Aktualno vpraSanje Ali ste morda mnenja, da vprašanje celibata za učiteljice ni več aktualno? Ali pa morda celo mislite, da se je o njem potrošilo vse prcveč besed, ki pa niso našle odmeva, kakor da so bile zapisane v vadni val ali izgovorjene v veter?! Ne eno ne drugo ne drži. Trdim, da se je še vse premalo govorilo in pisalo o tem vprašanju, saj so prepustili skrb za njega povoljno rešitev izključno prizadetim učiteljicam, dasi zadeva to vprašanje ženo sploh, dalje celotno šolsko življcnje in končno tudi socialno in kulturno življenje naroda. Zadnji čas je bilo na tem mestu priobčenih o tem vprašanju nekoliko člankov, ki pa so vsi prezrli neko dejstvo. — Ko so učiteljicam z zakonom naprtili breme celibata, pi*av gotovo niso imeli namcna, da bi katero, ki to želi in more, ovirali pri snovanju lastnega ognjišča in družine. Poudarjam, da tega gotovo niso želeli, nasprotno, saj je vendar v interesu države, da se število družin zviša in z njimi tudi število prebivalstva. Da, prav gotovo so celo računali na človeško naravo, ki najde svojo srečo le v zajednici in radi tega hrepeni po lastnem domu, po družini. Radi te narave — tako so mislili — bo marsikatera raje opustila službo in si osnovala lasten dom, nego da bi nasilno zatrla v sebi klic po ljubezni in otrocih. Z drugimi besedami se to pravi: računali so na drugačen efekt, kakor ga ie amandman dosegel. Računali so na to, da bodo učiteljice trumoma zapuščale svo.ja mesta, se zatekale y varstvo moža, prijemale za kuhalnico, porajale otroke in se tako za vselej odpovedale tisti samostojnosti, tisti svobodi in polnosti življenja, ki je mogoča edino v poklicu. Namesto tega pa mlade učiteljice ostajajo na svojih mestih, se odpovedujejo vsemu, kar bi jih osrečevalo in do česar imajo pravico '.'¦-' Čemu to, saj bi se mnoge izmed njih z veseljem zatekle v družino. — Res bi marsikatera rada zapustila poklic, tem raje, ker je poklic ovira njeni sreči — ko bi ji materialne prilike dovoljevale, saj čuti veselje do gospodinjskega dela, v skrbi za družino najde smisel življenja, to, čuti, je njen pravi poklic. Vendar pa ni samo vprašanje materialne preskrbe, vprašanje udobnega življenja, ki so ga poudarjale tovarišice v prejšnjih člankih, ovira v svobodni odločitvi. Res je danes skoraj nemogoče radi družine zapustiti službo, ker pač mož ne zasluži dovolj, da bi lahko vzdrževal družino. Mere za »dovolj« pa ni, kdor ima veliko, želi še več, zato s tem ne moremo brez pridržka utemeljiti potrebe ženinega poklicnega dela. Mislim, da bi marsikatera poklicna žena ostala raje v poklicu tudi če bi mož imel dovolj sredstev, da bi njej in njenirn otrokom lahko nudil brezskrbno življenje, ker pač ne čuti v sebi »poklica« za gospodinjo, ker ji njen poklic pomeni več nego samo sredstvo za dosego materialnih dobrin. Ker pa se noče odpovedati materinstvu, bi ji bilo treba nuditi možnosti, da spravi poklic v sklad z izvrševanjem matcrinskih dolžnosti. Kaj pomeni za ženo poklic? — Znano je, da so zunanji vzroki — življenje samo s svojim gospodarskim razvojem — prisilili ženo, da je stopila v javno&t, v poklic. Od takrat pomaga ves razvoj ženi v njeni bor'bi za njeno pravico do dela in poklica izven družinskega kroga. Današnje življenje stavi na ženo in zlasti na mater mnogo zahtev, ki jih ne more izpolniti, če ne živi s časom, če ga ne razume, če njeno obzorje ne sega preko mej družine. Kje in kako na.j si širi obzorje, kje naj spoznava pravo, resnično življenje, kako naj se ga udeležuje, kje naj ga proučuje, čc ne v poklicu? — Bo rekel kdo, da to vse lahko žena izpolnjuje tudi če je samo gospo dinja in mati. Ugovarjam: v enoličnem gospodinjskem delu žena otopi, nima stika z javnim življenjem, je nekako izolirana od zunanjega dogajanja, zato ji obzorje ostane majhno, zaprto. Dalje: če bi se žena ne posvetila poklicu, bi ostala njena izobrazba pomanjkljiva baš v stvareh, ki dajejo človeku zanimanje za razna sdčialna, gospodarska in kulturna vprašanja, katerih poznavanje in razumevanje pa je za ženo prav tako potrebno, kakor za moža. Zato vztrajam na svojem prepričanju, da žena lahko ubeži duhovni bedi in mraku edino v poklic. Zato pa naj bi postal ženi poklic to, kar je možu: izpopolnitev njene osebnosti. Kjer te izpopolnitve ni, kjer žena nima druqih življenjskih vrednot in odnosov, kakor do moža in otrok, tam se često pojavi nezadovoljnost v njenem življenju. Kajti nrti mož, niti otrok ne moreta za trajno izpolniti praznote v ženinem življenju, edino iz nje same je to možno. Še iz drugih vidikov je delov poklicu velike važnosti za ženo. Poklicno delo pomenja za ženo tudi gospodarsko osamosvojitev; tako čuti, da možu ni več v brcme, nego da se preživlja sama. To vse močno dviga njeno samozavest, ki se ji je morala odpovedati radi svoje podrejene vloge. Gospodarska neodvisno&t vpliva odločilno tudi na ženin značaj. Edino taka žena more postati notranje in zunanje samostojen, svoboden človek. le v poklicu se more izoblikovati n.jena osebnost. Lastnosti, pridobljene in privztiojene pod tisočletnim varuštvom moža, se otresa, na njih rnesito stopajo lastnosti, ki ji dovoljujejo, da stopa ob stran moža kot njegov enakovreden tovariš in sc kot osebnost udeležuje oblikovanja vsega kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja. Tako se kot nova, enkratna osebnost polno zaveda svoje notranje vrednosti in se skuša duševno še bolj obogatiti, ker se je ves njen odnos do javnega življenja izpremenil in ji je pot kot poklicni delavki povsod odprta. Za vzgojo v osebnost je tudi važno, da se žena zaveda odgovornosti, ki jo je prevzela s svojim poklicnim delom. Vse to dviga socialno zavest in spoznanje, da mora biti vse njeno delo v prid celotni človeški družbi, ne samo posamczniku. V kolikor ji ta zavest še manjka, ji jo more dati edino delo v poklicu, delo v občestvu in za dbčestvo. Iz vsega -tega sledi, da poklic za ženo ne pomeni več isamo materialne potrebe, ne pomeni samo vprašanja eksistence, temveč mnogo več: vprašanje njene notranje in zunanje samostojnosti in njenega deleža pri oblikovanju vsega javnega življenja. Zatorej, kdor hoče ženo odriniti od poklicnega dela, ta hoče ženo obdržati v njeni duševni zaostalosti in temi ter brezbrižnosti, ker hoče nad njo vladati kakor nad bitjem brez lastne volje in samozavesti. Ne pravice do otrok in družine, nego pravico do poklicnega dela nam hočejo vzeti, pravico do izživljanja naših duševnih sposobnosti kot polnavredni ljudje. Tukaj preti nevarnost, ne samo učiteljici, nego poklicni ženi sploh. Zavedati pa se moramo, če se bo žena odpovedala poklicu, ji bo vrnitev vanj mnogo težja, borba zanj mnogo hujša nego je bila takrat, ko se je šele potegovala za to svojo človeško pravico. Zato se moramo strniti 'brez ozira na to, ali je katera osebno prizadeta ali ne, ker gre tu za ženo sploh, za njene minimalne državl.janske pravice. Posameznice ne pomenijo v tej naši borbi nič, naša moč je v številu, zato dvignimo svoj glas. Jež.