Petančič Davorin: Svete gore. 12 Povest. Snubci so odšli na hitro, kakor ni bila navada. Tončka je postala na pragu in zrla za njimi. Iz naglice, s katero so odšli, je dognala, da se niso naredili. Ko so se postave zamaknile za hlev, je planila v neutolažljiv plač. »He, kaj boš bečala, saj ni prišel po tebe. Z denarjem bi se rad sešel, ki ga pa ti nimaš.« Miha je zdaj vrgel ženitev na stran. Na Tončko je še mislil včasih, pa misel, da je revna, mu je ogrdila njeno podobo. »Saj dekle samo bi bilo, pa če ni denarja zraven, ne velja nič,« je sklenil zadevo in jo skušal pozabiti. Janez ga je podregnil: »Tončka te pozdravlja.« Obregnil se je nad njim Miha: »Kaj boš pihal! Z beračico se ne bom ženil, pa tudi noben berač se ne bo pri nas. Saj nismo neumni.« Janez je dobro občutil, da meri nanj. Izginil je in ga več časa ni bilo na Gore. Tudi Lah se ni prikazal, odkar je Mara odšla. Nihče ni vedel za njegova pota. Črni načrti... Jesen se je tisto leto dolgo držala. Še po Vseh svetih so pasli po gmajnah in rebrih. Tudi Gorski so gonili živino na pašo, ker je Miha štedil z mrvo. Reber nad Dobravo je živo zelenela kakor trate comladi, ker je bilo dovolj raoče in sonca. Lenčka je pasla v popoldnevu. Sonce je lizalo podnožje Orlice in risalo za šabo dolge, črne sence. Lenčka je ležala v travi in se trudila, da bi šivala. A ni ji šlo. Misii so ji uhajale v dobravo in na stezo čez goro. Onega večera ni mogla pozabiti. Napolnil jo je z grozo in s studom do Janeza, ubijavca. Z dnevi in novimi dogodki pa je izginjala iz duše groza in polaščalo se je je hrepenenje. Bala se je, a vendar želela, da bi se ii Janez zopet približal. Krave so mulile travo vedno na enem mestu, le junec ji je nagajal. Zaletel se je z rebri k potoku in čez in se ril v kopino ostrozobo in zaraslo srabotinje. Lenčka je leteia za njim, da bi ga obrnila, pa jo je prešinil strah, ko je stopila preko Dramlje. Strašna tema je zijala iz goste smrečine. »Tam je očeta ubilo.« Zagomazelo ji je po vssm životu kakor mravljinci. Tedaj je še nekaj zavekalo komaj slišno in nerazloeno. Potem je dobro čula Rolfov bevsk in iajež. Skočila je v naglih skokih čez vodo in se pognala navkreber. »Janez gre.« Čakala ;je, pa se ni od nikoder prikazal. Lajanje se je oddaljevalo in končno utihnilo. Z bolečimi občutki se je spustila v travo in se mučila. Ko je prišel večer, je začelo rahlo dežiti. Pognala je živino navkreber in se opiraje na palico napotila za njo. »Ne bom več pasla na rebri,« se je odiočila. Oprezala je v strahu na vse strani. »Česa se tako bojim? Saj ni nič!« ae je prepričevala. Pri Osojnikovem križu se j* je le zdelo, da se je temna postava zamaknila za znamenje. Odsopla se je, ker ji je v prsih burno bilo. »Nekdo je.« Opotekla se je za živino in nehote začela moliti, ko ji je tuja roka padla na ramo. »Lenčka!« Kriknila je in osvenela. Zdelo se ji je, da so ji odpovedale noge in da pada. a uho je dobro spoznalo Janezov glas. »Tako-le je stopil pred očeta tisto noč!« jo je zbodlo v možganih. Tudi Janez ie trepetal: težko se je bil odločil za ta sestanek z njo. »Samo to ti povem: nisem ga jaz ubil.« Spustil jo je in zdrknil v temo, ki je napolnjevala preseko med Špičkom in Gorami. Njegova igra je bila dobljena, čeprav se tega sam ni zavedal. V Lenčki se je razživljal ta večer in njegova izpoved v dolga premišljevanja. In zaverovala je zopet z vso dušo: Nedolžen je, Rolf se potepa po dobravi za divjačino sam. Janez se je vračal po gorski drči, po kateri so spuščaM bukova debla z gore. Na Javorju je bleščala lučka pod križem. »Čaka me!« je dognal in pospešil korak. Pod njim je polzelo, ker se je ilova zemlja prepojila z deževnico, ki je tekla po strugi v drči. Polglasno se je jezil Jafcez na se, na pot in na vreme. »Ravno danes ta dež!« V obraz mu je velo ostro od severa in ga hladilo. »Čej le ne bo sneg ?« Ozrl se je nazaj v dolino in pregledal hribino, ki jo je že premeril. Čisto blizu njega za trnovim grmom je nekaj na globoko zadihalo. Lovca ni prestrašilo in naredil je korak proti grmu. Zašumele so vejice in po gozdu se je razlegel jokajoč glas. Janezu je šlo skozi dušo grenko in mrzlo ga je oblilo po telesu. Začelo se mu je dozdevati, da je že slisal nekoč podoben glas. Spomin mu je privedel misel na noč, ko je ustrelil Rolfa. Zganil se je in krenil naglo v višino, kakor da bi ga preganjala divja zver. »Saj sem ga ustrelil! Rolfa.« Pred očmi mu je rastla venomer ustreljena žival. Od vseh strani so mu vpadale v glavo strašeče slutnje. Domislil se je pasjih sledov, ki jih je ogledoval zjutraj okoli gradu. Omalovaže^al jih je: »Psi se klatijo po noči okoli. Bogve *~gav je bil.« Zdaj se mu je sililo prepričanje, da so bili Rolfovi sledovi. Misel na ustreljenega psa ga je navdajala z grozo. Rolf mu je bil slaba vest... Dirjal je, da ni čutil tal pod sabo in ni pazil na pot. Kq je dospel do vrha, ga je zazeblo po vsem, telesu. Pri križu je sedel človek odet s črnim ogri^; njalom čez giavo, v roki je držal svetilko. »Sajni bil Rolf! Morda je bil zajec ali lisica ...« je vedel.lovec, ko je ugledal svetlobo. Človek s .'ivetilko je vstal, vrgel ogrinjalo z glave in si ga.ogrnil. »Dolgo te ni bilo, Janez!« »Pepe, ne zameri, da si moral čakati. Pot je polzka in brežina vzpeta, da mi je sapo jemalo.« »Torej, hočeš, da ti povem načrt? Ostaneva tu, ali greva drugam?« »Kam hočeva? Grad je daleč in tebi se mudi.« »Ne, ne mudi se mi nikamor. Jaz ostanem pii tebi. Moram ostati radi načrta. Zato pojdiva! Noč je dolga in ne bo nama žal poti in hoje.« Okoli luči so zamigotale snežinke. »Prvi sneg bo padel. Pa ta ne bo dolgo, ker so tla mokra.« Zavihala sta si ovratnike in stopila od križa. »Upihni luč! Bo boljše, če naju nihče ne vidi. Bogve, kaj bi si mislil človek, Če bi naju srečal.« Lah je upihnil luč in se oprijel Janezovega komolca. - »Pot mi ni dobro znana, temno pa je kakor v rogu.« Par metrov sta prehodila molče, kakor da bi se nobenemu ne ljubilo govoriti. Janez se je čutil nekam slabega, da je s težavo vlačil noge po blatni brozgi. »Torej denarja rabiš, prijateljček. Za srečo svojo rabiš denarja. Brez denarja ni sreče, je že tako. Denar je že sam sreča,« je modroval Lah dobro premišljeno in pretehtano. »Miho poznam. Ne dobiš od njega krajcarja, če bi ga tudi v koleno vrtal. Denar torej. Kako ga dobiti? Poznam tebe, Janez, zato ti bom povedal. Drugemu ne bi, ker taka pot do sreče ni za šleve.« »Kako? Na kratko povej!« je silil Janez. »Ne bodi siten kot podrepna muha. Poznaš cerkev gorsko? O, seveda. In monštranco si videl že, kelih ... Sta vredna ...« Janeza je ustavilo. »Kaj? Da bi.. .« Lah je bil na to pripravljen. (Dalje sledi.)