami beraških/domicilnih zakonov (1754) sodili v okvir preskrbe. Tipi oskrbe revnih, ki jih je definiral ubožni zakon iz leta 1883 in jih je posebej jasno predstavil Žarko Lazarevic, so bili precej podobni mehanizmom oskrbe v prvi polovici 19. stoletja: 1. oskrba v ubožnici, 2. denarna ali materialna podpora v obliki življenjskih potrebšcin, 3. zasebna (privatna) oskrba – izrocitev reveža v zasebno oskrbo (na stroške obcine),14 4. t. i. »naturalna oskrba« oziroma oskrba reveža od hiše do hiše. Pri dobrotnikih so morali reveži opravljati vsa dela, ki so jih bili zmožni opraviti.15 Štiri leta po veliki krizi, ki jo je doživel ubožni inštitut zaradi težav s financiranjem leta 1815, je struktura podpirancev leta 1819 kazala naslednje znacilnosti (gl. tabelo 1 in 2): vec kot šestdeset odstotkov vseh podpirancev je bilo ob vstopu v sistem starejših od 60 let, kar je že predstavljalo tisto kronološko starost, ki so jo tudi v pravnih okvirih dojemali kot mejo splošne fizicne in pogosto tudi delovne nezmožnosti.16 Ce temu deležu dodamo še podpirance, starejše od petdesetih let, se njihov delež glede na preostale starostne skupine odraslih opazno poveca, saj so podpiranci iz tega starostnega obdobja leta 1819 predstavljali skoraj 84 % podpirancev, povprecno pa so bili v okviru podpore tri leta. Analize delovanja zavoda nato kažejo, da se je v naslednjih desetletjih obdobje prejemanja podpore bistveno podaljšalo. Med novimi prosilci za sprejem v sistem oskrbe (1820) je bil ta delež nekoliko manjši: skoraj 75 odstotkov jih je bilo starejših od 50 let, ceprav je bilo dalec najvec podpirancev v okvir oskrbe sprejetih po starosti 60 let. V skupini prosilcev, starih nad petdeset let, je bilo precej delovnih invalidov, tako moških kot žensk. Tudi prošnje za sprejem v okvir ubožne oskrbe leta 1820 kažejo podobne znacilnosti, le da je starost ob oddaji prošnje oziroma vstopu malce nižja. 14 Stroške je v prvi polovici 19. stoletja prevzemal ubožni inštitut, dolžnost se na obcino prenese z upravnimi reformami. 15 Lazarevic, Ubožna oskrba, str. 38. Osnovne znacilnosti delovanja ubožnega inštituta po reorganizaciji in ne ustanovitvi je predstavila Anžic, Skrb za uboge in Anžic, Ubožni. 16 Gl. primer vojaških konskripcij iz 18. stoletja, pri katerih je bila meja postavljena na starost šestdesetih let. Tabela 1: Delež podpirancev po starostnih skupinah leta 1819 Starostna skupina Vdove Vdovci Porocene Poroceni Samske Samski Skupaj 50–54 101219124 55–60 123 0 3101 29 61–70 37 8 2 1326 86 71–80 18 4 3 1022 57 81–104 115048 28 Skupaj 88 21 10 30 72 2 224 Delež 39,29 % 10,29 % 4,90 % 14,71 % 35,29 % 0,98 % 83,90 % Tabela 2: Delež podpirancev po statusu leta 1819 Starostna skupina Vdovci Poroceni Samski 50–54 39,13 % 26,09 % 26,09 % 55–60 31,82 % 13,64 % 45,45 % 61–70 41,98 % 18,52 % 35,80 % 71–80 38,60 % 22,81 % 38,60 % 81–89 60,71 % 14,29 % 25,00 % Skupaj 43,63 % 20,10 % 36,27 % METODOLOŠKA IZHODIŠCA Ker je bilo vec kot dve tretjini oskrbovancev ali bolje oskrbovank ubožnega inštituta v Ljubljani, starejših od 50 let,17 zacasno ali trajno delovno nezmožnih, so bili oskrbovanci inštituta nelocljivo povezani s podobami starajocih se ljudi, pogosto bolnih in predvsem ljudi s pojemajocimi fizicnimi mocmi. Uradniki in mešcani so se torej soocali s podobno »sivo« podobo staranja, kot so jo vzpostavile enciklopedije 18. stoletja.18 To okolišcino potrjujejo prošnje za sprejem v sistem ubožne oskrbe po njegovi reorganizaciji in najvecjem pove- canju števila oskrbovancev leta 1820. Ce je bilo mogoce za dolocena ruralna okolja z razlicnimi tipi prenosa premoženja ugotavljati, da je meja 50 let pomenila zacetek postopnega umikanja s položaja gospodarja,19 je v tem vzorcu podpirancev mestnega ubožnega inštituta, ki predvsem zajame revne, ki niso imeli akumuliranega kapitala ali so imeli tega malo, mejo zacetka staranja dolo 17 Enciklopedije 18. stoletja so mejo vrhunca življenja postavile na starost 45 let, kar je bila povsem drugacna meja, kot so jo postavile vojaške konskripcije, ki jih je zanimalo moško prebivalstvo vse do šestdesetega leta življenja. 18 Borscheid, Geschichte, str. 134. 19 Ehmer, The life stairs, str. 63–65. cila ravno zmanjšana delovna zmožnost. Ocitno so se okoli petdesetega leta pri delu prebivalstva in pogosteje pri pripadnikih dolocenih družbenih skupin, posebej revnih, zacele kazati dolocene fizicne spremembe in posledicno delovna nezmožnost, povezanaz biološkim staranjem telesa.20 Enako prisotno kot zavest o neizbežni biološki uri je bilo v casu, v katerem je živel Valentin Macehet, prepricanje o soodvisnosti nacina življenja oziroma pripadnosti doloceni družbeni skupini in staranjem ter pojavnostjo in seveda potekom dolocenih bolezni.21 To do dolocene mere kaže tudi vzorec podpiranih, saj je bil delež tistih, ki niso bili nikoli poroceni, najnižji ravno v skupini najstarejših podpirancev. A kot v posmeh splošnim vzorcem je bila najstarejša podpiranka v analiziranem vzorcu v nasprotju z vsemi stereotipi staranja prav samska »starka«, nekdanja dekla, za katero je še pri 103 letih, kljub temu da je bila nepokretna, skrbela neka ugledna mešcanka, ki je bila oznacena kot »gospa« Vogel (Vogau).22 Povezovanje posameznika z znacilnostmi dolocene starostne skupine je bilo torej povezano s fizicnimi lastnostmi posameznika, z njegovo zunanjo podobo in znacilnostmi njegovega telesa. Ker je bila vecina oskrbovancev ubožnega inštituta, starejših od 50 let, zacasno ali trajno delovno nezmožnih, so bili oskrbovanci inštituta nelocljivo povezani s podobami starajocih se ljudi. Revšcina in starost sta bila že stoletja pogosto sinonima.23 Uvodoma predstavljena prošnja pricakovano sledi tipskim podobam in pricakovanim življenjskim stilom starostnikov. Valentin Macehet se v svoji prošnji tako dotakne tipicnih z revšcino povezanih motivov, ki se raztezajo od nemoralnosti javnega beracenja do zahteve družbe po aktivnem delu v obsegu, ki ga posamezniku omogocajo ali dopušcajo fizicne in druge okolišcine. Koncajo se z željo, da bi ga sprejeli v neko obliko ubožne oskrbe. Z vsemi nujnimi metodološkimi zadržki, ki jih prinašajo tovrstni viri, že njegova prošnja opozarja na izjemno kompleksnost izkušenj staranja in razlicnih faz v starosti, ki se jim je Valentin kot moralno zgleden posameznik prilagajal skladno z družbenimi pricakovanji. Prošnje oziroma informacije, ki jih prosilci za podporo posredujejo uradnikom ubožnega inštituta, so zavite v diskurz stiske, za katerega je sicer znacilno, da so polne pragmatizma in da pretiravajo.24 Prošnje naslavljajo na tocno doloce 20 Dolocene raziskave so izracunale, da je upokojevanje v zacetku 19. stoletja v Gornji Avstriji doseglo vrhunce med letoma 50 in 65, okoli leta 1890 pa na Moravskem in Ceškem v povprecju pri 52 in na Gornjem Bavarskem med 45 in 50 leti. – Ehmer, The life stairs, str. 63. 21 To se zelo lepo kaže pri F. V. Lipicu, natancneje pa je interpretacije o soodvisnosti nacina življenja in trajanja življenja na podlagi strokovne literature in zgodovinskih pregledov analizirala Remec, Podrgni. 22 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 64. 23 Klasicni »trojcek« najbolj revnih prebivalcev v družbi so sicer poleg ostarelih sestavljali še otroci ter vdove ali družine z veliko otroki, prim. Cec, Revni; Jütte, Poverty. 24 V primeru obravnav sprejema v ubožno oskrbo ne gre za povsem enak tip gradiva, saj so informacije, ki jih morajo pridobiti uradniki ubožnega inštituta, standardizirane. – King, Pauper Letters, str. 167– 170; Jones in King, From Petition, str. 74. nega naslovnika – prostovoljce in uslužbence ubožnega inštituta. Na drugi strani je prejemnik prošnje. Njegov odnos oziroma odnos komisij ubožnega inštituta do revežev je izrazito vecplasten in se razteza od socutja in solidarnosti pa vse do so- cialne kontrole in kriminalizacije, od usmiljenja do vislic, ce si sposodimo posre- cen prevod Geremekove knjige o revšcini v zgodnjem novem veku.25 Omejujejo jih moralne in pravne norme, ki opredeljujejo ravnanja ostarelih, in usmerjajo razlicne oblike družbenega discipliniranja. Odnos in percepcijo do starostnikov odrejajo tudi kulturni predsodki, ki jih ima mešcanstvo. Kolektiv revežev, cetudi vecinoma ostarelih, je lahko predstavljal družbeno nevarnost, ker je bil ogromen. Kljucni normativni kriterij, ki je v tem odnosu loceval med odraslo in ostarelo osebo, je bila sposobnost dela. Pojem dela je v 18. stoletju zasedal eno od osrednjih mest tako v politicni teoriji kot v moralnih normah in etiki. Od razsvetljenstva dalje se je v moralnih traktatih pojem dela povezoval s pojmom bogastva. Tisti torej, ki je delal,26 naj ne bi mogel biti reven. To je tudi pomenilo, da je tisti, ki ni bil vec zmožen za delo, reven. Individualna odgovornost za lastno usodo je imela v družbi pomembno mesto,27 a hkrati je oskrba starostnikov temeljila na medgeneracijski solidarnosti. Te pa ne smemo razumeti zgolj kot solidarnosti med sorodniki, ampak tudi kot solidarnost znotraj skupnosti, v kateri je živel posameznik. Med podpiranci oziroma prosilci za sprejem v oskrbo ubožnega inštituta so predvsem ostareli. Ali kot je zapisal Lipic, »starostna oslabelost je bila pogosta bolezen revežev«.28 Med starejšimi prosilci je izjemoma najti tudi predstavnike premožnejših družbenih skupin, ki so se nadejali dodatne podpore. Vcasih je najti prošnje za podporo v okviru ubožnega inštituta tudi za posameznike, ki še zdalec niso sodili med tipicne prosilce. Cetudi so razburkano in moralno sporno življenje Ivana Nepomuka Jurkovica, sodnika in komisarja za oskrbo in nastanitev vojakov na Vrhniki, leta 1801 preiskovale ljubljanske oblasti, ta okolišcina župnika župnije sv. Jakoba Pohlina 17 let po spornih dogodkih ni zmotila, niti je ni omenil, ko je podal svoje mnenje o ekonomskem stanju omenjenega uradnika. Menil pa je, da je omenjeni prosilec pri 60 letih še zelo krepak clovek in da bi lahko poprijel za kakšno delo. Razpravljanje o življenjskih okolišcinah sodnika pa je zakljucil z ugotovitvijo, da mora biti povsem sposoben lastnega preživljanja, ce kot vdovec placuje kar 30 goldinarjev najemnine. Denar zanjo je sicer zbral od dobrotnikov, kar je v nasprotju z duhovnikom zbudilo socutje pri ubožnem ocetu. 25 Prim. Geremek, Usmiljenje in vislice. 26 Studen, Clovek mora delati, str. 14; Münch, Lebensformen, str. 304–353. Odnos med revšcino in nezmožnostjo dela in dolžnostjo države za skrb za te skupine prebivalstva je izpostavil že Justi sredi 18. stoletja, a že kmalu Sonnenfels postavi dolžnost države (in s tem tudi državne upravne strukture) v ozadje, ko vlogo države omeji na obcasno pomoc. Gl. Cec, »Srce vsakega«, str. 43. 27 Pancur, Problem samoodgovornosti, str. 136, 137. 28 Lipic, Topografija, str. 236. Ta je namrec menil, da je edino delo, ki ga je še sposoben Jurkovic, pisanje in da je glede na to, da je vse premoženje izgubil v vojni, vec kot upravicen do podpore. A slednjic so njegovo vlogo zavrnili prav zaradi pravil domicilne pravice, saj v mestu, v katerem je zaprosil za pomoc, še ni bival deset let.29 Od vseh otrok, ki jih je pred letom 1803 rodila njegova dvajsetletna rejenka – v oskrbi jo je imel od njenega cetrtega leta – Uršula Cerer, je živel samo še eden in je bil dijak višje šole. Tudi Uršula je verjetno že umrla.30 PODOBE STAROSTI Kulture se s potrebami starostnikov soocajo tako, da ustvarjajo ideale staranja, starosti in njenega položaja v družbi. Dojemanje starosti je bilo vedno povezano s kulturnimi kodi, torej imaginariji in idealiziranimi podobami staranja, a tudi z družbenimi konstrukcijami posameznih spolov. Kulturne vzorce odnosov do starostnikov je zaznamovala zlasti ideologija življenjskih stopnic. Teorija življenjskih stopnic je casovno in prostorsko najbolj razširjena oblika prikaza življenjskega cikla. Med srednjim vekom in 17. stoletjem so zrasli podobe in stereotipi staranja, ki so ga prikazovali kot sosledje življenjskih stopnic, osebno ali duhovno dramo ali kot dojemanje življenja kot kariere, ki je bilo prisotno zlasti v evropskem srednjem sloju, ki je bil najbolj izpostavljen tveganjem za izgubo statusa in premoženja v starosti. V zelo popularni ikonografiji je postalo slikanje življenjskih stopnic motiv, ki je prešel meje posameznih družbenih stanov. Vsaka družba in tudi razlicne družbene skupine so ustvarile simbole, podobe in rituale, ki so pomagali ljudem živeti z omejitvami, ki jim jih je postavljala družba kot predstavnikom razlicnih spolov, družbenih skupin in poklicev. Linearna zasnova stopnic je zacrtala trdno hierarhijo življenjskih obdobij, z jasnim vrhuncem v srednjih letih. Prikazuje prepoznavne stereotipne podobe faz v življenju posameznika, pri cemer ni pomembno, kako dolge so posamezne faze, niti koliko jih je. Prek popularnih tekstov in cenovno dostopnih upodobitev so se podobe življenjskih stopnic razširile v razlicnih kulturnih okoljih, od Španije in Italije prek Francije in Nizozemske, kjer so bile te tipizirane podobe del interierja bogatih mešcanov, do Nemcije in Skandinavije.31 S poceni tiski so se scasoma razširile tudi med najširše plasti prebivalstva in v njihova življenjska okolja, v slovenskem okolju 29 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 52, str. 94, 1820. 30 O tem zanimivem primeru sta pisala že Kos, Zgodovina morale, 2, str. 188; Mal, Stara Ljubljana, str. 49, 50 in Kos, Ženska, str. 5–19. 31 Iz faz življenja se šali Shakespeare v Seven Stages Of The Man. Iz Španije se je s prevodi v osem jezikov v razlicna kulturna okolja v 16. in 17. stoletju razširila enciklopedija Pedra Mexia iz leta 1542, upodobitve življenjskih stopnic je najti tudi v Skandinaviji. najverjetneje v 19. stoletju, kar dokazuje upodobitev življenjskih stopnic na panjskih koncnicah. Njihov prehod med najširše plasti prebivalstva je lahko razumljen tudi kot didakticno sredstvo in sredstvo družbenega discipliniranja, ki pa je enako pomembno pri višjih družbenih slojih. Pisne in vizualne upodobitve faz življenja srecujemo že od srednjega veka naprej in se navezujejo na tradicijo tesne povezanosti med astrologijo, astronomijo in medicino, ki je zagovarjala idejo, da je mikrokozmos – clovek povezan z makrokozmosom, torej okoljem oziroma svetom, ki ga obdaja. Število etap v posameznikovem življenju je bilo povezano z razlicnimi intelektualnimi tradicijami. Zacenja se s tremi fazami dneva oziroma osmi sonca: vzponom, zenitom in zatonom, ki ga je v dojemanju sveta vzpostavil Aristotel in je že posebej zagovarjal optimizem srednjih let. Sledi pitagorejsko dojemanje ureditve kozmosa, ki je razdeljen na štiri dele: s štirimi letnimi casi, temperamenti, vetrovi, osnovnimi elementi cloveškega telesa ali štirimi temeljnimi tockami. Antropološko povezavo med kozmosom in štirimi elementi sta v tej tradiciji zagovarjala tudi Hipokrat in Galen. Šest etap v življenju je povezanih z avguštinsko tradicijo interpretacije cloveškega življenja, s šestimi dnevi geneze in šestimi obdobji zgodovine. V zgodnjem novem veku zelo pogosta upodobitev je povezana s pitagorejsko idealizacijo števila sedem – numerus perfectus ali s sedmimi planeti, pri katerih je starost povezana z najbolj hladnim planetom Saturnom in nastopi po 63. letu. To tradicijo je spodbujal tudi Hipokrat, saj je menil, da število sedem ureja naravni ritem rasti in propada, pri cemer se vsakih sedem let organizem obnovi in zacne z novim ciklom. Življenje je lahko razdeljeno na sedem ciklov po sedem let ali deset let. Solonova tradicija je faze v življenju razdelila po desetiškem sistemu. Ravno desetiška interpretacija je posebej razširjena v nemškem prostoru v zgodnjem novem veku in 19. stoletju. Posamezne faze v življenju so pogosto opisovali z znacilnostmi razlicnih živali. Faze v življenju so lahko razdeljene tudi na 12 enot, kolikor je mesecev v letu. Desetiški sistem dojemanja življenja je postal motiv didakticne igre Pamphilusa Gangenbacha v Baslu leta 1515.32 Med tipske upodobitve življenjskih stopnic sodijo še upodobitve življenjskega kolesa ali življenjskega drevesa. Vsekakor je treba tipizirani motiv življenjskih stopnic povezati tudi z razširjeno kulturo exempla in contraexempla, ki naj bi bil namenjen prav urejanju medgeneracijskih razmerij. Cetudi so podobe življenjskih stopnic zagotovo tipizirane, do dolocene mere predstavljajo družbeno definicijo življenja in vedenja, ki življenja ni dojemalo zgolj kot delo usode, ampak je razmišljalo tudi o – cetudi podzavestnih – nacrtovanih praksah, ki so z vsemi omejitvami vred le predstavljale dolgorocne investicije in pazile tudi na tveganja in varnost med staranjem. Tipizirane upodobitve življenjskih stopnic bolj pogosto prikazujejo življenjski cikel moških, 32 Ehmer, The life stairs, str. 53–55. redkeje žensk. Šele v 19. stoletju najdemo tudi upodobitve življenjskih stopnic, na katerih sta predstavljena oba spola. Kljub dejstvu, da so upodobitve življenjskih stopnic, torej vzpona in degradacije v posameznikovem življenju, idealizirane, vendarle opozarjajo, da je bilo staranje proces, ki je bil razdeljen na vec faz in je posameznika doletel razlicno hitro. Glede na številne biološke in družbene okolišcine je jasno, da tudi mnogi posamezniki, ki so sicer preživeli visoko smrtnost v otroški dobi, niso izkusili vseh faz staranja, nekatere izmed njih pa so, prav tako pa so bile lahko posamezne faze krajše, kot se nam zdi. Staranje so spremljale biološke spremembe, ki so patološko spreminjale telo starajocega se in njegove telesne moci. Ti procesi pa niso bili nujno povezani s tocno doloceno starostjo. Zlasti pri ženskah so se dolocene biološke okolišcine bolj izrazile kot pri moških in vplivale tudi na njihovo zunanjost. Menopavza je nesporno spremenila žensko zunanjo podobo, spremenila pa je tudi eno od temeljih družbenih vlog ženske, materinstvo. Fran Viljem Lipic je tako z analizo podatkov o rodnosti trdil, da se je rodna doba žensk v Ljubljani koncala pri štiridesetem letu,33 a je treba njegove rezultate povezati tudi z nenatancnostjo navedb o starosti porodnic in kulturnih podob dolocenih obdobij v življenju, ki so vplivale na njihove percepcije in subjektivne izjave o starosti. V zgodnjenovoveški družbi starost sicer ni bila edini vzrok, ki je pohabil cloveško telo in tako zbujal v okolici razlicna negativna custva in odpor, je bila pa zagotovo najbolj pogosta. Cetudi so bile drugi vzrok pohabljanja telesa epidemije, se zdi, da je bila prva povezava takšnega telesa povezana s podobami starih ljudi. Kolektiv ostarelih revežev je lahko predstavljal družbeno nevarnost tudi zato, ker je pri ljudeh zbujal negativna custva.34 Takšni so bili predvsem ostareli z »neestetskimi«, gnusnimi telesnimi defekti, vonjem in vedenjskimi motnjami, ki so bile posledica staranja.35 Podobe teh je bilo treba izprazniti iz javnega prostora.36 Te elemente je mogoce razbrati iz analiziranega vira. Med takšne ljudi je sodil Tomaž Grabnar, 78-letnik, nekdanji dninar. Njegova zunanja podoba je bila usmiljenja vredna, saj se je premikal z dvema palicama. In vecino leta je bila njegova prisotnost med ljudmi vsaj znosna. Ker je imel urinsko inkontinenco, ga pozimi »niso trpeli pod streho«, je zapisal nadzornik ubožnega inštituta. Zato je skoraj vsako zimo odšel v Udmat, kjer ga je »nek kmet trpel v odrocnem kotu«.37 Omenjeni ostareli dninar se je povsem dobro zavedal omejitev, ki mu jih je povzrocilo telo, in vonjev, ki so motili okolico. 33 Lipic, Topografija, str. 408. 34 Prav tam, str. 250. 35 Cec, Revšcina, str. 291–312. 36 Primerja analize diskurza za 18. stoletje, cetudi se tudi v 19. stoletju ohranjajo številni elementi tega diskurza, v: Prav tam, str. 291–312. 37 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, 1820, str. 78. Neposredno povezovanje smradu oziroma neprijetnih vonjev in revšcine sicer še ni tako izpostavljeno, kot je to znacilno za drugo polovico 19. stoletja, prim. Studen, Neprilagojeni, str. 26–27. Na pojem starosti so se vezale tudi asociacije ljudi s pojemajocimi fizicnimi mocmi, fizicnimi defekti ali oseb, pri katerih se pojavljajo dolocene bolezni, ki so povezane s staranjem in vec desetletij trajajocim fizicno intenzivnim delom: težave s sklepi in invalidnost, bolezni rodil v menopavzi, slabovidnost in slepota, naglušnost ali oglušelost. Oslepeli 74-letni Mihael Smrekar, ki je bil pri devetinpetdesetih odpušcen od vojakov, se je preživljal s krpanjem cevljev. Ko so morali pred sprejemom med prejemnike ubožne podpore opisati njegovo stanje, so zapisali zgolj, da je popolnoma »izcrpan«.38 Tudi 56-letni invalidni Luka »Žganc«, ki je v Ljubljani živel samo zadnjih 15 let, je verjetno že po letih beracenja, na katero napeljuje njegov priimek, pridobil podporo.39 Zdravnik, ki je napisal potrdilo vojaškemu veteranu Marku Tomicu (Tomiz), ki je bil 16 let v vojaški službi, nato pa se je preživljal z delom pri kmetih, je Tomica pri 61 letih brez kakršnega koli dvoma oznacil za »zgaranega« in invalidnega starca (!), ki trpi zaradi kolik in pruha – zelo pogostih bolezni pri Ljubljancanih, kot ugotavlja V. Lipic.40 Tudi 72-letna Apolonija Janežic je poosebljala tipicno starko: hodila je le s pomocjo palic, jedla pa je le lahko prebavljivo hrano. A kljub temu je še pazila otroke.41 Še pogostejši pa so bili pri prosilcih zapisi o poslabšanem vidu ali delni ali popolni slepoti, kot jo je navedla 64-letna Elizabeta Cigler.42 Ce teh tudi s starostjo povezanih fizicnih sprememb pri prosilcih niso opazili, so jim gladko zavrnili podporo. Telo beraca je namrec predstavljalo njegovo osebno izkaznico. Dojemanje starosti prosilcev pri vseh clanih komisije pogosto ni bilo enotno. Tudi o starosti in telesnih zmožnostih Jere (Ire) Kvas(ovke) so imeli clani komisije povsem razlicno mnenje: ce je ubožni oce menil, da se s prejo ne more preživeti, je župnik dodal, da se sodec po njeni telesni konstituciji ne zdi, da bi bila »tako stara«, in da je še vedno pri moceh, da bi opravljala kakšno delo, zato je komisiji sugeriral, da bi od takrat potrebovala kakšno pomoc.43 Vsekakor so opisi oseb, ki so starejše od 60 let in jih sprejemajo v ubožno oskrbo, pogosto povezani z opisi hib, ki povzrocajo bolecine in fizicne omejitve. V vsakdanjem življenju revnejšega prebivalstva, v vseh 412 primerih prošenj za pomoc, od katere je živelo zagotovo vec kot 500 oseb, ni najti – razen res izjemoma – tipiziranih podob starostnikov, ki jih razširjajo pisni in vizualni mediji, in sicer motiva starostnika kot sramote zlasti za potomce oziroma za okolico. Vsekakor je treba tipizirane motive negativnih podob starostnikov povezati z razširjeno kulturo exempla in contraexempla. Zapis, da se ne more 38 SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 63. 39 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, 1820, str. 146. 40 Lipic, Topografija, str. 203, 204. 41 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, 1820, str. 171. 42 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 31. 43 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 56. »pogovarjati z drugimi«, da je torej asocialna, je tako najti samo pri eni ženski, ki pa je bila ocitno že prej marginalizirana, saj so jo oznacili kot kravjo deklo, ki je sodila med posebej stigmatizirane poklice.44 Vdove in ostarele ženske so bile zaradi razlicnih kulturnih imaginarijev, povezanih tudi z neformalnim nadzorom porocnega trga s strani družine, rodbine in skupnosti, pogosto deležne zelo negativnih stereotipov, ki so jih oplajale vidne biološke spremembe in domišljija. Pogosto so ostarelim ženskam pripisovali nadnaravne moci, zlasti sposobnost negativnega oziroma škodljivega vpliva na reprodukcijske sposobnosti žensk in prehrano.45 Aktivna vloga ženske se je namrec osredotocila na njihovo aktivno reproduktivno vlogo in se je lahko, tako kot kažejo teoreticna dela v renesansi, zakljucila že okoli petintridesetega leta, po tem obdobju pa je ženska v percepciji hitro padala na rob družbe, razen ce ni bila pripadnica višjih družbenih skupin. V prošnjah za sprejem v okvir ubožne oskrbe pricakovano ne bomo našli pozitivnih podob ostarelih, ki jih tudi ustvarja oziroma se nanje opira družba. Takšne pozitivne vloge ostarelih so v teoriji razširjene že v humanizmu (z Erazmom Rotterdamskim). Motiv se posebej razširi med pedagogi 18. stoletja, saj se idealno umešca v princip vzgojitelja kot zgleda. Teoreticni in didakticni teksti v procesu vzgoje povelicujejo starega cloveka kot poroka modrosti in izkušenosti.46 Prav tako bomo v analiziranih virih redko našli podobo starostnika, ki uživa ugled skupnosti zaradi svojih izkušenj, vedenj, ki so zlasti pomembna v dolocanju razmerij v skupnosti, modrosti in družbenega ugleda; ta podoba je bolj prisotna v ruralnih okoljih in med družbenimi skupinami, ki jih ta vir praviloma ne zajame. Ker je bilo vec kot dve tretjini oskrbovancev ali bolje oskrbovank ubožnega inštituta v Ljubljani, starejših od 50 let,47 zacasno ali trajno delovno nezmožnih, so bili oskrbovanci inštituta nelocljivo povezani s podobami starajocih se ljudi, ki so bili pogosto bolni, in ljudi s pojemajocimi fizicnimi mocmi. Podobno »sivo« podobo staranja vzpostavljajo enciklopedije 18. stoletja ali upodobitve ostarelih, zgubanih, onemoglih ali pa invalidnih oziroma telesno deformiranih ljudi.48 Podoba revšcine je bila pogosto povezana s podobo starostnika.49 Vcasih se skozi prizmo pripisanih podob starosti vendarle prikradejo tudi izjemni, netipski elementi, ki so verjetno tudi del samopercepcije starajocega se. Nekateri ljudje so se že zelo zgodaj zaradi fizicnih znacilnosti in drugih okolišcin pocutili stare in svoje stanje opisovali kot pasivno in tragicno. Tako se je recimo opisala 54-letna 44 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 43. 45 Prim. Cavallo in Warner, Widowhood. 46 Borscheid, Geschichte, str. 135. 47 Enciklopedije 18. stoletja so mejo vrhunca življenja postavile na starost 45 let, kar je bilo povsem drugace kot vojaške konskripcije, ki jih je zanimalo moško prebivalstvo vse do šestdesetega leta življenja. 48 Borscheid, Geschichte, str. 134. 49 Gl. Cec, Revni, beraci; Židov, Casopisi o beracih, str. 45–64. Marija Weis iz slovenskega Javornika »na Gorenjskem«. Dva otroka, sina in hcer, ki sta služila in nista mogla skrbeti zanjo. Ko so jo vprašali po njenih zaposlitvah, je dejala, da se je prej, ko ni bila »tako stara«, preživljala s šivanjem in pletenjem. Njena fizicna onemoglost je bila tako ocitna, da so tudi nadzorniki zapisali, da je fizicno šibka. Tako je verjetno sama dojemala svoj položaj, saj je ubožni oce njeno šibkost in nezmožnost za delo pripisal kronicni bolezni, ki ji onemogoca preživetje; starosti ni niti omenil. Zakaj je Marija dojemala svoje dalj casa trajajoce tegobe kot spremembe, ki jih prinaša starost, daje odgovor tudi okolišcina, da je zelo slabo videla, kar je bilo posledica staranja.50 Podoba ostarele ženske je povezana tudi z dolocenimi dejavnostmi oziroma opravili in potencialnimi viri preživetja, ki v preucevanem vzorcu pomenijo tudi enega od virov preživetja. In najbolj tipicno delo, ki se ga je tipsko omenjalo kot zaposlitev starostnic, ki so prosile za vstop v neko obliko podpore, je bila preja. Posameznik je lahko doloceno okolišcino v življenju dojel kot posebej tragi- cno ali pa jo je povezal s hudim strahom. Strah so posameznikom, zlasti revnim, povzrocile zmanjšane ali spremenjene možnosti preživetja. Ce presežemo osnovno retoriko vira, je v zapisanih okolišcinah nekaterih prosilcev opazen predvsem strah zaradi spremenjenih fizicnih in drugih okolišcin, ki so vplivale na dolocene standarde vsakdanjega življenja, ki so se posamezniku še zdeli primerni. Ostarela in samska Jera Hubiš je svoje želje povsem jasno izrazila clanom komisije: želela si je, da bi imela streho nad glavo in hrano. Ob pojavu novih okolišcin – bolezni – je menila, da so ji stanovanje v starosti ponudili samo v zameno za delo, in se bala, da bo zaradi bolezni, ki ji je onemogocila delo, ostala brez strehe nad glavo. V njenem primeru je bilo takšno delo cuvanje otrok. Po mnenju okolice, ki je ocenjevala njene fizicne sposobnosti, ni bila samo oslabela zaradi starosti, ampak zdelana zaradi dela, kot je trdil zdravnik.51 Sama pa je menila, da je zaradi krcev in prebavnih težav pri 64 letih ne bodo vec zaposlili kot varuhinjo otrok. Zagotovo je bil njen strah odraz podob in izkušenj starosti, ki jo je opazovala v svoji okolici, a duhovnik, ki je ocenjeval njeno prošnjo, bi ji namenil podporo samo v primeru, ko je res ne bi hotel nihce vec zaposliti oziroma ji dati dela.52 Cetudi je bilo za del prebivalstva, do katerega dostopamo prek teh virov, staranje tako osebna kot tudi ekonomska drama in v trenutku zapisa tudi eksistencni strah, je gradivo kljub vsemu izredno povedno. Iste prošnje in isti seznami podpirancev ubožnega inštituta za diskurzom stiske, ki je že zaradi znacilnosti samega sistema v ospredju, vendarle opozarjajo, da je staranje in pojemanje fizicnih moci vsaj v prvih fazah lahko pomenilo tudi izziv in priložnost. Starajoci se pa pogosto niso 50 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, 1820, str. 115, 13. 6. 1820. 51 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 19. 52 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 19. pasivno sprejemali svojih okolišcin, ampak so se poskušali znajti, najti dolocena še primerna dela in prenocišce ter predvsem ohranjati samostojnost. (MEDGENERACIJSKA) SOLIDARNOST IN NJENE OMEJITVE Medgeneracijska solidarnost, ki jo moramo v nasprotju s starejšimi, zlasti sociološkimi raziskavami razumeti tako kot solidarnost med družinskimi clani in sorodniki kakor tudi solidarnost znotraj skupnosti oziroma v sodobnejšem casu v odnosu posameznik-socialna država-skupnost,53 predstavlja v urbanih središcih pomemben element sobivanja. Pomembna je predvsem za revnejše sloje prebivalstva in za starajoce se oziroma ostarele, ki niso imeli akumuliranega kapitala in so jim pojemale fizicne moci, saj je bila solidarnost skupnosti poleg sorodstva ena od glavnih zavarovanj za oskrbo v starosti. Individualno solidarnost je posameznik zgradil na podlagi svojega socialnega kapitala, ki je vkljuceval tudi družbene vezi, ki jih je izgrajeval vse življenje in so predstavljale pomembno varovalko pred življenjem pod eksistencnim minimumom. V Domžalah rojena Magdalena Pinter je tako v 36 letih, ki jih je preživela v Ljubljani, izgradila izvrsten socialni kapital. Ta ji je pomagal tudi, ko je že kot 56-letna zaprosila za pomoc v okviru ubožnega inštituta. Ce bi ji ubožni oce namenil najnižjo premijo, je župnik Janez Krizostom Pohlin, ki se je v drugih primerih izkazal kot zelo oster ocenjevalec prosilcev za sprejem, deklo posebej zagovarjal, ceš da se je izkazala kot posebej pridna in zvesta. Bil je namrec župnik v župniji sv. Jakoba, kjer je živelo precej revnih ljudi. Druge clane komisije je opozoril, da je pripravljena vzeti delo, cetudi jo omejuje hroma roka. Vse to in tudi njeno pobožno življenje »glasno govori njej v prid«, je zakljucil svojo oceno življenjskega standarda pro- silke, v kateri ji je izkazal izjemno naklonjenost.54 Na solidarnostno mrežo in družbene vezi, ki si jih je posameznik gradil celo življenje, so vplivali razlicni dogodki: od ekonomskih do kulturnih okolišcin ter migracij in politicnih in pravnih zahtev in omejitev, a se jim je posameznik vedno znova prilagodil. Ne nazadnje je le eden od 267 evidentiranih prejemnikov pomoci leta 1819 živel pri sinu, vsi preostali podporniki ubožnega sklada pa so bili najemniki in niso živeli s svojimi otroki. Enako pomembna je bila solidarnost tudi za ženske, ki jih je družba marginalizirala in nadzorovala daljši cas kot moške. Vprašanje solidarnosti je v mestih posebej kompleksno, saj je odraz tako ekonomskih kot politicnih razmer, morale in custev, pripadnosti doloceni družbeni skupini 53 Gre za nadgradnjo koncepta Hareven, Introduction, str. 1–3, saj se iz preucevanih primerov kaže izrazit pomen skupnosti, ki vpliva na izgradnjo in kvaliteto medgeneracijskih odnosov zlasti v starosti. Prim. tudi French, How dependent, str. 193–222. 54 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, 1820, str. 145. ter spola, odnosi medgeneracijske solidarnosti pa so odvisni tudi od številnih družbenih vzorcev, ki dolocajo in omejujejo življenje v mestu. Za urbana središca je namrec znacilen visok delež zacasno ali trajno samskih ljudi, ki predstavljajo eno od temeljih karakteristik dela v gospodinjstvih in trga dela,55 kjer je bila zaposlitev kot pomožna delovna sila v gospodinjstvih ne samo iskana v urbani ekonomiji dela, ampak je predstavljala tudi prestiž družine. Za vse delavce v zasebni sferi je že Lipic zapisal, da so »pretežno s podeželja«, kar potrjujejo tudi podatki ubožnega inštituta.56 Med ženskami, ki so bile vkljucene v podporo leta 1819 oziroma 1820, je 24,3 % vseh podpirank vsaj del življenja služilo kot dekle. A še bolj povedni so natancni podatki o statusu novih prosilk za prejem ubožne podpore: med ženskami je kar 40 odstotkov vseh novih prosilk leta 1820 vsaj del življenja služilo kot dekle, med prosilkami, starimi vec kot 50 let, pa so dekle predstavljale kar 58,2 %. Nekatere med njimi so vse delovno aktivno življenje preživele kot dekle in so zato ostale samske, druge pa so se po obdobju, ki so ga preživele v poselskih službah, porocile.57 Prav zato je bila ubožna hiša, ki so jo v Ljubljani z zasebno donacijo vzpostavili v prvi polovici 18. stoletja, namenjena predvsem temu segmentu mestne populacije. Bila je prvi zavod, ki je bil namenjen ostarelim in zlasti ženskam. Moški trg dela je bil ocitno bolj fleksibilen, saj je med prosilci za sprejem v oskrbo malo nekdanjih hlapcev. Zaradi manjšega družbenega nadzora so moški lažje prehajali iz poselskih služb v druge oblike nekvalificiranega, obcasnega dela. Ženskam je družba takšen prehod bolj omejevala. Tako med ostarelimi podpiranci ubožnega inštituta leta 1819 najdemo le sedem posameznikov, ki so pretežni del življenja služili kot hlapci. Medgeneracijska solidarnost se je v preucevanju zgodovine družine pogosto izpostavljala kot indikator kvalitete odnosov v družini, najprej seveda odnosa do otrok, ki je najprej pritegnilo zanimanje zgodovinarjev. Do dolocene mere je solidarnost med clani družine zahtevalo tudi pravo, seveda z omejitvami. Cetudi je bilo sobivanje družinskih clanov v nekaterih starejših študijah dojeto kot dokaz mocne medgeneracijske solidarnosti, je takšna podoba izkljucevala revne družine v urbanih naseljih. Skupno bivanje vec generacij družine se je v zgodovinskih pregledih družine povezovalo z garancijo za skrb in negovanje fizicno onemoglih in bolehnih staršev. Pred tem pa, torej, ko so bili starši še delovno aktivni, so otroci pomenili pomoc v gospodinjstvu in prispevali k družinski ekonomiji z dodatnimi viri preživetja, s katerimi so v revnih gospodinjstvih k preživetju družine prispe 55 Po neki zelo splošni oceni naj bi »trajno samskih« ostalo od 10–20 odstotkov populacije. 56 Lipic, Topografija, str. 167. 57 Za drugo polovico 19. stoletja je bila povprecna starost hišnih poslov 30 let, medtem ko so bili hlapci v povprecju starejši (Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 108, 109), poslov, starih manj kot deset let, skoraj ni bilo. Tudi analize popisa leta 1900 za Trst kažejo podobne znacilnosti, torej, da je bil velik delež zaposlenih žensk (tako pri privatnih delodajalcih kot v industriji) v starostnih skupinah med 15 in 35 leti. – Kalc, O vidnosti in nevidnosti, str. 37. vali matere, majhni otroci in pozneje odrasli otroci.58 A omenjene hipoteze pogosto niso vkljucevale znacilnosti življenja revnih družin. Poznejše raziskave pa so dokazovale, da so ostareli, ne samo v mestih, ampak tudi na podeželju redko živeli skupaj z enim od porocenih otrok.59 V mestih so revne družine praviloma živele v podnajemniških stanovanjih, kar je dodatno onemogocalo bivanje vec generacij. Tako so v aktih ljubljanskega ubožnega inštituta redki primeri, da bi odrasli otroci prosilcev živeli skupaj s starši. V predstavljenem vzorcu iz leta 1819 je le pri 11,6 odstotka prosilcev živel kakšen od otrok, ki je bil starejši od devetih let in ki bi lahko pomagal staršem. Ce v vzorec vzamemo samo ostarele pare in vdovce, pa so otroci, starejši od devetih let, še vedno živeli samo v 23 odstotkih podpiranih gospodinjstev. V percepciji tistih pripadnikov mešcanskega sloja, ki so bili po poklicni dolžnosti v stiku z revnimi, je zapis graškega topografa Benditscha, da zakoni revnih ljudi morejo prej pricakovati božjo jezo kot božji blagoslov, povzetek vsakdana revnih družin.60 Mnogi prosilci za sprejem v okvir ubožnega inštituta so bili v mesto priseljeni, nekateri med njimi pa so ostali samski vse svoje delovno aktivno življenje.61 Revšcina oziroma nizki dohodki družine, mobilnost zaradi iskanja dela in posle- dicno oddaljenost sorodnikov oziroma odsotnost sorodstvenih mrež v okolju, kjer so starostniki živeli, višja starost ob porocanju, ki je pomenila manjše število otrok, so bili dejavniki, ki so ovirali, ce že ne onemogocali medgeneracijsko solidarnost v družini. K tem faktorjem je lahko svoje dodala tudi visoka smrtnost otrok ali pa obratno: družinske okolišcine odraslih otrok, ki so morali dati prednost vzdrževanju svojega potomstva. Vse to so bili razlogi, na podlagi katerih so clani komisije dolocili, da posameznik ni imel sorodnikov, ki bi ga lahko preživljali. Kdaj pa se je o nesposobnosti preživljanja sklepalo tudi na podlagi socialnih veziprosilca in pripadnosti doloceni družbeni skupini. Že oblasti so namrec omejevale prakse porocanja, ki so pomenile tudi odsotnost dolocenih oblik medgeneracijske solidarnosti. Do porok revežev so imele lokalne oblasti številne zadržke. Po restituciji avstrijske oblasti so si namrec lokalne oblasti vec kot desetletje po svoje razlagale dolocila obcega državljanskega zakonika, ki seveda ni predvideval kakršnega koli omejevanja svobode porocanja, in s pomocjo ženitnih dovoljenj precej omejevale porocanje revnejših slojev prebivalstva.62 58 Vsekakor se znacilnosti, ki jih kaže preucevani vzorec, v marsicem prekrivajo s splošnimi demografskimi znacilnostmi urbanega prebivalstva, kot so: Sieder, Socialna zgodovina; Goody, Evropska družina; Studen, Stanovati v Ljubljani. 59 Prim. Alter et al., Household Patterns, str. 30, 31. 60 Lipic, Topografija, str. 397. 61 Lipic je tako ugotavljal, da se je približno od leta 1790 »zaradi politicne in verske strogosti«, ki je zavirala poroke zaradi revšcine, nemoralnosti, opazno zmanjšalo število porok. – Lipic, Topografija, str. 397. 62 Valencic tako navaja odgovore, ki so bili poslani leta 1825 in v katerih ljubljanski gubernij posebej zagovarja nadzor nad porokami revežev. – Valencic, O ženitni svobodi, str. 243, 244. Prakso so centralni organi izrecno prepovedali leta 1832. – Lipic, Topografija, str. 397. Takšne prakse oblasti so se odrazile tudi v strukturi oskrbovancev. Leta 1819 je bilo ostarelih samskih ljudi v oskrbi ubožnega inštituta 34 %. Vecinoma je šlo za ženske, ki so delale v gospodinjstvih, dekle, medtem ko so bili bivši hlapci redki. Kot nekdanje dekle so se sicer v evidencah vodile le nekatere. A prav do služkinj, pri opisovanju katerih zasledimo tudi tipicno besedno zvezo, da so najboljša leta preživele v službi kot hišne pomocnice, so mestna okolja razvila posebno kolektivno solidarnost. Socialna skupina poslov, torej zaposlenih v gospodinjstvih in kot takšnih v casu služenja pravno formalno prištetih med clane gospodinjstva, je bila v mestih statisticno opazna. Lipic je njen delež po podatkih popisa iz leta 1831 ocenjeval na kar 26 % stalno naseljene mestne populacije v Ljubljani. Cetudi je ta številka v primerjavi z drugimi okolji vsekakor pretirana, vendarle opozarja, kako opazen del mestne populacije so bili hišni posli.63 Zahteve delovnega mesta v gospodinjstvu so pripomogle k znacilnostim življenja delavke. Ne smemo prezreti niti Lipicevega opozorila, zapisanega med analizami porok, da je bil del ljubljanskega prebivalstva »nagnjen k samskemu nacinu življenja«.64 Ta poklicna skupina je bila v zreli dobi in v starosti in ob pojemanju telesnih moci ter posledicno nesposobnosti celodnevnega dela še bolj kot druge odvisna od svoje sposobnosti navezovanja in vzdrževanja medosebnih stikov. Prav ti so, tako kot opozarja že pomocnik v uvodnem prispevku, omogocali, da so si našle prenocišce in obcasna dela. Podnajemniki, prenocevalci in posteljaši, ki seveda niso bili samo ostareli, ampak tudi delavci v industriji in pripadniki dolocenih drugih družbenih skupin, so bili del ljubljanskega vsakdana še veliko desetletij pozneje. Zlasti tiste dekle, hišne pomocnice, ki so v službi pri istem delodajalcu ostale zelo dolgo, so bile v nekaterih primerih deležne posebne solidarnosti, ta pa je bila seveda odvisna najprej od financnih zmožnosti ubožnega inštituta in od socialnih vezi prosilca. Obenem je šlo pri hišnih poslih, hišnih deklah in hlapcih za poklicno skupino, ki je bila pod izrazitim neformalnim družbenim nadzorom, a tudi pod cisto formalnim upravnim nadzorom in pogosto okarakterizirana z negativnimi stereotipi. Kljub temu da je socialna skupina izrazito stigmatizirana, ta okolišcina ne izkljucuje posebej intenzivnih oblik solidarnosti, ki niso povezane samo z moralnimi postulati, ampak tudi s posebnimi custvi in medosebnimi vezmi, ki so se razvili v daljšem obdobju služenja med delodajalcem in delojemalcem. Med novimi prosilci za ubožno podporo leta 1820 je bila tudi prošnja šestdesetletne dekle Marija Mak, ki je bila že pet let nepokretna. Primer ne bi izstopal v mestnem vsakdanjiku, ce ne bi "iztrošeni" oziroma dosluženi (ausgedienstet65) 63 Prav tam, str. 166. Po popisu leta 1754 je v bogatejši in izkljucno urbani ljubljanski župniji svetega Nikolaja delež poslov predstavljal 22,16 % mestne populacije. – Valencic, Prebivalstvo, str. 197. Prim. tudi podatke v: Studen, Stanovati v Ljubljani; Kalc, O vidnosti in nevidnosti, str. 35. 64 Lipic, Topografija, str. 397. 65 Šlo je za besedo, ki je pomenila doslužen. in bolni dekli brezplacne postelje ponudila bivša delodajalka.66 Bolj zanimiv je v tem primerih odnos vseh vpletenih v ubožno oskrbo, ki so ocenjevali socialne okolišcine prosilke. Ubožni oce in duhovnik bi ji dala višjo podporo, kot sta ji jo namenila ostala dva clana komisije, cetudi je celo clan ubožne komisije trdil, da ne more prav nicesar zaslužiti, in bi ji potrdil štiri krajcarje podpore. Veliko podpirancev v okviru ubožnega inštituta, kar 43 odstotkov, je bilo leta 1819 vdovcev in vdov. Njihove življenjske poti so zaznamovale druge strukturne okolišcine. Cetudi smrt enega od zakoncev ni bila nujno povezana z ostarelostjo zakonskega para, je bila za dolocene družbene sloje lahko dojeta kot zelo tragicna. To kaže tudi struktura podpirancev leta 1819: delež vdov in vdovcev je med vsemi podpiranci najvecji, v obeh analiziranih korpusih podatkov predstavljajo vec kot 40 odstotkov. Še posebej tragicno je bila dojeta smrt sozakonca pri ženskah, ker je lahko izgubila glavni vir preživetja in poklicno identiteto, ki jo je pridobila s poroko. A ne vedno: nekatere ženske so prevzele moževo obrt, cetudi se na delo niso spoznale, in vcasih so jo uspešno vodile še desetletja, kar kažejo ravno analizirane prošnje. Te ženske so namrec za podporo iz ubožnega fonda zaprosile šele v visoki starosti. Nekatere vdove so podedovale in razpolagale s posebej dobrim socialnim kapitalom moža. Element podedovanja socialnega kapitala se pojavlja v prošnjah, kjer se pricakovano pogosto izražajo elementi solidarnosti znotraj družbene skupine in tudi do uslužbencev. Njihov socialni kapital je povezan tako z družbenim ugledom in naklonjenostjo, ki so jo umrli možje uživali v skupnosti. Tako je bilo k prošnji šestdesetletne vdove Mariji Roskopf zapisano, da je bil mož posebej dober umetelni obrtnik, a da je zaradi vojne, ki je povzrocila pomanjkanje dela, izgubil razsodnost, cez nekaj casa pa umrl. Vdovi je zapustil dolgove. Kljub temu je bila solidarnost znotraj poklicne skupine tako mocna, da je zanjo skrbel drugi obrtnik Fatig, a je tudi ta v casu, ko je na ubožne ocete naslovila svojo prošnjo, ta svojo obrt zaradi starosti opušcal.67 Cetudi je vdova že uživala neko vrsto podpore, so si bili vsi clani komisije enotni v mnenju, da mora, kljub temu da ni bila povsem onemogla, dobiti skoraj najvišjo mogoco podporo. Poleg tega so vdove obrtnikov razpolagale še z enim varovalom, zapisanim v obrtnih pravilih, ki so omogocala, da so se ponovno porocile in prenesle obrt na novega moža. Ranljivost vdov in hkrati solidarnost skupnosti do te skupine prebivalk je bila leta 1819 statisticno posebej izražena tako v okviru podpor, ki so jih takšne posameznice pridobile iz sredstev ubožnega inštituta, kot iz sredstev mešcanskega špitala.68 Poleg tega so bile mnoge vdove porocene z dninarji, hlapci pri uradnih 66 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, str. 151. 67 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, str. 104. 68 Novoustanovljeni župnijski ubožni inštituti tudi niso dobili ustanovnega kapitala mešcanskega špitala, cetudi je bil 31. 3. 1787 ustanovljen glavni ubožni sklad, ki je upravljal z vsemi dobrodelnimi zavodi in fondi. Iz obresti tega kapitala so z vecjimi premijami kot iz ubožnega inštituta v prvi in drugimi mezdnimi delavci, pri katerih je bila moc socialnega kapitala moža odvisna od njegovega dela. Ravno velik delež novih prosilk leta 1820 opozarja, da so hotele izkoristiti tudi tak socialni kapital. Ta del družin ostarelih zakoncev in vdov(cev) je spadal v skupino revnih nekdanjih dekel, dninarjev in drugih revnih slojev prebivalstva, ki so se pozno porocili in padli v tipologijo t. i. »nuclear harship«, s katerimi se opisuje prakse, ko so imeli pari zaradi poznega porocanja tudi pozno otroke, zato ti niso bili sposobni skrbeti za ostarele starše ali enega od njih. Drugacna je bila praksa nekaterih vdovcev, zlasti obrtnikov, tudi v obrteh, ki niso bile posebej dobickonosne in so jih uradniki oznacevali kot »krojaški« ali »cevljarski krpac«. Med njimi je najti primere, da so se ponovno porocali v relativno visoki starosti in imeli v svojih šestdesetih letih še vedno majhne in nepreskrbljene otroke. Pogosteje so se že odrasli otroci, ki so bili poroceni ali so se preživljali z doloceno obrtjo ali drugim delom, pojavljali pri obrtnikih. Po drugi strani pa odraslih otrok skoraj nikoli ne zasledimo pri porocenih dninarjih, ki so v casu, ko so nastopile s starostjo povezane težave, pogosto ostali brez otrok. Tudi tisti dninarji, ki so imeli otroke, praviloma niso živeli v istem gospodinjstvu ali bivalni skupnosti kot njihovi ostareli starši. Ostareli in še ne povsem fizicno onemogli ljudje so namrec tudi s svojim delom do dolocene mere še zaslužili za preživetje. Poleg fizicne in ekonomske nesposobnosti prosilca so namrec nadzorniki v aktih navajali tudi ekonomsko nesposobnost otrok, ce so bili ti že odrasli. Vcasih zato, ker so bili tudi otroci v ekonomsko ali stanovanjsko neugodnih okolišcinah zaradi preživljanja svojih majhnih otrok. Še pogosteje pa tudi zato, ker so bili tako revni, da sploh niso dobili dovoljenja za poroko, in ker so opravljali službe/dejavnosti, ki so izkljucevale skrb za ostarele starše (vojaki, služincad, vajenci, vcasih pa dijaki ali študenti). V redkih primerih so za ostarele starše skrbele samske hcere,69 sicer pogosteje v gospodinjstvih, ki so si to lahko privošcila. Najti pa je tudi primere, ko so dekleta za nekaj casa zapustile poselske službe in skrbele za svoje ostarele starše. Vecina primerov, ko so za ostarele starše skrbele neporocene hcere, je bilo v gospodinjstvih obrtnikov, kar sicer ustreza splošnim vedenjskim vzorcem družin te poklicne skupine. Med njimi je bila tudi samska hcerka prodajalke starin Helene Terseglav, ki je ocitno skupaj s sestro prevzela materino obrt in tudi skrb zanjo. Hci oziroma obe hceri sta poskusili sredstva za preživljanje matere dobiti od ubožnega inštituta. Ker je imela hci ocitno nezakonskega otroka, so materi, vdovi klobucarja, odobrili podporo.70 A te hcerkine nemoralnosti niso omenjali, niti niso oznacili otroka kot nezakonskega. Eden redkih primerov, ko se je ženska, ki je vkljucena v sistem polovici 19. stoletja podpirali do 50 ljubljanskih mešcanov. 69 Podobne vzorce kažejo tudi kvantitativne analize, prim. Alter et al., Household, str. 37. 70 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, str. 61. ubožne podpore, sklicevala na številcne vnuke, ki njenemu otroku ne omogocajo skrbi zanjo, je vdova mestnega nocnega cuvaja Marija Lastnik (Lastnig). Pri njenih sedemdesetih je njena hci skrbela že za pet otrok, oce pa jo je porocil s pisarjem, ki si je kruh služil v Ribnici. Njegova letna placa je bila le 20 goldinarjev višja od place cerkovnika, ki je sicer veljala za nizko.71 Še ena demografska okolišcina je v urbanih središcih predstavljala nevarnost za starajocega se. To je bila visoka smrtnost otrok. Smrti otrok in mladostnikov do dvajsetega leta so predstavljale kar 40 % vseh umrlih v Ljubljani. Takšno statisticno incidenco je doživela vdova Marija Grohar. Cetudi je bila Ljubljancanka, je izhajala iz nižje družbene skupine in je prvi del življenja preživela kot dekla. Služila je kar 20 let. Sodec po njenih navedbah se je lahko porocila šele v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih, a je kljub temu rodila kar pet otrok, ki pa so vsi umrli. Življenja starostnikov so lahko zaznamovale tudi zelo specificne okolišcine, ki so onemogocile medgeneracijsko solidarnost v družini in prisilile posameznike k iskanju drugacnih nacinov preživetja. V nasprotju s samskimi posli je imela Marija Grohar drugacne vrste premoženja. Pri 79 letih je njeno premoženje predstavljala krava, z mlekom, ki ga je dajala, pa se je ocitno ženska preživljala. A vendarle je trdila, da so jo preživljali drugi, cetudi je morala za prenocišce na podstrešju placati kar dva goldinarja na leto.72 Drugo prakso in strategijo preživljanja v starosti je ubral štiriinšestdesetletni hlapec Štefan Vidmar. Skrbel je namrec za siroto, fanta, za katerega je mogoce nacrtoval, da ga bo podpiral, ko bo onemogel. A je usoda prekrižala nacrte. Hlapec je precej onemogel že pri šestdesetih, otrok, za katerega so skrbeli, pa je bil izvrsten ucenec. A hlapec je imel tudi izvrstne socialne mreže. Ta primer je namrec eden redkih, v katerih je župan sam zagotovil, da bo poskrbel, da se bo enajstletni fant priucil nekega poklica.73 Zelo pomemben element medgeneracijske solidarnosti v mestih je predstavljala skupnost, v kateri so živeli. Številne okolišcine prosilcev za podporo tako opozarjajo, da je treba medgeneracijsko solidarnost razumeti bolj široko in kompleksno. Spekter praks medgeneracijske solidarnosti je bil res zelo kompleksen, zato ga bomo v nadaljevanju prikazali s primeri posameznih življenjskih zgodb. Ostareli samski ali ponovno samski ljudje namrec niso nujno živeli sami. Predvsem pa so si želeli cim dlje ohraniti samostojnost in v tem pogledu so izkorišcali splošno prepoznavno solidarnost skupnosti, ki jo je ne nazadnje z zahtevami domicilne pravice zahtevalo pravo. Na obseg solidarnosti pa so vedno vplivale številne okolišcine, od individualnih do splošnih okolišcin. Lahko so ustvarjali bivalne skupnosti, ki so jih preucevalci družinskih tipov sicer 71 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, Seznam revežev, šentpetrsko predmestje. 72 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, str. 129, 8. 8. 1820. 73 SI_ZAL_LJU/0508, š. 12, str. 95, 1820 in 10. 4. 1820. pogosto spregledali, ce so izhajali iz osnovne družbene celice, katere primarna naloga je bilo ustvarjanje potomstva.74 Med oblike neformalne solidarnosti sodi zaposlovanje onemoglih ljudi. Obstajali so delodajalci, ki so bili pripravljeni zaposliti delno sposobne ljudi, tako iz solidarnosti kot tudi iz prednosti, ki so jih imeli, ker so bili starejši cenejši od druge delovne sile. Razvil se je trg postrežnic (in dninark in dninarjev), ki ni bil omejen samo na porocene ženske, ampak tudi na starajoce se ljudi s pojemajocimi fizicnimi mocmi. Ostarele pa so podpirali tudi z drugimi motivi. Nekateri primeri opozarjajo tudi na fenomen izkorišcanja socialnih ustanov. Zagotovo je bil eden od motivov, da so zaprosili za ubožno podporo za duševno bolno šestdesetletno Elizabeto Hvaleta, tudi zagotavljanje nadzora nad njo, kar bi omogocila ravno podpora tistemu, ki bi skrbel zanjo. Ne samo to, da so ji posamezniki, ki so živeli v njeni okolici, napisali prošnjo za sprejem v ubožni inštitut, njena prošnja razkriva razlicne nacine solidarnosti skupnosti: dovolili so ji prenocišce na podstrešju hiše za »mestnim obzidjem«, ne da bi za to kaj zaracunali, hrano pa so ji – sicer ne vsak dan – dajali v neki drugi hiši. Obenem se je gospa Cehovin, gospodinja hiše v mestu, kjer je ta ostarela ženska do tedaj dobivala hrano, ne pa postelje, zavezala, da bi skrbela za prosilko, ce bo dobila podporo iz ubožnega sklada.75 Podatek je posebej zanimiv, saj je praviloma v retoriki stiske zamolcan. Redko so namrec v virih razkrili, da je podpora iz sredstev ubožnega inštituta koristila celotnemu gospodinjstvu, v katerem je živel revež. Prakse ostarelih predstavnikov nižjih družbenih skupin so bile pogosto zelo raznolike. Nekateri, bolj premožni starostniki, so v svoje bivanjske prostore sprejemali študente in druge najemnike, ali pa so imeli brezplacno v najemu prostore, v katerih so nastanili vojake, njihova dolžnost do lastnika stanovanja pa je bila, da so sprejeli dolžnost nastanitve vojakov. Drugi starostniki so bivali skupaj kot podnajemniki in se poskusili preživljati z obcasnimi deli. Marija Gorjuška, ki je svoje socialne vezi kot dekla od mladosti naprej prav tako gradila v Ljubljani, je pri 70 letih živela skupaj z neko žensko (Marijo Zorn). Ocitno je vecji del bremena najemnine nosila Zornova, Gorjuška pa ji je v zameno pomagala pri delu, a kljub temu placevala še osem goldinarjev najemnine.76 Zadnji primer medgeneracijske solidarnosti pa kaže tako na porocne omejitve kot na pragmatizem oblasti pri dolocenih porocnih praksah. Vcasih je bila poroka zgolj varovalka za skrb in lažje življenje v starosti. Maragereta Postinska se je porocila pri petdesetih letih, ocitno takrat, ko je njeno delo služkinje postajalo 74 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 147–150 ter študije Franza Brüggermeierja in Lutza Niethammerja, ki jih navaja v opombah. 75 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, str. 59, 20. 3. 1820. 76 SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 29. Podobne tipe podnajemnikov je v poznejših desetletjih prepoznal tudi Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 101, 102. težko. Porocila se je z 62-letnim hlapcem in odpušcenim vojakom, ki je v vojski služil 28 let. Kar dvanajst let sta skrbela drug za drugega, preden sta zaprosila za pomoc iz sredstev ubožnega inštituta.77 Najdemo pa tudi druge, sicer bolj redke oblike solidarnosti skupnosti, kot je bilo zaposlovanje ostarelih dekel ali zagotavljanje prenocišca ostarelim ljudem. Uršula »Milnerca« je bila zaposlena kot dekla, še ko je bila stara »vec kot 70 let«. Ocitno je lahko opravljala tista dela, ki jih je delodajalec potreboval, saj je bila pri njem zaposlena kar 12 let, torej jo je zaposlil, ko je bila stara krepko vec kot 50 let. V prošnjo za njeno podporo je dodal, da je bila skoraj popolnoma nesposobna opravljati težka dela, ki se jih ponavadi zahteva od dekel.78 Njen zadnji delodajalec, uradnik Johann Baptista Novak, je prošnjo za podporo omenjeni dekli oddal, ko je zapušcal Ljubljano.79 Kot pokazatelj omejitev medgeneracijske in soseske solidarnosti pa naj bo še zadnji primer dekle Jere (Ire) Kvasovke, ki je služila pri zelo uglednih delodajalcih, kar bi ji lahko pomagalo tudi v starosti in pri pridobitvi podpore iz ubožnega sklada, cetudi je ostala samska in je za razliko od mnogih ostarelih dekel živela pri sorodnikih. Clan ubožne komisije je v nasprotju z mnenjem duhovnika ugotavljal, da si prosilka zasluži podporo, saj je »izgubila najboljša leta« v službi kot dekla, privarcevani denar pa je izgubil vrednost,80 ker ga je imela v bankovcih, ki so v drugem desetletju izgubili precejšnji del vrednosti. Zaradi svoje mreže poznanstev, ki jih je pridobila z delom, je kljub razlicnim mnenjem clanov komisije podporo tudi dobila. Solidarnost okolice ni samo odraz pricakovanih, moralno pogojenih in skozi tradicijo podedovanih vzorcev solidarnosti na eni strani in stigmatizacije na drugi, ampak tudi vseh drugih okolišcin, zato se solidarnosti skupnosti in družine ne sme idealizirati. Zgovoren primer je tudi usoda pekarice Ljubljancanke Katarine Ljubic, ki je bila stara zgolj 40 let, a je že trpela zaradi urinske inkontinence. Cetudi neprijetnih vonjev niso omenjali, so trdili, da ne more vec dobiti dela. Verjetno je bil to vzrok, da jo je zapustil mož. Z boleznijo so argumentirali tudi njeno visoko najemnino za stanovanje. Ocitno je bila bolj bolna, saj so jo oznacili za »telesno šibko«. Ker je postajala breme skupnosti, so uradniki apelirali na prvega, kateremu je bila po pravu in morali naložena skrb zanjo – njenega moža. Tega so tudi uradno pozvali, naj skrbi za svojo ženo.81 77 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, 1820, str. 44. 78 SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 44. 79 SI_ZAL_LJU/0508, š. 15, 1825, str. 44, 12. 12. 1824. 80 SI_ZAL_LJU/0508, š. 11, str. 56, 1820. 81 SI_ZAL_ LJU/0508, š. 11, seznami podpirancev leta 1819. ZAKLJUCEK Prikaz podob starosti se je na podlagi izbranih tem in analizi prošenj prejemnikov ubožne oskrbe izkazal za bolj kompleksen od tistih, ki jih vsebuje zgolj analiza razlicnih politicnih, moralnih in drugih tekstov in podob, saj pogosteje sledijo dolocenim stereotipnim ali arhetipskim podobam starosti. Podatki prosilcev za sprejem v oskrbo v okviru ubožnega inštituta razkrivajo podobe in izkušnje razlicnih faz v starosti. Dokazujejo, da je bilo tako dojemanje starosti kot odziv na spremenjene okolišcine zelo individualen. Dokumentacija ubožnega inštituta dokazuje, da je percepcijo starosti prej kot kronološka starost zaznamovala zunanja fizicna in psihicna podoba posameznika, ki je bila posledica intenzivnosti dela, ki ga je opravljal, cesar sta se družba in medicinska doktrina zelo dobro zavedali. Podoba starostnika in njegovo fizicno in psihicno stanje so bili tudi posledica življenjskih razmer, v katerih je preživel vecino življenja. Ceprav elementi, ki jih je zajel ta clanek, ne morejo pokriti vse kompleksnosti izkušenj starosti v urbani populaciji, vsekakor razkrivajo del življenjskih okolišcin ostarelih ljudi. V dolocenih primerih je prav zaradi netipskih vpisov, ki so znacilni za prvo fazo vstopa v sistem oskrbe, mogoce celo locevanje samopercepcije starajocega se posameznika od percepcij okolice oziroma nadzornikov oskrbe. 34Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Mojca Ramšak STAROST IN STARANJE V POHORSKI PRAVLJICNI PROZI* Na zdravje in bolezen ter posledicno na starost Pohorcev so v preteklosti vplivali tako okoljski kot kulturno-zgodovinski dejavniki. Pohorsko družbeno in gospodarsko življenje je bilo omejeno s fizicnim okoljem: gozdovi, pašniki, njivami, sadovnjaki, izviri vode, na jugo-vzhodnem delu pa tudi z vinskimi goricami. Omejitve okolja, odrezanost od sveta na samotnih kmetijah ali v razloženih naseljih so narekovale avtarkicen nacin življenja. V tej samozadostnosti so pridelali vse, kar so znali in kar je rastlo; izkorišcali so naravne gozdne, geološke in hidrološke vire za steklarsko industrijo, ki je prav zaradi pretirane izrabe le-teh zacela zamirati konec 19. stoletja, in se odpirali v svet z lesno trgovino ter s splavarsko delovno migracijo po Dravi. Splavarstvo je bilo izpricano že od 14. stoletja, v 16. stoletju je segalo do Ptuja, v 18. stoletju do * Avtorica je raziskavo financirala iz lastnih sredstev. Beograda, na zacetku 19. stoletja do bližine romunske meje, z drugo svetovno vojno pa je zamrlo. Takrat se je delovna emigracija usmerila v dolino, v industrijska mesta: Maribor, Ruše, Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice, Dravograd, Radlje ob Dravi, kasneje pa tudi v Nemcijo, Avstrijo in Švico. Zacela se je depopulacija Pohorja, saj ljudje v avtarkicnem nacinu dela in življenja niso imeli prihodnosti. Da bi kar najbolje ujela obdobje in duh gospodarske, kulturne in duhovne avtarkije, ki je trajala pretežno tja do druge polovice 20. stoletja, ter preucila vpliv na starost in staranje, sem uporabljala vire, ki se nanašajo na to predindustrijsko obdobje. Ti viri so v velikem številu izpricani v pohorski pravljicni prozi, ki upodablja tudi realno vsakdanje življenje, zato sem se nadejala gostih opisov zdravja, bolezni, poškodb, pohab, odnosa do bolnih ter starih in nacinov zdravljenja. Za preucitev tega podrocja sem pregledala 1512 pohorskih pravljic, bajk, pripovedk, legend in crtic, ki so jih zbrali in objavili Elza Lešnik (1925),82 Jakob Kelemina (1930),83 Josip Brinar (1933),84 Jože Tomažic (1942, 1943, 1944),85 Paul Schlosser (1956),86 Oskar Hudales (1968)87 in Anton Gricnik (1994).88 Poleg tega sem upoštevala še dokumentarno Gricnikovo prozo o Pohorju oziroma objavljeno gradivo s Svete Kunigunde na Pohorju,89 kroniko župnije na Keblju90 (Gricnik 1991) ter ponatis Koprivnikovega Pohorja s komentarji.91 Dragoceno objavljeno gradivo o Pohorju je bilo tudi 144 življenjskih zgodb iz Vuhreda in okolice, Ribnice na Pohorju, Mute in okolice, Sv. Antona na Pohorju, ki jih je s sodelavkami zbrala Marija Makarovic,92 in življenjske zgodbe 76 ljudi, rojenih ali profesionalno povezanih s Pohorjem, ki jih je na zasebno pobudo zbral Anton Gricnik.93 Nekaj podatkov je tudi iz neobjavljenega gradiva terenskih ekip z Južnega Pohorja iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani od 1. do 14. julija 1963 in iz lastnih terenskih virov ter spominov mojih pohorskih prednikov. Vse kulture clovekovo življenje delijo vsaj v tri faze: otroštvo, odraslo dobo in starost. V predindustrijskih družbah je bila starost precej grenka, kar se v svetovni pravljicni prozi odraža kot resignacija zaradi revšcine, slabšega zdravja, ugašajoce vitalnosti, spolne nezmožnosti, izgube družine in družbenega statusa. 82 Lešnik, Crtice iz mariborske zgodovine. 83 Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. 84 Brinar, Pohorske bajke in povesti. 85 Tomažic, Pohorske pravljice; Tomažic, Pohorske bajke; Tomažic, Pohorske legende. 86 Schlosser, Schlosserjeve Pohorske pripovedke. 87 Hudales, Zlati krompir. 88 Gricnik, ur., Noc ima svojo moc. 89 Gricnik, ur., Zapisi in pricevanja sejalcev. 90 Gricnik, ur., Sonca mi daj! 91 Gricnik, ur., Koprivnik in njegovo »Pohorje«. 92 Makarovic in Sušek, ur., Trije rodovi o Vuhredu in okolici; Makarovic, ur., Minilo je kot prijetne sanje; Makarovic, ur., Življenjske zgodbe krajanov Mute in okolice; Makarovic in Logar, ur., Moje življenje; Makarovic in Mravljak, ur., Sv. Anton na Pohorju. 93 Gricnik, ur., Hvalnica Pohorju. V tem casu je bila starost, še zlasti žensk, predmet praznoverja, pri njih se je poudarjala predvsem zloba. Starost ponazarjajo tudi živali: npr. od tridesetega leta dalje je clovek kot osel, ker dela za druge, potem je pes, ki godrnja v kotu, in na koncu je opica, ki se ji posmehujejo otroci. Povsod je v pravljicah prisoten tudi moralni opomin »spoštuj oceta in mater«. Pri tem je najznacilnejši tip teh pravljic nehvaležni sin, moški v srednjih letih, ki se želi znebiti svojega ostarelega oceta. Preobrat se zgodi, ko to opazi vnuk in za dedka bodisi izdela predmete, ki mu jih sin odreka, ali skoplje jamo, v katero bo cez leta položil svoje starše, naseka drva za gretje, pripravi hrano ipd. Takrat se tudi sin zavede, da bo nekoc star in odvisen od svojih otrok. Ob tem spoznanju se osramoceno skesa, staršem vrne odvzeto dostojanstvo in zanje zacne lepše skrbeti. Druge pogoste oblike pravljic opisujejo ogrožene in zanemarjene stare ljudi, ki z zvijacami v zvezi s premoženjem dose- žejo, da otroci spet zacnejo skrbeti zanje, podobno pa lahko storijo tudi živali. Tu je prevara starejših upravicena, saj etika in morala mlajših nista dovolj mocni, da bi bili stari ljudje preskrbljeni. V nasprotnih primerih pa pravljice opisujejo tudi otroke, ki so rešili ostarele starše pred gerontocidom, izpostavitvijo do smrti ali ubojem, kot so narekovale nekdanje šege. Pravljicna proza vsebuje tudi elemente evtanazije starih ljudi. Ta praznoverja so z medicinskega vidika sicer povsem neškodljiva, a njihovo simbolno sporocilo in namen do betežnih sta jasna. Na drugi strani pa pravljicna proza o starih ljudeh poudarja tudi njihovo modrost, znanje in izkušnje, ki rešijo družine pred lakoto. Ta dvojnost odraža krhkost medgeneracijskih odnosov in tudi percepcije o starih ljudeh. Ti lahko imajo hkrati poseben status, vpliv in privilegije; kot senilni in nezmožni prispevati v družino ter skupnost pa so lahko odrinjeni s pozicij casti, zapušceni ali celo umorjeni. Skušnjava odstranjevanja najšibkejših je izrazita v vojnem casu, v obdobjih lakote ali prisilnih migracij. V pravljicni prozi se starost in dolžina življenja obravnavata tudi humorno ali pa z zasmehovanjem, še zlasti v zvezi s spolnostjo, ko se npr. ostarel moški poroci z mlajšo žensko, ta pa ga ne more niti pogledati. Te zgodbe so polne ironicnih obratov, kot npr. ko ropar vlomi k takemu paru in se žena tesno oklene moža, ta pa v zahvalo roparju ponudi vse, kar ima. Ali pa, ko žena pobegne z mlajšim ljubimcem, ta pa se ob reki, ki jo morata preckati, zamisli, kaj naj pocne z žensko v srednjih letih. Cez reko nese njeno premoženje in obleko in ji obljubi, da bo prišel ponjo, toda namesto tega jo pusti golo na obrežju.94 Navedene pravljicne lastnosti junakov se nanašajo tudi na Pohorje na cas pred uvedbo socialnega in zdravstvenega zavarovanja konec 19. stoletja. Posledice izkorišcanja mezdnih razmerij brez delavske zašcite in varstva pravic je družba do osemdesetih let 19. stoletja poskušala omiliti z dobrodelnostjo in kolektivno samopomocjo ter z delavskimi bolniškimi in podpornimi društvi. 94 Ashliman, Age, str. 20, 21; Ashliman, Aging and Death in Folklore. A le zaposleni z višjimi dohodki (uradniki, menedžerji) so lahko zavarovali zdravje in življenje za primerno veliko premijo. Delavstvo tega ni zmoglo, zato je država uvedla socialno zavarovanje, kjer pa vsi delavci niso imeli enakih pravic, ugodnosti in zašcite. Državni uslužbenci, delavci v rudarstvu in meta- lurgiji, pri državnih železnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, delavci v industriji in obrti pa le bolniško in nezgodno. Rudarji in državni uslužbenci so bili obvezno zavarovani od leta 1854, železnicarji od leta 1858, tovarniški in vsi ostali delavci šele od leta 1888. Nezgodno zavarovanje je bilo organizirano posebej in vse stroške tega zavarovanja so morali pokrivati podjetniki. Tovarniški delavci so bili nezgodno zavarovani pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah, ki so za Koroško in Štajersko imele sedež v Gradcu. Železnicarji so bili nezgodno zavarovani pri železnicarski nezgodni zavarovalnici na Dunaju. Rudarji so bili do leta 1914 nezgodno zavarovani pri bratovskih skladnicah, do leta 1918 pa pri nezgodni zavarovalnici za rudarje na Dunaju. Leta 1905 je bilo na slovenskem delu Štajerske in Koroške 50.000 zavarovancev. Nastanek Jugoslavije je zavrl razvoj socialnega zavarovanja, nova zakonodaja je v letih 1921 in 1922 poenotila delavsko zašcito, a ni prinesla novih pravic. Med vojnama so uvedli 8-urni delovnik, leta 1937 pa pokojninsko zavarovanje vseh delavcev. Po osvoboditvi so se vsi uradi socialnega zavarovanja v Sloveniji združili v Federalni zavod socialnega zavarovanja v Ljubljani.95 Dokler ni bilo urejeno socialno in zdravstveno zavarovanje, so bili tudi Pohorci pretežno prepušceni družinski in skupnostni pomoci. Ce so imeli nepremicnine, so dali ostareli, onemogli kmetje pred darovanjem potomcem ali drugim prevzemnikom zemlje v zemljiško knjigo vpisati preužitek (preživitek oziro- ma dosmrtni užitek). To je bila pravica do stanovanja, hrane, obleke, oskrbe do smrti, placila rente, torej nekakšen starostni delež, ki ga je placeval prevzemnik posestva. V gospodarskih razmerah 19. in prve polovice 20. stoletja je preužitek nadomešcal socialno in zdravstveno zavarovanje in bil s tem pogosto vir med- generacijskih sporov ter nesoglasij, kar opisuje slovenska književnost, vkljucno s pohorsko pravljicno prozo. Slednja se nanaša prav na ta cas brez socialnega in zdravstvenega zavarovanja. V njej so stari ljudje in starost opisani z besednimi zvezami kot: stara, stari, starka, staruh, beraška staruha, starec pušcavec, postarne ženice, zlovoljna stara ženica z bosimi rdecimi stopali in nevidnimi rokami, stara, bolna vdova, stari, polomljeni dedci, bradac sivec, dedec stari, starejši mo- žak, plecat starec, slok starec, starec s sijoco plešo, sveti starec, (pra)star drvar, stara drvarka, popoten starcek, nadležnost starosti, hrbet, ukrivljen v starosti. Ti opisi se ne nanašajo samo na leta, temvec tudi na socialne razmere, na samoto, 95 Kresal, Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem, str. 148, 149. revšcino, bolezni in so pogosto pokroviteljski, slabšalni, zanicljivi in prezirljivi do starih oseb ter njihovega psiho-fizicnega stanja. Nekateri deli pohorske pravljicne proze (npr. Brinarjeva povest Petruh s Peska96) opisujejo usodo mnogih ostarelih, onemoglih drvarjev, njihove bolezni oziroma zdravstveno stanje, kot so grbavost zaradi dela ali starosti, alkoholizem, starostna demenca in slepota oziroma poškodbe zaradi vojnih ran, ter iznajdljivost v casih brez drugega zaslužka pri izkorišcanju naravnih virov za preživetje, kot so nabiranje, sušenje in prodaja mravljincjih jajc trgovcem s pticami, trganje in sušenje zelišc v poletnem casu ter nabiranje gob in drevesne smole. Hkrati izrisujejo tudi vedenjske vzorce, ko zaradi omenjenih okolišcin in odrinjenosti na rob eksistence ter socialnega življenja nekdanjim gozdnim delavcem ob koncu življenja ostane le še skrivanje svojih trajnih telesnih okvar in pohab ter nastopanje pred drugimi pijanci, ki jih dražijo zaradi njihovega samotarskega nacina življenja in preteklih izkušenj. »V mlajših letih so ga klicali za Petra in je bil takrat zastaven korenjak, ki je celo vojake služil in Pjemonteze po Laškem mikastil. Ko pa je zlezel v leta in se mu je hrbet ukrivil v grbo, se ga je oprijelo ime Petruh. Da zakrije nevšecno grbo in se zavaruje pred dežjem, si je napravil iz širokolistega lasana, nabranega na trto, nekakov plašc, ki mu je kot rakov koš cepel na plecih. Dokler je bil Petruh še trden v rokah in se mu še ni hrbet uslocil, dotlej je pridno drvaril. Pa so prišle nadenj težave in nadloge, ki so mu vzele moc in zaslužek. A Petruh se ni dal kar tako! Ker mu ni vec pela sekira v roki, se je lotil lažjega posla. Nabiral je smole po smrekah smolnjacah pa trgal in sušil zdravilna zelišca, ki jih je nosil mazackam in padarjem v dolino. A najvec prihodkov mu je prinašala bera po mravljišcih. […] In požirek žganega, takega, ki popraska po grlu, je cislal stari Petruh bolj kot vse drugo na svetu. A ti njegovi požirki niso bili morda kar tako navadni požirki. Klokalo in klokalo je po grlu klok! klok! – kakor da hudournik popljuskava v razsušeno brezno. Petruh se je po prvem požirku šele odhrknil in dodobra pripravil; po drugem se mu je ukresal ogenj v edinem njegovem ocesu (na levem je bil namrec slep) in je zadovoljno požmrknil; po tretjem požirku pa se mu je razvezal jezik in se razmajal. Drugace molcec in cemeren, kakršen je bil, se je razvnel in razšopiril, da ga je bila rocno polna krcma.«97 96 Brinar, Pohorske bajke in povesti, str. 94. 97 Prav tam, str. 93–95. Zaradi odsotnosti socialnega zavarovanja, ki bi omogocalo financno varnost v starosti, so se stari ljudje vecinoma trudili biti koristni do smrti, tudi v primeru, da so si izgovorili preživitek. Ce pa niso imeli premoženja, ki bi ga izrocili potomcem, je bila njihova usoda prepušcena fizicni zmogljivosti in neformalni socialni skrbi skupnosti. Tako za leto 1863 obstaja literarni zapis iz vasi Gorenje pri Zrecah na južni strani Pohorja, ki je bil povzet po resnicnih dogodkih. Opisuje vsakdanje življenje ostarelih, poškodovanih ljudi na kmetiji, ki se trudijo biti koristni do smrti, delajo z lesom v hiši in okoli nje, hodijo pomagat v planino, da si s tem odslužijo hrano in streho nad glavo ter kupijo kak priboljšek, ker nimajo drugih sredstev za preživljanje. »Na Lukeževem je živel tudi starega gospodarja brat, Franc. Na desni nogi je bil šantav, ni bil za vsako delo, posebno ne za delo na polju. Pozimi je orodje popravljal, koše in jerbase pletel, cokle delal, treske kalal, steljo sekal in živini stregel. Poleti pa je hodil v planino strešne skodle (šikeljne) delat, da si je s tem kaj zaslužil za to in ono potrebo, zlasti za ljubi tobacek. Franc je bil visoke rasti, desno nogo je imel v kolenu sloko in trdo, ker se je bil s sekiro na koleno vsekal.«98 Ostareli gospodarji kmetij pa so ob izrocitvi posestva poskrbeli za svojo in ženino socialno varnost s tem, da so si izgovorili preužitek. Poleg stanovanja so si izgovorili tudi delni užitek zemljišca, sadnega drevja in še drugo hrano v naravi. Na primer dva posestnika iz Sv. Antona sta imela v pogodbi z dne 3. grudna 1892 zapisan naslednji dosmrtni užitek: »Stanovanje v štibelcu na levi roki, pravico do kuhinje, pravico do kleti pri štibelcu, pravico do pol izbe nad boljšo hišo, prostor v hlevu za eno kravo in dve ovci, ki jih mora rediti, cediti in pasti prejemnica, dalje vsako leto eno svince v vrednosti 8 forintov, to je osem goldinarjev, hasek do kosa njive pri srednji vracki,99 katerega mora prevzemnica vsako leto na pol pognojiti, potem orati, poprek obdelovati in pridelke domu zapeljati, dalje hasek do treh hruškovih in enega jabolcnega drevesa pri hiši in pri pungartu100 in 98 Koprivnik, Lukežev Miha, str. 209. 99 Vracka, neobdelan kos zemlje med njivami, tudi ozare. – Vidmar-Zavodnik, Slovarcek narecnih besed, str. 346. 100 Pungart, sadni vrt, travnat prostor v bližini domacije ali na bolj oddaljenem travniku, s poljubno ali skrbno nacrtovano saditvijo sadnih dreves, v katerem so si lastniki zagotovili sadje za lastno rabo ali za prodajo. Na zelenih delih dvorišc domacij v osrednji Sloveniji, na Štajerskem in Dolenjskem so sadili slive, cešplje, ringloje, cešnje, hruške in jablane. Leksem pungrad, starinsko z razlicicami pongart, pungart in pongrad ter ograd (v pomenu njiva pri hiši), je zemljepisno zamejen na koroško in panonsko narecno skupino. Leksem sadovnjak se pojavlja razpršeno po vseh narecjih, najbolj zgošceno na sticišcu dolenjske in štajerske narecne skupine vse do reke Mure v panonski narecni skupini, drugje vecinoma kot novejša dvojnica. Zveza sadni vrt tvori manjši areal v štajerski narecni skupini. Redkejši so leksemi vocnjak, brajda, gartelj (staro) in kolišce. – Horvat, Komentar in karta, str. 300, 302. Ostareli Vitanjcan pred prvo svetovno vojno Vir: Dokumentacija oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani potem vsako leto dva vagana101 ali mecla102 pšenice, dva vagana žita, dva vagana ovsa, eden vagan koruze in eden vagan ajde. Ako bi eden ali drugi od izrocnikov umrl, odpade polovica zgoraj navedenega izjemka, in ima ta preživeli izrocnik namesto krave dobiti vsak dan pol litra mleka, ce bodo pri hiši, ali pa ima pravico imeti v hlevu in pri krmi prejemnice eno kozo in ima dalje dobiti namesto zgoraj navedene njive vsako leto eno pitano svince s petdesetim funtom103 in dva meclna krompirja in dobivata ista, namrec prepodajnika na vsak nacin potrebna drva za kurjavo in svecavo.«104 Razmere so se spreminjale glede na gospodarsko stanje. V casu gospodarske krize starostno zavarovanje še ni bilo povsem uveljavljeno, zato so sprejemali razlicne ukrepe za pomoc starim ljudem. 101 Vagán, nekdaj prostorninska mera za žito, približno 611. – Slovar slovenskega knjižnega jezika. 102 Der Metzen, tudi vágan. – Pleteršnik, Slovenskonemški slovar. 103 Funt, nekdaj utežna enota, približno pol kg. – SSKJ. 104 Makarovic, Nekaj utrinkov iz preteklosti Vuhreda in njegovih ljudi, str. 16, 17. »Ker je bila leta 1931 kmecka kriza, je bilo za reveže zelo hudo. Stare in bolne je obcina dolocila kmetom, da so morali vzeti takšnega reveža za kakšen teden. Ti so bili zelo slabo preskrbljeni. Ležali so po štalah, ker so se ljudje bali uši. Pri nas smo jih umili in preoblekli, spravili v štalo, kamor smo jim nosili tudi hrano. Tudi drugi so prihajali prosit za mast, moko, kruh in obleko. Pomagali smo jim, kolikor se je dalo. Redno je prihajala neka ženica, ki je v mladosti pri nas sekala steljo; ko jo je zadela kap, ni mogla vec delati, zato je prosila živeža.«105 Zaradi ilustriranih razmer ne presenecajo podatki ljudskih štetij in o najstarejših prebivalcih Pohorja, ki so vpisani v župnijske kronike. Po ljudskem štetju (31. 12. 1880) je bilo med Slovenci le 7 stoletnikov: na Kranjskem 1 moški 101 leto star, na Slovenskem Štajerskem 2 ženski in 1 moški, na Goriškem 1 ženska, na Koroškem 1 moški in 1 ženska. Od 90 do 99 let starih pa je bilo: na Kranjskem 32 moških in 47 žensk, na Štajerskem 35 moških in 47 žensk. Od 80 do 90 let starih je bilo: na Kranjskem 1275 moških in 1152 žensk, na Slovenskem Štajerskem 874 moških in 793 žensk.106 V predindustrijski družbi je »[…] med našimi predniki bilo obicajno progresivno izracunavanje cloveškega življenja, kot ga je lahko hišni gospodar razbral iz najbližjih predmetov okoli sebe: ograja traja tri leta, pes docaka tri starosti ograje, konj tri pasje starosti, clovek pa tri starosti konja; in tu se znajdemo na cilju 81 let«.107 Kljub temu pa denimo lovrenške maticne knjige iz 17. in 18. stoletja navajajo tudi stoletnike: tako je leta 1694 umrla skoraj 100 let stara Evfemija Krecenbaher, leta 1700 pa je umrl 120-letni tržan Jurij Jekše.108 Na Keblju je bil najstarejši mrlic zabeležen leta 1830, ob smrti je bil star 109 let.109 Leta 1812 je bil vpliv klime, ki se je zaradi velikih toplotnih nihanj spreminjala, na zdravstveno stanje prebivalstva in živine zelo mocan. Nenadni padci temperature so povzrocali nenehne katarje, kašlje, smrkanje in kihanje, posebno pri tujcih, nevajenih takšnih sprememb, ter revmaticne bolezni pri domacinih. Pogoste so bile tudi prebavne motnje (ponavljajoce se diareje) ter vnetja, a sicer je bilo zdravstveno stanje zadovoljivo. Povprecna starost v falskem nabornem okraju je bila izredno visoka, vecinoma so docakali okrog 70 let. Neki kmet je v 105 Makarovic in Sušek, Trije rodovi o Vuhredu in okolici, str. 94 (pripovedovalka življenjske zgodbe je bila rojena leta 1922 pri Sv. Antonu, Vuhred). 106 Vošnjak, Dolgost cloveškega življenja, str. 28–34. 107 Jakob Grimm, Rede über das Alter, str. 42, 43; Schirrmacher, Zarota metuzalemov, str. 184. 108 Koropec, Prebivalstvo v lovrenških maticnih knjigah, str. 36. 109 Gricnik, ur., Sonca mi daj!, str. 73. Lovrencu docakal celo 113 let. Živel je zelo skromno in preprosto, vse življenje mu je bilo izpolnjeno z delom. Užival je najpreprostejšo hrano, vina ni pil, spal je na trdih deskah brez kakršne koli podlage. Po postavi je bil visok, tršat, bolezni ni poznal vse dolgo življenje. Leta 1842 sta dva beraca dosegla visoko starost, eden 105, drugi pa 106 let. Na zacetku 19. stoletja je bila Lovrencanka Uršula Uran (Uranin) najrodovitnejša mati v teh krajih. Rodila je prvic pet otrok, drugic je rodila trojcke, tretjic in cetrtic pa dvojcke (skupno 12 otrok). Pri petdesetih je bila izrednega zdravja in zdravega videza. Petorcki so se rodili mrtvi, vendar so bili pravilno rašceni. V Selnici pa je živela beracica Magdalena Pulvera, ki je bila hermafroditka110 in obenem blazna. Drugih posebno prizadetih revežev v tem okraju ni bilo.111 V Vuhredu je bila najvecja smrtnost, kar 66 ljudi med letoma 1793 in 1797, ceprav je bilo gibanje prebivalstva v obdobju 1788–1847 dokaj ustaljeno. Prevladoval je pozitivni prirast prebivalstva, ceprav z majhnimi vrednostmi. Izjemo pomeni obdobje 1823–1827, ko so razsajale krvava griža in koze in je umrlo 21 ljudi vec, kot jih je bilo rojenih. Med letoma 1788 in 1852 je bila pri moških in ženskah zelo nizka povprecna starost, in sicer pri moških od 17 do 33 let in pri ženskah od 19 do 45 let. Nizko povprecje je povzrocila velika umrljivost otrok obeh spolov. Malo ljudi je doseglo visoko starost. V tem casu je bil najstarejši moški star 99 let in najstarejša ženska 95 let.112 Gozdni in žagarski delavci so v prvi tretjini 20. stoletja zvecine dosegli starost okoli 70 let, umirali so od starosti, delali so, dokler so le mogli ali najmanj do 60. leta. Tudi v poznih letih so bili malo bolni.113 Iz pricujocega gradiva o staranju in starostnikih na Pohorju v 19. stoletju vidimo, da so bile najvecje težave v starosti zdravje, pomanjkanje sredstev za preživljanje zaradi nezavarovanosti, deloma pa tudi posmehljiv in podcenjujoc odnos okolja do starih ljudi. Omenjeno gradivo pri starosti najveckrat poudarja strategije preživetja, saj so bili v tem casu stari ljudje brez sredstev za preživljanje in socialnega ter zdravstvenega zavarovanja. Med te strategije sodijo razlicne vrste nabiralništva (zdravilne rastline, živali) za prodajo ali za lastno rabo, cim kasnejša predaja posesti in delo do popolne onemoglosti. Poleg tega je v tem gradivu v zvezi s starejšimi veliko socialne izkljucenosti, alkoholizma, zdravstvene nerazgledanosti in vraževerja ter simbolnih prenosov fizicnih lastnosti starih ljudi 110 Oseba, ki ima znacilnosti obeh spolov po svojem zunanjem videzu, v spolovilih in v spolnem obnašanju; dvospolnik. – Kališnik et al., Slovenski medicinski eSlovar. 111 Vrbnjak, Gospodarska in socialna podoba Ruš in okolice, str. 338, 368. 112 Makarovic, Nekaj utrinkov iz preteklosti Vuhreda in njegovih ljudi, str. 20, 21. 113 Baš, Zdravstvene razmere delavcev v pohorskih gozdovih, str. 415–417 (Bašev prispevek v zborniku je ponatis iz knjige: Angelos Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalisticne izrabe gozdov (9. poglavje Zdravstvo). Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 222–227 (Ponatis originalne izdaje Celje: Grafika Gracer, 2004)). na bajna bitja. V nekaterih primerih so starejši predstavljeni tudi šaljivo ali kot lokalni modreci in ljudski zdravniki. Vecinoma pa svoje potenciale uporabljajo za lastno preživetje, pri cemer jim skupnost le redko priznava pretekle izkušnje ali verjame njihovim zgodbam, ki so jih doživeli v vojni ali kjerkoli izven kroga pohorskih skupnosti. Katja Mihurko Poniž »RAJŠI ‘STARA DEVICA’, NEGO NESRECNA ŽENICA«: PODOBE STAREJŠIH ŽENSK V DELIH SLOVENSKIH PISATELJEV IN PISATELJIC IZ OBDOBIJ REALIZMA IN MODERNE* Vstarejši slovenski pripovedni prozi ženski lik le redko zavzema osrednje mesto. In še tedaj, kadar lahko govorimo o protagonistkah, so to mlada dekleta v vlogi ljubezenskih objektov. Kako kratka je bila v 19. stoletju mladost, lahko razberemo iz pisma Frana Levstika Josipu Jurcicu o junakinji prvega slovenskega romana, saj je o tem, da se naj bi s Kvasom porocila, ko on doštudira, zapisal: * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0347 Historicne interpretacije 20. stoletja, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. »[…] in Manica – tudi 35! Grozna starost neomoženoj ženski! Pticke so jej odpéle, vijolice odcvelč. Jaz bi se o Kvasu nic ne hudoval, ako bi 35 celó 30 ali 27 let star popustil – kar bi on tudi zagotovo storil, ce ga dobro znam – Manico, staro dekle, pa bi morda vzel kako 20 letno nevesto.«114 Kot matere so ženski liki v delih slovenskih pisateljev iz obdobij realizma in moderne postavljeni v ozadje, kjer velikokrat le nemo opazujejo dogajanje ali pa umrejo že na porodu, še preden vstopijo v jesen življenja. Starejše ženske so v omenjenih delih komajda kdaj prikazane, še redkeje kot dobrohotna bitja z življenjsko modrostjo. Najveckrat so izpostavljene posmehu ali pomilovanju, še posebno, ce so neporocene. Sinonim za starko je v številnih slovanskih jezikih »baba«, ki ponavadi nima pozitivne konotacije. Pogosto so s to besedo poimenovani ženski demoni ali kot duhovito ugotavlja hrvaška pisateljica in literarna zgodovinarka Dubravka Ugrešic v svoji knjigi Jaga baba je znesla jajce: »Skratka, v slovanskem svetu kar vrvi od najrazlicnejših bab! Ob tem se spomnimo, da so si vse grde, spolno diskriminatorne predpostavke, pregovore, reke in verovanja, povezana z babami, izmislili »dedje«. Zase so seveda rezervirali precej bolj junaški položaj.«115 Atribute stare ženske ima predvsem arhetipski lik jage babe, ki je, kot še piše D. Ugrešic: »[…] žensko antropomorfno bitje, stara vešca, carovnica. […] Jaga baba je tekst, ki je bil v razlicnih obdobjih bran na razlicne nacine, drugace prebran, znova in znova pripovedovan, adaptiran, redaptiran, interpretiran in reinterpretiran.«116 Oglejmo si, kaj se je z njim dogajalo v slovenski književnosti v izbranih dveh obdobjih. Jaga baba je kot vsa mitološka bitja povezana z naravo, med slovenskimi bajeslovnimi bitji ji je najbližja pehtra baba. Monika Kropej piše o njej, da je »[…] žensko bajno bitje ambivalentne narave; kot prinašalka svetlobe je prijazna in lepa prikazen (stvn. perahtun: svetel, blešcec), kot voditeljica duš mrtvih in gromovnica pa je strašna, povzroca nevihte, dela sneg«.117 Povezanost podobe starke z naravo izpricujejo pesmi, v katerih je zima personificirana v stari ženski, ki je za književnike zanimiva kot prispodoba minljivosti: njena lepota je izginila in vse, kar ji preostane, je pasivno spominjanje 114 Levstik, Levstikova pisma, str. 149. 115 Ugrešic, Jaga baba, str. 196. 116 Prav tam. 117 Kropej, Od ajda, str. 325. na pretekle lepe dni, ko je bila še mlada in lepa. V imaginariju poznega srednjega veka to podobo utrdi Villon v Tožbi lepe orožarke (1456), a tudi v slovenski književnosti odkrivamo pesmi s podobno tematiko (prim. Ksaver Meško: Prvi beli las, Josip Murn: Gospa). STARKA ZIMA V OTROŠKI POEZIJI V obdobju realizma in moderne se stara ženska v tej podobi pojavlja predvsem v otroški poeziji. Tako beremo v Stritarjevi pesmi Zima (1895): »Prikášljala je starka zima, / Naguban, suh imá obraz; / Ko z brado kljukasto pokima, / Sneg z néba prileti in mraz.«118 Na podoben nacin zimo poosebljajo v otroških revijah Angeljcek in Zvoncek tudi umetniško manj nadarjeni pesniki (Vekomir: Starka, 1911; Bogumil Gorenjko: Oj, starka zima, 1908) in prozaisti (Cvetinomirski: O starki zimi, 1913; Dr. P. Pestotnik: Prokletstvo starke zime, 1917). Ženska v literarnih besedilih velikokrat deluje kot projekcijsko platno ali zrcalo in v takšni vlogi odkrivamo celo starke, kot v Stritarjevi pesmi Doma. Presenetljivo je morda, da je bila kratka pripovedna proza Cvetinomirskega Starka z butaro (1918) objavljena v otroški reviji Angeljcek. Zgodba je sicer preprosta: ob vrnitvi v domaco vas pripovedovalec sreca starko s »pepelnatosivim, kakor od toce razbitim obrazom«.119 Ona ga prepozna, saj sta bila vrstnika, on pa nje ne. Ob tem se pripovedovalec zave, kako hitro mineva cas, in na koncu se tudi on pocuti starca: »Dolgo sem stal in gledal za njo. Jelarjeva Zalka? Mlada, cvetoca deklica nekoc, zdaj pa starka s tresocimi rokami in nogami, z velim obrazom in nagubano kožo. Kako hitro zvene cvetje, kako naglo zbeži mladost! Pocasi sem krenil dalje skozi gozd; tisti dan sem prvic cutil, da sem starec, upognjen in kašljajoc.«120 EMPATICNI POGLED NA BABICO Cvetinomirski v Angeljcku objavi tudi kratko pripovedno prozo z naslovom Babica, ki obnavlja vzorec vnukovega/vnukinjinega spominskega zapisa o spoštovanja vredni, modri in ljubeci babici. Ta vzorec v slovanskem prostoru vpelje Božena Nemcová (1820–1862) s povestjo Babica (Babicka, 1855), ki smo jo v slovenskem prevodu prvic spoznali že leta 1862 in je morda vplivala na Stritarjevo podobo starke v Zorinu (1870): 118 Stritar, Zbrano, 8, str. 16. 119 Cvetinomirski, Starka, str. 10. 120 Prav tam, str. 11. »Sosedovi so imeli staro, že na pol slepo ženico; mislim, da je bila njih mati; – s kako ljubeznijo, s kako potrpežljivostjo ji je stregla Dela. […] Zato jo je pa tudi ženica rada imela, pravila ji je lepe pripovedke, ki jih je toliko znala, in ucila jo je starih pesmi, kakršnih nikjer drugje nikoli nisem slišal. Cudno je bilo in lepo ju videti, ko sta casi, posebno jeseni, sedeli pred hišo na vrtu pod košato lipo, kateri je že listje rumenelo in tu pa tam padalo na tla, in sta skupaj peli. Cudno se je zlegal in strinjal mladi pa jasni otrokov glasek s slabim stare mamice, ki se ji je že tresel. Casi ji je položila na glavo vele, suhe roke, obrnila zatemnele oci proti nebu ter tiho molila; in pogostoma ji je potrkala na ramo ter dejala: Bog ti bode povrnil obilo nekoc, kar si storila meni. Zraven pa je bila umna nad svojo starost in zdaj še se cudim mnogokateri njeni besedi, ko mi pride na misel. Pri vsem tem pa je bila vendar otrocja, živa in vesela, tako da se je moralo srce smejati vsakemu, kdor jo je videl.«121 »STARA BABA« PRI TRDINI, JURCICU IN GOVEKARJU Toda Stritarjeve sentimentalne empatije, izražene tudi v pesmi Stara mati (1899), ki je bila za marsikaterega, v patriarhalno matrico vpetega kritika in literarnega zgodovinarja vredna posmeha in prezira, pri njegovih sodobnikih skorajda ne najdemo. Stritar se je z avtobiografskim Milanom Zorinom ocitno odtrgal od svojih dolenjskih korenin, kar vec kot nazorno izpricujejo povsem drugacne primerjave med mladim dekletom in starko, ki jih je zbral Janez Trdina v spisu Rože in trnje. Tam namrec piše, da Dolenjec pozna tako duševne kot telesne odlike »svojih« devic, a da jih hvali tako, »da se poleg nje graja in psuje grda starka, katero imenuje slovenski narod sploh: baba«. Trdina nato vec kot prepricljivo potrdi svojo ugotovitev s primeri rekov o mladih in starih ženskah, ki jih navajamo v celoti, saj se nam šele tako razkrijeta njihova številcnost in mizoginija: »‘Dekleta teleta - ženice tice. Teletino uživa vsak rad, je dobra in kaj zaleže; tic pa marsikateri ni za nic in najboljšega ni kaj obirati. - Dekleta zlata, baba iz blata. - Dekle v oltarju, baba v prosu. - Cesa se dotakne dekle, postane zlato, cesar baba, pa blato. - Kadar se dekle joka, se vsi angeli jokajo; kadar se baba joka, hudici od smeha pokajo. - Dekle celo noc prela, dopoldne žela, popoldne plela; baba celo noc popivala, dopoldne spala, popoldne godrnjala. - Dekle se z vinom mila, baba ga raje popila. - Dekle se s snegom mila, baba se z gnojem kurila. - Dekle v skok, baba v jok. - Ce ni sonca, dekle sije; ce je krompir zdrav, pa baba gnije. - Koder dekle gre, rožce cvete; koder baba gre, se koprive suše. - Kamor dekle pojde, rožce poženo, kamor baba pojde, sto let koprive ne rasto. 121 Stritar, Zbrano, 3, str. 79–80. Dekle rožce vezala in jih fantom dajala; baba plenice prala in dedcu hlace flikala. - Dekle pravi: ti rad, jaz rada, baba pravi: sem klada, je že navada. - Dekle riba, baba biba. - Dekle na polju oprana, baba v cerkvi osrana. - Za deklo oci, za babo uši. - Dekle je v raztrgani kikli nova, baba je v novi kikli stara (tudi: baba je v novi kikli r.. kazala). - Dekle ni nikoli v stari kikli, baba nikoli v novi, ce si omisli vsak dan drugo. - Dekle je na meni zakurila, pa me ni peklo, baba se me je s kodeljo dotaknila, pa mi je oteklo. - Dekle vijolica, baba gnojnica. - Deviške oci, nebesa odprte, babje oci kraste odrte. - Ljube oko, sveto nebo, škiljasta baba, slinasta žaba. - Dekle pela, baba klela. - Dekleta ce od jeze kolne, usliši Bog rajši kakor babo, ce se plazi po golih kolenih na božjo pot. - Pri dekletu je led gorak, pri babi pa ogenj mrzel. - Babja solza se posuši na trepalnici, deviška solza pada Bogu na srce. - Ce devica zaklice, se mrlic zbudi, ce baba zakašlja, hudic zbeži. - Pogubljenemu odleže, kadar se ga spomni cista devica, zvelicanemu pa presedajo nebesa, kadar misli nanj hudobna baba. - Devica iz maka in mleka, baba iz jezika in d...a. - Ce vaga dekle en cent, je lahko kakor en funt, ce vaga baba en funt, je težja od pet centov. - Dekliška pamet, božji glas, babja kunšt, hudicev špas. - Dekle ponuja rožmarina, baba pelina. - Devica v nebesa diši, baba v peklu smrdi. - Dekle poje, ce vpije, baba vpije, ce poje. - Dekle moli, ce kolne, baba kolne, ce moli. - Dekleta snubijo ljudje in angeli, babe se boje ljudje in hudici. - Ko ne bi bilo devic na svetu, bi bil Bog že zdavnaj koncal ga z ognjem kakor Sodomo, ko ne bi bilo bab, bi prišli mesto njih hudici, ali bi delali manj škode ljudem ko babe. Ce hoceš biti vesel, poglej dekleta, ce se hoceš jeziti, poglej babo. - Dekle življenje, baba je smrt.’ Ko sem prebral te pogovore zaporedoma nekemu prav modremu kmeckemu ocetu, je mislil, da so pesem, pa se je nasmejal in rekel: ‘Take kvante pojo zaljubljeni norci, ali noben pameten clovek jim ne bo pritrdil. Ne le žene, tudi dekleta so tice, in to kakšne! Bab ne castim dosti, ali to pa še zmerom pravim, da koristijo, kmecki hiši stokrat vec kot punce. Od njih nimamo skoraj nic drugega ko skrbi in stroške.’ Mož ni govoril popolnoma krivo.«122 Kot beremo v Trdinovih Crticah in povestih iz narodnega življenja (1880), stara ženska ni le grda, temvec še neumna. »Tu je moja roka,« odgovori starec nekoliko nejevoljno, »jaz sem mož, ne pa stara baba, ki ima vsako uro deset misli, samo nobene pametne in trdne.« 123 Tako lahko pritrdimo Alenki Jensterle Doležal, da je Trdina v splošnih predstavah o ženskah »najbolj stereotipen in pod vplivom družbene norme«.124 122 Trdina, Rože, str. 21, 22. 123 Trdina, Zbrano, str. 71. 124 Jensterle Doležal, Paradoks, str. 134. Tudi pri Jurcicu je podoba stare ženske, ali kot zapiše, stare babe, tradicionalisticna: doktor Zober se razburja, ker ga »stare babe obirajo in crnega malajo, kakršen je baje hudic sam«,125 v Rokovnjacih beremo, da ima clovek, ki mu je »stara baba pot pretekla«,126 veliko nesreco, v Desetem bratu pa Martinek Spak spesni naslednje verze: »Stara baba Iskrca / jedla sok iz piskrca, / migala s suho bradó, / hcer zmerjála je takó: / Ce boš v cerkvi ti na moško stran, / kjer Martin stoji mi razcapán, / tak obracala oci, / ce bo hodil na naš prag / tebe gledat Martin Spak.«127 Da stare ženske desetemu bratu res niso bile pri srcu, prica tudi njegovo vzporejanje Dražarjeve hiše s staro, suho in grbavo babo, »ki se samo še ob drenovi palici pokonci drži in vendar noce umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v celjustih«.128 Podobo castitljive starejše in modre osebe pri Jurcicu zavzema ded, ki ga v Spominih na deda (1863) tako opiše: »Imel sem deda, sedeminsedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pecjo, z roko so podpirali pipico ‘z devetimi orli’ (kajti zob niso vec imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraju od ‘njega dni’ pripoveduje, kaj so sami doživeli in kaj se je v starih casih godilo.«129 Robatost predstavljene realisticne proze, ki je sledila Levstikovi zahtevi po pozitivni in narodnokonstruktivni drži in v ospredju postavlja mocan moški lik, se ni izcrpala tudi na prehodu v moderno, temvec sta se ji pridružila še sarkazem in celo groteska. Tako Fran Govekar kot predstavnik nove struje ni prav nic moderen, temvec ironicen in sarkasticen v opisovanju dveh stark, ki ju druži vec kot le prijateljstvo, saj ju v povesti Ljubezen in rodoljubje (1896) oznaci tako: »Nocoj sta prišli obe v rožnati toaleti, ki je bila na prsih in na hrbtu trikotno izrezana, na mestu izrezka pa je bil všit nekoliko manjši, pod vratom in za njim zaokroženo izrezan trikot najfinejše svilene in prozorne tencice. Docim je spominjalo bujno Malkino oprsje in njeno tolsto, napeto oplecje carov dunajskim otrokom dobrodošlih hanaških dojnic, gledalo je Nežikino oglato okostje nekam brezupno skozi trikotove luknjice.«130 125 Jurcic, Zbrano, 5, str. 276. 126 Jurcic in Kersnik, Rokovnjaci, str. 61. 127 Jurcic, Zbrano, 3, str. 145. 128 Prav tam, str. 216. 129 Jurcic, Zbrano, 1, str. 51. 130 Govekar, Ljubezen, str. 139. IZCRPANA STARKA PRI IVANU CANKARJU IN ANTONU NOVACANU Pri Ivanu Cankarju se veckrat kot starka pojavi beseda starec, a predvsem v prenesenem pomenu za cloveka, ki je utrujen od življenja. Sicer odkrivamo pri njem tradicionalne podobe starke. Na koncu romana Na klancu (1902), ko Franckina hcerka odhaja od doma, pisatelj predstavi tako protagonistko, ki je na koncu življenja ostarela in izcrpana, kot žensko, ki Francko odpelje v svet: »Poleg matere je sedela za mizo suha, starikava ženska s košcenim obrazom, na katerem je visela ohlapno siva, zelo gubasta koža. Ko je jedla, se ji je poznalo, da nima zob, spodnja ustnica se je vzdigala skoro do špicastega nosu. […] Francki nasproti je slonela mati s komolci na mizi. Obraz se je bil zelo postaral, gubav je bil in na licih globoko vdrt; gledala je mežikujoc, na dva sežnja ni vec razlocevala ljudi in ce je gledala dalj casa, so se ji oci solzile. Ženska je silila na pot in Francka je vstala.«131 Tudi Anton Novacan v svoji prozni zbirki Naša vas (1912, 1913), kjer je želel predstaviti neolepšano vaško življenje, ustvari v besedilu Mati pretresljivo podobo starke, ki jo njena najožja družina zanemarja in tudi pri sovašcanih ne vzbuja usmiljenja. Njeno življenje se konca na cesti, kjer od izcrpanosti umre, a z nekoliko zadošcenja, saj se je mladi Peter zavzel zanjo in z bicem ošvrknil vse, ki so jo le topo opazovali v njeni stiski. LJUBECE BABICE IN OSTARELE SAMSKE ŽENSKE V DELIH ZGODNJIH SLOVENSKIH PISATELJIC Vecplastne in drugacne podobe starejših žensk odkrivamo v delih prvih slovenskih prozaistk. Luiza Pesjak v ciklu Žensko življenje in ženska ljubezen (1865) kot lirski subjekt vpelje babico, ki nagovarja svojo vnukinjo. Posebnosti tega cikla je pregledno povzela Vita Žerjal Pavlin: »V kronološkem zaporedju tega sintagmatskega lirskega cikla, ki je nekakšen lirski življenjepis, so zabeleženi kljucni trenutki življenja ženske 19. stoletja od mladosti do starosti, izraženi s prvoosebnim ženskim subjektom. S tem se lirska izpoved modificira v narativno besedilo in tako se avtorica odmika od lirike, znacilne za romantiko. […] Tako si v pesmih cikla sledijo naslednji motivi: 1. dekliška sentimentalna zaljubljenost, 2. strah o lastni neustreznosti 131 Cankar, Zbrano, str. 150. za zaželenega, idealiziranega moškega, 3. snubitev, 4. ženska obljuba služenja »zlatemu obrocku«, 5. predporocno priznanje nemira sestram in obljuba pokornosti ženinu, 6. sreca zaradi nosecnosti, 7. blaženost ob otroku, 8. konec veselja in srece zaradi smrti, verjetno moža (glede na ciklicno zaporedje in pesemsko neeksplicitnost je bralceva prva misel sicer smrt otroka), in 9. nagovor vnukinji o pomenu ljubezni v minljivem življenju. Naloga ženske v starosti pa je le še posredovati svoje osrednje življenjsko spoznanje mlademu rodu, vnukinji, torej nadaljevalki ženske linije (‘hci edine hcere’).«132 Vnukinjino ljubezen do babice, njen pogled na babico kot lepo žensko kljub starosti, so izrazile tudi anonimna avtorica Lavra Natalija v kratki pripovedni prozi za otroke Babica (1886) in Karla Germek Ponikvar v pripovedi Moja babica (1897) ter Ljudmila Modiceva v pesmi Babica moja (1900). Brez ironije prikažejo ostarele ženske, ki se niso uresnicile v vlogi mater in babic, Pavlina Pajk, Ljudmila Plaper (Milka) in Zofka Kveder. Pavlina Pajk razmišlja v pripovedni prozi Odlomki ženskega dnevnika (1893) o žalostni usodi neporocenih žensk: »Ko se mi je vzrok za vzrokom pokazal, od kod prihaja toliko število starih devic, in sem premišljevala pac žalostno njih dušno položenje zbog preziranja, kojemu so one podvržene, vzbudilo se je v meni do njih pravo in resnicno socutje. In tudi one stare device, koje s svojo jezicnostjo in mnogokrat neprenesljivostjo živijo le v nadlogo in škodo svojej bližini, tudi one imajo en delež mojega socutja. Cemu, prašam se, je ženska postavljena na svet? – Njena cutljivost, njena nežnost, njeno mehko, zakladov požrtovalne ljubezni napolnjeno srce, cemu. li je ono ustvarjeno? Gotovo, da objame stan, kojega glavni cilj je ljubezen in vzajemno povracanje ljubezni. Ženska, da doseže namen svoje narave, svojega poklica ima postati žena, ima postati mati. Ali niso tedaj pomilovanja vredne one družice mojega spola, kojih skoz ves tek njih življenjske pomladi usoda ni privošcila, da bi bile našle eno moško srce, koje bi se porazumelo z njih srcem? – Pa tudi ce mej temi ženskami dobimo kojo, od prirode trdneje ustvarjeno, ktera je potem, ko se je videla prezreno od usode, ne deleco ljubezni z nikomer, zacela sovražiti možtvo in ves svet, ni-li tudi taka, in to dvojega omilovanja vredna? – Zato se ni cuditi, ako toliko deklet, samo da se izogne temu deviškemu posmehovanju, stopi v zakonski stan brez volje, brez ljubezni, trnje potem žanjoc tam, kjer bosi nekdaj obetale nabirati samih cvetic ljubezni. Ali revice niso slutile, da je slednja nesreca veca od prve! Zato rajši »stara devica«, nego nesrecna ženica!«133 132 Žerjal Pavlin, Prvi pesemski, str. 133, 134. 133 Pajk, Izbrano, 1, str. 159, 160. Že v zgodnejši pripovedi Roka in srce (1881) odkrivamo misel, da samski stan ni nujno le vir nesrece in posmeha, saj je Leonora neporocena starejša ženska, ki je s svojim življenjem zadovoljna in se ne pocuti kot »stara devica«: »Klicejo jo gospodicno Leonoro, ce se tudi njenim petinpetdesetim letom ta naslov nekoliko nerodno priklada. Pa kaj se hoce? Sreca je ni seznanila s prijateljem, ki bi jej bil ime gospodicne spremenil v gospó. Ko je v trideseto leto stopila, cutila je pri tem nazivanji še nekoliko neugodnosti, ko je pa štirideseto leto srecno prejadrala, dala je vsem sladkim upom slovó in celó z nekakim ponosom poslušala svoj naslov: gospodicna. Toda, kaj pravim sreca? Okolnosti njene so bile vedno take, da jej nikdar ni ostajalo casa misliti na sebe, poslušati svojega srca. Takó jej je izginola mladost in z njo prilika se omožiti. A nikdar še ni imela uzroka potoževati se o svoji osamelosti. V njej zares da ni uživala prijetnostij, pa tudi poznavala ni sitnob, ki so združene z zakonskim stanom. […] ‘Trudim in ubijam se res od rana do noci rekla je sama pri sebi veckrat Leonora, ali pri tem tudi uživam zlato svobodo, mislim in delam kakor se meni sami ljubi, in kedar se v moje skromno stanovanje poniža vstopiti kakov cestit gospod župnik, ali sodnik, ali ucen profesor in obišce svojo nekdanjo tovaršico in gospodinjo, ondaj dospé moja sreca do vrhunca’.«134 Na Leonoro se obrne tudi prijateljica, ki jo je zadela nesreca, iz katere družini lahko pomaga le hcerkina poroka z bogatim, a precej starejšim snubcem. Pisateljica zgodbo konca z uresniceno Leonorino napovedjo, da bo Melita v zakonu z markizom vendarle našla sreco. Ko se to zgodi, se na markizovo povabilo preseli k Melitini družini in uživa v vlogi »nadomestne« babice. Modro neporoceno starko, ki jo ima zaradi njene prijaznosti rada vsa vas, prikaže tudi Ljudmila Plaper. Tudi njen naslovni lik nima nic skupnega s podobo »stare babe«, kakršno srecamo pri Jurcicu, Trdini ali Govekarju, saj jo pisateljica tako opiše: »Bila je vedno ista jednaka, vedno dobre volje, vedno smehljajoca se. Kolikokrat sva se sešli, imela je pripravljene svoje šaljive opazke in izvrstne dovtipe. Jaz menim, da jo je vsakdo rad imel, ker ona vsaj ni sovražila nikogar. Posebno otroci so se kaj radi zbirali krog nje, kakor ribice krog vode. Na njenem dvorišci vriskali in šcebetali so prav tako vrabci o poletnih vecerih na kakem drevesu. Od enoletnega Naceta do dvanajstletne Minke, vse je gostovalo na starkinem dvorišci. Ona sama je bila najbolj glasna in najveselejša v vsej družbi. Kako je bila videti velikanska, kedar se je zravnala in vstala iz svojega naslonjaca ! Veckrat mi je pravila smehljaje se ‘z mojimi 75 leti sem 134 Pajk, Izbrano, 2, str. 1, 4. cel otrok’, ali vidite kaka sloga vlada med nami, še jezijo me ne ti mali, in jaz se jim nikdar ne zamerim, dasi dam tu in tam kako rahlo klofuto. ‘Da, da starost in mladost se razumeta najbolje.’ Zahajala ni rada nikamor, a bila je zadovoljna, da so jo drugi obiskovali. Z vsakim jo znala ubrati primerno struno; vsakemu je bila draga, vsakemu ljuba.«135 V nadaljevanju jo pripovedovalka spozna tudi kot trmasto in neprijazno, saj ne želi odstopiti sobice v svoji hiši sosedovemu sorodniku, ki umira za jetiko. A na koncu se izkaže, da jo je pred mnogimi leti zapustil zaradi bogatejše neveste. Toda njegova smrt jo pretrese in kmalu za njim umre tudi ona. Najbolj ostro med svojimi sodobnicami in sodobniki problematizira odnos mešcanske družbe do neporocenih žensk Zofka Kveder. V pripovedni prozi Kdo je kriv v ospredje postavi mlado žensko, Kristino Globelnikovo, ki je pri šestindvajsetih letih še vedno samska. Pisateljica pripoved zacne z refleksijo o samskih ženskah: »Šestindvajset let! Hm, vsakdo že malo pomaja z ramami ob tem številu pri nas ženskah. A – ne vselej! Ce ima tako šestindvajsetletno bitje to sreco, da na cetrtem prsti desne roke nosi nekaj gladkega, svetlega in okroglega, oj tedaj je prav pikantna mlada soproga, a še interesantneje vdova, samo ce tistega zlatega obrocka absolutni ni zaslediti, potem se semce okrog sebe z laskavimi titulacijami: ponošena devica, stara škatla, starikava frajla in kar je takih duhovitih oznak iznajdljivih ljudi. In taka nesrecnica je potem res v pravo pohujšanje svojim ljubeznivim bližnjim. Naj se le oblece v nekoliko svetlejše krilo, naj se malo glasneje zasmeje – halo! Jo vidite staro koketko! In Bog ne daj, da je po nakljucju pogledala kakemu zastopniku ‘mocnejšega’ spola naravnost v oci, že trese takega junaka mrzlica iz same bojazni za svojo dragoceno osebico in ce ga je vprašala, koliko je ura, ali kakšno vreme bo jutri, že misli, da mu hoce zadrgniti vrat. Prav nic se ni cuditi torej, ce tako bitje postaja zagrizeno in sovražno proti vsemu cloveštvu in ce z materinsko ljubeznijo vzgaja in neguje – razne psicke in macice! Stara devica je res pravo strašilo vsej družbi, kjer se pokaže, povsod se ji rogajo, norcujejo iz nje, ali pa se je – bojé. In moški so vedno prvi, vedno pripravljeni lucati kamenje v tako zapušceno ženšce, prava slast jim je metati razne ošpicene šale in šalice v tarco, obenem pa glosirajo in sklepajo roke nad tistimi skrbnimi mamami, ki skušajo ujeti 135 Plaper, Starka, str. 10. za svojo hcerkico kakšnega petelincka in krice nad ves ženski svet, da razum mladih lepih sedemnajst do dvaindvajsetletnih deklet ni vreden pocenega groša, ce nima za zaslombo par mastnih tisocakov.«136 Ko je Kristina nehote prica pogovoru, v katerem se norcujejo iz neporocene starejše ženske, spozna krutost družbe, ki žensko sprejema le, ce se uresnici v vlogi žene in matere: »‘Morda pa kljub svojemu denarju ostane stara devica, ce bo predolgo cakala.’ ‘In si kupi par ducatov mack in psov. Ha, ha! Privošciti bi ji bilo!’ ‘Pa res ne bi bila napacna, kakor druga Margita v trgu.’ ‘S špicastimi zobmi in z brezzobimi celjustmi.’ ‘Ha, ha!’ Smeh se je slišal, nato pa so se koraki oddaljili. Ona je bila sama v lopici in solze so ji prišle v oci od same jeze. Druga Margita! Margita je bila stara gospodicna, grda kakor strašilo v prosu, hudobna in prepirljiva. Vse se je je ogibalo in otroci so bežali pred njo. [...] In spomnila se je, kako je kakor otrok poznala tisto Margito, prijazno in pohlevno, ki je rada obcevala z ljudmi, a spominjala se je tudi, kako so se vedno bolj norcevali iz nje, cimbolj so ji venela lica. O in zdaj, pred kakšnimi desetimi leti – ona sama je bila tedaj še mlado dekle – je videla Margito na ulici in tropa otrok je kricala za njo: Sem staro dekle, Le tri‘mam zobe, Zato pa ne mara Nobeden za me. Oh, da spominja se, kako so vpili po ulicah par dni samo to pesem. Je potem cuda, ce je zdaj taka, ce se ogiblje ljudi in šcuje svoje pudeljne nad deco!?«137 Zgrožena, da bi se tudi njej ponovila Margitina usoda, se poroci z moškim, ki ga ne ljubi in ki jo na koncu zapusti. Ceprav njen položaj ni cisto enak kot Margitin, se odloci, da se bo družila z njo in se s tem otresla predsodkov mešcanske družbe, ki ji sicer pripada. Pisateljica je inovativna tudi v prikazovanju soocanja s starostjo pri nižjem mešcanstvu. V njeni rokopisni zapušcini se je ohranilo besedilo Zunaj je deževalo, v katerem so opisane stiske uradnika, ki se mu z upokojitvijo življenje povsem 136 Kveder, Zbrano, 2, str. 406. 137 Prav tam, str. 408. spremeni, a ne le njemu, temvec tudi njegovi ženi, ki je osrednji lik pripovedi. Njegova zdolgocasenost in depresivnost spremenita njen enolicni, a umirjeni vsakdanjik. Njegova brezobzirnost in egoizem ji otežujeta življenje. Z grenkim humorjem, a tudi empatijo pisateljica piše o žalosti, pustosti in praznini njunega vsakdana: »Nikoli ni bil dobre volje, nikoli se ni šalil in vsako besedo je zameril. Gospa Tilda se je zadnji cas vec jokala kakor prej cela leta njunega zakona. Znašal se je nad njo, ko ni bilo drugega, in malokateri dan je minil brez kavge. Ce kakšen gumb na perilu ni bil dobro prišit, ji je ocital, da ga zanemarja, da bi najrajši imela, da hodi okrog prašen, poln madežev, z umazanimi ovratniki, da vsak clovek pol kilometra dalec vidi, da je penzioniranec in celemu svetu odvec, a najbolj svoji ženi. Bog ne daj, ako se je pri takih priložnostih opravicevala. Bilo je še hujše in prerekanju ni bilo kraja ne konca. Navadila se je molcanja. To je bilo še najboljše.«138 Zofka Kveder je v svojih delih prikazala tudi starke iz proletariata, nemocne in izcrpane od nenehnega boja za preživetje. V njenem prvencu Misterij žene je ta tematika postavljena cisto na zacetek, saj se druga pripoved zacne z besedami: »Sama je sedela v svoji sobici. Zunaj je naletaval sneg. Bila je stara, imela je bele lase, lice pa ji je bilo nagubano in razorano. Gledala je skozi okno, kako je padal sneg, in mislila je. – Cudno mi je. Kakor da bi se pehala na visoko goro. Vsa izmucena sem hodila po potu, moje noge so krvavele, s cela mi je lil znoj. In vedno sem šla naprej, zakaj gori na vrhu gore je bil moj cilj in vedela sem, da je tam polno krasote. [...] Hodila sem skozi življenje po težkih, trnovih potih. Umirala sem od muk, a šla sem vedno dalje, moje srce je bilo polno upov. In vsi upi so se zrušili v temo, v veliko, sivo resignacijo. Niso mi pokazali prave gore… Hodila sem na goro, na katero hodi živina. Rodila sem in bila sužnja, jaz, cloveška živina! In menila sem, da hodim na sveto goro cloveških duš!... [...] Starka se je prezirljivo nasmehnila. Prihajale so ji zadnji cas cudne misli. Domišljala si je, da se je njena duša prebudila šele sedaj v megli… Zunaj je naletaval sneg.«139 Bedo ostarelih delavk še bolj pretresljivo ubesedi v pripovedi iz omenjene zbirke Tiho je sedela v kotu tramvajskega voza. V njej prikaže bolno starko, ki na poti v bolnico doživi prometno nesreco, v kateri umre tramvajski konj: »Tiho je sedela v kotu tramvajskega voza. Stara in skljucena in bolna. Njene stare, trde, posušene roke, polne brazd in žuljev, so drhtele na njenih slabih 138 NUK, Rokopisni oddelek, Zapušcina Zofke Kveder, Ms 1113, C. Delo, št. 1–13, mapa 4. Rokopis obsega osem listov. 139 Kveder, Zbrano, 1, str. 13. kolenih. Uvele ustnice brez krvi so se bolestno zategovale nad brezzobimi celjusti. Njeno razorano lice je bilo rjavo in hrapavo, kakor staro, zgrbljeno usnje in njene oci, zalite s krvjo so ugasnjene pocivale v globokih jamicah, kakor dve stari, crni pogorišci. [...] V otrplih možganih stare ženice se je rodila slaba, nejasna misel. Pocasi se je vlekla dalje – do bolnice ni bilo dalec. Njena brezzoba usta so topo mrmrala: – Kakor ta konj… kakor ta konj…«140 Zofka Kveder o starejših ženskah na prelomu stoletja v publicistiki ni pisala, kar je razumljivo, saj je takrat stopila šele v tretje desetletje življenja. ZGODNJA FEMINISTICNA REFLEKSIJA O STARI ŽENSKI: RAZPRAVA HEDWIG DOHM DIE ALTE FRAU (1903) Nemška feministka, pisateljica in publicistka Hedwig Dohm (1831–1919) se je na prelomu stoletja, ko je bila stara dvainsedemdeset let, izcrpno posvetila problematiki ženskega staranja v razpravi Die alte Frau [Stara ženska], (1903). V uvodu je zapisala, da se je že pogosto borila za ženske pravice, za pravice mladih deklet, zakonskih žena, mater, a starke se je dotaknila le tu in tam, zato želi spregovoriti o njej: o ubogi stari ženski, ki je enaka senci, ki jo stvarstvo mece na nezadovoljstvo cloveštva. Pri tem Hedwig Dohm ugotavlja, da se konca upravicenost ženske eksistence v trenutku, ko ni vec sposobna za roditeljico, vzgojiteljico otrok ali ljubimko, kar jo razclovecuje. Starka je v grobnico hiranja zaprta, še preden umre, samota jo ovije kot mrliški prt, vsi jo pozabijo, skorajda bi se morala sramovati, da je sploh še živa, saj je tako nekoristna. Ob tem se avtorica razprave spomni, kako ji je nekoc, ko je bila stara nekaj cez štirideset let, slikar, ki mu je pozirala za portret, dejal, da so ženske, ki prekoracijo štirideset let, balast za družbo in bi bilo najbolje, ce bi se pridružile svojim prednikom. Hedwig Dohm spomni, da so tragiko staranja v literaturi že veckrat obdelali (Shakespeare v Kralju Learu, Zola v Zemlji, Turgenjev v Learu iz stepe in Balzac v Ocetu Goriotu). Toda to so velike literarne figure, medtem ko je podoba starke manj velicastna. Ob tem spomni še na ljudsko vražo, da ce starka lovcu pred lovom prekriža pot, to pomeni nesreco. Tudi otroci se starih žensk bojijo, saj jih enacijo s carovnicami. Hudic je sicer zloben, zapiše Hedwig Dohm, a višek zlobe je njegova babica, medtem ko o hudicevi materi zgodovina molci. Opaža tudi, da je družba naravnana proti starim ženskam; le nekaj izjem je med plemstvom, kjer 140 Prav tam, str. 28, 29. so ženske zaradi izobrazbe razvile humor in modrost, a vse to prodre v javnost velikokrat le, ce so žene ali matere kakšnega pomembnega moškega. Pri tem spomni na Goethejevo mater in se sprašuje, ali bi njene modre misli spoznali, ce ne bi bil njen sin veliki pisatelj. V kontekstu 19. stoletja opozarja še na izkljucenost starih žensk iz družbe, saj se zanje ne spodobi, da bi živahno sodelovale v pogovorih, sedeti morajo tiho ob strani, zato se pocutijo odvec. Nasprotno spoštujejo moške izkušnje, ne glede na starost. Hedwig Dohm še ugotavlja, da so prav Nemke, ko ostarijo, manj privlacne od predstavnic drugih narodov, saj vidijo svoje poslanstvo predvsem v materinstvu, in ko jim je to odvzeto, otopijo in se zapustijo. Toda Hedwig Dohm meni, da se to ne bi smelo zgoditi, da bi se morale oblaciti v bele obleke, saj bi tako izžarevale svetlobo, pri tem naj se ne ozirajo na nenapisana pravila spodobnosti – kar lahko pocnejo njeni moški vrstniki, naj pocne tudi starejša ženska. Zato kot stara ženska sporoca vrstnicam: imejte pogum za življenje, ne mislite na starost, življenje je boj s sovražnikom, starost je sovražnik, zato se spopadite z njim, delajte tisto, kar vas veseli in kar zmorete, bodite stare v oceh drugih, a ne v svojih. Kolesarite, jahajte, plavajte, odkrivajte na potovanjih nove lepote, nove svetove, razpletite svoje sive lase, pomešajte se med študente, odprite se duhovnosti. Hedwig Dohm zakljuci svoj spis z mislijo, da v prihodnosti ti nasveti ne bodo vec potrebni, saj bo žensko gibanje izborilo tudi starejšim ženskam njihovo mesto v družbi, vendar sta za to potrebni brezpogojna emancipacija in odprava miselnosti, da pravica do obstoja izvira iz biološkega spola. Starejšim ženskam je treba, kot še dodaja Hedwig Dohm, dati možnost, da tudi v starosti razvijajo svoje talente in gojijo svoje interese, nedejavnost je uspavalo, ki jim ga ponujajo, zato jim še enkrat zaklice: »Ne pijte ga! Bodite nekaj! Delovanje je veselje. In veselje je skoraj mladost!«141 Novo stoletje je prineslo tudi nove podobe ostarelih žensk. Še vedno v književnosti beremo o babicah, ki so pustile sled v življenjih vnukov in vnukinj. Podobe razgledanih in toplih oseb, takšna je denimo babica Vitomila Zupana v Komediji cloveškega tkiva (1980),142 dopolnjujejo v delih Mire Mihelic mogocne, stroge in hladne (Obraz v zrcalu, 1941), a tudi razumevajoce stare mame (April, 1959). Mira Mihelic je mojstrsko ujela tudi trenutke tesnobe mešcanskih žensk, ki za vsako ceno skušajo ohraniti svojo lepoto in mladostnost (Hiša vecera, 1959). Hkrati v njenih delih odkrivamo tudi obcutljive in poglobljene predstavitve starih in zapušcenih žensk kakor v romanu Dolga noc stare gospe, 1959. Podobo mocne babice, ki vnukinjo inspirira in ji stoji ob strani, je prikazala Berta Bojetu v romanu Filio ni doma (1990) v liku Helene Brass. 141 Dohm, Die alte, 220. 142 Na podobo babice v tem Zupanovem romanu me je opozorila Maja Sevnik. Tudi v otroški književnosti se je lik babice spremenil, saj niso vec enacene le s sivolasimi ženickami, ki lahko samo še pripovedujejo in svetujejo, temvec so še vedno aktivne, kakor v mladinskem delu Miha Matéta Babica v supergah (1994), ali celo tekmujejo na natecaju enega izmed osrednjih slovenskih dnevnikov.143 Tako lahko zakljucimo z mislijo, da spodbude Hedwig Dohm in številna besedila slovenskih pisateljic, ki so problematizirala tradicionalne enoplastne upodobitve starejših žensk, niso ostali brez odmeva. 143 Akcije in nagradne igre. 60Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja POKOJNINSKI SISTEM 62Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Meta Remec ZACETKI POKOJNINSKEGA ZAVAROVANJA KMETOV: OD PREUŽITKA DO ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU* UVOD Stereotipna družina na podeželju v preteklosti je bila sestavljena iz treh generacij, ki so si pomagale, si delile delo in odgovornosti, v njenem okviru pa je bilo poskrbljeno tudi za ostarele in onemogle. Idilicno podobo družbe, v kateri so starejši uživali spoštovanje ter bili tudi ustrezno gmotno preskrbljeni, naj bi zmotila šele industrializacija in s tem povezano preseljevanje delovno aktivne generacije v mesta. S tem naj bi se namrec pretrgale družinske vezi, starejši pa naj bi bili prepušceni sami sebi. Realnost je bila seveda drugacna, saj življenje v * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. trigeneracijskih skupnostih ni bilo povsod pravilo, delitev premoženja in breme oskrbe ostarelih pa sta pogosto vodila v konflikte.219 Na podeželju 19. stoletja težko govorimo o pravem upokojevanju, saj sta umik v preužitek – in s tem povezana predaja posestva nasledniku – le redko pomenila tudi popolno prenehanje delovne aktivnosti. Status ostarelih na podeželju se je seveda razlikoval glede na njihov ekonomski status in velikost posestva. Medtem ko so nekateri ob umiku v preužitek dobili celo lastno hišo ter del njive ali vrta, so se revnejši morali zadovoljiti s sobo ali zgolj kotom ter delati do konca življenje ali popolne onemoglosti.220 Še slabša je bila seveda usoda ostarelih dekel in hlapcev, ki so pogosto pristali na plecih obcine, dobrodelnih ustanov, mnogokrat pa so bili prisiljeni tudi v beracenje. S priložnostnimi rocnimi deli so si pogosto prislužili dnevni obrok, le redki pa so imeli zagotovljeno trajno oskrbo.221 Ce se je za ostale delavce postopno uveljavila norma, da je primerna starost za prenehanje delovne aktivnosti najpozneje pri šestdesetih oziroma petinšestdesetih letih,222 je bilo to na podeželju manj jasno doloceno. Ljudje so posestva pogosto predajali že pri petinštiridesetih ali petdesetih, pri cemer so jih vodili bolj ekonomski in socialni vzroki kot pa dejanska nezmožnost za delo.223 Ne glede na njihov prejšnji gmotni položaj, so bili prejšnji lastniki in gospodarji na svoji zemlji ob zatonu življenja svojcem v veliki meri prepušceni na milost in nemilost, kar je odpiralo vrata zanemarjenju, šikaniranju in celo fizicnemu nasilju nad ostarelimi clani družine.224 Z daljšanjem življenjske dobe se je poveceval pritisk na kmete, da predajo svojo posest v roke naslednika že za casa življenja, saj si je le na ta nacin lahko osnoval družino, po drugi strani pa se je podaljševal tudi cas oskrbovanja ostarelega kmeckega para oziroma vdovca ali vdove, kar je povecevalo ekonomski pritisk na proracun posestva, nezanemarljivo problematiko pa so predstavljali tudi številni konflikti, ki so izhajali iz vsakodnevnega skupnega življenja pripadnikov razlicnih generacij.225 Število sporov se je postopno še povecevalo s prevlado nacel rimskega prava, ki je vsem potomcem zagotavljalo enako velike deleže prave vrednosti kmetije. Prevzemniki kmetij so se bili prisiljeni zadolževati, da so lahko 219 Cole in Ray, The humanistic study of aging past and present, str. 15. 220 Thane, The long History, str. 41; Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 17, 18. 221 Weber-Kellermann, Landleben im 19. Jahrhundert, str. 266. 222 Thane, The History of Aging, str. 38. 223 Weber-Kellerman, Landleben im 19. Jahrhundert, str. 265, 266; Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 62, 63. 224 V literaturi je mogoce najti množico dokazov o tej problematiki. Zelo znana je pravljica bratov Grimm Ded in vnuk, ki govori o ponižujocem in omalovažujocem odnosu sina in snahe do ostarelega dedka, ogledalo njunega ravnanja pa jima nastavi šele štiriletni sin. V povezavi s tem pa se je oblikoval celo ljudski pregovor Ti oceta do praga, sin tebe cez prag. Gl. Grimmove pravljice, Ded in vnuk. 225 Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 60–62. V najskrajnejših primerih je prihajalo celo do fizicnega obracunavanja in ocetomorov, France Bevk pa je v svojem delu Veliki Tomaž orisal družinsko tragedijo, v kateri je oce v bolni navezanosti na lasten grunt slednjega raje pripeljal na rob propada in na koncu raje pokoncal sina, kot pa predal oblast nad zemljo. Gl. Bevk, Veliki Tomaž, 1935. izplacali odpravnine bratom in sestram, poleg tega pa so nosili še breme oskrbe ostarelih staršev.226 Spremenjeni demografski trendi, ki so bili v industrializiranih središcih prisotni že prej, so pljusknili tudi na podeželje: poleg številnih samskih ljudi se je namrec vecalo tudi število parov, ki so omejevali število otrok, še ti pa so bili vecinoma rojeni v prvih letih zakona, kar je še povecevalo možnost, da bosta zakonca jesen življenja preživljala sama.227 Starejši so se zato pogosto preživljali z beracenjem, v te odnose pa je vedno bolj odlocno zacela posegati tudi oblast z izplacevanjem socialnih pomoci najrevnejšim,228 ki pa v nasprotju s poznejšimi pokojninskimi sistemi ni zagotavljala podpore v denarju ali blagu vsem, ki so dosegli doloceno starost, temvec je zahtevala dokaz o nezmožnosti za delo.229 Proces, ko so evropske države ob koncu 19. stoletja zacele vpeljevati pokojnine najprej za javne uslužbence, nato pa za vse zaposlene, podeželja ni zajel. Prave pokojnine za kmete, ki bi temeljile na osnovi pokojninskega zavarovanja in bi pripadale vsakomur po doloceni starosti, kljub nekaterim pobudam namrec niso bile uveljavljene vse do druge polovice 20. stoletja.230 PRVE POBUDE ZA POKOJNINSKO ZAVAROVANJE KMETOV Razmere na podeželju so zacele zanimati vedno vecje število piscev, ki so zacutili potrebo po njihovi reformi. V drugi polovici 19. stoletja, ko je bilo romanticnega povelicevanja podeželja vedno manj, so avtorji, poleg neurejenih greznic, vonja po izlockih in vsesplošne umazanije, zaceli problematizirati tudi vsesplošno kulturno zaostalost, nevednost ter prirojen odpor do vsake novosti, ki so zagotovo ovirali ekonomski razvoj podeželja.231 Med strokovnjaki in politiki je prevladovalo prepricanje, da je glavni ekonomski problem slovenskega podeželja prezadolženost,232 ki naj bi ovirala socialni in materialni razvoj podeželja in kmete vodila v izseljevanje ali vsaj pogosto sezonsko delo v tujini. Avtorji, kot sta bila Josip Vošnjak in Janez Evangelist Krek, so v svojih programih, ki naj bi prinesli rešitev za porazne socialne razmere na slovenskem podeželju, predlagali številne rešitve, vendar se sprva niso ukvarjali s problematiko pokojninskega zavarovanja kmeckega prebivalstva. Vošnjakov 226 Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 65. 227 Wall, The Transformation, str. 230–232. 228 Tuma, Iz mojega življenja, str. 37. 229 Thane, The History of Aging, str. 47. Vec o postopku pridobivanja podpore ubožnega inštituta gl. Anžic, Skrb za uboge, str. 29. 230 Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 65. 231 Vec o tem Remec, Podrgni, ocedi, str. 121–145. 232 Vec o tem Lazarevic, Kmecki dolgovi, 1994. program je predvideval prepoved knjiženja dolgov na kmetijah oziroma da se njihova višina omeji na dve tretjini vrednosti kmetije. Prav tako je predvideval znižano obrestno mero (4,5 %) za odplacevanje dolgov v letnih obrokih, k cemur pa bi morala pristopiti tudi oblast, saj je bilo pricakovati odpor upnikov, ki ne bi želeli privoliti v tako obrestno mero. Prav tako je predvideval prepoved drobitve kmetij, kar je bilo v najvecji meri odvisno od ureditve dedovanja. Vošnjak si je prizadeval, da bi se uvedla praksa, da bi kmetijo podedoval en sam dedic, ostali sorojenci pa bi imeli pravico do dosmrtne rente, ne pa tudi do dedovanja zemljišc v naravi. Veliko naj bi bilo mogoce doseci tudi s prerazporeditvijo davcnih bremen, saj naj bi bilo potrebno bolj obdavciti luksuzne dobrine, kmeta pa naj bi bilo v spremenjenem davcnem okolju lažje spodbuditi k prepotrebnim investicijam ter ga spodbuditi k specializaciji na podrocju manjšega števila kmetijskih panog. K temu naj bi veliko pripomogle kreditne zadruge, ki naj bi drage hipotekarne kredite nadomestile z osebnimi krediti, te pa bi kmetje nato vlagali v razvoj svojih kmetij. Prvi pogoj za kakršen koli napredek pa je bilo doseci ustrezno osvešcenost kmeckega prebivalstva oziroma »vzgojo in pouk kmetov«, kar naj bi bila tako naloga šolstva kot cerkve.233 Podobna nacela je zagovarjal tudi Janez Evangelist Krek. Predlagal je namrec prepoved združevanja velikih posesti v rokah zasebnikov, prepoved drobljenja kmeckih domacij oziroma ustanovitev stalnih domov, ki bi bili dedni v celoti, ter obvezno ustanavljanje kmeckih zadrug, ki bi bile organizirane po Raiffeisnovem principu in bi skrbele za izboljševanje zemlje, skupno prodajo pridelkov, kmetom naj bi omogocale placevanje davkov v naturalijah, skrbele pa naj bi tudi za kupovanje kmetij na prisilnih in prostovoljnih dražbah. Poleg drugih predlogov, ki naj bi urejali odnose na podeželju, je z vidika boja proti prezadolženosti pomemben predvsem predlog o uvedbi popolnega moratorija na placevanje dolgov, uvedbi ustreznega dolgorocnega nacina odplacevanja ter popolni prepovedi hipotekarnih posojil.234 Prve ideje o potrebnosti in koristnosti starostnega zavarovanja za kmecko prebivalstvo je na Slovenskem sicer mogoce zaslediti že v 80. letih 19. stoletja. Poleg nujnosti življenjskih zavarovanj, ki bi vdovi in otrokom zagotavljala nuj- no eksistenco v primeru smrti gospodarja, so zaceli razmišljati tudi o obliki zavarovanja, ki bi bilo obenem še varcevanje. V primeru doživetja bi namrec zavarovancu pri starosti 60. let izplacali doloceno zavarovalno vsoto, s katero bi lahko poravnal svoje dolgove, izplacal hceram primerne dote, sin, ki bi prevzel kmetijo, pa bi bil manj obremenjen, saj bi moral ocetu zagotavljati manjši preužitek. Že zgodaj so se zavedali, da takih novosti ne bo mogoce uvesti 233 Vošnjak, Socialni problem in kmetski stan, str. 74–83. 234 Krek, Crne bukve, str. 250–253. cez noc in da bodo domoljubni politiki pri zastopanju teh idej uspešni le, ce bodo nastopali složno.235 Da bi se izognili dodatnim materialnim stroškom in birokratskim zapletom, so sprva predlagali organiziranje zavarovalnic v okviru zadrug in zadružnih zvez, ki so bile med ljudmi že zelo prisotne, kmetje pa bi tako imeli obcutek, da sami upravljajo s svojimi sredstvi. Poleg že bolj razširjenih zavarovanj živine in pridelkov naj bi se clani zadrug zavarovali tudi za primere nesrec, smrti in onemoglosti. Zadružne blagajne naj bi zagotavljale izplacila vdovam in sirotam, zavarovanci pa naj bi imeli garantirano podporo tudi v primeru bolezni in starostne onemoglosti. Kmetom naj bi poskušali zagotoviti neodvisno starost, njihovim potomcem pa naj bi s tem olajšali gospodarjenje na prevzeti kmetiji ter jim omogocili vsesplošen gospodarski napredek. Že zgodaj je mogoce zaslediti teze, da bi zagotovljena brezskrbna starost mladim dala upanje in novo perspektivo življenja na podeželju in s tem ustavila množicno izseljevanje in praznjenje podeželja.236 Izseljevanje ljudi, ki si na podeželju niso vec mogli zagotavljati eksistence, je namrec, paradoksalno, vodilo v pomanjkanje delovne sile na podeželju. To je bilo ob dejstvu, da se je delo na kmetijah na prelomu iz 19. v 20. stoletje še v celoti opravljalo rocno, izjemno veliko, donos, ki so ga na tak nacin ustvarjali, pa nikakor ni bil tak, da bi se z njim mogli vsi preživljati. Kmetje so se tako vrteli v zacaranem krogu, saj dela na polju, travnikih in v gozdu niso mogli pravocasno in kvalitetno opraviti, kar je še dodatno zmanjševalo njihov pridelek ter ustvarjalo vtis o splošni nedonosnosti kmetijske dejavnosti.237 Samoorganizacija kmetov v okviru zavarovalnih zadrug naj bi sledila zgledu uciteljstva, uradništva in delavstva, ki so si podobne košarice pravic že zagotavljali prek razlicnih skladov, varcevanj in bratskih blagajn, s cimer so nadomešcali skupno in enotno socialno zavarovanje, ki ga država v tistem obdobju še ni bila sposobna zagotavljati. Ker pa je vkljucevanje v ta sistem slonelo na prostovoljni ravni, so podporniki te ideje zaceli organizirati množico zborovanj, na katerih so udeležencem predstavljali prednosti tovrstnega organiziranja. Kmete naj bi k množicnemu vkljucevanju spodbujalo predvsem zagotovilo, da bodo vplacila kar se da nizka, donosi pa zajamceni.238 Osnovni izracuni za obstoj zadružnih zavarovalnic so pokazali, da je njena organizacija smiselna in vzdržna, ce se bi vanjo vkljucilo vsaj 5000 clanov, ki bi bili ob vstopu pripravljeni vplacati vsaj 2 K vstopnine. Deležniki bi nato morali vplacati še vsak po 5 K, s cimer bi lahko osnovali dovolj velik deležniški sklad, ki bi lahko jamcil izplacila rent. Letni prispevki bi bili nato odvisni od starosti vsakega posameznika ob vkljucitvi v zadružno zavarovalnico, pomemben vir prihodkov pa naj bi predstavljale tudi 235 Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 15. 7. 1887, str. 1, 2. 236 Kac, Gospodarske stvari, 1898. 237 Kac, Gospodarske stvari, 24. 5. 1900. 238 Prav tam. obresti, ki bi jih zbrana glavnica ustvarjala. Zavarovanci, ki bi se v sistem vkljucili že v prvem starostnem obdobju, med 14. in 30. letom starosti, bi placevali po 1 K, tisti med 30. in 40. letom starosti bi placevali 2 K, za zavarovance med 40. in 50. letom starosti bi letni prispevek znašal 3 K, najvec pa bi seveda prispevali tisti, ki bi se v zavarovanje prvic vkljucili šele med 50. in 60. letom. Njihov prispevek bi znašal 4 K, saj je bilo pricakovati, da bodo prav oni prvi deležni izplacila rent. Poslovanje zavarovalnice bi bilo rentabilno v primeru, da bi vsako leto stalno oskrbnino dodelili najvec 25 clanom, ki bi na letni ravni dobili izplacano vsak po 300 K, predvideli pa so tudi izplacevanje zacasnih rent ter nekaj administrativnih stroškov poslovanja.239 Ustanovitev take zavarovalnice naj bi v relativno kratkem casu zmanjšala pritisk na mesta, kar naj bi koristilo tudi delavcem – tovarnarji se tako ne bi vec mogli zanašati na veliko število poceni delovne sile in bi bili zato prisiljeni bolje poskrbeti za zdravstveni in socialni položaj obstojecih delavcev in jih predvsem za njihovo delo primerno nagraditi. Zadružne poslovalnice naj bi ustvarjale le minimalni dobicek oziroma pozitivno stanje, saj je bilo za njihov obstoj in uspeh pomembneje, da so zagotavljale cim širše clanstvo s cim nižjimi prispevki. Še ugodnejše pogoje naj bi bilo mogoce doseci s sodelovanjem c. kr. vlade in posameznih obcinskih uradov, ki bi lahko delno jamcili ter prispevali za oskrbnino ostarelih, vendar precej manj, kot je bilo to potrebno sicer.240 Avtor tega nacrta Ivan Kac je slovenske kmete pozival k opustitvi »pogubonosnega strankarstva« in nepotrebnih razprtij, kot je razvidno iz poznejšega razvoja dogodkov, pa tudi med kmeti ni bilo mogoce doseci potrebne enotnosti.241 Razprave o nujnosti starostnega zavarovanja za kmecko prebivalstvo so dobile nov zagon ob vladnih nacrtih, da problematiko socialnih zavarovanj uredi celostno. Obljubo o ureditvi te problematike je ministrski predsednik baron Beck podal že ob sklicu novega parlamenta, vendar si ji njegove besede vsak razlagal po svoje. Do obravnave predloga v letu 1908 je namrec nejasen ostajal krog upravicencev, saj ni bilo jasno, ali bo vlada ostala pri Koerbnerjevem predlogu iz leta 1904 ali pa bo zavarovanje vkljucevalo tudi poljedelske in gozdne delavce.242 Predlog iz leta 1904 namrec ni predvideval zavarovanja samostojnih kmetov in obrtnikov. Vanj naj bi bili vkljuceni obrtni delavci in deloma tudi posli na podeželju, samostojni kmetje, obrtniki in vsi kmecki delavci pa naj bi bili v vladne nacrte vkljuceni šele po nacrtu iz leta 1908.243 Agrarna zveza, ki je v poslanski zbornici združevala 290 poslancev, ki so primarno zagovarjali interese podeželja, je namrec nazadnje le izsilila vkljucitev starostnega zavarovanja za kmecko prebivalstvo v enoten vladni 239 Kac, Gospodarske stvari, 21. 6. 1900. 240 Kac, Gospodarske stvari, 28. 6. 1900. 241 Kac, Gospodarske stvari, 19. 7. 1900. 242 Lesnicar, Nekaj o starostnem in invaliditetnem zavarovanju. 243 Krek, Starostno zavarovanje, str. 7, 8. nacrt socialnega zavarovanja. Podporo uveljavitvi zavarovanja za delavce, ki ga je vlada sprva nacrtovala, so pogojevali z ureditvijo razmer tudi za kmete, delavce, male posestnike in male obrtnike, zataknilo pa se je pri podpori tistih, ki so se jih novosti najbolj dotikale.244 Glavni glasniki in deklarativni zagovorniki kmeckih pravic so bili clani Kmecke zveze,245 ki so po uvedbi splošne volilne pravice lahko zastopali glas kmeckega prebivalstva tudi v državnem zboru. V osnovni program, ki je zajemal razbremenitev kmeckih posesti, spremembe v davcni zakonodaji, skrajšanje služenja vojaškega roka na dve leti in dopust v casu najpomembnejših kmeckih opravil, povecanje sklada za melioracije in bonifikacije kmeckih zemljišc ter spremembe v šolski zakonodaji, so že kmalu uvrstili uveljavitev zavarovanja za starost tudi za kmecko populacijo.246 Prav poslanci Slovenskega kluba naj bi s pritiski na c. kr. vlado dosegli razširitev socialnih pravic z industrijskega delavstva tudi na poljedelske delavce in samostojne kmete, zavzemali pa so se tudi za pravice malih samostojnih podjetnikov in obrtnikov, saj je bilo po njihovem mnenju le tako mogoce doseci resnicno razbremenitev obcinskih blagajn, ki so takrat jecale pod težo bremen oskrbovanja ostarelih in onemoglih.247 Kmecka zveza je bila izjemno aktivna pri organizaciji množice krajevnih shodov, na katerih so govorniki navzoce prepricevali o nujnosti sprememb.248 Kljub pompoznosti, s katero je konzervativno usmerjeno casopisje porocalo o teh shodih, pa je iz nadaljnjega razvoja dogodkov mogoce sklepati, da te ideje niso nikoli zares našle vecjega števila privržencev med slovenskim podeželskim prebivalstvom. Liberalno casopisje je ves cas opozarjalo, da zavarovanja kmetov preprosto ni mogoce postaviti ob bok delavskega zavarovanja, pri katerem so si breme prispevkov razdelili država, delodajalci in delojemalci. Kmetje bi po njihovem mnenju morali nositi vsaj dve tretjini obveznih prispevkov, kar pa naj bi bilo zanje pretežko breme, dolgorocno pa tudi povsem nevzdržno, saj naj bi bile rente, ki bi izhajale iz takega zavarovanja, v nesorazmerju z vplacili.249 V casopisju je mogoce zaslediti opozorila pred prevelikimi pricakovanji, ki so jih zagovorniki uveljavitve starostnega zavarovanja vzbujali med ljudstvom. Zmotno in demagoško naj bi jim obljubljali popolno preskrbljenost za starost, cesar niti Nemcija ni bila sposobna 244 Soca, 24. 4. 1909, str. 1, Naše stališce glede kmeckega starostnega zavarovanja. 245 Kmecka zveza oziroma Slovenska kmecka zveza je bila slovenska kmecka stanovska organizacija v prvi polovici 20. stoletja. Ustanovljena je bila 21. 1. 1907 v Mariboru in je delovala v okviru slovenskega katoliškega politicnega tabora. Njen ustanovitelj in prvi predsednik je bil poslanec Ivan Roškar, znana pa je bila predvsem po izredno razvejani mreži krajevnih kmeckih zvez, prek katerih je uresnicevala svoj program in pridobivala nove somišljenike. 246 Slovenski gospodar, 10. 10. 1907, Naši shodi. 247 Slovenski gospodar, 23. 4. 1908, str. 1, Starostno zavarovanje. 248 Slovenski gospodar, 10. 10. 1907, Naši shodi. 249 Uciteljski tovariš, 1. 5. 1908, Z gospodarskega polja. Zavarovanje kmetov in rokodelcev. uresniciti, saj poleg vsega ni zagotavljala pravic kmetom in obrtnikom. Ljudstvo so opozarjali, da bo zavarovalnina, ki jo bodo prejemali, le skromna podpora, ki nikakor ne bo nadomestila podpor revežem, ljudje pa bodo še naprej odvisni predvsem od lastnih prihrankov.250 Kmetje sprva niso razumeli, da zavarovanje za starost v osnovi ni bilo zavarovanje dohodka, ki ga zavarovanec prejema v svoji aktivni dobi, temvec predvsem zavarovanje za najnujnejše potrebe v casu starosti in onemoglosti, ob tem spoznanju pa je navdušenje nad vladnim predlogom precej splahnelo.251 Med ljudmi je negotovost izvirala tudi iz dolocb zavarovanja, ki so bile precej ohlapne in nedorecene. Podporo je sicer zagotavljala v primeru bolezni in razlicnih poškodb pri delu, dejansko pa je ostajalo nerešeno vprašanje, kdaj bo posamezni zavarovanec lahko zacel crpati obljubljeno rento. Samostojnim kmetom so pravico do starostne oskrbe obljubljali pri starosti 65 let, kmeckim poslom in delavcem pa tudi prej, vendar so morali dokazati, da so za delo povsem nezmožni, kar pa je bila precej ohlapna kategorija.252 Ob dejstvu, da ni bilo jasno, kdo naj bi o nastanku invalidnosti odlocal, ni bilo jasno niti, ali bi bilo za dostop do pravic potrebno dokazati nezmožnost za katero koli delo ali pa bi zadostovala že nezmožnost opravljanja dotedanjega poklica.253 Predlog, ki ga je vlada predstavila konec leta 1908, je predvideval obvezno zavarovanje tudi za tiste, katerih letni dohodek ni dosegel praga 2400 K in zato niso veljali za davcne zavezance. Obvezno zavarovanje bi zajelo vse delavce v kmetijstvu, starejše od 16 let, do rente pa bi bili vsi upraviceni po dopolnjenem 65. letu starosti. Država naj bi za vsakega zavarovanca letno prispevala po 90 K, dokoncen znesek pa je bil sestavljen še iz letnega povprecja vplacil in dveh odstotkov obresti od celotne vplacane vsote. Najmanjše možno mesecno vplacilo za kmete in obrtnike je znašalo 1 K, le tisti, ki niso dosegali niti 480 K letnega dohodka, so lahko placevali samo po 50 V na mesec. Znižan prispevek je bil dolocen tudi za kmetove družinske clane. Pri tem se je postavljalo precej dilem, saj pri kmeckih poslih ter gozdnih delavcih ni bilo preprosto dolociti njihovega letnega dohodka, saj so placilo za svoje delo dobivali pogosto predvsem v naturalijah, v hrani, obleki in nastanitvi, v denarju pa le deloma in precej neredno.254 Ker tudi kmet posestnik ni mogel racunati na vedno enake in stalne dohodke, so predstavniki delavstva predlagali, da bi se kmetom naložilo placevanje vecjih enkratnih zneskov takrat, ko zaslužijo vecje vsote denarja, npr. ob spravilu pridelka, ob trgatvi itd. To pa bi ustvarilo še dodatne birokratske zaplete 250 Domovina, 28. 10. 1908, str. 1, Nekaj o starostnem in invaliditetnem zavarovanju. 251 Narodni dnevnik, 28. 1. 1909, str. 1, Zavarovanje samostojnih oseb na temelju vladnega nacrta o socijalnem zavarovanju. 252 Slovenski gospodar, 28. 11. 1908, str. 2, Kmecki posli in delavci. 253 Domovina, 28. 10. 1908, str. 1, Nekaj o starostnem in invaliditetnem zavarovanju. Gl. tudi Naša moc glasilo slovenskega delavstva, 13. 11. 1908, str. 1, 2, Delavsko zavarovanje. 254 Slovenski gospodar, 19. 11. 1908, str. 1, Ljudsko zavarovanje. pri dolocanju, kolikšen naj ta prispevek bo glede na vsakokratno letino, s takim nacinom vplacil pa naj bi bilo zelo težko, ce ne celo nemogoce dolociti, kolikšna renta bi zavarovancu sploh pripadala.255 Polovico prispevka bi delavcem na kmetiji in gozdnem posestvu moral prispevati gospodar, kar je izzvalo dodatno nezadovoljstvo. Dejstvo, da bi s tem odpadla potreba po obcinskih podporah revežem in ostarelim, nikogar ni zares zadovoljilo, saj kmetom nihce ni dal resnih zagotovil, da se bo zaradi tega zmanjšala njihova davcna obveznost. Nezaupanje do nove ureditve je izhajalo tudi iz dejstva, da si je posameznik pravico do oskrbnine pridobil šele po tridesetih letih rednega placevanja prispevkov. Le tisti, ki bi se v sistem zavarovanja vkljucili v prvem letu po njegovi ustanovitvi, bi si pravice zagotovili že po štirih letih. Nejasno je torej ostajalo, kaj se bi zgodilo z zavarovanci, pri katerih bi invalidnost oziroma onemoglost nastopila prej, ter s tistimi, ki bi se v tem obdobju preselili v tujino. Bolj jasno je bilo rešeno vprašanje žensk. Te so se pri šestnajstih letih redno zavarovale, po poroki pa so se lahko same odlocile, ali bodo z vplacili nadaljevale, saj jim je bila sicer na voljo možnost enkratnega izplacila polovice vseh vplacanih sredstev.256 Podpora vladnim nacrtom nikakor ni bila enotna, saj so mnogi ostajali na stališcu, da »kdor hoce biti samostojen, mora imeti moc skrbeti sam za svojo bodocnost, mora sam prevzeti riziko svojega zacetja«.257 Že v državnozborskem odseku za socialno zavarovanje je bilo zaznati jasno nasprotovanje poenotenju organizacijski in financni združitvi socialnega zavarovanja delavcev z zavarovanjem samostojnih oseb. Jasno je bilo namrec, da bodo za zagotavljanje pravic slednjih potrebna dodatna in izdatna sredstva iz proracuna, saj prispevki zavarovancev ne bodo pokrivali vseh stroškov. Predstavniki delavstva so izjavljali, da so pripravljeni nositi breme deficita, ki bi ga ustvarjale pravice poljedelskih delavcev, niso pa bili pripravljeni biti solidarni z ostalimi kategorijami t. i. samostojnih, predvsem pa ne s kmeti posestniki, ki naj takega zavarovanja sploh ne bi potrebovali. Slednji naj bi bili tudi žrtve manipuliranja njihovih lastnih predstavnikov. Jasno naj bi jim bilo namrec potrebno povedati, da bo predpisano starost 65 let doživelo po statistiki le 8 % zavarovancev in ti bodo nato rento uživali le kakšno leto ali dve, predvsem pa, da bo njihova renta nižja od podpore, ki bi jim sicer pripadala iz ubožnega sklada, do katere pa bi bili upraviceni tudi brez vseh vplacil.258 Iz vrst predstavnikov delavstva je bilo nasprotovanje 255 Naša moc glasilo slovenskega delavstva, 13. 11. 1908, str. 1, 2, Delavsko zavarovanje. Gl. tudi Kmetovalec, 26, Ljudsko zavarovanje, str. 6. 256 Slovenski gospodar, 19. 11. 1908, str. 1, Ljudsko zavarovanje. 257 Domovina, 28. 10. 1908, str. 1, Nekaj o starostnem in invaliditetnem zavarovanju. 258 Rdeci Prapor, 27. 4. 1909, str. 1, 2, Socialno zavarovanje v odseku. Krek se s temi trditvami ni strinjal. Vecina kmetov naj bi pravico do vplacil dobila že pred 65. letom starosti oziroma takrat, ko bi kmetijo predali naslednikom. Po dveh letih uživanja rente naj bi kmet že dobil vec sredstev, kot jih je v letih varcevanja vplacal, pa tudi starostna struktura naj ne bi bila tako slaba. Na Kranjskem, še bolj pa usmerjeno zlasti proti bodoci delitvi bremen, sicer pa naj ne bi bilo nobene zamere in nevošcljivosti. Delavci »naj bi iz vse duše privošcili dobrote starostnega zavarovanja tudi kmetom in obrtnikov«, v isti sapi pa so nato dodali, da »si bodo seveda morali sami placevati vso zavarovalnino, med tem ko jo bo delavcu moral placati polovico delodajalec«.259 Ob vseh opozorilih in neznankah ne preseneca, da so pregovorno nezaupljivi in konservativni slovenski kmetje vladni predlog vecinoma zavrnili. Prepricati jih ni uspelo niti Janezu Evangelistu Kreku, ki je ostajal edini zares odlocen zagovornik ureditve starostnega zavarovanja za kmete. Shod, ki naj bi v hotelu Union v Ljubljani potekal v podporo vladnim predlogom in na katerem je Krek želel javnosti predstaviti podrobnosti nove ureditve in prednosti, ki naj bi jih ta prinašala, se je sprevrgel v njegovo popolno nasprotje. Na njem naj bi se namrec zbralo vec kot 2000 odlocnih nasprotnikov,260 podobni shodi, na katerih so se kmetje vecinsko izrekali proti vladnim nacrtom, pa so si nato sledili po razlicnih slovenskih krajih in deželah.261 Casopis Slovenec je sprva porocal, da so bili liberalci, ki so shod v Ljubljani motili z »živinskim tuljnenjem«, poraženi, saj so prisotni razkrinkali nakane »obceznanih oderuhov in sleparjev, liberalnih magnatov in liberalnih uciteljev, ki sovražijo kmeta v dno svoje duše«, dejansko pa se je izkazalo, da je bila njihova obstrukcija nepotrebna, saj so vladni predlog minirali prav tisti, ki naj bi ga najbolj podpirali, tj. poslanci SLS.262 Ob nasprotovanju javnosti se je tudi število zagovornikov med clani SLS opazno zmanjševalo. Za neuspeh lastne pobude so krivili predvsem liberalno uciteljstvo, ki naj bi kmete hujskalo proti starostnemu zavarovanju.263 Vnet zagovornik ureditve je ostajal Janez Evangelist Krek, ostali pa so se od predloga zaceli opazno oddaljevati. Odlocilno dejstvo, ki je predlog obsodilo na neuspeh, je bilo ravnanje Ivana Šušteršica, ki je po zacetni podpori ideji o starostnem zavarovanju kmetov odtegnil podporo. Na seji vodstva SLS je tako poudarjal, da je ljudstvo treba izobraziti, mu predstaviti prednosti in slabosti, nato pa mu prepustiti odlocitev. Ta pristop je pomenil korenito spremembo v vlogi, ki naj bi jo odigrali politiki SLS, saj so se iz zagovornikov in pobudnikov spremenili le še v interprete vladnega predloga. Predlagal je celo izvedbo ljudskega referenduma, poslanci pa naj bi voljo ljudstva nato strogo upoštevali. Trdil je, da je potrebno razumeti na Primorskem naj bi bil delež 70-letnikov tako visok, da ni bilo mogoce dvomiti o ekonomski upravicenosti predlaganega sistema. Gl. Krek, Starostno zavarovanje, str. 22. 259 Naša moc glasilo slovenskega delavstva, 13. 11. 1908, str. 1, Najvažnejša naša rec. 260 Prepeluh, Starostno zavarovanje kmeckega ljudstva. Krek poroca o »par sto kricacih«, »zlasti še nekoliko s pijaco omotenih«. Gl. Krek, Starostno zavarovanje, str. 2. 261 Uciteljski tovariš, 7. 5. 1909, Z gospodarskega polja. 262 Slovenec, 1. 2. 1909, str. 1–3, Kmecki stanovski shod. Liberalna obstrukcija poražena. Gl. Rožic, Stanovski shod in starostno zavarovanje. 263 Uciteljski tovariš, 5. 3. 1909, Vestnik. Dr. Lampe na delu. odpor kmetov do placevanja prispevkov, ki jih doživljajo kot novo breme. Kljub deklarativni podpori uveljavitvi socialnega zavarovanja je po njegovem mnenju glavna težava slovenskega kmeta ostajala prekomerna zadolženost, ki ga je dušila in ovirala materialni, socialni in kulturni razvoj podeželja. SLS bi po njegovem mnenju morala vse svoje sile usmeriti v predlog o razdolževanju kmeckega stanu, šele ko bi dosegli ta cilj, pa bi se po njegovem mnenju imelo smisel pogovarjati o socialnem zavarovanju. Poudarjal je, da »odlocitev o vladni predlogi o socialnem zavarovanju ni tako nujna, kako sodijo v nekaterih krajih naše dežele«, saj je pricakoval, da bodo minila še leta, preden bo vladni predlog dejansko zaživel. Poudarjal je, da stranka nikoli ni brezpogojno podprla vladnih namer ter da so odgovorni predvsem ljudstvu, njegovim resnicnim interesom in željam. Trdil je sicer, da se on osebno »ne veže ne za ne proti«, dejansko pa je iz njegovega diskurza že mogoce zaznati odklonilen odnos do nove zakonodaje. Slednje je nato jasno potrdil na shodu v unionski dvorani, kjer je izrazil prepricanje, da slovenski kmet dodatnih bremen ne zmore in da bi zavarovanje moralo ostati na prostovoljni ravni. Vodstvo SLS je na njegovo pobudo sprejelo celo resolucijo, v kateri so zapisali, da naj poslanci SLS »[...] uredijo svoje postopanje napram vladni predlogi o socialnem zavaro vanju natancno v smislu ljudske volje, da je po mnenju SLS razdolževanje kmeckega stanu »najnujnejša naloga državne zakonodaje in uprave«, zato poslancem narocajo, da naj zastavijo vse svoje moci v tej smeri, izvršilnemu odboru pa so narocili, naj poskrbi, da se ljudstvo cim prej in cim bolj temeljito pouci o vsebini vladnega predloga o socialnem zavarovanju »in pa o najnovejši akciji za razdolžitev kmeckih posestev«.264 Krek je s svojimi stališci ostal bolj kot ne osamljen, zato se je nazadnje odlocil v samozaložbi izdati brošuro z naslovom Starostno zavarovanje kmeckega ljudstva. V njej je natancno predstavil aktualni vladni predlog, javnega mnenja pa z njo ni mogel spremeniti. Boril se je namrec proti nasprotnikom nove zakonodaje, ki so izkoristili vsako priložnost za hujskanje, bodisi po gostilnah, sejmih in drugih neformalnih srecanjih. Nasprotniki naj bi »lagali kot pes tece«,265 medtem ko je Krek poskušal nanizati najpomembnejše pridobitve, med katerimi je potrebno omeniti zlasti zavarovanje za primer onemoglosti, podporo vdovam in potomcem zavarovanega kmeta v višini temeljnega zneska, ne glede na to, ali je slednji placila izvrševal redno in ali je že dosegel pogoje za priznavanje rente.266 Razbiti je poskušal pomisleke o velikih stroških, ki naj bi jih prinesla ustanovitev 264 Slovenec, 23. 4. 1909, str. 1, 2. Zasedanje vodstva SLS, Socialno zavarovanje. 265 Krek, Starostno zavarovanje, str. 1, 2. 266 Prav tam, 13, 14. zavarovalne ustanove, ki naj bi bedela nad vplacili in izplacili in naj bi po mnenju nasprotnikov požrla vecino vplacil ter bila tako sama sebi namen,267 apeliral pa je zlasti na cut za solidarnost in bratsko povezanost, ki naj bi slovenskega kmeta obranili pred propadom, kamor sta ga pehali kapitalisticno-tržna usmeritev in popolna prevlada denarnega gospodarstva.268 Kmetje so v prispevku za starostno zavarovanje videli predvsem nov davek, sredstev zanj pa naj slovenski kmet ne bi imel od kje vzeti. V kmetijskem gospodarstvu, ki je, vsaj kar se tice prehrane, v veliki meri še vedno temeljilo na samooskrbi in blagovni menjavi, je bilo pomanjkanje tekocih denarnih sredstev tolikšno, da kmetje niso mogli niti želeli privoliti v še en izdatek.269 V Uciteljskem tovarišu so sicer trdili, da se v vsakem kmeckem gospodinjstvu zagotovo skrivajo rezerve, saj naj bi ljudje po nepotrebnem trošili za pijaco, tobak in oblacila, ki ne pristojijo kmeckemu cloveku, vendar pa naj kmecki clovek v to ne bi privolil.270 Strah naj bi jih bilo, da ne bi ob vseh vplacilih videli niti belica in da bi se, kot vsakokrat, okoristila le gospoda, ki bi pobirala obresti od kmeckih depozitov. Slovenski kmet naj bi bil »v svoji konservativnosti do skrajnosti nezaupen«, zato je bilo vsako pregovarjanje zaman.271 Podporniki sprememb so kmecko zavrnitev razumeli kot dokaz, da kmetu na Kranjskem vendarle ne gre tako zelo slabo, kot je sam pogosto trdil.272 STAROSTNO ZAVAROVANJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI Starostno zavarovanje kmetov tako do prve svetovne vojne ni bilo uresniceno, vojna pa je razmere na podeželju še dodatno zapletla. Slovenski gospodar je porocal, da se je »[…] premicni in nepremicni kapital našega kmeta silno izmanjšal in oslabil, s tem seveda pa tudi davcna sila. Edino dobro, kar je prinesla zadnja doba, je formalno razdolžitev našega kmetijstva v zadnjih letih. V razsulu so kmecki domovi, obrabljeno, polomljeno je kmetovo orodje. Primanjkuje strašno živine vsled krutih birokratskih avstrijskih rekvizicij. Posebno goveje živine ni. Tudi dobrih cloveških delavnih sil primanjkuje.« 267 Prav tam, 15–21. 268 Krek, Crne bukve, str. 251. 269 Slovenec, 23. 4. 1909, str. 1, 2. Zasedanje vodstva SLS, Socialno zavarovanje. 270 S tem se je strinjal tudi Krek, saj je navajal podatke, da naj bi povprecen kadilec na leto zapravil po 28 k, medtem ko naj bi strošek za razlicne alkoholne pijace na Kranjskem znašal celo 60 k na osebo. Gl. Krek, Starostno zavarovanje, str. 22. 271 Uciteljski tovariš, 12. 3. 1909, str. 1, 2, Kranjska politika in uciteljstvo. 272 Soca, 24. 4. 1909, Naše stališce glede kmeckega starostnega zavarovanja. Še vedno so se na deklarativni ravni vsi strinjali, da je starostno zavarovanje potrebno tudi kmetu, vendar pa ljudje v razmerah, ko so si le s težavo zagotavljali življenjski minimum, niso zares razmišljali o tem, kako bodo živeli cez vec desetletij.273 Leta 1922 je država uredila zavarovanje delavstva za primer bolezni, nesrec pri delu, invalidnosti, starosti in smrti, vendar je v praksi izvajala le zavarovanje za primer bolezni in nesrec pri delu, medtem ko je bilo zavarovanje za ostale primere odloženo za nedolocen cas.274 O zavarovanju kmetov v takih razmerah ni bilo mogoce zares razpravljati, poleg tega pa se odnos javnosti do te tematike ni zares spremenil. V letu 1926, ko so se pojavile nove pobude o ureditvi zavarovanja za kmecko prebivalstvo, je kmecko stanovsko casopisje spomnilo na Krekovo pobudo s preloma iz 19. v 20. stoletje, ki je najrevnejšim slojem obljubljala preskrbljeno starost, glavnino stroškov pa naj bi nosili država in bogata industrija. Spomnili so, da so kmetje takratni predlog odlocno zavrnili, ko je postalo jasno, da bodo morali za lastne otroke in posle na kmetiji placevati velike zneske in da se jim bo dobro godilo, ce jim bodo drugi rezali kruh in odlocali o njihovi usodi. Enako naj bi se zgodilo tudi tokrat, saj bodo kmetje spoznali, da jim vkljucitev v sistem zavarovanja, ki je od 14. maja 1922 veljal za delavce, ne prinaša nic dobrega. »Nekateri posebni prijatelji kmetov« so namrec predlagali raztegnitev zavarovanja tudi na kmecke delavce, dejansko pa so jim s tem pripravljali le »nove škarje, s katerimi naj se kmetje ostrižejo«. Z denarjem delavskih prispevkov naj bi se namrec vzdrževal predvsem zapleten birokratski aparat, zidale naj bi se velike palace, zelo pa jih je skrbelo tudi dejstvo, da je denar odtekal v druge dežele in da ga slovenski delavec ne bo vec videl. Podpore zavarovancem naj bi bile izjemno skromne, kmet pa naj bi bil še v slabšem položaju od delavca, saj bi moral sam pokriti tudi tisti del prispevkov, ki jih za delavca pokriva delodajalec. Spet so se obudile dileme o tem, kako izracunati osnovo dohodka kmeckega posla, ki je za svoje delo poplacan tudi v nastanitvi, hrani in obleki ter le deloma v denarju. Obujanje ureditve, ki je bila pred leti že zavrnjena, je veljalo za povsem neustrezno, saj naj bi kmeta porinilo cez rob propada, socialne stiske na podeželju naj bi se na tak nacin le še povecale, ustvarile pa naj bi se celo nove. Med beraci, ki so po vaseh na stara leta prosili kruha, naj bi bili predvsem tisti, ki so svoje moci porabili po mestih in tovarnah, kmeckih poslov pa naj bi bilo med njimi le za vzorec. S pridnim delom naj bi si tudi najbolj siromašni zagotovili svoj obstoj. Vecina naj bi jih z leti postala kocarjev, bajtarjev, sobenikov ali celo posestnikov ter tako na pošten nacin skrbela zase tudi na stara leta. Na podeželju naj bi povsem zadostoval solidarnostni sistem pomoci sosedov in sorodnikov, z 273 Slovenski gospodar, 3. 4. 1919, str. 1, Govor našega poslanca v proracunski razpravi. 274 Tabor, 6. 6. 1926, str. 2, Socialni pregled. Kake koristi imajo obcine od socialnega zavarovanja. bratovsko ljubeznijo pa naj bi se olajšala še tako huda stiska. Kmet naj že sicer ne bi imel navade poslati hlapca od hiše, potem ko je leta in leta neutrudno delal zanj. Med njima naj bi se razvil odnos kot med ocetom in sinom, zato naj bi hlapec pogosto sedel pri isti mizi in dobil vso potrebno oskrbo tudi v primeru bolezni. Poštenim in delavnim naj bi se na podeželju povsem spodobno godilo, drugace od tistih v mestu, kamor naj bi zahajali predvsem tisti, ki hrepenijo po lažjem in hitrejšem zaslužku, na koncu pa vse zapravijo za pijaco in druge užitke. Svarili so pred nevarnostjo, da bi zavarovanje pokvarilo še delavce na podeželju. Podeželju naj bi grozila ista kuga, saj naj bi tudi kmecki posli kmalu spoznali, da »doma brez dela pocivati, zdravnika zastonj imeti, pa še placo povrh, to bodo prava nebesa za lenuha«. Namesto zavarovanj naj bi bilo bolj smotrno delavce in kmecke posle prisiliti, naj vsako leto nalagajo prihranke v hranilnico in se nato na starost in v primeru bolezni preskrbujejo iz lastnih prihrankov. Tako kmetje kot posli na podeželju naj bi si bili enotni in naj bi oblasti sporocali: »Pustite nas pri miru, mi tega zavarovanja nic ne rabimo.« Zato naj bi se postavljalo vprašanje, kdo pravzaprav vedno znova obuja ideje o zavarovanju, ki ga kmetje ocitno nocejo. To naj bi bili predvsem tisti, ki želijo živeti na »racun kmeckih žuljev«, »pravi kmetje pa naj tega zavarovanja ne bi nikoli sprejeli«. Zastopniki pravic kmetov so jasno razglašali: »Pustite naše ljudi v miru! Zavarovanje je za industrijsko delavstvo« ter »Roke proc od našega kmeta!«275 Kljub nekaterim pobudam, zlasti Jugoslovanske kmetske zveze,276 ki je pritiskala na kraljevo vlado, naj reši vprašanje starostnega zavarovanja kmetov in z novo zakonodajo sledi zgledu iz Ceškoslovaške, ki ji je leta 1924 uspelo uveljaviti zavarovanje za celotno kmecko populacijo,277 je zakon o zavarovanju delavcev še naprej dolocal, da so poljedelski delavci in posli izvzeti iz zavarovanja, dolocba, ki je predpisovala, da se mora vprašanje socialnega zavarovanja delavcev v kmetijstvu rešiti v roku enega leta od uveljavitve zavarovanja za delavce, torej do 1. julija 1923, pa se ni nikoli uresnicila.278 Zavarovanja so bili deležni le tisti redki poljedelski delavci, ki so pri svojem delu uporabljali strojne naprave, ceprav bi zaradi tveganosti dela morali vkljuciti še vsaj kmete in posle, ki so opravljali zacasna dela v gozdu.279 Proteste so izzvale že ideje, da bi uvedli neobvezno in prostovoljno zavarovanje, saj je obstajala bojazen, da bo oblast scasoma to zavarovanje spremenila v obvezno. Ljudje naj bi se tudi v tem primeru upirali zato, ker ni bilo jasno, kakšna bremena jim bi oblast s tem zakonom sploh naložila, in ker je 275 Kmetski list, 9. 6. 1926, str. 2, Bolniško zavarovanje kmetskih delavcev. 276 M. Krek, Zavarovanje kmetskega ljudstva za starost. 277 Kmetski list, 10. 9. 1930, str. 3, 4. 278 Gospodar, 3. 8. 1932, str. 101, 102. Gl. tudi Kraigher, Naši problemi. 279 Vodopivec, Pravni in socialno politicni problemi. vladalo splošno razocaranje nad rentami, ki so jih prejemali zavarovani delavci. Vedno znova so se pojavljale dileme, ali podeželsko prebivalstvo tako zavarovanje sploh potrebuje, saj naj bi razmere povsem ustrezno urejal že poselski red, ki je urejal razmerja med gospodarjem in poslom in je gospodarju že do takrat nalagal dolocene obveznosti do odsluženega, bolnega ali ostarelega posla. Zavarovanje naj bi bilo sicer koristno, saj naj bi bili tako ljudje najbolj kriti in preskrbljeni, vendar je bilo nejasnosti preprosto prevec. Sistem kmetskih oskrbovalnic in hiralnic naj bi povsem ustrezno reševal to problematiko v »lastnem delokrogu«, brez vmešavanja oblasti.280 S tem se seveda niso vsi strinjali, zato so slikali povsem drugacno podobo slovenskega podeželja. Starostna oskrba, kot so jo poznali nekoc, naj bi povsem zamrla, odsluženi posli naj bi množicno beracili, saj naj bi bili le redki gospodarji pripravljeni ter tudi financno sposobni skrbeti poleg lastnih staršev še za odslužene posle. Nedonosnost in neperspektivnost slovenskega kmetijstva sta delovno silo vedno znova preusmerjali v mesta. Praznjenje podeželja je vodilo v situacijo, da je stari kmet ostal sam, prepušcen samemu sebi, zato na naturalno preskrbo ni bilo vec mogoce racunati.281 Vladalo je nacelno strinjanje, da prelaganje skrbi za bolne in ostarele zgolj na podporo domovinskih obcin ni vec ustrezno, prav tako ni bilo mogoce pricakovati, da bo v zapletenih gospodarskih razmerah vsakemu uspelo prihraniti dovolj sredstev za stara leta. Vedno znova pa se je zataknilo pri denarju, saj ni bilo povsem jasno, kako ustvariti jasen, pregleden in ekonomsko vzdržen sistem. Neizkorišceno narodno rezervo, iz katere bi bilo mogoce crpati sredstva za uveljavitev novih socialnih pravic, naj bi na Slovenskem predstavljali gozdovi, ki so v veliki meri ostajali v zasebni ali cerkveni lasti. Z razlastitvijo tega premoženja bi se ustvaril zadosten fond, iz katerega bi lahko pokrivali starostno zavarovanje in še kaj. Prispevki kmetov bi bili v tem primeru lahko zgolj simbolicni, rešeno pa naj bi bilo tudi vprašanje preužitka, ki je na kmetih vedno znova povzrocalo spore, tožbe in celo zlocine.282 Delni napredek bi lahko dosegli že s tem, ce bi upravljanje zavarovanj proti elementarnim nesrecam, ki so bila dobro sprejeta med kmeckim prebivalstvom, prenesli iz zasebnih zavarovalnic na javno upravo. Namesto velikih zasebnih dobickov bi država pridobila velik fond, iz katerega bi financirala razlicne projekte, ne nazadnje pa bi kmetom lahko tudi znižali previsoke in prenapihnjene premije ter jim že s tem pomembno olajšali življenje in delo.283 Kljub izracunom so bile podobne pobude povsem nerealne, saj ni bilo real- ne politicne volje za izpeljavo tako velepoteznih nacrtov, poleg tega pa je bilo 280 Slovenski gospodar, 24. 5. 1928, str. 1, 2, O zavarovanju za starost in onemoglost. 281 Domoljub, 4. 12. 1930, str. 1, 2, Zavarovanje kmetskega ljudstva za starost. 282 Kmetski list, 29. 10. 1930, str. 1, Starostno zavarovanje kmetov. Gozdovi naša narodna rezerva. 283 Domoljub, 4. 12. 1930, str. 1, 2, Zavarovanje kmetskega ljudstva za starost. precej utopicno pricakovati, da bi se bila oblast tem sredstvom pripravljena odpovedati in jih preprosto prekanalizirati v starostno zavarovanje. Kmetje naj bi bili premalo stanovsko organizirani in strokovno podkovani, da bi si znali od oblasti izposlovati ustrezne pravice. Novosti so po pravilu vedno zavracali, zato se razmere niso premaknile. Na podeželju naj bi bilo zato potrebno doseci popolno prevzgojo prebivalstva, ki bi se moralo znati odreci užitkom, kot so tobak, alkohol in druge razvade, ter sredstva namesto tega preusmerjati v starostno blagajno. Z dvigom zavesti po pomembnosti te problematike bi tudi prisilno varcevanje postopno postalo odvec, saj bi v ljudeh prevladal obcutek odgovornosti do sebe in svojih družinskih clanov. Premagati naj bi bilo potrebno cloveško sebicnost ter ljudi navaditi na dolgorocno nacrtovanje. Kmetom in njihovim predstavnikom bi morali tudi prepustiti nadzor in odgovornost nad zbranimi sredstvi, saj bi tako odstranili pomislek, da bo nekdo poskušal bogateti na njihov racun.284 Vse razprave so ostajale zgolj na teoreticni ravni, saj Jugoslavija ni zmogla v praksi uvesti obveznega starostnega zavarovanja niti za delavstvo, kaj šele da bi tako zavarovanje razširila še na kmecko delavstvo. Delodajalci so ves cas zagovarjali stališce, da je potrebno starostno zavarovanje povsem izvzeti iz zakona o socialnem zavarovanju ter ga uvesti v bolj ugodnih razmerah in kot posebno obliko zavarovanja na prostovoljni osnovi, ki delodajalcev ne bi dodatno obremenjevala.285 RAZMERE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Zaradi nove ideologije in socialisticnega družbenega sistema so se kmetje znašli pod hudim pritiskom. Vladajoca Komunisticna partija Jugoslavije je že od prevzema oblasti naprej vodila brezkompromisno politiko v odnosu do kmetov. Odkupom in obvezni oddaji viška pridelkov, ki naj bi služili preskrbi prebivalstva, so sledili agrarna reforma iz leta 1945 ter nato kolektivizacija oziroma ustanavljanje kmetijskih zadrug na podlagi zakona iz leta 1946 in administrativno dolocanje cen pridelkov. Vse to seveda ni pripomoglo k razvoju kmeckega gospodarstva. Glavni cilji oblasti so bili socialisticna preobrazba vasi, kolektivizacija ter boj proti razrednim sovražnikom. Ta se je še zaostril po sporu z informbirojem leta 1948, ko je oblast svojo pravovernost poskušala dokazovati tudi s preganjanjem vseh »kapitalisticnih elementov na vasi« ter s striktnim izvajanjem prvega petletnega plana tudi v kmetijski politiki. Ekonomskim problemom na vasi, ki so izhajali predvsem iz tradicionalnega nacina obdelave in majhnih kmeckih posestev, so se 284 Prav tam. 285 Slovenec, 13. 2. 1930, str. 2, Vprašanje revizije socialne zakonodaje. tako pridružili še idejni in politicni. Po razlastitvi veleposesti, verskih skupnosti in drugih pravnih subjektov so del zaseženega zemljiškega fonda sicer dobili v obdelavo tudi zasebni kmetje, kar pa ni olajšalo bremena administrativnih ukrepov, ki jih je nalagala oblast.286 V takih razmerah se oblast z vprašanji socialnega in starostnega zavarovanja kmetov seveda ni ukvarjala. Z dosledno izpeljavo zacrtane politike bi se problem rešil že sam po sebi. Dosledna kolektivizacija in uvedba kmetijskih zadrug bi namrec postopno pripeljali do izginotja svobodnih nepovezanih kmetov ter do nastanka v zadruge povezanega kmeckega proletariata, ki bi imel enake pravice in dolžnosti kot delavski razred. Postopna omilitev restriktivnih ukrepov, ki se je zacela z novim zakonikom o kazenskem postopku leta 1953 ter nato uvedbo samoupravljanja, decentralizacije in postopne demokratizacije politicnega sistema,287 se je odrazila tudi na razmerah na vasi. Izkazalo se je namrec, da predvsem kolektivizacija in prisilno vkljucevanje kmetov v delovne zadruge nista prinesla pricakovanih politicnih in ekonomskih rezultatov, saj kmetijska proizvodnja vse do leta 1956 ni dosegla predvojne ravni. Vecina delovnih kmeckih zadrug se je preoblikovala v splošne kmetijske zadruge, še vec sprememb v kmetijstvu pa je napovedovala nova kmetijska politika, ki se je z resolucijo o perspektivnem razvoju kmetijstva zacela uveljavljati v prvi polovici leta 1957. Nacrtovali so nov nacin kmetijske proizvodnje, ki ne bi vec nasilno posegal v individualno lastništvo nad zemljo, ampak bi šel v smeri kooperacije individualnih zemljiških lastnikov in splošnih kmetijskih zadrug.288 Tak razvoj odnosov na vasi je zahteval zagotovitev vsaj minimalne socialne varnosti tudi kmeckemu prebivalstvu. O možnostih uvedbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetov so tako zaceli razpravljati že v letu 1958, vendar se je ta proces zaradi pomanjkanja financnih sredstev zavlekel v sedemdeseta leta.289 Ekonomska reforma iz leta 1965 je sicer obljubljala nov zagon kmetijstva, vendar so se investicije v kmetijstvo le pocasi povecevale, vsekakor pa niso bile v skladu z deležem kmetijstva v celotnem družbenem proizvodu.290 Izhodišca starostnemu zavarovanju kmetov so temeljila na sklepih, ki sta jih sprejeli Zveza komunistov Slovenije in Skupšcina SR Slovenije v okviru razprave o ekonomski in socialni problematiki kmetijstva že v letu 1970. Konferenca ZKS je na 2. seji sprejela deklarativna stališca z željo po ureditvi razmer na podeželju. Zaznali so namrec zaostrene socialne razmere na vasi in potrebo po krepitvi socialne varnosti 286 Vec o tem gl. Coh Kladnik, Kulaški procesi v Sloveniji; Cepic, Preskrba in obvezni odkupi, str. 897– 899; Cepic, Agrarna reforma in kolonizacija v Slovenji, str. 65–69, 78–80. 287 Režek, Politicne spremembe v Sloveniji, str. 196. 288 Cepic, Agrarno in kmecko vprašanje v programih KPJ/ZKJ, str. 945. 289 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 420, 421.290 Žižmond, Ekonomika narodnega gospodarstva, str. 96. kmeckega prebivalstva.291 Uvedba starostnega zavarovanja je tako deklarativno izhajala iz želje po ustavitvi množicnega praznjenja podeželja, propadanja malih kmetij in spreminjanja cistih kmetij v mešane in vse vecje staranje kmeckega prebivalstva ter posledicno zmanjševanje deleža kmeckega prebivalstva v celotnem prebivalstvu.292 Tradicionalna ureditev, v kateri je bila skrb za ostarele clane kmecke družine odvisna od medgeneracijske solidarnosti, je bila zaradi hitro spreminjajocih se razmer postavljena pod vprašaj, saj zaradi množicnega izseljevanja iz podeželja v mesta ni bilo vec mogoce racunati na medgeneracijsko kontinuiteto. S 1. januarjem 1972 je tako na obmocju Socialisticne republike Slovenije zacel veljati zakon o starostnem zavarovanju kmetov,293 ki je pomenil zacetek pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetov. Oblikoval se je izven siceršnjega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je njegov 5. clen dolocal, da se starostno zavarovanje kmetov organizira in izvaja po nacelu samoupravljanja kmetov zavarovancev v Samoupravni interesni skupnosti starostnega zavarovanja kmetov, uvajal pa je tudi družinske pokojnine ter s tem zagotavljal socialno varstvo tudi v primeru smrti nosilca kmetije oziroma glavnega zavarovanca.294 Obseg pravic, ki jih je zakon zagotavljal, je bil sicer v primerjavi s pravicami, ki so jih imeli zavarovanci delavci, zelo skromen. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je slednjim, poleg starostne in družinske pokojnine, omogocal tudi pravico do invalidske pokojnine in pravico do poklicne rehabilitacije in zaposlitve z ustreznimi denarnimi nadomestili v primeru zmanjšane ali izgubljene delovne sposobnosti ter pravico do denarnega nadomestila v primeru telesne okvare.295 Kmetom teh pravic niso priznavali, zakon pa je poleg tega uvajal tudi pomembno diferenciacijo znotraj kategorije zavarovanih kmetov – vzpostavil je namrec delitev na kmete kooperante in samostojne kmete,296 pri cemer je dajal pomembne privilegije kmetom kooperantom in na ta nacin skušal doseci družbeno preobrazbo podeželja. Kmetom kooperantom je dajal pravico do izbire zavarovanja, saj so lahko bili zavarovani v okviru zakona o starostnem zavarovanju kmetov ali pa so se prostovoljno zavarovali kot osebe v delovnem razmerju po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.297 Na ta nacin si je pridobil enake pravice kot ostali delavci, razen pravice do varstvenega dodatka, ki kmetu kooperantu niti v tem primeru ni pripadal. V primerjavi s samostojnim 291 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 5.292 Šinigoj, Uvod, 1983. 293 UL SRS, št. 13/72, 29. 3. 1972, nato 26/73, 29/75, 14/77 in 30/79. 294 Predpisi o starostnem zavarovanju kmetov, str. 6. 295 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 12. Vec o tem gl. Radovan, Novi sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, 1973, str. 60–63. 296 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 421. 297 UL SRS, št. 32/72. oziroma svobodnim kmetom je kmet kooperant imel tudi pomembno olajšavo pri placevanju prispevkov, ki sta si jih solidarno delila kmet in organizacija združenega dela, s katero je kmet združeval delo in sredstva.298 Leta 1979 je bila s posebnim zakonom o preživninskem varstvu kmetov299 uvedena preživnina kot posebna oblika zagotavljanja socialne varnosti kmetov, predvsem tistih brez naslednikov. Ce so kmetje oddali svoje zemljišce družbeno pravni osebi, je slednja morala ocenjeno vrednost prejetega premoženja placati pokojninski skupnosti, ki je bila nato dolžna kmetu dosmrtno placevati mesecno preživnino v višini ene štiriinosemdesetine ocenjene vrednosti zemljišca oziroma premoženja. Kmetje so si pravico do preživnine, enako kot pri starostni pokojnini, pridobili po 65. letu starosti. Ce je bila izracunana vrednost preživnine nižja od starostne pokojnine, je kmet do smrti prejemal preživnino v višini starostne pokojnine, prejemka pa sta se med seboj izkljucevala. Tako znesek starostne pokojnine kot znesek preživnine sta se usklajevala socasno in v enakem razmerju, za to možnost pa se je kljub vsemu odlocilo zelo malo kmetov.300 Zakon je dolocal minimalni krog kmetov upravicencev, ki jim je bila zagotovljena zgolj minimalna pokojnina za starost. V praksi je to pomenilo, da so se v zavarovanje lahko vkljucili le cisti kmetje, ki jim je bila kmetijska dejavnost edini in glavni poklic, uvedlo pa se je tudi nacelo ena kmetija – ena pokojnina, kar je pomenilo, da v krog zavarovancev niso bili vkljuceni drugi družinski clani in clani gospodarstva na kmetiji oziroma da si je vec upravicencev na kmetiji delilo eno pokojnino.301 Taka ureditev je najbolj prizadela kmecke žene, ki so bile iz zavarovanja izvzete in so imele zgolj pravico do družinske pokojnine v primeru moževe smrti, niso pa bile osebno zavarovane. To pomanjkljivost so poskušali odpraviti že s prvo novelo zakona, ki je kmeckim ženam priznavala status zavarovanca iz naslova kmeckega proizvajalca.302 Zakon je poseben status priznaval le kmetom borcem NOV (kmet, ki se je v NOV vkljucil pred 9. septembrom 1943 oziroma 13. oktobrom 1943 in se mu je cas sodelovanja v NOV štel v dvojnem trajanju) in španskim borcem, ki jim je bila poleg starostne pokojnine priznana tudi pravica do varstvenega dodatka, ce so bili socialno ogroženi. Po tem zakonu so pravico do starostne pokojnine pridobili tisti, ki so bili zavarovani vsaj pet let, da so v zadnjih dvajsetih letih pred pridobitvijo pravice vsaj deset let opravljali kmetijsko dejavnost, da so dopolnili 65 let oziroma kmetje borci 60 let ter ce so kmetijo prepustili prevzemniku, ki je tudi vkljucen 298 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 421, 422. 299 UL SRS, št. 1/79. 300 Hribernik, Participacija kmetov, str. 103. Po podatkih Porocevalca Državnega zbora RS je v povprecju preživnino prejemalo 107 uživalcev. – Porocevalec državnega zbora RS, 1996, str. 74. 301 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov. 302 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 9. v sistem starostnega zavarovanja.303 Cistih kmetov, ki jim je bilo zavarovanje v osnovi namenjeno, je bilo namrec iz leta v leto manj, prav zavarovanje pa naj bi ta negativni trend obrnilo. Trendi vsekakor niso bili spodbudni: v letu 1973 je po ocenah v Sloveniji bilo 229.000 kmetov delavcev in 84.000 cistih kmetov, število slednjih pa se je zgolj v dveh letih zmanjšalo na 76.000, medtem ko je število kmetov delavcev še dodatno narašcalo. Ceprav je oblast na idejni ravni ta proces celo spodbujala, so se socasno zavedali, da se na tak nacin zmanjšuje ekonomska moc kmetijstva, saj se ne izvajajo potrebne investicije v kmetijstvo, zaradi cesar upada katastrski dohodek.304 Zakon je poskušal tudi natancno definirati financiranje izplacevanja pokojnin. Sklep Konference ZKS je kot cilj navajal, da bi se potrebna financna sredstva zagotavljala na osnovi vzajemnosti kmetov samih, cesar pa ni bilo mogoce doseci brez obcutnega povecanja ekonomsko-financne zmogljivosti in rešitve najbolj perecih socialnih problemov na vasi.305 Že na zacetku so torej predvidevali solidarnostno udeležbo delavcev in drugih delovnih ljudi oziroma celotne družbene skupnosti. Do konca leta 1975 je veljalo pravilo, da družbenopoliticne skupnosti pokrivajo polovico izdatkov (od tega je dve tretjini prispevala republika iz proracuna, eno tretjino pa obcina, kjer je upravicenec živel), drugo polovico pa so prispevali kmetje s svojimi prispevki. Od 1. januarja 1976 se je z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o starostnem zavarovanju kmetov306 uveljavilo nacelo, da o solidarnosti in njenem obsegu dolocajo neposredno delavci v združenem delu in drugi delovni ljudje. Hitro narašcanje števila upravicencev do zavarovanja in slab gmotni položaj kmetov sta namrec narekovala spremembe v sistemu financiranja, saj so kmetje prispevali zgolj tretjino potrebnih sredstev, 70 % denarja pa je bilo potrebno zagotoviti iz drugih solidarnostnih fondov.307 Vsako zavarovanje v osnovi temelji na nacelu solidarnosti, vendar pa je solidarnost v tem primeru presegla krog zavarovancev upravicencev.308 Prav z dejstvom, da kmetje zavarovanja niso ekonomsko sposobni samostojno financirati, so opravicevali zelo zožen obseg pravic, ki jih je zakon prinašal, ter dejstvo, da so vsaki kmetiji namenili samo eno pokojnino. Ob tem, da je glavnina bremena za izplacevanje kmeckih pokojnin pripadla delavcem v delovnih organizacijah, je bilo pac potrebno upoštevati ekonomsko realnost, saj bi se sicer solidarnost med delavci in kmeti hitro skrhala.309 Zakon ni opredelil statusa kmeta oziroma 303 Predpisi o starostnem zavarovanju kmetov, str. 2, cl. 8 ter str. 11–14. 304 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 7. 305 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 5. 306 UL SRS, št. 29/75. 307 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 7–12; Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 422. 308 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 31. 309 Prav tam. minimalnega dohodka, ki bi ga slednji moral doseci, da bi mu bil priznan status kmeta, zato so bili v zavarovanje vkljuceni tudi ekonomsko šibki kmetje, kar je še povecevalo potrebo po solidarnostnem pokrivanju izdatkov.310 Razširjeno zavarovanje kmetov, ki ga je zakon sicer predvideval in bi bilo odvisno zgolj od samofinanciranja kmetov, tako ni nikoli zaživelo, saj zanj preprosto ni bilo dovolj sredstev.311 Leta 1981 so na podlagi 37. in 38. clena zakona o starostnem zavarovanju kmetov in 16. clena statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolocili celo, da lahko kmetje uveljavijo pravico do zmanjšanja, oprostitve ter odpisa zapadlih prispevkov bodisi zaradi socialne ogroženosti ter elementarnih in drugih nesrec.312 Ob uvedbi zavarovanja je bil znesek pokojnine dolocen z zakonom in je znašal 250 dinarjev,313 21. clen zakona je namrec dolocal, da starostna pokojnina znaša 30 % mejnega zneska najnižjih pokojninskih prejemkov iz preteklega leta, s samoupravnimi sporazumi pa naj bi bilo mogoce dolociti tudi višji znesek. Pokojnine so se tako avtomaticno usklajevale z gibanjem življenjskih stroškov, kar naj bi ohranjalo njihovo realno vrednost.314 Prvo uskladitev pa so izvedli 1. julija 1974, ko so znesek pokojnine povišali na 300 dinarjev, v letu 1976 pa se je povecala na 410 dinarjev.315 Po osnovnih izracunih naj bi v letu 1976 starostno pokojnino prejemalo 40.600 kmetov po splošnih predpisih, 1.507 kmetov po predpisih za kmete borce, 2.604 socialno-ogroženih kmetov borcev, medtem ko naj bi bilo kmetov zavarovancev, ki so placevali prispevke, 77.580. Izdatki za pokojnine kmetov naj bi torej znašali 199.900.000 dinarjev, za pokojnine kmetov borcev 7.400.000 dinarjev, strošek varstvenega dodatka naj bi znašal 36.000.000 dinarjev, nacrtovali pa so še 4.500.000 din drugih izdatkov, kar je v celoti zneslo 247.800.000 dinarjev, k cemur naj bi kmetje prispevali okoli 81 milijonov din, ostalo pa naj bi solidarnostno prispevali delavci iz delovnih organizacij.316 310 Prijatelj, Novo slovensko pokojninsko in invalidsko zavarovanje, str. 20. 311 Slednje bi, poleg višjih pokojnin, zagotavljalo tudi pravico do invalidske pokojnine ter razširilo krog upravicencev do starostne pokojnine tudi na osebe, ki niso bile zajete z obveznim starostnim zavarovanjem, vendar so imeli zagotovljeno zdravstveno varstvo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju kmetov. Gl. Predpisi o starostnem zavarovanju kmetov in preživninskem varstvu kmetov, str. 14, 15. 312 Gl. Pravilnik o razlogih, merilih in postopku za zmanjšanje, oprostitev in odpisovanje prispevkov za starostno zavarovanje kmetov ter vknjižbi zastavne pravice. – UL SRS, št. 3/82. 313 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 15. 314 Prav tam, str. 15–17. 315 Prav tam, str. 15, 16. 316 Prav tam, str. 21, 22. Tabela 3: Zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov med letoma 1972 in 1983 ter njihov delež v celotnem številu zavarovancev Leto Število kmetov Delež % 1972 64 798 9,57 1973 65152 9,33 1974 73163 9,94 1975 75868 9,83 1976 73911 9,37 1977 72020 8,83 1978 69569 8,23 1979 67403 7,74 1980 65520 7,39 1981 65276 7,31 1982 63543 7,06 1983 62143 6,85 Vir: Ambrožic, Pokojninsko zavarovanje kmetov, str. 7 Tabela 4: Uživalci kmeckih pokojnin med letoma 1973 in 1983 Leto Po splošnih predpisih Kmetje borci Skupaj 1973 10 147 1165 11312 1974 23211 2157 26068 1975 38097 2713 40810 1976 39102 2964 42066 1977 39654 3114 42768 1978 39670 3022 42692 1979 39589 2916 42505 1980 39101 2940 42014 1981 37921 2935 40856 1982 35555 2910 38465 1983 35039 2870 37909 Vir: Ambrožic, Pokojninsko zavarovanje kmetov, str. 8 Zakon, ki naj bi kmeckemu prebivalstvu omogocil vsaj doloceno stopnjo socialne varnosti, je imel že od zacetka tudi jasno zacrtan ideološki cilj. Z zakonom nikakor niso želeli ohranitve dotedanjih socialnoekonomskih razmer oziroma zgolj reševanja takratnih najbolj perecih socialnih problemov na vasi, temvec so stremeli k preobrazi podeželja ter h krepitvi socialisticnih odnosov na vasi, kar naj bi prineslo pravi družbeno ekonomski napredek kmetijstva.317 317 Prav tam, str. 6. UREDITEV PO 1. JANUARJU 1984 Po letu 1984 je bilo glede starostnega zavarovanja kmetov uvedenih vec sprememb. Zvezni odbor Skupšcine SFRJ je namrec 22. aprila 1982 sprejel zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja,318 ki je dolocal ureditev te problematike v vseh republikah in pokrajinah Jugoslavije. Po novem zakonu so bili kmetje prvic vkljuceni v enoten sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, še naprej pa je ohranjal delitev na kmete kooperante, ki jih preimenuje v združene kmete, in druge oziroma individualne kmete. Zvezni zakon je za združene kmete, ki so svoje delo, zemljišce, delovna sredstva ali druga sredstva v njihovi lasti združili s kmetijsko zadrugo, drugimi oblikami združevanja kmetov ali z delom delavcev, predvideval nacelo obveznega zavarovanja, položaj individualnih pa naj bi podrobneje definirali posamezni republiški zakoni. Združeni kmetje so bili v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tako vkljuceni že z zveznim zakonom, ki je stopil v veljavo s 1. julijem 1983, individualni kmetje pa so to pravico pridobili 1. januarjem 1984 z republiškim zakonom.319 Zavarovanje je bilo torej za kmete obvezno, združeni kmetje pa so lahko svobodno izbirali osnovo za odmero pravic, na podlagi katere so jim bili obracunani prispevki za zavarovanje. Kmetje so vecinoma veljali za kategorijo, pri kateri se dohodek ni ugotavljal oziroma ga je bilo mogoce dolociti le delno, zato so se lahko zavarovali na podlagi zavarovalnih osnov, ki jih je dolocila skupnost.320 Kmet je lastnost združenega kmeta pridobil na podlagi pogodbe o združevanju dela in sredstev s temeljno zadružno ali drugo organizacijo. Ta je za kmeta vložila prijavo v zavarovanje, za placevanje prispevkov pa so bili nato odgovorni združeni kmetje sami, organizacija, za katero so delali, pa jim je zagotavljala del sredstev. Ker je bilo za kmeta težko ugotoviti dejanski osebni dohodek, je sam dolocil osnovo, za katero je bil zavarovan. Združeni kmet se je torej sam odlocil, ali bo zavarovan za vse primere ali pa se bo zavaroval od nižje zavarovalne osnove ter bo tako zavarovan samo za starostno, invalidsko in družinsko pokojnino.321 Osnovo so si kmetje lahko izbrali enkrat letno, pozneje pa so jim izbiro omejili, saj so si sprva lahko izbrali najvec osnovo šestega razreda, nato pa postopoma vsako leto za razred više. Kmetje, ki so placevali prispevke od osnove, ki ni bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno delovno dobo, so bili zavarovani v enakem obsegu kot delavci v združenem delu, kar pomeni, da so pridobili tudi 318 Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. – UL SFRJ, št. 23/82. 319 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 426; gl. UL SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89.320 Šinigoj, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s pojasnili, str. 9.321 Štrovs, Novi sistem, str. 57. pravico do varstvenega dodatka, ki jim po predhodnem zakonu ni pripadala.322 Individualni kmetje, ki so po tem zakonu morali biti obvezno zavarovani, so na višino svoje pokojnine prav tako lahko vplivali z izbiro zavarovalne osnove, niso pa mogli vplivati na obseg pravic, saj so v vsakem primeru lahko uveljavljali le pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine, prav tako pa niso imeli pravice do invalidnine za telesno okvaro in do dodatka za pomoc in postrežbo, ki jim je bil priznan šele z novelo zakona v letu 1986 ter zgolj za primer slepote.323 Zakon o starostnem zavarovanju kmetov je s tem prenehal veljati, kmetje pa so lahko tudi po 1. januarju 1984 ostali zavarovani po dolocbah zakona o starostnem zavarovanju kmetov, ce so ob uveljavitvi zakona že dopolnili 60 let. Starostna pokojnina, ki se jim je odmerila v takem primeru, je bila dolocena v enotnem znesku v višini polovice najnižje pokojnine, do katere je zavarovanec sicer imel pravico na podlagi polne pokojninske dobe, ohranjalo pa se je tudi nacelo ena kmetija, ena pokojnina.324 Dva sistema, ki sta v praksi soobstajala, sta ustvarjala precejšnjo zmedo, saj je bila z vzpostavitvijo novega zakona ukinjena Skupnost starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji, njena sredstva in obveznosti pa so prešli na Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sistem financiranja se je z novim zakonom torej spremenil, saj so se potrebna sredstva zbirala na štirih ravneh, kot prikazuje spodnja tabela 5.325 Tabela 5 Prispevki zavarovancev 26 % Organizacije, s katerimi je kmet proizvodno Odvisno od višine ustvarjenega dohodka kmeta sodeloval Prispevki lastnikov ali zavezancev davka od 14 % kmetijskih zemljišc Solidarnostna udeležba združenega dela 60 % Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upokojenim kme- tom ni bilo vec potrebno placevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar so bili po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov dolžni poceti tudi po upokojitvi, ce svoje kmetije ob upokojitvi niso formalno oddali v last in upravljanje bodisi naslednikom ali drugi pravni osebi. S tem je bila odpravljena dvojna vloga kmeckih zavarovancev, zaradi cesar se je mocno zmanjšalo število zavezancev za placilo prispevkov, in to kljub dejstvu, da so bili med zavarovanci sedaj tudi clani kmeckih gospodarstev. Predvsem zakonci nosilcev kmetij so hitro 322 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 426, 427. 323 Prav tam, str. 428. 324 Štrovs, Novi sistem, str. 96. 325 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 430. prehajali iz statusa zavezancev za placilo prispevkov med uživalce pokojnine, veliko ugodnost pa je predstavljala tudi možnost dokupa pokojninske dobe.326 Združenim kmetom, ki so proizvodno in delovno sodelovali z organizacijami združenih kmetov in drugimi organizacijami združenega dela, so del prispevkov zagotavljale delovne organizacije, medtem ko so individualni kmetje ter tisti združeni kmetje, ki so bili zavarovani po osnovi, ki je bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, celotno breme nosili sami,327 zaradi cesar so se mnogi upirali vkljucevanju v sistem zavarovanja. Zakon je sicer predvideval obveznost zavarovanja, ni pa predvideval sankcij za tiste, ki se v sistem obveznega zavarovanja niso prijavili. Zavarovanje je tako v veliki meri ostajalo na prostovoljni ravni, dolocba o obveznem zavarovanju pa je ostala mrtva crka na papirju.328 ZPIZ-84 je zagotavljal urejeno in nemoteno prejemanje kmeckih pokojnin in priznavanje pravic, ki so bile upravicencem priznane po zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, uvajal pa je tudi nekatere novosti, kot so bile pravica do predcasne pokojnine, omogocal je dokup nekaterih obdobij opravljanja samostojne dejavnosti, zavarovalno dobo iz prejšnjega zavarovanja pa je priznaval tudi kmeckim ženam. Slednje je ustvarjalo nove neenakosti med individualnimi in združenimi kmeti, tokrat v korist prvih. S tako ureditvijo je bila namrec pokojninska doba na podlagi enega prispevka priznana dvema zavarovancema, medtem ko je zakonec združenega dela moral to dobo odkupiti, kar ga je postavljalo v precej slabši položaj.329 Vštetje casa opravljanja kmetijske dejavnosti je za obdobje od 1. januarja 1972 do prevzema posestva oziroma najpozneje do 31. decembra 1983 lahko zahteval tudi prevzemnik, pod pogojem, da je prevzel celotno kmetijo.330 326 Ambrožic, Pokojninsko zavarovanje, str. 7–10. 327 Šinigoj, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s pojasnili, str. 9. 328 Razgoršek, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, str. 430. 329 Prijatelj, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje 1998, Zakon z uvodnimi pojasnili in komentarji, str. 34; Štrovs, Novi sistem, str. 66. 330 ZPIZ 84, clen 165. Tabela 6: Uživalci kmeckih pokojnin med letoma 1984 in 1992 Leto Starostno zavarovanje kmetov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Skupaj 1984 36395 – 36395 1985 35295 3978 39273 1986 33894 5713 39607 1987 32523 7696 40219 1988 31066 9278 40344 1989 29068 11614 40682 1990 26886 19945 46831 1991 24795 22112 46907 1992 22616 22541 45157 Vir: Ambrožic, Pokojninsko zavarovanje kmetov, str. 10 Opisana ureditev je bila veckrat novelirana, vendar je v osnovi ostala v veljavi do sprejetja zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je bil sprejet 5. februarja 1992 in je odpravljal locevanje med združenimi in individualnimi kmeti, uvajal pa je dvojnost košarice pravic, ki so bile odvisne od višine vplacanih prispevkov. Vzpostavljal je namrec zavarovanje za vse primere ter zavarovanje za ožji obseg pravic. Prvic so bili v zakonu tudi doloceni pogoji, pod katerimi se je bilo mogoce vkljuciti v obvezno zavarovanje: poleg pogoja, da mora zavarovanec imeti vsaj 15 let, izkazovati splošno zdravstveno sposobnost ter da mu mora kmetijska dejavnost predstavljati edini ali glavni poklic,331 je bilo prvic jasno dolocen tudi dohodkovni cenzus. Vsak zavarovani clan gospodinjstva je namrec moral dosegati katastrski ali drugi dohodek najmanj v višini zajamcene place, zmanjšane za povprecne prispevke in davke, ki se obracunavajo in placujejo od place.332 Možnost zavarovanja za ožji obseg pravic je bila ukinjena s spremembami zakona v letu 1996. Pokojninsko zavarovanje je pomenilo velik preskok v miselnosti kmeta, njegovega poklica in kmetijske dejavnosti v celoti. Nove socialne pravice pa niso rešile strukturnih problemov podeželja – množicno praznjenje podeželja, pro- padanje malih kmetij, spreminjanje cistih kmetij v mešane in vse vecje staranje kmeckega prebivalstva ter posledicno zmanjševanje deleža kmeckega prebivalstva v celotnem prebivalstvu333 so postajali vedno bolj pereci ravno v letih, ko je nova 331 Niso smeli biti v delovnemrazmerju za vec kot polovico delovnega casa, niso opravljali druge dejavnosti, na podlagi katere bi bili zavarovani, in niso bili vkljuceni v redno šolanje. Gl. Prijatelj, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje 1998, str. 122. 332 ZPIZ 92, clen 13, 1. alineja. 333 Tominšek, Starostno zavarovanje kmetov, str. 7. ureditev prišla v veljavo. Zaradi administrativnih pritiskov na kmetijski sektor na eni strani ter intenzivne industrializacije v 70. in 80. letih na drugi strani se je delež kmeckega prebivalstva hitro krcil, kar je razvidno že iz osnovnih podatkov iz vsakokratnih popisov prebivalstva. Tabela 7: Delež kmeckega prebivalstva po popisih prebivalstva med letoma 1948 in 1991 Popisi 1948 1953 1961 1971 1981 1991 % kmeckega prebivalstva v Sloveniji 48,9 41,1 31,3 20,4 9,4 7,6 Vir: Bešter in Bregar, Ekonomska statistika, 1992 Sprememba v strukturi prebivalstva je še toliko bolj ocitna, ce upoštevamo, da se je v casu med obema vojnama 60 % prebivalstva preživljalo s kmetijstvom ter da je podeželje pestila kronicna prenaseljenost, ki je izhajala iz pocasnejšega razvoja drugih gospodarskih panog, zaradi cesar je »odvecno« prebivalstvo bilo prisiljeno v emigracijo. Ce je že med obema vojnama veljalo, da je bilo za dobro petino slovenskih kmetij kmetijstvo pravzaprav postranska dejavnost in da so se bili prisiljeni preživljati s priložnostnim delom,334 je to postalo še toliko bolj ocitno s širitvijo sloja delavcev kmetov, ki so kmetijsko dejavnost kombinirali z delom v tovarnah, kmetijstvo pa je ob tem izgubljalo celo vlogo dodatnega vira prihodka in je postajalo vse bolj le popoldanska dejavnost, namenjena pridelavi hrane za lastne potrebe. SKLEP Problematika socialnega varstva in še posebej pokojninskega zavarovanja kmeckega prebivalstva je po eni strani odsevala nacin razmišljanja v tradicionalni podeželski družbi, ki se je soocala s spremembami, ki so rušile sistem medgeneracijske solidarnosti, po drugi strani pa je bila vedno tudi slika odnosa vsakokratne oblasti do kmeckega prebivalstva in do kmetijstva kot gospodarske panoge nasploh. Ce se je položaj namešcencev in delavcev z leti izboljševal, se raven pravic kmeckega prebivalstva skoraj ni spreminjala. Veliko so k temu pripomogli tudi kmetje sami, ki so se vsakokratnim pobudam praviloma upirali, saj so v njih videli zgolj in samo novo financno obremenitev. Celo ob uvedbi obveznega pokojninskega zavarovanja v casu socialisticne Jugoslavije vecina kmetov ni prepoznala pomena vkljucitve v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja ter se je zato odlocala za zavarovanje po najnižjih možnih osnovah, kar pa jim na 334 Lazarevic, Kmecki dolgovi, str. 166. starost ni omogocalo preživetja. Uvedba pokojninskega zavarovanja ni prinesla želenih družbenih ucinkov, ki jih je pricakovala socialisticna oblast, prav tako pa ji ni uspelo zajeziti praznjenja podeželja in padanja konkurencnosti kmetijskega sektorja, ki je bil zaradi pomanjkanja investicij in razdrobljenosti kmeckih posestev obsojen na životarjenje. Marija Pocivavšek V (VARNO) STAROST BREZ PENZIJE ORIS TRGOVSKO-PODJETNIŠKE DRUŽINE STRUPI VHrašah na Gorenjskem se je leta 1866 rodil Franc Strupi (1866–1930), se v Ljubljani izucil za steklarja, tam desetletje delal v Kollmannovi veletrgovini s steklom, na prelomu 19. v 20. stoletje pa prišel v Celje z vsem svojim premoženjem – s kovckom v roki. Leta 1903 je registriral firmo »Strupi Fr. zaloga stekla in porcelana«, z delavnostjo v svojem podjetju (med drugim je opravil vsa steklarska dela na leta 1897 zgrajenem Narodnem domu)335 pa je že po dveh desetletjih (leta 1924) na Traunovi (danes Gubcevi) ulici od obcine kupil hišo. Prav tako je kasneje svojo hišo kupila žena Karolina – hišo na vogalu Graške ceste in Hermanove (danes Miklošiceve) ulice, oba pa poleg omenjenega kasneje še posestvo v Zagradu.336 Vlaganje v nepremicnine je bil njegov nacin varcevanja za starost. Socialna politika v njegovem casu namrec še ni bila urejena. Najstarejši podrocji socialnega zavarovanja sta bolniško in nezgodno zavarovanje; v našem prostoru sta se oblikovali med svetovnima vojnama, pokojninsko zavarovanje pa je bilo uvedeno šele pred drugo svetovno vojno. 335 Orožen, Strupi, Franc. 336 Ustni vir: Peter Krapež, Celje, 7. 9. 2016. Franc Strupi st. Vir: Osebni arhiv Petra Krapeža Franc Strupi st. je bil med soustanovitelji Mestne hranilnice in njen delnicar; le-ta je na Graški cesti 4 zgradila najemniško hišo (v pritlicju je bila trgovina Kramar & Mislej), v njej je Strupi leta 1909 najel stanovanje in v pritlicju uredil trgovinski lokal. Franc Strupi st. je bil poleg poslovnega življenja aktiven tudi v stanovskih organizacijah (odbornik Gremija trgovcev v Celju, nacelnik in ustanovitelj Steklarske obrtne zadruge za Slovenijo v Celju, upravni svetnik Celjske posojilnice, odbornik Oblastne hranilnice za mariborsko oblast v Celju, navdušen sokol in nekaj casa tudi clan celjskega obcinskega sveta).337 Med drugim je bil sodnik laik pri okrožnem sodišcu v Celju, clan razsodišca ljubljanske borze in clan gerent Mestne hranilnice v Celju, bil pa je tudi odlikovan z redom sv. Save V. reda. 337 Nova doba, 8. 8. 1930, str. 2. Franc Strupi ml. s sestro Ano Vir: Osebni arhiv Petra Krapeža Leta 1930 je Franc Strupi st. v starosti 64 let umrl; sin Franc in hcerka Ana sta bila takrat še mladoletna, njun skrbnik je postal trgovec Alojz Drofenik. Oba otroka sta šla po ocetovi poti, koncala sta Državno dvorazredno trgovsko šolo v Ljubljani. Po Strupijevi smrti so njegovo zapušcino dedovali žena Karolina in oba otroka. Trgovino na Kralja Petra 16 (prej Graška 4) je sprva vodila žena Karolina, leta 1936 jo je prevzel Franc ml. (1911–1960). Novo trgovino s steklom in porcelanom je odprl na novi lokaciji, na Prešernovi 4.338 Po poroki z Julijo (roj. 1915) leta 1936 se je vselil v najemniško stanovanje, ki ga je prej družina Strupi oddajala v najem. Družinsko hišo mu je mati Karolina izrocila leta 1947.339 338 Nova doba, 10. 4. 1936. 339 Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja, str. 40. V materini hiši340 na Graški cesti, ki je imela tri stanovanja in vec lokalov, je Franc Strupi ml. zacel s trgovino z mešanim blagom, kasneje je, kot že receno, najel lokal na Kralja Petra cesti 16, kjer je odprl trgovino s steklom in porcelanom (trgovina za uvoz in prodajo krcmarskih steklenic in caš). Še naprej je vodil steklarsko obrt in ob tem imel tudi steklobrusilstvo, od leta 1940 tudi dovoljenje za polaganje keramicnih plošcic; že pred tem je namrec iz Ceške uvažal in trgoval s plošcicami (leta 1940 je bil celo izvajalec za zasteklitev nove NUK). Iz arhivskega gradiva je razvidno, da je Strupi placeval prispevke za socialno zavarovanje, tudi v letih med drugo svetovno vojno. Bil je tudi življenjsko zavarovan pri Adriatische Versicherungsgesellschaft na Dunaju. Imel je dolgoletne probleme z zdravjem, med drugim se je zdravil na kliniki v Innsbrucku, zato je bil med vojno zavarovan pri Meisterkrankenkasse des Handwerks für Steiermark v Gradcu. Franc Strupi st. je vlagal v nepremicnine, Franc Strupi ml. pa v znamke in knjige, bil je bibliofil in pravi knjižni molj. Med vojno ga niso izselili, ceprav je bil na listi za izselitev. Leta 1945 so Strupiju odvzeli volilno pravico, a mu je uspelo dokazati, da ni sodeloval z Nemci, celo nasprotno: okrajni NOO Celje - okolica mu je v zahvalo za donacijo v blagu (100 m2 šip) podelil spominsko listino. Julija 1945 je Strupi javni borzi dela prijavil 11 zaposlenih (vkljucno z njim) v svojem podjetju, leto kasneje pa je v Strupijevi trgovini s steklom in porcelanom poleg lastnika delalo le še 5 oseb: administratorka, pomocnica, vajenki in delavec. Ostal je lastnik stanovanja na Gubcevi, leta 1947 pa so mu vanj naselili družino Albina Dobrotinška, repatriiranca iz Nemcije. Trgovino so mu leta 1947 nacionalizirali, ostala je samo obrt, ki je delovala v najetem pritlicju stanovanjske hiše na Gubcevi. Kot steklarski obrtnik je izvedel velik posel – zasteklitev tovarne Unior v Zrecah. Leto po drugi svetovni vojni, ko je že bilo v veljavi socialno zavarovanje, se je Bolniška zavarovalna zadruga Slovenije obrnila na samostojne obrtnike, trgovce in ostale, ki niso bili vkljuceni v obvezno socialno zavarovanje, da pristopijo k zavarovalni zadrugi, saj bodo tako sami kot tudi njihovi družinski clani v primeru bolezni dobili »takoj po lastni izbiri zdravnika, zdravila, bolnico itd.«. Vanjo se je vkljucil tudi Franc Strupi z ženo Julijano in hcerko Marjeto. Leta 1959 je Strupi prodal svojo delavnico podjetju Steklarstvo Celje. Tam se je zaposlil kot vodja gospodarskega sektorja/komercialist, obrt mu je mirovala. Leta 1960 je zaradi posledic infarkta umrl, star le 49 let. Pokojnine ni docakal.341 340 Karolina je hišo na Miklošicevi kasneje podarila dvema vnukinjama, hišo na Gubcevi je po moževi smrti prodala sinu. 341 Zapustil je tri otroke: Marjetico (1937), Boštjana (1948) in Jernejo (1953). Žena Julija je umrla 2006. Strupijeva trgovina je bila registrirana za uvoz in prodajo krcmarskih steklenic in caš. Vir: Osebni arhiv Petra Krapeža Izložbi Strupijeve trgovine na Kralja Petra cesti Vir: Osebni arhiv Petra Krapeža SOCIALNO ZAVAROVANJE MED SVETOVNIMA VOJNAMA V sklop socialnega zavarovanja v obdobju med obema vojnama so sodili bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje; najstarejši podrocji sta bolniško in nezgodno zavarovanje. Trgovci so na prelomu v 20. stoletje sicer že imeli svoje bolniško zavarovanje (Trgovsko bolniško in podporno društvo v Ljubljani), ki je zavarovancem zagotavljalo vecje pravice in boljše zdravstvene storitve kot splošno zavarovanje delavcev.342 Leta 1909 so ustanovili tudi pokojninski zavod za namešcence, ki je takrat obsegal Slovenijo in Dalmacijo. Za cas med svetovnima vojnama je pomembno dejstvo, da je takrat Jugoslavija zgradila celovit socialnovarstveni sistem: bolniško in nezgodno zavarovanje sta bili leta 1920 uvedeni najprej na obmocju nekdanjega avstrijskega dela monarhije, dve leti kasneje pa še v ostalem delu države; slovenski delavci so tako dobili obvezno bolniško in nezgodno zavarovanje med prvimi v Jugoslaviji.343 Pokojninsko zavarovanje pa je bilo uvedeno šele leta 1937.344 Zaradi vodenja evidence zaposlenosti, pravic iz dela in pokojninskega zavarovanja so morali vsi delavci in namešcenci v Jugoslaviji, starejši od 14 let, vkljucno z vajenci, imeti poslovne knjižice; za zaposlene v trgovini so jih izdajala obvezna trgovska združenja.345 Država, ki je bila odgovorna za socialno politiko, je izdajala zakone in uredbe, izvajanje socialne politike so prevzele ustanove socialnega zavarovanja s svojimi financnimi sredstvi; socialno skrbstvo pa so v najvecji meri izvajale obcine.346 Ravnatelj Okrožnega urada za zavarovanje delavcev (OUZD) dr. Joža Bohinjec je glede idealne strukture organizacije zavarovanja takole razmišljal: »Tako je struktura organizacije zavarovanja konecno sledeca: po deželi autonomni nosilci bolniškega zavarovanja, ki v prenešenem delokrogu vrše nekatere funkcije invalidnega in starostnega zavarovanja, v pokrajini en nosilec invalidnega, starostnega in nezgodnega zavarovanja, v državi najvišja upravna zavarovalna instanca, kot najvišja nadzorstvena oblast. Nazivi teh enot niso bistvenega pomena.«347 Z zakonom iz maja 1922 je celotna država uzakonila enotno in za vso državo obvezno zavarovanje delavcev. Zakon o zavarovanju delavcev je poleg bolniškega uvedel tudi nezgodno zavarovanje ter predvidel novo zavarovanje za primer onemoglosti, starosti in smrti. Zavarovanje je izvajalo 12 okrožnih 342 Kresal, Struktura slovenskega gospodarstva, str. 118. 343 Lazarevic, Plasti prostora in casa, str. 223. 344 Lazarevic, Bolniško in nezgodno zavarovanje, str. 250. 345 SI_ZAC/0024, š. 86, Okrožnica Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 23. 12. 1938. 346 Kresal, Socialna politika, str. 485. 347 Bohinjec, Nekaj osnovnih vprašanj problema socialnega zavarovanja, št. 9. blagajn, imenovanih Okrožni uradi za zavarovanje delavcev (OUZD). OUZD v Ljubljani je bil ustanovljen 1922. leta z združitvijo prejšnjih okrajnih in obratnih bolniških blagajn v Sloveniji.348 Sedež je imel na Miklošicevi ulici, svoja poslopja z modernimi zdravstvenimi napravami je imel še v Mariboru in Kranju, manjša poslopja pa tudi v Celju in na Ptuju. Za stike med OUZD ter zavarovanci in delodajalci so skrbele poslovalnice OUZD (v Kranju, Tržicu, Kocevju, Novem mestu, Zagorju, Celju, Mariboru, Slovenj Gradcu, na Ptuju in v Murski Soboti). Pri OUZD so morali biti zavarovani vsi, »ki so dajali svojo telesno ali duševno moc v najem«, ne glede na spol, starost in državljanstvo, z izjemo poljedelskih delavcev, ki so bili zavarovani samo tedaj, ko so delali pri poljedelskih strojih. Zavarovani so morali biti tudi vajenci.349 Nakazilo Franca Strupija ml. za socialno zavarovanje aprila 1945 Vir: SI_ZAC/1248, š. 23 Nova krovna delavska zakonodaja, sprejeta v letih 1921 in 1922 (zakon o inšpekciji dela, zakon o zašciti delavcev in zakon o zavarovanju delavcev), je v Jugoslaviji sicer poenotila delavsko zašcito, delavcem pa ni zagotavljala vecjih in novih pravic iz delovnega razmerja.350 Zakon o zašciti delavcev iz leta 1922 je vseboval dolocbe, ki so šcitile delavstvo pred cezmernim izkorišcanjem pri delu (uvedba osemurnega delovnega casa v industriji, osem- do deseturnega delovnega casa v obrti, zašcita žena in otrok pri delu, odmor in nedeljski pocitek). Zakonodaja o materialnih delovnih razmerah je bila leta 1933 dopolnjena z zakonom o obrtih in leta 1937 z uredbo o dolocanju minimalnih mezd in sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu. 348 Kresal, Koncentracija delavstva v revirjih, str. 295. 349 Smersu, Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje, str. 178. 350 Kresal, Socialna politika, str. 485. Z zakonom o zavarovanju delavcev iz leta 1922 so bile ukinjene okrajne bolniške blagajne, podjetniške in društvene bolniške blagajne, nezgodne zavarovalnice in podobne ustanove, ki so do tedaj izvajale bolniško in nezgodno zavarovanje v Sloveniji. Z omenjenim zakonom so bile vse te ustanove združene v en zavod, v Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu (Suzor) v Zagrebu, ki je postal nosilec celotnega zavarovanja za vso državo. Suzor je tako izvajal zavarovanje za bolezen, nezgode, starost, onemoglost in smrt. Pri Suzorju so bili zavarovani vsi delavci in namešcenci, razen posebnih poklicnih skupin, npr. privatnih namešcencev, ki so bili zavarovani pri zasebnih društvenih blagajnah. V zacetku tridesetih let so namrec v Jugoslaviji obstajale tri zasebne društvene blagajne, ki so pod svojim okriljem združevale veliko število zasebnih namešcencev, zlasti s podrocja trgovine. To so bile: Blagajna društva Merkur v Zagrebu (obmocje zavarovanja je zajemalo vso državo), Blagajna Trgovacke omladine v Beogradu (sorazmerno z obmocjem delovanja društva) ter Bolniška blagajna Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani (za obmocje Dravske banovine). Vse navedene blagajne so izvajale fakultativna zavarovanja: zasebni namešcenci so bili obvezno zavarovani pri pristojnih okrožnih uradih, prostovoljno pa so se lahko zavarovali pri omenjenih blagajnah.351 Trgovsko bolniško in podporno društvo v Ljubljani, najstarejša delavska zavarovalnica v državi, je do centralizacije državne uprave ponujalo zavarovancem višjo denarno podporo kot druge zavarovalnice, razen tega pa še zdravila in zdravniško oskrbo ter brezplacno zdravljenje v sanatoriju Leoninum v Ljubljani oziroma v drugem razredu javnih bolnišnic. Po uvedbi centralisticne uprave pa je društvo za višjo clanarino lahko zagotovilo manj (zavarovanci si niso mogli vec sami izbirati zdravnika specialista, niso imeli vec pravice do drugega razreda v bolnišnicah, predpisovali pa so jim ne vec najucinkovitejša, ampak najcenejša zdravila).352 Tako ne preseneca, da so ljubljanski trgovci na obcnem zboru 1923. leta ostro protestirali proti prikljucitvi Trgovskega bolniškega podpornega društva v Ljubljani k Suzorju, s cimer bi to, 88 let uspešno delujoce društvo, izgubilo samostojnost. Ljubljansko trgovstvo je za zavod, ki ga je samo osnovalo in dvignilo na ugledno raven, zahtevalo popolno avtonomijo.353 V Mariboru je od 1925. leta obstajala Bolniška blagajna samostojnih trgovcev. Clani so za letno clanarino (približno polovica povprecnega letnega prispevka za obvezno delavsko zavarovanje) dobili boljšo oskrbo kakor delavci pri obvezni zavarovalnici, imeli so možnost izbire zdravnikov in popolno oskrbo v drugem bolnišnicnem razredu. Omenjeno društvo je kljub majhnemu številu clanov (okrog 200) zelo 351 Z., Osnutek zakona o socialnem zavarovanju. 352 Nova doba, 9. 9. 1929. 353 Trgovski tovariš, 1931, št. 4, str. 59–72. hitro zbralo lepo rezervo.354 Tudi ljubljanski gremij trgovcev si je po mariborskem zgledu prizadeval ustanoviti podobno blagajno.355 Mariborsko trgovstvo je bilo tudi prvo, ki je 1927. leta ustanovilo Samopomoc za primer smrti, leto kasneje je sledila ustanovitev ljubljanske pomoci. Namen samopomoci je bil ob smrti clana izplacati posmrtnino, ki je znašala tolikokrat po 25 dinarjev, kolikor clanov je tedaj štela samopomoc.356 Leta 1930 se je v Jugoslaviji že zacela gospodarska depresija, ki je imela za posledico tudi zacetek upadanja zavarovancev; od poletja pa do decembra 1930 se je njihovo število zmanjšalo za približno 9.000.357 Poglejmo pobliže statisticne podatke OUZD v Ljubljani za leto 1931, in sicer v panogi Trgovina:358 - Število clanov po industrijskih skupinah: 1980 obratov, na obrat povprecno en moški in ena ženska. - Bolniško-podporna doba (za leto 1930): 1586 obolenj (1135 moški, 451 ženske), na zavarovanca povprecno 8,7 diagnoze, 42.601 bolezensko podpornih dni (25.580 moški, 17.021 ženske). Obolenja so bila dosti pogostejša pri moških, zlasti od 23. leta dalje. S starostjo je število obolenj narašcalo, trajanje bolezni je bilo daljše pri ženskah in pri starejših. - Enkrat letno (po stanju 30. junija) je OUZD sestavil statistiko po spolih, v katero pa niso bili zajeti vajenci, ampak le ostali zaposleni – delavci, pomocniki, namešcenci itd.359 Leta 1931 je bilo pri OUZD zavarovanih 4.799 oseb, ki so bile zaposlene v trgovinski panogi; med njimi je bilo skoraj enkrat vec moških (3.167) kot žensk (1.632). Tako žensk kot moških je bilo najvec v starostni skupini od 20 do 30 let (1.921), sledijo desetletje starejši (1.103) in mladi do 18 let (898); povprecna starost moških je bila 30 let, žensk pa 25 let. Ugotovimo torej lahko, da je bila populacija ljudi, ki so bili okoli leta 1930 zaposleni v slovenski trgovini, zelo mlada – kar 81 % jih je bilo mlajših od 40 let.360 Starostna struktura zavarovancev (za leto 1931) je razvidna iz grafikona 1. 354 Nova doba, 9. 9. 1929. 355 Nova doba, 2. 4. 1928. 356 Nova doba, 2. 4. 1928. 357 Lah, Gospodarska struktura Dravske banovine, str. 35. 358 SI_ZAC/0024, š. 84, Jubilejna publikacija statisticnih podatkov OUZD, 1. 7. 1932. 359 SI_ZAC/0024, š. 85, Delavske mezde v Celju in okolici. 360 Pocivavšek, En gros & en detail, str. 349. Grafikon 1: Starostna struktura zavarovancev OUZD, zaposlenih v trgovini leta 1931361 Leta 1935 je bilo na podrocju trgovine zavarovanih povprecno 3.615 oseb (4,4 % vseh zavarovancev v Sloveniji, ki jih je bilo takrat 82.490), torej je zaradi gospodarske krize število zavarovancev v primerjavi z letom 1931 upadlo za 25 %. Mezdno statistiko je – loceno za mestno in podeželsko delavstvo – za vsako tromesecje sestavljal OUZD v Ljubljani.362 Leta 1938, ki je bilo leto konjunkturnega vzpona, je bilo v Dravski banovini pri OUZD zavarovanih 99.199 delavcev (številcni porast je šel na racun industrije), pri Glavni bratovski skladnici pa 12.332 delavcev. V depresijskih letih 1932 in 1933 je bilo število pri OUZD za okrog 30.000 nižje.363 Socialno zavarovanje torej ni bilo enotno niti splošno, saj vsi zaposleni delavci niso imeli enakih pravic. Namešcenci v javnem in zasebnem sektorju so bili bolniško in nezgodno zavarovani pri Trgovskem bolniškem in podpornem društvu, pokojninsko pa pri pokojninskem zavodu za namešcence v Ljubljani. Delavci v industriji, obrti in drugod zaposleni so imeli samo bolniško in nezgodno zavarovanje; pokojninsko zavarovanje za te delavce je bilo uvedeno šele septembra 1937. Za izvajanje zavarovanja je bil namesto prejšnje Zveze bolniških blagajn za Slovenijo v Ljubljani na Miklošicevi ulici ustanovljen OUZD, ki je imel kar 361 SI_ZAC/0024, š. 84, Jubilejna publikacija statisticnih podatkov OUZD, 1. 7. 1932. 362 SI_ZAC/0024, š. 85, Delavske mezde v Celju in okolici. 363 Uratnik, Naše delavstvo in naša delavska zakonodaja, str. 517. 83 % vseh zavarovancev. OUZD je imel svoje ambulante v Ljubljani, Mariboru, Celju in na Ptuju, drugod so imeli zaposleni na voljo pogodbene zdravnike. Od sanatorijev je bil ljubljanski Šlajmerjev dom last Trgovskega bolniškega in podpornega društva.364 Bolniško zavarovanje Bolniško zavarovanje je prvic reguliral zakon iz leta 1888, noveliran 1917. leta. To zavarovanje je bilo obvezno za vsa obrtna podjetja, vsebovalo pa je samo podpore bolnikom in porodnicam ter izplacilo pogrebnine. Zavarovanje ni bilo organizirano enotno, predpisani so bili le tipi zavarovalnic – to so lahko bile okrajne, obratne, zadružne ter bratovske skladnice in bolniška podporna društva, ustanovljena na podlagi zakona o društvih iz leta 1852.365 Trgovsko bolniško in podporno društvo v Ljubljani je bilo ustanovljeno že 1835. leta. Po društvenih pravilih iz 1907. leta so bili nameni društva oskrba in podpora bolnih clanov, dajanje potrebne podpore clanom ter prispevek k pogrebnim stroškom umrlih clanov društva.366 Delovanje omenjenega društva je bilo tesno povezano z bolniško blagajno, saj je izvajalo višjo (dodatno) obliko zavarovanja. Tisti, ki so placevali prispevke za to dodatno zavarovanje, so imeli pravico zdravljenja v lastnem sanatoriju, v Šlajmerjevem domu v Ljubljani. Ce je bil zavarovanec upravicen do zdravljenja v tem sanatoriju, zdravil pa se je v javni bolnišnici, je imel pravico do povracila razlike v stroških med drugim in tretjim oskrbnim razredom najbližje javne bolnišnice. Ostale pravice višjega zavarovanja je dolocal Pravilnik k dajatvam višjega zavarovanja Trgovskega bolniškega in podpornega društva.367 V obdobju prve Jugoslavije je bilo najprej – z zacasno uredbo oktobra 1920 – urejeno bolniško zavarovanje delavcev na bivšem avstrijskem ozemlju v Kraljevini SHS. Za vso državo pa je bilo bolniško in nezgodno zavarovanje enotno urejeno junija 1921, in sicer z uredbo o ureditvi zavarovanja delavcev zoper bolezen in nezgode.368 Z zakonom o zavarovanju delavcev maja 1922 je celotna država dobila enotno in za vso državo obvezno zavarovanje delavcev, poleg bolniškega tudi nezgodno zavarovanje. 364 Kresal, Socialna politika, str. 485, 486. 365 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 500. 366 SI_ZAC/0024, š. 182, Pravila trgovskega bolniškega in podpornega društva. 367 Smersu, Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje, str. 178, 179. 368 Kresal, Gospodarski okvir problemov socialnega zavarovanja, str. 89. Nakazilo Franca Strupija ml. za obrtno bolniško blagajno za Štajersko, december 1944 Vir: SI_ZAC/1248, š. 22 S socialnega stališca bi bila smiselna medresorna in medpoklicna zavarovalna vzajemnost, torej eno in enotno zavarovanje, ki bi vkljucevalo vse zavarovane delavce (uslužbence), ne glede na poklic. To stališce pa je bilo v praksi nemogoce realizirati; najprej so rudarji oblikovali svoje loceno zavarovanje, njim pa so sledile še nekatere druge stroke. Teoreticno je bila ta tendenca neugodna, nosilcu zavarovanja je namrec razbijala financno moc. Tudi jugoslovanski zakon o zavarovanju delavcev iz leta 1922 je prevzeto nacelo dekoncentracije in izvajanje bolniškega zavarovanja poveril OUZD. Tako je bilo v Jugoslaviji v veljavi zavarovanje po strokah:369 - industrijsko-obrtniško delavstvo je bilo zavarovano pri Suzorju v Zagrebu, ki je zavarovanje izvajal prek podrejenih OUZD; - rudarji so bili zavarovani pri pristojnih bratovskih skladnicah; - osebje državnih prometnih podjetij je bilo zavarovano pri posebnih fondih, ki jih je upravljala državna železniška uprava; - trgovski uslužbenci so bili sicer po zakonu zavarovani pri Suzorju, vendar se to zavarovanje v praksi ni izvajalo, ampak prek posebnih trgovskih bolniških blagajn, kjer so obstajale. Po uredbi za zavarovanje nastavljencev zoper bolezen in nezgode, sprejeti novembra 1921, se je Trgovsko bolniško in podporno društvo v Ljubljani 369 Bohinjec, Nekaj osnovnih vprašanj problema socialnega zavarovanja, št. 8. preoblikovalo; tako je odtlej sprejemalo nastavljence in uradnike s podrocja trgovine, industrijskih podjetij in denarnih zavodov, ne glede na starost in zdravstveno stanje. Pogoji zavarovanja pri omenjenem društvu so bili ugodnejši kot pri okrajnih bolniških blagajnah.370 Zato je bilo okrog 10.000 namešcencev zavarovanih pri Bolniški blagajni trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani, ki je delovala na obmocju Slovenije kot krajevni organ Suzorja. Clani te blagajne so bili lahko le namešcenci. Za blagajno in njene zavarovance so veljala ista dolocila kot za okrožne urade in njihove zavarovance.371 Grafikon 2: Povprecno število zavarovancev po strokah v Sloveniji372 Razmerje zavarovancev, prvih pri OUZD in drugih pri bolniški blagajni Trgovskega bolniškega in podpornega društva, pokaže rahel trend k porastu, z izjemo v letu 1933, ko je število zavarovancev upadlo zaradi velike gospodarske krize. V trgovini je ta kriza vplivala na število zavarovancev še v letu 1934. Z uvedbo zakona o zavarovanju delavcev so se številni, tudi trgovski nameš- cenci cutili prikrajšane, ceš da imajo namešcenci glede socialnega zavarovanja svoje interese in potrebe. Posebej prizadete so se cutili clani Trgovskega bolniškega in podpornega društva, ki so dotlej imeli možnost oskrbe in zdravljenja v drugem razredu javnih bolnišnic in v leonišcu, svobodno izbiro zdravnikov itd., novi zakon pa je te ugodnosti okrnil. Tako je Trgovsko bolniško in podporno društvo 370 Nova doba, 3. 12. 1921. 371 Smersu, Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje, str. 178. 372 Spominski zbornik Slovenije, str. 557. ob placilu posebnega prispevka svojim zavarovancem še nadalje omogocalo iste ugodnosti, leta 1932 pa je ob pomoci pokojninskega zavoda in ljubljanske mestne obcine zanje dogradilo lasten sanatorij Šlajmerjev dom, v katerem so se lahko brezplacno zdravili (operativna in interna obolenja) vsi clani višjega zavarovanja in njihovi svojci. V tem casu je omenjeno društvo štelo okrog 6.000 clanov, dobra polovica (3.200) pa jih je bila vkljucena v višje (dodatno) zavarovanje.373 Iz omenjenega zavarovanja so izhajale sledece pravice: v primeru bolezni brezplacna zdravniška pomoc, zdravila in zdravstveni pripomocki; ce so bili za delo nesposobni nad tri dni, so imeli pravico do hranarine; imeli so tudi pravico do zdravljenja v bolnišnicah in v nekaterih primerih tudi v zdravilišcih. Na racun okrožnega urada/bolniške blagajne so se zavarovanci lahko zdravili do 26, izjemoma do 52 tednov. Zdravniško pomoc so lahko poiskali samo s potrdilom delodajalca. Tudi družinski clani zavarovanca so imeli pravico do brezplacne zdravniške pomoci, ce so živeli z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu in niso imeli lastnih prihodkov – žena, otroci, starši, ded, babica, vnuki, bratje in sestre so imeli pravico do zdravil in do 28-dnevnega zdravljenja v bolnišnicah. Ce je bil zavarovanec v bolnišnici ali zdravilišcu, so imeli družinski clani pravico do polovicne hranarine. Ob smrti zavarovanca so bili svojci upraviceni do pogrebnine, ki je znašala 30-kratni znesek zavarovane mezde. Pod posebnimi pogoji so imeli zavarovanci oziroma zavarovanke pravico do podpor ob porodu in do zobne nege. Ce je prišlo do nesrece pri delu oziroma na poti do dela in nazaj, je imel zavarovanec pravico do nezgodne rente, ki je bila odvisna od stopnje poškodbe in zavarovanega letnega zaslužka. Rento je zavarovanec dobival, dokler je trajala njegova (delna ali popolna) nesposobnost za delo. Ce je zavarovanec zaradi nesrece pri delu umrl, so imeli družinski clani pravico do podpore.374 Društvu je leta 1926 že grozila ukinitev, a se mu je s pomocjo številnih akterjev, zlasti Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, uspelo obdržati in bolniško zavarovanje zasidrati na novih temeljih. Po sprejetem pravilniku je smelo društvo zavarovati vse osebe, ki so spadale pod obvezno zavarovanje in pripadale trgovskemu stanu, oziroma vse tiste, ki so bili zaposleni pri trgovinskih, industrijskih in drugih podjetjih in je bila njihova zaposlitev trgovinsko-strokovna. Nova društvena pravila so v sklopu višjega zavarovanja omogocala tudi invalidnino za primer starosti in onemoglosti, ce doticni ni bil upravicen do nobene druge rente.375 373 Z., Težnje naših privatnih namešcencev. 374 Smersu, Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje, str. 178. 375 Obcni zbor trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani. Nezgodno zavarovanje Že pred prvo svetovno vojno so bili v Sloveniji za primer bolezni zavarovani vsi obrtni in industrijski delavci, zavarovanje pa je bilo razdrobljeno v nešteto malih bolniških blagajn. Nezgodno zavarovanje je obsegalo samo del delavstva; centrali tega zavarovanja sta bili v Trstu in Gradcu. Za primer onemoglosti in starosti pa so bili pred vojno zavarovani le rudarji in zasebni namešcenci. Po prvi svetovni vojni smo dobili splošno zavarovanje zoper nezgode, centralizacijo bolniškega zavarovanja, splošno zavarovanje za onemoglost in starost ter zavarovanje zoper brezposelnost.376 Leta 1922 je namrec zakon o zavarovanju delavcev poleg bolniškega uvedel tudi nezgodno zavarovanje. Zavarovanje za bolezen, nezgode, onemoglost, starost in smrt je po zakonu o zavarovanju delavcev izvajal Suzor s sedežem v Zagrebu. Ta urad je bil edini nosilec za vse vrste zavarovanj na ozemlju celotne Jugoslavije, clanstvo v zavarovanju pa je bilo obvezno in enotno; iz tega zavarovanja so bili izvzeti rudarji, državni uslužbenci ter železnicarji. Suzor je izvajal zavarovanje za vse panoge prek OUZD.377 Ceprav so se na slovenskem ozemlju že pred prvo svetovno vojno pojavljala stremljenja trgovskega stanu po zavarovanju za primer bolezni in onemoglosti, avstrijski obrtni red ni omogocal kolektivnega zavarovanja v okviru stanovskih organizacij. Tako se pri nas tovrstno zavarovanje ni razvijalo, izvzemši mariborsko bolniško blagajno samostojnih trgovcev (1926) ter Trgovsko bolniško in podporno društvo v Ljubljani. Zavedajoc se težkih gospodarskih razmer je Zveza trgovskih gremijev pripomogla, da je novi obrtni zakon uzakonil obligatorne bolniške blagajne (§ 384), ce je zanje glasovalo vec kot polovica clanov stanovske organizacije. Takšna bolniška blagajna je clanom omogocala zdravniško pomoc v primeru bolezni ali nezgode, bolnišnicno in zdraviliško zdravljenje, zobozdravniško nego, porodne in operacijske stroške in pogrebnino, socasno pa bi osnovani starostni fond omogocil podpore starim in onemoglim clanom. Ob izvajanju obligatornosti je clan bolniške blagajne postal vsak samostojni trgovec, ki je bil clan katerega koli obrtnega združenja, ustanovljenega na podlagi obrtnega zakona, poleg njih pa tudi javni družabniki podjetij in družinski clani trgovca, ki niso bili zavarovani po obveznem delavskem zavarovanju.378 376 Uratnik, Naše delavstvo in naša zakonodaja, str. 521. 377 Kresal, Gospodarski okvir problemov socialnega zavarovanja, str. 90. 378 Vrancic, Trgovci ter njihovi namešcenci in pokojninsko zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje Leta 1906 je v avstrijski monarhiji zacel veljati Zakon o penzijskem zavarovanju v privatnih službah in nekaterih v javnih službah nastavljenih oseb, ki je uvedel obvezno (prisilno) pokojninsko zavarovanje zasebnih nastavljencev, med drugim nekaterih trgovskih uslužbencev: tistih, starih nad 18 let (in ob uveljavitvi zakona najvec 55 let), z doloceno višino letnih prejemkov, uradnikov in tistih, ki so opravljali duševna opravila, delovodij in trgovskega pomožnega osebja. Izvzeti iz tega zavarovanja so bili ucenci, sluge in posli. Na podlagi tega zavarovanja so zavarovanci pridobili pravico do invalidnine (invalidske rente) ali do pokojnine (starostne ali vdovske rente).379 Ob uveljavitvi je imel zakon vec nejasnosti; kaj je bilo npr. razumeti pod pojmom »namešcenec« ali »duševno opravilo« (oboji so bili podrejeni temu zakonu), je šele leta 1910 razsodilo upravno sodišce, in sicer tako, da je dolocilo tiste poklice, ki v to zavarovanje niso bili vkljuceni: prodajalci v detajlnih trgovinah, komíji, aranžerji izložb, blagajnicarke pri registrirnih blagajnah, zaposleni v skladišcih, pomožna moc v pisarnah, strojepiske ipd.380 Tako so ob ustanovitvi jugoslovanske države vanjo vstopili nekateri narodi, ki so že prakticirali pokojninsko zavarovanje trgovskega osebja. A z novo državo je bilo potrebno sprejeti novo zakonodajo – uredbo o ureditvi zavarovanja delavcev zoper bolezen in nezgode iz junija 1921 so decembra istega leta dopolnili z zakonom o zavarovanju delavcev, ki je uredil zavarovanje delavcev za onemoglost, starost in smrt (pokojninsko zavarovanje); v veljavo je stopil julija 1922. Sam zakon je izvajanje odložil najprej do 1925. leta, potem pa ga je še vlada odlagala do 1. septembra 1937. Takrat so zaceli od zavarovancev pobirati prispevke za to zavarovanje (3 % zavarovane mezde).381 Leta 1937 so tako ob bolniškem in nezgodnem zavarovanju uvedli tudi zavarovanje za onemoglost, starost in smrt, sicer uzakonjeno že leta 1922: pod dolocenimi pogoji so bili stari in onemogli delavci upraviceni do skromnih onemoglostnih in starostnih rent, prav tako ob smrti zavarovancev njihovi svojci do skromnih vdovskih in otroških podpor. S tem zavarovanjem se je pokojninsko zavarovanje namešcencev razširilo na vso državo. Pokojninski zavod za namešcence v Ljubljani je izvajal zavarovanje za namešcence, saj ti za starost in onemoglost niso bili zavarovani pri OUZD ali pri bolniški blagajni. Pokojninski sklad za namešcence pri Zbornici za trgovino, obrt in industrijo je bil po zakonu iz leta 1932 avtonomna pravna ustanova z lastnim premoženjem in lastno upravo. Zbornica je v sklad vplacevala najmanj 5 % svojih celotnih dohodkov, vse dokler ni bila dosežena potrebna vsota za zavarovanje pokojninskih prejemkov. O premoženju sklada so vodili posebne racune; smelo 379 Škerbinec, Pokojninski zakon za zasebne nastavljence, str. 127–129. 380 Marn, Navodila, str. 117. 381 Kresal, Gospodarski okvir problemov socialnega zavarovanja, str. 89. se je uporabljati izkljucno za poravnavo pokojnin zbornicnih namešcencev. Za obveznosti sklada je jamcila zbornica s celotnim premoženjem.382 Pokojninsko zavarovanje namešcencev je imelo temelje v zakonu o pokojninskem zavarovanju namešcencev, ki je sprva veljal samo za Slovenijo in Dalmacijo, konec tridesetih let pa je bil razširjen na vso državo. Pri pokojninskem zavodu je moral biti zavarovan vsak namešcenec, cigar služba je imela uradniški znacaj oziroma je izvrševal pretežno duševna opravila, je bil star nad 18 let in imel vsaj 1.150 din letne place. Pri trgovskem poklicu so med taka dela sodila pisarniška in kontorska služba (dopisovanje, stenografiranje, knjigovodstvo, racunstvo, blagajništvo), višja trgovinska zunanja služba (pridobivanje narocil in ponudb, delovanje potnikov in agentov) ter višje nadziranje del drugih oseb (poslovodje, vodje skladišc); prodajalci in skladišcniki npr. niso sodili mednje, delodajalci pa so jih lahko zavarovali prostovoljno.383 V primeru onemoglosti in starosti je zavarovanec dobil onemoglostno rento oziroma pokojnino, v primeru zavarovanceve smrti pa so vdova in otroci dobili vdovsko oziroma otroško rento. Leta 1939 pa se je koncno obvezno zavarovanje po zakonu o pokojninskem zavarovanju namešcencev razširilo na trgovske sodelavce pa tudi nekatere druge kategorije na obmocje vseh ali vsaj nekaterih pokojninskih zavodov.384 Julija 1940 se je zacelo izvajati tudi obvezno zavarovanje vseh trgovskih pomocnikov. Pogoj je bila izobrazba (dvoletna ucna doba ali štiri leta srednje šole).385 Tik pred drugo svetovno vojno so tako zavarovanci pokojninskega zavoda postali tudi trgovski namešcenci (zaposleni v trgovini), strojniki in zobotehniki, s cimer je število slovenskih zavarovancev Pokojninskega zavoda v Ljubljani naraslo na 12.000 oseb.386 Poleg obveznega zavarovanja je bilo možno tudi prostovoljno zavarovanje, ko so se delojemalci lahko zavarovali pri zasebni, društveni ali poljavni zavarovalnici; namešcenci so se tako lahko zavarovali pri pokojninskem zavodu.387 Poudariti pa velja, da so pokojninski zavodi za namešcence izvajali samo pokojninsko zavarovanje, medtem ko je zavarovanje za primer bolezni in nezgod ostalo pri OUZD. Pri namešcencih torej ni bila izvedena unifikacija in tudi ne centralizacija zavarovanja.388 A zavarovanje trgovskih namešcencev je sprožalo vprašanja za in proti. Nekateri so namrec imeli pomisleke, da bi zavarovanje zajelo vse trgovske namešcence; po njihovih predlogih bi vanj vkljucili le tiste iz velikih trgovinskih podjetij, iz vecjih krajev in tiste z višjimi placami, ostali bi bili še naprej v 382 Pocivavšek, En gros & en detail, str. 354. 383 Kaiser, Socialno zavarovanje trgovstva. 384 Spominski zbornik Slovenije, str. 607. 385 Vrancic, Trgovski sotrudniki so vendarle dobili svoje zavarovanje! 386 Smersu, Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje, str. 179. 387 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 500. 388 Kresal, Gospodarski okvir problemov socialnega zavarovanja, str. 90. delavskem zavarovanju. Šele konec leta 1939 jim je uspelo doseci razširitev zavarovanja na vse trgovske namešcence (torej višje trgovsko osebje, v glavnem so tu mišljeni trgovski pomocniki – bodisi v prodajalni, v skladišcu, pisarni, kot potnik itn.), kar je zagovarjal tudi Pokojninski zavod v Ljubljani, ki ga je vodil dr. Janko Vrancic. Pri ljubljanskem pokojninskem zavodu za namešcence sta na enega delodajalca prišla dva trgovska namešcenca – od teh je bila približno polovica žensk, povprecna starost je bila komaj 23 let (povprecje pri istem zavodu je bilo 43 namešcencev na enega delodajalca, žensk je bila le cetrtina, povprecna starost zavarovancev je bila 35 let). Vrancic je zapisal, da ima sicer ljubljanski pokojninski zavod z zavarovankami slabe izkušnje, saj precej bolj silijo med invalidske rentnike, a »[…] ob strogem postopku trgovske sotrudnice ne bodo slabši rizik za zavarovalnice kakor njihovi moški tovariši, ker odpade pri ženskah rizik placevanja vdovske rente, poleg tega pa je splošno znano, da se trgovske sotrudnice navadno mlade poroce in izstopijo iz službe«.389 Kot že receno, je s septembrom 1937 Suzor po vsej Jugoslaviji zacel izvajati zavarovanje za onemoglost, starost in smrt.390 Ta uredba je pustila namešcencem njihovo zavarovanje, torej so bile iz delavskega zavarovanja izvzete vse osebe, ki so že bile zavarovane pri pokojninskem zavodu za namešcence. Tako je pokojninski zavod odlocal, ali spada doticni uslužbenec v pokojninsko ali delavsko zavarovanje.391 389 Vrancic, Pokojninsko zavarovanje trgovskih sotrudnikov je treba kljub vsemu izvesti! 390 Nova doba, 3. 9. 1937. 391 Spominski zbornik Slovenije, str. 607. Dunja Dobaja DRUŠTVO DRŽAVNIH UPOKOJENCEV ZA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI CIVILNI DRŽAVNI UPOKOJENCI IN POKOJNINSKA POLITIKA* UVOD Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo v prizadevanjih za izboljšanje položaja staroupokojencev Konec leta 1925 je I. splošno društvo jugoslovanskih upokojencev v Ljubljani pricelo delovati po novih pravilih in z novim imenom kot Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo. Izvoljeno je bilo novo vodstvo iz vrst upokojencev. Predsednik društva je postal davcni uradnik v pokoju Rafael * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Dolinšek, podpredsednik pa profesor v pokoju Josip Kožuh. Društvo je imelo namen v Ljubljani in Mariboru ustanoviti krajevni skupini ter sklicevati redne obcne zbore v Ljubljani, ce bi k društvu pristopilo zadostno število clanov v mestu in okolici. Kot se zdi, je bilo društvo v nadaljevanju mocnejše na Štajerskem (bodoca mariborska oblast). Februarja 1926 je zacelo izdajati glasilo Državni upokojenec. Vse do zacetka 30. let je bilo delovanje društva usmerjeno v rešitev težkega materialnega položaja t. i. staroupokojencev in si prizadevalo za združitev vseh društev državnih upokojencev v slovenskem delu jugoslovanske države v eno, mocno društvo, ki bo odlocno zastopalo svoje interese pred državno oblastjo. Staroupokojenci so bili državni uslužbenci, ki so bili upokojeni pred l. 1923, ko je Narodna skupšcina Kraljevine SHS sprejela tri zakone o pravicah in dolžnostih vseh državnih uslužbencev: - zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih z dne 31. 7. 1923,392 - zakon o ustroju vojske in mornarice z dne 9. 8. 1923,393 - zakon o državnem prometnem osebju z dne 28. 10. 1923.394 V vseh treh zakonih se je uredilo razmerje med državo kot delodajalcem in njenimi uslužbenci kot delojemalci in v tem pogledu tudi place in pokojnine. Glede slednjih so vsi trije zakoni izhajali s stališca, da državni uslužbenci, ki so bili upokojeni pred temi zakoni, uživajo še nadalje iste pokojnine in draginjske doklade, tisti pa, ki so bili upokojeni po sprejetju teh zakonov, uživajo pokojnino po njihovih dolocbah (novoupokojenci). Enako je veljalo tudi za njihove družinske clane. Praksa je pokazala, da so bile pokojnine kronskih in dinarskih staroupokojencev prenizke za osnovne življenjske potrebe. Starostne rente so bile namrec zaradi povojne inflacije razvrednotene, draginjske doklade, ki so jih z l. 1920 priceli izplacevati k rentam, pa tudi niso sledile zvišanju cen življenjskih stroškov.395 Kronski staroupokojenci so bili tisti, ki jih je nova jugoslovanska država prevzela od Avstro-Ogrske, in tisti, ki jih je nova država prevzela v službo še kot aktivne in so bili upokojeni pred uredbo iz maja 1921396 oziroma zakonom iz marca 1922,397 s katerim so se državnim uradnikom z obmocja nekdanje avstroogrske monarhije kronski prejemki prevedli na dinarske. 392 UL PUS, 12. 9. 1923. 393 UL PUS, 17. 10. 1923. 394 UL PUS, 24. 11. 1923. 395 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji, str. 197. 396 UL DVS, 28. 5. 1921, Uredba o prevedbi na dinarske place državnih uslužbencev v krajinah izven Srbije in Crne gore. 397 UL PUS, 4. 4. 1922, Zakon o prevedbi na dinarske place državnih uslužbencev izven Srbije in Crne gore. Zakon je bil razglašen v Službenih novinah kraljevine SHS z dne 27. 3. 1922. Ob nastanku stare Jugoslavije je bilo v Sloveniji 426 upokojenih železnicarjev, ki so si pridobili pravico do starostne ali invalidske rente še v monarhiji, 4.811 upokojenih rudarjev Glavne bratovske skladnice v Ljubljani, 816 upokojenih namešcencev in 989 nezgodnih rentnikov, ki so si pridobili pravico do rente in pokojnine še pri nekdanjih avstrijskih zavarovalnicah.398 Kronski staroupokojenci so zahtevali izplacevanje pokojnin v vrednosti predvojnih zlatih kron in to zahtevo utemeljevali z argumentom, da so po avstroogrskih zakonih placevali v pokojninske fonde pokojninske prispevke v zlatih kronah. To je torej njihova lastnina, ki se jim ne sme vzeti. Državno upravo so spomnili tudi na obveznosti iz mednarodnih pogodb399 in dajali za zgled druge države, naslednice avstro-ogrske monarhije, ki naj bi to vprašanje uredile. Zaradi tega so nasprotovali izplacevanju svojih pokojnin v valutno zmanjšanem denarju400 in izplacevanju draginjskih doklad kot ekvivalent pokojnine na podlagi zakona o draginjskih dokladah z dne 28. februarja 1922401 in odlocbe ministrskega sveta z dne 8. oktobra 1924, ki jih je lahko ministrski svet na podlagi 51. clena omenjenega zakona samovoljno spreminjal in omejeval.402 Dinarski staroupokojenci so bili tisti državni uslužbenci jugoslovanske države, ki so bili upokojeni v obdobju med zakonom o prevedbi na dinarske place državnih uslužbencev izven Srbije in Crne gore z dne 27. marca 1922 in uradniškim zakonom z dne 31. julija 1923. Višina pokojnin obojih staroupokojencev je bila odvisna od uradniškega razreda,403 kateremu je državni upokojenec pripadal kot aktivni uslužbenec. Kot primer razmerja pokojnine med kronskim in dinarskim staroupokojencem navajam primer uradnika s polno delovno dobo (35 let), ki je pripadal najnižjemu, to je XI. uradniškemu razredu: kronska pokojnina je znašala 2449 K ali 610 din letno oziroma 50,83 din mesecno, dinarska pa 1920 din letno oziroma 160 din mesecno. Razlika je bila 1310 din letno oziroma 109 din mesecno. Draginjska doklada 1300 din je ostala nespremenjena. Uradnik VI. uradniškega razreda s polno delovno dobo je imel bistveno višjo pokojnino: kronska pokojnina je znašala 9640 K ali 2410 din letno oziroma 200,83 din mesecno, dinarska pa 6300 398 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji, str. 163. Ni poznan omenjeni podatek za druga obmocja nekdanje monarhije, ki so bila vkljucena v novo jugoslovansko državo. Prav tako ne podatek o številu staroupokojencev, ki so bili upokojeni v slovenskem delu nove jugoslovanske države, a pred sprejetjem omenjenih treh zakonov. 399 Npr. rimska konvencija z dne 6. 4. 1922, ki je med drugim dolocala, da višina pokojnin avstro-ogrskih upokojencev ne sme biti nižja od tiste, ki jo je dolocila prejšnja uprava. – Državni upokojenec, 25. 2. 1926, str. 3, Staroupokojenci. 400 Vec o valutnem vprašanju v Šorn, Slovensko gospodarstvo, str. 55–71. 401 UL PUS, 21. 3. 1922. 402 Državni upokojenec, 27. 11. 1926, str. 2, Revizija uradniškega zakona. 403 Uvrstitev v uradniški razred je bila odvisna od stopnje izobrazbe. Bilo je enajst uradniških razredov (op. avtorice). din oziroma 525 din mesecno. Razlika je bila 3890 din letno oziroma 324,17 din mesecno. Mesecna draginjska doklada je namesto 1600 din znašala le 1400, razlika je bila torej 200 din.404 Ker v virih ni prikaza eksistencnega minimuma za staroupokojence, so kot primer navedeni podatki eksistencnega minimuma za april 1925 za petclansko delavsko družino (mož, žena, trije otroci) ob predpostavki, da eksistencna minimuma petclanske delavske družine in petclanske družine staroupokojenca nista dalec vsaksebi. Med staroupokojenci so bili namrec tudi taki, ki so še vzdrževali otroke in ženo. Eksistencni minimum za april 1925 za petclansko delavsko družino je znašal mesecno 2042,50 din,405 pri cemer je 32 % odpadlo na moža, 25 % na ženo in ostalo na otroke.406 Vecina delavcev (54 %) si v obravnavanem obdobju s svojimi zaslužki ni mogla pokriti stroškov mesecnega življenjskega minimuma in so živeli v revšcini, 12 % delavcev je bilo na ravni eksistencnega minimuma, 34 % delavcev pa si je s svojimi zaslužki lahko omogocilo malo boljši življenjski standard, ce jim ni bilo potrebno vzdrževati družine.407 Upoštevajoc pokojnine staroupokojencev XI. in VI. uradniškega razreda, ki sta navedena kot primer, ob predpostavki, da so morali preživljati tudi družino, njihove pokojnine niso dosegle navedenega eksistencnega minimuma. Ce je staroupokojenec živel sam, pa mu je po vsej verjetnosti omenjena višina pokojnine zadostovala za dostojno življenje. Z uredbo ministrskega sveta z dne 11. julija 1927408 so bile kronske pokojnine prevedene na dinarske, tako da kronskih staroupokojencev v bistvu ni bilo vec. Bili so le dinarski. Na splošno so staroupokojenci s svojimi pokojninami težko krili stroške stanovanja in hrane, za oblacila in obutev jim je pogosto zmanjkalo.409 Njihova hrana je bila skromna, zato so bili telesno oslabeli in nesposobni za opravljanje dodatnega dela, ki ga je bilo že tako težko dobiti, saj je bilo dovolj mladih moci. Nekaterim je kljub starosti le uspelo dobiti dodatni zaslužek.410 Njihovo materialno stanje se je še poslabšalo z novim stanovanjskim zakonom. S 1. septembrom 1924 je bila vsem staroupokojencem ukinjena stana 404 Državni upokojenec, 25. 3. 1927, str. 2, Kronski in dinarski staroupokojenci. 405 Številka zajema hrano, kurjavo in cevlje, ne pa tudi najemnine za stanovanje (op. avtorice). – Delavec, 15. 4. 1925, str. 2, Gibanje draginje. 406 Prav tam. 407 Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji, str. 320. 408 UL LJU in MB oblasti, 30. 7. 1927, Uredba o prevedbi državnih upokojencev (upokojenk) s kronskimi pokojninami na dinarske pokojnine. 409 Primer kronske upokojenke z dvema otrokoma, ki je imela »do zadnje opeke zadolženo hišo«. – SI_ZAL_LJU/0506, t. e. 1, a. e. 15, Stvar: Jenko. 410 Primer železnicarja, ki se je l. 1909 upokojil pri 62. letih po 37 letih službe in si moral zaradi prenizke pokojnine priskrbeti dodaten zaslužek. L. 1919 je bil v pozni starosti (72 let) ponovno sprejet k železnici, in sicer kot dnevnicar pri ljubljanski železniški direkciji. – Slovenec, 21. 4. 1920, str. 3, Železnicar 82 letnik. rinska doklada, obenem pa obcutno zvišana najemnina.411 V tedanjem dnevnem casopisju je mogoce prebirati žalostne usode staroupokojencev in njihovih vdov. Seveda pa so zgodbe le ilustracija, saj nastajajo po vtisih najbolj tragicnih primerov. Tako lahko beremo, da so zaradi prenizkih pokojnin iskali zavetišce v sirotišnicah,412 nekateri pa so iz obupa storili samomor. Ker so bile razlike v višini pokojnin med staroupokojenci in novoupokojenci prevelike,413 so staroupokojenci zahtevali izenacitev pravic obojih. Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo si je rešitev omenjenega problema zadalo kot prvenstveno nalogo in s svojimi posredovanji aktivno delovalo pri državnih oblasteh ter se povezovalo z drugimi društvi izven slovenskega dela jugoslovanske države. Prizadevalo si je predvsem za pravice upokojenih civilnih državnih uradnikov in se v tem smislu borilo za revizijo uradniškega zakona iz l. 1923, hkrati pa si je prizadevalo za združitev z drugimi društvi državnih upokojencev v slovenskem delu jugoslovanske države za uspešnejše skupne nastope pri državnih oblasteh.414 Tovrstnih društev je bilo še sedem, imela pa so eno skupno tocko – izboljšanje položaja državnih upokojencev in ureditev pokojnin na podlagi prejemkov aktivnih državnih uradnikov po novih zakonih iz l. 1923. Sicer pa je bilo med njimi precej razhajanj in neinteresa za skupne nastope, kar je Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo obravnavalo kot eno glavnih napak in vzrok neuspeha intervencij pri državnih oblasteh.415 Izven slovenskega dela jugoslovanske države so bila še društva 411 Državni upokojenec, 25. 6. 1926, str. 2, Društveno porocilo. 412 Slovenec, 19. 6. 1925, str. 3, Dnevne novice (Žalostna usoda kronskih železniških upokojencev, invalidov in vdov). 413 Primer: L. 1922 upokojeni sodni poduradnik je prejemal mesecno pokojnino skupaj z draginjsko doklado 995 din, njegov stanovski tovariš, upokojen l. 1923, torej po sprejetju zakona o civilnih državnih uradnikih, pa je prejemal mesecno 1947 din pokojnine. Oba sta imela polno delovno dobo in s pokojninama preživljala tudi ženi. – Državni upokojenec, 30. 4. 1929, str. 2, Trpljenje staroupokojencev. 414 Društvo upokojenih javnih namešcencev za Slovenijo v Ljubljani, Zveza upokojenih castnikov in njih vdov, Društvo upokojenih orožnikov, Društvo upokojenih železnicarjev, Društvo upokojenih nižjih poštnih namešcencev, Društvo upokojenih monopolskih namešcencev in Društvo upokojenih uciteljev. – Državni upokojenec, 25. 8. 1926, str. 3, Društva upokojencev. 415 Društvo je bilo solidarno z drugimi društvi državnih upokojencev v njihovih prizadevanjih. Tako je npr. opozarjalo na neizplacevanje pokojnin in draginjskih doklad železnicarskim upokojencem v slovenskem delu skupne države, ki so bili upokojeni po novem zakonu iz l. 1923. Železnicarskim upokojencem naj bi od 1. 4. 1925 pokojnine izplacevalo ministrstvo za finance in ne vec Direkcija državnih železnic v Ljubljani. A pokojnine se od 1. 4. 1925 niso izplacevale. Prav tako so jim bili ustavljeni krediti v skladišcih živil za železniško osebje. Ker vecinoma upokojenci niso imeli prihrankov, posojil pa niso dobili, so morali mnogi prositi trgovce ali dobre sosede za hrano. Železnicarske upokojence je prizadelo tudi zvišanje najemnin stanovanj. V Mariboru je bilo tako vec tožb proti neplacnikom najemnin po novem zakonu. Zaradi neprestanih urgenc poslancev Franja Žebota in Andreja Gosarja je ravnateljstvo državnih železnic v Ljubljani v zacetku maja nakazalo nekaterim teh upokojencev (vir navaja število 420) akontacijo, a nato ne vec. Zaradi tega sta omenjena poslanca v Narodni skupšcini zastavila financnemu ministru Milanu Stojadinovicu vprašanje o razlogih neizplacevanja pokojnin in videla krivca tovrstnega zavlacevanja v »birokratskem centralizmu« ter izrazila skrb, da se bo tako državnih upokojencev v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Splitu in Dubrovniku. K Društvu državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo je pristopilo kot clan le društvo iz Sarajeva, ki je bilo zelo delavno in je slovensko društvo obvešcalo o svojem delovanju. Novi uradniški zakon z dne 31. marca 1931 ni prinesel izenacitve pokojnin staroupokojencev in novoupokojencev, za kar se je Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo zavzemalo, so pa bile, kot receno, z uredbo osrednje vlade v Beogradu v juliju 1927 prevedene kronske pokojnine na dinarske.416 To je kronskim staroupokojencem prineslo minimalno zvišanje pokojnin, ki pa ni bistveno vplivalo na izboljšanje njihovega materialnega položaja glede na nenehno zviševanje življenjskih stroškov. V posameznih primerih je pretvorba prinesla celo znižanje pokojnin. Zvišanje oziroma tudi znižanje pokojnin je bilo odvisno od uradniškega razreda, v katerem je oseba bila kot aktivni državni uradnik.417 Staroupokojenci so bili razocarani nad macehovskim odnosom države do njih.418 Od pretvorbe kronskih pokojnin v dinarske pokojnine so kronski staroupokojenci pricakovali prevec. Društvo državnih upokojencev in upokojenk za Slovenijo je že pred omenjeno pretvorbo opozarjalo, da bo uspeh minimalen in da gre za polovicarsko delo, ki ne bo nikogar zadovoljilo. V prvi vrsti si je prizadevalo za izenacitev pravnega statusa vseh upokojencev, torej staroupokojencev in novoupokojencev. Sicer pa so upokojenci veckrat idealizirali tudi place aktivnih državnih uradnikov, ceprav je dejstvo, da so državni upokojenci imeli za tretjino do polovico manjše dohodke od njih in so bili, kot receno, veckrat na robu bede. Toda tudi aktivni državni uradniki so nekako hodili po poti eksistencnega in življenjskega minimuma.419 postopalo tudi z ostalimi državnimi upokojenci. Za financnega ministra je bila zadeva »malenkostna« in v teku reševanja. – Slovenec, 17. 6. 1925, str. 4, Za železnicarje penzioniste v Sloveniji. 416 UL LJU in MB oblasti, 30. 7. 1927, Uredba o prevedbi državnih upokojencev (upokojenk) s kronskimi pokojninami na dinarske pokojnine. 417 Državni upokojenec, 25. 9. 1927, str. 1, Primeri prevedbe kronskih na dinarske pokojnine. Sistem tovrstnega preracunavanja je v viru nejasen. Je le primer upokojenca z vec kot 20 let službe v X. uradniškem razredu, ki je po prevedbi prejemal za 48,34 din manjšo pokojnino, in primer upokojenca, ki se mu je po prevedbi pokojnina povišala mesecno za kar 280 din. 418 Casnik Slovenec je opisal staroupokojenca s sledecimi besedami: »Srce te zaboli, ko zagledaš na cesti suho, mršavo postavo v ponošeni, napol razpadli, stari obleki ali prekrojeni stari avstrijski uniformi: že od dalec spoznaš to revše kot našega ubogega staroupokojenca.« – Slovenec, 5. 8. 1927, str. 2, SDS in starovpokojenci. 419 Primer državnega uradnika, ki je v l. 1927 prejel 36.548 din place (brez odbitka davka), in sicer zase in svojo petclansko družino (žena, trije šoloobvezni otroci in stara mati). Od te place so porabili za hrano nekaj vec kot 50 %. Za obleko so porabili nekaj vec kot 21 %, za obutev okoli 8 %, za pohištvo okoli 2 %, za stanarino okoli 10 %, za clanarino in vstopnice za razne dobrodelne prireditve še okoli 2 %. Ostale stroške je družina krila z ženino placo (bila je uciteljica in so ji zaradi zakona z državnim uradnikom trgali polovico draginjske doklade) ter s pokojnino stare matere, ki je znašala 408 din mesecno. Pod ostale stroške je mišljeno placevanje dekle (stara mati ni bila vec sposobna gospodinjiti), Z oblikovanjem Dravske banovine je prišlo do združitve vseh društev državnih upokojencev v enotno društvo za celotno Dravsko banovino pod imenom Društvo državnih upokojencev in upokojenk Dravske banovine v Ljubljani, od l. 1935 Društvo državnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani. Predsednik društva je postal Makso Lillega, upokojeni davcni nadupravitelj. Društvo je postalo clan Zveze državnih namešcencev za Dravsko banovino v Ljubljani in s tem glavnega saveza v Beogradu. Društvo jugoslovanskih državnih in samoupravnih upokojencev in upokojenk v Mariboru420 pa je še vedno vztrajalo pri samostojnosti.421 Poleg Društva državnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani je bilo edino društvo v Dravski banovini, ki je združevalo državne upokojence. Ljubljansko društvo je argumentiralo potrebo po združitvi s tem, da obstoj vec društev v banovini slabi enotni nastop upokojencev. Državni upokojenci v Dravski banovini bi bili lahko najmocnejša organizacija za zagrebškim društvom, ce bi se združili v eno društvo. Mnogi državni upokojenci z obmocja nekdanje mariborske oblasti naj bi nasprotovali tovrstnemu cepljenju, zato so pristopili k ljubljanskemu društvu v zavedanju pomembnosti skupnega nastopanja.422 Postopoma tudi druga društva državnih upokojencev izven Dravske banovine mariborskega niso vec imela za merodajnega partnerja. Zveza banovinskih društev pod vodstvom zagrebškega društva je namrec sklenila sodelovati le z banovinskimi društvi, sodelovanje z lokalnimi organizacijami pa je zavracala. Mariborsko društvo se je vedno bolj spreminjalo v lokalno dobrodelno društvo.423 Izredni obcni zbor mariborskega društva julija l. 1938 je z vecino glasov izglasoval združitev z ljubljanskim društvom.424 kurjave, razsvetljave, prispevka za bolniško blagajno, casopis, vozovnice, šolske obveznosti. Skratka, omenjeni uradnik je v primerjavi z upokojenci zelo solidno živel in tudi sam je zapisal, da je vesel takšnega stanja, ter se hkrati zavedal obupne situacije nekaterih državnih upokojencev. – Državni upokojenec, 25. 2. 1928, str. 3, Državni namešcenec in proracun. 420 Dne 10. 1. 1938 je imelo društvo 1945 clanov, to število se je do 3. 8. 1938 znižalo na 1863. – Upokojenec, 30. 8. 1938, str. 6, Clanom Društva jugoslovanskih državnih in samoupravnih upokojencev v Mariboru. 421 Nasprotniki združitve so opozarjali na negativne plati združitve, tako npr. na bistveno povišanje clanarine, izgubo vplacil v »posmrtninski sklad« in izgubo društvenih prihrankov. – Upokojenec, 30. 8. 1938, str. 3, Odprto pismo g. poštnemu nadsvetniku M. Vrbnjaku, poslevodecemu podpredsedniku društva jugoslovanskih državnih in samoupravnih upokojencev v Mariboru. 422 Upokojenec, 27. 4. 1937, str. 3, Društvo jugoslovanskih in samoupravnih upokojencev in upokojenk v Mariboru in naše društvo; Upokojenec, 26. 7. 1938, str. 4, Ali Ljubljana in Maribor – ali Maribor z Ljubljano? 423 Upokojenec, 26. 7. 1938, str. 2, Clanom društva jug. državnih in samoupravnih upokojencev(k) v Mariboru. 424 Upokojenec, 25. 10. 1938, str. 1, Fuzija. DRUŠTVO DRŽAVNIH UPOKOJENCEV ZA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI Ob koncu l. 1935 je štelo društvo 1454 clanov. Vseh upokojencev (osebnih in rodbinskih) v Dravski banovini je bilo nad 10.000, med njimi najvec civilnih upokojencev, in sicer 3.400. V zacetku l. 1936 je pristopilo še 200 clanov. Iz navedenih številk je razvidno, da ni bila organizirana niti petina državnih upokojencev v banovini. Društvo je zato pozivalo clane k pridobivanju novih clanov, kajti le številcno mocno društvo je lahko uspešno.425 V l. 1937 je društvo, tedaj imenovano Društvo državnih in samoupravnih upokojencev za Dravsko banovino, štelo že 2917 clanov. Organizirana je bila skoraj tretjina vseh državnih upokojencev.426 Po podatkih dravske financne direkcije v Ljubljani, ki je izplacevala pokojnine vsem državnim upokojencem, stanujocim na ozemlju Dravske banovine, razen železniškim staroupokojencem, ki jim je pokojnine izplacevala ljubljanska železniška direkcija, je bilo na dan 1. julija 1937 v Dravski banovini 6992 osebnih upokojencev in 3416 rodbinskih upokojencev.427 Dne 1. julija 1938 je bilo v kraljevini Jugoslaviji 59.906 državnih upokojencev ter 968 banovinskih in samoupravnih upokojencev, skupno torej 60.864.428 V tem obdobju delovanja društva so bili v ospredju predvsem problemi upokojencev, ki so bili upokojeni po novih zakonih iz l. 1923 in 1931. Po omenjenih zakonih so ministri in državni podtajniki pridobili pravico do osebne pokojnine tega položaja, ce so svojo službo opravljali najmanj dve leti, bani pa tri leta. Ostali državni uslužbenci so pridobili pravico do osebne pokojnine po desetih letih službe. Državni uslužbenci so si pridobili pravico do celotne pokojnine po petintridesetih delovnih letih.429 Osnova za izracun pokojnine ministrov in državnih podtajnikov je bila njihova placa, ostalih državnih uslužbencev pa osnovna in položajna placa ter redna stanarina.430 Po zakonu iz l. 1931 je bila osnova za odmero višine osebne pokojnine ministrov in banov njihova placa, ostalih državnih uradnikov pa placa in položajna doklada, ki sta pripadali uradniku v casu upokojitve. Položajna doklada pa je rabila za osnovo šele tedaj, ko je uradnik dopolnil 20 let državne službe.431 Ministrom in državnim 425 Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 1, Vsem našim clanom in clanicam ter vsem ostalim državnim upoko jencem in upokojenkam!; Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 8, Koliko je upokojencev v Dravski banovini v zacetku l. 1936?. 426 Upokojenec, 18. 5. 1938, str. 1, Tajniško porocilo o delovanju banovinskega društva državnih in samoupravnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani v poslovnem letu 1937. 427 Upokojenec, 25. 1. 1937 (i. e. 1938), str. 4, Število upokojencev v Sloveniji. 428 Upokojenec, 21. 2. 1939, str. 1, Upokojenci, združujte se!. 429 UL PUS, 12. 9. 1923, Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih in Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, 15. 4. 1931, Zakon o uradnikih. 430 Prav tam, Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. 431 SL KBU DB, 15. 4. 1931, Zakon o uradnikih. podtajnikom je pripadala od pokojninske osnove za vsako popolno polovico leta, ki so jo prebili v tej službi, po 5 % kot pokojnina, ostalim državnim uslužbencem pa je pripadla od pokojninske osnove za 10 službenih let 50 %, za vsako nadaljnjo polovico leta pa po 1 %. Po 35 letih so si pridobili popolno pokojninsko osnovo za pokojnino.432 Podobno je dolocal zakon iz l. 1931. Državnim civilnim uslužbencem, ki so izpolnjevali pogoje upokojitve po tem zakonu, je pripadalo od place kot pokojninske osnove za prvih deset let 50 %, za vsako nadaljnjo polovico leta, ki se je po zakonu štela za odmero višine pokojnine, pa jim je pripadlo po 0,90 %.433 Ministrom je pripadla, ce so izpolnjevali zakonske pogoje upokojitve, od pokojninske osnove za vsako popolno polovico leta, ki se jim je štela za odmero pokojnine tega položaja, po 5 %, banom pa, ob istih pogojih, po 3 % kot osebna pokojnina tega položaja.434 Upokojeni državni uslužbenec je imel poleg pokojnine tudi pravico do osebne draginjske doklade, ki se je dolocala tako, kot se je dolocala pokojnina od place kot pokojninske osnove. Za osnovo je bila vzeta draginjska doklada, ki mu je pripadla ob upokojitvi.435 Podobni pogoji upokojevanja so veljali za državno prometno osebje. Pravico do osebne pokojnine si je pridobil uslužbenec po desetih letih službe. Osnovi za izracun pokojnine sta bili placa in redna stanarina. Od pokojninske osnove je pripadlo uslužbencu za prvih 10 službenih let 50 %, za vsako nadaljnjo polovico leta pa po 1,25 %. To pomeni, da je cez 30 let dobil popolno pokojninsko osnovo za pokojnino.436 Osebe, zaposlene v vojski, so lahko zaprosile za upokojitev po desetih letih aktivne službe. Po dopolnitvi 35 let aktivne vojaške službe pa se je lahko oseba na svojo zahtevo takoj upokojila.437 Društvo državnih upokojencev za Dravsko banovino se ni prenehalo boriti za pravice staroupokojencev, ki so se še vedno težko prebijali zaradi nizkih pokojnin, a jih razlicna zniževanja v tem obdobju vseeno niso prizadela tako kot novoupokojence. Staroupokojenci so materialni položaj novoupokojencev prepogosto obravnavali enostransko. Ministrski svet je že julija 1926 sprejel odlocbo o znižanju osebnih draginjskih doklad, ki je prizadelo upokojence, ki so prejemali pokojnine po dolocbah novih zakonov.438 Upokojenci, ki so prejemali pokojnine po starih zakonih, tokrat niso bili prizadeti, saj so bili njihovi prejemki približno za eno tretjino do polovico manjši kot prejemki novoupokojencev. Po omenjenih treh zakonih iz l. 1923 so imeli državni upokojenci in njihove 432 Prav tam. 433 Prav tam. 434 Prav tam. 435 Prav tam. 436 UL PUS, 24. 11. 1923, Zakon o državnem prometnem osebju. 437 UL PUS, 17. 10. 1923, Zakon o ustroju vojske in mornarice. 438 UL LJU in MB oblasti, 31. 7. 1926, Odlocba, s katero se znižuje osebna draginjska doklada. družine, ki niso imeli razen pokojnine nobenih drugih dohodkov, pravico do brezplacnega zdravljenja samo v javnih bolnišnicah (državne in banovinske). Upokojenim po tretjem zakonu (vojska, mornarica) je pripadalo tudi brezplacno zdravljenje v državnih kopališcih in sanatorijih. L. 1926 so se te ugodnosti skrcile. Po novem financnem zakonu so se od 1. aprila v Sloveniji bolnišnice vzdrževale iz lastnih dohodkov, zato je inšpektor ministrstva narodnega zdravja odredil, da se lahko državni uradniki/upokojenci brezplacno zdravijo samo v tretjem oskrbnem razredu.439 Ce so si izbrali II. razred, so morali doplacati razliko med III. in II. razredom, to je 20 din dnevno. Pravico do teh ugodnosti so imeli tudi njihovi družinski clani, ne glede na to, ali so prejemali za njih rodbinske doklade ali ne. Potrdila za brezplacno zdravljenje je izdajal nakazilni urad (npr. financna direkcija) na zahtevo bolnišnice.440 Izkazalo se je, da se je razmerje med obema skupinama upokojencev precej spremenilo, saj znižanje prejemkov ni prizadelo staroupokojencev, ti pa tudi niso placevali prispevka v uradniški pokojninski sklad.441 Za družine civilnih uradnikov in ostalih državnih uslužbencev je bil namrec ustanovljen uradniški pokojninski sklad, ki ga je upravljala Državna hipotekarna banka pod nadzorom ministrstva za finance. V ta sklad so bili od 1. aprila 1931 dalje dolžni vplacevati vsi aktivni državni uslužbenci in vsi upokojenci s prejemki po zakonu o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih iz l. 1923 in po novem uradniškem zakonu iz l. 1931. Osnovo za petodstotni prispevek za uradniški pokojninski sklad so predstavljali zadnji aktivni prejemki, ne pa dejanski pokojninski prejemki. Tovrstno vplacevanje so upokojenci razumeli kot prikrito znižanje že enkrat zakonito dolocene pokojnine.442 Društvo državnih upokojencev je bilo zelo aktivno tudi pri reševanju naslednjega problema (vseh) upokojencev, in sicer zakasnelega nakazovanja in nerednega izplacevanja pokojnin državnim upokojencem. Odlocba o upokojitvi je navajala samo, da se oseba upokoji s pravico do pokojnine, ki ji je pripadala po zakonu in po delovni dobi. Nic pa ni bilo recenega glede nakazila pokojnine. Upokojenec je namrec moral nato še vložiti prošnjo za pokojnino na podlagi odlocbe o upokojitvi in predložiti vrsto dokumentov, ki so bili podlaga njegove prošnje. Gre za zapleten, nejasen sistem, ce pomislimo, da je državni upravi že 439 Državni upokojenec, 25. 7. 1926, str. 3, Zdravljenje državnih uradnikov, upokojencev ter njihovih rodbin v bolnicah. 440 Upokojenec, 30. 8. 1937, str. 1, Posvetovalnica – informacije. 441 SL KBU DB, 15. 4. 1931, Zakon o uradnikih; Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 3, Uradniški pokojninski sklad; Upokojenec, 17. 9. 1936, str. 1, Vplacevanje upokojencev v uradniški pokojninski sklad. Staroupokojenci so placevali uslužbenski davek in nadomestilo za delo prav tako kot novoupokojenci, oprošceni pa so bili le placevanja prispevka v uradniški pokojninski sklad in enoodstotnega izrednega prispevka k uslužbenskemu davku. – Upokojenec, 28. 12. 1940, str. 1, Posvetovalnica – informacije. 442 Prav tam. predhodno z uslužbenskim listom predložil prepise vseh svojih dokumentov in bi torej morali biti državni upravi že v vpogled in podlaga za izracun pokojnine. Po vložitvi prošnje za nakazilo pokojnine je sledila doba cakanja za odmero pokojnine. Cakalna doba je lahko trajala vec mesecev, pri cemer upokojenci niso imeli vira dohodka in so se mnogi soocali z obupnim pomanjkanjem.443 V tem vmesnem obdobju so se upokojenci, ce niso imeli svojega premoženja, vecinoma zadolževali in prosili lastnike stanovanj za odlog placila najemnine. Ker se je dolg nakopicil, ga mnogi niso bili sposobni odplacati. Povecalo se je število sodnih izterjav za neplacane življenjske potrebšcine in stanovanje.444 Tovrsten sistem je bil za Društvo državnih upokojencev groba kršitev uradniškega zakona iz l. 1931. Pristojne oblasti je opozarjal na tragedije, ki se dogajajo v družinah revnih upokojencev, ki brez sredstev cakajo na nakazilo pokojnin. Konec oktobra 1936 je društvo financnemu ministru v Beogradu izrocilo spomenico, v kateri je opozorilo, da je tovrsten postopek izplacevanja pokojnin ne samo nehuman, temvec tudi protizakonit.445 Bil je v nasprotju s 128. clenom (drugi odstavek) uradniškega zakona iz l. 1931, ki je dolocal, da se višina osebne pokojnine odmeri po službeni dolžnosti z isto rešitvijo, s katero se uslužbenec upokoji. V primeru izdaje odlocbe o upokojitvi s kraljevim ukazom se višina osebne pokojnine doloci z rešitvijo, ki se izda najkasneje v petnajstih 443 Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 2, Zakasnelo nakazovanje in neredno izplacevanje pokojnin. Tovrstna praksa je bila znacilna že v 20. letih: Npr. castniki, ki so bili proti svoji volji upokojeni avgusta 1923, tudi v decembru istega leta še niso prejeli pokojnin. – Slovenski narod, 16. 12. 1923, str. 6, Dnevne vesti (Še vedno brez pokojnine!). 444 Slovenec, št. 101a, 3. 5. 1936, str. 3, Izplacevanje pokojnin. Casnik Slovenec je videl razlog za tovrsten nacin izplacevanja pokojnin v »grozoviti krizi birokratizma, ki naravnost krici po upravni reformi«. Z rubežniki pa niso imeli opravka le državni upokojenci, temvec tudi aktivni državni uradniki, ki zaradi visokih življenjskih stroškov niso bili sposobni placati vseh obveznosti. Casopis Slovenski narod z dne 10. 1. 1939 je pod naslovom Rubeži in mali kriminal posredoval vest, da je bila v Ljubljani zarubljena placa povprecno vsakega tretjega uradnika. V l. 1937 je bilo tako zarubljenih 2807 uradniških plac, l. 1938 pa že 3545 uradniških plac. Nic bolje naj ne bi bilo v samem Beogradu, kjer so bili uradniki brez zaznambe na svojo placo prava redkost, in to kljub cenejšemu življenju kot v Dravski banovini. Prispevek se zakljucuje z mislijo, da se s stališca življenjskih stroškov ne more enaciti vseh banovin. Življenje v Dravski banovini in tudi v Primorski naj bi bilo precej dražje kot v ostalih, zato so place in pokojnine prenizke. – Upokojenec, 27. 1. 1939, str. 1, Ob vstopu v Novo leto. V vecnacionalni jugoslovanski državi z velikimi regionalnimi razlikami in neizenaceni gospodarski strukturi so bile vseskozi prisotne razprave, ki so kazale na razlicno videnje in obcutenje države. Hkrati so pricale tudi o velikih spremembah v relativnostnem položaju posameznih pokrajin v jugoslovanski državi. – Lazarevic, Stvarnost dojemanja, str. 149, 152. 445 Upokojenec, 25. 3. 1937, str. 1, Spomenice. Konec oktobra 1936 so se predstavniki banovinskih društev državnih upokojencev odpravili v Beograd. Bili so predstavniki naslednjih društev: Društvo upokojencev Savske banovine, Udruženje državnih upokojencev Primorske banovine, Društvo upokojencev Vrbaske banovine, Udruženje upokojencev Dunavske banovine, Društvo državnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani (predsednik dr. Ivan Vrtacnik). Predstavnik društva državnih upokojencev Savske banovine je na podlagi pooblastila obenem zastopal: Društvo upokojencev Drinske banovine, Društvo jugoslovanskih upokojencev v Mariboru in Savez državnih in samoupravnih upokojencev Primorske banovine. dneh od dne ukaza. Osebni pokojninski prejemki naj bi bili po zakonu izplacani prvega dne prihodnjega meseca po tistem mesecu, v katerem je bil uslužbenec upokojen (155. clen).446 Zahteva, da se predloži posebna prošnja za odmero višine pokojnine, kar je prav tako povzrocilo zavlacevanje, je kršila 129. clen zakona, ki je dolocal, da so za odmero pokojnine merodajni podatki uslužbenskega lista in listin.447 Društvo je v omenjeni spomenici predlagalo dopolnitev 128. clena uradniškega zakona iz l. 1931, in sicer v tem smislu, da se mora pokojnina izplacati takoj po prenehanju aktivnih prejemkov, soglasnost glavne kontrole pa naj bi se zahtevala naknadno.448 Ko je upokojenec koncno docakal pokojnino, se je moral soociti z novo prepreko – nerednim izplacevanjem pokojnin. To je bila posledica velikega nazadovanja državnih dohodkov in obcutnega zmanjšanja ter nerednega vplacevanja javnih dajatev davkoplacevalcev zaradi svetovne gospodarske krize, ki je bila sicer koncana, njene posledice pa so bile še vedno opazne.449 Dravska financna direkcija je morala vse dohodke iz taks, trošarine, monopola in carin nakazati na racun financnega ministrstva, tako da so ji ostali za izplacevanje plac in pokojnin le dohodki iz neposrednih davkov in davka na poslovni promet. Ti redni dohodki, s katerimi je razpolagala financna direkcija, so znašali manj, kot je potrebovala za popolno izplacevanje plac in pokojnin. Da je krila omenjeno razliko za kritje obveznosti, je morala vsak mesec zaprositi financno ministrstvo za potreben financni priliv, ki pa ga financno ministrstvo zaradi nezadostnega priliva državnih dohodkov ni moglo vedno pravocasno in v zadostni meri nakazati. Glede na to je morala financna direkcija stremeti za tem, da si je z intenzivno izterjavo davkov ustvarila potrebna sredstva za redno izplacevanje plac aktivnim uradnikom in nato pokojnin, ki so se izplacevale v takem vrstnem redu, kot je bilo doloceno sporazumno med financno direkcijo in Društvom državnih upokojencev, in sicer najprej staroupokojencem, vdovam in invalidom, potem vsem ostalim upokojencem po panogah, železni- carjem, uciteljem, orožnikom, oficirjem in nazadnje vsem ostalim.450 446 SL KBU DB, 15. 4. 1931, Zakon o uradnikih. Vse odlocbe o upokojitvi državnih uslužbencev so se nacelno izdale po predhodnem sporazumu s financnim ministrom, razen izjem, ki so se izdale na podlagi kraljevega ukaza. 447 Prav tam. 448 Upokojenec, 25. 3. 1937, str. 1, Spomenice. 449 V Kraljevini Jugoslaviji je bilo gospodarsko okrevanje po krizi v zaostanku za evropskimi tokovi, saj se je kriza pokazala z zamudo. V l. 1934, ko je kriza z ustalitvijo dosegla dno, so se pojavili celo prvi majhni znaki oživljanja. Vidnejša konjunktura pa sovpada z nastopom vlade Jugoslovanske radikalne zajednice v l. 1935. Okrevanje je bilo posledica povecanega povpraševanja na glavnih tujih trgih. Prave konjunkture pa ni moglo biti, dokler ni prišlo do sanacije bancnega sistema in obnovitve placilne sposobnosti kmetov. Rastoci dohodki prebivalstva v casu gospodarskega okrevanja pa niso bili tolikšni, da bi lahko hitro in v celoti odpravili posledice velikega obubožanja. Tu ne gre le za padec javne porabe zaradi proracunskega varcevanja, temvec tudi za veliko znižanje življenjske ravni, ki je imela posledice na zdravstveni in demografski podobi Slovenije. – Lazarevic, Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih, str. 38, 39. 450 Upokojenec, 24. 8. 1936, str. 2, Neredno izplacevanje pokojnin. Place in pokojnine so se izplacevale z zakasnitvijo tudi v drugih banovinah, saj so veljali isti predpisi za vse financne direkcije in s tem iste težave pri izterjevanju davkov. Izjema naj bi bila le financna direkcija v Novem Sadu, ki je imela konstanten velik priliv neposrednih davkov. Pokojnine so se redno izplacevale tudi v Beogradu, saj so se izplacevale iz glavne državne blagajne, ki je imela kot centralna državna blagajna vedno na razpolago vecji obratni kapital, s katerim pa financne direkcije niso razpolagale.451 Povedano je v praksi pomenilo, da so upokojenci prejeli pokojnino šele konec meseca namesto 1. ali 2. v mesecu. Za ureditev nakazovanja in izplacevanja pokojnin se je Društvo državnih upokojencev povezalo z zagrebškim društvom, ki je bilo najmocnejše banovinsko društvo. Opozorilo ga je na nujnost delegacije vseh banovinskih društev, ki bi intervenirala v Beogradu, zlasti pri financnem ministru in ministrskemu predsedniku ter po potrebi celo pri kraljevem namestniku. Zagrebško društvo je spoznalo nujnost tovrstne intervencije in prevzelo njeno izvedbo. Rezultat je bil omenjeni skupni nastop banovinskih društev državnih upokojencev v Beogradu konec oktobra 1936.452 Ocitno je bila intervencija jeseni 1936 uspešna, saj je financni minister Dušan Letica obljubil izplacevanje pokojnin v zacetku vsakega meseca ter prizadevanje za povišanje plac in pokojnin za 5 %, in sicer že v proracunu za l. 1937/38. Prvo obljubo je minister izpolnil, tako da so upokojenci od novembra 1936, z vmesnimi kratkimi stiki, redno prejemali pokojnine že v prvi polovici meseca.453 Druga obljuba je bila težje izvedljiva, ceprav je minister izjavil, da mu je jasen položaj upokojencev zaradi porasta cen življenjskih potrebšcin, a da je ta porast prehodnega znacaja. L. 1935 so bile namrec z uredbo znižane place aktivnih državnih uslužbencev in upokojencev z utemeljitvijo, da so se cene vseh življenjskih potrebšcin znižale. Vlada je utemeljevala znižanje plac in pokojnin z nujno vzpostavitvijo ravnovesja v državnem proracunu.454 Kljub 451 Prav tam. Z omenjeno razlago vzroka za neredno izplacevanje plac in pokojnin se Udruženje državnih upokojencev Primorske banovine v Splitu ni strinjalo in je izhajalo s stališca, da je vse v tehniki dela. Izdala naj bi se uredba, ki bi dolocala, da se osebnim prejemkom (aktivnim in pokojninskim) da prednost pred vsemi materialnimi obveznostmi. – Upokojenec, 22. 12. 1936, str. 2, 3, Ali bi se mogle place in pokojnine izplacevati pravocasno?. 452 Upokojenec, 22. 12. 1936, str. 1, Božicne misli; Upokojenec, 25. 11. 1936, str. 2, Posredovanje naše delegacije v Beogradu. 453 Upokojenec, 22. 12. 1936, str. 1, Božicne misli. 454 Slovenec, št. 222a, 27. 9. 1935, str. 2, Uredba o znižanju plac ima svoje gospodarsko in socialno opravicilo. Slovenec posreduje prispevek casopisa Vreme z naslovom Znižanje uradniških prejemkov, v katerem je avtor I. R. utemeljeval vzroke znižanja, ki je bilo pravzaprav stališce vlade (Slovenec, št. 216a, 20. 9. 1935, str. 2, Izjava financnega ministra). Povecanje državnega proracuna v povojni dobi, ki je bilo izzvano v glavnem zaradi številnih funkcij, ki jih je država prevzela nase, ni bilo vec v skladu z državnimi dohodki, ki so priceli po l. 1931 konstantno padati zaradi znižanja gospodarske dejavnosti. Kljub takšnemu stanju naj bi bilo v proracunu okoli 51 % sredstev namenjenih za argumentiranemu razlogu vlade za sprejem uredbe o znižanju osebnih prejemkov državnih uradnikov in upokojencev pa je njeno izvajanje pokazalo, da ni v skladu z nacelom o socialni pravicnosti. Njena najvecja pomanjkljivost je bila, da so bile prizadete nižje, že tako slabo placane kategorije uslužbencev, zlasti tiste z (vecjimi) družinami. Na primer uradniku X. uradniškega razreda, ki je bil porocen z uradnico (»zvanicnico«) in imel dva otroka, se je po uredbi mesecni dohodek znižal s 1780 din na 1405 din, torej za 20 %. Ženin mesecni dohodek pa se je znižal s 600 din na 280 din. Dohodek celotne družine se je torej znižal povprecno za 31 %.455 Na deželi, kjer so bile doklade nižje, verjetno zaradi nižjih življenjskih stroškov kot v mestih,456 je padec znašal 36,5 %. Ce je imel tak uradnik vec otrok, se je njegov dohodek znižal še bolj (zmanjšana je bila tudi rodbinska doklada za ženo in otroke; op. avtorice). Številne družine naj bi znižanje prizadelo tudi do 40 % ali vec. Po drugi strani so se samskemu »služitelju« v mestu zmanjšali dohodki za 5 %, na deželi pa 6–7 %.457 Podobno, a bolj umiljeno razmerje je veljalo glede pokojnin.458 V virih ni podatkov, ki bi pokazali vpliv znižanja na višino pokojnin, ampak le tisti, ki ponazarjajo višino znižanja doklad po uredbah iz l. 1935.459 osebne izdatke, a le 40 % za materialne, kar naj bi bilo za jugoslovansko državo, ki je bila predvsem kmetijska, nepravo razmerje. V dani situaciji naj bi se vlada zavedala, da ni mogoce uvesti novih davcnih bremen, saj bi to predstavljalo prehudo obremenitev. Tako ji na razpolago naj ne bi preostalo mnogo sredstev za utrditev proracunskega ravnotežja. Nadaljnje zadolževanje in inflacija nista prišla v poštev, zato je vlada izbrala znižanje osebnih izdatkov, saj naj bi bilo znižanje materialnih izdatkov v škodo gospodarstvu in normalnemu delovanju državnega aparata. Z znižanjem osebnih prejemkov se je preprecila redukcija državnega uradništva. Nadalje pisec omenjenega prispevka zapiše, da, upoštevajoc cene osnovnih življenjskih potrebšcin, znižanje plac le ni bilo tako pretirano, kar naj bi prical indeks cen na debelo in na drobno kot rezultat raziskav Narodne banke ter indeks cen osnovnih življenjskih potrebšcin kot rezultat raziskave Delavske zbornice v Zagrebu. Ti indeksi cen naj bi pokazali, da so se življenjske potrebšcine v primerjavi s prejšnjimi leti znižale in bile celo najcenejše v zadnjih desetih letih. Podražitev posameznih življenjskih potrebšcin pa je mogoce razložiti kot trenutni pojav, ki je posledica trenutnih svetovnih razmer. Iz povedanega sledi, da naj bi imela uredba vlade o znižanju osebnih prejemkov mocno socialno in gospodarsko podlago. – Slovenec, št. 222a, 27. 9. 1935, str. 2, Uredba o znižanju plac ima svoje gospodarsko in socialno opravicilo. Nasprotniki uredbe so opozarjali, da Dravska banovina, kjer je življenje drago, padca cen življenjskih potrebšcin ne obcuti bistveno, saj bi se morali vzporedno znižati tudi drugi izdatki (npr. stroški, povezani s stanovanjem). 455 Družinski dohodek je po znižanju znašal 1685 din. Ker v virih ni eksistencnega minimuma za državne uradnike, so navedeni podatki o eksistencnem minimumu štiriclanske delavske družine, ki je l. 1935 znašal 1657 din, v l. 1936 pa že 1722 din, kar pomeni, da ga navedena uradniška družina v tem letu že ni vec dosegala. Podatki o eksistencnem minimumu v: Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, str. 260. 456 Upoštevajoc vire je bila višina doklad odvisna ne samo od višine place oziroma pokojnine, ampak tudi draginjskega razreda, v katerega je sodilo obmocje bivanja aktivnega uslužbenca oziroma upokojenca. Uvrstitev obmocij v posamezne draginjske razrede je bila odvisna od višine življenjskih stroškov. Ljubljana npr. je bila uvršcena v I. draginjski razred (op. avtorice). 457 Slovenec, št. 217a, 21. 9. 1935, str. 1, K znižanju plac. 458 Prav tam. 459 Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 4, Znižanje pokojnin po novih uredbah ex 1935. Vzemimo kot primer državnega uradnika II/1,460 upokojenega po zakonu iz l. 1923, ki je prejemal pokojnino od 1. decembra 1926. Do 30. septembra 1935 je prejemal doklado v vrednosti 700 din, od 1. oktobra 1935 pa mesecno doklado v vrednosti 550 din, torej 150 din manj. Državni uradnik III/1,461 ki je bil prav tako upokojen po zakonu iz l. 1923 in je od 1. aprila 1927 prejemal pokojnino, je do 30. septembra 1935 prejemal 915 din mesecne doklade. Od 1. oktobra 1935 je prejemal mesecno doklado v vrednosti 880 din, se pravi 35 din manj.462 Omenjena primera kažeta na nesorazmerno znižanje doklad. Upokojencu, ki je prejemal nižjo doklado, se je ta, po uredbi iz l. 1935, obcutno znižala v primerjavi z upokojencem, ki je prejemal višjo doklado. Na prvi pogled se zdi omenjeno znižanje krivicno in razlika znižanja med obema navedenima primeroma je visoka, a ce pomislimo, je prvi upokojenec v casu aktivne službe pripadal višjemu uradniškemu razredu kot drugi, zato je imel tudi višjo pokojnino in posledicno nižjo doklado. Upoštevati pa je potrebno tudi uvrstitev v draginjski razred. Prvi upokojenec je sodil v III. draginjski razred, drugi pa v II. draginjski razred, kar pomeni, da je imel drugi višje življenjske stroške. Podobno situacijo je mogoce opaziti pri državnih uradnikih, upokojenih po zakonu o uradnikih iz l. 1931.463 Kot primer je naveden zvanicnik II/1,464 ki je od 1. oktobra 1931 prejemal 95-odstotno pokojnino. Do 30. septembra 1935 je prejemal mesecno doklado v vrednosti 760 din, od 1. oktobra 1935 pa v vrednosti 617 din, torej 143 manj. Kot primerjava je naveden zvanicnik II/1, ki je prav tako prejemal 95-odstotno pokojnino od 1. oktobra 1931. Do 30. septembra 1935 je prejemal mesecno doklado v vrednosti 570 din, od 1. oktobra 1935 pa v vrednosti 418 din, torej 152 din manj. Se pravi, da se je prvemu, ki je že tako prejemal višjo doklado, le-ta zmanjšala manj kot drugemu, ki je prejemal nižjo doklado v istem obdobju, ceprav sta oba še kot aktivna uradnika pripadala isti položajni skupini. Iz vira ni mogoce razbrati razloga tovrstnih izracunov, saj ni podatka o družinskem stanju upokojencev in uvrstitvi v draginjski razred. Lahko le ponovno 460 Iz razpredelnice oznacbe niso povsem jasne. Upoštevajoc zakon o državnih uradnikih iz l. 1923, gre verjetno za upokojenega uradnika II. kategorije, I. stopnje, III. draginjski razred (op. avtorice). Za uvrstitev v II. kategorijo se je zahtevala popolna srednješolska izobrazba z zrelostnim izpitom ali srednja strokovna šola z opravljenim zakljucnim izpitom. Druga kategorija se je delila na pet stopenj. – UL PUS, 12. 9. 1923, Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. 461 Verjetno gre za upokojenega uradnika III. kategorije, I. stopnje, II. draginjski razred (op. avtorice). Za uvrstitev v III. kategorijo je bilo potrebno dokoncanje štirih razredov srednje šole ali nižje strokovne šole z opravljenim zakljucnim izpitom. III. kategorija se je delila na štiri stopnje. – UL PUS, 12. 9. 1923. 462 Upokojenec, 27. 2. 1936, str. 4, Znižanje pokojnin po novih uredbah ex 1935. 463 Prav tam. 464 Upoštevajoc zakon o uradnikih iz l. 1931, je verjetno pripadal II. položajni skupini. Številka 1 pa verjetno pomeni I. periodicni povišek place. Zvanicniške place so se namrec v I. skupini zviševale s tremi periodicnimi poviški, v II. in III. skupini pa z dvema periodicnima poviškoma (op. avtorice). poudarimo, da so društvo in državni upokojenci nasploh izražali nestrinjanje in nerazumevanje izracunov. Društvo državnih upokojencev si je prizadevalo za vzpostavitev stanja plac in pokojnin na nivo pred znižanjem v septembru 1935. Svojo zahtevo je utemeljevalo s tem, da je slabo placan državni uradnik in upokojenec slab kupec in se z nižjimi placami in pokojninami samo znižuje kupna moc pomembnega dela kupcev, kar vpliva na zmanjšan obtok denarja.465 Senator Ivan Hribar je na seji z dne 24. marca 1937 sicer pohvalil delo vlade Milana Stojadinovica, a hkrati poudaril, da mu je nerazumljiva uredba vlade o zmanjšanju plac uradnikov in pokojnin, ki jo je izdala z utemeljitvijo, da so živila postala cenejša, ceprav se je v istem casu dvignila cena kruha v Beogradu, nato pa so postopoma rastle cene vecini živil in ostalih življenjskih potrebšcin.466 Navzoce je opozoril na obupane prošnje tistih, ki jih je omenjena uredba najbolj prizadela, to so nižji uradniški razredi. Financnega ministra je pozval, naj se place državnih uradnikov in pokojnine s proracunskim l. 1938/39 povišajo za toliko, za kolikor so se z omenjeno uredbo l. 1935 znižale.467 Kljub tovrstnim argumentom so bili upokojenci prezrti. Ministrski svet je namrec jeseni l. 1937 sprejel sklep o povišanju plac aktivnim uradnikom na višino pred znižanjem septembra 1935. Tudi tu so bile omejitve, saj so bili do zvišanja upraviceni le tisti državni uslužbenci, ki so glede višine place sodili v srednji, nižji in najnižji razred. Glede rodbinskih doklad je vlada sklenila vsem državnim uslužbencem in upokojencem za vzdrževanje njihovih otrok vrniti pomoc na nivo pred znižanjem septembra 1935. Zvišani, to je stari prejemki so se priceli izplacevati z novembrom 1937.468 Tovrsten ukrep je vlada utemeljevala s tem, da se državna blagajna še ni toliko okrepila, da bi lahko prenesla breme popolnega regresa tistega, kar se je državnim uradnikom in upokojencem l. 1935 vzelo. Trenutno so bile možnosti le za izboljšanje prejemkov aktivnih državnih uradnikov.469 Banovinska društva državnih upokojencev so reagirala z vrsto resolucij in protestov na predsednika vlade, predsednika senata in skupšcine ter kraljevega namestnika.470 Svojo zahtevo po povišanju pokojnin do tiste višine, kot so jo 465 Upokojenec, 24. 8. 1936, str. 1, Namesto draginjskih doklad – vrednost dinarja in dostojnemu življenju upokojencev ustrezajoce pokojnine!. 466 Upokojenec, 20. 5. 1937, str. 1, Iz govora g. senatorja Ivana Hribarja za državne namešcence in upokojence. 467 Prav tam. 468 Upokojenec, 27. 10. 1937, str. 1, Upokojenci – prezrti in potrti. 469 Prav tam. 470 Upokojenec, 29. 11. 1937, str. 1–4, Odmevi izkljucitve upokojencev od povišanja prejemkov; Upokojenec, 24. 12. 1937, str. 4, 5, Odmevi izkljucitve upokojencev od povišanja prejemkov: nadaljevanje; Upokojenec, 24. 2. 1938, str. 1, 2, Porocilo. prejemali do septembra 1935, so utemeljevali s tem, da je financno ministrstvo v svojem porocilu oktobra 1937 trdilo, da je za prvih osem mesecev leta prišlo v državno blagajno 596 milijonov sredstev vec, kot je bilo predvideno po proracunu. Tudi kasnejša porocila financnega ministrstva naj bi izkazovala vecji dotok financnih sredstev, kot se je to pricakovalo po proracunu. Za izplacilo povišice pokojninskih prejemkov naj bi bilo torej dovolj kritja.471 Financno ministrstvo je vztrajalo pri svojih argumentih. V razpravi o pro- racunu za l. 1936/1937 je financni minister ponovno opozoril na veliko nesorazmerje med osebnimi in materialnimi izdatki v racunskem delu sedanjega državnega proracuna.472 To naj bi bila, po eni strani, posledica boljšega nagrajevanja dela v javni službi, po drugi strani pa naj bi bilo za potrebe javne službe nesorazmerno veliko število zaposlenih, a vlada ni želela posegati po odpušcanju, saj se je zavedala, da gospodarstvo ne bi bilo sposobno sprejeti in zaposliti vseh odpušcenih iz javnih služb.473 Omenjena razlaga financnega ministra ni mogla zadovoljiti državnih uradnikov in upokojencev, saj jih je »draginja ubijala«.474 Povišanje osebnih prejemkov, ki ga je vlada izvedla septembra 1940 z uredbo o izrednih dokladah državnih namešcencev, delavcev in upokojencev, je bilo neznatno. Povišanje 50–200 din mesecno je predstavljalo le 3–12 % povišanje dotedanjih osebnih prejemkov državnih uradnikov.475 Upokojenci so dejansko ostali brez poviška. Le tretji clen uredbe je namrec omenjal upokojence, in sicer v tem smislu, da velja dolocilo o izredni dokladi za vsakega otroka do 16. leta po 50 din na mesec tudi za upokojence.476 Vecina upokojencev je imela starejše otroke in ni bila zajeta v ugodnosti. Uredba torej ni zadovoljila ne državnih uradnikov ne upokojencev glede na življenjske stroške. L. 1936 so zaceli stroški za hrano ponovno narašcati in so l. 1940 skoraj dosegli nivo izpred krize.477 Zlasti so se povišale cene rastlinskih proizvodov. Od avgusta 1939 do decembra 1940 je indeks cen rastlinskih proizvodov narastel za okrog 150 %.478 Vedno glasnejše so bile zahteve, da vlada zagotovi državnim uradnikom in upokojencem tak eksistencni minimum, da ne bodo trpeli pomanjkanja in da 471 Upokojenec, 24. 2. 1938, str. 2, Porocilo. 472 Slovenec, št. 12a, 16. 1. 1938, str. 2, Porocilo financnega ministra. 473 Prav tam. 474 Uciteljski tovariš, 16. 1. 1941, str. 1, Draginja nas ubija. 475 Uciteljski tovariš, 16. 1. 1941, str. 1, Ureditev našega gmotnega položaja je že skrajna potreba. 476 Upokojenec, 20. 8. 1940, str. 1, Novo razocaranje. 477 Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, str. 257. 478 Uciteljski tovariš, 16. 1. 1941, str. 1, Draginja nas ubija. V viru ni naveden izvor tega podatka (op. avtorice). bodo lahko normalno izvajali svoje delo479 in se ne zadolževali.480 Omenjene zahteve so predstavniki vseh banovinskih društev državnih in samoupravnih upokojencev posredovali v Beogradu v zacetku novembra 1940.481 Sprejel jih je financni minister482 in jih potolažil z obljubo o sprejetju nove uredbe o izrednih dokladah. Obljubil je, da bo vlada maksimirala cene za vse življenjske potrebšcine, s cimer naj bi državnim uslužbencem in upokojencem omogocila preživljanje z dosedanjimi dohodki. Kot financni minister naj bi poskrbel za to, da bodo nabavljalne zadruge lahko prodajale blago po cim nižji ceni, nastalo razliko med nakupno in prodajno ceno pa naj bi jim krilo omenjeno ministrstvo.483 Prvo obljubo je financni minister zelo hitro izpolnil, in sicer že decembra 1940.484 Upokojenci so priznavali, da je vlada pokazala sicer nekaj dobre volje in jim dala skromne izredne doklade, ki pa niso bile v nikakršnem razmerju z nastalo in še vedno se dvigajoco draginjo, zlasti od septembra 1939 (zacetek vojne). Pomanjkljivost zadnje uredbe o izrednih dokladah je bila tudi ta, da niso bili vsem povišani prejemki. Izredna doklada se je namrec ustavila pri dolocenem znesku prejemkov.485 Dodatek za ženo je uredba popolnoma izpustila, za otroke pa je priznavala le po 50 din mesecno. Tako skupni družinski prejemki v vecini primerov še vedno niso dosegli prejemkov pred septembrom l. 1935, ko so upokojenci in aktivni uslužbenci uživali tudi rodbinsko doklado za ženo. Zaradi silne draginje naj bi bili ti prejemki preskromni. Ponavljali so se obupani klici upokojencev in njihovih družin, da jih pomanjkanje duševno in telesno ubija.486 Društvo državnih upokojencev je bilo v obravnavanem obdobju aktivno tudi v zahtevah po odpravi placevanja t. i. nadomestila za delo. Dravska banovina je 479 Ucitelji npr. so opozarjali, da si s svojimi placami ne morejo privošciti niti novih oblek in obutve, zato zakrpajo stara oblacila in nosijo staro obutev. A to bodo že prenesli, problem je bila hrana. Brez nje ne gre. – Uciteljski tovariš, 16. 1. 1941, str. 1, Draginja nas ubija. 480 Upokojenec, 27. 1. 1939, str. 1, Ob vstopu v Novo leto. Glasilo Društva državnih upokojencev je videlo eno od glavnih napak osrednje oblasti, da se je ozirala zgolj na južne kraje skupne države, kjer je bilo življenje veliko ceneje in so državni uradniki in upokojenci s svojimi prejemki lažje shajali. Glasilo Upokojenec pa je objavilo tudi pismo nekega staroupokojenca, ki je zapisal, da kljub nizki pokojnini nima dolgov tako kot vecina novoupokojencev, in sicer zato, ker se je v nasprotju z novoupokojencem naucil gospodariti in tako tudi njegova družina, zlasti žena. Zmanjšanje prejemkov naj bi novoupokojence prizadelo zato, ker so bili razvajeni. – Upokojenec, 16. 7. 1940, str. 4, Dopisi. 481 Upokojenec, 30. 11. 1940, str. 1, Naši delegati zopet v Beogradu. 482 Društvo državnih upokojencev si je štelo v cast, da je ugled banovinskih društev državnih upokojencev narastel, saj so jih v preteklih obdobjih v posameznih ministrstvih sprejemali samo nacelnik in pomocniki ministrov, sedaj pa jih sprejemajo že sami ministri. – Upokojenec, 27. 1. 1941, str. 2, V znamenju naših uspehov. 483 Upokojenec, 30. 11. 1940, str. 1, Naši delegati zopet v Beogradu. 484 Upokojenec, 28. 12. 1940, str. 1, Uredba o spremembah in dopolnitvah o izredni dokladi državnih uslužbencev in upokojencev. 485 Upokojenec, 27. 1. 1941, str. 1, V novo leto. Nadomestilo so placevali samo državni in samoupravni namešcenci ter upokojenci, ne pa privatni namešcenci. 486 Upokojenec, 21. 2. 1941, str. 1, Spomenica. odpravila osebno delo na nedržavnih cestah ter uvedla petodstotno banovinsko doklado, ki so jo morali placevati tudi državni namešcenci in upokojenci, ce so bili obvezani kakšnemu državnemu davku, od katerega so se odmerjale samoupravne doklade.487 Nadomestilo za delo pa ni bilo omejeno casovno in so ga morali državni namešcenci in upokojenci placevati do smrti, ceprav je njihova obveznost za delo po letih že minila. Zlasti pri upokojencih je bilo tovrstno placevanje povsem nelogicno, saj se je oseba nacelno upokojila zato, ker ni bila vec sposobna za delo, in od takšne osebe naj ne bi bilo mogoce zahtevati nadomestila za delo v denarju. Tovrstno placevanje je bilo za upokojence financna obremenitev. Društvo je veckrat interveniralo na gradbeno ministrstvo, naj upokojencev ne muci do skrajnosti, ter zahtevalo spremembo novele k zakonu o samoupravnih cestah. Velika pricakovanja so bila zlasti v obdobju ministrovanja dr. Kreka l. 1940, ki je sicer priznal krivicnost placevanja nadomestila za delo v Dravski banovini, a do sprememb ni prišlo.488 Stalnica v zahtevah društva je bila tudi, da dobijo upokojenci na železnicah ugodnosti v enaki višini kot aktivni namešcenci. Neumornemu drezanju in moledovanju ter vrsti spomenic se je bilo mogoce zahvaliti, da se je z novim obcim pravilnikom o voznih in prevoznih ugodnostih z dne 4. julija 1936 izpolnila dolgoletna želja in se je državnim upokojencem in njihovim družinskim clanom priznal popust 50 % redne voznine 24-krat na leto.489 ZAKLJUCEK Društvo državnih (od leta 1938 tudi samoupravnih) upokojencev je vse do zacetka vojne trdno in vztrajno zastopalo interese vseh državnih upokojencev in kriticno opozarjalo na situacije, ko so bili upokojenci prezrti in niso prejeli skromnega povišanja pokojnin. Svojim clanom je vlivalo upanje in vero v boljše case, ceprav se je hkrati zavedalo, da je verjetnost izboljšanja položaja minimalna. Vseskozi je državne upokojence pozivalo, naj se vclanijo v društvo, saj je v slogi moc. Število clanov se je povecevalo. Ob koncu leta 1935 je društvo štelo 1454 clanov, v letu 1937 pa že 2917 clanov. V zavedanju skupnega nastopanja se je intenzivno povezovalo z drugimi društvi državnih upokojencev izven Dravske banovine in skupaj z njimi nastopalo pri merodajnih ministrstvih. Ceprav niso dosegli velikih sprememb na bolje, brez nenehne prisotnosti in opozarjanja na 487 Upokojenec, 15. 5. 1940, str. 2, Porocilo upravnega odbora Banovinskega društva državnih in samoupravnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani o delovanju v poslovnem letu 1939/40 za redni obcni zbor dne 19. maja 1940. 488 Prav tam; Upokojenec, 17. 4. 1936, str. 1, 2, Kuluk. 489 Upokojenec, 22. 6. 1937, str. 2, Tajnikovo porocilo na obcnem zboru društva državnih upokojencev za dravsko banovino v Ljubljani, dne 23. maja 1937. pomanjkljivosti v položaju državnih upokojencev ne bi dosegli niti teh majhnih premikov. Mesecno izplacevanje pokojnin se je v glavnem uredilo, dosežene so bile ugodnosti pri vožnji na železnici, položaj staroupokojencev se sicer ni izenacil z državnimi upokojenci, ki so bili upokojeni po novih zakonih, vendar se njihovi prejemki niso znižali, pa tudi ne omembe vredno zvišali. Kot se da ugotoviti iz virov, je nejasen in dolgotrajen postopek dolocitve pokojnine in njenega koncnega izplacila ostajal, prav tako placevanje nadomestila za delo in vplacevanje v uradniški sklad. Bojan Balkovec DELAVEC IN DELAVKA SE STARATA* Leto 1945 je bilo prelomnica na mnogih podrocjih. Koncala se je druga svetovna vojna. Z njenim koncem se pricenja tudi popolna sprememba družbenega sistema. V tem sistemu se je predrugacil tudi pojem skrbi za zaposlene, tako v casu njihovega aktivnega dela kakor tudi po koncu tega obdobja, torej po upokojitvi. Zaposlovalna in socialna politika sta bili vzpostavljeni na novih temeljih. V prispevku bom predstavil nekatere spremembe v demografski strukturi prebivalstva Slovenije in v grobem orisal spremembe pokojninske zakonodaje v zacetnem obdobju socialisticne Jugoslavije. Pokojninski sistem in ob tem organizacijski ustroj sta se pogosto spreminjala in bi terjala podrobno obravnavo, vendar bi hitro presegla okvire pricujocega prispevka, ki želi le opozoriti na temeljne znacilnosti problematike. * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0235 (A) Slovenska zgodovina, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. DEMOGRAFSKE SPREMEMBE Druga polovica 20. stoletja je bila cas velikih demografskih sprememb v Sloveniji. Te spremembe so bile tako v številu prebivalcev kakor tudi v njegovi strukturi. Oba elementa pomembno vplivata tudi na odnos do posameznih starostnih skupin, ta pa je merljiv na razlicne nacine. Ker nas zanimata odnos in položaj starejšega prebivalstva, bo govora predvsem o odnosih in vplivih na to skupino. Velike demografske spremembe v casu od konca druge svetovne vojne do razpada Jugoslavije nam omogocajo analizirati statisticni podatki, ki so jih zbirale in obdelovale temu namenjene inštitucije. Pri nastanku tega besedila je bila za potrebe vpogleda v statisticne podatke o prebivalstvu uporabljena publikacija o popisih, ki jo je leta 2001 izdal Surs.490 V omenjeni publikaciji so podrobno razdelani razlicni elementi stanja prebivalstva, kot so npr. njegovo število, gostota poselitve, velikosti družin, velikosti bivališc in podatkov o (ne)aktivnosti. Prebivalstvo na današnjem ozemlju Republike Slovenije se je od leta 1945 številcno zelo povecalo. Leta 1948 je tu živelo 1.439.800 ljudi, triinštirideset let kasneje pa 1.965.986. Na stopnjo narašcanja prebivalstva vpliva vec dejavnikov. Prebivalstvo narašca zaradi rojstev, priseljevanja in podaljševanja življenjske dobe. Znižanje števila ljudi pa je posledica umiranja in izseljevanja in dolgorocno zaradi upadanja rojstev. Na povecanje v omenjenem obdobju so vplivali vsi faktorji, a ne socasno. V prvem delu sta vplivala število rojstev, ki še ni zacelo drasticno upadati, in že dosežena relativna dolga življenjska doba. Za drugi del obdobja pa je znacilno upadanje števila rojstev. Rodnost je v Sloveniji zacela izrazito padati že po l. 1980, in ne kot drugod na socialisticnem vzhodu šele po l. 1991. Ob prehodu v 21. stoletje je bila rodnost 1,2 otroka na žensko med najnižjimi na svetu.491 Omenjena publikacija Rodnost v Sloveniji od 18. stoletja do 21. stoletja navaja, da se je leta 1950 rodilo 36.000 otrok, do konca desetletja pa je število rojstev padlo za 8000. Od 60. do 80. let 20. stoletja se je na leto rodilo med 26.000 in 30.000 otrok. Kot receno, se je po letu 1980 trend padanja okrepil in konec 20. stoletja se je letno v Sloveniji rodilo med 17.000 in 18.000 otrok. Kot vidimo, se je število rojenih v pol stoletja prepolovilo. Zelo podrobna analiza rojstev v publikaciji Milivoje Šircelj kaže na najrazlicnejše elemente demografskih trendov v Slovenji. Na tem mestu naj omenim še podatek, da je bila zadnja generacija, ki je zagotovila dovolj potomcev za enostavno obnavljanje, rojena okoli zacetka prve svetovne vojne.492 490 Vertot et al., Popisi na Slovenskem 1948–1991 in popis 2002. 491 Šircelj, Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja, str. 117. 492 Prav tam, str. 187. Grafikon 3: Povprecna starost moških in žensk in razlika v povprecni starost žensk in moških Pomembna sprememba je tudi obcutno staranje prebivalstva. Še pred tem naj omenim, da je bilo žensk ves cas po drugi svetovni vojni vec. V tem se Slovenija ne razlikuje od drugih držav. Opazimo pa lahko, da je bilo leta 1948 razmerje med ženskim in moškim delom prebivalstva najvišje in se je zniževalo vse do popisa leta 1981 in se nato zopet rahlo dvignilo. Enak trend je tudi v številu žensk in moških. Najverjetneje lahko v prvih popisih l. 1948, 1953 in 1961 višjo razliko tako v številu kot v razmerju pripišemo posledicam druge svetovne vojne in morda tudi še prvi svetovni vojni. Od popisa leta 1971 je namrec razmerje ves cas okoli 1,06 ženske na moškega. Pred tem je bilo tik pod 1,1 : 1 in vecje, npr. leta 1948 1,13 : 1. Vzroka za staranje prebivalstva sta zmanjševanje števila rojstev in podaljševanje življenja. Življenjska doba se je podaljšala in s kasnejšim umiranjem se je povecala tudi povprecna starost prebivalstva. Ta je bila že leta 1948 nad 30 let in je leta 1991 dosegla skoraj 36 let. Povprecna starost moških je bila v letih 1948 in 1953 še pod 30 let, nato je pocasi rasla in do leta 1991 dosegla malo nad 34 let. Povprecna ženska je bila leta 1948 stara vec kot 31 let in pol ter je do konca omenjenega obdobja imela skoraj 36 let. Vse omenjeno obdobje so bile ženske v povprecju starejše od moških in so razliko povecevale. To gre predvsem na racun daljše življenjske dobe žensk. V prvem letu omenjenih primerjav je bila razlika nekaj manj kot dve leti, do leta 1991 pa je narasla na 3 leta in pol. Pravzaprav so takšno razliko skoraj dosegle že leta 1971. Grafikon 4: Moški po starostnih skupinah Najbolj prepricljivo nam staranje prebivalstva pokaže pregled strukture prebivalcev po starostnih skupinah. V uporabljeni publikaciji statisticnega urada o popisih so predstavljeni podatki za vec starostnih skupin. Tu se omejujem na tri. Prva skupina so stari od rojstva do 19 let, druga od 20 do 59 let in tretja starejši od 60 let. Leta 1948 je bilo v mlajši starostni skupini skoraj 4/10 prebivalcev, polovica ga je bila v srednji in desetina v starejši skupini. Moški del prebivalstva je bil mlajši od ženskega in ga je v tej starostni skupini vec kot 41 %, žensk le 36 %. Do leta 1991 je delež mlajših od 19 let padel za vec kot 10 %. Obe ostali skupini sta se okrepili približno za enaka deleža, vsaka za po nekaj vec kot 5 %. Podroben pogled za oba spola pa pokaže zelo razlicno sliko. Mlajša moška skupina se je z vec kot 41 % zmanjšala na nekaj manj kot 30 %. A prirast ostalih skupin je zelo razlicen. Srednja skupina se je okrepila za 9 % na skoraj 58 % vseh moških. Zelo malo pa se je povecala starejša skupina. Ce je bilo leta 1948 moških, starejših od 60 let, le 10 %, jih je bilo leta 1991 12,6 %. Pri ženskah je bil premik v najstarejšo skupino izrazitejši. Po podatkih za leto 1948 je bilo žensk do 19. leta malenkost nad 36 %, nekaj nad 52 % jih je bilo v srednji skupini in skoraj 12 % starejših od 60 let. Triinštirideset let kasneje je bilo mlajših žensk skoraj 10 % manj, 26,4 %, v srednji skupini jih je bilo 54 % in kar 19,4 % starejših od 60 let. Vidimo torej, da se je v moški populaciji izrazitejši premik zgodil iz najmlajše v srednjo skupino, pri ženskah pa iz najmlajše v obe starejši. Med popisoma leta 1961 in 1971 se je najstarejša skupina žensk povecala za vec kot 3 % in skoraj za 3 % tudi med popisoma v letih 1981 in 1991. V prvem primeru so to ženske, rojene najkasneje leta 1911, torej še pred prvo svetovno vojno, v drugem primeru pa ženske, rojene med letoma 1921 in 1931. To pa je desetletje, ko se je po prvi svetovni vojni gibanje prebivalstva zopet vrnilo k predvojnim trendom. Tako izrazitih sprememb pri moških ni, delno je to zagotovo povezano z zgodnejšo umrljivostjo in najverjetneje tudi posledicami obeh svetovnih vojn. Grafikon 5: Ženske po starostnih skupinah Grafikon 6: Prebivalstvo po aktivnosti Pomemben premik se je zgodil tudi v strukturi dohodkov. Tu najpogosteje omenjamo tri skupine prebivalstva. Prva je aktivno prebivalstvo. V to skupino se štejejo tisti, ki opravljajo placano delo ali zacasno, zaradi izgube dela, išcejo novo zaposlitev. Starostna meja je obicajno 14 let in oseba se ne sme šolati. Druga skupina so osebe z lastnimi dohodki. To so tisti, ki uživajo sadove preteklega dela, torej upokojenci, razlicni delovni invalidi in tisti, ki prejemajo podobne dohodke po družinskih clanih, npr. vdovske pokojnine. Tretja skupina so vzdrževane osebe, ki nimajo lastnih dohodkov za preživljanje, najpogosteje so to šolarji, a tudi npr. vzdrževane soproge. Opozoriti je potrebno, da se v kmeckih gospodinjstvih partner (obicajno žena), ki pomaga pri delu na kmetiji, šteje za aktivno osebo. Enako velja za otroke na kmetiji, ki so starejši od 14 let in se ne šolajo. Delež oziroma število aktivnih prebivalcev je povezano z dvema elementoma, dejstvoma, ki imata diametralno nasprotne ucinke. Odrašcanje otrok in njihovo zakljucevanje izobraževanja pomeni krepitev aktivne populacije. To seveda pomeni, da ce se podaljšuje doba šolanja, kar se po letu 1953 (leto najstarejših podatkov) je, se vstop v aktivno generacijo zamika in je priliv mlajših v aktivno populacijo pocasnejši in ne nujno enakomeren za celotno generacijo in razlicen, ko primerjamo generacije med seboj. Na zacetku sedemdesetih let je bilo v srednje šole zajeto okoli 45 % vseh mladih, na visokošolski in višješolski stopnji pa 10 %.493 Nasprotno pa zmanjševanje števila otrok pomeni, da je naravni priliv v aktivno prebivalstvo manjši. Po letu 1953 smo bili prica obema elementoma, ki sta na vstopni strani zamikala vstop v aktivno skupino in predvsem zmanjševala delež aktivne skupine. Otroci do 14. leta in starejši, ce se šolajo, so vzdrževane osebe. Mednje sodijo tudi vse ostale osebe, ki nimajo lastnega dohodka za preživljanje. Najpogostejše so bile v tej skupini porocene ženske, ki so jih vzdrževali možje. Po drugi svetovni vojni se je v povezavi z ideološkimi predpostavkami o enakopravnosti spolov in pospešeno industrializacijo število zaposlenih žensk zelo povecalo. Zaposlovanje žensk je bilo intenzivnejše kot zaposlovanje moških. V zacetku petdesetih let je bilo tako med zaposlenimi tretjina žensk, v zacetku sedemdesetih pa 42 %.494 Ta del populacije se je torej umikal iz skupine vzdrževanega prebivalstva. V celoti gledano je bilo leta 1953 45 % prebivalstva vzdrževanega. Ob koncu obravnavanega obdobja leta 1991 je delež te skupine padel na 27 % in vecina so bili otroci in šolajoca se mladina. Delež vzdrževanega prebivalstva je padal od popisa do popisa. V povprecju je bil med dvema popisoma padec približno dvakrat višji kot med prejšnjima popisoma. Delež aktivnega prebivalstva je bil leta 1953 le slabe 3 % višji od deleža vzdrževanega prebivalstva. Leta 1953 je bilo aktivno prebivalstvo najvecja izmed teh treh skupin. Delež aktivnega prebivalstva se je zlagoma dvigal, z izjemo 493 Družbeni razvoj SR Slovenije 1947–1975, str. 12. 494 Prav tam, str. 39. leta 1971. Po popisu l. 1971 je bilo namrec številcno sicer aktivnih vec kot ob prejšnjem popisu l. 1961, a je njihov delež malenkostno padel. Podobno je bil majhen padec tudi pri vzdrževanem prebivalstvu, tako da je vzrok za ta padec aktivnega prebivalstva ocitno iskati v skupini oseb z lastnim dohodkom, kamor sodijo predvsem upokojenci. Delež aktivnega prebivalstva je tudi leta 1991 dosegel skoraj polovico populacije. Grafikon 7: Število prebivalcev glede na dohodek Grafikon 8: Prebivalstvo v Sloveniji 1948-1991 Podobno kot se je povecal del aktivnega prebivalstva, se je povecal tudi delež oseb z lastnimi dohodki. A gre za pomembno razliko. Ta skupina se je zelo okrepila in postala primerljivo velika skupini vzdrževanih oseb. Oseb z lastnimi dohodki je bilo leta 1953 manj kot 7 %. Dinamika krepitve te skupine je potekala v valovih. Do popisa leta 1961 se je le malenkostno okrepila, za manj kot 1 %. Nato je sledila prva velika okrepitev do popisa l. 1971, ko se je v desetletju do popisa okrepila skoraj za 4 %. Rast se je nato do popisa l. 1981 umirila, saj je bila le nekaj vec kot 2 %. V naslednjem desetletju do popisa l. 1991 pa je sledila eksplozivna rast s skoraj 10 %. Od popisa l. 1953 do popisa l. 1991 se je tako delež oseb z lastnimi prihodki s slabih 7 % skoraj potrojil na vec kot 23 %. O POKOJNINSKIH SISTEMIH V PRVIH LETIH SOCIALIZMA Pred letom 1945 smo poznali pokojninske sisteme, ki so bili omejeni na razlicne skupine delojemalcev. Širjenje sistema na vecino zaposlenih je bilo pocasno in postopno. Vecja sprememba na tem podrocju je bila v Kraljevini Jugoslaviji reforma, izvedena v tridesetih letih.495 V prispevku bom predstavil temeljne okvirje pokojninskega zavarovanja po letu 1945 do konca petdesetih let. Omenjeno obdobje je predstavljeno kot zacetna faza, ko so bile spremembe zelo pogoste. Pojem pokojninski sistem zajema vec elementov, ki so medsebojno povezani in soodvisni. Pokojninski sistem posamezniki najpogosteje zreducirajo na dve vprašanji, ki ju zanimajo. Prvo je spraševanje o delovni dobi ali starosti, ki jo mora doseci kot pogoj za upokojitev, drugo pa je vprašanje o višini pokojnine. Priznati moramo, da prvo vprašanje postane zanimivo za vsakega posameznika z bližanjem trenutka upokojitve. Še bolj pa ga zanima seveda tudi vprašanje o višini pokojnine. Od obeh vprašanj je lažje odgovoriti na prvo, o delovni dobi, saj so ti pogoji za najvecji del zaposlenih enaki in zapisani v zakonodaji. Nekaj povsem drugega pa je višina pokojnine. O njej prejemnik ne more vedeti nic dokoncnega, dokler ne prejme odlocbe o višini pokojnine oziroma prve pokojnine. Zakonodaja na podrocju socialnega zavarovanja se je zacela spreminjati še pred koncem vojaških operacij v Jugoslaviji. Kot prvi ukrep bi lahko omenili odlok o vrhovnem državnem nadzorstvu nad vsemi institucijami z obveznim socialnim zavarovanjem. Odlok je 30. januarja 1945 izdalo Predsedstvo Nkoja, nadzorniški organ pa je postalo poverjeništvo za socialno politiko Nkoja.496 Predsedstvo Avnoja je na predlog vlade DFJ 2. maja 1945 izdalo zakon o izvajanju socialnega zavarovanja v DFJ.497 Zakon je bil glede na velike spremem 495 O socialni politiki in delavskem zavarovanju v Kraljevini SHS/Jugoslaviji gl. razlicne prispevke Franceta Kresala. 496 Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 24. 497 Zakon o izvajanju socialnega zavarovanja v obmocju demokraticne federativne Jugoslavije, Posebna be, ki jih je prinesel, relativno kratek, obsegal je le 12 clenov. Tudi vsebinsko je bil redkobeseden, ceprav je vsebina pomenila velike organizacijske in vsebinske spremembe. Najpomembnejša sprememba, ki jo je prinesel, je bilo poenotenje socialnega zavarovanja za vse zaposlene in v vsej državi. Ustanovljen je bil Osrednji zavod za socialno zavarovanje, katerega sedež so postavili v Zagreb. Tu vidimo, da se ohranja praksa iz medvojne Jugoslavije, ko je bil sedež nekaterih vsedržavnih institucij izven Beograda. Doloceno je bilo, da se v posameznih federalnih enotah, republikah, ustanovijo deželni zavodi za socialno zavarovanje. Naloge novega zavoda so bile zavarovanja za onemoglost, starost, smrt (pokojninsko zavarovanje), nezgode in brezposelnost. Organizacijsko je bila ustanovitev tega zavoda pomembna, ker je v svoj okvir zajela vse prejšnje oblike tovrstnih zavarovanj.498 V tretjem clenu je zakon dolocil, da se vsi dotedanji zavodi zasebnih namešcencev, pokojninski fondi državnih uslužbencev, osrednje ustanove bolniškega in pokojninskega zavarovanja prometnega osebja državnih prometnih organizacij razlicne bratovske skladnice vkljucijo v nov zavod in postanejo njegovi oddelki. Razlicni drugi fondi obveznih zavarovanj, ki so še obstajali, pa so postali zacasni organi Osrednjega zavoda. Zakon je ministru za socialno politiko narocal, da bo dolocil rok za likvidacijo oziroma prenehanje posebnih zavarovanj in prehod na Osrednji zavod. Predlog o casovnih rokih bi ministru podal Osrednji zavod. Sklepamo lahko, da bi Osrednji zavod ta rok predlagal glede na operativne zmožnosti vzpostavitve novega sistema. V Sloveniji je bil ta rok konec junija 1945. Kot primer ukinitve starih oblik zavarovanja in njihove prilagoditve navajam ukinitev Bolniške blagajne Trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani. Sklep je bil zapisan v le enem stavku; res je bil precej dolg in je dolocil, da se omenjena bolniška blagajna ukine, kar je pomenilo, da se vse njene naloge in njeno premoženje prenesejo na Zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani.499 S 1. julijem 1945 je bil v Sloveniji ustanovljen federalni zavod za socialno zavarovanje. Imel je 6 podružnic v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Jesenicah in Trbovljah in 12 poslovalnic.500 Vidimo, da so bile podružnice v treh najvecjih krajih in še v treh vecjih industrijskih centrih. V skladu z zakonom je »slovenski« zavod kot podružnica osrednjega urada izvajal pokojninsko zavarovanje. Zdravstveni del zakonodaje, imenovan bolniško zavarovanje, pa je izvajal kot priloga k štev. 10. »Uradnega lista Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade za Slovenijo« z dne 20. junija 1945. Ponatis iz osrednjega »Uradnega lista Demokraticne federativne Jugoslavije« št. 27 do 30. Zakon je bil objavljen v 29. številki zveznega uradnega lista, 4. 5. 1945. 498 Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 24. 499 Odredba ministrstva za socialno politiko, uredba, objavljena v UL SNOS in NVS, 28. 7. 1945. Uredba ima zaporedno številko 167. 500 Hrašovec, Razvoj socialnega zavarovanja po osvoboditvi s posebnim ozirom na celjski okraj, str. 232; Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 24. samostojna institucija.501 Ne smemo spregledati pomembne podrobnosti, ki jo omenja Kiauta. Omenjeni predpis je zgolj organizacijsko poenotil socialno zavarovanje, ostali pa so še razlicni predpisi o pravicah posameznih zavarovanj. Materialno pravne razlike med njimi in posledice teh razlik so ostale.502 Pot k poenotenju tudi na tem podrocju je nakazovalo tudi v 20. clenu ustave zapisano dolocilo, da država zagotavlja socialno varstvo.503 Nacin poslovanja je zacasno dolocal, da se uporablja stara zakonodaja s podrocja socialnega zavarovanja, ki je veljala pred 6. aprilom 1941. Med vojno dodeljene vojne invalidnine ali preživnine za žrtve vojne so se izplacevale le, ce so se postopki za dolocanje preživnin zaceli pred 6. aprilom 1941.504 Organizacijske spremembe v prvih letih so bile pogoste. Poleti 1946 (26. julija) je bil sprejet nov zakon o socialnem zavarovanju (Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, namešcencev in uslužbencev). V skladu z zakonom in sklepom ministrstva za delo FLRJ (7. december 1946) je deloval Državni zavod za socialno zavarovanje s podružnicami v Ljubljani, Mariboru in Ajdovšcini (od 1. aprila 1947). Poseben položaj je do konca leta 1946 ohranilo prometno osebje, ki je imelo dve svoji blagajni, loceno za bolniško zavarovanje in pokojninsko zavarovanje. Hrašovec v svojem prispevku navaja podatke, pridobljene iz letnega porocila federalnega zavoda v Ljubljani, da naj bi bilo v zadnjem cetrtletju leta 1945 zavarovanih nekaj nad 97.000, od tega naj bi bilo nekaj nad 68.000 moških in 29.000 žensk.505 V zacetku leta 1947 je omenjeni zakon zacel veljati. Osrednji organ zavarovanja je bil Državni zavod za socialno zavarovanje v Beogradu. V Sloveniji sta bili najprej dve podružnici, v Ljubljani in Mariboru, kasneje še v Ajdovšcini za Primorsko.506 Zakon je odpravil tudi razliko med zavarovanci. Uvedeno je bilo nacelo enakosti in enakopravnosti. »Za vec dela in težje delo vecje pravice,« je to spremembo predstavil Kiauta. Ukinjene so bile razlicne osnove oziroma razredi, merilo je postal celoten dohodek posameznika in od te višine placani prispevki. Ti so se placevali od vseh dohodkov. Sredstva pa se niso vec zbirala v skladih, temvec v proracunu. Država je tudi jamcila za vse dajatve. Kljub korakom poenotenja so uslužbenci še vedno ostali izvzeti iz splošnega pokojninskega sistema.507 Pogoja za pridobitev invalidske pokojnine sta bila izkazana invalidnost in upoštevanje 501 Gl. tretji in cetrti clen zakona, objavljenega v: Posebna priloga k 10. številki Uradnega lista SNOS in NVS, 20. 6. 1945. V tej prilogi so bile ponatisnjene nekatere objave iz 27. do 30. zvezka Uradnega lista DFJ. 502 Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 24. 503 Prav tam, str. 25. 504 Odredba ministrstva za socialno politiko o izplacevanju invalidnin, priznanih po uredbi o vojnih invalidih in ostalih vojnih žrtvah z dne 1. 12. 1938. – UL SNOS in NVL, 28. 7. 1945. 505 Hrašovec, Razvoj socialnega zavarovanja po osvoboditvi s posebnim ozirom na celjski okraj, str. 232. 506 Prav tam, str. 233. 507 Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 27. minimalne delovne dobe od 5 do 12 let pokojninskega zavarovanja. Pomembna so bila leta zaposlitve pri najtežjih delih in stopnja invalidnosti. Odvisno od prej navedenih meril je bila invalidska pokojnina od 30 % do 100 % pokojninske osnove.508 Starostno pokojnino je zavarovanec lahko prejel po doloceni minimalni delovni dobi, ki pa je bila odvisna od zahtevnosti dela, in pri doloceni starosti. Za najtežja dela je bil pogoj najmanj 15 let dela, za težka dela 20 let in za ostala dela 25 let. Starostne pokojnine so lahko dosegle najvec 90 % pokojninske osnove.509 Doloceni so bili tudi pogoji za družinske pokojnine. Te so lahko prejemale vdove ali vdovci in otroci. Zahtevan je bil najmanj petletni delovni staž. Vdove niso smele biti mlajše od 40 let oziroma mlajši otroci niso smeli biti starejši od 14 let. Otroci so lahko dobili družinsko pokojnino, ne glede na svoj stan (zakonski, nezakonski, posvojeni ali pastorki) do 17. leta, ce so se šolali, pa do 23. leta.510 Višina družinske pokojnine je bila odvisna od zavarovalne dobe pokojnika. Dajatve za razlicna zavarovanja so bile zelo nizke, zato so bile dolocene minimalne pokojnine, rente in podpore. Eden od problemov omenjenega zakona je bila vezanost pravic na placane prispevke. Ker pa se je obvezno pokojninsko zavarovanje v predvojni Jugoslaviji zacelo šele l. 1937, mnogi delavci niso imeli placanih dajatev za vso svojo delovno dobo. Pomanjkljivost je bila tudi izvzetost državnih uslužbencev iz sistema.511 V zacetku leta 1950 se organizacijsko socialno zavarovanje zopet preoblikuje. Z novim zakonom je socialno zavarovanje prešlo v državno upravo kot organ. Republiška uprava za socialno zavarovanje je postala organ ministrstva za socialno skrbstvo. Tudi pri zagotavljanju sredstev je prišlo do spremembe, saj so se prispevki zbirali znotraj akumulacije in so bili del proracuna. V tistem obdobju je bila država nosilec gospodarskega življenja in tudi socialno zavarovanje je bilo državno. Zakon iz leta 1950 je poenotil položaj vseh zaposlenih. Od takrat dalje velja, da so vsi zaposleni v pravicah izenaceni.512 Ker pa je bil zakon sprejet pred uvedbo samoupravljanja, ga je bilo treba kmalu spremeniti. To so storili leta 1952. Namesto državne uprave je sociala prešla na posebej za to ustanovljene zavode. Ti so bili samostojne institucije, ki so izvajale naloge in imele tudi lastne finance. Pri vodenju zavodov so sodelovali tudi zavarovanci.513 Za ozemlje Slovenije je bil leta 1952 ustanovljen Zavod za socialno zavarovanje LRS, dve leti kasneje pa se je preimenoval v Republiški zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani. Na nižjem nivoju so bili oblikovani okrajni in za mesta mestni okrajni zavodi.514 508 Pretnar, Invalidsko ter pokojninsko zavarovanje, str. 81. 509 Prav tam, str. 82. 510 Prav tam. 511 Parv tam. 512 Kiauta, V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja, str. 29. 513 Prav tam. 514 Prav tam, str. 30. Preoblikovalo se je tudi financiranje, saj je po pisanju Kiauta dotedanji sistem placevanja iz proracuna vzbujal vtis, da je zavarovanje brezplacno. Tako so uvedli placevanje vseh delodajalcev v en državni fond. V letih 1953 in 1954 so enoten fond preoblikovali v vec fondov z razlicnim namenom, tj. za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko-invalidsko zavarovanje, sklad za brezposelne, sklad za preventivo. Prispevna stopnja je bila enotna, z dodano posebno stopnjo za tiste zavezance, katerih zaposleni so nadpovprecno koristili zdravstveni sklad, in one, kjer je bilo zaradi slabih razmer ali neupoštevanja higiensko tehnicnih predpisov vec uporabnikov zdravstvenega zavarovanja.515 Omenjeni Zakon o socialnem varstvu iz leta 1950 je bil zadnji skupni zakon za vsa socialna podrocja. Zdravstveno varstvo je od 1. januarja 1955 urejal poseben zakon.516 Pokojninsko zavarovanje je delno preoblikovala uredba o dolocanju in prevajanju pokojnin iz leta 1952. Uvedena so bila spremenjena merila za odmero pokojnine in invalidnine. Kot glavno merilo je placo zamenjala osebna kvalifikacija, placa je postala le morebiten korektiv.517 Kot smo že omenili, je zavarovanje l. 1950 postalo državno. V staž za pridobitev pokojnine se je štela vsa delovna doba polnega delovnega casa, ki jo je delavec lahko dokazal, ne glede na placane prispevke. S tem so želeli izniciti neenake možnosti, ki so izhajale predvsem iz predvojnega casa, ko za mnoge delavce, ki so bili polno zaposleni, prispevki niso bili placevani. Pri invalidskem zavarovanju so namesto rent uvedli invalidnine od I. do III. stopnje, za nezmožnost od 25 % do 75 %. Kdor je bil nezmožen vec kot 75 %, je imel pravico do invalidske upokojitve. Ce se je želel nekdo invalidsko upokojiti zaradi bolezni ali nesrece izven dela, je moral imeti do 50. leta starosti najmanj 5 let delovne dobe, nato pa najmanj 10 let. Za polno invalidsko pokojnino je bila potrebna delovna doba 32 let.518 Pri starostni pokojnini je bila zahtevana delovna doba 35 let in najmanj 55 let starosti, za ženske sta bila oba pogoja 5 let nižja. Kdor ni imel polne delovne dobe, je moral biti star vsaj 65 oziroma 55 let ženska in imeti vsaj 15 let pokojninske dobe. Višina pokojnine je bila odvisna od pokojninske dobe in pokojninske osnove. Osnova je bila odvisna od place v zadnjem letu dela. Uživalec pokojnine je v primeru zaposlitve obdržal celotno pokojnino, kar pa se je po spremembi zakona l. 1953 spremenilo.519 Tudi pri družinskih pokojninah so razširili krog upravicencev, saj so jo lahko prejemali tudi vnuki in starši ter celo ocim in maceha. Za vdove prejemnice 515 Prav tam, str. 32 sl. 516 Prav tam, str. 33. 517 Prav tam, str. 34. 518 Pretnar, Invalidsko ter pokojninsko zavarovanje, str. 83. 519 Prav tam. družinske pokojnine so zaostrili pogoje, saj so starostno mejo zvišali na 45 let. Mlajše so lahko to pokojnino dobile, ce so imele otroka mlajšega od 7 let ali bile popolnoma nezmožne za delo. Pri otrocih so pogoji ostali skoraj enaki, saj so le spremenili najvišjo starost prejemnikov, ki bi se šolali, s 23 na 24 let.520 Po dveh letih izvajanja zakona so zneske vseh vrst pokojnin prevedli v nove, višje. Preoblikovala so se tudi merila za pokojnine. Dolocenih je bilo dvajset pokojninskih razredov in placa ni bila vec odlocujoce merilo, temvec le dopolnilni kriterij. Upoštevan je bil dohodek zadnjih treh let.521 Stalno popravljanje oziroma dopolnjevanje sistema je spodbudilo sprejem novega zakona l. 1958. Zopet se je razširil krog zavarovancev in prejemnikov pokojnine. Starostnih pogojev za upokojevanje niso spreminjali. Spremenjeni so bili le pogoji ob pridobivanju nepopolne pokojnine, kjer je bila zahtevana trajnejša zaposlitev v zadnjih letih pred upokojitvijo. Ta pogoj ni veljal za španske borce in borce NOB z uveljavljenimi dvojnimi leti.522 Pokojnine so se odmerjale po izobrazbi za delovno mesto delavca, in ne po njegovi formalni izobrazbi. Delavci in uslužbenci so bili namrec razdeljeni v nekaj skupin, glede na stopnjo zahtevnosti dela oziroma zahtevane izobrazbe. Upoštevane so bile še pokojninska doba in place zadnjih treh let. Pri vsaki kategoriji delavcev ali uslužbencev so bili doloceni najvišji razredi in pokojnina ni mogla biti višja, ne glede na morebitne višje place. Slednje zopet ne velja za španske borce in borce NOV, ki so lahko presegli najvišjo vrednost znotraj razreda. Bolj nerodno je bilo dolocilo, da se limiti ne upoštevajo za vojaške osebe, zaposlene v organih notranjih zadev, izvoljene osebe in poslance. Zavarovancu, ki bi ostal na delovnem mestu tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev, bi se za vsako dopolnjeno dodatno leto pokojnina zvišala za 5 % brez omejitev znotraj kategorij.523 Ugodnosti iz pokojnine so uživali tudi ponovno zaposleni upokojenci. Polno zaposleni upokojenec bi prejemal polovico pokojnine, nepolni delovni cas zaposleni upokojenec pa celotno pokojnino. Zakon iz leta 1958 je prinesel precej ugodnosti, na kar opozarja tudi Pretnar. Kot posebno ugodnost omenja, da bi upokojenci iz vojske in notranjih zadev, ki bi se reaktivirali v civilnem sektorju, poleg place prejemali ne le polovicno, temvec tricetrtinsko pokojnino. Ugodnejši so bili tudi pogoji za družinsko pokojnino. Ostala je meja pet let zaposlitve pokojnika, v teh letih pa je moral imeti neko trajnost zaposlitve. Pogoji za družinsko pokojnino so bili doseženi tudi, ce bi pokojni imel pogoje za pokojnino ali ce bi umrl zaradi delovne nesrece in ce bi že bil upokojen. Tudi vdove in vdove z otroki bi lahko uživale družinsko pokojnino. Vdove, starejše od 45 let, ki bi dobile pokojnino in se kasneje porocile, bi lahko 520 Prav tam, str. 84. 521 Prav tam. 522 Prav tam, str. 86. 523 Prav tam, str. 85–87. obdržale pokojnino. Pri otrocih, prejemnikih družinske pokojnine, so starostno mejo ob šolanju dvignili na 26 let.524 Ob uvedbi novega zakona so bile pokojnine usklajene na nove osnove in enako je bilo zopet ob noveliranju zakona leta 1960. Med razlicnimi popravki iz leta 1960 naj omenim le onega, ki je veljal za zaposlene, ki so po izpolnitvi pogojev ostali v delovnem razmerju. Namesto po 5 % za vsako leto se je pokojnina zvišala po 3 %, skupno pa najvec za 50 %.525 Vecji popravki so bili pri invalidskem zavarovanju, kjer so uvedli invalidnino za telesno okvaro. Velik pomen so dali tudi rehabilitaciji invalidov. Pri invalidnosti pa se ugotavlja zmožnost za delo v istem poklicu ali v drugem. Zakon je dolocil, da morajo podjetja dolociti delovna mesta, primerna za invalide, in na ta mesta zaposlovati invalide ter skrbeti za njihovo rehabilitacijo. Pri zaposlovanju invalidov in njihovi delovni rehabilitaciji so sodelovali tudi zavodi za zaposlovanje in nekatere strokovne organizacije.526 V zacetku sedemdesetih let so izdatki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znašali 7,5 % družbenega proizvoda. Osem let pred tem je bil delež še samo 4,6 %.527 Po zapisu v publikaciji o družbenem razvoju se je v drugi polovici šestdesetih let število uživalcev pokojnin povecalo za 40 %, na vec kot 190.000 oseb. Zapisali so tudi, da je pomembno, da v omenjenem obdobju število upokojencev raste hitreje kot število aktivnega prebivalstva. Oblika zapisa je precej nevtralna in je težko trditi, ali je dejstvu o hitrejši rasti upokojencev naklonjena ali ne.528 V manj kot desetih letih med 1964 in 1972 so se skupni izdatki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje povecali za vec kot šestkrat. Opozarjajo tudi na pomembno spremembo za kmete, ki so dobili pokojnine.529 V posebni tabeli so predstavljeni podatki o uživalcih pokojnin oziroma struktura prej omenjenih 190.000 prejemnikov. V osmih letih, ki jih je zajemal pregled, se je število prejemnikov pokojnin povecalo z indeksom 141. Struktura teh prejemnikov pa ni rasla enakomerno. Leta 1964 je bilo osebnih upokojencev nekaj vec kot polovica in leta 1967 je bil njihov delež še višji. Leta 1972 pa je bil njihov delež manjši od polovice. V vseh treh letih je bilo družinskih upokojencev okoli cetrtina. Tretja skupina so bili invalidski upokojenci. Ti so v prvih dveh primerih predstavljali nekaj nad 22 % in v letu 1972 nad 24 % upokojencev. Zanimivo sliko pa da primerjava indeksov rasti posamezne skupine. Celotno število upokojencev je naraslo z indeksom 141. Znotraj tega pa se skrivata nižja indeksa osebnih in družinskih upokojencev 524 Prav tam, str. 87. 525 Prav tam, str. 89. 526 Prav tam, str. 92. 527 Družbeni razvoj SR Slovenije 1947–1975, str. 169. 528 »Pomembno je, da število upokojencev raste vsa leta hitreje kot število aktivnih zavarovancev.« – Prav tam, str. 13. 529 Prav tam. in izjemen porast invalidskih, kjer je bil indeks 154.530 Poglavje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju sklenejo s podatki o razmerju med vzdrževanimi in aktivnimi, kjer pa lahko zasledimo nekaj zaskrbljenosti. Leta 1964 je bilo razmerje še 4,12 aktivnega na enega upokojenca, osem let kasneje pa je padlo na 3,52 aktivnega na enega upokojenca. Posledica je bila v nujnem povecevanju »obremenitev samih zavarovancev, pa tudi organizacij združenega dela s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje«.531 Kasneje, v osemdesetih in devetdesetih letih, je to razmerje padalo in se kmalu približalo razmerju 2 : 1 in nato padlo še nižje. Za današnje uho je zanimiv tudi podatek o gibanju razmerja med povprecno pokojnino in povprecnim mesecnim cistim dohodkom. V izhodišcnem letu 1964 je povprecna pokojnina dosegla malenkost nad 43 % višine povprecne place. Tri leta kasneje je bila pokojnina pol manjša od place in leta 1972 je presegla 57 % višine place.532 Na tem mestu zakljucujem ta krajši pregled ob opozorilu, da so se organizacijski ustroj pokojninskega sistema in nacini njegovega financiranja spreminjali tudi v naslednjih letih do konca skupne države. O nekaterih elementih teh sprememb je govora v nekaterih drugih poglavjih te monografije. Odlocilno vlogo v razvoju države in njenih razlicnih sistemov je imela po drugi svetovni vojni Komunisticna partija oziroma kasneje Zveza komunistov. Žal je na tem mestu potrebno ugotoviti, da lahko omembe starejših ali upokojencev zasledimo le sporadicno. Tako na drugem kongresu OF ne zasledimo omenjanja posameznih starostnih skupin. Nekateri govorniki omenjajo organizacijo AFŽ in sindikate. Mladino omenjajo kot del prebivalstva predvsem, ko govorijo o izjemnih delovnih naporih. Kongres je bil predvsem politicna manifestacija brez konkretne razprave, povezane z gospodarstvom. Na gospodarske uspehe se govorci navezujejo ob omenjanju petletke in ob gradnji zadružnih domov, kar je bil eden od pomembnih ciljev. Socialne politike v najširšem smislu, od dohodkov delavcev do razlicnih možnosti socialnih pomoci in ne nazadnje pokojnin, pa v govorih ni.533 V publikaciji o 3. in 4. kongresu slovenskih komunistov ni najti omenjanja starejših ali upokojencev. Publikacija ob petem kongresu ZKS vsebuje tudi prilogo Osnovni podatki o važnejših družbenih spremembah v SR Sloveniji, kjer so navedeni podatki o številu aktivnih zavarovancev in prejemnikov pokojnin. Tabela vsebuje tudi podatke o izdatkih za razlicne oblike zavarovanj na kumulativni ravni in posebej izdatke pri aktivnih zavarovancih.534 530 Prav tam, Tabela 23. Uživalci pokojnin, str. 170. 531 Prav tam, str. 170. 532 Prav tam. 533 II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije (od 26. do 28. aprila 1948). 534 Peti kongres Zveze komunistov Slovenije, str. 197. Šesti kongres je bil v zacetku decembra 1968. V porocilu o delu Centralnega komiteja se pri zdravstvu in sociali omenja težak problem pokojnin.535 V resoluciji »[...] kongres še posebej opozarja na nujnost hitrejšega odpravljanja nesorazmerij med višino pokojnin iz raznih casovnih obdobij, pa tudi nesorazmerij, ki iz izhajajo iz nekaterih anomalij v oblikovanju osebnega dohodka kot osnove za odmero pokojnine.«536 V razpravi tega ni videti, zato je morda zanimivo, kako je to prišlo v resolucijo. Na naslednjem, sedmem kongresu so v obsežno resolucijo, ki je objavljena na vec kot sto straneh formata, malo manjšega od A5, namenili manj kot eno stran v podpoglavju Invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter varstvo starostnikov. Gre za del širšega poglavja z naslovom Razvoj proizvajalnih sil in uresnicevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Kot smo videli, je bil v naslovu uporabljen izraz starostniki, kar bi dalo slutiti na zavedanje posebnosti in tudi velikosti te skupine prebivalstva. Sicer pa je besedilo razdelka zgolj izjavljanje v treh odstavkih, kjer so uporabili besedne zveze »komunisti si bomo« prizadevali/ zavzemali/in še enkrat prizadevali za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v okviru združenega dela, za odpravljanje vzrokov invalidnosti in vracanje invalidov k delu in »da se bo v pokojninskem zavarovanju uresnicevalo nacelo delitve po delu in da bo pokojnina odvisna od delovnega prispevka delavca v vsej njegovi delovni dobi«. Poudarili so nujnost, da se v osnovo za dolocitev pokojnine zajema osebne dohodke in vlaganja iz minulega dela. Potrebno je opravljati odmere pokojnine, da se ublažijo razlike med pokojninami. Skrbeli bodo za pomoc onemoglim in ostarelim in trajno bolnim, ki ne morejo samo zagotavljati svojega obstoja.537 V publikaciji o devetem kongresu Zveze komunistov Slovenije najdemo uvodni referat dotedanjega predsednika Centralnega komiteja Franca Popita in sklepno besedo novega predsednika Centralnega komiteja Andreja Marinca. Med govoroma pa je natisnjena resolucija s petimi poglavji. France Popit v uvodnem referatu ne omeni starejše generacije, le v zakljucku omeni mladino. Starejši in pokojnine so omenjeni v resoluciji v poglavju Naloge Zveze komunistov Slovenije pri nadaljnjem razvoju politicnega sistema socialisticnega samoupravljanja. »V praksi moramo uveljaviti takšen sistem pokojninskega zavarovanja, v katerem bo ob celovitem uveljavljanju pravic iz minulega dela zagotovljena socialna varnost upokojencev, ki pa je lahko le posledica njihovega dejanskega delovnega in upravljavskega prispevka k ustvarjanju družbenega dohodka na 535 Šesti kongres Zveze komunistov Slovenije, str. 23. 536 Prav tam, str. 530. 537 Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije. Stališca in sklepi, str. 100 in 101. eni ter ucinkovitosti gospodarjenja s celotnim družbenim minulim delom, ki je odvisno od dela in odlocanja aktivnih delavcev, na drugi strani.«538 Zapisano se ne razlikuje od stališc in sklepov 7. kongresa, ki sem jih omenil zgoraj. Nekaj strani kasneje, ko je govora o socialnem varstvu, so zapisali, da si bodo komunisti »Z razvijanjem razlicnih oblik družbene pomoci in z vkljucevanjem starejših obcanov v družbeno življenje in aktivnost si bomo prizadevali za zagotovitev vecje socialne varnosti starejših obcanov.«539 Skrb za socialno varnost starejših in upokojencev je bila stalnica ves cas po drugi svetovni vojni. Hitra industrializacija z vecanjem števila zaposlenih, a tudi staranje prebivalstva in narašcanje števila upokojencev sta bila izziva, ki ju je sistem skušal reševati. O uspešnosti tega reševanja pa omenjeni prispevek ne govori, saj bi bilo za to potrebno pritegniti analizo kupne moci in cen življenjskih stroškov. 538 Resolucija 9. kongresa Zveze komunistov Slovenije, str. 57 in 58. 539 Prav tam, str. 70. 160Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja SKRB ZA STAREJŠE 162Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Andrej Pancur DRUŽINSKE IN BIVANJSKE RAZMERE STAREJŠIH NA DOLENJSKEM LETA 1869: ANALIZA POPISOV PREBIVALSTVA* VIRI ZA RAZISKAVE O DRUŽINSKIH IN BIVANJSKIH RAZMERAH STAROSTNIKOV Moderne družbe se zaradi zniževanja rodnosti in zmanjševanja smrtnosti srecujejo s procesom naglega staranja prebivalstva. Družbe razvitega sveta imajo že sedaj starejšo prebivalstveno starostno strukturo kot kdaj prej v cloveški zgodovini. V mnogih državah v razvoju podobna demografska tranzicija povzro- * Raziskava je nastala v okviru infrastrukturni program I0-0013 Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. ca hitre spremembe v demografski strukturi in s tem vecanje števila starejšega prebivalstva. Vlade teh držav se cedalje pogosteje ukvarjajo s problemi, ki jih prinaša proces staranja prebivalstva, predvsem grozeca kriza pokojninskega sistema. Zato so med drugim zacele promovirati vecjo dohodkovno samozadostnost starejših oseb in vecjo družinsko odgovornost za zagotavljanje njihove oskrbe. Posledicno se je zacelo poudarjati pomen oskrbe in sobivanja starejših oseb kot enega kljucnih dejavnikov pri zagotavljanju njihove blaginje.540 Leta 2002 so na drugi svetovni skupšcini o staranju prebivalstva v Madridu sprejeli akcijski nacrt o staranju prebivalstva, s katerim so pozvali k raziskovanju prednosti in slabosti razlicnih bivalnih oblik, v katerih živijo starejše osebe v razlicnih družbenih in kulturnih okoljih, se pravi tako (so)bivanje v družinah kot samostojno življenje.541 V okviru teh raziskav imajo velik pomen tudi raziskave, ki družinske in bivanjske razmere starejših oseb umešcajo v širši historicni kontekst in s tem osvetljujejo morebitne bodoce trende razvoja.542 Toda takšne historicne raziskave so dokaj redke. Eden glavnih vzrokov za takšno stanje je pomanjkanje ustreznih historicnih podatkov. Še leta 2001 je tako npr. Steven Ruggles ugotavljal omejenost analiz dolgorocnih sprememb v bivalnih oblikah in ekonomski blaginji starejših oseb zaradi pomanjkanja konsistentnih podatkovnih virov, ki bi zajemali daljša casovna obdobja in širša geografska obmocja.543 Prva študija, ki zajema vecji del sedanjega svetovnega prebivalstva (vec kot 130 držav, med njimi tudi Slovenijo), je bila objavljena šele leta 2005.544 Prav v tem casu se je situacija glede razpoložljivosti primernih statisticnih mikropodatkov v raziskovalne namene zacela hitro izboljševati.545 V okviru projekta IPUMS (Integrated Public Use Microdata Series)546 je vecina svetovnih nacionalnih statisticnih agencij zacela v raziskovalne namene objavljati mikropodatke iz sodobnih popisov prebivalstva.547 Temu trendu so kmalu sledile še rodoslovne organizacije in razlicni javno financirani programi in projekti, ki so v raziskovalne namene ustvarili obsežne zbirke odprto dostopnih historicnih mikropodatkov. NAPP (North Atlantic Population Project) tako zajema historicne popise prebivalstva Združenih držav Amerike, Kanade, Velike Britanije, Danske, 540 Preface, str. 1. 541 Report of the Second World Assembly on Ageing. 542 Report on the Technical Meeting on Population Ageing and Living Arrangements of Older Persons, str. 7. 543 Ruggles, Living Arrangements and Well-Being of Older Persons in the Past, str. 1. 544 Living Arrangements of the Older Persons Around the World, str. xiii. 545 Vec o tem gl. Ruggles, Big Microdata for Population Research; Ruggles, The Future of Historical Family Demography; Ruggles et al., The IPUMS Collaboration; Sobek et al., Big Data; Ruggles, The North Atlantic Population Project. 546 IPUMS. 547 IPUMS International. Švedske, Norveške, Islandije in Nemcije (samo Mecklenburg-Scherin),548 I-CeM (Integrated Census Microdata Project) pa vsebuje vecino popisov prebivalstva Velike Britanije med letoma 1851 in 1911.549 Ti projekti zajemajo mikropodatke iz popisov prebivalstva, ki so ohranjeni za celotno državo. Toda v vecini evropskih držav so za obdobje do sredine 20. stoletja ohranjeni le fragmenti originalnih mikropodatkov. V okviru projekta Mosaic so obstojece strojno berljive mikropodatke popisov prebivalstva zaceli harmonizirati v skladu s standardi projektov IPUMS in NAPP. Trenutno je dostopnih 11 podatkovnih zbirk za Nemcijo, 10 za Francijo, 2 za Srbijo, 2 za Turcijo ter po 1 za Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Madžarsko, Litvo, Romunijo, Španijo in Švico. Te zbirke podatkov obsegajo od nekaj sto do 55.000 oseb in lahko vsebujejo bolj ali manj reprezentativne vzorce delov populacije ali celotne populacije dolocenih obmocij.550 V okviru Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja551 z Inštituta za novejšo zgodovino in nacionalnega ESFRI projekta DARIAH-SI552 se je temu trendu pridružila tudi Slovenija. Inštitut za novejšo zgodovino pri izvajanju teh dejavnosti tesno sodeluje z Zgodovinskim arhivom Ljubljana, ki hrani vecje število popisov prebivalstva, ki vsebujejo mikropodatke o takratnem prebivalstvu. Tako so v celoti ohranjeni popisi prebivalstva Ljubljane za leta 1830/57, 1857, 1869, 1880, 1890, 1900, 1910, 1921, 1928 in 1931.553 Relativno zelo dobro so ohranjeni še popisi prebivalstva za obcine Idrija (1870, 1880, 1890, 1900, 1910, 1921, 1931 in 1936),554 Škofja Loka (1869, 1880, 1890, 1900 in 1931)555 in Vrhnika (1870, 1880, 1890, 1900 in 1910)556 ter mesto557 in okrajno glavarstvo Novo mesto (1857, 1869, 1880, 1890, 1900, 1910 in 1931),558 delno pa tudi za razlicne podeželske obcine, mdr. Dole (1890, 1900, 1910, 1921 in 1924),559 Cekovnik (1900, 1910 in 1921)560 in Zminec (1880, 1900 in 1931).561 Vsi ti popisi prebivalstva so digitalizirani, nekateri od njih pa so tudi že dostopni na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory.562 V skladu z rodoslovnimi 548 North Atlantic Population Project. 549 I-CeM. 550 Mosaic. Prim. Szoltysek in Gruber, Mosaic. 551 Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja. 552 DARIAHSI. 553 SI_ZAL_LJU/0504. 554 SI_ZAL_IDR/0129.555 SI_ZAL_ŠKL/0063. 556 SI_ZAL_VRH/0016. 557 SI_ZAL_NME/0005. 558 SI_ZAL_NME/0003. 559 SI_ZAL_IDR/0102. 560 SI_ZAL_IDR/0100.561 SI_ZAL_ŠKL/0001. 562 Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1931. in raziskovalnimi potrebami se te popise prebivalstva postopoma transkribira. V ta namen se uporablja orodje za transkribiranje historicnih demografskih podatkov.563 Trenutno so prek tega orodja že transkribirani in dostopni564 podatki za osebe iz popisov prebivalstva za sledece kraje: - mesto Ljubljana 1830–1857: 16.758 oseb; - mesto Ljubljana 1869: 23.088 oseb; - mesto Ljubljana 1900: 7.522 oseb; - mesto Ljubljana 1921 (prva polovica popisa): 22.992 oseb; - mesto Ljubljana 1931: 59.737 oseb; - okrajno glavarstvo Novo mesto 1869 (obcina Bela Cerkev, Crmošnjice, Dobrnic, Kocevske Poljane, Mirna, Precna, Trebnje in Velika Loka ter kraj Kandija): 17.609 oseb; - obcina Vrhnika 1890: 2.793 oseb; - obcina Vrhnika 1900: 4.066 oseb. Pri transkribiranju podatkov se praviloma upošteva nacelo dobesednega prepisovanja podatkov. Edina izjema so tisti, ki so bili že prvotno ustrezno klasificirani (spol, vera, družinski stan, narodnost, vera ipd.).565 Interpretacija podatkov je tako vecinoma prepušcena vsakemu uporabniku posebej, ki podatke klasificira v skladu s svojimi raziskovalnimi vprašanji in potrebami. V skladu z izkušnjami podobnih projektov v tujini je cišcenje in standardizacija prvotno prepisanih podatkov zahteven proces, ki pri velikem številu podatkov zahteva uporabo avtomatske klasifikacije prepisanih podatkov.566 V okviru dejavnosti Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja smo zato zaceli vzpostavljati referencne podatkovne zbirke, ki nam bodo pomagale pri avtomatski standardizaciji prepisanih podatkov.567 Pri tem se bomo predvsem oprli na že obstojece zgoraj omenjene mednarodne projekte, v prvi vrsti na Mosaic,568 pri vzpostavitvi longitudinalne baze za Ljubljano pa na European Historical Population Samples Network (EHPS-Net).569 Ta študija sloni na podatkih transkribiranih popisov prebivalstva Slovenije, katerih spremenljivke, ki so pomembne za analizo družinskih in bivanjskih razmer starostnikov, sem avtomaticno klasificiral v skladu z zahtevami projekta Mosaic. Pri testiranju zanesljivosti uporabljenih postopkov in programskih kod 563 Pancur, Popisi prebivalstva Slovenije. 564 O pogojih uporabe gl. Popisi prebivalstva Slovenije. 565 Pancur, Popisi prebivalstva Slovenije, str. 137, 138. 566 Prim. Clausen, The Danish Demographic Database. 567 Ortsrepertorium. 568 Gruber, Mosaic data files. 569 European Historical Population Samples Network; Alter in Mandemakers, The Intermediate Data Structure. sem kot testni vzorec uporabil popis prebivalstva obcine Bela Cerkev iz leta 1869, ki sem ga pred tem osebno natancno standardiziral. Analizo tega popisa sem predstavil na konferenci Starost – izzivi historicnega raziskovanja.570 Takrat sem prišel do spoznanja, da je populacija tega popisa premajhna za bolj natancno analizo zgodovine družinskih in bivanjskih razmer starejšega prebivalstva. Zato sem sedaj to analizo razširil na vse ohranjene popise prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869. Ker sem vanjo vkljucil tudi geografske podatke o katastrskih obcinah in takratnih politicnih obcinah, sem iz nje izvzel kraj Kandija (danes del Novega mesta). Kandija je bila takrat del obcine ŠmihelStopice, za katero se popisne pole niso ohranile. V nadaljevanju študije bom najprej bolj natancno predstavil velikost populacije, pomen in reprezentancnost ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869. Nato bom s pomocjo opisne statistike predstavil osnovne analize o starostnih skupinah popisanega prebivalstva, pri cemer bom prikazal tudi morebitne razlike glede na spol, zakonski stan in velikost gospodinjstev. Naposled bom s pomocjo delno avtomatsko oznacene spremenljivke relate (razmerje do glave družine) avtomatsko standardiziral še sestavo gospodinjstev starejših oseb. To mi bo omogocilo, da bom lahko nacine (so)bivanja starejših oseb iz popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869 primerjal z izbranimi popisi prebivalstva drugih historicnih evropskih popisov prebivalstva in s tem slovenske razmere v drugi polovici 19. stoletja vkljucil v širši evropski kontekst. POPISI PREBIVALSTVA OKRAJNEGA GLAVARSTVA NOVO MESTO 1869 V okviru okrajnega glavarstva Novo mesto se v primeru popisa prebivalstva z dne 31. decembra 1869 niso ohranile popisne pole za vse takratne politicne obcine, temvec samo za obcine Bela Cerkev, Crmošnjice, Dobrnic, Kocevske Poljane, Mirna, Precna, Trebnje in Velika Loka. V tabeli 8 so te obcine prikazane skupaj z ostalimi obcinami okrajnega glavarstva Novo mesto. Glede na število prebivalcev iz uradnih sumarnih statisticnih podatkov so obcine, za katere so se ohranile popisne pole, skupaj štele 14.971 prebivalcev, kar predstavlja tretjino takratnega prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto. V teh obcinah je takrat živelo 3,2 % celotnega prebivalstva Kranjske. 570 Pancur, Družinske in bivanjske razmere starostnikov. Tabela 8: Prebivalstvo Kranjske leta 1869 glede na okrajna glavarstva in obcine okrajnega glavarstva Novo mesto z oznacbo obcin, ki so zajete v popisih prebivalstva in analizirane v tej študiji Okraj Obcina Št. preb. Popis Crnomelj 29646 Kamnik 38204 Kocevje 38106 Kranj 53804 Krško 50028 Litija 32642 Ljubljana 22593 Ljubljana okolica 50519 Logatec 35152 Ajdovec 621 Ambrus 1633 Bela Cerkev 989 da Brusnice 2523 Crmošnjice 1921 da Dobrnic 2545 da Dvor 1410 Kocevske Poljane 810 da Mirna 1894 da Mirna Pec 3255 Novo mesto Novo mesto 2068 Precna Smuka Sv. Peter Šmihel-Stopice Toplice Trebnje 2237 875 2048 6955 2435 2600 da da Velika Loka Zagradec Žužemberk 1975 780 4985 da skupaj 44559 Postojna 41225 Radovljica 26795 Skupaj Kranjska 463273 Vir: Orts-Repertorium des Herzogthums Krain 1869 Ce pa te podatke iz tabele 8 primerjamo s podatki o številu popisanih prebivalcev v ohranjenih popisnih polah v spodnji tabeli 9, ugotovimo vecja odstopanja. V tabeli 8 je namrec prikazano samo prebivalstvo, ki je bilo v kraju popisovanja prisotno na dan 31. decembra 1869, med izvajanjem popisov prebivalstva pa so poleg stalno in zacasno prisotnega prebivalstva popisali tudi stalno in zacasno odsotne osebe. Pri tem je prisotnega prebivalstva iz tabele 9 (14.814 oseb) vseeno nekoliko manj, kot je bilo prisotnih prebivalcev teh obcin iz sumarnih statisticnih podatkov tabele 8 (14.971). Vendar so odstopanja zelo majhna: najvec 1,8 % pri obcini Mirna in najmanj 0,4 % pri obcini Crmošnjice. Zato lahko upraviceno domnevamo, da je v ohranjenih popisnih polah prakticno zajeta celotna populacija teh obcin okrajnega glavarstva Novo mesto. Tabela 9: Število prisotnega (stalno ali zacasno) in odsotnega (stalno ali zacasno) prebivalstva v mikropodatkih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869 Prisotni Odsotni Neznano Skupaj Obcine Stalno Zacasno Skupaj Stalno Zacasno Skupaj Bela Cerkev 957 24 981 150 17 167 1 1149 Crmošnjice 1888 25 1913 473 11 484 7 2404 Dobrnic 2441 65 2506 261 1 262 5 2773 Kocevske Poljane 769 33 802 117 0 117 3 922 Mirna 1814 46 1860 228 21 249 19 2128 Precna 2207 12 2219 357 1 358 13 2590 Trebnje 2503 75 2578 349 10 359 27 2964 Velika Loka 1871 84 1955 234 5 239 1 2195 Skupaj 14450 364 14814 2169 66 2235 76 17125 Viri: Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Precna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Trebnje; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka V nadaljevanju bom v analizah upošteval samo stalno in zacasno prisotno prebivalstvo. Kot je lepo razvidno iz tabele 9 in grafikona 9, je bila velika vecina popisanega prebivalstva (85 % prebivalstva vseh popisov) med izvajanjem popisa stalno prisotna v kraju popisovanja, zacasno prisotnega je bilo le okoli 2 %. Pri analizi družinskih in bivanjskih razmer starostnikov na Dolenjskem leta 1869 bi lahko uporabili tudi podatke o zacasno odsotnih prebivalcih, vendar je bilo njihovo število tako majhno (0,4 % prebivalstva vseh popisov), da jih naposled v analizi nisem upošteval. Precej vec pa je bilo stalno odsotnega prebivalstva (skoraj 13 % prebivalstva vseh popisov), kar kaže predvsem na tedanjo tendenco izseljevanja. Grafikon 9: Prisotno (stalno ali zacasno) in odsotno (stalno ali zacasno) prebivalstvo v mikropodatkih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869; v odstotkih Viri: Tako kot za tabelo 8 To izseljevanje je bilo v prvi vrsti pogojeno z relativno slabo gospodarsko razvitostjo teh povsem agrarno usmerjenih podeželskih obcin. Na zemljevidu 1 so oznaceni vsi geografsko locirani kraji okrajnega glavarstva Novo mesto, za katere so se ohranile popisne pole iz leta 1869. Velikost krogov na zemljevidu je v skladu s številom hiš posameznega kraja: od najmanjših naselij s samo eno hišo do najvecjega kraja Dolenja Straža (zahodno od Novega mesta) z 71 hišami. Zemljevid 1: Kraji popisovanja prebivalcev okrajnega glavarstva Novo mesto leta 1869 iz ohranjenih popisov prebivalstva Viri: Pancur, Zemljevid krajev popisov prebivalstva Novo mesto 1869 Skupaj sem tako geografsko lociral 220 razlicnih krajev, med katerimi najde- mo samo vasi, zaselke in soseske. Ker je število teh tock preveliko za pregledno geografsko analizo mikropodatkov iz popisov prebivalstva, je potrebno te podatke prenesti v ustrezne poligonske vektorske sloje, ki zajemajo vecje prostorske enote. Toda trenutno geografski podatki o mejah historicnih slovenskih obcin za drugo polovico 19. stoletja ne obstajajo. Zato sem uporabil podatke o mejah za sedanje katastrske obcine. V primerjavi z vsemi drugimi prostorskimi enotami na obmocju sedanje Slovenije so se namrec katastrske obcine s casom relativno malo spreminjale. Kraje z zemljevida 1 sem razvrstil glede na meje sedanjih katastrskih obcin. Spodnja tabela 10 tako na podlagi te razvrstitve in na podlagi podatkov o umestitvi teh krajev v historicne politicne obcine prikazuje število popisanih oseb na ozemlju današnje katastrske obcine. Pri tem lahko opazimo, da se meje historicnih politicnih obcin v resnici vecinoma skladajo z mejami sedanjih katastrskih obcin. Edini izjemi sta katastrski obcini Brezovica in Mirna, ki sta hkrati bili v dveh politicnih obcinah, v Mirni in Trebnjem. Vendar je pri tem kar 96 % popisanih prebivalcev z ozemlja sedanje katastrske obcine Mirna in 93 % popisanih prebivalcev z ozemlja sedanje katastrske obcine Brezovica na ozemlju historicne politicne obcine Mirna. Zato sem na zemljevidu obe katastrski obcini uvrstil pod politicno obcino Mirna. Tabela 10: Število oseb iz ohranjenih popisnic okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869, razvršcenih glede na politicne obcine iz leta 1869 in sedanje katastrske obcine Politicne obcine Katastrske obcine Št. oseb Politicne obcine Katastrske obcine Št. oseb Bela Cerkev 391 Bela Cerkev Družinska vas 512 Tomažja vas 246 Blatnik 373 Crmošnjice Crmošnjice Stare Žage 600 921 Štale 510 Dobrnic 803 Knežja Vas 678 Dobrnic Korita 754 Sela pri Šumberku 538 Podstenice 173 Kocevske Poljane Poljane 535 Stari Log 214 Pecice 130 Selo-Mirna 538 Mirna Tihaboj 177 Brezovica 476 Mirna 807 Viri: Tako kot za tabelo 8 Brezovica 34 Mirna 35 Cešnjevek 355 Lukovek 507 Trebnje Medvedje Selo 387 Ponikve 369 Ševnica 530 Trebnje 502 Vrhtrebnje 245 Bršljin 519 Daljnji Vrh 757 Precna Gorenja Straža 579 Precna 735 Catež 524 Dolga Njiva 302 Mali Videm 253 Velika Loka Roje 190 Škovec 181 Štefan 463 Velika Loka 282 Za boljšo predstavo, kolikšno ozemlje so zajemali ohranjeni popisi prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869, sem na spodnjem zemljevidu 2 te katastrske obcine najprej obarvane prikazal v sklopu celotne sedanje Slovenije. Zemljevid 2: Sedanje katastrske obcine, za obmocje katerih so ohranjeni mikropodatki popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869; umestitev na obmocje današnje Slovenije Viri: Geodetska uprava, Katastrske obcine; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Precna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Trebnje; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka Oznacene katastrske obcine se skladajo z zgoraj opisano umestitvijo sedanjih katastrskih obcin v sklope ozemelj politicnih obcin iz leta 1869. Na zemljevidu 3 so površine politicnih obcin iz ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869 prikazane bolj natancno. Zemljevid 3: Sedanje katastrske obcine, za obmocje katerih so ohranjeni mikropodatki popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869; razporeditev glede na politicne obcine Bela Cerkev, Crmošnjice, Dobrnic, Kocevske Poljane, Mirna, Precna, Trebnje in Velika Loka Pecice Tihaboj Selo Mirna Catež Mirna Dolga njiva Roje Brezovica Videm Mirna Velika Loka Škovec Ševnica Mali Velika Loka Medvedje selo Štefan Trebnje Lukovek Knežja vas Vrhtrebnje Ponikve Sela pri Žumberku Trebnje Tomažja vas Dobrnic Korita Družinska vas Dobrnic Daljni Vrh Bela Cerkev Precna Bršljin Gorenja straža Precna Stari Log Poljane Podstenice Stare Žage Crmošnjice Crmošnjice Kocevske Poljane Štale Blatnik Viri: Tako kot za zemljevid 2 STAROSTNE SKUPINE PREBIVALSTVA Obstojeci statisticni podatki iz objavljenih sumarnih statisticnih publikacij nam dajo dober pregled o starostnih skupinah prebivalstva na ozemlju sedanje Slovenije vse od leta 1869. V spodnji tabeli 11 so prikazane spremembe v odstotkih velikih starostnih skupin prebivalstva na Slovenskem med letoma 1869 in 2009. V tem casu je delež mladih do 14. leta starosti padel s skoraj 33 % na 14 %. Nasprotno je delež »delovno sposobnih« oseb med 15. in 64. letom starosti narasel z 62 na 69,5 % celotnega prebivalstva. Veliko bolj se je povecal delež starejšega prebivalstva Slovenije. Ce je bilo leta 1869 le 5 % ljudi starih najmanj 65 let, je delež starejšega prebivalstva leta 2002 znašal že 16,5 %. Podatki iz ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869 se pri tem skoraj povsem ujemajo s povprecnimi podatki za celotno Slovenijo iz leta 1869. Ohranjeni popisi okrajnega glavarstva Novo mesto izkazujejo za 2 odstotni tocki višji delež oseb med 15. in 64. letom starosti in sorazmerno nižji delež mladih. Delež starih najmanj 65 let se razlikuje samo za 0,2 odstotne tocke. Tabela 11: Velike starostne skupine prebivalstva, Slovenija (1869–2002) in ohranjeni popisi prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto (1869); v odstotkih Obmocje Leto 0–14 let 15–64 let 65+ let Novo mesto 1869 30,6 64,2 5,2 1869 32,9 62,1 5,0 1910 34,8 58,5 6,7 1931 30,5 62,5 7,0 Slovenija 1953 27,7 65,0 7,3 1991 20,8 68,0 11,2 2009 14,0 69,5 16,5 Viri: Vertot, Starejše prebivalstvo, 9, 15; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Precna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Trebnje; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka V tabeli 11 je bilo za mejo med srednjimi leti in obdobjem starosti doloceno 65. leto starosti. Toda »[…] o tem, kdo so starejši oz. stari, kdaj posamezno osebo opredelimo kot starejšo oz. staro, ni popolnega soglasja (niti v posamezni državi, kaj šele v Evropi oz. svetu) in se zato za razlicne potrebe uporabljajo razlicne starostne meje«.571 V nadaljevanju te študije bom kot starostno mejo namesto doseženega 65. leta starosti uporabljal 60. leto. Ta meja je namrec v skladu tako s starostno mejo iz statisticnih študij 19. stoletja572 kot tudi iz novejših statisticnih študij, ki upoštevajo podatke iz držav nerazvitega sveta.573 Na ta nacin je mogoce podatke 571 Vertot, Starejše prebivalstvo, 8. 572 Prim. Waldstein, Die höchsten Alterclassen, 207. 573 Living Arrangements of the Older Persons. iz ohranjenih popisov okrajnega glavarstva Novo mesto lažje umestiti v širši evropski in svetovni kontekst. V tabeli 12 so podatki o deležu prebivalstva, starega najmanj 60 let, iz ohranjenih popisov prebivalstva za leto 1869 postavljeni v socasni širši evropski statisticni pregled. Pri tem lahko hitro ugotovimo, da je bilo prebivalstvo takratnega okrajnega glavarstva Novo mesto relativno zelo staro (9,7 %), saj sta imeli višji delež starejšega prebivalstva samo še Francija in Belgija. Tabela 12: Odstotek prebivalstva, starega najmanj 60 let, po evropskih državah (popisi prebivalstva iz let 1869/72) in v okrajnem glavarstvu Novo mesto (ohranjeni popisi prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869) Ozemlja Starostniki v % Francija 11,5 Belgija 10,0 Švica 9,7 Danska 9,7 Novo mesto 9,7 Nizozemska 9,4 Italija 9,1 Švedska in Norveška 8,9 Velika Britanija 8,6 Nemcija 8,3 Avstrija 7,5 Portugalska 7,2 Ogrska 6,1 Grcija 5,5 Španija 5,3 Ozemlja Starostniki v % Viri: Waldstein, Die höchsten Alterclassen, 207; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Precna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Trebnje; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka Iz podatkov grafikona 10 je razvidno, da relativno visok delež starejšega prebivalstva v okrajnem glavarstvu Novo mesto ni posebnost tega okrajnega glavarstva, temvec je bilo celotno prebivalstvo takratne Kranjske v primerjavi z ostalimi avstrijskimi deželami relativno starejše. Glede na razpoložljive statisticne podatke iz popisa prebivalstva za avstrijsko polovico habsburške monarhije v letu 1880 je bil tega leta v Avstriji delež prebivalstva, starega najmanj 60 let, 8,3 %, na Kranjskem pa celo 10,6 %. Okrajno glavarstvo Novo mesto je imelo pri tem celo nekoliko nižji odstotek starejšega prebivalstva od povprecja za celotno deželo. Grafikon 10: Velike starostne skupine prebivalstva v avstrijski polovici habsburške monarhije (statisticni podatki za leto 1880), na Kranjskem (1880), v okrajnem glavarstvu Novo mesto (1880) in v popisu okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869; v odstotkih Viri: Die Bevölkerung der im Reichsrathe; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Precna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Trebnje; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka Pri takšnem preracunavanju odstotkov starejšega prebivalstva pa moramo upoštevati, da geografska porazdelitev starejšega prebivalstva ni povsem enakomerna. Iz zemljevida 4 je tako lepo razvidno, kako velike razlike so bile leta 1869 glede deležev starejšega prebivalstva med katastrskimi obcinami, celo med sosednjimi. Zato je še toliko bolj pomembno, da v historicnih demografskih raziskavah kot vir uporabljamo cim bolj natancen vzorec celotne populacije ali pa cim vecjo populacijo. Ker takšnega vzorca zaradi pomanjkanja ohranjenih virov za Slovenijo ne moremo narediti, moramo v raziskavah zajeti vsaj cim vecjo populacijo. Zemljevid 4: Odstotki prisotnega starejšega prebivalstva (starega najmanj 60 let) v katastrskih obcinah ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869 Sela pri Žumberku Pecice Tihaboj Selo Catež Mirna Dolga njiva Roje Brezovica Videm Mirna Škovec Mali Ševnica Velika Loka Štefan Medvedje selo Trebnje Lukovek Knežja vas Vrhtrebnje Ponikve Dobrnic Tomažja vas Korita Družinska vas Daljni Vrh Precna Bršljin Gorenja straža Stari Log Poljane Podstenice Stare Žage Crmošnjice Štale Blatnik Viri: Tako kot za zemljevid 2 STAROSTNA IN SPOLNA SESTAVA V primerjavi s sedanjim stanjem v Sloveniji, v kateri podobno kot v vecini držav razvitega sveta zaradi starega demografskega režima z nizko rodnostjo in smrtnostjo prevladuje prebivalstvo med 15. in 64. letom starosti,574 je v Sloveniji 19. stoletja podobno kot drugje po habsburški monarhiji še vedno 574 Prebivalstvena piramida Slovenije. izrazito prevladovalo mlado prebivalstvo (prim. grafikona 11 in 12). V tabeli 13 je prikazana starostna in spolna sestava prisotnega prebivalstva v ohranjenih popisih okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869. Iz teh podatkov je razvidno, da je v prvih desetih letih starosti bilo moških nekoliko vec kot žensk, v drugem desetletju starosti se to razmerje obrne. Toda v tretjem desetletju starosti pride do dramaticnega upada deleža moških v primerjavi z ženskami, kar nato traja vse do srede šestega desetletja. Z nastopom starosti se sorazmerje med deležema moških in žensk zopet nekoliko uravnovesi, pri cemer so ženske še vedno v vecini. Po sedemdesetem letu starosti je moških celo nekoliko vec kot žensk. Tabela 13: Prisotni moški in ženske v popisih prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869 glede na petletne starostne skupine Starost Moški Ženske Skupaj št. v % št. v % —4 673 51,3 638 48,7 1311 5—9 696 51,3 661 48,7 1357 10—14 623 48,3 667 51,7 1290 15—19 551 49,8 555 50,2 1106 20—24 476 43,8 612 56,3 1088 25—29 477 47,3 532 52,7 1009 30—34 385 45,7 458 54,3 843 35—39 366 46,5 421 53,5 787 40—44 317 43,1 418 56,9 735 45—49 366 47,1 411 52,9 777 50—54 315 44,6 392 55,4 707 55—59 326 48,5 346 51,5 672 60—64 281 48,1 303 51,9 584 65—69 169 47,9 184 52,1 353 70—74 101 50,8 98 49,2 199 75—79 55 55,0 45 45,0 100 80—84 10 55,6 8 44,4 18 85+ 2 66,7 1 33,3 3 Viri: Tako kot za tabelo 8 Takšen trend deleža moških in žensk je zato jasno razviden tudi v starostni piramidi (gl. grafikon 11), ki prikazuje starostno in spolno strukturo takratnega prebivalstva. Pri tem vidimo izraziti upad deleža moških po 20. letu starosti, medtem ko je pri ženskah to upadanje bolj enakomerno. Grafikon 11: Prebivalstvena piramida prisotnih prebivalcev okrajnega glavarstva Novo mesto pri popisih prebivalstva leta 1869; primerjava starosti moški in ženske Viri: Tako kot za tabelo 8 Ta prebivalstvena piramida se izrazito razlikuje od prebivalstvene piramide za celotno avstrijsko polovico habsburške monarhije (grafikon 12), ki je skoraj povsem idealne piramidalne oblike. To kaže, da je imelo takratno prebivalstvo okrajnega glavarstva Novo mesto glede na avstrijsko povprecje v primerjavi z mlajšim prebivalstvom bolj izrazit delež starejšega delovno aktivnega prebivalstva ter primanjkljaj moških iz teh starostnih skupin. Grafikon 12: Prebivalstvena piramida avstrijske polovice habsburške monarhije leta 1880: primerjava starosti moški in ženske Viri: Die Bevölkerung der im Reichsrathe Iz grafikona 13 je razvidno, da je manjši delež moških po njihovem dvajsetem letu starosti v skladu z relativno vecjim izseljevanjem moškega prebivalstva iz njihovih domovinskih obcin. Ta trend zacne jasno upadati šele po petdesetem letu starosti. V starejših življenjskih obdobjih se deleža moških in žensk zopet zacneta približevati. Pri tem je sprva starejših žensk nekoliko vec kot starejših moških, po sedemdesetem letu starosti pa je moških nekoliko vec kot žensk. Temu trendu z nekoliko zamika sledi tudi razmerje med deležem moških in žensk z domovinsko pravico (domacini) v posamezni obcini popisovanja prebivalstva, kar kaže na postopno naturalizacijo priseljenega prebivalstva. Grafikon 13: Odstotek moških v primerjavi z ženskami glede na njihovo prisotnost in domovinsko pravico v casu izvajanja popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto leta 1869 Viri: Tako kot za tabelo 8 ZAKONSKI STAN Precejšnje razlike lahko med moškimi in ženskami zasledimo tudi glede njihovega zakonskega stanu. V tabeli 14 je prikazan zakonski stan prisotnih moških in žensk iz ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869. Posebej je prikazano starejše prebivalstvo (stari najmanj 60 let) in prebivalstvo, staro od 50 do 59 let. Ta starostna skupina namrec dobro napoveduje trende v razlikah glede zakonskega stanu med moškimi in ženskami po 60. letu starosti. Tabela 14: Zakonski stan prisotnih moških in žensk v ohranjenih popisih prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto leta 1869 Samski Poroceni Ovdoveli Skupaj Vsi moški 3897 1944 213 6054 ženske 4200 1929 442 6571 50-59 let moški 114 480 42 636 ženske 213 397 119 729 60+ let moški 98 363 148 609 ženske 173 222 240 635 Viri: Tako kot za tabelo 8 Iz grafikona 14 je tako razvidno, da je v primerjavi z moškimi za starejše ženske veliko bolj verjetno, da bodo vdove ali samske. Ta razlika je jasno nakazana že v petdesetih letih starosti, ko je bilo kar tri cetrtine moških porocenih in je bilo komaj 6,6 % moških vdovcev, medtem ko je bila porocenih komaj dobra polovica žensk in je bilo med ženskami kar 16,3 % vdov. Grafikon 14: Primerjava zakonskega stanu med prisotnimi (stalni ali zacasno) moškimi in ženskami v ohranjenih popisih prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto leta 1869 Viri: Tako kot za tabelo 8 Tudi v današnji Sloveniji je med starejšim prebivalstvom vec vdov kot vdovcev. Toda te razlike so predvsem posledica zgodnejše moške umrljivosti.575 Seveda ni nujno, da takšen vzrok velja tudi za prebivalstvo Dolenjske v drugi polovici 19. stoletja. Zanesljivi podatki o smrtnosti dolenjskega prebivalstva v tem casu na žalost niso dostopni. Zato sem se odlocil, da bom spremembe zakonskega stanu temeljiteje analiziral glede na manjše starostne skupine. V tabeli 15 je prikazan zakonski stan moških in žensk glede na petletne starostne skupine. Tabela 15: Prisotni moški in ženske v popisih prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869 glede na petletne starostne skupine in zakonski stan; število oseb in odstotki zakonskega stanu glede na posamezen spol Starost Moški Ženske Samski Poroceni Vdovci Skupaj Samske Porocene Vdove Skupaj št. v % št. v % št. v % št. št. v % št. v % št. v % št. —4 659 100,0 0 0,0 0 0,0 659 616 100,0 0 0,0 0 0,0 616 5—9 674 100,0 0 0,0 0 0,0 674 635 100,0 0 0,0 0 0,0 635 10—14 600 100,0 0 0,0 0 0,0 600 642 100,0 0 0,0 0 0,0 642 15—19 526 99,8 1 0,2 0 0,0 527 519 98,9 6 1,1 0 0,0 525 20—24 432 94,3 25 5,5 1 0,2 458 513 86,8 76 12,9 2 0,3 591 25—29 366 78,4 100 21,4 1 0,2 467 338 65,1 175 33,7 6 1,2 519 30—34 191 50,5 186 49,2 1 0,3 378 197 43,7 247 54,8 7 1,6 451 35—39 101 27,7 259 71,2 4 1,1 364 132 32,0 266 64,6 14 3,4 412 40—44 65 20,6 247 78,2 4 1,3 316 121 29,5 273 66,6 16 3,9 410 45—49 71 19,4 283 77,3 12 3,3 366 101 24,9 267 65,8 38 9,4 406 50—54 57 18,3 236 75,6 19 6,1 312 112 28,9 225 58,1 50 12,9 387 55—59 57 17,6 244 75,3 23 7,1 324 101 29,5 172 50,3 69 20,2 342 60—64 42 15,3 191 69,5 42 15,3 275 80 26,8 131 43,8 88 29,4 299 65—69 26 15,6 105 62,9 36 21,6 167 52 28,3 58 31,5 74 40,2 184 70—74 20 19,8 45 44,6 36 35,6 101 29 29,9 24 24,7 44 45,4 97 75—79 7 12,7 17 30,9 31 56,4 55 9 20,0 8 17,8 28 62,2 45 80—84 3 30,0 4 40,0 3 30,0 10 2 25,0 1 12,5 5 62,5 8 85+ 0 0,0 1 100,0 0 0,0 1 1 50,0 0 0,0 1 50,0 2 Viri: Tako kot za tabelo 8 Podatke iz tabele 15 sem nato uporabil pri izdelavi grafikona 15. Ker so bili pred 18. letom starosti popisani prebivalci izrazito samski, po 76. letu starosti pa je populacija premajhna za zanesljive izracune, sem v grafikonu upošteval samo popisane osebe, stare od 18 do 76 let. Grafikon prikazuje samo podatke 575 Vertot, Starejše prebivalstvo, 27. za porocene in ovdovele moške in ženske. Prikazani so odstotki porocenih in ovdovelih oseb posameznega spola glede na skupno število oseb tega spola. V tako prikazanih podatkih opazimo, da so se ženske zacele porocati prej kot moški, zato je bil sprva v svojih starostnih skupinah delež porocenih žensk sorazmerno višji od deleža porocenih moških. Nekako po 35. letu starosti se je to razmerje povsem obrnilo. Obenem je zacel v primerjavi z vdovci narašcati delež vdov. Ta trend se je nadaljeval tudi v kasnejših življenjskih obdobjih, ceprav so se razlike med moškimi in ženskami pri starejšem prebivalstvu nekoliko omilile. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je bila veliko manjša verjetnost, da se bo vdova spet porocila, kot je to veljalo za vdovce. Ta sklep ne velja samo za obdobja starosti, temvec tudi za predhodna življenjska obdobja. Grafikon 15: Deleži moških in žensk glede na njihov družinski stan (poroceni in vdovski) od 18. do 76. leta starosti Viri: Tako kot za tabelo 8 NACINI (SO)BIVANJA STAREJŠIH OSEB Ce želimo analizirati bivanjske razmere starejšega prebivalstva, moramo nujno najprej analizirati gospodinjstva, v katerih je to bivalo. Toda v popisih prebivalstva v avstrijski polovici habsburške monarhije vse do leta 1910 niso popisovali gospodinjstev, temvec samo stanovanjske enote (Wohnpeirteien). Zato moramo pri popisu prebivalstva za leto 1869 kot gospodinjstva upoštevati stanovanjske enote.576 Slednja so v ohranjenih popisih prebivalstva okrajnega 576 Teibenbacher et al., An Inventory of Austrian Census Materials, 8, 9. glavarstva Novo mesto iz leta 1869 relativno dobro oznacena v okviru popisovanja posameznih hiš. V tabeli 16 so ta gospodinjstva razvršcena glede na število njihovih clanov. Pri tem so upoštevane samo stalno ali zacasno prisotne osebe. Posebej so razvršcena še gospodinjstva, v katerih je živela vsaj ena oseba, ki je bila stara najmanj 60 let. Ce jih primerjamo z vsemi gospodinjstvi glede na številcnost posameznih gospodinjstev, na prvi pogled med njimi ne opazimo vecjih razlik. Tabela 16: Zasebna gospodinjstva po številu prisotnih oseb: vsa gospodinjstva ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869 in samo gospodinjstva, ki imajo najmanj eno osebo, staro najmanj 60 let Št. clanov gospodinjstev Gospodinjstva Vsa S clanom 60+ let št. v % št. v % 1 178 5,8 67 5,4 2 274 8,9 102 8,3 3 333 10,8 124 10,0 4 397 12,9 140 11,3 5 454 14,7 175 14,2 6 397 12,9 157 12,7 7 330 10,7 131 10,6 8 288 9,3 130 10,5 9 172 5,6 80 6,5 10+ 262 8,5 129 10,4 S 3085 100,0 1235 100,0 Viri: Tako kot za tabelo 8 Ko te podatke prikažemo v grafikonu 16, hitro opazimo jasno tendenco: pri gospodinjstvih s številom clanov pod 7 oseb je manjša verjetnost, da bodo imeli tudi clana, starega najmanj 60 let. Za starejše osebe je bilo takrat torej bolj verjetno, da bodo živele v številcnejših gospodinjstvih. Grafikon 16: Zasebna gospodinjstva po številu clanov: primerjava vseh gospodinjstev ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869 in samo gospodinjstev, ki imajo najmanj eno osebo, staro 60 in vec let; v odstotkih Viri: Tako kot za tabelo 8 Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da je vecina starejših oseb živela skupaj s clani svoje družine oziroma gospodinjstva. Ta sklep je povsem v skladu s spoznanji, da je pred 20. stoletjem vecina starejših oseb v Evropi in Severni Ameriki živela skupaj s svojimi otroki in da je bilo samsko življenje starostnikov redko. Danes vecina starejšega prebivalstva v Evropi in Severni Ameriki živi sama ali skupaj z zakoncem.577 V nadaljevanju študije bom bolj natancno predstavil, kolikšen je bil dejanski delež oseb, ki so na Dolenjskem leta 1869 živele same, skupaj z zakoncem ali z ostalimi clani gospodinjstva. Ti podatki v popisih polah iz leta 1869 niso neposredno razvidni, temvec samo posredno prek podatkov o osebi, ki je bila glava družine, in o njegovih družinskih clanih ter ostalih osebah, ki so z njim živele v skupnem gospodinjstvu. Pri vecini ohranjenih popisov okrajnega glavarstva Novo mesto so popisovalci poleg imena popisane osebe vpisali še njegovo razmerje do glave družine (soproga, sin, hci ipd.). V redkejših primerih se lahko to razmerje razbere samo iz vrstnega reda vpisanih oseb, njihovih priimkov, starosti in spola. V popisih prebivalstva obcin Precna in Trebnje je teh primerov tako veliko, da sem jih izvzel iz nadaljnje študije, saj bi delno 577 Ruggles, Living Arrangements and Well-Being of Older Persons, str. 1. avtomatsko oznacevanje standardiziranih razmerij med clani gospodinjstva v sklopu te študije zahtevalo prevec dodatnega rocnega dela. Ta razmerja sem za vse ostale obcine delno avtomatsko oznacil v skladu s harmonizirano spremenljivko relate (relation to household head) projekta Mosaic, ki je v našem primeru tudi povsem v skladu s spremenljivko RELATE projekta NAPP.578 Za 7 % oseb sem moral te oznake naknadno rocno vpisati. S pomocjo tako oznacenih razmerij do glave družine sem nato za osebe, stare najmanj 60 let, avtomatsko oznacil še nacin njihovega sobivanja v gospodinjstvu. Pri tem sem uporabil klasifikacijo, ki jo je predlagala Susan De Vos (gl. tabelo 17: nacin sobivanja).579 Ker sem pri avtomatski klasifikaciji te spremenljivke izhajal iz spremenljivke relate projekta Mosaic, sem lahko s tem avtomatsko klasificiral tudi prosto dostopne popise tega projekta. Za primerjalno analizo sem izbral popise prebivalstva, ki se casovno in geografsko najbolj ujemajo z ohranjenimi popisi prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto: - Nemcija 1846: 59 vasi v 11 regijah in vzorci 10 mest iz takratne Nemške carinske zveze, - Rostock 1869 in 1900: celotna populacija nemškega mesta Rostock, - Avstrija 1910: nereprezentativni vzorec današnje Avstrije, - Madžarska 1869: reprezentativni vzorec popisa prebivalstva Ogrske, - Srbija 1863: Jasenicki srez in mesto Kruševac. V tabeli 17 so prikazani rezultati analize nacinov sobivanja starejšega prebivalstva iz teh popisov, skupaj s podatkom o skupnem številu upoštevanih oseb iz teh popisov in deleži starejših oseb. Podatki o odstotku starejših oseb nam na primeru mikropodatkov še enkrat potrjujejo ugotovitev, da je bila takratna agrarna družba na Dolenjskem v primerjavi z ostalimi evropskimi deželami relativno starejša. 578 Gruber, Mosaic data files, 52–54; RELATE: Relationship to household head, https://www.nappdata. org/napp-action/variables/RELATE#codes_section. 579 De Vos, Research note. Tabela 17: Nacini (so)bivanja oseb, starih 60 in vec let, iz izbranih popisov prebivalstva projekta Mosaic in okrnjenega ohranjenega popisa okrajnega glavarstva Novo mesto 1869; število oseb Stari 60+ let sam 241 316 811 183 samo zakonca 296 258 887 189 s porocenimi otroki 419 188 540 276 z neporocenimi otroki 1035 932 1774 735 z ostalimi sorodniki 265 480 1015 479 z nesorodniki 462 353 520 366 skupaj 2718 2527 5547 2228 Vse osebe 30751 29660 55705 20036 Stari 60+ v % 8,8 8,5 10,0 11,1 Stari 60+ let sam samo zakonca s porocenimi otroki z neporocenimi otroki z ostalimi sorodniki z nesorodniki skupaj Vse osebe Stari 60+ v % Nacin sobivanja Nemcija 1846 Rostock 1869 Rostock 1900 Avstrija 1910Nacin sobivanjaNovo mesto 1869 Madžarska 1869 Srbija 1863 51 60 13 35 155 8 150 507 121 349 429 30 289 142 8 143 254 1 1017 1547 181 10017 31406 9746 10,2 4,9 1,9 Viri: State Main Archive Schwerin et al., 1867 Census of Rostock; State Main Archive Schwerin et al., 1900 Census of Rostock; Laboratory of Historical Demography, 1846 German Customs Union; Halpern in Gruber. 1863 Census of Jasenicki srez; Laboratory of Historical Demography, 1869 Census of Hungary; Laboratory of Historical Demography, 1910 Census of Austria; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Bela Cerkev; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Crmošnjice; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Dobrnic; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Kocevske Poljane; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Mirna; Rendla et al., Transkript popisov prebivalstva Novo mesto 1869, Obcina Velika Loka Iz grafikona 17 je razvidno, da je starejše podeželsko prebivalstvo novomeškega okrajnega glavarstva relativno redko živelo samo ali skupaj z zakoncem (8,4 %). V popisu prebivalstva Nemcije iz leta 1846 je bilo takšnih starostnikov skoraj 20 %. Novomeški delež je v tem primeru bolj podoben nacinu sobivanja starostnikov na Madžarskem in v Srbiji kot v Nemciji in Avstriji. Delni razlogi za te razlike bi lahko izhajali iz sestave izbranih popisov prebivalstva: novomeški popisi namrec ne vkljucujejo mestnega prebivalstva in so v primerjavi z avstrijskim popisom tudi starejši. Ob primerjavi podatkov za Nemcijo in Rostock lahko namrec sklepamo, da je bilo za starejše mestno prebivalstvo v primerjavi s podeželskim nekoliko bolj verjetno, da bodo živeli sami. Obenem se je v primeru Rostocka delež starejših, ki so živeli sami ali skupaj z zakoncem, v treh desetletjih okrepil za skoraj 8 odstotnih tock. Grafikon 17: Nacini (so)bivanja oseb, starih najmanj 60 let, iz izbranih popisov prebivalstva projekta Mosaic in izbranih ohranjenih popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 1869; odstotki 17 10 38 15 09 11 09 18 32 10 15 16 14 19 37 07 13 10 16 21 33 12 08 08 14 28 34 28 15 05 03 16 09 17 33 67 04 07 10 04 01 04 Viri: Tako kot za tabelo 17 Kljub tem razlikam lahko na splošno recemo, da je starejše prebivalstvo v Srednji Evropi v 19. stoletju redkeje živelo samo ali skupaj z zakoncem, vecinoma so živeli skupaj s porocenimi in neporocenimi otroki ter ostalimi sorodniki, relativno zelo pogosti so bili tudi primeri sobivanja skupaj z nesorodniki. Ti nacini sobivanja pridejo še toliko bolj do izraza, ce podatke za 19. stoletje primerjamo z novejšimi statisticnimi podatki (gl. tabelo 18). V primeru starejših oseb, ki so živele same ali skupaj z zakoncem (pari), so evropski popisi 19. stoletja dosti bolj podobni afriškim, azijskim in latinskoameriškim sodobnim popisom kot pa evropskim in severnoameriškim. Toda pri primerjavi starejših oseb, ki so živele z ostalimi sorodniki ali nesorodniki, opazimo med historicnimi popisi 19. stoletja in sodobnimi popisi iz manj razvitih regij zelo obcutne razlike. V 19. stoletju je tako v podeželski Dolenjski kot drugje po Srednji Evropi relativno velik delež živel v skupnih gospodinjstvih, v katerih niso živeli njihovi potomci. Edina izjema je popis prebivalstva Srbije iz leta 1863, ki tudi v tem pogledu ustreza popisom prebivalstva iz manj razvitih regij. Tabela 18: Nacini sobivanja oseb, starih najmanj 60 let, po podatkih sodobnih in historicnih popisov prebivalstva; v odstotkih Sodobni Afrika 8 9 74 6 Azija 7 16 74 4 Evropa 26 43 26 4 Latinska Amerika 9 16 62 14 Severna Amerika 26 47 19 8 Historicni Nemcija 1846 9 11 53 27 Rostock 1869 13 10 44 33 Rostock 1900 15 16 42 28 Avstrija 1910 8 8 45 38 Novo mesto 1869 5 3 49 42 Madžarska 1869 4 10 61 26 Srbija 1863 7 4 83 5 Viri: Living Arrangements of the Older Persons, poglavje 2, str. 36; ostalo isto kot za tabelo 17 Sami Samo pari Z otroki ali vnuki Z ostalimi sorodniki ali nesorodniki SKLEP V študiji Družinske in bivanjske razmere starejših na Dolenjskem 1869 sem z analizo mikropodatkov ohranjenih popisov prebivalstva za okrajno glavarstvo Novo mesto iz leta 1869 analiziral starejše podeželsko prebivalstvo v primerjavi s širšimi evropskimi trendi in pri tem prišel do nekaterih pomembnejših ugotovitev: - Za cim bolj zanesljive statisticne analize starejšega prebivalstva v historicnem kontekstu moramo nujno zajeti mikropodatke o cim vecji populaciji. - Podeželsko prebivalstvo na Dolenjskem je imelo tako kot celotno prebivalstvo takratne Kranjske v primerjavi z ostalo Evropo relativno visok delež starejšega prebivalstva. - Pri podeželskem prebivalstvu Dolenjske v primerjavi s celotno avstrijsko polovico habsburške monarhije opazimo vecji trend izseljevanja moških kot žensk v delovno aktivni dobi. Pri starejšem prebivalstvu ta trend ne igra vec nobene vloge. - Ker je bila za vdove v primerjavi z vdovci veliko manjša verjetnost, da se bodo spet porocile, je bilo za starejše ženske v primerjavi z moškimi veliko bolj verjetno, da bodo ostale vdove. - Za starejše osebe je bilo veliko bolj verjetno, da bodo živele v številcnejših gospodinjstvih. V primerjavi z današnjimi trendi je starejše prebivalstvo tako na Dolenjskem kot drugje v Srednji Evropi redkeje živelo samo ali skupaj z zakoncem, temvec so vecinoma živeli v širših gospodinjstvih. Ta trend je sicer v skladu z današnjimi bivanjskimi razmerami v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, vendar se od njih izrazito razlikuje v precej višjem deležu starejših oseb, ki so živele v skupnih gospodinjstvih, v katerih niso živeli njihovi potomci. Slednja ugotovitev nam tako dobro kaže, da historicnih evropskih trendov ne smemo nekriticno primerjati s sodobnimi trendi iz »nerazvitih« držav. Obenem pa nam te ugotovitve dajejo tudi dobra izhodišca za nadaljnje raziskave, v katere bomo nujno morali vkljuciti še dodatne mikropodatke (tudi o mestnem prebivalstvu) in spremenljivke (predvsem klasifikacije poklica in statusa), da bomo lahko ucinkovito analizirali družinske in bivanjske razmere starejšega prebivalstva v razmerju do ostalih clanov gospodinjstva. Andrej Studen STARI, ONEMOGLI, NEOZDRAVLJIVO BOLNI PABERKI IZ ZGODOVINE HIRALNICE VOJNIK (1892–1959)* Medtem ko slovensko zgodovinopisje doslej ni posvecalo posebne pozornosti raziskovanju zgodovine starosti oziroma starostnikov v razlicnih casovnih obdobjih, so se socialni in kulturni zgodovinarji/ke razvitih historiografij vsaj od 80. let 20. stoletja poleg z zgodovino otroštva, mladosti in odraslosti ciljno ukvarjali tudi s to problematiko. Biološka življenjska doba ljudi se je, kot so dokazale antropološke študije, od neolitika naprej komaj spremenila, ceprav vendarle drži, da je pricakovana dolgost življenja v zadnjih dveh stoletjih narašcala in da je vec ljudi docakalo višjo ali celo zelo visoko starost. A ceprav je bila pozna starost vse do 20. stoletja relativno redka, so na starejše ljudi tudi nekoc tako kot danes vplivali biološki procesi staranja. Današnje bolezni starostnikov, kot so npr. demenca (senilnost), krhkost kosti ali osteoporoza, artroza itd., so se pojavljale že v prejšnjih casih. * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. »Le zgodnja, predcasna smrt mnogih ljudi – recimo zaradi epidemij – je bila vzrok, da so se te s starostjo pogojene bolezni (še posebno demenca) razmeroma redko pojavljale. Zaradi visoke smrtnosti je bila bolj redka tudi dolgoletna potreba po negi.«580 Ta ugotovitev je pomenljiva tudi za našo razpravo, v kateri se bomo osredinili na poseben fenomen zgodovine starosti, na kategorijo hiralcev, torej starih, onemoglih ali neozdravljivo bolnih ljudi, ki so bili deležni oskrbe v hiralnicah konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, ker niso imeli »[…] doma ali v obcini potrebne najnujnejše clovekoljubnim nacelom odgovarjajoce nege in postrežbe ter stalnega zdravniškega nadzorstva. Vecinoma so to bili reveži, ki niso imeli nobenega sorodnika, ki bi jim na stara leta dajal možnost v miru preživeti zadnje dni svojega življenja, in pa obcinski reveži, ki so tako oslabeli, da ne morejo vec hoditi od hiše do hiše […]«, kakršna oskrba je bila v »mnogih obcinah v navadi« še v casu banovine tik pred drugo svetovno vojno.581 Stari in onemogli, ki so docakali svojo zadnjo uro v hiralnicah, so skorajda v vecini primerov predvsem sestavni del zgodo- vine siromaštva, sestavni del kompleksnih mehanizmov oskrbe revnih. Preden so hiralnice zacele delovati kot samostojni zavodi, torej od 70. let 19. stoletja naprej, so hiralce povecini nastanili v špitalih in ubožnih hišah in nato tudi v novoustanovljenih javnih bolnišnicah, kjer pa so se te posebne kategorije neozdravljivih in družbeno nezaželenih starostnikov zelo otepali, ceš da naj bi »zasedali prostor bolnikom, ki jih je bilo mogoce pozdraviti«.582 S sprejetjem zakona dne 17. junija 1869 pa se »siromaki z neozdravljivo boleznijo« niso smeli vec sprejemati v javne bolnišnice, ali ce so bili že v bolnišnici, so se morali »iz nje odpraviti in izrociti v skrb obcini, kjer ima bolnik domovinsko pravico«.583 V 19. stoletju so bile temeljna podlaga oskrbe revnih še vedno smernice odloka cesarja Jožefa II. z dne 16. aprila 1781, ki je med drugim odrejal, da morajo bolnike brez sredstev oskrbeti obstojeci ali na novo zgrajeni špitali, ki naj bodo skromni in naj »resnicno revnim« zagotavljajo primerno zdravniško in drugo oskrbo. Odrejal je vzdrževanje »[…] povsem nezmožnih [...], ki so zaradi starosti telesno ali duševno povsem oslabeli, tako da niso, ali prav nicesar zmožni, ali popolnoma slepi, gluhi ali hromi, ki ne morejo vstati iz postelje, ali se komaj vlacijo naokrog. Ti spadajo 580 Höpflinger, Zur Geschichte des Alters in der Schweiz, str. 1. 581 O hiralnicah, str. 56. 582 Anžic, Skrb za uboge, str. 95. 583 Bleiweis, Zgodovinska crtica o hiralnici ljubljanski, str. 392. kajpada v oskrbo tistih obcin, iz katerih izvirajo in zanje so osnovni špitali resnicno namenjeni in se morajo ohraniti.«584 Jožef II. je špitalom priporocal gospodarnost v njihovem upravljanju, odpravo vseh nepotrebnih izdatkov, cenena oblacila, zdravo, a preprosto prehrano. Poleg vzdrževanja »povsem nezmožnih« je odrejal tudi vzdrževanje tistih, »ki povzrocajo škodo in gnusen odpor«, mednje pa je prišteval »blazne in z rakavimi ali podobnimi poškodbami obremenjene osebe, ki morajo biti odstranjene iz splošne družbe in izpred oci njenih ljudi«. Jožef II. je priporocal, da se morajo takšni premestiti v kar najbolj oddaljen špital, stroški za njihovo »izolacijo« pa naj bi bili seveda cim nižji.585 Za bolne in onemogle starostnike »[…] je morala v primeru njihove nezmožnosti stroške oskrbe placevati obcina, ce pa tega ni bila zmožna, so bile z njimi obremenjena okrožja ali pa dežele, v katera/e je tozadevna obcina spadala,586 v primeru, da tudi te niso bile zmožne placevanja, pa so stroške prevalili na državo. Za brezplacen sprejem v bolnišnico so bile primerne tiste osebe, ki so bile deležne milošcine ubožnega inštituta; posli, ki jih delodajalec ni mogel oskrbovati pri sebi, torej, kadar ni bil v stanju zanje placati stroškov oskrbe; koncno za take bolnike, ki nimajo situiranih svojcev (prednikov ali potomcev), ce je njihova revšcina potrjena s spricevalom dušnega pastirja in ubožnega oceta njihovega okraja.«587 Precej podobna je dikcija v Mischler-Ulbrichovem prirocniku iz 90. let 19. stoletja. Pod geslom Humanitarne ustanove v razlagi o hiralnicah in oskrbovalnih hišah namrec beremo, »[…] da morajo sprejeti takšne individuume, ki bodisi trpijo zaradi neozdravljive bolezni ali pa so obremenjeni z gnus vzbujajocimi telesnimi poškodbami in koncno takšne individuume, ki so popolnoma nezmožni za delo ali zaslužek in so ostali brez vseh drugih podpor njihovih svojcev ali sorodnikov«.588 Oskrba revnih se je torej še v drugi polovici 19. stoletja opirala na principe Jožefa II., saj njegovi nasledniki niso sprejeli nobenih bistvenih sprememb. 584 Kleinwächter, Oesterreich, str. 431. 585 Prav tam, str. 431, 432. 586 Na Kranjskem je bil npr. v 80. letih 19. stoletja deželni odbor pooblašcen, »da sme del hiralnicnih oskrbovalnih stroškov, s katerimi bi bila kaka revna obcina preobložena, vendar pa le najvec do polovice, prevzeti deželni sklad«. – Anžic, Skrb za uboge, str. 95. 587 Kleinwächter, Oesterreich, str. 442. 588 Mischler in Ulbrich, ur., Oesterreichisches Staatswörterbuch, str. 117. »Povsem nemocne in bolehne, zatorej vsekakor nezmožne za delo in zaslužek, stare osebe brez vsake pomoci, dalje reveže, ki imajo neozdravljive poškodbe ali okvare naj bi (brez razlik v veroizpovedi) namestili v samostojne oskrbovalne hiše ali hiralnice. Tam naj bi dobili zatocišce, ogrevanje, razsvetljavo, obleko in perilo, v primeru bolezni pa zdravniško oskrbo, zdravila kot tudi prehrano.«589 Takšna socialna politika do revnih hiralcev se ni bistveno spreminjala in je vztrajala tudi kasneje. HIRALNICA V VOJNIKU (1892–1959) V pricujoci študiji primera se bomo naslonili na nekatere ohranjene podatke o hiralnici v Vojniku. Dežela Štajerska je pred njeno izgradnjo v zacetku 90. let 19. stoletja premogla pet deželnih hiralnic, in sicer v gradu Ehrnau (ustanovljena leta 1885), Hartbergu (1887), Knittelfeldu (1876), Wildonu (1873) in na Ptuju (1875). Ker je število hiralcev stalno narašcalo, stanje oskrbe revežev pa je bilo še posebej kriticno na Spodnjem Štajerskem, zlasti na celjskem obmocju, se je štajerski deželni odbor na pobudo deželnega poslanca Moritza Stallnerja odlocil za izgradnjo nove deželne hiralnice. Slovesno so jo odprli 27. decembra 1891. Ustanovitelj novega zavoda v Vojniku (Landes Siechenanstalt in Hochenegg), ki je bil ukinjen leta 1959, je bil torej štajerski deželni zbor, ki je izvajal nadzor, dajal dovoljenja za sprejem oskrbovancev in dolocal višino oskrbnine.590 Štajerske deželne hiralnice ne moremo in ne smemo istovetiti z ubožnicami, ki imajo »le krajevni pomen, ker se v njih oskrbujejo najvec osebe iz ene same obcine, ki je lastnica zavoda«, hiralnice pa imajo »širše obmocje in sprejemajo v oskrbo hiralce ne glede na njihovo domovinsko pripadnost, seveda le proti placilu dolocene oskrbne pristojbine«.591 Obcine so bile v prvi vrsti dolžne same skrbeti za svoje reveže,592 za reveže v javnih (in tudi zasebnih) hiralnicah pa so morale redno placevati oskrbne stroške, zato se je od njih vselej zahtevala »obvezna izjava k placevanju dolocenih oskrbnih stroškov«, njihovi prispevki pa so se obcinam obicajno dolocali po višini obcinskih doklad. Brezplacna oskrba v hiralnicah je bila »povsem izkljucena«.593 Po prevratu leta 1918 je bila hiralnica najprej podrejena poverjeništvu za 589 Kleinwächter, Oesterreich, str. 438. 590 Podrobno: Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 311. 591 O hiralnicah, str. 57. 592 Gl. npr. Globocnik, Nauk slovenskim županom, str. 70–72. 593 O hiralnicah, str. 58. socialno skrb pri Narodni vladi za Slovenijo, že 22. februarja 1919 pa je prešla v last države. »Neposredno je bila podrejena oblastni sanitetski upravi in zdravstvenemu odseku. Namesto teh je bil leta 1924 osnovan Inšpektorat pri ministrstvu narodnega zdravja za Slovenijo v Ljubljani za teritorij mariborske in ljubljanske oblasti. Inšpektor je bil uradnik z velikimi pooblastili. Že 16. junija 1924 so zaceli delovati oblastni sanitetni referenti pri velikem županu ljubljanske in mariborske oblasti, ki so odlocali o sprejemu onemoglih in bolnih oseb v hiralnice in znižanju oskrbnih stroškov. Hiralnica v Vojniku je bila torej last mariborske oblasti in se je imenovala Oblastna hiralnica v Vojniku. […] Z ukinitvijo Inšpektorata 30. junija 1927 so zdravstveni zavodi prešli v popolno oblastno upravo.«594 Po razdelitvi države v banovine so vsi zdravstveni in socialni zavodi leta 1931 prešli v pristojnost banovine, zavod pa se je vse do nemške okupacije 1941 imenoval Banovinska hiralnica v Vojniku. Odtlej je višino oskrbnine in njeno znižanje dolocala torej Kraljevska banska uprava dravske banovine, ki je izdajala tudi dovoljenja za sprejem hiralcev. Med okupacijo 1941–1945 je bila hiralnica podrejena državnemu namestniku (Reichsstatthalter) in šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko (Reichsgau Steiermark) dr. Sigfriedu Uiberreitherju in imela naziv GauSiechenanstalt in Hochenegg. Po osvoboditvi leta 1945 se je ustanova preimenovala v Dom onemoglih v Vojniku. Sprejem je v novih razmerah dovoljeval odsek za socialno skrbstvo in zdravstvo, poglavitni cilj doma pa je bil »[…] nuditi starostno in bolezensko oskrbo onim onemoglim, ki so bili prepušceni samim sebi in brez možnosti za samooskrbovanje. Stroške placila nezmožnih je placeval Okrajni ljudski odbor (OLO), kolikor jih niso po obstojecih predpisih bili dolžni placati svojci.« Prvega maja 1954 so v domu, podobno kot v drugih socialnih ustanovah, prešli na samoupravljanje in samofinanciranje. Od 19. junija 1958 se je dom imenoval Dom oskrbovancev v Vojniku. Dobil je »svoj upravni odbor, ki je odlocal o sprejemu oskrbovancev«. Konec marca 1959 so dom ukinili in oskrbovance prestavili v druge domove. Od leta 1960 deluje v stavbi nevropsihiatricni oddelek celjske bolnišnice.595 Upravljanje vojniške hiralnice seveda ni bilo macji kašelj. Zavod se je financiral iz vec virov: od vsakokratnega lastnika; iz prispevkov, ki so jih za 594 Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 311. 595 Podrobneje: Prav tam, str. 311, 312. svoje oskrbovance placevale pristojne domovinske obcine; iz prispevkov, ki so jih placevali oskrbovanci sami; iz lastnega gospodarstva; iz placil uslužbencev za hrano in stanovanje; iz postranske dejavnosti oskrbovancev ali zavodovih delavnic ter raznih daril, volil, oporok itd.596 Ohranjeno arhivsko gradivo izpricuje zlasti stalne probleme zaradi nenehnega pomanjkanja financnih sredstev v zvezi z vzdrževanjem poslopij, novimi gradnjami in modernizacijo ustanove (npr. centralna kurjava, prikljucitev na vodovod, elektricno napeljavo, telefon). Stalno so se morali ukvarjati predvsem s pomanjkanjem locenih moških in ženskih prostorov, ker je bil naval v hiralnico vedno vecji. Hiralnica je, denimo, mocno obcutila kriticna leta gospodarske krize. Leta 1931 je uprava porocala, da je zavod postal odlocno premajhen in da bi ga bilo nujno povecati, ker je število oskrbovancev narašcalo. »Razmere so bile že kar nevzdržne. Uprava ni mogla redno vpoklicati niti tistih oskrbovancev, ki jim je banska uprava že dovolila sprejem, njihove domovinske obcine pa so prosile za takojšen sprejem. Misli, da bi dom povecali, niso opustili niti leta 1935. Dom je bil prenapolnjen (210-215 oskrbovancev) in so bolniki ležali kar na hodnikih. Zavod bi morali povecati za 200 postelj, pravi porocilo, ce bi hoteli zadostiti potrebam socialne oskrbe v dravski banovini. To pa je bilo seveda neizvedljivo.«597 Uprava hiralnice je neprestano opozarjala na nezmožnost locitve nalezljivo bolnih od preostalih in, ker je imel zavod tudi »vlogo psihiatricnega azila«,598 na nujnost locitve oziroma popolno izolacijo duševno bolnih, da ne bi motili preostalih hiralcev. Poseben problem je predstavljala tudi zdravstvena služba, saj zavod ni imel namešcenega stalnega zdravnika, temvec so to službo opravljali vsakokratni vojniški zdravniki, ki so po potrebi prihajali v zavod kot honorarni hišni zdravniki. V dom so nekateri zdravniki (tudi zaradi preobremenjenosti) prihajali precej neredno. V casu banovine je, denimo, moral zdravnik v domu ordinirati vsaj trikrat na teden med 15. uro in 18.30. Uprava se je že od vsega zacetka veckrat pritoževala, da nekateri hiralci sploh niso bili zdravniško pregledani ob sprejemu v ustanovo.599 Strežniško službo so od ustanovitve doma do marca 1948 opravljale sestre usmiljenke iz reda sv. Vincencija Pavelskega. V hiralnici je delalo od osem do enajst usmiljenk. Vodila jih je sestra prednica, ki je pomagala v upravi. Poleg strežništva so sestre opravljale delo tudi v vrtnariji, kuhinji, šivalnici, pralnici. V 596 Prav tam, str. 321. 597 Prav tam, str. 316. 598 Canji, ur., Psihiatricna bolnišnica Vojnik, str. 15. 599 Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 313, 314. upravi sta poleg tega delali še racunovodkinja in knjigovodkinja, ostalo pomožno osebje pa so bili trije do štirje laicni strežniki, dve kuharici, do tri perice, do štiri gospodarske pomocnice na ekonomiji in svinjereji, do dva hlapca, do dva kurjaca, ki sta socasno opravljala tudi razna zidarska, kljucavnicarska in druga opravila. Z ustanovitvijo lastne vrtnarije in pekarne v drugi polovici 30. let so dobili tudi svojega vrtnarja in peka, v zadnjih letih pa je imel zavod še ekonoma, ki je skrbel za nabave.600 V preskrbi zavoda z živili je pomembno vlogo igrala lastna ekonomija, ki pa ni mogla zadostiti vsem potrebam. Od živinoreje sta prišla najbolj v poštev svinjereja in perutninarstvo, za potrebe del na kmetijskem posestvu zavoda in za potrebe prevozov (npr. kuriva) pa so vzdrževali tudi dva konja. Ekonomija se je najvec ukvarjala s pridelovanjem povrtnin in zelenjave, premalo pa so pridelali fižola in zlasti krompirja, ki so ga morali nabavljati po ugodnih cenah. Ostale potrebšcine je uprava kupovala pri vojniških in celjskih trgovcih, ki so za dobavo vecinoma konkurirali na osnovi vsakoletnega razpisa in pismene licitacije, pri izbiri dobaviteljev pa so v poštev obicajno prišli najnižji ponudniki. Upravnik deželne hiralnice v Vojniku dr. Joseph Temmerl je npr. 10. oktobra 1902 na oglasnih straneh celjske Deutsche Wacht objavil razglas za dobavo mesa, svinjske masti, kruha, moke, strocnic, špecerije, piva, petroleja, drv, krst, posteljne slame in za opravljanje prevozniških storitev v letu 1903. Ponudniki so morali poslati svoje ponudbe do 5. novembra 1902.601 Leta 1906, ce si ogledamo še en razglas, pa so ponudnike pozvali k dobavi mesa, kruha, mleka, špecerije in kolonialnega blaga, moke in strocnic, piva, drv, premoga, krst in k opravljanju prevozov za leto 1907.602 V oci še posebno bije pivo, v letu 1901 pa se mu je pridružilo še vino.603 Nenavadna dobava najcenejših krst pa je bila seveda namenjena za pokop umrlih hiralcev na vojniškem pokopališcu. Omenimo še, da naj bi uprava pri izbiri dobaviteljev v letih po prvi svetovni vojni po navodilih nadzorne oblasti naceloma dajala prednost slovenskim trgovcem in obrtnikom, nemški ali nemško usmerjeni pa naj bi izpadli iz konkurence. A tega se uprava ni dosledno držala, ker naj bi bil nemški trgovec ali obrtnik s svojo ponudbo veckrat cenejši in sprejemljivejši. Sicer pa je imela uprava z dobavitelji stalne težave, saj se pogosto niso držali pogodbe in »pošiljali blago slabše kvalitete, dajali slabo mero ali težo, zviševali cene, neredno dostavljali in podobno«.604 600 Prav tam, str. 314. 601 Deutsche Wacht, 12. 10.; 16. 10. in 19. 10. 1902. 602 Deutsche Wacht, 14. 10. in 18. 10. 1906. 603 Deutsche Wacht, 13. 10.; 17. 10. in 20. 10. 1901. Belo vino srecujemo tudi v razglasih v 90. letih 19. stoletja. 604 Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 321. Izgradnja novega zavoda v Vojniku ni bistveno izboljšala težkega položaja socialne oskrbe starih in onemoglih ljudi, ga je pa vsaj nekoliko omilila. Povprecni letni sprejem od leta 1892–1959 je bil 77 oseb, povprecno oskrbovanje posameznika je trajalo dve leti in pol, letno pa se je povprecno oskrbovalo 188 oseb. Skupaj je bilo sprejetih 5188 oskrbovancev, od tega jih je v zavodu umrlo 3588, 1600 pa jih je tako ali drugace zapustilo dom. Nekaterim so se izboljšale premoženjske razmere ali pa so našli primerno domaco oskrbo pri svojcih in sorodnikih ter so sami zaprosili za odpust. Dokaj pogosta so tudi porocila o pobegih iz doma. Vecinoma so bili to ljudje, ki se niso mogli prilagoditi redu in nacinu življenja v domu. Vcasih pa so obcine same odpoklicale svoje pripadnike iz doma, ker so se jim zdele oskrbnine pac previsoke.605 Najvec oskrbovancev je v zavod prihajalo iz mestnih obcin in iz obcin v bližini mest. Skrb za reveže je bila v obcinah zelo slaba, pomenili so jim zgolj financno breme, ki so se ga želele znebiti ali pa ga vsaj zmanjšati. Reveži so zato živeli cloveka nedostojno življenje. Potikali so se od hiše do hiše, kjer so jih odganjali in niso imeli niti tiste oskrbe, ki je bila dolocena po zakonu. Še slabše se jim je godilo v primeru bolezni. »Ljudje brez svojcev in sredstev so ležali po hlevih, brez zdravniške pomoci in zdravil, dokler jih ni rešila smrt.«606 Mnogi so vse življenje trdo delali, ko pa sta prišli starost in bolezen, se zanje ni zmenil nihce. Takšno stanje je bilo torej treba spremeniti in ga postaviti na modernejšo in bolj socialno podlago. 27. avgusta 1896 je bil sprejet ubožni zakon, po katerem so ustanovili deželni ubožni fond, iz katerega so se crpala sredstva za stroške hiralcev in to je bistveno olajšalo bremena obcin. Ne samo, da so se stroški obcin s tem zmanjšali; obcine so odslej »same želele pošiljati v hiralnice vse nad 70 let stare ubožce, ker so spoznale, da je oskrba v hiralnici cenejša, kakor pa ce jih oskrbujejo same«.607 Že leta 1897 se je pritisk na hiralnice mocno povecal, bile so prenapolnjene, zato so morali postaviti zasilna ležišca. Izkazalo se je, da je nujno povecati kapacitete obstojecih hiralnic in hkrati zgraditi še kakšno novo. Omenimo še, da odnos nekaterih strežnikov do oskrbovancev, kljub navodilom o eticnem ravnanju, ni bil ravno prijazen. »Dogajalo se je celo, da so jih pretepali«, in »navodila za izboljšanje notranjih razmer so bila zato pogosta«.608 Med arhivskim gradivom se je v zvezi z neeticnim ravnanjem ohranila zanimiva pritožba Andreja B. na Kraljevsko bansko upravo z dne 5. aprila 1937, ceš da se njemu in »kolegom« streže »brez srcne kulture«. Takole se je pridušal: »Resnica je, da jih je nekaj vec slabo umnih in brez posluha, ki se pa ne morejo pritožiti nikomur, je pa tudi takih, ki so pri zdravem umu ali pameti. 605 Prav tam, str. 329. 606 Prav tam, str. 325. 607 Prav tam. 608 Prav tam, str. 338. Strežniško osobje se bolj po surovenosti vede, ne pa po svojih nacelih ali predpisih, za najtimanjšo napako, ako jo revež naredi, ga sestra ali strežnik ošteje, deloma porine ali butne. Ako se pa revež misli ali namerava g. Upravitelju pritožiti, nic ne doseže, zatega del omenim, da imajo strežniško osobje tako navado, da nastopijo prej v pisarno in zatožijo reveža krivicno in neresnicno. […] Od 28. 11. 1934 sem pripisan tukaj v Banovinsko hiralnico v Vojniku, že pervi mesec sem uvidel in opazil, kako slabo ravnajo z ljudmi, njihova navada je, da ga izpocetka z gerdimi imeni opkladajo in tako surovost so tudi meni prizadejali, mnogo krat tudi tepli bi me, ce bi se jim pripustil. Ako je revež kako pesmico samo eno kitico zapel, že ga je sestra zgrabla in odvedla v stranišce za kakih par ur, mu porinila glavo v sedeš v smrad in mu še par klofut prizadejala. Tudi za ušesa so jih natezali, da so imeli priklane, da so kervaveli, tudi teške telesne poškodbe so eni imeli na glavi. […] Tudi za mize in za postelje so jih privezavali z gurtnami ali s špagami, po imenu T. G. so ga imeli na kibli in za posteljo privezanega po cele dneve, da si je še lakte odero, da je kervavel, zraven pa so mu še vsi udi odreveneli. Preko šest mesecev so P. H. za noge in za roke privezovali, med nogam pa flašo za sramoto z špagoj, da mu je sramota odgnila pred smertjoj. Kar ni moglo strežniško osobje opravljati to gerdo taktiko, so zraven imeli pomagace in najtiveca poredneža sta bla J. P. in K. K. in ta dva sta imela veliko prednost pri strežniškem osobju […]« Andrej B. je na koncu zapisal, da je »hvaležen in pokoren Banovini in moji obcini, ker se za menoj placuje – ali terpinciti se ne dam. […] Tukaj se revežu izgovori vse slabo, dobrega nic […]«609 ANALIZA MRLIŠKE KNJIGE 1941–1945 KOT ŠTUDIJA PRIMERA V arhivskem gradivu hiralnice Vojnik najdemo tudi nekaj mrliških knjig. Zelo dragocena je ohranjena mrliška knjiga s popisom umrlih od leta 1924 do 1959, ki prinaša podatke o številu in starosti umrlih po letih. Po zaporednih številkah vsebuje za vsako leto posebej ime in priimek umrlega, starost, datum smrti in datum pokopa ter podatek, ali je pokopan na stroške bolnišnice ali na stroške drugih in kje je pokopan. Stroške pokopa velike vecine umrlih je obicajno krila hiralnica, pokopani pa so bili v Vojniku. 609 SI_ZAC/0911, š. 25, leto 1938, B. A. – pritožba glede strežniškega osebja. Zelo zanimiva je tudi rubrika o zapušcini hiralcev, v kateri srecamo hudo redke vpise manjših vsot denarja. Pokojni niso imeli vrednostnih papirjev (efektov). Tudi rubrika vrednostni predmeti je najpogosteje ostala prazna ali pa je navajala zgolj kakšne malenkosti. V letu 1924, ko je umrlo 66 hiralcev, je le pri enem navedena ena kovinska verižica za uro. Podobno velja za leto 1925, ko je umrlo 44 hiralcev. Vrednostni predmeti, ki so bili kasneje izroceni sodišcu, so vpisani samo pri eni umrli: 1 zlata verižica za uro, 1 ženska double verižica za uro, porocni prstan, 1 ženski uhani s 27 kamni (1 manjka). Vpisi v razpredelek oblacila so bili bolj pogosti, a kljub temu je pri mnogih tudi ta rubrika ostala prazna. Oblacila so kot zapušcino navajali od leta 1924 do 1936, nato pa so jih sploh prenehali vpisovati. Leta 1924 so pri pokojnih npr. našteli: 1 površnik in 1 slabe hlace; krilo in predpasnik; 1 par cevljev, površnik in klobuk; 1 slabo zgornje krilo; 1 slabo naglavno ruto; 1 staro zgornje krilo, 2 naglavna robca; 1 par cevljev; 2 slaba jopica itd. Že sam pridevnik »slabo« pove, da gre za stara in ponošena oblacila. Podatki o skromni zapušcini, ki so jo premogli hudo redki umrli, govorijo predvsem o njihovi revšcini. Hiralci so jo obicajno podarili siromašnim bolnikom in drugemu osebju, uporabili pa so jo tudi za oskrbne stroške s prodajo predmetov na dražbi.610 Podatkovno bogatejša od omenjene mrliške knjige je v nekaterih pogledih ohranjena mrliška knjiga 1941–1945, ki so jo vodili v casu nemške okupacije. Mrliška knjiga (Totenbeschaubuch) prinaša sezname umrlih po posameznih mesecih, umrli pa so zavedeni z zaporedno številko. Vse do 16. maja 1945 so podatke vpisovali izkljucno v nemškem jeziku. V njej se je kot mrliški oglednik ves cas podpisoval zdravnik dr. Rudolf Mikusch (po osvoboditvi Mikuš). Zato, ker poleg podatkov, kot so priimek in ime ter starost umrlega, prinaša še podrobnejše podatke o datumu in kraju rojstva pokojnih, dalje o njihovi domovinski obcini in deželi, obicajnem prebivališcu, veroizpovedi, osebnem stanu in poklicu kot tudi podatke o kraju smrti, o lececem zdravniku, o osnovni bolezni in neposrednem vzroku smrti, o datumu in uri smrti, o dnevu, uri in kraju obdukcije in o dnevu in kraju pokopa oziroma upepelitve, sem jo izbral za predmet vzorcne analize v nadaljevanju.611 Vpisi v mrliško knjigo se zacno s 1. julijem 1941 in koncajo z 9. junijem 1945, natanko 5 let zatem, ko so iz Vojnika v okviru izvajanja nacisticnega rasnega programa, ki je tedaj potekal na ozemlju celotnega rajha, odpeljali 92 hiralcev, ki so bili duševno zaostali ali pa so bolehali za lažjimi duševnimi boleznimi. Vsi so koncali kot žrtve evtanazije v Hartheimu pri Linzu.612 610 SI_ZAC/0911, š. 10, a. e. 31, leto 1924–1959, Mrliška knjiga 1924–. 611 V nadaljevanju analiziram in se sklicujem na podatke: SI_ZAC/0911, š. 11, a. e. 33, leto 1941–1945, Mrliška knjiga (Todtenbeschaubuch). 612 SI_ZAC/0911, š. 26, leto 1945, Porocilo o stanju hiralnice ob prevzemu junija 1945. O žrtvah evtanazije piše: Ferenc, Nacisticna »evtanazija« v Sloveniji leta 1941, str. 110 in 112. Gl. tudi Ježovnik in Himmelreich, Zlocin v Novem Celju. Preden se lotimo konkretne analize omenjene mrliške knjige iz casa okupacije, navedimo še nekaj splošnih ugotovitev o umrljivosti v hiralnici Vojnik v letih 1892–1959. Tone Kolšek ugotavlja, da je od 31. marca 1892 do 16. maja 1959 umrlo 3588 ali 69 % vseh sprejetih oseb, povprecna letna umrljivost v vsej dobi pa je bila 53-odstotna.613 Kolšek opozarja na opazen dvig umrljivosti v casu okupacije, k poslabšanemu zdravstvenemu stanju hiralcev pa je prispevala zlasti pomanjkljiva prehrana. Pokaže tudi, da se je število starih hiralcev med letoma 1896 in 1936 stalno povecevalo in da je hiralnica v letih pred drugo svetovno vojno postala že »pravo zatocišce za starostno onemogle«, povprecno pa se je dvignila tudi življenjska doba. Leta 1896 je bilo 36 % oskrbovancev starih od 50 do 70 let in 23 % oskrbovancev nad 70 let. Leta 1936 je bilo 31 % oskrbovancev starih od 50 do 70 let, kar 37 % pa nad 70 let. Zavoljo takšne starostne strukture je seveda razumljiv tudi podatek, da je bila leta 1896 starostna oslabelost kot vzrok smrti navedena le pri 37 % hiralcev, sicer pa so navajali druge bolezni. Leta 1936 je starostna oslabelost kot vzrok smrti navedena že pri 63 % hiralcev. Poleg starostne onemoglosti, ki se je navajala kot najpogostejši vzrok umrljivosti, je treba omeniti še dokaj visoke odstotke tuberkuloznih, med pogostejšimi vzroki pa so bili še bolezni srca in ožilja, možganska kap in rak. Kolšek je izracunal tudi povprecje umrlih od leta 1892 do konca 1959 po mesecih in ugotovil, da je bila umrljivost najvecja spomladi (marec, april, maj), nekoliko nižja v jesenskih in zimskih mesecih (oktober, november, december, januar, februar), ko je bila približno izenacena, najmanj umrlih pa so beležili junija, julija, avgusta in septembra. Od posameznih mesecev sta izstopala marec, ko je bila umrljivost najvecja, in september, ko je bila umrljivost v dolgoletnem povprecju najnižja.614 V okviru podrobnejše analize mrliške knjige 1941–1945, ki sem jo izbral za študijo primera, sem najprej ugotavljal število umrlih po letih, seveda loceno po spolu in skupaj. Glede na podatke je umrlo 46,6 % žensk in 53,4 % moških. Umrljivost je bila najvišja leta 1944. Za leto 1941 je seveda treba upoštevati, da mrliška knjiga za to leto vsebuje podatke zgolj za polovico leta. Enako velja za leto 1945. Ceprav je pred nami casovno kratek izsek v zgodovini hiralnice Vojnik, pa vendarle gre za izsek, ki so ga zaznamovale izredne in krizne vojne razmere. K vecji umrljivosti je seveda pripomoglo pomanjkanje hrane in zdravil, grafikon 18 v nadaljevanju pa vec kot nazorno prikazuje, da je bila v casu okupacije umrljivost najvecja januarja, februarja in marca, najmanjše število umrlih pa beležimo maja, septembra in oktobra. V porocilu o stanju hiralnice junija 1945 zasledimo še zanimivo splošno oceno, da 613 Primerjalno je v avstrijski dobi umrlo 64, v stari jugoslovanski 49, v okupacijski dobi 64 in v novi jugoslovanski dobi 37 oseb letno. 614 Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 332–335. »[…] se je umrljivost hiralcev v letih okupacije dvignila za ca. 50 %, letos pa je že v prvih petih mesecih presegla prejšnjo celotno številko. To je najboljši dokaz, koliko je okupator skrbel za socijalne ustanove.«615 Tabela 19: Število umrlih od 1. julija 1941 do 9. junija 1945616 Moški Ženske Skupaj 1941 147 21 1942 26 33 59 1943 26 23 49 1944 34 30 64 1945 26 17 43 Skupaj 126 110 236 Grafikon 18: Število umrlih po mesecih Nadvse pomembna je seveda analiza starostne strukture umrlih. Preden jo predstavim, naj zapišem, da je bilo takih, ki so dosegli castitljivo visoko starost ali celo presegli sto let, v obravnavanem casu le pešcica. Kot posebno zanimivo novico so jih zato obcasno predstavljali tudi na straneh casopisov. Celjska Deutsche Wacht je leta 1902 npr. porocala, da je 615 SI_ZAC/0911, š. 26, leto 1945, Porocilo o stanju hiralnice ob prevzemu junija 1945. 616 Leta 1941 je sicer skupaj umrlo 43, leta 1945 pa 76 hiralcev. – SI_ZAC/0911, š. 10, a. e. 31, leto 1924–1959, Mrliška knjiga 1924–. »[…] 13. maja v vojniški hiralnici zaradi starostne oslabelosti umrla 25. junija 1801 v Eisbachu /pri Gradcu/ rojena Magdalena Frank. Ta 101-letna oskrbovanka je bila v tej ustanovi od leta 1894 in je bila trdnega zdravja vse do smrti.«617 Starost je v stoletju mešcanstva zacela zanimati tudi medicino, ceprav je ta svoj interes sprva namenjala predvsem otroštvu. Kot starostno specificno podrocje medicine je najprej nastala pediatrija, tej pa je kot starostno specificna specializacija sledila tudi geriatrija. »Ukvarjanje z razmerjem med zdravjem in boleznijo v pozni starosti je imelo velik pomen že v makrobiotiki poznega 18. stoletja in tudi v predmarcni dobi so izhajali ucbeniki o ‹boleznih visoke starosti in njihovem zdravljenju›. Pri tem pa je šlo bolj za razmišljanja o filozofiji narave ali za prakticna navodila o vešcini podaljševanja clovekovega življenja«,618 kot je makrobiotiko v svojem nadvse popularnem delu, ki je prvic izšlo leta 1796, definiral slavni nemški zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland. Šlo je torej bolj za nasvete o ohranjanju »svežine in cilosti v visoki starosti kot pa za empiricno raziskovanje«.619 Hufeland je v svoji Makrobiotiki navajal znamenite eksemple visoke cloveške starosti. Takšne »najimenitnejše primere dolgega življenja« je v slovenskem prevodu njegovega dela iz leta 1864 izcrpno navajal tudi zdravnik Matija Prelog. Dodal pa je, da jih je najti tudi v naših krajih: »Tako je vmrl pred dvema letoma jeden kmet na slovenskem Štajaru pri sv. Jurju na Šcavnici 109 let star, na Pohorju v sv. Martina fari okolj zacetka sedajnega stoletja kmetica 108 let stara. Tudi v Mariboru poznam starca, kteri je prek 97 let star, in 8 drugih, kteri so blizo 90 let stari; vsi so še mocni, veseli in zdravi. Tako so v okoljšcini neki stari vincari, kteri še v vinogradih delajo. V Jarenini je jeden že više 97 let star in je še jako mocen.«620 Od 17. stoletja naprej so bile zelo popularne tudi upodobitve starostnih stopenj clovekovega življenja, ki so bile najprej zelo religiozno obarvane, nato pa so jih vedno bolj izpodrivali motivi iz vsakdanjega življenja. Te upodobitve so razcvet doživele v 18. in 19. stoletju, v letih od zacetka prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne pa so v veliki meri izginile. Na nekaterih so bili v središcu moški, na drugih nastopajo ženske. 617 Deutsche Wacht, 18. 5. 1902. 618 Ehmer, Sozialgeschichte des Alters, str. 74. 619 Prav tam. 620 Prelog, Makrobiotika ali nauki, str. 62. »Za vse upodobitve je znacilno, da jih sestavlja dekadni ciklus enajstih podob, ki predstavljajo razna obdobja clovekovega življenja do stotega leta starosti, od rojstva do smrti. […] Življenjska pot tako moškega kot ženske se zacne z rojstvom in s krstnim obredom ter nadaljuje s srecnim otroštvom. […] Pri dvajsetih letih tako pri fantih kot pri dekletih nastopi cas prve ljubezni, […] pri tridesetih pa napoci skrajni cas, da se clovek poroci in si ustvari srecno družinsko življenje. Ocitna razlika med moškim in žensko nastopi v naslednjih dveh dekadah. Moški je prikazan kot delaven, uspešen, premožen in dobrotljiv, […] ženska pa se v okviru družine z vso materinsko ljubeznijo posveca otrokom.«621 Življenje doseže vrhunec v peti dekadi, po petdesetem letu pa se zacne pocasi umirjati. »Žensko odtlej razveseljujejo vnucki. Po šestdesetem letu nastopi starost in clovek zacne neusmiljeno in s pocasnimi koraki stopati proti grobu. Za tiste, ki docakajo še vec let, so znacilni snežno beli lasje, oslabelost, stalne misli na poslednjo uro in upanje na božjo milost.«622 Analiza starostne strukture ohranjene mrliške knjige v skladu z omenjenimi popularnimi in idealisticnimi predstavami kot tudi glede na splošno dejstvo, »da je v 19. in koncno v 20. stoletju v Evropi in Severni Ameriki veljala bolj ali manj ista starostna meja, postavljena med 60 in 70 let«,623 pokaže, da je vec kot 60 let štelo 88,1 % umrlih hiralcev, od tega 88,1 % moških in 88,2 % žensk (gl. tabelo 20 in grafikon 19). Najvec starostnikov srecamo v obmocju med 66. in 85. letom, najmocnejšo skupino v teh petletnih obdobjih pa so predstavljali stari med 81 in 85 let. Med moškimi ni nihce štel vec kot 95 let. To starostno mejo so presegle 4 ženske. Tabela 20: Starostna struktura umrlih < 50 50–55 56–60 61–65 66-70 71–75 76–80 81–85 86–90 91–95 96–100 Moški 5 5 5 61725232213 5 – Ženske 5 3 5 91617122610 3 4 Skupaj 10 8 1015334235 48 23 8 4 621 Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 104, 105. 622 Prav tam, str. 105. 623 Thane, Das Alter, str. 17. Grafikon 19 Pri vseh umrlih je vpisana rimskokatoliška vera. Glede na osebni stan je bilo 52,5 % samskih, 35,2 % ovdovelih in 12,3 % porocenih. Pri številu samskih ali ovdovelih moških in žensk ni bilo obcutnih razlik, podatek, da prevladujejo samski oziroma ovdoveli hiralci (skupaj 87,7 %), pa ni prav nic presenetljiv, saj so na stara leta ostali sami, brez svojcev, ki bi lahko skrbeli zanje. Porocenih je bilo bistveno manj, med njimi pa je bilo znatno vec moških (68,9 %) kot žensk. Tabela 21: Osebni stan umrlih Osebni stan Moški Ženske Skupaj Osebni stan Moški Ženske Skupaj Samski 1941 4 4 8 Samski 1944 14 12 26 Ovdoveli 1941 9 3 12 Ovdoveli 1944 10 12 22 Poroceni 1941 1 – 1 Poroceni 1944 10 6 16 Samski 1942 15 24 39 Samski 1945 12 10 22 Ovdoveli 1942 10 8 18 Ovdoveli 1945 8 6 14 Poroceni 1942 1 1 2 Poroceni 1945 6 1 7 Samski 1943 18 11 29 Samski 1941–45 63 61 124 Ovdoveli 1943 6 11 17 Ovdoveli 1941–45 43 40 83 Poroceni 1943 2 1 3 Poroceni 1941–45 20 9 29 »Pred dobo starostnih pokojnin je morala vecina starih ljudi delati, dokler tega niso vec zmogli. Delo za zaslužek sicer ni bilo edina komponenta njihovega ‹improviziranega gospodarskega življenja›, a bilo je najpomembnejše.«624 Stari ljudje so nasploh poskušali opravljati svoj poklic tako dolgo, kot je le bilo mogoce, saj je »konec delovnega življenja pomenil bodisi revšcino ali pa odvisnost od milošcine«.625 V revšcino pahnjeni stari ljudje, ki so bili vsaj še kolikor toliko pri moceh, so obicajno opravljali lažja priložnostna dela ali pa so za manjše placilo pomagali pri kmeckih opravilih.626 Posplošimo lahko, da je bilo delovno mesto za tiste stare ljudi, ki so še lahko delali, najpomembnejši vir dohodkov, nezmožnim za delo pa so preostale samo milošcina in razlicne oblike podpore revnih. Invalidni in neozdravljivo bolni hiralci kot posebna kategorija starih ljudi so bili seveda nezmožni še naprej opravljati delo za zaslužek, ki jim je pred tem zagotavljalo preživetje. Nekateri so, kot receno, jesen življenja preživeli na cesti in bili odvisni od milošcine tujih ljudi, nekaterim pa je bila usoda bolj naklonjena in so prišli vsaj v hiralnico. Analiza pokaže zanimivo podobo socialnega sestava oziroma poklicne strukture vojniških hiralcev v letih 1941–1945. Podobno kot v vsej dobi obstoja hiralnice627 so tudi v tem casu prevladovali bivši kmecki delavci in delavke, dninarji in dninarice, hlapci in dekle in siromašni vinicarji (127 ali 53,8 % vseh umrlih). Iz tabele 22 je sicer razvidno, da med vpisi v rubriko poklic izstopa še 21 navedb gospodinja. Nekaj vec je bilo še bivših zaposlenih v obrti, izrazito majhen pa je odstotek bivših tovarniških delavcev. Med moškimi je omeniti še 9 bivših rudarjev, kar kaže tudi na njihov slab položaj, ko niso bili vec zmožni opravljati težaškega dela. Pri šestih osebah je navedeno, da so obcinski reveži (reve), pri 82-letni ženski z domovinsko pravico v Laškem pa je bilo maja 1942 kot poklic navedeno, da je ciganka (Zigeunerin). Tabela 22: Poklicna struktura umrlih Poklic Moški Ženske Skupaj Poljski / kmecki delavec / delavka 38 41 79 Dninar / dninarica 8 12 20 Dekla – 13 13 Hlapec 12 – 12 Kuhar / kuharica 1 5 6 624 Cole in Edwards, Das 19. Jahrhundert, str. 229. 625 Prav tam, str. 214. 626 Prim. Ehmer, Sozialgeschichte des Alters, str. 70. 627 O tem gl. Kolšek, Dom oskrbovancev v Vojniku, str. 336. Hišna pomocnica – 3 3 Služkinja – 1 1 Perica – 11 Vinicar 3 – 3 Kajžarica – 2 2 Kocar 1 –1 Preužitkar / preužitkarica 2 1 3 Tovarniški delavec / delavka 3 1 4 Tiskarski stavec 1 – 1 Rudar 9 –9 Mlinar 1 –1 Mlinarski pomocnik 1 – 1 Mesar 1 –1 Kovac 2 –2 Kolar 2 –2 Tesar 2 –2 Mizar 2 –2 Cevljar 5 – 5 Strojarski pomocnik 1 – 1 Krojac 3 –3 Krojaški pomocnik 1 – 1 Šivilja – 2 2 Urar 1 –1 Zidar 2 –2 Loncarski pomocnik 2 – 2 Drvar 3 –3 Žagar 1 –1 Splavar 1 – 1 Trgovec 1 – 1 Poštar 1 –1 Uradnik 2 – 2 Šolski sluga 1 – 1 Ekonom 1 –1 Slikar 1 –1 Zasebnik / zasebnica 2 3 5 Upokojenec 4 – 4 Gospodinja – 21 21 Obcinski revež / reva 4 2 6 Ciganka – 1 1 Brez poklica (slepa na obe ocesi) – 1 1 Kljub pomanjkanju konkretnih podatkov lahko sklepamo, da se je zdravstveno stanje z narašcajoco starostjo slabšalo in da so stari ljudje zaradi tega potrebovali vecjo oskrbo ob soocanju s problemi, ki so jih s sabo prinašale invalidnost, bolehnost in šibkost, bolezni, bolecine, izolacija in psihicno trpljenje. Bolehnost in šibkost zaradi starosti je bila sploh zelo pogosto navedena kot vzrok smrti, saj naj bi bili tako zdravniki in bržkone tudi njihovi pacienti sprijaznjeni s predstavo o naravni in neizogibni smrti. Sploh se zdi, da je bil odnos zdravnikov do hiralcev v glavnem fatalisticen in da so bolnikom nasploh dajali malo upanja na izboljšanje. V starosti naj bi pac pocasi, a nepretrgano odpovedovale telesne moci.628 Takšen fatalizem vecine zdravnikov je bil po vsej verjetnosti pogojen s slikovito starodavno metaforo o sveci, ki pocasi izgoreva in ki naj bi bila simbol omejene kolicine življenjske sile, dane vsakemu posamezniku.629 Pojem »starostna oslabelost« je v 19. stoletju (in tudi še kasneje) tvoril »osrednji družbeni koncept za oznacevanje starosti kot patološkega stanja, delovne nezmožnosti in izgube socialne avtonomije. Starost in starostna oslabelost sta bili tendencno poistoveteni.«630 Sinonima za »starosten« (senilen) in »starostno oslabelost« (senilnost) sta se postopoma spreminjala v smeri vsebinsko razvrednotenih pojmov »skleroticen oz. okostenel« ali »posebno starostno cudaštvo«. »V geriatricni literaturi se pojavlja starost kot nadvse labilno stanje, ki naj bi ga preživeli s skrajno zmernostjo. Aktivnost in strast naj bi zlahka imeli za posledico telesne hibe ali debilnost, predvsem na podrocju spolnih odnosov. Sicer je bilo široko razširjeno pojmovanje, da naj bi bili ti v starosti manj pomembni. Razlike med spoloma so izgubljale na pomenu, moški – in še bolj ocitno ženske – so se z narašcajoco starostjo približevali ‚nevtralnemu tipu‘. Psihološka literatura je zacela ugotavljati pojemanje intelektualnih sposobnosti in ustvarjalnih zmogljivosti po višku med 30. in 45. letom starosti. Višja starost je bila enacena zlasti z duševnim usihanjem.«631 V tabeli 23 prikazana analiza bolezni vojniških hiralcev pokaže, da je bila starostna oslabelost (marasmus senilis, Altersschwäche) navedena kot vzrok smrti kar pri štirih petinah umrlih moških in žensk. Veliko raznolikost pa izkazujejo tudi navedene bolezni kot vzrok smrti pri preostali petini hiralcev. Gre 628 Prim. Cole in Edwards, Das 19. Jahrhundert, str. 238. 629 Prim. Schäfer, Alter und Krankheit in der Frühen Neuzeit, str. 57. 630 Ehmer, Sozialgeschichte des Alters, str. 75. 631 Prav tam. Radikalni anglosaški zdravnik William Osler, ki ga lahko oznacimo za simbolno figuro diskriminacije starih ljudi, je na prelomu 19. in 20. stoletja razglasil vse, ki so šteli nad 40 let, za »razmeroma nekoristne« in vse nad 60 let za »popolnoma nepotrebne«. Posledicno je diskutiral tudi o možnosti evtanazije starih ljudi, npr. v obliki »mirne ugasnitve življenja s pomocjo kloroforma«. – Prim. Ehmer, Sozialgeschichte des Alters, str. 76. predvsem za bolezni srca in ožilja, možganske kapi, rakava obolenja, revmatizem in ohromelost, tuberkulozo. Zanimiva je tudi navedba samomora z obešenjem iz leta 1944. Tabela 23: Osnovna bolezen in neposreden vzrok smrti Vzrok smrti Moški Ženske Skupaj Marasmus senilis 1941 10 7 17 4534 Drugo 1941 – 4 Marasmus senilis 1942 22 25 47 4535 8536 Drugo 1942 12 Marasmus senilis 1943 17 21 38 9537 2538 Drugo 1943 11 Marasmus senilis 1944 26 21 47 8539 9540 Drugo 1944 17 Marasmus senilis 1945 24 15 39 2541 2542 Drugo 1945 4 Marasmus senilis 1941-45 99 = 78,6 % 89 = 80,9 % 188 = 79,7 % Drugo 1941-45 27 = 21,4 % 21 = 19,1 % 48 = 20,3 % Vsi hiralci so umrli v hiralnici Vojnik. Za vsakega so navedeni dan in ura smrti ter dan in ura obdukcije, ki jo je ves cas dan po smrti opravljal tamkajšnji zdravnik dr. Rudolf Mikusch. Dan po obdukciji pa so umrle pokopali na pokopališcu hiralnice. Pokop oskrbovancev je seveda terjal dolocene stroške. Zaradi kriznih razmer, ki so vladale tik pred zacetkom okupacije, je kraljevska banska uprava z odlokom z dne 22. marca 1941 »v zvezi z ogromnim povišanjem oskrbnih stroškov ponovno zvišala oskrbne prispevke vsem prizadetim obcinam«, od 1. 534 Arterioskleroza – 1; arterioskleroza in gangrena stopal – 1; rak – 1; pljucna tuberkuloza – 1. 535 Arterioskleroza – 1; možganska kap – 1; kronicni revmatizem, preležanine – 1; rak požiralnika (carcinoma oesophagi) – 1. 536 Kronicni bronhitis – 1; rak na prsih – 1; rak na obrazu – 1; rak na želodcu – 1; kronicno vnetje srca – 2; omaganje srca (Herzschwäche) – 1; encefalitis – 1. 537 Arterioskleroza – 2; srcna insufienca – 2; napredujoca mišicna atrofija – 1; ohromelost in kontinenca urina – 1; hemiplegija (ohromelost polovice telesa) – 1; kronicni revmatizem, preležanine – 1; multipla skleroza – 1. 538 Rak na maternici – 1; kronicni revmatizem, preležanine – 1. 539 Možganska kap – 1; arterioskleroza – 1: ohromelost (Lähmung) – 1; Parkinsonova bolezen in vnetje srcne mišice – 1; tumor v glavi – 1; božjast – 1; kronicni revmatizem in kila – 1; samomor z obešenjem (Tod durch erhängen) – 1. 540 Možganska kap – 1; vnetje sklepov – 1; hemiplegija (ohromelost polovice telesa) – 2; rak maternice – 1; sifilis – 1; anevrizma – 1; pohabljenost – 1; pljucna tuberkuloza – 1. 541 Rak na želodcu in kaheksija (hiranje) – 2. 542 Invalidka – 1; slepa na obe ocesi in kap – 1. aprila naprej pa se je z istim odlokom zvišala tudi taksa za pogreb oskrbovancev, in sicer s 150 na 250 din. Upravitelj hiralnice je slednje utemeljil, da »[…] taksa za pogrebne stroške, ki jo placujejo domovne obcine tukajšnjemu zavodu za umrle oskrbovance, znaša že vec let 150 din. V tej taksi so zapopadeni stroški za krsto, prevoz ter pristojbine za jamo in grobarja. Pavšal za grobokopa je bil v zadnjem casu povišan od 37,50 din na 65 din od jame. Tudi cena lesa se je v zadnjem casu tako dvignila, da znašajo stroški pogreba mnogo vec, kakor pa znaša sedanja taksa. Vsled tega prosimo kraljevsko bansko upravo, da blagovoli od 1. aprila 1941 dalje odobriti zvišanje takse za pogreb.«641 EPILOG Diskriminirani in izolirani hiralci, ki smo jih obravnavali v pricujoci študiji primera, so v širšem kontekstu nekdanjega širokega spektra starih ljudi spadali v kategorijo »[…] shujšanih, bolehnih, šibkih in osamljenih starcev, ki so preživljali svoje zadnje dni v javni ustanovi, loceno od družine in prijateljev – brez osebnega premoženja, nesamostojni in brez dostojanstva«. To jih je izrazito razlikovalo od starih ljudi na drugi strani spektra, od »[…] poglavarjev premožnih družin, spoštovanih in z lastnim premoženjem, obdanih z družino, služincadjo in znanci, ki so svoje zadnje dni preživljali v pokoju v lastnem domu in so imeli dovolj casa, moci in razuma, da so se lahko pripravili na neizogibno«. Vecina starih ljudi pa je seveda živela med omenjenima ekstremoma bogatih in revnih, »[…] med udobnim domom in hladno ustanovo, med familiarno zvestobo in obupno osamljenostjo, med prijetnim preganjanjem casa in ponižujocim delom, med duhovno povzdigo in hromecim dolgcasom, med samostojnostjo in odvisnostjo«.642 641 SI_ZAC/0911, š. 25, leto 1941, Predlog za zvišanje prispevkov domovnim obcinam. 642 Cole in Edwards, Das 19. Jahrhundert, str. 259. Marta Rendla RAZVOJ DOMOV ZA STARE LJUDI V CASU SOCIALIZMA V SLOVENIJI* UVOD Skupnost socialnih zavodov Slovenije s sedežem v Ljubljani, ki so jo ob koncu leta 1967 ustanovili predstavniki takratnih slovenskih socialnih zavodov, je razvoj domov643 oziroma skrbi za starejše osebe v Sloveniji za obdobje socializma pred leti razdelila v vec razvojnih faz. Casu socializma po tej delitvi v razvoju skrbi za starejše ustrezata druga in tretja razvojna faza. Drugo obdobje zajema cas po 2. svetovni vojni, in sicer do leta 1972, ko je bil pri Skupnosti pokojninsko- * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 643 Domovi za starejše osebe že od nekdaj sodijo v socialno varstvo, torej na primarno podrocje socialnega dela. Zaradi prevladujocih zdravstvenih delavcev so domovi za stare glede na uresnicevanje poslanstva socialnega dela uvršceni med njegove partnerske institucije, saj socialno delo enakopravno sodeluje z drugimi strokovnimi profili. Zaradi prevladujoce stroke in vse hujših zdravstvenih težav stanovalcev so domovi za stare že v osemdesetih letih privzeli znacilnosti zdravstvenega modela in totalne institucije. – Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 263. invalidskega zavarovanja Slovenije ustanovljen Sklad za gradnjo stanovanj in domov za upokojence. Tretje obdobje pa obsega cas od leta 1972 do sprejetja zakona o socialnem varstvu leta 1992.644 Stroka socialnega dela v razvoju domov za starejše s stališca uresnicevanja svojega poslanstva v organiziranju domov za isto obdobje loci naslednja obdobja: obdobje med letoma 1946 in 1950, ko socialno delo še ni bilo profesionalno oziroma ga oznacuje pionirsko delo; obdobje med letoma 1951 in 1965, ko dobijo uslužbenci pri organiziranju dela v domovih možnost za diferenciacijo opravil; in obdobje med letoma 1967 in 1991, ko prevlada socialnogerontološki model domov; socialno delo pa se postopno profesionalizira.645 PREHOD OD TRADICIONALNE K MODERNEJŠI INSTITUCIONALNI OSKRBI STAREJŠIH Na razvoj varstva starih ljudi v Sloveniji v povojnem obdobju je vplivalo vec dejavnikov, in sicer: tradicija institucionalnega varstva, posledice druge svetovne vojne, pospešena industrializacija in modernizacija ter razvoj medicine in gerontologije.646 Nadzor nad celotnim podrocjem socialnega skrbstva, sestavni del katerega je bila oskrba starejših, je v obravnavanem obdobju v Sloveniji prevzela država. Po koncani vojni se je zacela uveljavljati izrazito institucionalna oskrba starejših ljudi. Podrocje institucionalnega varstva se je ob izrednem pomanjkanju sredstev do leta 1950 preoblikovalo iz dotedanjih hiralnic in zavetišc v nekoliko prijaznejše »domove onemoglih«. To je bilo pionirsko obdobje po prisotnosti stroke socialnega dela v delovanju domov kot tudi na podrocju samega zavodskega varstva. Številne ustanove so v povsem starih okvirih delovale naprej, druge so bile odpravljene ali pa preseljene na nove lokacije. Socialno delo, za katero je takrat veljalo vsako delo z ljudmi, ne glede na to, kdo ga je opravljal, je bilo še neprofesionalno. Socialne dejavnosti so v tem casu potekale v obcinskih upravnih službah. Kot izraz medsebojne pomoci in solidarnosti so bile razvite tudi številne prostovoljne socialne dejavnosti. Z ukrepi pomoci se je socialno delo takrat usmerjalo predvsem v reševanje gmotnih težav ljudi.647 Družba je namrec težave starejših ljudi z nizkim življenjskim standardom, neurejenim stanovanjskim vprašanjem, neurejenimi pravicami do socialnega in invalidskega zavarovanja reševala tako, da jih je namešcala v institucije. Starim, brez pravice do starostne pokojnine, in drugim socialno ogroženim skupinam 644 Cizelj, Strateški razvojni program, str. 10. 645 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 264–275. 646 Mali, Institucionalno varstvo starih ljudi, str. 281. 647 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 264–267. prebivalstva so denarno pomoc zagotavljali ljudski odbori. Ti so recimo placevali oskrbnine odraslim brez lastnih dohodkov v socialnih institucijah.648 Kot primer ene takih socialnih institucij si poglejmo financno podlago delovanja Zavetišca sv. Jožefa v Ljubljani na Vidovdanski cesti 9 kmalu po vojni. Zavetišce sv. Jožefa, ki je bilo do selitve njegovih oskrbovancev leta 1948 pod zacasno upravo Mestnega ljudskega odbora za glavno mesto Ljubljana ter v pristojnosti socialnozdravstvenega oddelka le-tega in še ni bilo podržavljeno, se je financiralo tako iz placanih oskrbnin oskrbovancev, ki so jih ti krili iz lastnih pokojnin oziroma so jim jih placali njihovi svojci, kot tudi iz placanih oskrbnin okrajnih ljudskih odborov oziroma mestnega ljudskega odbora. Dohodke zavetišca sta sestavljala tudi vrtna ekonomija zavetišca in delo uslužbencev, ki so namesto placila za svoje delo lahko v zavetišcu stanovali in prejemali hrano. Od 436 oskrbovancev si je leta 1947 tu oskrbnino samih placevalo 145 oskrbovancev, 186 oskrbovancem jo je placeval Mestni ljudski odbor z dotacijami, 29 oskrbovancev si jo je placevalo deloma samih, deloma jim jo je placeval Mestni ljudski odbor, 38 oskrbovancev je podpiral Okrajni ljudski odbor, 18 oskrbovancev si naj bi oskrbnino odslužilo z delom, 20 pa jih je ob sprejemu v zavetišce položilo dolocena sredstva za do- smrtno oskrbnino.649 Domovi, za katere je bila od leta 1946 pristojna obcinska uprava, so postali javne institucije. Nego in oskrbo so prva leta po vojni še vedno opravljale redov- nice, saj ustrezno usposobljenih bolnicark še ni bilo, so se pa pomanjkanja osebja zavedali; prav tako so želeli izvesti laizacijo strežnega osebja. Za ponazoritev poda- jam podatke o kadrovski sestavi Zavetišca sv. Jožefa v Ljubljani. Med njegovim osebjem, katerega zmogljivost je maja 1948 znašala 453 lastnih postelj, nekaj oskrbovancev pa je imelo tudi lastno pohištvo – glede na velikost in zmogljivost kuhinje pa bi zavod lahko sprejel 600 oskrbovancev –, je bilo maja 1947 poleg 53 civilnih uslužbencev kar 54 redovnic. Prizadevanja pa so šla v smeri laizacije in poenotenja upravnega poslovanja.650 Možnosti institucionalnega varstva za stare ljudi so se v tem obdobju glede na predvojno obdobje izrazito zmanjšale in ostale okrnjene vse do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tik po koncu vojne je bilo zaradi povecanih potreb po bolniških posteljah veliko dotedanjih socialnih ustanov preurejenih v zdravstvene ustanove (hiralnica na Japljevi ulici s kapaciteto 300 ležišc je postala infekcijska klinika), v nekaterih od teh institucij so po vojni dobili mesto mladi ljudje, vojne sirote in ljudje brez lastnih bivališc, v nekatere so umestili internate srednjih šol (npr. Zavetišce sv. Jožefa na Vidovdanski cesti se je preoblikovalo v 648 Hlebec in Mali, Tipologija razvoja institucionalne oskrbe starejših ljudi, str. 30. 649 SI_ZAL_LJU/0479, š. 220, a. e. 50, št. 1447/47, Proracun s pojasnili za leto 1948. 650 SI_ZAL_LJU/0479, š. 220, a. e. 50, št. 547/47, Mesecno porocilo o stanju zavetišca aprila 1947, št. 926/48-VI, Pojasnila k porocilu za mesec maj 1948. internat tehnicne srednje šole), nekateri domovi pa so bili zaradi dotrajanosti opušceni.651 Predvojno stanje (63 domov s 3.249 posteljami) je bilo z 31 domovi in 3.100 mesti približno doseženo leta 1964. Od sredine šestdesetih let je število domov z 32 narastlo na 53 domov leta 1990. Ceprav je bilo število domov še vedno manjše glede na predvojno stanje, pa so bile posteljne zmogljivosti 53 domov z 11.260 posteljami skoraj triinpolkrat vecje kot tiste pred vojno.652 Prioriteta socialnega skrbstva takoj po vojni je bila namrec obnova porušene države in preskrba v vojni prizadetih oseb; druga naloga pa je bila reševanje socialnih vprašanj, ki so obstajala kot dedišcina kapitalizma. V ta okvir so sodili širitev pravic, izhajajocih iz statusa zaposlitve, širitev socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, zmanjševanje razlik v placilnih razredih itd. Vse to in pomanjkanje stanovanjskih stavb zaradi posledic vojne je pripomoglo k temu, da so problematiko starih ljudi reševali z umešcanjem domov za stare v adaptirane, za silo vzdrževane stare gradove in grašcine. Življenjske raz- mere v njih so bile podobne razmeram v hiralnicah in ubožnicah pred vojno in med njo. S sanacijami so scasoma sicer izboljševali življenjske razmere, z novimi gradnjami ob gradovih izboljševali standarde bivanja, z zaposlovanjem ustrezno usposobljenega kadra izboljševali oskrbo stanovalcev, niso pa odpravili kljucne pomanjkljivosti teh zgradb – izoliranosti. Lokacija v gradove namešcenih domov je bila oddaljena od življenjskih središc, mest in družbenih dogajanj, kar je negativno vplivalo na pocutje starih ljudi. Zaradi oddaljenosti je pogosto prihajalo celo do izgube stika s svojci, zato so se oskrbovanci pocutili vse bolj odrinjene in zapostavljene. S preimenovanjem v domove za onemogle in nato v domove za stare, pri cemer so življenjske razmere ostajale enake, se je po vojni zgodila transformacija ubožnic, zavetišc in hiralnic v domove za stare, ki so z imenom bolj dolocno izražali, kateri družbeni skupini so namenjeni.653 Starost je legitimno mesto dobila v institucijah, stari ljudje v njih pa dejansko namestitev. Znacilna je bila marginalizacija starih ljudi in ljudi s posebnimi potrebami. Kot je bilo že povedano, je oblast kot najprimernejšo rešitev videla v namešcanju teh ljudi v nekdanje grašcine, ki so bile po nacionalizaciji na voljo. Zacelo se je tudi preseljevanje starih in drugih 651 Ljubljana je po vojni zaradi spremenjenih potreb tako izgubila naslednje ustanove za stare ljudi: Dom starih in onemoglih na Poljanski cesti – Jožefišce, hiralnico na Japljevi ulici s kapaciteto 300 ležišc ter hiralnico na Vidovdanski cesti, imenovano Zavetišce sv. Jožefa, z zmogljivostjo do 700 ležišc. Oskrbovanci so bili preseljeni izven Ljubljane na Štajersko, in sicer nepokretni v Gornjo Radgono, Dornavo in Jelšingrad; duševno bolni pa v Hrastovec; v hiralnico na Japljevi je bila umešcena Infekcijska klinika; Zavetišce sv. Jožefa pa je postalo internat tehnicne srednje šole. – SI_ZAL_ LJU/0479, š. 220, a. e. 48, Porocilo starostnega skrbstva za mesec maj 1947 in SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 491, Stanovanjski blok upokojencev na Taboru in njegov delokrog. Ljubljana 22. maja 1964. 652 Mali, Od hiralnic do domov za stare, str. 31; Statisticni letopis SR Slovenije 1975, str. 409; Statisticni letopis Republike Slovenije 1995, str. 170. 653 Mali, Od hiralnic do domov za stare, str. 32, 33. »motecih« ljudi vseh starosti iz Ljubljane in zahodnih regij Slovenije na Štajersko in Dolenjsko (Dornava, Hrastovec, Lukavci, Impoljca). Ljubljanska mestna oblast je denimo prva leta po vojni preselila nepomicne stanovalce hiralnic v Gornjo Radgono in Jelšingrad pri Šmarju. Socialna delavka Vida Tomšic Arnold domneva, da je bil razlog za selitve tudi v pomanjkanju hrane v mestu in cenejšem vzdrževanju ustanov na podeželju. Prav tako meni, da je bilo tedaj zavodsko varstvo obremenjeno s predsodki, saj so bili stanovalci ustanov vecinoma še zmeraj brez lastnih dohodkov, veliko pa je bilo tudi duševno bolnih in telesnih invalidov. Delo osebja v domovih v prvem povojnem obdobju tudi še ni bilo diferencirano. Delovni dan zaposlenih, ki je trajal ves dan, je bil enako nacrtovan kot za stanovalce. Popolnoma so se delu, kot edino kvalificirano osebje za nego bolnikov, lahko predale le redovnice. Razvoj domov po vojni je potekal v znamenju velikih kapacitet in kolektivisticnega duha. V prvem povojnem obdobju je tako nastalo vec skupin domov z namestitvijo velikega števila starih ljudi pod eno streho, v katerih so izvajali institucionalno varstvo: 1. Zgodila se je transformacija ubožnic v domove za stare oziroma v domove za onemogle. 2. Nastala je skupina domov, umešcena v adaptirane, za silo vzdrževane stare gradove in grašcine. 3. Oblikovala se je tudi skupina domov, umešcena v zgradbe, ki niso bile grajene za izvajanje institucionalnega varstva, a so postale domovi za stare. Naj navedem nekaj primerov prve skupine domov: - leta 1870 zgrajeno obcinsko Zavetišce Franca Lambrechta v Slovenskih Konjicah, po vojni preimenovano v Dom onemoglih Dravograd, se je leta 1954 preimenovalo v Lambrechtov dom Slovenske Konjice; - leta 1889 v Dravogradu ustanovljena Ubožnica Franca Jožefa se je leta 1951 preimenovala v Dom onemoglih Dravograd; - po prvi svetovni vojni zgrajena Ubožnica v Mengšu se je z letom 1950 preimenovala v Dom onemoglih; - pred drugo svetovno vojno odprto mestno zavetišce na Jesenicah se je v letu 1947 preimenovalo v Dom onemoglih; - otroška bolnica na Poljanski cesti v Ljubljani je po drugi svetovni vojni postala dom, ki je v sodobnem casu pod upravo Doma upokojencev Ljubljana Center; - predvojno Zavetišce križniškega reda za onemogle v Metliki se je v letu 1946 preimenovalo v Dom onemoglih.654 654 Prav tam, str. 28. Skupina domov, umešcena v zgradbe, ki niso bile grajene za izvajanje institucionalnega varstva, a so po vojni bile izbrane za domove za stare in v katerih se je izvajalo institucionalno varstvo: - Samostan v Bokalcih: Dom starejših obcanov Ljubljana Vic - Rudnik; - Kaznilnica v Izoli: Dom upokojencev Izola; - Podeželski dvorec v Impoljci: Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca; - Grašcina v Lukavcih: Dom Lukavci; - Grad v Muretincih: enota Doma upokojencev Ptuj; - Vojaški objekt obmejne financne straže na Petrovem Brdu: enota Doma upokojencev Podbrdo; - Vojašnica Podbrdo: Dom upokojencev Podbrdo; - Pisarne okrajnega urada v Poljcanah: Dom dr. Jožeta Potrca Poljcane; - Grašcina v Polzeli: Dom upokojencev Polzela; - Turnska grašcina v Potocah pri Preddvoru: Dom starejših obcanov Preddvor; - Grad v Tisju: Dom Tisje Šmartno pri Litiji; - Grašcina v Viltušu: Dom upokojencev Danice Vogrinec Maribor.655 DIFERENCIACIJA OPRAVIL V DOMOVIH (1951–1965) S procesom družbenega upravljanja na podrocju socialnih dejavnosti v petdesetih letih 20. stoletja se je zacel proces profesionalizacije in institucionalizacije socialnega dela. Med letoma 1951 in 1965 je prišlo tudi do diferenciacije opravil v domovih. V tem casu so bili v bolj ali manj ustreznih zgradbah ustanovljeni novi domovi; krepila se je zavest o potrebi po zdravstveni oskrbi in negi stanovalcev; zaposlovati se je zacelo tudi prve socialne delavce in opušcalo se je vkljucevanje stanovalcev v delo za vzdrževanje doma.656 V politicnem vrhu so spoznali, da je za reševanje socialnih vprašanj potreben nov profil socialnega delavca. Proces institucionalizacije socialnega dela je bil mogoc zlasti v socialnem varstvu. Minister za socialno skrbstvo Anton Kržišnik je leta 1949 socialno politiko opredelil kot pomembno podrocje, ki v širšem smislu zajema vse državne resorje, še zlasti gospodarskega, v ožjem smislu pa resor dela in resor socialnega skrbstva. Socialno skrbstvo, namenjeno preskrbi potrebnih pomoci izven delovnega procesa, se je glede na naloge delilo na socialno pomoc in 655 Prav tam, str. 29, 30. V vseh naštetih zgradbah, z izjemo v grašcini v Viltušu in vojašnici v Podbrdu, so še danes domovi za stare. K in ob gradovih, v katere so bili umešceni domovi za stare, so bile v osemdesetih letih minulega stoletja prizidane ali zgrajene samostojne zgradbe, ustrezajoce standardom skrbi za stare ljudi v institucijah. Negativne posledice življenja v institucijah, iztrganih iz središca družbenega dogajanja, pa so ostale. 656 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 271. skrbništvo.657 Za petdeseta leta prejšnjega stoletja je bil v razvoju domov za stare znacilen proces vzpostavljanja stroke socialnega dela in zaposlovanja v socialnem skrbstvu. Ceprav socialnega dela v domovih v današnjem smislu takrat še ni bilo, pa so nekateri socialni delavci že pomembno soustvarjali starostno varstvo v Sloveniji (Perat, Bele in drugi).658 V tem casu je bil kot eden prvih po vojni namensko grajenih domov za stare pri nas postavljen Dom Bokalci.659 Prve oskrbovance je sprejel oktobra 1953. Z njegovo dograditvijo je Ljubljana dobila delno nadomestilo za kmalu po vojni izgubljene zmogljivosti. Ceprav je bil Dom Bokalci namensko grajen, pa postavljenim nacelom sodobne gerontologije sredi šestdesetih let ni povsem ustrezal. Ker ni imel urejene prometne povezave z mestom, so bili oskrbovanci odrezani od mesta, hkrati pa je bil to razlog za velik pritisk na domske zmogljivosti v mestu.660 Izoliranost je bila v nasprotju z naceli sodobne gerontologije. Dom Bokalci je bil zaradi znacilnosti uporabnikov tudi precej stigmatiziran. Kot dom kombiniranega tipa je sprejemal fizicno in psihicno onemogle pa tudi razmeroma zdrave ljudi brez strehe nad glavo. Vanj so namešcali ljudi iz vseh krajev; ker pa so morali napolniti kapacitete, se je z njegovo otvoritvijo zacel proces vracanja starih ljudi v Ljubljano. Iz porocila Sekretariata za socialno varstvo LRS za leto 1961 izhaja, da so domovi v skladu z novim zakonom o zavodih prešli na samostojno financiranje in ekonomsko poslovanje; ukinjene so bile dotedanje dotacije in odgovornost obcin za njihovo poslovanje.661 S povojno industrializacijo in urbanizacijo se je zgodil tudi demografski in epidemiološki prehod. Stopnje umrljivosti so zacele upadati in spremenili sta se slika obolevnosti in vzrocna struktura umiranja. Od zacetka petdesetih let (med letoma 1952 in 1954), ko je bila pricakovana dolžina življenja ob rojstvu za moške 63 let, za ženske pa 68 let, se je pricakovano trajanje življenja tako pri moških kot pri ženskah podaljševalo. Podaljševanje življenjske dobe in zniževanje števila rojstev ter selitve pa so dejavniki, ki najmocneje vplivajo na staranje prebivalstva. Med starejše narode smo se Slovenci po mednarodnih normah zaceli uvršcati že v 60. letih minulega stoletja. Mednarodni standardi so takrat kot star narod 657 Zorn, Socialno skrbstvo, str. 62, 63. 658 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 270. 659 Zemljišce za izgradnjo Doma onemoglih na Bokalcih je Mestna obcina Ljubljana kupila že pred vojno in tudi izdelala nacrt za njegovo izgradnjo. Objekt, ki je bil v grobem zgrajen neposredno pred zacetkom druge svetovne vojne in bil med vojno precej poškodovan, je po dolocitvi namembnosti in koncni izgradnji v zacetku petdesetih let z obratovanjem zacel jeseni 1953. – Šorn, O socialnem skrbstvu ljubljanske mestne obcine v letih 1935–1945. 660 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 491, Stanovanjski blok upokojencev na Taboru in njegov delokrog, 22. 5. 1964. 661 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 268. opredeljevali narod z nad 7 % prebivalcev, starih nad 65 let. Slovenci smo takih prebivalcev imeli leta 1961 7,8 %, leta 1971 9,3 %, leta 1980 pa že prek 10 %.662 Ceprav se je podaljševanje pricakovanega trajanja življenja v šestdesetih letih 20. stoletja upocasnilo, je daljša življenjska doba ljudi v Sloveniji s seboj prinašala vprašanje družbene skrbi za starejše. Stopnjeval se je pritisk na zavode za stare ljudi in kazala se je potreba po zagotovitvi vecjega števila postelj. Takšne okolišcine so privedle do predloga o oblikovanju programa novogradenj in adaptacij domov. Strokovna in uradna stališca so takrat s prepoznavanjem potrebe pomoci starim ljudem v domacem okolju tudi že izražala socialno naravnanost snovalcev starostnega varstva pri nas.663 UTEMELJITEV IN PREVLADA SOCIALNOGERONTOLOŠKEGA MODELA DOMOV ZA STARE LJUDI Šestdeseta leta je zaznamovala živahna dejavnost na podrocju varstva starih ljudi v Sloveniji. Namestitve starejših posameznikov, ki so bili zvecine brez lastnih sredstev, so se v zacetku šestdesetih let pricele postopoma umikati narašcajocemu številu upokojencev z urejenimi razmerami, z drugacnimi pogledi na svoj položaj v starosti ter z bistveno spremenjenimi potrebami. Zvrstilo se je vec pomembnih mejnikov. Leta 1961 so bili s pobudo takratnih upravnikov domov za starejše o oblikovanju centralne slovenske strokovne metodološke ustanove za povezovanje medicinske, socialne in drugih dejavnosti starejših postavljeni temelji sodobni slovenski socialni medicinski gerontologiji. Leta 1962 je zacela delovati Republiška komisija za gerontološka vprašanja pri sekretariatu za socialno varstvo, ki je izdelala osnovna nacela socialne gerontologije, na katerih temelji sodobno varstvo starejših v Sloveniji.664 Varstvo starejših oseb v Sloveniji, oprto na socialnozdravstveno varstvo preteklih obdobij, se je po novih sodobnih smernicah oziroma nacelih socialne gerontologije zacelo razvijati od sredine 60. let 20. stoletja. Nova in namenska gradnja domov za stare oziroma socialnogerontološki model domov za stare ljudi, zasnovan na nacelih socialne gerontologije, ki jih je junija 1964 sprejel Socialnozdravstveni zbor skupšcine SR Slovenije, oktobra 1964 pa so jih potrdili tudi udeleženci prvega jugoslovanskega seminarja iz geriatrije, sta prevladovala v obdobju 1965–1990. Perspektive razvoja skrbi za stare ljudi sta pripravila tedanji zunanji svetovalec Sekretariata za socialno varstvo Bojan 662 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 506, Demografski podatki. 663 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 268, 269. 664 Cizelj, Strateški razvojni program, str. 11. Accetto in strokovna sodelavka sekretariata Olga Kraigher.665 Nacela, ki so bila odraz gerontoloških ugotovitev biomedicinskega modela, so bila usmerjena k integraciji starih ljudi v družbo. Domovi pa so bili opredeljeni kot institucije, ki ne rešujejo le socialne problematike, temvec tudi zdravstveno. Njihova dejavnost je bila opredeljena kot gerontološko-geriatricna in jo je utemeljevala medicina.666 Mreža institucionalne pomoci se je po vojni gradila kot državni program po enotnih standardih kombiniranega tipa doma. Gradili so se domovi za zdrave in bolne, v predvidenem razmerju 70 % zdravih in 30 % bolnih oziroma nepokretnih starostnikov. Takšnemu razmerju so se podrejali tudi prostorski normativi. Ceprav je bilo v svetu poznanih vec vrst kolektivnih domov za stare ljudi, pa sta se pri nas v omenjenem casu uveljavili dve vrsti tovrstnih domov. Domovi za duševno prizadete starejše prebivalce, ki jih ni bilo mogoce imeti med duševno zdravimi starimi prebivalci, in domovi kombiniranega tipa, v katerih so prebivali stari zdravi ljudje, kronicni bolniki in rekonvalescenti. V njih je moralo biti organizirano splošno, socialno in zdravstveno varstvo.667 Tako organizirani domovi naj ne bi postali zadnje prebivališce kronicnih, neozdravljivih bolnikov ali hiralnice, temvec domovi, v katerih so bolni integrirani z zdravimi starimi ljudmi in kjer je še mogoce cutiti nekaj življenja ter življenje v njih ni povsem brezupno kot v specializiranih negovalnih domovih s kronicno in neozdravljivo bolnimi. Po ugotovitvah dr. Bojana Accetta so domovi za stare že sredi šestdesetih let 20. stoletja, torej že pred uradno sprejetimi odloki, v Sloveniji postajali domovi kombiniranega tipa, saj so tudi tisti domovi, ki so bili namenjeni sprva sprejemu le zdravih starih ljudi, že po nekajmesecnem delovanju imeli precejšnje število ležecih kronicnih bolnikov, potrebnih intenzivne nege.668 POSPEŠEN RAZVOJ DOMOV ZA STARE 1972–1992 Cas od druge polovice 60. let do zacetka 90. let 20. stoletja je bil za razvoj domov za stare, ne glede na ekonomske težave, ugoden. Obdobje pospešenega razvoja podrocja zavodskega varstva odraslih, predvsem starih ljudi, se je pricelo z ustanovitvijo Sklada za gradnjo stanovanj in domov za upokojence pri Skupnosti pokojninsko-invalidskega zavarovanja Slovenije leta 1972 ter dolocitvijo normativov leta 1976. Pred njim je za reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov skrbel v zacetku leta 1966 ustanovljeni Sklad 665 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 269. 666 Mali, Od hiralnic do domov za stare, str. 50, 51. 667 Accetto, Staranje, starost in starostno varstvo, str. 47. 668 Prav tam, str. 48. Republiške skupnosti socialnega zavarovanja. Ustanovitev sklada kot vecinskega vira sredstev za sanacije in adaptacije, dograditve in nove gradnje domov je Skupnost socialnih zavodov Slovenije postavila kot mejnik v razvojni fazi domov. Iz njega se je financirala gradnja domov do leta 1990, to pa je napovedalo tretje obdobje (1972–1992) v razvoju skrbi za starejše. Obdobje tretje razvojne faze v oskrbi starejših, kot jo pozna Skupnost socialnih zavodov Slovenije, se v casovni dimenziji skoraj ujema s socialnogerontološkim modelom domov za stare ljudi in obdobjem postopne profesionalizacije socialnega dela v domovih, kot razvoj domov deli stroka socialnega dela. Na osnovi hitrega razvoja gerontologije in njenih spoznanj so se spreminjali standardi in kakovost dela v domovih; postopno se je zacelo tudi bolj sistematicno zagotavljati domske zmogljivosti in zaposlovati ustreznejše kadre. V obdobju hitrega razvoja domov je bilo v ospredju zagotavljanje prostorskih razmer, ustreznih narašcajoci zdravstveni zahtevnosti in številu oskrbovancev. Poskrbljeno je bilo tudi za njihovo kadrovsko okrepitev. Izboljševanje prostorskih in materialnih razmer za delovanje zavodov je namrec krepilo njihova prizadevanja za izboljšanje strokovne in izobrazbene strukture zaposlenih, uvajanje novih oblik in vsebin ter uveljavitev in višjo raven strokovnega dela.669 Na zavedanje o potrebi po spreminjanju standarda in kakovosti dela v domovih sta vplivala tudi nastanek in hiter razvoj gerontologije. Gerontološko društvo Slovenije, ki je še danes eden izmed pomembnih dejavnikov strokovnega razvoja starostnega varstva, je bilo ustanovljeno leta 1969. Na hiter in kakovosten razvoj domskega varstva starih je pomembno vplival že omenjeni dr. Bojan Accetto, sprva zdravnik v enem izmed ljubljanskih domov in predlagatelj ustanovitve gerontološkega inštituta. Gerontološki inštitut v Trnovem v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leta 1966 in katerega delno vlogo je v zacetku devetdesetih let prevzel Inštitut Antona Trstenjaka, je deloval do druge polovice osemdesetih let. Gerontološki inštitut, katerega idejni vodja je bil dr. Accetto, je bil predvsem medicinsko-gerontološki, odlikovalo pa ga je tudi interdisciplinarno gledanje na starost, saj je uravnoteženo pripisoval pomen tako telesnemu zdravju kot psihicnemu in socialnemu življenju v starosti.670 Kljub prizadevanjem direktorja dr. Accetta, da bi se kompleksno in interdisciplinarno ukvarjal z vsem, kar zadeva starost in staranje, torej, da bi povsem prerasel v interdisciplinarno institucijo, se ta cilj le ni v celoti uresnicil, ceprav so pri raziskavah inštituta sodelovali tudi družboslovci.671 V okviru tega modela domov za stare je postalo vse pomembneje graditi domove v mestih in na podeželju z namenom, da bi starejši ljudje kljub bivanju v instituciji lahko živeli v podobnem okolju kot pred odhodom v institucijo. V 669 Cizelj, Strateški razvojni program, str. 12. 670 Mali, Od hiralnic do domov za stare, str. 53. 671 Miloševic Arnold, Razvoj domov za stare, str. 272. ospredje se je postavljalo tudi interdisciplinarnost socialne gerontologije. Dr. Accetto je uspešno delo v socialni gerontologiji videl le v sodelovanju in usklajevanju socialnih in zdravstvenih služb. Razvijal je ideje o ustanovitvi zunanjih služb in dejavnosti socialne gerontologije, o individualnih, upokojenskih stanovanjih, ki bi bila manjša in nezahtevna za vzdrževanje.672 Menil je, da bi v skrbi za stare bilo potrebno urediti poleg zdravstvenih problemov tudi njihov ekonomski položaj (urediti pokojnine in njihove stanovanjske probleme), kar je pomenilo izvajanje socialne politike, vkljucujoc sodelovanje socialnih delavcev, sociologov, psihologov, ekonomistov, gradbenikov, urbanistov, arhitektov, strokovnjakov zavodov za socialno zavarovanje in drugih. Ker je socialna gerontologija zelo vplivala na delo in življenje v domovih, se je kvaliteta življenja v domovih za stare postopoma izboljševala. Domovi so dobili status institucije, namenjene starim in predvsem bolnim ljudem. V njih se je zaposlovalo ustrezno usposobljen kader: zdravstvene delavce razlicnih stopenj izobrazbe in specialnosti (bolnicarje, zdravstvene tehnike, medicinske sestre z višjo in pozneje tudi z visoko izobrazbo, fizioterapevte, delovne terapevtke, zdravnike); v osemdesetih letih pa še socialne delavke. Z vkljucitvijo tovrstnega kadra se je v delovanju domov zacelo poudarjati pomen medsebojnih odnosov, medsebojnega sodelovanja stanovalcev, osebja in svojcev; socialno delo tovrstnega kadra se je usmerjalo tudi na osebne probleme stanovalcev, na njihovo izražanje custev in krepitev njihove avtonomije.673 Z namensko grajenimi in sodobnimi domovi so se zmanjševali tudi predsodki do njih. V takratnem konceptu domov za stare so bili to pravzaprav domovi za upokojence. Zato so na novo zgrajeni domovi ustrezali zlasti zdravim in pomicnim ljudem, pozabljalo pa se je denimo na invalide. V novih domovih tako ni bilo zadostnega števila invalidskih vozickov, dvigal, posebnih prostorov za fizioterapijo, delovno terapijo in drugih, za vzdrževanje sposobnosti starih ljudi pomembnih dejavnosti. To je oviralo kakovost bivanja stanovalcev s fizicnimi ovirami pa tudi razvoj strokovnih dejavnosti, ki bi stanovalcem pomagale ohranjati funkcionalne sposobnosti. Zagotavljanje cim vecjega števila postelj v domovih je zahtevalo skromne standarde gradnje. V domovih so tudi prevladovale dvo- in vecposteljne sobe, kar ni dopušcalo zasebnosti. Premalo je bilo tudi toaletnih prostorov. Te napake so se odpravljale v zadnjem, prehodnem obdobju (1986–1990) delovanja Sklada za gradnjo stanovanj in domov za upokojence pri Skupnosti pokojninsko-invalidskega zavarovanja Slovenije. Izboljševale so se neustrezne prostorske razmere obstojecih zavodov in gradile nadomestne in nove gradnje.674 672 Mali, Od hiralnic do domov za stare, str. 52. 673 Hlebec in Mali, Tipologija razvoja institucionalne oskrbe starejših ljudi, str. 31. 674 Cizelj, Strateški razvojni program, str. 12. DOM UPOKOJENCEV CENTER, TABOR - POLJANE Kot izrazit problem se je skrb za ostarele v Sloveniji pojavila v sedemdesetih letih 20. stoletja. Ljubljana se je s težavami, ki so jih s seboj prinašale industrializacija, urbanizacija in modernizacija, soocala že pred tem. Na zacetku šestdesetih let minulega stoletja je bilo vec kot ocitno, da obstojece zmogljivosti domov na obmocju Ljubljane ne zadošcajo dejanskim potrebam za reševanje vprašanja oskrbe starejših ljudi. S preoblikovanjem nekaterih ljubljanskih zavodov, kjer so pred vojno in med njo bivali stari ljudje, v drug tip socialnih ustanov je Ljubljana po vojni izgubila precej dotedanjih zmogljivosti. Ceprav so Ljubljancane, bivajoce v teh zavodih, kot že receno, preselili v domove izven Ljubljane, pa se je s porastom življenjske dobe in narašcajocim številom starejših ljudi v demografski strukturi prebivalstva vprašanje oskrbe in nege ostarelih v ljubljanskih obcinah pojavilo temu navkljub. Po številu starejšega prebivalstva je med ljubljanskimi obcinami z 18 % prebivalcev, starejših nad 65 let, od katerih jih je bilo potrebnih domskega varstva 5 %, vse od šestdesetih let izstopala obcina Ljubljana Center.675 Ljubljana je sicer delno nadomestilo za izgubljene zmogljivosti dobila leta 1953, ko je bil dograjen Dom Bokalci. S postavitvijo sodobnih gerontoloških smernic v prvi polovici šestdesetih let, katerih izhodišce je bilo, da morajo stari ljudje imeti možnost bivanja v vajenem okolju in da ne smejo biti izloceni iz družbe, se je ugotavljalo, da tem principom tudi Dom Bokalci ne ustreza, saj ni imel še urejene prometne povezave z mestom. Zato je bil pritisk prosilcev za sprejem v dom na Poljanah, kljub slabšim bivalnim razmeram, v primerjavi s povpraševanjem po bivanju v Domu Bokalci vecji. V takšnih okolišcinah je obcinski odbor Ljubljana Center oziroma njegov Svet za socialno varstvo zacel leta 1961 priprave na gradnjo novega stanovanjskega objekta, ki je scasoma prerasel v Dom upokojencev Center, Tabor - Poljane (DUC), ki ga v nadaljevanju tudi predstavljam. Dom upokojencev Center, Tabor - Poljane je zelo reprezentativen primer opisanega zgodovinskega razvoja domov za starejše, njegova sestavna enota Dom na Taboru pa je tudi prvi sodobno in namensko, v skladu s takrat utemeljenimi naceli gerontologije, zgrajen dom za stare ljudi v Sloveniji. Kombiniran in odprt tip doma, Dom upokojencev Center, Tabor - Poljane, je bil kot enovita organizacija z dvema dislociranima enotama v obcini Ljubljana Center s skupno financno, socialno, kadrovsko in individualno poslovodsko službo registriran pri Okrožnem gospodarskem sodišcu v Ljubljani julija 1974. 675 Po popisu prebivalstva iz leta 1981 sta v Sloveniji po indeksu staranja najbolj izstopali obcini Ljubljana Center in Tolmin. – SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 506, Plan dela, porocilo Doma upokojencev center za leto 1985, Demografski podatki. Ustanovitelj Doma upokojencev Center, s prvotno samostojnima enotama, Domom Tabor in Domom Poljane, je julija 1975 postala Skupnost socialnega skrbstva obcine Ljubljana Center. V obravnavanem obdobju je DUC deloval po dolocilih zakona o socialnem skrbstvu, statutu, svojem hišnem redu in skladno z drugimi dolocili zavoda. Z Domom Tabor in Domom Poljane, združenima v DUC, je obcina Ljubljana Center, ki se je že sredi šestdesetih let 20. stoletja pri zagotavljanju dostojnega življenja v starosti zacela srecevati z izzivi moderne družbe – s staranjem prebivalstva in dolgoživostjo družbe –, reševala vedno bolj perece vprašanje oskrbe starejših ljudi. Izredno koncentracijo starih ljudi je imel predel Stara Ljubljana. Tendenca staranja prebivalstva v obcini Ljubljana Center pa se je kazala tudi še v prihodnje. Zato se je v okolišcinah, ko je v domovih za starejše iskalo oskrbo, nego ter zašcito vedno vec starejših oseb, upokojencev, kronicnih bolnikov, bolnikov z rednimi dohodki, osamljenih, oseb, stalno odvisnih od tuje pomoci in zdravstvenega varstva, izgradnja doma za starejše kazala kot nujna. Predvsem v urbanih okoljih, kot je to bil ljubljanski prostor, se je v spremenjenih družbenih razmerah, ko je narašcalo zaposlovanje žensk in se je oblikovala atomizirana družina ter so se gradila majhna stanovanja, kazala potreba po domovih za starejše. S sociološko preobrazbo družbe so domovi za starejše vse bolj postajali drugi dom starejših ljudi, upokojencev, ki zaradi kronicne bolezni in starostne onemoglosti niso bili sposobni samostojne oskrbe, vse manj pa pribežališce obcinskih revežev in ljudi brez poklica ter sredstev za preživljanje.676 Sklad za socialno varstvo obcine Ljubljana Center je tako leta 1963 na osnovi takrat obstojecih težav, ki so izhajale iz vsakodnevnih potreb, in zaradi dejstva, da še ni bilo sodobno urejenega doma, ki bi ponujal delovno terapijo ostarelih ljudi in bi hkrati zagotavljal svoje storitve tudi zunanjim upokojencem, prosil Stanovanjski sklad obcine Ljubljana Center za odobritev posojila; prijavil pa se je tudi na I. natecaj za dajanje posojil in izjemnih pomoci iz sklada za socialne ustanove v namen gradnje doma pocitka.677 Dom upokojencev Tabor, z zacetno kapaciteto 120 ležišc, katerega investitor in ustanovitelj je 8. julija 1965 z ustanovitveno odlocbo Skupšcine Ljubljana Center postala Skupšcina obcine Ljubljana Center oziroma Sklad za družbeno varstvo, je bil dograjen in operativen februarja 1966.678 Po otvoritvi leta 1966 je dom poleg zdravih starejših oseb sprejemal tudi bolne starejše ljudi, po želji z lastnim pohištvom, pa tudi prehodne stanovalce – rekonvalescente. Ko se je sredi sedemdesetih let minulega stoletja Domu 676 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 489. 677 SI_ZAL_LJU/0718, š. 18, a. e. 525. 678 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 494, Porocilo o 3-letnem delu doma upokojencev Tabor ter možnosti njegovega nadaljnjega razvoja. upokojencev Tabor prikljucil Dom za oskrbovance Poljane, se je združeni dom poimenoval v Dom upokojencev Center, Tabor-Poljane (DUC).679 Dom upokojencev Center, Tabor-Poljane, je z vkljucitvijo v program družbene skrbi za stare ljudi v obcini Ljubljana Center postal splošna socialna ustanova na podrocju socialnega skrbstva z opravljanjem zavodskega varstva odraslih oseb. Prvi stanovalci po dograditvi Doma upokojencev Tabor februarja 1966 so bili športniki štirih hokejskih reprezentanc, ki so se takrat udeleževale svetovnega prvenstva v hokeju na ledu v Ljubljani. Dobicek, ki ga je dom od tega imel, mu je zadošcal za pokritje tekocega vzdrževanja prvega leta delovanja. Kot eden redkih namensko projektiran in grajen dom za starostnike v tistem casu v Sloveniji je z rednim poslovanjem pricel aprila 1966. Do polne zasedenosti konec istega leta je tudi oddajal sobe skupinam in posameznim rekonvalescentom.680 Januarja 1967 je Dom upokojencev Tabor (DUT) prevzel od Prehodnega mladinskega doma v upravljanje kompleks bivšega gradu Kodeljevo. Z lastnimi sredstvi, ustvarjenimi od svojih storitev v prvem letu delovanja – poleg oddajanja sob je vec kot deset mesecev pripravljal in dostavljal hrano Onkološkemu inštitutu zaradi adaptacijskih del kuhinje slednjega –, je preuredil grad Kodeljevo v svojo depandanso z 41 posteljami.681 Depandansa Kodeljevo, obdana z lepim parkom, primernim za sprehode in letno bivanje oskrbovancev, z zdravstveno službo se je konstituirala 20. marca 1967.682 K Domu upokojencev Tabor je bil v letu 1973 dograjen še prizidek. Stavba A z zmogljivostjo 120 postelj in stavba B z zmogljivostjo 200 postelj, ki sta bili med seboj funkcionalno in prostorsko povezani, sta od tedaj skupaj lahko sprejeli 320 oskrbovancev.683 Po razširitvi kapacitet je Dom na Taboru imel 186 enoposteljnih, 51 dvoposteljnih in 8 vecposteljnih sob. To je pomenilo, da je 58 % oskrbovancev živelo v enoposteljnih, 32 % oskrbovancev v dvoposteljnih in 10 % oskrbovancev v štiriposteljnih sobah.684 Arhitektura zgradbe je ustrezala temeljnim nacelom doma. Dom je ostarelim z vso splošno oskrbo, po potrebi tudi z varstvom in nego, tako laicno kot medicinsko, želel zagotoviti osebno varnost, hkrati pa jim omogociti kar najvecjo 679 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 500, Porocilo o delu Doma upokojencev Center Tabor-Poljane za leto 1978. Ljubljana, marec 1979. 680 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 494, Porocilo o 3-letnem delu doma upokojencev Tabor ter možnosti njegovega nadaljnjega razvoja. 681 SI_ZAL_LJU/0718, 15/492, Porocilo o delu v domovih za upokojence v letu 1967; SI_ZAL_LJU/0718, 15/494, Porocilo o 3-letnem delu doma upokojencev Tabor ter možnosti njegovega nadaljnjega razvoja. 682 SI_ZAL_LJU/0718, 15/494, Porocilo o 3-letnem delu doma upokojencev Tabor ter možnosti njegovega nadaljnjega razvoja; SI_ZAL_LJU/0718, 15/492, Porocilo za l. 1967. 683 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 509, Porocilo o delu Doma upokojencev Center Tabor-Poljane za leto 1987. Ljubljana, maj 1988. 684 SI_ZAL_LJU/0718, š. 1, a. e. 9, Dom upokojencev Center, Tabor-Poljane, Ljubljana, Tabor 10. individualnost. Stanovanjski prostori so zato bili zvecine eno- do dvoposteljni. Sobe so imele sanitarije in z izjemo 8 vecposteljnih sob tudi individualen balkon; vsaka etaža (19) pa cajno kuhinjo. Dom na Taboru je imel 9 dnevnih sob in 10 dnevnih kotickov. Opremljenost doma je bila v drugi polovici sedemdesetih let sledeca: imel je 177 WC-jev, kar je pomenilo, da je bil 1 WC za 1,8 oskrbovanca; 36 kopalnic, kar je pomenilo, da je eno kopalnico uporabljalo 9 oskrbovancev. Vsa domska oprema je bila funkcionalno prilagojena zmogljivostim starostnikov.685 V obeh domovih obcine Ljubljana Center je bilo že pred njuno združitvijo poskrbljeno tudi za zdravstveno varstvo. V ilustracijo naj povem, da je leta 1966 zdravnik v obeh domovih delal 7 do 8 ur tedensko. Domova sta imela tudi urejeno celodnevno medicinsko službo, ponoci pa dežurno strežnico. Svojim oskrbovancem sta ponujala tudi razvedrilo. V Domu na Taboru so jim bili na razpolago televizija, radijski sprejemnik, obsežna diskoteka in biblioteka, prirejali so razna predavanja, obstajali so tudi prvi zametki zaposlitvene terapije v obliki šivanja, kvackanja; v Domu Poljane pa so takrat uredili knjižnico, nabavili televizijski in radijski sprejemnik, prav tako so organizirali razne kratkocasne dejavnosti in zaposlitveno terapijo.686 Pritlicje Doma na Taboru je imelo kuhinjo, manjši klubski prostor in restavracijo. V kleti so bili pralnica, pedikura ter skladišcni prostori. Restavracija, klubski prostor, pedikura in delno pralnica so bili namenjeni tudi drugim, ne le upokojencem.687 Dom upokojencev Tabor je kot prvi v Sloveniji postal dom odprtega tipa. To je pomenilo, da je pionirsko zacel izvajati zunanjo dejavnost. Starejšim ljudem v okolišu je dal možnost za zagotavljanje pomoci. Najpogosteje so starostniki koristili pomoc pri pripravi ali dostavi redne, starosti primerne prehrane, pri vzdrževanju osebne higiene, pri gospodinjskih opravilih in pri zmanjševanju obcutka osamljenosti. Dom upokojencev Poljane obcine Ljubljana Center pa je bil ustanovljen leta 1947 v starih stavbah bivšega samostana. Aprila 1975 je dobil prizidek s 130 posteljami. V letu 1984 je bil stari del Doma na Poljanah, v katerem je tedaj živelo 54 oskrbovancev, porušen. Konec leta 1986 je bil koncan program gradnje II. faze Doma na Poljanah. Z njim je dom dobil 50 posteljnih kapacitet, novo kuhinjo, ambulantne prostore, prostore za fizioterapijo in delovno terapijo ter funkcionalno ureditev doma. Ob Poljanski cesti je bilo v okviru tega programa 685 SI_ZAL_LJU/0718, š. 1, a. e. 9, Dom upokojencev Center, Tabor-Poljane, Ljubljana, Tabor 10 in SI_ ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 489, Porocilo o delu v domovih za upokojence v letu 1966. Ljubljana, dne 5. 4. 1967. 686 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 489, Porocilo o delu v domovih za upokojence v letu 1966. Ljubljana, dne 5. 4. 1967. 687 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 494, Porocilo o 3-letnem delu doma upokojencev Tabor ter možnosti njegovega nadaljnjega razvoja. gradnje zgrajenih tudi prek 54 manjših stanovanj za upokojence: 24 garsonjer, 28 enosobnih stanovanj, 3 enoinpolsobna stanovanja in eno dvosobno stanovanje.688 Z odprtjem novega stanovanjskega objekta za upokojence oziroma z njegovo funkcionalno pripojitvijo na Dom upokojencev Poljane je bil pri razvijanju zunanje dejavnosti storjen precejšen napredek. Dom na Poljanah je stanovalcem v 56 stanovanjskih enotah kljub vsem funkcionalnim možnostim za popolno samostojno življenje in starejšim ljudem v obcini Center ponudil naslednje servisne usluge: pranje in likanje posteljnega in osebnega perila, pomoc pri cišcenju stanovanja, vec možnosti prehranjevanja, možnost spremljanja kulturnih in drugih prireditev v domu, s cimer se je še bolj približal potrebam in interesom starejših ljudi. Poleg Zdravstvenega doma Center, Rdecega križa in drugih je DUC (oziroma enota Poljane) v okviru organizacijske oziroma vsebinske zasnove širše družbene pomoci s to dograditvijo nastopil v vlogi izvajalca nekaterih oblik pomoci.689 S tem se je zacela uresnicevati ideja iz šestdesetih let, da bi se ob Domu na Poljanah zaradi izredne koncentracije starejših ljudi v njegovi okolici moral razviti center za raznovrstne uslužnostne dejavnosti.690 V pritlicju te stavbe so bili leta 1986 v okviru javnega programa pri Domu upokojencev Poljane do IV. gradbene faze zgrajeni prostori za trgovski in gostinski lokal. Gostinski lokal za pripravo dietne prehrane za obcane mesta Ljubljane je prevzel DUC. S tem se je rešilo velik problem zagotavljanja ustrezne dietne prehrane sladkornih bolnikov; v drugi polovici osemdesetih let jih je v ožjem središcu Ljubljane živelo okoli 10 tisoc, na širšem mestnem obmocju pa celo 20 tisoc. Tudi prostore za samopostrežno trgovino, ki bi bili namenjeni najrazlicnejšim dejavnostim Zveze društev upokojencev mesta Ljubljane, naj bi prevzel DUC. V njih naj bi se izvajal program univerze III. življenjskega obdobja, prirejale kulturne, športno-rekreacijske prireditve in podobno.691 Prostori za samopostrežno trgovino so bili v letu 1989 odprodani; z delom sredstev, pridobljenih od prodaje, pa so dogradili obrat za hitro pripravo hrane – restavracijo in kava bar Kobra.692 Za zgodovinski razvoj doma je znacilno, da je njegovo osebje ob razvijanju svojega dela upoštevalo spoznanja sodobne gerontologije, predvsem pa spreminjajoce se potrebe in interese starejših in starih ljudi na obmocju te obcine. Spoznanja in organizacijsko strokovni koncepti delovanja DUC-a so postali tudi 688 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 509, Porocilo o delu Doma upokojencev Center Tabor-Poljane za leto 1987. Ljubljana, maj 1988. 689 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 509, Porocilo o delu doma upokojencev Center, Tabor-Poljane, za leto 1986. Ljubljana, marec 1987. 690 SI_ZAL_LJU/0718, š. 15, a. e. 490, Dopolnitev koncepta o družbeni skrbi za starejše prebivalce Ljubljane z nekaterimi konkretnimi predlogi. 691 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 567, Zakljucki in predlogi. 692 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 512, Porocilo o delu doma upokojencev Center, Tabor-Poljane za leto 1990. Ljubljana, april 1991. osnova za oblikovanje in sprejem podrocnih predpisov, dogovorov, sporazumov in kadrovskih normativov, prehrane in tehnicnih standardov za izgradnjo domov ter za obseg in vsebino zdravstvenega varstva oskrbovancev v domovih. Dom je tako rekoc sooblikoval socialno politiko, in to predvsem na podrocju družbenega varstva starejših ljudi. Poleg osnovne dejavnosti – oskrbe starostnikov – DUC od same ustanovitve izvaja tudi zunanjo dejavnost, v okviru katere zagotavlja razlicne oblike pomoci in storitev za starejše osebe, živece v svojih domovih. Starejši ljudje so z njim pridobili možnost za prehranjevanje, dnevno oskrbo in vkljucevanje v razlicne domske aktivnosti. DUC jim je ponudil tudi možnost pedikure, pranja in likanja perila. Zavodsko varstvo odraslih oseb je opredeljeval zakon o socialnem skrbstvu, ki je kot temeljne naloge opredeljeval: osnovno in dodatno oskrbo, dietno prehrano, zdravstveno varstvo oziroma zdravstveno nego. Osnovna oskrba je obsegala nastanitev v opremljenih in vzdrževanih so- bah; uporabo vseh skupnih prostorov in naprav za oskrbovance; celodnevno, starosti prilagojeno prehrano; vzdrževanje (pranje, likanje, šivanje) osebnega in zavodskega perila; skrb za izvajanje osebne higiene; zagotavljanje razmer za ohranjanje življenjske aktivnosti. Dodatna oskrba je vkljucevala intenzivnejšo varstvo in pomoc pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij. Do dietne prehrane so bili upraviceni oskrbovanci z zdravniškim priporocilom. Zdravstveno varstvo oziroma nega pa je obsegala program osnovnega zdravstvenega varstva in del klinicno bolnišnicnega varstva. Poleg temeljnih nalog so domovi kot zunanjo dejavnost izvajali naslednje storitve: 1. Zagotavljali so ustrezno, tudi dietno prehrano kot tudi organizacijo dostave hrane; 2. Dnevno oskrbo s casovno opredelitvijo dnevne nastanitve, vkljucno z ustrezno prehrano, zdravstvenim varstvom in vkljucitvijo v razlicne zaposlitvene dejavnosti; 3. Zdravstveno varstvo in nego na domu, predvsem v zdravstvenovzgojnem smislu; nekateri domovi pa so v primeru, da te dejavnosti ni imel v programu obmocni zdravstveni dom, opravljali oni; 4. Domovi so zagotavljali tudi prostorske možnosti za razvoj klubskih dejavnosti upokojencev; 5. Pranje perila, scasoma tudi strojnega; 6. Pedikuro; 7. Kulturne, športnorekreacijske in druge podobne prireditve.693 Po tako široko zastavljenem programu in konceptu je deloval od ustanovitve tudi Dom upokojencev Center, Tabor - Poljane. Uveljavil je novo vsebino dela, ki je vplivala na spreminjanje odnosa uporabnikov in širše družbe do domskega varstva. Ljudje na domove za stare niso vec gledali kot na hiralnice, temvec 693 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 573, Program delovanja domov za upokojence-starejše obcane in družbene skrbi za starejše ljudi. kot na prostor, kjer clovek lahko docaka starost varno in brez skrbi, kaj bo, ko opeša. Odlocitve in razlogi za odhod v dom so se skozi cas spreminjali. Še sredi sedemdesetih let sta bila glavna razloga za odhod v dom nerešeno stanovanjsko vprašanje in eksistencna ogroženost, konec osemdesetih let minulega stoletja pa so to postajale bolezen, osamljenost in potreba po tuji pomoci pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij.694 Dom upokojencev Center, Tabor - Poljane se je z vsebino in nacinom delovanja uveljavil v Sloveniji in Jugoslaviji ter zamejstvu. S svojimi izkušnjami in spoznanji je postal vzorcni model pri snovanju domskega varstva odraslih oseb in družbenega varstva starih ljudi. Z razvijanjem in opravljanjem zunanjih dejavnosti si je prizadeval, da bi živel s krajani. Dom je postal tudi ucna baza za študente tedanje višje šole za socialne delavce, srednje in višje šole za medicinske sestre, zdravnike specializante s podrocja geriatrije pa tudi za študente sociologije današnje Fakultete za družbene vede.695 Potem ko je bila v sedemdesetih letih minulega stoletja v iskanju ustreznega odgovora na narašcajoce potrebe ostarelih sprožena organizirana družbena akcija, je Ljubljana v osemdesetih letih z izgradnjo domov v Bežigradu in Šiški leta 1980, v Mostah leta 1983 in na Koleziji leta 1982 svoje zmogljivosti podvojila. Obstojece kapacitete domov v Ljubljani so se glede na potrebe približale zadostni ravni. Zmogljivosti ljubljanskih domov za upokojence so leta 1986 omogocale 6,5 % Ljubljancanom v starosti nad 65 let vkljucitev v domove, kar pomeni, da so zmogljivosti domov presegle zahteve mednarodnih standardov. Zahteva teh je bila, da mora biti 5 % obcanom v starosti nad 65 let omogocena vkljucitev v domsko varstvo.696 Spolna strukturna v domsko oskrbo vkljucenih starejših obcanov se je v ljubljanskih domovih upokojencev gibala v korist žensk. Med 1.651 oskrbovanci so bili konec leta 1986 v domsko oskrbo vkljuceni 1.301 ženska ali 79 % in 350 moških ali 21 %. Razmerje je bilo takrat že vec let konstantno. Povprecna starost oskrbovancev DUC se je v opazovanem obdobju postopno iz leta v leto višala. Leta 1974 je znašala 78,4 leta, leta 1983 pa že 81,1 leta. Povprecna starost oskrbovancev, starih nad 65 let, je leta 1983 znašala 82,3 leta.697 Povprecna starost oskrbovancev ljubljanskih domov pa se je leta 1986 gibala od 75 do 82 let. Najvecji delež oskrbovancev (44,8 %) je bil v starostnem razredu 694 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 573, Program delovanja domov za upokojence-starejše obcane in družbene skrbi za starejše ljudi. 695 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 505, Stari ljudje v obcini Ljubljana center krajevne skupnosti in dom upokojencev Center. Ljubljana, februarja 1984. 696 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 567, Dejavnost domov za upokojence-starejše obcane v Ljubljani 1976–1986. 697 SI_ZAL_LJU/0718, š. 16, a. e. 506, Porocilo Doma upokojencev Center za leto 1985. med 80 in 90 leti. Od vseh v domsko oskrbo vkljucenih oskrbovancev jih je bilo takrat 24 % pokretnih, 33,6 % delno pokretnih in 42,3 % nepokretnih.698 ZAKLJUCEK Povojni socialisticni sistem je s pospešeno industrializacijo in modernizacijo spremenil družbeni položaj starih ljudi. S pojavom zavarovanja za cas upokojitve je postala starost institucionalizirana. Status posebne kategorije prebivalcev so stari ljudje dobili prav s pomocjo institucij. Domovi za stare ljudi so postali eden od možnih prostorov za življenje v starosti, saj so s pojavom upokojevanja in z zagotavljanjem sredstev za življenje v starosti pri starih ljudeh pridobili drugacen pomen, kot so jih imeli do tedaj. Socialne ustanove pred vojno, ki so bile po kapaciteti postelj sicer na zavidljivi ravni, so stanovalcem zagotavljale izredno nizek življenjski standard. Te socialne ustanove so bile v glavnem hiralnice in ubožnice, njihovi stanovalci pa obcinski reveži, in ne upokojenci z lastnimi sredstvi. Pravica starih ljudi do pokojnine jim je dala možnost zahtevati za placilo bivanja v instituciji boljše življenjske razmere in boljšo oskrbo. Ceprav so stari ljudje imeli možnost izbire življenjskega prostora pri nas že pred in med vojno, pa so jim tedanji domovi zagotavljali le preživetje in ne boljšega življenja. Ljubljana je v osemdesetih letih z izgradnjo domov dohitela najnujnejše potrebe po družbeni pomoci ostarelim. Ce so bili rezultati pri razvijanju splošnega zavodskega varstva starejših oseb na zadovoljivi ravni, pa so bili ti na podrocju razvijanja služb in pomoci za starejše ljudi, še živece na svojih domovih, manj ugodni. Kazalo je, da je treba sredstva iz Sklada za izgradnjo domov pri SPIZ usmeriti v sanacijo obstojecih domov starejšega datuma, v prostorsko prilagoditev domov novim potrebam in v gradnjo tako imenovanih varovanih stanovanj za upokojence v Ljubljani.699 698 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 567, Dejavnost domov za upokojence - starejše obcane v Ljubljani 1976–1986. 699 SI_ZAL_LJU/0718, š. 21, a. e. 567, Zakljucki in predlogi. 232Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Jana Mali MEDGENERACIJSKA DIMENZIJA DOLGOTRAJNE OSKRBE* DOLGOTRAJNA OSKRBA Po predvidevanjih bo do leta 2050 prvic v zgodovini število starejših v svetu preseglo število mladih. Vsaka deseta oseba je danes že stara 60 let ali starejša; do leta 2050 bo po napovedih Organizacije združenih narodov toliko star vsak peti clovek, do leta 2150 pa vsak tretji.700 Napovedi za Evropsko unijo kažejo, da se bo delež starejših od 65 let z 18,2 % v letu 2013 povecal na 28,1 % do leta 2050. Projekcije Organizacije združenih narodov kažejo, da je Evropa trenutno in bo ostala do leta 2060 najstarejša celina na svetu, tudi ce gledamo na »koeficient starostne odvisnosti starega prebivalstva« (to je razmerje prebivalstva v starosti * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa J5-4080 Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 700 United Nations, 2009. 80 let in vec do delovno sposobnega prebivalstva, 15–64 let). Razmerje odvisnosti starega prebivalstva naj bi se znova dvignilo na raven med 20 % in 25 % v Evropski uniji, medtem ko naj bi na drugih celinah ostalo pod 14 %, v Afriki pa naj bi doseglo najnižjo raven (1,8 %). Povecanje deleža starih nad 80 let je še posebej izrazito pricakovati na Japonskem, kjer naj bi se koeficient starostne odvisnosti starega prebivalstva do leta 2060 povecal na vec kot 37 %.701 Demografske spremembe, ki jih nekateri poimenujejo tudi demografski preplah ali cunami staranja, so v javnosti pogosto prikazane kot grožnja mlajšemu prebivalstvu, pa ceprav je daljšanje življenjske dobe kvecjemu dosežek naše civilizacije, saj v zgodovini cloveštva tega pojava še nismo doživeli.702 Poleg demografskih sprememb se je povecalo število ljudi s kronicnimi boleznimi, dolgotrajnimi psihološkimi, duševnimi in socialnimi stiskami, hendikepom in razlicnimi oslabelostmi, zaradi katerih za samostojno življenje potrebujejo dolgotrajno pomoc ali podporo drugih. Število tistih, ki lahko pomagajo, torej delovno aktivnega prebivalstva, pa se je hkrati zmanjševalo. S tem se je razmerje med ljudmi, ki pomagajo, in tistimi, ki prejemajo pomoc, radikalno spremenilo; po eni strani se je povecalo tveganje ljudi, da ne bodo prejeli ustrezne pomoci in podpore, po drugi strani pa se je povecala obremenitev ljudi, ki pomagajo.703 Spremembe razmerja med prebivalstvom, ki potrebuje pomoc, in prebivalstvom, ki lahko pomaga, so po mnenju nekaterih tragicne, vendar jih lahko razu- memo tudi kot možnost za iskanje novih oblik sožitja in solidarnosti v družbi,704 zato bo dolgotrajna oskrba v prihodnosti kljucna pri zagotavljanju družbene stabilnosti. Celoviti sistemi dolgotrajne oskrbe so bistveni za zadovoljevanje potreb starejših, zmanjšanje neprimerne odvisnosti od zdravstvenih storitev, zagotavljanje dostopne pomoci in oskrbe družinam in zagotavljanje aktivne vloge žensk v širši družbi.705 Dolgotrajno oskrbo v tem kontekstu lahko razumemo kot globalno temo, ki zadeva celotno cloveštvo, ne glede na ureditev zdravstvene in socialne varnosti posameznih držav. Lahko jo razumemo tudi kot temo, ki presega do zdaj znane vzorce oskrbe in spodbuja iskanje novega sožitja med ljudmi ali odkriva že znane, a prezrte nacine medsebojnega življenja. Dolgotrajna oskrba je v casu družbenih sprememb zadnjih let pridobila še dodatno vrednost. Ceprav velja, da so se nove družbene spremembe zacele s financno in ekonomsko krizo, se danes vse bolj zavedamo, da so razsežnosti teh 701 United Nations, 2015. 702 Mali, Social work with older people; Lymbery, Social work with older people; Wilson, Understanding old age. 703 laker et al., Dolgotrajna oskrba; Filipovic Hrast et al., Oskrba starejših v skupnosti; Billings et al., Addressing long-term care as a system. 704 Flaker et al., Nastajanje dolgotrajne oskrbe; Mali, Dolgotrajna oskrba v Mestni obcini Ljubljana; Nies et al., Longterm care in Europe. 705 World health organization, 2015. kriz širše. Na preizkušnji so medsebojni odnosi, predvsem pa cut do socloveka, in postavljamo si temeljna vprašanja o sožitju. Ljudi, ki bi na dolgi rok lahko zagotavljali pomoc, je cedalje manj, saj so potencialni pomocniki (sorodniki, prijatelji, sosedje) cedalje bolj vpeti v poklicno delo, energijo vlagajo v uspešno kariero in zanemarjajo pomen medcloveških odnosov. Pravzaprav tudi sami potrebujejo pomoc pri spoznanju, da je uspešno življenje le tisto, ki temelji na dobrih medsebojnih odnosih, sožitju, solidarnosti in socutju do socloveka. Sodoben nacin življenja, v katerem smo nenehno izpostavljeni razlicnim tveganjem,706 nas opominja, da lahko vsak hip tudi sami potrebujemo dolgotrajno pomoc drugih ljudi. Ceprav je dolgotrajna oskrba nastala kot posledica zavedanja demografskih sprememb, razvoja medicine, ki podaljšuje življenje tudi hudo bolnim, to ni tema, ki bi zajela le stare ljudi. Potreba po dolgotrajni oskrbi se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju in nepredvidoma (Gray in Birell707 jo prav zato raje poimenujeta »socialna oskrba odraslih« ), zato je toliko bolj pomembno, da jo prepoznamo kot našo skupno temo.708 Razlike med ljudmi, ki jih družba doloca s starostjo, spolom, barvo kože, gmotnim in družbenim položajem, versko ali idejno usmerjenostjo, socialno oznacenostjo in drugimi družbenimi dispozitivi, v dolgotrajni oskrbi izginjajo. Dolgotrajna oskrba prinaša veliko novosti, ne le na ravni zagotavljanja so- cialne varnosti, temvec tudi kot povsem drugacna paradigma oskrbe, ki presega stare obrazce organiziranja oskrbe, nacinov pristopa k cloveški stiski, statusa uporabnikov in bistva procesov pomoci. Tradicionalna oskrba ranljivih skupin prebivalstva je razdeljena med razlicne sektorje, pri tem pa sta socialni in zdravstveni del locena. Na tem izhodišcu so postavljeni temelji socialnega in zdravstvenega varstva, financiranja oskrbe, zaposlovanja kadrov in izvajanja storitev. Z vzpostavljanjem novega stebra socialne varnosti in nove mreže storitev obstaja možnost ustvariti posebno polje dolgotrajne oskrbe, ki bo integrirano, saj ne bo vec vecinoma nesmiselne delitve na zdravstvene in socialne storitve, in bo omogocalo sinergije razlicnih strok v skupne strategije pomoci in solidarnosti.709 V tradicionalnem sistemu oskrbe je ponudba pomoci prav tako razdeljena, in sicer na neformalni sektor (sorodnike, sosede, znance, prijatelje) in formalni sektor (ljudi, ki so zaposleni za izvajanje oskrbe). Ljudje imajo na voljo dvoje: da sami poskrbijo zase v domacem okolju ali da zanje poskrbi institucija. Crno-belo sliko oskrbe bo dolgotrajna oskrba obarvala s takšno ponudbo, da bo neformalni 706 Vickerstaff, Life course, youth, and old age; Nies et al., The emerging identity of long-term care systems in Europe. 707 Gray in Birell, Transforming Adult Social Care. 708 Kane in Kane, Long-term care. 709 Flaker et al., Dolgotrajna oskrba, str. 22. sektor okrepila s ponudbo razlicnih oblik pomoci in podpore formalnega sektorja. Za kontinuirano pomoc in podporo bo priznala, da je vloga neformalnih oskrbovalcev enakovredna vlogi formalnih oskrbovalcev – seveda ne brez spremenjene delitve financnih sredstev. Bistvena sprememba je, da sredstva za placevanje storitev dolgotrajne oskrbe neposredno prejemajo uporabniki, in ne izvajalci, kot je to znacilno za tradicionalni sistem. Spremenjeno financiranje oskrbe zelo vpliva tudi na izvajanje oskrbe, saj uporabniki dobijo moc odlocanja o nacinu in slogu življenja, s strokovnjaki pa imajo partnerski odnos v procesu pomoci, torej niso od njihove moci in znanja odvisni in pasivni prejemniki pomoci. Storitve dolgotrajne oskrbe izhajajo iz potreb ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in ki dolocajo njene standarde. V tradicionalnih praksah oskrbe pa so standarde storitev dolocale službe oziroma strokovnjaki v teh službah, to pa je le delno zadovoljevalo potrebe in nuje uporabnikov. Ljudje so bili deležni pomoci glede na ponudbo na trgu, ne glede na njihovo življenjsko situacijo. Pogosto so bili prisiljeni sprejeti dolocene storitve, ceprav jih niso potrebovali, zgolj zato, ker drugih ni bilo na voljo. Sistem dolgotrajne oskrbe odpravlja to pomanjkljivost in ponudbo storitev prilagaja potrebam ljudi, za te pa vemo, da se spreminjajo, zato je pricakovati, da bo dolgotrajna oskrba fleksibilen in nenehno spreminjajoc se sistem oskrbe. Utemeljiti ga bo treba na znanju in metodah, ki že zdaj ljudi, ki potrebujejo pomoc, zaznavajo kot aktivne soustvarjalce pomoci. Po vsej verjetnosti pa bo treba razviti še nove, pri tem pa bodo znanje in izkušnje ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, nepogrešljivi. Ljudje bodo morali opustiti zdajšnjo vlogo uporabnikov (torej tistih, ki zgolj uporabljajo storitve) in se vživeti v vlogo soustvarjalcev storitev. Pri tem bodo pomembno vlogo imeli tudi strokovnjaki; opustiti bodo morali trdoživo skrbniško vlogo, ki je pokroviteljska, do ljudi nezaupljiva in lastniška. Prav strokovnjaki bodo morali omogociti avtonomno uporabniško držo, ki bo izhajala iz pravic ljudi, da si oblikujejo oskrbo po lastni meri in s podporo strokovnjakov. Pomembno je prepoznati, da je osrednje vodilo dolgotrajne oskrbe pomoc cloveku, ker je clovek in ker je ohranjanje njegovega dostojanstva pomembno za cloveško skupnost, za obstoj cloveštva. V tem kontekstu predstavlja medgeneracijsko sožitje nacin za krepitev skupnosti, v kateri njeni clani sami nadzorujejo in upravljajo svoja življenja in se s skupnimi mocmi spopadajo s stiskami in težavami, ki jih doživljajo. MEDGENERACIJSKO SOŽITJE Medgeneracijsko sožitje je orodje, s katerim spodbujamo sprejemanje razlicnosti ljudi z manjšo osebno in družbeno mocjo, da bi imeli v skupnosti svoje mesto vsi, ki si jo izberejo za svojo in ji želijo pripadati. Danes prepoznamo medgeneracijsko solidarnost tudi kot del države blaginje. Zdravstveno varstvo, pokojninsko varstvo in sistem dolgotrajne oskrbe so trije kljucni sistemi, ki temeljijo na medgeneracijskih razmerjih. Demografske spremembe, zlasti podaljševanje življenjske dobe in upad rodnosti, vplivajo na prerazporeditev virov in vzdržnost omenjenih sistemov, zato številne države v Evropi in širše išcejo rešitve, kako ohraniti ukoreninjene sisteme zagotavljanja socialne varnosti tudi v prihodnje. Razumevanje medgeneracijske solidarnosti se tradicionalno umešca na prikazovanje modelov socialne povezanosti in odnosov med ljudmi razlicnih generacij na dveh ravneh, in sicer na ravni odnosov med razlicnimi starostnimi skupinami v družbeni skupnosti (makro nivo) in na medgeneracijske odnose v družini (mikro nivo). Vsekakor je pomembno tudi razumevanje medgeneracijske solidarnosti na skupnostnem (mezo) nivoju, ki pa je žal deležno manjše pozornosti tako z vidika splošne kot raziskovalne pozornosti. V socialnem delu prav skupnostni vidik medgeneracijske solidarnosti razumemo kot kljucno vezivo med mikro in makro nivojem kakor tudi bistveni element za vzpostavljanje in negovanje solidarnosti.710 Ob cedalje mocnejšem zavedanju povecevanja starejšega prebivalstva postajajo vprašanja solidarnosti in sožitja ljudi v sodobni družbi vse bolj aktualna. Zanimivo je, da smo šele s podaljševanjem življenjske dobe cloveštva postali pozorni na vzpostavljanje in vzdrževanje solidarnosti, enega kljucnih fenomenov cloveške civilizacije. Ne glede na razloge, ki so nas pripeljali do zavedanja pomena medcloveške solidarnosti, je pomembno, da razvijamo razlicne oblike solidarnosti in z njimi skrbimo za obstoj naše civilizacije. Tematiziranje medgeneracijske solidarnosti je mocno povezano tudi z zavedanjem medgeneracijskih procesov v družini.711 Družinsko življenje je prav gotovo pomembno za razvoj solidarnosti med ljudmi, saj je družina kot gnezdo, v katerem na osnovi medgeneracijskih odnosov posameznik dobi pomembna izhodišca za prakticiranje in negovanje solidarnosti med ljudmi. Toda spremembe, ki jim je izpostavljeno sodobno družinsko življenje, ovirajo tako pridobivanje medgeneracijskih izkušenj kot solidarnosti. Naj na tem mestu navedemo le nekatere: manjša rodnost, pogoste razveze, enostarševske družine. Medgeneracijsko sodelovanje v družini je bilo v 710 Mali, The role of social work in the epoch of intergenerational solidarity in society. 711 Prav tam, str. 114. preteklosti temeljni nacin zagotavljanja vzajemne pomoci med generacijami in je bilo kot tako temelj medgeneracijske solidarnosti.712 Danes pa medgeneracijsko solidarnost prepoznamo tudi kot del države blaginje (socialne države), saj kot pravi Mandic,713 je velik del programov usmerjen na prerazporejanje denarnih virov od delovno aktivnega k delovno neaktivnemu delu prebivalstva. Zdravstveno varstvo, pokojninsko varstvo in sistem dolgotrajne oskrbe so trije kljucni sistemi, ki temeljijo na medgeneracijskih razmerjih. Demografske spremembe, zlasti podaljševanje življenjske dobe in upad rodnosti, vplivajo na prerazporeditev virov in na vzdržnost omenjenih sistemov, zato številne države v Evropi in širše išcejo rešitve, kako ohraniti ukoreninjene sisteme zagotavljanja socialne varnosti tudi v prihodnje. Pojem medgeneracijska solidarnost se v zadnjem desetletju v socialni politiki zelo pogosto pojavlja. Dobesedno predstavlja vse zakonitosti solidarnosti, ki potekajo med razlicnimi generacijami. Na prvi pogled gre za dokaj jasen in razumljiv koncept, a ko ga skušamo pomensko analizirati, ugotovimo, da je sam po sebi protisloven. Zakaj? Delitev generacij na mlado, srednjo in staro je zasnovana na delitvi življenja na tri obdobja. V prvi polovici 20. stoletja je bila takšna delitev zelo pogosta, saj je temeljila na razvršcanju ljudi v skupine, glede na njihovo delovno sposobnost: mladost je bila dolocena kot priprava na delo v okviru izobraževanja, srednja leta kot delovno aktivna doba življenja in starost kot cas upokojitve in delovne neangažiranosti.714 Od konca 20. stoletja dalje postaja vse bolj prisotno razumevanje življenja, ki presega delovno (proizvodno in mezdno) konstruiranost življenja. Ceprav je dominantno razumevanje dela še vedno vezano na placilo, mezdo (zato govorimo o mezdnem delu),715 se cedalje bolj zavedamo tudi tistih dimenzij dela, ki niso vezane na placilo. Tovrstno delo, imenujemo ga tudi delo v senci, si prav gotovo zasluži vsaj toliko pozornosti v razpravah o delitvi življenja na starostna obdobja kot mezdno delo. Služiti denar – z delom, ustvarjati dobicek – z delom, dokazovati produktivnost – z delom so v splošni percepciji kapitalisticne miselnosti nacini, kako zagotoviti sredstva za življenje. Preživetja v družbi pa ne zagotavljajo le sredstva, s katerimi kupujemo dobrine na trgu (torej denar), temvec tudi sredstva, s katerimi vzpostavljamo in negujemo dobre medsebojne odnose, zadovoljujemo potrebe po druženju, medcloveških stikih in medsebojnem sodelovanju. Vse to lahko uresnicujemo le z delom, ki ni mezdno. Na prehodu iz 20. v 21. stoletje smo se zaceli zavedati, da na naše življenje vpliva veliko razlicnih dejavnikov in da je placano delo le eden izmed njih. 712 Hlebec et al., Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji, str. 5. 713 Mandic, Medgeneracijsko zavezništvo, str. 144. 714 Kohli, The World We Forgot; Bengston et al., The Lifecourse Perspective on Ageing. 715 Flaker et al., Dolgotrajna oskrba. Heinz716 govori celo o dezinstitucionalizaciji ali destandardizaciji življenja in življenjskih vzorcev. Nekoc stabilni življenjski vzorci, zasnovani na percepciji dela in delovne produktivnosti, ki so dolocali tri življenjska obdobja in tri generacije (mlado, srednjo in staro), so danes preteklost. Življenjska obdobja placano delo sicer še vedno mocno zaznamuje, ne pa dokoncno in odlocilno. Krize zadnjih let, ki rušijo stalnost zaposlitve in kontinuiranost poklicne kariere, nestabilnost preteklih življenjskih vzorcev le še povecujejo. Posameznik sam se odloca in nosi odgovornost za to, kako bo v svoje življenje vtkal delo, izobraževanje, poskrbel za reprodukcijo in ustvarjanje lastne družine, na kakšne nacine bo zapolnil prosti cas. Tri življenjska obdobja, mladost, srednja leta in starost, ki so nekoc dolocala cas za izobraževanje, delo, reprodukcijo in prosti cas, danes ne ustrezajo vec razmeram, v katerih živimo.717 Delitev ljudi na razlicne generacije spodbuja razlike med posamezniki razlicnih starostnih skupin. Ne poudarja prednosti, priložnosti in izzivov, ki jih predstavlja življenje razlicnih starostnih obdobij. Lahko bi celo rekli, da ustvarja razmere, ki proizvajajo generacijske razlike, ki v casu hitrega demografskega staranja prebivalstva niso pogodu starejši populaciji. Prav takšno razlikovanje med pripadniki razlicnih generacij ne more ustvariti sožitja. Poleg tega živimo v casu, ko ni vec pomembno, kateri generaciji pripadamo glede na kronološko starost. Pomembno je, da se razišce in v praksi uporablja razlicne oblike skupnega življenja, obstoja in sodelovanja. Poudarjanje neenakosti med ljudmi je znacilnost preteklih ravnanj, ki se danes kažejo kot neustrezna. Potrebujemo takšno družbo, ki omogoca sobivanje razlicnih ljudi, da lahko izbirajo lastne življenjske stile, ohranjajo svojo kulturo, razvijajo razlicna prepricanja, ne da bi imeli moc uniciti, poniževati ali izgnati tiste, ki se od njih razlikujejo. Le tako bomo lahko stopili stran od kulture sovraštva in izkljucevanja in ustvarili kulturo sprejemanja ali celo podpiranja razlicnosti, kjer ohranjanje clovekovega dostojanstva ni odvisno od tega, kaj kdo ima, komu ali cemu pripada, kakšne so njene ali njegove korenine ali prepricanja, koliko je star in kateri generaciji pripada. Hlebec et al.718 povzemajo pregled medgeneracijskih modelov solidarnosti v svetu in v Sloveniji in opozarjajo, da zgolj iskanje povezovanja med družbenim (makro) in družinskim (mikro) nivojem ni dovolj. Vsekakor je pomembno tudi razumevanje medgeneracijske solidarnosti na skupnostnem (mezo) nivoju, ki pa je žal deležno manjše pozornosti tako z vidika splošne kot raziskovalne pozornosti. V socialnem delu prav skupnostni vidik medgeneracijske solidarnosti razumemo 716 Bengston et al., The Lifecourse Perspective on Ageing, str. 496. 717 Mali, The role of social work in the epoch of intergenerational solidarity in society, str. 117. 718 Hlebec et al., Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji. kot kljucno vezivo med mikro in makro nivojem kakor tudi bistveni element za vzpostavljanje in negovanje solidarnosti. Flaker719 pravi celo, da pojem socialnega kar sam po sebi klice po solidarnosti, saj vidi in sliši vse tiste, ki jih bodisi tradicija bodisi moderni nacin življenja odriva na rob in jim odreka besedo. Solidarnost je hkrati tudi ena najpomembnejših znacilnosti socialnega dela, saj vprašanja solidarnosti razume in artikulira na nacin, ki je ljudem razumljiv, jim je blizu in jim omogoca, da prevzamejo usodo v svoje roke. Socialno delo prav zaradi nacela solidarnosti ljudem omogoca, da spremenijo življenje na bolje, in to ne tako, da spremembe dolocajo drugi, ki imajo moc in upravljajo z življenji drugih. Socialno delo omogoca spremembe na nacin, ki moc podeljuje prav tistim z manj moci, ljudem v stiski in negotovosti, da pridobijo moc in dosežejo bistvene spremembe in izboljšave v življenju. ZGODOVINSKA PERSPEKTIVA MEDGENERACIJSKE (NE) POVEZANOSTI V SLOVENIJI Vprašanje medgeneracijske povezanosti je pri nas ocitno tako perece, da ga je država postavila v ospredje že s samim poimenovanjem strateškega dokumenta, ki ga je sprejela leta 2006, namrec Strategije varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva. V dokumentu720 je zapisano, da imajo v današnjih razmerah mlada, srednja in tretja generacija med seboj tako malo živih stikov, da pogosto druga druge niti ne poznajo, zato vladajo med njimi številni predsodki in stereotipna gledanja. Razpadanje medgeneracijske povezanosti lahko razumemo kot nenamerni odgovor na razvoj moderne družbe, ki je nastal kot stranski produkt industrializacije in urbanizacije slovenske družbe po drugi svetovni vojni. Nacin življenja v sodobni družbi, ki povelicuje produktivnost, storilnost in lov za zaslužkom, zmanjšuje pomen medsebojnih odnosov med vsemi tremi generacijami. Mladi ljudje, ljudje srednje generacije in stari ljudje se le redko skupaj družijo pri delu, razvedrilu in drugih oblikah skupnega sodelovanja. Hiter razvoj znanosti in znanja na vseh podrocjih odriva izkušnje in modrost starih ljudi in s tem posredno zmanjšuje veljavo in položaj starosti. Po drugi strani pa tudi niso vzpostavljeni sistemi za medsebojno komunikacijo vseh treh generacij. Mladi ljudje pogosto niti nimajo možnosti za vzpostavitev komunikacije s starimi ljudmi, kadar pa ta možnost obstaja, med njimi komunikacija ne stece. Kljub mogocnemu napredku znanosti in tehnologije clovek še vedno ostaja socialno bitje. Potrebuje stike in druženje z drugimi, prenašanje znanja in modrosti med generacijami. Trenutni medgeneracijski propad je lahko priložnost in možnost, 719 Flaker, Direktno socialno delo, str. 38. 720 MDDSZ, Strategija varstva starejših do leta 2010, str. 8. da na podrocjih delovanja sodobnega cloveštva poišcemo oblike za integrirano medgeneracijsko sodelovanje in skupno sožitje med vsemi generacijami.721 Moderna družba je spremenila položaj starih ljudi. S pravico zavarovanja za cas upokojitve je starost postala institucionalizirana. Hojnik-Zupanc722 pravi, da je to prva oblika uniformnega kategorialnega odzivanja sistema na potrebe starejše populacije, ki je poleg materialne osamosvojitve stare generacije povzrocila tudi specificno obravnavo starih ljudi kot pripadnikov dolocene družbene skupine in kategorije. Reševanje materialne preskrbljenosti starejše populacije je neposredno vplivalo na odtujevanje generacij. Ni pa to bil edini dejavnik, ki je oblikoval prepad med generacijami. Sodobna ekonomska tehnologija je oblikovala nova delovna mesta glede na potrebe in zmožnosti mladih ljudi. Z upokojevanjem starih ljudi so izginila tudi njihova delovna mesta. Nova vloga starih ljudi, vloga upokojencev, pa jim ni prinesla le ugodnosti v materialnem smislu, temvec tudi slabosti – izgubo do tedaj veljavnega in uglednega družbenega položaja. Proces modernizacije je postopno zniževal status starim ljudem v družbi, na kar kaže tudi sodobna raba izraza »star«, ki ima pogosto slabšalen prizvok. Proces institucionalizacije je vplival na postopno izgubo spoštovanja do starih ljudi v družbi, saj je pospeševal nesamostojnost in odvisnost starih ljudi od družbe in s tem dodatno potrjeval njihovo neproduktivno vlogo v sodobni družbi. Proces urbanizacije je v mesta privabil mlade ljudi in tam so zasedli novonastala delovna mesta. Sodobne delovne razmere in zahteve delodajalcev so onemogocale ohranitev tradicionalne družine. Z njenim razpadom pa je zastala tudi do takrat uveljavljena skrb družine za starega cloveka. Družine staremu cloveku niso vec zmogle pomagati, po drugi strani pa so stari ljudje v družini izgubili položaj, s katerim so še izkazovali koristnost in pomembnost na stara leta (recimo z varovanjem otrok so si do tedaj zagotavljal status in ugled v družbi).723 Stari ljudje tako niso imeli vec mesta v družini niti ne v delovnem okolju. Razvoj znanosti in izobraževanja je zmanjšal pomen izkušenj, znanja in modrosti starih ljudi. Sovpadanje razlicnih procesov, ki smo jih omenili (modernizacija, urbanizacija, industrializacija, razvoj znanosti, razpad tradicionalne družine), je vplivalo na zmanjševanje vloge starih ljudi v družini in družbi. Temu sta sledila stigma- tizacija starih ljudi v družbi in vsesplošno odrivanje starosti iz sodobnega nacina življenja.724 Industrializacija je pomenila konec placanega dela za številne ljudi, tudi za stare. Zato so podobni problemi kot v kapitalisticnih državah nastali tudi pri nas. 721 Mali, The role of social work in the epoch of intergenerational solidarity in society. 722 Hojnik-Zupanc, Samostojnost starega cloveka v družbenoprostorskem kontekstu, str. 45. 723 Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi. 724 Prav tam, str. 23. Socializem je nastopil kot radikalna družbena moderna, vendar s poudarkom na industrializaciji in birokratski modernizaciji družbe za vsako ceno.725 Odnos do starih ljudi in do starosti je postal izrazito izkrivljen in popacen. Tako je na zacetku 70. let prejšnjega stoletja Perat726 opozarjal na problem zapostavljanja starejše populacije in prepušcanje starejše generacije sami sebi. Razlicne stresne situacije, ki jih prinaša starost, po njegovem mnenju povecujejo obcutljivost in ranljivost te populacije: »V Sloveniji vse do danes skorajda nimamo institucije, ki bi se profesionalno ukvarjala z vprašanji priprave posameznikov na upokojitev in starost, to je s prevencijo težav, ki spremljajo upokojitev, kar pomeni izgubo avtoritete, ugleda, obcutka koristnosti in veljave. Z eno besedo, odlocba o upokojitvi pomeni obenem epitaf nekoristnosti.«727 Menil je, da družba težave, ki jih prinaša proces staranja in starosti, podcenjuje, zato ni nenavadno, da je število starih ljudi z duševnimi težavami vedno vecje. Stari ljudje so pogosto nastanjeni v bolnišnicah in domovih za stare. Vzroki za težave starih ljudi niso v njih samih, ampak v družbi, ki jih zanemarja in odriva na stranski tir. Potrditev svoje teze je zasledil v raziskavi, ki so jo izvedli Bertog, Slight, Weining in Sorensor.728 Raziskovali so možgansko tkivo umrlih starih ljudi, pred smrtjo diagnosticiranih kot arterioskleroticnih in dementnih, in ugotovili, da na možganskem tkivu ni bilo sprememb, ki bi jih lahko povzrocile omenjene bolezni. Bolezenski znaki teh starih ljudi dejansko niso bili posledica omenjenih bolezni, temvec so bili odraz stresa in frustracij, ki so jih doživljali zaradi odrinjenega položaja v družbi. V zacetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je na problem družbenega zapostavljanja starih ljudi opozarjal tudi Požarnik.729 Zavzemal se je za zavestno in aktivno spopadanje s problemi staranja, izboljšanje socialnih odnosov med ljudmi, opozarjal je na pomen psiholoških, socioloških, ekonomskih in politicnih vplivov na procese staranja in starost samo ter se zavzemal predvsem za odpravljanje predsodkov do starih ljudi. »Stari ljudje so danes hudo zapostavljeni. To kaže, da smo kot družba sicer ustvarili ljudem možnosti, da živijo dalj, nismo pa še dovolj mocni in tenkocutni pri oblikovanju in razvijanju novih oblik življenja. Toda zavedati se moramo, da merilo neke družbe niso formalne spremembe, pac pa spremembe v ljudeh in v odnosih med njimi.«730 725 Ule, Kriza industrijske moderne in novi individualizem, str. 71. 726 Perat, Socialni vidiki gerontologije. 727 Prav tam, str. 28. 728 Prav tam. 729 Požarnik, Umetnost staranja. 730 Prav tam, str. 7. Požarnik731 je s konkretnimi ekonomskimi, splošnimi in specialnimi ukrepi zacrtal poti za reševanje problemov starejše populacije. Predlagal je ekonomske ukrepe, utemeljene na ustvarjanju dostojnega materialnega položaja starih ljudi; splošne ukrepe za ustvarjanje razmer, ki bi starim ljudem omogocile živeti polno življenje sredi družbenega dogajanja, ne pa loceno od teh dogajanj; vlogo institucij za ustvarjanje razmer za zadovoljevanje specificnih, zdravstvenih in socialnih potreb, ki bi temeljile na potrebah posameznikov. »Nobena služba, nobena metoda, nobena vrsta institucije ne bo mogla zadovoljiti vseh zahtev zaradi izredno individualiziranih pogojev v procesu staranja. Individualizacija in velika pestrost v metodah in sredstvih je morda edino napotilo, ki ga lahko priporocamo. Sicer pa, priznajmo si, da si moramo koncepte šele izoblikovati, kakor tudi osnovna izhodišca prakticne gerontologije. Morali bi povezati vse zdravstvene domove in njihovo dispanzersko službo, centre za socialno delo, psihohigienske posvetovalnice, RK in druge množicne organizacije, kakor tudi posamezne strokovnjake, v koordinirano dejavnost gerohigiene.«732 Specialne ukrepe je predlagal za tiste stare ljudi, ki niso vec sposobni ali voljni skrbeti sami zase in za svoje vsakdanje potrebe, nimajo pa tudi sorodnikov, ki bi zanje lahko skrbeli. Za njih je predlagal ustanovitev bolnišnicne zdravstvene službe in domov za stare. Glede slednjih ugotavlja, da so še zelo pod negativnim vplivom dedišcine ubožnic in hiralnic, kar podpirajo tudi zelo slabe prostorske razmere. Ocenjuje, da v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji nad 80 % vseh domskih kapacitet ni dosegalo najskromnejših bivalnih razmer takratnega standarda.733 Za izboljšanje bivanjskih razmer je predlagal študije, s katerimi bi ugotavljali dejanske potrebe starih ljudi v domovih glede na njihovo starost. Le na podlagi tovrstnih študij bi lahko gradili ustrezne domove, v njih ustrezno organizirali delo in metode dela ter ne nazadnje tudi nacrtovali takšno kadrovsko zasedbo, ki bi ucinkovito odpravljala dotedanje pomanjkljivosti. V istem obdobju je Townsend v Veliki Britaniji kljub drugacnemu zgodovinskemu razvoju domov za stare ugotavljal identicne probleme. Opisal jih je v teoriji strukturalne odvisnosti in v njej jasno pokazal, da je socialna politika kapitalisticnih držav postavila stare ljudi v položaj odvisnosti od drugih, jih potisnila v zacaran krog revšcine, za nemocne pa ustvarila poniževalne institucije in razlicne službe.734 731 Požarnik, Umetnost staranja. 732 Prav tam, str. 31. 733 Prav tam, str. 34. 734 Jamieson, Theory and practice in social gerontology, str. 15. Lahko bi dejali, da se je družba na spremenjeni položaj starih ljudi odzvala s pomilovanjem. Zanjo to niso bili le ogrožajoci posamezniki, temvec tisti, ki potrebujejo pomoc družbe in posameznikov v njej. V zvezi s tem Zaviršek735 navaja, da je obdobje moderne utemeljilo družbeno organizirano skrb za »ekonomsko nesposobne« ljudi z idejo, da mora država/družba vsakemu cloveku, po nacelu univerzalnosti, zagotoviti spodobno življenje. Paradoksalno pri vsem tem je to, da je družba skrb za ljudi organizirala tako, da jih je najprej razvrstila v skupine (stari, invalidni, hendikepirani), jim glede na definirano »motnjo« oziroma »primanjkljaj« ponudila pomoc po nacelu univerzalnosti, dejansko pa jih je s tem kot posameznike izkljucila iz družbe in povsem razvrednotila. Omenjeni procesi vsekakor niso delovali v prid medgeneracijski povezanosti, bolj v prid medgeneracijskemu odtujevanju. Tako kot je mlajša generacija dobila zatocišce v vrtcih, je tudi stara generacija dobila svoje mesto v institucijah – v domovih za stare. Omenjeni trend je bil znacilen v Sloveniji v prvem povojnem obdobju, njegove posledice pa segajo v današnje dni, ko imamo v Sloveniji še vedno prevladujoco institucionalno oskrbo za stare ljudi. Pa vendar je potrebno omeniti, da so slovenski strokovnjaki za gerontologijo že v 60. letih prejšnjega stoletja poudarjali, da je potrebno razvijati takšne oblike skrbi za stare ljudi, ki bi jim omogocale cim daljše samostojno življenje v domacem okolju. Šele v zadnjih letih se pocasi in postopoma razvijajo tudi nekatere druge oblike pomoci starim ljudem, ki nadomešcajo domsko varstvo (denimo pomoc na domu, dnevno varstvo, zacasno varstvo). Pri tem je zanimivo, da so nosilci tovrstne skrbi pogosto prav domovi za stare. Tako imamo recimo dnevne centre v sklopu domov za stare, zaposleni iz domov pa izvajajo pomoc na domu. Ceprav v Sloveniji institucionalna oskrba za stare ljudi prevladuje, pa je pomembno omeniti, da je v domovih za stare le 5 % starejših od 65 let, vsi ostali so doma, to pa je vecina. Razvitih oblik pomoci v domacem okolju je malo, zato breme skrbi za starega cloveka prevzemajo družine oziroma neformalni oskrbovalci. Vecinoma so to sorodniki ali sosedje. V družini prevzemajo skrb za starše ženske, ki so še zaposlene ali že upokojene in zaradi svoje starosti in bolezni ne morejo vec oskrbovati staršev. O oskrbi starega cloveka tudi niso dovolj in ustrezno poucene, izcrpava pa jih tudi že sicer skrb za lastno družino ter zahteve in delovni cas redne zaposlitve.736 Takšna situacija pogosto vodi v konflikte med vsemi tremi generacijami in obcutek nesmiselnosti življenja med njimi. 735 Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma, str. 14. 736 Ramovš, Kakovostna starost. IZZIVI ZA MEDGENERACIJSKO DIMENZIJO DOLGOTRAJNE OSKRBE Ustvarjanje družbe, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, v dolgotrajni oskrbi razumemo kot priložnost za ustvarjanje drugacnih pogojev sožitja med ljudmi, kot so veljali doslej. Medgeneracijska solidarnost predstavlja spodbudo za ravnanje, ki ne temelji na spodbujanju stratifikacije družbe na skupine ljudi razlicnih starosti. Prikazovanje zastrašujocih demografskih sprememb in opozarjanje zgolj na staranje prebivalstva je namenjeno marginaliziranju starih ljudi in zmanjševanju njihove družbene vloge. Stari ljudje, pahnjeni na rob družbe zgolj zaradi starosti, brez moci, brezupno cakajo na pomoc srednje generacije. Srednja generacija pa se tako kot mlada boji starosti in staranja. Postarati se danes ne želi nihce. Le zakaj ni podaljševanje starosti dosežek civilizacije, v kateri živimo, katere del smo? Namesto da bi se starosti veselili, se je bojimo. Bojimo se starih ljudi. Starostno fobijo je treba preseci in dolgotrajna oskrba, ki spodbuja medgeneracijsko solidarnost, je dober odgovor za njeno preseganje. Medgeneracijska solidarnost lahko okrepi zavedanje, da je staranje proces, ki je skupen vsem ljudem in brez katerega je naše življenje nesmiselno, predvsem pa nepopolno in siromašno. V tem kontekstu vstopa socialno delo na mikro nivo medgeneracijske solidarnosti, ki ga Hlebec et al.737 navajajo kot enega od modelov razumevanja medgeneracijske solidarnosti, tako imenovani model medgeneracijske družinske solidarnosti. Medgeneracijska solidarnost se kot pomembna oblika socialne opore pojavlja v primeru bolezni in spoprijemanja z boleznijo starejšega družinskega clana. V primeru bolezni so družinski clani glavni viri opore znotraj iste generacije, vedno bolj pa tudi med generacijami,738 saj predstavljajo medgeneracijske vezi 35 % celotnega opornega omrežja. Primerljive podatke navajajo tudi Štambuk et al.739 in opozarjajo, da so predvsem za invalidne osebe pomembni varovanje in krepitev družinskih vezi kakor tudi zagotavljanje kvalitetnih medsebojnih odnosov. Socialno delo s starimi ljudmi prav v družinskem kontekstu opozarja na spremembe, ki jih starost družinskega clana prinaša v dinamiko družine. Starosti in starostnih sprememb ne izpostavi kot družinski problem, temvec kot izziv, na katerega se mora družina odzvati. Od življenjskega vzorca vsake družine in njenih reakcij na spremembe, kar starost vsekakor je, pa je odvisno, kako bo izziv sprejela. Socialni delavci družini pomagajo sprejeti starost kot izziv na specificen nacin.740 737 Hlebec et al., Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji. 738 Pahor et al., Social Support in the Case of Illnes, str. 75, 76.739 Štambuk et al., Neke dimenzije života starijih osoba s invaliditetom. 740 Cacinovic Vogrincic, Socialno delo z družino. Naše življenje je nujno povezano s skupnostjo. Za socialno delo s starimi ljudmi na mezo ravni pa je pomembno, kako lahko v skupnosti okrepimo medgeneracijsko povezanost, kaj pri tem lahko storijo organizacije v skupnosti in kako lahko skupnost aktiviramo. Socialni delavec pomaga staremu cloveku in njegovi družini dobiti pomoc razlicnih služb, ki so na voljo v njihovem okolju, in storitve koordinira. Na podlagi poznavanja potreb starih ljudi socialni delavec pripomore k razvijanju in povezovanju raznih služb in storitev.741 V sodobnem pojmovanju medgeneracijske solidarnosti se skupnost najpogosteje omenja v kontekstu politik in skupnostnih storitev, predvsem kot podrocje za razvoj razlicnih oblik oskrbe starih ljudi. Pogosto spregledana pa je dimenzija skupnostnega izobraževanja kot enega od kljucnih veznih elementov povezovanja vseh starostnih skupin v skupnosti. Prav tako socialna politika zanemarja dimenzijo neformalne in neorganizirane (a zato prav nic manj pomembne) med- generacijske solidarnosti, to so medsosedski odnosi, v okviru katerih prihaja do številnih medgeneracijskih stikov in povezav. Prav tako raziskovalci razumejo medsosedske medgeneracijske odnose zgolj kot oblike pomoci, ki jih sosedski odnosi zagotavljajo starejši populaciji. Ce bi želeli celostno preuciti medgeneracijsko solidarnost v medsosedskih odnosih, bi morali temeljito analizirati razlicne izmenjave in oblike solidarnosti med predstavniki razlicnih generacij, ki sobivajo v skupnosti in imajo med seboj bolj ali manj tesne stike. Pomembno je tudi prepoznavanje negativnih vplivov obstojecih oblik pomoci za stare ljudi v skupnosti. Obstajajo številne študije o negativnih elementih institucionalnega varstva na kvaliteto življenja starih ljudi. Prehod iz domacega okolja v institucionalno je izredno stresen.742 Socialno delo ne sme prezreti tovrstnih ugotovitev, temvec iskati rešitve za odpravljanje omenjenih tegob. Štambuk743 predlaga tecaje za pripravo na odhod v dom in negovanje dobrih medcloveških odnosov v obdobju prilagajanja stanovalcev na življenje v instituciji. Mali744 zavzame bolj radikalno držo in predlaga proces dezinstitucionalizacije na podrocju oskrbe starih ljudi. Ce tudi v institucionalnem varstvu sledimo zadovoljevanju potreb stanovalcev, potem bi veljalo najprej velike institucije zmanjšati, spodbuditi reorganizacijo velikih domov v manjše bivalne enote ali celo razvoj novih bivalnih oblik za stare ljudi. Proces dezinstitucionalizacije745 pri skrbi za stare ljudi daje možnosti za vnašanje sprememb, ki bi odgovarjale na 741 Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi, str. 65. 742 Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi; Štambuk, Procjena psihickog stanja starijih osoba u domu umirovljenika skalom SCL-90-R. 743 Prav tam, str. 522. 744 Mali, Deinstitutionalisation as a challenge for the development of community-based care for older people. 745 Mali, Dolgotrajna oskrba v Mestni obcini Ljubljana; Flaker et al., Priprava izhodišc deinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji. potrebe sedanje populacije starih ljudi in bodoce, z napovedanimi demografskimi spremembami še bolj številcne populacije starih ljudi. Obenem pa proces dezinstitucionalizacije daje priložnost za spodbujanje in razvoj medgeneracijske solidarnosti, saj je skupnostno usmerjen proces, ki izvira iz resursov v skupnosti in oblikovanju pomoci po osebni meri ljudi. V prihodnje je smiselno oskrbo za stare ljudi razvijati v dveh smereh: 1) razvijati skupnostne službe, ki bodo zagotavljale dolgotrajno kontinuirano pomoc v domacem okolju starega cloveka, in obenem 2) zagotoviti potek dezinstitucionalizacije v obstojecih ustanovah za stare ljudi, le da ta ne bi potekala do popolne izpraznitve ustanov, saj zaradi kompleksnosti in intenzivnosti oskrbe, ki jo narekujejo težave v starosti, pa tudi zaradi manj izkušenj z inovacijami na tem podrocju pri nas vsaj za zdaj potrebujemo tudi institucionalne namestitve.746 Cilj dezinstitucionalizacije pri oskrbi starih ljudi je nadaljevati proces oskrbe, ki smo mu prica danes, in predvsem ukrepati tako, da starim ljudem omogocimo dostojno in dejavno življenje, da ostanejo vkljuceni v skupnost in da lahko ostanejo doma, ni pa glavni poudarek na preselitvah ljudi iz ustanov. Da bi ta cilj dosegli, si moramo zastaviti dva cilja: bistveno okrepiti skupnostno oskrbo in omejiti institucionalizacijo ob socasnem spreminjanju oblik nastanitvene oskrbe starih ljudi. Za doseganje obeh ciljev je pomembno spremeniti dosedanjo prakso strokovnega dela, in sicer tako, da okrepimo osebno nacrtovanje, koordinirano oskrbo, vzpostavimo koncept vnaprejšnjega nacrtovanja oskrbe, družinske pomocnike (mlajših generacij) za stare ljudi. Sprememb v oskrbi so že deležni tako stari ljudje, ki živijo v institucijah, kot tisti, ki še živijo v domacem okolju. Stanovalci so v nekaterih domovih že doživeli preselitve z velikih oddelkov, ki so zagotavljali oskrbo 30–40 stanovalcem, v manjše bivalne enote, ki zagotavljajo oskrbo 15–20 stanovalcem. Z zmanjšanjem kapacitet se uvaja tudi drugacen, socialno usmerjen koncept oskrbe. Stari ljudje, ki živijo v domacem okolju, v domovih lahko obiskujejo dnevno varstvo ali preživijo v domu le dolocen cas, in sicer v t. i. zacasnem varstvu. Spremembe, ki jih zaznavamo v obdobju zadnjih petih let, kažejo, da domovi v nekaterih lokalnih okoljih postajajo centri za zagotavljanje celostne oskrbe starih ljudi. Z zagotavljanjem oskrbe za stare ljudi, ki živijo v domaci oskrbi, domovi za stare brišejo locnico med skupnostno in institucionalno oskrbo. Razširjajo koncept skupnostne oskrbe z razvijanjem oblik oskrbe za stare ljudi, ki ne živijo v domu, in približujejo skupnostni nacin življenja institucionalnemu okolju. V nadaljevanju predstavljamo oba poteka dezinstitucionalizacije loceno, zaradi vecje preglednosti procesov, sicer pa ne gre za tako loceni podrocji, saj se današnja institucionalna in skupnostna oskrba starih ljudi mocno prepletata. 746 Prav tam, str. 145–147. 1. Razvoj skupnostne oskrbe – nadgradnja in razvoj - razvijanje storitev oskrbe na domu (socialna in zdravstvena oskrba na domu v vecjem obsegu – casovno in po ponudbi storitev, za specificne skupine uporabnikov, npr. ljudi z demenco, kot paliativno oskrbo, boljša pokritost storitev na ruralnih obmocjih), - mobilne in terenske službe visoko strokovnih storitev, - stanovanjske prilagoditve, ki omogocajo življenje starih ljudi v domacem okolju (pripomocki, renoviranje, informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), video- in elektronski nadzor, varnostne naprave, varnostni pripomocki, sredstva, prilagoditev stanovanja potrebam uporabnika ipd.), - pomoc na daljavo (klicni centri, ki organizirajo konkretno pomoc staremu cloveku; primer rdecega gumba pri nas, ki ga velja nadgraditi z IKT), - dnevni centri (dnevno varstvo, nocno varstvo, aktivnosti, izobraževanja), - varne hiše za starejše žrtve nasilja, - telesvetovanje, pomoc, klicni centri, - medgeneracijska središca, centri, - nastanitve v drugih (oskrbovalnih) družinah, - oskrbovana stanovanja, - kombinacija oskrbovanih stanovanj, oskrbe na daljavo in socialno zdravstvenih delavk v krajevni skupnosti (cetrti), - sobivanje vec starih ljudi ali medgeneracijsko sobivanje, - zacasne namestitve, tudi rehabilitacija (npr. po možganski kapi, operacijah, zlomih idr.), - razvoj skupnostnih projektov pomoci starim ljudem, - razvoj projektov krepitve vzajemne pomoci (vrstniške in medgeneracijske), - vzpostavljanje oskrbovalnih zadrug, - krepitev neformalne pomoci. 2. Spremembe v obstojecem institucionalnem varstvu - sistem 5 % vkljucenosti starejših od 65 let v institucionalno varstvo (moratorij na gradnjo domov in na povecevanje kapacitet, da ne presežemo tega deleža), - spodbujati domove za stare v oblikovanje gerontoloških centrov, ki zagotavljajo celostno oskrbo za stare ljudi na dolocenem lokalnem obmocju (poleg institucionalne oskrbe tudi razvoj že prej omenjenih oblik skupnostne oskrbe s pridruženimi oblikami izobraževanja in usposabljanja neformalnih oskrbovalcev za oskrbo starih ljudi in z razbremenjevalnimi oblikami za oskrbovalce); pri tem oskrbovanje starih ljudi, ki živijo v domacem okolju, ne sme potekati le kot priprava na kasnejšo oskrbo v instituciji, - preoblikovanje bolniških oddelkov, ki zagotavljajo oskrbo vec kot 20 ljudem, v gospodinjske enote, v katerih živi manjše število stanovalcev (npr. do 10) po zgledu bivalnih enot nekaterih domov in socasno dosled- no in radikalno omogocanje personalizacije življenjskega prostora in storitev v domu, omogocanje storitve za stanovalce tudi zunaj ustanove (spremstvo pri izhodih, vkljucevanje v dejavnosti zunaj doma itd.), - razvoj oskrbe za specificne skupine starih ljudi (za ljudi z demenco, za umirajoce) v instituciji in izven nje (npr. kot mobilne službe na terenu), - usmerjenost domov v oskrbo starejših nad 65 let (moratorij na sprejeme mlajših od 65 let), - spodbujanje alternativnih in samoraslih nacinov nastanitve za stare (sobivanje, oskrbovalne zadruge, medgeneracijske skupnosti). V obeh potekih dezinstitucionalizacije igra medgeneracijsko sodelovanje kljucno vlogo. V razvoju skupnostne oskrbe se poraja bodisi v novih oblikah sožitja med starimi ljudmi samimi ali kot zagotavljanje dostojnega življenja starim ljudem v domacem okolju. Slednje je vodilo sprememb tudi v institucionalnem okolju, predstavljenih v drugem poteku dezinstitucionalizacije. EPILOG Ustvarjanje družbe, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, razumemo kot priložnost za ustvarjanje drugacnih razmer sožitja med ljudmi, kot so veljale doslej. Pri tem je vloga dolgotrajne oskrbe izrednega pomena. Medgeneracijska solidarnost predstavlja spodbudo za ravnanje, ki ne temelji na spodbujanju stratifikacije družbe na skupine ljudi razlicnih starosti. V dolgotrajni oskrbi razumemo in spoštujemo razlike med generacijami, vendar tudi išcemo nacine, kako predstavniki razlicnih generacij lahko živijo v skupnem sožitju, medsebojnem sodelovanju, si med seboj izmenjujejo razlicne oblike pomoci in podpore in so drug do drugega solidarni. Prikazovanje zastrašujocih demografskih sprememb in opozarjanje zgolj na staranje prebivalstva služi marginaliziranju starih ljudi in zmanjševanju njihove družbene vloge. Stari ljudje, pahnjeni na rob družbe zgolj zaradi starosti, brez moci brezupno cakajo na pomoc srednje generacije. Ta generacija pa se tako kot mlada starosti in staranja boji. Postarati se danes ne želi nihce. Mar ni podaljševanje starosti dosežek civilizacije, v kateri živimo, katere del smo? Namesto da bi se starosti veselili, se je bojimo, in to veliko bolj kot ozonske luknje in segrevanja planeta. Bojimo se tudi starih ljudi. Starostno fobijo je treba preseci in ravnanje, ki spodbuja medgeneracijsko solidarnost, je dober odgovor za preseganje teh tegob. Tovrstna solidarnost lahko okrepi zavedanje, da je staranje proces, ki je skupen vsem ljudem in brez katerega je naše življenje nesmiselno, predvsem pa nepopolno in siromašno. Dolgotrajna oskrba pa lahko v trenutnih razmerah pokaže, kako medgeneracijsko solidarnost lahko spodbudimo in okrepimo. AKTIVNOSTI STAREJŠIH 252Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Mojca Šorn ODNOS MED ZAPOSLENIMI V DEKORATIVNI IN PLETENINI TER NJIHOVIMI UPOKOJENKAMI IN UPOKOJENCI* Izredna profesorica Jana Mali, katere profesionalno udejstvovanje obsega tako socialno delo s starimi ljudmi, socialno delo z ljudmi z demenco, pomoc umirajocim in njihovim sorodnikom kot tudi supervizijo v socialnem delu, metode socialnega dela, dolgotrajno oskrbo, dezinstitucionalizacijo, v svojem delu Od hiralnic do domov za stare ljudi zapiše, da je bila starost * Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0280 Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. »[...] po svoje vedno predmet družboslovnih znanosti, ceprav tako nikoli ni bila posebej izpostavljena. […] Šele s povecanim deležem starejše populacije v družbi sredi 20. stoletja so stari ljudje postali pomembna skupina tudi za raziskovalce. Bliskovit porast tovrstnih raziskav pa zasledimo v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Vecji del njihovega raziskovanja je usmerjen na temeljne vidike ved, ki jih zastopajo, obcasno pa tudi na podrocje starosti.«747 Namen pricujocega prispevka je celostno predstaviti odnos med zaposlenimi in upokojenkami ter upokojenci Pletenine in Dekorativne oziroma prikazati vkljucenost bivših delavk in delavcev v življenjski ritem nekdanjih delovnih organizacij, organizacij, v katerih jih je veliko preživelo najdaljši, verjetno skoraj vsi pa najaktivnejši del življenja. Obravnavan bo medgeneracijski odnos v dveh ljubljanskih tekstilnih tovarnah, tovarnah t. i. ženske oziroma lahke tekstilne industrije,748 ki je v Sloveniji med svetovnima vojnama postala ena najmocnejših industrijskih vej,749 njen razvoj pa je po drugi svetovni vojni (do devetdesetih let 20. stoletja) samo še napredoval. Od petdesetih let 20. stoletja se je »klasicna« tekstilna industrija z naglico razrašcala v vecja podjetja, sledile so številne in velike rekonstrukcije, podjetja so se zacela specializirati, razvijati so se zacele nove dejavnosti, svojo pot so zacele konfekcijske tovarne in tovarne trikotažnih izdelkov.750 Razcvet slovenske tekstilne industrije ne nazadnje potrjuje tudi podatek, da je leta 1952 zaposlovala 25.945 oseb, leta 1990 pa 69.454 oseb.751 Koliko pa je bilo v tekstilni industriji (invalidskih) upokojenk in upokojencev, kolikšna je bila njihova delovna doba oziroma njihova povprecna starost ob upokojitvi, koliko je znašala njihova pokojnina, odstirajo naslednji podatki: v Sloveniji je bilo leta 1969 3.530 starostnih upokojencev – 2295 moških in 1240 žensk. Njihova povprecna delovna doba je bila 32 let – 34 pri moških in 28 pri 747 Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi, str. 39. 748 O tem, da je po drugi svetovni vojni v tekstilni industriji narašcalo predvsem število zaposlenih žensk, mdr. piše Nina Vodopivec v monografiji Labirinti postsocializma, pri cemer dodaja: »Mediji so tudi z navajanjem statistik soustvarjali retoriko ženske oziroma lahke tekstilne industrije. Le poredko so se sklicevali na tekstilne delavce kot na moške. Takšen diskurz zato ni nevtralen, temvec ga sooblikujejo norme in ljudske predstave o ženski družbeni vlogi.« – Vodopivec, Labirinti postsocializma, str. 57. Citirano delo nadalje poglobljeno predstavi vpliv družbenih, politicnih in ekonomskih sprememb, ki so se v nacionalnem prostoru pojavljale od zacetka devetdesetih let 20. stoletja, na delavstvo kot osrednjega akterja socialisticne ideologije, nazorno prikaže, kakšno vlogo so te spremembe odigrale v njihovem spominu na socialisticno preteklost, kako so vplivale na njihovo današnje doživljanje delovnega in širšega življenjskega okolja. 749 Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, str. 5. 750 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e. 156, 150 let slovenske tekstilne industrije. Ljubljana 1978, str. 80. 751 Vodopivec, Labirinti postsocializma, str. 31. Za ilustracijo financnega položaja delavk in delavcev tekstilne industrije navajam podatke o njihovih placah, ki sem jih pridobila za sedemdeseta leta 20. stoletja: te so bile leta 1976 za 13 odstotkov nižje od povprecne place v slovenski industriji, leta 1977 pa še za naslednjih 17 odstotkov. ženskah. Povprecni znesek starostne pokojnine je znašal 742 dinarjev – 811 za moške in 614 za ženske. V tekstilni industriji je bilo 271 upokojencev – 110 moških in 161 žensk. Tudi njihova povprecna delovna doba je znašala 32 let, pri cemer je bila povprecna starostna pokojnina 622 – 854 din za moške in 532 za ženske. Leta 1969 je bilo v Sloveniji 3540 invalidskih upokojencev – 2536 moških in 1004 žensk, od tega v tekstilni industriji 244 – 96 moških in 148 žensk. Pri invalidskih upokojencih tekstilne industrije je bila povprecna delovna doba 23 let – 25 pri moških in 22 pri ženskah, povprecna delovna doba pri drugih invalidskih upokojencih pa je znašala 24 let – 25 pri moških in 20 pri ženskah. Povprecna starost ob invalidski upokojitvi je bila pri vseh invalidskih upokojencih 50 let, pri cemer so se moški iz tekstilne industrije v povprecju upokojili pri 49 letih in ženske pri 47, ostali invalidski upokojenci pa pri 51 oziroma upokojenke pri 46 letih. Še o povprecnem znesku invalidske pokojnine: ta je znašala 573 dinarjev – 597 za moške in 511 za ženske ter 536 za tiste iz tekstilne industrije – 622 za moške in 481 za ženske.752 Številke o invalidskih upokojenkah in upokojencih tekstilne industrije ilustrira arhivski dokument Dekorativne tovarne: »Imamo izredno veliko število delovnih invalidov in poklicnih obolenj,753 ceprav mnoga – kot na primer prizadetost sluha zaradi ropota v predilnicah – najpogosteje niti niso zabeležena. Delavka naredi v osmih urah cez 10 kilometrov poti okrog strojev, katerim streže, in iz izkušenj vemo, da zacne pešati že pri 50. letih. Navadno se invalidsko upokoji, še preden izpolni zakonito delovno dobo. […]: v zadnjih nekaj letih je bilo le malo tekstilnih delavk, ki so ostale na svojih delovnih mestih do 55. leta starosti! Vse druge so bile premešcene k lažjemu delu ali pa so bile upokojene.«754 Kljub temu da je bila vecina tovarniških delavk Pletenine in Dekorativne ob odhodu v pokoj stara komaj okrog 50 let, jih glede na definicijo Nelke Vertot obravnavam kot starejše: »Meja med srednjimi leti in obdobjem starosti ne more biti natancno opredeljena, saj v vseh družbah nima enakega pomena. Ljudi lahko zacnemo obravnavati (opredeljevati) kot »starejše« (»stare«) oziroma jih uvršcati med take, ko se v njihovi dejavnosti zgodijo nekatere spremembe ali ko se spremeni njihova družbena vloga (ko na primer postanejo stari starši ali ko 752 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e. 156, 150 let slovenske tekstilne industrije, str. 17. 753 Od zacetka 1969 do septembra istega leta je bilo 5 invalidsko upokojenih delavk, »kar je za naše podjetje sorazmerno veliko število. To so predvsem bolezenski invalidi, razen dveh primerov, ko gre za invalidnost kot posledico nesrece pri delu.« – SI ZAL LJU 129, t. e. 43, ovoj 255, Porocilo upravnega odbora delavskemu svetu TDT. 754 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e. 156, 150 let slovenske tekstilne industrije, str. 125. se upokojijo), lahko pa potem, ko izpolnijo doloceno število let oziroma ko prestopijo doloceno starostno mejo«,755 obravnavam kot starejše. Upokojitev kot enega od mejnikov za prehod v t. i. tretje življenjsko obdobje navaja seveda tudi vec drugih strokovnjakov. Psiholog Vid Pecjak v svoji knjigi Psihologija tretjega življenjskega obdobja med drugim pravi, da z upokojitvijo »pogosto nastopijo tudi financne težave, sprememba bivališca in osamljenost, nekateri starostniki odidejo v zavode in domove, kjer so življenjske razmere povsem drugacne«.756 Psiholog in psihoterapevt Hubert Požarnik pa je v knjigi Umetnost staranja zapisal, da so z opustitvijo poklica »[...] povezani številni psihološki in socialni problemi. Upokojitev pomeni namrec vec kot le opustitev bolj ali manj cenjenega dela. Med drugim pomeni upokojitev tudi novo socialno vlogo, torej drugacen nacin vedenja, preoblikovanje dnevnega reda, preoblikovanje odnosov do ljudi, še zlasti v ožjem družinskem krogu, spremembo in premik interesov od dela k dejavnostim v prostem casu, spremembo pricakovanj in zahtev, na primer zaradi slabših dohodkov itd.«757 Janko Perat upokojitev primerja z »izgubo avtoritete, ugleda, obcutka koristnosti in veljave. Z eno besedo, odlocba o upokojitvi pomeni obenem epitaf nekoristnosti.«758 755 Vertot, Starejše prebivalstvo v Sloveniji, str. 8. Avtorica v citirani knjigi na straneh 56 in 57 podrobneje definira naslednje pojme: »Staranje prebivalstva je po definiciji povecevanje deleža prebivalstva nad doloceno starostno mejo (obicajno 65 let) ob hkratnem zmanjševanju števila prebivalcev, mlajših od 15 let, in ob podaljševanju življenjske dobe vsega prebivalstva. Demografsko starost prebivalstva obicajno ocenjujemo z deležem oseb, starejših od 65 let, med vsem prebivalstvom. (Npr.: ce je vec kot 10 % prebivalcev starih nad 65 let, govorimo o starem prebivalstvu). Starejši. Meja med srednjimi leti in obdobjem starosti ne more biti natancno opredeljena, saj v vseh družbah nima enakega pomena. V razvitem svetu danes pojem »starejši« obicajno opredeljuje ciljno skupino ljudi, starih 65 let in vec (v nekaterih opredelitvah 60+, pa tudi 70+). Ce so obravnavani starejši zaposleni, je obicajno upoštevana starostna skupina 50–64 let). O tem, kdo so starejši oz. stari, popolnega soglasja ni in se za razlicne potrebe uporabljajo razlicne starostne meje že v eni državi, še toliko bolj v EU oz. svetu. Glede opredelitve »starejših« tudi med avtorji razlicnih strok (še) ni poenotenja /…/. Starost je cas, ki je pretekel od rojstva osebe do trenutka opazovanja (popis, anketa) oz. do opazovanega dogodka (sklenitev zakonske zveze, rojstvo prvega otroka, zaposlitev, smrt idr.). Obicajno jo merimo v letih, lahko pa tudi v mesecih, dnevih ali celo urah. Opredelimo jo na dva nacina: po dopolnjenih letih starosti in po letnici rojstva. Razvrstitvi sta skladni samo na zacetku (1. 1.) oz. na koncu (31. 12.) vsakega koledarskega leta. Kadar ni posebej oznaceno, je starost prikazana v dopolnjenih letih starosti.« 756 Pecjak, Psihologija tretjega življenjskega obdobja, str. 13. 757 Požarnik, Umetnost staranja, str. 86. 758 Cit. po Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi, str. 24. *** Leta 1950 je bilo zabeleženo prvo leto delovanja delavskih svetov,759 ki so zaceli (vsaj na simbolni ravni) odlocati o proizvodnih nacrtih, o disciplini dela in financni politiki, o investicijah in rekonstrukcijah, delitvi dohodkov, skratka o razvoju podjetja.760 V tem sistemu je bila vloga dodeljena tudi kadrovski politiki, pri cemer so se številni odgovorni zavedali, da je tovrstnim oddelkom treba zagotoviti dobre delovne pogoje, nic slabše kot ostalim sektorjem v podjetju: »V okviru možnosti in razpoložljivem casu pa se je naš oddelek še delno ukvarjal s socialnimi problemi, stanovanjsko problematiko, delovni invalidi, upokojenci, prva pomoc in zdravstvena služba, napredovanje in premešcanje, skrb za dobre odnose, informacije itd. […] Dobro nam je znano, da je vecina gospodarskih organizacij do sedaj skrbela le za proizvodnjo in pri tem pozabljale, da je clovek tisti najvažnejši faktor vsake dejavnosti od katerega zavisi stopnja produktivnosti in mu je zaradi tega potrebno posvetiti vsaj toliko pozornosti kot ostalim faktorjem proizvodnje. Da je bila skrb za cloveka – proizvajalca res malenkostna lahko jasno sklepamo iz tega, da so v vseh podjetjih že tradicionalno postavljeni sektorji kot komercialni, tehnicni in financni, docim je bivša personala, ki se že od vsega zacetka praviloma edina ukvarja s problemi delavcev, morala v mnogih primerih delati skoraj v ilegali. In zakaj tako? Sam povojni sistem je od tega oddelka zahteval mnogo politicnega dela, ki v mnogih primerih ni bil po volji vsem zaposlenim, za reševanje ostalih osebnih problemov delavcev pa takrat še ni bilo primernih pogojev in zato je bila personala mnogo manj cenjena med delavci kot ostali oddelki v podjetju. Toda danes, ko naš družbeni red že stoji na trdnih temeljih, ko so delavci prevzeli upravljanje svojega podjetja, ko so se pogoji dela z ljudmi v mnogocem spremenili, nam tedanjih personal ni ni vec potrebno. Toda ce mislimo, da smo samo zamenjavo napisi na vratih vse storili, smo se precej zmotili. Temu oddelku je potrebno nuditi iste pogoje dela kot ostalim sektorjem v podjetju. Potrebno mu je nuditi enak kvaliteten kader, da bo kos svojim nalogam. Potrebno mu je nuditi enake možnosti za uveljavljanje pri upravljanju podjetja. Toda žal cestokrat se zgodi, da za kadrovsko problematiko ni enakega posluha kot za ostalo proizvodno problematiko. Še premalo se zavedamo, da je le clovek tisti, ki sporvaja želje, misli in hotenja nas vseh in da je clovek tisti, ki uporablja material in ki streže 759 Vec o Osnovnem zakonu o upravljanju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji s strani delovnih kolektivov, sprejetem 27. 6. 1950, v: Cepic, Delavsko samoupravljanje, str. 962. 760 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e. 156, 150 let slovenske tekstilne industrije, str. 79. tistemu stroju, ki se morda mesece pogovarjamo o njem pri tem pa dostikrat pozabljamo razmisliti kako in kakšen delavec ga bo porabljal.«761 V sveži družbeno-ekonomski klimi so konec petdesetih let 20. stoletja v industriji zaceli zaposlovati poklicno izobražene socialne delavce in delavke,762 ki so delovali v okviru takrat nastajajocih kadrovsko-socialnih oddelkov.763 V gospodarskih institucijah so prevzemali naloge, ki so jih do takrat opravljali »vsi ali pa tudi nihce«. Njihova naloga naj bi bila, kot je dalje zapisala Pavla Rapoša Tajnšek, »celovita skrb za delovnega cloveka«, kar je pomenilo skrb za »[...] kakovost delovnega življenja, ki so jo v tistem casu povezovali s pojmom družbenega standarda (vkljucevala je stanovanja, prehrano med delom, prevoze na delo in z dela, otroško varstvo, letovanja itn.), do varstva zaposlenih (socialno varstvo, urejanje invalidske problematike, zdravstvena preventiva, varstvo pri delu), usposobljeni pa so bili tudi za izrazito kadrovske naloge, kot so sprejem novih delavcev, motivacija, nagrajevanje, izobraževanje ipd.«.764 *** V raziskavi, ki zajema obdobje od druge polovice petdesetih let 20. stoletja, ko je socialno skrbstvo765 postalo pomembno polje utrjevanja povojne družbene ureditve, do vkljucno osemdesetih let 20. stoletja, sem si zastavila naslednja vprašanja: - ali so bili skrbi za cloveka, ki je bila zaupana kadrovsko-socialni službi, deležni le zaposleni, ali je morda ta obravnavala tudi vprašanja upokojencev, 761 SI_ZAL_LJU/0129, t. e. 41, ovoj 220, Porocilo Kadrovskega socialnega oddelka, 2. 3. 1964. 762 Strokovno izobraževanje za socialne delavce se je v Jugoslaviji zacelo v 50. letih 20. stoletja. V Ljubljani je bila dvoletna Šola za socialne delavce ustanovljena 7. 11. 1955, leta 1960 je bila nadgrajena s programom za socialno delo v gospodarstvu. Vec v: Zaviršek, Spol in profesionalizacija socialnega dela, str. 18 in 21. 763 Andreja Kavar-Vidmar je leta 1984 o vlogi socialne politike zapisala: »Dolgorocna naloga socialne politike je afirmacija cloveka – proizvajalca kot temeljnega nosilca celotnega družbenega in politicnega sistema, s tem pa tudi reprodukcije in napredek družbe na samoupravnih temeljih. Zato so njene funkcije široke in vkljucujejo celoto življenjskih, delovnih in družbenih pogojev, v katerih poteka proces razvoja. S preventivnimi ukrepi, ki omejujejo nastajanje socialnih problemov in z reševanjem že obstojecih problemov ter z vgrajevanjem socialnih korektivov, kadar gre za družbeno negativne posledice razvoja, prispeva socialna politika k uresnicevanju ciljev v zvezi s clovekovim položajem, njegovemu vsestranskemu razvoju, zagotavljanju socialne varnosti, humanizaciji družbenega dela in medcloveških odnosov.« – Kavar-Vidmar, Socialna politika in socialno delo v samoupravni socialisticni družbi, str. 25. 764 Rapoša Tajnšek, Razvoj socialnega dela v delovnem okolju, str. 250, 251. 765 »Socialno varstvo v širšem pomenu je družbena panoga, ki zajema podrocje skrbi za cloveka od njegovega zacetka.« – SI_ZAL_LJU/0479, š. 191, ovoj K-1815/55, Socialno varstvo odraslih oseb na podrocju Ljubljane, str. 1. - ce je odgovor pritrdilen, kakšne so bile težnje za izboljšanje kvalitete doživljanja in življenja upokojenk in upokojencev, - ali so med delavkami in delavci Dekorativne in Pletenine ter njihovimi upokojenkami in upokojenci obstajali kakršni koli odnosi, - ce so obstajali, kaj je sodelovanje zajemalo, kakšen je bil nacin interakcije, katere so bile najmocnejše vezi med upokojenkami in upokojenci ter tovarno. PLETENINA Po pregledu arhivskega gradiva Pletenine in Dekorativne sem ugotovila, da to od šestdesetih let 20. stoletja dejansko odraža uveljavitev in pomen socialnega dela v tovarnah oziroma v aktivnostih njunih kadrovsko-socialnih služb, kljub temu pa fond SI_ZAL_LJU/0572, Pletenina, tovarna trikotažnih izdelkov Ljubljana 1926–1994 vsebuje le skope podatke, ki ne omogocajo natancnejše rekonstrukcije odnosa med zaposlenimi ter njihovimi upokojenkami in upokojenci. Redke informacije iz zapisnikov sej delavskega sveta in upravnega odbora nam v glavnem sporocajo le o pred- in ponovoletnih pogostitvah upokojenih delavk in delavcev, ki so potekale vsaj od konca petdesetih let vse do vkljucno osemdesetih let 20. stoletja. Vcasih so bile organizirane kot zakuske, vcasih kot cajanke. »Vsako leto enkrat t.j. po navadi 8. marec sklicemo upokojence našega podjetja in jih pogostimo. Letos bi to svecanost prenesli na praznovanje novega leta t.j. 28. decembra 1959. Imamo 78 upokojencev. Sklenjeno je, da se vsakemu podari 1 hlacke in vrecko s slašcicami, kakor otrokom. Po obdaritvi jim priredimo še malo cajanko.«766 Srecanja so v glavnem potekala v prostorih tovarne. Leta 1962 je bil sicer podan naslednji predlog, vendar podatka o tem, ali je bil realiziran, nimam: »Glede upokojencev se predlaga, naj le teh letos, zaradi pomanjkanja prostora, ne povabimo na zakusko, temvec jim izrocimo darila z lastnimi proizvodi na njihovem domu.«767 Na zacetku sedemdesetih let 20. stoletja se v gradivu kot kraju pogostitve omenja Klub poslancev, desetletje kasneje Dom invalidov in borcev NOV. Iz gradiva delavskega sveta je nadalje razvidno, da so bili upokojenci obcasno deležni enkratnih denarnih nagrad in da so imeli upokojenke in upokojenci pravico koristiti kapacitete tovarniškega pocitniškega doma – predvidoma izven sezone, v sezoni pa zgolj takrat, ce dom v Novigradu ni bil zaseden. Interna revija Informator notic o temah, povezanih z upokojenkami in upokojenci, ne odstira, vec prostora jim je z rubrikami »odšli so v pokoj«, »zahvale 766 SI_ZAL_LJU/0572, š. 7, Seje 1954–1959 D. S., Zapisnik 21. redne seje DS, 18. 12. 1959. 767 SI_ZAL_LJU/0572, š. 8, Seje D. S. 1959–1963, Zapisnik 7. redne seje CDS-ta, 11. 12. 1962. upokojencev« ipd. naklonila Pletenina. Zelo zanimiv je intervju Ali je upokojenec oseba, ki je odslužila svoje?, v katerem je novembra 1976 Jožica Jazbec povedala: »Nesmotrno bi bilo od družbe, ce bi zavracala upokojence in pozabljala nanje. S tem, ko se jih spomni in uporabi njihovo znanje, jim izpolni delavnik in jih iztrga iz grenkega objema osamljenosti in životarjenja. Dolgemu življenju pripomore bolj delo in obcutek koristnosti kot kefir, med in vitamini vseh sort.«768 Tudi iz zahvale upokojenke, objavljene v Pletenini spomladi 1973, je mogoce razbrati bridko slovo od dela in težko locitev od kolektiva: »Ko se poslavljaš od doma in veš, da se nikoli vec ne vrneš, ti je neizmerno hudo. Tako je tudi meni, ko zapušcam vas, saj je bila Pletenina moj drugi dom, kjer mi je bil drag vsak po svoje. Ne zamerite mi, prosim, ker se nisem vsem osebno zahvalila za precudovito darilo, ki mi bo najdražji spomin na vas, pac pa ubiram za zahvalo to pot! Adijo pa zdrav› ostanite, se spomnite kdaj še na me …«769 DEKORATIVNA Leta 1964 je v porocilu kadrovsko-socialnega oddelka Dekorativne tovarne Jožica Krmelj zapisala: »Pri obravnavanju socialne problematike nikakor ne smemo pozabiti na naše upokojence. Ceprav niso vec aktivni clani kolektiva, so pa le lepo dobo preživeli med nami in ustvarjali sredstva, katera nam danes nudijo lažje delo ob boljših delovnih pogojih. V zadnjih dveh letih smo se jih spomnili z družabnim izletom, v letošnjem letu pa smo jih povabili na našo veliko prireditev v Jami. Dobro nam je poznan socialni problem vseh upokojencev, ki imajo na splošno zelo nizke pokojnine. Ta problem družba rešuje že precej casa, vendar so upokojenci kljub nekaterim dodatkom še vedno s pokojninami v veliki razdalji od osebnega dohodka zaposlenega delavca. Upamo, da se bo to z novim zakonom o pokojninah le nekoliko uredili. Ker pa je to gmotno stanje naših upokojencev trenutno najbolj perece, predlagamo, da se jim za nakup ozimnice izplaca enkratna podpora v višini 5.000.- din [71.75 EUR]. Podjetje ima sedaj 98 upokojencev in bi ta minimalna podpora znašala v skupnem znesku 49.000.din [701,00 EUR]. Resnicno je to minimalna podpora, prepricani pa smo, da jo bodo upokojenci z veliko hvaležnostjo sprejeli.«770 768 SI_ZAL_LJU/0572, š. 61, Glasilo delovnega kolektiva Pletenina, november 1976, str. 3. 769 SI_ZAL_LJU/0572, š. 61, Pletenina, marec–april 1973, št. 3-4, str. 8, Dragi moji Pleteninci! 770 SI_ZAL_LJU/0129, š. 32, a. e. 139, Glasnik TDT, 1971, št. 11, str. 2 in 3, porocilo Jožice Krmelj. Že ta in številni drugi arhivski dokumenti, ki sem jih pri iskanju odgovorov našla v fondu SI_ZAL_LJU/0129, Dekorativna, in obravnavajo vprašanje/a njihovih upokojenk in upokojencev (poleg porocil kadrovsko-socialnega oddelka še zapisniki sej delavskih svetov, zapisniki sestankov kulturne skupine oziroma komisije za kulturno dejavnost, do neke mere tudi zapisniki sej upravnih odborov), nam povedo vec kot gradivo Pletenine. Zelo zgovorni pa so pogosti prispevki zaposlenih in upokojenk ter tudi upokojencev Dekorativne v internem tovarniškem glasilu, ki odstirajo skoraj celoten spekter sodelovanja in nam med drugim sporocajo naslednje: vsaj od konca petdesetih let 20. stoletja so bili za bivše zaposlene organizirani izleti, ki so se kasneje prelevili v redna letna srecanja, poimenovana kar »dan upokojencev«.771 Vec o enem izmed tovrstnih srecanj nam pove zahvala upokojenke Mojce Sajovic v internem casopisu Glasnik TDT iz leta 1963: »Srecanje upokojencev z nekdanjimi sodelavci je za vsakogar – praznik. Za ta dan se vsaka upokojenka oblece kar najbolj praznicno. In ob tem srecanju so naši obrazi zadovoljni, ker nas zavest te pozornosti osrecuje. Zanimamo se za napredek v tovarni in se vživljamo v vedno boljše delovne pogoje za delavca. […] In sedaj smo upokojenke in imamo en praznik vec; cutimo, da smo ga zaslužili.«772 Upokojenka Pavla Plešec pa je zapisala: »Zopet nas je, tokrat že drugic, razveselilo vabilo uprave podjetja in sindikalne podružnice na tovarniško srecanje, ki ste ga nam pripravili. Pri ogledu tovarne smo videli velik napredek in smo se z vami veselili uspehov, ki jih dosegate in bili ob enem ponosni, da smo tudi mi nekoc doprinesli svoj delež k temu razvoju. Potem smo se odpeljali na Gorenjsko v Begunje, 771 Kot ilustracijo in primerjavo navajam izsek o rednem letnem dnevu odprtih vrat v Predilnici Litija iz monografije Nine Vodopivec: »Ko se nekdanji delavci ob dnevu odprtih vrat septembra vsako leto sprehodijo po proizvodnji in se obcasno ustavijo ob delavki oz. delavcu za strojem, takoj vprašajo, ali je delo postalo lažje ali težje, kot je bilo vcasih. Kot so prepricani nekateri delavci za stroji, vodici (vodje oddelkov ali kdo iz vodstva) obiskovalcem pogosto že na zacetku povedo, da je postalo delo v tovarni lažje. Takšni pogledi, ki niso le pogledi upraviteljev tovarne, temvec tudi nekdanjih ter zaposlenih delavk oz. delavcev, pa se oblikujejo pod vtisom diskurza o modernizaciji in tehnološkem razvoju: z avtomatiziranimi, racunalniško vodenimi stroji naj bi delo postalo fizicno lažje. Hkrati pa se zaposlene delavke razburijo, kadar slišijo, da naj bi bilo danes delo lažje in nemudoma dodajo svojo plat zgodbe: Kako je šele danes, tako hitro, pa toliko … Tudi ljudje iz vodstva prepoznavajo relativnost takšnih ocen dela. Delo je fizicno lažje, koliko je pa njim zdaj lažje, ker je vec racunalniškega dela, ker je vse v tujem jeziku, pa je druga zgodba, je ugotavljala mlajša uslužbenka. Nekatere upokojene delavke so prepricane, da je treba vec delati kot vcasih; to so slišale od mlajših, še zaposlenih nekdanjih sodelavk, ko so jih srecale v Litiji v trgovini ali na cesti: Zdaj bolj težko gre, ampak vozijo pa še. Vcasih se še z mlajšimi delavkami pogovarjamo, ko se srecamo na cesti ali pa v trgovini. Pa recejo, da morajo še bolj delati kot prej.« – Vodopivec, Labirinti postsocializma, str. 116. 772 SI_ZAL_LJU/0129, š. 29, ae. 131, Glasnik TDT 1963, okt., str. 19, zahvala Mojce Sajovic. kjer smo si ogledali Drago in muzej v celicah smrti v bivši kaznilnici […] Pri Jožovcu pod Roblekom, kamor ste nas povabili na kosilo, smo preživeli nekaj prijetnih uric pri dobri kapljici in poskocnih Avsenikovih valckih in polkah. Res, nekaj nepozabnih uric sprošcenega in prisrcnega veselja, ki se ne dajo pozabiti. Še enkrat se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pripravili ta prijeten dan z željo za cimvecji uspeh našega in Vašega kolektiva, ker se še vedno cutimo povezane z vami.«773 Dokaz, da so se tovrstni dogodki obdržali do konca osemdesetih let 20. stoletja, je mdr. tudi prispevek Dan spominov, v katerem je Ivica Suhadolnik leta 1986 v glasilu Dekorativna sporocila: »Vsakoletno srecanje upokojencev v Dekorativni je bilo letos v sredo, 18. junija. Povabljenih je bilo 398 upokojencev, najvec, od kar so organizirana ta srecanja pri nas. Letos se je odzvalo 184 upokojencev. Žal nekateri iz zdravstvenih razlogov niso prišli, poslali pa so kljub temu pozdrave in cestitke vsem ostalim. Ceprav nas je vreme pri sami pripravi precej begalo, je bil prostor v napi jami ob doloceni uri pripravljen za sprejem. Pred vhodom so pricakali bivše sodelavke predstavniki družbenopoliticnih organizacij in vodstvo DO. Že ob teh prvih stiskih rok se je razvnela dobra volja in smeh. Vse povsod je bilo slišati: »Vsako leto si mlajša«, »glej, glej kako dobro izgledaš!« Prišli so kot mladenici in mladenke, urejeni, nasmejani, tako da smo se tudi mi nalezli njihove dobre volje. Vsi zelo dobro skrivajo svoja leta, tako da vse skupaj ni bilo podobno srecanju upokojencev. Po prvih pozdravih so odšli nekateri na ogled po tovarni. Cudili so se spremembam v obratih. […] Ugotavljajo, da je veliko narejenega za varno in urejeno okolje. Vcasih ni bilo izolacije, prezracevanja in nobene restavracije. Kljub temu, pravijo, da imajo lepe spomine na tovarno. Bili so bolj povezani med seboj in odkriti. Skupaj so rešili vse probleme. Po ogledu so se vrnili v jamo, katera je bila na ta dan še posebno lepo okrašena. Cakalo jih je okusno kosilo in dobra kapljica. V imenu vseh sodelavcev je upokojence najprej pozdravil generalni direktor tov. Koleša. Prisrcno jih je povabil, da skupno z nami preživijo prijetno popoldne. Kulturna komisija je za popestritev pripravila tudi svoj program. Folklorna skupina, kjer plešejo sami plesalci iz Dekorativne, je zaplesala belokranjske in prekmurske plese. Za najlepše razvedrilo je ta dan poskrbel Janez Hocevar – Rifle. Predstavil se je kot obcinski svetnik JOSEF ŠVEJK ob spremljavi godbe Iva Umeka. Marsikdo se mu je nasmejal do solz. […] Ansambel Bled je ta popoldne zaigral nešteto veselih in poskocnih viž. Veliko se jih je zavrtelo, da je bilo kaj! […] Vsi so se zahvaljevali za prakticno darilo – volno, katero 773 SI_ZAL_LJU/0129, š. 29, ae. 131, Glasnik TDT 1963, okt., str. 18 in 19, zahvala Pavle Plešec. je zanje izdelal TOZD Predilnica Laško. […] Mi, ki še delamo v Dekorativni smo bili zelo zadovoljni, ker smo vas upokojence videli srecne in zadovoljne. Poslovili smo se v upanju, da ste se med nami res prijetno pocutili in da se drugo leto spet vidimo.«774 Upokojenke in upokojenci so bili bolj ali manj redno vabljeni tudi na razna praznovanja in obletnice, na primer na praznovanje 29. novembra, na proslavo ob 30-letnici osvoboditve SFRJ, redno pa so bili gostje prireditev, ki so potekale ob tovarniških jubilejih in obletnicah. Iz predstavljenih odlomkov je razvidno, da je poleg rednega druženja k interakciji med zaposlenimi in upokojenci veliko pripomoglo tudi interno tovarniško glasilo, ki so ga upokojenke in upokojenci vsak mesec brezplacno prejeli na dom ter ga, kot so radi zapisali, prebrali do zadnje besede. Upokojencem je casopis pomenil redni stik s tovarno, delavkami, delavci in delom v njej. Poleg clankov o tekocem delu in razvoju in rezultatih tovarne so radi prebrali tudi tople besede, ki so jih jim namenili zaposleni, na primer: »Dolga je delovna pot, da dosežeš polno delovno dobo. Jelka je prišla v našo delavno organizacijo pred petintridesetimi leti. Bila je še mlada deklica šestnajstih let. Vsa ta dolga leta je Jelka ostala zvesta naši DO in opravljala dela tkalke do zaslužene upokojitve. Dolgujemo ji iskreno zahvalo za dolgoletno delo in ji želimo ljubega zdravja, zadovoljstva in srece z vsemi, ki jih ima rada«,775 in velikokrat so v uredništvo vrnili svoj prispevek – niso nanizali le spominov na srecanja in zahval vodstvu in bivšim sodelavcem, temvec so jim pogosto cestitali ob razlicnih priložnostih, praznikih, ob prejetih nagradah ipd. Upokojene delavke in delavce Dekorativne je vodstvo veckrat razveselilo tudi z izrednimi nakazili, kot že omenjeno – z denarjem za ozimnico, ob prazniku republike so jim s cestitko poslali enkratno denarno pomoc v vrednosti današnjih 64 EUR, ob 50-letnici podjetja pa jim je tako kot zaposlenim namenilo posebne denarne nagrade. Simbolicen denarni znesek so upokojenci prejeli tudi z vabilom na otvoritev novih tovarniških objektov leta 1971.776 Na voljo jim je bilo tudi financno zelo ugodno bivanje v pocitniških kapacitetah tovarne izven sezone. 774 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e.158, Dekorativna, št. 3, maj–junij 1986, str. 6, 7, Ivica Suhadolnik: Dan spominov. 775 SI_ZAL_LJU/0129, š. 35, a. e. 156, Dekorativna: glasilo delovne organizacije Dekorativna Ljubljana, št. 1, marec 1988, str. 13, Naši delavci so odšli v pokoj. 776 SI_ZAL_LJU/0129, t. e. 42, ovoj 226, Zapisnik o IV. zasedanju delavskega sveta, 5. 11. 1971. SKLEPNE BESEDE V zadnjem sklopu podajam nekaj odgovorov na vprašanja, ki sem si jih zastavila na zacetku dela. 1. Iz pregledanega arhivskega gradiva Pletenine in Dekorativne, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, je bolj ali manj razvidno, da so bila v podrocje delovanja kadrovsko-socialnih služb vkljucena tudi vprašanja upokojenk in upokojencev tovarn. Pri tem je nujno poudariti, da so socialni delavci lahko le s tesnim sodelovanjem z ostalimi predstavniki tovarne in s celotnim kolektivom nekdanjim sodelavkam in sodelavcem zagotovili tako številne možnosti, ki so bile med drugim usmerjene tudi v konkretne težnje za izboljšanje kvalitete življenja upokojenk in upokojencev. Vsa ta dejanja so posameznike verjetno še mocneje povezovala s tovarno – tako z delom kot tudi z ljudmi v njej: »Vzljubiti stroj, vzljubiti svoje delovno mesto, je velika stvar za mladega cloveka in zelo težko se je lociti od tega, ko pride cas. Mi, ki smo odšli v pokoj, smo vam pustili vsa proizvajalna sredstva, vedno smo gledali na to, da smo jih skrbno varvali, da boste tudi vi z njimi lahko delali in ko smo odhajali, nam je bilo težko, kakor da se poslavljamo od dobrega starega prijatelja. […] Cetudi sem zunaj tovarne, sem vendar še vedno z vami, veselim se vsakega vašega uspeha in vedno vam želim vse najboljše.«777 2. Iz pregledanega in predstavljenega gradiva je razvidno, da podrocje sodelovanja med kolektivom in nekdanjimi sodelavkami in sodelavci nikakor ni bilo enosmerno. Stiki med delavkami in delavci Dekorativne in Pletenine ter njihovimi upokojenci so bili interaktivni, bili so konstantni in vecnivojski. Z današnjo terminologijo lahko zakljucimo, da je bil medgeneracijski dialog778 – takrat sicer še brez uradne strokovne podlage – v praksi vsaj na obravnavanem mikro nivoju do dolocene mere vzpostavljen že v predstavljenem obdobju. 3. Zaradi vsega naštetega v spominu ljudi socialisticna tovarna ne predstavlja zgolj delovnega prostora in sodelavcev, temvec nastopa kot objekt, kjer so se ljudje družili, zabavali, se med seboj porocali, reševali socialne probleme, si pridobivali življenjske izkušnje in se seznanjali z drugacnim nacinom življenja.779 Ta dinamicnost je vsaj pri nekaterih upokojenkah in upokojencih 777 SI_ZAL_LJU/0129, š. 29, a. e.128, Glasnik TDT 1960, II, št. 3, marec 1960, str. 5–7, Pismo. 778 Ko je Evropski parlament julija 2012 razglasil leto 2012 za »evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti«, je imel v mislih tako povecanje ozavešcenosti pri soocanju z nalogami, ki jih prinaša staranje, kot tudi deljenje dobrih praks. Po mnenju Evropske komisije daje aktivno staranje starejšim osebam možnost sobivanja v sferi dela, pri cemer lahko sodelujejo s prenašanjem svojih izkušenj na mlajše generacije. – Medgeneracijski dialog. 779 »K spoznavanju drugacnega življenja so prispevali tudi sindikalni izleti; nekateri so prvic v življenju zameglila obcutek osamljenosti in v njih vzbujala prijeten duh preteklosti, solidarnosti, povezanosti, pri zaposlenih pa slabila strah pred upokojitvijo in pozabo ter krepila težnje k vzajemnosti in neizkljucevanju med generacijami. Zgovorne so besede upokojenke Dekorativne tovarne: »Upokojenci smo ponovno in enkratno doživeli vse tovarištvo in spoštovanje, ki ju cutite do nas. Ponovno smo doživeli priznanje za trud, ki smo ga pred davnimi in tudi skorajšnjimi leti s svojim neposrednim delom vložili v našo delovno organizacijo. Tople tovariške, prijateljske in iskrene besede, ki jih je izrekel glavni direktor, so potrdile tesno vez med nami upokojenci in še aktivnimi delavci. Redke so delovne organizacije, ki bi vzdrževale tako neposredne vezi s svojimi bivšimi proizvajalci. Menim, da se ob tako humanitarnih dejanjih vse premalo seznanja tudi širša javnost. Srecno je živeti upokojencu v prepricanju, da ni zabrisan iz spiska delovne organizacije.«780 *** Po upokojitvi tekstilk in tekstilcev iz Pletenine in Dekorativne se je njihova družbena vloga seveda spremenila, spremenile so se njihove življenjske razmere ... Spoštljiv in inkluziven odnos tovarniških kolektivov do bivših sodelavk in sodelavcev, ki se izriše po pregledu dostopnih arhivskih virov, pa upokojitve vsaj na papirju ne enaci z izgubo ugleda in veljave. Le težko bi trdili, da so bivši sodelavci na upokojenke in upokojence obravnavanih tovarn pozabili ali jih zapostavljali. V predstavljenem gradivu so besede tovarištvo, priznanje za trud in opravljeno delo pogoste in obojestranske, tovarna, delo in njeni ljudje pa vtisnjeni v spomin vseh akterjev: »Kako cloveka razveseli zavest, da nismo pozabljeni od tistih, ki smo nekoc skupaj gradili lepšo bodocnost.«781 odpotovali v tujino, se šolali v Vzhodni Nemciji, Švici ali na Švedskem ali pa so prvic poleteli z letalom v druge jugoslovanske republike. Tovarne so gradile pocitniške hišice in stanovanjske bloke oz. naselja, organizirale so izlete, družabne dogodke, s pocitniškimi domovi na morju in v hribih pa so organizirale prosti cas zaposlenih in njihovih družin.« – Vodopivec, Labirinti postsocializma, str. 100. 780 SI_ZAL_LJU/0129, t. e. 34, a. e. 144, Glasilo Dekorativne, 1976, št. 6, str. 2, zahvala Jožice Košir. 781 SI_ZAL_LJU/0129, š. 30, a. e. 133, Glasnik TDT, december 1965, str. 23, pismo Marije Krivec. 266Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Željko Oset STAROSTNO UPOKOJEVANJE UNIVERZITETNIH PROFESORJEV: OD USTANOVITVE UNIVERZE V LJUBLJANI DO ZUJFA »UMRETI V STRELSKEM JARKU« Moji sogovorniki iz vrst univerzitetnih profesorjev se naceloma strinjajo s stališcem Milana Vidmarja. Uspešen znanstvenik, šahovski velemojster, predsednik SAZU, rektor ljubljanske univerze je v svojih spominih zapisal: »[...] nikoli nisem razumel ljudi, ki so šteli leta, mesece in tedne do dneva, ko bodo lahko stopili v pokoj. Seveda si lahko predstavljate, da se clovek, ki svojega dela ne ljubi, veseli upokojitve. Na drugi strani pa moram povedati, da bi me bilo prisiljeno mirovanje prav gotovo ubilo. Veckrat sem imel priliko povedati, da bi bil prav gotovo v dveh mesecih mrtev, ce bi se odrekel vsemu dotedanjemu delu.« Znanstvenik je želel umreti v »strelskem jarku«, torej kot znanstvenik z vseživljenjskim poslanstvom, pri vztrajanju na poti, za katero se je odlocil kot mlad doktorand.782 Medtem ko vecina delovno aktivnih Slovencev nestrpno pricakuje upokojitev, je pri znanstvenikih (v mislih imam univerzitetne profesorje in raziskovalce) ravno nasprotno. Ce niso obremenjeni z obsežnimi pedagoškimi in izcrpavajocimi vsakodnevnimi organizacijskimi zadolžitvami, imajo dobre odnose s kolegi, si praviloma želijo, zaradi doseženega uglednega položaja v delovnem okolju in uveljavljenosti v akademski skupnosti, svobodno realizirati (raziskovalne) projekte in ostati enakovredni clani skupnosti, vsaj dokler jim to dopušcajo intelektualne zmožnosti.783 Narava dela, obseg znanja, specificne vešcine in kompetence na vrhunski ravni, pridobljene v dolgi in uspešni karieri, omogocajo univerzitetnemu profesorju poucevanje in raziskovanje v visoki starosti, saj upadanje kognitivnih zmožnosti, kot to dokazujejo številne klinicne raziskave, nadomešcajo z izkušnjami. Tovrstne raziskave poskušajo podati splošno sliko, predstaviti trende, ki pa ne morejo napovedati obsega in dinamike upadanja kognitivnih procesov ter posameznikovega odziva na te s starostjo pricakovane, a vendar zato nic manj custveno zahtevne spremembe.784 Skratka, obstojece raziskave nakazujejo na zanimiv paradoks: kljub nespornemu upadanju kognitivnih sposobnosti s staranjem ni mogoce postaviti zanesljive korelacije med starostjo in delovno uspešnostjo. To je mogoce pojasniti z izkušnjami, opravljanjem istih ali podobnih delovnih zadolžitev, ki ne zahtevajo usvajanja novih tehnik in tehnologij, prav tako pa s poglobljenim razumevanjem specificnih znanj.785 Raziskave poudarjajo pomen institucionalnega podpornega okolja, ki razbremeni starejšega izobraženca, v našem primeru univerzitetnega profesorja, pri opravljanju dolocenih birokratskih postopkov, pri obvladovanju novih tehnologij pa tudi pri usvajanju novega znanja. Takšen odnos je posledica socialnega kapitala starejših kolegov, njihovega prispevka v svetovno zakladnico znanja, pripravljenosti za naklonjeno podporo izbranim mlajšim kolegom pri pridobivanju znanstvenih stikov v tujini in štipendij za podoktorsko usposabljanje, splošnih vzgojnih standardov spoštovanja starejših, skratka akademske tradicije. Ko v instituciji zaživi sistem vlog in funkcij, se nenehno reproducira tak, kakršen je, in ga je zelo težko spremeniti.786 Odlicen primer je zadrega Janeza Milcinskega po njegovi izvolitvi za predsednika SAZU marca 1976. Svojega 782 Vidmar, Spomini, str. 358, 359. 783 Prav tam; SI AS 2012, š. 11, št. 212. 784 Salthouse, Age-related differences in basic cognitive processes, str. 249–255. 785 Park, Aging, cognition, and work, str. 181–205. 786 Goricar, Kaj je univerza?, str. 275. predhodnika Josipa Vidmarja je dojemal kot vecnega predsednika, ki preprosto sodi v kabinet predsednika SAZU, zaradi cesar sta on in okolica potrebovala cas za navajanje na novo stanje z novim, mlajšim vodstvom.787 Vodstveni delavci, ki so bili s kolegi dolgoletni sodelavci, celo prijatelji, skratka so tvorili akademsko skupnost, so bili v nemajhni zadregi, ko so morali kolegom sporociti, naj upoštevajo splošno sprejet akademski standard in zaprosijo za upokojitev ob dopolnjenem 70. letu starosti. Diplomatsko so poudarjali njihovo izjemnost prispevka k razvoju znanosti, visokošolskega zavoda ali raziskovalne skupine, prošnjo pa so utemeljevali s sklepom organov upravljanja (univerzitetnega sveta, fakultetnega sveta) ali politike (prosvetnega ministrstva). Primer takšne zadrege izhaja iz pisma dekana Filozofske fakultete, Svetozarja Ilešica, matematiku Josipu Plemlju, prvemu rektorju ljubljanske univerze. Na zahtevo prosvetnega ministrstva mu je oktobra 1950 moral sporociti, naj zaprosi za upokojitev. Pricakoval je, da ga bo sprememba prizadela, »tem bolj ker ste še pri polnem fizicnem, naravnost mladostnem zdravju in duhovni cilosti«. Dekan je tudi poudaril, da se je zanj zavzel – oznacil ga je kot »nenadomestljiv kader« –, vendar je bil v univerzitetnem svetu njegov predlog preglasovan. Prosil ga je za uvidevnost in »konciliantnost«, naj zaprosi za upokojitev, fakulteta pa ga bo imenovala za honorarnega profesorja.788 To je bil prvi poskus upokojitve prvega rektorja ljubljanske univerze, rojenega leta 1873. Kljub omenjenemu sklepu Plemelj ni bil upokojen: univerzitetni profesor je ostal naslednjih sedem let, nato pa še osem let zaposlen kot raziskovalec na SAZU – upokojil se je pri 92. letih starosti, s 67 leti delovne dobe. Po zaposlitvi na SAZU, junija 1957, je bil Plemljev zadržek za upokojitev, po njegovi oceni, napacno izracunana osnova za odmero pokojnine. V januarja 1960 izdani odlocbi pa zavod ni upošteval njegove clanske nagrade SAZU, zato je Plemelj vložil pritožbo. Zaposlen je ostal tudi po zanj ugodnejšem izracunu pokojnine decembra 1964. Osebno, brez kakršnih koli pritiskov od zunaj, kot so bili denimo v petdesetih letih, je o upokojitvi zacel razmišljati jeseni 1964, prošnjo za odmero pa je oddal maja 1965.789 Iz pisem nemškemu matematiku Georgu Fabru, sodobniku, lahko razberemo, da sta se oba matematika, ki sta intelektualno slavo dosegla v prvih dveh desetletjih 20. stoletja (Plemelj z rešitvijo Riemann-Hilbertovega problema, Faber pa denimo z rešitvijo, ki se imenuje po njem – Faber polynomial), pocutila odrinjena, potisnjena na rob dogajanja v domaci matematicni skupnosti.790 787 Milcinski, Leta za pet drugih, str. 190. 788 SI AS 2012, š. 11, št. 212. 789 SI AS 2012, š. 1, št. 15. 790 SI AS 2012, š. 10, št. 188. Podobni primeri so motili slovensko partijo, ki je v starejših profesorjih videla oviro za uveljavitev svojega vpliva na ljubljanski univerzi.791 Splošno znano je, da se s starostjo zmanjša sposobnost in predvsem pripravljenost na prilagajanje, sprejemanje novih spoznanj in trendov. In seveda tudi soglašanje z reformami v visokem šolstvu oziroma s predrugacenjem vloge univerze oziroma širše raziskovalne sfere kot okolja za ustvarjanje novega znanja. Zaradi tega visokošolske reforme praviloma spremljajo napori za upokojevanje starejših profesorjev, katerih kriticne pripombe ali nasprotovanje reformnim ukrepom lahko prepreci izvedbo reforme.792 70 LET – NOVODOBNI STANDARD Starostno upokojevanje (univerzitetnih) profesorjev je novodobni standard, vezan na koncept svobode znanosti, pretok znanja in ljudi – v 19. stoletju je bila uvedena neodvisnost raziskovanja z jamstvom zaposlitve ob izvolitvi v naziv izredni in/ali redni profesor (ang. tenure) do zgornje starostne meje, praviloma dolocene na 70 let.793 Starostna meja je bila dolocena v skladu s splošno sprejetimi predstavami o starostnih omejitvah za vrhunsko intelektualno delazmožnost in s pretokom (mlajših) kadrov, ki so se dolga desetletja usposabljali v upanju na stalno in zanje ugodno zaposlitev.794 Pri uzakonitvi standarda so bili tudi politicni motivi. Starejši raziskovalci, razgledani v znanosti, z bogatimi življenjskimi izkušnjami in obsežnim socialnim kapitalom, so lahko bili intelektualno ali ideološko moteci za oblast. Prakse so (bile) razlicne od države do države in so pogojene s kakovostjo in dolžino življenja ter socialnimi in ekonomskimi razmerami. Starostno upokojevanje univerzitetnih profesorjev je bilo na Slovenskem sistemsko uvedeno leta 1930 z zakonom o univerzah,795 po drugi svetovni vojni odpravljeno in vnovic uvedeno leta 1954 z zveznim zakonom o univerzah in novelo zakona naslednje leto.796 Obvezno starostno upokojevanje rednih profesorjev, doloceno z zakonom o visokem šolstvu (1993) na 65 let, je leta 1995 razveljavilo Ustavno sodišce Republike Slovenije in zavzelo stališce, da ureditev tega vprašanja sodi v polje univerzitetne avtonomije.797 Vnovic je bilo starostno upokojevanje dejansko, cetudi v pravnem pogledu posredno, uvedeno z zakonom o uravnoteženju javnih financ leta 2012, ki je z nekaj izjemami (prehodnega 791 Gabric, Reforma visokega šolstva 1954–1961, str. 110. 792 Goricar, Kaj je univerza?, str. 275. 793 Vidmar, Spomini, str. 358. 794 Schöllgen, »Ein wilder Hazard«, str. 246–248. 795 SL KBU DB, 30. 8. 1930, Zakon o univerzah. 796 AMSU, IV-122, Zapisnik 7. redne seje univerzitetnega sveta, 6. 7. 1956. 797 Ustavno sodišce Republike Slovenije, opravilna številka zadeve U-I-27/94. znacaja) dolocil prekinitev delovnega razmerja za vse zaposlene v javnem sektorju, ob izpolnjenih pogojih za starostno upokojitev, torej za univerzitetne profesorje, zaposlene na državnih univerzah (v Ljubljani, Mariboru in Kopru).798 Zelo redkim profesorjem, ki so izpolnili pogoje za starostno upokojitev, je po prekinitvi delovnega razmerja uspelo pridobiti drugo enakovredno zaposlitev v novi visokošolski/raziskovalni organizaciji.799 UPOKOJEVANJE UNIVERZITETNIH PROFESORJEV MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA Pravna podlaga za upokojevanje univerzitetnih profesorjev ljubljanske univerze v obdobju kraljevine je bila sprva zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, sprejet septembra 1923, od avgusta 1930 pa zakon o univerzah. Prvi zakon je bil bolj splošne narave in je kot tak dolocal pogoje za upokojitev, drugi zakon pa je postavil zgornjo mejo upokojitve na 65 let, z možnostjo podaljšanja do 70. leta starosti univerzitetnega profesorja, ki jo je na predlog univerzitetnega sveta moral odobriti prosvetni minister.800 Takšno podaljšanje zaposlitve za pet let so profesorji dojemali kot formalnost. Ko je prosvetno ministrstvo spomladi 1937 predlagalo upokojitev univerzitetnih profesorjev pri 65. letih ali po 35. službenih letih, je to izzvalo protest v akademski skupnosti. Univerzitetni svet Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani je na izredni seji 9. aprila 1937 sprejel spomenico proti spremembi univerzitetnega zakona, saj so ta ukrep ocenili za poseg v univerzitetno avtonomijo in rušenje ugleda univerzitetnih profesorjev oziroma znanstvenikov.801 V tem casu, v tridesetih letih, so brezposelni diplomanti od oblasti zahtevali, da omili njihovo socialno stisko, in sicer tako, da upokoji starejše srednješolske in osnovnošolske ucitelje, predvsem pa uciteljice, ki so bile prirocne »tarce« nezadovoljstva brezposelnih, kar so uspešno izkorišcali politiki. Univerzitetni profesorji so bili odlocno proti primerjanju s primarno in sekundarno stopnjo izobraževanja.802 Zakon o državnih uradnikih je imel dolocilo o kazenskem upokojevanju državnih uradnikov, ki se je sicer izjemno redko uporabljalo za univerze. Za univerzitetne profesorje so veljali drugacni, višji standardi svobode izražanja, poleg tega so bili sposobni svoja stališca bolj vešce artikulirati, tudi politicna. 798 Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). 799 Prim. Hocevar in Belovic, Od danes velja dolocba ZUJF o upokojevanju. 800 SL KBU DB, 30. 8. 1930, Zakon o univerzah. 801 AJ 66-188-453, 1937, št. 18590/37; prim. Oset, Prosvetne razmere, str. 161–163. 802 Prav tam, str. 162–166. Na ljubljanski univerzi je bil po mojih informacijah pricet samo en postopek o kazenski upokojitvi – zaradi omalovažujocega odnosa univerzitetnega profesorja do predstojnika in neposrednega dopisovanja profesorja s prosvetnim ministrstvom brez vednosti šefa, starešine. Vendar je še pred zakljuckom disciplinskega postopka univerzitetni profesor zaprosil za razrešitev, ki jo je ministrstvo odobrilo.803 MENJAVA GENERACIJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Duh dolocil o disciplinskih upokojitvah, kot jih je predvideval zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, se odraža v t. i. cistki na ljubljanski univerzi po drugi svetovni vojni. Nova komunisticna oblast je želela z ljubljanske univerze, podobno kot je to poprej storila na beograjski univerzi, sinhrono pa na zagrebški univerzi, odstraniti dejanske in domnevne sovražnike nove oblasti.804 Kot je konec maja 1945 zapisal Milan Vidmar, takrat predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bivši rektor ljubljanske univerze ter kandidat za rektorja, rektorju Milku Kosu, oblast pricakujete cimprejšnjo ureditev personalnega vprašanja.805 Rektor Kos je torej želel, da bi se speljal reden postopek pred disciplinskim sodišcem, pri cemer bi tožeci organ pred upravnim kot disciplinskim sodišcem na prvi stopnji nastopila ljubljanska univerza. Prosvetni minister Ferdo Kozak oziroma vlada, ki je želela poslati tudi jasno sporocilo slovenski akademski skupnosti, da je z osvoboditvijo prišlo do novega razumevanja avtonomije univerze, je odlocil, da je to tudi politicno vprašanje, zato je odlocitev o upokojitvi v nasprotju s predvojno zakonodajo sprejelo prosvetno ministrstvo.806 Postopek upokojitve bi se lahko pricel bodisi na prošnjo univerzitetnega profesorja bodisi na osnovi odlocitve disciplinskega sodišca. V skladu s povojno dinamiko in razmerami, ki jih je Anton Peterlin oznacil za obdobje partizanske svobode, je oblast sprejela samovoljno odlocitev in na ta nacin dejansko posegla v avtonomijo ljubljanske univerze.807 Cistka je bila prvi korak pri spreminjanju slovenske akademske skupnosti po željah oblasti, ki je imela takojšen ucinek – odstranitev neljubih profesorjev in vnašanje nemira v akademske vrste. Dolgorocno pa je oblast želela vzgojiti novo generacijo, novo akademsko elito, zato je odkrito favorizirala prehod starejših 803 AJ 66-188-453, 1926. 804 Gabric, Odpušcanje profesorjev Univerze, str. 15–17. 805 SI AS 223, š. 28, Kabinet B. Kidrica, št. 27. 806 Gabric, Odpušcanje profesorjev Univerze, str. 15–17; Movrin, Fran Bradac, Anton Sovre, str. 147– 179. 807 Arhiv družine Peterlin, Dnevnik Antona Peterlina. profesorjev na SAZU, ob socasnem nadomešcanju z mlajšimi. To je bilo v skladu s stališcem, ki ga je ob prošnji za zaposlitev srednješolskega profesorja Jakoba Šolarja na SAZU izrekel predsednik slovenske vlade Boris Kidric: za znanstveno delo ja, za pedagoško ne. Podoben standard je veljal tudi za Maksa Samca, univerzitetnega profesorja, ki je bil avgusta 1945 postavljen na razpoloženje, izgubil je pravico do predavanj in mentoriranja diplomskih in doktorskih kandidatov, smel pa je še nadalje raziskovati v svojem oddelku, ki je bil uradno del univerzitetnega kemijskega inštituta. Ta njegov »oddelek« je jeseni 1945 prevzela SAZU, naslednje leto pa je stekel postopek preoblikovanja v inštitut, prvi raziskovalni inštitut SAZU.808 Ceprav je partija starejšim znanstvenikom dopustila, da so še naprej delali, in jim omogocila primerne razmere za nadaljevanje kariere, jih ni nikoli zares sprejela; med njimi je bil kljub javnim priznanjem za uspešno delo tudi Samec. Zato lahko upravno reformo na velikih inštitutih SAZU leta 1958 z uvedbo družbenega upravljanja in starostno upokojevanje profesorjev na Univerzi v Ljubljani razumemo kot nacrtno menjavo generacij809 – do naslednje takšne menjave je prišlo v drugi polovici osemdesetih let z izvedbo projekta 2000 mladih raziskovalcev do leta 2000, upokojitvijo starejših znanstvenikov in njihovo nadomestitvijo z njihovimi ucenci.810 Menjavo generacij iz druge polovice petdesetih let lahko umestimo v sklop priprav na izvedbo visokošolske reforme po letu 1957. Ce je zakon o univerzah, sprejet junija 1954, prepušcal odlocitev za upokojitev univerzitetnim profesorjem, je novela zakona iz decembra 1955 odlocitev o tem koraku dodelila delodajalcu. Zakon je dopušcal upokojitev univerzitetnega profesorja brez njegovega soglasja že pred 70. letom starosti, ce se ugotovi, da ne more opravljati svoje dolžnosti ali da je v moralnem pogledu neprimeren za univerzitetnega profesorja. Novela zakona o univerzah decembra 1955 je dolocala, da se profesorji le izjemoma »obdržijo« po dopolnjenem 70. letu starosti.811 Še pred objavo novele zveznega zakona o univerzah so novembra 1955 na izvršni seji CK ZKS razpravljali o povecanju partijskega vpliva v organih upravljanja ljubljanske univerze, predvsem univerzitetnem svetu. Sklenili so predcasno zamenjati zunanje clane iz vrst univerzitetnih profesorjev in premalo aktivne clane in na ta nacin okrepiti vpliv partije v univerzitetnem svetu.812 Boris Ziherl, 808 Oset, Kemicni inštitut (Borisa Kidrica) v letih med 1946 in 1959, str. 181–186. 809 SI AS 1529, š. 18, št. 179/59; SI AS 1529, š. 23, Razprava Borisa Kraigherja na seji univerzitetnega komiteja, 20. 3. 1959; Oset, Kemicni inštitut (Borisa Kidrica) v letih med 1946 in 1959, str. 189–192; Gabric, Reforma visokega šolstva 1954–1961, str. 110–112. 810 Baškovic, Rojstvo programa mladih raziskovalcev, str. 18–20. 811 UL FLRJ, št. 27/53, str. 445–450; UL FLRJ, št. 58/55, str. 354; Gabric, Reforma visokega šolstva 1954– 1961, str. 108, 109. 812 Prav tam, str. 110. kot predsednik univerzitetnega sveta, je partijski sklep na seji univerzitetnega senata 5. decembra 1955 utemeljeval s potrebo po vpogledu oblasti v delovanje univerze pred pomembnimi odlocitvami, torej pred sprejetjem republiškega zakona o univerzi, notranjih normativnih aktov in reelekcije.813 O upokojevanju profesorjev so razpravljali na naslednji seji univerzitetnega sveta, februarja 1956, torej po objavi zveznega zakona o univerzah. Rektor Anton Kuhelj je na seji predstavil stališce fakultetne uprave: upokojitev ob koncu študijskega leta, razen ob vztrajanju kandidata za takojšnjo upokojitev; sklep o podaljšanju mora biti sprejet pred dopolnjenim 70. letom starosti; sklep naj bo sprejet pred zacetkom študijskega leta; predlog, ki ga podajo fakultete, mora vsebovati rok, za katerega se službovanje podaljša.814 V univerzitetnem svetu sta se scasoma oblikovala dva tabora: vecinski, sestavljen iz zunanjih clanov, in manjšinski, sestavljen iz predstavnikov fakultet. Zunanji clani so trdili, da z zavlacevanjem tega vprašanja, s podaljševanjem službene dobe, »kot se je dogajalo vsa minula leta«, niso bili doseženi vidni uspehi. Ti clani so menili, da bi se univerzitetni profesorji lahko še uspešneje posvetili znanstvenemu delu, ce bi jim odpadle pedagoške in vse druge obveze, ki jih imajo kot akademski ucitelji. Zato so bili odlocno proti predlogu za nediskriminatorno podaljšanje vseh predlogov za podaljšanje zaposlitve po 70. letu starosti, s cimer so poskušali prepreciti neuspešne poskuse za upokojitve starejših profesorjev, ki so omejevali vpliv mlajših profesorjev. Upokojitev so predstavljali kot priložnost za prizadete univerzitetne profesorje in odlocno zavracali insinuacije, da gre za kazensko upokojevanje.815 Drug tabor, vecinoma sestavljen iz predstavnikov fakultet, je trdil, da je kadrovsko stanje na nekaterih oddelkih naravnost kriticno in bi upokojitev nekaterih tovarišev pomenila veliko nevarnost za njihov obstoj. Zato so predlagali, da bi profesorji ostali vsaj še eno leto na svojih mestih, da bi mogli fakultetni organi ukreniti vse za kolikor toliko nemoteno delo v teh oddelkih.816 Soglasje med taboroma ni bilo doseženo, zato so o prošnji za podaljšanje zaposlitve odlocali z glasovanjem, ki je odražalo razmerje moci v univerzitetnem svetu. Glasovali so o sedmih kandidatih, za enega pa so glasovanje preložili: trem so s tesno vecino podaljšali pogodbo (razmerje 7:6), tri pa so upokojili. Na predlog predsednika univerzitetnega sveta Franca Hocevarja so sprejeli, da o »personalnih predlogih« fakultetnih uprav, torej tudi o upokojevanju, razpravljajo fakultetni sveti. Obvezen sestavni del vsake »personalne« vloge pa je postalo mnenje fakultetnih družbenih organov. Glasovanje o vlogah za upokojitev je 813 AMSU, IV-122, Zapisnik 4. redne seje univerzitetnega sveta, 5. 12. 1955. 814 AMSU, IV-122, Zapisnik 5. redne seje univerzitetnega sveta, 7. 2. 1956. 815 AMSU, IV-122, Zapisnik 7. redne seje univerzitetnega sveta, 6. 7. 1956. 816 Prav tam. prelomnica v postopku upokojevanja starejših profesorjev, sledil je izvedbeni del, ki so ga na osnovi sklepa univerzitetnega sveta izvedle fakultete samostojno.817 Ob starostnem upokojevanju univerzitetnih profesorjev je potekala razprava o vzgoji njihovih naslednikov, mladih raziskovalcev. Sprva, konec petdesetih let, je bila predvidena ustanovitev zveznega sklada, vendar je ostal nacrt nerealiziran. Zadnji poskus je bil narejen konec šestdesetih let, tik pred razpustitvijo zveznih skladov. Odmev napovedi se je med drugim odražal v zakonu o SAZU, sprejetem novembra 1971, z dolocilom o posebnih pogojih za zaposlitev (upokojenih) clanov, s cimer je odprl možnost za pomladitev inštitutov in na osebni ravni pospešil uveljavljanje novih samoupravljavskih praks na SAZU.818 DVA TISOC MLADIH RAZISKOVALCEV Do široko zastavljene akcije je prišlo v okviru dolgorocne strategije 1986– 2000 kot del politicnega projekta KPS, znanega po krilatici Evropa zdaj. Konec marca 1985 je porocilo o stanju znanosti v Sloveniji in predloge za izboljšave na CK ZKS in RK SZDL predstavil podpredsednik SAZU Robert Blinc.819 Njegova kljucna ugotovitev je bila, da je svetovna in jugoslovanska ekonomska kriza odkrila sistemske težave znanstvene in razvojne politike v Jugoslaviji. Kot rešitev je predlagal ustrezno prerazporeditev družbenega kapitala, zmanjšanje zaostajanja za tujino, vecjo povezanost s tujino in v jugoslovanskem prostoru, primerno mrežo znanstvenih institucij in zadostna sredstva. Blinc je ocenil, da slovenska znanost za razvojem v svetu zaostaja za deset let, kar velja za panoge, ki so »nosilke tehnicne in znanstvene revolucije«. Kot pomemben del strategije za zmanjšanje tehnološkega zaostajanja je predlagal posodobitev opreme in obnovo raziskovalnih kadrov ter sodelovanje univerz z raziskovalno in inovacijsko sfero v gospodarstvu. Ob izvedenih ukrepih je Blinc predvideval, da bi prestrukturiranje raziskovalne sfere in slovenskega gospodarstva dosegli v petih letih, torej v okviru izvedbe srednjerocne strategije 1986–1990.820 Med kljucne ukrepe srednjerocne strategije 1986–1990 lahko umestimo projekt 2000 mladih raziskovalcev,821 ki se je izvajal kljub zmanjšanju obsega sredstev za raziskovalno dejavnost. Posebej dinamicno obdobje izvajanja projekta, ki ga je predlagal Blinc, sta bili leti 1986 in 1987. Konec leta 1987 je bilo v projekt vkljucenih 997 mladih raziskovalcev, od tega 530 na tehniki, 179 na naravoslovju 817 Prav tam. 818 Oset, Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti, str. 122, 123. 819 Arhiv SAZU, Predsedstvo 1984–1986, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU, 25. 3. 1985. 820 Oset, Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti, str. 146, 147. 821 SI AS 1592, š. 139, Izhodišca in usmeritve za nacrtovanje politike razvoja raziskovalne dejavnosti v obdobju 1986–1990. in matematiki, 107 na biotehniki, 73 na družboslovju, 65 na medicini in 41 na humanistiki.822 Metodologija je poznala tri namenske kategorije mladih raziskovalcev: za obnovo raziskovalnega potenciala na univerzah in inštitutih, z usposabljanjem za magisterij in doktorat v trajanju od treh do šestih let; za pretok v razvojne oddelke oziroma projekte gospodarstva in negospodarstva, z usposabljanjem za specializacijo, magisterij in doktorat v trajanju od dveh do šestih let; in za pretok v gospodarstvo in negospodarstvo z neformalnim usposabljanjem v trajanju od treh mesecev do dveh let. Za to razpravo je pomembna prva skupina, saj so mladi raziskovalci, ki so uspešno koncali usposabljanje, dobili zaposlitev za nedolocen cas v raziskovalni organizaciji, v kateri so se usposabljali, starejše mednarodno priznane univerzitetne profesorje pa so upokojili.823 Projekt je torej kljub težavam v zacetku devetdesetih let preživel družbeni preobrat osamosvojitve Slovenije in postal trajna sestavina dolgorocne kadrovske politike države, temeljni del raziskovalnega potenciala in pomlajevanja univerze. Z izvajanjem projekta so se konec osemdesetih let bistveno povecala sredstva za znanost, zagotovljene pa so bile razmere za preoblikovanje slovenske znanstvene sfere.824 Doktorandi iz projekta 2000 mladih raziskovalcev so po zakljucku usposabljanja prevzeli vodilna mesta v slovenski raziskovalni sferi ali odlocilno vplivali na razvoj znanstvene sfere, za katero so bila devetdeseta leta obdobje tranzicije, z iskanjem nove, primerne oblike financiranja, algoritma za ocenjevanje rezultatov znanstvenega dela pa tudi prizadevanjem za poglobitev mednarodnega sodelovanja, kar je šlo vzporedno s kljucnim zunanjepoliticnim ciljem Slovenije – vstopom v Evropsko unijo. Po zakljucku usposabljanja za prve doktorande je bil decembra 1993 sprejet zakon o visokem šolstvu, ki je dolocal upokojitev za redne profesorje ob dopolnjenem 65. letu starosti.825 Vprašanje starostnega upokojevanja je bilo takrat zelo aktualno v vseh slovenskih kulturnih institucijah, v gospodarstvu, kjer je bilo upokojevanje starejših pomemben sanacijski ukrep, in tudi globalno. Tako so v ZDA leta 1986 dopolnili zakon o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti (Age Discrimination in Employment Act) z dolocilom o obvezni upokojitvi s 70. leti starosti. Ob upoštevanju splošnega trenda poviševanja pricakovane življenjske dobe in povprecne starosti prebivalstva, s skupno oznako staranje prebivalstva, kaže pricakovati nadaljevanje te razprave, ki je bila z vecjo ali manjšo silovitostjo vseskozi prisotna.826 822 SI AS 1592, š. 164, Porocilo o poteku usposabljanja novih raziskovalcev v letu 1987. 823 Baškovic, Rojstvo programa mladih raziskovalcev, str. 19, 20. 824 Prav tam, str. 20. 825 Zakon o visokem šolstvu. - UL RS, št. 67/93.. 826 Finkin, The Case for Tenure, str. 171–173. Slovensko ustavno sodišce je 1995 razveljavilo veljavnost 60. clena zakona o visokem šolstvu, ki je dolocal: Redni profesor lahko, ne glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev za upokojitev, zaseda delovno mesto iz prejšnjega odstavka do doseženega 65. leta starosti.827 UPOKOJEVANJE UNIVERZITETNIH PROFESORJEV PO SPREJEMU ZUJFA Sodba je bila eden od kljucnih argumentov v ustavni pritožbi varuhinje za clovekove pravice Zdenke Cebašek Travnik zoper zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf), sprejet maja 2012, natancneje dolocilo, ki je dolocalo, da javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba preneha veljati na podlagi dokoncnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od uveljavitve zakona (1. junija 2012). Zakon je dopušcal podaljšanje pogodbe za tiste javne uslužbence, brez katerih bi bil delovni proces moten.828 V ustavni pritožbi je varuhinja navajala: kršitev prepovedi diskriminacije na podlagi spola in na podlagi starosti, kršitev v ustavi zagotovljene avtonomije Univerze v Ljubljani in kršitev nacela pravne države (nacela varstva zaupanja v pravo). Poudarila je, da bo imela uveljavitev zakona, torej upokojevanje, hude neposredne in dolgorocne posledice za prizadete profesorje in druge pedagoške delavce in za delovanje univerz, njihovo raziskovalno in pedagoško dejavnost in za študente.829 Ustavni sodniki so morali tehtati razlicne vidike, zaradi financne krize predvsem zagotovitev vzdržnosti javnih financ in vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev, in hkrati sprejeti odlocitev, ali je upokojitev javnega uslužbenca po doloceni starosti ustavno dopusten cilj.830 V novembra 2013 izdani odlocbi so ustavni sodniki zapisali, da je od v ustavni pritožbi izpostavljenih dolocil Zujfa v neskladju s slovenskim pravnim redom le dolocilo, ki se navezuje na upokojevanje žensk – na osnovi nacela o prepovedi diskriminacije je sodišce odlocilo, da morajo za ženske veljati enaki pogoji za upokojitev kot za moške. Ustavno sodišce je torej upoštevalo argument vlade, da ukrep sledi »[...] ciljem kadrovskega prestrukturiranja oziroma vzpostavitve ugodne starostne strukture javnih uslužbencev, spodbujanju dostopa do zaposlitve 827 UL RS, št. 39/95, str. 2880. 828 Varuhinja vložila na ustavno sodišce zahtevo za oceno ustavnosti 143. clena ZUJF. 829 Prav tam. 830 Ustavno sodišce Republike Slovenije, Zadeva U-I-146/12-35. z boljšo medgeneracijsko porazdelitvijo in obvladovanju javnofinancnih izdatkov«.831 S tem pa je vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev ocenilo kot ustavno dopusten cilj. V odlocbi so ustavni sodniki zapisali: »Z razlicno starostjo zaposlenih v javnih službah se namrec omogoca, da se izkušnje starejših prenašajo na mlajše in da mlajši starejšim posredujejo v postopku izobraževanja pridobljeno znanje. Razlicna starost tako prispeva k opravljanju kakovostne javne službe tako v državni upravi kot tudi v celotnem javnem sektorju.«832 Sodba je pomembna pri oblikovanju ustavnosodne presoje oziroma opredelitve ustavnega sodišca do vprašanja »dopustne diskriminacije na podlagi starosti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja«. 831 Prav tam. 832 Prav tam. Dušana Findeisen SLOVENSKA UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE – ORANJE IN UTRJEVANJE POTI K DRUŽBENO ZAZNANI IN PREPOZNANI DEJAVNI STAROSTI UVOD V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo izobraževanje v federativni Jugoslaviji ozko usmerjeno, saj je imelo skoraj izkljucno eno samo funkcijo: usposabljati za delo in politicno vzgajati prebivalstvo. Strokovnjaki za izobraževanje odraslih so lahko v stikih v tujini preseneceni spoznavali, kako široko in razvejano je izobraževanje odraslih drugod, npr. izobraževanje za razvijanje športnih navad, za pridobivanje družbene moci, usposabljanje za pisanje romanov ali pesmi, za mir itd. Izobraževanje odraslih je bilo v Sloveniji ideološko podrejeno, v razvitejših evropskih državah pa je izhajalo iz potreb ljudi. Ko je leta 1971 dr. Ana Krajnc, profesorica andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, opravljala specializacijo iz andragogike na Univerzi v Torontu, na Inštitutu Ontario za raziskovanje v izobraževanju (OISE), je med drugimi, zanjo novimi pojavi v izobraževanju odraslih odkrila tudi izobraževanje starejših. Z izobraževanjem starejših, ki se je v Kanadi takrat izvajalo že deset let, so v tej deželi uresnicevali nacelo vseživljenjskega izobraževanja. Tudi sama je v casu svoje specializacije v Kanadi sodelovala z 90-letno kolegico Emily McFaulen. In res o vseživljenjskem izobraževanju ne moremo govoriti, ce ne govorimo o izobraževanju starejših. S pojavom izobraževanja starejših se je Ana Krajnc srecala tudi leta 1976 kot clanica komisije za komparativno izobraževanje odraslih v Unescu. Paul Lengrand je na konferenci v Parizu 1970 predstavil univerze za tretje življenjsko obdobje, ko je hkrati predstavljal nadaljevanje vseživljenjskega izobraževanja iz enega življenjskega obdobja v drugo ter pomen vclenjenosti izobraževanja v družbeno tkanje in osebnostno strukturo posameznika.833 Ana Krajnc je izobraževanje starejših teoreticno obravnavala v okviru svojih rednih predavanj za študente andragogike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1979 je na evropski konferenci v Berlinu sodelovala s prispevkom Predupokojitveno izobraževanje v Evropi (angl. Preretirement Education in Europe). Tovrstne prakse v domacem okolju nismo poznali, zato je pojav obravnavala na osnovi raziskav tujih inštitutov. Še vec, Ana Krajnc je v zacetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izobraževanje starejših sistematicno vpletala v predavanja o vseživljenjskem izobraževanju. Izobraževalne centre podjetij je seznanjala s predupokojitvenim izobraževanjem, delavskim univerzam in Ministrstvu za šolstvo RS pa je izobraževanje starejših predstavljala kot posebno fazo vseživljenjskega izobraževanja. Udeleženci so se zamisli o izobraževanju starejših pogosto nasmihali, vendar je utopija tistega casa kmalu postala resnicnost. Zamisel o izobraževanju starejših ter univerzi za tretje življenjsko obdobje pri nas pa se je hkrati leta 1984 rojevala tudi drugace in na drugem mestu, v Centru za tuje jezike, kjer sem takrat poucevala francošcino po analiziranih govornih potrebah avtorica tega prispevka. 833 »Izobraževalni program nima vrednosti, ce ne upošteva konkretnega posameznika, marvec upošteva nekakšnega obcega in abstraktnega cloveka, ce ne upošteva vseh razsežnosti posameznikovih potreb. Ce se to zgodi, tedaj tudi ucitelj opusti svojo tradicionalno podobo in postane odrasel med drugimi odraslimi, tisti, ki ima svoje znanje in neznanje, svoje zmožnosti in nezmožnosti.« – Lengrand, An Introduction to Lifelong Education. ODNOS DO STAROSTI, STAREJŠIH IN NJIHOVEGA IZOBRAŽEVANJA Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je bila zasnovana leta 1984 z neformalno Šolo tretjega življenjskega obdobja znotraj Centra za tuje jezike na Vilharjevi cesti v Ljubljani. Ustanovo je takrat vodila zamisli naklonjena direktorica Dašenjka Komac, ustanova sama pa je veljala za najboljšo svoje vrste v Jugoslaviji, za prostor številnih inovacij, valilnico univerzitetnih uciteljev, avtorjev ucbenikov itd. V centru so se izobraževali znanstveniki, politiki, direktorji podjetij, novinarji, raziskovalci, zvecine srednjih let, dobro umešceni v družbeno tkivo. Med študenti francošcine sta se »pojavili« tudi dve gospe, upokojeni, stari šestdeset let in vec, formalno nizko izobraženi, zavzeti za ucenje, vedoželjni, za kateri je veljalo: »Oni dve prihajata le toliko, da se obleceta in prideta med ljudi.« Kasneje, leta 1984, pa sta se Milica Rituper in Bronislava Novak uvrstili tudi med prvih šest študentov Šole za tretje življenjsko obdobje, toda stavek se je avtorici vtisnil v spomin. Izkazoval je ne le odnos do izobraževanja odraslih, ki je takrat praviloma bilo zvezano z delom in bolj malo z življenjem, marvec tudi slabšalni pogled na starejše, ki je do neke mere, kljub našim naporom, preživel vsa tri desetletja, kar obstaja Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Ce se v prostem casu izobražujejo zaposleni odrasli, je to resno in spodbudno dejanje, ce se izobražujejo starejši, je to nekakšna igra, ki ne spreminja njih samih, njihovih socialnih vlog in družbenega okolja, je razmišljanje, ki ga, tako se zdi, ni mogoce izkoreniniti brez globlje družbene transformacije in ustrezne politike. Starejšim so bili v osemdesetih letih v družbenem in politicnem diskurzu namenjeni dolocen slog življenja, socialni vlogi babice in dedka, nekaj prostocasnih dejavnosti, kot so klekljanje, ribarjenje, prepevanje v zboru, nekaj zdravstvenih predavanj in predvsem prakticno merjenje krvnega tlaka ter izleti upokojenskih društev. Predvsem pa so bili starejši potrebni skrbi in pomoci, istovetilo se jih je z njihovim pregovorno slabim zdravjem. »Danes je dan starejših. Ob desetih bomo poslušali oddajo o demenci,« so dejali 1. oktobra 1985 na nacionalnem radiu. Normalna starost je namrec bila zvedena na bolezensko starost. V to stanje obravnavanja starosti kot devolucijo, upad, izgube itd. je posegla univerza z razvojnim pogledom na starejše in njihove zmožnosti. Za nekatere je bila moteca: »Pustite starejše pri miru, saj imajo že tako dovolj dela z vnuki.« Od zacetka se je drži ocitek, da gre za elitisticno ustanovo, ucenje starejših pa, verjamejo nekateri, je namenjeno njim samim, univerza je namenjena druženju, izobraževanje je zgolj privesek. »Nekaj starejši morajo poceti!« ali pa: »Kaj vam bo francošcina? Na onem svetu je ne boste potrebovali!« so govorili nekoc. Še vec, ce pogledamo danes na spletno stran te univerze,834 vidimo, da ta odnos odzvanja še danes: »Vcasih slišimo, da je univerza prostor izobraženih, privilegiranih […] Univerza je univerza vseh! Zakaj bi morali dokazovati, da smo revni, da smo skromni, potrebni pomoci, neuki, osamljeni, da bi imeli pravico do izobraževanja in znanja?« Pa vendar je v tridesetih letih prišlo do spremembe v družbenem in politicnem diskurzu. Izobraževanje starejših je postalo z delom vseh, ki so priceli delovati na tem podrocju (muzeji, knjižnice, centri za socialno delo, nevladne organizacije, visokošolske ustanove, stanovska društva, društva upokojencev, Inštitut Antona Trstenjaka itd., v zadnjem casu tudi dnevni centri dejavnosti starejših in nastajajoci medgeneracijski skupnostni centri), in s širjenjem izobraževanja odraslih v družbeno marginalizirane skupine pod vplivom evropskih politik in politike dejavnega staranja priznano, a politicne podpore je deležno le v izjemnih primerih, še najraje takrat, ko je prepušceno delovanju prostovoljcev. Izobraževanje starejših je še zmeraj obravnavano kot dejavnost »nakljucnega«, in ne kot dejavnost »resnega« prostega casa. Proti temu pogledu se zavzema tudi besedilo na spletni strani Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. »Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani ni niti elitisticna univerza, niti filozofska kavarna, niti ponudba izobraževalnih storitev za starejše, ki se jih poslužujemo in jih opušcamo, kadar in kakor želimo, kot da gre za filmsko predstavo ali katero drugo prostocasno dejavnost. Zahteva odlocitev za izobraževanje, odgovornost, kontinuirano sodelovanje vseh.« Na univerzi smo zmeraj bolj prepricani, da marginalizirane družbene skupine potrebujejo ambiciozno izobraževanje, podprto z raziskovanjem, svetovanjem, izobraževanjem mentorjev, javno kampanjo, strokovnimi in znanstvenimi publikacijami in internacionalizacijo delovanja. Pocivati mora na profesionalnih kriterijih in vrednotah. Vsa ta prepricanja smo priceli uveljavljati leta 1986, ko je univerza postala študijski primer dobre prakse Evropskega sveta in jo je obiskala študijska delegacija te organizacije. Leta 1987 smo bili prepricani, da je za podrocje izobraževanja starejših potrebno razviti vecdisciplinarno teoreticno znanje in ga povezati z zahtevami prakse ter vešcinami, ki jih je mogoce pridobiti le v praksi izobraževanja starejših. Podrocje je potrebno profesionalizirati. Dejavnosti izobraževanja starejših se pojavljajo v vec državah Evrope, a današnja Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje ima ob ustanovitvi leta 834 UTŽO Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Delegacija Evropskega sveta na obisku, september 1986 Foto: Edi Šelhaus, vir: arhiv Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje 1986 eno prepoznano posebnost. Z njo smo si izobraževalci odraslih in andragogi želeli usmeriti pozornost na potrebo, naj se kultura vrne v takratno usmerjeno izobraževanje v šolah, naj se upošteva posameznika, naj se da posamezniku, ki se uci, moc odlocanja in sooblikovanja izobraževalnega programa, naj se mu vzgoji odgovornost za lastno izobraževanje in ucenje. Z izobraževanjem starejših smo želeli vplivati na izobraževanje nasploh. Tudi v ta namen je Ana Krajnc pripravila izobraževalni program za prihodnje mentorje in voditelje izobraževanja starejših. Izvajala ga je skupaj z Dušano Findeisen ter gosti Mirjam Hladnik Milharcic, psihologom Janekom Muskom in hrvaškim psihologom Pavaom Brajšo. Dušana Findeisen je zamisel širila na poletni andragoški šoli v Pulju leta 1987. ZACETKI IZOBRAŽEVANJA STAREJŠIH SO BILI V CENTRU ZA TUJE JEZIKE V LJUBLJANI Leta 1984 so bili v Centru za tuje jezike, CTJ, številni predavatelji izobraženi v tujini. Spremljali so razvoj jezika in kulture tudi po vrnitvi v Jugoslavijo, tako tudi avtorica. Vsakoletno enomesecno dopolnilno izobraževanje na razlicnih francoskih univerzah jo je v Centru pedagoških študij, CIEP v Sčvresu, privedlo tudi do srecanja z Annie Monnerie, avtorico ucbenika francošcine Intercodes, ki je temeljil na pisnem jeziku, najveckrat na clankih iz dnevnika Le Figaro. Ta ucbenik je avtorica pricela uporabljati kot ucbenik francoskega jezika v svojem jezikovnem centru. V tem ucbeniku je našla tudi modul o starosti in starejših, o odhodu v pokoj, o tem, kako se tedaj vezi z delovnim okoljem pretrgajo, kako cloveku preostane zgolj, da živi umirjeno, umaknjeno življenje in se morebiti ukvarja z nenevarnimi športi. Ob tem ucnem modulu pa je odkrila še enega, o prvi univerzi za tretje življenjsko obdobje v Toulousu, ki je nastala na tamkajšnji Fakulteti za družbene vede. Pisalo je, da univerza poteka med študijskimi pocitnicami, ko se izpraznijo univerzitetni prostori; da profesorji sodelujejo vsak s svojo temo oziroma predavanjem; da je ustanovitelj te univerze Pierre Vellas, profesor mednarodnega prava na tej fakulteti. Ko je bila poleti 1987 na izobraževanju na Univerzi v Montpellieru, je Pierra Vellasa tudi obiskala, od njega zvedela vec, npr. da je uvajanje univerze poželo igrano nezanimanje kolegov, prezir, a tudi navdušenje mnogih, predvsem pa v letu 1973 podporo socialisticne vlade Françoisa Mitterranda. V letu dni je nastalo v Franciji 63 univerz za tretje življenjsko obdobje, »kolektivno družbeno osvobajanje starejših« na temelju znanja in kulture pa je postala ena od tez francoske vlade. V tem casu je avtorica prvic zacela razmišljati o tem, da so univerze za tretje življenjsko obdobje tudi nosilke drugacnega družbenega pogleda na starost, da vodijo v spremenjene politike, da omogocajo državljansko delovanje za vecjo enakost, prepoznavnost starejših, za njihovo socialno identiteto, ekonomske in socialne pravice, da ne gre le za na izobraževalno ustanovo omejen proces, ki sproža osebnostno rast in vraca kulturo v izobraževanje. V francoski pedagoški misli se namrec kriticna pedagogika povezuje s širjenjem možnosti za demokraticno politiko in dinamiko odpora, z vecanjem možnosti za družbeno delovanje in spremembe. Pierre Vellas me je opozoril, naj univerze za tretje življenjsko obdobje ne vežemo uradno z Univerzo v Ljubljani, da se ognemo ovir glede pridobivanja mentorjev, ki bi v slednjem primeru morali biti habilitirani v nazive, kar pa jih ne naredi nujno tudi dobre mentorje za izobraževanje starejših. Tudi iz tega vzroka je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje danes nevladna organizacija, samostojen socialni subjekt, s katerim se starejši študenti lahko istovetijo, kajti je tudi v njihovih rokah. Kljub opozorilom smo veckrat poskušali univerzo spremeniti v javni zavod, mislec, da je v tem njena trajna prihodnost. V casu svojega mandata nam je ljubljanska županja Vika Potocnik svetovala privatizacijo te nevladne organizacije, v zakulisju je na Ministrstvu za izobraževanje RS v letu 2011 teklo razmišljanje, da se univerzo za tretje življenjsko obdobje »podržavi«, a se ji ne nakloni javnega financiranja. Od leta 1984 do leta 1986 je v Centru za tuje jezike tekel program francošcine za starejše. Le enega študenta smo pridobili z oglasom, druge z osebnim stikom. Prvi študenti na študijskem obisku na Dolenjskem, maj 1985 Foto: Miklavž Cuk, vir: arhiv Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje Metoda osebnega povabila in stika je bila živa še nekaj let po ustanovitvi univerze leta 1986. V izobraževanje so otroci vabili svoje starše in njihove prijatelje. Prva leta so se prihajali študenti vpisat v dvojicah: s prijateljem, sosedom, sorodnikom. V dvoje so imeli vec poguma. Leta 1984 se oblikuje skupina študentov – Jože Penca, nekdanji partizan, ekonomist in ustanovitelj trgovinskega podjetja Commerce in galerije Commerce, Mirko Jeglic, inokorepondent v pokoju, Miša Kusturin in Vasta Voljc, na Univerzi v Zagrebu diplomirani farmacevtki, Bronislava Novak, poštna uradnica, in Milica Rituper, gospodinja, ki je zakljucila »samo osnovno šolo«, kot je sama dejala –, ki si prizadeva za ustanovitev univerze za tretje življenjsko obdobje, da ne bi ta prvi program francošcine za starejše v federativni Jugoslaviji, ta prvi poskus, ostal zgolj bežna epizoda v zgodovini izobraževanja odraslih. Dušana Findeisen je skupaj s študenti preizkušala vsebine izobraževalnega programa, metode ucenja in poucevanja, izstopanje v javni prostor, uvajanje ritualov, prostovoljstva, vodenje institucionalne analize (odkrivanje ustanov, s katerimi bi bilo v prostoru vredno sodelovati), javne demonstracije ucenja na oddelku za romanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na seminarjih za prihodnje voditelje in mentorje. Ucenje v predavalnici se pricne širiti v druge, tudi javne in domace prostore. Skupina in izobraževanje starejših pricenjata doživljati odzive nase. Oblikuje se spoznanje o pomenu izstopa v javnost, za vse družbeno marginalizirane skupine, ne le starejše. Skoraj tri desetletja kasneje se na mednarodni konferenci 10. julija 2012, ki jo je organiziral Center za splošno znanstveno dopolnilno izobraževanje (ZAWiW) Univerze v Ulmu, potrdi ta teza, podprta z razpravo Hannah Arendt in Jürgena Habermasa o pomenu javnega prostora. »Živeti povsem zasebno življenje pomeni predvsem, da nam je odvzeto tisto, kar je bistveno za zares cloveško življenje. Pomeni, da nam je odvzeta resnicnost, ki izhaja iz tega, da nas drugi vidijo in slišijo. Naša resnicnost tedaj, nasprotno, izhaja iz tega, da z drugimi nismo »objektivno« povezani - da smo z drugimi povezani ali od njih loceni z vrsto skupnih reci. Še vec, ce nismo povezani, ne moremo narediti nekaj, kar bi lahko trajalo dlje od našega življenja.«835 Že leta 1984 študenti sodelujejo pri vseh javnih nastopih, na vseh okroglih mizah kot državljani, kot vez med seboj, civilno družbo in oblastjo, s katerimi jih povezuje ali od katerih jih locuje vrsta skupnih reci. ODLOCITEV, DA POCAKAM, PREDEN SE POVZPNEM NA RAMENA PREDNAMCEV Po navdihu, uvedli bomo izobraževanje starejših, nacrtu, ki se mi je porodil pri mojem delu profesorice francoskega jezika za odrasle v izobraževalnem Centru za tuje jezike (CTJ), sem se odlocila, da teorij vsaj dve leti ne bom jemala v roke. Moja želja je bila, da se navdihnem in hipoteze preverjam s širokim eklekticnim branjem književnih del, z gledanjem filmov, z branjem psihološke in didakticne literature, zgolj ob živih sogovornikih. Starost je bila še dolgo po letu 1984 v federativni Jugoslaviji pretežno »medikalizirana«, kar je zakrilo raznolike potrebe starejših, tudi tiste višje, po samoaktualizaciji itd. Cetudi je bil moj motiv pri uvajanju izobraževanja starejših oziroma programa francošcine za starejše podkrepljen z jasnim obcutkom družbene nepravicnosti do starejših na ekonomski, kulturni, simbolni in politicni ravni, ceprav se mi je zdelo, da bi starejši morali imeti enake razvojne možnosti kot zaposleni srednjih let, sem se sprva posvetila predvsem preucevanju obstojecega stanja in prepricanj glede starosti, staranja in starejših samih. O starosti sem sama tako kot drugi razmišljala stereotipno, le da moji stereotipi niso bili negativni, marvec sem starejše gledala dokaj neobjektivno, 835 Arendt, The Human Condition. skozi prizmo primitivne idealizacije, kar je po drugi strani spodbudilo njihovo zavzemanje za ucenje, za Ecole du troisičme âge in kasnejšo univerzo. Kasneje, še posebno v casu mojega ekspertnega delovanja v Age Platform Europe v letih 2008–2013, sem zavzemala enako stališce. Politike morajo temeljiti na pravih vprašanjih, na ljudeh in potrebah njihovega okolja, ce želijo biti uspešne. To velja tudi za politiko starosti in staranja, politiko dejavnega staranja ali v zadnjem casu, denimo, ekonomsko politiko srebrne ekonomije, zdravstveno ali socialno varstveno politiko, kmetijsko politiko, politiko prostega casa, skratka vse politike, ki se v starajoci se družbi morajo ukvarjati s starejšimi in povezanostjo družbe. V ilustracijo naj povem, da je evropska politika dejavnega staranja v zacetku pomenila le daljšo delovno dobo, ni pa priznavala prostovoljnega dela starejših. Konferenca slovenskega predsedstva Medgeneracijska solidarnost za družbe sožitja in socialne povezanosti, v casu od 28. do 29. aprila 2008 na Brdu pri Kranju, ki naj bi obravnavala dejavno staranje, je bila posvecena tudi dolgotrajni oskrbi starejših. Razlicne teorije so kasneje vplivale na razvoj Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, pravzaprav so le potrdile naša lastna spoznanja. Koristnost neke teorije merimo po tem, koliko nam razloži sedanjost in kako dobro napove prihodnost. Za razumevanje starosti in staranja se danes naslanjamo na vrsto teorij, ki so vse znacilne za družbena stanja v casu njihovega nastanka. V casu, ko je nastajala Ecole du troisičme âge, nisem poznala teorije dejavnosti in tako ni mogla vplivati name, je pa bila najbližja našim hotenjem. Teorija dejavnosti temelji na konceptu dejavnosti, clovekovega dela, ki ga Marx oznaci kot dejavnost, ki spreminja naravo cloveka. Ko clovek vpliva na naravo, s tem hkrati spreminja svojo naravo. Dejavnost lahko obravnavamo kot zacetno kategorijo, ki oblikuje naše socialno bitje. Koncept dejavnosti je vecdisciplinaren, uvršca se med osrednje koncepte humanisticnih ved, kot so družbena razmerja in komunikacija. Lahko bi dejali, da je dejavnost edini nacin clovekovega zgodovinskega in družbenega obstoja in njegovega razvoja. To je pomembno sociološko spoznanje. Drugo spoznanje v neposredni povezavi s prvim pa je, da se kolektivna in individualna dejavnost izražata v materialnih, duhovnih in družbenih razmerjih. Tej teoriji nasprotna se zdi teorija izpleta (angl. theory of disengagement), ki sta jo razvila Robert Kastenbaum in Elaine Cumming na temelju študije, opravljene na vzorcu 251 odraslih med 50. in 90. letom starosti, med letom 1957 in 1960. V raziskovalnem vzorcu so bili zdravi ljudje, preskrbljeni do te mere, da so si lahko zagotovili neodvisnost. Teorija izpleta trdi, da v takšnih okolišcinah poteka proces dezangažiranja med starejšimi in drugimi ter družbenim sistemom. Ta proces pricne starejši clovek sam ali ga pricne družbeni sistem. Ko se zakljuci, clovek zapusti stanje ravnotežja, znacilno za njegovo srednje obdobje, in ga nadomesti z vecjo oddaljenostjo in spremenjenim opornim sistemom ter z novimi oblikami družbene solidarnosti. Polno angažiran in vpleten clovek deluje v vrsti socialnih vlog v sistemu družbene delitve dela in se pocuti obvezan, da izpolni pricakovanja partnerjev, ki skupaj z njim igrajo posamezno vlogo. Angažiranost je razlicna. Lahko se zgodi, da se starejši clovek široko angažira v vrsti družbenih sistemov, ki malo vplivajo na družbo, ali pa se angažira »globoko«, prevzemajoc vloge, ki imajo vpliv na nastajanje posameznih politik. Lahko je tudi simbolicno angažiran kot pesnik, znanstvenik, umetnik, domoljub, kot intelektualec, ki »v politicne borbe vloži svojo avtoriteto in vrednote, povezane z njegovo stroko, kot je vrednota zagovarjanja javnih interesov in resnicoljubnost ali poštenost«.836 Proces izpleta ali dezangažiranja prihaja z vec strani in mora biti usklajen z znacilnostmi starejših in družbe. Emmanuel Levinas razvije teorijo odgovornosti ob prisotnosti obraza drugega. Jaz ne more preživeti sam zase. Pomena svojega obstoja na tem svetu clovek ne more najti znotraj sebe ali v ontologiji podobnosti z drugimi. Clovek mora prevzemati odgovornost. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je rasla kot prostovoljska organizacija, sprva leta 1986 kot organizacija strokovnjakov prostovoljcev, ki so bili pripravljeni dajati svoje znanje in cas skupnosti, kasneje kot organizacija, ki temelji tudi na prostovoljnem delu starejših študentov. Prvotni študijski krožki, temeljna demokraticna oblika izobraževanja, so se razvili v samoorganizirane študijske skupine, ki delujejo po nacelu vzajemnosti in proste izbire. V casu, ko smo uvedli študijske krožke in animatorje (študente prostovoljce, odgovorne za skupino), smo že verjeli v to, da se odgovornost znotraj skupine lahko podaljša v družbeno odgovornost, ki se sicer, zaradi pomanjkanja socialnih vlog, v starosti razrahlja. Leta 1998 se univerza, zahvaljujoc spodbudam in vztrajnosti andragoginje Alijane Šantej, nazadnje izloci iz okvira Andragoškega društva Slovenije, kjer je pricela kot sekcija društva, ter postane samostojno Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje. To je tudi cas, ko ima prvic lastne najete prostore na Poljanski cesti 6. Vse dotlej je gostovala na približno štiridesetih lokacijah v mestu: na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v Univerzitetnem klinicnem centru v Ljubljani, v podjetju Avtotehna na današnji Slovenski cesti, v ustanovi Univerzum, v Šolskem muzeju, v Mestnem muzeju in drugod. Povsod so tekli študijski krožki kot temeljna oblika in metoda izobraževanja. Na osnovni šoli Milana Jarca in v obcinski stavbi Bežigrad v Ljubljani, pa v Narodni galeriji in drugod – povsod, kjer so naši študenti ohranili vezi s svojo nekdanjo delovno organizacijo. 836 Bourdieu, For a Scholarship with Commitment. Medgeneracijski študijski krožek novinarstva pod vodstvom mentorice Mance Košir Foto: Miklavž Cuk, vir: arhiv Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje Priprave na izobraževanje starejših so trajale nekaj mesecev. Najteže je bilo zbrati študente, najti starejše, ki bi se radi organizirano ucili in ne bodo mislili, da gre za potegavšcino. Jure Apih iz Delove agencije Stik je pripomogel k oblikovanju oglasa, izhajajoc iz tez, ki jih je pred tem o izobraževanju starejših napisala avtorica. Oglas naj bi bil prepricevalen, pomirjujoc, zapeljujoc. »Priložnost pa minljiva.« Besede »upokojenec« smo se ognili, slabšalno bi zvenela. »Uciti se pomeni biti mlad. Francošcina za starejše. Za tiste, ki niste vec aktivno zaposleni.« Na oglas so se oglašali mladi, kajti »starejši« ni pomenilo kaj dosti. A pravih starejših ni bilo, razen 75-letnega Mirka Jeglica, ki se je nazadnje le prišel vpisat. Pogovor z njim je razblinil nekaj mojih optimisticnih in nepreverjenih tez. »Ko gre nekdo v pokoj, navadno ne odhaja z lepimi spomini na odhod,« je bilo moje spoznanje. Vzpostavljati potrgane družbene vezi med zaposlenimi in upokojenimi ne bo lahko! Kasneje leta 1987 se je iz tega spoznanja razvilo naše prvo predupokojitveno izobraževanje za Univerzitetni klinicni center v Ljubljani, ki so ga tam zaposleni, z izjemo nekaterih, doživeli kot odpis samih sebe. Razumljivo, pojav je bil nov! »Kje se srecamo!« so se kasneje spogledovali tudi vodje obmocnih skupnosti gospodarske zbornice na predupokojitvenem izobraževanju zanje leta 1989. Zanimivo je bilo slišati njihove nacrte za cas po upokojitvi: »O tem bom razmišljal kasneje.« Ali pa: »Gradil bom novo hišo.« »Pisala bom pravljice za otroke.« Postalo je jasno, da so ženske bolje opremljene za nadaljevanje življenja po upokojitvi kot moški, da bo moške težko pritegniti, in ce že, vsebine ne bodo smele biti kognitivne, marvec naj bi razvijale bolj rocne ali organizacijske spretnosti. Za ženske bo izobraževanje postalo nacin življenja prej kot za moške. Dosti kasneje smo spoznali, da mora predupokojitveno izobraževanje zajeti hkrati delodajalce, zaposlene starejše delavce in njihove družine, pa tudi, da mora takšno izobraževanje omogociti zaposlenim, da razmislijo, ali ne bi bilo bolje, da še ostanejo na delovnem mestu. PRIHODNJA UNIVERZA SE JE RAZVIJALA, ŠE PREDEN JE BILA URADNO USTANOVLJENA Leta 1985 je potekala odmevna konferenca o izobraževanju starejših odraslih v Cankarjevem domu v Ljubljani. Novinarjem se je zdel nov pojav zanimiv, mediji so bistveno pripomogli k širjenju zamisli o izobraževanju starejših in premagovanju zastarelega stereotipnega pogleda na starost. Zamisel o izobraževanju starejših se je iz Slovenije razširila tudi v druge republike federativne Jugoslavije; pod vplivom in ob podpori Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje so nastale tudi univerze v Zagrebu, Beogradu in Skopju. V Sloveniji pa so ljubljanski univerzi sledile univerza za tretje življenjsko obdobje v Velenju, Mariboru, Slovenj Gradcu, Idriji, Kranju, Novi Gorici, Novem mestu, Piranu in druge. Število študijskih skupin, študentov in mentorjev je zmerno, a vztrajno narašcalo. Leta 1986 je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani delovalo šest študijskih krožkov, v katerih se je izobraževalo 49 starejših študentk in študentov. Poleg francošcine so se ucili še anglešcine, keramike, slikarstva in ornamentike, novinarstva, spoznavali so novosti v svetu. Še istega leta je bila pri Andragoškem društvu Slovenije ustanovljena Sekcija za izobraževanje starejših, s tem pa tudi prva Univerza za tretje življenjsko obdobje. V tej organizacijski obliki je univerza delovala vse do leta 1998, ko je bilo ustanovljeno samostojno Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje. PO URADNI USTANOVITVI LETA 1986 Leta 1986, po uradni ustanovitvi Univerze za tretje življenjsko obdobje, upokojena kirurginja Marinka Kremžar postane druga predsednica univerze. Intenzivira se javna kampanja, ki ne zastane nikoli, vse do današnjih dni, ob tem pa spoznanje, da izobraževanje marginalnih družbenih skupin ni uspešno, ce spreminja le ucece se same, marvec mora hkrati spreminjati tudi razmišljanje javnosti, strokovnjakov in odlocevalcev na vseh ravneh. Clanek Marinke Kremžar v lokalnem casopisu Tribuna Vir: arhiv Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, 1986 V javni kampanji sodelujemo vsi, ki to želimo. V javnosti ne nastopamo kot posamezniki, marvec kot skupnost, ki jo lahko predstavlja kdorkoli od nas. Pisma, ki jih pošiljamo v imenu univerze, lahko podpiše kdorkoli od nas, pisec vsekakor, hierarhije takrat še ne poznamo. Ta se neizogibno razvije z rastjo univerze v Ljubljani in mreže univerz po Sloveniji. Zahtevajo jo vsi, od študentov do vodij univerz po Sloveniji. Pricakuje jo javnost, kajti univerza je nevladna organizacija, ki mora negovati svojo strukturiranost, organiziranost, zunanjo podobo, nad cemer v najvecji meri bedi Alijana Šantej, vodja univerze v Ljubljani, ki je na univerzi zaposlena že 32 let. Zmeraj znova, na našem Mednarodnem festivalu Znanje in kultura starejših, kar je bila njena zamisel, ali na nedavni jubilejni prireditvi Njenih trideset let, denimo, se povabljeni cudijo profesionalno pripravljeni prireditvi. Nevladne organizacije nosijo stigmo ljubiteljstva oziroma neprofesionalnosti, cetudi jo vodijo še tako usposobljeni strokovnjaki. Stigma je dvojna ali trojna. Stigmatizirana je univerza, ker izobražuje starejše, naj imajo ti še toliko znanja in sposobnosti, zato ker si pomaga s prostovoljci, cetudi so tudi prostovoljci vidni strokovnjaki vseh vrst, in tretjic zato, ker je nevladna organizacija, ki deluje v državi z manj razvito civilno družbo. S to stigmo se Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje še zmeraj spoprijema, cetudi ima danes delujoco in razvito mrežo dvainpetdesetih univerz in je študentov prek 21.000, mentorjev vec kot tisoc in prostovoljcev prav toliko, cetudi je popeljala slovensko izobraževanje starejših v evropski vrh. Že od zacetka delovanja je bil eden glavnih ciljev ta, da se izobraževanje starejših razširi po vsej Sloveniji in ne ostane le v glavnem mestu. V študijskem letu 1985/86 je tako potekal enoletni program usposabljanja bodocih vodij in mentorjev univerz za tretje življenjsko obdobje iz vse Slovenije. Vabljeni so bili predstavniki centrov za socialno delo in domov starejših pa tudi diplomirani andragogi, za katere je usposabljanje pomenilo specializacijo. SLOVENSKA UNIVERZA DANES Danes je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje nevladna organizacija državljanske narave. Ima štiri sekcije: mrežo univerz za tretje življenjsko obdobje (52 univerz po Sloveniji), Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja ter Inštitut za disleksijo. Doslej je sodelovala v osemnajstih evropskih projektih. Ukvarja se z izobraževanjem starejših, izobraževanjem o starejših, usposabljanjem za prostovoljstvo v kulturi (razvila je mrežo kulturnih mediatorjev v muzejih, bolnišnicah, botanicnih vrtovih). Ukvarja se z založništvom specializiranih publikacij in ima specialno knjižnico. Univerza ima tudi lastne publikacije. Je clanica številnih slovenskih in mednarodnih organizacij na podrocju izobraževanja starejših. Ustvarila je možnosti za predajanje in izmenjavo znanja za številne mentorje razlicnih starosti, vodi usposabljanje za specializante na podrocju izobraževanja starejših. Ima svoj mednarodni bienalni Festival znanja in kulture starejših. Je sedež usposabljanja mladih študentov andragogike. O njej in njenem delovanju obstajajo številne raziskovalne diplomske, magistrske in doktorske naloge. Univerza daje vse vec poudarka državljanskemu delovanju starejših. ZAKLJUCEK Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje se je rodila kot odziv na družbene spremembe, ki se že nakazujejo v takratnem družbenem trenutku okrog leta 1984, in manj eksplicitno tudi kot odziv na starajoco se družbo. Iz centralno vodene države s socialisticnim gospodarstvom se rojeva potreba po tem, da ljudje bolj vzamejo usodo v svoje roke. Leta 1984 je bilo izobraževanje izrazita domena države in preporod je bil mogoc le na izobraževalnem podrocju, ki ga država ni poznala in ga ni »pokrivala«, na podrocju »odpisanih in odsluženih« starejših državljanov. Takrat nismo slutili, da bomo kmalu sprožili plaz potreb in zanimanja za izobraževanje starejših. Tudi število socialnih vlog starejših se je zlagoma vecalo. Niso bili le dedki in babice, za ti dve vlogi in nove vloge so potrebovali znanje. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje je bila med prvimi v Evropi. Šla je svojo pot, tlakovano z raziskovanjem. Povezala je izobraževanje in delovanje starejših za lokalni razvoj. Prisluhnila je potrebam ljudi in okolja, odzvala se je nanje, napovedovala jih je. Še vec; ker so jo zasnovali in jo vodijo andragogi, se razvija drugace kot druge po Evropi. Univerze, samostojne socialne subjekte, združuje v mrežo danes dvainpetdesetih univerz po Sloveniji. 294Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AJ, Arhiv Jugoslavije: AJ 66, Ministarstvo Jugoslavije. AMSU, Arhivsko-muzejska služba Univerze v Ljubljani: Fond IV, Rektorat. Arhiv SAZU, Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Seje predsedstva. Arhiv Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje Dokumentacija oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica: Rokopisni oddelek. Osebni arhiv družine Peterlin: Dnevnik Antona Peterlina. Osebni arhiv Petra Krapeža. Osebni arhiv Roka Valjavca. SI AS, Arhiv Republike Slovenije: SI AS 223, Vlada Republike Slovenije. SI AS 778, Gospostvo Snežnik (1606–1951). SI AS 1026, Toman Lovro (1658–1911). SI AS 1074, Zbirka urbarjev. SI AS 1529, Kraigher Boris. SI AS 1592, Marksisticni center CK ZKS. SI AS 2012, Josip Plemelj. SI_ZAC, Zgodovinski arhiv Celje: SI_ZAC/0024, Mestna obcina Celje (1850–1941). SI_ZAC/0911, Dom onemoglih Vojnik. SI_ZAC/1248, Trgovsko podjetje Franc Strupi Celje. SI_ZAL_LJU, Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI_ZAL_IDR/0100, Obcina Cekovnik (1869–1928). SI_ZAL_IDR/0102, Obcina Dole (1886–1928). SI_ZAL_IDR/0129, Obcina Idrija (1850–1945). SI_ZAL_LJU/0129, Dekorativa Ljubljana (1935–1999). SI_ZAL_LJU/0336, Zbirka normalij. SI_ZAL_LJU/0479, MLO Ljubljana, Socialno varstvo in zdravstvo (1955). SI_ZAL_LJU/0504, Mesto Ljubljana, statisticni popisi (1830–1942). SI_ZAL_LJU/0506, Socialnopoliticni urad, Komisija za pregled poslovanja socialnopoliticnega urada. SI_ZAL_LJU/0508, Ljubljanski ubožni inštitut. SI_ZAL_LJU/0572, Pletenina, tovarna trikotažnih izdelkov Ljubljana (1926–1994). SI_ZAL_LJU/0718, Dom upokojencev Center Tabor-Poljane. SI_ZAL_NME/0003, Okrajno glavarstvo Novo mesto (cca. 1835–cca. 1945). SI_ZAL_NME/0005, Mestna obcina Novo mesto (1621–1946). SI_ZAL_ŠKL/0001, Obcina Zminec (1876–1945). SI_ZAL_ŠKL/0063, Obcina Škofja Loka s predniki (1546–1945). SI_ZAL_VRH/0016, Maticni urad Vrhnika (1870–1959). CASOPISNI VIRI Delavec: Glasilo glavnega radnickega saveza Jugoslavije Deutsche Wacht Domoljub Domovina Državni upokojenec: Glasilo državnih upokojencev in upokojenk v Sloveniji Gospodar Kmetovalec Kmetski list Narodni dnevnik Naša moc: glasilo slovenskega delavstva Nova doba Novice Rdeci prapor Slovenec: Politicen list za slovenski narod Slovenski gospodar Slovenski narod Slovenski pravnik Slovenski trgovski vestnik Soca Sodobnost (1933) Tabor Trgovski tovariš Uciteljski tovariš: Stanovsko politicno glasilo J.U.U. – sekcija za dravsko banovino v Ljubljani Upokojenec: Glasilo Društva državnih upokojencev za Dravsko banovino v Ljubljani ELEKTRONSKI VIRI Akcije in nagradne igre | babica | Družba Dnevnik. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/ dd/pogoji/akcije-in-nagradne-igre/babica (6. 11. 2016). DARIAHSI |Digitalna humanistika. Dostopno na: http://www.dariah.si/ (10. 3. 2017). European Historical Population Samples Network. Dostopno na: http://www.ehps-net.eu (10. 3. 2017). Höpflinger, François. Zur Geschichte des Alters in der Schweiz. Dostopno na: Geschichte des Alters in der Schweiz, http://www.hoepflinger.com/fhtop/fhalter1A.html (10. 8. 2016). ICeM: Integrated Census Microdata Project: Unlocking our past. Dostopno na: https:// www.essex.ac.uk/history/research/icem/default.htm (10. 3. 2017). IPUMS International. Dostopno na: https://international.ipums.org/international/ (10. 3. 2017). IPUMS. Dostopno na: https://www.ipums.org/ (10. 3. 2017). Medgeneracijski dialog – tema vseslovenskega srecanja v državnem zboru, 5. 7. 2012 Koordinacija slovenskih društev v južni Nemciji. Dostopno na: https://koslovenija.wordpress. com/2012/06/05/medgeneracijski-dialog-tema-vseslovenskega-srecanja-v-drzavnemzboru/ (14. 12. 2016). Mosaic: Recovering Surviving Census Records to Reconstruct Population, Economic, and Cultural History. Dostopno na: http://www.censusmosaic.org/ (10. 3. 2017). North Atlantic Population Project (NAPP). Dostopno na: https://www.nappdata.org/ napp/index.shtml (10. 3. 2017). Orožen, Janko. Strupi, Franc (1866–1930). Dostopno na: Slovenska biografija, http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi625445/ (12. 12. 2016). Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1931. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://hdl.handle.net/11686/menu510 (10. 3. 2017). Popisi prebivalstva Slovenije. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www. sistory.si/publikacije/?menuBottom=8 (10. 3. 2017). Prebivalstvena piramida Slovenija 1871–2080. Dostopno na: Statisticni urad Republike Slovenije, http://www.stat.si/PopPiramida/Piramida2.asp (15. 3. 2017). prof. dr. Jurij Kunaver – Radio Prvi. Dostopno na: https://radioprvi.rtvslo.si/2016/05/ jurij-kunaver/ (20. 9. 2016). Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja. Dostopno na: Zgodovina Slovenije SIstory, http://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=2 (10. 3. 2017). Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje: od zamisli do uresnicitve – YouTube. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=KqRdxptxeNE (20. 9. 2016). Ustavno sodišce Republike Slovenije, opravilna številka zadeve U-I-27/94. Dostopno na: Odlocitve US, http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US17452?q=ZAKON+O+VISOKEM +%C5%A0OLSTVU (18. 12. 2016). Ustavno sodišce Republike Slovenije, Zadeva U-I-146/12-35. Dostopno na: http://www. us-rs.si/media/u-i-146-12.odlocba.pdf (25. 11. 2016). UTŽO Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Dostopno na: http://www.utzo.si/. Varuhinja vložila na ustavno sodišce zahtevo za oceno ustavnosti 143. clena ZUJF. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/novice/ detajl/varuhinja-danes-na-ustavno-sodisce-vlozila-zahtevo-za-oceno-ustavnosti-143clena- zuf/?cHash=6cd1b4ba5d6329921fddc34580c5ec51 (4. 9. 2016). Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93). Dostopno na: Sprejet zakon, http:// www2.gov.si/zak/Zak_vel.nsf/6cc0f8eb53e70b6ac1256611004e432b/3b89613e6fa4803bc 1256640002d840c?OpenDocument (7. 12. 2016). Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO6388 (4. 9. 2016). LITERATURA Accetto, Bojan. Staranje, starost in starostno varstvo. Ljubljana: Republiški odbor Rdecega križa Slovenije, 1968. Alter, George in Kees Mandemakers. The Intermediate Data Structure (IDS) for Longitudial Historical Microdata, Version 4. Historical Life Course Studies, št. 1 (2014), str. 1–16. Dostopno na: http://hdl.handle.net/10622/23526343-2014-0001?locatt=view:master. Alter, George, Lisa Cliggett in Alex Urbiel. Household Patterns of the Elderly and the Proximity of Children in a Nineteenth-Century City, Verviers, Belgium, 1831–1846. V: Tamara K. Hareven, ur. Aging and Generational Relations over the Life Course. A Historical and CrossCultural Perspective. Berlin, New York: De Guyter, 1996, str. 30–52. Ambrožic, Elizabeta. Pokojninsko zavarovanje kmetov: diplomska naloga poslovne šole. Ljubljana, 1999. Anžic, Sonja. Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2002. Anžic, Sonja. Ubožni institut v Ljubljani. Kronika 42, št. 3 (1994), str. 6–11. Arendt, Hannah. The Human Condition. Old Saybrook, CT, United States: Tantor Media, 2012. Ashliman, D. L. Age. V: Donald Haase, ur. The Greenwood Encyclopedia of Folktales and Fairy Tales. Volume 1. Westport, Connecticut: Greenwood Press, str. 20–21. Ashliman, D. L. Aging and Death in Folklore. Dostopno na: http://www.pitt.edu/~dash/ aging.html (22. 9. 2016). Barlé, Janko. Pri babici. Vertec 1, št. 3 (1894), str. 50–52. Baš, Angelos. Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju v dobi kapitalisticne izrabe gozdov. Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 222–227 [Ponatis originalne izd. Celje: Grafika Gracer, 2004]. Baš, Angelos. Zdravstvene razmere delavcev v pohorskih gozdovih slovenjebistriške grašcine. V: Zbornik obcine Slovenska Bistrica II. Slovenska Bistrica: Zveza kulturnih organizacij obcine Slovenska Bistrica, 1990, str. 415–418. Baškovic, Ciril. Rojstvo programa mladih raziskovalcev. V: József Györkös, Tina Glavic Novak, ur. >30: vec kot 30 let programa mladih raziskovalcev. Ljubljana: ARRS, 2016, str. 18–21. Bengston, Vern L., Glen H. Elder in Norella M. Putney. The Lifecourse Perspective on Ageing. Linked Lives, Timing and History. V: Malcolm L. Johnson, Vern L. Bengston, Peter G. Coleman in Thomas B. L. Kirkwood, ur. The Cambridge Handbook of Age and Ageing. Cambridge, New York, Melbourne etc.: Cambridge University Press, 2005, str. 493–501. Bešter, Mara in Lea Bregar. Ekonomska statistika, I. del. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1992. Bevk, France. Veliki Tomaž: povest. Celje: Družba sv. Mohorja, 1933. Billings, Jenny, Kai Lechsenring in L. Wagner. Addressing long – term care as a system – objectives and methods of study. V: Kai Leichsenring, Jenny Billings in Henk Nies, ur. Long term care in Europe: improving policy and practice. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2013, str. 3–18. Bleiweis, Karel. Zgodovinska crtica o hiralnici ljubljanski. Kmetijske in rokodelske novice, 11. 12. 1878, str. 392–393. Bohinjec, Joža. Nekaj osnovnih vprašanj problema socialnega zavarovanja. Trgovski tovariš, št. 8 in št. 9 (1924). Borscheid, Peter. Geschichte des Alters. Münster: F. Coppenrath, 1987. Bourdieu, Pierre. For a scholarship with Commitement. Profession 2000. Modern language Association, 2000. Bracun Sova, Rajka, ur. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje in muzeji z roko v roki. Izobraževanje za razumevanje in uvajanje prakse starejših prostovoljnih kulturnih mediatorjev. Ljubljana: Društvo za ITŽO, 2009. Brinar, Josip. Pohorske bajke in povesti. Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1933. Cankar, Ivan. Zbrano delo Ivana Cankarja. 10. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971. Cavallo, Sandra in Lyndan Warner. Widowhood in medieval and early modern Europe. Harlow: Longman, 1999. Cizelj, Milka. Strateški razvojni program organizirane skrbi za starejše Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ljubljana: Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, 1999. Clausen, Nanna Floor. The Danish Demographic Database – Principles and Methods for Cleaning and Standardisation of Data. V: Gerrit Bloothooft, Peter Christen, Kees Mandemakers, Marijn Schraagen, ur. Population Reconstruction. Cham, Heidelberg, New York, Dordrecht, London: Springer, 2015, str. 3–22. Cole, Thomas A. in Claudia Edwards. Das 19. Jahrhundert. Aufbruch in den Wohlfahrtsstaat. V: Pat Thane, ur. Das Alter. Eine Kulturgeschichte. Darmstadt: Primus Verlag, 2005, str. 211–262. Cole, Thomas R. in Ruth E. Ray. The humanistic study of Aging Past and Present or Why Gerontology Still Needs Interpretive Inquiry. V: Thomas R Cole, Ruth E. Ray in Robert Kastenbaum, ur. A guide to Humanistic Studies in Aging. What Does It Mean to Grow Old. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 2010. Cvetinomirski. Babica. Vertec 46, št. 12 (1916), str. 184–187. Cvetinomirski. O starki zimi. Angeljcek 21, št. 2 (1913), str. 22–25. Cvetinomirski. Starka z butaro. Angeljcek 26, št. 10-11 (1918), str. 158–159. Cacinovic Vogrincic, Gabi. Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2006. Canji, Vanesa, ur. Psihiatricna bolnišnica Vojnik: 50 let psihiatricne dejavnosti v Vojniku. Vojnik: Psihiatricna bolnišnica, 2009. Cec, Dragica. »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega«. Zacetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti. V: Andrej Studen, ur. Pomisli na jutri. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 37–70. Cec, Dragica. Revni, beraci in hudodelci na Kranjskem v 18. stoletju: doktorska disertacija. Ljubljana, 2008. Cec, Dragica. Revšcina kot grožnja družbenemu redu v 18. stoletju. Acta Histriae 24, št. 2 (2016), str. 291–312. Cec, Dragica. Življenjske usode poslov. Zgodovina za vse 19, št. 1/2 (2012), str. 56–81. Cepic, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945–1948. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Cepic, Zdenko. Agrarno in kmecko vprašanje v programih KPJ/ZKJ. Borec: revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih tradicij 40, št. 10 (oktober 1988), str. 936– 948. Cepic, Zdenko. Delavsko samoupravljanje. V: Jasna Fischer et al., ur. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 962. Coh Kladnik, Mateja. Kulaški procesi v Sloveniji med letoma 1949 in 1951. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2012. De Vos, Susan. Research note: Revisiting the classification of household composition among elderly people. Journal of CrossCultural Gerontology, 19 (2004), str. 135–152. Deisinger, Ema. Psiha slovenskega naroda. Slovenski ucitelj, pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe v Ljubljani XL, št. 9 (1939), str. 215–218. Dohm, Hedwig. Die alte Frau. V: Gisela Brinker-Gabler, ur. Zur Psychologie der Frau. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1979, str. 210–220. Dolenc, Metod. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Ehmer, Josef. Sozialgeschichte des Alters. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag, 1990. Ehmer, Joseph. The life stairs. Aging, Generational Relations, and Small Commodity Production in Central Europe. V: Tamara K. Hareven ur. Aging and Generational Relations over the Life Course. A Historical and CrossCultural Perspective. Berlin, New York: de Gruyter, 1995, str. 53–74. F. G. Babica so prišli! Vertec 36, št. 12 (1906), str. 196–198. Ferenc, Tone. Nacisticna »evtanazija« v Sloveniji leta 1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja XV-XVI, št. 1-2 (1975–1976), str. 97–119. Filipovic Hrast, Maša, Valentina Hlebec, Dušanka Kneževic Hocevar, Majda Cernic Istenic, Matic Kavcic, Sabina Jelenc-Krašovec, Sonja Kump in Jana Mali. Oskrba starejših v skupnosti: dejavnosti, akterji in predstave. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2014. Findeisen, Dušana. Koraki v prostovoljstvo: naredimo jih skupaj na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Ljubljana: Društvo za tretje življenjsko obdobje, 2012. Findeisen, Dušana. Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani: stvaritev mešcanov in vez med njimi. Ljubljana: Društvo za ITŽO, 2010. Finkin, W. Matthew. The Case for Tenure. Ithaca, London: Cornell University Press, 1996. Flaker, Vito, Andreja Rafaelic, Simona Bezjak, Katarina Ficko, Vera Grebenc, Jana Mali, Andreja Ošlaj, Jože Ramovš, Simona Ratajc, Iztok Suhadolnik, Mojca Urek in Nina Žitek. Priprava izhodišc deinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji: koncno porocilo, verzija 2.2. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, 2015. Flaker, Vito, Jana Mali, Tadeja Kodele, Vera Grebenc, Jelka Škerjanc in Mojca Urek. Dolgotrajna oskrba: ocrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2008. Flaker, Vito, Mateja Nagode, Andreja Rafaelic in Nataša Udovic. Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2011. Flaker, Vito. Direktno socialno delo. Ljubljana: */ cf, 2012. French, Henry. How dependent were the ‘dependent poor’? Poor relief and the life-course in Terling, Essex, 1762–1834. Continuity and change 30, št. 2 (2015), str. 193–222. Gabric, Aleš. Odpušcanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politicno-ideoloških vzrokov. Objave, št. 6 (2000), str. 12–32. Gabric, Aleš. Reforma visokega šolstva 1954–1961, ali kako uniciti ljubljansko Univerzo. Nova revija, št. 149 (1994), str. 105–120. Geremek, Bronislaw. Usmiljenje in vislice. Zgodovina revšcine in milosrcnosti. Ljubljana: ISH, 1996. Germek Ponikvar, Karla. Moja babica. Slovenka 1, št. 4 (1897), str. 4–5. Globocnik, Anton. Nauk slovenskim županom, kako jim je delati, kadar opravljajo domacega in izrocenega podrocja dolžnosti. Ljubljana: Klein in Kovac (Eger), 1880. Golec, Boris. Valvasor: njegove korenine in potomstvo do danes. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Golec, Boris: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Goody, Jack. Evropska družina. Zgodovinskoantropološki esej. Ljubljana: Založba /*cf., 2003. Gorenjko, Bogumil. Oj, ta starka zima. Angeljcek 16, št. 1 (1908), str. 15. Goricar, Jože. Kaj je univerza?. Naši razgledi, 10. 11. 1972, str. 275. Goršic, Fran. Napake izrocilnih pogodb. Slovenski pravnik XXX, št. 3, 15. marca 1914, str. 65–71. Goršic, Fran. Napake izrocilnih pogodb. Slovenski pravnik XXX, št. 6, 15. junija 1914, str. 162–167. Govekar, Fran. Ljubezen in rodoljubje. Ljubljana: Slovenska matica, 1896. Gray, Ann Marie in Derek Birell. Transforming Adult Social Care. Bristol: Policy Press, 2013. Gricnik, Anton, ur. Hvalnica Pohorju. Zrece: Obcina, 2000. Gricnik, Anton, ur. Koprivnik in njegovo »Pohorje«. Zrece: Obcina Zrece, 1997. Gricnik, Anton, ur. Noc ima svojo moc, Bog pa še vecjo: Pohorje pripoveduje. Ljubljana: Kmecki glas, 1994. Gricnik, Anton, ur. Sonca mi daj! Kronika ob stoletnici župnije sv. Marjete na Keblju. Kebelj: Župnijski urad, 1991. Gricnik, Anton, ur. Zapisi in pricevanja sejalcev: kronika župnije sv. Kunigunde na Pohorju (oris župnijske in krajevne zgodovine). Gorenje pri Zrecah: Župnijski urad Sv. Kunigunde na Pohorju, 1989. Gricnik, Anton. Pohorja ne hvalimo edini, ne prvi ne zadnji. V: Anton Gricnik, ur. Hvalnica Pohorju. Zrece: Obcina, 2000, str. 7–50. Grimm, Jakob in Wilhelm Grimm. Grimmove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980. Grimm, Jakob. Rede über das Alter. V: Jakob Grimm, Rede auf Wilhelm Grimm und Rede über das Alter: gehalten in der königlich Akademie der Wissenschaften zu Berlin [1860]. Berlin: Ferd. Dümmler›s Verlagbuchhandlungs, Harwitz und Gossmann 1863, 37–63. Gruber, Siegfried. Mosaic data files: Documentation of harmonized variables. Version 1.6. Rostock: Max Planck Institute for Demographic Research, 2012. Gunster, Shane. Gramsci, Organic Intellectuals, and Cultural Studies. V: Jason Frank in John Tambornino, ur. Vocations of Political Theory. Minneapolis: University of Minnesota Press, 2000. Hareven, Tamara K. Introduction. V: Tamara K. Hareven, ur. Aging and Generational Relations over the Life Course. A Historical and CrossCultural Perspective. Berlin, New York: De Guyter, 1996, str. 1–12. Hlebec, Valentina in Jana Mali. Tipologija razvoja institucionalne oskrbe starejših ljudi v Sloveniji. Socialno delo 52, št. 1 (2013), str. 29–41. Hlebec, Valentina, Maša Filipovic Hrast, Sonja Kump, Sabina Jelenc Krašovec, Majda Pahor in Barbara Domajnko. Medgeneracijska solidarnost v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2012. Hocevar, Barbara in Mario Belovic. Od danes velja dolocba ZUJF o upokojevanju. Delo, 1. 8. 2012. Dostopno na: http://www.delo.si/novice/slovenija/od-danes-velja-dolocbazujf- o-upokojevanju.html (4. 9. 2016). Hojnik-Zupanc, Ida. Samostojnost starega cloveka v družbenoprostorskem kontekstu. Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV, 1999. Horvat, Mojca. Komentar in karta: 2/66 SLA V165(a).01 ‘sadni vrt’. V: Slovenski lingvisticni atlas 2. Kmetija. Komentarji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 300–303. Hrašovec, Aleksander. Razvoj socialnega zavarovanja po osvoboditvi s posebnim ozirom na celjski okraj. Celjski zbornik (1957), str. 231–250. Hrašovec, I. Iz pravosodne prakse. Slovenski pravnik 12, št. 9, 15. 9. 1896, str. 272–274. Hribernik, Franc. Participacija kmetov v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodobno kmetijstvo 27, št. 3 (1994), str. 102–107. Hudales, Oskar. Zlati krompir: pohorske pripovedke in pravljice, kakor jih je povedal Oskar Hudales. Maribor: Obzorja, 1968. Jaklic, Fran (Podgorican). Podobe iz naroda. III. Dom in svet 4, št. 9 (1891), str. 402–403. Jamieson, Anne. Theory and practice in social gerontology. V: Anne Jamieson in Christina Victor, ur. Researching Ageing and Later Life. Buckingham: Open University Press, 2002, str. 7–12. Jensterle Doležal, Alenka. Paradoks ženske v delu Janeza Trdine. V: Aleš Bjelcevic, ur. Zastavil sem svoje življenje. Monografija o življenju in delu Janeza Trdine. Mengeš: Muzej, 2005, str. 127–138. Ježovnik, Franc in Bojan Himmelreich. Zlocin v Novem Celju: evtanazija. Žalec: Obmocno združenje borcev in udeležencev NOB in Obcina Žalec, 1999. Johansen, Hans Christian. Growing old in an urban environment. Continuity and Change 2, št. 2 (1987), str. 297–305. Jones, Peter in Steven King, ur. Obligation, Entitlement and Dispute under the English Poor Laws. Cambridge: Cambridge Sholarspublishing, 2015. Jurcic, Josip in Janko Kersnik. Rokovnjaci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973. Jurcic, Josip. Zbrano delo. 1. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1946. Jurcic, Josip. Zbrano delo. 3. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1949. Jurcic, Josip. Zbrano delo. 5. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1949. Juricic Cargo, Danijela in Lilijana Žnidaršic Golec. Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Jütte, Robert. Poverty and Deviance in Early Modern Europe. Cambridge: Cambridge University press, 2001. Kac, Ivan. Gospodarske stvari. Zadružne zavarovalnice. Slovenski gospodar, 28. 12. 1898, str. 2. Kac, Ivan. Gospodarske stvari. Zavarovalna zadruga. Slovenski gospodar, 24. 5. 1900, str. 6. Kac, Ivan. Gospodarske stvari. Zavarovalna zadruga. Slovenski gospodar, 21. 6. 1900, str. 6. Kac, Ivan. Gospodarske stvari. Zavarovalna zadruga. Slovenski gospodar, 28. 6. 1900, str. 6. Kac, Ivan. Gospodarske stvari. Zavarovalna zadruga. Slovenski gospodar, 19. 7. 1900, str. 6. Kaiser, I. Socialno zavarovanje trgovstva. Trgovski tovariš, št. 2 (1932). Kalc, Aleksej. O vidnosti in nevidnosti ženskega dela. Viri in metodološka vprašanja. V: Šorn, Mojca. Nina Vodopivec in Žarko Lazarevic, ur. Žensko delo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015, str. 29–37. Kališnik, Miroslav et al. Slovenski medicinski eSlovar - Elektronska izdaja. Verzija 1.0. Ljubljana: Lek d. d., Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2004. Kane, Robert L. in Rosalie A. Kane. Long - term care. V: Malcolm L. Johnson, Vern L. Bengston, Peter G. Coleman in Thomas B. L. Kirkwood, ur. The cambridge handbook of age and ageing. Cambridge: University Press, 2005, str. 638–646. Kavar-Vidmar, Andreja. Socialna politika in socialno delo v samoupravni socialisticni družbi: porocilo o delu za leto 1984. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1984. Kelemina, Jakob. Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. Bilje: Studio Ro, Založništvo Humar, 1997 [Originalna izd. Celje: Družba sv. Mohorja, 1930]. Kiauta, Milan. V novi Jugoslaviji sprejeti zakoni s podrocja socialnega zavarovanja. V: Zbornik okrajnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani. Ljubljana: Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani, 1962, str. 24–36. King, Steven. Pauper Letters as a Source. Family & Community History 10, št. 2 (2007), str. 167–170. Kleinwächter, Friedrich. Oesterreich. V: Arwed Emminghaus, ur. Das Armenwesen und die Armengesetzgebung in europäischen Staaten. Berlin: Verlag von F. A. Herbig, 1870, str. 420-455. Kneževic, Sanja. Izobraževanje starejših na Univerzi za tretje življenjsko obdobje za osebnostno rast in njihovo sodelovanje v družbi: diplomsko delo. Ljubljana, 2007. Kohli, Martin. The World We Forgot: a Historical Review of the Lifecourse. V: Victor W. Marshall, ur. Later Life: the Social Psychology of Aging. Beverly Hills: Sage, 1986, str. 271–303. Kolšek, Tone. Dom oskrbovancev v Vojniku in skrb za starostno onemogle na celjskem podrocju. Celjski zbornik (1965), str. 303–342. Koprivnik, Janez. Lukežev Miha. Slika iz kmeckega življenja na južni strani Pohorja. Svojim rojakom v spomin na ponesrecenega mladenica spisal Janez Koprivnik. Maribor, 1901. V: Anton Gricnik. Koprivnik in njegovo »Pohorje«. Zrece: Obcina Zrece, 1997, str. 207–216. Koropec, Jože. Prebivalstvo v lovrenških maticnih knjigah 17. in 18. stoletja. V: Jože Mlinaric, Anton Ožinger in Zvone Podvinski, ur. Lovrenc na Pohorju skozi stoletja: 1091– 1991. Lovrenc na Pohorju: KS Lovrenc, 1991, str. 31–36. Kos, Dušan. Zgodovina morale. 2, Ljubezenske strasti, prevare in nasilje ter njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in mešcansko dobo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Kos, Dušan. Ženska vrhniškega sodnika. Podoba neke neprimerne ljubezni v zgodnji mešcanski dobi. Zgodovina za vse 29, št. 1 (2017), str. 5-19. Kraigher, Vito. Naši problemi. Slovenski vinicarji. Sodobnost (1933) 7, št. 4 (1939), str. 191–198. Krajnc, Ana, ur. Kako smo snovali Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana: Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, 1992. Krajnc, Ana. Individualizacija izobraževanja vodi v mentorstvo, gibanje Znaš, nauci drugega. Andragoška spoznanja 18, št. 3 (2012), str. 19–31. Krajnc, Ana. Kriza ima vec podob, rešitev je ena: dajte ljudi na prvo mesto (uvodnik). Andragoška spoznanja 17, št. 1 (2011), str. 5–10. Krajnc, Ana. Mentorji in mentorstvo. Posebnosti izobraževanja starejših. Ljubljana: SUTŽO, 2013, str. 7–33 in 61–90. Krajnc, Ana. Older Adults as a Special Learning Audience. Andragoška spoznanja 18, št. 3 (2012), str. 10–25. Krajnc, Ana. Quality of Third Age Education, Active Aging and Intergenerational Dialog. V: Zbornik mednarodne konference, University of Ulm. Ulm: ZAWIW, 2012, str. 20–22. Krek, Janez Evangelist. Starostno zavarovanje kmeckega ljudstva. Ljubljana: samozaložba, 1909. Krek, M. Zavarovanje kmetskega ljudstva za starost. Domoljub, 4. 12. 1930, str. 609–610. Kremžar, Marinka. Za ucenje ni nikoli prepozno. Tribuna (1984). Kresal, France. Gospodarski okvir problemov socialnega zavarovanja ob nastanku stare Jugoslavije. Prilozi XXII, št. 23 (1987), str. 89. Kresal, France. Koncentracija delavstva v revirjih in industrijskih centrih v Sloveniji med obema vojnama. Zgodovinski casopis 45, št. 2 (1991), str. 291–297. Kresal, France. Socialna politika: zavarovanja, mezdni in placni sistemi, zaslužki. V: Jasna Fischer et al., ur. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Kresal, France. Struktura slovenskega gospodarstva od 1851–1914. Casopis za zgodovino in narodopisje 73, št. 2-3 (2002), str. 101–124. Kresal, France. Tekstilna industrija v Sloveniji. Ljubljana: Borec, 1976. Kresal, France. Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890–1990. Arhivi 26, št. 1 (2003), str. 145–152. Kresal, France. Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Križman, Irena. Uvodna beseda. V: Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 2010, str. 3–4. Kropej, Monika. Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva, 2008. Kveder, Zofka. Zbrano delo. 1. knjiga. Maribor: Litera, 2005. Kveder, Zofka. Zbrano delo. 2. knjiga. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Ladra, Jure. Jaznikarjevi s Šelenberga: opis kmecke družine od konca 18. do zacetka 20. stoletja: diplomsko delo. Ljubljana, 2015. Lah, Ivo. Gospodarska struktura Dravske banovine. V: Trgovskoobrtnoindustrijski letnik. Ljubljana: Uprava letnika, 1931. Lavra, Natalija. Babica. Vertec 16, št. 2 (1886), str. 35–36. Lazarevic, Žarko. Bolniško in nezgodno zavarovanje. V: Slovenska kronika XX. stoletja 1900– 1941. Ljubljana: Nova revija, 1995. Lazarevic, Žarko. Kmecki dolgovi na Slovenskem: Socialnoekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994. Lazarevic, Žarko. Plasti prostora in casa: iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Lazarevic, Žarko. Prebivalstvo, družba, gospodarstvo pri Slovencih v tridesetih letih. V: Peter Vodopivec in Joža Mahnic, ur. Slovenska trideseta leta: simpozij 1995. Ljubljana: Slovenska matica, 1997, str. 33-42. Lazarevic, Žarko. Stvarnost dojemanja – dojemanje stvarnosti (Velika gospodarska kriza in položaj Slovencev). Prispevki za novejšo zgodovino XLVI, št. 1 (2006), str. 145–154. Lazarevic, Žarko. Ubožna oskrba v Ljubljani na prelomu 19. v 20. stoletje. Kronika 35, št. 1-2 (1987), str. 38–48. Lengrand, Paul. An Introduction to Lifelong Education. Paris: UNESCO, 1970. Lesnicar, I. Nekaj o starostnem in invaliditetnem zavarovanju. Domovina, 28. 10. 1908, str. 1. Lešnik, Elza. Crtice iz mariborske zgodovine, pravljice in pripovedke iz mariborske okolice in od drugod. Maribor: Tiskarna Sv. Cirila, 1925. Levstik, Fran. Levstikova pisma. Ljubljana: Slovenska matica, 1931. Lipic, Fran Viljem. Topografija c.kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Living Arrangements of the Older Persons Around the World. New York: United Nations, Population Division-Department of Economic and Social Affairs, 2005. Lymbery, Mark. Social work with older people: context, policy and practice. London: Sage, 2005. Makarovic, Marija in Božidar Strman. Na poti do moške pražnje in delovne noše na Blokah v prvi polovici 19. stoletja ali Kako bi bil lahko oblecen Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici. Arhivi 39, št. 1 (2016), str. 41–55. Makarovic, Marija in Frida Mravljak, ur. Sv. Anton na Pohorju: domacije in ljudje. Ljubljana: Šola retorike za krajevno skupnost Sv. Anton na Pohorju, 2006. Makarovic, Marija in Maja Logar, ur. Moje življenje: življenjske pripovedi krajanov obcine Podvelka. Podvelka: Obcina, 2001. Makarovic, Marija in Majda Sušek, ur. Trije rodovi o Vuhredu in okolici. Vuhred: Obcina Radlje ob Dravi, 1996. Makarovic, Marija, ur. Življenjske zgodbe krajanov Mute in okolice. Muta: Obcina, 2001. Makarovic, Marija. Minilo je kot prijetne sanje: življenjske pripovedi obcanov obcine Ribnica na Pohorju. Ribnica na Pohorju: Obcina, 2001. Makarovic, Marija. Nekaj utrinkov iz preteklosti Vuhreda in njegovih ljudi. V: Marija Makarovic in Majda Sušek, ur. Trije rodovi o Vuhredu in okolici. Vuhred: Obcina Radlje ob Dravi, 1996, str. 11–24. Makarovic, Marija. Sv Anton iz preteklosti za prihodnost. V: Marija Makarovic in Frida Mravljak, ur. Sv. Anton na Pohorju: domacije in ljudje. Ljubljana: Šola retorike za krajevno skupnost Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 11–32. Makarovic, Marija. Življenje vogrških družin. V: Marija Makarovic, ur. Osem stoletij Vogrc. Celovec: Kršcanska kulturna zveza, 1995, str. 215–288. Mal, Josip. Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. Malacic, Janez. Socialnoekonomske posledice staranja prebivalstva. Staranje slovenskega prebivalstva gerontološki in geriatricni izzivi. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, 2008, str. 793–798. Mali, Jana. Deinstitutionalisation as a challenge for the development of community-based care for older people = Dezinstitucionalizacija kot izziv za razvoj skupnostne oskrbe starih ljudi. Dialogue in praxis 1, št.1-2 (2012), str. 57–69. Mali, Jana. Dolgotrajna oskrba v Mestni obcini Ljubljana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2013. Mali, Jana. Institucionalno varstvo starih ljudi po drugi svetovni vojni. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006, str. 281–294. Mali, Jana. Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2008. Mali, Jana. Social work with older people: the neglected field of social work. Dialogue in praxis 2, št. 1-2 (2013), str. 23–40. Mali, Jana. The role of social work in the epoch of intergenerational solidarity in society. Revija za socijalnu politiku 21, št. 2 (2014), str. 111–131. Mandic, Srna. Medgeneracijsko zavezništvo, izmenjava virov blaginje in sodobne dileme. V: Valentina Hlebec, ur. Starejši ljudje v družbi sprememb. Maribor: Aristej, 2009, str. 139–151. Marn, Rudolf. Navodila glede penzijskega zavarovanja privatnih uslužbencev. Slovenski trgovski vestnik, št. 10 (1910). Maté, Miha. Babica v supergah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. MDDSZ. Strategija varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostna staranje prebivalstva. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, 2006. Milcinski, Janez. Leta za pet drugih. Ljubljana: Prešernova družba, 1990. Miloševic Arnold, Vida. Razvoj domov za stare ljudi. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006, str. 263–279. Mischler, Ernst in Josef Ulbrich, ur. Oesterreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesammten österreichischen öffentlichen Rechtes, II/1: H – M. Wien: Alfred Hölder, 1896. Modiceva, Ljudmila. Babica moja. Vertec 30, št. 7 (1900), str. 127. Monnerie, Annie. Intercodes méthode de français langue étrangčre, Niveau 2. Paris: Larousse, 1984. Movrin, David. Fran Bradac, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinšcina in gršcina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Keria: studia Latina et Graeca 15, št. 2 (2013), str. 147–179. Münch, Peter. Lebensformen in der frühen Neuzeit. Frankfurt a. M., Berlin: Propyläen Verlag, 1992. Nies, Henk, Kai Leichsenring in Sabina Mak. The emerging identity of long - term care systems in Europe. V: Kai Leichsenring, Jenny Billings in Henk Nies, ur. Long term care in Europe: improving policy and practice. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2013, str. 19–41. O hiralnicah. Samouprava. Glasilo županske zveze v Ljubljani, št. 4 (april 1939), str. 56–58. Orožen, Janko. Posestna in gradbena zgodovina Celja. Celje: Ljudski odbor obcine Celje, 1957. Oset, Željko. Kemicni inštitut (Borisa Kidrica) v letih med 1946 in 1959. V: Branko Stanovnik et al., ur. Maks Samec (1881–1964): življenje in delo. Ljubljana 2015, str. 181– 186. Oset, Željko. Prosvetne razmere v obdobju banovanja Natlacena. V: Zdenko Cepic, ur. Marko Natlacen (1886–1942): v zgodovinskem dogajanju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 157–172. Oset, Željko. Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti: razvoj najvišje znanstvene in umetniške ustanove (1945–1992). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2017. Pahor, Majda, Barbara Domajnko in Valentina Hlebec. Social Support in the Case of Illnes: Intergenerational Solidarity. Zdravstveni vestnik 80, št. 2 (2011), str. 75–83. Pajk, Pavlina. Zbrani spisi Pavline Pajkove. 1. knjiga. Celje: D. Hribar, 1893. Pajk, Pavlina. Zbrani spisi Pavline Pajkove. 2. knjiga. Celje: D. Hribar, 1895. Pancur, Andrej. Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1931: Orodje za transkribiranje historicnih demografskih podatkov. V: Tomaž Erjavec in Darja Fišer, ur. Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. september – 1. oktober 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016, str. 133–141. Dostopno na: http://www.sdjt.si/wp/wp-content/ uploads/2016/09/JTDH-2016_Pancur_Popisi-prebivalstva-Slovenije-1830-1931.pdf. Pancur, Andrej. Problem samoodgovornosti beracev, potepuhov in brezposelnih na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. V: Andrej Studen, ur. Pomisli na jutri. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 135–168. Park, C. Denise. Aging, cognition, and work. Human Performance 7, št. 3 (1994), str. 181–205. Pecjak, Vid. Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze, 1998. Perat, Janko. Socialni vidiki gerontologije. Vestnik sveta za socialno varstvo LRS 8, št. 6 (1969), str. 21–34. Pesjak, Luiza. Žensko življenje in ženska ljubezen. Kmetijske in rokodelske novice 23, št. 41 (1865), str. 331–333. Pestotnik, Dr. P. Prokletstvo starke zime. Zvoncek 18, št. 1-2 (1917), str. 27–28. Petek, Tone. Podvolovljek skozi cas. Podvolovljek: Turisticno društvo, 2007. Petric, Magda. Iz ohranjenega hišnega arhiva pri Keklu v Ratecah. Kronika 29, št. 1-2 (1981), str. 20–27. Plaper, Ljudmila. Starka. Slovenka 2, št. 1 (1898), str. 10–15. Pleteršnik, Maks. Slovenskonemški slovar. Prvi del A–O; Drugi del P–Ž. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU [tiskana izdaja 1894–1985, elektronska izdaja 2006, spletna izdaja 2014. Dostopno na: FRAN, http://www.fran.si/ (16. 10. 2016)]. Pocivavšek, Marija. En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2012. Podtrojiški, Mih. O. Iz spominov na babico. Vertec 21, št. 5 (1891), str. 82–83; št. 8, str. 130–131; št. 9, str. 142; št. 12, str. 195–196; Vertec 22, št. 1 (1892), str. 1–2; št. 2, str. 34–35; št. 3, str. 50–51; št. 4, str. 67–68; št. 6, str. 99–100; Vertec 23, št. 1 (1893), str. 10. Porocevalec državnega zbora RS 34 (1996). Požarnik, Hubert. Umetnost staranja. Leta, predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981. Preface. V: Ageing and Living Arrangements of Older Persons: Critical Issues and Policy Responses. Population Bulletin of the United Nations, izredna izdaja št. 42/43. New York: United Nations, Population Division-Department of Economic and Social Affairs, 2001, str. i-ii. Preinfalk, Miha. Plemiške rodbine na Slovenskem: 16. stoletje. Del 1: od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik, 2016. Prelog, Matija. Makrobiotika ali nauki, po kterih se more cloveško življenje zdravo ohraniti in podolgšati, Maribor: samozaložba M. Prelog, 1864. Prepeluh, Albin. Starostno zavarovanje kmeckega ljudstva. Kmetski list, 18. 6. 1930, str. 1. Pretnar, Miha. Invalidsko ter pokojninsko zavarovanje. V: Zbornik okrajnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani. Ljubljana: Okrajni zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani, 1962, str. 81–92. Prijatelj, Janez. Novo slovensko pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ljubljana: Center marketing, 1992. Prijatelj, Janez. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje 1998: Uvodna pojasnila in komentarji. Ljubljana: Center marketing internationale, 1997. R. J. Zavarovanje dokazov v izrocilnih pogodbah. Notarski vestnik, Priloga »Slovenskemu Pravniku«, št. 2 (1925), str. 9–10. Radovan, Aleksander. Novi sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1973. Ramovš, Jože. Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in SAZU, 2003. Rapoša Tajnšek, Pavla. Razvoj socialnega dela v delovnem okolju. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006, str. 245–261. Razgoršek, Simona. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov, clanov njihovih gospodarstev in drugih, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Podjetje in delo 20, št. 4 (1994), str. 420–438. Remec, Meta. Podrgni, ocedi, živali otrebi. Higiena in snaga v dobi mešcanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Report of the Second World Assembly on Ageing, Madrid, 8–2. april 1002. United Nations publication, poglavje I, resolucija 1, annex II. Report on the Technical Meeting on Population Ageing and Living Arrangements of Older Persons: Critical Issues and Policy Responses. V: Ageing and Living Arrangements of Older Persons: Critical Issues and Policy Responses. Population Bulletin of the United Nations, izredna izdaja št. 42/43. New York: United Nations, Population Division-Department of Economic and Social Affairs, 2001, str. 1–37. Režek, Mateja. Politicne spremembe v Sloveniji v zacetku petdesetih let. V: Zdenko Cepic, ur. Preteklost sodobnosti: izbrana poglavja slovenske novejše zgodovine. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1999. Rožic. Stanovski shod in starostno zavarovanje. Slovenec, 28. 1. 1909, str. 1. Ruggles, Steven, Evan Roberts, Sula Sarkar in Matthew Sobek. The North Atlantic Population Project: Progress and Prospects. Historical Methods 44, št. 1 (2011), str. 1–6. Dostopno na: doi: 10.1080/01615440.2010.515377. Ruggles, Steven, Robert McCaa, Matthew Sobek in Lara Cleveland. The IPUMS Collaboration: Integrating and Disseminating the World’s Population Microdata. Journal of Demographic Economics 81, št. 2 (2015), str. 203–216. Ruggles, Steven. Big Microdata for Population Research. Demography 51, št. 1 (2014), str. 287–297. Dostopno na: doi: 10.1007/s13524-013-0240-2. Ruggles, Steven. Living Arrangements and Well-Being of Older Persons in the Past. V: Ageing and Living Arrangements of Older Persons: Critical Issues and Policy Responses. Population Bulletin of the United Nations, izredna izdaja št. 42/43. New York: United Nations, Population Division-Department of Economic and Social Affairs, 2001, str. 1–22. Ruggles, Steven. The Future of Historical Family Demography. Annual Review of Sociology 38 (2012), str. 423–441. Dostopno na: doi:10.1146/annurev-soc-071811-145533. Salthouse, A. Timothy. Age-related differences in basic cognitive processes: implications for work. Experimental Aging Research: An International Journal Devoted to the Scientific Study of the Aging Process 20, št. 4 (1994), str. 249–255. Schäfer, Daniel. Alter und Krankheit in der Frühen Neuzeit. Der ärztliche Blick auf die letzte Lebensphase. Frankfurt am Main, New York: Campus Verlag, 2004. Schirrmacher, Frank. Zarota metuzalemov. Ljubljana: Vale–Novak, 2007. Schlosser, Paul. Schlosserjeve Pohorske pripovedke. Maribor: Zavod Gremo na Pohorje, 2015 [Original: Bachern Sagen: Volksüberlieferungen aus der alten Untersteiermark. Wien: Österreichisches Museum für Volkskunde, 1956]. Schöllgen, Gregor. »Ein wilder Hazard«, Max Weber Rede »Wissenschaft als Beruf«. Forschung und Lehre 6, št. 5 (1999), str. 246–248. Sieder, Reinhard. Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia humanitatis in ZRC, 1998. Simic, Vladimir in Gorazd Makarovic. Preživitek. V: Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, str. 472. Simic, Vladimir. Preživitkarstvo. V: Angelos Baš, ur. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, str. 472. Skalický, Bohuslav. Kmetijske razmere na Ceškem: porocilo o gospodarskopoucnem potovanju kmetovalcev na Ceško l. 1908. Ljubljana: C. kr. Kmetijska družba Kranjska, 1909. Slovar slovenskega knjižnega jezika [elektronska izdaja]. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014. Dostopno na: FRAN, http://www.fran. si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika (16. 10. 2016). Smersu, Rudolf. Delavsko in namešcensko socialno zavarovanje. Slovencev koledar 1941. Ljubljana: Konzorcij Slovenca, Slovenskega doma in Domoljuba, 1941. Smole, Majda. Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Sobek, Matthew, Lara Cleveland, Sarah Flood, Steven Ruggles in Matthew Schroeder. Big Data: Large-Scale Historical Infrastructure from the Minnesota Population Center. Historical Methods 44, št. 2 (2011), str. 61–68. Sovran, J. [Krek, Janez Evangelist]. Crne bukve kmeckega stanu. Jedro kmeckega vprašanja. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1895. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939. Stariha, Gorazd. »Bledi kot zid lazijo pogorelci po vasi brez doma, brez obleke, brez živeža!« O mašcevalnih požigih v predmarcni dobi. Zgodovina za vse XXIII, št. 2 (2016), str. 27–39. Stritar, Josip. Zbrano delo. 3. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1954. Stritar, Josip. Zbrano delo. 8. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. Studen, Andrej. Clovek mora delati za svojo sreco! Pretekla razpravljanja o delu s poudarkom na drugi polovici 18. stoletja. in prvi polovici 19. stoletja. V: Andrej Studen, ur. Pomisli na jutri. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 9–36. Studen, Andrej. Nekaj drobcev iz vsakdanjika ljubljanskih služkinj pred prvo svetovno vojno. Kronika 42, št. 3 (1994), str. 42–46. Studen, Andrej. Neprilagojeni in nevarni. Podoba in status Ciganov v preteklosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Studen, Andrej. Stanovati v Ljubljani. Socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljancanov pred prvo svetovno vojno. Ljubljana: ISH, 1995. Sturm, Henrik. Iz sodne prakse: civilno pravo. Slovenski pravnik 19, št. 11/12, 15. 12. 1903, str. 360–369. Sturm, Henrik. Ustanovitev dražbenih pogojev. Slovenski pravnik XV, št. 7, 15. julija 1899, str. 193–201. Sturm, K. Dvema osebama skupno izgovorjen preživitek pripade po smrti enega preživitkarja ves drugemu. Iz pravosodne prakse. Slovenski pravnik 22, št. 5/6, 15. 6. 1906, str. 173–175. Szoltysek, Mikolaj in Siegfried Gruber. Mosaic: recovering surviving census records and reconstructing the familial history of Europe. The History of the Family 21, št. 1 (2016), str. 38–60. Dostopno na: http://dx.doi.org/10.1080/1081602X.2015.1006655. Šantel, Anton. Zgodbe moje pokrajine: [z lastnimi risbami]. Ljubljana: Nova revija, 2006. Šarf, Fanci. Razvoj Lapove domacije. Slovenski etnograf 30 (1977), str. 1–26. Šircelj, Milivoja. Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 2006. Škerbinec, Silvester. Pokojninski zakon za zasebne nastavljence. Slovenski trgovski vestnik, št. 11 (1906). Šorn, Jože. Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Šorn, Mojca. O socialnem skrbstvu ljubljanske mestne obcine v letih 1935–1945. V: Necakov zbornik [v tisku]. Štambuk, Ana, Nino Žganec in Maja Nižic. Neke dimenzije života starijih osoba s invaliditetom. Revija za rehabilitacijska istraživanja 48, št. 1 (2012), str. 97–108. Štambuk, Ana. Procjena psihickog stanja starijih osoba u domu umirovljenika skalom SCL-90-R. Druš. istr. Zagreb 10, št. 3 (2001), str. 503–526. Štrovs, Marko. Novi sistem pokojninskega in invalidskega zavrovanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1984. Tanaskovic-Lamut, Milena, ur. Znacilnosti družbenega varstva starejših ljudi ter osnove socialne gerontologije. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, 1986. Teibenbacher, Peter, Diether Kramer, Wolfgang Göderle. An Inventory of Austrian Census Materials, 1857–1910: Final Report, Mosaic Working Paper WP2012-007. Rostock: Max Planck Institute for Demographic Research, 2012. Thane, Pat, ur. Das Alter. Eine Kulturgeschichte. Darmstadt: Primus Verlag, 2005. Thane, Pat. The History of Aging and Old Age in »Western« Cultures. V: Thomas R. Cole, Ruth E. Ray in Robert Kastenbaum, ur. A guide to Humanistic Studies in Aging. What Does It Mean to Grow Old. Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 2010. Thane, Pat. The Long History of Old Age. London: Thames & Hudson, 2005. Tomažic, Jože (a). Pohorske pravljice. Celje: Mohorjeva družba, 1990 [Originalna izd. iz leta 1942 kot 29. zvezek Slovenceve knjižnice]. Tomažic, Jože (b). Pohorske bajke. Celje: Mohorjeva družba, 1990 [Originalna izd. iz leta 1943 kot 66. zvezek Slovenceve knjižnice]. Tomažic, Jože (c). Pohorske legende. Celje: Mohorjeva družba, 1990 [Originalna izd. iz leta 1944 kot 84. zvezek Slovenceve knjižnice]. Tomažic, Jože. Pohorske pravljice. Bilje: Studio RO – Humar, 2011 [3. ponatis a, b in c v skupni knjigi]. Trdina Janez. Zbrano delo. 9. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956. Trdina, Janez. Rože in trnje. Ljubljana: Genija, 2005. Tuma, Henrik. Iz mojega življenja: spomini, misli, izpovedi. Ljubljana: Tuma, 1997. Ugrešic, Dubravka. Jaga baba je znesla jajce: mit o Jagi babi. Ljubljana: V. B. Z., 2010. Uhlenberg, Peter. Population Aging and Social Policy. Annual Review of Sociology, 18 (1992), str. 449–474. Ule, Mirjana. Kriza industrijske moderne in novi individualizem. Družboslovne razprave 6, št. 7 (1989), str. 66–75. United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division. World Population Ageing 2015 (ST/ESA/SER.A/390), 2015. Dostopno na: http://www.un.org/ en/development/desa/population/publications/pdf/ageing/WPA2015_Report.pdf (12. 2. 2016). United Nations. Population ageing and development, 2009. Dostopno na: http://www. un.org/esa/population/publications/ageing/ageing2009chart.pdf (20. 7. 2016). Uratnik, Filip. Naše delavstvo in naša delavska zakonodaja. V: Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939. Valencic, Vlado. O ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma. Zgodovinski casopis 22, št. 3-4 (1968), str. 225–260. Valencic, Vlado. Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika 2, št. 3 (1954), str. 191–200. Vekomir. Starka. Angeljcek 19, št. 2 (1911), str. 23. Vertot, Nelka, Erika Žnidaršic, Milena Ilic, Darja Šter, Janja Povhe in Tanja Garvas. Popisi na Slovenskem 1948–1991 in popis 2002. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 2001. Vertot, Nelka. Starejše prebivalstvo v Sloveniji. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije, 2010. Vickerstaff, Sarah. Life course, youth, and old age. V: Peter Taylor-Gooby in Jens Zinn, ur. Risk in Social Science. New York: Oxford University Press, 2006, str. 180–201. Vidmar, Milan. Spomini: drugi del. Maribor: Obzorja, 1964. Vidmar-Zavodnik, Cvetka. Slovarcek narecnih besed. V: Marija Makarovic in Majda Sušek, ur. Trije rodovi o Vuhredu in okolici. Vuhred: Obcina Radlje ob Dravi, 1996, 336–346. Vilfan, Sergij. Agrarna premoženjska razmerja. V: Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan, ur. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino in Državna založba Slovenije, 1980, str. 403–479. Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1996. Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Vilhar, Breda. Inventariji in urbar vogrških podložnikov iz 17. in 18. stoletja. V: Marija Makarovic, ur. Osem stoletij Vogrc. Celovec: Kršcanska kulturna zveza, 1995, str. 61–112. Vodopivec, Nina. Labirinti postsocializma. Socialni spomni tekstilnih delavk in delavcev. Ljubljana: ISH, 2007. Vodopivevc, Vlado. Pravni in socialno politicni problemi poljedeljskega delavstva. Sodobnost (1933) 8, št. 5 (1940), str. 226–230. Vošnjak, Josip. Dolgost cloveškega življenja. Ljubljanski zvon 9, št. 1 (1889), str. 28–34. Vošnjak, Josip. Socialni problem in kmetski stan. Letopis Matice slovenske, 1885. Vrancic, Janko. Pokojninsko zavarovanje trgovskih sotrudnikov je treba kljub vsemu izvesti!. Trgovski tovariš, št. 11-12 (1939). Vrancic, Janko. Trgovci ter njihovi namešcenci in pokojninsko zavarovanje. Trgovski tovariš, št. 4 (1929). Vrbnjak, Metka. Gospodarska in socialna podoba Ruš in okolice med 1812 in 1843. V: Ruška kronika. Maribor: [Krajevna skupnost Ruše], 1985, str. 316–391. Vrhovec, Ivan. Mešcanski špital. Doneski h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta. Ljubljana: [s. n.], 1898. Waldstein, Max. Die höchsten Alterclassen der europäischen Bevölkerung. Statistische Monatschrift, 5 (1879), str. 206-216. Wall, Richard. The Transformation of teh European Family Across the Centuires. V: Richard Wall, Tamara K. Hareven in Josef Ehmer, ur. Family History Revisited: Comparative Perspectives. Newark: University of Delaware Press, 2001. Weber- Kellermann, Ingeborg. Landleben im 19. Jahrhundert. München: C.H. Beck, 1988. Wilson, Gail. Understanding old age. London: Sage, 2001. World health organization (2015), World report on Ageing and Health. Dostopno na: http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/186463/1/9789240694811_eng.pdf (20. 7. 2016). Z. F. Osnutek zakona o socialnem zavarovanju in bolniško zavarovanje naših privatnih namešcencev. Trgovski tovariš, št. 1-2 (1931). Z. F. Težnje naših privatnih namešcencev v pogledu ureditve bolniško-nezgodnega zavarovanja. Trgovski tovariš, št. 11 (1932). Zaviršek, Darja in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006. Zaviršek, Darja. Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba/*cf, 2000. Zaviršek, Darja. Spol in profesionalizacija socialnega dela v socializmu. Primerjalna analiza. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji. Med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006, str. 15–38. Zorn, Jelka. Socialno skrbstvo po drugi svetovni vojni. Nova ideologija in stare vrednote. V: Darja Zaviršek in Vesna Leskošek, ur. Zgodovina socialnega dela v Sloveniji: med družbenimi gibanji in politicnimi sistemi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, 2006, str. 61–82. Žerjal Pavlin, Vita. Prvi pesemski cikli slovenskih pesnic. Jezik in slovstvo 57, št. 3-4 (2012), str. 131–145. Židov, Nena. Casopisi o beracih na Slovenskem v drugi polovici 19. in v zacetku 20. stoletja. Etnolog 22 = 73 (2012), str. 45–64. Žižek, Aleksander. Skrivno življenje cehov. Cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859. Celje: Zgodovinski arhiv, 2012. Žižmond, Egon. Ekonomika narodnega gospodarstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993. Žmuc, Irena. Ko je obleka (še) naredila cloveka. V: Mojca Flere ur. Cipka: enim drobiž, drugim prestiž. Ljubljana: Mestni muzej, 2016, str. 17–51. Žmuc, Irena. Tuji beraci skozi Ljubljano v casu tridesetletne vojne. Ljubljana: [I. Žmuc], 2005. PREDAVANJA NA KONFERENCI Lazarevic, Žarko. Uvodni nagovor: [predavanje na znanstvenem simpoziju: Starost – izzivi historicnega raziskovanja, ki ga je organiziral Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, 8. in 9. novembra 2016]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://hdl.handle. net/11686/37202 (10. 4. 2017). Pancur, Andrej. Družinske in bivanjske razmere starostnikov: analiza popisa prebivalstva obcine Bela Cerkev 1869: [predavanje na znanstvenem simpoziju: Starost – izzivi historicnega raziskovanja, ki ga je organiziral Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, 8. in 9. novembra 2016]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://hdl.handle. net/11686/37214. TISKANI VIRI II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije (od 26. do 28. aprila 1948). Ljubljana: Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1948. Die Bevölkerung der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länderer nach Alter und Stand: 4. Heft: der Ergebnisse der Volkszählunge und der mit derselben verbundenen Zählung der häuslichen Nutzthiere vom 31. December 1880. Wien: K.k. Statistischen Central-Commission [Oesterreichische Statistik; II.], 1882. Družbeni razvoj SR Slovenije 1947–1975. Ljubljana: CZP Komunist, 1974. OrtsRepertorium des Herzogthums Krain: Auf Grundlage der Volkszählung vom 31. Dezember 1869 bearbeitet von der k. k. statistischen Centralcommission / Imenik krajev vojvodine kranjske: Sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. decembra l. 1869 po c. kr. statisticni centralni komisiji. Ljubljana: Druck und Verlag von Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1874. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – Sistory, http://hdl.handle. net/11686/34846. Peti kongres Zveze komunistov Slovenije. Ljubljana: CZP Komunist, 1965. Predpisi o starostnem zavarovanjem kmetov in preživninskem varstvu kmetov. Ljubljana: Skupnost starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji, 1982. Resolucija 9. kongresa Zveze komunistov Slovenije. Ljubljana: CZP Komunist, 1982. Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije. Stališca in sklepi. Ljubljana: CZP Komunist, 1974. Služben list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 1930. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/11686/183. Statisticni letopis Republike Slovenije 1995. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1995. Statisticni letopis SR Slovenije 1975. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Šesti kongres Zveze komunistov Slovenije. Ljubljana: CZP Komunist, 1969. Šinigoj, Dušan. Uvod. V: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju: s pojasnili. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije, 1983. Tominšek, Anka, Janez Erjavec in Marta Majcen. Starostno zavarovanje kmetov. Ljubljana: Uradni list SR Slovenije, 1976. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 1921. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 1953, 1955. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 1926, 1927. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 1922, 1923. Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade za Slovenijo I, 1945. Uradni list Socialisticne Federativne Rerpublike Jugoslavije, št. 23/82. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Uradni list Socialisticne Republike Slovenije, št. 3/82. Pravilnik o razlogih, merilih in postopku za zmanjšanje, oprostitev in odpisovanje prispevkov za starostno zavarovanje kmetov ter vknjižbi zastavne pravice. Uradni listi Socialisticne Republike Slovenije, 13/72, 32/72, 26/73, 29/75, 14/77, 1/79, 30/79, 27/83, 21/87, 48/87, 27/89. USTNI VIRI Krapež, Peter. Celje, 7. 9. 2016. ZBIRKE PODATKOV Halpern, Joel M. in Siegfried Gruber. 1863 Census of Jasenicki srez and the city of Kruševac, Serbia, Version 1.2 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic. org, 2015. Laboratory of Historical Demography (MPIDR). 1846 German Customs Union Census, Version 2.1 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic.org, 2014. Laboratory of Historical Demography (MPIDR). 1869 Census of Hungary, Version 1.0 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic.org, 2014. Laboratory of Historical Demography (MPIDR). 1910 Census of Austria, Version 1.0 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic.org, 2014. Ortsrepertorium. GitHub. Dostopno na: https://github.com/SIstory/Ortsrepertorium (10. 3. 2017). Rendla, Marta in Andrej Pancur. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Velika Loka.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur in Dunja Dobaja. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Dobrnic.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/ publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur in Eva Kren. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Precna.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur in Tadeja Tominšek Cehulic. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Mirna.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/ publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur, Dunja Dobaja in Eva Kren. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Crmošnjice.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/ publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur, Dunja Dobaja in Hana Habjan. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Kocevske Poljane.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www. sistory.si/publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur, Dunja Dobaja in Mitja Sadek. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Bela Cerkev.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www.sistory.si/ publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). Rendla, Marta, Andrej Pancur, Tadeja Tominšek Cehulic in Eva Kren. »Transkript popisov prebivalstva okrajnega glavarstva Novo mesto 31. 12. 1869: Obcina Trebnje.« [rastoca zbirka podatkov]. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://www. sistory.si/publikacije/?menuBottom=8 (25. 1. 2017). State Main Archive Schwerin, Laboratory of Historical Demography (MPIDR) in Department of Multimedia and Data Processing, University of Rostock. 1867 Census of Rostock, Version 1.0 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic. org, 2015. State Main Archive Schwerin, Laboratory of Historical Demography (MPIDR) in Department of Multimedia and Data Processing, University of Rostock. 1900 Census of Rostock, Version 1.0 [Mosaic Historical Microdata File]. Dostopno na: www.censusmosaic. org, 2013. ZEMLJEVIDI Geodetska uprava Republike Slovenije. Katastrske obcine, E-prostor. Dostopno na: http:// www.e-prostor.gov.si/si/brezplacni_podatki/ (3. 6. 2014). Pancur, Andrej. Zemljevid krajev popisov prebivalstva obcin okrajnega glavarstva Novo mesto iz leta 1869. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Dostopno na: Zgodovina Slovenije – SIstory, http://hdl.handle.net/11686/24788 (20. 4. 2017). 320Starost – izzivi historicnega raziskovanjaStarost – izzivi historicnega raziskovanja Imensko kazalo A Ambrožic, Elizabeta 98, 101, 102, 298 Accetto, Bojan 221–223, 298 Alter, George 26, 29, 298 Anžic, Sonja 14, 79, 194, 195, 299 Apih, Jure 289 Arendt, Hannah 286, 299 Ashliman, D. L. 37, 299 B B., Andrej 200, 201 Balkovec, Bojan 143 Balzac, Honore de 57 Barbo (plemiška rodbina) 310 Barlé, Janko 299 Baš, Angelos 43, 299 Baškovic, Ciril 273, 276, 299 Beck (baron) 82 Belovic, Mario 271, 303 Benditsch (topograf) 26 Bengston, Vern L. Bešter, Mara 103, 299 Bevk, France 78, 299 Bezjak, Simona 301 Billings, Jenny 234, 299, 309 Birell, Derek 235, 302, Bleiweis, Karel 194, 299 Blinc, Robert 275 Bloothooft, Gerrit 300 Bohinjec, Joža 110, 116, 299 Bojetu, Berta 58 Borscheid, Peter 15, 22, 299 Bourdieu, Pierre 288, 299 Bracun Sova, Rajka 299 Bradac, Fran 272, 308 Brajša, Pavao 283 Bregar, Lea 103, 299 Brinar, Josip 36, 39, 300 Broz, Josip – Tito 69 Bruggermeier, Franz 31 C Cankar, Ivan 51, 300 Cavallo, Sandra 22, 300 Ceglar, Matija 68 Ceglar, Valentin 68 Cerer, Uršula 18 Christen, Peter 300 Cigler, Elizabeta 21 Cizelj, Milka 214, 220, 222, 223, 300 Clausen, Nanna Floor 166, 300 Cleveland, Lara 311, 312 Cliggett, Lisa 298 Cole, Thomas A. 78, 208, 210, 212, 300, Coleman, Peter G. 299, 304 Cumming, Elaine 287 Cvetinomirski (prozaist) 47, 300 C Cacinovic Vogrincic, Gabi 245, 300 Canji, Vanesa 198, 300 Cebašek Travnik, Zdenka 277 Cec, Dragica 11, 16, 17, 20, 22, 300 Cepic, Zdenko 93, 257, 300, 301, 309, 311 Cerne, Janez 68 Cernic Istenic, Majda 301 Coh Kladnik, Mateja 93, 301 Cuk, Miklavž 285, 289 D De Vos, Susan 188, 301 Deisinger, Ema 69, 301 Dežman, Ivan 12 Dobaja, Dunja 123, 318, 319 Dobrotinšek, Albin 108 Dohm, Hedwig 57–59, 301 Dolenc, Metod 64, 65, 69, 71, 301 Dolinšek, Rafael 124 Domajnko, Barbara 303, 309 Drofenik, Alojz 107 E Edwards, Claudia 208, 210, 212, 300 Ehmer, Josef 15, 16, 19, 205, 208, 210, 301, 315 Elder, Glen H. 299 Emminghaus, Arwed 305 Erjavec, Janez 317 Erjavec, Tomaž 309 F F. G. 301 Faber, Georg 269 Fatig (ljubljanski mešcan) 28 Ferenc, Tone 202, 301 Ficko, Katarina 301 Filipovic Hrast, Maša 234, 301, 303 Findeisen, Dušana 279, 283, 285, 301 Finkin, W. Matthew 276, 301 Fišer, Darja 309 Flaker, Vito 234, 235, 238, 240, 246, 301, 302 Flere, Mojca 316 Flood, Sarah 312 Frank, Jason 303 Frank, Magdalena 205 French, Henry 24, 302 G Gabric, Aleš 270, 272, 273, 302 Gabron, Marija 71 Gangenbach, Pamphilus 19 Garvas, Tanja 314 Geremek, Bronislaw 17, 302 Germek Ponikvar, Karla 52, 302 Glavic Novak, Tina 299 Globocnik, Anton 196, 302 Göderle, Wolfgang 313 Golec, Boris 66, 302 Goody, Jack 26, 302 Gorenjko, Bogumil 47, 302 Goricar, Jože 268, 270, 302 Gosar, Andrej 127 Govekar, Fran 48, 50, 53, 302 Grabnar, Tomaž 20 Gray, Ann Marie 235, 302 Grebenc, Vera 301 Gricnik, Anton 36, 42, 302, 303, 305 Grimm, Hermann, 64 Grimm, Jakob 42, 78, 303 Grimm, Wilhelm 78, 303 Grohar, Marija 30 Gruber, Siegfried 165, 166, 188, 189, 303, 313, 318 Gunster, Shane 303 Gyorkos, József 299 H Haase, Donald 299 Habermas, Jurgen 286 Habjan, Hana 319 Halpern, Joel M. 189, 318 Hareven, Tamara K. 24, 298, 301, 303, 315 Heinz, W. R. 239 Himmelreich, Bojan 202, 304 Hladnik Milharcic, Mirjam 283 Hlebec, Valentina 215, 223, 238, 239, 245, 301, 303, 308, 309 Hocevar, Barbara 271, 303 Hocevar, Franc 274 Hocevar, Janez 262 Hojnik-Zupanc, Ida 241, 303 Hopflinger, Francois 194, 297 Horvat, Mojca 40, 303 Hrašovec, Aleksander 73, 151, 152, 303 Hribar, Anton 69 Hribar, Ivan 138 Hribernik, Franc 95, 303 Hubiš, Jera 23 Hudales, Oskar 36, 303 Hufeland, Christoph Wilhelm 205 Hvaleta, Elizabeta 31 I Ilešic, Svetozar 269 Ilic, Milena 314 J Jaklic, Fran (Podgorican) 303 Jamieson, Anne 243, 303 Janežic, Apolonija 21 Jarc, Milan 288 Javeršek, Anton 65 Javeršek, Cecilija 76 Javeršek, Drago 76 Javeršek, Jožefa 72 Javeršek, Marija 65 Javeršek, Martin 65, 69, 72, 74, 76 Javeršek, Mihael 73 Jazbec, Jožica 260 Jaznikar, Marija 71 Jaznikar, Matevž 71 Jaznikar, Peter 71 Jeglic, Mirko 285, 289 Jekše, Jurij 42 Jelenc-Krašovec, Sabina 301 Jensterle Doležal, Alenka 49, 303 Ježovnik, Franc 202, 304 Johansen, Hans Christian 304 Johnson, Malcolm L. 299, 304 Jones, Peter 16, 304 Jožef II. Habsburško-Lotarinški 195 Jurcic, Josip 45, 48, 50, 53, 304 Juric, Anton Jožef 66 Juric, Ferdinand 65 Juricic Cargo, Danijela 75, 304 Jurkovic, Ivan Nepomuk 17, 18 Jutte, Robert 16, 304 K Kac, Ivan 81, 82, 304 Kacicnik Gabric, Alenka 63 Kaiser, I. 121, 304 Kališnik, Miroslav 43, 304 Kane, Robert L. 235, 304 Kane, Rosalie A. 235, 304 Kastenbaum, Robert 287, 300, 313 Kavar-Vidmar, Andreja 258, 304 Kavcic, Matic 301 Kelemina, Jakob 36, 304 Kersnik, Janko 50, 68, 304 Kiauta, Milan 150–154, 304 Kidric, Boris 273, 309 King, Steven 16, 304, 305 Kirkwood, Thomas B. L. 299, 304 Kleinwächter, Friedrich 195, 196, 305 Klobasa, Francka 71 Kneževic Hocevar, Dušanka 301 Kneževic, Sanja 305 Kodele, Tadeja 301 Kohli, Martin 238, 305 Kollmann, Franc 105 Kolšek, Tone 196–199, 203, 208, 305 Komac, Dašenjka 281 Kopac, Franc 68 Koprivnik, Janez 36, 40, 302, 305 Koropec, Jože 42, 305 Kos, Dušan 18, 305 Kos, Milko 272 Košir, Jožica 265 Košir, Manca 289 Kozak, Ferdo 272 Kožuh, Josip 124 Kraigher, Boris 273 Kraigher, Olga 221 Kraigher, Vito 90, 305 Krajnc, Ana 280, 283, 305 Kramar, Franc 106 Kramer, Diether 313 Krapež, Peter 105–107, 109, 295 Krecenbaher, Evfemija 42 Krek, Janez Evangelist (Sovran, J.) 79, 80, 82, 85–89, 141, 305, 312 Krek, M. 90, 306 Kremžar, Marinka 291, 306 Kren, Eva 318, 319 Kresal, France 38, 110, 111, 115, 119– 121, 124–126, 136, 139, 150, 254, 306 Krivec, Marija 265 Križman, Irena 5, 306 Krmelj, Jožica 260 Kropej, Monika 46, 306 Kržišnik, Anton 218 Kuhelj, Anton 274 Kump, Sonja 301, 303 Kunej, Matevž 71 Kusturin, Miša 285 Kvas, Jera 21, 32 Kveder, Zofka 52, 54–57, 306 L Ladra, Jure 71, 306 Lah, Ivo 113, 306 Lastnik, Marija 30 Lavra, Natalija 52, 306Lazarevic, Žarko 6, 7, 14, 79, 103, 110, 133, 134, 304, 306, 307, 316 Lechsenring, Kai 299 Lengrand, Paul 280, 307 Leskošek, Vesna 308, 311, 316 Lešnik, Elza 36, 307 Levinas, Emmanuel 288 Lillega, Makso 129 Lipic, Fran Viljem 13, 16, 17, 20, 21, 25–27, 307 Ljubic, Katarina 32 Logar, Maja 36, 307 Lymbery, Mark 234, 307 M Macehet, Valentin 11–13, 16 Mahnic, Joža 306 Majcen, Marta 317 Mak, Marija 27 Mak, Sabina Makarovic, Marija 36, 41–43, 63, 65, 69, 72–74, 76, 307, 314, 315 Makarovic, Gorazd 63–65, 312 Mal, Josip 18 Malacic, Janez 5, 6, 308 Mali, Jana 214–216, 221–223, 233, 234, 237, 239, 241, 246, 253, 254, 256, 301, 303, 308 Mandemakers, Kees 166, 298, 300 Mandic, Srna 238, 308 Marinc, Andrej 158 Marn, Rudolf 120, 308 Marshall, Victor W. 305 Marx, Karl 287 Maté, Miha 59, 308 McCaa, Robert 311 McFaulen, Emily 280 Mexio, Pedro 18 Mihelic, Mira 58 Mihurko Poniž, Katja 45 Mikusch, Rudolf 202, 211 Milcinski, Janez 268, 269, 308 Milnerca, Uršula 32 Miloševic Arnold, Vida 213, 214, 218– 222, 308 Mischler, Ernst 195, 308 Mislej, Anton 106 Mitterrand, Francois 284 Modiceva, Ljudmila 52, 308 Monnerie, Annie 284, 308 Moschnig, Anton 69 Movrin, David 272, 308 Mravljak, Frida 36, 307 Münch, Peter 17, 309 Musek, Janek 283 N N., Helena 73 N., Jožef 73 Nagode, Mateja 302 Nies, Henk 234, 235, 299, 309 Niethammer, Lutz 31 Nižic, Maja 313 Novacan, Anton 51, 325 Novak, Bronislava 281, 285 Novak, Johann Baptista 32 O Orožen, Janko 105, 107, 297, 309 Oset, Željko 267, 271, 273, 275, 309 Osler, William 210 Ošlaj, Andreja 301 P Pahor, Majda 245, 303, 309 Pajk, Pavlina 52, 53, 309 Palcic, Simon 67 Pancur, Andrej 17, 163, 166, 167, 171, 309, 316, 318, 319 Park, C. Denise 268, 309 Pecjak, Vid 256, 309 Penca, Jože 285 Perat, Janko 219, 242, 256, 309 Pesjak, Luiza 51, 309 Pestotnik, Dr. P. 47, 310 Petek, Tone 64, 65, 310 Peterlin, Anton 272, 295 Petric, Magda 69, 73, 76, 310 Pirkovic, Franc 66 Plaper, Ljudmila 52–54, 310 Plemelj, Josip 269, 296 Plešec, Pavla 261, 262 Pleteršnik, Maks 41, 310 Pocivavšek, Marija 105, 113, 121, 310 Podtrojiški, Mih. O. 310 Pograjc (Pogreiz), Marko (Morco) 67, 75 Pohlin, Janez Krizostom 17, 24 Popit, France 158 Povhe, Janja 314 Požarnik, Hubert 242, 243, 256, 310 Preinfalk, Miha 66, 310 Prelog, Matija 205, 310 Prepeluh, Albin 86, 310 Pretnar, Miha 153–155, 310 Prijatelj, Janez 97, 101, 102, 310 Putney, Norella M. 299 R Radovan, Aleksander 94, 310 Rafaelic, Andreja 301, 302 Ramovš, Jože 244, 301, 310 Ramšak, Mojca 35 Rasp, Volfgang Sigfrid 66 Ratajc, Simona 301 Ray E., Ruth 78, 300, 313 Razgoršek, Simona 93–96, 99–101, 311 Remec, Meta 16, 77, 79, 311 Rendla, Marta 169, 173, 175–177, 189, 213, 318, 319 Režek, Mateja 93, 311 Rituper, Milica 281, 285 Roberts, Evan 311 Ropreth, Franz 69 Roskopf, Marija 28 Roškar, Ivan 83 Rotterdamski, Erazem 22 Rožic 86, 311 Rößmann, Anton 69 Ruggles, Steven 164, 187, 311, 312 S Sadek, Mitja 319 Sajovic, Mojca 261 Salthouse, A. Timothy 268, 311 Samec, Maks 273 Sarkar, Sula 311 Scarlici, Ana Sibila 66 Scarlici, Ivana Rozina 66 Schäfer, Daniel 210, 311 Schager (Žagar), Georg (Jurij) 69 Schirrmacher, Frank 42, 312 Schlosser, Paul 36, 312 Schmitig, Doroteja 69 Schmitig, Gregor 69 Schmitig, Hellena 69 Schmitig, Margareta 69 Schmitig, Michael 69, 70 Schöllgen, Gregor 270, 312 Schraagen, Marijn 300 Schroeder, Matthew 312 Seipp, Ana Marija 64 Serpan, Marija 67 Shakespeare, William 18, 57 Sieder, Reinhard 26, 78, 79, 312 Simic, Vladimir 63–65, 312 Skalický, Bohuslav 76, 312 Smersu, Rudolf 111, 115, 117, 118, 121, 312 Smole, Majda 66, 312 Smrekar, Mihael 21 Sobek, Matthew 164, 311, 312 Sovre, Anton 272, 308 Stallner, Moritz 196 Stare, Elizabeta (Elisabeth) 72, 73 Stare, Lovrenc (Lorenz) 72, 73 Stare, Tomaž (Thomas) 72, 73 Stariha, Gorazd 68, 312 Stojadinovic, Milan 127, 138 Stritar, Josip 47, 48, 312 Strman, Božidar – Mišo 72, 307 Strupi, Ana 107 Strupi, Franc ml. 107, 108, 111, 116 Strupi, Franc st. 105, 106 Strupi, Julijana 107, 108 Strupi, Karolina 105, 107 Strupi, Marjeta 108 Stuar, Barthol. (Jernej) 69 Studen, Andrej 17, 20, 25–27, 31, 193, 206, 309, 312, 313 Sturm, Henrik 68, 313 Sturm, K. 68, 313 Suhadolnik, Ivica 262, 263 Suhadolnik, Iztok 301 Sušek, Majda 36, 42, 307, 314 Szoltysek, Mikolaj 165, 313 Š Šantej, Alijana 288, 291, Šantel, Anton 68, 72, 313 Šarf, Fanci 65, 71–74, 76, 313 Šelhaus, Edi 283 Šinigoj, Dušan 94, 99, 101, 317Šircelj, Milivoja 144, 313Škerbinec, Silvester 120, 313 Škerjanc, Jelka 301Šlajmer, Edo 115, 118Šorn, Jože 125, 313 Šorn, Mojca 7, 219, 253, 313Štambuk, Ana 245, 246, 313 Šter, Darja 314Štrovs, Marko 99–101, 313 Šušteršic, Ivan 86 T Tambornino, John 303 Tanaskovic-Lamut, Milena 6, 313 Taufferer, Alojz 66 Taufferer, Moric 66 Taylor-Gooby, Peter 314 Teibenbacher, Peter 185, 313 Temmerl, Joseph 199 Terseglav, Helena 29 Thane, Pat 78, 79, 206, 300, 313 Tomažic, Jože 36, 314 Tomic, Marko 21 Tominšek Cehulic, Tadeja 318, 319 Tominšek, Anka 94–97, 102, 317 Townsend, Peter 243 Trdina, Janez 48, 49, 314 Trstenjak, Anton 222, 282, 310 Tuma, Henrik 79, 314 Turgenjev, Ivan Sergejevic 57 U Udovic, Nataša 302 Ugrešic, Dubravka 46, 314 Uhlenberg, Peter 5, 314 Uiberreither, Siegfried 197 Ulbrich, Josef 195, 308 Ule (Ulle), Simon 67 Ule, Mirjana 242, 314 Uran, Uršula 43 Uratnik, Filip 114, 119, 314 Urbancic, Janez Nepomuk 66 Urbiel, Alex 298 Urek, Mojca 301 V V., Barbara 73 Valencic, Vlado 26, 27, 314 Valvasor, Janez Vajkard 66, 302 Vekomir (pesnik) 47, 314 Vellas, Pierre 284 Vertot, Nelka 144, 175, 184, 255, 256, 314 Vickerstaff, Sarah 235, 314 Victor, Christina 303 Vidmar, Josip 269 Vidmar, Milan 267, 268, 270, 272, 314 Vidmar, Štefan 30 Vidmar-Zavodnik, Cvetka 99, 314 Vilfan, Sergij 64, 67, 68, 71, 115, 121, 315 Vilhar, Breda 73, 76, 315 Vodopivec, Nina 254, 261, 265, 304, 315 Vodopivec, Peter 306 Vodopivec, Vlado 90 Voljc, Vasta 285 Vošnjak, Josip 42, 79, 80, 315 Vrancic, Janko 119, 121, 122, 315 Vrbnjak, M. 129 Vrbnjak, Metka 43, 315 Vrhovec, Ivan 13, 315 Vrtacnik, Ivan 133 W Wagner, L. 299 Waldstein, Max 175, 176, 315 Wall, Richard 79, 315 Warner, Lyndan 22, 300 Weber-Kellermann, Ingeborg 78, 315 Weis, Marija 23 Wilson, Gail 234, 315 Windischer, Lorenz 69 Z Z. F. 315, 316 Zaviršek, Darja 244, 258, 308, 311, 316 Zetschker (plemiška rodbina) 310 Zhankel, Andreas 69 Ziherl, Boris 273 Zinn, Jens 314 Zola, Émile 57 Zorn, Jelka 219 Zorn, Marija 31 Zupan, Vitomil 58 Ž »Žganc«, Luka 21Žebot, Franjo 127Žerjal Pavlin, Vita 51, 52, 316Žganec, Nino 313Židov, Nena 22, 316 Žitek, Nina 301 Žižek, Aleksander 13, 316 Žižmond, Egon 93, 316Žmuc, Irena 64, 316 Žnidaršic Golec, Lilijana 75, 304Žnidaršic, Erika 314 O avtorjih Bojan Balkovec, doktor zgodovinskih znanosti, je docent na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskuje sodobno slovensko zgodovino in lokalno zgodovino. Zanimajo ga politicna zgodovina in znotraj tega predvsem volitve in volilni sistemi in razlicni vidiki lokalne zgodovine. Med njegovimi pomembnejšimi rezultati zadnjih let so Slovenci in parlamentarizem [elektronski vir]: oddaja Glasovi svetov, 3. program Radia Slovenija, program ARS, 25. 2. 2016 / sodelovali Bojan Balkovec, Jure Gašparic in Marko Zajc, pogovarjal se je Goran Dekleva; Izborno zakonodavstvo prve jugoslavenske države (1918.–1941.) Casopis za suvremenu povijest = Journal of contemporary history = Magazine of contemporary history = Revue d‘histoire contemporaine = Voprosy sovremennoj istorii 48, br. 1 (2016), str. 197–216; v soavtorstvu z Ivano Šubic, Die Einzelheiten und Unterschiede zwischen den Wahlen in Slowenien und Kroatien in den Jahren 1920–1927, Review of Croatian history = Revue für kroatische Geschichte = Revue d‘histoire croate, Vol. 11, no. 1 (2015), str. 47–81; »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga cim sijajnejša«: volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011. Dragica Cec je zaposlena kot raziskovalka (znanstvena sodelavka) na Znanstveno-raziskovalnem središcu Koper. Že drugi mandat je podpredsednica Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Raziskuje tematike zgodovine vsakdanjega življenja v novem veku in 19. stoletju, kazensko pravo v zgodnjem novem veku, zgodovino revšcine in zgodovino kriz ter v zadnjem obdobju tudi kulturno zgodovino uporov. Je clanica uredniških odborov znanstvenih revij in znanstvenih monografij. Dunja Dobaja se je po koncanem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer zgodovina samostojno, dodatno pedagoško izobraževala in si pridobila naziv profesorica zgodovine. Od leta 2002 je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Do leta 2013 je bila njena osrednja naloga delo pri projektu žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji in po njej. Po tem letu pa poteka njeno raziskovalno delo pri dveh programih, in sicer pri Raziskovalna infrastrukturia slovenskega zgodovinopisja in Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju: gospodarska in družbena zgodovina. Leta 2008 se je vpisala na podiplomski študij in ga leta 2013 koncala. Doktorirala je na temo zdravstvene in socialne zašcite žensk in otrok v Sloveniji v obdobju med obema vojnama ter med drugo svetovno vojno. Je avtorica vec strokovnih in izvirnih znanstvenih clankov na to temo. Predmet njenega zanimanja je tudi vojaška zgodovina, predvsem Zašcitna brigada oziroma vloga 30. razvojne skupine in specialne brigade v obrambi Republike Slovenije leta 1991. Rezultat tovrstnega raziskovalnega dela sta izvirna znanstvena clanka, in sicer o prvem poveljniku Zašcitne brigade Milanu Zabukovcu ter clanek z naslovom Med kontinuiteto in diskontinuiteto. Dušana Findeisen je bila sprva profesorica francoskega in angleškega jezika in književnosti, kasneje predavateljica, docentka za andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zdaj je predstojnica Inštituta za raziskovanje in razvoj izobraževanja na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Z izobraževanjem starejših se je vse od leta 1984 dalje ukvarjala v nekdanji federativni Jugoslaviji, Sloveniji in evropskih državah. Leta 1986 je skupaj s profesorico Ano Krajnc z Univerze v Ljubljani ustanovila Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, združenje za izobraževanje in družbeno vkljucenost, ki velja za eno najvecjih socialnih inovacij pri nas. Doktorirala je iz svojega dela, s podrocja, ki ga je uvedla pri nas, izobraževanja starejših. Njena raziskovalna podrocja so: medgeneracijsko izobraževanje, skupnostno izobraževanje, socio- kulturna animacija, prostovoljstvo v kulturi, izobraževanje za lokalni razvoj. Je v uredniškem odboru Andragoških spoznanj, znanstvene revije andragogike in izobraževanja odraslih. Pet let je bila izvedenka Age Platform Europe na polju izobraževanja in zaposlovanja starejših. Ima številne objave clankov in vec monografij. Je podpredsednica združenja Danet za Evropo s sedežem v Ulmu. Za svoje delo je prejela vec priznanj, med drugim nagrado za šolstvo RS za leto 2000. Alenka Kacicnik Gabric je zgodovino študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študij zakljucila leta 1988. Leta 1999 je na isti fakulteti vpisala podiplomski študij, magistrsko nalogo je zagovarjala leta 2003, leta 2013 je prav tam uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Uravnavanje služnostnih pravic po zemljiški odvezi s posebnim ozirom na Kranjsko. Decembra 1987 se je kot pripravnica zaposlila v takratnem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dedišcine, od aprila 1989 pa je kot arhivistka zaposlena v Arhivu Republike Slovenije. Najprej je urejala gradivo uprave po letu 1945, od leta 1993 pa kot višja strokovna delavka skrbi za starejše gradivo zemljiških knjig in zemljiških katastrskih operatov ter v zadnjem casu še za osebne fonde. Prve znanstvene prispevke je objavila že v casu dodiplomskega študija v reviji Kronika. V Knjižnici Kronike je izšla tudi njena nekoliko dopolnjena magistrska naloga z naslovom O kmeckih dolgovih nekoliko drugace: problem servitutnih pravic na posestvu Snežnik, prirejena doktorska disertacija pa je bila objavljena v zbirki Razpoznavanja/Recognitiones pod naslovom »To smemo že tako dolgo«: kmecke služnosti in njihova odprava. Jana Mali je izredna profesorica, zaposlena na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Njena podrocja znanstvenega raziskovanja in pedagoškega delovanja so: socialno delo s starimi ljudmi, socialno delo z ljudmi z demenco, pomoc umirajocim in njihovim sorodnikom, supervizija v socialnem delu, metode socialnega dela, dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija. Njena bibliografija obsega prek 200 znanstvenih in strokovnih objav. Iz njenega zbira pisnega gradiva velja omeniti šest znanstvenih monografij, v katerih kot avtorica ali soavtorica obravnava institucionalno varstvo starih ljudi, dolgotrajno oskrbo in socialno delo z ljudmi z demenco. V izvirnih znanstvenih clankih, ki jih objavlja v domacem in mednarodnem okolju, se ukvarja z vprašanji dezinstitucionalizacije na podrocju oskrbe starih ljudi, medgeneracijskega sožitja, oskrbe ljudi z demenco, metodami socialnega dela in podrocja socialnega dela s starimi ljudmi. Katja Mihurko Poniž, izr. prof. dr., je zaposlena na Univerzi v Novi Gorici, kjer predava slovensko književnost na Fakulteti za humanistiko in kot raziskovalka deluje na Raziskovalnem centru za humanistiko. Je avtorica štirih znanstvenih monografij (Drzno drugacna: Zofka Kveder in podobe ženskosti; Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne; Evine hcere: konstruiranje ženskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848–1902; Zapisano z njenim peresom: prelomi zgodnjih slovenskih književnic s paradigmo nacionalne literature) in urednica Zbranega dela Zofke Kveder (doslej so izšli štirje zvezki). Dejavna je v mednarodnih znanstvenih projektih. Njena raziskovalna podrocja so: feministicna literarna veda, študiji spolov, slovenska dramatika, slovenskonemški literarni stiki in zgodovina slovenskega ženskega gibanja. Željko Oset (1984), doktor zgodovinskih znanosti, docent na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, se raziskovalno ukvarja z zgodovino slovenskih znanstvenih institucij (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Kemijski inštitut), proucuje kariere slovenskih znanstvenikov, položaj znanstvenic v akademskem okolju, vpliv ruskih znanstvenikov na oblikovanje slovenske znanosti v obdobju Kraljevine SHS/Jugoslavije, vprašanje starostnega upokojevanja v akademskem okolju in razvoj okoljske zavesti na Slovenskem. Andrej Pancur je zaposlen kot znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino. Raziskovalno se ukvarja s proucevanjem gospodarske in socialne zgodovine 19. in prve polovice 20. stoletja. Med njegovimi pomembnejšimi deli sta monografiji V pricakovanju stabilnega denarnega sistema in Judovska skupnost v Sloveniji na predvecer holokavsta. Od leta 2011 deluje v infrastrukturnem programu Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja, kjer je odgovoren za tehnološki razvoj in raziskovalne podatke. Marija Pocivavšek, doktorica zgodovinskih znanosti, je leta 1986 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz enopredmetne zgodovine. Za diplomsko nalogo Slika trgovskega prometa Senja na podlagi mitninske knjige v letih 1531–1534 je s soavtorico Sonjo Rihtaršic Anžic leta 1987 prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Istega leta se zaposlila v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer dela kot kustos zgodovinar; en mandat (2001–2006) je bila tudi direktorica muzeja. Med drugim je bila soavtorica stalne razstave Živeti v Celju in glavna urednica muzejske knjižne zbirke Odsevi preteklosti: Iz zgodovine Celja 1780– 1991. Na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani je leta 2011 doktorirala z disertacijo Trgovina v Sloveniji med obema vojnama: Ljubljana– Maribor–Celje (objavljena monografija En gros & en detail v zbirki Zgodovini.ce); zgodovina trgovine je tudi sicer v fokusu njenega raziskovalnega zanimanja. V Muzeju novejše zgodovine Celje se kot vodja Oddelka za muzejsko gradivo ukvarja z razstavnim, raziskovalnim, mentorskim in uredniškim delom. Aktivna je tudi v Zgodovinskem društvu Celje; je clanica uredniških odborov revije Zgodovina za vse in monografske zbirke Zgodovini.ce ter izdajateljskega sveta revije Acta MedicoHistorica Adriatica. Mojca Ramšak, prof. dr. etnologije in filozofije, raziskuje na podrocju etnologije, kulturne/socialne antropologije in folkloristike. Njene raziskave segajo onkraj meja disciplinarnih okvirov in poudarjajo aplikativnost ter uporabo kriticnih, eksperimentalnih in tradicionalnih oblik kvalitativnega preucevanja v interesu družbene pravicnosti, dostojanstva in clovekovih pravic. Objavlja v slovenskem, angleškem, hrvaškem in slovaškem jeziku. Napisala je šest znanstvenih monografij (Portret glasov. Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana 2003; Žrtvovanje resnice. Opoj zmuzljivih diskretnih nediskretnosti. Maribor 2006; Družbenokulturne podobe raka dojk v Sloveniji = Social and cultural imagery of breast cancer in Slovenia. Ljubljana 2007 (dvojezicna publikacija); Cast ni balast. Maribor 2011; Spolocenskokultúrne reflexie rakoviny prsníika v Slovinsku. Bratislava 2013; Wine Queens: Understanding the Role of Women in Wine Marketing. Springer 2015). Trenutno pripravlja monografijo o zdravju in bolezni na Pohorju, ki bo izšla v letu 2017. Meta Remec je asistentka z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Doktorirala je leta 2015 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V svojih dosedanjih objavah je obravnavala razlicne plati vsakdanjega življenja v dobi mešcanstva: osvešcanje prebivalstva za zdravo življenje, vprašanja socialnih bolezni, prehrane, vprašanja odnosa do spolnosti, masturbacije ter spolnih bolezni. Je avtorica dveh znanstvenih monografij: Podrgni, ocedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi mešcanstva (2015) in Bakh, tobak in Venera: grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju (2016). Marta Rendla, doktorica zgodovinskih znanosti, je leta 2003 diplomirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorat na temo življenjske ravni Slovencev v casu socializma je na oddelku za zgodovino iste fakultete zagovarjala julija 2016. Od leta 2004 je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer se kot asistentka z doktoratom udejstvuje v njegovih raziskovalnih programih in projektih. V okviru programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja od marca 2016 skrbi za bazo podatkov o smrtnih žrtvah 2. svetovne vojne. Je avtorica vec prispevkov s podrocja kulturne in socialne zgodovine ter žrtvoslovja. V življenjske razmere slovenskega prebivalstva in njihov materialni svet vstopa z ugotavljanjem ekonomske zmogljivosti gospodinjstev, obsegom in strukturo potrošnje, s prikazovanjem kupne moci in opremljenostjo gospodinjstev s trajnimi potrošnimi dobrinami; elemente družbene blaginje pa obravnava z dostopnostjo dobrin in storitev s podrocja razvedrila, kulture in preživljanja prostega casa. Posebno pozornost namenja stanovanju in stanovanjskim razmeram. Andrej Studen se je po koncanem študiju zgodovine in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1988 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer kot znanstveni svetnik dela še danes. Od leta 2003 je na Fakulteti za humanisticne študije v Kopru predaval poglavja iz zgodovine vsakdanjika, obcasno pa je predaval tudi teme iz zgodovine 19. stoletja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete. Doktoriral je leta 1995 z disertacijo o stanovanjski kulturi Ljubljane v dolgem stoletju mešcanstva. Raziskovalno se je ukvarjal še z zgodovino modernizacije, urbanizacije in higienizacije, kriminala, kaznovanja in smrtne kazni, alkoholizma, prihodom železnice, mešcanstva, morale, oglaševanja, turizma, recepcije dela in samoodgovornosti, s podobo in statusom Ciganov. Objavil je številne znanstvene razprave in vec monografij, npr. Stanovati v Ljubljani (1995), Rabljev zamah (2004), Pijane zverine (2009), Neprilagojeni in nevarni (2015). Mojca Šorn je zaposlena kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za novejšo zgodovino. Raziskovalno se ukvarja s proucevanjem slovenske socialne zgodo- vine med svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno. Med njenimi pomembnejšimi deli je monografija Življenje Ljubljancanov med drugo svetovno vojno. Od leta 2009 je vodja infrastrukturnega programa Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja in urednica spletnega portala Zgodovina Slovenije – SIstory. Je podpredsednica Zveze zgodovinskih društev Slovenije in clanica uredniških odborov vec znanstvenih revij. Cena: 22 EUR Cena: 22 EUR