500 At summae claves ... immenso pondere munus ... Tot tibi gestum annos... haec meditare gemens: Qui namque in populiš excelso praestat honore, Hei misero, poenas acrius inde luet. — Haec inter trepido dulcis succurrit imago, Dulcior atque animo vox sonat alloquii: Quid te tanta premit formido? aevique peracti Quid seriem repetens tristia corde foves? Christus adest miserans: humili veniamque roganti Erratum, ah fidas, eluet omne tibi. Pesem ponočnica vzdihajočega srca. Bliža se ura usodna ti, Leon, ura ločitve, Delavni dan je končan, v večnost odpira se pot... Srečna, nesrečna li pot? Nebes bi pač upati moral, Ki ti dobrotni je Bog toliko nudil darov! — Vendar srce ti zdihuje, če strašne se zmisliš oblasti, Zmisliš, da toliko let bil si nebeški ključar! Ah, kako težek odgovor nesrečnega čaka zemljana, Ki je nevreden bil tu višje deležen časti! — Nič ne trepeči, srce, glej, sladka ti vstaja podoba In še slajši glasi v žalostni duši se glas: Kristus je tukaj — ne boj se, Leon! — nikar ne razmišljaj Davno že prešlih dni, prešlih in žalostnih zgod! Kristus je tukaj — zaupaj! — ponižnemu poln milosrčja, Prosi ga, ah! in vse ljubezno ti odpusti! Kar je Leon slutil, se je zgodilo, morda celo prej, kakor se je sam nadejal . . . Ne smemo tožiti: petindvajset let je dolga doba! — in vendar, ko je prišla ura usodna, ura ločitve, nam je težko pri srcu, težko kakor otroku, ki mu je umrl dobri oče. Se so nam zveneli v duši zadnji akordi veselih hvalospevov iz jubilejnih dni — pa ti akordi so se hipoma prelili v tožne melodije resnobne pesmi „Dies irae". Zašla je zvezda večernica, — upajmo, da nam bo kmalu izšla nova jutranjica! Ideja papeštva ne umrje! F. U. SLOVENSKA. Magdalena. J. S. Mac h ar, S pesnikovim dovoljenjem prevel A nt. Dermota. Ljudska knjižnica. Zvezek I. Ljubljana 1903. Založili „Naši zapiski" (Jos. Breskvar in tov.). — Jugoslovanski socialni demokratje so torej začeli izdajati „Ljudsko knjižnico". Ne vemo, kako bo uspevala, a priznati moramo, da so s to prvo knjigo izrazili bistvo socialnodemokraške poezije. Machar namreč slika podlost meščanske družbe, katera ne zasluži druzega, kakor da se uniči in da pridejo za njo na vrh drugi ljudje, ki bodo — po mnenju teh literatov — boljši, pravičnejši in pametnejši. Pesnik^ ki se sam imenuje „drznega rebe-lanta", poje o sebi: Machar bije žurnaliste, retorje, državno pravo, Vseslovanstvo, celi narod rad ozdravil bi ta mož! (Str. 218.) A njegova poezija je bolj pripravna, da razžali in osmeši, kakor pa da koga ozdravi. Glavna misel satirično-epične pesmi „Magdalena" je ta, da ima novodobna meščanska družba popolnoma zmešane pojme, da je nravno izprijena in nepoboljšljiva; to, kar bur-žoazija zaničuje in sovraži, je dobro, in to, kar ona hvali, je slabo. Sedanja družba žene nesrečne žrtve v propalost in potem jih zaničuje izkorišča; ko se hočejo dvigniti do človeškega dostojanstva, jih brezsrčno ubije in zavrže (str. 172). Magdalena je hči češkega ljudskega učitelja. Oče zaradi pijanosti izgubi službo in svojo hčer proda grehoti, da živi od njenega sramotnega zaslužka: Hči nečistnica in oče lump prekrasen . . . (Str. 35.) Neki mlad „buržoa", sicer ravno tako podel, kakor vsi drugi, se nekoč zgrozi nad takim 501 življenjem in ponudi Magdaleni svojo pomoč, da jo reši in vrne poštenju. Ona se vrne res v „pošteno" družbo meščansko. Zdaj nam kaže pesnik v sarkastičnih slikah meščansko družbo, ki je taka, da se Magdalena zgraža nad njo. Samo hinavstvo, sami pobeljeni grobovi. Ti ljudje, ki uživajo čast pred svetom, a so mnogo slabši od Magdalene, jo zaničujejo, jo preganjajo, ker ona nosi pečat sramote, a oni so „častni ljudje". Magdalena beži iz te družbe. Dasi pesnik jako vabljivo popisuje samoumor, se vendar deklica ne more ohrabriti, da bi storila ta „rešilni" korak, in — Magdalena se vrne v svoje prejšnje življenje. In to ostudno zgodbo začenja in končuje pesnik z ironičnim: „Ave Marija"! Nečemo se baviti z gotovimi podrobnostmi, ki so vse drugo prej, kakor pa estetične. Le nekaj značilnih nazorov te „rebelične" poezije hočemo omeniti. Svetovni nazor pesnikov je materiališki: „Jaz" naš — je samo želodca, živcev in vremena suženj, a večinoma uda se „jaz" u drugih naših bližnjih . . . Al rečeno učenjaški : vnanjih vplivov tu je človek rezultanta, duša pa je plošča fotografična. (Str. 11.) Zato pa tudi življenje nima nobene cene. Trikrat poudarja pesnik obupni nazor: . . . Vse jedno je, kak živimo je. .. je nekaj provizornega... če potlej kaj bo ... ali ne — kdo ve ? (Str. 173.) Pesnik veruje v to nevero, in motri svet s stališča te žalostne dogme. „Provizorij" sedanjega življenja mu je nestvor neumnosti in medsebojnega varanja. Ničvredno se zdi pesniku tudi vse, kar moderna družba ustvarja na umstvenem polju. Klasična izobrazba je po njegovih mislih nepotrebna. Kaj si pa zapomni mladenič od klasikov? Cezar velik je Rimljan bil, jako plešast in — žal — spisal grozno fadne je spomine, in Horac je svoje pesmi v miznici imel devet let, (Jurij mislil je,. naj mari tam bi plesnovale večno), jezik fin Lukul imel je, mnogo Cicero govoril — -in prištejte sem podobni plen, ki čili ga mladenič s kozma gršlcega nabral je, in dovtipe, anekdote smešne o profesorjih, pa spoznate, skratka, v tem, da. kar v življenje nesel je, - bil za nami ni . . . (Str. 30.) Zato tudi poezija meščanske družbe ni nič vredna. Narodni slovstvenik, ki slavi domo-rodne ideale in se trudi z lepo pesniško obliko, mu je zopern: ... Ko napiše le vrstico, se napenja, slova suče, stavke, rime ... ... Piše 0 ljubezni in zvestobi in o mesecu, o zvezdah, dobro slavi in preklinja lumpe, liže črevlje starim kraljem, vitezom, gospicam njihovim in prerokuje krasne dobe vlasti svoji, zlati vek človeštvu vsemu — oh, tako koščeni pojmi, kterim davno manjka mozga! (Str. 164.) In kje je vzrok, da je sedanje slovstvo tako slabo? Zopet v dogmi o propalosti in nepo-boljšljivosti tega na smrt obsojenega meščanstva: 1 no, komu pa to piše? Našim buržoazijcem! Ti so praktični za vsako colo! Če šestico da za knjigo, rad iz nje i kaj imel bi! Hvalo starih dobrih časov, boljših dnij prorokovanje — buržoa to rad prečita! ... Le podirati ne! To mu živce razčiluje! Boji prekucij se, revolucij. (Str. 165.) S posebno slastjo se suče pesnik na političnem polju. Za tarčo si je izbral mladočeško stranko. Politični boji Staro- in Mladočehov so mu le osebni prepiri. Saj ta družba ni zmožna nobenih višjih idej. Buržoazijsko časopisje ljudstvo samo slepi z donečimi puhlicami o narodnosti in o napredku. Vnemajo se politične strasti samo zato, da posamezniki na ramah ljudstva splezajo kvišku. Ljudstvu se časopisje najprej nalaže in potem kliče: Nuž, Ty, rozsud', česky lide! (Str. 227.) Ako pa ljudstvo drugače sodi, nego hočejo samopridni voditelji, takrat pa pozabijo naenkrat vseh fraz o „dobrem, nepokvarjenem, izobraženem narodu": Če ne zvoli vas, je čreda slepcev gluhih. Njega ogenj za nič prazen se razdraži v divjo strast, dočim bi moral čuvati ga, kakor zlato; stokrat v letu se napenja moč njegova za streljanje v tarče efemerne; kakor žogo mečete ga gori do oblakov in ob zemljo; - raj obljubljate;mu zlati, če vam to stori al ono — ko pa narod, kakor dete, 502 ki razvajeno je, začne opominjati, kričati, pa vi pridete: Hm, Ijud naš kri skaženo je podedval — vse zaman je. Bedno, bedno ... (Str. 239.) Ljudstvo podlo brez načel je... (Str. 235.) Tako brezvestno se igra buržoazija z usodo ljudstva ... Priznati moramo tem „rebelantom", da so močni v kritiki. A kritizirati ni težko. Kako pa misli Machar to družbo ozdraviti ? Kako novo kulturo pa hoče on uvesti v družbo, da pridejo boljši časi ? Edini pametni človek v Macharjevi pesmi je jetični socialist, kateri tolaži Magdaleno tako: Za let 20 bo drugače... Za let 20 bi vi bila tukaj srečna... za let 20 bi i jaz nerad umiral... Dnes oba obsojena sva, izgubljena ... (Str. 173.) Čas je torej natančno določen : Čez dvajset let že bo prišel oni rajski čas, ko bo konec te ničvredne družbe in bo nastopil novi rod. Mi smo seveda radovedni, kako se bo ta stvar izvršila, in kaka bo ta prihodnja kultura občne sreče. A na to vprašanje naš sicer tako gostobesedni pesnik popolnoma molči . . . Edino to vidimo iz njegove pesmi, da on v krščanstvo nima nobenega zaupanja. A ne zato, ker bi bil on morda izprevidel po natančnem pre- iskovanju, da krščanstvo nima socialno-refor-matorične moči. Ne, ampak zato, ker se nam kaže Machar kot ignorant na tem polju. On privede namreč Magdaleno tudi v cerkev, da bi pokazal, da tudi cerkev padle grešnice ne more dvigniti. In tu se vidi, da Machar o krščanstvu prav nič ne ve ali pa noče vedeti. Naštejmo enkrat vse, kar ve Machar o cerkvi! On ve, da so v cerkvi stare klopi, ki se lesketajo v temni, rdečerjavi bliščobi. On ve, da je na oltarju slika, še več: tudi pobarvani svetniki so na oltarju, in pri maši se orglja in gode, in Fiihrer je mašo zložil (str. 211.), duhovnik pa moli latinsko, „kot obrt bi izvrševal" (str. 258). Še kaj ? Ne, to je vse, kar ve Machar o krščanstvu v tej pesmi! Pesnik šteje tudi cerkev med „buržoazijo"; zdi se mu zastaran obrt, ki bo moral tudi izginiti „čez dvajset let". Vtisk, ki ga naredi ta pesem na bravca, je obupen, kakor vzklik umirajočega socialista: Buržoa nič ne odpušča, ne pozabi nič. Oh, rad bi vendar še doživel dobro, ko se gnili svet njegov in vredbe njega vse lažnive in prevara, glupstvo, zloba, ko se to na kosce zgrudi! (Str. 172). Take so ideje v tem prvem zvezku »Ljudske knjižnice". Prevod gosp. Dermote je sem-tertje precej trd, poln tujk, katerih sploh mrgoli OGLEJ. PO FOTOGRAFIJI. 503 v proizvodih novih „ rebelantov" in drugih dekadentov (n. pr. „lokaliteta", „etablisman", „v svetlem tempu" itd.). Žgoč sarkazem, cesto upravičen, a tendenciozno pretiran, je bistvo te „poezije". Nič svetlega, nič jasnega ni v nji. Zaničevanje do sedanje družbe in do vseh njenih naprav vodi pesnika. Kako naj verujemo njegovemu prorokovanju o boljši družbi, ako njegova poezija sama ne kaže nobene zdrave kali, iz katere bi moglo vzrasti kaj dobrega? Dr. E. L. HRVAŠKA. KNJIGE »MATICE HRVATSKE" ZA L. 1902. Hrvatski kraljevi. (924-1102.) Pentolo-gija. Prvi dio : Tomislav, prvi kralj Hrvata. Historija u 5 čina. Napisao Stjepan Miletič. U Zagrebu 1902. Naklada „Mat. Hrv." Str. 295. — Široko je zasnovano veliko delo, katerega prvo knjigo je izdala „Matica Hrvatska" pod navedenim naslovom. Skoro dvestoletno zgodovino hrvaških kraljev nam hoče g. Stjepan Miletič razviti v petih velikih dramatičnih pesmo-tvorih — in to zgodovino X. in XI. stoletja, o kateri nam podajejo viri le negotove obrise. Pesnik je te obrise vzel kot splošen črtež in nam je s svetlimi barvami čezenj naslikal sijajno sliko svoje domišljije, polno vročega čuvstva. Za zgled si je vzel velike Shakespearjeve „historije", v katerih je ta največji vseh dramatikov postavil angleške kralje na glediški oder. Pesnik sam priznava, da se je držal tega vzorca, in zato se je postavil na svobodneje estetično stališče, katero ne zahteva za dramo enote časa, kraja in dejanja, ampak ji pripušča, da se približuje bolj epu v dramatični obliki. To je pesniku seveda potrebno, ako se hoče držati zgodovinske snovi. A Miletič je krenil nekoliko na drugo pot nego Shakespeare. Veliki Anglež je postavil na oder prave ljudi iz mesa in krvi, katerih človeške strasti in borbe je naslikal s toliko pretresujočo istinitostjo, Miletič pa je zapustil to občečloveško stališče in je postavil svojo pesniško Vilo popolnoma .v službo narodne ideje. On poveličuje veliko-hrvaško idejo in temu namenu se morajo klanjati vse osebe in vsa njihova dejanja: Dane kratke al' i slave pune utrnulog kraljestva hrvatskog moja pjesma uzkrisit bi rada, da svoj narod u časovim teškim, kada klone, suzdrži u padu i sadašnjost oslabljenu piiti iz prošloga stvarati buduče! (Posveta.) Načrt za celo pentologijo je sledeči: Prva igra nam popisuje snovanje hrvaškega kraljestva in se končuje s slovesnim kronanjem prvega kralja Tomislava. Potem pride zločin Pribinov, umor kralja Miroslava, s katerim je prvič hrvaška krona oškropljena s krvjo. Sledi izdajstvo Svetoslavovo in propad Držislava, zmage beneškega dožda Orseola in mogočna vlada Krešimirova. Potem nastopi narodni kralj Slavič, in Svinimir se trudi, da doseže krono. S Štefanom II. se dvigne še enkrat hrvaška država, a začne propadati z njegovo smrtjo. Junaški Svačič jo hoče zopet dvigniti, a ubije ga izdajstvo. Ž njim ugasne narodna dinastija. V hrvaško deželo pride zmagoslavni madjarski kralj Koloman. Kakor se začenja pentologija s kronanjem domačina Tomislava, tako se končuje s kronanjem tujca Kolomana. Hrvaška kraljevina, sijajno utemeljena, v borbah z zunanjimi in notranjimi sovražniki oslabljena, slednjič žalostno propade (pr. str. 289.) Pesnik sam imenuje „Tomislava" uvod ali predigro za to veliko žaloigro. Zato je že v nji zbral glavne motive celega dela. Vsebina je sledeča: Hrvaškega bana Tomislava je ujel beneški dožd, ko je bil ta na božji poth Ker zahteva papež svobodo Tomislavovo in ker se bliža močna hrvaška mornarica, da oprosti ujetega bana in prisili Benetke, da zopet plačujejo davek od ladij, se vda ponosni dožd. Hrvaška premaga po vrsti vse nasprotnike: Benečane, „Latince", nasprotnike slovanskega bogoslužja, Madjare, Bolgare in Bizant. Ko je vse to končano, izvoli ljudstvo Tomislava za kralja, on se oženi s Smiljko, in papež mu pošlje hrvaško krono, s katero ga venca poslanec svetega očeta, škof Madalbert. Hrvate nam slika pesnik kot glavno jugoslovansko pleme, katero je poklicano, da zedini vse druge južne Slovane in osnuje veliko balkansko državo. V „Pripomenku" pravi: „Pa kad je nepristrani pisac ,Povjesti bizantinske' Nijemac Gfrorer proučavajuč i našu prošlost došao do zaključka, da če konačno biti i opet samo koji ,hrvatski kralj, koji če prešavši i ujedinivši Balkan svojom rukom na divnoj gradjevini Justinianovoj na crkvi svete Sofije uzpostaviti opet krščanski krst', zar da se mi sami ne dičimo ovom prošlosti, zar da sami omalovažujemo ovu svoju budučnost?" (Stran 285.) Seveda gre ta proslava hrvaškega naroda precej na račun drugih narodnosti. Del boja se vrši n. pr. tudi na ljubljanskem polju. Poganski Slovenec, ki živi tu v močvirju, si je ravno spletel iz cunj svoje žene vrv, da se