Nihče — razen očeta — ne skuša spraviti dečka na pravo pot. Kakor hitro se pregreši, ga vržejo izpod strehe, kort da je mladostna lahkomiselnost že greh. Rad pritrdim pisatelju, da je to dejstvo resnično in to delo bi lahko postalo bridka satira na naše vzgojeval-nice. Če pisatelj ni mislil tega in to odobrava, je delo izgubilo tudi na lepoti. Bilo mi je težko za Martinka, žal mi je bilo zanj. Usoda mu je bila zapisana: Pogubljen si! in ne zbrišeš je, pa če bi bil Bog, Pri mladini bodo ti deloma lepi, plastični, mračni in preveč enostranski opisi Martinkove usode morda res vzbudili strah pred lahkomiselnostjo; jaz nisem imel tega občutka, nehote sem bral satiro. Čisto gotovo bodo sledili otroci z zanimanjem vsebini povesti, ki je polna zanimivih prizorov, a z očmi bo preskočil mesta, kakor: »Čas si mora preganjati z delom ali z dobro knjigo, sicer pridejo grde, škodljive misli in njih dejanja, ki za-more vedrost duha in zaplode v telesu kali bolezni, usihanja in hiranja zdravih in nežnih telesnih sil in snovi. Mlada pljuča so silno dovzetna in občutljiva itd,« Tega ne morem zameriti pisatelju, saj to je posebna doba, cela šola v naši mladinski literaturi, ki se nas drži od njene zibelke do danes, Pomilujem pa otroke, ki jih zalezuje šola tudi tedaj, ko hočejo biti sami z lepoto, ki jim je podana v lepi knjigi. Kajti, da ta knjiga v našem mladinskem slovstvu ni pomembna, ne moremo trditi; nekatera poglavja so polna lepote, pisatelj  pozna  dušo  in življenje malega  dijaka dobro,
—  Ilustracije so čedne, dasi niso ilustrirani najvažnejši
in niti najlepši momenti v povesti. Najlepši sta zadnja
slika in kotočna vinjeta,                           c            „    ,
France Bevk.
Edmond de Goncourt: Dekle Eliza. Preložil Pastiiškin. V Ljubljani 1919, Izdala in založila Tiskovna zadruga,
Prepirati se o tem, ali je bilo potrebno, prevesti roman na slovensko, ali ne, je odveč, »Dekle Eliza < je za tistega, ki hoče študirati in zasledovati početke naturalistične šole, dobrodošla, zanj je lep literarno-historičen dokument. Treba je študirati naturalistično smer, iz katere je vzrastla vsa moderna umetnost, da najdeš in spoznaš veliko resnost in idealnost teh umet-nikoiv, ki niso pisali zato, da bi pohujševali, ampak da bi zdravili. Neizmerne tragedije, ki je v romanu, navadni bralec ne bo občutil, ker ga bo zmotila formalna stran. Sicer pa knjiga itak ne bo postala popularna, ker je pretežka in ni ravno pisana tako, da bi vlekla. Poleg tega pa je tudi prevod nesimpatičen, ker se je Pastiiškin držal Goncourtove dikcije, katera napravi v slovenščini jezik nelep in neroden, Pastiiškin sicer opravičuje svoj prevod, vendar bi bil moral opustiti Gon-courtovo dikcijo. Jezik prevoda je trd, robat, nekateri stavki so tako zveriženi, da te naravnost zaboli,
Ivan Dornik.
Jugoslavija in njene meje. I. Koroška, Spisal Ca-
r a n t a n u s.   Izdala in  založila  Pisarna  za  zasedeno
ozemlje v Ljubljani, Tiskarna Makso Hrovatin, Str, 62,
Cela brošura razpada v dva dela.  Prvi — tretjina
—   vsebuje zgodovinski pregled- V kratkih poglavjih nam poda avtor: naseljevanje Slovencev, prvi zgodovinski nastopi Slovencev, država Samova (nagiba se k stališču zgodovinarjev, ki jo razširjajo tudi na Karanta-nijo), meje samostojne Karantanije v 7, in 8. stoletju,
bavarska in frankovska nadoblast, pokristjanjenje in-— germanizacija. Posebno povdarja vpade Slovencev v Istro in Italijo — in utemeljuje s tem zgodovinsko zahtevo po priklopitvi beneških Slovencev. — Drugi del oriše današnjo slovensko - nemško jezikovno mejo na Koroškem, Polovico tega dela sestavljajo! tabele, ki kažejo vzroke, zakaj da se je jezikovna meja tako proti jugu premaknila; ti so namreč neverjetno zapostavljanje slovenskega elementa na Koroškem v srednjem šolstvu, pri političnih in državnih uradih, v justični službi — in slednjič spremembe v cerkvenih razmerah, čeprav je bilo tu — relativno — še najbolje. Zanimiv je tudi pregled uradnih ljudskih štetif (1880—1910) po občevalnem jeziku, kako se vsakikrat umetno zmanjša število Slovencev. Dodana sta še seznam slovstva za raziskavanje o razvodju slovensko - nemškega jezikovnega vprašanja na Koroškem in narodnostna karta Koroške po lastnem avtorjevem štetju 1. 1910.
Slovenski Korotan. Sestavil dr. Moravski. Izdalo) in založilo Slovensko zgodovinsko društvo za Koroško. SHS. 1919, Natisnila tiskarna Družbe sv, Mohorja v Celovcu, Str. 84,
Knjižica, ki nosi moto: »Ave, Wilsota, Sloveni Ca-rajitani morituri Te salutanti« razpravlja o istem predmetu, kakor preje imenovana »Koroška«, a obširneje in z drugo razdelitvijo snovi. Le nakratko obravnava zgodnjo zgodovino Karantanije in srednjeveško nemško kolonizacijo. Tem več prostora posveti delu moderne germanizacije in posameznim vzrokom nazadovanja Slovencev, posebej v zadnjih 70 letih, kakor n, pr.: utra-kvistična šola — koroški unikum! — tujski promet, mešani zakoni, volilna geometrija — z enim edinim slovenskim poslancem — uradno ljudsko štetje po zloglasnem občevalnem jeziku, izseljevanje, boj za slovenščino v cerkvi i. dr. Tabele (ki napolnjujejo skoro polovico vsega spisa) predstavljajo narodne razmere: v župnijah, v ljudskih, meščanskih in srednjih šolah, pri dijaštvu, med političnim uradništvom, pri osobju železnic, pošte, sodnij itd. Nasilne izpremembe uradnega ljudskega štetja (namesto naravnega prirastka celo izguba pri Slovencih!) bodejo v oči. 300.000 Nemcev in 80.000 Slovencev navede ta-le uradna statistika, slovensko ljudsko štetje iz 1. 1910 pa 250.000 Nemcev in 130.000 Slovencev. —- Vse skupaj jasno predoičuje, kako je moglo in moralo priti do današnjih žalostnih razmer in kako je vodila dolgotrajna zapuščenost do narodne nezavednosti. — Tej temni sliki nasproti pa kaže kratek histo-rično-kulturni osnutek živahno življenje, ki je nekdaj plapolalo v slovenski Karantaniji: ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju, dvor Sponheimcev s slovenskim občevalnim jezikom in slične stvari; v moderni dobi od 1, 1848'naprej pa našteje precejšnjo vrsto kulturnih delavcev (Einspieler, Janežič i. dr.) in slovenska društva, posebej v Celovcu. Obe knjigi služita istemu namenu, kličeta namreč: »Meja še ni definitivno začrtana, še ni prepozno — rešite slovenski Korotan!«
Dr. M. P.
Antonija Kassowitz-Cvijič: Vatroslav Lisinski u kolu Ilira. O 100. obljetnici njegova rodenja 8. srpnja 1919 izdala i nagradila iz zaklade grofa Ivana N. Draškoviča za godinu 1917, Matica Hrvatska. Zagreb 1919. Tisak Hrvatskog štamparskog zavoda D, D.
88
Matici Hrvatski je treba le čestitati, da je izdala to krasno knjigo, še preje pa izraziti toplo priznanje gospe pisateljici, vnukinji velikega glasbenika ilirskega, da nam je s tako veščim peresom, v tako bogatem, nam Slovencem s tako prijetnimi pristnimi kajkavizmi posutem jeziku, pričarala pred oči postanek, razvoj, vrhunec in tragični zaton prekrasne ilirske dobe, Lisinski je v tej knjigi le nekako središče, — pa še to ne vedno —, okrog katerega se grupira celo pestro ilirsko kolo: Jelačič, Preradovič, Vraz, grof Draškovič, Rakovac, Dimitrija Demeter, Babukič, Gaj, Llvadič, Farkaš-Vukotinovič, Trnski, Štriga, Stoos in drugi. Literarno-kulturni znanstveniki in špecijalisti naj ločijo v tej knjigi resnico od poezije, podmene od dejstev, to je njihov opravek: nestrokovnjakom, ki želijo spoznati preteklost, da bi vedeli pravilno oceniti sedanjo; razburjeno in nehvaležno generacijo, obenem pa uganiti zvezde bodočnosti, bo ta knjiga prava zakladnica, kjer se bodo seznanjali na umetniški način — skoraj bi rekel, y^ obliki nekakega romana — s starimi Iliri prejšnjega stoletja, z ljudmi krepke volje, polnimi požrtvovalnosti, ki se niso strašili nobenin ovir, ki so pa vendar premalo realno pretehtavali posamezne svoje ukrepe, pa tudi premalo globoko kopali fundamente za v mislih tako lepo ilirsko stavbo. Njihova plemenita navdušenost in požrtvovalnost naj bi nam bila vzor, njihove napake pa opomin za bodočnost, Iz te knjige spoznamo Slovenci, da smo dali Hrvatom dva velika Ilira; pri nas se omenja namreč samo ^Stanko Vraz, če ne vzamemo v poštev drugih Ilirov, ki so ostali doma in se »poslovenili, ..,« Tudi Vatroslav Lisinski je bil iz slovenske rodbine Fux, ki je imela svoje posestvo v bližini Novega mesta ob Krki, Ena loža te rodbine se je preselila v Zagreb in v tej rodbini se je rodil Ignacij Fux, ki se je v dobi ilirskega vzhi-čenja pod vplivom svojega prijatelja Štrige prekrstil v Vatroslava Lisinskega, kar si je dal pozneje na podlagi tozadevne prošnje tudi uradno potrditi,
Lisinski se je popolnoma posvetil umetnosti, in sicer glasbi. Vplival je nanj poleg drugih neumorni propagator ilirske glasbe, pozneje operni pevec, Štriga, pa tudi Stanko Vraz, ki se nam v tej knjigi kaže kot finočuteč kritik in estet, — tudi v muziki. ,, Toda domovina za Lisinskega ni imela koščka kruha, ne takrat, ko bi mu ga bila lahko odrezala, kaj šele pozneje, ko so Bachovi huzarji nesrečno Hrvatsko, ki je šla L 1848 Dunaju na led, pritiskali ob tla in dušilf na našem jugu vsako svobodo. Tako je Lisinski, pozabljen skoro od nehvaležnih sodobnikov, umrl 31, maju 1854, Njegovo opero »Porin« sd izvajali prvič šele L 1897 pod intendantom Miletičem v režiji Nikole pl. Faller-ja,
Ta žalostna usoda Lisinskega se vije kot rdeča nit preko cele knjige; semintja nas obide toplo sočutje do nesrečnega Lisinskega, drugič pa zopet srd na takratne odločilne kroge, ki so odličnega kulturnega delavca tako sramotno pustili na cesti. Ista čuvstva nam vzbuja tudi kratka, predvsem hrvatski inteligenc! namenjena enodejanka znanega pisatelja, z naslovom:
Milan Ogr.izovič: »Nepoznat«. Slika iz prošlog vijeka u jednom činu, Prigodom 100-godišnjice rodenja Vatroslava Lisinskega. — Tisak i naklada St, Kugli. Knjižara Hrvatskog sveučilišta i Jugoslavenske akademije,  Zagreb,
Uprizarjati in s pridom uživati bo mogla to lepo umetniško; delce Ogrizovičevo predvsem inteligenca, Najboljši komentar tej enodejanki je pa zgoraj obrav-nana knjiga gospe Antonije Kassoiwitz-Cvijič.
Ivan Mazovec.
I.Mja Jakovljevič: Študije in iejtoni, Ilija Jakovljevič je samozavesten nezadovoljnež, revolu-cijonarec in oster opazovalec. Že samo to ga usposablja za kritika. Za slovensko uho je njegov slog sicer pre-sladak, toda živahen, bogat, načitan in slikovit, Odklanja vsako kimajočo kritiko, in kdor pozna hrvatsko žurnalistiko, se razveseli ob brezobzirni, razglabljajoči besedi Ilije Jakovljeviča, Vse to je res, toda ob resni literaturi se človek vendar vprašuje, zakaj je Ilija zbral te izrezke iz dnevnega časopisja. Brošura sicer opozarja na književne smeri v mladi Hrvatski in avtor sam se mora šteti med najjačje borce za novi izraz, toda drži se je žurnalistični prah in marsikaj hvali, kar ni hvale vredno, le njegovi ostri, izbrani napadi so opravičeni in vzgled dnevne literarne polemike.    ^^   VelikonJQm
»Revue Yougoslave«; izdaja »La Ligue des Univer-sitaires Serbo-Croato-Slovenes«, Pariš, 60, Rue des Ecoles, Glavni urednik A, Arnavtovič, Izhaja dvakrat na mesec (dosedaj v dvojnih številkah). Naročnina stane letno 30 fr; polletno 18 fr; četrtletno 9 fr, — Naše poročilo se opira na 10 prvih številk te revije, — V uvodnih besedah poudarja »Liga« žalostno dejstvo, da nas do velike vojne naši današnji zavezniki niso skoro nič poznali iz lastne skušnje, ampak so svojo sodbo o nas črpali pretežno iz nemških, avstrijskih in madjarskih virov. Tudi vojska ni temu zlu skoro prav nič odpomogla, tako da obstoja še vedno v' obilni meri. Da v tem pogledu položaj zboljša, se je odločila »Liga« za hvalevredno podjetje, ki nosi naslov »Revue Yougoslave«, Pa ne samo ta cilj si stavi novo podjetje, ampak tudi ustvaritev stalnih umstvenih stikov med Jugoslovani in Francozi; v to svrho je povabila za sotrudnike celo vrsto znanih francoskih prijateljev Jugoslovanov, Glavni sotrudniki so med Jugoslovani: A, Arnavtovič (urednik), Aleks, Belič, vseuč, prof, v Belgradu, I, Ratimirovič, Miloje Milojevič, s posameznimi članki so zastopani naši mirovni delegati in diplomati n, pr, Jos, Smodlaka, Ante Trumbič, Ivan Žolger, M, Spalajkovič in kn. L, Vojnovič itd. Tudi Francozov deluje več, posebno Ernest Denis, prof, na Sorboni, Emile Haumant, prof, na Sorboni, in Jean Brunhes, prof, du College de France, i, dr. — Vsebina revije obsega večinoma članke informativnega značaja iz vseh mogočih panog tvarne in duhovne kulture Ju-goslovanstva, Priobčenih je v francoski prestavi več srbohrvaških narodnih pesmi ter umetnih v prvi vrsti srbskih, pa tudi hrvaških in slovenskih pesnikov, V drugem aktualnem delu prinaša revija vse mogoče zapiske in preglede počenši od politike, preko gospodarstva in nacionalnih vprašanj do glasbe, gledališča, slovstva in upodabljajoče umetnosti- Ta del je pravzaprav najzanimivejši in najbogatejši cele revije, v primeri s prvim, kjer prevladuje sem in tje gladko-stilizirana fraza oficialnega značaja, je ta del strogo stvaren in aktualen. Razume se, da med članki prevladuje vsebina tičoča se važnih zunanjepolitičnih vprašanj in vprašanj, ki so ravno1 na dnevnem redu mi-
89