ZBORNIK ISSN 0354-0448 JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 6 • 2000 z n i§zßfl Z R C Uredniški odbor Metka Furlan, Janez Keber, France Novak, Vera Smole Urednik Janez Keber Pre vod angleških izvlečko v in po vzetko v Nanika Holz Prelom Brane Vidmar Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Tisk Littera picta, d.o.o., Ljubljana Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Gosposka 13, 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: 01 4706160 Faks: 01 4257796 E-pošta: isj@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodno bazo podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York. © 2000, ZRC SAZU Tiskano s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije je publikacija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 6 2000 Ljubljana 2000 Znanstvenoraziskovalni center SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 6 V šesti številki glasila Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Jezikoslovni zapiski sodeluje sedemnajst avtorjev z osemnajstimi prispevki. Ti so razvrščeni v tri razdelke: I. IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA (en prispevek), II. RAZPRAVE IN ČLANKI (devet prispevkov), III. GRADIVO, OCENE, POROČILA (osem prispevkov). V razdelku IV., namenjenem za pisma, pobude in kritike, ki se nanašajo na vsebino in obliko glasila ter na delo uredniškega odbora, tokrat ni nobenega prispevka. Sodelujoči avtorji in avtorice, med katerimi jih je največ z Inštituta za slovenski jezik (ISJ), so: I. Milena HajnšekHolz (Leksikološka sekcija ISJ); II. Ljudmila Bokal, dr. Peter Weiss (oba Leksikološka sekcija ISJ), dr. Irena StramljičBreznik{Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru), dr. Andreja Žele, Nataša Jakop, JanezKeber, Jakob Müller (vsi Leksikološka sekcija ISJ), dr. Jožica *&o#c(Dialektološka sekcija ISJ), dr. Mihaela Koletnik (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru); III. mag. Aleksandra Bizjak, mag. Alenka Gložančev, Janez Keber (vsi Leksikološka sekcija ISJ), dr. Majda Merše (Sekcija za zgodovino slovenskega jezika ISJ), dr. Vlado Nartnik (Dialektološka sekcija ISJ), dr. France Novak (Sekcija za zgodovino slovenskega jezika ISJ), Silvo Torkar (Sekcija za terminološke slovarje ISJ), Nastja Vojnovič(Leksikološka sekcija ISJ). VSEBINA I. IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA Milena Hajnšek Holz, Jubilantka Marija Janežič............................................9 II. RAZPRAVE IN ČLANKI Ljudmila Bokal, Leksikograf ska obravnava prvega slovenskega pravopisa........................................................................15 Peter Weiss, Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih...........................27 Irena Stramljič Breznik, Besedna družina besede..........................................45 Andreja Žele, Tipologijapoved(kov)ne rabe v SSKJ....................................57 Nataša Jakop, Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen.......................................................................................67 Janez Keber, Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova frazeološkega slovarja..................................................................81 Jakob Müller, Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha........117 Jožica Škofic, Fonološki opis kraja Lom pod Storžičem............................141 Mihaela Koletnik, Fonološki opis govora v Radencih................................155 III. GRADIVO, OCENE, POROČILA Aleksandra Bizjak, Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation: an Enquiry into some Relations of Context, Meaning and Grammar..........169 Alenka Gložančev, Slovenski misijonar F Baraga - tudi jezikoslovec......175 Janez Keber, SnježanaL. Štuhec, Kako ti je ime?.......................................183 Majda Merše, Semantika i struktura na slovenskiot vidIII.........................189 Vlado Nartnik, Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika......................199 France Novak, RudolfKuchar, Pravo a slovenčina v dejinäch...................205 Silvo Torkar, K slovenskim priimkom na -ar..............................................209 Nastja Vojnovič, O Gumarskem slovarju.....................................................213 I. IZ ZGODOVINE INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA Jubilantka Marija Janežič Milena Hajnšek-Holz IZVLEČEK: V Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša letos praznujemo osemdesetletnico rojstva ene prvih sodelavk Inštituta in soavtorice Slovarja slovenskega knjižnega jezika Marije Janežič. ABSTRACT: This year the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language celebrates the 8ff* birthday of Marija Janežič-a compiler and coauthor of the Dictionary of Standard Slo venian, and one of the first employees at the Institute. Marija Janežič seje rodila 4. marca 1920 v Vidmu - Krka v učiteljski družini, ki se je pozneje preselila na Polico pri Grosupljem. Rodila se je na isti dan kot pripovednik Josip Jurčič in pesnik Josip Murn. Zdi se, da so ji rojenice položile v zibel ljubezen do slovenskega jezika, književnosti in domovine ter daje mehkoba dolenjske pokrajine vzbujala njeno zanimanje za vse lepo in domače. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kjer je maturirala leta 1938. Po maturi se je odločila za študij slavistike, ki ga je končala leta 1943. Zaradi vojne je svojo prvo službo kot profesorica slovenščine nastopila v jeseni 1945 na gimnaziji v Trbovljah. Poklic profesorice, ki mu je bila predana z vsem srcem, je opravljala do jeseni 1961. V jeseni 1961 seje pridružila redkim (petim) redno zaposlenim delavcem v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik, kjer so se takrat začele pospešene priprave za slovar sodobnega slovenskega knjižnega jezika. Upokojila se je leta 1982, pogodbeno je delala še do oktobra 1984, in sicer pri pripravi rokopisa 4. knjige SSKJ. Honorarno še vedno sodeluje z Leksikološko sekcijo. V prvih letih dela v Leksikološki sekciji je sodelovala pri zbiranju slovarskega gradiva, predvsem iz besedil 20. stoletja, s čimer seje pomnoževalo in dopolnjevalo že prej zbrano slovarsko gradivo iz besedil 19. stoletja. Pri izpisovanju je posvečala pozornost vrsti izpisovanja, saj so se v tistem času izpopolnjevale metode izpisovanja, tako da so se besede izpisovale v daljših zvezah, vpeljani so bili tudi popolni izpisi posameznih del. Pri paberkovalnem izpisuje bilo treba še posebej paziti, da se niso ponavljali enaki izpisi iz istega dela oziroma od istega avtorja. Marija Janežič je kasneje nadzorovala in usklajevala delo notranjih in zunanjih sodelavcev pri zbiranju slovarskega gradiva. Sama je ostala zvesta temu delu do danes. S svojimi izpisi, ki temeljijo na sprejetih načelih zbiranja slovarskega gradiva Milena Hajnšek-Holz: Jubilantka Marija Janežič in s svojimi izkušnjami, kakšno mora biti zbrano gradivo za redaktorsko delo, pomembno prispeva k pomnoževanju gradivske zbirke. Iz leposlovnih, strokovnih in publicističnih del zbira nove besede ter evidentira nove pomene besed in besednih zvez. Za slovar izpisano gradivo je bilo sproti pregledano, abecedno urejeno in razvrščeno v tri kartoteke (splošna zbirka, izpisi iz klasikov, popolni izpisi), ki so bile leta 1963 združene v enotno kartoteko - ta je takrat štela 2.153.651 listkov. Marija Janežič je sodelovala tudi pri urejanju kartoteke, pri čemer je bilo poleg abecednega reda treba paziti še na besedne vrste, razvrščanje enakopisnic, pisnih dvojnic ipd. Marija Janežič je sodelovala pri korekturah Poskusnega snopiča in priložnostno pri korekturah 1. knjige. V letu 1964 je sodelovala pri seminarju za obdelovalce in redaktorje. V letih 1965-1969 so bila vsa prizadevanja Leksikološke sekcije usmerjena v izdelavo 1. knjige slovarja. Marija Janežič je opravljala osnovno redakcijo, pregled že redigiranih gesel in usklaj evalni pregled za pripravo rokopisa. Poleg individualne redakcije seje aktivno vključevala v obravnavanje posameznih vprašanj slovaropisja na rednih skupnih sestankih, bila pa je tudi priložnostna informatorka za tonemski naglas. V letih 1965-1972 je imel Inštitut za slovenski jezik tesne stike z inštitutoma v Pragi in Bratislavi, kjer sta se izdelovala podobna slovarja knjižnega jezika. V okviru strokovnih izmenjav je Marija Janežič leta 1967 obiskala inštitut v Pragi. Vrsto let je gostoljubno odstopala svoje stanovanje češkim in slovaškim kolegom, ki so prihajali na strokovne obiske v Inštitut. Marija Janežič je s člankom Ilustrativno gradivo sodelovala pri predstavitvi 1. knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika v Naših razgledih. Sodelovala je tudi v radijski oddaji Studio ob 17-ih. Kot široko razgledani, sistematični in natančni redaktorici ji je bil zaupan usklaj evalni pregled pri prvih štirih knjigah slovarja. Usklajevanje je potekalo v dveh smereh: v okviru besedne družine (izbor besed, besednovrstna opredelitev, pomenska razčlenitev, razlage pomenov besed in besednih zvez, ponazarjalno gradivo, nevtralnost oz. zaznamovanost besed in pomenov, posebne frazeološke in terminološke zveze) in v okviru pomensko sorodnih besed (tipske razlage besed za predmete, pojme, delujoče osebe, obravnava glagolskega vida in predponskih glagolov, prikaz pridevnikov, števnikov, zaimkov). Usklajevalni pregled je prispeval k poenotenju slovarskih sestavkov in enovitosti celotnega slovarja. Posebej je treba poudariti mentorsko delo Marije Janežič. Poleg nadzorovanja in svetovanja pri zbiranju slovarskega gradiva je pomembna njena vloga pri uvajanju mlajših sodelavcev v redaktorsko delo. Velik je njen delež pri pripravi internih priročnikov za redaktorje, nastalih v letih 1980 in 1981. Pomembni so zlasti njeni sestavki za reševanje razlag, sopomenk in ponazarjalnega gradiva. Ob predstavitvi dela Marije Janežič ne smemo prezreti njenega deleža pri narečni kartoteki, ki se hrani v Leksikološki sekciji in šteje okrog 52.000 izpisov. Ta kartoteka se v poročilih o slovarskih zbirkah pojavi leta 1959 v razdelku dialektično blago oz. pozneje dialektično gradivo. Sistematično izpisovanje narečnih Milena Hajnšek-Holz: Jubilantka Marija Janežič besed iz pisanih virov seje povečalo zlasti v sedemdesetih letih, delo pa je vodila Marija Janežič. S svojimi izpisi narečnih besed iz pisanih virov še vedno bogati to zbirko. Marija Janežič spada med prve redaktorje Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Aktivno je sodelovala pri osnovni redakciji in usklajevalnem pregledu prvih štirih knjig. Svoje znanje in izkušnje pri slovarskem deluje nesebično posredovala mlajšim kolegom. Bila je predana slovarskemu delu. Zaradi narave dela -skupinskega dela - nima obsežne bibliografije niti znanstvenega naslova. Njeno delo so slovarski sestavki, posejani kakor kamenčki v mozaiku - Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Za svoje delo je prejela kolektivno nagrado Kidričevega sklada ob izidu prve knjige Slovarja (1970) in bila ob dokončanju Slovarja v petih knjigah odlikovana s častnim znakom Republike Slovenije (1993). Marija Janežič je bila tudi širše jezikovno angažirana. V letih 1948-1961 je bila lektorica pri amaterskem gledališču v Trbovljah. Kot jezikovna svetovalka je sodelovala pri Obzorniku za matematiko in fiziko, pomembno je tudi njeno delo pri Grosupeljskem zborniku. Že dolga leta je Marija Janežič poverjenica Slovenske matice v Inštitutu za slovenski jezik, s čimer skrbi tudi za širjenje dobre slovenske knjige. Ob visokem življenjskem jubileju ji prijatelji in kolegi iskreno čestitamo in se ji zahvaljujemo za vse, kar je naredila za nas, za slovenski jezik, za slovensko samobitnost. II. RAZPRAVE IN ČLANKI Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa (Fran Leveč, 1899) Ob stoletnici izida Ljudmila Bokal IZVLEČEK: Članek izhaja iz splošnega razvoja slovenskega jezika v 19. stoletju. Nato se osredotoča na obravnavo besedja v prvem slovenskem pravopisu (Leveč, 1899), pri čemer razpoznava posamezne leksikografske zakonitosti in jih razčleni na konkretnih primerih. ABSTRACT: The article is based on general development of the Slovenian language in the 19h century. Further on, it focuses on how the words were treated in the first Slovenian orthographic code (Levee, 1899), identifies individual lexicographic principles and analyses them on the basis of actual examples. 1 Splošno. V drugi polovici 19. stoletja se je kot posledica širjenja rabe slovenščine na različna področja političnega in kulturnega življenja obogatilo tudi vedenje o njej. K temu so prispevale objave za utemeljevanje in potrditev slovenščine pomembnih del: Miklošičeve primerjalne slovnice slovanskih jezikov (1850-1875) in njegovega Etimološkega slovarja (1886), Šumanove slovnice po Miklošičevi primerjalni (1881), Nemško-slovenskega slovarja Mateja Cigaleta (1860), njegove Znanstvene terminologije (1880) in drugih. Potrebo po slovnici je dokazoval izid Janežičeve slovnice 1854. leta in nato še druge izdaje v naslednjih letih. K povečanemu zanimanju za slovenščino so prispevale tudi objave tehtnih slovenističnih besedil: Stiškega rokopisa (1858), Celovškega rokopisa (1860) in rokopisnih priseg. Vsemu temu velikemu uveljavljanju slovenščine je sledil tudi Stanislav Škrabec. Njegovo prizadevanje za naslonitev pisave na jezik 16. stoletja, ki se je jeziku v prid z izdajami Evangelijev in listov vzdrževal skozi več stoletij, je pripomoglo k jasnejši zavesti o potrebi po enotni pisni podobi slovenščine. Ena od njenih socialnih zvrsti, knjižni jezik, je že nedvomno opravljala svojo povezovalno nacionalno vlogo. To seje odražalo tudi z utrjevanjem različnih funkcijskozvrstnih vlog, ki jih je slovenščina pridobila v 19. stoletju in so vplivale tudi na natis različnih učbenikov. Ti so se še posebej pojavili v drugi polovici 19. stoletja (Orožen 1979: 138-141). Navratilova berila za štiri višje razrede gimnazij so vsebovala besedila, ki so prispevala k uzaveščenju večfunkcionalnosti slovenskega jezika. Poznejši Janežičevi Cvetniki1 so bili že pisani 1 Cvetnik. Berilo za slovensko mladino I-II, Celovec 1865, 1867;. Cvetnik slovenske slovesnosti, Celovec 1868. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa izključno s stališča umetnostnih zvrsti. Zvrstnost slovenskega jezika seje razvijala tudi ob učbenikih za posamezne naravoslovne stroke. Schödlerjeva Knjiga prirode v Tuškovem in Erjavčevem prevodu (1875), Frana Erjavca Rudninoslovje (1867), Živalstvo Pokornega v Erjavčevem prevodu za nižje gimnazije (1872), Domače in tuje živali v podobah (1868-1873), Prirodoznanski zemljepis Janeza Jesenka (1874) in drugi učbeniki so zapolnili pomembno vrzel v svojih strokah. Slovenski jezik se ni uveljavljal samo kot učni predmet na gimnazijah, ampak tudi kot učni jezik. Tako se je bogatila slovenska terminologija in na podlagi le-te ob slovenskih učbenikih razvijal slovenski strokovni jezik. Logično nadaljevanje razvoja slovenščine in njene jezikoslovne misli je bila objava prvega slovenskega pravopisa Frana Levca leta 1899. 2 Uvod. V pričujočem sestavku bo obravnavana predvsem leksikografska podlaga prvega slovenskega pravopisa, kakor se kaže v njegovem slovarskem delu in ne toliko vsebinska zasnova posameznih pravil. Ker je prikaz normativnosti besed ena bistvenih značilnosti pravopisov, je še posebej zanimivo slediti njenemu leksikografskemu prikazu. 2.1 Glede na to, daje ne dolgo pred izidom prvega slovenskega pravopisa izšel Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894/95), je nedvomno, daje Leveč dobršen del besedja našel prav v njem. K temu nas napeljuje tudi številčni podatek. Levčev Slovenski pravopis vsebuje 2468 iztočnic. Besed, kijih v Pleteršnikovem slovarju ni, a so v prvem slovenskem pravopisu, je 50 ali 2 odstotka. Navedba nekaterih prevzetih in domačih besed razodeva sestavljavčevo veliko poznavanje takratnega pojmovnega sveta in izostren občutek za bogatitev besedja predvsem s prevzetimi besedami: absolvirati, apelirati, citirati, dialekt, egoist, ekscelenca, eksistirati, etnograf, karakterizirati, kolonija, konstituirati, producirati, secirati, status, urgirati, utopija; baraba, čeprav, dolgčas, kakorkoli, kamorkoli, naenkrat, natanko, šele, uvesti, zarastel. 2.2 Primerjava iztočnic iz prvega slovenskega pravopisa s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) prav tako prikazuje, daje sestavljavec pri izbiri besed imel posrečeno roko, saj je le 242 ali 11 odstotkov besed, ki jih prvi slovenski pravopis ima in jih ni zajetih v SSKJ. To pomeni, daje besedje iz prvega slovenskega pravopisa jedrno, osrednje, pogosto rabljeno in kot tako je njegovo upoštevanje v slovarjih nujno. Če pa upoštevamo, daje od teh 242 besed 144 oblik, kijih pravopisno prilagojene najdemo tudi v SSKJ, pa je le 6 odstotkov besed, kijih je glede na te slovarje j ezik v malo manj kot 100 letih izločil. Navedba besed, kijih ni v SSKJ, a so del besedja prvega slovenskega pravopisa, izkazuje več skupin leten: 1. besede, ki jih je iz jedrnega besedja izločil pravopisni razvoj; teh je največ: dehor, gitara, dokore, izpodmekniti, postreščik, oljika; 2. besede, ki jih je s prenehanjem pojmovne podlage (denotata) izločil Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa vsesplošni razvoj (zunajjezikovni dejavnik): osteje (del kmečke peči)2, bezgalnica (bezgalnica za klobase, neka priprava), fajenčina (vrsta blaga); 3. besede, ki kažejo na izrazit medkulturni vpliv in so se po sociolingvističnih jezikovnih zakonitostih izločile same po sebi: heroida (neka vrsta liričnih pesmi), imortelka (helichryson), kvarantina (karantena), markez (plemič); 4. redke ekspresivne besede: kavkelj (kavelj, kljuka), skodričati (skodrati, spačiti), šalec (šaljivec), žulec (skopuh); 5. kalkirane besede: pismoznalec (pismouk), prednjimec (prednik, predhodnik). Obratna primerjava, obravnava besed, ki so v SSKJ in jih ni v prvem slovenskem pravopisu, bi po vsej verjetnosti prikazala velik vsesplošen razvoj slovenskega besedja, kar je predvsem odraz nenehnega vdora novih predmetnih in pojmovnih danosti v življenje in s tem potreba po njihovi registraciji tudi v jeziku. 2.3 O besedju v Levčevem Slovenskem pravopisu je pisal Anton Breznik. V razpravi Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis je kritiziral Pleteršnikov slovar in nanj opirajočega se Levca, ki sta pri posameznih besednih oblikah želela uveljavljati staroslovenske etimološke oblike. Svoj pravopisni nazor Breznik opira na moderno načelo rabe: »Nasprotno, zavrgle so se marsikatere oblike, ki so jezikovno edino pravilne, a so se sprejele manj ali celo nepravilne oblike. In vendar takih oblik pisava pozneje ne izločuje več, ker jih je potrdila pisna raba. In to je, kar hočemo pribiti! V literarnem jeziku ne odločuje samo jezikovna upravičenost ali etimologija, temveč utrjena pisna raba. Upravičene so samo tiste oblike, ki so se v pisavi splošno sprejele; to je najvišji in edini kriterij pravopisa,«(Breznik 1982: 112). Breznik je v skladu s takim izhodiščem obravnaval besede s priponskim obrazilom -/7/Y(prihoden : prihodnji, sodnji: soden, neposrednji: neposreden, soseden : sosednji, vrhnji), jih vzporejal s Pleteršnikom in Levčevim pravopisom in glede na rabo priporočal za sprejem. Pri pisavi prevzetih besed je odobraval Levčev pravopis, ki ni zapolnjeval hiata (socialen). Obravnaval je tudi besede z vzglasnim u- oziroma v- (tipa vdan, vloga) in obliko domačega imena za mesec februar (svečan : sečan), ob katerem je navedel še Levčeve sopomenke za mesec junij. O zadnji obliki Breznik pravi: Tudi namesto svečan so skušali že v tej dobi (v Levstikovem času, op. L. B.) pisati etimologično pravilno obliko sečen sečna, ki so jo rabili v tej dobi samo še štajerski pisatelji. /.../ Pravilnih oblik vendar niti zveza s Hrvati niti etimologična struja te dobe ni mogla rešiti. Podobno seje zgodilo nekaj let pozneje Levcu, kije poskusil uvesti etimologično obliko ržni cvet ali rženi cvet za navadno, po ljudski etimologiji nastalo rožni cvet, rožnik (Breznik 1982: 111). Breznik se strinja z Levcem, da je v nasprotju s Pleteršnikom etimološkim oblikam dosle, dotle, dosore, obkle in drugim dodal sodobnejše dvojnice z -yj ki so se že v času Breznikovega pisanja popolnoma prijele: doslej, dotlej, dosorej, obklej. Leveč je v času svojega urednikovanja Ljubljanskega zvona od 1881 do 1890 uvedel tudi 2 Pomenska pojasnila v oklepaju so iz Pleteršnikovega slovarja. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa rajni, jna; rajnik: rajni ali rajnik brat bcr Der* ftorbene ©ruber; rajnica: rajna ali rajnica mati bie DerftorBene ÜJhttter (f ranjki brat, ranjka mati) rajniš 178. raka bte ©ruft; rake mn. ba§ Mühlgerinne rakeT, kve ber ©arg češ. rama bie ©gutter, na ramo zadeti; ramen, ramat, ramast, ram-nica rame, ena bte ©gutter, ramenski ran, zarana 631. raskav (f razkav) rasti, rastem, 312. Odlomek iz Levčevega slo venskega pravopisa iz 1899. leta (povečano) oblike kakršen, kolikršen. Sploh se je njegov jezikovni občutek brusil ob njegovem uredniškem in literarnem delu. 3 O ureditvi slovarskega sestavka in iztočnicah. Slovarski del prvega slovenskega pravopisa uvaja stran z naslovom Opazke. Tu so v treh točkah razložena temeljna navodila za razumevanje slovarskega dela. Ta opozarjajo na povezavo slovarskega dela s pravopisnimi pravili, ki so zajeta v prvem delu, in na funkcionalno spornost s križcem označenih besed. Sledi prikaz 21 uporabljenih okrajšav z njihovo raz vezavo. Te so: češ. (češko), del. (deležnik), dv. (dvojina), edn. (ednina), germ, (germanizem), gl. (glej), lis. (hrvaško), m. (moški spol), mn. (množina), mat. (matematični izraz), na v. (navadno),/?/7# (pridevnik), prim, (primeri, primerjaj),pris. (prislov), rod. (rodilnik), rus. (rusko), sr. (srednji spol), stsl. (staroslovensko), tož. (tožilnik), tip. (trpni) (deležnik), ž. (ženski spol). Tej uvodni strani sledi obravnava besedja, kije razporejeno po abecednem redu 25 črk slovenske abecede. Razdelke posameznih črk uvaja zapovrstna črka s končnim ločilom, piko, in z veliko začetnico napisano prvo iztočnico v razdelku. Iztočnice so izhodiščne besede v slovarskih sestavkih in ker so pisane v krepkem tisku, jih tudi grafično razmejujejo. 3.1 Ureditev slovarskega sestavka temelji na besedotvornem načelu. Iztočnici sledi gnezdo izpeljank iz besedne družine. Enote v slovarskem sestavku so glede na tvorjenje ločene s podpičji ali vejicami: hiša, hišen; hiševavec, hiševavstvo; hišna; etimologija, etimologijski; etimolog, etimološki; bil ž., biljar /.../ biljarstvo, bilje; bilka, bilnat; imeti, imajoč; nemam in nimam. Za iztočnico samo ali pa za posameznimi izpeljankami je ponekod kot ena od možnosti razlag navedena nemška ustreznica. Za pravopis slovenskega jezika je primernejše, kadar je razlagalni del s ponazarjalnim Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa gradivom v slovenščini. Pogosto je sestavni del slovarskega sestavka tudi navedba paragrafa z določenim pravilom iz neslovarskega dela pravopisa, s čimer se po eni strani utemeljuje sprejem določene besede v slovar, po drugi pa ta povezava neslovarskega in slovarskega dela pravopisa navaja k popolnejšemu poznavanju pravopisnih pravil oziroma normativne strani danega dela in nakazuje njegov učbeniški namen. Prav tako so v slovarskih sestavkih slovnična in zunaj jezikovna pojasnila. 3.2 Iztočnice praviloma nimajo obvestila o besednovrstni pripadnosti, vendar se znotraj slovarskih sestavkov ob posameznih besedotvornih oblikah pojavijo oznake za določene besedne vrste ali slovnične oblike: tenek tenak /.../ tanjši, pris. tanje /.../; umreti, umrjoč prid. /.../; biti schlagen /.../ trp. del bit, bijen. Sicer je pridevnik naveden samo v obliki za moški spol. Vendar tudi tu nastopajo izjeme: kesän kesnä kesnö. Pač pa so slovnično opredeljene predpone. Na besedotvorno vlogo le-teh opozarja pojasnilo: kot predpona. Njihova morfemska posebnost je pokazana z levostičnim vezajem: iz-, s-, so-, u-, vz-.3 3.3 Iztočnice praviloma niso naglašene. Izjemoma je naglas naveden na tisti iztočnici, pri kateri bi glede naglasa omahovali: dežel deželi. Iztočnice so enobesedne. Dvobesedna je kot stalna besedna zveza zapisana samo enkrat: gasilno društvo. Nekatere iztočnice so navedene v oklepaju. Taka beseda ne izkazuje vseh svojih slovničnih lastnosti (iztočnica zel, ki nima moškega spola) ali pa oklepaj omejuje rabo in besedo izloča iz jedrnega dela slovenskega besedja (tjavelne). Po drugi strani pa je upoštevanje take iztočnice v slovarskem delu najbrž omogočila prav pogosta raba. 3.4 Med iztočnicami je tudi 45 lastnih imen. Lastnoimenske besede so navedene podobno kot občna imena v besedotvornem gnezdu (Afričan Afričanka, Ambrož Ambrozij, Američan Američanka). Ob pridevniku blejski, kije samostojna iztočnica, se pojavi v gnezdu tudi pridevnik na -ski(Hrvat hrvaški (hrvatski As.)). Pogosto pa so lastna imena zajeta tudi znotraj slovarskega sestavka, ki ga uvaja občnoimenska iztočnica (angel /.../ Angela, Angelika; cerkev /.../ Cerknica, Cerkno; duh /.../ sv. Duh; kamen /.../ Kamnik, Kamna Gorica); prešeren /.../ (Prešeren). Med lastnimi imeni je obravnavanih največ enot s področja imen bitij. Med njimi so osebna, ki so domača (Frančišek, Luka, Jožef, Tomaž, Prešeren) in prevzeta (Gabriel, Sapfo). Veroslovna in bajeslovna imena se največ nanašajo na antično kulturo: Ares, Eos, Jupiter, Keos, Minos, Zevs in druga, Kristus, Jezus, Bog (v tem pravopisu je pisan samo z veliko začetnico) pa na krščanstvo. V to kulturno področje sodi zveza sv. Rešnje telo, Gospojnica, Šmarni dan, ki so poleg antične Argo predstavniki stvarnih imen. Primer Hiacint, Aiacintnaj bi kazal na možnost konverzije. Upoštevana so tudi imena prebivalcev: Američan, Anglež, Hrvat, Lah, Rus. Zanimivo bi bilo razpoznati merilo za sprejem zemljepisnih lastnih imen: 3 Sestavljavec pa vendarle ni razpoznal vseh pripon. Prim, naj, nar (najlepši, narlepši). Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa Kamna Gorica, Kamnik, Prečna, Račna, Žalec, Postojna, Pariz, Dunaj (Beč hs.)\ Grintavci; Dunav, Donava. 3.5 Posamezne iztočnice so označene s križcem (f), ki je v točki 2 na strani pred slovarskim delom razložen kot: Besede, ki so zaznamovane s križem |, niso knjižne in se ne smejo pisati (Leveč 1899: 126). Najstrožja normativnostna oznaka zadeva iztočnico javelne in tudi besede, navedene znotraj besedotvornega gnezda. Zanje večkrat velja, da prepoved rabe ni mogla preprečiti nadaljnjega uveljavljanja teh besed, ker so to danes stilno nezaznamovane besede. Prikaz tako označenih besed pri črki P naj bo nazoren primer normativnostnega opredeljevanja besed v prvem slovenskem pravopisu: pametiva (tpametva), pastirica (fpastarica), pes, pasji (jpesji), pestunja (jpestrna), pinoža (tpnoža), pisemce (tpismice), piskor (tpiškur), pivo (tpiva), plašč (tplajšč), plenica (tpelnica), podati (fpodati se), polje, poljce (tpoljice), popolnoma (jpopolnem), pozabiti (tpozabljivši), preden (tpredno), preprost (tpriprost), prešeren (tpreširen), Prešeren (tPreširen, Prešerin), pretiti (tprotiti), pridiga, pridižnica (tprižnica), prijatelj, telja (jprijatelj tlja), prirodopis, prirodoznanstvo (tnaravoslovje), pritekniti, priteklina (tpritiklina), prsi/72/7. z(tprsa), punca (tpunica), punčka (tpunčika). Tako so poleg posameznih besed označene tudi besedne zveze: gasilno društvo /.../ (tpožarna bramba). Tu se sama od sebe ponuja zanimiva problematika, v kateri bi raziskali razvoj s križcem označenih besed v prvem slovenskem pravopisu preko naslednjih vse do najnovejših slovarjev in pravopisov. 3.6 Pri iztočnicah je mogoč tudi etimološki podatek: gaslo rus., geslo iz češ., smatrati lis., smoter hs. Oznaka germ, (germanizem) ima poleg etimološke tudi normativno vrednost: dar /.../ darovati mašo germ, (tbrati mašo). 3.7 Med iztočnicami nastopa tudi drugi del zloženk: krat /.../ prvikrat, desetkrat /.../. Gnezdo slovarskega sestavka vsebuje izpeljanke, kijih premene že zelo oddaljijo od besedotvorne podstave: grad /.../, grajski, graščak /.../; grajan. V besedotvornem gnezdu se včasih znajdejo nenavadne oblike: mali /.../ manjši, manje, manj; malica, malicati. Pri samostalniku so navedene tudi zloženke, ki so pisane z vezajem: lakät /.../ laket-brada; pedänj /.../ pedenj-človek. V gnezdu pod iztočnico so obravnavane tudi sestavljenke: angel /.../ arhangel arhangelski. Pri pridevniku je naveden prislov in samostalniki na -ost (neusmiljen neusmiljenost; nevljuden nevljudnež, nevljudnost; umreti umrjoč umrjočnost), pri predlogu tudi samostalnik: brez brezdno. Precej je denotativnih parov, kijih loči le slovnična lastnost spola.: iver, iveri ž., iver, i vera m.\ obrt, a obrt, i, ž.\ topol m., topol ž.\ vajet m. in ž., pečat, a, m.\ pečat i, ž. Ob takih samostalnikih se pojavi oznaka spola, kar ob drugih samostalnikih ni navedeno. Tako je najbrž napaka, da je taka oznaka izostala ob samostalniku skril. Takemu tipu se pridružuje tisti, pri katerem je med posameznimi samostalniki razlika le v priponah, kar je spet pogojeno s pripadnostjo določenemu spolu: lokomotiv, m. lokomotiva, ž.; goved, i, ž. I.. .1 govede, eta, sr. I.. ./ govedo, a /.../ /72/7. goveda; kljusa, ž. in kljuse, eta, sr. Glede na precejšnje število takih samostalnikov bi lahko trdili, daje v ozadju najbrž delovala zavestna težnja zajeti jih čim več in da je to sodilo k normativnostni opredelitvi takih besed. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa 3.8 Ob samostalnikih moškega spola so kot par moškemu navedeni tudi samostalniki ženskega spola: iznajdba iznajdnik, iznajdnica; prerok, prerokinja; zamorec, zamorka. Nekatere so tudi zelo »sodobne«: kapitan, kapitanica. Ženska oblika samostalnikov je obravnavana tudi pri prebivalskih imenih: Američan, Američanka. Med izpeljankami so tudi manj samice: halja, haljica. Vprašanje je, ali je pogostost rabe nekaterih časovnih prislovov res bila tako velika, daje pripomogla k sprejetju le-teh v slovar ali pa je to bila le etimološko zanimiva oblika: dosegamal, dosihdob, dotle. Zastarelost z današnjega vidika razkrivajo tudi besedne družine: kancelija, kancelijski, kancelijstvo, kancelar, kancelir, kancelirstvo, kancelist; hasek; hasen, m. in ž.; hasniv, hasnivost. Prav tako so bile bolj raznotere nekatere besedne družine, katerim je pri posameznih členih do danes opustitev pojmovne podlage okrnila rabo: kaplan, kaplanija, kaplaniti, kaplanovati, kaplanstvo. Na drugi strani pa imamo že 1899. leta upoštevane besede, ki so za tisti čas delovale zelo novo: makrobiotika, producirati, izlam (islam) ali cela besedna družina: ideal, idealen, idealist, idealizem, idealizirati, idealnost; socialen, socialist, socializem; promocija, promovirati. 3.9 Posebno produktivni so bili nekateri prvi deli zloženk, ki so morfemski del prevzetih besed: heksaeder heksameter ...; hektar, hektogram, hektoliter, hektometer ...; helioskop, heliostat, heliotrop ... Tropičje nakazuje možnost nadaljnje tvorbe s tem morfemom v tej besedotvorni vrsti. Prav tako so zelo razčlenjene nekatere domače besedne družine: igla /.../, iglar, iglast, iglat, iglec in igelc, gelca (to je običajen zapis rodilnika in ni napaka, op. L. B.) /.../; iglica, igličast, igličevje, igličnat; umreti, umrjoč, /.../, umrjočnost, umrl /.../, umrlec /.../, umrtje; umirati; umrljiv, umrljivost; sklad /.../ skladalnica, skladanica (drv), skladanje, skladarina, skladatelj, skladavec, skladba, skladen, skladišče, skladnica/.../ skladnina, skladnja, skladnost, skladovnica. 3.10 Sicer pa pojem pojmovne skupine ni bil uzaveščen. Preizkušanje tega na vzorcu imen za dneve pokaže, da so bili sprejeti le ponedeljek, četrtek in sobota. Prav tako so bili od imen mesecev sprejeti le januar, februar, marec in avgust. Za imena mesecev so navedene nekatere manj pogoste sopomenke: marcij (marec), kresnik, rženi cvet (junij), svečan in sečan (februar). 3.11 Največkrat so iztočnice prikazane samo v osnovni obliki brez podatkov o njihovi paradigmatiki. Kadar je rodilnik pri samostalniku naveden, je to opravljeno na dva načina. Pri prvem je rodilniška oblika le napisana (angel, ela), pri drugem pa jo uvaja izpisana oznaka rod, kateri sledi navedba rodilniške oblike. To se pogosto pojavlja pri samostalnikih z latinsko in grško končnico: Ares, rod. Aresa; Keos rod. Keosa; Zevs rod. Zevsa. Med obema leksikografskima možnostma ni velike razlike, le pri drugi je oznaka sklona dodatna, lahko bi rekli, redundantna informacija o sklonu. Ponavadi je rodilniški morfem naveden, kadar izpade polglasnik (fuželj, žlja; eter, rod. etra), kadar pride do podaljšane osnove (improvizator, rja) ali v Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa primerih, ko gre za obstojni polglasnik: jazbec, beca; jezdec deca. Upoštevana je tudi rodilniška dvojnica (butelj tlja in teljna; glad glada gladu; misliti misleca in miselca). 3.12 Že v prvem pravopisnem slovarju preseneča veliko število dvojnic. Glede na besedne vrste in slovnične oblike se pojavljajo pri samostalnikih (bingljec in bingeljc), pri glagolu (hoteti in hteti), pri deležnikih na -č (vedeti vedeč in vedoč), pojavljajo se pri velelniku (gledati, poglej, pogledi), pri primerniku (globok, globočji, globokejši, globši, globeljši, globlji; dolg, daljši, dalje), pri opisnem deležniku na -l (miniti, /.../ maša je minila - minula), pri prislovih (globlje, globoče, globokeje). Glede na posebnost njihove vloge pa so dvojnice pisne (doiti, doidem, dojdem; drugde, drugje; ukoristiti se in okoristiti se), oblikoslovne (glad glada gladu; misliti /.../ mislec, misleca in miselca), naglasne (dete, deteta in deteta). Zanikana glagola imeti in hoteti prav tako izkazujeta dvojnice: imeti nemam in nimam; nečem in nočem. Kot dvojnica pridevniku bolan je s križcem sprejeta tudi pogovorna oblika bolana: bolan /.../ (jbolana). Navedeni primeri kažejo, daje razmerje med dvojnicami različno registrirano (z vejico, veznikom 'in' ter s pomišljajem. Ena od možnosti je tudi z oznako: kraljev /.../ kralj evstvo na v. kraljestvo /.../. 4 Slovnična in funkcijska pojasnila. Na posebnosti rabe določene besede v Levčevem pravopisu opozarjajo različna pojasnila, ki besedo navežejo na sistem slovničnih pravil ali pa jo opišejo s stališča jezikovnega položaja. 4.1 Slovnična pojasnila se nanašajo na rabo besede v določenem številu. Oznaka mn. poleg množinskih samostalnikov (sani ž. mn.) označuje neregularno tvorbo množine (mn.: volčje, volkovi) ali pretežno rabo v tem številu: žganec na v. mn. žganci; sanja/.../navadno mn. sanje; ulica/.. ./navadno mn. ulice; izjed izjedi mn. Še primer bolj zapletenega prikaza številske morfematike, pri kateri je upoštevana tudi dvojina: sen, sna /.../ senec in sence /.../ dv. senci, mn. senci in sencä; lakät, ktä, ktu /.../, läket, ktä, dv., mn. lakti ž.\ /.../. Slovnična pojasnila se nanašajo tudi na določno oziroma nedoločno obliko pridevnika: zali, a, o (nedoločna oblika se ne rabi /.../), tenek , tenäk (določno: tanki, a, o); mali ima samo določno obliko /.../ (za nedoločno obliko se govori majhen) /.../. Daje samo določna oblika pridevnika tudi zunanje znamenje prehoda v konverzijo, je normativno nakazano s križcem: duhovnik; duhovni, ega /.../ (fduhoven, ega). Kot kažejo navedeni primeri, so slovnična normativna opozorila formulirana neleksikografsko. Še nekaj primerov: izvun (pravilneje nego izven), tisoč (se navadno ne sklanja), zel zla zlo (nima moškega spola); rabiti; ta glagol se cesto napačno govori in piše namesto glagola potrebovati; napačno je pisati ali govoriti: rabim veliko denarja; vzemi nož, ker ga nič več ne rabim ... pravilno: potrebujem veliko denarja; vzemi nož, ker ga nič več ne potrebujem ... Izjemoma se tako tudi v slovarskem delu znajde pravcato slovnično pravilo: sebe, se /.../ Kadar je od povratnega glagola odvisen drug povratni glagol, tedaj se pri drugem glagolu izpušča se npr. Dečku se ni hotelo učiti (a ne: jučiti se). Podobna pravila so navedena tudi pri iztočnici kateri. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa V slovarskem delu prvega slovenskega pravopisa je med leksikografskimi oznakami tudi kazalka: guščer /.../ gl kuščar; prašati gl. vprašati; vogel gl. ogel. Medtem ko družinska kazalka še ni razpoznana kot leksikografski pripomoček, kar dokazuje primer: hrasta gl krasta; hrastav gl krastav, pa je za pomensko povezavo med sicer samostojnimi iztočnicami uporabljena vodilka z okrajšavoprim.: izbočiti prim, vzbočiti; izhajati I ..J prim, iziti; ujeti I ...I prim, jetnik; vzhod I ...I prim. iziti; vzporeden /.. J prim, spored; zdržati /.. J prim, vzdržati. Pravilo o kazalkah in vodilkah ni vselej dosledno izpeljano: zatohel /.../gl zadehniti. 4.2 Poleg znotraj jezikovnih so ob posameznih iztočnicah navedena tudi zunaj jezikovna, lahko bi rekli funkcijska zvrstna pojasnila, ki opozarjajo na določene jezikovne položaje: kadar (v pesmih tudi: kedär) - enako tudi pri iztočnicah kdaj, kdo; prečeščen (samo v molitvah); lešnik (lešnikar) tako se sploh govori. Ob tem opozorilu na splošno rabo je ob posameznih besedah tudi pojasnilo za omejitev rabe, ki se nanaša na posamezna področja: papa rod. papana (na Notranjskem). Ne glede na to, da so besede v glavnem navedene brez naglasa, se je sestavljavec dobro zavedal njegove veljave pri normativnosti, zato je besede kdaj pa kdaj naglašal: duh /.../ duh duhä der Geist tož. duha. Natančno normativno določenost izkazujejo posamezne pridevniške oblike: lähek, lähka, lähko; legäk, lehkä lehkö. Mogoče so tudi naglasne dvojnice pri posameznih glagolskih oblikah: becniti, becnem, bäcnem. Naglas opravlja tudi pomensko razločevalno vlogo pri enakopisnicah: neučen /.../ neučen, neučna. 5 O razlagah. Razlaganje pomena iztočnic je uresničeno na več načinov, ki so v leksikografiji običajni tudi danes. 5.1 Pomensko razlagalno nalogo lahko opravi ponazarjamo gradivo, ki je brez nemških ustreznic le redko navedeno: ubeliti velike skrbi ubelijo lase; veder regenfrei; na vedrem; pod vedrim nebom unter freiem Himmel; uležati se abliegen: uležano sadje, uležano pivo; umesiti: testo, moko; - vmesiti (v testo) einteigen; vož z der Strick; -voza/.../ voze n.\ žrdje z vozem pripeta. Ponazarjamo gradivo z navedbo v določeni slovnični kategoriji opravlja tudi dodatno vlogo slovničnega obvestila: sanja /.../ sanjske bukve. Pri nekaterih glagolih prinaša tudi podatek o vezljivosti: vbiti /.../jajca v maslo vbiti; vbiti si kaj v glavo, vbijati komu kaj v glavo; /.../; vtepsti /.../ vtepsti komu kaj v glavo /.../; vdelati kaj v zlato, srebro. S ponazarjalnim gradivom so natančno prikazane pomenske razlike med izrazoma cel in ves: cel /.../ kupica je še cela, ni ubita; suknja je še cela, ni raztrgana; hleb ni več cel, pa je še ves /.../; cel hleb prinesi t. j. ne reži ga prej; celi hleb prinesi t. j. tisti hleb, ki je še cel, ne tistega, ki je že načet /.../. 5.2 Naslednja možnost razlaganja pomenov pritegne sopomenke. Sopomenski pari so med seboj povezani z enačajem: inak inako = drugače; izgled = razgled; izstradati = sestradati; ragla = prekla, raglica; strgati = raztrgati; šmarni = sv. Marije; zatem = potem; zopet = spet. Iztočnica gostosevci ima sopomenki Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa gostoževci, gostožirci. Nista pa kot sopomenski par razpoznana izraza z domačo oziroma prevzeto pripono: paginovati, paginirati. Pogosto so sopomenke vzete iz nemščine: gorčica der Senf; izbris die Löschung; izgnati herausstreiben; izdehniti, dahnem, izdehnil, izdahnjen aushauchen. Razlagalno vlogo dobi tudi oznaka hs. s sopomenko iz zadevnega jezika: ščediti (hs. štediti). 5.3 Pri besedi unesti, ki je edini primer terminološko označene besede, je prikazana možnost splošne umestitve pomena s terminološko oznako: mat. (matematični izraz). 6 Normativnost zadeva tudi pisavo skupaj in narazen: zakaj warum; za kaj: vrzi me, če si za kaj /.../ -denn: veselite se z menoj, zakaj /.../ našel sem ovco, ki je bila izgubljena; zato deshalb; za to: njemu je čast nad vse; za to se puli. 7 Sklep. Čeprav se v prvem slovenskem pravopisu v zametkih kaže večina leksikografskih načel, pa je zanj značilna velika leksikografska neenotnost pri prikazu besed. Besedotvorje še nima izoblikovanih zakonitosti, po katerih bi se jasno razpoznavala besedotvorna umestitev posameznih tvorjenk. Sestavljavec se ni zavedal leksikografskega pravila usklajenosti obdelave besed, niti semantičnega členjenja leksike v pojmovne skupine. Seveda tega ob stopnji takratnega razvoja leksikologije ne gre pričakovati. Med oznakami je uporabljena tudi n. - neutrum (voze n), ki ni pojasnjena v uvodnem delu. Oznake so ponekod izpisane, drugje so strnjene v okrajšavo (navadno : na v.). Motijo tudi večkratne napake v abecedni ureditvi iztočnic. Besedotvorne oblike nimajo desnostičnega vezaja, ki bi nakazoval nesamostojne dele besed. Sicer pa je prvi slovenski pravopisni slovar kljub pomanjkljivostim in razmeroma majhnemu številu iztočnic le-te razmeroma dobro izbral, saj so še vedno sestavni del jedrnega besedja slovenskega jezika. Namenu slovarja ustrezna izbira besedja pa je ena glavnih odlik uporabnega slovarja. Tudi gnezda so pri posameznih iztočnicah bogata s tvorjenkami, katerih pomenske vsebine še niso zasedene. S tem se ponuja možnost, da bi jih uporabili kot nove besede. Etimološki podatki ob posameznih iztočnicah so odraz raziskovanja izvora slovenskega jezika in s tem tudi posameznih besed, kar je bilo aktualno celo 19. stoletje. Poleg etimologiziranja se v prvem slovenskem pravopisu odsev časa opaža tudi v navajanju nemških sopomenk. Ne glede nato, daje bilo celo 19. stoletje čutiti strah pred germansko nevarnostjo, se sestavljavec ni imel moči izogniti se tovrstnemu vplivu nemščine in ji je z vzporejanjem nemških izrazov dajal celo prednost. Primerjava obravnave besed v Pleteršnikovem slovarju in v prvem slovenskem pravopisu bi prispevala k popolnejši predstavitvi takratne slovenske normativnostne in siceršnje razčlembe besed. Ker je bil to prvi slovenski pravopisni slovar, se pojavi tudi vprašanje, ali je v čem leksikografski prikaz besed v tem delu vplival na naslednje pravopise. Nedvomno je to oznaka za normativno zaznamovane besede, ki jim grafična oznaka, pa naj bo to križec ali krožeč in črna pika v novejših pravopisnih slovarjih, jemlje funkcijsko celovitost. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa Prvi slovenski pravopis je dodobra razburkal slovensko jezikovno javnost, vendar se kritika ni dotikala leksike kot take, niti leksikografskih načel, ampak seje ustavljala ob posameznih izrazih. O njem je veliko pisal dr. Karel Štrekelj. Leta 1911 je svoje sestavke objavil v posebni knjigi z naslovom O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah. Opomnje o slovenskem glasoslovju in rabi nekaterih oblik in besed. V Domu in svetuje avtor s podpisom Dr. A. B. (po vsej verjetnosti okrajšave kažejo na doktorja Antona Breznika)4 takole priporočal njen izid: »Vsem je še v najboljšem spominu, kako je zašumelo na našem literarnem polju 1. 1899, ko je izšel Levčev Slovenski pravopis. Kakšno presenečenje na eni strani in kakšna pohvala in priznanje na drugi plati! Toliko in tako raznovrstnih kritikov še ni vzbudila nobena slovenska knjiga. In vendar boj ni veljal pravopisu v celoti, temuč zgolj nekaterim posameznim pravilom iz glasoslovja. Kakšna vojska bi bila šele, če bi se bilo pisalo o vsem, česar se Leveč v svojem Pravopisu dotika. V obrambo ogroženih pravil sta nastopila p. Škrabec in vseučiliški profesor Štrekelj. Štrekelj je začel objavljati v podlistku Slovenca 1. 1900 svojo znamenito kritiko O Levčevem pravopisu in njegovih nasprotnikih. Njegova kritika ni bila kritika v navadnem pomenu besede, temuč obširna in znanstveno natančna razprava o dotičnih vprašanjih. Pri posameznih točkah je vplel tudi mnogo drugih podobnih jezikoslovnih drobtin, tako daje spis bogata zakladnica raznovrstnih jezikoslovnih resnic. Dotični spis je izšel sedaj po desetih letih v posebnem odtisku, kateremu je pridejanih še nekaj novih točk ter obširno stvarno in imensko kazalo /.../. Vsem, ki se za domače jezikoslovje zanimajo, knjigo toplo priporočam.« {Dom in 5^1911: 405). Literatura BREZNIK, Anton 1982, Jezikoslovne razprave, izbral in uredil Jože Toporišič, Slovenska matica, 460 str. LEVEČ, Fran, 1899, Slovenski pravopis. Sestavil Fran Leveč. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. ŠTREKELJ, Karel, 1911, O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah. Opomnje o slovenskem glasoslovju in rabi nekaterih oblik in besed, Ljubljana, 137 strani. GLOŽANCEV, Alenka, 1997, Kratek pregled slovenskega pravopisja od konca devetnajstega stoletja do danes, Jezikoslovni zapiskih, 86-87. Dr. A. B. (Breznik, Anton), 1911, O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah, Dom in svet 24, 405. OROŽEN, Martina, 1979, Jezik učnih knjig v 19. stoletju, XV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti. 4 Jezikoslovne razprave Antona Breznika to potrjujejo; prim. str. 428. Ljudmila Bokal: Leksikografska obravnava prvega slovenskega pravopisa Lexicographic Treatment of the First Slovenian Orthographic Code (Fran Levee, 1899, on the 100th Anniversary of Publication) Summary As one of the major achievements in Slovenian linguistics - among other textbooks which filled the gaps in individual specialist areas in 19h century - the first Slovene orthographic code was published in 1899 by Levee. Although this orthographic code does not include many words it excels in listing the words that belong to the core part of the Slovenian vocabulary. The entries are organized on the principle of word-formation, i.e. the derivatives are nested within themain entry. The treatment of the vocabulary shows outlines of most lexicographic principles: synonyms are listed, words are linked to each other by means of cross-references, grammatical and pragmatic annotations draw attention to typical use of individual words. Meanings are explained by illustrative examples and synonyms, and quite frequently also by German equivalents. The development of the vocabulary shows that the normative label marking the words which should not be used (a cross) often failed to prevent further growing use of these words, since nowadays they are unmarked for style. The compiler did not achieve lexicographic consistency and some other deficiencies can be observed, but nevertheless the first Slovenian orthographic code is the initial work in the important area of Slovenian lexicography. Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih Peter Weiss IZVLEČEK: V zadnjih dveh desetletjih se v slovenskih narečnih slovarjih uporablja označevanje, in sicer predvsem z označevalniki, ki pripomorejo k temeljitemu in gospodarnemu opisu jezikovnih poja-vo v. V primerja vi s slo varji slo venskega knjižnega jezika ima označevanje v slovenskih narečnih slovarjih nekatere posebnosti, ki so obravnavane v tem prispevku. ABSTRACT: Through the past two decades labelling has been used in dialectal dictionaries, specifically with labels that enable a thorough and economical description of linguistic phenomena. The article discusses some specific features of labelling in Slovenian dialectal dictionaries as compared to dictionaries of standard Slovenian. 0.0 V širšem pomenu so označevalniki v slovarju tiste informacije, ki pri jezikovnih prvinah po navadi v okrajšani obliki (in v nekaterih slovarjih tudi kot grafični znaki, različne vrste oklepajev ali vrste tiska- SP 1997: 136) prikazujejo in pojasnjujejo (1) slovnične (in besedotvorne1) podatke2 ter (2) zvrstno in stilno označenost, strokovnoizrazno pripadnost, čustvenost, časovno označenost (glede na sedanjost), pogostnost ipd. * V uvodu k SSKJ-ju (SSKJ 1: XVIII, § 93) je rečeno: Za opredeljevanje besed, pomenov ali zvez uporablja slovar kvalifikatorje. To so pojasnila, ki poučujejo, v katero slovnično kategorijo spada beseda, jo opredeljujejo časovno oziroma krajevno, govorijo o njeni stilni uvrstitvi, razširjenosti in vrednosti ter nakazujejo preneseno ali posebno rabo. S tem kažejo na normo knjižnega jezika ali opozarjajo na razmerje do nje. Tipa manjšalnica od..., prišlo v od... V Uvodu k SSKJ-ju sta za besednovrstnipodatekuporabljena. izraza kvalifikator, ki določa besedno vrsto (SSKJ 1: XIII, § 26) in kvalifikator besedne vrste (SSKJ 1: XIV, § 34), pozneje pa tudi (navadni) slovničnikvalifikatorji. Prispevek je dopolnjen odlomek iz piščeve doktorske disertacije z naslovom Teorija in praksa slovenskega narečnega slovaropisja: PrimergovorovZadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, Ljubljana, 1994; obranjena je bila leta 1995 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. SI 27 Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih V ožjem pomenu in pri natančnem razločevanju so označevalniki vse, kar je navedeno v točki (2), za pojav iz točke (1) uporabljam izraz slovnični (ali besedotvorni) podatek; obširnejši slovnični podatek, ki bi ustrezal označevalniškemu pojasnilu, je slovnično pojasnilo. Posamezni označevalniki se lahko nanašajo na besede, besedne zveze (frazeme), besedne oblike (prim, geslo biti sem v Weiss 1998) in naglas vsega tega (prim, govorne uresničitve pozdrava dober dan v geslu dan v Weiss 1998) ter na pomene, pa tudi na hierarhijo različic in sopomenk (tu predvsem s pogostnostnima označevalnikoma inm tudi). 0.1 Označevalniško pojasnilo (prim, točko 5) je označevalnikom »podobno, v daljši enoti izraženo opozorilo« (SSKJ 1: XXII, § 58). (Pri Toporišiču 1992: 172 je oznakovnopojasnilo razloženo kot »[djoločitev pomena oznake«, kar pa je dejansko razlaga besede označevalnikoz. Toporišičevega izraza oznaka.) Medtem ko je skupina označevalnikov v določenem slovarju zaprta, je skupina označeval-niških pojasnil odprta; prve je treba v slovarskem uvodu razvezati oz. jih razložiti in ponazoriti (npr. okrajšave tipa star, sploh pa simbole, različne oklepaje in vrste tiska - SP 1997: 136, 138-139), označevalniška pojasnila pa ne potrebujejo razlag in ponazoril, ker so praviloma neokrajšana in nekatera rabljena zelo redko, lahko tudi samo enkrat. 0.2 Izraz označevalnikpovzemzm po Marjeti Humar (1993); v SSKJ 1: XVIII je uporabljen izraz kvalifikator, v SP 1997: 136 pa izraz oznaka. Preširoka pomen-skost glagola označevati (nasproti kvalificirati) še vedno kliče po boljši besedotvorni rešitvi in ureditvi za celo pomensko skupino, ki bi gospodarno vključevala tudi glagol. V to smer je bilo narejenih več poskusov, izraz označevalnik^ se mi med vsemi dosedanjimi zdi najboljši. - Težave z izrazjem za označevanje imajo npr. tudi v nemščini. Hausmann (1989: 649) navaja za označevalnik izraza Markierungsetikette in Markierungsprädikat, v zadnjem času pa se poleg njiju uveljavlja izraz Marker. Celotno problemsko področje se imenuje Markierung, priložnostno pa se pojavljajo še drugi izrazi, npr. Indizierung. 0.3 Označevanje z označevalniki in označevalniškimi pojasnili (eksplicitno označevanje) je le ena, in sicer najbolj jasna in gospodarna možnost opozarjanja na nenevtralne jezikovne pojave. V dvojezičnih in tujejezičnih slovarjih je mogoče najti še dve. 0.3.1 Predvsem za označevanje čustvenostnega, pogovornega in nizkega sta tudi v slovenski dvojezični praksi na voljo slovarski deli, ki težita k implicitnemu (ustrezniškemu) označevanju, in sicer sta to nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar (Debenjak 1992,1995) - izrazijski označevalniki so v teh dveh slovarjih izrecno navedeni. Na naštetih področjih označevanja imajo tudi nenevtralne slovenske besede in besedne zveze navedene nenevtralne ustreznice v nemščini (in obratno), samo po sebi pa se razume, daje za nevtralni izraz v enem jeziku naveden nevtralna ustreznica v drugem. Če je za slovensko ženska nemška nevtralna ustreznica die Frau ali das Weib, je za slabšalno slovensko baba nemška ustreznica das Weibsbild'ali das Frauenzimmer. Vendar pa nastopijo težave, ko tovrstni ustrezniki odpovejo. Tako bi bilo tudi z zvrstno ustreznim pogovornim izrazom v nemščino težko prevesti slovenski samostalnik generalni 'generalni direktor' (v slovensko-nemškem slovarju ga ni, in škoda je, če je izpadel zaradi zadrege z označevanjem), slabšalna zveza babja Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih vera 'praznoverje' je prevedena z der Aberglaube, kar je v nemščini nevtralno. Tako je kdaj vendarle treba zapisati priložnostni označevalnik: v geslu baba (Debenjak 1995) najdemo poleg »das Weib« (kar je v nemščini nevtralno) v oklepaju pripisano »abwertend für das Frau: das Weibsbild«, v geslu babnica poleg »die Alte« (v nemščini je to lahko glede na pomen nevtralno ali pa ne) še »slabšamo: die Weibsperson, das Weibsstück«, medtem ko je v geslu babura zapisana razlaga: »(widerwärtige Frau) die Schreckschraube«. (Navzkrižno preverjanje z nemško-slovenskim slovarjem (Debenjak 1992) pokaže še marsikatero nedoslednost.) Pri pogovornem župa 'juha' najdemo pripisano razlago z označevalnikom »volkstümlich für: die Suppe« (volkstümlich bi pomenilo 'ljudsko'). Z označevalnikoma v razlagi sta opremljeni tudi besedi Juga »(umgangssprachliche Bezeichnung für Jugoslawien)«, tj. 'pogovorna oznaka za Jugoslavija', in Jugovina »(ironisch für Jugoslawien)«, tj. 'ironično za Jugoslavija'. Formulacije, zapisane v vlogi označevalnikov, so v slovensko-nemškem slovarju zapisane zdaj v nemščini (v geslu baba), zdaj v slovenščini (v geslu babnica), kar ni dobro.3 0.3.2 Angleški slovaropisci, ki so izdelali slovar COBUILD, namenjen predvsem tujcem, ki se učijo (britanske) angleščine, in njihovim učiteljem, so besede in pomene na potrebnih mestih označili tako, da so geografske in/ali stilistične ozna-čevalnike vključili v razlage ali pred več razlag (gl. seznam v COBUILD 1995: xx-xxi): hooker [..] A hooker is a prostitute; used mainly in informal American English. fuck [..] Fuck is a rude and offensive word which you should avoid using. [..] Ta način označevanja je priročen predvsem za učitelje, ki imajo razlago z označevalnikom že oblikovano v poved, manj pa za druge uporabnike, ki iščejo grafično izpostavljene označevalnike na pričakovanih mestih, najdejo pa jih na nepričakovanih (če jih sploh). - Podatek o pogostnosti besede, ki temelji na podatkih iz besedilnega/besednega korpusa Bank of English (prim. Gorjanc 2000: 336), je v slovarju COBUILD zapisan v isti vrstici kot iztočnica na robu, in sicer je optično ponazorjen s petimi karami: več kot je črnih kvadratkov, pogostejša in torej za učenje obveznejša je beseda. (Ob posameznih pomenih pogostnostni podatki v slovarju COBUILD niso navedeni.) 0.4 Tule opazujem ob narečni slovarski praksi seveda tudi knjižno, in sicer v SSKJ-ju, kije do zdaj edini slovar, ki ima z označevalniki opremljeno vse v slovar zajeto občno besedje, hkrati pa upoštevam tudi objavljene rešitve za pripravljajoči se slovarski del Slovenskega pravopisa (SP 1997; primeri so objavljeni v Toporišič 1994). (Glede označevanja samo registriram napredek pri sestavljanju izrazijskih slovarjev (npr. Humar 1996), ki jih je v tem pogledu pred dobrim desetletjem kritiziral Velemir Gjurin (1987: 161).) Tudi v tujih narečnih slovarjih, ki označujejo besedje, se kaže koristna prepletenost s knjižno slovaropisno teorijo in prakso, saj utrjuje pojme in uporabnikov ne bega z novostmi. To je zelo očitno v Slovarju slovaških narečij (SSN) iz leta 1994 v primerjavi s knjižnim Kratkim slovarjem slovaškega jezika (KSSJ) iz let 1987 in 1997. 3 Slovensko dvojezično slovaropisje vzornih in vzorčnih del v tem pogledu tako rekoč nima, čeprav je v zadnjem desetletju nastalo nekaj obsežnejših slovarjev, predvsem v zvezi z nemščino (Debenjak 1992, 1995) in z italijanščino (Šlenc 1997). Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih 1.0 Označevalnik, ki se nanaša na iztočnico (ali besedno zvezo, in sicer na večbesedni strokovni izraz ali frazem), se piše pred razlago, označevalnik, ki se nanaša na posamezno obliko, besedno zvezo ali posamezen pomen, pa pred konkretno obliko ali razlago. Če označevalnik stoji v slovarju pred ponazarjalnim primerom, kateremu v oklepaju sledi razlagalno pojasnilo s pomenskim premikom, se nanaša na ponazarjalni primer in pripisani pomen. Kadar takoj za označevalnikom stoji dvopičje, velja označevalnik za več kot en ponazarjalni primer, in to do naslednjega označevalnika oz. do konca pomenske (pod)skupine. (V tem smislu ravna že SSKJ (SSKJ 1: XIX, § 100).) Nov označevalnik ukine prejšnjega, razen če ta ni grafično nadrejen; v tem primeru postaneta priredna. (Slovnični podatki in slovnična pojasnila stojijo pred označevalniki in označevalniškimi pojasnili.) Iz poskusnega zvezka Slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (Weiss 1998) navajam bistvene sestavine ustreznih gesel: froc [..] slabš. otrok\vodnosu do starše\\: [..]; zmer. [..] guzniti [..] nizk. a umreti: [..] b redk., za živali poginiti: [..] 1.1 Razumevanje veljavnosti označevalnikov (pa tudi označevalniških pojasnil ter slovničnih podatkov in pojasnil) v SSKJ-ju otežuje premajhna grafična razmejenost posameznih skupin podatkov pri pomenih in podpomenih. Jasna sta tale dva primera (ki so tule okrajšana na tisto, kar nas v tej zvezi zanima): absurdnost [..] lastnost, značilnost absurdnega: [..] // redko absurd [..] afna [..] nižje pog. opica: [..] // slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: [..] V nekaterih primerih pred glavnim pomenom stoji označevalnik, za dvojno poševnico, ki uvaja podpomen, pa ni označevalnika, (ali pa je in ga je mogoče razumeti priredno prvemu), zato je težko prav in enoumno razumeti tale gesla: abuzus [..] knjiž. zloraba: [..] // čezmerno uživanje: [..] administrativa [..] redko organ za vodenje upravnih poslov; administracija: [..] // žarg. oddelek v podjetju za pisarniško poslovanje: [..] altana [..] knjiž. zaprt balkon ali zaprta terasa v nadstropju: [..] // senčnica, uta: [..] aristokracija [..] v razredni družbi plemiči, plemstvo: [..]// skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja: [..] Če v geslu abuzus označevalnik knjižno velja tudi za podpomen, potem je najbrž tudi v geslu administrativa označevalnik redko treba kombinirati z označevalnikom žargonsko. Natančnega navodila o branju označevalnikov, ki stojijo na takih mestih, v uvodu k SSKJ-ju ni (pričakovali bi ga npr. v § 98 in v Silvester 1978: 71-72). Zato se je treba odločiti za drug način prikazovanja pomenov in podpome-nov. Enega od njih ponuja poskusni zvezek Slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (Weiss 1998), ki v tem sledi predvsem nemškim slovaropisnim dosežkom. Pomeni so večinoma označeni s L, 2...., če sta podpome-na vsaj dva, pa se vrsta začne z a, b ... Ta način omogoča tudi lažje prikazovanje sopomenskosti, ker ima marsikdaj samo podpomen (kdaj pa tudi edinole pomenski odtenek) pripisano sopomenko, ter lažje razlaganje in preprostejše kombiniranje označevalnikov. (Tukajšnja dva primera sta glede na objavo v poskusnem zvezku Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998) izpopolnjena. Več kot oz-načevalnikov je v takih položajih slovničnih podatkov in pojasnil k pomenu.) delati [..] 7. redk., nav. s prislovom rasti a \uspevati\\ [..] b \razvijati se, rediti se\\ [..] faš [..] 1. les. kup zvezanih deska kot del splavah za ladijski pod. [..] 2. grad. izravnalni pas ometa: [..] 2.0 V slovaropisju se odmiki od neoznačene rabe opisujejo z označevalniki dosledno šele v zadnjem času - v slovenskem slovaropisju od izida prve knjige SSKJ-ja leta 1970 dalje. Za svoj čas zelo dobro je imel označevanje izpeljano Anton Murko v letih 1832-1833 v slovensko-nemškem (in tudi za slovenski del v nemško-slovenskem) slovarju (Orel 1999), kije prvi v slovenskem slovaropisju tudi skoraj dosledno navajal besednovrstne in druge slovnične podatke (Weiss 1999). Označevanje je bilo v poznejših slovarjih do SSKJ-ja različno obsežno in dosledno, še najbolj izdatno predvsem v zadnjih izdajah Janežičevega slovensko-nemškega slovarja (npr. Janežič 1893) in v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (Plet. 1-2), prelom v zadnji tretjini 20. stoletja pa je v zvezi z novim pojmovanjem in uveljavitvijo zvrstnosti. 2.1 Merilo nevtralnega (neoznačenega, nezaznamovanega, nevpadljivega, običajnega, navadnega, »normalnega«) se v slovaropisju nanaša na povprečnega tvorca besedil oz. poslušalca. Povprečni pojav je neoznačen, jezikovna prvina, kije označena - gre lahko za besedo ali besedno zvezo, za pomen, obliko, izgovorno (glasovno) dvojnico ali sopomenko -, pa ima v slovarju pripisan ustrezen označe-valnik (Hausmann 1989). 2.2 Natančnejši pregledi tujih enojezičnih slovarjev knjižnih jezikov so pokazali na neenotnost v označevanju kakor koli označenega besedišča, čeprav so primerjave zaradi različnih sistemov označevanja težke že v istih jezikih, sploh pa v različnih. Vendar pa to ne sme biti razlog za opustitev označevanja - »kaže le, da označevalnikom ne moremo pripisovati absolutne, temveč relativno vrednost« (Hausmann 1989: 650). Pri tistih slovarjih, ki so kolektivno delo (in tak je npr. SSKJ), je ena od najtežjih nalog dosledna izpeljava in nadzor rabe istovrstnih označevalni-kov: v idealnem primeru bi popolne sopomenke morale imeti iste označevalnike.4 2.3 Pomanjkljivost označevanja jezikovnih pojavov, zapisanih v narečnem slovarju, je individualnost razumevanja označenosti, saj narečne slovarje praviloma pišejo prostorsko, podatkovno, generacijsko in še v kakem smislu omejeni posamezniki, hkrati pa so besedila, iz katerih izvirajo označeni pojavi, pogosto neu-jemljiva. (Na neenotno pojmovanje označevalnikov in rabo socialnozvrstnih pri frazemih v slovarjih v tem smislu opozarja Erika Kržišnik (1998: 63-64).) To mo- 4 O tovrstnem trudu pri sestavljanju SSKJ-ja pričajo seznami označevalnikov, ki so bili za sprotno delo pripravljeni v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU v Ljubljani. Če slovar izhaja po delih, lahko pride do napake, kakršna je v SSKJ-ju, kije nastajal kakega četrt stoletja: frazem od a do ž 'od začetka do konca, vse' je bil v prvi knjigi (leta 1970, v geslu a) očitno zaradi spregleda predstavljen brez označevalnika, torej kot nevtralen, v peti (ki je izšla leta 1991, v geslu ž) pa ustrezno kot ekspresiven; neenotnost v ponatisnjenem enozvezkovnem SSKJ-ju in v elektronskih izdajah ni odpravljena. Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih rajo vzeti v zakup tako uporabniki kot pisec slovarja sam: velik uspeh bo že to, da se bo trudil doseči nemogoče, namreč ideal - in enotno označevanje je le eden od mnogih, kijih (narečni) slovaropisec poskuša uresničiti. " 3.0 Obseg označevanja v slovenskih narečnih slovarjih, ki so izšli v knjižni obliki, je različen. V slovarju črnovrškega narečja Ivana Tominca označevanja skorajda ni, na redkih mestih pa je to vendarle vključeno v razlago, npr. v geslu škric 'zaničljivo o gosposkem človeku' (Tominec 1964). Ker se ta slovar opira na Pleter-šnikov Slovensko-nemški slovarje treba ustrezno razumeti tudi oznake; tako ima v geslu A//afr'Pleteršnik pripis »(v otročjem govoru)«, Tominec pa besede ne označuje. - Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (Thesaurus 1-4) ima kot prvi od narečnih slovarjev v obliki okrajšav zapisane nekatere označevalnike, ki so - tako kot nasploh gradivo v Tezavru, kije dejansko preurejena konkordanca narečnih zapisov - večinoma prevzeti iz upoštevanih dialektoloških del (Schlüssel zum Thesaurus 1982: 102-104), ob tempa s pripisanimi indeksi pri iztočnicah še številske »leksikalno-semantične kvalifikatorje« (nekvalificirano - beseda je v splošni rabi, 1 - beseda s strokovnega področja, 2 - beseda iz nemške šole in administracije, 3 - citatna beseda, 4 - individualni neologizem, 5 - beseda ne spada v nobeno od naštetih skupin) (Schlüssel zum Thesaurus 1982: 35-37; Karničar 1991: 100). Tovrstni način je gospodaren, vendar pa tudi pomanjkljiv: nasproti si stojijo bolj informativni črkovni in slabo obvestilni številski označevalniki, pri čemer mora številski marsikdaj vendarle imeti pripisan še kak podatek: indeks 1 npr. zahteva še pojasnilo o stroki, če ni razvidna iz nemške ustreznice. - Franc Novak v slovarju beltinskega govora (Novak 1985,1996) označevalnikov in označevanja sploh nima. - Z označevalniki je besedje primerno natančno in dosledno opremil Ludvik Karničar v obirsko-nemškem slovarju, delu monografije o obirskem narečju (Karničar 1990, seznam na str. 9). - V režijansko-angleškem slovarju Hana Steenwijka, ki je del monografske predstavitve govora vasi Bila (San Giorgio) (Steenwijk 1992: 237-338), ni označevalnikov. - Dušan Jakomin ima v slovarju govora Svetega Antona pri Kopru štiri označevalnike, in sicer arhaizem, otroški izraz, pejorativno in vulgarno, ter poleg njih še dva krajevna, in sicer za Kocjančiče in za Potok, vsi pa so okrajšani (Jakomin 1995, seznam na str. 9). - Brez označevanja je slovar govora Gozda-Martuljka in Srednjega Vrha Stanka Koširja (1997), vendar pa je npr. slab-šalnost ponekod razvidna iz knjižne ustreznice in torej vključena v razlago, kot npr. v geslih ubündran 'biti smešno oblečen' in vdevan 'grdo oblečen, neokusno oblečen' (Košir 1997: 81). - Italijansko-nadiški slovarček Simone Rigoni in Stefanie Salvino iz leta 1999 ima označevalnike sicer naštete (Rigoni - Salvino 1999: 10-13), vendar so le krajevni in predvsem izrazijski potem tudi dosledno navajani, medtem ko drugih v geslih, kjer bi jih pričakovali, ni (npr. slabšalnega v geslu puttana 'kurba'). - Kratki slovar poljanskega narečja Dušana Škrlepa (Škrlep 1999) je - ob skopih in nezanesljivih podatkih, zaradi katerih je to narečni slovar bolj po imenu kot po vsebini - povsem brez označevalnikov. - Rokopisni Rožanski narečni besednjak Josipa Šašla iz leta 1957 (hrani ga Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU v Ljubljani), ki je izboljšan glede na slovar v knjigi Narodno blago iz Roža (Šašel - Ramovš 1936-1937: 101-122), je pri označevanju zanimiv Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih zato, ker ima ob pogostnostnih označevalnikih in in tudi (npr. v geslih tasäto in taröiqate) označevanje vključeno v razlago, npr. lulato 'otroški izraz za scati', tareqatd 'dolgo in gostobesedno govoriti'. Težnjo po natančnem označevanju vsega v slovar zajetega besedja, besednih zvez in oblik predstavlja poskusni zvezek Slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (Weiss 1998), v katerem sem želel zapisati vse občno besedje, ki se govori na obravnavanem področju. Doslednega označevanja sem se upal lotiti, ker govorim enega od govorov, upoštevanih v slovarju. Če slovaropi-sec obvlada govor ali narečje, ki ga opisuje, je sestavljanje slovarja in s tem tudi označevanje lažje. Vendar pa je upoštevanja vreden še en vidik: če bo področje, ki ga zajema narečni slovar, obširnejše, npr. v slovarju celotne narečne skupine, se bo sestavljalec (ali skupina sestavljalcev) gotovo znašel v vlogi tujca in ali ne bo mogel zanesljivo izpeljati označevanja v celoti ali pa bo označevanje neenotno. 3.1 Krajši narečni slovarčki, ki so dodani besedilom v kaki knjigi, večinoma ne vsebujejo označevalnikov. Taki so recimo v zbirki Glasovi, v kateri so besedila nasploh (in torej tudi besede in besedne zveze v slovarčkih ali v sprotnih opombah) zapisana v nekoliko sproščeni obliki (npr. Repanšek 1995: 304-314). Vendar pa tudi v tej zbirki najdemo izjemo: v slovarčku narečnih besed v knjigi »štorij« s Pivškega je jezikoslovka Andreja Žele (1996: 193-202) uporabila tri čustvenostne označevalnike - čustvenostno, slabšamo, šaljivo -, ki jih v uvodu k slovarčku ni razložila in katerih okrajšav ni razrešila (imenuje jih »funkcijskozvrstn[e] oznak[e]«) (Žele 1996: 193); tovrstnih podatkov pri istih besedah v opombah k posameznim besedilom v tej knjigi sicer ni. 3.2 Praksa v tujih narečnih slovarjih kaže glede označevanja veliko pisanost. Skrajna primera sta Slownik gwar polskich (SGP), ki izhaja od leta 1982 dalje in označevalnikov sploh ne vsebuje, in Slovnik slovenskych nareči (SSN), katerega prvi zvezek je izšel leta 1994 in ki izdatno navaja raznovrstne označevalnike (prim. seznam v SSN 1:44-48). 4.0 Za narečni slovar pridejo v pošte v tele skupine označevalnikov (prirejeno po SSKJ 1: XVIII-XXII in po SP 1997: 136-142), kot so navedene tudi v poskusnem zvezku Slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (Weiss 1998: seznam na str. 20-24) - v oklepaju je pripisana vrsta označevanja (po Hausmann 1989: 651): (1) krajevni označevalniki (diatopično), (2) lastnoimenski označevalniki, (3) citatnostni označevalniki (diaintegrativno), (4) izrazij ski (terminološki, funkcij skozvrstni) označevalniki (diatehnično, diatekstualno), (5) formalnostni označevalniki (diafazično), (6) socialnozvrstni označevalniki (diastratično), (7) čustvenostni označevalniki (diaevalvativno), (8) časovni označevalniki (diahronično), (9) pogostnostni označevalniki (diafrekvenčno), (10) posebni označevalniki. Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih 4.0.1 Tu nista upoštevani (1) prenosniška zvrst (vrsta označevanja je dia-medialna, označeno okolje pisno ali govorno), ker je v narečju vedno govorna (pisna je v narečjih omejena na posebno, jezikoslovno ali njej podobno rabo, medtem ko je narečje v literarni rabi zapisano le približno in rado prehaja v nadnarečje), in (2) normativnost (vrsta označevanja je dianormativna, označeno okolje pa nepravilno), ker nepravilno v narečnem slovarju ni zapisano, saj je vsebovano v drugih označevalnikih (npr. včasih kot beseda ali oblika, značilna za posameznika) ali pa v slovarju kot enkratna in po navadi napačna raba sploh ni upoštevano. (Večkratna ali ustaljena raba kake besede ali besedne zveze, značilna za posameznika ali posamezno družino v določenem kraju, je ustrezno ponazorjena - prim, točko 4.8.) 4.0.2 V narečnem slovarju glede na slovarje knjižnega jezika (v tem primeru predvsem v primerjavi s SP 1997) ni socialnozvrstnih označevalnikov (razen dveh - slengovsko in žargonsko), funkcijskozvrstnih označevalnikov nestrokovno, pesniško, publicistično in praktičnosporazumevalno ter čustvenostnih označevalnikov olepševalno m vzneseno (prim, točko 4.6). 4.1 Krajevni označevalniki Navadno narečni slovar upošteva govor več kot ene same informacijske točke (več kot en sam kraj ali krajevni govor); če se v različnih informacijskih točkah obravnavanega področja pojavljajo izključujoče se dvojnice in sopomenke ter lek-semi in pomeni, ki jih v drugih krajih na opisovanem področju ni, so za opisovanje v slovarju potrebni in koristni krajevni označevalniki, ki so praviloma navedeni okrajšani in v uvodih k slovarjem pojasnjeni. (Pri zapisu govora enega samega kraja ta označevalnik sistemsko ne bi prišel v poštev.) Dobro je, če jih podpira zemljevid obravnavanega področja (kot npr. v Karničar 1990: 12; Weiss 1998: 6). Jezikovna prvina je krajevno neoznačena, če je znana na celotnem obravnavanem področju, vse druge možnosti pa opisujejo krajevni označevalniki. - Pri konkordanč-nem slovarju, kakršen je Tezaver (Thesaurus 1-4), imajo krajevni podatki drugačno vlogo: podatki o pojavitvah so navedeni pri vseh dosegljivih zapisanih besedah in oblikah, lahko tudi kot številke informacijskih točk, kakršne so uporabljene pri Slovenskem lingvističnem atlasu (Schlüssel zum Thesaurus 1982: 56-89 + priloga; Benedik 1999). Za slovar, ki obsega več narečij, ali za vsenarečni slovarje tak način sploh edini primeren in gaje dobro temeljito domisliti, saj mora zaradi gospodarnosti skrajno omejena količina znakov dati kar največ informacij. - Ludvik Karničar (1990) ima v obirsko-nemškem slovarju zapisane krajevne označevalnike povsod tam, kjer so sopomenke, frazemi ali ponazarjalni primeri vzeti iz sosednjih govorov (lahko tudi drugih narečij) glede na Obirsko (Karničar 1990: 115, seznam na str. 9). - V poskusnem zvezku slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998: seznam na str. 21) je pri jezikovni prvini, ki ni znana na celotnem obravnavanem področju, navedeno, v katerem kraju (ali katerih krajih) je bila zapisana. Tu so navedene tudi kombinacije krajevnih označevalnikov s pogostnostnimi ali časovnimi v istem geslu, npr.: »xxx Bo m yyy pomeni, da se jezikovna prvina yyy govori v Bočni poleg sicer na celotnem obravnavanem področju znane xxx« (Weiss 1998: Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih 21). - Italijansko-nadiški slovarček (Rigoni - Salvino 1999, seznam na str. 9) ima pri vseh besedah in besednih oblikah navedene kraje, kjer so bile zapisane. Če bi bila kdaj količina krajevnih označevalnikov pri posamezni jezikovni prvini prevelika, se je pri zaprti skupini informacijskih točk mogoče odločiti za gospodarnejše izključevalno označevanje (na način razen v...). 4.2 Lastnoimenski označevalniki 4.2 Citatnostni označevalniki V narečnih slovarjih je večinoma zapisano občno besedje, vendar pa to zah- ^ teva tudi upoštevanje lastnih imen, npr. v frazemih, kakršen je pa mirna Bosna. V poskusnem zvezku Slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Na- ^ zarjami so navedeni označevalniki le za tiste vrste lastnih imen, ki se v tem, posku-snem zvezku pojavljajo v frazemih: hišno, krajevno, ledinsko, osebno, stvarno lastno, vodno in zemljepisno ime (Weiss 1998: 21). Narečni slovar lastnih imen seveda zahteva popolnej ši seznam lastnoimenskih označevalnikov. Del zemlj episnih ozna- ^ čevalnikov v izključno znakovni obliki navaja Pavle Merkü v Toponimiji Terske ^ doline (Merkü 1997: seznam na str. 55). Primer (Weiss 1998): ^ Bosna [..] zem. i. Bosna \ozemlje\ • čustv., kot podkrepitev pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili: [..] Na besedne in predvsem besednozvezne inovacije iz drugih socialnih zvrsti slovenskega jezika (navadno iz knjižnega ali pogovornega, lahko pa tudi iz drugih narečij, kar je redkejše) ali iz drugih jezikov v obravnavanem narečju opozarja ci- ^ tatnosti označevalnik. Pri izboru takih besed in besednih zvez, ki naj bi bile zapisa- &£ ne v slovarju in ki naj bi jih torej označeval, naj bo slovaropisec strog: v slovarjih ^ je smiselno zapisati, če so postale sestavina narečja in če so sorazmerno pogoste. Pri tem je dobro imeti pred očmi omejitev, da »[c]itatne besede in besedne zveze niso sestavni del slovenskega jezika oz. slovenskega knjižnega jezika« (Toporišič 1984: 105). Včasih jih je le težko ločiti od prevzetih besed in besednih zvez, ki pa jih v slovarju ne označujemo posebej. V poskusnem zvezku slovarja spodnje Zadrečke doline je uporabljen označevalnikpolcitatno pri jezikovni prvini, ki glasovno ali oblikovno »odstopa od običajnega ali pričakovanega v govorih na obravnavanem področju in v tem pogledu kaže na izvor iz slovenskega knjižnega ali pogovornega jezika, iz kakega drugega narečja, lahko pa tudi iz drugega jezika (Weiss 1998: 22): hende [..] • polcit., kot ukaz hende hoh! roke gor. [..] dan [..] polcit. • dober dan \izraža pozdrav ob srečanju podnevi]: [..] • dan žena dan žena \8. marec\: [..] • čustv. to je šele dober dan to je šele začetek (česa težavnega). [..]5 5 Sicer se v govorih na obravnavanem področju uporablja beseda den. 35 Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih 4.3 Izrazij ski (terminološki, funkcij skozvrstni) označevalniki Mednje v narečnem slovarju spadajo označevalniki za posamezna strokovna področja, tudi za uradovalne jezikovne prvine, medtem ko označevalniki za publicistične, pesniške in praktičnosporazumevalne jezikovne prvine v narečnem slovarju ne pridejo v poštev. Veliko slovaropisno težavo predstavlja določitev in zamejitev strok, ki naj jih zajemajo označevalniki. V slovarju knjižnega jezika spada jezikovni pojav npr. v etnografijo ali etnologijo (označevalnik etn. v SSKJ 1: LX) s stališča stroke (s »pogledom od zunaj«), kar pa za narečje ne velja, tako da se konkretno ta označevalnik v narečnem slovarju sploh ne pojavi. Podobnih primerov iz drugih strok je v narečnem slovarju še več, zato je označevalnikov za posamezne stroke pravzaprav zelo malo. Tu mora narečni slovaropisec upoštevati krajevne razmere ter večjo koncentracijo nekaterih strok in obrti v posameznih pokrajinah in na posameznih zemljepisnih področjih. (Marsikateri izraz, ki je v zvezi s klanjem domače živine, je uvrščen v anatomijo.) Najbrž se prav pri izrazijskih označevalnikih še posebej dobro pokaže stališče, da je beseda nevtralna, če jo pozna večina tako moških kot žensk. Vendar pa npr. pri poimenovanju delov konjske opreme, s katero so imeli opraviti predvsem moški, niti to ne pride v poštev, saj tega izrazja, ki ga danes zaradi spremenjenega načina življenja poznajo le še redki govorci, ni mogoče uvrstiti v kako stroko. Narečni slovaropisci strokovne izraze včasih uvrstijo v posebne sezname (izdelovanje lesene posode v Tominec 1964: 59-60, čebelarska terminologija v Karničar 1990: 273-276) in jih tako ločijo od dejanskega slovarja. - Nekaj primerov iz poskusnega zvezka slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998): abrihterica [..] les. poravnalniskobeljnik abzecati [..] obl. všiti, všivatipodstavo, predvsem pri ovratniku brkelj [..] čeb. brada \deščica pod žrelom panja\\ [..] dosluženje [..] voj. služenje preostanka vojaščine: [..] 4.4 Formalnostni označevalniki Označeno okolje pri formalnostnem označevalniku je v narečnem slovarju formalno. (V označevanju knjižnega besedišča je označeno okolje neformalno. To so v njem npr. ljubkovalne besede, ki so v rabi v družini za razmerja med družinskimi člani - mami, tati, babi.) Tovrstno označevanje je v narečnem slovarju upoštevano le delno, ker gre pri z narečnega stališča formalnem za prestop v nadnarečnost, te pa pisec v narečnem slovarju ne more upoštevati. Izjema so le posamezne besede in besedne zveze, kijih govorci uporabljajo v uradnih položajih, npr. v pogovoru z zdravnikom {doktor, hvaljen jezus, gospa, gospod). Primer (Weiss 1998): doktor [..] uradn. zdravnik. [..] 4.5 Socialnozvrstni označevalniki V narečnem slovarju lahko od teh upoštevamo pravzaprav le slengovske in Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih žargonske jezikovne prvine, s tem daje žargonsko omejeno na šolsko rabo. Označevanje drugih žargonskih prvin v posameznih strokah ne more biti izpeljano, saj v narečju v primerjavi s knjižnim jezikom ni razlikovanja med strokovnim in žargonskim. Narečno žargonsko se v zadnjem času izkazuje edinole v šoli, pa še tu bi najbrž lažje govorili o čustvenostnem ali slengovskem. Dva primera (Weiss 1998): cviker [..] sleng. boječ se Človek. [..] čik [..] žarg. šol. negativna ocena: [..]6 4.6 Čustvenostni označevalniki V narečnem slovarju lahko uporabimo večino čustvenostnih označevalni-kov, ki jih predlaga SP 1997: 139-140. Praksa kaže, da bi v narečju le težko našli nedvoumne primere za olepševalno (kar je težko ločiti od omiljevalnega, zato lahko za oboje uporabimo kar ta označevalnik - težave te vrste so znane tudi v knjižnem slovaropisju, prim. Žele 1993: 532-533) in za vzneseno. Glede na SSKJ je treba še posebej poudariti rabo natančnejših čustvenostnih označevalnikov, Če obstajajo, tako da označevalnik čustvenostno uporabimo le, če vrste čustvenosti ni mogoče določiti natančneje (SSKJ 1: XXI, § 42; SP 1997: 139). Prehajanje nevtralne rabe posameznih besed med označene se da pojasniti v komentarju (npr. Weiss 1998 pri besedi baba, katere raba v pomenih 'ženska' in 'žena' >>[p]ri mlajših govorcih prehaja v območje slabšalnega«). Splošno spoznanje dialektologov je, daje delež čustvenostno označenega v narečjih večji kot v knjižnem jeziku (Oravec 1980), in sicer tudi pri različicah osebnih imen (Kolafik 1980: 76). Primeri (Weiss 1998): alej [..] slabš., zastar. razgrajač. [..] zmer., zastar. 'moxs, 'alle 'ä:lejas'te! [..] amen [..] • čustv. do amena temeljito, popolnoma, povsem: [..] brat [..] • iron, južni brati prebivalci drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. [..] hujek [..] otr. [..] 2. slabš. umazan fant, otrok [..] 4.7 Časovni označevalniki S časovnimi označevalniki glede na neoznačeno izhodišče določimo starinske in zastarele jezikovne prvine ter take, katerih novost se v rabi še čuti. V narečnem slovarju je kot zastarela označena jezikovna prvina, ki se ne govori več, jo pa (predvsem starejši) govorci še poznajo; kot starinsko je označeno tisto, kar govori starejša generacija, ne pa tudi govorci srednje in mlajše generacije. (Pripadniki mlajše generacije večinoma še nimajo otrok, pripadniki starejše pa večinoma nimajo več živih staršev; pripadniki srednje generacije večinoma torej že imajo otroke in še vedno žive starše. Natančnejšo generacijsko razvrstitev imata Trudgill 1983: 69-71 (do 24 let - 25-69 - nad 70) in Sobierajski 1985: 5 (do 30 let - vmes - nad 60).) Večja slovaropisna težava je ločevanje v slovarskem pomenu zastarelega in starinskega od materialne in pojmovne dejanskosti, ki je izginila iz sveta govorcev kakega narečja. Novota ni vezana na govorce določene starosti ali generacije, čeprav jo 6 Nevtralen izraz je enka. 37 Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih največkrat vendarle pričakujemo pri mlajših govorcih, in mora biti dovolj razširjena, a še vedno občutena kot novost. - Predvsem zaradi tega označevalnika, čeprav seveda tudi zaradi vseh drugih, je treba v slovarskem uvodu navesti, na kateri čas se nanašajo podatki in s katere časovne točke so ocenjeni (prim. Weiss: 1998: 7: »po stanju ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja«). Pri navajanju starosti govorcev je najbolje navajati natančne rojstne letnice in pri besedilih letnice zapisa. Le malo pove podatek, kakršen je pripis k besedilu o lanu v Tominčevem Črnovrškem dialektu (Tominec 1964: 62): »Pripovedovala moja 62-letna sestra Franca.« Še vedno ne vemo, ali je bila toliko stara v času zapisa, ki ni znan, ali v času izida knjige, kije znan. Velikokrat so časovni označevalniki natančneje določeni v kombinaciji s pogostnostnimi. Primeri (Weiss 1998): bagrati [..] nov. bagra ti: [..] bašteta [..] zastar. pašteta [..] befel [..] star. ukaz, povelje. [..] 4.8 Pogostnostni označevalniki Med pogostnostne označevalnike lahko poleg označevalnika redko uvrstimo še nekatere označevalnike, ki jih SP 1997: 141 uvršča med posebne. (Priložnostnih jezikovnih prvin v narečnem slovarju ne zapisujemo.) Tako sta lahko tu hierarhizacijska označevalnika in in tudi (ki stojita med dvojnicama - med dvojnicama lahko stoji tudi označevalnik redko) ter označevalnika za jezikovno dinamiko peša/očem naraščajoče. (Jezikovni opis zaradi teh dveh označevalnikov ni več sin-hron, saj je do njiju »mogoče priti le s primerjavo pogostnosti rabe besede v vsaj dveh različnih časovnih točkah« (Kenda-Jež - Weiss 1999: 39).) Marsikdaj je tudi težko določiti mejo med označevalniki pešajoče in starinsko ali redko m med ozna-čevalnikoma naraščajoče in novo ta. V narečnem slovarju, sploh če je obravnavano zemljepisno področje manjše, je primerno zapisati in ustrezno označiti tudi idiolektizme, in sicer predvsem besede, ki so značilne za posameznega govorca ali - redkeje - za posamezno družino; drugi govorci iz okolja imajo take besede pri posameznem govorcu ali pri posamezni družini za opazne. (Tovrstno označevanje ima izpeljano Karničar (1990) in za njim tudi jaz (Weiss 1998).) Nekateri tako izkazani jezikovni podatki, npr. asimilacije in disimilacije, ki so značilni za enega samega govorca ali eno samo družino, so namreč za jezikoslovca velikokrat zanimivi in koristni (npr. v govoru Šmartna ob Dreti leburamm. rebula).7 Za slovarje treba pojem idiolekt omejiti na tvorbene procese in zanemariti procese razumevanja, značilne za posameznika. (O drugačnem stališču v novejšem proučevanju idiolekta prim. Oskaar 1987: 294.) Tovrstni 7 SSKJ navaja (tudi narečne) besede in pomene, ki jih je mogoče najti pri posameznih slovenskih leposlovnih ustvarjalcih (Hajnšek-Holz 1989), zapisuje torej individualno rabo. Toliko prej lahko pričakujemo zapisano tako rabo v narečnem slovarju, ki zajema rabo veliko manjšega števila govorcev; v primeru slovarja govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami jih je manj kot 2300. Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih podatki so koristni tudi zato, ker lahko idiolektični pojav postane splošnejši, kot se je zgodilo npr. z besedo paj: to so uporabljali v družini, ki se je po prvi svetovni vojni vrnila iz Združenih držav Amerike, in je v govoru Kras v Zadrečki dolini prešla v frazem biti dobro ko Grehčevpaj (šaljivo, v zvezi s pecivom) 'biti zelo dobro' (Weiss 1993: 79). - Označevalnik za idiolektične pojave je dobro kombinirati s krajevnim, če je v slovarju zapisan več kot en (krajevni) govor. Enkratnice (hapax legomena), priložnostne (ali enkratne) besede (Toporišič 1992: 222, 38) ter seveda tudi take besedne zveze in oblike, se v slovarju ne zapisujejo (Hartmann - James 1998: 67). Primeri (Weiss 1998):8 bible [..] čustv., star., redk. debela knjiga: [..] bogžegnaj [..] pešaj, izraža voščilo pri jedi: [..] foga [..] 5Z>posam. vžigalnik \priprava za prižiganje cigare^: [..] 4.9 Posebni označevalniki Sem spadajo kratice in simboli (npr. ipd., itd., —► v pomenu 'glej, primerjaj'), ki se lahko uporabljajo tudi neslovarsko, v slovarju pa imajo na določenih mestih posebne pomene. 5.0 Označevalnike je treba razložiti v slovarskem uvodu, krajšave zanje pa je dobro zbrati in na kratko razložiti na enem, lahko dostopnem mestu, v knjigi npr. na sprednjem ali zadnjem spojnem papirju, in jim morda pripisati podatek, kje so razloženi podrobneje (tako kot je v SSKJ 1: LX-LXI). 6.0 Pri pisanju slovarja predstavljajo posebno težavo kombinacije označe-valnikov. Na neposrečeno kombinacijo s številkami (indeksi) zapisanih označeval-nikov v Tezavru slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (Thesaurus 1-4) sem že opozoril (v točki 3.0). Pri eni označeni enoti naj označevalnikov ne bo preveč (v nizu naj nikoli ne bodo več kot trije, pri čemer so krajevni izvzeti), med seboj se ne smejo izključevati, v nizu pa si morajo slediti v določenem zaporedju (najboljše je razporejanje po skupinah označevalnikov, kot si sledijo v slovarskem uvodu, torej npr. krajevni - izrazij ski - časovni - pogostnostni, vendar pa je lahko tudi drugače, če je kateri od označevalnikov izpostavljen pred več z drugimi označevalniki opremljenimi pomeni, kot je tule v točki 4.7 v primeru hujek); naenkrat načeloma ne smeta biti navedena dva označevalnika iz iste skupine, razen pri izrazijskih. (Take rešitve ima že SSKJ (SSKJ 1: XVIII-XIX, § 93sl.), kjer sta pogosto kombinirana označevalnika med. in vet) Predvsem pri označevalnikih je v enojezičnih slovarjih veliko nepotrebnih nedoslednosti, kar kaže na površnost pri končnih pregledih.9 8 ŠD pomeni Šmartno ob Dreti. 9 Neustrezno kopičenje označevalnikov, ki niso navedeni v stalnih nizih, v Aničevem slovarju hrvaškega jezika (Anic 1991) je kritiziral Jakopin (1991/92: 214). Za ponazorilo sta navedeni besedi larmadžija 'razgrajač, rogovilež', kjer so označevalniki razg. deprec. iron, pejor. - deprec.je 'omiljevalno' -, in krepativ pomenu 'umreti', kjer so označevalniki pejor. žarg. razg. iron. - označevalnik žarg. pri Aniču pomeni naše 'žargonsko' in Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih 7.0 Kadar označevalniki sami ne zadoščajo - z njimi je namreč mogoče opisati le del pojavov v zvezi z besediščem - je treba uporabiti označevalniška pojasnila, ki lahko dopolnjujejo pomensko razlago. Ta stojijo predvsem ob polno-pomenskih besedah (in slovnična ob nepolnopomenskih, predvsem ob veznikih). »Z zaprtim inventarjem predikatnih izrazov [tj. označevalnikov - P. W.] se ne da zajeti raznovrstnih odtenkov v besedni rabi. Zato se zahteva odprto opisno besedišče, ki dopušča tudi opise ad hoc.« (Püschel 1989: 698) Označevalniška pojasnila stojijo za slovničnimi podatki in pojasnili ter za morebitnimi označevalniki in pred razlago. Slovaropisec (tudi narečni) mora tudi tu za enake pojave uporabljati ista ali podobna označevalniška pojasnila. Navedenke Anic 1991 = Vladimir Anic, Rječnikhrvatskoga jezika, Zagreb: Novi Liber, 1991. Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana: ZRC S AZU - Založba ZRC, 1999. COBUILD 1995 = Collins COBUILD English Dictionary, London: HarperCollins Publishers,21995. Debenjak 1992 = Doris, Božidar in Primož Debenjak, Velikinemško-slovenskislovar, Ljubljana: DZS, 1992 (Slovarji DZS). Debenjak 1995 = Doris, Božidar in Primož Debenjak, Veliki slo vensko-nemškislovar, Ljubljana: DZS, 1995 (Slovarji DZS). Gjurin 1986 = Velemir Gjurin, Načela sodobnega izrazijskega slovarja, v: Ada Vi-dovič-Muha (ur.), Slovenski jezik v znanosti' 1: Zbornik prispevkov, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1986 (Razprave Filozofske fakultete), str. 151— 187. Gorjanc 2000 = Vojko Gorjanc, Nekatere možnosti jezikoslovne izrabe enojezikov-nih korpusov, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj ?>6 (2000), str. 335-348. Hajnšek-Holz 1989 = Milena Hajnšek-Holz, Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, v: Franc Jakopin (ur.), Zbornik razprav iz slovenskega jezikoslovja: Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici, Ljubljana: S AZU, 1989, str. 79-100. Hartmann - James 1998 = R. R. K. Hartmann - Gregory James, Dictionary of Lexicography, London - New York: Routledge. Hausmann 1989 = Franz Josef Hausmann, Die Markierung im allgemeinen einsprachigen Wörterbuch: eine Übersicht, v: HSK 5.1, str. 649-657. HSK 5.1= Franz Joseph Hausmann - Oskar Reichmann - Herbert Ernst Wiegand -Ladislav Zgusta (ur.), Wörterbücher - Dictionaries - Dictionnaires: Ein 'slengovsko'. Pri besedi kurac sta označevalnika žarg. vulg., pri pička pa samo vulg. Še več motečih nedoslednosti je v tem slovarju pri označevanju in torej hierarhizaciji sopomenk. Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih internationales Handbuch zur Lexikographie -An International Encyclopedia of Lexicography - Encyclopedic internationale de lexicographic ^Berlin - New York: Walter de Gruyter, 1989 (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 5.1). Humar 1993 = Marjeta Humar, Slovarsko normiranje glede na predpise in rabo, v: Inka Štrukelj (ur.), Jezik tako in drugače: Zbornik, Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 1993, str. 374-384. Humar 1996 = Marjeta Humar idr. (ur.), Papirniški terminološki slovar, Ljubljana: ZRC S AZU, 1996 (Slovarji). Jakomin 1995 = Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst: Skedenj ski etnografski muzej, 1995. Jakopin 1991/92 = Franc Jakopin, Aničev hrvaški slovar, Jezik in slovstvo31 (1991/ 92), št. 7, str. 212-215. Janežič 1893 = Anton Janežič, Slovensko-nemškislovar, predelal in pomnožil France Hubad, Celovec: Družba sv. Mohorja, 31893. Karničar 1990 = Ludwig Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten: Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarinundarten von Zell/Sele und Trögern/Korte (Phonologie, Morphologie, Mikrotoponymie, Vulgonamen, Lexik, Texte), Graz 1986, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1990 (Philosophisch-historische Klasse, Sitzungsberichte 551). Karničar 1991 = Ludvik Karničar, Ob irsko narečje v luči graškega raziskovalnega projekta, v: Martina Orožen - Irena Orel-Pogačnik (ur.), Zborovanje slavistov ob stoletnici rojstva Frana Ramovša, Ljubljana 1990, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije [1]), str. 96-109. Kenda-Jež - Weiss 1999 = Karmen Kenda-Jež - Peter Weiss, Posebnosti (slovenskega) narečnega slovaropisja, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanja (1999), str. 27-46. Kolafik 1980 = Josef Kolafik, Expresivita v narečnim lexiku na vychodni Moravč, v: Jazykovedny zbornik (Bratislava) 5 (1979) = Dialektologicky zbornik 1 (1980), str. 71-76. Košir 1997 = Stanko Košir, B's'dnjakrutarsce 'n šrenšče špraše (Slovar rutarške in srenške govorice), Rute [= Gozd-Martuljek]: samozaložba, 1997. KSSJ 1987, 1997 = Kratky slovnikslovenskeho jazyka, Bratislava: VEDA, vyda-vatel'stvo Slovenskej akademie vied, 1987,21997. Kržišnik 1998 = Erika Kržišnik, Socialna zvrstnost in frazeologija, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanjih (1998), str. 53-69. Merku 1997 = Pavle Merkü, La toponomastica deli'Alta Val Torre, Lusevera: Co-mune, [1997]. Novak 1985 = Franc Novak, Slovar beltinskegaprekmurskega govora, Dopolnil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota: Pomurska založba, 1985. Novak 1996 = Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, Drugo, Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota: Pomurska založba, 1996. Oravec 1980 = Jan Oravec, Expresivna slovnä zasoba v nareči, v: Jazykovedny zbornik 5 (1979) = Dialektologicky zbornik 1, Bratislava, 1980, str. 67-70. Orel 1999 = Irena Orel, Vrednotenje besedja v Murkovem slovensko-nemškem in nemško-slovenskem slovarju, v: Marko Jesenšek (ur.), Murkovzbornik:Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, Maribor: Slavistično društvo, 1999 (Zora 9), str. 225-248. Oskaar 1987 = Eis Oskaar, Idiolekt, v: Ulrich Ammon - Norbert Dittmar - Klaus J. Mattheier (ur.), Sociolinguistics - Soziolinguistik: An International Handbook of the Science of Language and Society - Ein internationales Handbuch zur Wissenschaft von Sprache und Gesellschaft 1, Berlin - New York: Walter de Gruyter, 1987 (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 3.1), str. 293-297. Plet. = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemškislovar 1-2, Ljubljana: Knezoškofijstvo, 1894-1895. Püschel 1989 = Ulrich Püschel, Evaluative Markierungen im allgemeinen einsprachigen Wörterbuch, v: HSK 5.1, str. 693-699. Repanšek 1995 = Marta Repanšek, Bajže s Koroške, Ljubljana: Kmečki glas, 1995 (Glasovi 10). Rigoni - Salvino 1999 = Simona Rigoni - Stefania Salvino, Vocabolarietto italia-no-natisoniano, San Leonardo: Comitato »Pro clastra«, [1999]. Schlüssel zum Thesaurus 1982 = Stanislaus Hafner - Erich Prunč (ur.), Schlüssel zum »Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten«, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1982 (Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sonderpublikation). SGP = Slownikgwarpolskich 1-3-, ur. Mieczyslaw Karaš - Jerzy Reichan - Stanislaw Urbahczyk, Wroclaw idr.: Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk, 1982-1991-. Silvester 1978 = Marta Silvester, Priročnik za tehnično stran redakcije gesel [v SSKJ-ju], Ljubljana: [Inštitut za slovenski jezik S AZU], 1978 (tipkopis). Sobierajski 1985 = Zenon Sobierajski, Tekstygwarowezzachodniej Wielkopolski, Wroclaw idr.: Zaklad Narodowy im. Ossolinskich - Wydawnictwo Polski ej Akademii Nauk, 1985. SP 1997 = Slovenskipravopis' 1: Pravila - Peta, ponovno pregledana izdaja, Ljubljana: S AZU (izd.) - DZS (zal.), 1990. SSKJ 1-5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1 (A-H, 1970), 2 (I-Na, 1975), 3 (Ne-Pren, 1979), 4 (Preo-Š, 1985), 5 (T-Ž, 1991), Ljubljana: SAZU (izd.) - DZS (zaL). SSN = Slovnikslovenskych nareči\-, ur. Ivor Ripka, Bratislava: VEDA, vydava-tel'stvo Slovenskej akademie vied, 1994-. Steenwijk 1992 = Han Steenwijk, The Slovene Dialect ofResia: San Giorgio, Amsterdam - Atlanta, GA: Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and general linguistics 18). Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih Šašel - Ramovš 1936-1937 = Josip Šašel (zbral) - Fran Ramovš (priredil), Narod- "; no blago iz Roža, Maribor, Zgodovinsko društvo, 1936-1937 (Arhiv za zgodovino in narodopisje 2). Škrlep 1999 = Dušan Škrlep, Slovar poljanskega narečja, [Gorenja vas: Gostilna » Poni], 1999. Šlenc 1997 = Sergij Šlenc, Veliki italijansko-slovenski slovar, Ljubljana: DZS, 1997 (Slovarji DZS). Thesaurus 1-4 = Stanislaus Hafner - Erich Prune (ur.), Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten 1 (A- bis B-, 1982), 2 (C-dn, 1987), 3 (do-F, 1992), ^ 4 (G-H, 1994), Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sonderpublikation). Tominec 1964 = Ivan Tominec, Črnovrški dialekt: Kratka monografija in slovar, Ljubljana: S AZU, 1964 (Dela razreda za filološke in literarne vede 20, Inštitut za slovenski jezik 9). Toporišič 1984 = Jože Toporišič, Slo venska slo vnica: Pregledana in razširjena izdaja, Maribor: Obzorja, 1984. Toporišič 1992 = Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992 (Leksikoni Cankarjeve založbe, Zbirka Sopotnik). Trudgill 1983 = Peter Trudgill, On Dialect: Social and Geographical Perspectives, New York - London: New York University Press, 1983. Weiss 1993 = Peter Weiss, Izvenjezikovni vzroki vplivov na govore Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 29 (1993), str. 69-83. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom L in Nazarjami: Poskusni zvezek (A-H), Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, fe 1998 (Slovarji). Weiss 1999 = Peter Weiss, Slovnični podatki v Murkovem slovensko-nemškem slovarju, v: Marko Jesenšek (ur.), Murkov zbornik: Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, Maribor: Slavistično društvo, 1999 (Zora 9), str. 204-224. Žele 1993 = Andreja Žele, Ekspresivne oz. čustvenostne oznake v slovarstvu, Slavistična revijami (1993), št. 4, str. 529-534. Žele 1996 = Andreja Žele, Kaku so živejliin si dej lah kratek cejt, Ljubljana: Kmečki glas, 1996 (Glasovi 12). Labelling in Slovenian Dialectal Dictionaries Summary The distribution of labels in dialectal dictionaries is somewhat different than that in dictionaries of standard Slovenian: dialectal dictionaries have no normative labels, because they do not list wrong usage and hapax legomena, the majority of status Peter Weiss: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih (the exceptions being slang and school jargon) and functional variety labels (such as non-specialist, poetic, journalese, informal^) are omitted. There is no label indicating the communication channel since the dialectal dictionaries are always dealing with spoken language, whereas regional labels and frequency labels, which indicate that either one person or members of one family permanently use a specific word, occur. In general, consistent use of labels for marking of linguistic features is a common feature of Slovenian dictionaries since the publication of the first volume of the Dictionary of Standard Slovenian (1970). In dialectal dictionaries this kind of labelling is used in the thesaurus of the Slovenian Carinthian dialects (since 1982), in the dictionary of the Obirsko dialect (1990) and in the dictionary of the dialects from the Lower Dreta valley (1998). Other ways of labelling, e.g. inclusion in examples or the use of explanatory words from the same register level, are rare and inconsistently used. Besedna družina besede Irena Stramljič Breznik IZVLEČEK: Prispevek prinaša predlog formalnega opisa besedne družine na način, ki bi ustrezal oblikovanosti take skupine tvorjenk v besedotvornem slovarju slovenskega jezika. Z namenom, da se preveri ustreznost predloga in domišljenost zasnove, je izdelan praktičen prikaz nekoliko obsežnejše družine ob iztočnici beseda. ABSTRA CT: The article brings a proposition for a formal description of an individual word family in the way that would suit the formation of such group of derived words in a word-formational dictionary of the Slovenian language. A practical presentation of a rather large word family of the headword beseda (word) was made in order to check the suitability of the proposition and elaboration of the concept. Uvod Elektronski izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika v letu 1997 in 1998 sta na široko odprli možnosti najrazličnejšim obdelavam tako urejenega besedja. Zato ima velike tehnične možnosti tudi izdelava besedotvornega slovarja slovenskega jezika. Le-ta temelji sicer na relativno hitro dobljenem ustreznem gradivu, ki ga omogoča elektronska verzija slovarja, toda besedotvorna morfemizacija je delo, ki ga mora opraviti sestavljavec sam. Kljub nekaterim vprašanjem, ki pri takem delu še ostajajo, se zdi, da zasnova dobiva vse trdnejše obrise in jasnejšo perspektivo v izdelavi poskusnega snopiča na gradivu črke B. Njegova izdelava poteka postopoma, saj se odkrivajo nova in nova vprašanja, kijih urejanje gradiva prinaša. Opaziti pa je mogoče večjo domišljenosti glede na prvi prispevek o temeljnih lastnostih besedotvornega slovarja, ki sega v leto 1998, ko sem pri Murkovem slovarskem geslu v slovensko-nemškem delu slovarja iz leta 1832 ugotavljala nekatere elemente, sicer značilne za besedotvorni slovar, ki pa jih vključuje tudi njegova ureditev slovarskega gesla po načelu gnezdenja. Temu sta nato sledila še dva članka,1 v katerih utemeljujem odločitev za Irena Stramljič Breznik, Raziskovalne perspektive slovenskega besedotvorja, Zbornik slavističnega društva Slovenije 10: Slovensko jezikoslovje danes in jutri - Slovenski slavistični kongres, Celje 1999. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede besednodružinski besedotvorni slovar in predlagam obdelavo posameznih iztočnic. V tokratnem prispevku nameravam predstaviti slovarski prikaz obsežnejše besedne družine. 1.0 Izraz besedotvorni slovar (J. Toporišič 1992: 9) lahko razumemo kot nadpomenko za slovar, katerega namen je prikazati besedotvorno strukturo besedja danega jezika. Po zasnovi in ciljih besedotvorne morfemizacije pa je mogoče govoriti vsaj o dveh podtipih. 1.1 Veččlenska morfemizacija vsake tvorjenke narekuje izdelavo slovarja besedotvornih morfemov. Na splošno lahko ugotovimo, da se v besedah pojavljajo trije tipi morfemov: korenskomorfemski {Mk}, besedotvorni {Mb} in oblikoslovni {Mo}. Slednji pa so dveh vrst: oblikotvorni {Mot.} in oblikospreminjevalni {Mos.}. V slovenščini pa je mogočih veliko medsebojnih kombinacij, ki se lahko povečajo še s podvojevanjem posameznih vrst. Za ponazorilo le nekaj zgledov: {Mk} + {Mb} + {Mos.}: miz-ic-a {Mk} + {Mot.} + {Mot.} + {Mos.}: dvig-ni-1-a, dvig-ova-1-a {Mb} + {Mk} + {Mot.} + {Mot.} + {Mos.}: so-trp-e-1-0 {Mb} + {Mk} + {Mos.}: pra-babic-a {Mk} + {Mb} + {Mk} + {Mb} + {Mos.}: roman-o-pis-ec-0 V slovarju besedotvornih morfemov bi seveda prišla v poštev le obdelava tvorjenk in njihovih besedotvornih obrazil oz. sestavin obrazil. Toda tak slovar bi bilo najidealneje kombinirati z izdelavo slovarja oblikoslovnih morfemov slovenskega jezika. S primerno oznako obojih oz. prekrivnih morfemov bi dobili dokončen vpogled v morfemsko strukturo besed in njihovo najpogostejšo morfemsko kombinatoriko. 1.2 Glede možnosti izdelave, potrebe in uporabnosti pa je najustreznejša izdelava slovarja besednih družin z dvočlensko morfemizacijo vseh njenih tvorjenk. To pomeni, da so iztočnice takega slovarja le netvorjenke, in to vseh besednih vrst. 2 Izdelava besedne družine 2.0 Strukturo besedne družine urejajo hierahično urejena formalna merila, ki zagotavljajo večjo uporabnost slovarja.2 Zamisel o zgradbi bo najprej podana opisno. Besedna družina je oblikovana kot navpični dvočlenski zapis tvorjenk, katerih stopnja je označena s pomiki v desno. Sestavljajo jo: Irena Stramljič Breznik, Prikaz besedne družine v besedotvornem slovarju (oddano za tisk v Slavistično revijo). Zamisel o strukturi besedne družine v besedotvorenm slovarju sem posredovala tudi kolegu dr. Petru Weissu, ki ima veliko teoretičnih in praktičnih izkušenj s sestavljanjem slovarjev. Hvala mu za spodbudno pohvalo in umestne pripombe. 2 Ta merila so podrobneje razložena in s primeri ponazorjena v prispevku Prikaz besedne družine v besedotvornem slovarju. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede 2.1 IZTOČNICA -e z(npr. beseda -e ž) je netvorjenka z oblikoslovnimi, naglasnimi in po potrebi označenimi kvalifikatorskimi in pomenskimi lastnostmi. 2.2 PRVOSTOPENJSKE TVORJENKE so tvorjenke, ki so nastale neposredno s tvorbo iz iztočnice. Razvrščajo se besednovrstno, tako so najprej prikazane vse samostalniške, pridevniške, prislovne, povedkovniške, glagolske in potencialne predložne (npr. iz prislova mimo s sprevrženjem nastane predlog mimo), vezniške (prislov zato prevideva omembo veznika zato), členkovne (pridevniška beseda edin bi bila nepopolna, če ne bi v njeni besedni družini omenili členka edinole) in medmetne tvorjenke (pri glagolu bežati je verjetno potrebno označiti njegovo medmetno obliko beži, ki pomeni začudenje ali zavrnitev). 2.3 SAMOSTALNIŠKE tvorjenke so podrejene besedotvornovrstnemu merilu, kar pomeni, da so najprej predstavljene vse izpeljanke, nato tvorjenke iz predložne zveze, sledijo jim sestavljenke, zloženke in nazadnje sklopi. Ko so tovrstni primeri izčrpani, sledijo PRIDEVNIŠKE, PRISLOVNE, nato POVEDKOVNIŠKE in GLAGOLSKE ... tvorjenke. Razporeditev znotraj vsake besedne vrste pa je po besedotvornih vrstah enaka kot pri samostalniški tvorjenkah. 2.4 IZPELJANKE so ene izmed najpogostejših tvorjenk v slovenščini in jih je več vrst: navadne (In), modifikacij ske (Im), sprevržne oz. konverzne (Ik) in poponske (Ip). Izpeljanke si vselej sledijo po odzadnji abecedni razvrstitvi svojih obrazil,3 ker jih je tako mogoče hitreje najti. 2.5 TVORJENKE IZ PREDLOŽNE ZVEZE so najprej podrejene običajnemu abecednemu zaporedju predložne sestavine, v okviru iste predložne sestavine pa se razvrščajo tvorjenke po besednovrstnem zaporedju. Pri isti besedni vrsti pa je merodajna odzadnja abecedna razporeditev priponske sestavine obrazila. 2.6 SESTAVLJENKE so razvrščene po običajnem abecednem zaporedju. 2.7 Pri ZLOŽENKAH je dana prednost najprej tistim, ki imajo v prvem delu iztočnico in so medponsko-priponske, nato šele tiste, ki imajo iztočnico v drugem delu. Razporeditev izhaja iz abecede drugega korenskega dela, pri enakih korenskih sestavinah se uveljavlja besednovrstno merilo (tj. najprej so predstavljene enakokorenske samostalniške, pridevniške in glagolske zloženke), znotraj iste besedne vrste pa velja odzadnje abecedno zaporedje priponske sestavine obrazila. Sledijo medponske zloženke z iztočnico v prvem delu; razvrščajo se na podlagi abecede korenske sestavine. Nato je treba prikazati tudi medponske zloženke tega tipa z iztočnico v drugem delu. 2.8 SKLOPI so zadnja sestavina besedne družine. Zaradi preglednosti je treba sklop, če je le mogoče, obravnavati pri tolikih iztočnicah, kot ima sestavin. 3 Tako so razvrščena priponska obrazila za posamezne pomenske skupine samostalniških izpeljank že v Toporišičevi Slovenski slovnici. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede 3 Ponazorilo Omenjen pregled ja mogoče strniti v postopen formalni prikaz besedne družine: 3.1 Tvorjenke so prikazane glede na stopnjo tvorbe s pomiki v desno glede na iztočnico. Na vsaki stopnji tvorbe velja stalno besedno vrstno zaporedje: IZTOČNICA -e ž i. stopnja sam. 2. stopnja S a ITI. 3. stopnja Sam. prid. prid. prid. prisl. prisl. prisl. povdk. povdk. povdk. glag. glag. glag. predi. predi. predi. vez. vez. vez. člen. člen. člen. medm. med. medm. 3.2 V okviru vsake besedne vrste pa velja trdno zaporedje navajanja besedotvornih vrst tvorjenk, ki jih razvrščačmo po abecedi od leve (») oz. od desne («) ali po obeh smereh. To lahko ponazorimo : IZTOČNICA -e ž 1. stopnja Sam. I(n, m, k, P) « Tpz »in « Se » Z(m.-p) » in « Z (m.) » Skl Prid. I(n, m, k, P) « Tpz »in « Se » Z(m.-p) »in « Z (m.) » Skl Prisl. I(n, m, k, P) « Tpz »in « Se » Z(m.-p) »in « Z (m.) » Skl itd. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede Kotnika v levo pomenita, da se tvorjenke razvrščajo po odzadnji abecedi, kotnika v desno, da pri razvrščanju tvorjenk velja običajno abecedno zaporedje prvih sestavin. Kotniki v levo in desno pa pomenijo, daje po navajanem zaporedju treba upoštevati obe razvrstitvi. 3.3 Omenjena načela so upoštevana pri oblikovanju besedne družine besede, ki z več kot dvesto tvorjenkami, izpisanimi iz osnovnega in dopolnilnega slovarskega vira, velja za obsežnejšo. Razložiti je treba še nekaj grafičnih rešitev in oznak. Krepko so izpisana obrazila oz. deli obrazil. Z zvezdico so označene tvorjenke, ki so vzete iz Besedišča slovenskega jezika, v oklepaju pa so zapisane tiste v obeh virih (SSKJ in BSJ) nepotrjene tvorjenke, ki so predpostavka višjestopenjski tvorjenki. 163. beseda -e ž 12 3 4 5 besed-ica besed-išče besed-je brez-besed-je* sd-besedje* besed-ilo besedil-ce* pdd-besedilo* prä-besedilo* so-besedilo besedil-o-slov-je* besedil-en so-besedilen besediln-o-teoret-ičen* zunaj-0-besedil-en* besed-stvo* besed-ar besedar-ski tuj-e-besedar-ski* ne-beseda* pra-beseda* pröti-beseda so-beseda* besed-o-bor-ec besedobör-stvo* besed-o-griz-je* besed-o-griz-en* besed-o-kuj-ec* besed-o-löm-ec* besed-o-löm-je* besed-o-löm-stvo Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede 12 3 4 5 besed-o-lom-en besedolömn-ost* besed-o-löv-ec* besed-o-red-je besed-o-sled-je besed-o-slöv-je besedoslöv-en* besed-o-stäv-je* besed-o-tvör-ba* besed-o-tvör-ec* besed-o-tvör-je besedotvör-en besedotvorn-ik* ne-besedotvören* (besednotvörn-o-vfst-en besednotvörnovfstn-ost* besed-o-želj-en* blag-o-besed-en* bogat-o-besed-en* brz-o-besed-en* brzobesedn-ost* dv-ö-besed-je* dv-ö-besed-en* en-o-besed-en enobesedn-ica* en-o-besed-iti (po-enobesediti) poenobesed-enje gladk-o-besed-en* gladkobesedn-ost* glasövn-o-besed-en* gost-o-besed-je gost-o-besed-ar* gost-o-besed-en gostobesedn-ik* gostobesedn-ost gostobesedn-ež pre-gostobeseden4 pregostobesedn-ost* gost-o-besed-iti grd-o-besed-en* 4 J. Toporišič (SS 2000: 209) take primere razlaga kot tvorjenke iz predložnih zvez: prelep < lep čez vse. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede 12 3 4 5 g grdobesedn-ik* o grdobesedn-ost* ^ grdobesedn-ež* Ä ist-o-besed-en* ^ istobesedn-ica* krasn-o-besed-en* krasnobesedn-ež* *""' krasn-o-besed-iti* *"* krasnobesed-je* ^ kratk-o-besed-0* kratk-o-besed-en kratkobesedn-ost* krepk-o-besed-en* lep-o-besed-ec* ^ lep-o-besed-je ^ lepobesed-en lepobesedn-ik ^ lepobesedn-ost ^ pre-lepobeseden* mal-o-besed-0* mal-o-besed-en malobesedn-ost ^ pre-malobeseden* medl-o-besed-en* ^ mnog-o-besed-je* ^ mnogobesed-en *"* mnogobesedn-ik* mnogobesedn-ost* ne-mnogobeseden* modr-o-besed-en* mogočn-o-besed-en * (nagl-o-besed-en) naglobesedn-ost* normaln-o-besed-en* odkrit-o-besed-en * önkraj-0-besed-en* plehk-o-besed-en plehkobesedn-ik* prazn-o-besed-en* (puhl-o-besede-en) puhlobesedn-ost* rad-o-besed-en radobesedn-ost* redk-o-besed-en -1 Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede <-< 1 2 3 4 5 ^ redkobesedn-ost ^ redkobesedn-ik* M redkobesedn-ica* ^ redkobesedn-ež C skop-o-besed-en c/> pre-skopobeseden* t^ sladk-o-besed-en O sladkobesedn-ost* ^ sladkobesedn-ež* *£ strog-o-besed-en* ^ (suh-o-besed-en) suhobesedn-ost* N širok-o-besed-en* > več-0-besed-en *v velik-o-besed-en* « velikobesedn-ost ^ velikobesedn-ež* 9% vesel-o-besed-en* ** vs-e-besed-en* zl-o-besed-en* ^ zunaj-0-besed-en* , živ-o-besed-en* pöl-0-beseda* *£ več-0-beseda* o mož-1-beseda ° besed-en besedn-jak besednjač-ek* besednjak-ar besednjäkar-stvo* besednjäkar-ski besednjaš-ki* besedn-ost besedn-ež* besedn-at* brez-besede-en brezbesedn-ost* do-besed-en dobesedn-ost* dobesedn-o pre-dobeseden* med-beseden* näd-beseden* c2 ne-beseden* Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede 12 3 4 5 pod-beseden* (besedn-o-red-en) besednoredn-ost) besedn-o-umetniš-ki* besedn-o-umetnost-en* besedn-o-vfst-en besedn-o-zvez-en * besed-ft* besedit-ost* besed-ast* besed-ovit* besed-ovati5 besedov-änje besedov-älec besedov-älen* na-besedovati6 po-besedovati raz-besedovati* (so-ubesedovati) söubesedov-älec* söubesedov-anj e* z-besedovati se* za-besedovati besed-iti besed-ač* besed-üh* besed-ävelj besedävelj-stvo* besed-nik besedn-ica sd-besednik söbesedn-ica sobesedni-štvo* sobesednik-ov* besed-ün besed-av* besedav-ost* Glagola besedovati m besediti sta v sinonimnem razmerju, zato sta tudi obravnavana kot istostopenjski izpeljanki, saj besedo raz/potemtakem ni modifikacij ska (vidska) izpeljanka k besediti. Tvorjenke tega tipa so bile v SS (1984) razvrščene v kategorijo nepravih sestavljenk, v SS (2000, 214-223), so pojmovane kot izpeljanke glagolov iz glagolov s predlogi ali členki. Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede «m ! 2 3 4 5 M besed-ljiv N besedljiv-ec* m besedljiv-ka P^ besedljiv-ost* O besediti se V3 raz-besediti se C z-besediti se O besed-ičk-ati* < po-besedičkati* ^ besed-ič-iti besedič-je besedič-enje N besedič-ar* > besedič-en ^ besedičn-ost **** besedičn-ež* C/} pre-besedičen* * besedičiti se* **«* raz-besedičiti se z-besedičiti se os zbesedič-enje* * do-besedičiti* iz-besedičiti* t>> na-besedičiti o od-besedičiti* o po-besedičiti* za-besedičiti gost-o-besedičiti* gostobesedič-enje (o-besediti) obesed-itev* iz-besediti* (po-besediti) pobesed-en* u-besediti ubesed-enje* ubesed-ek* ubesed-itev ubeseditv-en (ubesed-en) ubeseden-ost* ne-ubeseden* 54 Irena Stramljič Breznik: Besedna družina besede VIRI IN LITERATURA PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemškislovar, Ljubljana 1894-1895. Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimipodatki, Elektronska izdaja na plošči CD-ROM, Ljubljana 1998. SOKOLOVA, M., 1995, Kapitolky zo slovenskejmorfolögie, Prešov. STRAMLJIČ BREZNIK, Irena, 1998, Elementi besedotvornega slovarja v strukturi samostalniških gesel Murkovega slovensko-nemškega slovarja. Murko v zbornik, Maribor, 249-258. —Raziskovalne perspektive slovenskega besedotvorj a, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 10: Slovensko jezikoslovje danes in jutri - Slovenski slavistični kongres, Celje 1999, 112-118. --Prispevki iz slovenskega besedoslovja, Maribor 1999. TIH ONO V, A.N., Slo voobrazo vatel 'nyj slo var' russkogojazyka, Moskva 1985. WEISS, Peter, Katere slovarje smemo pričakovati po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika, /a?39/7-8 (1993/94), 346-350. —Določila za razvrščanje podobno in enako pisanih iztočnic v slovarskem delu novega Slovenskega pravopisa, Jezikoslovni zapiski 5, Ljubljana 1999. TOPORIŠIČ, Jože, Slovenska slovnica, Druga, pregledana in razširjena izdaja, Maribor 1984. --Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992. Slovenski jezik in sporočanje!, Maribor 1996. --Slovenska slovnica, Četrta, prenovljena in razširjena izdaja, Maribor 2000. VID O VIČ MUHA, Ada, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana 1988. The Word Family of beseda (word) Summary The article presents a model treatment of word families in a word-formational dictionary of the Slovenian language. The structure of a word family is determined by hierarchically arranged formal criteria which ensure a broad spectre of usage. The derivatives are presented as a binary set arranged according to the degree of derivation, and within that according to the word class and type of word-formation process. A rather large wordfamilyoffheheadwordbeseda (word) was chosen to exemplify the model. There are 240 derivatives from this word family in the Dictionary of Standard Slovenian and in the Dictionary of Lesser Used Slovenian Words with Morphological Data. Tipologija poved(kov)ne rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika Andreja Žele IZVLEČEK: Prispevek je kritični pregled uporabe kvalißkatorskih pojasnil v povedni rabi in v povedno-prislovni rabi v SSKJ. Na podlagi vseh zbranih slovarskih zgledov tipizira uporabo teh dveh pojasnil in hkrati namesto njiju predlaga natančnejša in zato ustreznejša slovnična pojasnila: povedk(ovnik) za prvotne/prave po vedko vnike in oznaki kot po vedko vnik ali v po vedko vniškirabi za drugotne/kon verzne po vedko vnike. Tipizacija poved(kov)ne rabe je praktično uporabna pri nadaljnjem posodabljanju SSKJ oz. pri izdelavi enozvezkovnika slovenskega knjižnega jezika. ABSTRACT: The article brings a critical review of the use of usage notes »v povedni rabi« and »v povedno-prislovni rabi« in the Dictionary of Standard Slovenian (DSS). The author presents a typology of their use on the basis of examples collected from the dictionary and at the same time suggests more accurate and therefore more suitable grammar notes: »poved(kovnik)« for the primary/true »povedkovnik«, and the notes »kot povedkovnik« or »v poved-kovniški rabi« for the secondary/converse »povedkovnik«. The typification of »poved(kov)na raba« is of practical value in further modernization of the DSS or in compilation of a new single-volume dictionary of standard Slovenian. 1 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je v 496-tih slovarskih iztočnicah uporabljeno tudi kvalifikatorsko pojasnilo v povedni rabi, v 55-tih iztočnicah pa poj asnilo v po vedno-prišlo vni rabi. S stališča skladenjskopomensko prvotne in drugotne povedkove rabe sem v okviru besedišča, zajetega v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ločila t. i. prvotne/prave povedkovnike od t. i. drugotnih/konverznih povedkovnikov. Za boljše oz. jasnejše razločevanje med prvotnimi in drugotnimi povedkovniki je na začetku potrebno izpostaviti osnovne splošne značilnosti povedkovnikov:1 Prav pri razločevanju med prvotnimi in drugotnimi povedkovniki se mi je potrdilo, daje Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ - Povedkovniki imajo skladenjsko vlogo povedkovega določila - pri prvotnih/ pravih povedkovnikih je povedkovodoločilna vloga prvotna in zato tudi prevladujoča skladenjskopomenska vloga, pri drugotnih/konverznih povedkovnikih pa je povedkovodoločilna vloga drugotna. Prave povedkovnike ni mogoče uvrstiti v nobeno drugo besedno vrsto. (Možnost zamenljivosti ene besedne vrste z drugo je slovarsko označena z ekspr(esivno) oz. stilno oznako.) - Prvotni povedkovniki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navadno označeni s kombinacijami slovničnih pojasnil kot neski. prid., v povedni rabi m prisL, v povedni rabi, in še v povedno-prislovni rabi Samo slovnično pojasnilo v povednirabipa načeloma opozarja na skladenjskopomenske prehode samostalnika, pridevnika in prislova med t. i. drugotne/konverzne povedkovnike. Drugotni povedkovniki oz. drugotna povedkovniška raba v SSKJ ni označena pri slabšalni (vulgarni) in ljubkovalni rabi živalskih poimenovanj v zvezi s človekom, ko zaradi metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske sestavine.2 - Skupna lastnost povedkovnikov je, da pomenijo stanje ali lastnost, prehodni povedkovniki pa izražajo različna razmerja oz. odnose. Od tipičnih glagolskih kategorij je poleg vezljivosti ohranjen tudi naklon. Tipični naklonski povedkovnik je npr. rad-a-o. - Povedkovniki ne določajo drugih besednih vrst, in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot to delajo pridevniki in prislovi). Čeprav imajo nekatere značilnosti prislovov (tj. navadno so nespremenljivi oz. nepregibni - le izprislovni povedkovniki se lahko stopnjujejo, pridevniški pa se navadno pregibajo po spolu in številu), se vežejo le z vezjo ali s skladenjskopomensko oslabljenimi glagoli, in zato ne morejo pojasnjevati pomensko samostojnih glagolov in pridevnikov.3 1.1 Možnost zlasti drugotne povedkovniške rabe izraža majhna skupina 55-tih besed kot slovarskih iztočnic, ki imajo eno izmed skladenjskopomenskih vlog označeno kot v povedno-prislovni rabi V teh primerih gre predvsem za besede, ki prvotno niti tvorbeno-oblikovno niti skladenjskopomensko niso povedkovniki. Vendar pa vseeno pomenskost teh besed dopušča tudi povedkovniški skladenjski pomen, čeprav seveda nikoli ne more biti prvoten ali prevladujoč. Ti drugotni/ konverzni povedkovniki so celo tudi oblikovno pretvorljivi v povedkovnike s končniškim obrazilom -o(od tod tudi napačen drugi del kvalifikatorskega pojasnila v prišlo vni rabi).4 Na spremenjeno drugotno skladenjskopomensko povedkovniško vlogo določene besedne vrste (samostalnika, pridevnika ali medmeta) in hkrati na drugotne povedkovnike neposredno opozarja slovnično pojasnilo v povedkovniški rabi, zato ga v teh primerih predlagam kot primernejše. narečje lahko dobro orientacijsko izhodišče pri določanju /ne/prevladujoče povedkovo-določilne vloge posameznih besed. 2 Na to opozarja A. Vidovič Muha (1993: 40-41). 3 Gl. članek I. Kozlevčar Černelič (1968: 14). 4 Glej o tem že v interni izdaji pripomb in komentarjev k slovničnim kvalifikatorskim pojasnilom A. Vidovič Muha (1978: 34). Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ Drugotni izsamostalniški in izmedmetni povedkovniki s pretvorbeno možnostjo prislovnodoločilne rabe so v primerih: Čudež je bil(o). daje ostal živ. To narediti je velika kunšt Če se ne vrne, bo /o/. 1.1.1 Izločila pa se je skupina besed s prevladujočo povedkovniško rabo, zato te besede lahko uvrstimo med prvotne/prave povedkovnike z oznako povedk(ovnik). dolgčas/predolgčas, mar, mraz, okej, sram, škoda, tema v Dolgčas/ Predolgčas mi je. Otroci ji niso mar. Zunaj je bil(o) mraz, S stanovanjem je vse okej. Sram gaje pred starši. Te obleke je škoda, Bil-a/-o je še tema. 1.2 Najpogosteje pa seveda povedkovniško rabo označuje slovnično pojasnilo v povedni rabi, ki v okviru 496 slovarskih iztočnic označuje 41,13 % prislovov (= 204, od tega prevladujejo izpridevniški prislovi), 33,67 % pridevnikov (= 167, od tega prevladujejo izglagolski stanj ski pridevniki z zelo širokim skladenjsko pomenskim obsegom) in 25,20 % samostalnikov (= 125, od tega prevladujejo izglagolski samostalniki, ostali neizglagolski samostalniki pa so pomensko sposobni izražati tudi povedkova razmerja). Najpogostejša različica tega slovničnega pojasnila je z omejitvenim prislovom »navadno«, npr. navadno v povedni rabi, ki povedkovniško rabo tipizira; pogosto dodana oznaka ekspr(esivnd) pa še poudari drugotno skladenjskopomensko povedkovniško rabo. 1.2.1 Izpridevniški prislovi so oblikovno-skladenjsko najbližje prvotni povedkovniški rabi, in zato najbližje prvotnemu/pravemu povedkovniku. Glede na to, da najbolj ustrezajo besedno vrstni opredelitvi povedkovnika, predlagam zanje slovarsko oznako kotpovedkovnik. Izražajo različna stanja in razmerja. V okviru razmerij/odnosov naklonskost izloči prave povedkovnike tipa gotovo, verjetno, ki bodo posebej obravnavani pozneje (gl. pogl. 1.3). Stanja5 in razmerja v okviru drugotne povedkovniške rabe pa so: aj) stanje v naravi: brezvetrno, deževno, hladno, megleno, sončno, suho, zatohlo (Bilo je brezvetrno/deževno ...) a2) stanje v okolici: dušljivo, hrupno, nevšečno, nevzdržno, prijetno, žalostno (Bilo je dušljivo/hrupno ...), a3) psihično stanje človeka: mirno, mrtvo, samotno, sijajno, smešno^spokojno, tragično, vedro, živahno (Tragično je. da ...); b{) ocenitev ali ugotovitev položaja (slovarske pomenske razlage se v teh primerih začenjajo z izraža ...): čudno, fantastično^ imenitno, koristno, luštno, neprijetno, netaktno, očitno, prezamudno, sramotno, špasno, težavno, tipično, važno, vprašljivo, značilno, zoprno (Čudno j e. da ...) ipd. 1.2.1.1 Neizpridevniški krajevni in časovni prislovi kot drugotni povedkovniki, ki bi jim ustrezala slovarska oznaka kot povedkovnik, so redki, npr. davno, prezgodaj, proč, spotoma, zdoma, zgodaj (Bilo je davno. Danes je prezgodaj ...). 5 Pri nas že F. Jakopin (1968: 334-335) brezosebne predikative (v ruščini je to 'kategorija sostojanija') pomensko deli na a) stanje v naravi, b) stanje v okolici, c) psihično stanje človeka, č) modalno obarvano stanje, d) ocenitev in ugotovitev položaja in e) moralna in etična ocena. Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ 1.2.2 Slovnično pojasnilo vpovedkovniški rabi, ki označuje drugotne povedkovnike, je najpogostejše pri neizglagolskih /ne/stanjskih pridevnikih tipa jasen (Pomislek j e j asen), jezen (Jezen je name), kriv (On ]q kriv), lahkoten (Bilje ves lahkoten in sproščen), mehek (Je sumljivo mehek), nasproten (Izjave so nasprotne), poljuden (Knjiga ni poljudna). presvoj(Za to vlogo je presvoj). specialen (Avto je specialen), strašen (Za otroke je strašen), svež (Ostal je svež), tečen (Je tečen), uraden (Je uraden), zlodejev (Je ves zlodejev), živ (Po umivanju so lasje zelo živi). Izglagolski stanj ski pridevniki z ohranjeno /ne/vezljivostjo, naklonskostjo, in navsezadnje tudi stanjskostjo, so pravi povedkovniki, in zato je za njih ustrezna oznaka oz. slovnično pojasnilo povedk(ovnik). (O njih v pogl. 1.3). 1.2.3 Med izsamostalniškimi drugotnimi povedkovniki prevladujejo izglagolski samostalniki, ki so tvorbeno bližje povedkovniški rabi, npr. dogodek (To je bil zanj dogodek), dvom (Ni dvoma, da pride), izguba (Vse to je čista izguba). parada (Sprejem je prava parada), podrtija (Ta človek je podrtija), posladek(Jutranji sprehodi so posladek), razbitina Wien možje razbitina), rešitev(Edino beg je rešitev), sranje (Ta film je pravo sranje), travestija (Slika je subjektivna travestija), ukaz (Odkritosrčnost je zame ukaz), vprašanje (Umik j e vprašanj e). vzgled(Bi\ie vzgled skromnega človeka), žago to vilo (Njeno premoženje je zagotovilo). 1.2.3.1 Manj navadni za povedkovniško rabo in s tem za izražanje različnih poved(kov)nih razmerij so neizglagolski samostalniki v povedkovniški rabi, npr.: dama (On je dama), dejstvo (To je dejstvo), drek (To je drek), figa (Figa je vse skupaj), gospod (On je res pravi gospod), idol (Je idol generacij), kapital (Ta denar je zanj že kapital), kuga (Ta bolezen je prava kuga), lastnina (To je družbena lastnina). loterija (Življenje je loterija), mož (Je mož in ne cmera). papir (Take besede so papir), pekeKDoma je bil pekel), pravica (Voliti je pravica polnoletnega državljana). problem (Denarje problem), sila (Ni mi sile), smrt (Alkohol je zanje smrt), sonce (Bilje sonce pravice), stvar (To je moja stvar), tarča (Bil je tarča šal), tič (Bil ]q tič), vr^(Vojskaje vrag), zlodej (ZIoClq] je. če dela vsak po svoje), žival (Onje pomembna žival). Zgornji zgledi tudi jasno izražajo, kako se s prehodom v povedkovniško rabo ukinja samostalniška kategorija spola. 1.2.3.2 Nekateri samostalniki tipa last, navada, nič, škoda, tip, zakon (o tem podrobneje v pogl. 1.3), ki v svoji pomenskosti ohranjajo prevladujočo stanjskost, naklonskost in največkrat tudi vezljivost, so zaradi skladenjskopomenske razmernosti/odnosnosti tipični povedk(ovniki) s prvotno oz. prevladujočo povedkovodoločilno vlogo v stavčni povedi. 1.3 Po pregledu obeh zgornjih skupin 1.1 s slovničnim pojasnilom vpovedno-prislovni rabi in 1.2 s slovničnim pojasnilom v povedni rabi izstopijo primeri s prvotno povedkovodoločilno skladenjskopomensko vlogo, ki omogoča besednovrstno določitev povedkovnik in slovarsko oznako povedk(ovnik), poleg oznak za drugotno povedkovodoločilno skladenjskopomensko vlogo - kot Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ povedkovnikm vpovedkovniški rabi. Za prvotne oz. prave povedkovnike je značilna prvotna ali vsaj prevladujoča povedkovodoločilna vloga. V nadaljevanju bodo obravnavani oblikotvorno6 glede na nekatere skupne slovnične (oblikoslovne) kategorije, ki jih imajo z drugimi besednimi vrstami. (Tisti povedkovniki, ki niso v SSKJ, so označeni z *.) 1.3.1 Pridevniški povedkovniki so najštevilčnejši, kar glede na tipično pridevniško stanjskost ne preseneča {pridevniškiso zato, ker vključujejo oz. ohranjajo samo nekatere pridevniške lastnosti oz. slovnične kategorije, ki so sicer tipične za pridevnike - pregibanje po spolu in številu in stopnjevanje). 1.3.1.1 Vezij i vi izglagolski pridevniški povedkovniki so: - deležen (česa), dolžen (komu kaj), dorasel (čemu), lasten (komu), /ne/naklonjen (komu), namenjen (komu), odgovoren (komu/za koga), podložen (komu/čemu), podvržen (čemu),potreben (koga/česa),pripravljen +nedoi,privržen (komu/čemu), vreden (koga/česa), veren/zvest (komu/čemu), vesel (koga/česa), voljen + nedol, zmožen (koga/česa/nedol.) v npr. Bilje deležen pozornosti. Dolžen mu je hvaležnost ..., - prostomorfemski: blazen od, bolan od, dober za/kot, enak/identičen z/s, edin z/s, imun proti/do, interesanten za, izveden v, lakomenna, len za, ljubosumen na, nagel v, nagnjen k, nor od, odvisen od, pogojen od, poklican za, ponosen na, prenagel v, slep za, soglasen z/s, solidaren z/s, sorazmeren z/s, udarjen na, volčji na, združen z/ s, značilen za, zrel za v npr. Blazna je od obupa. Kar bolan je od sreče. Tram je dober za oporo/kot opora ... 1.3.1.2 Nevezljivi neizglagolski pridevniški povedkovniki so: - domač, godov (nar), ljudski, mogoč, možen, neopazen, neučakan, pozen/kasen, slab/slaboten, trden, varen, vprašljiv, zanič/prezanič, zgoden, znan, življenjskih npr. Janez je domač. Čez nekaj dni bo godov. Je prijazen in ljudski ...; - nepregibni: *ad acta, fair, flegma, fuč, groggy, kaput, kontent, marod, nobel, *okej, teščv npr. To je sedaj ad acta. To ni fair. On je flegma ... 1.3.2 Prislovni povedkovniki (prišlovnizaradi tipičnih prislovnih oblikotvornih morfemov in s tipično nepregibnostjo, izjema je možnost stopnjevanja): - bot, dolgčas/predolgčas, larifari, *kvit, mar, mraz/premraz, napak, napoti, naprodaj, nared, narobe, *okej, *plonk, prav, prida, prima, res/preres, tema/pretema, totalka (žarg.), všeč, zamalo, zaman, žal/prežal v npr. Zdaj sta si bot. Jim je dogčas/ predolgčas. Vse skupaj je larifari ...; 6 Prave povedkovnike v nadaljevanju označujem še z dodatnim prilastkom pridevniški. prislovni ali samostalniški glede na to, katere slovnične (oblikoslovne) kategorije posameznih besednih vrst vključujejo oz. ohranjajo, predvsem glede na obliko teh povedkovnikov na površinskoizrazni ravnini. Povedkovniki so praviloma nepregibni, s tem da se t. i. pridevniški povedkovniki lahko pregibajo po spolu in številu ter stopnjujejo, t. i. samostalniški povedkovniki pa se pregibajo le po številu. Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ - naklonski (ki pogosto vežejo tudi nedoločnik): gotovo, mogoče/nemogoče, možno, očitno, pomembno/nepomembno, potrebno/nepotrebno, nesmiselno, nespametno, rad-a-o, treba, ugodno, verjetno, vprašljivo, vredno, všeč, zapovedano v npr. To je skoraj gotovo. Ni mogoče / Je nemogoče tako delati ... 1.3.3 Samostalniški povedkovniki {samostalniški zaradi tipičnih oblikotvornih lastnosti, sicer pa, nasproti samostalnikom, pregibni samo po številu) so pretežno izglagolski: -navada, sram, škandal, škoda/preškoda, utopija, zakon v npr. Kajenje je navada, Bilo gaje sram ...; - prostomorfemski: reklama za\ posebnost je moda z možnostjo lastnostne rabe fbiti (nekaj) moda) ali stanjske rabe (biti (nekaj) v modi/iz mode): - z nedoločnikom: užitek, veselje v npr. Hoditi skozi gozd je užitek. Veselje gaje gledati. 1.3.3.1 Neizglagolski samostalniški povedkovniki so: - vezijivi: kos (komu/čemu), last (koga/česa), tip (koga/česa) v npr. Ni kos nalogi. Avto je last podjetja. To je čisti tip gotske stavbe: - nevezljivi: fakt, ^basta/kone^, luksuz, nonsens, nič, politikum v npr. Tojefakt. Tu je konec travnika. Tako je in basta ... 1.3.4 Pravi povedkovniki so lahko še: - izglagolski medmeti, ki so (v nasprotju z drugimi tipičnimi medmeti) kot stavčni členi vključeni v stavčno poved, npr. To bo joj/prejoj. On pa hrrrrna, postelji ipd.; - sklopi tipa boglonaj, bogpomagaj, bogve fOn jim je boglonaj. Z njim je bogpomagaj. Misli, da je bogve kdo), ker je za njih tipična povedkovodoločilna vloga in so zaradi svoje tvorjenosti tudi sicer besedno vrstno nejasni. 1.4 Posebno skupino drugotnih povedkovnikov7 predstavljajo samostalniki v povedkovniških rabah, ki so slovarsko označene kot slabš(alno), vulg(arno) ali Ijubk(ovalno), Pomenskost samostalnikov pa izbirno odloča o tem, kateri so lahko v povedkovniški rabi. Tako gre v teh primerih predvsem za živalska poimenovanja v zvezi s človekom, kjer zaradi metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske sestavine8, vendar je bilo že opozorjeno, da v SSKJ prehod v povedkovniško rabo ni bil dosledno izpeljan in zato tudi ni ustreznega slovničnega pojasnila (Vidovič Muha: 1993: 40). Te spremembe pomenskosti besed pri prehodu v povedkovodoločilno vlogo so jasno izražene prav pri razmernih BITI-stavčnih povedih. Pri teh prisojevalnolastnostnih BITI-stavkih je namreč jasno izražena prevladujoča pomenskost (in s tem seveda tudi njena prevladujoča uvrščevalna pomenska sestavina (UPS)) besede v osebkovi vlogi nad pomenskostjo besede (in njene uvrščevalne sestavine (UPS)) v povedkovodoločilni vlogi. Slednji, povedkovniški besedi, tako ostajajo razločevalne pomenske sestavine (RPS), ki jih kot 7 Gl. A. Vidovič Muha (1993: 40-41). 8 Gre za t. i. slovarsko uvrščevalno sestavino - gl. A. Vidovič Muha (1988: 26-27). Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ lastnosti prisoja besedi v osebkovi vlogi. Tako je pri živalskih poimenovanjih v povedkovniški rabi prevladujoča uvrščevalna pomenska sestavina človeško", npr. On (UPS = človek) je tič/tičko fRPS = iznajdljiv, prebrisan), Ona (UPS = ženska) je tička (RPS = mlada, ljubka); Ta moški/otrok (UPS) je njen mucek (RPS = prikupen), Ta ženska (UPS) je prava mucka (RPS = ljubka, mikavna)', Ta človek (UPS) je navadna žaba (RPS = manjše rasti/velik pivec), Ta ženska (UPS) je prava žaba (RPS = klepetava, opravljiva); Ta človek (UPS) je prava kača (RPS = hudoben, zahrbten) ipd. 1.4.1 Posebna skupina drugotnih povedkovnikov so tudi poimenovanja telesnih delov, ki so slovarsko označena vulg(arno). V nasprotju s prejšnjo skupino imajo z označevano besedo v osebkovi vlogi skupno prevladujočo uvrščevalno pomensko sestavino človeško". Pomenske sestavine se razporedijo tako, da je uvrščevalna pomenska sestavina (UPS) upoštevana v označevani osebkovi besedi, razločevalne pomenske sestavine (RPS) pa so kot prisojevalne lastnosti vključene v označevalno povedkovodoločilno besedo, npr. Ta človek (UPS) je čisto navadna rit (RPS = neznačajen, bojazljiv), Ta človek (UPS) je navadna goflja (RPS = prezgovoren, predrzen) ipd. POVEDKOVNIKI C/) glede na prvotno ali drugotno povedkovodoločilno vlogo pridevniški deležen blazen od mogoč prvotni/pravi drugotni/konverzni glede na oblikotvorne lastnosti prislovni bot dolgčas gotovo verjetno samostalniški sram, škoda užitek, veselje last, kos, tip fakt, luksus kot povedkovnik deževno, vedro davno, prezgodaj v povedkovniški rabi kriv, lahkoten dogodek, rešitev dejstvo, figa K! Literatura ČERNELIČ KOZLEVČAR, Ivanka, 1968, O pomenskih kategorijah samostalnika v povedkovi rabi. JiSXlll/l, 11-15. ČERNELIČ KOZLEVČAR, Ivanka, 1969/70, O pridevniku v povedni rabi. JiS XV, 210-215. ČERNELIČ KOZLEVČAR, Ivanka, 1975/76, O funkciji glagolov z oslabljenim pomenom tipa biti, JiS XXI/3, 76-81. 63 Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ JAKOPIN, Franc, 1968, Slovnica ruskega knjižnega jezika, Ljubljana, 333-336. TOPORIŠIČ, Jože, 1974/75, Esej o slovenskih besednih vrstah, JiSXX/8, 295-305. TOPORIŠIČ, Jože, 1976, Slovenska slovnica, Maribor. VIDO VIČ MUHA, Ada, 1978, Pregled slovničnih kvalifikatorskih pojasnil v 3. knjigi SSKJ, Interna izdaja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana. VIDOVIČ MUHA, Ada, 1988, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. VIDOVIČ MUHA, Ada, 1993, Slovnična obvestilnost slovarja slovenskega knjižnega jezika, Zbornik SDS, Murska Sobota, 35-49. Typology of »poved(kov)na raba« in the Dictionary of Standard Slovenian Summary The article brings a critical review of the use of notes »v povedni rabi« and »v povedno-prislovni rabkf in the Dictionary of Standard Slovenian (DSS). DSS includes 494 main entries with the usage note »vpovedni rabi« and 55main entries with the usage note »v povedno-prislovni rabi«. The author replaced the two grammar notes with more specific grammar notes. The examples collected from the dictionary have helped to clarify in which instances the word class label »povedk(ovnik)« would be more appropriate for the primary/ true »povedkovnik« (in opposition to the labels »kot povedkovnik« or »v povedkovniškirabi« for the secondary/converse »povedkovnik«). 1 The predicative role of the primary/true »po vedko vnik« is the primary and also the prevailing syntactic-semantic role, whereas the predicative role is of secondary importance in the secondary/converse »povedkovnik«. A true »povedkovnik« cannot be classified into any other word class. (Thepossibility to replace one word class with another is marked with a register or style label in the dictionary.) 1.1 The instances of the primary »povedkovnik« are usually labelled with combinations of grammatical explanations such as »neskL prid., v povedni rabi«, »prisl., v povedni rabi« and also »v povedno-prislovni rabi« in the DSS. Here the author suggests the label »povedk(ovnik)«. They are discussed on the basis of their morphological features and grammatical features shared with other word classes. Most frequent are the instances of the adjectival »povedkovnik« - this is not surprising if we know that adjectives typically denote a state. * The concept »poved(kov)na raba« is used to describe the expressions which may be used as subject and object complements. In this context it could be translated as predicative use. The expression »povedno-prislovna raba« could roughly be rendered as predicative-adverbial use. Andreja Žele: Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ 1.2 The grammatical explanation »v povedkovniški rabi« draws the attention directly to the changed secondary syntactic-semantic role of a given word class (noun, adjective, interjection) and at the same time to the instances of the secondary »povedkovnik«; the above explanation seems to be more appropriate than the currently used grammatical explanations »v povedni rabi« and »v povedno-prislovni rabi«. 1.2.1 With regard to their formal and syntactic features the de-adjectival adverbs are closest to the primary predicative use. These adverbs most adequately suit the definition of »povedkovnik« as a word class and therefore the author suggests the label »kot povedkovnik«, e.g. megleno 'foggy', sončno 'sunny', imenitno 'splendid', to be used in dictionaries. Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen Nataša Jakop IZVLEČEK: Prispevek1 govori o pomenskem in skladenjskem razmerju med členkom in besedno vrsto, ob kateri členek stoji oziroma členka in stavčnega člena, katerega del je členek. Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev glede na pomen je drugotna. Izponazarjalnega gradiva vSSKJ in primero v iz listko vnega gradiva na Inštitutu za slo venski jezik Frana Ramovša sem analizirala vezanost poudarnih členkov ravno, prav, posebno, predvsem, zlasti, celo, le, samo, edino, komaj, vsaj, tudi, približno, tako in skoraj. ABSTRACT: The article discusses semantic and syntactic relationships between a particle and its adjacent part of speech, or between a particle and the sentence element in which it occurs. The basic criterion for division of particles is their role in the clause, sentence or text. Semantics-based division is of secondary importance. The author analysed the occurrences of the emphatic particles ravno, prav, posebno, predvsem, zlasti, celo, le, samo, edino, komaj, vsaj, tudi, približno, tako and skoraj on the basis of the illustrative examples in the Dictionary of Standard Slovenian and the card files held at the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language. 1 Členki so danes v slovenskem jezikoslovju samostojna besedna vrsta. Od prislovov jih je prvi funkcijsko ločil J. Toporišič leta 1974. Od drugih besednih vrst se ločijo po oblikoslovnih značilnosti, odsotnosti vprašalnice, posebni skladenjski vlogi in pomenu. Kot nepregibna besedna vrsta nimajo oblikospreminjevalnih in oblikotvornih značilnosti. Členki v stavku niso stavčni členi, ker nimajo stavčnega pomena in se po njih ne moremo vprašati. Kot »stavčni nečleni» (Toporišič 1992: 308) spadajo k delom stavčnih členov in njihovih delov, ob katerih stojijo, pri čemer spadajo členki k drugemu stavčnemu vzorcu. (Toporišič 1982: 39.) Glede na odslikavo predmetnosti vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom.2 1 Prispevek je povzetek dela diplomske naloge, kije nastala pod mentorstvom doc. dr. Marje Bester v študijskem letu 1998/99. 2 A. Vidovič Muha deli besede glede na odslikavo predmetnosti na tiste, ki vzpostavljajo Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen Razločevanje členkov od drugih besednih vrst, predvsem od prislovov, povzroča težave tudi zaradi njihovega neustreznega pojmovanja in poimenovanja v jezikoslovni literaturi v preteklosti in ponekod še danes. Primeri členkov so zapisani od vsega začetka, tj. od Bohoričeve slovnice (1584). Kot samostojna besedna vrsta pa so prvič obravnavani šele v zadnji, Toporišičevi slovnici (1976). Slovarsko členki še danes niso besedno vrstno določeni. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika členki niso samostojna besedna vrsta. Slovarjih uvršča med prislove {tudi, baje, menda), prislove v medmetni rabi {res), veznike v prislovni rabi in medmetni rabi {saj), veznike v prislovni rabi {sicer), glagole {recimo, prosim), v podgeslo pridevnika z besednovrstno oznako prislov {posebno, dobro, gotovo) in med členke {naj). Skupna značilnost členkov in prislovov je nepregibnost, vendar je prislov predmetno-pomenska beseda, ker izraža okolnosti prostora, časa in vzročnosti ter lastnostnosti. Prislov je v stavku samostojni stavčni člen, zato je razločevalna lastnost odsotnost vprašalnice pri členkih. Skladenjsko je prislov prislovno določilo. Členki ne morejo biti prislovno določilo,3 kar dokazuje primerjava skladenjskih vlog deležj a in členka: tako poved z deležijskim prislovom kot poved s členkom lahko pretvorimo v dva glagolska stavka: - Kleče gaje prosil. —> Klečal je in ga prosil. - Morebiti ga je prosil. —> Obstaja možnost da ga je prosil. Pretvorba kaže, da se po členku za razliko od deležijskega prislova ne moremo vprašati s stavčno vprašalnico: - Kaj je delal? Klečal je. Prosil je. —» Kako gaje prosil? Kleče. - Kaj obstaja ? Možnost. + Kaj je delal? Prosil. -» Kaj je delal? Morebiti prosil. Dve stavčni vprašalnici v povedi s členkom kažeta, daje členek del druge stavčne strukture. To je primer skladenjskega ločevanja med prislovi in členki. 2 J. Toporišiču (1974: 48 in 1976) je osnovno merilo za delitev členkov na posamezne skupine njihov pomen v povedi. I. Černelič (1993) je osnovno merilo za delitev členkov njihova vloga v stavku in vezanost členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. V prispevku je osnovno merilo za delitev členkov njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev členkov po pomenu je drugotna.4 Funkcijsko ločimo tri skupine členkov: navezovalni, naklonski in poudarni členki.5 2.1 Vloga navezovalnih členkov je vzpostavljati pomenska razmerja s sobesedilom. Njihov pomen je mogoče določiti le iz celotnega besedila ali v zvezo s predmetnostjo, in tiste, ki vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom (medmeti, členki), pri čemer je medmet »slogovna varianta stavka« in členek »stavčnočlenska modifikacija«. Povzeto po predavanjih iz pomenoslovja v št. letu 1996/97. 3 Lahko so le del prislovnega določila: Ravno tja sem namenjena. Zlasti poleti je vroče. 4 Tudi v češki slovnici (1996) delijo členke glede na njihovo vlogo in šele drugotno glede na njihov pomen. 5 I. Černelič (1993) loči skladenjskonaklonske, naklonske, poudarne in navezovalne členke. Ker je skladenjskonaklonskim in naklonskim členkom skupna naklonska vloga: z njimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine povedi in naslovnika, jih uvrščamo v eno skupino: naklonski členki v širšem smislu. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen govorjenem besedilu iz okoliščin sporazumevanja.6 Večinoma se pojavljajo v govorjenih besedilih pri dvogovoru. Primer: A: Jasna, v trgovino grem. B: Prosim? 'oprosti, kaj si rekla / nisem te slišala / lahko ponoviš ipd.' 2.2 Z naklonskimi členki govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski podstavi povedi, ali do naslovnika. Pri naklonskih členkih funkcijsko ločimo dve podskupini: skladenjskonaklonske členke, ki določajo ali spreminjajo skladenjski naklon povedi, in naklonske členke v ožjem smislu, ki ne vplivajo na skladenjski naklon povedi. Primer: pomenska podstava povedi mama, iti, trgovina: - naklonski členek: Verjetno je šla mama v trgovino. - skladenjskonaklonski členek: Ali je šla mama v trgovino? Pomenske skupine skladenjskonaklonskih členkov so: vprašalni (ali), želelni (ko, naj). Pomenske skupine naklonskih členkov v ožjem smislu so: čustvovalni (žal), pritrjevalni (da), členki možnosti in verjetnosti (verjetno), mnenja, domneve (baje), zadržka (pravzaprav), nikalni členki (nikakor). 2.3 Poudarni členki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi. Njihova vloga je, da skladenjsko okrepijo stavek oziroma poved.7 Poudarni členki lahko stojijo ob vseh predmetnopomenskih besednih vrstah. Stavčni člen, ob katerem stoji poudarni členek, dobi v povedi določen pomenski odtenek. Stavki s poudarnimi členki so skladenjsko okrepljeni nasproti stavkom brez členka.8 Pomenske skupine poudarnih členkov so: poudarni9 (ravno, prav, posebno, posebej, zlasti)predvsem, celo), izvzemalni (le, samo, edino, komaj, vsaj), dodajalni (tudi) m presojevalni (približno, tako, skoraj) členki. 3 Vezanost10 členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen je 6 Navezovalne členke (čeprav še ne tako poimenovane) in njihovo vlogo je opazil že Luka Svetec (1862: 408): »Tisti i, s katerim Slovenci v prilikah govor začenjamo, kakor: I, kaj praviš? 1, pa mu daj! 1, no pa pojdi! itd. ni veznik.« (Podč. N. J.) 7 Tudi v češki slovnici (1996) so poudarni členki opredeljeni kot izrazi, ki poudarjajo določen stavčni člen, oziroma so skupaj z označenim izrazom sestavni del stavčnega člena. Ugotavljajo, da se vrednost povedi z njihovo rabo lahko omeji ali razširi. 8 Skladenjsko okrepljeni stavki so stavki, v katerih členek zasede dodaten skladenjski položaj in s tem zoži ali spremeni pomen povedi. Prim. T. Petrič (1993: 252). 9 Poudarni členki v širšem smislu (poudarni, izvzemalni, dodajalni, presojevalni) so vsi členki, ki imajo vlogo izpostavljanja posameznega stavčnega člena, poudarni členki v ožjem smislu pa so členki (ravno, prav, posebno, posebej, zlasti, predvsem, celo), ki imajo pomen poudarjanja tistega stavčnega člena, katerega del so. 10 Pojem vezanost oziroma navezovanje razumemo kot odvisnostno pomensko in skladenjsko razmerje med členkom in besedno vrsto, ob kateri členek stoji, oziroma členka in stavčnega člena, katerega del je členek. Prim, pojem vezanje pri J. Toporišiču (1992: 351): »To, da se kaj s čim kakor koli veže, npr. pridevnik s samostalnikom (lepa hiša) /.../« Pojem nanašanje, ki ga uporablja I. Černelič (1993: 224), se zdi manj ustrezen, ker je kot termin že zaseden: Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen pomenskorazločevalna med vrstami členkov.11 Naklonski členki stojijo zlasti ob glagolu in so skladenjsko del povedka, medtem ko poudarni členki stojijo tudi ob drugih besednih vrstah (samostalniški in pridevniški besedi, prislovu, povedkovniku) in so tako skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila, povedkovega prilastka, povedkovega določila in povedka. Na njihovo vlogo izpostavljanja stavčnega člena je opozorila I. Černelič (1993: 224): »Poudarni, presojevalni, izvzemalni členki se /.../ nanašajo na posamezni stavčni člen, kar jim je skupno. Možno bi jim bilo dati skupinsko ime poudarni členki, ker člen, na katerega se nanašajo, v stavku podčrtujejo, izpostavljajo, imajo pa lahko sami izrazit pomen.«12 Na vezanost členka na posamezno besedno vrsto oziroma njegovo skladenjsko vlogo v povedi bi moral opozoriti slovar s sistematično razvrščenimi primeri v pona-zarjalnem gradivu pri posameznem geslu. V Slovenskem pravopisu 1962 je pri nekaterih členkih, ki so tam sicer neustrezno poimenovani kot prislovi, označena vezanost na posamezno besedno vrsto: vsajprisl. omejuje ~ kruha mi dajte (če ne drugega), ~ pet (najmanj), ~ piši (če že ne prideš), ~ tukaj (če že ne povsod), - danes (če že ne zmeraj), - malo, ~ zaradi otroka, ko bi - znal zlasti poudarni prisl. ~ Janez pridno dela, Janez je ~ priden, ~ riše rad, - danes ne, -tukaj ne, govori se mnogo, ~ da pride cesta v vas 3.1 Metode za analizo poudarnih členkov 3.1.1 Vstavljanje členkov v besedilo S to metodo ugotovimo skladenjski položaj, vlogo in deloma tudi pomen členkov. Želim, da pra v/tudi/zlasti/samo ti to storiš. * Želim, da približno ti to storiš}7, Primera kažeta, da presojevalni členek približno ne more stati ob samostalniških zaimkih. Nisem ravno zdravnica. * Nisem celo zdra vnica. »referenca /tj. nanašanje/ /je/ tvorčeva duševnostna dejavnost, ki pojem (pomen) povezuje na eni strani z glasovno/pisno množico, s katero se izraža, na drugi pa s predmetom, ki v resnici obstaja.« (Toporišič 1981: 8.) 11 Ta lastnost je deloma razločevalna tudi med členki in prislovi. J. Toporišič (1991: 7, 1992: 70, 71) je ugotovil, da lahko členki kot »skrčki celih stavkov« stojijo ob vseh besednih vrstah, medtem ko so prislovi precej bolj vezani na rabo ob določeni besedni vrsti. 12 O tem pravzaprav govori že J. Toporišič (1966: 164), vendar mu kljub temu vloga členkov ni osnovno merilo za delitev členkov: »Posebno pozornost obračajo na besedo (ali besedno zvezo ali stavek), pred katero stoje, tako imenovani poudarni prislovi /tj. členki/: prav, ravno, posebno, predvsem, zlasti Uporabljajo se ob kateri koli besedni vrsti.« 13 Povedi, označene z zvezdico, so nesmiselne. So le poskus vstavljanja različnih poudarnih členkov v besedilo. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen Primera kažeta, da s členkom celo v primerjavi s členkom ravno govorec ne izraža zadržka.14 3.1.2 Smiselna zamenjava z drugimi členki S to metodo ugotovimo, kakšen pomen ima členek v določeni povedi. Včasih je namreč mogoče členek smiselno zamenjati z drugim členkom ob nekoliko zamenjanem besednem redu: Ravno sprti nismo, prav radi se pa tudi nimamo. —> Sprti sicer nismo, radi se pa tudi nimamo. V obeh primerih govorec s členkoma {ravno, sicer) izraža zadržek. 3.1.3 Metode stavčne vprašalnice 3.1.3.1 Členki kot besedna vrsta nimajo stavčne vprašalnice, lahko pa uporabimo vprašalnico, da ugotovimo, del katerega stavčnega člena je členek v stavku. Tudi sosedje najel vikend. —> členek je del osebka Sosedje najel tudi vikend. —> členek je del predmeta Sosedje vikend tudi najel. —> členek je del povedka *" Sosedu je bil vikend tudi všeč. —> členek je del povedkovega določila w Tudi sosedov Janez je najel vikend. —> členek je del prilastka ^ Prehod za pešce je tudi pred šolo. —> členek je del prislovnega določila Ä Ravno tak je kot oče. —> členek je del povedkovega prilastka w 3.1.3.2 Vprašalnico lahko uporabimo za besednovrstno in skladenjsko *■* ločevanje homonimov N - To se je posrečilo med sto komaj njemu. —»komaj je členek, ki je skladenjsko del &3 predmeta (komu?) *■* -Hitro hodi, da ga komaj dohajamo. —» komaj je prislov, kije skladenjsko prišlo vno določilo načina (kako?) Da gre res za prislov, preverimo še z metodo vstavljanja besedne vrste v besedilo in metodo smiselne zamenjave z drugimi besedami iz iste vrste: Hodi hitro, da ga komaj/s težavo/težko dohajamo. Členek komajje mogoče skladenjsko zamenjati z drugimi poudarnimi členki: Seže mu komaj/le/samo/vsaj do pasu.: To seje posrečilo med sto komaj/samo/le/edino njemu. 4 Poudarni členki 4.1 Poudarni členki, ki stojijo ob vseh predmetnopomenskih besedah: samostalniški in pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku in so skladenjsko del vseh stavčnih členov: osebka, predmeta, povedka, prislovnega določila, povedkovega določila, prilastka in povedkovega prilastka, so členki predvsem, celo, samo, le, vsaj, tudi, skoraj}* 14 Členki zadržka spadajo v skupino naklonskih členkov, s katerimi govorec pritrjuje naslovniku oziroma sebi z zadržkom: Piše že, vendar slabo. To je sicer lepo, je pa zame predrago. 15 Ti členki so v SSKJ (1994: 1667, 81, 1190, 480, 1550, 1434, 1233) obravnavani v samostojnem geslu z neustrezno besednovrstno oznako (prislov). j* Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen 4.1.1 Poudarni členek predvsem - Členek predvsem pred samostalniško besedo16 je skladenjsko del osebka, predmeta in prislovnega določila: Oglašajo se ptice, predvsem pa strnadi.; Jezen je na ves svet in predvsem nase.; Male oglase objavlja samo ob delavnikih, predvsem v soboto. - Členek predvsem pred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka, povedkovega prilastka in povedkovega določila: Kupo val bom predvsem slo venske izdelke.17: Z izleta seje vrnil predvsem lačen.: Manekenke so predvsem posta vne. - Členek predvsem pred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Nekateri poskušajo predvsem teoretično pojasniti neznane poj a ve. ^ - Členek predvsem pred glagolom: Otroci se na igrišču predvsem zabavajo in igrajo. - Členek predvsem pred povedkovnikom je del povedkovega določila: Obleka mu je predvsem všeč, ni pa udobna. 4.1.2 Poudarni členek celo - Členek celo pred samostalniško besedo je skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila in povedkovega določila: Saj pravijo, da celo ptič želi pred smrtjo še enkrat videti kraj, kjer je zagledal beli kraj.: Celo s starši se prepira.; Celo po smrti mu ne more odpustiti.; Njegova mama je celo zdravnica. - Členek celo pred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka, povedkovega določila, povedkovega prilastka: Mlajša sestra je imela že dvanajst let in bi lahko oskrbovala domača dela: bila je celo močnejša od Anke.; Tvoja pomoč mu je celo nadležna. ;Fantje s poroko postal celo pameten. - Členek celo pred prislovom je skladenjsko del povedkovega določila: Celo včeraj smo delali, čeprav je bil praznik. - Členek celo pred glagolom je skladenjsko del povedka:18 Ljudje so se jih že tako privadili, da se jim celo zdi, da sta samo dva psa, nekateri pa še teh dveh ne vidijo in gredo brezbrižno svojo pot naprej. - Členek celo pred povedkovnikom je skladenjsko del povedkovega določila: Obleka mu je bila celo všeč. 16 SSKJ navaja samo primere členka predvsem ob samostalniku. Iz listkovnega gradiva na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša sem izpisala tudi primere, ko je členek pred drugimi besednimi vrstami. 17 Vprašalnica po osebku je v tem primeru pomensko neustrezna: Kaj bom kupoval? Predvsem izdelke. Členek je torej del prilastka: Katere izdelke bom kupoval? Predvsem slovenske. 18 Členek celo, ki stoji pred glagolom in je skladenjsko del povedka, ima v povedi večinoma vlogo stopnjevanja. Strukturno je taka poved sestavljena iz najmanj dveh glagolskih stavkov, členek celopa. stoji pred zadnjim glagolom. Brez členka celo taka poved ne bi imela pomena stopnjevanja. Primeri: Kot moralist in človek volje se razjezi nase in si celo zagrozi, da bo celotni stroj zavrgel; Sklepne vezi, ki spajajo sklepno glavico in sklepno jamico, se pri nerodni stopinji, padcu ali udarcu lahko pretegnejo ali celo natrgajo. Vlogo stopnjevanja povedi ima tudi pred drugimi besednimi vrstami, in sicer pri naštevanju: - pred samostalniško besedo: Odpadla je volja do idealnih zamisli, volja do obvladovanja sveta in samoobvladovanja, celo volja do obupa. - pred pridevniško besedo: Vsak od socialnih subjektov je avtonomen, samostojen, močan, njihovi medsebojni odnosi so resni, stvarni, celo ostri. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen 4.1.3 Izvzemalni členek samo19 - Členek samo je pred samostalniško besedo skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila in povedkovega določila: V mislih ji je samo on.: Ima samo mater.: Poznam jo samo na videz.: To ni samo njeno. - Členek samo je pred pridevniško besedo del prilastka in povedkovega prilastka: Ambulanta sprejema samo nujne primere.: Sin seje vrnil iz vojske, hvala bogu, samo bolan. - Členek samo je pred prislovom skladenjsko del prislovnega določila: Samo enkrat sem ga videl. - Členek samojz pred glagolom skladenjsko del povedka: Georges je samo zamahnil z roko. - Členek samo je pred povedkovnikom del povedkovega določila: Obleka mu ni bila samo všeč, tudi poceni je bila. 4.1.4 Izvzemalni členek le20 - Členek le pred samostalniško besedo je skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila in povedkovega določila: Od morskih živali je sesalec le kit: Živel sem le z očetom.: Avtobus ustavi le na postaji.: Otrok je le otrok, mora se igrati. - Členek /epred pridevniško besedo21 je skladenjsko del prilastka in povedkovega prilastka: Vzemi, pa le en kos.; Sin seje vrnil iz vojske, hvala bogu, le bolan. - Členek /epred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Človek se namreč le redkokdaj znajde v čisti poziciji do nature. - Členek le pred glagolom je skladenjsko del povedka: Brez moči si in lahko le gledaš, kako vse razpada. - Členek /epred povedkovnikom je skladenjsko del povedkovega določila: Obleka mu je bila le všeč, kupil je ni. 4.1.4.1 Modifikacija izvzemalnega členka22 - Členek le pred glagolom, kadar ga ne moremo zamenjati s členkom samo, je naklonski členek, ki izraža govorčevo domnevo: Nazadnje je le priznal, da seje zmotil. Čepa le vztrajate, ga bom poklical. - Členek le/samo pred glagolom velelnikom ni izvzemalni, pač pa poudarni: Le čakaj, te že ujamem. Samo poglejte, kako je lepo P 19 Samo je izvzemalni členek po pomenu, po vlogi pa poudarni. 20 Primerjava pomenskih obravnav, navedenih primerov in analize skladenjskih vlog členka samo in lev SSKJ in listkovnem gradivu pokaže, da sta členka sinonimna. Na sinonimnost opozarja SSKJ (1994:480) pri členku ler. »2. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje; samo«. (Podč. N. J.) 21 SSKJ nima primera izvzemalnega členka /epred pridevniško besedo. 22 Pod pojmom modifikacija razumemo spremembo pomenske skupine členka v določenih pogojih, ki so vezani na določen stavčni člen ali določeno besedno vrsto. 23 SSKJ (1994: 480) pripisuje členku /e/&?/?70skladenjskonaklonsko vlogo: »izraža spodbudo, poziv«. Menimo, da ima členek vlogo poudarjanja, ker je že z velelnikom izražen velelni skladenjski naklon (spodbuda, poziv), členek ta naklon le poudarja. Bolje bi bilo, da bi SSKJ pripisal členkoma lern samopred velelnikom pomen poudarja/krepi spodbudo, poziv. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen 4.1.5 Izvzemalni členek vsaj - Členek vsaj je pred samostalniško besedo skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila: Moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanjo.; Vsaj pred drugimi se zadrži; O, moj Bog, da bi bila že vsaj v Solkanu. - Členek vsajpred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka: Plenum je govoril tudi o problemih, ki naj bi zagotovili vsaj minimalne pogoje ob sklepanju založniških pogodb. - Členek vsaj pred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Vsaj začasno ga sprejmite. - Členek vsaj pred glagolom je skladenjsko del povedka: Na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili. - Členek vsaj pred povedkovnikom je skladenjsko del povedkovega določila: Ko bi mu bilo darilo vsaj všeč. 4.1.6 Dodaj alni členek tudi14 - Členek tudi pred samostalniško besedo je skladenjsko del osebka, predmeta, prislovnega določila: Tudi mama se včasih razjezi; Poškodoval sije tudi nogo.: Krepkejše mišice zahtevajo močnejše hrapavine in kostne grebene tudi na lobanji. - Členek tudi pred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka in povedkovega določila: Po nenehnih uspehih so odnehali tudi najbolj trmasti.: Ne mogla bi imeti žival boljše oskernice, zato ji je pa tudi hvaležna. - Členek tudipred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Uspelo jim je tudi tokrat. - Členek tudi pred glagolom je skladenjsko del povedka: Jezi se in tudi kolne včasih. - Členek tudi pred povedkovnikom je skladenjsko del povedkovega določila: Obleka mu je bila tudi všeč, ni bila samo poceni. 4.1.6.1 Modifikacije dodajalnega členka tudi 4.1.6.1.1 Zdi se, da ni ostre meje med dodajalnim in poudarnim členkom tudi25 Pomen je določljiv samo iz sobesedila in okoliščin sporazumevanja v govorjenem besedilu. Funkcijsko ločevanje: - Dodaj alni členek je, kadar v besedilu ni smiselno zamenljiv s poudarnim členkom celo: Tudi moja mama nosi klobuk, ne samo tvoja. - Poudarni členek je, kadar se pomen besedila bistveno ne spremeni, če ga zamenjamo s poudarnim členkom celo. V teh primerih gre za pomen stopnjevanja: 24 TudijQ dodajalni členek po pomenu, po vlogi pa spada med poudarne členke. J. Toporišič nedosledno rabi pojem dodajalni členek: a) kot členek: Je tudi pametna. (Toporišič 1984: 384.), b) kot (besedotvorni) morfem: »dodajalni členek /je/ /o/blikoslovni členek, ki se besedi dodaja v nekako okrepitev ali kot besedno vrstna oznaka, npr. -j, -le, (-koli): v besedah kot kdaj, precej, sedaj, tedaj, semkaj; semle, tulele, kadar; kdorkoli (bolje kdor koli).« (Toporišič 1992: 25.) 25 J. Toporišič (1992: 199) pod pojmom poudarni členek, »ki obrača posebno pozornost delu stavka«, navaja primer z dodajalnim členkom tudi: Tudi sosed je prodal hišo. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen Vsemu se je moral odpovedati, tudi/celo upanju. Mnogi so omedleli, nekateri tudi/celo umrli. Tudi/celo pri vas nisem bil tako postrežen.26 4.1.6.1.2 V zanikanih povedih členek to//nima pomena dodajanja. Zdi se, daje tu ustreznejši členek niti:21 Ker ni imel tudi enega samega centava, ni mogel jesti, tako da seje nekega dne nezavesten zgrudil; Pedro gaje očitajoče pogledal, privlekel iz žepa nožič, narejen iz stolčenega ključa za odpiranje pločevink, si zarezal globoko v roko in mu pokazal rano: tudi kapljica krvi ni pritekla iz nje. 4.1.7 Presojevalni členek skoraj1* - Členek skoraj pred samostalniško besedo je del osebka, predmeta, prislovnega določila, povedkovega določila, povedkovega prilastka: Randy je bolj zaupal moji osebni očarljivosti kot jaz.; Skoraj nikogar od na vzočih nisem poznal; Toliko mi je bilo do naklonjenosti tega človeka, da sem stal pred njim skoraj v zadregi; Bilje še skoraj otrok ko so mu umrli starši; Vrnil seje skoraj junak. - Členek skorajpred pridevnikom je skladenjsko del povedkovega določila, prilastka in povedkovega prilastka: Njegova koža je skoraj črna.; Ra vno tedaj je Alonso opazil, daje zadaj na voz privezan skoraj nag Indijanec; Prebudil sem se skoraj zadušen. - Členek skoraj pred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Skoraj vedno najde kak izgovor. - Členek skoraj pred glagolom je skladenjsko del povedka: Od udarca bi skoraj omedlel. - Členek skoraj pred povedkovnikom je skladenjsko del povedkovega določila: Skoraj sram gaje bilo pred toliko ljudmi. 4.2 Poudarna členka ravno in prav stojita ob vseh predmetnopomenskih besedah razen ob glagolu in sta del vseh stavčnih členov razen povedka.29 Členek ravno sicer stoji pred glagolom v zanikanih povedih, vendar ni poudarni členek, ampak členek zadržka. Ne moremo ga namreč smiselno zamenjati z nobenim poudarnim členkom, lahko pa ga zamenjamo s členkom zadržka sicei20 ob nekoliko zamenjanem besednem redu: Ravno sprti nismo, prav radi se pa tudi nimamo. —> Sprti sicer nismo, prav radi sepa nimamo.31 V trdilnih povedih je členek ravnopred 26 SSKJ za te primere dobro določi pomen »2. stopnjuje povedano z dodatno, močnejšo ali nepričakovano trditvijo.« (Podč. N. J.) 27 To kažejo tudi pomenske razlage pri členkih tudi in niti v SSKJ. Členek niti ima v 1. pomenu določeno: »krepi zanikanje a) s poudarjenim izključevanjem /.../ b) z izključevanjem pričakovanega /.../«. Členek tudi v tem pomenu ni nevtralen, saj ima kvalifikatorsko oznako ekspresivno: »3. ekspr. , v nikalnih stavkih poudarja zanikanje«. 28 Skoraj'je presojevalni členek po pomenu, po vlogi pa poudarni členek. 29 Členka sta v SSKJ (1994: 110, 967) obravnavana v samostojnem geslu z neustrezno besednovrstno oznako (prislov). 30 Potrditev, da je v določenih pogojih členek zadržka, imamo v pomenski in kvalifikatorski določitvi v SSKJ (1994: 1110): »2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev«. (Podč. N. J.) 31 SSKJ ne navaja sinonimnosti členkov ravno in sicer. Primerjava pomenov v obeh geslih pokaže, da je zamenjava členkov smiselna, saj oba členka v določenih pogojih izražata rahlo omejitev oziroma pridržek. Pogoj za sinonimnost členkov je skladenjski. Členek ravno Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen ^ glagolom naklonski (čustvovalni) členek: Ti se pa ravno spoznaš na te stvari?2V ^ primeru Vlak je ravno odpeljal]^ ravno časovni prislov ('ravnokaf), ne členek. ^ - Členka ravno in prav sta pred samostalniško besedo skladenjsko del osebka, *""* predmeta in prislovnega določila: Ravno/Prav on je to storil; Videl sem ravno/prav ^ njega.: A vtomobilje usta vil ra vno/pra v pred hišo. O - Členka ravno in prav pred pridevniško besedo sta skladenjsko del prilastka in crt povedkovega prilastka: Ravno/prav tisto obleko bom kupil23; Ravno/prav tak je C4 kot oče. O - Členka ravno in prav pred prislovom sta skladenjsko del prislovnega določila: ^ Ravno/prav tako govorikotnjegov brat. ,-P - Členka ravno in prav pred povedkovnikom sta skladenjsko del povedkovega ^ določila: Obleka mu je ra vno pra v.: Obleka mu je prav všeč. 4.2.1 Modifikacije poudarnega členka ravno N 4.2.1.1 Stavčnočlenska modifikacija poudarnega členka ravno >- Stavčnočlenska modifikacija je sprememba pomena členka, kadar je del določenega *a stavčnega člena. Vezanost na besedno vrsto je drugotna. rt - Členek ravno kot del povedkovega določila v zanikani povedi je členek zadržka. ^ V povedkovem določilu je lahko samostalniška, pridevniška beseda ali prislov: Nisem p\ ra vno zdra vnica.; Dež ni ra vno potreben.; Ni ra vno najbolj pameten, je pa priden. rt _ Členek ravno kot del povedkovega prilastka v zanikanih povedih je členek zadržka. V povedkovem prilastku je lahko samostalniška, pridevniška beseda ali prislov: Ni c> se vrnil ravno junak/pošten/kmalu. a 4.2.1.2 Besednovrstna modifikacija poudarnega členka ravno Besednovrstna modifikacija je sprememba pomena členka pred določeno besedno ^ vrsto. Členek ravnopred kakovostnim in vrstnim pridevnikom v zanikanih povedih o je členek zadržka: Nisem ravno žalostna; Ta izdelek ni ravno slovenski. 4.2.2 Modifikacija poudarnega členka prav Kadar je členek prav rabljen pastavčno, je naklonski (pritrjevami) členek. To je pogosto v govorjenem besedilu v dvogovoru: Poslednji Mohikanec: Mali beli brat nima slame pod skalpom. Kralj Matjaž: Prav, pa naj gre. 4.3 Poudarni členek zlasti in izvzemalni členek edino stojita ob vseh izraža zadržek samo v zanikani povedi. Dokaz je nesmiselna zamenjava s členkom zadržka sicer v nezanikanih povedih: To je sicer lepo, je pa zame predrago.; Ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega vzroka ni nihče poznal. 32 Potrditev, da gre za členek, imamo v slovarskem kvalifikatorskem pojasnilu, kije v bistvu členkov stavčni ustreznik {nič se ne spoznaš). J. Toporišič (1984: 385) uvršča take primere med spodbujalne trdilne členke. V prispevku uvrščamo take členke med naklonske (čustvovalne) členke, ker z njimi govorec izraža svoje duševno stanje (nejevoljo) in razmerje do naslovnika (vzvišeno, podcenjevalno, ironično). 33 Dokaz, daje členek skladenjsko del prilastka, ne del predmeta, je vprašalnica: Katero obleko bom kupil?Ravno/prav tisto. Poved ima drug pomen, če je členek del predmeta: Kaj bom jfi kupil? Ra vno/pra v obleko. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih Členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni Člen predmetnopomenskih besedah razen ob povedkovniku in sta del vseh stavčnih členov.34 - Členka zlasti in edino pred samostalniško besedo sta skladenjsko del osebka, predmeta in prislovnega določila: Tehnične predmete so si ogledo vali zlasti fantje.: Vse je pogorelo, edino hlev je ostal; Otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja njegove duševnosti.; Fant uboga edino očeta.: Prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji.: Kaj takega se ti primeri edino v sanjah. - Členek zlasti pred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka, povedkovega določila in povedkovega prilastka: Fantje so si ogledo vali zlasti tehnične predmete.: Za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep.; S potovanja seje vrnila zlasti lačna. - Členka zlasti m edino pred prislovom sta skladenjsko del prislovnega določila: Suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva.; Edino tam se spočije. - Členka zlasti'in edinoprzd glagolom sta skladenjsko del povedka: Zlasti poje rad.: Edino peti ne zna. 4.3.1 Besednovrstna modifikacija členka edino Členek edino pred kakovostnim pridevnikom je poudarni členek in je skladenjsko del povedkovega določila: edino pra vi/pra vi len/veli a ven/zveliča ven. Samo pred kakovostnim pridevnikom se ga ne da zamenjati z izvzemalnim členkom le/samo, pred svojilnim in vrstnim pridevnikom je ta zamenjava mogoča: edino/le očetov, edino/le slovenski, edino/le tak (šampon). 4.4 Členki, ki ne morejo biti ob vseh besednih vrstah, so: posebno, komaj, približno, tako?5 4.4.1 Členki posebno, komaj, tako ne morejo biti ob glagolu36 in povedkovniku. - Poudarni členek posebno in izvzemalni členek komaj pred samostalniško besedo sta del osebka, predmeta in prislovnega določila: Posebno mama ga razvaja.; To ni razprava, ampak komaj osnutek zanjo.: Posebno z očetom sta velika prijatelja.; To se je posrečilo od sto udeležencev komaj njemu.: Veliko je delal posebno na vrtu.: 34 Členka sta v SSKJ (1994: 1667, 188) obravnavana v samostojnem geslu z neustrezno besedno vrstno oznako (prislov). 35 Členka posebno in približno sta v SSKJ (1994: 929, 1039) obravnavana neustrezno kot podgeslo pridevnika poseben, približen z besednovrstno oznako prislov. Členka komaj in tako sta v SSKJ (1994: 415, 1374,1375) obravnavana v samostojnem geslu z neustrezno besednovrstno oznako (prislov). 36 Kadar je členek posebno pred glagolom (v zanikanih povedih), je členek zadržka, ne poudarni členek: Svojega razpoloženja ni posebno skrival. Pred glagolom je komaj prislov, ne členek: Hodi hitro, da ga komaj dohajamo. Izvzemalni členek komaj se od prislova komaj loči funkcijsko: - Izvzemalni členek je mogoče skladenjsko zamenjati z drugimi izvzemalnimi členki, pri čemer zanemarimo pomenski premik, ki ga povzroči zamenjava: Seže mu komaj/le/samo/ vsaj do pasu. To se je posrečilo med sto komaj/le/samo/edino njemu. - Prislov je mogoče zamenjati z drugimi prislovi ali besedami, ki so skladenjsko prislovno določilo: Hodi hitro, da ga komaj/težko/s težavo dohajamo. Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen *~* Seže mu komaj do pasu. V SSKJ so navedeni samo primeri členka posebno pred ^ samostalniško besedo, ki so v stavku del predmeta in prislovnega določila. Členek ^ posebno lahko stoji tudi pred pridevniško besedo in prislovom. Presojevalni členek *"* takopved samostalniško besedo je del prislovnega določila: Tako v soboto ali nedeljo ^ bo prišel. C - Členka posebno in komajpred pridevniško besedo sta del prilastka: Posebno bratove & reči so mi všeč.31; Star je komaj štirinajst let. r* - Členka posebno in komaj pred prislovom sta del prislovnega določila: posebno O ponoči; Komaj včasih je pogledal po njej. ^f 4.4.1.1 Modifikacija poudarnega členka posebno Členek posebno pred pridevniško besedo v zanikani povedi je členek zadržka: Zanjo ni posebno vnet. Ni posebno velik. Mogoče gaje zamenjati s členkom zadržka sicer (ob nekoliko zamenjanem besednem redu in dodanim protivnim stavkom, ki ga N členek sicer zahteva za izražanj e zadržka) ali modificiranim členkom zadržka ra vno, > ne pa s poudarnim členkom zlasti. Zanjo sicer ni posebno vnet, mu j epa všeč. jZ m 4.4.2 Členek približno ne more biti ob samostalniški besedi, glagolu38 in povedkovniku S?n - Členek približno pred pridevniško besedo je skladenjsko del prilastka: Tehta ^ približno sto kilogramov. - Členek približno pred prislovom je skladenjsko del prislovnega določila: Vzela je ^ pet ali sedem okoli pasu ohlapnih, pod prsmi zadrgnjenih, približno bidermajersko „ urezanih oblek. ^ Preglednica: Vezanost poudarnih členkov na besedno vrsto O Členki, ki stojijo pred vsemi predmetnopomenskimi besednimi vrstami, so grafično okrepljeni. Samostalniška Pridevniška Glagol Prislov Povedkovnik beseda beseda ravno + + - + + prav + + - + + 37 Členek je v tem primeru del prilastka, ker je izpust pridevnika nesmiseln, samostalnik pa lahko izpustimo, če je iz sobesedila znano, o čem govorimo: Brat in sestra imata precej zanimivih reči. Posebno bratove so mi všeč. Prilastkovo vlogo funkcijsko dokazuje stavčna vprašalnica: Čigave reči so mi všeč? Posebno bratove. Primer kaže, da so členki res vezani na posamezno besedno vrsto in daje ta lastnost razločevalna nasproti prislovom: Bratove reči so mi posebno všeč, kjer je posebno prislov lastnosti, ki ni zamenljiv s poudarnim členkom zlasti m ima stavčno vprašalnico kako?Dv& različni vlogi členka posebno, ki sta razvidni samo iz predhodnega besedila, ponazarja naslednji primer: (1) Oče ima nov suknjič, brat nov klobuk. Posebno (bratov) klobuk je zelo lep. Stavčna vprašalnica je: kaj je zelo lepo? Posebno klobuk. Členek je del osebka. (2) Oče in brat imata nov klobuk. Posebno bratov (klobuk) je zelo lep. Stavčna vprašalnica je : kateri klobuk je zelo lep? Posebno bratov. Členek je del prilastka. 38 Pred glagolom je približno prislov: približno določiti/ocenim/so izračunali. Zamenjamo ga lahko z drugimi prislovi ali besedami v vlogi prislovnega določila (nenatančno, na oko). Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen posebno + zlasti + predvsem + celo + samo + le + edino + komaj + vsaj + tudi + približno - tako + skoraj + Viri in literatura ČERNELIČ KOZLEVČAR, Ivanka, 1993, O delitvi členkov, Zbornik slavističnega \ društva Slo venije 3, 213-225. ^ ČERNELIČ, Ivanka, 1991, Členek kot besedna vrsta, Jezikoslovni zapiski, 73-85. ^ HAVRÄNEK, Bohuslav, JEDLIČKA, Alois, 1996, Stručna mluvnice češka, Praha. ° JESENOVEC, Fran, 1944, Pomenske funkcije slovenskih členic, Odlomek iz ^ razprave o slovenskem modu, Zbornik zimske pomoči, 529-536. *~* PETRIČ, Teodor, 1993, Stavki z naklonskimi členki kot okrepljene skladenjske ^ zgradbe, Jezik tako in drugače, Ljubljana, Društvo za uporabno j ezikoslovje w Slovenije, 252-262. ^ PETRIČ, Teodor, 1994, Partikelfunktionen und Bedeutungsverschiebungen im Deutschen und Slowenischen, Znanstvena revija 2, 197-212. PETRIČ, Teodor, 1995, Naklonski členki v nemščini, doktorsko delo, Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika 1994, Ljubljana, Državna založba Slovenije. SVETEC PODGORSKI, Luka, 1862, O členkih, Novice, 407, 415, 427. Slovenski pravopis 1962, Ljubljana, Državna založba Slovenije. TOPORIŠIČ, Jože, 1966, Slovenski knjižni jezik 2, Maribor, Obzorja. TOPORIŠIČ, Jože, 1974, Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika, Slovenski jezik, literatura in kultura, 29-50. TOPORIŠIČ, Jože, 1974/75, Esej o slovenskih besednih vrstah, Jezik in slovstvo 20, 295-305. TOPORIŠIČ, Jože, 1982, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: Državna založba Slovenije. TOPORIŠIČ, Jože, 1984, Slovenske slovnica, Maribor, Obzorja. TOPORIŠIČ, Jože, 1991, Členki in njihovi stavčni ustrezniki, XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 24. 6.-13. 7, Ljubljana, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 3-16. 79 + - + + + + + + + + + + + + + - + + + + + - + - + + + - + - + + + + + + + + + - + - + + + + + - + - + + Nataša Jakop: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen TOPORIŠIČ, Jože 1992, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba. VIDO VIČ MUHA, Ada, 1984, Nova slovenska skladnja J. Toporišiča, Slavistična revija 2(32), 142-155. VIDOVIČ MUHA, Ada, 1992, Slovnična obvestilnost Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Zbornik slavističnega društva 3, 35-49. Co-occurrence of Emphatic Particles with Particular Parts of Speech or Sentence Elements Summary The emphatic particles ravno, prav, posebno, predvsem, zlasti, celo, le, samo, edino, komaj, vsaj, tudi, približno, tako, skoraj cannot form an independent sentence because their role within the sentence is to expose the sentence element in which they occur. The particles predvsem, celo, samo, le, tudi, skoraj occur with all content words and are a syntactic part of all sentence elements. Semantic modifications towards modal particles can be observed (le, samo are used to express exclusion, tudi expresses addition). The emphatic particlesravno, prav do not occur with verbs in this meaning and are not a part of the predicative. Under special circumstances (in negative sentences) the particle ravno becomes a modal particle (a particle of reservation). The particle prav usedaš a sentence is a particle of assent. The emphatic particle zlasti and the particle edino expressing exclusion do not occur with the subject or object complement, but they can occur in all sentence elements. The particle edino before a qualitative adjective is an emphatic particle and does not express exclusion. The emphatic particles posebno, komaj, približno, tako occur only with a limited group of parts of speech or sentence elements. The particles posebno, komaj, tako cannot be combined with verbs or subject/object complements, andthe particle približno not even with nominal phrases. From the semantic point of view the particle posebno before an adjectival phrase in a negative sentence is a modal particle (a particle of reservation). A dictionary should show systematically (i.e. according to the parts of speech) the co-occurrence of particles and individual parts of speech together with their syntactic role (i.e. the occurrence in a specific sentence element) in the illustrative examples for individual headwords. Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova frazeološkega slovarja Janez Keber IZVLEČEK: V prvem delu prispevka podaja avtor pregled sedanjega stanja frazeoloških razisko vanj v Slo veniji, v drugem pa nakaže kratko zasnovo za frazeološki slovar slovenskega jezika, kije v srednjeročnih načrtih Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRCS AZU. Uvod N ABSTRACT: The first part of the article brings an outline of the ^ present situation in research of phraseology in Slovenia and in the ^ second part the author gives a brief presentation of the concept of the ^ phraseological dictionary of the Slo venian language as incorporated in the medium-term plans of the Fran Ramovš Institute of the "** Slovenian Language at SRC SASA. a Pri raziskovanju katerega koli področja mora raziskovalec, ki hoče napraviti ^ korak naprej, spoznati in preučiti doslej raziskano. To velja tudi za raziskovanje *^ slovenske frazeologije, ki je uradno ena od mojih delovnih nalog raziskovalca v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Njej naj bi namenjal 20 % svojega delovnega časa, tj. en delovni dan v tednu. Cilj mojega raziskovanja frazeologije naj bi bila priprava na izdelavo frazeološkega slovarja slovenskega jezika. V ta namen naj bi zbral čim popolnejšo bibliografijo, pripravil zasnovo za frazeološki slovar ter z raziskovanjem in objavami pridobil izkušnje in reference za izpeljavo projekta Frazeološki slovar slovenskega jezika. S tem prispevkom izpolnjujem prvi dve zadolžitvi, iz nadaljnjega besedila pa je razvidno, da je izpolnjena tudi tretja. Odrejeni čas za tako zahtevno nalogo je bil odmerjen preskopo, razen tega pa je bil pogosto zmanjšan1 na račun projekta Slovarski del novega Slovenskega pravopisa, pri katerem sem udeležen z 80 % svojega delovnega časa. Kot raziskovalec, ki se pri delu ne zanaša samo na odrejeni čas, pa sem kljub temu na področju raziskovanja frazeologije nasploh naredil vsaj toliko, kot če bi mi bil zanjo določen polni delovni čas. O tem seje možno prepričati iz moje bibliografije 1 Nekajkrat se je namreč pojavila tudi zamisel o ukinitvi teh 20 % v prid pravopisa. Za nekaj mesecev sem ta delež delovnega časa na željo vodstva Inštituta namenil za delo pri novi izdaji Besedišča slovenskega jezika. o i Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... v obdobju po letu 1990 (gl. seznam slovenske frazeološke bibliografije na koncu prispevka in bibliografije raziskovalcev v COBISS-u). Za pokritje enega dneva v tednu pa bi popolnoma zadostovalo že moje skoraj vsakotedensko sodelovanje v oddaji Kdo vena Valu 202 Radia Slovenija, ki seje začelo leta 1995. Za to oddajo sem pripravil razlage izvora mnogih frazemov in drugih izrazov.2 Nekateri od teh so obravnavani v mojem delu Živali v prispodobah v okviru posameznih živalskih zgodb, nekateri pa objavljeni v Družinskipratikipod skupnim naslovom Tudi tako se lahko reče? Z manjšimi dopolnili, zlasti z nekoliko izpopolnjenimi trenutno dostopnimi zgodovinskimi podatki, in povzemalno študijo bi lahko te razlage kmalu izšle v samostojni knjigi. Že doslej opravljeno delo pri tej oddaji pa bi me ob knjigah iz živalske frazeologije in metaforike Živali v prispodobah 1-2, ki sta izšli v letih 1996 in 1998, dveh izdajah Leksikona imen, ki sta izšli leta 1988 in 1996, in obsežni frazeološki bibliografiji po zdajšnjih pogojih Ministrstva za znanost in tehnologijo RS za nosilce raziskovalnih nalog4 nedvomno kvalificiralo za izvedbo projekta Frazeološki slovar slovenskega jezika, za katerega sem bil v zadnjem desetletju na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša tudi edini s petino delovnega časa načrtovani ter slovarsko in frazeološko specializirani raziskovalec.5 Kot tak bi 2 Vseh skupaj je okrog 140. O tem sodelovanju in o izkušnjah pri razlaganju izvora slovenskih frazemov sem govoril na Frazeološkempopoldnevu, ki gaje organiziral Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani 15. marca 2000. Prispevki s tega popoldneva bodo objavljeni v posebni publikaciji - Skriptah tega centra jeseni leta 2000. V svojem prispevku sem med drugim pripravil prikaz razlag izvora nekaj tipičnih frazemov in jim dodal komentar desetih vidikov, po katerih raziskujem njihov izvor. 3 V vsakoletnem prispevku poljudno pojasnjujem izvor dveh, treh frazemov, razlage pa so opremljene s karikaturami, ki tematiko bolj nazorno približajo bralcem. 4 Gl. spletno stran tega ministrstva, Zakon o raziskovalni dejavnosti (UradnilistRSVI, št. 8-355/91, IV. Nacionalni raziskovalni program, člena 29 in 30: 29. člen Odgovorni nosilec raziskovalnega projekta je lahko raziskovalec, ki izpolnjuje naslednje pogoje: - ima doktorat znanosti; - ima objavljena znanstvena dela v zadnjih treh letih: - izkazuje sposobnost za organiziranje in vodenje raziskovalne skupine: -je praviloma v delovnem razmerju v raziskovalni organizaciji, kjer izvaja projekt, ali je zasebni raziskovalec. 30. člen Odgovorni nosilec razvojnega projekta je lahko raziskovalec, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena. Odgovorni nosilec projekta je lahko tudi strokovnjak, ki ne izpolnjuje pogojev iz 1. in 2. alinee prejšnjega člena, če ima opravljena raziskovalna ali razvojna dela, registrirane patente oziroma inovacije. 5 Na inštitutu se je sicer nekaj raziskovalcev občasno ukvarjalo s frazeologijo in objavilo kakšen članek v zvezi z njo. Ena mlada raziskovalka je pripravila, druga pa pripravlja magistrsko nalogo iz frazeologije. Zato je v tem trenutku po mojem mnenju praktično nemogoče sestaviti delovno zagnano, učinkovito in frazeološko usposobljeno skupino, ki bi npr. v petih letih izdelala Frazeološki slovar slovenskega jezika. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... s polnim delovnim časom in z izkušnjami pri pisanju temeljnih imenoslovnih in frazeoloških del in z ustrezno tehnično in računalniško podporo lahko sam napisal Frazeološki slovar slovenskega jezikav sorazmerno kratkem času. Morebitna delovna skupina brez slovaropisnih in frazeoloških referenc bi bila pri tem prej ovira kot pomoč, prav tako pa seveda nosilec brez takih referenc. 1 Viri frazeoloških raziskovanj Na začetku pregleda se mi zdi umestno navesti glavne vire frazeoloških raziskovanj v Sloveniji. Brez poznavanja teh je nemogoče temeljiteje raziskovati frazeološke enote, ki tvorijo frazeologijo določenega jezika. Med glavnimi viri za raziskovanje frazeologije so slovarji - enojezični, dvojezični in večjezični, in to od začetkov slovenskega knjižnega jezika, tj. od 16. stoletja naprej. Prav starejši slovarji zapolnjujejo praznino, ki jo predstavlja dejstvo, da še nimamo zgodovinskega slovarja slovenskega jezika.6 Za najstarejša obdobja slovenskega knjižnega jezika si lahko pomagamo z obsežnim gradivom za Slovar slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki se nahaja v Sekciji za zgodovinske slovarje Inštituta za slovenski jezik. To gradivo, kot tudi posamezna dela protestantskih piscev, so delno že uporabili posamezni raziskovalci frazeologije, npr. France Novak7 in Erika Kržišnik.8 Slednja je raziskala frazeologijo tudi v nekaterih drugih starejših in sodobnih slovarjih, npr. pri Gutsmannu,9 Murku,10 v SSKJ,11 a tudi v nekaterih starejših in sodobnejših leposlovnih in publicističnih tekstih.12 6 Obeti, da bi se stanje kmalu spremenilo, se ustavljajo pri poskusnem zvezku Slovarja protestantskih piscev 16. stoletja, ki se napoveduje že nekaj let, in bo, upam, kmalu izšel. 7 V disertaciji z naslovom Samostalniška večpomenskost v jeziku protestantskih piscev (16. stoletja), Ljubljana 1992, je poglavje FRAZEOLOGIZACIJA (str. 268-311) namenil procesu frazeologizacije. 8 Gl. njen članek Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi Cerkovni ordningi, Obdobja 6, Ljubljana 1984, 435-445. 9 Gl. Gutsmannovo razumevanje stalnih besednih zvez, Jezikoslovne in literarnovedne raziskave, ur. Breda Pogorelec s sodelavci, 1997, 27-37. 10 Gl. Frazeologija v Murko vem slovarju, Murkovzbornik, referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor 1999, 312-347. 11 Gl. Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slava 2, 1987/1988, št. 2, 143-162. 12 Gl. njene članke Frazeologija v kratki pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1994, 53-67; Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih, Slavistična revija 38, 1990, 399-420; Frazeologija v slovenskem časopisju 1991, XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1991, 89-98; Frazeologija v slovenskem časopisju v dveh prelomnih obdobjih, Jezyki stowiahskie 1945-19951 ur. Stanislaw Gajda, 1995, 217-226; Frazeologija v slovenskem časopisju štiri leta po osamosvojitvi, Jezik in čas, ur. Ada Vidovič-Muha, 1996, 175-189; in magistrska naloga Frazeologija v moderni, Ljubljana 1988. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Slovar slovenskega knjižnega jezika je edini slovenski sodobni razlagalni slovar srednjega obsega, v katerem je frazeologija glede na čas nastajanja in obsegovno omejenost dobro zastopana in večinoma ustrezno razložena, vsekakor bolje kot v katerem koli drugem slovenskem enojezičnem ali dvojezičnem slovarju pred njim.13 Zato je v njem možno najti večji del v slovenskem jeziku uporabljanih frazemov. Praviloma jih najdemo pri vseh iztočnicah, ki so sestavine v določenem frazemu. Česar ni v SSKJ, skoraj gotovo najdemo v gradivu Kartoteke za SSKJ. Gradivo Kartoteke za SSKJ, ki je glede na število besed v njej s SSKJ izkoriščeno komaj z dobro tretjino, je za raziskovalca leksikologa in frazeologa nepogrešljivo. V njem so številni izrazi in frazeologemi z različicami, ki jih ni v SSKJ, a tudi različice frazeologemov, ki so v SSKJ. Iz gradiva je možno ugotoviti približen čas pojavitve frazemov v slovenskem prostoru za zadnjih 150 let, ne tako redko tudi najti podatke o njihovem izvoru. Ta čas je tudi slovarsko preverljiv, o čemer pa več v nadaljevanju. Kartoteka se stalno dopolnjuje, čeprav v manjšem obsegu, kot bi redni ali občasni uporabniki gradiva želeli. Poudariti moram, da je to gradivo brezplačno na voljo vsem, ki si ga želijo ogledati in črpati podatke iz njega. Prav tako je na internetnem naslovu http://bos.zrc-sazu.si dostopna elektronska besedilna zbirka Inštituta za slovenski jezik z naslovom BESEDA - SLOVENSKI BESEDILNI KORPUS, ki ob stalnem hitrem povečevanju trenutno obsega okrog 50 milijonov besed iz časopisja in iz starega leposlovja. Širšemu krogu uporabnikov pa je nedostopna večja, a zaprta elektronska besedilna zbirka FID A, pri izgrajevanju katere sodelujejo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut Jožef Stefan, založba DZS in podjetje Amebis.14 Raziskovalec frazemov, posebno pa njihovega izvora, tudi ne more mimo vsaj treh pomembnih slovarjev. To so Deutsch-slovenisches Wörterbuch Mateja Cigaleta iz leta 1860, Slovensko-nemškislovarMaksa, Pleteršnika iz let 1894-1895 in Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936. Prva dva sta nepogrešljiva tudi zato, ker se da iz njih ugotoviti razmerje med slovenskimi in nemškimi frazemi. V Cigaletovem slovarju so pogosto navedene tudi vzporednice in izposojenke iz drugih slovanskih jezikov. Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar je nekakšen tezavrus, tj. slovar knjižne in narečne slovenske leksike in frazeologije ob koncu 19. stoletja.15 Njegovi podatki o pojavitvah besed v starejših slovarjih in prostorski 13 Med utemeljenimi kritikami prikaza frazeoloških enot v SSKJ bi omenil naslednja članka: Jürgen Petermann, Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I-IV), Nekaj osnovnih vprašanj vloge frazeologije v slovarju, Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Ljubljana 1988, Obdobja 8, 301-310, ter Erika Kržišnik, Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slaval, Ljubljana 1987/ 1988, št. 2, 143-162. 14 Natančnejše podatke o tej elektronski besedilni zbirki je možno prebrati na internetnem naslovu http://www.fida.net/vsebina.html. 15 O frazeologiji v tem slovarju je pisala npr. Marjeta Humar, Frazeologija kot ponazarjamo gradivo v Pleteršnikovem slovarju, v: Jože Toporišič (ur.) Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, zbornik s simpozija '96 v Pišecah, Novo mesto 1998, 87-96. O izimenski leksiki in frazeologiji v SSKJ sem pisal jaz: Izimenska leksika in frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Rječnik i društvo, zbornik radova sa znanstveno g skupa o leksikografiji i Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... razporejenosti v veliki meri zapolnjujejo praznino zaradi odsotnosti zgodovinskih slovarjev.16 Odlika Glonarjevega SSJ pa je med drugim, daje avtor ob upoštevanju Pleteršnika prav v frazeologiji sprejel in razložil veliko novega in tudi starejšega, kar je bilo Pleteršniku ob njegovem zmernem purizmu le preveč nemško. Od Glonarjevega SSJ do SSKJ je vredno preveriti še vmesni Slovenskipravopis1962. Kot dobrodošle vire za raziskovanje leksike in frazeologije je treba imeti vse starejše slovarje, in to od Megiserjevih večjezičnih slovarjev17 s priredbo Annelies Lägreid in faksimilom slovarja iz leta 1592 z naslovom Hieronimus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch (Wiesbaden 1967), slovensko priredbo Thesaurusapolyglottusa z naslovom Slovensko-latinsko-nemškislovar(Ljubljana 1977) Jožeta Stabeja, do obsežnih rokopisnih slovarjev Hipolita in Vodnika, dalje Matije Kastelca - Gregorja Vorenca Dictionarivm latino-carniolicvm 1680-1710, v priredbi Jožeta Stabeja z naslovom Slovensko-latinski slovar (Ljubljana 1997), in Murkovih slovarjev pa do Cigaletovega in novejših, o katerih pa je bilo nekaj že povedanega. Iz obdobja zadnjih desetih let bi bilo treba glede narečne frazeologije opozoriti na dve deli, in sicer Ludvika Karničarja Der Obir-Dialekt in Kärnten (Wien 1990) in Petra Weissa SlovargovorovZadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazar/ami, poskusni zvezek A-H (Ljubljana 1998). V obeh je obilo narečnega frazeološkega gradiva. 2 Pregled sedanjega stanja frazeoloških raziskav O sedanjem stanju frazeoloških raziskav v Sloveniji je bilo marsikaj rečenega in nakazanega že v Uvodu in v poglavju Viri frazeoloških raziskovanj. Izhodišče za pregled in oceno tega stanja je izčrpna slovenska frazeološka bibliografija, kije navedena kot zadnje poglavje mojega prispevka. Ta ni popolna,18 zlasti za starejša leksikologijiodržanog 11-13. X. 1989. uZagrebu, Zagreb 1993, 183-188. Tu bi omenil še diplomsko nalogo z naslovom Rastlinska frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki jo je pod mentorstvom Irene Stramljič Breznik napisal Tadej Ornik. 16 Pleteršnikov Slovensko-nemški slovarje vzbudil veliko zanimanje za narečno besedje. Rezultat tega so bili številni prispevki, ki so dopolnjevali njegov slovar. Pleteršnikov slovar sta dopolnjevala tudi sam Maks Pleteršnik in Anton Breznik. O tem gl. moj prispevek Breznikovo in Pleteršnikovo dopolnjevanje Slovensko-nemškega slovarja, v: Jože Toporišič (ur.), Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, zbornik s simpozija '96 v Pišecah, Novo mesto 1998, 97-104. 17 To sta Dictionarium quatuor linguarum, Graz 1592 (tj. Nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar), Thesaurus Polyglottus: vel Dictionarium Multilingue... Frankfurt am Main 1603, v katerih je postavil slovenski jezik enakopravno ob bok svetovnim jezikom. 18 Besedo popolna je pri bibliografijah zelo tvegano uporabljati, saj dandanes izhaja toliko del, tudi jezikoslovnih, da bibliografija kmalu zastara. Zato jo je treba časovno omejiti. Za starejša obdobja je glavna težava nedostopnost, izgubljenost ali uničenost nekaterih del. V veliko pomoč so nam lahko jezikoslovna dela, v katerih so navedeni uporabljeni viri in literatura. V sedanjem času je navajanje teh podatkov že obvezna sestavina vsakega strokovnega ali znanstvenega članka, razprav, magistrskih in doktorskih nalog ter monografij. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... obdobja, iz katerih je sem in tja morda izpadel kak podatek, medtem ko so bili za najnovejše obdobje v celoti uporabljeni podatki iz COBISS-a pod ključno besedo frazeologija. Za širše pojmovano frazeologijo se da pritegniti še ključni besedi reki in pregovori, kot vire pa slovar, zbirka. Pregled stanja frazeoloških raziskovanj lahko časovno razdelimo na dve obdobji: prvo obsega čas do druge svetovne vojne, drugo čas po drugi svetovni vojni do danes. Prvo obdobje lahko nadalje razdelimo na dva dela: prvi obsega obdobje od začetkov slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju do začetka 19. stoletja, npr. do Murkovega slovarja, drugi pa od Murkovega slovarja do druge svetovne vojne. Prvi del prvega obdobja se lahko začne z Megiserjevimi objavami slovenskih in hrvaških pregovorov v publikaciji Paroemologia Polyglottes leta 1592 v Gradcu in v drugi, pomnoženi izdaji leta 1605 v Leipzigu. O tej zbirki slovenskih pregovorov sta pisala P. Radics (Kresi, Celovec 1882, 332-334) in Fran Levstik (Ljubljanskizvon 2, 1882, 562-564, 640). O frazeologiji v obdobju protestantizma sta pisala že v poglavju Viri omenjena France Novak in Erika Kržišnik.19 Slednja je nadalje raziskala stalne besedne zveze pri Gutsmannu in frazeologijo v Murko vem slovarju.20 Prav tako je bila mentorica pri diplomskem delu Lidije Janeš Frazeologija vKastelec- Vorenčevem slovarju (V otok 2000). V prvi del prvega obdobja je posegla tudi Irena Stramljič Breznik z raziskavo Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah (gl. Volkmerjev zbornik, Maribor 1998, 54-61, in v knjigi iste avtorice Prispevki iz slovenskega besedoslovja, Maribor 1999, 246-252). Nasploh je bilo v 19. stoletju precej zbiralcev pregovorov in rekov, t. i. narodnega blaga, ki spadajo v frazeologijo v širokem smislu. Taki zbiralci21 so bili npr. J. Mihelčič, Janez Bile, Franc Cegnar, Josip Freuensfeld, J. Gomilšek, L. Gorenjec, Anton Janežič, Fran Kocbek, A. Krempelj, Vojteh Kurnik, H. Perne, Maks Pleteršnik, J. Potepan, Anton Raič, Jakob Sket, Ivan Skuhala, B. Sušnik, I. Štrukelj, J. Tomšič, V. Urbas, J. Volčič, Jakob Zupan, Ivan Železnikar, J. Žnidaršič. Zbiranje in raziskovanje pregovorov in rekov se je nadaljevalo tudi v 20. stoletju. Z njimi so se npr. ukvarjali: Stanko Banič (knjiga Latinski pregovori, reki in izrazi, 2., dopolnjena izdaja, Ljubljana 1996), Vane Bilič, B. Borštnik o reklih in kalkih, Marija Cvetek (Cvetköva Minka), Bogdan Dolenc, M. Dolenc s pregovori v pravu, Marija Eremut, Slavko Gaberc, Boris Gorupič, Ivan Grafenauer, Joža Gregorič, F. Hribernik s pregovori o sadju, Berta Golob z ilustratorjem Marjanom Mančkom s stalnimi rekli, Fran Kocbek in Ivan Šašelj (knjiga Slovenski pregovori, reki in prilike, Celje 1934), Niko Hudelja, Franc Jurač, Rožle Kranjc, L. Kretzenbacher, Dušica Kunaver, A. Kuzmič, Maja Lavrač s kitajskimi zgodbami in rekli, Tone Ljubic, Marija Makarovič, Milko Matičetov, Vlado Nartnik, V Orel, Helena Ložar-Podlogar, Ana Potisek, T. Potokar, Anita Srebnik, Marija Stanonik, Marko Terseglav, Ivan Šašelj (knjiga Živali v slovenskih pregovorih, Novo mesto 1932). 19 Gl. opombi 7 in 8. 20 Gl. opombi 9 in 10. 21 Podrobnejše podatke glej v poglavju Slovenska frazeološka bibliografija na koncu prispevka. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Pregovorom in frazeologemom je dal mesto v svoji slovnici Franc Metelko leta 1825.22 Leta 1887 pa je Fran Kocbek izdal knjigo Pregovori, reki in prilike. Oceno te knjige je napisal Anton Raič {Ljubljanskizvon 7, 1887, št. 11, 699-702). V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil glede pregovorov in rekov najbolj ustvarjalen Ivan Šašelj, kije v svojih objavah razvrščal pregovore in reke glede na slovenske pokrajine (npr. Bela krajina, Dolenjska) in po tematiki (npr. Bog, pijanstvo, sadje, žita, živali v pregovorih). Poskušal jih je tudi razlagati. Skupaj s Franom Kocbekom je izdal tudi zbirko pregovorov, rekov in prilik (gl. zgoraj). To sta ocenila Anton Debeljak (Življenje in svet, Ljubljana 1935, št. 18,248-249, in J. Tominšek (Časopis za zgodovino in narodopisje 30, 1935, št. 1, 104-108). Med zbirkami pregovorov in rekov po drugi svetovni vojni je treba omeniti knjige Etbina Boj ca Pregovori in reki na Slovenskem (Ljubljana 1987, več izdaj), Stanka Preka Ljudska modrost- trden je most (Ljubljana 1974, več izdaj) in Mirka Hrovata Človek v luči pregovorov (Trst 1983). Slednji je razen slovenskih zbral in tematsko uredil še pregovore mnogih drugih narodov. Pregled frazeoloških raziskav po drugi svetovni vojni je možno začeti s člankom Antona Sovreta V kozji rog ugnati in še kaj (Jezikin slovstvo 5, 1959/60, 181-184), ki seje med prvimi lotil pojasnjevanja izvora frazemov. Kasneje je to poskusil France Bezlaj v članku Slovensko kos biti komu 'parem esse, superare' (Jezik in slovstvo24, 1978/79, št 7, 193-195).23 Po COBISS-u je mogoče najti po ključnih besedah frazeologija in izvor samo dva zadetka,24 kar je brez dvoma pomanjkljiv podatek, saj je npr. v vseh mojih knjigah in člankih pri večini frazeologemov pojasnjen tudi njihov izvor (gl. dodano slovensko frazeološko bibliografijo). Prvi slovenski, pravzaprav večjezični frazeološki slovar je napisal Josip Pavlica - Frazeološki slovar v petih jezikih (Ljubljana 1960).25 Slovar vsebuje 1000 iztočnic, v katerih blizu 4000 frazeologemov za vsak jezik. Kot pionirsko delo ima precej pomanjkljivosti, zato je do zdaj doživel več kritik.26 Tehtno oceno ob njegovem 22 O frazeologiji v Metelkovi slovnici gl. Josip Matešič, Jürgen Petermann, Über die Redensarten in Franc Metelkos „Lehrgebäude der slowenischen Sprache", Obdobja 11, Ljubljana 1991, 151-159. 23 Ta avtor omenja frazeologijo še v članku Vloga kalkov v slovenščini (Jezikin slovstvo 5, 1959/60, 140-143), v naslednjem letniku pa B. Borštnik v članku Še nekaj besed o reklih in kalkih (Jezik in slovstvo 6, 1960/61, 173-175. Izvor posameznih frazemov F. Bezlaj včasih pojasnjuje v etimološkem slovarju (gl. Etimološki slovar slovenskega jezikal, A-J, II, K-O, III, P-S, Ljubljana 1976, 1982, 1995. 24 To sta: Marija Perne, Kdaj je kdo star kot Peca, Metuzalem, Dobrač ali zemlja?, Družina in dom 47, 6. junij 1996, 10, in Francka Premk, Nekaj frazeoloških zanimivosti iz slovenskega besednjaka 16. stoletja, Riječl (1997), št. 2, 76-86. 25 V resnici je to slovar v šestih jezikih, tj. slovenskem, hrvatskosrbskem, latinskem, nemškem, francoskem in angleškem. Avtorje očitno štel samo tuje ali samo žive jezike. V zadnjem primeru namreč odpade latinski jezik. 26 Tako je J. Petermann (gl. v op. 13 navedeno delo, 302) zapisal: »A tudi to delo - ne glede na nepopolnost korpusa - nikakor ne opravlja funkcije frazeološkega slovarja, ker gradivo tu ni obdelano leksikografsko. Ta slovar pravzaprav ne opisuje frazeološkega zaklada slovenščine, temveč bolj služi slovenskemu uporabniku kot neke vrste jezikovni vodnik ali konverzacijski slovar za štiri tuje jezike.« Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... ^ izidu je napisal Stane Suhadolnik.27 Kljub kritiki pa je pri tem slovarju treba poudariti ^ primerjalni, kontrastivni pristop, tj. upoštevanje sosednjih in glavnih evropskih ^ jezikov. Brez takega pristopa je namreč nemogoče raziskovati izvor frazemov.28 *"* Frazeološki slovar J. Pavlice kljub pomanjkljivostim zaokrožuje skromne ^ začetke frazeološkega raziskovanj a v Slovenij i v prvih desetletj ih po drugi svetovni O vojni. Nadaljnje raziskovanje se namreč začne povezovati z nastajanjem Slovarja c# slovenskega knjižnega jezika, katerega prva knjiga je izšla leta 1970. Tedaj se s C* člankom o frazeologiji v SSKJ pojavi slovaropisec Viktor Majdič.29 Kmalu za njim O je - verjetno tudi ob prebiranju SSKJ - temelje slovenske frazeološke teorije začel ^ postavljati Jože Toporišič,30 ki jo je dopolnil v Novi skladnji (Ljubljana 1982) in >^ strnil v Enciklopediji slovenskega jezika (Ljubljana 1992). Nadalje je preučil ^ slovenske zbirke pregovorov in rekov glede primerjalnih frazemov.31 V 90. letih je raziskoval tudi strukturo frazemov, o čemer je objavil razpravo Dvojčici in podobne N frazeološke zgradbe v slovenščini {Slavistična revija 44, 1996, št. 3, 269-278). > Vzporedno s J. Toporišičem je v 70. in 80. letih dogajanja v frazeologiji *v intenzivno spremljal Matej Rode in se svojimi prispevki zapisal v zgodovino *"* frazeoloških raziskovanj (gl. dodano bibliografijo). Omeniti je treba tudi njegov rjr- prispevek k pomenskim odnosom v frazeologiji.32 t% ___________________________ m 27 Gl. J. Pavlica, Frazeološki slovar v petih jezikih, Jezik in slovstvo 6, 1960/61, 200-205. 28 To je res šele prvi korak v smer takega raziskovanja ali eden od desetih vidikov, ki so se npr. izoblikovali v času mojega raziskovanja izvora slovenskih frazeologemov od leta 1986 naprej. Te vidike sem med drugim predstavil na že omenjenem Frazeološkem * popoldnevu na Filozofski fakulteti 15. marca 2000 in se glasijo: 1. pomen frazema po SSKJ in po drugih slovarjih, če se razlage razlikujejo; Z 2. izpričanost frazema v gradivu za SSKJ z upoštevanjem morebitnih različic; w 3. izpričanost frazema v starejših slovarjih, kot so Cigaletov, Pleteršnikov in ° Glonarjev, a tudi v SP 1962; 4. upoštevanje ustnih virov, zlasti za frazeme, za katere ni podatkov v gradivu za SSKJ, v slovarjih ali drugih pisanih virih; 5. pritegnitev sopomenskih frazemov in izrazov; 6. upoštevanje ustreznih frazemov v drugih evropskih jezikih; 7. leksikološka in etimološka analiza sestavin frazema, posebno če gre za izposojenke ali za besede, ki niso več v rabi; 8. pojasnitev predstave, motiva, na osnovi katerih je nastal obravnavani frazem; 9. časovna določitev nastanka obravnavanega frazema, in če je izposojen, jezik iz katerega je bil izposojen ali prek katerega je bil posredovan; 10. ugotavljanje izvirnosti, ki je razvidna iz obravnave po predhodnih vidikih. Ti vidiki so bolj ali manj upoštevani v vseh mojih prispevkih o izvoru frazemov, kot tudi v knjigah Živali v prispodobah 1,2, zlasti pa v že omenjenih prispevkih za oddajo Kdo ve na Valu 202 radia Slovenija. 29 Gl. Frazeologija, Naši razgledi, Ljubljana 1970, št. 5, 138-139. 30 Gl. K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in slovstvo 19, 1973/74, 273-279. 31 Gl. Vsebinska podstava primerjalnih frazeologemov v slovenskih zbirkah pregovorov in rekov, XXL seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1985, 31-46. gg 32 Gl. Semantični odnosi v frazeologiji, Slavistična revija 23, 1975, št. 3-4, 439-442. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Z raziskavami besedotvorja, pomenoslovja, zloženk in besednih zvez je k teoriji frazeologije precej prispevala Ada Vidovič Muha (gl. dodano bibliografijo). Kot mentorica je sodelovala tudi pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah iz frazeologije, npr. pri Eriki Kržišnik in Poloni Gantar.33 Sredi 80. let je frazeologijo začela raziskovati Erika Kržišnik. V slovensko frazeološko teorijo je prinesla termin prenovite k34 Med prvimi je kritično ocenila frazeološko gradivo v SSKJ.35 Z raziskovanjem frazeologije v različnih obdobjih je začela pri Trubarju, nadaljevala pri Gutsmannu in Murku, dalje drugi polovici 19. stoletja, v moderni, po drugi svetovni vojni in v obdobju po osamosvojitvi.36 Kot predavateljica je precej časa namenila tudi problemom poučevanja frazeologije,37 dalje frazeološki normi in zvrstnosti.38 Večkrat seje oglasila tudi z ocenami del iz frazeologije, pri čemer se je dotaknila zlasti konceptualnih vprašanj.39 Raziskala je sestavino roka v frazeologemih slovenskega knjižnega 33 O prvi glej nadaljnje besedilo. Polona Gantar je pod njenim mentorstvom izdelala A-diplomsko nalogo z naslovom Skladenjska in pomenskosestavinska zgradba rekel (Ljubljana 1995). O drugih njenih frazeoloških objavah glej dodano bibliografijo. 34 Gl. Prenovitev kot inovacijski postopek, Slava 1, Ljubljana 1987, št. 1, 49-56; Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih, Slavistična revija 38, 1990, 399-420. V zvezi s tem je treba omeniti tudi članek Toma Korošca, Obnovitve v časopisnih naslovih, Slavistična revija 26, 1978, 147-160. 35 Gl. Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slava 2, Ljubljana 1987/88, št. 2, 143-162; Biblijska frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in njena raba v časopisnih tekstih, Frazeologia a religia, ur. Wojciech Chlebda, Stanislaw Kochman, Opole, Komisja frazeologii slowiahskiej Mi^dzynarodowego komitetu slawistöw, 1996, 50-51. 36 Gl. Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi Cerkovni ordningi, Obdobja 6, Ljubljana 1986,435-445; Gutsmannovo razumevanje stalnih besednih zvez, Jezikoslovne in literarnovedne raziskave, ur. Breda Pogorelec s sodelavci, Ljubljana 1997, 27-37; Frazeologija v Murkovem slovarju, Murkov zbornik, referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor 1999, 312-347; Frazeologija v moderni, magistrska naloga, Ljubljana 1988; Frazeologija v kratki pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1994, 53-67; Frazeološka sredstva v vlogi razkrivanja družbenih sprememb med leti 1945 in 1994, Slovenski jezik, ur. Ada Vidovič Muha, 183-200; Frazeologija v slovenskem časopisju 1991, XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1991, 89-98; Frazeologija v slovenskem časopisju štiri leta po osamosvojitvi, Jezik in čas, ur. Ada Vidovič Muha, 1996, 175-189. 37 Gl. npr. Frazeologija v osnovni in srednji šoli, Jezik in slovstvo 35, 1989/90, 134-141; Frazeologija kot izražanje v "podobah", Pouk slovenščine malo drugače, [priročnik z vajami so napisale] Martina Križaj-Ortar, Marja Bester, Erika Kržišnik, Trzin 1994; Frazeologija pri pouku slovenščine kot tujega jezika, Zbornik za učitelje slovenščine kot drugega/tujega jezika, ur. Marja Bester, Ljubljana 1998, 27-45. 38 Gl. Norma v frazeologiji in odstopi id nje v besedilih, Slavistična revija 44, Ljubljana 1996, št. 2, 133-154; Socialna zvrstnost in frazeologija, XXXIV seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1998, 53-69. 39 Gl. npr. oceno Zbirka Mali frazeološki rječnici in Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Jezik in slovstvo 41, Ljubljana 1995/96, št. 3, 157-166. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... jezika.40 Leta 1994 je doktorirala s temo Slovenski glagolski frazemi: ob primeru frazemo v go vorjenja. S frazeologijo se v najnovejšem času precej ukvarja tudi mariborska raziskovalka Irena Stramljič Breznik.41 Kot predavateljica na Pedagoški fakulteti v Mariboru je bila tudi mentorica pri več diplomskih nalogah iz frazeologije. Slednje velja tudi za njene poklicne kolege, kot sta Zinka Zorko in Marko Jesenšek, zlasti pri diplomskih nalogah iz narečij (gl. dodano bibliografijo). V zadnjem desetletju so zelo dolgo po poskusu Josipa Pavlice izšli še štirje dvojezični frazeološki slovarji, v katerih je slovenščina. To so: Antica Menac, Jurij Rojs, Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Zagreb 1992; Francek Mukič, Madžarsko-slovenski frazeološki slovar, Magyar-szlo ven frazeolögiai szötär, Szombathely 1993; Elizabeta M. Jenko, Sich auf die Socken machen/vzeti pot pod noge, Deutsch-slowenisches Wörterbuch der Redewendungen, Klagenfurt/Celovec 1994; Diomira Fabjan Baje, Dve muhi na en mah: slovensko-italijanski frazeološki slovar=Duepicconicon unafava: vocabulario fraseologicosloveno-italiano, Gorica 1995. Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik je skupno z zbirko Mali frazeološki rječnici ocenila Erika Kržišnik (Zbirka Mali frazeološki rječnici in Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Jezik in slovstvo 41, 1995/96, 157-166). Ob izidu Madžarsko-slovenskega frazeološkega slovarja')^ avtor Francek Mukič obljubil, da bo kmalu izdal še Slovensko-madžarski frazeološki slovar, a mu do zdaj to še ni uspelo. Frazeološki slovar Diomire Fabjan Baje v slovenskem delu temelji na SSKJ, a frazeološkega gradiva v njem po lastnih besedah ni v celoti enakomerno izčrpala. Vsi ti frazeološki slovarji leksikografsko niso kaki posebni dosežki, ker jih pač niso pisali slovaropisci. Posebno slovarji naših zamejskih rojakov pa kažejo, da se ti v tujem okolju lotevajo tudi zahtevnih del brez predsodkov in zadržkov. To velja tudi za nekatera druga področja jezikoslovja, npr. za imenoslovje. Nekoliko posnemanja v tem pristopu bi morda koristilo tudi nekaterim raziskovalcem v matični državi. V drugi polovici 90. let se je z objavami iz frazeološke teorije42 pojavila germanistka Marjeta Vrbinc, ki je s temo Frazeološke enote, njihov status in vključevanje v slovarje (Ljubljana 1998) tudi doktorirala. Kot raziskovalca predvsem ruske avtorske frazeologije bi tu omenil še svojega študijskega kolega Jurija Rojsa, ki se je največ ukvarjal s frazeologijo ruskega pisatelja M. A. Šolohova, a je sem in tja kaj napisal tudi o jugoslovanski in slovenski 40 Gl. Sestavina roka v frazeologemih slovenskega knjižnega jezika, XXVI. seminar slovenskega jezika, literature un kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1990, 141-154. 41 Gl. Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah, Volkmerjevzbornik, ur. Jože Lipnik, Maribor 1998, 54-61; Frazemi s pomenom "umreti" v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, referat na 6. mednarodnih slavističnih dnevih = VI. nemzetközi szlavisztikai napok, Szombathely, 29.-30. V. 1998. 42 Gl. Frazeološke enote: definicije in razvrstitev, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti R Slovenije 31, Ljubljana 1997, št. 1-2, 127-161; Slovarska obravnava frazeoloških enot, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti R Slovenijell, Ljubljana 1998, št. 1-2, 341-378; Značilnosti frazeoloških enot in problemi glede poimenovanja, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti R Slovenije 33, Ljubljana 1999, št. 1-2, 351-368. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... frazeologiji. K slovenski frazeologiji je kljub pomanjkljivostim največ prispeval z omenjenim soavtorstvom Hrvatsko-slovenskega frazeološkega r/ečnika, o prispevku k ruski frazeologiji pa dovolj pove dejstvo, da je magistriral in doktoriral iz frazeologije Šolohova. Za slovensko prešernoslovje je zanimiv njegov prispevek Sravnenie poetičeskoj frazeologii v poezii A. S. Puškina i F. Prešerna (gl. Puškin -Prešeren, Russkaja akademija nauk, Institut slavjanovedenija, Moskva 2000, 26-27). Moj prispevek k raziskovanju slovenske frazeologije je v glavnem razviden že iz do zdaj povedanega in ga razen člankov potrjujejo tudi knjige, kot so dve izdaji Leksikona imen (1988 in 1996), v katerih so postavljeni temelji slovenski izimenski leksiki in frazeologiji, ter Živali v prispodobah 1-2, v kateri sta obravnavani slovenska živalska metaforika in frazeologija na osnovi gradiva Kartoteke za SSKJ in v primerjanju z drugimi evropskimi jeziki. Usmerjenost v iskanje izvora slovenskih frazemov, kije razvidna iz teh knjig, je potrjena v člankih, kot tudi v v sodelovanju pri oddaji Kdo vena. Valu 202 Radia Slovenija, o čemer pa je bil govor že v Uvodu. Da se pri izbiri frazeoloških raziskovanj v najnovejšem času mladi raziskovalci v diplomskih in raziskovalnih nalogah zgledujejo tudi po mojih delih, je razvidno iz bibliografije.43 To je kratek pregled frazeoloških raziskovanj s v Sloveniji. Pravo predstavo o njej dobimo šele po pregledu slovenske frazeološke bibliografije, kije dodana na koncu prispevka. Iz nje je razvidno, da seje po skromnih začetkih v zadnjih dvajsetih letih zelo razvilo in da je po Pavličevem petjezičnem ter štirih dvojezičnih frazeoloških slovarjih čas zrel za sintetično delo o slovenski frazeologiji, kot je Frazeološki slovar slovenskega jezika. Kako se lotiti tega zahtevnega projekta, pa bom skušal odgovoriti v naslednjem poglavju. 3 Zasnova frazeološkega slovarja slovenskega jezika Po sklepu seje Znanstvenega sveta Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša sredi leta 1996 mi je bilo naloženo, naj v nekaj mesecih izdelam koncept - zasnovo frazeološkega slovarja slovenskega jezika. To se mi je takrat - tudi v primerjavi z drugimi načrtovanimi projekti - zdela zelo nerealna zahteva od edinega raziskovalca z že omenjenim 20-odstotnim deležem delovnega časa.44 Ker pa se je morebitni začetek del za frazeološki slovar s stalnim podaljševanjem projekta Slovarski del novega Slovenskega pravopisa nenehno oddaljeval proti novemu tisočletju, čas 43 Gl. COBISS! Med uveljavljenimi raziskovalci bi tu omenil dialektologa Ludvika Karničarja, ki ima v svojem delu Der Obir-Dialekt in Kärnten (Wien 1990) v slovarskem delu tudi bogato frazeologijo. O narečni živalski frazeologiji pa je napisal tudi članek Živali v frazeologiji koroških slovenskih narečij, Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu 1994, 119-126. 44 To je praktično pomenilo, da bi moral zasnovo v službenem času pripraviti prej kot v enem mesecu. Pri tem je treba poudariti, daje frazeologija ena najmlajših jezikoslovnih panog pri nas. Praktično seje začelo misliti nanjo šele v pripravah na redakcijo Slovarja slo venskega knjižnega jezika. 55 N Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... izdelave zasnove takrat ni bil tako nujen. Zato sem se bolj posvetil tretji nalogi, tj. raziskovanju frazeologije s sprotnim objavljanjem rezultatov in s tem pridobivanju izkušenj in referenc za projekt Frazeološki slovar slovenskega jezika. Zdaj, ko je pravopisni projekt blizu cilja, je pred realnejšim začetkom intenzivnejših priprav za izdelavo frazeoloskega slovarja slovenskega jezika pravi čas za predložitev predloga njegove zasnove. To je po raziskovanju frazeologije, ki sem ga opravil v zadnjih petih letih, veliko lažje in tudi bolj organsko.45 Zasnova za frazeološki slovar naj torej ne bi bila preveč zapletena, ampak taka, da jo bo z razpoložljivimi kadrovskimi in tehničnimi možnostmi lahko izpeljati v ne predolgem času. In kako se bom lotil te zasnove? Najprej bom upošteval izkušnje slovenskih in nekaterih tujih raziskovalcev, ki izhajajo predvsem iz obdelav in ocen frazeoloskega gradiva v različnih slovenskih slovarjih do SSKJ, med katerimi so v novejšem obdobju tudi Pavličev petjezični ter v zadnjem desetletju štirje dvojezični frazeološki slovarji (gl. opis v predhodnem poglavju). Nekaj je vsekakor mogoče ugotoviti iz kritik SSKJ46 kot novejšega in najbogatejšega vira frazeoloskega gradiva. V članku Katere slovarje smemo pričakovati po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika je Peter Weiss namenil dva odstavka frazeološkemu slovarju. Izhajajoč tudi iz kritike J. Petermanna in E. Kržišnik podaja na kratko svoj pogled na to, kako naj bi bila stalna besedna zveza predstavljena v frazeološkem slovarju. Konceptualnih in teoretskih vprašanj se ob ocenjevanju hrvaške zbirke Mali frazeološki rječnici, med katerimi je tudi Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik avtorjev Antice Menac in Jurija Rojsa, loteva E. Kržišnik (gl. Jezikin slovstvo41,1995/96, št. 3,157-166). Med drugim je ugotovila precej pomanjkljivosti v slovenskem delu tega slovarja.47 Zanimiv je bil tudi referat J. Petermanna na Frazeološkem popoldnevu 15. marca 2000 z naslovom Razmišljanje o konceptu minimalnih frazeoloških slovarjev za tujce. Med drugim je na osmih straneh pokazal poskusne slovarske članke za svoj Hrvatsko-njemački elektronski frazeološkirječnikin ob grafičnem prikazu komentiral zgradbo slovarskega članka, ki temelji na posebnem računalniškem programu.48 Zasnovo frazeoloskega slovarja lahko po mojem mnenju izdela le izkušen frazeolog, leksikolog in leksikograf, torej raziskovalec frazeolog z izkušnjami pri razlaganju frazemov in pri pisanju slovarjev. Še tako dobra in teoretsko podprta zasnova pa v praksi ne zagotavlja uspeha, če ni usposobljenih ljudi za njeno izvedbo. Kritike Slovarja slovenskega knjižnega jezika je zbral Jakob Müller (gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika in kritika z bibliografijo (1960-1992), Razprave SAZUX5, Ljubljana 1996, 187-234). O frazeologiji (str. 188) je zapisal: »Misel B. Borka 1970, daje Slovar najbogatejša zbirka slovenske frazeologije, je po vsej verjetnosti pravilna, vendar držijo tudi ugotovitve, daje frazeologija tudi eno najslabše rešenih sestavin Slovarja, in sicer v teoretičnem, oblikoslovnem, razvrščevalnem in razlagalnem pogledu. Prvo tehtno kritično opozorilo je napisal F. Jakopin 1964, najizčrpnejšo pa J. Petermann 1988 in za njim E. Kržišnik 1988 b.« Ob koncu priznava: »Čeprav sama še nisem izdelala nobenega frazeoloskega (ali drugačnega) slovarja- in da je s te plati čisto mogoče reči, daje laže soditi kakor narediti - lahko rečem, da sem se pri pregledovanju teh slovarjev veliko naučila.« Referat bo objavljen v Skriptah Centra za slovenščino kot drugega/tujega jezika na Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Vse to, kar seje pri nas doslej raziskovalo in naredilo, pa je premalo, da bi dobili pravo predstavo o zasnovi za frazeološki slovar. Na srečo imamo dovolj zgledov pri drugih jezikih, saj frazeološki slovarji obstajajo v glavnem v vseh evropskih jezikih. Zato se imamo od koga učiti, tudi na napakah, in imamo koga posnemati. To je pač prednost zamudnikov nasproti razvitim in pionirjem. O sestavljanju frazeoloških slovarjev so v Evropi razpravljali na številnih simpozijih, objavljali zbornike in knjige o tem. Mnogo tega imajo npr. v Rusiji, kjer je raziskovanje frazeologije zelo razvito. Tako imam pred seboj dva taka zbornika iz daljnih 60. let, katerih vsebina se nanaša na obravnavo vprašanj frazeologije in sestavljanja frazeoloških slovarjev.49 Torej je treba brati tudi tuja frazeološka dela, tuje frazeološke slovarje, zlasti novejše, in skušati iz njih prenesti na slovenska tla tisto najboljše, najustreznejše, najbolj ekonomično.50 Pri svojem predlogu zasnove se bom bolj kot po drugih zgledoval po naslednjih tujih frazeoloških slovarjih: Josip Matešič, Frazeološki rječnik hrvatskoga ilisrpskogajezika (Zagreb 1982), Günther Drosdowski, Werner Scholze-Stubenrecht, Redewendungen und sprichwörtliche Redensarten (Mannheim - Leipzig - Wien -Zürich, 1992), František Čermak idr., Slovnik češke frazeologie a idiomatiky, Pfirovnäni(Praha 1983), Frazemy jmenne a gramaticke (Praha 1988), Vyrazy neslovesne (Praha 1988); Vyrazy slovesne A-P, R-Ž (Praha 1994), ter V. G. Gak idr., Francuzsko-russkij frazeologičeskij slovar' (Moskva 1963). Upoštevanje prestevilnih del o frazeologiji in mnogih frazeoloških slovarjev namreč ne more koristiti temu, kar želim doseči s svojim predlogom zasnove frazeološkega slovarja slovenskega jezika. Ta naj bi bila enostavna, razumljiva, fleksibilna, skratka izvedljiva, a tudi dogradljiva v skladu z nepredvidljivo problematiko, ki se nujno pojavlja med izvedbo, tj. redakcijo vsakega slovarja. Cilj mojega predloga zasnove je, da bi lahko po njej začeli sestavljati frazeološki slovar, v katerem bo s ponazoritvami zajeta, stilno in gramatično ovrednotena ter pomensko in izvorno razložena večina frazemov, ki se pojavljajo v knjižnem jeziku in vsakdanjem govoru na vseh področjih življenja. Da bi to dosegli, je treba vedeti najprej to, kaj je 1. frazeološka enota ali frazem, 2. razporeditev gradiva, 3. obdelava frazeološkega gradiva, 4. frazeološki slovarski članek. Filozofski fakulteti v Ljubljani konec leta 2000 in bo koristna literatura tudi za sestavljavce slovenskega frazeološkega slovarja. To sta Problemy frazeologii. issledovanija i materialy, red. A. M. Babkin, Moskva-Len-ingrad 1964, in Voprosy frazeologii i sostavlenija frazeologičeskih s/ovarej, Materialy IX vsesojuznogo koordinacionnogo soveščanija, Baku, oktjabr' 1964 g., Baku 1968. V prvi je na koncu frazeološka bibliografija, ki obsega blizu 900 enot. To je bil čas, ko pri nas o frazeologiji skoraj še ni bilo nič napisanega. Približno takrat sva se s študijskim kolegom Jurijem Rojsom začela zanimati za rusko frazeologijo, ki je bila tema najinih diplomskih nalog pri ruščini. Rezultate takega branja je npr. zapisala Polona Gantar v članku Primerjava slovarske predstavitve frazemov v hrvaškem/srbskem in češkem enojezičnem razlagalnem frazeološkem slovarju (Jezikoslovni zapiski 3, Ljubljana 1997, 61-83). Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... 3.1 Frazeološka enota, frazem Sestavljavec frazeoloskega slovarja pa mora najprej razčistiti tudi vprašanje pojmovanja frazeoloških enot ali frazemov, ki predstavljajo gradivo za frazeološki slovar. Ne da bi se spuščal v dosedanje in včasih zelo različne poglede na to vprašanje tudi pri nas in drugod, bi lahko rekli, da so frazeološke enote ali frazemi stalne besedne zveze, katerih pomen ni ali je samo delno ugotovljiv iz pomenov njihovih sestavin, in ki imajo praviloma stalno in samo omejeno spremenljivo sestavoN širšem smislu spadajo v frazeologijo vse stalne besedne zveze, med njimi tudi terminološke, dalje frazemi s stavčno ali večstavčno sestavo, kot so reki in pregovori ter krilatice. Menim, da te naštete kategorije ne spadajo v frazeološki slovar, čeprav so za frazeologa zanimive, saj je iz njih nastalo precej frazemov. To velja zlasti za pregovore,51 a tudi za terminološke besedne zveze, če se začnejo uporabljati preneseno na drugih področjih. Sicer pa jih je najbolj umestno obravnavati in razlagati v posebnih slovarjih. 3.2 Razporeditev frazeoloskega gradiva Med prvimi vprašanji, ki se pojavijo pred sestavljavci frazeoloskega slovarja, je razporeditev frazeoloskega gradiva. To je po ustaljeni praksi razporejeno po abecednem in slovničnem principu. Tako je vsak frazem naveden tolikokrat, kolikor sestavin (besed) vsebuje in se vsakokrat navede pri izbrani iztočnici. Kot sestavine - iztočnice se besedno vrstno pojavljajo samo samostalnik, pridevnik, glagol, prislov, zaimek, števnik Tako npr. predlogi in vezniki ne morejo biti frazeološke iztočnice. Ker pa se razlaga frazema in vse, kar spada zraven, zaradi ekonomike navaja samo pri eni sestavini - iztočnici, je treba izbrati t. i. glavno iztočnico. Pri drugih iztočnicah se v slovarju sklicuje na glavno iztočnico. Pri tem ima vedno prednost samostalnik, sledijo mu pridevnik, glagol, prislov, zaimek, števnik. Pri dveh ali več samostalnikih je glavna iztočnica prvi samostalnik, npr. pesek, poleno. puška v frazemih, metati komu pesek v oči, metati komu polena pod noge, vreči puško v koruzo. Če v frazemu ni samostalnika, je iztočnica pridevnik, npr. suh v frazemu biti (znajti se) na suhem, če ni samostalnika in pridevnika glagol ali prvi od dveh ali več glagolov, npr. odnesti v frazemu poceni jo odnesti itd. Pri primerjalnih frazemih, navadno z veznikoma kot, kakor, velja enak vrstni red besednih vrst kot iztočnic, ki so za veznikoma oziroma desno od njiju, npr. polh v frazemu spati kot polh, zaklan v frazemu spati kot zaklan, cerkev v frazemu tišina kot v cerkvi. Pri iztočnicah, ki so sestavine velikega števila frazemov, npr. glava, srce, je tudi upoštevano opisano besednovrstno načelo, znotraj posamezne besedne vrste pa velja abeceda. Glede na prikazano razporeditev bi imel frazeološki slovar frazeološke 1 Taka frazema sta npr. imeti maslo na glavi, kije nastal iz pregovora Kdor ima maslo na glavi, naj ne hodi na sonce, in biti tiha voda, ki je povezan s pregovorom Tiha voda bregove dere. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... slovarske članke z vsemi vidiki obravnave pri glavni iztočnici, pri drugih ^ neiztočniških sestavinah pa bi bili navedeni abecedno samo frazemi s kazalko na o glavno iztočnico. Enako velja tudi za vse variante frazema, ki so razporejene po abecedi in s kazalko napotene h glavni iztočnici, npr. pri smeh: pokati (crkavati, # zvijati se, umirati, valjati se) od smeha. Podobno tudi pri frazemih s fakultativno ^ sestavino, npr. pri pilula: grenka pilula; pogoltniti [grenko] pilulo. 3.3 Obdelava frazeološkega gradiva Frazemi bodo v slovarju obdelani na določen način, tj. z ustreznimi pisavami in velikostmi, da bi bili prepoznavni že na prvi pogled. Tako bi bile lahko iztočnice natisnjene z malimi krepko podčrtanimi črkami, frazemi pa z malimi črkamikrepko, prav tako njihove variante v okroglem ter fakultativne sestavine v oglatem oklepaju. Pri pisavi oznak so možne različne pisave, tj. od ležeče ali krepke do navadne. Na vsak način je potrebno, da se po pisavi ločijo od frazema in iztočnic, kar je prvi pogoj za računalniško obdelavo. Vnos obdelav frazemov za frazeološki slovar bi moral potekati po posebnem programu, narejenem v ta namen. Ta bi moral imeti za zaglavje in za posamezne vidike obravnave odrejena posebna polja s podpolji, kamor bi se vpisovali podatki. Tako oblikovano frazeološko slovarsko iztočnico je npr. predstavil J. Petermann na že omenjenem Frazeološkem popoldnevu 15. marca 2000. V polje za ponazarjamo gradivo bi tako npr. lahko prekopirali izbrane zglede iz elektronske besedilne zbirke BESEDA ali ga vpisali iz gradiva Kartoteke za SSKJ. 3.4 Frazeološki slovarski članek Slovarski članek, v katerem bo obravnavan frazem po zgoraj omenjenih vidikih, naj bi vseboval: 1. frazem v izhodiščni, osnovni slovarski obliki, tj. pri glagolskih zvezah v nedoločniku, samostalniški in pridevniški v imenovalniku, seveda z izjemami, ki so določene npr. z rabo glagola samo v tretji osebi ednine ali dvojine, v samo določenem času, z rabo samostalnika v množini ipd.; 2. zvrstne, stilne in druge oznake;52 3. slovnične oznake;53 Pri teh bi se lahko zgledovali po SSKJ, seveda z ustreznimi popravki v primerih, ko se je oznaka izkazala za preohlapno ali neustrezno. Za preveritev bi lahko pregledali, kako so uporabljene oznake v primerjanih tujih, npr. v nemškem in češkem frazeološkem slovarju. Navajanje oznak pomeni, da bi bil slovenski frazeološki slovar normativen, kar je ob slabem poznavanju frazeologije ter poplavi in nekritičnem posnemanju tujih izrazov pravzaprav nujno. Pri tem bomo zaradi že omenjenega pomanjkanja usposobljenih raziskovalcev zelo težko dosegli raven predstavitve, ki jo najdemo v omenjenem češkem frazeološkem slovarju. Zato se bo najbrž treba omejiti na označevanje vezljivosti, števila, vidskosti in še kake posebnosti - odvisno od posameznega obravnavanega frazema. m NI Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... 4. razlago ali več razlag; dodane bi bile lahko tudi morebitne sopomenke;54 5. ponazoritve z besedilnimi oblikami v zgledih iz gradiva Kartoteke za SSKJ, iz elektronske besedilne zbirke BESEDA ali drugih pisanih ali ustnih virov;55 6. podatek o nastanku, izvoru, motivu nastanka;56 7. primerjava z ustreznimi frazemi v nekaterih drugih jezikih.57 To je v glavnih obrisih moj predlog zasnove za frazeološki slovar slovenskega jezika. Namenjen je za diskusijo in je tudi z moje strani prva zapisana delovna verzija, ki izhaja iz mojih dosedanjih izkušenj in spoznanj pri raziskovanju slovenske frazeologije, razlaganju izvora frazemov ter iz poznavanja dosežkov v drugih jezikih na tem področju. Pred pravim začetkom del za frazeološki slovar bo potrebno posamezne vidike obravnave frazemov še natančneje opisati in ponazoriti,58 se odločiti tudi o fakultativnih vidikih ter pustiti zasnovo odprto za ugotovitve in probleme, ki bodo nujno pojavljali med izvedbo projekta. Z zasnovo frazeološkega slovarja so tesno povezani viri frazemov, ki so v mojem prispevku opisani v poglavju Viri frazeoioških raziskovanj. Z začetkom del pri frazeološkem slovarju bo treba odpreti posebno frazeološko kartoteko, in sicer najbolje v elektronski obliki, kamor V omenjenem češkem frazeološkem slovarju so razen sopomenk navedene tudi besedne in frazeološke protipomenke, a tudi pomensko sorodni frazemi. To bi prišlo v poštev pri zahtevnejši različici slovarja. V zgledih bi bilo treba po možnosti navesti najstarejši zapis, kar delno omogoča že gradivo Kartoteke za SSKJ, delno starejši slovarji (gl. prvo poglavje) in gradivo za Slovar slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, za narečja še Narečna kartoteka, kar vse je pomembno za ugotavljanje izvora frazeologema. V ta namen bi bilo treba navesti tudi zglede z različicami (variantami, modifikacijami, prenovitvami) frazeološke iztočnice. S to stranjo raziskovanja slovenske frazeologije se trenutno intenzivno ukvarja samo avtor tega prispevka, zato je ta vidik obravnave frazema lahko fakultativen oziroma odvisen od njegovega sodelovanja pri projektu. Deset vidikov (navedeni so v predhodnem poglavju v opombi 28), po katerih raziskuje izvor frazemov, se skoraj povsem ujema s tukaj naštevanimi, s tem da so tam preostali vidiki namenjeni pojasnitvi izvora ter leksikološki in etimološki analizi sestavin frazema. Podatke o izvoru frazema je mogoče najti zlasti v nemških frazeoioških slovarjih in drugih, npr. v slovarju nemškega pogovornega jezika avtorja Heinza Küpperja, a tudi v etimoloških frazeoioških slovarjih (gl. dodano neslovensko frazeološko literaturo). V že omenjenem češkem frazeološkem slovarju so ti jeziki z oznakami A, N, F, R angleščina, nemščina, francoščina, ruščina. Za slovenski frazeološki slovar bi ob angleščini, nemščini in francoščini namesto ruščine lahko upoštevali sosednji hrvaški jezik ali pa oba. Podobne primerjave s frazemi v angleškem, francoskem in nizozemskem jeziku najdemo tudi v frazeološkem leksikonu Lutza Röhricha (gl. dodano neslovensko frazeološko literaturo). V češkem frazeološkem slovarju so te tujejezične ustreznike prispevali rojeni govorci frazeologi, ki so bili obenem bohemisti. Pri nas frazeologov takega profila skorajda ni, tako daje tudi ta vidik fakultativen in odvisen od avtorjevega sodelovanja, ki ima na tem področju primerjalne frazeologije ustrezne reference. Zaradi že tako velikega obsega prispevka sem se zamišljenim ponazoritvam redakcij frazemov odpovedal. Zglede redakcij si je najbolje ogledati v omenjenih frazeoioških slovarjih, po katerih sem se zgledoval pri svojem razmišljanju o tem, kako zasnovati frazeološki slovar. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... bi se po določenih parametrih vpisovali frazeološka problematika, frazeološke baze podatkov, ustrezniki v drugih jezikih ipd. Ta kartoteka bi lahko bila med drugim osnova za pomenski seznam frazemov, ki je po izkušnjah s češkim frazeološkim slovarjem zelo uporaben za aktivne uporabnike frazemov, kot so frazeologi, pisatelji in prevajalci. 4 Slovenska frazeološka bibliografija APIH, Elio, in Vera MAŽGON (prevajalka), Nenavadna frazeologija neke slovenske slovnice, Prispevki za novejšo zgodovino 37 (1997), št. 2, 89-91 (o knjigi Bruno GUYON, Teoretična in praktična slovnica slovenskega jezika// frazeologija//1918). BAJEC, Anton, Besedotvorje slovenskega jezika lil, Zloženke, Ljubljana 1952. BANIČ, Stanko, Latinski pregovori, izreki in izrazi, 2., dopolnjena izdaja, Ljubljana 1996. BARLE, Janko, Iz narodne zakladnice III: Pregovori, Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1893, 48. BIJDKOWSKA, Agnieszka, Podoba žene v slovenskih, bolgarskih in poljskih pregovorih, Slava 10, Ljubljana 1996/97, št. 2, 151-154. BENKO, Vanja, Živalski frazemi v Prežihovi Požganici, Koroški fužinar 49, št. 2 (dec. 1999), 27-32. BESEDA - SLOVENSKI BESEDILNI KORPUS, elektronska besedilna zbirka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU (http://bos. zrc- sazu.si). BEZLAJ, France, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967. BEZLAJ, France, Slovensko kos bitikomu 'parem esse, superare', Jezik in slovstvo 24, 1978/79, št. 7, 193-195. BEZLAJ, France, Vloga kalkov v slovenščini, Jezik in slovstvo 5, 1959/60, 140- 143. BEZLAJ, France, Etimološki slovar slovenskega jezika I, A-J, II, K-O, III, P-S, Ljubljana 1976 (ponatis 1977), 1982, 1995. BILC, Janez, Narodne prislovice iz bistriške doline, Kmetijske in rokodelske novice, 1857,339. BILC, Janez, Narodni pregovori, Slovenski glasnik, Celovec, 1859, 86. BILC, Janez, Narodni pregovori, Kmetijske in rokodelske novice, 1860, 142, 192. BILC, Janez, Narodni pregovori, Slovenski glasnik, 1868, 172. BILIČ, Vane, Narodni pregovori, Mladika 18, 1937, št. 11, 428. B O J C, Etbin, Prego vori in reki na Slo venskem, Lj ubij ana 1987. BORŠTNIK, B., Še nekaj besed o o reklih in kalkih, Jezik in slovstvo 6, 1960/61, 173-175. CEGNAR, Franc, Narodne dobrine, Slovenski glasnik, 1868, 226, 228. CEGNAR, Tanja, Ljudski reki in pregovori ter lokalna vremenska znamenja, 1. del, Zdrav dih za navdihi, št. 3, (dec. 1994), 28-29; 2. del, Zdrav dih za navdih 3, št. 1 (april 1995), 21. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... CIGALE, Matej, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Erster Theil A-L, Zweiter Theil M-Z, Laibach 1860. CVETEK, Marija (Cvetköva Minka), Osemdeset bohinjskih pregovorov in rekov, Slava 10, Ljubljana 1995/96, št. 2, 67-73. DEBELJAK, Anton, Franc Kocbek in Ivan Šašelj: Slovenski pregovori, reki in prilike, Družba svetega Mohorja v Celju 1934, Življenje in svet, Ljubljana 1935, št. 18,248-249. DEBENJAK, Doris, Božidar, Primož, Veliki nemško-slovenski slovar, Ljubljana 1992. DEBENJAK, Doris, Božidar, Primož, Veliki slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1995. DERGANC, Aleksandra, Rusko-hrvaški ali srbski frazeološki slovar, Jezik in slovstvo26 (1980/81), št. 1,40-41. DOLENC, Bogdan, "Bolje je trpeti zlo, kakor delati zlo": iz zakladnice pregovorov, Slamnikll, Domžalel998, št. 1 (24. jan.), 10. DOLENC, Bogdan, Zakon in družina: iz zakladnice pregovorov, Slamnik38, Domžale 1999, št. 2(19. feb.), 4. DOLENC, Bogdan, "Velika bolečina je nema": iz zakladnice pregovorov, Slamnik 38, Domžale 1999, št. 3 (26. mar.), 14. DOLENC, Bogdan, "Vojno je laže začeti kakor končati": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 1999, št. 4 (23. apr.), 7. DOLENC, Bogdan, "Kdor gre s pametjo po svetu, daleč pride": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 1999, št. 6 (24. jun.), 19. DOLENC, Bogdan, "Dobre knjige so najboljši tovariši": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 1999, št. 7/8 (23. jul), 20. DOLENC, Bogdan, "Po pameti ga pijmo, da pamet' ne zgubimo": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, št. 11 (19. nov. 1999), 10. DOLENC, Bogdan, "Mirna reka ima cvetoče bregove": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 1999, št. 12 (17. dec), 13. DOLENC, Bogdan, "Večjih utone v vinu kakor v vodi": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, št. 12 (17. dec. 1999), 13. DOLENC, Bogdan, "Počasi obljubljaj in hitro izpolni": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 1 (21. jan.), 10. DOLENC, Bogdan, "Kdor slabo je, se dovolj posti": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 3 (3. mar.), 16. DOLENC, Bogdan, "Hvaležnost in pšenica uspevata samo na dobri zemlji": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 4 (24. mar.), 17. DOLENC, Bogdan, "Samo človek ni hvaležen za izkazano dobroto": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 5 (14. apr.), 15. DOLENC, Bogdan, "Bolje peti kakor kleti": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 2(10. feb.), 13. DOLENC, Bogdan, "Usta so ubijalec ali pa zdravnik celega telesa": iz zakladnice pregovorov, Slamnika, Domžale 2000, št. 6 (5. maj), 15. DOLENC, Metod, Slovenski pregovori in reki pa naše pravo, Vodnikovapratika, Ljubljana 1936, 36-41. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... EREMUT, Marija, Milan DIVJAK (mentor), Pregovori, reki in prilike pri pouku DMV. diplomsko delo, Pedagoška fakulteta, Maribor 1988, Sociologija. ERJAVEC, Fran, Iz popotne torbe, Letopis Matice slovenske 1857, 226, 228. ERJAVEC, Fran, Rak, Ljubljanski zvon I, 1881, 47-52, 116-122, 183-188, 240- # 245,307-311. FAB JAN BAJC, Diomira, Dve muhi na en mah: slovensko italijanski frazeološki slovar= Duepiccionicon una fava: vocabolario fraseologicosloveno-italiano, Gorica 1995. FID A, elektronska besedilna zbirka z vzorčnim deležem besedil slovenskega jezika, r projekt, pri katerem sodelujejo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut Jožef Stefan, založba DZS in podjetje Amebis. Sodelavci: Simona Krek, koordinator projekta FIDA, DZS, d. d., dr. Marko Stabej, urednik korpusa FIDA, Filozofska fakulteta Ljubljana, mag. Vojko Gorjanc, Filozofska fakulteta Ljubljana, dr. Tomaž Erjavec, svetovalec za format korpusa FIDA, Institut Jožef Stefan, Miro Romih, tehnični urednik korpusa FIDA, Amebis, d. o. o., Peter Halozan, tehnični urednik korpusa FIDA, ^ Amebis, d. o. o., Ljubljana, Špela Vintar, strokovna sodelavka uredniške sekcije, Filozofska fakulteta, Jaka Železnikar, strokovni sodelavec tehnične sekcije, Filozofska fakulteta Ljubljana. FOŠNARIČ, Nataša, STRAMLJIČ BREZNIK, Irena (mentorica), Frazemi z lastnoimensko sestavino in njihova pravopisna podoba, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 1999, 81 str. FREUENSFELD, Josip, Narodno blago s Štajerskega VIII, Reki in pregovori, Kres 6, Celovec 1886,272. GAB ERC, Slavko, Po sledeh istrskega izročila, Primorski dnevnik 55, 1999, št. 57 (10. mar.), 8. GANTAR, Polona, VIDOVIČ-MUHA, Ada (mentorica), Skladenjska in pomensko* šesta vinska zgradba rekel, A-diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana 1995, 88 str. GANTAR, Polona, Skladenjska in pomenskosestavinska tipologija glagolskih in prislovnih rekel, Jezik in slovstvo 42, 1996/97, št. 6, 237-248. GANTAR, Polona, Primerjava slovarske predstavitve frazemov v hrvaškem/srbskem in češkem enojezičnem razlagalnem frazeološkem slovarju, Jezikoslovni zapiski?*, Ljubljana 1997, 61-83. GJURIN, Velemir, Slovenski slengovski frazeologemi kot besedne igre, v: Nemzetkozi szlavisztikai napok, Szombathely 1982, 128-136. GLONAR, Joža, Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936. GLONAR, Joža, Poučni slovar, I. del: A-K, II. del: L-Z, DOSTAVKI, v Ljubljani 1933. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčeksepl 1990, št. 1, 34. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčekokt 1990, št. 2, 15. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčeknov. 1990, št. 3, 23. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčekdec. 1990, jan. 1991, št. 4/5, 51. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčekapr. 1991, št. 8, 5. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Stalna rekla, Pogovor o vsakdanjih rečeh, Kurirčekma] 1991, št. 9, 6. GOLOB, Berta, MANČEK, Marjan, Jezikovni vozli: kaj je skoraj vsak Tonček?, Galeb, febr. 1994, št. 6, 21. GOMILŠEK, J., Pregovori in besedila na Štajerskem, GlasnikV, 1862, št. 5, 176. GORENJEC, L., Pregovori, Kres 1, 1881, 66, 306. GORUPIČ, Boris, Zlata knjiga pregovorov, Novi tednikNT&RC'47', št. 49 (9. dec. 1993), 10. GOURSAU, Henri in Monique, Evropski slovar, Slovensko - angleško - nemško - francosko - italijansko - špansko, Ljubljana 1994. GRAD, Anton, Francosko-slovenskislovar, Ljubljana 1984. GRAD, Anton, ŠKERLJ, Ružena, VITOROVIC, Nada, Veliki angleško-slovenski slo var, Lj ubij ana 1986. GRAD, Anton, Špansko-slovenskislovar, Ljubljana 1969. GRAFENAUER, Ivan, Narodno pesništvo (pregovori), Narodopisje Slovencevll., Ljubljana 1956, 115-116. GREGORIČ, Joža, Narodni pregovori in reki, Mladika 11, št. 9 (1930), 349. GUTSMANN, Ožbalt, Deutsch-windisches Wörterbuch, 1789. GUTSMANN, Ožbalt, Windische Sprachlehre, Klagenfurt 1777. HERGOLD, Ivanka, Štirje slovarji - štirje cvetovi v puščavi: slovarsko delo Slovencev v Italiji, Delo37 (4. maj 1995), št. 100, 9. HOLZ, Nanika, Angleščina za poslovno uspešne, Ljubljana 1998. HORVAT, Sonja, Frazeologijakostelskega slovarja, Rječnik i društvo, zbornik rado va sa znanstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji održanog 11-13. X. 1989. u Zagrebu, Zagreb 1993, 129-132. HRIBERNIK, R, Pregovori o sadju, Sadje in vrtnar, Ljubljana 1926, 88. HROVAT, Mirko, Človek v luči pregovorov, Trst 1983. HUDELJA, Niko, Phraseologismen der wissenschaftlichen Fachsprache "Geschichte" = (Frazeologemi strokovnega jezika zgodovinske znanosti), magistrsko delo, mentor Heusinger Siegfried, Ljubljana 1997. HUM AR, Marjeta, Frazeologija kot ponazarjamo gradivo v Pleteršnikovem slovarju, Jože Toporišič (ur.), Pleteršnikov si o vensko-nemški slovar, zbornik s simpozija '96 v Pišecah, Pišece, Komisija "Maks Pleteršnik", Novo mesto 1998, 87-96. JAKOPIN, Franc, Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ob izidu poskusnega snopiča), Jezik in slovstvo 9 (1963/64), št. 6, 161-170. JAKŠE, Darija, Frazeologicke studie II, v: Jezik in slovstvo 44, 1998/99, št. 7/8, 319-322. JANEŠ, Lidija, KRZISNIK, Erika (mentorica), Frazeologija vKastelec-Vorenčevem slovarju, diplomska naloga, mentor, Potok 2000, 86 str. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... JANEŽIČ, Anton, Slovenske narodne pesmi, prislovice in zastavice, Cvetje slovenskega naroda 1, 1852. JENKO, Elizabeta M., Sich auf die Socken machen/vzeti pot pod noge, Deutschslowenisches Wörterbuch der Redewendungen, Klagenfurt/Celovec 1994. JESENIK, Viktor, in Narcis DEMBSKIJ, Slovensko-francoski slovar, Ljubljana 1990. JESENŠEK, Vida, Primerjalna frazeologija nemškega in slovenskega jezika: o terminologiji, tipologiji in leksikografiji, referat na II. kongresu "Jezik za danes in jutri", Ljubljana, 8.-10. oktober 1998. JESENŠEK, Vida, Protistava nemške in slovenske frazeologije - fenomen konvergentnosti, Kulturna identiteta in jezik v procesih evropske integracije 2, ur. Inka Štrukelj, Ljubljana 2000, 236-247. JURAČ, Franc, Pregovori, pregovori —, Prepiha, št. 7-8 (jul.-avg. 1999), 131. KALIN, Mirjam, Pouk nemške frazeologije na slovenskih gimnazijah, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti R Slovenije/ 30, št. 1-2, 64-70. KARNIČAR, Ludwig, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Wien 1990. KARNIČAR, Ludvik, Živali v frazeologiji koroških slovenskih narečij, Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu, 1994, 119-126. KEBER, Janez, Besedje in izrazi iz imena Marija. Mohorjev koledar 1985, Celje 1986, 106-109. KEBER, Janez, Riba - preneseni, frazeološki, simbolični pomeni. Ribič45, 1986, št. 10,300-301. KEBER, Janez, Volk-preneseni, frazeološki, simbolični pomeni. Mohorjev koledar 1988, Celje 1987, 108-111. KEBER, Janez, Leksikon imen: Izvor imen na Slovenskem, Celje 1988. KEBER, Janez, Štorklja - ali res prinaša otroke ali samo štorklja?, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 30 (1990), št. 1-4, 74-79. KEBER, Janez, April, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 30 (1990), št. 1-4 80-82. KEBER, Janez, Iti rakom žvižgat. Mohorjev koledar 1991, Celje 1990, 103-104. KEBER, Janez, Golob, golobica - preneseni, frazeološki in simbolični pomeni: živali v izrazih, rečenicah in simbolih, KoledarMohor/eve družbe v Celovcu, 1990,47-49. KEBER, Janez, Živali v prispodobah - slon. Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu, 1991,65-68. KEBER, Janez, Biti pijan, imeti opico, imeti mačka, piti kot krava, žaba itd. Mohorjev koledar 1992, Celje 1991, 107-110. KEBER, Janez, (O)pehariti '(o)goljufati, (pre)varati s pomočjo peharja)' in sinonimi. Jezikoslovni zapiski 1, Ljubljana 1991, 99-111. KEBER, Janez, Živeti na koruzi 'živeti skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze', Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu, 1991, 61-64. KEBER, Janez, Pes in mačka. Družinskapratika 1993, Celje 1992, 132-133. KEBER, Janez, Zmaj - Ti si pravi zmaj. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 33(1993), št. 1,52-61. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... KEBER, Janez, Kukavica - ptica, ki kliče svoje ime: živali v prispodobah. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 33 (1993), št. 2, 18-27. KEBER, Janez, Srečati, poljubiti Matildo ali matildo?, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 33 (1993), št. 3-4, 95-97. KEBER, Janez, O petelinu. Družinskapratika 1994, Celje 1993, 159-162. KEBER, Janez, Izimenska leksika in frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Rječnik i društvo: zbornik radova sa znanstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji održanog 11-13. X. 1989. u Zagrebu, Zagreb 1993, 183-188. KEBER, Janez, Kupiti mačka v žaklju (v vreči) 'kupiti, dobiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl', Jezik in slovstvo 40, 1994/95, št. 5, 181-185. KEBER, Janez, Živel je mož, imel je psa..., Jezikoslovni zapiski!, Ljubljana 1995, 158-175. KEBER, Janez, (Časnikarska, novinarska) raca 'izmišljena novica v časopisu'. Mohorjev koledar 1994, Celje 1995, 170-172. KEBER, Janez, Pomen etnografskih in zgodovinskih podatkov za raziskovanje leksike in frazeologije, v: MURŠIČ, Rajko (ur.), RAMŠAK, Mojca (ur.), KROPE J, Monika (ur.), Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Ljubljana 1995, 85-90. KEBER, Janez, V iskanju (znanstvene) resnice - razmišljanja ob raziskovanju leksike in frazeologije, Nova Atlantida, 1996, 3, št. 9/10, 212-218. KEBER, Janez, Leksikon imen: Izvor imen na Slovenskem, druga, dopolnjena izdaja, Celje 1996. KEBER, Janez, Živali v prispodobah 1, Celje 1996, in poglavje Najpomembnejši viri in literatura, 379-386. KEBER, Janez, Tudi tako se lahko reče: imeti maslo na glavi. Družinska pratika 1997, Celje 1996, 197-203. KEBER, Janez, Živali v prispodobah - opica, nevšečna človekova sorodnica. Jezikoslovni zapiski?*, Ljubljana 1997, 127-136. KEBER, Janez, Tudi tako se lahko reče: Iti na jetra, do obisti poznati koga. Družinska pratika 1998, Celje 1997, 181-185. KEBER, Janez, Janez Keber, Živali v prispodobah 1-2, Mohorjeva družba, Celje 1996, 1998, 387, 480 str., Jezikoslovni zapiski?*, Ljubljana 1997, 223-227. KEBER, Janez, Živali v prispodobah 2, Celje 1998. KEBER, Janez, Tudi tako se lahko reče: Žlahta je strgana plahta. Dati ga na zob. Imeti pod palcem. Družinska pratika 1999, Celje 1998, 106-112. KEBER, Janez, Breznikovo in Pleteršnikovo dopolnjevanje Slovensko-nemškega slovarja, v:, Jože Toporišič (ur.), Pleteršnikov slovensko-nemški slovar. zbornik s simpozija '96 v Pišecah, Pišece: Komisija "Maks Pleteršnik"; Novo mesto 1998, 97-104. KEBER, Janez, Janez Keber, Živali v prispodobah 1-2, Celje, Mohorjeva družba, 1996, 1998, 387, 480 str., JAN, Zoltan (ur.), Janko Kersnik in njegov čas: Zbornik Slavističnega društva Slovenije 8, Ljubljana 1998, 158-161. KEBER, Janez, Raziskovanje slovenske frazeologije: živalski nazivi v frazeologemih, Jezikoslovnizapiski'4, Ljubljana 1998, 99-112. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... KEBER, Janez, Tudi tako se lahko reče: Držati se kot lipov bog. Imeti lase na dež. Mulo kuhati, Družinskapratika 2000, Celje 1999, 136-139. KENDA-JEŽ, Karmen, WEISS, Peter, Posebnosti (slovenskega) narečnega slovaropisja, xxxv. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 28. 6. - 17. 7. 1999, zbornik predavanj, Ljubljana 1999, 27-46. KLEMENČIČ, Ana, Biti kot pes in mačka, Slovenščina v šoli, 1998, št. 1, 13-16. KOCBEK, Fran, Pregovori, prilike in reki, Ljubljana 1887. KOCBEK, Fran, Slovenski pregovori, prilike in reki, Popotnik, Ljubljana 1918, 65-70, 119-121, 156-157, 187-188. KOCBEK, Fran, in ŠAŠELJ, Ivan, Slovenski pregovori, reki in prilike, Celje 1934. KOKALJ, Manca, MAJDIČ, Viktor (mentor), Klasifikacija frazeologije in raba frazeologemov v osnovni šoli, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta Ljubljana 2000, 83 str. KOROŠEC, Tomo, Obnovitve v časopisnih naslovih, Slavistična revija 26, 1978, Ljubljana/Maribor, 147-160. KOS, Jelka, ZORKO, Zinka (mentorica), Javorski govor z vzorci iz živalske frazeologije, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 2000, 133 str. KRANJC, Rožle, ŠPRAH, Lucija, FIJAVŽ, Mateja, Wolfgruber, Sonja (mentorica), Vraže in cahnimedPohorci, raziskovalna naloga, Maribor 1999, 29 str. KREMPELJ, A., Prislovice štajerskih Slovencev, Kmetijske in rokodelske novice, 1844, 1846, 1847, 1848. KRETZENBACHER, L., Slovenski pregovori v starih štajerskih rokopisih, Slovenski etnografV, 1952, 160-168. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v Trubarjevi Cerkovni ordningi, v: Obdobja 6, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1986, 435-445. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Prenovitev kot inovacijski postopek, Slava 1, Ljubljana 1987, št. 1, 49-56. KRŽIŠNIK, Erika, Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Slaval, Ljubljana 1987/1988, št. 2, 143-162. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Frazeologija v moderni, magistrska naloga, Ljubljana 1988. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Frazeologija v osnovni in srednji šoli, Jezik in slovstvo 35, 1989/90, 134-141. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Sestavina roka v frazeologemih slovenskega knjižnega jezika, XXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj Ljubljana 1990, 141-154. KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Frazeologija v slovenskem časopisju 1991, XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1991, 89-98. KRŽIŠNIK, Erika, Teoretično zanimiva knjiga iz frazeologije, Slavistična revija 38, 1990, Ljubljana/Maribor, 57-64. KRŽIŠNIK, Erika, Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih, Slavistična revijah, 1990, Ljubljana/Maribor, 399-420. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... KRŽIŠNIK-KOLŠEK, Erika, Frazeologija kot izražanje v "podobah", Pouk slovenščine malo drugače/ [priročnik z vajami so napisale] Martina Križaj- Ortar, Marja Bester, Erika Kržišnik, Trzin 1994. KRZIŠNIK, Erika, Frazeologija v kratki pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1994,53-67. KRŽIŠNIK, Erika, Slovenskiglagolski frazemi: ob primeru frazemov govorjenja, doktorska disertacija, Ljubljana 1994. KRŽIŠNIK, Erika, Frazeologija v slovenskem časopisju v dveh prelomnih obdobjih, Jezykislowiahskie 1945-1995, ur. Stanislaw Gajda, 1995, 217-226. KRŽIŠNIK, Erika, Zbirka Mali frazeološki rječnici in Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Jezik in slovstvo 41, 1995/96, št. 3, 157-166. KRŽIŠNIK, Erika, Frazeologija v slovenskem časopisju štiri leta po osamosvojitvi, Jezik in čas, ur. Ada Vidovič-Muha, 1996, 175-189. KRZIŠNIK, Erika, Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih, Slavistična revija, 44, 1996, št. 2, 133-154. KRŽIŠNIK, Erika, Biblijska frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in njena raba v časopisnih tekstih, Frazeologia a religia, ur. Wojciech Chlebda i Stanislaw Kochmann, Opole 1996, 50-51 KRZIŠNIK, Erika, Gutsmanovo razumevanje stalnih besednih zvez, Jezikoslovne in literarnovedneraziskave, ur. Breda Pogorelec s sodelavci, Ljubljana 1997, 27-37. KRŽIŠNIK, Erika, Kdo govori kako..., XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, ur. Aleksandra Derganc, Ljubljana 1997,45-56. KRŽIŠNIK, Erika, Frazeologija pri pouku slovenščine kot tujega jezika, Zbornik za učitelje slovenščine kot drugega/tujega jezika, ur. Marja Bester, 1998, 27-45. KRŽIŠNIK, Erika, Frazeološka sredstva v vlogi razkrivanja družbenih sprememb med leti 1945 in 1995, v: VIDOVIČ-MUHA, Ada (ur.), Slovenski jezik (Najnowsze dzieje JQzyköw slowiahskich), Opole 1998, 183-200. KRZIŠNIK, Erika, Is the difference between paroemias/non-paroemic phrasems really so fundamental?, Phraseology and Paremiology/Internacional Symposium Europhras '97, September 2-5, 1997, Liptovsky Jan 1997, 25- 26. KRŽIŠNIK, Erika, Normati vno v frazeologiji, BADURINA, Lada (ur.), PRITCHARD, Boris (ur.), STOLAC, Diana (ur.), Jezička norma i varijeteti I Savjetovanje Hrvatskog društva za primijenjenu lingvistiku, Opatija, 8.-9. svibnja 1998), Riječ, Zagreb, Rijeka 2000, 283-295). KRŽIŠNIK, Erika, Frazeologija po seminarsko, Slava A, 1998/99, št. 2, 162-168. KRŽIŠNIK, Erika, Socialna zvrstnost in frazeologija, XXXIVseminarslovenskega jezika, literature in kulture, 29. 6.-18. 7. 1998, zbornik predavanj, ur. Erika Kržišnik, Ljubljana 1998, 53-69. KRŽIŠNIK, Erika, Können Phraseme produktiv sein?, ur. EISMANN, Wolfgang, Europhras 95, Europäische Phraseologie im Vergleich, gemeines Erbe und Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... kulturelle Vielfalt, (Studien zur Phraseologie und Parömiologie, 15), Bochum 1998,439-452. KRZIŠNIK, Erika, Frazeologija v Murkovem slovarju, Murkovzbornik, referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor 1999, 312-347. KRZIŠNIK, Erika, SMOLIČ, Marija, Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj, XXXV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 28. 6.-17. 7. 1999, zbornik predavanj, Ljubljana 1999, 61- 80. KRZIŠNIK, Erika, SMOLIČ, Marija, "Slike" časa v slovenskem jeziku, XXXVI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture 26. 6.-15. 7. 2000, zbornik predavanj, ur. Irena OREL, Ljubljana 2000, 7-19. KUKOVEC, Alenka, Letalska frazeologija, Krila, febr.-dec. 1994, št. 1-6. KUKOVEC, Alenka, Letalska frazeologija, Krila, maj 1995, št. 3, 44. KUKOVEC, Alenka, How do you read (me)?: letalska frazeologija, Ljubljana 1998. KUN AVER, Dušica, SCHMIDT, Matjaž (ilustrator), Ljudske modrosti v pregovorih, Otrok in družinami, št. 9 (1990), 30. KUN AVER, Dušica, Slovenski reki in rečenice, Ljubljana 1996. KURET, Niko, Praznično leto Slovencev 1-2, Ljubljana 1942-1945. KURNIK, Vojteh, Kitica slovenskih pregovorov, 1859, 108. KURNIK, Vojteh, Pregovori, Prijatelj, Ljubljana 1855, 31. KURNIK, Vojteh, Prislovice in pregovori, v: JANEŽIČ, A., Cvetje slovenskega naroda, Celovec 1852, knjiga I, 15, 91. KURNIK, Vojteh, Slovenski pregovori, Slovenska čbela, Celovec 1852. KURNIK, Vojteh, Slovenski pregovori, Slovenski glasnik185A, 75. KUZMIČ, A., Narodni pregovori in naši nunci, Slovenski narod, Ljubljana 1901, št. 16, 1-2. LAVRAČ, Maja, Kitajske zgodbe in rekla, Gradovi v oblakih, Kurirček, okt. 1990, št. 2, 14. LAVRAČ, Maja, Kitajske zgodbe in rekla, Nesebičnost, Kurirček, febr. 1991, št. 6, 12. LAVRAČ, Maja, Kitajske zgodbe in rekla, Sreča v nesreči, Kurirček, sept. 1990, št. 1,35. LÄGREID, Annelies, Hieronimus Megiser, Slowenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch, Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592, Bearbeitet von Annelies Lägreid, Wiesbaden 1967. LEVSTIK, Fran, Zbirka slovenskih pregovorov iz l(eta) 1592, Ljubljanski zvon II, Ljubljana 1882, 562-564, 640. LEVSTIK, Fran, Napake slovenskega pisanja, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, 6. knjiga, 38-87. LEVSTIK, Nina, Pouk slovenščine, ki pritegne, Slovenščina v šoli, mar. 1997, št. 2, 17-19. LJUBIC, Tone, Pri stricih in botrih, Naš rod 13, zv. 8 (1941/1942), 218-219 (pregovori iz dobrepoljske doline). LOŽAR-PODLOGAR, Helena, Široko je po svetu, ozko po domačem dvorišču Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... 4""1 (pregovori, ki jih je zapisal ali si jih izmislil Janez Trdina), Besede in reči, ^ ur. Marija Stanonik, Traditiones 25, Ljubljana 1996, 383-394. N LUZAR, F. F., Narodni izrazi, Zbornik Matice slovenske, Ljubljana 1900, 50. ^ MAJDIČ, Viktor, Frazeologija, Naši razgledi, Ljubljana 1970, št. 5, 138-139. ^ MAKAROVIČ, Marija, KOVIC, Tone (ilustrator), Pregovori - življenjske resnice, Ljubljana 1975, 207 str. MATEŠIČ, Josip, PETERMANN, Jürgen, Über die Redensarten in Franc Metelkos „Lehrgebäude der slowenischen Sprache", Obdobja 11, Ljubljana 1991,151-159. ^ MATIČETOV, Milko, Pregovori in uganke, Zgodovina slovenskega slovstva, ^ Ljubljana 1956, 115-116. Z, MATIČIČ, Vida, Frazemi, Katarina 2, št. 1, september 1996, 22-23. MEGISER, Hieronim, Paroemiologija Polyglottus, Graz 1592. N MEGISER, Hieronim, Paroemiologija Polyglottus, Leipzig 1605. > MEGISER, Hieronimus, Thesaurus polyglottus, iz njega je slovensko besedje z »o latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemškislovar izpisal ^ in uredil Jože Stabej, S AZU, Ljubljana 1977. ^ MENAC, Antica, in ROJS, Jurij, Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Zagreb m 1992, 111 str. '**« MERŠE, Majda, Dosežki in naloge slovenskega zgodovinskega slovaropisja, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 10, Slovensko jezikoslovje danes in jutri, ^ Slovenski slavistični kongres, Celje 1999, Ljubljana 2000, 155-166. METELKO, Franc Serafin, Lehrgebäude der slovenischen Sprache im Königreiche Illyrum und in den nachbarten Provinzen, Ljubljana 1825, 275. ^ MIHELČIČ, J., Kranjski pregovori, Adagia Carniolica, 1780. o MIHELČIČ, Manica, STRAMLJIČ BREZNIK, Irena (mentorica), Frazeologija v ° verskem tisku, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta, Maribor 1999, 105 str. MÖDERNDORFER, Vinko, Verovanje, uvere in običaji Slovencev, Druga knjiga, Prazniki, Celje 1948. MÖDERNDORFER, Vinko, Koroške uganke in popevke, Celje 1946. MUKIČ, Francek, Madžarsko-slovenski frazeološki slovar, Magyar-szloven frazeolögiaiszötär, Szombathely 1993. MÜLLER, Jakob, Slovar slovenskega knjižnega jezika in kritika z bibliografijo (1960-1992), Razprave razreda za filološke in literarne vede SAZUX5,1996, 187-324. NADU, Tatjana, OREL, Irena (mentorica), Poimenovanja za psa v starejših slovenskih slovarjih in narečjih: glasoslovna, besedoslovna, besedotvorna in frazeološka obravnava poimenovanj za psa, diplomska naloga, Ljubljana 2000, 99 str. NARTNIK, Vlado, Jajce več od pute ve, Slava 9, Ljubljana 1995/96, št. 1, 31-32. NEŽMAH, Bernard, Preklinjanje po slovensko, Vesela znanosti, II, Ljubljana 1991, 35-43. NOVAK, Franc, Slovar beltinskegaprekmurskega govora, dopolnil in uredil Vilko IQfi Novak, Murska Sobota 1985. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Kg* NOVAK, France, Samostalniska večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev (16. stoletja), doktorska disertacija, Ljubljana 1992. NOVAK, Vilko, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. OREL, Silvana, The wood behind the trees, Prispevki k tehniki prevajanja iz slovenščine v angleščino, ur. Stanko Klinar, 93-106. OREL, V, Slovenski pregovori, reki in prilike, Mentor, Ljubljana 1939-1940, št. 1-2,31-36. ORNIK, Tadej, STRAMLJIČ BREZNIK, Irena (mentorica), Rastlinska frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Ruše 2000, 121 str. OVSEC, Damjan, O tem in onem, Gea, maj 1991, št. 5, 40. PAVLICA, Josip, Frazeološki slovar vpetih jezikih, Ljubljana 1960. PERNE, H., Pregovori, Besednik, Celovec 1869, 110. PERNE, Marija, Kdaj je kdo star kot Peca, Metuzalem, Dobrač ali Zemlja?: rečenice izdajajo človekov izvor, njegovo mišljenje in razpoloženje, Družina in dom ^ 47, št. 6, junij 1996, 10. ^ PESERL, Simona, STRAMLJIČ BREZNIK, Irena (mentor), Frazeologija v rumenem > tisku, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 2000,102 str. ^ PETERMANN, J., Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I-IV), Sodobni slo venski jezik, knjiže vnos t in kultura, Lj ubij ana 1988,301-310. PLANINC, Nina, STOJNIC, Dragana, ŠERBINEK, Marko, Darja Ledinek (mentorica), Uporaba frazemov med učenci, frazeološka raziskava: w raziskovalna naloga, Osnovna šola Martina Košaka, Maribor 2000. ^ PLETERŠEK, Petra, Stojan Bračič, (mentor), Metaphern in idiomatischen Redewendungen, Diplomarbeit, Ljubljana 1997, 89 f. (Metafore v frazah) PLETERŠNIK, Maks, Podučljivi pregovori, Kmetijske in rokodelske novice, 1860, ^ 195-160. ""* PLETERŠNIK, Maks, Dva zvezka rokopisa, ki je bil med gradivom za Wolfov Slovensko-nemški slovar. PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemškislovarl, II, Ljubljana 1894-1895. POGORELEC, Breda, Ivan Cankar - vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti, XII seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1976, 27-45. POGORELEC, Breda, Okvirna tipologija metafore v slovenski prozi 20. stoletja, XXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1986,7-20. POTEPAN, J., Pregovori in reki notranjski, Kmetijske in rokodelske novice, 1873, 404. POTISEK, Ana, Ruski pregovori in reki v slovenskem prevodu, Aleksandra D erganc (mentorica), diplomska A-naloga, Ljubljana 1996, 33 str. POTOKAR, T, Kocbek-Šašelj, Slovenski pregovori, reki in prilike, Srp ski književni glasnik, 1935, št. XLIV/1, 83-84. PREK, Stanko, Ljudska modrost - trden je most, Ljubljana 1974. PREMK, Francka, Nekaj frazeoloških zanimivosti iz slovenskega besednjaka 16. stoletja, Riječ3, št. 2 (1997), 76-86. 107 m N Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... RADIOS, Peter, Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592, Kresi, Celovec 1. 6. 1882,332-334. REPEC, Klara, UPNIK, Jože, STRAMLJIČ-BREZNIK, Irena (mentorja), Razumevanje in uporaba stalnih besednih zvez pri učencih višjih razredov osnovne šole, diplomsko delo, Maribor 1999, 49 f. RAIČ, Anton, Pregovori, reki in prilike. Nabral Fran Kocbek, Ljubljanski zvon VII, 1887, št. 11,699-702. RIGLER, Katarina, Kasilda Bedenk, (mentorica), Somatische Redewendungen (von A bis H) in der deutschen und slowenichen Sprache, diplomska naloga iz nemškega jezika, Ljubljana 1997, 127 f. RIPŠL, Dragutin, Vremenska prerokovanj a, Slovenski gospodar, Maribor 1872,11, 21, 40, 61, 85, 134, 153, 180, 203, 226, 254. RODE, Matej, Semantični odnosi v frazeologiji, Slavistična revija-23, 1975, št. 3- 4, 439-442. RODE, Matej, Bolgarsko-ruski frazeološki slovar, Slavistična revija 23, 1975, št. 3_4? 442-444. RODE, Matej, Bolgarski frazeološki slovar, Slavistična revija 24, 1976, št. 2-3, 292-294. RODE, Matej, Frazeologija v Jurančičevem slovarju, Slavistična revija 24, 1976, št. 2-3, 299-302. RODE, Matej, Nemško-ruski frazeološki slovar, Slavistična revija 25, 1977, št. 2- 3,378-380. RODE, Matej, Slovaški frazeološki slovar, Slavistična revija 25,1977, št. 2-3, 381- 382. RODE, Matej, Janko Bizjak in njegovi pogledi na frazeologijo, Jezik in slovstvo 25, 1979/80, št. 6, 176-178. RODE, Matej, Prvi rusko-srbohrvaški frazeološki slovar, Slavistična revij'a 29,1981, št. 2, 219-222. RODE, Matej, Frazeologija u dvojezičkim rečnicima, Leksikografija i leksikologija, zbornik referatov, Beograd -Novi Sad 1982, 275-278. RODE, Matej, Elipsata vo slovenačkite i vo makedonskite poslovici (nekoi sogleduvanja), Literaren zbor'33, 1986, knjiga I, 89-92. RODE, Matej, Slovenski pregovori in srednji vek, Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 10, Ljubljana 1989,155- 158. ROJS, Jurij, Razvrstitev frazeologemov iz jugoslovanske družbene prakse v ruskem jeziku, Jezik in slovstvo 21, Ljubljana 1981/82, št. 2-3, 66-70. ROJS, Jurij, Pogled na frazeologijo M. A. Šolohova, Filologija 20/21, 1992/1993, 385-388. ROJS, Jurij, Frazeologija Zorane ledine Mihaila Aleksandroviča Šolohova v originalu, magistrska naloga, Zagreb 1983. ROJS, Jurij, Pomembno leksikografsko delo, Jezik in slovstvo 31, 1985/86, št. 7, 256-257 (rec. Antica Menac, Raisa I. Trostinska, Hrvatskosrpsko-rusko- ukrajinski frazeološki rječnik, Zagreb 1985). ROJS, Jurij, Frazeologičeskie svojstvapersonažej Podnjatoj celiny M. A. Šolohova, Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... Poetika stvaralaštva Mihaila Šolohova, ur. Vesna Berič et al., 1986, 187— 199. ROJS, Jurij, Frazeologija Zorane ledine M. A. Šolohova v izvirniku in slovenskem prevodu, Jezik in slovstvo 32, 1986/87, Ljubljana, št. 7-8, 230-235. ROJS, Jurij, Sravnenie poetičeskoj frazeologii v poezii A. S. Puškina i F. Prešerna, v publ. Puškin - Prešern /redkollegija N. N. Starikova i Ju. A. Sozina/, Russkaja akademia nauk, Institut slavjanovedenija, Moskva 2000, 26-27. RUDOLF, Božena, Kasilda Bedenk (mentorica), "Tierische"Redewendungen in der deutschen und slowenischen Sprache, diplomska naloga iz nemškega jezika, Ljubljana 1997, 83 str. SKET, Jakob, Kitica slovenskih pregovorov, Slovenisches Sprach- und Übungsbuch, Celovec 1885,229. SKUHALA, Ivan, Narodni pregovori, Koledar Družbe svetega Mohorja za leto 1887, Celovec 1887,78. SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997. SOVRE, Anton, V kozji rog ugnati in še kaj, Jezik in slovstvo 5,1959/60, 181-184. STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar, po: Matija Kastelec - Gregor Vbrenc, Dictionarivm latino-carniolicum (1680-1710), Ljubljana 1997. STANONIK, Marija, Modeli razmišljanja slovstvene folklore in literature, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 20, Ljubljana 1980, št. 2, 53-58. STANONIK, Marija, Slovstvena folklora v zavesti slovenskega razsvetljenstva, Obdobje slovenskega narodnega preporoda, Obdobja 11, Ljubljana 1991, 113-139. STANONIK, Marija, Pregovori v Murko vem času, mednarodni simpozij Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor 1998. STANONIK, Marija, Kakor ti meni, tako jaz tebi!, XXXIV seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1998, 187-201. STAROVEŠKI, Katarina, ROBIČ, Carmen, Tanja Jelenko (mentorica), Frazeologija v časopisnih naslovih, raziskovalna naloga, Poklicna in tehnična elektro in kemična šola, Celje 1999, 29 str. STEPIŠNIK, Alenka, LESKOVŠEK, Katja, GREGORC Jerneja, Anton Šepetavc (mentor), Fraze v srednješolskem slengu, Celje, Gimnazija, 1993, 50 str. STRAMLJIČ-BREZNIK, Irena, Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah, Volkmerjev zbornik, ur. Jože Lipnik, 1998, 54-61. STRAMLJIČ-BREZNIK, Irena, Frazemi s pomenom "umreti" v SSKJ, referat na 6. mednarodnih slavističnih dnevih = VI. nemzetközi szlavisztikai napok, Szombathely, 29.-30. V. 1998. SUHADOLNIK, Stane, J. Pavlica, Frazeološki slovar v petih jezikih, Jezik in slovstvo^, 1960/61, Ljubljana, 200-205. SUHADOLNIK, Stane, Avtorski slovar, Rječnik i društvo, Zbornik radova sa znanstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji održanog 11-13. X. 1989 u Zagrebu, Zagreb, Razred za filološke znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, 333-336. SUŠNIK, B., Narodni pregovori, Slovenski glasnik, 1858, 156. SUŠNIK, B., Narodni pregovori, Slovenski glasnik, 1859, 54, 166. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... SUŠNIK, B., Narodni pregovori, Slovenski glasnik, 1863, 156. ŠAŠELJ, Ivan, Slovenski pregovori in reki, Mladika\%, Celje 1937, št. 6, 232, št. 7, 270, 19, 1938, št. 7, 271-272, 20, 1939, št. 5, 193-194; 21, 1940, št. 6, 216- 217. ŠAŠELJ, Ivan, Narodni pregovori in reki: belokranjski, Mladika 7, Celje 1926, 310,428. ŠAŠELJ, Ivan, Dolenjski pregovori in reki, Mladika!, Celje 1926, št. 9, 348, št. 11, 428-429; 8,1927, št. 12, 435; 9, 1928, št. 12, 465; 10, 1929, št. 5, 227-228; 11, 1930, št. 5, 191; 12, 1931, št. 12, 468. ŠAŠELJ, Ivan, Živali v slovenskih pregovorih, Novo mesto, 1932. ŠAŠELJ, Ivan, Bog v slovenskih pregovorih in prilikah, Mladika 14, Celje 1933, 233,273,314,351. ŠAŠELJ, Ivan, Kaj pripovedujejo slovenski pregovori o pijanstvu, Domoljub, Ljubljana 1933, št. 47. ŠAŠELJ, Ivan, Sadje v slovenskih pregovorih, Mladika 15, Celje 1934, 352. ŠAŠELJ, Ivan, Žita v slovenskih pregovorih, Mladika 15, Celje 1934, 307. ŠAŠELJ, Ivan, Novi narodni pregovori, Mladika\6, Celje 1935, št. 9, 351-351; 17, 1936, št. 10, 395; 17, 1936, št. 11, 435. ŠAŠELJ, Ivan, Nekaj razlag k nekaterim slovenskim pregovorom, Mladika 17, Celje 1936, št. 5, 191-193. ŠAŠELJ, Ivan, Slovenski pregovori in reki, Ljubljana 1945. ŠOSTER, Tomaž, Zinka Zorko, (mentorica), Frazeologija govora pri Lovrencu na Pohorju, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 1997. ŠTEFE, Andreja, Ada Vidovič Muha (mentorica), Frazemi s poimenovanjem živali v slovenščini in angleščini in njihovi pomenski ustrezniki, B-diplomska naloga, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2000, 50 str. ŠTREKELJ, Karel, Slovenske narodne pesmi I-IV, Ljubljana 1895-1898, 1900- 1903, 1904-1907, 1908-1923. ŠTRUKELJ, L, Kaj nas učijo narodni pregovori o Bogu in človeku, Slovenske večernice, Celovec, 1896, 117-132. TERSEGLAV, Marko, Etbin Boje, Pregovori in reki na Slovenskem, Ljubljana 1974, TraditionesA (1975), 323-324. TOMINŠEK, J., Slovenski pregovori, reki in prilike, zbral Fran Kocbek in Ivan Šašelj 1934, v: Časopis za zgodovino in narodopisje30, Ljubljana 1935, št. 1, 104-108. TOMŠIČ, J., Vinske prislovice, Kmetijske in rokodelske novice, 1866, 273. TOMŠIČ, Tanja, JESENŠEK, Marko (mentor), Slovenska frazeologija v slovarju Bernarda Mariborskega, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 2000, 123 str. TOPORIŠIČ, Jože, K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in slovstvo 19, 1973/74,273-279. TOPORIŠIČ, Jože, Esej o slovenskih besednih vrstah, Jezik in slovstvo 20, 1974/ 75, 295-305. TOPORIŠIČ, Jože, Vsebinska podstava primerjalnih frazeologemov v slovenskih Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... zbirkah pregovorov in rekov, XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1985, 31-46. TOPORIŠIČ, Jože, Inhaltliche Aspekte der komparativen Phraseologeme in slovenischen Sprich Wörtersammlungen, Aktuelle Probleme der Phraseologie, Symposium 27.-29. 9. 1984 in Zürich, Zürische germanistische Studien 9 (1986), 291-321. TOPORIŠIČ, Jože, Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1989. TOPORIŠIČ, Jože, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1982. TOPORIŠIČ, Jože, Dvojčici in podobne frazeološke zgradbe v slovenščini, Slavistična revija 44, 1996, št. 3, 269-278. TRAMPUSCH, Tatjana, Živalska frazeologija v govoru vasi Dob pri Pliberku na avstrijskem Koroškem, Slovenski jezik, Slovene Linguistic Studies!, 1999, Ljubljana-Lawrence, 109-127. TRDINA, Silva, Metodični napotki za pouk gnomične lirike, Jezik in slovstvo 1956, št. 3,4-5. URBAS, V., O pregovorih in prilikah, posebno slovenskih..., Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana, 1869, št. 39, 313-314, št. 40, 320-321, št. 41, 329, št. 52, 430-431; 1870, št. 1, 4, št. 2, 12-13, št. 3, 21, št. 4, 27-28, št. 7, 57-58, št. 8, 64, št. 9, 71-72, št. 10, 79-80. VALENČIČ ARH, Urška, Phraseologismen in der deutschen Printmedien: Magisterarbeit(Frazeologemi v nemških tiskanih medijih), Ljubljana, 1999, 187 f. VERLIČ, David, Dve muhi na en mah, Oko, let. 3, št. 39 (16. apr. 1995), 161. {Oko = štirinajstdnevnik za Goriško) VIDIC, Tomo, Muhe in golobi hkrati: 'sračje gnezdo', ki bo nedvomno prispevalo k večjemu redu, Primorske novice 49, št. 26 (31.mar. 1995), 11 VIDOVIČ MUHA, Ada, Primeri tvorbnih vzorcev glagola, XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1985, 47-61. VIDOVIČ MUHA, Ada, Besedni pomen in njegova stilistika, v: A. Vidovič Muha (ur.), XXII seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1986, 79-91. VIDOVIČ MUHA, Ada, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana 1988. VIDOVIČ MUHA, Ada, Nekatere j ezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez, XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, zbornik predavanj, Ljubljana 1988, 83-91. VIDOVIČ MUHA, Ada, Imenska zveza v slovenščini: (kontrastivno z nemščino), Zbornik za učitelje slovenščine kot drugega/tujega jezika, ur. Marja Bester, Ljubljana, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1999, 7-12. VILFAN, Sergij, Ljudsko pravo, Narodopisje Slovencev, Ljubljana 1944. VOLČIČ, Jakob, Prislovice iz Liburnije, Kmetijske in rokodelske novice, 1856, 361,388. VOLČIČ, Jakob, Prislovice, Kmetijske in rokodelske novice, 1856, 237, 256. Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... VOLČIČ, Jakob, Prislovice in reki iz Istre, Kmetijske in rokodelske novice, 1856, 273. VOLČIČ, Jakob, Prislovice iz Istre, Kmetijske in rokodelske novice, 1857, 328. VOLČIČ, J., Prislovice in reki iz Istre, Hrvatske, Slovenski glasnik, 1860, 79. VRB INC, Marjeta, Frazeološke enote: definicija in razvrstitev, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti R Slovenije 31, Ljublj ana 1997, št. 1-2, 127-161. VRB INC, Marjeta, Slovarska obravnava frazeoloških enot, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti'32, 1998, št. 1-2,341-378. VRB INC, Marjeta, Značilnosti frazeoloških enot in problemi glede poimenovanja, Vestnik Društva za tuje jezike in književnosti 33, 1999, št. 1-2, 351-368. VRB INC, Marjeta, Frazeološke enote, njihov status in vključevanje v slovarje, doktorska disertacija, Ljubljana 1998, 276 f. ZAGORIČNIK, Urša, PLASKAN, Metka, ŠKOBERNE, Maša, JELENKO, Tanja (mentorica), Frazeologija v besedilih slovenskih glasbenikov, Poklicna in tehniška elektro in kemijska šola, raziskovalna naloga, Celje 2000. WEISS, Peter, Zasnova novega odzadnjega slovarja slovenskega jezika, Jezikoslovni zapiskil, Ljubljana 1991, 121-139. WEISS, Peter, Katere slovarje smemo pričakovati po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Jezik in slovstvo 39, 1993/94, št. 7-8, 346-350. WEISS, Peter, Pavlica, Josip, Enciklopedija Slovenije: 8, Nos-Pli, 1994, 277-278. WEISS, Peter, Slovensko (narečno) slovaropisje leta 1999, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 10: Slovensko jezikoslovje danes in jutri, Slovenski slavistični kongres, Celje 1999, Ljubljana 2000, 185-194. WEISS, Peter, SlovargovorovZadrečke doline medGornjim Gradom in Nazarjami, poskusni zvezek A-H, Ljubljana 1998. WUTHE, Josip, Raba frazeologemov v slovenskem tisku v Avstriji od januarja do marca 1994, diplomska naloga za dosego stopnje magistra filozofije na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju, Gebrauch von Phraseolexemen in der slowenischen Presse in Österreich von Januar bis März 1994, Dunaj - Wien 1998, 274 str. Zbornikza učitelje slovenščine kot drugega/tujega jezika, ur. Marj a BESTER, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, Ljubljana 1998. ZOREČ, Marjeta (ur.), in Andreja Peček (ur.), Slovenski pregovori in reki, Ljubljana 2000. ZUPAN, Jakob, 500 slovenskih pregovorov, Dodatek časopisu Illyrisches Blatt1832, št. 11-17. ZUPAN, Jakob, Slovenski pregovori, Kmetijske in rokodelske novice, 1848, 64, 68,72, 116, 182,220. ZUPAN, Jakob, Slovenski pregovori, Kmetijske in rokodelske novice, 1849, 71. ŽAGAR, France., Poučevanje frazeologije v srednji šoli, Jezik in slovstvo 26 (1980/ 81), št. 5, 178-179. ŽAGAR, Mojca, MIKLAVC, Alenka, Zinka Zorko, (mentorica), Živalska frazeologija in izrazje v romanu Na kmetih Ivana Potrča ter v prleškem Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... NU ^ narečju, Srečanje Mladi za napredek Maribora, 1998, Druga gimnazija Maribor, 48 f. ŽELEZNIKAR, Ivan, Pregovori, Slovenski glasnik, 1859, 181. ŽNIDARŠIČ, J., Pregovori in reki, Letopis Matice slovenske za leto 1882 in 1883, 371. Viri in literatura (neslovenski) AHMANOVA, O. S., Očerkipo obščejirusskojleksikologii, Moskva 1957. ALLEN, Irving Lewis, The City in Slang, New York-Oxford 1993. AMOSOVA, N. N., Osnovy anglijskoj frazeologii, Leningrad 1963. ANDREJČIN, L., GEORGIEV, L., itd., B'lgarski f'lkoven rečnik, Sofija 1955. APRES JAN, J. D., Leksičeskaja sinonimika, Moskva 1974. APRESJAN, J. D., Leksičeskaja semantika, Moskva. Beiträge zur allgemeinen und ^ germanischen Phraseologieforschung, Internationales Symposium in Oulu ^ 13.-15. Juni 1986, Oulu 1987. BEINHAUER, W., 1000 spanische Redensarten, 1989. BÖTTCHER, K., itd., Geflügelte Worte, Leipzig 1981. BUCHHOLZ, M. B., Metapheranalyse, 1993. ^ BURGER, Harald, BUHOFER, Annelies, SIALM, Ambros, Handbuch der ^ Phraseologie. Berlin-New York 1982. w CAS ARES, Julio, Diccionario ideolögico de la lengua espahola, Barcelona 1988. ^ CHEVALIER, Jean, GHEERBRANT, Alain, Rječniksimbola, tretja razširjena izdaja, Zagreb 1989. CHEVALIER, Jean, GHEERBRANT, Alain, Slovar simbolov, miti, sanje, liki, m običaji, barve, števila, Ljubljana 1993. *""* CHLEBDA, W., Elementy frazematyki, Opole 1991. ČERMAK, František, Frazeologie a idiomatika, v: J. Filipec, F. Čermak, Češka lexikologie, Praha 1985, 166-236. ČERMAK, František, idr., Slovnik češke frazeologie a idiomatiky Pfirovnani, Praha 1983. ČERMAK, František, idr., Slovnik češke frazeologie a idiomatiky, Vyrazy neslo vesne, Praha 1988. ČERMAK, František, idr., Slovnik češke frazeologie a idiomatiky, Vyrazy slovesne, A-P, R-Ž, Praha, 1994, 1995. ČERMAK, František, idr., Slovnik češke frazeologie a idiomatiky, Frazemyjmenne a grama ticke, Praha 1988. DROSDOWSKI, G., SCHOLZE-STUBENRECHT, W., Redewendungen und sprichwörtlichen Redensarten, Wörterbuch der deutschen Idiomatik, DUDEN, Band 11, Mannheim-Leipzig-Wien-Zürich 1992. FELICYNA, V R, PROHOROV, J. E., Russkie poslovicy pogovorki i krylatye vyrazenija, lingvostranovedčeskijslovar\ Moskva 1979. FELICYNA, V P., MOKIENKO, V M., Russkie frazeologizmy lingvo- strän o vedčeskij slo var', Mo sk va 1990. ^vx N Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... FLEISCHER, W., Phraseologie der deutschen Gegenwartsprache, Leipzig 1982. FLEISCHER, W., Zur Bedeutungsbeschreibung von Phraseologismen, v: Die Lexikographie von heute und das Wörterbuch von morgen, Analysen, Probleme, Vorschläge, Berlin 1983, str. 187-206. FRIEDRICH, W., Moderne deutsche Idiomatik, München 1976. GAK, V. G., itd., Francuzsko-russkij frazeologičeskij slovar \ Moskva 1963. GLASER, R., Phraseologie der englischen Sprache, Leipzig 1986. KASSIERER, E., itd., Teorija metafory Moskva 1990 (zbornik). KOHTEV, N. N., ROZENTAL', D. E., Russkaja frazeologija, Moskva 1986. KOLLER, W., Redensarten, Linguistische Aspekte, Vorkommensanalysen, Sprachspiel, Tübingen 1977. KOPALINSKI, Wladyslaw, Slownikmitöwi tradycjikultury Warszawa 1987. KRAWCZYK-TYRPA, A., Frazeologiasomatyczna wgwarachpolskich, Wroclaw- Warszawa-Kraköw-Gdansk—Lödz 1987. KUNIN, A. V., Anglo-russkij frazeologičeskijslovarl, A-Q, II, R-Z, Moskva 1967. KUNIN, A. V., O sootnesennosti frazeologičeskih edinic so slovom, Voprosy frazeologii3, Samarkand 1970, str. 94-112. KÜPPER, Heinz, Wörterbuch der deutschen Umgangssprache, Stuttgart 1987. LAKOFF, G., JOHNSON, M., Conceptual Metaphor in Everyday Language, Philosophical Perspectives on Metaphor, Minneapolis 1981, str. 286-325. LARIN, B. A., Očerkipo frazeologii (o sistemizacii i metodah issledovanija frazeologičeskih materialov. Istorija russkogo jazyka i obščee jazykoznanie), Moskva 1977. MATEŠIČ, Josip, Frazeološki rječnikhrvatskoga ili srpskog jezika, Zagreb 1982. MEL'CUK, I. A., O terminah "ustojčivost"' i "idiomatičnost"', Voprosy jazykoznanija 1960, št. 4, 73-80. MENAC, Antica, O strukturi frazeologizma, Jezik, Zagreb 1970/71 , št. 1, 1-4. MEN AC, Antica, Neka pitanja u vezi s klasifikacij om frazeologije, Filologija 8, Zagreb 1978,219-226. MENAC, Antica, O tavtološkim frazeoshemama, Iz frazeološke problematike, Zagreb 1980, 17-46. MENAC, Antica, TROSTINSKA, R. L, Hrvatskosrpsko-rusko-ukrajinski frazeološki rječnik, Zagreb 1985. MENAC, Antica, ROJS, Jurij, Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik, Zagreb 1992. MLACEK, J., Slovenska frazeologia, Bratislava 1984. MOKIENKO, V. M., Slavjanskaja frazeologija, Moskva 1980. MOKIENKO, V. M., Zagadkirusskoj frazeologii, Moskva 1990. MOLOTKOV, A. L, Osnovy frazeologii russkogo jazyka, Leningrad 1977. MRAZOVIČ, R, PRIMORAC, R., Nemačko-srpskohrvatski frazeološki rječnik, Beograd 1981. NIČEVA, K., SPASOVA-MIHAJLOVA, S., ČOLAKOVA, K., Frazeologičenrečnik na b"lgarskija ezikl, A-N, II, O-Ja, Sofija 1974, 1975. PETRAK-MEISER, H., Slownik frazeologiczny czesko-polski, Lublin 1993. PILZ, K. D., Phraseologie, Versuch einer interdisciplinaren Abgrenzung, Begriffs- Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... bestimmung und Sistematisierung unter besonderer Berücksichtigung der deutschen Gegenwartsprache, Göppingen, 1978. PILZ, K. D., Phraseologie, Stuttgart, 1981. PILZ, K. D., Allgemeine und phraseologische Wörterbücher. Brauchen wie überhaupt phraseologische Wörterbücher, Beiträge zur allgemeinen und germanistischen Phraseologieforschung, Oulu, 1987, str. 129-153. POPOVIČ, M., O frazemu i zamjenljivosti njegovih elemenata, Iz frazeološke problematike, Zagreb 1980, str. 47-55. Problemy frazeologii, Issledovanija i materialy, pod redakciej A. M. Babkina, Moskva - Leningrad 1964. RÖHRICH, Lutz, Lexikon der sprichwörtlichen Redensarten 1, 2, Dritte Auflage, Freiburg/Basel/Wien 1974. ROJZENZON, L. L, Lekciipo obščejirusskoj frazeologii, Samarkand 1973. SCHEMANN, Hans, Deutsche Idiomatik, Die deutschen Redewendungen im Kontekst, Stuttgart, Dresden 1993. « SKORUPKA, Stanislaw, Slownik frazeologicznyjezykapolskiego 1, 2, Warszawa ^ 1967, 1968. ^ Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, Ljubljana 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. ^ SMIEŠKOVA, Elena, Maly frazeologicky slovnik, Bratislava 1974. SYCHTA, Bernard, Slownik gwar kaszubskich I-VI in VII suplement (I-IV, ™ Wroclaw-Warszawa-Kraköw 1967, 1968, 1969, 1970, V-VII, Wroclaw- "f Warszawa-Kraköw-Gdahsk 1972, 1973, 1976). ° ŠANSKIJ, N. M., Frazeologija sovremennogo russkogo jazyka, Moskva 1963. * TREDER, J., Frazeologia kaszubska a wierzenia i zwyczaje na tieporö wna wczym, **** Wejherowo 1989. N Voprosy frazeologii i sostavlenija frazeologičeskih slovarej, Materialy IX w Vsesojuznogo koordinacionnogo soveščanija Baku, oktjabra 1964 g, Baku *"* 1968 WOTJAK, Barbara, in RICHTER, Manfred, Sage und schreibe, Deutsche Phraseologismen in Theorie und Praxis, 3. durgesehene Auflage 1994, Langenscheidt Verlag Enzyklopädie, Leipzig-Berlin-München-Wien- Zürich-New York. ŽUKOV, V. R, Slovar'russkihposlovic ipogovorok, Moskva 1966. Research on Slovenian Phraseology - Present Situation and the Concept of a Phraseological Dictionary Summary The author explains his connection to the Phraseological dictionary of the Slovenian language project. The article is based on his tasks connected to this project. A t the Fran Ramo všinsitute of the Slo venian language he is assigned to this project as the only researcher - and even that only with one fifth of his working hours. The 115 Janez Keber: Raziskovanje slovenske frazeologije - sedanje stanje in zasnova ... outline of the present situation in the research of phraseology is divided into two parts: the first describes the sources, and the second brings the outline of research in phraseology from the beginnings of the standard Slovenian Language until now. The basis for this outline is the exhaustive list of Slovenian phraseological bibliography included at the end of the article. After the outline of the situation in phraseological research the author presents a concept of a phraseological dictionary as a suggestion to be discussed. Besides his own views the author considers the opinions of Slovenian and foreign researchers, experience and published works. The author finds that the realization of a more or less demanding variant of the concept will mostly depend on the degree of qualification of those who will be in vol ved in this project Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Jakob Müller IZVLEČEK: Na ozadju razlik med jezikovnimi načeli Trubarja 1555 in Vergerija 1555 obravnava članek v prvem delu prevedke grškega rsrpaäpxrig v Mt 14, j Lk 3.19; 9,7, Apd 13,1 ter rsrpaapxzco v Lk 3,1, kar vse Vulgata prevaja s tetrarcha, v 33 slovenskih prevodih med letoma 1555 in 1997 in jih primerja s 30 modernimi prevodi 16 evropskih jezikov, v drugem delu pa je prikazana besedilna in slovarska zgodovina 15izrazno različnih slovenskihprevedkov. ABSTRACT: The differences between linguistic principles of Trubar 1555 and Vergerio 1555 provide the background for this article. The first part discusses the translations of Greek rsrpaäpxrig in Mt 14:1, Lk 3:19, 9:7, Acts 13:1 and rsrpaapxs in Lk 3:1, which were all translated as tetrarcha in the Vulgate, in 33 Slovenian translations between 1555and 1997, and compares them to 29modern translations into 16 European languages. The second part reveals the textual history of 15 Slovenian translations varying in the expressional aspect Da bi izrazno in vsebinsko izboljšal svoj prvi prevod iz leta 1555, je Primož Trubar v drugo izdajo Matejevega evangelija (1557) vnesel 120 leksikalnih zamenjav. V veliki večini primerov je izvorno domačo besedo zamenjal z drugo domačo besedo, v sedmih primerih je domačo besedo nadomestil z germanizmom, po enkrat pa je zamenjal germanizem z domačo besedo, prevzeto besedo z domačo besedo ter opisni izraz zhetertiga deila kral s prevzeto besedo tetrarha. 1555: 34a Erodesh zhetertiga deila kral 1557: 41 Erodesh Tetrarha 1584: III 10 pred Erodesha Tetrarha 1545 - 14,1 den Vierfürsten Herodes 1964 - 14,1 'Hpcbörjc; 6 xeTpadpxnq Herodes tetrarcha 1997 -14,1 četrtni oblastnik Herod Trubar navedenega mesta ni prevedel po Lutru 1545, predhodne izdaje Lutra, zlasti zanimiva bi bila prva iz leta 1522, pa mi niso dostopne. Dodam pa lahko, da Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha ima »kralja Heroda« češka rokopisna Bible 1390-1410.' Trubarju enako števniško določilo pa ima prva nemška tiskana Biblija 1466, kjer se obravnavano mesto glasi: »herodes furist des vierden tails« (Grimm 1951 : 296). Po Doklerju 1915 pomeni grško rerpadp^r/g{po skrčenju rsrpäpxrig) 'četrtnik, knez, vladar'. Beseda je zloženka iz xexpa- < xexxapeg 'štiri' in -&pxn<; < ap^co 'sem nad, prvi', torej 'zapovedujem, vladam, vodim'. Kalkirani prevod zloženke bi bil torej * štiri vladec/* četvero vladec. Ubesedeni sestavini skladenjske podstave sta jasni, njuno pomensko razmerje pa je določeno slovarsko. Tetrarh je prvotno imel vojaški pomen, in sicer 'vodja štirih oddelkov konjenice' oz. 'poveljnik četrtine enote'. Pomenski prehod s 'štirih enot' na 'četrtino' je tudi za grščino nenavaden. Dokler 1915 navaja 21 zloženk s xexpa- v pomenu 'štiri enote' in samo eno - Tsrpaäpxrig -s sestavino 'četrtina'. Morda predstavlja vmesno (ulomčno) stopnjo xexpdcpuXoq 'razdeljen na štiri plemena' ? Z vojaškega seje izraz na osnovi semantične metonimije že v grščini prenesel na družbeno oz. politično področje in končno postal vladarski naslov. Tudi v slovenščini samostalniške zloženke četvero-/štiri- najpogosteje pomenijo (a) 'tisti, ki/tisto, kar ima štiri enote koga/česa', npr. štirinožec ali četverokapnica\ (b) 'tisti, ki/tisto, kar je sestavljen/o iz štirih enot koga/česa', npr. štirivprega, redko pa pomeni 'to, da delajo štirje tisto, kar določa drugi del zloženke': četveroboj*bo) štirih'. Tetrarh tj. *štirivladec pa besedotvorno pomeni 'vsak od štirih vladarjev', kar se v slovenskih števniških zloženkah sicer ne pojavlja, zato ni čudno, da seje celo Murku 1833 v geslu vier za zhveteroblaftnika (slovenski ustreznici za Vierfürsta) pomotoma zapisala soustreznica glavar zhresfhtiri deshele. Biblicisti pa tudi pisci slovarjev, leksikonov in enciklopedij pri razlagi tetrarha pogosto na prvem ali pa sploh edinem mestu navajajo njegov izrazni pomen, in sicer pogosto v »ulomčni« varianti: 'vladar četrtine dežele'. Tako gaje leta 1555 parafrazirano prevedel tudi Trubar, dve leti pozneje pa v obrobni opombi tudi razložil: »Tetrarha, fe praui en Viuda, kir ie poftaulen zhes ta zheterti deil eniga kraleufua oli ene Deshele.«. (Trubar 1557 : 41). Leta 1584 je opombo Dalmatin skoraj dobesedno ponovil (pri tem je uporabil - edinkrat - tudi Trubarjevo obliko -a: Tetrarha), ter dopolnil s podatkom iz judovske zgodovine: » Sakaj Iudoufka Deshela je bila tedaj v'fhtiri dej le resdilena. Inu Erodesh je bil zhes en deil Firfht, satu je on Tetrarha imenovan.« (Dalmatin 1584 III 10 a). Obe navedeni pojasnili sta nekoliko razširjen prevod Lutrove opombe ob Mt 1545 -14,1, svetopisemsko osnovo pa imata v Lk 3,1, kjer se oznanjevanje Janeza Krstnika postavlja v 15. leto vladanja cesarja Tiberija (po opombi v Standardnem 1997 naj bi to bilo med jesenjo 27 in poletjem 29 po Kr.), »ko je bil Poncij Pilat Trubar 1555 : A3-3a navaja, daje imel pred seboj grško, latinsko, nemško in italijansko besedilo Mt. uporabo češkega prevoda pa navaja Trubar 1562 (Sakrausky 1989 : 218). Za vpliv češčine prim. Burian 1929-1930 : 67. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha 2 Čas med smrtjo Janeza Krstnika v začetku leta 29 in smrtjo Jezusa spomladi 30 po Kr. 3 Dioklecijan je 286 po Kr. rimsko državo razdelil na štiri dele, vsakemu je vladal en tetrarh; dva od njiju sta se sicer imenovala avgust, dva pa cezar. Bohorič 1584 *5 f piše o štirih vojvodih - tetrarhih, ki so v 15. stol. vladali na Ogrskem. 4 Prim. Jožef 1993 XVII 11,4. upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonitide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene«. Štiri v Lk 3,1 navedene upravno-državne enote uporablja kot osnovo za razlago tetrarha oz. VierfUrsta še Luegs 1913 : 634, vendar so take razlage naivne. Prva poved zgoraj navedene Dalmatinove opombe ustreza zgodovini nekaj stoletij pred časom, na katerega se Mt 14,1 nanaša2, in ustreza tudi več obdobjem po tem času3, ne velja pa za evangelijsko obdobje. Leta 41 pr. Kr. sta bila Herod Veliki in njegov brat imenovana za tetrarha Judeje oz. Galileje, formalno sicer podrejena judovskemu kralju (Encyclopedia 1971 - geslo Herod, Pauly 1979, geslo Tetrarches)). Njun naslov seveda ni v nikakršni zvezi z razdeljenostjo države na štiri dele. Po smrti Heroda Velikega leta 4. pr. Kr. pa je bilo njegovo kraljestvo razdeljeno na tri države, katerim so vladali trije njegovi sinovi: (1) Sin Arhelaj z naslovom etnarh je zavladal osrednjim deželam: Judeji, Samariji in Idumeji; po desetih letih je bil odstavljen, njegova država pa spremenjena v del rimske province ^ Sirija, katerega je upravljal rimski prokurator; tretji prokurator je bil Poncij Pilat. ^ (2) Sin Herod Antipa, na katerega se nanaša Mt 14,1, je dobil naslov tetrarh in ^ zavladal Galileji, deželi na severu, in Pereji, deželi onkraj spodnjega Jordana in ^ Mrtvega morja. Jezus iz Nazareta v Galileji je bil podanik Heroda Antipa. (Prim. Mt 23,6-7). V Novi zavezi je Herod Antipa imenovan samo Herod, navadno pa mu ^ je dodajan naslov tetrarh, da se ločuje od očeta oz. kralja Heroda. (Prim. Lk 9,7). (3) Sin Filip, tudi z naslovom tetrarh, pa je zavladal pokrajinam severno in vzhodno od w Galilejskega jezera. Gazo in še dve drugi grški mesti Rimljani niso izročili dinastiji ^ Herodovcev, ampak priključili Siriji.4 **** N Navedena Dalmatinova svetopisemska opomba in razlaga Luegsa (ter ^ številnih drugih leksikonov) seveda nista naivni zaradi zamenjave Arhelajevega *"* naslova etnarh s tetrarhom - tudi Antipa je v Mt 14,9 npr. imenovan kralj - in še manj sta zmotni zaradi številčno sicer netočnega podatka o delitvi Herodovega kraljestva - za četrto državo - naslednico se navsezadnje lahko šteje Lizinijeva tetrarhija na področju današnje zahodne Sirije - pač pa sta naivni in napačni zato, ker razdelitev države na štiri dele za svetopisemski pomen tetrarha sploh ni odločevalna. Naslov tetrarh se je v zgodovini uporabljal na treh področjih: vojaškem, upravno-plemenskem in državnem. Na vojaškem seje tetrarh es imenoval poveljnik četrtine čete oz. - drugod - štirih vodov. Na upravnem področju se je uporabljal v Tesaliji, ki je bila do 457 pr. Kr. razdeljena na 4 enote, voditelj vsake pa je imel naslov tetrarhes. Leta 342 pr. Kr. je kralj Filip II. v Tesaliji znova postavil 4 tetrarhese, 119 Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha svoje namestnike. Od Grkov so naslov prevzeli Galačani (Kelti), ki so se 278/277 pr. Kr.naselili v Mali Aziji. Imeli so tri plemena, razdeljena na 4 skupnosti in vsako je vodil tetrarhes. Sprva so torej imeli 12 tetrarhov, dvesto let pozneje samo še tri, v vsakem plemenu po enega, in nazadnje samo še enega. Tak pomen besede so v 1. stol. pr. Kr. v Mali Aziji spoznali in sprejeli Rimljani. Pompej je 66. pr. Kr. premagal pontskega kralja, kije dve desetletji poprej krvavo obračunal z Galačani, ter razglasil zadnjega galačanskega tetrarha, rimskega zaveznika, za kralja dela nekdanjega pontskega kraljestva. Isti Pompej je tri leta pozneje zavzel Jeruzalem. Rabo besede tetrarh v pomenu 'domači vladar manjše države, odvisen od Rima' so rimski vojskovodje, politiki in zgodovinarji prenesli iz Male Azije tudi na področje Bližnjega vzhoda, in sicer današnjega Izraela, Jordanije, Libanona in Sirije. Tetrarhi, imenovali so jih rimski vladarji, so bili v notranjih zadevah suvereni, v zunanji politiki (npr. glede vojne napovedi) pa so bili podrejeni Rimu.5 Grško obliko tetraarhčsoz. tetrarhes')^ prevzela latinščina. Lewis 1987 navaja Cicerona, Cezarja, Tacita, Horaca. V Vulgati pa se uporablja oblika tetrarcha, in sicer v štirih vrsticah: Mt 14,1; Lk3,19; 9,7 in Apd 13,1 po 1-krat, vLk3,l, kjer je sicer v gr. besedilu uporabljan glagol rsrpaapxsco, *tetrarhovati, tj. 'biti tetrarh', pa 3-krat. Vulgatino obliko je uporabil Trubar 1557 in 1582, Dalmatin 1584 pa v svetopisemskem besedilu uporablja obliko tetrarh, le na koncu zgoraj citirane opombe k Lk 3,1 ima obliko tetrarha, morda tudi pod vplivom začetnega navedka, ki stoji sicer v tožilniku. Ne nemški ne slovenski jezik nista imela in nimata točnega domačega izraza za tetrarh. V Lutru 1545 je prvi del grške zloženke preveden (vier-), drugi del pa nadomeščen s funkcijsko oz. hierarhično primerljivim nemškim vladarskim naslovom (-Fürst), tako je nastal Vierfürst. Trubar 1555 je zloženko parafraziral, pri čemer je njen prvi del - zaradi večje jasnosti - razširil s predmetnim določilom, drugi del pa je, po analogiji (in neznanem prevodnem vzorcu), nadomestil z najbolj znanim vladarskim naslovom: kralj. Vendar je parafrazirana in analogizirana slovenska ustreznica tetrarha v obeh delih semantično netočna: v prvem delu zato, ker aktualizira števniško sestavino, kije bila v evangelijskem času že razpomenjena (desemantizirana), v drugem delu pa zato, ker je kralj hierarhično višji naslov. Leta 1557 je Trubar svojo prevodno parafrazo nadomestil s tetrarha. Da s prvotnim, razvezanim oz.opisnim prevedkom, ki je sicer splošno razumljiv, ni bil zadovoljenje očitno, toda če bi čutil samo pomensko netočnost kralja, bi ga pač nadomestil sfirflit, s čimer bi se uskladil tudi z Lutrom 1545. Da bi uvidel pomensko neustreznost prvega dela, pa ni verjetno, saj števniško sestavino zloženke dobesedno razlaga tudi Dalmatin 1584. Vsekakor je z zapisom prevzete besede Trubar zavestno odstopil od načela uporabljati »gmainske Crainske, preprofte beffede, kateri ufaki dobri preprofti sloueniz lahku more faftopiti« (Trubar 1555: 3a). Za vse prim. Winer 1847, Loch 1858, Enciclopedia 1937, Ricciotti 1969, Encyclopedia 1971, Pauly 1979, Leksikon 1984 in Standardni 1997 - pod besedo tetrarches oz. na ustreznemm svetopisemskem mestu. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Novozavezna mesta grškega tetraarchesa oz. tetraarheo so prevajali Slovenci takole: Delo Mt 14,1 Lk3,l Lk 3,19 Lk9,7 Apd 13,1 Trubar 1555 zhetertiga deila kral Trubar 1557 Tetrarha Tetrarha 3* Tetrarha Tetrarha Tetrarha Trubar 1582 Tetrarha Tetrarha 3 Tetrarha Tetrarha Tetrarha Dalmatin 1584 Tetrarh Tetrarh 3 Tetrarh Tetrarh Tetrarh Neznani 1634/1640 Tetrarh 3 Schönleben 1672 glavar 3 Kastelic 1680 vjuda zhes glavar 3 Zheterti Zheterti Zheterti zheterti dejl Firfht Firfht Firfht Paglovec 1741 glavar 3 KuzmičŠ-1771 Strtäk Strtäk 3 Strtäk Strtäk Strtäk Pohlin 1772 Glavar 3 Gutsman 1780 Glavar 3 KuzmičM. 1780 poglavar, Lädavecz, poglavar Japelj-Kumerdej zhvetiri- zhvetiri- zhvetiri- zhvetiri- zhvetiri- 1784, 1786 -oblaftnik -oblaftnik 3 -oblaftnik -oblaftnik -oblaftnik Japelj 1800 zhetertni zhetertni zhetertni zhetertni oblaftnik oblaftnik 3 oblaftnik oblaftnik Japelj 1804 zhetertni oblaftnik Dajnko 1817 fhterto--oblaftnik 3 Gollmayer 1834 zhetertni zhetertni zhetertni zhetertni zhetertni oblaftnik oblaftnik 3 oblaftnik oblaftnik oblaftnik KuzmičŠ. 1848 Strtäk strtäk 3 strtäk Strtäk strtäk Vole idr. 1856 četrtni četrtni četrtni četrtni četrtni oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Remec 1870 čveteroknez Remec 1871 četrtnik NZ 1873 četrtnik četrtnik 3 četrtnik četrtnik četrtnik Chräska 1914 četrtnik četrtnik 3 četrtnik četrtnik četrtnik Slavic 1917 četrtnik 3 Zidanšek 1918 četrtnik četrtnik 3 četrtnik četrtnik četrtnik Jere idr. četrtni četrtni četrtni četrtni četrtni 1925,1929 oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Vilhar 1937 četrtni četrtni četrtni četrtni četrtni oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Ekumenski četrtni četrtni četrtni četrtni četrtni 1974 oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Moder 1977 tetrarh tetrarh 3 tetrarh tetrarh * Stevnik označuje število ponovitev v vrstici. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Jubilejni 1984 četrtni četrtni četrtni četrtni četrtni oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Standardni 1997 četrtni Četrtni četrtni četrtni četrtni oblastnik oblastnik 3 oblastnik oblastnik oblastnik Priredbi: Ravnikar 1815 : 225 knes; Krek 1903 : 48, (113) - tetrarh, (48), 49 (dvakrat), 113 in 114 - četrtnik V navedenih 33 prevodih6 je 15 izrazno različnih prevedkov, ki si časovno sledijo takole: četrtega dela kralj (1555), tetrarha (1557), tetrarh (1584), glavar (1672), vjuda čez četrti del (1680), četrti'first (1680), štrtak (1771), poglavar (1780), ladavec (1780), čveteri-oblastnik(\184), četrtnioblastnik(1800), knez (1815), štrto-oblastnik (1817), čveteroknez (1810), četrtnik(1871). Devet prevedkov na tak ali drugačen način vsebuje števnik štiri, torej prvo izrazno sestavino izvirnika: četrtega dela kralj, vjuda čez četrti del, četrti firšt, štrtak, čveteri-oblastnik, četrtni oblastnik, strto-oblastnik, čveteroknez in četrtnik Štirje prevedki so funkcij sko-pomenski približki izvirnika: glavar, poglavar, ladavec, knez, 3 prevedki pa tak približek vsebujejo: kralj, vjuda, first; oblastnik. Glede na pogostnost pojavljanja je zaporedje prevedkov naslednje: v 9 prevodih se pojavlja četrtni oblastnik, v 6 prevodih četrtnik, v 5 prevodih glavar, v 4 prevodih tetrarh , v 2 štrtak, v po 1 prevodu pa četrtega dela kralj, četrti first (delno), čvetiri-oblastnik, čveteroknez, knez, ladavec (delno), poglavar (delno), strto-oblastnik, tetrarha in vjuda čez četrti del(delno). Tudi tuji prevodi obravnavanih novozaveznih mest so različni:7 Delo Mt 14,1 Lk3,l Lk 3,19 Lk9,7 Apd 13,1 Ang. Revised Version 1966 tetrarch tetrarch 3 tetrarch tetrarch tetrarch New World 1984 district ruler district ruler 3 district ruler district ruler district ruler New Revised 1990 ruler ruler 3 ruler ruler ruler King James 1992 tetrarch tetrarch 3 tetrarch tetrarch tetrarch Good News 1992 ruler ruler 3 ruler ruler ruler Contempory Version 1995 ruler ruler 3 ruler ruler ruler New Inter- pretation 1996 tetrarch tetrarch 3 tetrarch tetrarch tetrarch Brus. Novy zapavet tetrarh cac'verta- cac'verta- cac'verta- cac'verta- 1991 üladnik 3 üladnik üladnik üladarny 6 Upoštevani sta tudi dve priredbi. Krelj 1567, Juričič 1578, Trubar 1595 in Čandik 1612 obravnavanih evangelijskih vrstic nimajo. 7 Kjer je na vseh novozaveznih mestih zapisana ista beseda, navajam besedo samo enkrat. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Bolg. o Biblija 1995 četvarto- četvarto- četvarto- četvarto- četvarto- o vlastnik vlastnik 3 vlastnik vlastnik vlastnik ea Csla. Biblija 1997 četverto- četverto- četverto- četverto- četverto- # vlasnik vlasnik 3 vlasnik vlasnik vlasnik nC- Češ. Bible 1993 tetrarcha vladnout' 3 vlädce tetrarcha tetrarcha Fran. »& Concordance 1982 tetrarque tetrarque 3 tetrarque tetrarque tetrarque TOB 1994 tetrarque tetrarque 3 tetrarque tetrarque tetrarque (/j Hrv. ^M Duda-Fučak 1994 tetrarh tetrarh 3 tetrarh tetrarh tetrarh 0« Rupčič 1994 tetrarh tetrarh 3 tetrarh tetrarh tetrarh nQg'i> < germ. *kuningaz > nem. Köning, < pgerm. kun- / kunen- 'rod, pleme'; prvotno torej pomeni 'človek iz rodu, plemena' (Snoj 1997). Lat. comes je sestavljenka, ki pomeni 'spremljevalec' < cum 's' + ire 'iti', dobesedno 'soidec' (Wiesthaler 1923). Grofje prevzet iz nem. Graf < stvn grävo 'kraljevi uradnik', morda iz gr. grapheüs 'pisar' (Snoj 1997). Glavarja kot ustreznico za tetrarha je prvi uporabil Schönleben 1672 (Lk 3,1), za katerim so šli še štirje prevajalci: Kastelec 1680 (samo pri Lk 3,1), Paglovec 1741, Pohlin 1772 in Gutsman 1780 (vsi trije pri Lk 3,1). Prva sta glavarja uslovarila Kastelec-Vorenc 1680-1710, in sicer v širokem skupnostnem (capitaneus), v vojaškem (centurio) in upravo-političnem (proceres, v razlagi besede democratia) smislu, kar kaže na veliko pomensko širino. Pomensko širino nakazujejo tudi drugi slovarji z množico raznovrstnih ustreznic, npr. Gutsman jih navaja 7 (gl. Karničar 1999). Kot je bilo že omenjeno, navaja Murko 1833 za Vierfürsta pomensko sicer napačno soustreznico glavar zhres fhtiri deshele. Zaradi odsotnosti pomenske sestavine 'vladar'je glavar manj natančna ustreznica za tetrarha. Protestantski pisci 16. stol. glavarja menda niso uporabljali, pač pa auptmana, katerega je uslovaril Megiser 1592. Poglavarja namesto prekm. protestantskega štrtaka oz. gr. tetraarhesa je zapisal M. Kuzmič 1780. V slovenskih besedilih 16. stol. beseda ni zapisana. Ker stajo prva uslovarila-pri latinskem capitaneusu — Kastelec-Vorenc 1680-1710, bi treba njen prvi zapis iskati v delih pisateljev oz. prevajalcev 17. stoletja (J. Čandik, Neznani 1635-1640, J. L. Schönleben, M. Kastelec). Hipolit 1711 navaja poglavarja kar pri 31 latinskih samostalniških iztočnicah, od teh se jih s širšo skupnostjo povezuje 8,14 ter pri 5 nemških iztočnicah, med katerimi je Haubtmann, ki ima poleg vojaškega tudi družbeni pomen. Družbeno-hierarhični pomen je poglavar ohranil vse do 13 Pri nas malo rabljeno. 14 Anarchus, capitaneus, caput, demarchus, magnates, megiftantes, polemarchus in proceser. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha današnjih dni: po Slovarju 1985 pomeni 'človeka, ki je na čelu kake skupnosti'. Zaradi pomenske širine se po potrebi omejuje oz. precizira s prilastkom, npr. državni poglavar. Pomenska sestavina vladar pri izrazu poglavar torej ni obvezna. Lddavecz v pomenu 'vladar' je za tetrarha uporabil M. Kuzmič 1780. Besedo so morali uporabljati že v 16. stol., saj navaja Megiser 1592 ladavz in ladvez, vendar samo za Siger, Überwinder, victor, torej 'zmagovalec'. Tudi v pomenu 'vladar' ga navajata Kastelec-Vorenc 1680-1710, in sicer pri iztočnici gubernator ter s soustreznicama vishar, oblaftnyk zhes druge. Regifter 1584 sicer navaja glagol ladati samo v pomenu 'possidere, recipere; in Besitz nehmen', torej 'posedovati', toda že Dalmatin 1584 : II 171 ga uporablja tudi v pomenu 'vladati'.15 Gutsman 1789 pod Regierer navaja kraluvauz, ladavez, gofpoduvauz, regiravez, pri iztočnici pa je po kraluvauzu in laduvauzu (!) zapisal tudi vladizharja. Drugi korak v uveljavljanju oblike na v- je storil Murko 1833, ki ima v slovensko-nemškem delu še iztočnico ladajozh in pri njej ladaviz, kar mu pomeni poleg drugega tudi 'Regierer', toda v nemško-slovenskem delu oblik na 1- več ne navaja: vlddaviz (pri Regierer, Regent, Herrscher), vladar (pri Herrscher, Regierer, Regent, Lenker, Leiter). Cigale 1860 ladovca več nima, v sinonimnem nizu pri Herrscher navaja vladarja pred vladavcem, pri Regent v pomenu 'Monarch' ga navaja celo kot edino ustreznico, toda pri iztočnici Monarch ima samo kalkirane ustreznice, vladarja pa ne. Naglas vladar ima. že Janežič 1851. Sicer pa sta vladarja uslovarila (za lat. rektor) že Kastelec-Vorenc 1680— 1710, v čemer pa jima Hipolit 1711 ni sledil. Izraz se torej ni prijel kar tako, saj ima tudi Pohlin 1781 samo uladiza 'Regent, Fürst'. Slovenska poimenovanja oz. preimenovanja tetrarha, ki temeljijo na izrazni podobnosti oz. vzporednosti z grškim tetra-, so: (1) parafrazična: zhetertega deila kral (Trubar 1555), vjuda zhes zheterti dejl (Kastelec 1680); (2) besednozvezna: Zheterti Firsht (Kastelec 1680), zhetertni oblaftnik (Japelj 1800 in za njim velika večina prevodov vse do Standardnega 1997); (3) enobesedna - (a) zloženka: zhvetiri-oblaftnik (Japelj-Kumerdej 1784); zheterto-oblaftnik (Dajnko 1817) in čveteroknez(Remec 1870); (b) izpeljanki: Strtdk (Kuzmič 1771), četrtnik( Remec 1871). Zveza četrti del je kalk nemškega der vierte Teil > Viertel, oboje 'četrtina', nemška zveza pa je kalk lat. quartapars 'isto'. Zveze glavnih števnikov z ulomčnim pomenom prva navajata Kastelec-Vorenc 1680-1710, med mnogimi drugimi npr. quadrans 'zheterti deil'.16 Besedo četrt ž [!] sicer prvi navaja Pohlin 1781: Zhetert, a. [!] Ein Viertheil. Quadrans. Izpeljanko četrtnik imata Kastelec-Vorenc 1680-1710, in sicer v pomenu 'četrti del mere', navaja pa jo tudi Hipolit 1711 v pomenu 'fhteri 15 Ony fo zhes Krajleftva dobru ladali (Sir 44,3). 16 Stabej 1997 ima pri iztočnici del naveden samo en ulomčni pomen. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha voglat täller', vendar je tega zhetertnika prečrtal ter ga nadomestil s zhetertiäk ali zhetertniäk. Že Trubar 1557 : 370 (Apd 12,4) pa je v zvezi z aretacijo apostola Petra zapisal četrt, m v pomenu 'četverica': »/.../ inu ga ifda nim shtyrim zhetertom Shelnerieu, de ga uaruio/.../« Navedek se je zdel Trubarju verjetno težko razumljiv, saj ga je na robu pojasnil, da »per nim zhuio shtyri uahte shelnerieu«. Dalmatin 1584 : III 68 je isto besedilo prevedel z navadno ulomčno zvezo: »/.../ inu gaje isrozhil fhtirim zhetertim dejlom Sholnerjeu, de bi ga varovali V Apd 1997 je navedeno mesto prevedeno: »/.../ ter ukazal štirim četvericam vojakov, naj ga stražijo«. Po Merku 1964 se grško besedilo glasi rsaaapaiv TSTpaSioig, Vulgatino pa quattuor quaternionibus, oboje db. 'štirim četvericam'. Četrtni, prid. od sam. četrt, je po našem gradivu prvi zapisal Japelj 1800.17 Besedo imata sicer že Kastelec-Vorenc, vendar v pomenu vrstilnega števnika: quartanus 'zhetertni v'verfti\ Ali gre za tiskarsko napako? V prvem prevodu (1784, 1786), katero je Japelj podpisal skupaj z B. Kumerdejem, je rabljena zloženka zhveteri-oblaftnik 'eden od štirih oblastnikov', kar je pač kalk za Vierfürst. Kalkirani slovenski števniški prevedki tetrarha so dvoji: (a) (iz)vrstilni: četrti - , četrtni-, četrtnik, po izpadu prvega samoglasnika in disimilaciji: strti-, iz njega prekmurska izpeljanka strtak\ (b) ločilni oz. skupinski: čveter < četver- analogno po peter, sester (Ramovš 1924 : 154). Tudi ostali slovanski jeziki, kot je bilo navedeno zgoraj, poznajo vrstilni ali/in ločilni tip. Pomensko enostavnejši, jasnejši in sistemsko pravilnejši je pravzaprav drugi, saj ima tudi skupnostni pomen: čveteri-oblastnik/ čveteroknez: 'eden od (skupine) štirih oblastnikov/knezov', vendar se v slovenskih svetopisemskih prevodih ni močneje uveljavil. Izpeljanko ftertdk je prvi zapisal Küzmics 1771. S četrtnikom, ki ima za podstavo Japljevega četrtnega oblastnika, mu je tipološko sledil Remec 1871, kar je ostalo v t. i. Chraskovem prevodu vse do danes. Od katoliških prevodov sta četrtnika sprejela Slavic 1917 in Zidanšek 1918, pred njima pa že Krek 1903.. Izpeljanko z obrazilom -ak je prvi uslovaril Vodnik 1798-1819: poleg Japljevega zhetertnega oblaftnika navaja namreč tudi Kuzmičevega pisno pokranjcenegayferfrz&a in glasovno pokranjčenegaz/zetertd/:a, Cigale 1860 je četertakudodal še četertinca. Že Pleteršnik 1894-1895 ni sprejel od navedenih štirih izrazov nobenega: četrtaka sicer ima, vendar samo v treh drugih pomenih. Četrtnika navaja tudi Dokler 1915. 17 Pleteršnik 1894 navaja V. Vodnika, katerega slovarje nastajal med 1798 in 1819. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Zloženko zhveteroblaftnik, ki zastopa vmesno besedotvorno stopnjo, navaja - pri Vierfurstu - Murko 1833. Pleteršnik 1895 navaja za oblastnika kot vir Dalmatina, za deželskega oblastnika^ Schönlebna 1672. Prva sta oblastnika ušlo varila Kastelec-Vorenc 1680-1710, in sicer pri sedmih latinskih izrazih (prim. Stabej 1997), povezanih s cerkveno, državno ali mestno upravo pa tudi z vladarstvom. Glede na tetrarha nedvomno preširoki pomenski obseg oblastnika potrjujejo tudi poznejši slovarji. Gutsman 1789 ga npr. navaja kar pri 10 nemških iztočnicah (prim. Karničar 1999), za katere ima Cigale 1860 poleg ustreznice oblastnik še sedem drugih slovenskih sopomenk, pri iztočnici Herrscher, ki je Gutsman sicer ne enači z oblastnikom, pa Cigale navede še štiri, med njimi tudi vladarja in vladavca. Trubarje grš. Tsrpaapxrjg, lat tetrarcha v Mt 15,1 leta 1555 prevedel s parafrazo zhetertiga deila kral, leta 1557 pa je navedeno parafrazo nadomestil s prevzetim tetrarha. Isto tujko je uporabil tudi v Lk 3,1.19; 9,7 in v Apd 13,1. S tetrarhom je seveda odstopil od skupnega (kolektivnega) prevajalnega načela, po katerem »mi ne fmo /.../ lepih, glatkih, viffokih, kunftnih, nouih oli nefnanih beffed iskali, Temuzh te gmainske Crainske preprofte beffede« (Trubar 1555 : A 3). V precepu med ljudsko razumljivostjo, ki bi jo Nida-Taber 1969 imenovala dinamična ekvivalenca, in izrazno točnostjo oz. formalno ekvivalenco seje odločil za najvišjo stopnjo slednje: obdržal je izvirni izraz.. V kakšnem odnosu je Trubarjev prevedek tetrarha s P. P. Vergerijem 1555, ki je zagovarjal »vocabulaelegantiora, quae ab omnibus Sclauis ubique intelligantur«18 (Kausler-Schott 1875 : 110)? Zahtevo glede elegantnosti vsekakor izpolnjuje , saj sodi med »lepe, gladke, visoke, kunštne, nove ali neznane besede«, katere je Trubar 1555 načelno sicer zavračal, zahtevo glede razumljivosti vsem Slovanom pa tetrarh izpolnjuje, če Slovane omejimo na izobražene Slovane. Vsekakor Trubar s tetrarhom ni upošteval načela splošne razumljivosti, ampak zvestobo izvirniku. Za Trubarjem sta šla tudi Dalmata - Konzul 1562 in 1563, ki sta uporabila prevedek tetrarha™ V 33 pregledanih slovenskih prevodih Mt, Lk in Apd je uporabljenih 15 različnih prevedkov, od katerih jih 9: četrtega dela kralj, vjuda čez četridel, četrti first, četrtni oblastnik, četrtnik, čveteri-oblastnik, čveteroknez, strtak, strto-oblastnik tako ali drugače vsebuje števniško sestavino, torej tisti del pomenske podstave, ki je v svetopisemskih besedilih razpomenjen. Zato v 70 % slovenskih prevodov tetrarh ni primerno preveden oz. podomačen. Načelno najprimernejši so prevedki, ki tematizirajo vladarsko sestavino. Tak je bil predvsem ladavec, katerega pa je tudi M. Kiizmič zapisal samo enkrat. Ostali vladarski naslovi: kralj, vjuda, first (vsi trije v zvezah), knez in čveteroknez, ki se pojavijo vsak v po 1 prevodu, so analogni oz. aktualizirani pomenski približki za tetrarh. V splošno vrsto hierarhično najvišjih, 18 »elegantnejše besede, razumljive prav vsem Slovanom«. 19 Rječnik 1962, zv. 75, navaja tetrarAapri Glaviniču 1628. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha vendar pomensko zelo širokih naslovov sodita glavar (v 5 prevodih) in poglavar (delno v 1 prevodu), toda ne eno ne drugo ni dobro, saj izraza ne spadata med vladarske naslove. Dva od vladarskih naslovov (vjuda in firšt) je - v (para)frazni zvezi - uporabil Kastelec 1680, ki sicer ni uskladil vseh petih prevedenih mest, čveteroknezapaje zapisal Remec 1870. V splošnejšo družbeno-funkcijsko skupino, v kateri je hierarhičnost že močno relativizirana oz. znižana, sodi oblastnik, ki pa se nikoli ne uporablja sam: v 8 prevodih nastopa v besedni zvezi, v 2 pa kot sestavina zloženke. Pomensko absolutno točen je samo tetrarha, »prevzetek« iz latinščine, oz. oblikoslovno poslovenjeni tetrarh, ki nastopa v 5 prevodih ter v 1 priredbi. Trubarjev tetrarha iz leta 1557 je primerljiv z najmočnejšo smerjo modernih evropskih prevodov, saj temelji na načelu formalne ekvivalence. Obe našedobni ustreznici, tako katoliški četrtni oblastnik kot protestantski četrtnik sta za sodobni standardni prevod neprimerni, ker tetrarha ponižujeta oz. vladarsko praznita. V Trubarjevem času bi bil od dinamičnih ekvivalentov verjetno najboljši (deshelfki) firfht oz. viuda, v našem času pa vladar, seveda s potrebno opombo. Navedenke ALASIA da S., G., 1607, Slovar italijansko-slovenski, druga slovensko-italijanska in slovenska besedila, Videm 1607, faksimile, Ljubljana, Devin - Nabrežina, Trst 1979. Apd 1997 v: Sveto pismo 1997. APOSTEL, B., 1760, Dictionarium Germanico-Slavonicum /.../, Pre Bernardo Marburgensis, rkp. Inv. št. 23/56 v NUK, tudi listkovni izpisi J. Stabeja s slovenskimi iztočnicami, v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC S AZU. Bibbia 1991, La Bibbia, nuovissime versione dai testi originali JII, Nuovo testamento, Milano. Bibbia 1997, La Bibbia, traduzione interconfessionale in lingua corrente, Torino, Roma. Biblia 1982, Biblia, Liptovsky Mikulaš. Biblia 1990, Biblia, Warszawa. Biblija 1995, Biblija sireč knigite na sveščenotopisanie na vethija inovija zavet, Sofija. Biblija 1996, Biblija, Moskva. Biblija 1997, Biblija, knigi svjaščennogo pisanija vethogo i novogo zaveta na cerkovnoslavjanskom jazyke, Moskva. BOHORIČ, A., 1584, Arcticae horulae succisivae = Zimske urice proste, reprint s prevodom in študijo J. Toporišiča, Maribor 1987. BRADAČ, R, 1929, Slovar tujk, Ljubljana. BURIAN, V., 1929-1930, Po stopäch češstvi a češke knihy v staršim slovinskem pismenstvi, Slavia 8, 54-75. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha CHRÄSKA, A., 1914, Novi zakon Gospoda in Zveličarja našega Jezusa Kristusa, (redigiral A. Chräska ob pomoči A. Mikuša idr.), na Dunaju. CIGALE, M., 1860, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, L, IL, Laibach. Concordance 1982, Cocordance de la Bible de Jerusalem, Paris, Turnhout. Concordantiae 1977, Novae concordantiae Bibliorum Sacrorum IUXTA Vulgatam Versionem critice, editam quas digessit Bonifatius Fischer, Stuttgart- Bad Cannstatt. Contempory Version 1995, The Holy Bible, Contempory English Version, New York. ČANDIK, J., 1612, EVANGELIA INV LYSTVVI, (prevedel J. Čandik ob sodelovanu G. Malija in T. Hrena), Nemfhki Gradez. DAJNKO, P., 1817, Evangeliomi na vfe nedele ino fvetke fkos leto, viindal Peter Dainko, v'Radgoni. DALMATA-KONZUL 1562, PRVI DEL NOVOGA TESTAMENTA /.../, v /.../ hrvacki jazik po ANTONU Dalmatinu i STIPANU Istrianu /.../ stlmačen, VTUBINGI. -1563, PRVI DEL NOVOGA TESTAMENTA /.../, V HRVATSKI JAZIK PO ANTONU DALMATINU I STIPANU ISTRIJANU STLMAČENI I SCIRULČSKIMI SLOVI ŠTAMPANI, VTUBINGI. DALMATIN, J., 1584, BIBLIA, TV IE, VSE SVETV PISMV /.../, Slovenfki tolmazhena fkusi IVRIA DALMATINA, Wittenberg, faksimile Ljubljana 1968. DOKLER, A., 1915, Grško-slovenski slovar, Ljubljana. DUDA-FUČAK, Novi zavjet i Psalmi, Novi zavjet preveli B. Duda i J. Fučak, Zagreb. Einheitsübersetzung 1991, Die Bibel, Einheitsübersetzung, herausgegeben von Günter Stemberger und Mirjam Prager, Stuttgart. Ekumenska 1974, Sveto pismo stare in nove zaveze, Ekumenska izdaja, Ljubljana. Ekumenicky 1993, Bible, cesky ekumenicky preklad, Praha. Enciclopedia 1937, Enciclopedia italiana di scienze, lettere edarti, knjiga 33, Roma. Encyclopedia 1971, Encyclopedia Judaica, knjiga 8 (Herod), knjiga 15 (tetrarch), Jerusalim. GLONAR, J., 1936, Slovar slovenskega jezika, Ljubljana. GOLLMAYER, A., 1834, SVETO PISMO NOVE SAVESE, PERVI DEL , SVETI EVANGELIJ (prevedel A. Gollmayer), V Ljubljani. GRIMM, J. in W., 1951, Deutsches Wörterbuch, Zwölfter Band, II. Abteilung, bearbeitet von Rudolf Meiszner, Leipzig. Good News 1992, Good News Bible, Second Edition. Gute Nachricht 1997, Gute Nachricht Bibel, revidierte Fassung 1997 der »Bibel in heutigem Deutsch«, durchgesehener Nachdruck, Stuttgart, Göttingen. GUTSMAN, O., 1780, Evangelia inu branje, (uredil O. Gutsman), v' Zelouzi. — 1789, Deutsch-windisches Wörterbuch, Klagenfurt. HABJAN, V, 1975, Trotamora, Ljubljana. HIPOLIT, N., \1\\, DICTIONARIVM TRILINGVEI.../, calamo et operaHippolyti Rudolphwertensis, Labaci, rkp. 182 v NUK, tudi listkovni izpisi s slovensko Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha iztočnico J. Stabeja v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC S AZU. JANEŽIČ, A., 1851, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, Slo vensko-nemški del U Celo vcu. JAPELJ, J., 1800, SVETU PISMU NOVIGA TESTAMENTA, pars prima, (druga izdaja, prevedla J. Japelj in B. Kumerdej, pregledal J. Japelj), Labaci. --1804, SVETU PISMU NOVIGA TESTAMENTA, pars secunda, (druga izdaja, prevedla J. Japelj in B. Kumerdej, pregledali J. Zupan idr.), Labaci. JAPELJ-KUMERDEJ, 1784-1786, SVETU PISMU NOVIGA TESTAMENTA, in Slavo-Carniolicum idioma translata per Georgium Japel et Blasium Kumerdey, Labaci. JERE, E, idr., 1925, Sveto pismo novega zakona, prvi del, Evangeliji in Apostolska dela, prevedli F. Jere, G. Pečjak in A. Snoj. JOŽEF, F., 1993, Des Flavius Josephus Jüdische Altertümer, übersetzt von Heinrich Clementz, 11. Auflage, Wiesbaden. Jubilejni 1984, Sveto pismo Nove zaveze, Jubilejni prevod ob štiristoletnici Dalmatinove Biblije, Ljubljana. JURIČIČ, J., 1578, POSTILLA /.../, IL, III., vpraui Slouenfki Iesik prepilana (od J. Juričiča). KARADZIC, V. S., 1995, Sveto pismo, novo izdanje, Novi zavjet preveo V. S. Karadzic, Beograd. KARNIČAR, L., 1999, Deutsch-windisches Wörterbuch /.../von Oswald Gutsmann, Klagenfurt 1789, Auf Slowenisch-Deutsch umgekehrt und bearbeitet von Ludwig Karničar, Graz. Kartoteka 1945-1991, Kartoteka za Slovar slovenskega knjižnega jezika, zbrana od 1945 do 1991, hranjena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. KASTELEC, M., 1680, CATOLISKV POPISSOVANIE SVETIGA PISMA NOVIGA TESTAMENTA, popissan od Matthia Cas'telza, rkp. 578 v NUK. KASTELEC-VORENC 1680-1710 gl. Stabej 1997. KAUSLER, E.-SCHOTT, Th., 1875, Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Württemberg, und Petrus Paulus Vergerius, Stuttgart. King James 1992, The Holy Bible, Standard King James Version, Cambridge. Književnost 1996, Slovenska književnost, ur. J. Kos idr., Ljubljana. KREK, J. E., 1903, Zgodbe Svetega pisma, II. del , Zgodbe Novega zakona, v Celovcu. KRELJ, S., 1567, POSTILLA SLOVENSKA /.. 7 PERVISIMSKI DEL, (prevedel S. Krelj). RATISBONAE. KÜZMIC, M., 1780, Sveti evangjeliomi I.../ na sztäri szlovenfzki jezik po Küzmics Miklösi obrnyeni, V-Soproni. KÜZMIC, S., 1771, Nouvi zakon ali testamentom I ...I, na sztäri szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Küzmicsi, v Halli Saxonskoj. — 1848, Növi zakon ali Testamentom I ...I na sztäri szlovenszki jezik obrnyeni po Küzmicz Stevani, V Köszegi. LÄGREID, A., 1967, Hieronymus Megiser, Slov enisch-deutsch-lateinische s Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Wörterbuch /.../ 1592, Bearbeitet von A. Lägreid = Hieronim Megiser, Slovensko-nemško-latinski slovar/.. ./1592, Priredila A. Lägreid, Wiesbaden. Leksikon 1984, A. Grabner-Haider; J. Krašovec idr., Biblični leksikon, Celje. LEWIS, Ch. T., 1987, A Latin Dictionary, Oxford. LOCH, V., 1858, Lexicon Graec o-Latinum in libros Novi Testamenti, Ratisbonae. LUEGS, S., 1913, Biblische Realkonkordanz, revidiert und verbessert von B. Mairhofer, sechste Auflage, Regensburg. LUTER, M., 1545, Biblia, Wittenberg, München 1974. -1985, Die Bibel nach der Übersetzung Martin Luthers, Stuttgart LXX, Septuaginta /.../, edidit Alfred Rahlfs, Stuttgart 1936. MEGISER, H., 1592 gl. Lägreid 1967. -1603 gl. Stabej 1977. MERK, A., 1964, Novum Testamentum Graece et Laune, edidit A. Merk, emendatus C. M. Martini, Romae. MIKHAILOV, N., 1998, Frühslowenische Sprachdenkmäler, Die handschriftliche Periode der slowenischen Sprache (XIV. Jh. bis 1550), Amsterdam, Atlanta. MIKLOŠIČ, F., 1886, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, von F. Miklosich, Wien. MODER, J., 1977, Evangeliji in Apostolska dela, priredil s sodelavci Janko Moder, Celovec. Mt 1545 v: Luter 1545. Mt 1555 v: Trubar 1555. Mt 1557 v: Trubar 1557. Mt 1582 v: Trubar 1582. Mt 1584 v: Dalmatin 1584. Mt 1964 v: Merk 1964. Mt 1997 v: Standardni 1997. MURKO, A. J., 1833, Deutsch-Slovenisches und Slovenisch-Deutsches HANDWÖRTERBUCH = Slovenjko-Nemfhki in Nemfhko-Slovenfki ROZHN1 BESEDNIK, Grätz = Grädez. New Interpretation 1996, The NIV Study Bible, New Interpretation Version, London, Sydney, Auckland. New Revised 1990, The Holy Bible, New Revised Standard Version, Nashville. New World 1984, New World Translation of the Holy Scriptures, Revised, Brooklyn, New York. NEZNANI 1634/1640 v: Raič 1887. NIDA, E. A.-TAB ER, Ch. R., 1969, The Theory and Practice of Translation, reprint, Leiden 1982. Novy zapavet 1991, Novy zapavet i PsaV'my. (Brus.) Nowy testament 1991, Nowy testament, Warszawa. NZ 1873, Novi zakon Gospoda in Zvelicarja našega Jezusa Kristusa, I. del, na Dunaji. PAGLOVEC, M., 1741, Evangelia inu branje, (uredil M. Paglovec), str. 10 in 174, Lublana. PAULY 1979, Der Kleine Pauly, Lexikon der Antike, bearbeitet von K. Ziegler, W. Sontheimer und H. Gärtner, Band 5, München. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha Pismo 1970, Pismo svate Noveho zakona, Bratislava. PLETERŠNIK, M., 1894, 1895, Slovensko-nemški slovar, L, IL, Ljubljana. POHLIN, M., 1772, Branja inu Evangeliumi, (uredil M. Pohlin), v Lublani. — 1781, TU MALU BESEDISHE TREH JESIKOV /.../, Laibach, faksimile, München 1972. RAIČ, A., 1887, Stapleton, Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1887, 5-49. RAMOVŠ, F., 1924, Historična gramatika slovenskega jezika, JI. Konzonantizem, V Ljubljani. RAVNIKAR, M., 1816, SGODBE SVETIGA PISMA S A MLADE LJUDI, Drugi del, preftavil Matevsh Ravnikar, v Ljubljani. Regifter 1584, Regifter Nekaterih befed, Dalmatin 1584. REMEC, E, 1870, Evangelj po sv. Matevžu, (prevedel. F. Remec), na Dunaji. — 1871, Dejanja sv. Aposteljnov, (prevedel F. Remec), na Dunaji. Revised Version 1966, The Holy Bible, Revised Standard Version, London. RICCIOTTI, J., 1960, Jezusovo življenje, Celovec. Rječnik 1962, Rječnik hrvatskoga Hi srpskoga jezika, knjiga 75, Zagreb. ROHAČEK, J., 1993 , Svata biblia, preložil Jožef Rohaček, revidovane vydanie. RUPČIČ,Lj., 1994, Sveto pismo, Novi zavjet, preveo Lj. Rupčič, Sarajevo. SAKRAUSKY, O., 1989, Primus Trüber, Deutsche Vorrreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, Wien. Santa Biblia 1992, Santa Biblia »Dios habla hoy«, Edicion interconfesional, La Biblia en version popular, Texto revision, Madrid. SCHÖNLEBEN, J. L., 1672, EVANGELIA INV LYSTVVI, in Idiomate Slavonico per Joannem Ludovicum Schönleben collata, revifa et explicata, str. 10, Nemfhki Gradez. SLAVIC, A., 1917, Nedeljski in prazniški Evangeliji z razlago in opomini, V Mariboru. Slovar 1970, 1975, 1985, 1991, Slovar slovenskega knjižnega jezika, prva, druga, četrta, peta knjiga, Ljubljana. SNOJ, M., 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana. STABEJ, J., 1977, Hieronymus Megiser Thesaurus Polyglottus I.../, izpisal in uredil J. Stabej, Ljubljana. — 1997, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec-Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum, 1680-1710, Ljubljana. Standardni 1997, Sveto pismo Stare in Nove zaveze, Slovenski standardni prevod, druga, pregledana izdaja, Ljubljana. Sveto pismo 1991, Sveto pismo, vtoro izdanie, Skopje. Sveto pismo 1977, Sveto pismo Starega in Novega zakona, Beograd. Svjate pis'mo 1994, Sv jate pis'mo starogo ta novogo zavitu. (Ukr.) TOB 1994, Traduction oecumenique de la Bible, nouvelle edition revue, Paris. TOPORIŠIČ, J., 1987 v: Bohorič 1584. TRUBAR, P., 1555, TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, (prevedel P. Trubar, Tübingen), reprint, Ljubljana 1993. Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha --1557, TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA /.../, Skufi Primosha Truberia preobernen, TVBING/E. -1582, TA CELI NOVI TESTAMENT /.../, druguzh pregledan skufi Primofa Truberia Crainza Raftzhizheria, VTIBINGI. --1595, HISHNA POSTILLA /.../, tolmazhena fkusi PRIMOSHA TRVBERIA KRAINZA. VERGERIJ, P. R, 1555 gl. Kausler-Schott 1875. VILHAR, A., 1937, Evangelij po Luku, prevel A. Vilhar, Beograd. VODNIK, V, 1798-1819, Slovenjki befednjak, rkp. 437 v NUK, listkovni izpisi J. Stabeja s slovensko iztočnico, v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU. VOLC, J., idr., 1856, Sveto pismo stare in nove zaveze, peti zvezek, (prevedli J. Vole idr.), Ljubljana. Vulgata gl. Concordantiae 1977. WALDE, A., 1910, Lateinisches etymologisches Wörterbuch, zweite, umgearbeitete Auflage, Heidelberg. WEBSTER 1953, Webster's New World Dictionary of the American Language, College Edition, Cleveland, New York. WIESTHALER, F., 1923, Latinsko-slovenski slovar, Ljubljana. WINER, G. B., 1847, Biblisches Realwörterbuch, Leipzig. ZIDANŠEK, J., 1918, Novi zakon, prvi del, Sv. Evangeliji in Dejanje apostolov, Priredil J. Zidanšek, v Mariboru. Kratice in krajšave tN C/) ang. angleško Apd Apostolska dela bolg. bolgarsko brus. belorusko csla. cerkvenoslovansko češ. češko fr. francosko germ. germansko gr. grško hrv. hrvaško ievr. indoevropsko it. italijansko lat. latinsko Lk Evangelij po Luku LXX Septuaginta mak. makedonsko Mr Evangelij po Marku Mt Evangelij po Mateju nem. nemško 137 Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha «M NUK Narodna in univerzititetna knjižnica, Ljubljana m pgerm. pragermansko N polj. poljsko ^ prekm. prekmursko sn psla. praslovansko w rus. rusko c# sla. slovansko i-. sls. slovaško srb. srbsko < stcsl. starocerkvenoslovansko (Z! stvn. starovisokonemško špan. špansko ukr. ukrajinsko N ZRC SAZU Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije > *°0 znanosti in umetnosti CID Slovenian Expressions for the Biblical tetrarch Summary In 1555 Trubar translated the Greek T8xpadpxr|^ and Latin tetracha in Mt 14:15szhetrtiga deila kral, but in 1557 he translated this and Lk 3:1,19, Lk 9:7 and Acts 13:1 as Tetrarha. Probably he realized that the first translation was not accurate enough and with the second translation he abandoned his principle of using ordinary, simple words which every simple Slovenian could understand easily With this exception he moved in the direction of Vergerio's demand to use "vocabula elegantiora ". There were 13semantically variant equivalents used for the original tetrarhes in 33 collated Slovenian translations (1555-1997). The majority of translations (9) include a loan translation of the numeral component, i. e. in phrases (a) with a postmodifier: vjuda zhes zheterti dejl (0 equivalents + 1 co-equivalent), zhetertiga deila kral (1 + 0), (b) with a premodifier: četrtni oblastnik (9 + 1), zheterti Firft (0 +1), in compounds: četveroknez (1 + 0), fhterto-oblaftnik (1 + 0), zhetveri-oblaftnik (1 + 0), and in derivatives: četrtnik (5 + 1), Strtäk (2 + 0). The non-numerical component of these equivalents is a ruler's or general hierarchical title. Even 4 semantically variant equivalents refer to a ruler: knes (1 + 0), ladavecz (0 +1), tetrarha (2 + 6^/tetrarh (3 +1), or to a general hierarchical title: glavar (4 + 1)1 poglavar (0 +1). 29 collated modern translations in 16 European languages use 11 semantically variant translations and show three typical features. (1) Only in the Slavic Orthodox translations the compounds with a numerical component 'a person who is governing a quarter' (5 +1) or 'ruler of a quarter' (0 +2) occur. (2) The use of'tetrarch '(10 + 5) 138 Jakob Müller: Slovenska poimenovanja za svetopisemskega tetrarha is predominant in other languages. (3) Four languages also use the verb 'to rule' as a translation equivalent. Četrtni oblastnik is the most frequent present and past Slovenian equivalent but does not occur at all in other contemporary non-Orthodox translations (with the exception of one Slovakian translation). The majority of foreign languages do not provide translations with verbs and neither does the Slovenian language. Apeculiarity of Slovenian are the derivatives with numerical component (cetrtnik, štrtak^. The only semantic equivalent for a standard translation /stetrarh (tetrarch), but the most suitable translation for a modernized (abridged) translation would be vladar (ruler). 55 N 139 Fonološki opis govora kraja Lom pod Storžičem (SLA 204) Jožica Škofic IZVLEČEK: Fonološki opis govora kraja Loni (Slovenski lingvistični atlas, točka št. 204) je predstavitev fonološke ravnine gorenjskega lomskega/lomenskega govora (gre za fonetični prikaz fonemov). V prvem delu je predstavljen inventar fonemov (samoglasnikov in soglasnikov) in prozodemov, sledi predstavitev distribucije/ razporeditve fonemov in njihovih položajnih različic/alofonov ter prozodemov, v tretjem delu je prikazan izvor fonemov in prozodemov. ABSTRACT: The phonological description of the local speech in Lom pod Storžičem (SLA 204) brings the presentation of the phonological level of this Gorenjsko speech (i.e. the phonetical presentation of the phonemes). The firstpartpresents an in ventory of phonemes (vo weis and consonants) and prosodemes, the second part shows the distribution of phonemes, allophones and prosodemes, and the third part discusses the origin of phonemes andprosodic features. 1 INVENTAR 1.1 Samoglasniki 1.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki i: u: e: e: o: a: 1 Fonološki opis je nastal na osnovi zapisa govora kraja Lom po vprašalnici za SLA, ki ga je zapisal Tone Pretnar leta 1967 in je shranjen v gradivu Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 141 Jožica Škofic: Fonološki opis kraja Lom pod Storžičem *"* 1.1.2 Kratki naglašeni samoglasniki tt u N ^ e o ^ g O a r* 1.1.3 Kratki nenaglašeni samoglasniki C 1.1.3.1 Prednaglasni samoglasniki j N e > p *w a M CIS 1.1.3.2 Ponaglasni samoglasniki J* u e o <* a ^ 1.1.3.3 Izglasni samoglasniki o i u e o 3 1.2 S oglasniki .2.1 Zvočniki v/u m 1 r n i .2.2 Nezvočni Lki P b f t d C s z č š ž k g X 142 Jožica Škofic: Fonološki opis kraja Lom pod Storžičem 1.3 Naglas 1.3.1 Naglas ni vezan na določeno mesto v besedah - naglasno mesto je svobodno. 1.3.2 Govor pozna kvantitetno opozicijo (dolge naglašene, kratke naglašene in kratke nenaglašene zloge). 1.3.3 Govor pozna tonemsko opozicijo na dolgih zlogih: rastoči naglas (akut) in padajoči naglas (cirkumfleks). 1.3.4 Na kratkih naglašenih zlogih je naglas le jakostni. 1.3.5 Akut je vedno dolg, včasih se zaradi redukcije akcent skrajša in postane padajoč/jakostni (mä:t- 'mat'maXV). 1.3.6 Terciarnega premika naglasa ni (pico: 'oko', meso.). 1.3.7 Inventar prozodemov torej zajema tri naglase (V:, V:, 'V) in nenaglašeno kračino (V). SMS* •ri bratu',po teme:n 'po temenu', x tele:t 'h teletu', po me:st 'po mestu')) e - v prednaglasnih zlogih (sno: 'seno', olpo: clepo', čpi:na 'črepinja', zde:t 'sedeti', olse:n 'lesen', jdi:t 'cediti', olno:ba 'lenoba', alsniika 'lesnika', 6:rx 'oreh'; v prid. končnicah -ega (sdz'ga 'suhega') in -emu(an'mo 'enemu')) - v ponaglasnih zlogih (vo:rx 'oreh'; v prid. končnicah -ega (usö.'jga 'visokega', modga 'mojega') in -emu (uso:čmo 'visokemu', modmo friojemu'), v glag. priponi -e- v mn., dv. sed. (vo:čva'hočeva', jmo 'jemo') in v del. -1 v mn., dv. m. sp. ter ed., mn. ž. sp. (vi:dva 'videla', v6:tlo 'hoteli')) e - redko v prednaglasnih zlogih (olti: 'leti' - 3. os. ed. sed.) o - v prednaglasnih zlogih (uvi:tJu'vdt 'loviti') - v izglasju v I ed. sr. sp. - maskulinizacija nevter (če:u 'čelo', ste.gon ' stegno', kole:n 'koleno', vi:n ' vino') o - v prednaglasnih zlogih (zbp:ta* sobota') a - v prednaglasnih zlogih (sni:' sani') 9 - v prednaglasnih zlogih (zdbar 'steber', j'bor 'čeber', jbe:va 'čebela', smon 'semenj') - v ponaglasnih zlogih (do:ns 'danes'; v priponi -se za zvočnikom (vo:nc 'lonec', pa:uc 'palec', ko:nc 'konec') - za nezvočnikom polglasnik ostane (xle:bac 'hlebec'); v priponi -Qk(to:rk*torek')). Jožica Škofic: Fonološki opis kraja Lom pod Storžičem 4.2 Soglasniki O izgubi soglasnikov glej točke 2.2 in 3.2. Ob tem še: 4.2.1 zju- > zu- (zu: tre i' zj utraj') 4.2.2 V sklopu -rg- se je I gl včasih reduciral (peri:še 'prgišče'). 4.2.3 V sklopu pt- seje /p/ včasih reduciral ('toč 'ptič', ti:č* ptiči'). 4.2.4 Pomožni glagol bom, bova, bomo se kot naslonka večinoma govori m, wa, mo, v 2. in 3. os. ed., mn. in dv. tega glagola pa se bo obrusi v u (u 'bo', uš'bol\ ujo 'bojo' ...). 4.2.5 V sklopu -ro- lahko izpade Irf (kompiir 'krompir'). 4.2.6 V sklopu -dv- lahko izpade Ivi (ledi:ce 'ledvice'). 4.2.7 V sklopu -čre-, -žre-)Q Irl praviloma izpadel (že:bac 'žrebec', žbe 'žrebe'; če:va 'čreva', čvo: 'črevo'). 4.2.8 V sklopu -px- (<—bx-) lahko izpade /p/ (uxajf:u 'obhajil'). 4.2.9 V sklopu zdr- lahko izpade Idi (z'roul zd'rpu 'zdrav'). 4.2.10 Izjemoma je sklop adv-> uf-(u'fent/o'fent*2LdvQnV). 5 RAZLIČNO 5.1 Metateza m-u> u-m (uma'tec'mlatič', ta uma:t'ta mlad'). 5.2 Disimilacija r-t> r-k(ga.rkal). 5.3 Disimilacij a z-z > r-z (fQr'zou 'fižol'). Literatura LOGAR, T., Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem, Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora, obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo 1981, str. 29-33. SMOLE, V., Fonološki opis govora vasi Sentrupert (SLA 262), Jezikoslovni zapiski 4, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Ljubljana 1998, str. 73-88. ŠKOFIC, J., Fonološki opis govora Krope (SLA 202), Jezikoslovni zapiski 3, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana 1997, str. 175-189. ŠKOFIC, J., Fonološki opis govora Zgornje Gorje (SLA 198), Jezikoslovni zapiski 5, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana 1999, str. 183-195. Jožica Škofic: Fonološki opis kraja Lom pod Storžičem Phonological Description of the Local Speech in Lom pod Storžičem Summary The article presents the Gorenjsko speech in Lom pod Storžičem. The speech has a monophthongal vowel system, quantitative opposition (long stressed, short stressed and short unstressed vowels), the long vowels have tonemic opposition (the stress on short vowels is dynamic, the unstressed vowels are always short). The long stressed vowels can occur in any syllable, the short ones occur mostly in the last or the only syllable, the exceptions being the -1 participle of some verbs (e.g. 'dam, c'vsru, u'msru, 'zsm) and some nouns (e.g. 'boru, 'čoru^. Theshort stressed and also the unstressed vowels are subject to strong reduction (especially/ i/, as well as /e/ and/u/). Typical of this speech is also the narrowing of7e/ (bese:da^ and /o/ (bo'gsty) in the position before the stress. Before the back vowels in the word-initial position (\b'k^n) the prothetic /v/ developed. The consonant system is equal to that of standard Slovenian with the exception of the distribution. The sonorant/V does not occur be fore the back vowels - because the »šva«-assimilation is typical of this speech ßbü: va). The sonorantNl is pronounced both before the back and the front vowels; it is pronouncedas /u/ in the word-final position and before consonants. The sonorantsVlX] andn'/nj have lost their palatal character (po:le 'polje', klü:ka 'kljuka', krä:l 'kralj', ze:mla 'zemlja', vö:gsn 'ogenj', svi:na 'svinja', ni:va 'njiva', znäimne 'znamenje'). Usually, /v/is no longer presen t in the former-čre- and-zxh- groups (ze:bsc 'žrebec', z!bQ 'žrebe', če:va 'čreva', čvo: 'črevo'). Typical of this speech are also the dialectal palatalization of the velars /k/, I gl, /x/ before the front vowels (tn:sva 'kisla', na nö: i 'na nogi', šte: nže 'štenge, stopnice', ore: š 'orehi') and the remains of the 2ld Proto-Sla vie palatalization of the velars (ha ro: c 'na roki', na poto: c 'na potoku'). The consonant group šč changed intos (vogni:še 'ognjišče', go:ša 'gošča'). The voiceless stops, affricates and fricatives assimilate to the following consonant. In the word-final position only voiceless stops, affricates and fricatives are pronounced. Another typical feature can be observed in the word-final position where the stops change into spirants, i.e. -g > -x (sne:x 'sneg'), -b > -f (zb.i 'zob'). Stops also turn into spirants in the middle of a word, i. e. b/p > f before c (xvä: fca 'hlapca' -D sg. m.), before k (ro:fkat 'robkati, ružiti', po.fkar 'nožpopkar, pipec'). Rare are the changes'x > f before c (Vo:f,c3t 'ohcet'), d/t > x before k (svax'ka 'sladka', re:xka 'redka', si:roxka 'sirotka'), b/p > x before \ (t>xte:sat 'obtesati'). Various changes of consonants (assimilations, dissimilations, differentiations, methatheses and consonant reductions) occur frequently. Fonološki opis govora v Radencih Mihaela Koletnik IZVLEČEK: Radenci danes niso več točka v mreži za SLA. Kraj) kije . bii v Ramovševi mreži oštevilčen s številkami 279, 290 in 304 (Benedik , 1999: 109), je ob preureditvi mreže izpadel. Ker je raziskava " slovenskogoriškega narečja1 (Koletnik 1999:1-433) pokazala, da so Radenci še zadnja vzhodna točka, kjer se govori slovenskogoriško ^ narečje oz. njegovo vzhodno podnarečje (v sosednjih Petanjcih se govori ^ prekmursko, naKapelskem Vrhu in v Hrastju Moti pa prleško narečje), sem glasoslovje tega govora predstavila v obliki fonološkega opisa. ^ ABSTRA CT: Radenci is no longer a point in the SLA net. In Ramovs's ^ net it carried the numbers 279, 290 and 304 (Benedik 1999:109), but ^ was left out as the net was rearranged. The analysis of the Slo venske w gorice dialect (Koletnik 1999: 1-433) showed that Radenci is the ^ easternmost point where the Slovenske gorice dialect, i. e. its eastern *"* sub-dialect is spoken (in the neighbouring Petanjci the Prekmurje ^ dialect is spoken, and in Kapelski Vrh andHrastje Mota the Prlekija ^ dialect). These are the reasons for presentation of the phonology of *"* this local speech in the form of a phonological description. 0 UVOD Radenci (2215 prebivalcev), ki so bili prvič omenjeni leta 1436 z imenom Radein (Blaznik 1988: 387), so razpotegnjeno mestno naselje in pomembno turistično središče. Kraj je kot zdravilišče zaslovel leta 1834, ko je zdravnik Karl Henn tu našel več zdravilnih vrelcev, uradno pa so ga odprli leta 1882. Večina prebivalcev živi od turizma in mineralne vode. Pravih kmetov je malo. Kmetijstvu dajeta poglavitne dohodke vzreja goveda za zakol in prodaja mleka. Osnovna šola v Radencih je od leta 1930, župnija pa šele od leta 1977; kapelica v zdraviliškem parku je iz leta 1852, cerkev pa iz leta 1987. Do tega leta so ljudje hodili k bogoslužju na Kapelo. Slovenskogoriško narečje je na Logar-Riglerjevi Karti slovenskih narečij tradicionalno poimenovano kot goričansko narečje. Spremembo imena sem predlagala v BREGANT 1995, str. 218, delitev na zahodno in vzhodno podnarečje pa v KOLETNIK 1999, str. 370. 155 Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 1 INVENTAR 1.1 SAMOGLASNIKI 1.1.1 Dolgi samoglasniki /; ü u: e: g: e:i o:u a: 1.1.1.1 Funkcijo dolgega naglašenega zložnika opravlja tudi /r:/. 1.1.2 Kratki samoglasniki 1.1.2.1 Naglas eni kratki samoglasniki i ü u e g e ' ä 1.1.2.1.1 Funkcij o kratkega naglašenega zložnika opravlj a tudi /r/. 1.1.2.2. Neriaglašeni kratki samoglasniki Hi u e o a 1.1.2.2.1 Funkcijo nenaglašenega zložnika opravljajo tudi /r/, /1/, /n/. 1.2 ^OGLASNIKI 1.2.1 Zvočniki v m 1 r n j J 1.2.2 Nezvočniki p b f t d C s z č š ž k g x 1.3 PROZODIJA 1.3.1 Govor ne ločuj e tonemskih nasprotij. 1.3.2 Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi. 1.3.3 Govor pozna dolge in kratke naglašene in nenaglašene kratke samoglasnike. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 1.3.4 Iz povedanega sledi, da inventar prozodemov vsebuje dva naglasa ('V:, 'V) in nenaglašeno kračino (V). 2 DISTRIBUCIJA 2.1 SAMOGLASNIKI 2.1.1 Dolgi samoglasniki 2.1.1.1 Dolgi samoglasniki nastopajo le pod naglasom. 2.1.1.2 /o:/ je razmeroma redek samoglasnik. Pojavlja se v prevzetih in knjižnih besedah ter imenih: 'fg:lgan; e'np.jna; S'lo:mšek 2.1.1.3 V skupinah umi:, ubi: se namesto /i:/ pojavlja [u:]: mu.y'ti, 'mu:jen'umiti', 'bu:jti, 'bu.jen ' ubiti'. 2.1.1.4 /ü:/v vzglasju ne nastopa; dobi protetični v. 'vü.jec, 'vü:ra, 'vii:š. 2.1.1.5 /e:/ se govori v nekaterih redkih položajih na mestu fonema /e/: 'se.je, t're:tji. 2.1.1.6 V položaju pred /j/ se /e:i/ ne pojavlja; zanj se govori [e:]: ' veje. 2.1.2 Kratki samoglasniki 2.1.2.1 Naglašeni kratki samoglasniki 2.1.2.1.1 /ü/ v vzglasju ne nastopa; dobi protetični v. 'vüsta. 2.1.2.1.2 V položaju pred /n j / se /o/ govori kot [u]: 'gunin, 'kunec, 'kuj. 2.1.2.1.3 V položaju pred /m n/ se na mestu /e/ govori [e]: 'Nemčija, 'pena. 2.1.2.1.4 V položaju pred /r/ se /e:/ govori kot [i]: 'cirkef. 2.1.2.1.5 Namesto /o:u/ se pred /j/ govori [o:]: g'np.y, 'lp:j. 2.1.2.2 Nenaglašeni kratki samoglasniki 2.1.2.2.1 /r/, /1/, /n/ ne nastopajo ob samoglasnikih. 2.1.2.2.2 /i/ se govori samo v izglasju. 2.1.2.2.3 V nenaglašenem položaju nastopi /i/ namesto /u, e < e/: k/'5//, 'pa:zdixe; si'deti, 'orix. 2.1.2.2.4 Fonem /u/ je redek. Govori se v knjižnih besedah: xu'dic. Če nastopa kot predpona, se zanj govori [f]: fk'räla, fsexne. V položaju pred /b m/ se vzglasni/u/izgublja: 'bo:ugala, 'bo:ugo, m'rejti. 2.1.2.2.5 V nenaglašenem položaju redko nastopi /o/ namesto /u/: Lob'la:na,po'ra:n. 2 A.2.2.6 V vzglasju, ko je naglašen naslednji zlog, se namesto /r/ govori zveza ar: 2.1.2.2.7 V breznaglasnicah če, že ima /e/ položajno različico [e]. 2.2 SOGLASNIKI 2.2.1 Zvočniki 2.2.1.1 /v/, ki se premenjuje z nezvočnikom /f/, lahko prištevamo med zvočnike, ker pred njim lahko nastopajo zveneči in nezveneči nezvočniki. 2.2.1.2 Za /v/ se v položaju pred in med samoglasniki ter pred zvenečimi soglasniki govori [v]: c'vek, t'ra:va,piv'nica, v b'rejk. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 2.2.1.3 /v/ ima varianto [u] samo za samoglasnikom v redkih posameznih besedah: 'A:ustrija, 'a:uto. 2.2.1.4 Zvočniki ostajajo zveneči v vseh položajih, le /v/ se asimilira sledečemu nezvenečemu nezvočniku in da lil. 2.2.1.5 Zvočnik /v/ ne nastopa v izglasju in pred nezvenečimi soglasniki, ampak se tam menjava s [f]: mla'ti:tef, 'či:fkamo, fko'rito. 2.2.1.6 V izglasju se v večini primerov (redno v končnicah) za /m/ govori [n]: 'pi:šen, 'din, s 'si:non. 2.2.1.7 V položaju za /m/ se /n/ ne pojavlja; zanj se govori [1]: 'gümla, kämla. 2.2.1.8 /1/ se redko premenjuje z /u/ v položaju za samoglasnikom in pred premorom: 'ba:u, o'ra:u. 2.2.1.9 V položaju pred /z s/ se vzglasni /v/ izgublja: 'zemen, 'sa:ka. 2.2.1.10 Soglasniški / se pojavlja samo v dvoglasniku /e:i/: d've:i, k'leiit. 2.2.2 Nezvočniki 2.2.2.1 V položaju pred /t/ se za vzglasni /p/ govori [f]: ftič, ftiči. 2.2.2.2 V položaju pred /t/ se za 1x1 pojavlja [š]: š'te:ila 'hotela', s'teli 'hoteli'. 2.2.2.3 V položaju pred /č/ se za 1x1 lahko govori [š]: š'če:rka\ 1x1 se že tudi izgublja: 'če.rka. 2.2.2 A V položaju pred /n/ se /d/ ne pojavlja; namesto njega se govori [g]: g'nes. 2.2.2.5 V položaju pred /1/ se za /t/ govori [k]: k'läciti, za /d/ pa [g]: g'le:itva. 2.2.2.6 V položaju pred /j/ se za /z/ govori [ž]: ž 'five, ž jo:u. 2.2.2.7 V položaju za /n/ se za /g/ govori [d]: ka:ndla. 2.2.2.8 V položaju pred /c n/ se izgublja Iti: m'la:ci, 'liiišna. 2.2.2.9 Za /s/ v skupini sk- se govori [š]: škeden, sk'rija, skorja. 2.2.2.10 Po zvenečnosti se nezvočniki prilagajajo sledečemu nezvočniku. 2.2.2.11 Zveneči nezvočniki ne nastopajo v izglasju, ampak imajo tam svoje nezveneče pare. 2.3 PROZODIJA 2.3.1 Naglas je možen na katerem koli zlogu besede. 2.3.2 Dolgi samoglasniki so le naglašeni. 2.3.3 Distribucija dolgih in kratkih samoglasnikov glede na mesto v besedi ni omejena. 3 IZVOR 3.1 SAMOGLASNIKI 3.1.1 Dolgi samoglasniki i: < stalno dolgega /: 'i:vje,k'ri:š, 'li:st, 'pkšen, 'si:n, t'ri:, 'zi:t, 'zi:ma; < v prevzetih besedah: 'ci:mprana, ma'ši:na, 'ri:blen, št'ri:xan; < v imenih: Ci'ri'.l, 'Li:ška, 'Mi:xalič, Ra'di.n. ü: < stalno dolgega u. 'dii:ša, g'rii:ška, k'lu:č, kii:xa, 'lii:č, 'lii:plen, o'lü.p; Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih < v prevzetih besedah: 'fü:rtox, 'pü:ngrat. u: < stalno dolgega / 'du:k (sam.), 'gu:t, 'su:nce, 'vu:k, 'žu:ta; < stalno dolgega u pred drugotnim/ 'mujca; < stalno dolgega /v skupinah umi:, ubi: : mujti, 'bujti; < v prevzetih besedah: 'ču:nta, 'mu:rke, 'pu:mpala; < v redkih knjižnih besedah: ra'ču:n, 'žu.pnik e: < stalno dolgega e:je'se:n, 'le: t, 'pe:č, pe'peja, s'me: t, sfce:, 'še:s t; < stalno dolgega e: de've:t, g'le:dan, i'me:, 'pe:t, 've:žen, 'ze:be; < stalno dolgega q: 'de:n, 'le:n, 've:s, z 'me:no; < stalno dolgega e v položaju pred j: 'vejala, 've:je; < redko novoakutiranega q v nezadnjem besednem zlogu: 'pe:sji, 'seje; < redko novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: t're:tji; < zgodaj podaljšanega novoakutiranega e: 'me:tel 'se.ster, 'že:n (vse rod. mn.); < v prevzetih besedah: 'fe:xtala, 'ke:ks, ma'še:tli, 'pe:nzija, 'se:lxala; < v knjižnih besedah: 'je:lka, mo'de:l, o'de.iek; < v imenih: 'De:nis, G're:ta, 'Me:lje, Z're:če. o: < stalno dolgega o v položaju predy: g'no.j, 'loj; < v prevzetih besedah: 'fo:lgan, kast'ro:la, 'o:fnaš; < v imenih: 'Bo:sna, To:xorje, S'lo:mšek e:i < stalno dolgega e: be'sejda, b'rejk, c've.it, g'rejx, 'je:in, k'lejt, 'lejs, m'lejko, 'mejšan, 'rejč, 'rejžen, s'mejx, s'vejca, z've:izda. o:u < stalno dolgega o: 'bo:uk, gos'po: u t, 'go:ut, me'so:u, 'mo:uč, 'mo:ust, 'no:uč, 'no:us, 'o:us, si'no:u, s'po:u vet, s'to:u, 'šo:ula, 'vo:usek; < stalno dolgega o\ 'go:ubec, go'lo:up, k'lo:up, ko:ut, k'ro:uk, 'mo:uš, ob'ro:uč, 'zo:up, že'lo:udec; < zgodaj podaljšanega novoakutiranega o: ko:uža; ko:us, 'o:us (rod. mn.); v prevzetih besedah: pla'fo:un, 'šo:uštar, 'to:uplšna, 'zo:us. stalno dolgega a\ d'va:, g'la:va, g'ra:t, x'ra:st, k'la:s, ko'va:č, k'ra:l, 'la:s, 'maj, m'la:da, 'pa:lec, 'pa:vok, p'ra:x, t'ra:va; redko stalno dolgega p: 'ča:st, 'la:š; < v prevzetih besedah: 'ba:na, 'fa:rban, flajšter, 'sa.y'ba, 'žajfa; < v imenih: 'A:ustrija, Bo'raxova, 'Lajbnic, 'Masko, Pe'tajnej. r: < stalno dolgega f 'bf:f,'kf:f,'mf:kefca,pos'tf:f. 3.1.2 Kratki samoglasniki 3.1.2.1 Naglašeni kratki samoglasniki i < staroakutiranega /v nezadnjem besednem zlogu: brada'vica, 'xisa, 'lipa, li'sica, 'riba, 'žila; < staroakutiranega /v zadnjem besednem zlogu: 'din, ftič, 'miš, < < < Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 'nič, 'nit, 'rit, 'sit; < v prevzetih besedah: 'cigel, friška, 'giftna, g'lit; < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega /: 'pijan, p'rimeni, p'rinas, p'ritebi, 'visoko. ü < staroakutiranega u v nezadnjem besednem zlogu: 'büket] 'južna, küra, küsar, 'müxa, 'vüsta; < staroakutiranega u v zadnjem besednem zlogu: jük, k'rüx, küp, 'tu; < prevzetih besedah: g'rünt, 'lüft, 'šiirc, 'žiipa; < po mlaj šem naglasnem umiku naglašenega u\ s'tüdenec, 'šiirka, 'vüxa. u < staroakutiranega /v nezadnj em besednem zlogu: 'vuna, 'žuna; < staroakutiranega /v zadnjem besednem zlogu: 'pux, 'pun; < prednaglasnega /po umiku naglasa s končnega kratkega zloga nanj: 'buxa; < novoakutiranega o v položaju pred nosnim soglasnikom: 'gunin, kuj; < umično naglašenega o v položaju pred nosnim soglasnikom: kunec, 'una; < v prevzetih besedah: 'durx, 'fürt, kulxava, 'pucan. e < staroakutiranega e v nezadnj em besednem zlogu: b 'reza, 'cesta, 'dekla, 'delo, 'de vati, d'reto, 'leto, 'mesto, m'reža, ne'dela, ne'vesta, p'leve, po'vedati, 'repa, 'rezati, st'rexa,'veter, že'lezo, zi'veti; < staroakutiranega £ v zadnjem besednem zlogu: 'det; < v prevzetih besedah: 'deka, ketna, 'leder. o < staroakutiranega q: 'dpga, 'goba, koča, 'toča; < Q po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil q še dolg: 'moški; < novoakutiranega o v nezadnj em besednem zlogu: 'botra, 'cpta, 'dota, 'xpdin, kolen, 'moj, 'mplin, 'nosin, p'rosin, škoda, 'vola, 'vpzin; < novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: g'rpp, koš, k'rop, 'noš, 'post, 'pot; < prednaglasnega o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'božič, c'lpvik, 'dobra, 'gora, kosa, kosec, kpstan, koza, 'prix, 'rosa, 'voda, 'vojna, 'vojska; < v prevzetih besedah: k'npf, kpr, kprp, 'mošt; < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega o: 'bogat, 'mpzol, 'pgon, 'otrok, 'ppplat, 'poznamo. e < staroakutiranega e v nezadnj em besednem zlogu: 'detelca, s'reca; < staroakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: 'več, 'zet; < včasih e po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil e še dolg: 'ječmen, 'jezik; < novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: k'leplen, 'melen, 'nesa, 'peka, 'pelan, 'seden, 'zelje, 'ženin, 'ženska; < novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: k'met; < prednaglasnega e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'čela, 'medvit, 'metla, 'nesen, 'peče, 'rečen, 'rekla, 'sestra, 'teklo, 'zemla, 'žena; < novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: fsexne, 'gene, 'lexka, 'meša, pre'mekne, s'nexa, 'zemen; < novoakutiranega s v zadnjem besednem zlogu: 'deš, 'pes, 'teš; < prednaglasnega o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'bezek, 'čeber, 'deska, 'megla, 'tema; < staroakutiranega e\ položaju pred n in m\ x'ren, ko'leno, m'rena, 'pena, slo'vensko; 'Nemci, 'nemško, 'semen; ^ < po mlaj šem naglasnem umiku naglašenega e: 'četrtek, p 'reveč; ^ < v prevzetih besedah: c'vek, 'fertik, p'resa, 'remen. < staroakutiranega a v nezadnjem besednem zlogu: b'räzda, d'läka, jägoda, k'räva, 'mati, s'lama, žaba; ^ < staroakutiranega a v zadnjem besednem zlogu: b'rät, m'räs, *"* nas; < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega a\ 'napne, 'začne; w < v imenih: F'räncek, Sa'lätjakova; ^ < v prevzetih besedah: 'fašenk, g'läs, 'lamp, s'käf. *"* < staroakutiranega/: 'gfča, 'xrbet ^ 3.1.2.2 Nenaglašeni kratki samoglasniki 3.1.2.2.1 Prednaglasni in ponaglasni samoglasniki i/i < i: i'me:, li'sica, tisi:; 'xodin, jesti, 'npsin; < e: di'ce: (rod. mn.), li'semo, si'no:u; c'lpvik, 'obit, 'so:usit; < u\ ki'pü:vlen, li'ci: (rod. ed.), Udje:, vi'si: (rod. ed.); 'kpzix, 'pa:zdixe; < uv daj., mest. ed. m., s. sp.: k/prb'räti, k/prte'leti; < v prevzetih besedah: 'pe:nzija, šu:xi. u < v redkih knjižnih besedah: xu'dic; < 1 bux'lif, gu'ci:; jäbuke, jabučina; v prevzetih besedah: 'xa:ntux. e\ be'se.jda, ne'dela,peči:(rod. ed.), ze'lezo; 'nese, 'nesen, 'peče, 'teče; e: me'so:u, pešica, pre'di:vo; 'mize (im. mn.), 'tele, žene (im. mn.); e v posameznih besedah: dre'vo:u, te'lo:u; p/ kunec, m'la:tec, 'za:vec; 'pejsek, 'pe:tek, 'vo:usek; ajv velelniku: 'dele, na'ža:gete; < < < < < ^ < v prevzetih besedah: 'leder, 'remen, s'porxet, s'tünfe. <**+ Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 0 < o: do'ma:, no'či:(xo&. ed.), o'či:, pro'so:u; 'leto, 'mesto; < o: klo'pi:, mo'ža:(rod. ed.), zobje:; 'lipo, z 'lipoj, 'mizo, z 'mizoj, 'želot; < redko u\ Lob'la:na, po'ra:n, šton'di:rate; 'Je.zoš, K'ri:stoš; < v prevzetih besedah: b'ri:tof, 'füirtox, 'pumcoxi. a < a: brada'vica, las'je:, mla'ti'tef, zga'li:; b'reza, g'la:va, 'jägoda, 'ža.gati; < v prevzetih besedah: fa'lät, ma'še:tli, ma'si:na\'pü:ngrat, 'šo:uštar, 'žajfa; < -il, -el, -al, -oh d'regna, 'xoda; 'veda, 'visa; 'dela, k'lepa; 'nesa, 'peka; < redko č. 'go:usanca. r < f. ff'cäje, kf'büla, sf'ce:, stf'li:, tf'petj toda: or'deci; < po onemitvi istozložnega /in u: pf'dela, pf'nesa, pf've:zala;pf s nexi; 've vrča; df'go:uč' drugič'. < po onemitvi samoglasnika ob /: p'reslce, p'riklt, 'za:bl n < po onemitvi samoglasnika ob n\ 'nesnca, pok'leknla, s'vecnca. 3.2 SOGLASNIKI 3.2.1 Zvočniki Zvočniki /j 1 r m n/ so nastali iz enakih izhodiščnih splošnoslovenskih glasov ( Logar 1981: 32), poleg tega pa še: v < wpred in med samoglasniki ter pred zvenečimi soglasniki: s've:it, 'vola; de've: t, 'pa:vok; v'ra:k, v b're:ik; < wv redkih posameznih besedah: 'A:ustrija, 'a:uto; < kot proteza: 'vü:s, 'vüsta, 'vo:ugeV'ogel'; < -/za samoglasnikom in v izglasju: 'ba:u, b'ra:u, o'ra:u; < redko m. 'venda 'menda'. j < 0v položaju pred /d c š n z ž/: 'xu.jdo, 'mu:j ca, 'najšla, s'tajnga, 'viijzda, 'vujžgalo; < redko r. 'fajmašter. 1 < n v položaju za m. 'gumla, 'kamla; < /': 'bü.rkle, 'detelca, k'lii:č, k'ra:l, 'melen, 'zemla; < primarne skupine ti, dl: 'šilo, 'vile; < redko v. 'lamp. n < n' razen na začetku besede in v položaju med dvema samoglasnikoma: 'kostan, 'lü:kna, 'ogen,p'rejdna; < -/77 v večini primerov (redno v končnicah): 'din, p'ra:vin, s 'si:non, ž'mi:kan; < redko r. 'ma:ntrala, z'ma:ntrana. J < /7'na začetku besede in v položaju med dvema samo- glasnikoma: 'jiva,'je:na, ž 'jo:u; fstaje:je, ka'me.ye, mrav'lijak, 'ro:umaje, 'žegnaje, živ'le:je. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih 3.2.2 Nezvočniki Nezvočniki so se razvili iz enakih glasov v izhodiščnem splošnoslovenskem sistemu, poleg tega pa še: f < wpred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede: fča:sj, fkiip, nafsk'ri:š; 'cirkef, kff, mla'ti:tef, zd'räf; vzglasni p pred t. ftič, ftičj; nenaglašeni vzglasni u: ßc'räla, fsexnla; začetni pf- v starejših izposojenkah: 'fa:jmašter, 'fa:rof; v mlajših prevzetih besedah: 'fa.rba, k'ngf, 'lüft, 'ža.jfa. g v položaju pred 7: kaindla; redko j. 'že:den. x v položaju pred t š'te:ila, s'telj; skupina šč\ 'ni:še, 'pi:šanca, 'teša, ti'ši:\ s v skupini sk-\ škeden, skorja, sk'rija. z v položaju pred/ ž jo:u, ž five. t v položaju pred L k'läciti; redko g. 'du.kša; redkoy: s'räkica. d v položaju pred n: g'nes; d\ položaju pred h g'le:itva; redko k. muzi'ga:nt. Zveneči nezvočniki so nastali tudi iz nezvenečih po asimilaciji na sledeče zveneče nezvočnike, nezveneči pa iz zvenečih z ustrezno asimilacijo na sledeče nezveneče in v izglasju. 3.3 PROZODIJA 3.3.1 Naglasno mesto je kot v izhodiščnem sistemu, le zlogi, ki so bili tam pred naglašenimi kratkimi zadnjimi zlogi, so naglašeni: 'žena, kosa, 'megla. Zaradi umika naglasa z zadnje cirkumflektirane dolžine ali kračine, zlasti zaradi predloga ali predpone, je v posameznih besedah naglašen prvi besedni zlog: 'vüxa, 'pozna, p'rinas. 3.3.2 Kolikost je kot v izhodiščnem sistemu. 3.3.3 'V: < naglašeni V:; 'V < naglašeni V (novoakutirani, skrajšani staroakutirani); < umično naglašeni e o o\ po umiku naglasa z zadnje cirkumflektirane dolžine ali kračine, zlasti zaradi predloga ali predpone. < < < < d < < š < < < ž < k < < < g < < < < 3.4 ONEMITEV GLASOV 3.4.1 Moderni samoglasniški upad ni močen. 3.4.1.1 Samoglasniki i, ein p najpogosteje onemevajo v nenaglašenem položaju Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih ob zvočnikih: 'well'imeli'; 'go:usanca, s'tälce, 'vilce; 'vejdla, 'vedli, 'vislo; 'de:kl, 'za:bl. 3.4.1.2 Pogosto onemi le /v nenaglašenem velelniškem obrazilu v mn., dv.: na'pi:šte, pog'lednte; pf'nesta, s'pecta. 3.4.1.3 Do onemitve glasov prihaja še v posameznih redkih primerih: z'lo:u, kak, 'tak 3.4.2 Onemitev soglasnikov je posamičen pojav. 3.4.2.1 Vzglasni /v/ onemeva v položaju pred /z s/: 'zemen, z'di:gnejo, 'sa:ka. 3.4.2.2 Vzglasni /s/ onemeva v položaju pred /p/: p're:idni, p're.jdna, p'w.uti, vzglasni /x/ pa pred /č/: 'če:rka. 3A.2.2 V položaju pred /c n/ onemeva /t/: m'la:ci, 'lii:šna, v izglasju tudi Ixl\ fča.si 3.4.2.3 Zaradi morfološkega izenačevanja se odpravlja /j/ v fleksijskih oblikah pri samostalnikih na -r, -rja: k'ra:mara, 'mežnara, pa'pi:ra, šo:uštara. 3.5 PREMET 3.5.1 Premet vzglasnega u v položaju pred m in b: 'mu j ti, 'mu:jen, 'bu.jti, 'bu:jen. Navedenke Francka BENEDIK, 1999: Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas, Ljubljana, ZRC S AZU. Pavle BLAZNIK, 1988: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, Maribor, Založba Obzorja. Mihaela BREGANT, 1995: Severozahodni goričanski govori, Magistrsko delo, Ljubljana, Filozofska fakulteta, računalniški iztis. Mihaela KOLETNIK, 1999: Slovenskogoriško narečje, Doktorska disertacija, Ljubljana, Filozofska fakulteta, računalniški iztis. Tine LOGAR, 1981: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem, Fonološki opisi... Sarajevo, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. Literatura IVIC, Pavle, 1981, (ur.), Fonološki opisi..., Sarajevo, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. KOLETNIK, Mihaela, Fonološki opis voličinskega in črešnjevskega govora, Slavistična revija, Ljubljana, 1999, letnik XLVII, št.l, str. 69-87. RAMOVŠ, France, HGII, Konzonantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924. — HG VII, Dialekti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1935. — Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana: Akademska založba, 1936. ----Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, Slavistična revija, Ljubljana, 1950, letnik III, št. 1-2, str. 16-23. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Radencih RIGLER, Jakob, K problematiki dalj sanj a starega akuta, Slavistična revija, Ljubljana, 1977, kongresna številka, str. 83-99. — Razprave o slovenskem jeziku, Ljubljana, Slovenska Matica, 1986. TOPORIŠIČ, Jože, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992. ZORKO, Zinka, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor, Slavistično društvo Maribor, 1998. Phonological Description of the Local Speech of Radenci Summary The local speech of Radenci belongs to the eastern Slovenske gorice sub-dialect of the Pannonian dialect group. Preserved is the quantitative opposition between the long monophthongs or diphthongs as the successors of the permanently long vowels, and the short vowels as the successors of the old and new acute vowels in non-final and in the final or only syllable. There is no tonemic stress in the Slovenske gorice dialect. Both Slovenian stress-shifts and the shift-back from the short syllable in final position to the pre-s tress short vowel occurred: žena > žena; kosä > kösa; these stressed vowels remained short. The short stress was shifted back to thepre-stress semivowel as well: magla > magla/ the reflex being the short broade. The most recent are the stress shift-backs in individual words (1) from the primarily circumflexed long final, especially open syllable: 'lexko, 'viiha and (2) from the primarily short circumflexed syllable: 'pozna, p'rinas. A tendency to generalize the stress-position for all or the majority of the forms of an individual word can be observed: 'nosa, 'nosla, 'nosli; 'zemi, 'zemte, 'zemta (the imperative). The vowel system of the Radenci speech consists of: long stressed vowels: i:, ii:, u:, e:, o:, e:i, o:u, a:, r:; short stressed vowels: i, ü, u, e, o, e, ä, r and short unstressed vowels: i/i, u, e, o, a. The vowel reduction is not heavy - most frequently it affects the unstressed i, e and o in combination with the sonorants when they become silent. The consonant system of the Radenci speech consists of the sonorants 1, r, m, n, j, j and v with the variant u, and the voiceless and voiced consonants p, t, k, s, š, b, d, g, z, ž, č, f, c and x with the following peculiarities in their development: 1' > 1; -m > -n; n' > n/J; v is [v], before voiceless consonants and in word-final position it becomes HI; the groupsere- andzxh- are preserved;^ > ft; xt > št, dn > gn; tl, kl > kl, gl; sk > šk; šč > š. III. GRADIVO, OCENE, POROČILA Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation: an Enquiry into some Relations of Context, Meaning and Grammar, Nottingham, University of Nottingham 1994, 406 str. + 113 str. Aleksandra Bizjak IZVLEČEK: Monografija dr. Carmel Cloranje znanstveno delo, ki dokazuje, da je postopek vpeljave novega pojma v jezikoslovju zapleten. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je dekontekstualni jezik, se avtorica opre na delo M. Hallidaya in R. Hasana in v okviru sistemsko-funkcijskega modela razvije novo metodo opisa pomenov v besedilu, metodo, ki povezuje besedilne pomene z družbenimi procesi. Delo je izšlo v zbirki »Monographs in Systemic Linguistic«, katere osnovni namen je predstavitev novih teoretičnih modelov in metod, primernih za besedilno analizo. ABSTRACT: The monograph by dr. Carmel Cloran is a scientific work which pro ves that the procedure of introducing anew linguistic concept is complicated. In order to answer the question what decontextuallanguage is the author draws on the work by M. Halliday andR. Hasan. Within the frame of the systemic-functional model she developed a new method of describing the textual meaning. This method connects the textual meaning to social processes. The work was published in the "Monographs in Systemic Linguistic " series. The primary purpose of this series is to present new theoretical models and methods appropriate for text analysis. Doktorska disertacija Carmel Cloran že s svojim naslovom opozarja, da je v središču obravnave pojem kontekst. Avtorica skuša pojmu dekontekstualni jezik, ki je v sociologiji in psihologiji že trdno zasidran, določiti pomen znotraj znanosti o jeziku. Pri tem se opre na Hallidayev sociolingvistični model konteksta in v okviru tega razvije analitično mrežo, s katero vzpostavlja sistematično razmerje med kontekstom in besedilom na eni strani in med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci na drugi strani. Tako njena raziskava ni samo rešitev konkretnega vprašanja, kaj je dekontekstualni jezik, ampak tudi prikaz izoblikovanja nove metode za analizo besedil. Prav slednje je razlog, da je delo izšlo v zbirki »Monographs in Systemic Linguistics«, katere osnovni namen je natančnejša predstavitev novih teoretičnih modelov in metod, primernih za besedilno analizo. Raziskava obsega osem poglavij. Izhodiščno in zelo splošno orientacijo v to obširno študijo razmerja med kontekstom in besedilom predstavlja prvo poglavje. Aleksandra Bizjak: Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation ... V njem avtorica opredeli problem in cilj raziskave, predstavi gradivo in metodična načela analize ter zariše zunanja zgradbo raziskave. Dr. Cloran se zaveda, da je študija strukturnih zakonitosti in razmerij med kontekstualno, semantično in skladenjsko ravnino za bralca v mnogočem nova in zapletena, zato je pri pisanju upoštevala predvsem načeli sistematičnosti in preglednosti, ki sta vplivali tako na zgradbo celotnega besedila kot tudi posameznih poglavij. Avtorica namreč z večkratnim ponavljanjem že ugotovljenega in z napovedovanjem novega bralca postopoma vodi od drugega do osmega poglavja, tj. od vprašanja, kaj je dekontekstualni jezik, do izoblikovanja teoretične mreže za analizo besedil. V pregledu strokovne literature v drugem poglavju avtorica prikaže razumevanje in uporabo pojma dekontekstualni jezik v sociolingvistiki, kjer je pojem prvi uporabil britanski sociolog B. Bernstein, da bi z njim označil jezikovne značilnosti pedagoškega diskurza, in psihologiji, kjer se pojem uporablja v zvezi s kognitivnim razvojem, z razvojem jezikovnih sposobnosti in pismenosti. To pojmovanje dekontekstualnega jezika se veže na razumevanje konteksta kot konkretnih časov-no-prostorskih oz. materialnih okoliščin (angl. 'material environment'). Če se kontekst enači z materialnimi okoliščinami, potem, pravi avtorica, je brez dvoma možno govoriti o dekontekstualnem jeziku, tj. o jeziku, ki ni vpet v kontekst, in o kon-tekstualnem jeziku, t.j. o jeziku, ki je vpet v kontekst. Ob tem pa se odpira vprašanje, kako vgraditi pojem dekontekstualni jezik v jezikoslovje in v kakšnem razmerju sta dekontekstualni jezik in kontekst. Odgovor na to vprašanje pa zahteva predvsem premislek o obsegu in pomenu pojma kontekst v novejših lingvističnih disciplinah. Avtoričin zgodovinski pregled razvoja pojma kontekst od Malinowskega naprej nam osvetli dejstvo, daje pojem še vedno večpomenski. Za nekatere je kontekst sklop konkretnih časovno-prostorskih okoliščin, v katerih poteka sporazumevanje, za druge je celota družbenih dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo jezikovnega sporočila. V zadnjo skupino sodi cela vrsta avtorjev. Njihova mnenja pa se razhajajo pri odločitvi, kateri kontekstualni dejavniki so pomembni pri tvorjenju jezikovnega sporočila. Tako se razlikuje izbor relevantnih kontekstualnih dejavnikov v psihologiji (Argyle, Fernham in Graham, Brown in Fräse) in sociologiji (Leiter) kot tudi v kognitivni lingvistiki (Van Dijk in Cook) in sociolingvistiki (Firth, Hymes, Lyons, Martin, Halliday); odvisen je namreč od raziskovalčeve pripadnosti določeni disciplini, smeri ali teoretični usmeritvi. C. Cloran presodi, da je za določitev razmerja med dekontekstualnim jezikom in kontekstom primeren sistemsko-funk-cijski jezikovni model, ki sta ga izoblikovala M. Halliday in R. Hasan, in izpostavi Hallidayevo razumevanje dinamičnega razmerja med kontekstom in besedilom. Halliday namreč na osnovi treh metajezikovnih funkcij, ki se uposamičijo v besedilu (predstavne, medosebne in besedilne; glej Kovačič 1993), določi tri abstraktne kon-tekstualne komponente, ki zaobsežejo vrsto družbene dejavnosti (angl. 'Field of discourse'), vlogo udeležencev (angl. 'Tenor of discourse') in vlogo jezika v družbeni dejavnosti (angl. 'Mode of discourse'). Prav zadnja komponenta, tj. vloga jezika v družbeni dejavnosti, se avtorici pokaže kot odločilna za umestitev pojma dekontekstualni jezik v sistemsko-funkcijski model jezika. C. Cloran nam to konstanto približa tako, da uporabi grafično ponazoritev, ki jo povzema po delih R. Hasan. Aleksandra Bizjak: Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation ... Bralec naj si predstavlja daljico. Na skrajni levi je jezikovna dejavnost, kije vpeta v prostorsko-časovne oz. materialne okoliščine, jezik torej, kije odvisen od konteksta. Primer take rabe jezika je dialog med kupcem in prodajalcem; jezik igra pomožno vlogo (angl. 'anccillary role'). Na skrajni desni je jezikovna dejavnost, kot je npr. branje, ko jezik konstituira dejavnost (angl. 'constitutive role'), prostorsko-časovne okoliščine so irelevantne in govorimo o jeziku, ki ni odvisen od konteksta, torej o dekontekstualnem jeziku. Na podlagi avtoričinega razmišljanja o dekontekstualnem jeziku lahko povzamemo, da pomeni 'dekontekstualni jezik' v okviru sistemsko-funkcijske slovnice jezik, ki konstituira dejavnost. Ker pa je pojem dekontekstualni jezik že uveljavljen v psihologiji in sociologiji, se C. Cloran odloči, da bo tudi sama uporabljala pojem dekontekstualni jezik, čeprav bralca opozori, daje za razumevanje njenih nadaljnjih izpeljav pomembno imeti pred očmi dejstvo, da se pomen dekontekstual-nega jezika v sistemsko-funkcijskem modelu nanaša na kontekstualno vlogo jezika. Kakšno pa je razmerje med dekontekstualnim in kontekstualnim jezikom v konkretnih besedilih? To je osrednje vprašanje monografije in odgovor se nam sestavlja ob analizi besedil v tretjem, četrtem, petem, šestem in sedmem poglavju, ko avtorica odkriva nova dejstva in v skladu s tem oblikuje nove koncepte. Teoretično izhodišče za analizo je Hallidayev tridimenzionalni model. To je model, ki vzpostavlja sistematično razmerje med kontesktom in besedilom na eni strani in med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci na drugi strani, zato vsebuje avtoričina analiza diskurza tri korake: opis besedilnih enot na diskurzivni ravnini, določitev semantičnih lastnosti besedilnih enot na semantični ravnini in opis slovničnih vzorcev, s katerimi so izražene semantične lastnosti besedilnih enot, na skladenjski ravnini. Ker avtorica preverja tezo, daje dekontekstualni jezik značilen za pedagoški diskurz, so predmet analize dialogi med materami in njihovimi predšolskimi otroci, ki so vzeti iz korpusa R. Hasan. V tretjem poglavju naredi avtorica prvi korak in išče merilo za uokvirjanje besedilnih enot. S postopkom ločevanja materialne in simbolne vloge jezika določi v analiziranih besedilih dvanajst vrst jezikovnih aktivnost, kijih poimenuje retorične enote in jih razvrsti na daljici, ki povezuje kontekstualno in dekontekstualno rabo jezika. Skrajno levo uvrsti retorično enoto, imenovano dejanje, ki predstavlja najbolj kontekstualno rabo jezika, skrajno desno pa retorično enoto posplošite v, ki je primer najbolj dekontekstualne rabe jezika. Preostale retorične enote so razvrščene med ti dve mejni točki kontinuuma. Četrto in peto poglavje posveti opisu semantičnih lastnosti posameznih retoričnih enot, kar je zahtevna naloga. Vprašanje semantičnega ustroja besedila, ki spada v besedilno semantiko, je novo področje, ki je še precej neraziskano v primerjavi z besedno in 3 stavčno semantiko. Glavni razlog za težavnost razumevanja semantičnega ustroja besedila je neizdelan metajezik za opis te ravnine. Za oblikovanje metajezika za semantiko sije treba izposoditi pojme z drugih jezikovnih ravnin ali/in pojme človekovega izkustveno-doživljajskega sveta ter jim pripisati poseben univerzalni status (Butt 1988, v Birch in 0'Toole 1988). Pri izoblikovanju metajezika za semantiko v četrtem poglavju se C. Cloran nasloni na Hallidayevo sistemsko-funkcijsko slovnico (1985). Podrobno nam pred- Aleksandra Bizjak: Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation ... stavi tri metajezikovne funkcije: predstavno, medosebno in logično. Ker pa je Hal-lidayeva slovnica orodje za obravnavo stavčnih zgradb, so ji za premik s stavčne ravnine na pomensko v pomoč razprave R. Hasan o semantiki sporočilnih enot. Na podlagi spoznanj M. Hallidaya in R. Hasan o semantičnem sistemu, dr. Cloran v petem poglavju oblikuje semantično mrežo, v kateri vzpostavi povezavo med entiteto in dogodkom na eni strani in osebkom in osebno glagolsko obliko na drugi strani. S pomočjo semantične mreže je mogoče določiti semantične lastnosti retoričnih enot in opisati tipične kombinacije slovničnih značilnosti osebka in osebne glagolske oblike. To poglavje je zelo obširno, saj so podrobno obravnavane vse semantične možnosti in kombinacije, ki so kritične za identifikacijo retoričnih enot, kot tudi njihove realizacije na skladenjski ravnini. Kljub temu pa imamo pri branju pregled nad celoto, saj avtoričino razlago spremljajo tabelarični in grafični prikazi. Kako pa so retorične enote med seboj povezane? Ali je tudi med retoričnimi enotami priredni ali podredni odnos tako kakor med stavki? V šestem poglavju nam avtorica pokaže, daje odnos med retoričnimi enotami rezultat besedilne metafunk-cije, tj. tematske progresije. S pomočjo šestih tipov tematske progresije analizira besedila in pri tem odkrije, da sta retorični enoti v prirednem odnosu, kadar se entiteta druge retorične enote pojavi v remi, v podrednem pa, kadar se pojavi v temi. Povezovanje retoričnih enot torej kaže, daje tudi najbolj dekontekstualni jezik kontekstualen, saj besedila vedno vsebujejo retorične enote z ene in druge strani kontinuuma. V sedmem poglavju dr. Cloran preizkusi novo metodo na besedilnem korpusu. Analiza obsežnih dialogov med osmimi materami in njihovimi predšolskimi otroci pokaže, da obstaja razlika med pogostnostjo uporabe retoričnih enot, kot so dejanje, komentarmposplošitev, torej enot, ki so povezane z najbolj kontekstualno ali dekontekstualno rabo jezika. Razlike se pojavljajo glede na socialni status parov mati-otrok. To je v soglasju s trditvijo B. Bernsteina o različnih jezikovnih kodih različnih družbenih razredov. Čeprav je ta obsežna knjiga izšla že pred šestimi leti, mislim, da je še vedno aktualna. In sicer iz treh razlogov: Prvi je povezan z dejstvom, daje pomenski obseg pojma kontekst sq vedno problematičen, kar se odraža tudi v terminološki zmedi pri njegovem prevajanju v slovenščino. Spekter izrazov je precej dolg (prim. Toporišič 1994, Kunst-Gnamuš 1984). Spopad s pojmom dekontekstualni jezik v delu C. Cloran pa dokazuje, da vpeljava novega pojma v jezikoslovje ni proces samovoljnega podeljevanja pomena, temveč zapleten postopek vgraditve pojma v mrežo drugih abstraktnih jezikoslovnih pojmov. Drugi razlog je spoznavna vrednost dela. S kombinacijo in dopolnitvijo modela M. Hallidaya in R. Hasan avtorica postopoma razvije novo metodo opisa pomenov v besedilu, metodo, ki povezuje besedilne pomene z družbenimi procesi. Monografija C. Cloran je torej znanstveno delo, ki odstira globlje probleme sema-tičnega ustroja besedila in poglablja vedenje o strukturnih zakonitostih in razmerju med diskurzivno, semantično in skladenjsko ravnino. Tretji razlog. Pravkar je pri založbi Casell Academic v Londonu izšlo delo Pedagogy and the Shapinng of Consciousness: Linguistic and Social Processes. Aleksandra Bizjak: Carmel Cloran, Rhetorical Units and Decontextualisation ... Knjiga vsebuje prispevke številnih avtorjev, ki vzpostavljajo dialog med sociološko teorijo B. Bernsteina in sistemsko-funkcijsko slovnico. Če bomo novo knjigo brali podkovani s teoretični odkritji C. Cloran, nam bo prihranjena marsikatera zadrega. Viri BUTT, David, 1972, Randomness, order and the latent patterning of text, Functions of Style (ur. D. Birch in M. O'Toole), London, Pinter Publishers. HALLIDAY, Michael A. K., 1985, An Introduction to Functional Grammar, London, Edward Arnold. KOVACIC, Irena, 1993: Tri funkcije jedra sodobnega anglosaksonskega jezikoslovja. Jezik tako in drugače, Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. KUNST-GNAMUŠ, Olga, 1984, Govorno dejanje - družbeno dejanje, komunikacijski model družbene vzgoje, Ljubljana, Pedagoški inštitut. TOPORIŠIČ, Jože, 1994, Slovenski jezik in sporočanje 1, Maribor, Obzorja. Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec (Ob ponatisu slovarja Friderika Barage: A Dictionary of the Ojibway Language, St. Paul, 1992, ponatis) Alenka Gložančev IZVLEČEK: Kratek oris dela znanega slovenskega misijonarja iz srede 19. stoletja Friderika Barage zajema - ob ponatisu njegovega slovarja A Dictionary of the Ojibway Language (St. Paul, 1992) - zlasti njegovo jezikoslovno dejavnost, ki se kaže na jezikovnokulturni in slo v ar opisni ra vni. ABSTRACT: A Dictionary of the Ojibway Language by Friderik Baraga was reprinted in 1992. This brief outline describes the work of this well-known Slovenian missionary from the middle of the 19b century, especially his linguistic efforts which show on the levels of language culture and lexicography S3 1 Uvod ^ Osebnost Friderika Barage Slovenci v splošnem poznamo zlasti po njegovi ^ duhovniški, misijonarski dejavnosti med skupnostjo severnoameriških Indijancev, ^ zlasti plemen Ottawa in Očipva. Manj znan nam je Baragov narodopisni, lahko bi rekli kulturološki prispevek, izhajajoč ne iz morebitne Baragove tovrstne vnaprejšnje znanstvenoraziskovalne usmerjenosti, ampak predvsem iz njegovega dolgoletnega življenja in predanega dela med etnično skupino severnoameriških domorodcev, ki jih je že tedaj načenjala in ogrožala etnocidna naravnanost takratne uradne ameriške politike. - V Enciklopediji Slovenije1 je v sestavku o Baragi poudarjena tudi ta razsežnost njegovega dela: »Med bivanjem v La Pointu (1835-43) je /Baraga/ napisal knjigo Geschichte, Character, Sitte und Gebräuche der nordamerikanischen Indier, kije v izvirniku in slovenski priredbi izšla v Ljubljani 1837, v francoskem prevodu 1837 in 1845 ter v popolnem slovenskem prevodu 1970. Delo je prava etnološka monografija in prva slovenska knjiga, ki je bila v celoti posvečena opisu kakega tujega ljudstva.« Se manj pa je na splošno in tudi slovenistični javnosti znan Baragov veliki, celo v svetovnem merilu edinstveni jezikoslovni prispevek: Baraga namreč velja za začetnika t. i. misijonske lingvistike: ni bil le pisec preprostih, praktičnosporazu-mevalnih priročnikov, kijih potrebuje vsak kulturni delavec - duhovnik v tujejezič- Enciklopedija Slovenije, 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987. 175 Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec nem okolju. Baragovo delo daleč presega ta sicer osnovni komunikacijski namen največkrat dvojezičnih, zlasti verskih jezikovnih priročnikov, saj seje kot klasični izobraženec s poznavanjem grščine in latinščine in kot poliglot (odlično obvladujoč poleg materinščine tudi nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, španščino) sistematično in strukturno lotil pisne predstavitve očipvejščine - tega do tedaj le govorjenega jezika. V tem izrednem jezikoslovnem delu se kaže Baragov odnos do jezika kot najintimnejšega človekovega komunikacijskega sredstva, s tem pa posredno tudi univerzalnost družbenostnega jezikoslovja, ki se je kot veda sicer res razmahnilo v dvajsetem stoletju, vendar bi prav ob Baragovih delih lahko po Prešernovo rekli, da »iz srca svoje je kali pognalo«. Baragovo jezikoslovno delo, kot sta slovar A Dictionary ofOtchipwe Language (Slovar očipvejskega jezika) in slovnica Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Teoretična in praktična slovnica očipvejskega jezika), je vredno večjega poudarka tudi v slovenskem jezikoslovju, saj se pri orisih le-tega na Barago navadno nekako pozablja. Tudi zavest, da spada Baraga v generacijo sodobnikov, ki so v začetku in sredi 19. stoletja ustvarjali podobo Slovenije, slovenščine in slovenstva bodisi doma (npr. le tri leta mlajši Prešeren ali Čop, Murko, Levstik) bodisi daleč proč od domovine, v daljni Severni Ameriki (tako kot Baraga), je na splošno premalo prisotna. Sodobno slovensko jezikoslovje bi se bilo dolžno z nadrobnejšo predstavitvijo in ovrednotenjem Baragovega pojmovanja kulturnega pluralizma oddolžiti temu slovenskemu jezikoslovcu zlasti zaradi njegovega dejavnega uzaveščanja pomena jezikovne kulture, materinega jezika, udejanjanja uporabnega jezikoslovja. Naj njegov pomen ilustrirajo besede, ki jih je v Predgovoru k ponatisu Baragovega slovarja očipvejskega jezika leta 1992 zapisal John D. Nichols:2 »A Dictionary of the Otchipwe Language škofa Barage iz leta 1853 in priročnik Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language iz leta 1850 sta trajna spomenika misijonske lingvistike. Izmed stoterih slovnic in slovarjev, ki so jih evropski misijonarji napisali kot pripomočke za širjenje svoje vere, so se le redki izkazali za tako trajne in uporabne kot Baragova. /.../ Primerki originalne izdaje so knjižne rari-tete in celo zdajšnji ponatisi so visoko cenjeni. Akademsko jezikoslovje še vedno navaja Baragov slovar v primerjalnih in historičnih študijah.« 2 Kratek oris Baragove življenjske poti Friderik Baraga3 je bil rojen leta 1797 v Mali vasi pri Dobrniču kot drugi otrok in obenem ob dveh sestrah edini sin takrat dobro stoječe slovenske družine. Po zgodnji osirotelosti je odraščal v intelektualno odličnem sorodniškem okolju. Študiral je na Dunaju, najprej pravo, nato še teologijo; leta 1823 je bil posvečen v duhovnika. Preplet dveh okoliščin je usmeril Baragovo nadaljnjo pot: na eni strani 2 A Dictionary of the Ojibway Language, St. Paul, 1992; povzeto (kot prosti prevod) po: Foreword to the reprint edition, str. V. 3 Prvi in drugi odstavek sta (kot prosta prevoda) večinoma povzeta po: Breda Požar, Frederick Baraga and his Book on the Manners of American Indians, v: Acta Neophilologi-ca VI, str. 29-36. Članek je sicer obsežnejši (str. 29-71); v njem je tudi zelo izčrpno navedena bibliografija tujih in domačih piscev o Baragi. Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec Baragovo nestrinjanje s tedaj strogo versko janzenistično vzgojo, kar mu je v precejšnji meri otežilo tudi vsakdanje duhovniško življenje, na drugi strani pa »srečanje« s knjižico o škofiji v Cincinnatiju v Kanadi, v kateri je pisalo, da ta poleg materialne pomoči potrebuje tudi duhovnike. Knjižica je Barago pretresla, zato se je odločil priskočiti na pomoč. Tedanji ljubljanski škof Wolf se je z Baragovo odločitvijo za pot med Indijance rade volje strinjal. Zavzeti humanist in predani duhovnik Friderik Baraga je bil tako decembra 1830 že v New Yorku, januarja 1831 pa ob Michiganskem jezeru med Indijanci. Kar 37 let je deloval med njimi, najprej pri plemenu Ottawa, nato večino let pri plemenu Očipva. Daroval jim je svoje delovne roke, ko jih je učil delati, svoje plemenito srce, s katerim jih je učil brati in pisati. Odvajal jih je od pogubnega pijančevanja. Pri takrat najvišjih ameriških uradnih političnih institucijah je zanje zastavil ves svoj veliki ugled, saj so bili Indijanci kot nenadoma manjšinsko domorodno ljudstvo deležni velikih manipulacij in etnocidnih pritiskov, kar se je močno odražalo tudi v jeziku: vladajoča angleščina, nato francoščina in nato daleč daleč za tema - na izginotje obsojeni jeziki domorodcev, med njimi tudi jezik plemena Ottawa in plemena Očipva. In prav to je hotel Baraga preprečiti. Tovrstna Baragova prizadevanja zanimivo osvetli podatek4, daje vlada Združenih držav Amerike leta 1930 prek Johna Collierja kot vodje Komisariata za zadeve Indijancev začela uresničevati kulturno usmerjanje, kot gaje zasnoval misijonar Baraga pred sto leti. Baraga je severnoameriškim Indijancem, zlasti plemenu Očipva, razdajal tudi svoj veliki um, saj je poleg dejavne skrbi za njihovo duhovno rast prav s slovarjem in slovnico postavil trajen knjižni spomenik tudi jeziku Indijancev, pri katerih je opravljal svoje duhovniško poslanstvo. Morda je Baraga prav zaradi svoje slovenskosti - kot pripadnik maloštevilnega, zapostavljenega naroda - lahko tako tenkočutno začutil pomen jezika, njegovo narodno oz. bivanjsko konstitutivnost; ni višjih in nižjih jezikov, tudi jeziki maloštevilnih narodov oz. ljudstev morajo biti popisani, predstavljeni svetu, soočeni z velikimi, da se pokaže njihova enakovredna izrazna moč in s tem dejstvo, da je superiornost »velikih jezikov« nična. In tako so med Baragovim garaškim fizičnim delom in njegovo predano duhovniško službo med Indijanci nastajala tudi jezikoslovna dela, ki so očipvejščino predstavila svetovni jezikoslovni javnosti. - Pri tem je občudovanja vredno, daje ostal Baraga čustveno in tudi dejavno povezan s svojo domovino. O tem priča sodelovanje s slovenskimi sodobniki, med drugim tudi dejstvo, daje kar nekaj izmed njegovih številnih knjig izšlo pri takrat znanem tiskarju Blazniku v Ljubljani. Misijonar Friderik Baraga je bil leta 1853 posvečen za škofa škofije s sedežem v Sault Sainte Marie; umrl je leta 1868 v kraju Marquette v Michiganu - sredi svojih Indijancev, ki jim je v katoliški veri in z neutrudnim fizičnim in duhovnim delom služil skoraj 40 let. 3 Baragovo jezikovno in jezikoslovno delo Baraga, ki je prišel med Indijance ob Michiganskem jezeru sicer z versko misijonarskim poslanstvom, seje kljub svoji odlični večjezikovni usposobljenosti 4 Prav tam, str. 34. Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec znašel pred osnovno komunikacijsko prepreko: povsem tujim jezikom indijanskih plemen, najprej Ottawe, nato Očipve. Najprej prvega, nato veliko laže drugega seje zaradi svoje neutrudnosti in jezikovne nadarjenosti hitro naučil preko tolmača, ki mu ga je v pomoč ponudil sam poglavar indijanskega plemena. Oba jezika5 sta genetsko povezana s približno 25 drugimi jeziki algonkijanske jezikovne družine, kije le ena od 40 ali 50 drugih družin jezikov ali izoliranih posameznih jezikov, ki jih govorijo domorodci Severne Amerike. Očipvejščina je po številu govorcev nekako četrti največji jezik med njimi. Ob spoznanju in občutenju - gledano sociolingvistično - temeljnega dejstva, da se noben jezik, če se hoče ohraniti in živeti, ne sme zapreti sam vase in da mu je treba odpreti možnost komuniciranja z večinskim, prevladujočim jezikom, se je Baraga z ljubeznijo lotil težaškega intelektualnega dela tudi na jezikoslovnem področju. Tako sta nastali za očipvejščino dve temeljni jezikoslovni deli: leta 1850 slovnica Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language, leta 1853 slovar A Dictionary of the Otchipwe Language. 3.1 Poročilo o Baragovem slovarju očipvejščine Pričujoči zapis o Baragovem slovarju iz leta 1853 z naslovom A Dictionary of Otchipwe Language Explained in English, ki mu nato sledil še Baragov obrnjeni A Dictionary of Otchipwe Language Explained in English; part II: Otchipwe -English (1878-1880), je spodbudilo srečanje s ponatisom tega slovarja, ki je izšel leta 1992 v St. Paulu, pri čemer je predgovor napisal univerzitetni profesor John D. Nichols in ga zaradi sodobnega, bolj razširjenega zapisa imena Ojibway namesto Otchipwe naslovil A Dictionary of the Ojibway Language (avtor Frederic Baraga). Zunanja oprema, poleg lešnikastooranžne barve zgovorno popestrena s sliko Indijancev v čolnu, vsekakor pritegne vsaj k bežnemu pregledu. 3.1.1 Struktura slovarja Frederic Baraga, A Dictionary of the Ojibway Language (with a New Foreword by John D. Nichols) Slovar v celoti obsega 728 strani (formata A 5). Ima dva dela: angleško--očipvejski in nato očipvejsko-angleški del. Na prvih osmih straneh je Predgovor k ponatisnjeni izdaji (Foreword to the reprint edition), ki gaje napisal univerzitetni profesor John D. Nichols: poudarja izjemni kulturološki pomen Baragove slovaropisne predstavitve indijanskega jezika, zlasti jezika plemena Očipva. Na začetku prvega dela, to je angleško-očipvejskega slovarja (ki obsega 302 strani), je Opozorilo (Notice), npr. da bo bralec našel samo tiste besede, ki imajo ustreznike v očipvejščini in s tem seveda ne na stotine tehničnih in znanstvenih izrazov, znanih sicer v angleščini. Sledijo Opombe k novi izdaji angleško-očipvejskega slovarja (Remarks). Npr.: (1) Kadar je nad samoglasnikom strešica, se črka izgovarja dolgo in s poudarkom, če je brez strešice, je izgovor kratek. Npr. osägiän = he loves him (= rad ga ima)6; sagaigan^ a nail (= žebelj). (2) Kadar so indijanske 5 Do konca odstavka povzeto iz: A Dictionary ..., Foreword to the reprint edition (John D. Nichols), St. Paul, 1992. 6 Slovenske prevode angleških ustreznikov za očipvejske je dodala avtorica tega članka. Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec besede v oklepaju, so to besede indijanskega jezika Cree, ustrezne očipvejskih izrazom. S tem je poleg glavnega v slovarju popisanega jezika, očipvejščine, ki mu je jezik plemena Ottava zelo podoben, predstavitev indijanskih jezikov nekoliko razširjena in tako kljub sorodnosti nakazana njihovo raznolikost. (3) Glagoli iz jezika Cree so vedno v 3. osebi ednine povednega naklona, medtem ko so očipvejski v 1. osebi ednine; npr.: očipv.: nindina=l tell him (= povem mu); Cree: itew= he tells him (= pove mu). (4) Zanikanje: V očipvejščini je zanikanje izraženo z besedico kawinipvQd glagoli, končujočimi se na ssi, npr.: nin sagia=l love him (= rad ga imam); kawinnin sägiässi= I don't love him (= ne maram ga). Nato sledi Preglednica pravil za tvorbo velelnika v očipvejščini, ki kaže na izredno izdelano strukturno podobo tega jezika; npr.: glagoli, ki se v prvi osebi povednega naklona končujejo na npr. -ana, -ina, -ona, -jwa, tvorijo velelnik z j; npr.: nin nagana-nagaj. Na koncu prvega dela, to je na straneh 297-301, je razdelek Etimologija (Etymology), ki za nekaj indijanskih imen in izrazov navaja etimologijo, kar je potrebno, saj je zaradi napačne izgovarjave in pisave belcev prišlo do nerazumljivosti. Npr.: ^ beseda totem izhaja iz ni totem, kar pomeni v angleščini myparent^ moj prednik), ^ beseda tomahawk(= tomahavk) iz otämahuk (houk), kar pomeni v angleščini strike ^ them (= udariti jih) ali iz otämahwaw, kar pomeni v angleščini he is striken (= on je ^ udarjen), beseda esqimaux (= eskimi) izhaja iz askimow, kar pomeni v angleščini he eates ra w (= on j e surovo). *~* Za ponazoritev še nekaj etimoloških zanimivosti iz tega slovarja z obširnega področj a ob Michiganskem j ezeru, kj er j e deloval Baraga: w Canada (= Kanada), kar bi v angleščini lahko pomenilo a village of tents or ^ huts (= vas šotorov in koč), saj nekateri predpostavljajo, da ime Canada izhaja iz kanäta ali kanätan, ki v indijanskem jeziku Cree pomeni some thing which is very neat and clean (= stvar, ki je zelo čedna in čista); Michigan izhaja iz mishigam ali ^ mishigama w, kar v angleščini pomeni the big lake (= veliko j ezero); Mississipiizhaj a *""* iz mishisipim v angleščini pomeni the big, greatriver(= velika reka); Quebec izhaja iz kepekdXx kepäk, kar bi v angleščini pomenilo beingshut(= biti zaprt, zagrajen) oz. iz kipaw, kar bi v angleščini pomenilo it is shut(=}Q zaprt, zagrajen). Dejansko na tistem geografskem predelu reka sv. Lovrenca (St. Lawrence River) izgleda kot zaprta, zagrajena med rt Diamand Cape in otok Orleans Island. Na začetku drugega dela, to je očipvejsko-angleškega slovarja, (ki obsega 422 strani), je Predgovor (Preface), kjer Baraga (1) spregovori o izjemni težavnosti sestavljanja slovarja, v katerem je mnogo let njegovega trdega dela. Skromno pristavlja, da se mu zdi nemogoče že v prvi izdaji opraviti takšno zahtevno leksikografsko delo, kot je slovar indijanskega (neciviliziranega) jezika, do idealne mere. (2) Poudarja, da je za praktično rabo tega slovarja treba prej dobro poznati očipvejsko slovnico, zlasti poglavja o tvorbi samostalnikov in glagolov (Formations of Substantives and Formations of Verbs). (3) Nato Baraga poda kratko preglednico za izgovarjavo očipvejskih besed in (4) še nekaj opomb, npr: glagoli so podani v prvi osebi ednine sedanjika, ker očipvejščina ne pozna nedoločnika; ker očipvejščina ne loči dobro glasov B7 in P, D N 7 Prav zato Indijanci niso mogli prav jasno izgovarjati imena svojega velikega učitelja Barage. 179 Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec in T, G in K, je treba pri besedah, začenjajočih se s temi glasovi, pogledati v slovarju pod obe črki. Vsakemu od dveh delov po uvodnih opombah sledi klasični slovarski del. urejen abecedno. Da pa gre - ne glede na zaporedje angleško-očipvejski ali očip-vejsko-angleški slovar - primarno vendarle za predstavitev očipvejskega jezika. je pokazano s tiskom: očipvejščinaje vedno v ležečem tisku, v prvem delu kot ustrez-nica angleškim besedam, v drugem delu kot iztočnična beseda slovarskega sestavka. - To veliko Baragovo slovarsko delo bi lahko primerno predstavili samo ob temeljitem, poglobljenem pregledu in študiju slovnice očipvejskega jezika (ki jo je pred slovarjem napisal prav tako Baraga). V tem poročilu naj nakažem le nekaj konkretnih posebnosti, npr.: (1) Iztočnični besedi lahko sledi slovnična oznaka, npr.: adv. {Mämawi, adv. Together, in common (= skupaj)); lahko samo drugojezični ustreznik, npr.: Nagwii-disowin. Apparition, vision. Glagoli so nakazani z dodatkom osebnega oz. svojil-nega zaimka v oklepaju, torej (nin), ki lahko pomeni I, me, mine; we, us, our (= jaz, mene, moj; mi, nas, naš ipd.), npr.: Nawädis, (nin). I catch fire (= prižigam ogenj). (2) Pri nekaterih besedah je na koncu oznaka * in na isti strani razložena etimologija, npr.: Kije-Manito. God, the perfect spirit.* (= Bog). (Pri * pod črto na isti strani: The root jfo/means perfect, well finished (= odličen, dobro končan), v. g. nin kijia, I finish him well, I render him perfect.) (3) Struktura očipvejščine je taka, da lastnost samostalnika dostikrat povsem spremeni poimenovanje; npr. besedayezero: Kitchigami. Great water, great lake {= velika voda, veliko jezero).- Otchipwe-kitchigami, Lake Superior. - Tako ima angleška beseda lake(= jezero) očipvejske ustreznike predstavljene kar v 21 vrsticah slovarskega sestavka: large lake (= veliko jezero), kitchigami. Small lake, inland lake (= majhno jezero), sagaigan. The lake looks dark (by the wind) (= jezero je temno zaradi vetra), makatewigami. In the middle of the lake (= na sredi jezera), näwagäm. Itd. Samo tri majhne drobce sem izbrala za razmislek, koliko potrpežljivosti, delavnosti, ljubezni, notranjega duhovnega prepričanja je imel Baraga, daje zmogel opraviti tako izjemno kulturološko in slovaropisno delo. 4 Sklep Baragov slovar A Dictionary of the Otchipwe Language iz leta 1853, ki je v ponatisu leta 1992 izšel pod naslovom A Dictionary of the Ojib way Language, lahko vrednotimo na več ravneh: slovarje zgled dvojezičnega slovarja; je celo izjemen dosežek v dvojezičnem slovaropisju, saj se v njem v zapisani obliki srečata do tedaj le govorjeni jezik domorodnega, etnično ogroženega ljudstva enega od plemen severnoameriških Indijancev (očipvejščina) in civilizirani knjižni jezik svetovnih razsežnosti (angleščina); zaradi soočenja tudi strukturno tako različnih jezikov na različnih jezikovnih ravninah (glasoslovni, oblikoslovni, celo sobesedilni) je Friderik Baraga oz. njegov slovar prav gotovo lahko dober svetovalec tudi pri sodobnem slovenskem, z določenih vidikov še posebej narečnem slovaropisju; Baragov slovar ima velik jezikovni in kulturološki pomen sploh. Alenka Gložančev: Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi jezikoslovec Že glede na samo jezikoslovno delo Friderika Barage,8 predvsem pa glede na večrazsežno prisotnost njegovega dela še v današnjem času se mi zdi prav, da ob 150-letnici prve predstavitve Barage kot jezikoslovca (ob izidu njegove slovnice očipvejskega jezika), ki sovpada s sedanjim širšim uzaveščanjem Baragove izjemne duhovne pomembnosti tudi za slovensko občestvo, v našem inštitutskem zborniku vsaj na kratko predstavimo tega slovenskega duhovnega in kulturnega delavca ter jezikoslovca 19. stoletja. Tudi zapisa na platnicah leta 1992 v St. Paulu v Ameriki ponatisnjenega Baragovega slovarja »... Frederic Baraga, a missionary priest from Slovenia ...« smo lahko veseli. Viri in literatura BARAGA, Frederic, A Dictionary of the Ojibway Language, St. Paul, 1992 (ponatis). ŠMITEK, Zmago, in PIRŠ, Andrej, Baraga, Friderik Irenej, Enciklopedija Slovenije I, Ljubljana, 1987, str. 185. JAKLIČ, Fran, Friderik Baraga, Cleveland, 1951. POŽAR, Breda, Frederik Baraga and his Book on the Manners of American Indians, v: Acta Neophilologica VI, str. 29-71. NICHOLS, John D., Foreword to the reprint edition, v: Frederic Baraga, A Dictionary of the Ojibway Language, St. Paul, 1992. (Enote, navedene v razdelku Viri in literatura, so tudi bogat vir drugih bibliografskih enot, nanašajočih se na življenje in delo Friderika Barage.) 8 V bazi podatkov COBISS/COBIB je bilo dne 11. 7. 2000 v zvezi z Baragovimi objavami in deli o njem 60 zadetkov. Med najnovejšo, tudi Slovencem lahko dostopno Baragovo bibliografijo, je posebej zanimiva naslednja: F. I. Baraga, Pius IX, KIJE MANITO, Ineffabilis Deus. Translation in Ojibwa of the Apostolic Conception of Virgin Maria. Očipvejski prevod apostolskega pisma o Marijinem brezmadežnem spočetju; followed by English translation, suivi de la traduction francaise s slovenskim prevodom. Edited by / par / pripravil Fr. Bruno J. Ko-rošak OFM, založba Brat Frančišek, Ljubljana 2000. Knjiga je med drugim zanimiva tudi zato, ker prinaša strnjeno, neposredno besedilno predstavo o očipvejščini. Snježana LončarevičStuhec^ Kako ti je ime? Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana 1999, 56 str. Janez Keber IZVLEČEK: Avtor v prispevku ocenjuje prvo statistično delo o rojstnih imenih, ki ga je napisala statističarka. Meni, daje delo pomembno dopolnilo dosedanjih raziskovanj rojstnih imen v Sloveniji ABSTRA CT: The author reviews the first Slo venian statistics-based ^ contribution on given names. In his opinion this work is an important ^ supplement to pre vious researches on given names in Slo venia. ^ Z avtorico knjige delim veselje, daje njena knjiga o imenih končno izšla, saj tudi sam iz izkušenj pri svojih knjigah dobro poznam počutje avtorja, ki mora dolgo čakati na izid svojega dela. Včasih je tako čakanje lahko celo hujše kot napisati knjigo. O knjigi S. L. Štuhec sem prebral (npr. v Delu in Ljubljanskem dnevniku) ^ in slišal (na POP TV) več ugodnih odmevov. Zanimanje javnosti za imena in priimke je vedno zelo veliko, zato je vsako delo s tega področja sprejeto naklonjeno. To N je maloštevilnim raziskovalcem imen dobra vzpodbuda za nadaljnje delo. ^ Knjiga Kako ti je ime? je zanimiva za imenoslovca, zlasti njen statistični *""* del, ki dokazuje, kaj vse se da pridobiti iz dobro organizirane statistike. Dinamika spreminjanja zanimanja za imena oziroma poimenovalnih dejavnikov je namreč zelo velika, kar daje tudi statističnim podatkom o tem ustrezno privlačnost. Preden preidem na obravnavo knjige, bi rad nekaj povedal o zgodovini nastajanja tega dela. Ko sem se leta 1994 dogovarjal s statističarkama Ireno Starešinič in Snježano L. Štuhec o pridobitvi popolnih statističnih podatkov o rojstnih imenih za drugo, dopolnjeno izdajo Leksikona imen, sem predlagal, da bi Zavod za statistiko izdal kot posebno publikacijo seznam vseh rojstnih imen v Sloveniji ali delo o imenih s statističnega vidika. Moji sogovornici sta bili naklonjeni zamisli, a pri odločujočih ljudeh Zavoda takrat ni bilo razumevanja niti za izdajo seznama. Ko sem potem v letu 1995 dobil popolne podatke o imenih in jih uporabil za novo izdajo Leksikona imen, kije izšel leta 1996, seje vodstvo Mohorjeve družbe odločilo, da bo kot prilogo Leksikonu izdalo Seznam seh uradno zapisanih imen s frekvencami v Sloveniji z dne 31. 12. 1994. Kljub temu pa omenjenega pogovora moji sogovornici na statistiki verjetno nista pozabili, saj je začela imena s statističnega vidika raziskovati S. L. Štuhec. Ta je leta 1995 z referatom Moda imen v različnih časovnih obdobjih nastopila na posvetovanju statistikov v Radencih, kije bil objavljen v zborniku Statistika dela, delovnih in življenjskih pogojev, Radenci '95, str. 183 Janez Keber: Snježana L. Štuhec, Kako ti je ime? 284-295. Nekaj podatkov iz tega referata sem citiral tudi v omenjeni drugi izdaji Leksikona imen. S. L. Štuhec je leta 1996 po podatkih iz leta 1994 pripravila prvo različico publikacije Kako ti je ime?, a na Zavodu niso bili zainteresirani za izdajo. Pri nadaljnjem čakanju je avtorica posodobila prejšnje podatke s podatki iz leta 1997. Ob koncu leta 1999 njeno delo le izšlo pri Uradu za statistiko Republike Slovenije. Knjižica Kako ti je ime? ima poleg Predgovora, ki gaje napisal direktor Statističnega urada Republike Slovenije Tomaž Banovec, naslednja poglavja: 1 Uvod 2 Imena v Sloveniji - od kod prihajajo in kaj pomenijo 3 Centralni register prebivalstva Republike Slovenije kot vir podatkov za analizo osebnih imen 4 Raznovrstnost imen 5 Pogostost posameznih imen 6 Imena, urejena po pogostnosti 7 Viri in literatura V Predgovoru g. Banovca pogrešam omembo izida Seznama vseh uradno zapisanih imen s frekvencami v Sloveniji z dne 31. 12. 1994, ki je izšel leta 1996 kot priloga druge, dopolnjene izdaje Leksikona imen. Ta je bil namreč bistveno dopolnjen prav s popolnimi podatki iz tega seznama. Za zgodovino objavljanja statističnih podatkov o imenih in priimkih pa pisec Predgovora ne bi smel pozabiti omeniti tudi magistrske naloge Primoža Jakopina z naslovom Entropija imena i prezimena u Sloveniji(Zagreb 1981). V tem delu so navedeni statistični podatki o imenih in priimkih iz leta 1971 s frekvenco 10 in več. Popolne podatke za to magistrsko delo pa je v svojih člankih o priimkih in doktorskem delu z naslovom Poglavja iz slovenske antroponimije (Ljubljana 1979) uporabil njegov oče Franc Jakopin. Ad 1, 2. Glede prvega nestatističnega dela (poglavji 1, 2) bi pripomnil, daje primeren za uvajanje v glavni statistični del, glede na dobesedne navedke in povzemanja iz v literaturi navedenih del avtorjev pa samo pripomba o povzetem na strani 9 ne zadostuje. Navdušenje nekaterih ocenjevalcev nad tem uvodnim delom kaže ali na nepoznavanje ali pa kar na zamolčevanje dveh izdaj Leksikona imen (1988 in 1996), v katerem so tu samo nekatera povzeta poglavja obravnavana veliko temeljiteje in obširneje, saj obsegajo več strani kot celotna knjižica Kako ti je ime?. Res pa je, daje 7 strani veliko lažje prebrati kot 82. Ad 3. V statistični del obravnavanega dela nas uvaja tretje poglavje, v katerem je opisan Centralni register prebivalstva Republike Slovenije (CRP) kot vir podatkov za analizo osebnih imen. V Sloveniji je bil uveden z Zakonom o uvedbi Centralnega registra prebivalstva leta 1970(Uradni list SRS št. 46/70). Na njegovo vsebino in funkcijsko razširitev so vplivali nekateri kasnejši pravni predpisi, zlasti pa Zakon o uvedbi matične številke občanov{Uradni list SFRJ, št. 58/76), Zakon o enotni matični števili občanov (Uradni list SRS, št. 1/80) in Zakon o družbenem Janez Keber: Snježana L. Štuhec, Kako ti je ime? sistemu informiranja (Uradni list SRS št. 10/83). V njem so računalniško vodene evidence z naslednjimi podatki o vsakem posamezniku: identifikacijska številka (emšo), priimek in ime, kraj rojstva, naslov, državljanstvo, zakonski stan, datum vpisa in vseh poznejših sprememb. Ti podatki so dopolnjeni z dogodki iz posameznikovega življenja, kot so rojstvo, poroka, razveza, posvojitev, selitev, sprememba osebnega imena, smrt. Iz CRP je s pomočjo posebnega programa v katerem koli času možno dobiti podatke o skupnem številu imen ali priimkov, o njihovem porastu ali upadu v določenih časovnih obdobjih, o njihovi prostorski razporejenosti. Ad 4. V poglavju Raznovrstnost imen je avtorica že uporabila podatke iz CRP o številu imen. Iz njih izvemo, daje bilo 31.12. 1997 v Sloveniji 35.691 različnih imen, od tega 19.120 ženskih in 16.571 moških. Primerjava z letom 1994 kaže na rahel porast števila imen: vseh 34.707, ženskih 18.508, moških 16.199. V poglavju so navedeni še številni drugi podatki. Tako se npr. največ, tj. 68,1% vseh imen, pojavlja samo enkrat (tj. s frekvenco 1) ali skupno 24.501, s frekvenco 20.000 in več pa je samo 7 imen, od tega 5 moških in dve ženski. Frekvenco 500-999 ima npr. skupno 112 imen, od tega 51 moških in 61 ženskih. Skupno navaja avtorica podatke o številu imen za 16 (razponov) frekvenc, npr. še 2, 3, 4, 5-9, 10-24, 25-49, 5000-9999. Zelo zanimivi sta nadalje dve sliki (grafikona), ki prikazujeta 1: Prva tri najpogostejša ženska imena, deleži žensk s temi imeni po petletnih starostnih skupinah in 2: Prvih pet najpogostejših moških imen, deleži moških s temi imeni po petletnih starostnih skupinah. Po teh prikazih so prva tri ženska imena Marija, Ana, Frančiška, prvih pet moških pa Franc, Janez, Anton, Jožef, Ivan. V podpoglavju 4.2 Ženska imena v primerjavi z deležem žensk je navedeno pet različnih statističnih podatkov, od katerih se prva dva glasita: Prvo, najpogostejše ime, Marija, je imelo 9,5% žensk. Naslednjih šest najpogostejših imen, Ana, Frančiška, Jožefa, Irena, Ivana, Terezija, je imelo 10% žensk. V podpoglavju 4.3 Moška imena v primerjavi z deležem moških so npr. tudi naslednji podatki: Prva tri najpogostejša imena, Franc, Janez in Anton, je imelo 11,1% moških. Naslednja štiri najpogostejša imena, Jožef, Ivan, Jože in Andrej, je imelo 10% moških. Ad 5. Poglavje Pogostost posameznih imen je najobsežnejše (str. 27-47) in vsebuje veliko najrazličnejših podatkov. Ti so ponazorjeni s 7 slikami (grafikoni) in 6 tabelami. Za predstavo o tem poglavju navajam najprej naslove podpoglavij: 5.1 Najpogostejša ženska imena v Sloveniji 5.1.1 Prvih petnajst najpogostejših imen v letih do 1912 in od 1913 do 1942 5.1.2 Prvih petnajst najpogostejših ženskih imen v letih od 1943 do 1972 5.1.3 Prvih petnajst najpogostejših ženskih imen v letih od 1973 do 1997 5.2 Najpogostejša moška imena v Sloveniji 5.2.1 Prvih petnajst najpogostejših imen v letih do 1912 in od 1913 do 1942 5.2.2 Prvih petnajst najpogostejših moških imen v letih od 1943 do 1972 5.2.3 Prvih petnajst najpogostejših imen v letih od 1973 do 1997. Omenjena podpoglavja so ponazorjena z naslednjimi slikami (grafikoni): Slika 3: Število imen Marija, Ana in Frančiška med ženskami, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Janez Keber: Snježana L. Štuhec, Kako ti je ime? Slika 4: Število imen Irena, Mojca, Jožica, Milena in Majda med ženskami, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Slika S: Število imen Maja, Katja, Nina, Anja in T jasa med ženskami, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Slika 6: Število imen Franc, Janez in Anton med moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Slika 7: Število imen Jožef, Ivan in Jožemed moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Slika 8: Število imen Marjan, Milan, Branko, Robert in Boris med moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997 Slika 9 Število imen Marko, Matej, Rok, Luka in Nejc med moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997. Slike (grafikoni), ki v krivuljah ponazarjajo gibanje frekvenc posameznih imen v obdobjih do 1912 in od 1913 do 1997, so na kratko komentirane. V tem poglavju je tudi šest tabel, in sicer: Tabela 4: Pogostnost nekaterih ženskih imen med ženskami, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997, CRP z dne 31.12. 1997, rang1 Tabela 5\ Prvih petnajst ženskih imen med ženskami, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997, CRP z dne 31.12.1997 Tabela 6: Prvih petnajst ženskih imen med ženskami, rojenimi v letih 1993, 1994,1995,1996 in 1997, CRP z dne 31. 12. 1997 Tabela 7: Pogostost nekaterih moških imen med moškimi rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997, CRP z dne 31.12. 1997, rang2 Tabela 8: Prvih petnajst moških imen med moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997, CRP z dne 31. 12. 1997 Tabela 9 Prvih petnajst moških imen med moškimi, rojenimi v letih do 1912 in od 1913 do 1997, CRP z dne 31.12.1997. Ad 6. Šesto poglavje - Imena, urejena po pogostnosti - tvorita dve tabeli: Tabela 10. Ženska imena, urejena po pogostnosti in po petletnih starostnih skupinah žensk s temi imeni, Slovenija, 1997 (prvih 60 imen) Tabela 11: Moška imena, urejena po pogostnosti in po petletnih starostnih skupinah moških s temi imeni, Slovenija, 1997 (prvih 60 imen). Tabeli sta, kot pove že njun naslov, izredno informativni, saj kažeta na dinamiko dajanja posameznih imen za obdobje 85 let in več nazaj. Iz njih je mogoče izračunati tudi povprečno starost nosilcev posameznih imen. Te izračune je avtorica za nekaj imen naredila tudi v prej omenjenem referatu v Radencih in sem jih že citiral v Leksikonu imen. Tu navedeni tabeli to omogočata za prvih 60 ženskih in prvih 60 moških imen. 1 Številke od 1 do 15 pomenijo mesto uvrstitve (rang) med prvimi petnajstimi najpogostejšimi imeni. Znak - pomeni, da imena po pogostnosti ni med prvimi petnajstimi. V tabeli je 64 ženskih imen. 2 Glej opombo 1! V tabeli je 54 moških imen. Janez Keber: Snježana L. Stuhec, Kako ti je ime? Viri in literatura zaokrožujejo po obsegu skromno, a zanimivo delo o imenih s stališča statistike. Med imenoslovno-statistično literaturo bi avtorica morala navesti vsaj še moj Leksikon imen, Seznam vseh uradno zapisanih imen s frekvencami v Sloveniji z dne 31. 12. 1994, kije izšel leta 1996 kot priloga Leksikona imen v knjižici s 103 stranmi, in magistrsko delo Primoža Jakopina Entropija imena i prezimena u Sloveniji (Zagreb 1981). Ob koncu ugotavljam, daje delo Snježane Lončarič Stuhec obogatilo raziskovanje slovenskega imenoslovja s statističnega aspekta. Z vabljivim naslovom in podnaslovom Kako ti je ime?, Imena državljanov Slovenije 31. 12. 199 7 ter majhnim obsegom in s tem nizko ceno je pritegnilo kupce, da so prvo naklado zelo hitro pokupili. Morda bi bralci po naslovu pričakovali več o imenih, o statistiki imen pa so kljub omejitvi na prvih 60 ženskih in prvih 60 moških imen vsekakor izvedeli doslej največ, in to na zanimiv, nesuhoparen način.3 Kot tako je delo Snježane Lončarič Stuhec zanimivo dopolnilo temeljnemu delu o slovenskih imenih Leksikonu imen, s stališča statistike pa temeljno delo v statistiki osebnih imen.4 Nekaj zanimivih pogledov na statistiko imen vsebuje že Predgovor k drugi izdaji Leksikona imen iz leta 1996, medtem ko so v imenskem delu upoštevani tako dvojna imena kot tudi število posameznih imen v petih časovnih obdobjih, tj. od 1971-1994. Seveda pa je bila statistika imen le eden od osmih vidikov obravnave imen v tem leksikonu. V svoji obravnavi ne omenjam nekaterih jezikovnih in tehničnih napak v knjižici. Prav tako so še možne izboljšave in dodatni pristopi v statističnem delu. Velik dosežek je že to, da se je Statistični urad Republike Slovenije končno le odločil za izdajo. Glede na ugoden odziv upam, da bodo naslednje podobno delo tudi v prid svoji promociji izdali brez obotavljanja. Avtorica je v intervjujih namreč napovedala podobno publikacijo o priimkih. Statistika priimkov je glede na zelo majhno dinamiko spreminjanja sicer manj zanimiva, veda o priimkih pa za zdaj še nima celovitega dela, kot je Leksikon imen za imena. t L Semantika i struktura na slovenskiot vid III, Filološki fakultet »Blaže Koneski«, Katedra za makedonski jazik i južnoslovenski jazici, Skopje 1998 Majda Merše IZVLEČEK: V prispe vkujepredsta vljen tretji zbornik iz serije z naslovom Semantika in struktura slovanskega vida, idejno zasnovane v letih 1993-1995 in uresničene z zaporednim izhajanjem zvezkov od leta 1995 dalje. Namen predstavitve, kise omejuje zlasti na prikaz v prispevkih obravnavane tematike in uporabljenih metodoloških pristopov, je seznanitev strokovne javnosti z delom aktualnega dogajanja v slovanski aspektologiji. ABSTRA CT: The paper presents the third proceedings from the Semantika i struktura na slovenskiot vid series. The idea for this series was conceived in the years 1993-1995, and was realized by consecutive issuing of volumes since 1995. The purpose of this presentation, which focuses especially on the topics discussed and the methodology used, is to familiarize the Slovenian subject specialists with some of the current findings in Slavic studies of verbal aspect. 1 Serijo publikacij s skupnim naslovom Semantika in struktura slovanskega vida sestavljajo zvezki, ki prinašajo prispevke z mednarodnih konferenc, na katerih je bila obravnavana aktualna vidska problematika v slovanskih jezikih. Serija je končni rezultat prizadevanj za načrtno in organizirano mednarodno sodelovanje pri reševanju odprtih vprašanj s področja slovanskega glagolskega vida, bodisi še nerešenih ali tistih, ki niso bila zadovoljivo rešena. Pobuda za tovrstno sodelovanje je bila dana na 11. mednarodnem slavističnem kongresu, kije bil leta 1993 v Bratislavi. V praksi je zaživela v organizacijskem okviru, ki gaje zagotovila leta 1995 ustanovljena aspektološka podkomisija, delujoča v sklopu Mednarodne komisije za raziskovanje gramatičnih struktur slovanskih jezikov (slednja skupaj z drugimi komisijami deluje pri Mednarodnem slavističnem komiteju1). K hitri uresničitvi zamisli in k zgodnjim ter kakovostnim rezultatom je nedvomno pripomogel tudi njen 1 Krajše obvestilo o sestavi in delovanju Mednarodnega slavističnega komiteja oz. o organizacijskih oblikah mednarodnega delovanja slavistov je mogoče prebrati v poročilu Franceta Novaka o 12. mednarodnem kongresu slavistov v Krakovu od 27. avgusta do 2. septembra 1998 (Novak 1998: 201). Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III N S?« koordinacijski komite, ki mu predseduje Stanislav Karolak iz Poljske, člana pa sta Adrian Barentsen iz Holandije in Volkmar Lehmann iz Nemčije.2 lmi Med pričakovanimi rezultati organiziranega in programsko usmerj anega dela ^ slovanskih vidoslovcev je Karolak omenil tudi povečevanje zanimanja za konkret-O na vprašanja, ki se zastavljajo pri vidskih opisih posameznih slovanskih jezikov. V & predgovoru k drugemu zvezku je posebej opozoril na dejstvo, da je v koncept razi-w skovanja vgrajena odprtost za nestandardne načine reševanja aktualne vidske prober lematike. Prvi (SSSVI1995) in drugi zvezek (SSSVII1997) serije prinašata prispevke z mednarodnih konferenc, ki sta bili leta 1995 in 1996 zaporedoma v Krakovu. Organiziral ju je Inštitut za neofilologijo tamkajšnjega Pedagoškega inštituta. ;> 2 V zborniku Semantika i struktura na slovenskiot vid IIIje objavljenih 23 »o prispevkov,3 ki so bili v večini predstavljeni na tretji mednarodni apektološki konferenci, potekajoči od 27. do 30. septembra 1997 v Skopju. Organizirala jo je Kate-rjr~ dra za makedonski jezik in južnoslovanske jezike Filološke fakultete »Blaže Kone-p\ ski« iz Skopja. Na konferenci so sodelovali vidoslovci iz Makedonije, Poljske, Rusije, ^ Italije, Nemčije, Finske in Slovenije. Zelo številna je bila makedonska skupina vidoslovcev, kar je posledica načrtnega raziskovalnega dela v okviru projekta Gla-^ golski vid v makedonskem jeziku, ki ga uresničuje organizatorica konference.4 2.1 Prispevki so razvrščeni v tri vsebinske sklope. Prvega, ki nosi naslov ^ Vidska semantika, uvaja prispevek Lucyne Gebert. Avtorica v njem s strokovno o kompetenco, ki ji jo zagotavlja dolgoletno delo na teoriji vida (aspekta), analizira ° razmerje med vidom, modalnostjo in ilokutivno silo. Izhaja iz dveh teoretičnih predpostavk: 1. da obstaja soodvisnost med vidom in leksikalnim pomenom glagola in 2. daje treba upoštevati tudi pragmatično ravnino, ki je v konkretnem primeru tesno povezana z delovanjem ilokutivne sile. Omenjeni dejstvi po avtoričinem prepričanju določata izbor vida pri rabi katere koli glagolske oblike v slovanskih jezikih, zato ju je treba upoštevati tudi pri vidoslovnem raziskovanju. Avtorica na primerih iz poljščine in ruščine ugotavlja, daje funkcioniranje vidov v velelnem naklonu drugačno kot v povednem in da se razporejenost in obseg ilokutivne sile spreminjata glede na naklon in glede na vid, pri zadnjem v tesni odvisnosti od lek-sikalnega pomena glagola. Tega ponazarja s formulo semantičnega razreda, v kate- 190 Ozadje nastanka serije Semantika in struktura slovanskega vida (okrajšano SSSV) je v predgovoru k prvemu zvezku osvetlil njegov urednik Stanislav Karolak (SSSV11995: Predislovie). Zbornik, ki sta ga uredila Stanislav Karolak in Ljudmil Spasov, po številu prispevkov močno presega prva dva, saj je bilo v prvem objavljenih 11, v drugem pa 14 prispevkov. O projektu, ki je hkrati del širšega projekta (Sistem aspektualnosti in temporalnosti v slovanskih in romanskih jezikih), o njegovih teoretičnih osnovah in ciljih prim. Spasov 1997: 221-223. Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III rega se glagol uvršča. Na nastanek odtenkov vpliva tudi sobesedilo. V velelniku se ilokutivna sila osredinja bodisi na glagolski leksem v celoti (pri nedovršnem vidu) ali na njegove posamezne pomenske sestavine (pri do vršnem vidu). G. A. Zolotova obravnava soudeležbo leksike, oblikoslovja in skladnje pri uresničevanju vidsko-časovnih funkcij ruskega glagola. Zaustavlja se ob dveh vprašanjih, ki sijih vidoslovci pogosto zastavljajo: 1. ob vprašanju o izhodiščni vidski obliki in 2. ob vprašanju o funkciji vidov nasploh. Njuna razrešitev bi po avtoričinem mnenju veliko prispevala k teoriji o glagolskem vidu, olajšala pa bi tudi slova-ropisno prakso (njuno praktično aktualnost občuti tudi sama kot sodelavka pri Funkcionalnem slovarju ruskega glagola). Zolotova se strinja z ugotovitvijo Stanislava Karolaka, daje izhodiščni vidski pomen odvisen predvem od značaja dejanja in da zato ne more biti enak pri vseh glagolih: pri nekaterih je vnaprej določen pomen trajnosti, pri drugih pomen trenutnosti. Avtorica izhaja iz dejstva, da se jezik uresničuje v komunikacijskem procesu v obliki besedila, zato posebno pozornost namenja besedilnim funkcijam vidsko-časovnih oblik. Govori o funkcionalno-seman-tični paradigmi glagola. Na tehniko vidskega oblikoslovja in izražanja vrst glagolskega dejanja gleda kot na sredstvo za oblikovanje strukture besedila. Mnenja je, da odgovore na vidoslovna vprašanja lahko zagotovi večje (slovnično) upoštevanje govorečega in njegovih kominukacijskih interesov. Sestavek Elžbiete Kossakovske je namenjen vidu v izglagolskih abstraktnih samostalniških poimenovanjih (v poljščini in ruščini). Avtorica izhaja iz naslednjih splošno priznanih dejstev: t. i. nomina actionis so rezultat skladenjske izpeljave, pri kateri ne prihaja do pomenskih sprememb, čeprav samostalniki opravljajo druge skladenjske vloge kot motivirajoči glagoli. Od motivirajočega glagola prevzemajo tudi vidski pomen. Pri ugotavljanju vidskopomenske skladnosti med motiviraj očim glagolom in izglagolskim samostalnikom se Kossakovska opira na teorijo Stanislava Karolaka: tako kot glagoli tudi izglagolski samostalniki lahko izražajo enega od osnovnih vidskih pomenov, to je trajanje ali trenutnost, ali pa so nosilci zapletene vidske konfiguracije (inhoativne, rezultativne, telične, potencialne, mul-tiplikativne in limitativne). Avtorica preverja njihovo zmožnost izražanja posameznih konfiguracij, opozarja pa tudi na obstoj variantnih izraznih oblik (npr. besedno-zvezne). Znana ruska vidoslovka E. V. Padučeva se je v obsežni razpravi lotila zahtevne ponovne sistematizacije pojmov in terminov ruskega vidoslovja. Potreba po njej je obstajala, saj je od sistematizacije slovanske vidoslovne terminologije, ki jo je leta 1965 opravil Maslov, minilo več desetletij, v katerih je vidoslovje doseglo občuten razvoj. Padučeva kritično pregleduje terminološke in konceptualne rešitve Maslova ter ločuje splošno priznane rešitve od problematičnih in neustreznih. Sistem dopolnjuje z novimi termini, ki so rezultat vidoslovnih in pomenoslovnih dosežkov zadnjih desetletij. Omejuje se na semantiko, znotraj te pa se osredinja na naslednjo problematiko: 1. opredelitev vidskega para in razmerje med vidom in vrstami glagolskega dejanja; 2. vid in leksični pomen glagola; ontološke kategori- Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III je; 3. delni vidski pomeni; 4. pomanjkljive (defektne) paradigme delnih vidskih pomenov. Finski jezikoslovec Hannu Tommola želi s prispevkom, ki nosi naslov As-pektualneznačilnostirezultativneinkvazirezultativnesemantike, doseči dvoje: prispevati k tipologiji glagolskih pomenov in izpeljati tipološko primerjavo aspekto-loških kategorij v dveh tako različnih jezikih, kot sta ruski in finski. Avtor ugotavlja, da se po slovnični plati pribaltsko-fmski jeziki močno razlikujejo od ruskega, gla-golski sistemi pa - ob zadostnem upoštevanju semantike - izkazujejo presenetljivo podobnost.5 V prispevku med drugim dokazuje, da so v finskem jeziku semantične lastnosti glagolov, ki se ujemajo z nekaterimi razredi ruskih glagolov, določenimi na osnovi njihovih skladenjskih in oblikoslovnih lastnosti, izražene s pomočjo as-pektualno relevantne kategorije sklona objekta. Zuzana Topolinjska v krajšem sestavku, namenjenem oblikam na -/in vidu, v obliki tez predstavlja razvoj glagolskih oblik, med njimi tudi prvotnih in drugotnih oblik na -J, v časovnem razponu od indoevropščine do danes ter obseg njihove rabe v sodobnem makedonskem knjižnem jeziku. 2.2 Na čelu drugega vsebinskega sklopa, v katerem je obravnavana pomenska in slovnična problematika vida v makedonščini, stoji sestavek Stanislava Ka-rolaka z naslovom Pojem inhoativnosti in inhoativna konfiguracija v slovnici makedonskega jezika. Avtor v njem izhaja iz lastne teorije,6 ki je skupaj z deli predhodnikov dala sodobnemu vidoslovju novo raziskovalno spodbudo. Bistvo te teorije7 je v priznavanju obstoja preprostih in zapletenih vidov. Delitev je odraz različne stopnje zapletenosti pojmovnih kategorij. Preprosta vida sta dva: trenutni (momentni) in trajnostni oz. nadaljevalni (kontinualni), zapletenih vidov ali t. i. vidskih konfiguracij pa je več. Slednje imajo bodisi trenutno (inhoativna, termina-tivna, rezultativna, transformativna, distributivna in limitativna) ali trajnostno (te-lična, habitualna in multiplikativna) dominanto. Iz Karolakove teorije izhajajo kar štirje makedonski vidoslovci, ki v skrbno načrtovanih prispevkih v zborniku obravnavajo naslednje vidske konfiguracije makedonskega jezika: inhoativno in termi-nativno (Milica Mirkulovska), limitativno (Iskra Panovska-Dimkova), rezultativno (Ljudmil Spasov) in telično (Stanislava-Staša Tofoska). Karolak v SSSVIIIrinhoa-tivnost (začetnost) predstavlja z naslednjo logično formulo: ZGODIL SE JE P, TAKO DA JE Q, ali razčlenjeno: ZGODILO SE JE TAKO, DA OBSTAJA SITUACIJA Q 5 Hannu Tommola je aspektualnost v finskem in ruskem jeziku primerjalno soočil in predstavil v obsežni monografiji (Tommola 1986). 6 Predstavljena je v zelo odmevni razpravi O semantyce aspektu (w dwudziestq rocznice publikacjirozprawyF. Antinucciego iL. Gebert "Semantyka aspektu czasownikowego") (Karolak 1996). 7 Od klasične teorije, ki leksičnim morfemom (semantemom) ne priznava vidskega pomena, se razlikuje po tem, da vid razume kot notranjo lastnost pojmov, izraženih z leksični-mi morfemi (Karolak 1996: 53; Spasov 1997: 221-222). Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III (konkretno: x sfatip = ZGODILO SE JE TAKO, DA X RAZUME P, ali x svene/ ovene = ZGODILO SE JE TAKO, DA JE X UVEL). Inhoativna konfiguracija je sestavljena iz obeh preprostih vidov: trenutnega, kije dominanta, in trajnostnega. V makedonščini se izraža s preprostimi ali sestavljenimi semantemi. Predstavitev nasprotja med inhoativnostjo in terminativnostjo Milice Mir-kulovske je dopolnjena s prikazom načinov njunega izražanja v makedonščini in poljščini. Inhoativnost in terminativnost sta razumljeni kot začetni/končni trenutek obstajanja stanja/nestanja oz. kot trenutek nastopa spremembe dejanja ali stanja. Izražata se s skladenjskimi, leksikalnimi in morfološkimi sredstvi, zato Mirkulov-ska govori o skladenjskih (npr. počna da zboruva, počna sa zboruvanje I završi sa zboruvanje) in morfoloških inhoativnih oz. terminativnih konstrukcijah (npr. pee: zapee/dopee). Navaja tudi listo prvotnih in drugotnih inhoativnih oz. terminativnih glagolov. Pri prvih je obvestilo o začetku/koncu dejanja/stanja vgrajeno v pomen korena besede (npr. (se) počne, (se) završi), pri drugih pa je dodano oslabljenemu osnovnemu pomenu (npr. rodi se, dobi, trgne, dojde, vospostavi, tresti itd). Sestavek Iskre Panovske-Dimkove je namenjen obravnavi limitativnosti v vidoslovni literaturi. Sama jo razume kot pomensko kategorijo, ki kaže trajanje dejanja/stanja v določenem časovnem obdobju. Limitativna konfiguracija, ki jo analizira na osnovi makedonskega gradiva, je dvovidska, saj sestoji iz konfiguracije s trajnostno dominanto in konfiguracije s trenutno dominanto. Na oblikovni ravni se izraža: 1. s korenom (npr. sipočin-e; Počini si (malku) vo sobana) in s kombinacijami: 2. semantema in mor-femskega okolja (to je semantema in predpon (npr. do-, za-, od-, pre- itd.) oz. pripon (npr. tematske aoristne pripone (ode) ali pripone -n-(sed-n-e)), 3. semantema in skladenjskega okolja (npr. Tri časa trčav odseloto dotuka), 4. semantema in sobesedila. Prikaz je dopolnjen z obsežnim pregledom (izbrane) literature. Ljudmil Spasov je rezultativno konfiguracijo predstavil že v SSSVII(Sipa-sov 1997), v SSSVIIIpa se ukvarja z odvisnostnim razmerjem med njo in povzro-čevalnostjo (kavzacijo). Ugotavlja, daje rezultativna konfiguracija glede na stopnjo zapletenosti uvrščena nižje od inhoativne, ker je obogatena s povzročevalnostjo. Inhoativna konfiguracija je ob odvzemanju povzročevalnosti po skladenjski poti izpeljana iz rezultativne (npr. (se) drvosa < drvosa (nekogo, neštd)). Avtor opira ugotovitve na analizo glagolov tipa brad-os-a, tvorjenih s pripono -osa, kije prevzeta iz grščine. Tovrstne glagolske tvorjenke označuje kot balkansko serijo (npr. vampir-os-a), tip po-vampir-ise pa je značilen za slovansko serijo. V makedonščini je balkanska serija glagolov predstavnik vzročnih prehodnih glagolov, ki skladenjsko lahko izražajo tudi inhoativnost in rezultativnost. Glagoli balkanske in slovanske serije izkazujejo različno pomensko strukturo: 1. vampir-os-a = koren s traj-nostnim vidom (vampir-) + pripona os- s trajnostnim vidom + -a brez vidskega pomena; 2. po-vampir-i se = predpona s trenutnim vidskim pomenom + koren s trajnostnim vidom (vampir-) + pripona brez vidskega pomena. Stanislava-Staša Tofoska prikazuje mehanizem tvorjenja telične konfiguracije, ki jo predstavlja kot konfiguracijo najmanj treh vidskih pomenov oz. seme- Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III mov: trenutnega in dveh trajnostnih (trajnost je tudi dominanta). Izraža se z nesestavljenimi ali sestavljenimi semantemi. Analiza kaže, da nastaja s predponsko in priponsko tvorbo iz teličnih (npr. leč-i, kompon-ira, so-šu-va, pod-iz-gas-n-uva), trajnostnih (v-mest-uva, do-na-mest-uva), rezultativnih (da-va, do-po-da-va), in-hoativnih (zin-uva) in terminativnih (izčezn-uva, pod-izčezn-uva) korenov. 2.3 Najobsežnejši je tretji del zbornika, ki ima naslov Vidska strukturaliza-cija v posameznih jezikih/dialektih. Vanj je vključenih dvanajst prispevkov. Kar štirje od njih se zaradi posebnosti pri izražanja vida ukvarjajo s posameznimi makedonskimi govori oz. narečji. Petar Atanasov obravnava vid v romanskih jezikih, konkretno v romunskih dialektih, karšna sta meglenoromunski in istrskoromunski. V obeh primerih gre za poseben tip romanskega jezika, kije zaradi močnega makedonskega oz. hrvaškega vpliva dobil posebne značilnosti. Glagolski vid se v teh dialektih izraža na slovanski način in ne s pomočjo časa in načina kot v romanskih jezikih: npr. megl. durmiri 'spati', zadurmiri 'zaspati'. Maksim Karanfilovski se ukvarja z enicevardarskim govorom, kjer je vid izražen enako kot v drugih makedonskih govorih, oblikovne posebnosti pa izvirajo iz naglasnega sistema in iz posledične redukcije nenaglašenih samoglasnikov. Marjan Markovič govori o vlogi slovensko-aromanske imperfektivizacije pri izražanju glagolskega vida v ohridskem makedonskem in aromanskem govoru. Ker je v makedonskem govoru prisotna tendenca omejevanja tvorbe aoristnih oblik od nedovršnih glagolov, se v aromanskem ohridskem govoru razumevanje nasprotja dovršni vid - nedo vršni vid vse bolj približuje nasprotju aorist - imperfekt. V obeh govorih se tako oblikuje podoben sistem: nedovršni vid ustreza imperfektu, dovršni pa aoristu. Kosta Peev se zaradi odklonov, ki nastajajo pod vplivom neslovanskih balkanskih jezikov (romanskih in grškega), ukvarja z dolnjevardarskimi govori. Mito Agirovski v sestavku z naslovom Vidska semantika v makedonskem in grškem jeziku analizira glagole, prevzete iz grščine, in glagole, tvorjene s priponami grškega izvora {-osa, -asa, -jasa, -esa). Makedonščina je pri prevzetih glagolih vid izrazila tako, daje oblikam sigmatičnega aorista dodala pripono -uva (kalesa + -uva> kalesuva). Posebno produktivnost izkazuje pripona -osa. Z njeno pomočjo je bil izoblikovan celo nov glagolski model, ki učinkovito zapolnjuje vrzel v makedonskem glagolskem sistemu. Izkazujejo ga izsamostalniški glagoli tipa krvjosa 'okrvaviti se'. Lidija Arsova-Nikolič se v sestavku z naslovom Vid in prevod (angleško -makedonsko) ukvarja s problematiko prevajanja slovničnih kategorij (konkretno vida in časa), ki v izhodiščnem in ciljnem jeziku nimajo enakih izraznih oblik. Angleški sedanji perfekt (the present perfect) se v makedonščini prevaja na različne načine. Vsaka izmed petih najpogostejših nadomestnih oblik (sum + oblika -/, aorist, imperfekt, sedanjik, ima + oblika -n/-t) se uporablja pod posebnimi pogoji. Avtorica navaja (z jezikoslovnim premislekom in prevajalsko prakso utrjena) merila, ki uravnavajo izbor imperfekta in aorista. To sta makedonski časovni obliki, ki hrati jasno izražata tudi nedovršni in dovršni vid. Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III Eleni Bužarovska obravnava vidsko problematiko glagolov slušnega zaznavanja v ruščini in makedonščini. Raziskava ima namen preveriti odnos med pomenskimi lastnostmi in vidom tovrstnih glagolov. Avtorica opira analizo na že obstoječo delitev na: 1. stanjske glagole, ki označujejo statičen proces, neodvisen od volje osebka (npr. čue, sluša]), in 2. aktivne glagole, ki označujejo dinamičen, zavestno nadzorovan proces (npr. sluša2). V ruščini sta ta dva tipa izražena leksiksi-kalno, v makedonščini pa z ekozvočnicami. Avtorica navaja pet sobesedilnih dejstev, od katerih je odvisen izbor vida, hkrati pa ugotavlja povezavo med njimi in semantiko glagola. Analizo dopolnjuje s pogostnostnim prikazom razvrstitve vida v časovnih oblikah (v makedonščini se sluša najpogosteje pojavlja v imperfektu, v ruščini pa slysat'/slyhat'v preteklem nedovršnem času). N ** Iz Karolakove koncepcije vida izhaja tudi Alina Kreisberg v primerjalno zasnovanem sestavku o vidskem pomenu trpnih konstrukcij v poljščini in italijanščini. Raziskovanje opira na izhodiščno definicijo, da potrpnenje (pasivizacija) pov- „ zroča obvezno zamenjavo dveh razmernih argumentov: dejavnosti agensa in s to ^ dejavnostjo povzročenega novega stanja objekta. Trpnik ustvarja obrnjeni perfekt, v katerem je informacija o prvotnem dejanju v bistvu informacija o uresničitvi novega stanja. Definicija se nanaša na trpne konstrukcije z do vršnim deležnikom. Uporabiti jo je mogoče tudi za konstrukcije s povratnim zaimkom sie oz. za oblike na -to/-no. ^ Avtorica se v nadaljevanju sestavka ukvarja s problemom ponovnega zajetja informa- ^ cije o dejavnosti, ki je izzvala novo stanje, v vsebino izjave. Vključitev je možna s w pomočjo pomožnega glagola zostač (poljsko) oz. venire (italijansko), možnost sama * pa je odvisna od ustroja vzročne relacije, to je njenega +/- prehodnega značaja. w Majda Merše se v sestavku, namenjenem osvetlitvi razmerja med leksič- ^ nim in vidskim pomenom enovidskih glagolov, uporabljenih v slovenskem knjiž- """* nem jeziku 16. stoletja, osredinja na problem prepoznavnosti enovidskih pomenov v starejših besedilih. Ugotavlja, daje do objektivnih meril za njihovo odkrivanje mogoče priti s pomočjo preverjanja spremenljivosti skladenjskega okolja glagolov. Tipe skladenjskih sprememb preverja: 1. znotraj pomenske strukture delno enovidskih glagolov (s primerjavo pomenov, ki omogočajo vidsko parnost, in enovidskih pomenov, npr. gristi kaj - vest jih grize), 2. pri širjenju enovidskosti (s primerjavo pomenov enovidskih glagolov, npr. deži - kamenje deži) in 3. ob nastopu drugotne enovidskosti v okviru mejnih pomenov nedovršnikov (npr. tkati šotor-Nih antuerh pagie bilShotore tkati). Pri enovidskih nedovršnikih tipološko izstopajo naslednje preureditve: zamenjava vršilca dejanja z nosilcem stanja, zamenjava brezosebne rabe z osebkovo, nadomestitev prehodnosti z neprehodnostjo, zamenjava enega tipa vezave z drugim. Dovršniška enovidskost je skladenjsko manj izrazito označevana kot nedovršniška. Drugotna nedovršniška enovidskost je dokazljiva s skrčeno in preurejeno tipologijo skladenjskih sprememb. Živko Cvetkovski analizira vid pri glagolih, ki v makedonščini nastopajo v kopulativni vlogi. Ločeno obravnava do vršne {stori {se), izleže, ispadne, pokaže {se), zgodi {se), pogodi {se)) in nedovršne {čini {se), izgleda, smeta, misli {se), ^^ Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III zamisluva {se), vika (se), stoi) kopulativne glagole. Posebej omenja del tovrstnih glagolov, za katere vid ni bistvena kategorija, npr. za dvojico ostane - ostanuva, ki vidsko ni polarizirana. Zanimajo ga pomenske razsežnosti njenih členov. Prispevek M. Ju. Čertkove je trdno vpet v njeno vidoslovno raziskovanje, saj se navezuje na rezultate predhodnih obravnav kategorije vida8 (zlasti problematike, ki se odpira ob pojmu vidske parnosti), nakazuje pa tudi smer njenega nadaljnjega delovanja. V njem predstavlja modele vidskih parov9 s predpono pro- v sodobnem ruskem jeziku, hkrati pa nadaljuje s pojasnjevanjem lastne koncepcije vidske parnosti ter defektnosti (oz. enovidskosti). Navaja štiri t. i. pomensko-vidskotvorne modele predpone pro-, ki se v tej vlogi pogostnostno razvršča za že predstavljeno predpono po-: prvi model predstavljajo tradicionalno rezultativni pari kot citat' -pročitat', drugega pari, tvorjeni iz glagolov, ki označujejo zvočno in govorno dejanje (npr. grohotat' -progrohotat', kričat'-prokričat), tretjega limitativni pari, tvorjeni iz glagolov obstajanja (npr. suščestvovat' -prosuščestvovat), četrtega pa limitativni pari s pomenom subjektivne ocene časa poteka dejanja (žit1' - prožit). Pri ugotavljanju modelov izhaja iz razumevanja vidskega para kot dvojice funkcionalnih vidskih partnerjev (Čertkova 1998: 111), ki so lahko sopomenski, blizupomen-ski ali pa obstajajo kot pomensko bolj razmaknjene leksikalno-pomenske različice. Funkcionalno merilo je širše od merila zamenljivosti do vršnega člena z nedo vršnim v sobesedilu zgodovinskega sedanjika, s katerim je vidsko parnost preverjal Ma-slov. Avtorica govori tudi o nadaljnjih nalogah slovanskega vidoslovja. Kot neodložljivo omenja izdelavo končnega spiska semantično-vidskotvornih modelov vidskih parov v slovanskih jezikih, potrebna pa je tudi izdelava opisa oblikovnega ustroja kategorije vida. V zadnjem sestavku zbornika (Germanija Šoklarova-Ljorovska) sta primerjalno predstavljena makedonski in poljski časovni sistem. Posebna pozornost je namenjena povezanosti posameznih oblik z vidom. 2.4 Na okrogli mizi, s katero seje tretja mednarodna aspektološka konferenca v Skopju končala, sta bila sprejeta tudi sklepa, da bo aspektološka podkomisija svoje delo nadaljevala in da bo četrta konferenca leta 1999 v enem izmed evropskih slavističnih centrov. Enoletni zamik konference je povzročil 12. mednarodni slavistični kongres, ki je bil leta 1998 v Krakovu. Na njem je bila v okviru posebnega tematskega bloka obravnavana tudi slovanska aspektološka problematika. Bloku z naslovom Semantika slovanskega aspektaje predsedoval Stanislav Karolak, s prispevki pa je poleg njega sodelovalo še pet znanih vidoslovcev: M. Ju. Čertkova, G. A. Zolotova, V. Klimonov, Volkmar Lehmann in Ljudmil Spasov. 3 S predstavitvijo tretjega zvezka iz serije Semantika in struktura slovanske- 8 Prim. npr. Čertkova 1996. 9 Modele natančneje opredeljuje kot "semantiko-vidoobrazovatel'nye modeli" (SSVS III, 210). Majda Merše: Semantika i struktura na slovenskiot vid III ga vida in z okvirno informacijo o seriji sami je bil prikazan del aktualnega dogajanja na področju slovanskega in splošnega vidoslovja. Daje to razgibano in bogato, poleg posameznih prispevkov v strokovnih revijah in publikcijah dokazujejo tudi nove monografije ter vidski problematiki posvečeni zborniki, kakršen je npr. Tipologija vida: problemy poiski, rešeni/a, kije leta 1998 izšel v Moskvi. Navedenke C/) m CERTKOVA, M. Ju., 1996, Grammatičeskaja kategorija vida v sovremennom rus-skowjazyke, Moskva, Izdatel'stvo Moskovskogo universiteta, 172 str. KAROLAK, Stanislav, 1996, O semantyce aspektu (w dwudziestq. rocznice_ publi-kacji rozprawy F. Antinucciego i L. Gebert »Semantyka aspektu czasowni-kowego«), Biuletyn polskiego towarzystwa jezykoznawczego, Bulletin de la societe polonaise de linguistique, Zeszyt LII - Fascicule LII. Warszawa, Wydawnictwo Energeia, 9-56. NOVAK, France, 1998, 12. mednarodni kongres slavistov v Krakovu od 27. avgusta do 2. septembra 1998, lezikoslovni zapiski 4, Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana, 201-205. SPASOV, Ljudmil, 1997, Proekt opisanija glagol'nogo vida v makedonskom jazyke s osobym učetom rezul'tativnoj vidovoj konfiguracii, Semantika i struktura slavjanskogo vida II, Krakow, Wydawnictwo Naukowe WSP, 221-226. w SSSVI= Semantika i struktura slavjanskogo vida I, Otvetstvennyj redaktor Stani- ^ slav Karoljak, Krakow, Wydawnictwo Naukowe WSP, 1995, 193 str. *"* SSSV'11= Semantika i struktura slavjanskogo vida II, Otvetstvennyj redaktor Sta- ^ nislav Karoljak, Krakow, Wydawnictwo Naukowe WSP, 1997, 252 str. ^ SSS V111= Semantika i struktura na slo venskiot vidIII, Redaktori: Stanislav Karo- ^ lak, Ljudmil Spasov, Skopje, Filološki fakultet »Blaže Koneski«, Katedra za makedonski jazik i južnoslovenski jazici, 1998, 234 str. Tipologija vida:problemy poiski, rešenija, Otvetstvennyj redaktor M. Ju. Čertko-va, Moskva, Izdatel'stvo Škola »Jazyki russkoj kul'tury«, 1998, 528 str. TOMMOLA, Hannu, 1986, AspektuaVnost' v fmskom irusskom jazykah, Helsinki, Neuvostoliitto-instituutin Vuosikirja 28, 1986, 344 str. XII Miedzynarodowy kongres slawistöw Krakow 1998, Streszczenia referatöw i komunikatöw, Jezykoznawstwo, Warszawa, Wydawnictvo Energeia, 1998, 360 str. 197 Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika (Latviešu valodas dialektu atlants - Leksika, Riga: Zinätne, 1999) Vlado Nartnik IZVLEČEK: Prvi, slovarski zvezek Atlasa narečij letonskega jezika šesta vljata knjiga z uvodom in komentarji ter mapa s kartami. V uvodu sta podana zgodo vina razisko vanj a go vow v letonskega jezika in potek izdela ve atlasa. V jedru knjige so komentarji, ki jim sledijo tematični seznam kart, seznami besed po jezikih, zapisovavcev in informantov ter razpostava letonskih dežel sredi 19. stoletja. Neletoncem sta v dodatno pomoč še angleški in ruski prevod uvoda in komentarjev v zgoščeni obliki. Karte z barvnimi površinami, simboli in izglosami odražajo razprostranjenost s floro, fa vno, člo vekom pa tudi z ljudsko tvarno in duhovno kulturo zvezanih oznak predmetov in pojavov in njihovih variant v govorih. ABSTRACT: The first, i.e. the dictionary volume of the Atlas of Latvian dialects comprises an introduction, comments and a folder of maps. The introduction describes the history of the research in Latvian dialects and the making of the atlas. The core part consists of comments, thematic lists of maps, word-lists for individual languages, lists of collectors and informants, and describes the position of Latvian countries in the middle of the 19h century. The concise translations of the introduction in English and Russian provide additional help for non-Latvian users. The areas in which the descriptions of objects and phenomena - and their variants in the dialects -pertaining to flora, fauna, man, as well as his material and spiritual cultures occur are presented on the maps with coloured areas, symbols and isoglosses. Pot od zamisli do izdelave prvega, slovarskega zvezka Atlasa narečij letonskega jezika (Latviešu valodas dialektu atlants - Leksika), ki so ga leta 1999 izdali Inštitut za letonski jezik, Inštitut za literaturo, folkloro in umetnost in založba Zinätne, je bila sorazmerno dolga in zavita. Potem ko so nekatere letonske narečne posebnosti zabeležili že slovarji in slovnice v 17. in 18. stoletju, je razvoj letonskega narečjeslovja kot jezikoslovne znanosti v drugi polovici 19. stoletja spodbudila šele potreba po razumevanju raznih pojavov letonskega jezika. V tej zvezi sta posebno važni slovnici A. Bielensteina iz Vlado Nartnik: Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika let 1863-1864: Lettische Grammatik in Die lettische Sprache nach ihren Lauten und Formen I/II, ki sta uvodoma prvič obravnavali vsa tri letonska narečja od vzhoda proti zahodu: gornjeletonsko, srednjeletonsko ali knjižno in livonsko. Zgodovinarju, arheologu, etnografu in jezikoslovcu Bielensteinu pripada tudi prvi poskus na karti prikazati posebnosti letonskih govorov z izoglosami. V prilogi h knjigi Die Grenzen des lettischen Volksstammes und der lettischen Sprache in der Gegenwart und im 13. Jahrhundert, kije izšla leta 1892, je na karti narečij eno izogloso posvetil leksemu dižs »velik« in dve etnografskim realijam. Po prvi svetovni vojni je na oddelku za baltovsko filologijo Letonske univerze sicer prevladovalo zbiranje narečnega besedja, dokler se leta 1933 J. Endzelms ni zavzel za izdelavo jezikovnega atlasa po enotnem sistemu raziskovanja govorov, oblikovanje njihovega arhiva ter soočenje z oblikami tvarne kulture, kar vse da bi pomagalo reševati vprašanja etnogeneze baltovskih ljudstev. Leta 1940 je izšel program opisov govorov, ki gaje sestavila V. Rüke, do konca druge svetovne vojne pa je v Arhivu letonskega jezika, ustanovljenem leta 1935, nastalo 200 poskusnih kart predvidenega atlasa. Leta 1947 je bila ob raziskovanju govorov in zbiranju gradiva na Inštitutu za jezik in literaturo Akademije znanosti Letonske S SR sestavljena Vprašalnica za leksiko z 254 vprašanji, leta 1954 pa je izšel 670 vprašanj obsegajoči enotni program zbiranja gradiva za atlas, ki gaje prav tako pripravila E. Šmite. Teh 670 vprašanj, razporejenih na štiri razdelke (I. Fonetiko: 1 -103. vprašanje, II. Oblikoslovje: 104-263. vprašanje, III. Skladoslovje: 264.-370. vprašanje, IV. Leksiko: 371.-670. vprašanje), je postalo podlaga za široko ter smotrno zbiranje gradiva govorov po vsem Letonskem. V letih 1977-1978 se je gradivo 36 govorov, ki zastopajo vsa narečja in podnarečja letonskega jezika, zbiralo tudi po hkratni vprašalnici Evropskega jezikovnega atlasa s 546 slovarskimi vprašanji. Ker je bil del vprašanj skupen, je bilo zbrano gradivo uporabljeno tudi pri izdelavi prvega zvezka Atlasa narečij letonskega jezika. Dodatni vir pa so bile zlasti seminarske in diplomske naloge iz letonskega narečjeslovja, ki so jih pripravili študenti filološke fakultete Letonske univerze pod vodstvom M. RudzTte in J. Kuškisa. Prvi, slovarski zvezek atlasa sestavljata knjiga z uvodom in komentarji ter mapa s kartami. Uvod pri tem obsega kratek predgovor, daljši pregled zgodovine proučevanja letonskih govorov in razčlenjen potek izdelave atlasa, zadevajoč program zbiranja gradiva, atlasno mrežo, vire, informante, karte, načine kartografiranja, komentarje, fonetični zapis, opombe in pripombe, uporabljene vire s kraticami, označbe in seznam 512 govorov. V jedru knjige so komentarji k posameznim kartam, nato pa sledijo tematični seznam kart, seznami besed baltovskih (letonskega, litovskega in pruskega), baltiško finskih (estonskega in livonskega), dveh germanskih (nemškega in švedskega) in Vlado Nartnik: Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika treh slovanskih (beloruskega, ruskega in poljskega) jezikov, seznam zapisovavcev in informantov ter razpostava letonskih dežel sredi 19. stoletja. Tematični seznam kart in komentarjev ter seznami besed so pri tem samo v letonščini, kajti Neletoncem sta v dodatno pomoč še angleški in ruski prevod prvega dela knjige od predgovora do nekoliko bolj zgoščenega jedra s komentarji k posameznim kartam. Mapa nato obsega 102 karti: uvodni dve podajata razporeditve letonskih narečij in podnarečij ter intonacij, nadaljnjih 100 pa je posvečenih sami leksiki. Vsaka karta z barvnimi površinami, simboli in izoglosami ustreza enemu vprašanju, kolikor se na tega ne naveže še kakšno sorodno vprašanje. V karte in komentarje, sestavljene po načelu "pojem in njegovo ime", je sicer vključena naslednja tematika: Dabas parädlbas - Naravni pojavi atkala - zmrzal (86) kalva - osredek (3 IB) (perkons) rüc - (grom) grmi (85) salts - hladen (83B) tumšs - temen (83 A) varaviksne - mavrica (84) Augi un ar tiem saistita leksika - Rastline in z njimi zvezana leksika Savvalas koki un ar tiem saistita leksika - Divja drevesa in z njimi zvezana leksika alksnis -jelša (8) čiekurs - storž (10) galotne - obrša (12) k}ava-javor (4A) Hepa - lipa (4B) paeglis, kadikis - brin (9) piepe/berzu piepe - drevesna goba (13) pilädzis, sermükslis - jerebika (5-7) pumpurs - popek (15 A) smarža - vonj (14) sveki- smola (11) A ugju koki - Sadna dre vesa äbele-jablana (1) bumbiere - hruška (2) kirsis - višnja (3) Ogas - Jagode avenes - malinjak (22) erkškogas - kosmulja (26) mellenes - borovnica (24) zemenes - jagodnjak (23) zilenes - kopišnica (25) Vlado Nartnik: Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika Savva/as augi - Divje rastline pelaški-rman (16) usnes-osat (17) vaivarini - močvirski rožmarin (18) vibotne - pelin (19) vlgrieze - oslad (20) virši - vresa (21) Kultüraugi - Kulturne rastline griki-ajda(42) kalis - ogrščica (47) kanepe - konoplja (43) kartupelis - krompir (44) kiploks - česen (48) püri - ozimna pšenica (39B) DzTvnieki -Živali Kukaini, tärpi, rapuji - Žuželke, črvi, plazivci dele-pijavka (33) krupis - krastača (30) kirzaka - martinček (34) muša-muha(31A) slieka - deževnik (32) varde - žaba (29) Putni, zivis - Ptice, ribe kovärnis - kavka (37) megnis - divji petelin (38B) püce- sova (3 8A) starki s - štorklja (36) vedzele - menek (35) zvirbulis - vrabec (3 9A) Pleseji, grauzeji - Zveri, glodavci sesks - dihur (27) žurka - podgana (28) Mäjlopi - Domače živali aita-ovca (50) (kastrets/nekastrets) auns - koštrun/oven (51) tole - mula krava (49) Cilveks un ar vinu saistltä leksika - Človek in z njim zvezana leksika (ap)bedlt - pokopati (99A) best - kopati (99B) Vlado Nartnik: Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika dižs-velik (15B) kaiminš - sosed (92) kreilis - levičar (91) küds - mršav (87B) lldzäs, blakus - zraven (100) peldet - plavati (96A) pierast - privaditi se (97A) plaušas - pljuča (90) iet raudztbäs - obiskati dete (95) sebs - pozen (93B) siekalas - slina (89) slinks - len (93A) smaganas - dlesni (88) stulbs - slep (96B) vuiclt - učiti (98B) zods - obradek (87A) Materiala kultura un ar to saistita leksika - Tvarna kultura in z njo zvezana leksika Darbariki, saimniecibas piederumi un artiem saistita leksika- Orodja, gospodarske pritikline in z njimi zvezana leksika abra - nečke (77B) atspole - čolniček (82) buča - sod (65B) gräbeklis - grablje (65A) kalvis - kovač (63C) (verpjamä ratina) klanina - kolovrat (80) liže - lopar (77A) (zirga) loks - ločen (63B) maizens kräsns slota - omelo (75 A) prest, sprest - presti (79B) (zirga) sakas - komat (63 A) samazgas - pomije (74) spllarkls - ralo (64) steiles - statve (81) (malku) zaget - žagati (98 A) Lauka darbi un ar tiem saistita leksika- Poljska opravila in z njimi zvezana leksika apärnis - kopica sena (67) cisas - slama (55B) (darbu) dzivot - početi (97B) (sienu) gräbj - grabijo (seno) (66A) grüds - žito/zrnje (56B) kartupeju laksti - krompirjevka (45) Vlado Nartnik: Prvi zvezek Atlasa narečij letonskega jezika (rudzu) kulis - snop (rži) (40) papuve - ledina (62) (linus) plükt - treti (lan) (79A) (linu) pogaja - povesmo (78) (kartupejus) rakt - kopati (krompir) (46) (apaji krauta) siena gubina - kopa sena (68) spaile - povoj sena (66B) (rudzu) Statins - kopa (rži) (41) stirpina - lonica (69) Ekas, lopu mitnes un ar täm saistitäleksika - Stavbe, prostori za živino in z njimi zvezana leksika apcirknis - kašča (56A) aploks - staja (52) (akas) grodi - oklep (vodnjaka) (61) guns - ogenj (75B) klons - ilovnati pod (59) (govju) küts - hlev (53) kiegelis - opeka (60) pelüde - plevnik (57) piedarbs - gumno (58) škunis - skedenj (5 5 A) tvans - dim (76) virca - gnojnica (54) Uzturs, tä ga ta vo šana - Hrana, njena priprava biezpiens - skuta (71) dradži - ocvirki (73) jaunpiens - mlezivo (70) (sviestu) taislt - mesti (maslo) (72) Apgerbs- Obleka (sieviešu) svärki - (žensko) krilo (94) Iz tematičnega pregleda je razvidno, da slovarski zvezek Atlasa narečij letonskega jezika ni le vir za nadaljnje raziskave v baltistiki in indoevropeistiki, ampak je prav tako zanimiv zlasti za zgodovinarje in narodopisce. Rudolf Kuchar, Prävo a slovenčina v dejinäch. Vydalo Vydavatel'stvo Rak Budmerice. Budmerice 1998, 176 str. France Novak 1. Na Slovaškem se je v zadnjih desetletjih razvilo močno jezikoslovje. Jezikoslovci posvečajo veliko pozornosti tudi zgodovini slovaščine. Zgodovinski slovarslovaškega jezika je tik pred zaključkom, saj so izšle že štiri knjige, to je do črke P, in sicer v Bratislavi od 1991 dalje. Avtor knjige, ki jo predstavljamo, je pomemben sodelavec pri zgodovinskem slovarju. To ga uvršča med poznavalce starejšega besednega zaklada. Poleg sodelovanja pri slovarju oz. ob njem je napisal vrsto razprav o starejši slovaščini, zlasti o pravnem jeziku, kar ga uvršča tudi med dobre poznavalce jezikovnega dogajanja na pravnem področju na Slovaškem. 2. Knjiga Pravo in slovaščina v zgodovini pregledno in zgoščeno, kar je značilno za leksikologe, obravnava slovaško pravno izrazje v starejših obdobjih, to je v času od 11. do 18. stoletja. Obsega Uvod, dva glavna dela, in sicer Opis in jezikovno karakteristiko pravnih terminov starejše slovaščine in Stvarna področja in delitev pravnih terminov po teh področjih, ter Sklep, v katerem na kratko povzema ugotovitve. Na koncu knjige so povzetka v angleščini in nemščini, obsežna literatura, viri, krajšave in stvarno kazalo. V prvem deluje podan sintetičen pregled razvoja slovaške pravne terminologije v starejšem obdobju in opozorjeno na njeno starost, na njen povezan razvoj od velikomoravskega obdobja naprej in na njeno razmerje do starocerkvenoslo-vanskega pravnega izrazja, kije bilo v rabi na velikomoravskem ozemlju, na njeno leksikalno-semantično ujemanje z drugimi slovanskimi jeziki, na njen samostojen, včasih paralelen razvoj in na njeno povezanost s Srednjo Evropo in tudi odvisnost od nje, ki je motivirana z družbenim razvojem (str. 27). V drugem delu avtor analizira pravne termine v sedmih poglavjih. Termine združuje po naslednjih stvarnih področjih: pravni predpisi, premoženje in oblike njegovega pridobivanja, krivica - narok, tožba, sodni proces, institucija za reševanje sporov- sodišče, sodba in njena izvršitev. Knjiga je zgrajena na analizi bogatega gradiva iz številnih jezikovnih spomenikov slovaškega izvora, ki so v raznih oblikah zbrani v kartotekah ali drugih zbirkah Jezikoslovnega inštituta Lj. Štura Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Na koncu posameznih delov oz. poglavij so poznavalske opombe. 3. V prvem poglavju je postavljeno vprašanje o lastnostih zgodovinskih pravnih terminov. Veliko pozornosti je namenjene ločevanju terminološkega od ne-terminoloških pomenov. Opozarja, da v zgodovini termini nimajo vedno vseh last- France Novak: Rudolf Kuchar, Prävo a slovenčina v dejinäch *""* nosti kot danes, ampak so imeli drugačen značaj. Na prvem mestu omenja vključe-^ nost v sistem pojmov določenega področja. Nadalje zelo poudarja še motiviranost ^ pri terminih, tvorj enih iz domačih izrazov, in nemotiviranost pri prevzetih terminih. ■^ Pri ustaljenosti opozarja na to, daje v predknjižnem obdobju težko govoriti o usta-^ ljenosti termina, gre pa za ustaljenost pojmov, pojmi pa so v različnih okoljih in C obdobjih različno poimenovani. Zato je za staro slovaško pravno terminologijo ti-c/) pična bogata in pestra sinonimija. V zvezi z natančnostjo opozarja, da gre pri starej-w § j terminologiji pogosto za manjše razlikovalne znake kot danes, ker je šlo za števil-O ne sinonime, za pogostno večpomenskost in za uresničitve različnih motivacij. Deri vati vnost je bila značilna že tudi za zgodovinski termin, zato je v knjigi obde->...# lanih veliko besedotvornih gnezd, npr. božif (saj »priseči«, božba »prisega«, bo-ženik itd. Bogata gnezda so se zlasti razvila pri domačih osnovah. Pomembno mesto v stari slovaški pravni terminologiji imajo prevzeti izrazi. N Na prvem mestu je opozorjeno na latinščino. Uporaba iz latinščine prevzetih in > izpeljanih besed je bila močna zlasti v 17. in 18. stoletju, na kar je vplival predvsem *8 močan položaj latinščine v javnem življenju ogrske države, katere del je bilo Slo-^ vaško. Nemščina j e vplivala večkrat, zlasti pomembna j e močna naselitev nemških rjr~ kolonistov v 13. stoletju. Madžarščina je vplivala na staro slovaško pravno termi-pt nologijo, ker je bila Slovaška do leta 1918 del ogrske države. Češčina je na slovaš-^ čino vplivala zlasti prek tega, da so jo Slovaki sprejeli kot sporočevalno sredstvo v pisnih sporočilih. ^ Zelo poudarjena lastnost starega slovaškega pravnega izrazja je večpomen- s skost. Za raziskovanje je to zelo pomembno, ker je treba uporabiti zanesljive metode za njeno odkrivanje. Avtor se pri določanju pomenov oklepa zlasti konteksta. ^ Zgled mora biti zanesljiv dokaz za pomen. Bogato dokazno gradivo je tudi sicer o pomembna kvaliteta knjige. Ker je bilo v stari slovaški pravni terminologiji veliko ° besed, ki so vstopale v različne sopomenske nize, je poleg večpomenskosti pomembna lastnost tudi sopomenskost. Za važnejše pojme, kot je žalobnik »tožitelj«, ima dolge sinonimne nize (str. 26-27). Iz opozoril, kakšna mesta zavzemajo posamezni členi teh nizov v različnih obdobjih, je lepo razvidno, da se nekateri pomikajo iz središča na obrobja ali pa se nehajo uporabljati, drugi pa obratno, tako daje v analizi dobro predstavljeno živahno gibanje na tem področju. V posameznih poglavjih drugega dela zbira, analizira in združuje besede z ožjega terminološkega oz. stvarnega področja, kar je razvidno iz naslovov. Stvarna področja so nadrobneje razčlenjena ali pa razdeljena na relativno zaključene tematske kroge. Pri pravnih predpisih, kjer analizira naslednje osnovne izraze: obyöaj, pravda, poriadok, pravo, omenja predpise za posamezne sloje oz. skupine ljudi, zato prevladujejo dvobesedna poimenovanja tipa mestske pravo »mestno pravo« in dedične pravo »dedno pravo«. V poglavju o premoženju in oblikah njegovega pridobivanja je obravnavanega največ izrazja. V osnovni skupini o premoženju prevladujejo domači izrazi, npr. statok, imanie, iste, istina, istota idr. Prevzete izraze, ki so se uporabljali za poimenovanje te realije, naštejmo tudi zaradi tega, ker so zanimivi za primerjavo z našimi ustreznimi izrazi v starejših obdobjih, in sicer: erb, grunt, kapital, pFac, täl, ürecilosf, ürek in sukcesia (str. 38). Iz nemščine prevzete 206 besede so zelo podobne slovenskim prevzetim izrazom (grunt, plač, tal), medtem France Novak: Rudolf Kuchar, Prävo a slovenčina v dejinäch ko je vloga latinščine v slovenščini drugačna, še posebej drugačna pa vloga madžarščine. Pri tej skupini je močna tudi podskupina deli premoženja in akti njegove delitve; omenimo samo izraze za podedovane dele: čast', čiastka, diel, oddiel, podiel, pripadnost', pripadok, tal'. Nadalje je močna podskupina pogodbe in drugi pravni akti, v kateri obravnava izrazje pri kupovanju, prodaji, menjavi in dedovanju, pri katerem je zlasti bogat oddelek o izrazju za testament. Najbolj abstraktno področje o pravnem naroku, ki ima naslov Krivica - narok, je predstavljeno s številnimi glagoli tipa dobyjaf sa (na čo), po naše bi se to reklo potegovati se (za kaj), ta slovenski glagol je tudi uporabljen v analizi. V poglavju o tožbi (žalobaj so analizirane tele leksikalne enote: žaloba, ponosa, akcia, kverela, nadalje je opozorjeno na binarnost teh izrazov, kot je na primer tip tožba - obramba. Izrazi pri procesu sojenja so razdeljeni na podskupine: samo poimenovanje sodnega procesa, potem udeleženci sodnega postopka, inštitut priče, sodni tribunal, zastopniki sprtih strani in posredniki in druge. Pri instituciji za reševanje sporov pozna süd, prävo, stolica, vidiek in spravodlivosf. V sedmem poglavju, ki govori o ^ sodbi in njeni izvršitvi najprej omenja številne izraze (domače in prevzete) za ^ sodbo, potem se ustavi pri razglasitvi sodbe, kazni, pritožbi, spravi, odkupu in ^ izvršitvi sodbe. ^ Pri posameznih izrazih, vsaj pri pogostnejših, ali pa pri posameznih skupinah nakazuje pot, po kateri je izraz prišel v jezik ali se v njem razvil. Posebej pou- ^ darja delež domače tvornosti v terminologiji. Nadalje opisuje tudi okoliščine, v katerih se je kateri od terminov uporabljal. Pomembna pozornost je posvečena več- w besednim terminom. ^ 4. Z analizo posameznih stvarnih področij, ki se dotikajo bistvenih dejstev pravnega življenja starih Slovakov, je avtor predstavil jasno in razgibano sliko pravnega izrazja starejše slovaščine. Popisal je vplive in deleže sorodnih in nesorodnih tujih jezikov pri oblikovanju slovaške pravne terminologije. Deloma seje dotaknil tudi nekaterih posebnosti in ujemanj v okviru slovanskih jezikov. Največ primerjav je v poglavju o tožbi (žaloba). Razumljivo je, da so primerjave narejene pri razmeroma redkih besedah, saj ustrezno izrazje drugih jezikov še nima zaokroženih jezikoslovnih obdelav, ki bi primerjalne raziskave olajšale, če pa že so, so pa težko dosegljive . V analizah je razmeroma dobro upoštevana tudi slovenščina, zlasti z opozorili na paralelne razvoje (tožba, potegovati se). Razumljivo je, zakaj ni bilo mogoče primerjati vsega, saj se je moral za druge jezike pogostoma naslanjati zgolj na splošne slovarje, iz teh je pa težko povzeti posamezne terminološke sisteme. Na primer pri izrazu litkof,ki ustreza našemu likof, oba sta prevzeta iz iste nemške besede, so primerjave, kar se tiče stvarne vsebine, možne, kot vidimo zdaj, ko je slovaška raba natančno popisana, a kdo bo dovolj zanesljivih podatkov, zlasti terminoloških, izbrskal iz splošnih slovarjev! Posamezni prevzeti izrazi imajo lahko v različnih jezikih zelo različno mesto, tako je izraz za »sodbo« ortiel pri Slovakih zelo močan, medtem ko je urteil oz. urtelv tem pomenu pri naših protestantih le redko rabljen, oba pa sta prevzeta iz nem. Urteil. Lahko pa rečemo, daje raziskava lepo pokazala, da so primerjave koristne. N N 207 France Novak: Rudolf Kuchar, Prävo a slovenčina v dejinäch Natančno je popisana vloga domačega jezika in domačih besedotvornih postopkov pri tvorbi novih terminov. Jezikovna ustvarjalnost je bila zelo živa. Opozorjeno je zlasti na starost slovaške pravne terminologije, ki ima nepretrgano kontinuiteto s staroslovansko pravno terminologijo. Velika pozornost je v razpravi posvečena pomenskim prenosom, ki so pri bogati večpomenskosti zelo pogostni. Najbolje je to popisano pri osnovi žial\ yl katere je tudi žaloba »tožba«, z rekonstrukcijo štirih stopenj: žalost - krivica - tožba-sočutje (str. 89-90). Razlage posameznih pomenov so zelo skrbno izdelane. Avtor seje trudil, da je tudi zelo abstraktne zadeve predstavil jasno, npr. pri izrazih v poglavju o naroku. Dobro je, da večkrat opozarja na odtenke med splošnimi in terminološkimi pomeni. 5. Ker je pravno izrazje zanimivo v vseh jezikih, tudi v slovenščini, čeprav ima v vsakem jeziku kake posebnosti, zasluži knjiga tudi pri nas vso pozornost. Avtorje uporabil zanimivo metodologijo; tako je zbiral izraze za določen terminološki pomen oz. za določen terminološki pojav, jih raziskal z zgodovinsko-jezikovnega in pravnega stališča in jih dokumentiral z zgledi iz besedil. Zgledi so dovolj obsežni, da natančno dokazujejo pomen. Tako so na njihovi podlagi možne nadaljnje raziskave in primerjave z drugimi jeziki. Kontekst je v razpravi zelo poudarjen, saj avtor meni, da dokazuje pomen. Ne samo zaradi zanimive tematike, temveč tudi po izčrpni analizi, uporabi znanstvenega aparata in tehnični ureditvi je knjiga vzor za podobne raziskave v drugih jezikih. Napoveduje čas, ko bodo take raziskave omogočale temeljite primerjalne analize. Z metodo, ki temelji na natančni analizi besede v sobesedilu, pa nakazuje tudi nadaljnja besedoslovna raziskovanja. Na posameznih mestih odpira tudi smeri za nove raziskave. Med stvarmi, ki bi se dale izboljšati, omenimo stvarno kazalo Slovar - register terminov (in njihove osnove). Za uporabnike, zlasti tuje, bilo to stvarno kazalo uporabnejše, ko bi bili izrazi posebej označeni, iz katerega jezika so. Knjiga ne zasluži pozornosti samo zaradi zanimive tematike, temveč tudi zaradi metodologije raziskav in dosežkov. Po eni strani daje zgled za obravnavo pravnih izrazov v zgodovini, po drugi pa kaže pot, kako se jezikoslovec lahko uspešno približa starejšemu terminološkemu izrazju sploh. K slovenskim priimkom na -ar Silvo Torkar Za slovenske priimke je značilnih nekaj priponskih obrazil, ki močno vodijo pred vsemi drugimi. Na prvem mestu je obrazilo -/c(14,5%), takoj za njim je že -ar (9%). Če ostanemo pri dvočrkovnih končaj ih (ki niso vselej tudi že priponska obrazila), si sledijo: -ik(7%), -ek(6%), -ec(5%), -an(4,2%), -er(4,15%), -ak (3,6%) itd.1 Starosta slovenskih raziskovalcev priimkov akad. F. Jakopin priimke na -ar označuje predvsem kot priimke, ki označujejo poklic, obenem pa poudarja, da »po številu ne zaostajajo priimki po krajevni pripadnosti«.2 Opazovanje t.i. stanovniških imen (novejši izraz je prebivalska imena) me je napotilo na pretres te skupine slovenskih priimkov in hitro se je pokazalo, da se v naših priimkih na -ar veliko večkrat skrivajo stanovniška imena, kot bi v prvem trenutku pomislili. Še več: ta skupina je nemara celo močnejša kot tista s pomenom poklicne dejavnosti. Obenem se izkaže, da so med slovenskimi stanovniškimi imeni tista z obrazilom -ar bistveno bolj zakoreninjena in razširjena, kot bi to radi videli nekateri pravopisci, ki želijo po vsej sili predpisati rabo stanovniških imen na -čan skoraj povsod tam, kjer se v živi rabi pojavlja obrazilo -ar? Argument za tovrstno predpisovanje je domnevna 1 Primož Jakopin, Entropija imena i prezimena u Sloveniji, Magistarski rad, Zagreb 1981, 122. Če pa vzamemo zadnje tri črke, vidimo, daje velika večina priimkov na -/^pravzaprav s priponskim obrazilom -nik, več kot polovica tistih na -e£pa ima priponsko obrazilo -šek 2 F. Jakopin, Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi, SR 25 (1977), kongresna številka, 24. 3 A. Bajec v Besedotvorju slovenskega jezika I, 124, v pregledu obrazil, tvornih v današnjem knjižnem jeziku, pravi o tem obrazilu: čez mero tvorna tuja pripona, izpodriva celo domače sufikse (iz stvn. -ari< lat. -arius. Obrazilo pomeni osebe glede na njih delo, to se pravi, izglagolske tvorbe so nomina agentis (čuvar, izveličar, klepar, klicar, tesar), izi-menske pa povedo, s čim je oseba zaposlena ali v zvezi (govedar, rudar itd.). Bajec ne omenja stanovniških imen s tem obrazilom, čeprav med več kot sto zgledi našteje kar nekaj takih, ki so nastala kot hišna oz. stanovniška imena, npr. bregar, dolinar, gričar, grivar, hribar, lazar, kopiščar, logar, potokar, rovtar. J. Toporišič v Slovenski slovnici 1984 govori o izpeljavi samostalnikov iz glagolov (124-126) in med vršilci dejanja navaja tudi primere na -ar (zidar, klicar), nato pa še iz samostalnikov (136-138, 143). Med slednjimi najde samostalnike na -ar, ki predstavljajo a) človeka ali žival, ki ima s čim opraviti: pečar, grobar, čebelar, gozdar, filmar b) prebivalca naseljenega mesta: mostiščar, barakar c) člana ustanove, pripadnika smeri, ideologije: levičar, čbeličar č) nosilca značilnosti: vretenčar, ožigalkar d) modifikacijske izpeljanke s pomenom stopnjevanosti: možakar, debeluhar, narodnjakar. Silvo Torkar: K slovenskim priimkom na -ar neslovenskost, neknjižnost tega obrazila pri stanovniških imenih (prebivalci Mosta na Soči naj zato ne bi bili Mostarji, pač pa Mostovčani, Kroparji bi po tej logiki morali postati Kropovčani, vendar se jih zaradi prevelike razglašenosti niso upali prekrščevati). V tem prispevku na problematiko priimkov na drsamo opozarjam, saj bi izčrpnejša predstavitev zahtevala obširno in temeljito razpravo. Poglejmo nekaj primerov dokaj razširjenih slovenskih priimkov z obrazilom -ar, nastalih v pomenu stanovniškega imena (marsikdaj za prebivalce zaselkov ali s pomenom hišnih imen): Bizovičar, Brdar, Bregar, Brezovar, Brišar, Češnovar, Čre-šnar, Črnologar, Dolar, Dular, Dolinar, Dolničar, Dragar, Golar, Gomilar, Gradišar, Hribar, Humar, Jančar, Jevnikar, Klančar, Klavžar, Klinar, Koblar, Koče var, Koz-levčar, Laharnar, Lazar, Leskovar, Logar, Lokar, Lužar, Mlakar, Močilar, Polajnar, Ponikvar, Potokar, Rekar, Robar, Rupar, Rutar, Seliškar, Slapar, Stražišar, Torkar, Ulčar, Zadnikar Med njimi ni malo takih, ki imajo še danes nemške dvojnice na -er. Grabnar- Grabner, Troj ar- Troj er, celo Železnikar- Železinger(zamenjava -nikar za -ingef), po drugi strani pa imamo tudi glasoslovno poknjižene različice k nemškim imenom, kot npr. Petauer- Peto var (' Ptuj čan'), Kuna ver- Kuno var. Povsem mogoče je sicer, da so nekateri od teh priimkov vsaj v določenih žariščih vendarle nastali iz občnih in ne iz krajevnih imen, npr. Dolinar, Hribar, Mlakar, Potokar, Rutar, zato bi bila potrebna za določnejšo presojo podrobnejša historičnoonoma-stična študija. Mnogi od teh priimkov imajo tudi vzporednice s slovanskimi obrazili -šek, -an, -nik, -ec ipd., npr. Brdnik, Brežan, Dolinšek, Gradišnik, Jelovšek, Klančnik, Laznik, Leskovšek, Lužnik, Poljanec, Potočnik, Potočnjak, Rupnik, Slapnik. Posebnost so tisti priimki - stanovniška imena na -ar, ki imajo pred tem obrazilom morfem -k- , npr. Seliškar. Od kod ta -k-1 Podstava Selišče (ali selišče) je tu poprej dobila pridevniško obrazilo -££/(seliški), saj bi sicer dobili obliko Seliš-čar ali Selišar(prim. Strniščar, Stražišar). Iz podstave Selišče (selišče) sta nastala še priimka Selščekoz. Selšek(-ski+ -jak> -ščak> -šček, gl. Bajec I, 82), iz podstave selo pa priimek Seljak. Priimek Petelinkar ima za podstavo najverjetneje krajevno ime Petelinjek. Podobno je od krajevnega imena Stržišče (v Baski dolini) nastalo stanovniško ime Stržiškar, vendar je v tem primeru izpričana narečna oblika kr. i. Stržiške kakor tudi Strdišče, ki sta nastali zaradi vpliva tirolske nemščine, materinega jezika Stržiškarjevod naselitve v 13. stol. in vse tja nekam do 18. stol. (zapisi iz 16. stol. potrjujejo to obliko: Tradischk). Tudi stanovniško ime od kr.i. Porezen (narečno Porzen) je Porzenkar Morfem -k- je tu mogoče razložiti kot prežitek nekdanjega obrazila -nik\ krajevnem imenu - Porezenik Edini zapis, ki potrjuje to nekdanje obrazilo, je iz 1. 1560 (za gorsko ime) - Possenickh. O tem obrazilu piše tudi Irena Stramljič-Breznik v razpravi Specializiranost obrazil za izpeljanke s pomenom vršilca dejanja, nosilca lastnosti ali stanja in opravkarja (JiS 40, št. 8(1994/95), 285-291). Silvo Torkar: K slovenskim priimkom na -ar Priimek Učakarje očitno stanovniško ime iz kr.i. Učak (Volčak). Priimek VodiskarJQ najverjetneje iz podstave Vodiško, kajti iz podstave Vodice imamo priimek Vodičar. Ni pa izključeno, da gre za razvoj Vodice > vodiški > Vodiškar. Tudi za vse naslednje priimke se da brez prevelikega truda dokazati izvor v krajevnih imenih ali imenih manjših zaselkov: Arhar< Arch, 'Raka', Bačar< Bača (vas in reka), Belar< Bela, Bravničar< Bravnica (1377 in celo še 1885 Braunica, poknjiženo Borovnica, lokalno Brnica, zaselek Podmelca), Čemažar < Čemaž, Finžgar < Finsinger < Finsing (mesto na Bavarskem), Globokar< Globoko, Govekar< Govejek (o. Idrija), prim. Govekar-jev vrh, zaselek Jeličnega vrha pri Dolah (pri Idriji), Gričar< Grič, Grčar< Grča, Grohar< Grochauer < Grahovo, Hlevišar< Hleviše (o. Logatec), Hrastar< Hrast, Jamar < Jama, Karničar< Karnica, krnica, Kermauner< Cremaun 'Krmin, Cor-mons', Kropar< Kropa, Malečkar< Malečnikar < Malečnik (kr.i., Maribor Pobrež-je), Megušar, Magušar< Megušnica (v Selški dolini), Nadižar< Nadiža (tudi Nadi-žovec), Osredkar< Osredek, Plesničar< Plesno, Polajnar, Polajner= Poljanec (< Poljanska dolina), Rehberger< Rechberg 'Rebrca' (Koroška), Remškar(Remžgar) < 1. Remšnikar < Remšnik ali 2. < Remsko, Rostohar< Rostoha (apel. 'zajeda med dvema hriboma', cgn. Krško, Bezlaj III, 198), Smolnikar< Smolnik, Stražar< Straža, Ščančar< Ščavnica, Šlebinger< Šlebing < > 'Žlebnik', Štolcar< Stolvizzer (Solbica v Reziji), Tolmajner, Tolmajnar= Tomlnc, Tominec< Tolmin, Tratar< Trata, Travnikar< Travnik, Trojer, Trojar< Troje ('stegne'), Tršinar *' zapisan, kadar se iztočnica ali njen del izgovarja drugače od zapisa. V Uvodu so ;: » izgovoru iztočnice namenjeni paragrafi 67, 68, 69. Dosedanji terminološki slovarji so glede pravopisa upoštevali sočasni Slovenski pravopis in enako so ravnali sestavljalci Slovarja. V Uvodu (§ 3) je glede '"- pisave (in izgovora) kratic omenjeno, daje upoštevan Pravopis 1990, v § 7 pa, da ' % »Slovar v naglasu in izgovoru upošteva Slovenski pravopis 1990 in Slovar slovenskega knjižnega jezika A-Ž.« V paragrafih 64, 65, 66 je zapisano: »Pravopisni podatki so vezani na posamezne iztočnice. - Pri tujkah daje Slovar prednost pisavi, % ki je prevladovala v času redakcije. Pisava samostalnikov na -alec, -ilec se ravna po Slovenskem pravopisu 1990 in Slovarju slovenskega knjižnega jezika.« V paragrafih 17 in 20 je zapisano, da so osnovni obliki včasih dodane dvojnice; v slovarju jih \"/- je zelo malo: lepiti in lepiti; meh zračnega vzmetenja -a in -ü----; päs -a in -ü. Za ^ terminološki slovar je to sprejemljivo, saj uporabnik pričakuje, da mu bo slovar ° povedal, kako se beseda piše, naglasa in izgovarja in bo to skladno s sistemom slovenskega knjižnega jezika. Prav je, da so navedene vsaj te dvojnice, ki so zares v rabi. O navajanju več pisnih različic in takih sistemskih rešitev, ki jih raba še ni sprejela, in drugih dilemah piše več V. Gjurin.13 Odločitev o tem, katere pisne dvojnice je treba navesti, je zelo zahtevna. Enako zahtevna je odločitev, katere iztočnice potrebujejo podatek o izgovorjavi in kolikšen del iztočnice je v zapisu izgovora treba upoštevati, da bo uporabnik nedvoumno obveščen. Avtorica se je ravnala po Slovarju slovenskega knjižnega jezika in je pri tem dosledna. Enako velja za zapis rodilnika v glavi. Napačen zapis je le pri konfekcioner (-rja namesto -ja). Pričakovanje uporabnika, da ga bo slovar obvestil o sistemsko najustreznejši iztočnici, slovnični obliki, zapisu in izgovoru izpolnjuje Slovar npr. z navajanjem poimenovanj za naprave in stroje s priponskim obrazilom -alnik, -ilnik. brizgalnik, brusilnik za valje, drobilnik, dvovaljčnik, gnetilnik, gubalnik, navijalnik, obre-zovalnik robov, spajalnik, sušilnik itd. Pri nobeni od teh oblik ne navaja dvojnice na -ec. V Slovarju je v tem primeru upoštevana težnja, da se za predmet dosledno uporablja priponsko obrazilo za izražanje predmetov, stvari. Prav tako je v njem pravilno navedena iztočnica nosilec jedra v pomenu obroč v glavi brizgalnika ... 218 13 V. Gjurin (1986: 159). Nastja Vojnovič: O Gumarskem slovarju brez izgovora v oglatem oklepaju, saj je treba izgovor [uc] dopisati samo v pomenu za osebo. Oblika na -///?/£ (nosilnik) se ne uporablja. Prav tako Slovar navaja samo sistemsko pravilnejšo naglasno obliko pridevnikov na -ijski, npr.: abrazijska odpornost, adicijska polimerizacija, koordinacijska polimerizacija, oksidacijska razgradnja, rotacijska stiskalnica, sinhronizacij ski jermen, suspenzijska polimerizacija, vulkanizacijski kotel. 6 Razlage Razlage so v Slovarju strokovne in podajajo pomenske prvine, ki so bistvene za predstavitev pojma s stališča gumarskega strokovnjaka. Po teoriji razlaga ne sme biti preveč splošna in tudi ne sme navajati preveč podatkov. Razlaga naj bi bila enopovedna in oblikovana podobno kot definicija. Vendar mora vsebovati dovolj pomenskih razlikovalnih sestavin, daje pomenski opis iztočnice točen in jasen. Za izpolnitev teh zahtev je potrebno dolgotrajnejše oziroma večkratno posvetovanje področnih strokovnjakov in jezikoslovca. Njihovo sodelovanje je najbolj plodno, če je enakopravno v tem smislu, da oboji vplivajo na sistemsko urejanje izrazja in oblikovanje posameznih razlag tako, da so končne odločitve sprejete soglasno. Osnovno slovaropisno načelo, da se mora razlagalna beseda besednovrstno ujemati z iztočnico ali odnosnico (jedrno besedo) v večbesedni iztočnici, je upoštevana v vseh razlagah. Prav tako je upoštevano tudi načelo, da so v razlagah iztočnice (§ 25) »uporabljene splošno znane besede in tudi strokovni izrazi, ki so v slovarju razloženi. Včasih so v razlagah uporabljane tudi besede, ki jih v Slovarju sicer ni, pa se dajo izpeljati iz obdelanih iztočnic ...« Zgled za razlago, kije navidezno morda preveč splošna, je pri iztočnici lepljenje: delovni postopek, pri katerem se z lepilom spojita dve istovrstni ali raznovrstni površini. Ta razlaga je kratek in jasen opis pomena in je zato razumljiva gumarskemu strokovnjaku in splošnemu uporabniku, zgled lepljenje gumenih podplatovjo usmeri, omeji na gumarsko področje. V Slovarju je veliko iztočnic, ki imajo ozkostrokovni pomen, kije drugačen od pomena v splošni rabi, npr.: duša napihljiv gumeni izdelek polž del brizgalnika, ki potiska kavčukovo zmes v brizgalniku proti izhodu znojenje migracija tekočih sestavin kavčukove zmesi na površino kavčukove zmesi, vulkanizata žilav ki za majhne deformacije zahteva velike napetosti živec premalo masticiran kavčuk Zahteva po enopovednosti lahko povzroči, daje razlaga zaradi naštevanja preveč podatkov vsebinsko nejasna in oblikovno nerodna. O tem je več v članku M. Humar.14 Za primer takih razlag navede tri iz Papirniškega terminološkega slovarja in dve iz Slovarja; tu ponovim prvo iz Slovarja: napenjalni boben boben za napenjanje na konfekcijskih strojih, za napenjanje žičnih jeder, trakov pri transporterjih. 14 M. Humar (1998: 132, 133). Nastja Vojnovic: O Gumarskem slovarju Slabo oblikovanih razlag je v Slovarju malo, večinoma imajo pravilno skladenjsko zgradbo, njihov stil je leksikalni. 7 Vrednotenje V Slovarju so ovrednotene vse iztočnice. Neoznačene, nevtralne iztočnice so ovrednotene že z odsotnostjo oznake. Neposredno so ovrednotene podrejene iztočnice, in sicer na dva načina: a) iztočnica ima razlago in za podpičjem krepko natisnjeno nadrejeno sopomenko; b) iztočnica nima razlage in ima za oznako gl. navedeno nadrejeno sopomenko. Tak način je enak kot v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer pri glavnem geslu niso navedena manj ustrezna ali manj pogosto rabljena poimenovanja. V novejši terminološki slovaropisni teoriji je sprejeto načelo, daje treba navajati vse sopomenke, tudi podrejene. Tak način je izveden v Papirniškem slovarju,15 kjer so pri vsaki iztočnici ob okrajšavi S navedeni vsi drugi sopomenski izrazi, torej tudi podrejeni, razlaga pa je podana samo pri glavnem izrazu. V Slovarju so za vrednotenje uporabljene slovnične in zvrstne oznake, ki kažejo na knjižno normo ali opozarjajo na razmerje do nje. V paragrafih 58, 59 in 60 so opisane oznake publ., pog. in žarg. Oznaka publicistično označuje »besedo, pomen ali zvezo, značilno za dnevni ali revij alni tisk in za druge oblike javnega sporočanja.« Oznako pogovorno ima malo iztočnic ali pomenov, precej pogosta je v Slovarju oznaka žargonsko, ki označuje »besedo, pomen ali zvezo iz govora gu-marjev.« V Slovarju je 155 kazalk, to je iztočnic, ki imajo za oznako glej(g\.) navedeno nadrejeno sopomenko, same pa nimajo razlag. Kazalka je torej navedena kot manj pogosta oziroma podrejena iztočnica in uporabnika obvešča o tem, daje gumarski izraz (V. Gjurin govori o t. i. obstojski rubriki16), o pisni podobi, naglasu, osnovnih oblikah in besedno vrstni oznaki. Lahko je ali označena ali neoznačena. Kazalka se imenuje, ker kaže na nadrejeno sopomenko. Ker je število kazalk omejeno in ker jih je zaradi oznake ^/e/lahko najti, je mogoče pregledati, ali so nadrejene iztočnice v Slovarju tudi zares navedene kot samostojne iztočnice. Vseh kazalk je 155 (če ni bila kakšna spregledana); neoznačenih je 63, označenih 92. Med označenimi kazalkami je razporeditev taka: 61 z oznako žarg., 17 s publ., žarg., 11 z redko, 2 z zastar. in 1 z raba peša. V razlagalnem delu slovarja je več kot 1500 iztočnic, torej je teh 155 iztočnic in prav toliko njim nadrejenih iztočnic približno 20 odstotkov od vseh iztočnic. Popolnega ujemanja ni pri iztočnici zamreženi kavčuk gl. premreženikavčuk. Nadrejene sopomenke premreženi kavčuk ni, je pa navedena iztočnica premreženi polimer. Za kazalki zamreževanje in zamreževa-ti sta nadrejeni sopomenki premreževanje, premreževati in razloženi. Tako lahko uporabnik sklepa, daje iztočnica premreženi kavčuk pomotoma izpuščena. Podobno nedosledni sta rešitvi pri kazalkah potniška pnevmatika in nateznostni 15 M. Humar s strokovnjaki za papirništvo (1996) 16 V. Gjurin (1986: 151, 155). Nastja Vojnovič: O Gumarskem slovarju modul. Namesto pnevmatika za osebna vozila je navedeno plašč za osebna vozila, kar bi moralo biti navedeno že pri kazalki. Pri razteznostni modul je za gl. modulrazteznosti, kot nadrejena sopomenka pa je navedena iztočnica modul elastičnosti. Pregled kazalk je torej pokazal, da pri treh kazalkah ni popolnega ujemanja in da je bila preskočena vmesna stopnja prikaza. Tako lahko rečem, da pregled kazalk kot nekakšen test za natančnost pri sestavljanju tudi drugih delov Slovarja kaže na veliko stopnjo natančnosti. Značilna za Slovarje gospodarnost na različnih ravneh. Zelo veliko število večbesednih iztočnic kaže na gospodarnost pri navajanju iztočnic, npr. le za gumarstvo zelo pomemben pridevnik je naveden sam in še v besednih zvezah (npr. elastičen, gumen in sintetičen imajo še po tri zveze), nekateri so brez zvez (agresiven, amorfen, fleksibilen, gibek, gorljiv, krhek, lepljiv, viskozen, žilav), največ jih je samo v zvezah, npr. pri črki L (naključno izbrani): lahko tečenje, lamelni plašč, lamelno jedro, laminarni tok, lastna viskoznost, lepotna napaka, letalski plašč, linearna polimerizacija, linearni polimer, linijski pritisk, lito platišče, ločilna folija, ločilna tkanina, ločilno sredstvo, lokalna obraba, lokalna separacija, lupilni stroj, luskasta obraba. Tudi nedoločniki in glagolniki so upoštevani glede na dejansko rabo; kadar gre za delovni postopek, je naveden tudi glagolnik, sicer ne. Uvod je pomemben del vsakega slovarja, vendar ga uporabnik največkrat zaradi želje po hitri informaciji kar spregleda. Tako lahko zaradi nepoučenosti prezre veliko podatkov, ki jih Slovar ponuja. Vrstni red opisanih načel in pregledno natisnjeni naslovi razdelkov v Uvodu omogočajo uporabniku, da hitro najde želeno pojasnilo. S tem pregledom skušam vsaj za ta slovar popraviti krivico, ki jo doživljajo sestavljalci terminoloških slovarjev različnih strok na Slovenskem, ko njihovo večletno delo ni ocenjeno ali pa dočakajo samo kratko predstavitev ob izidu. V predgovoru k Slovarju je predsednik korporacije Sava Viljem Žener opozoril na vedno večji vpliv angleškega in nemškega izrazja na gumarski strokovni jezik in zapisal: »Menimo, da smo poleg opravljenega strokovnega dela prispevali tudi k ohranjanju in bogatitvi slovenske besede.« Zdaj, ko je Sava delno v ameriški lasti, je treba položaju slovenskega gumarskega izrazja posvečati še večjo skrb. Čeprav z zamudo, je bilo vredno napisati kritično oceno tega temeljnega gumarskega slovarja; slovenski gumarji temelj imajo, skrbeti pa morajo za nadaljnji razvoj gumarskega izrazja. Viri in literatura GANTAR, Polona, 1997, Kritični pretres poskusnega snopiča Bibliotekarskega terminološkega slovarja, Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, št. 3, str. 207-219. GJURIN, Velemir, 1983, Ob glasbilih in izvajalcih, SRL XXXI, št. 4, str. 289-318. GJURIN, Velemir, 1986, Načela sodobnega izrazijskega slovarja, Razprave Filozofske fakultete, Slovenski jezik v znanosti l, Ljubljana, str. 151-187. Nastja Vojnovič: O Gumarskem slovarju HUMAR, Marjeta, s strokovnjaki za papimištvo, 1996, Papirniški terminološkislo-var(na podlagi gradiva inž. S. Bonača). Znanstvenoraziskovalni center S AZU, Ljubljana, 353 str. HUMAR, Marjeta, 1998, Pomenski opisi v novejših terminoloških slovarjih, Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, št. 4, str. 123-137. KOŠMRLJ-LEVAČIČ, Borislava, 1997, Ob Gradivu zapomološki slovar, Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, št. 3, str. 229-241. LEBEN-PIVK, Terezija, in terminologi, 1995, Gumarski slovar, Trijezični razlagalni slovar gumarskega izrazja. Sava Kranj, Razvojno-tehnološki inštitut, Kranj, 273 str. LEBEN-PIVK, Terezija, in terminologi, Gumarski slovar. Obloge valjev. Poskusni snopič. Razvojno-tehnološki inštitut Sava Kranj, maj 1989. LEBEN-PIVK, Terezija, 1998, Krajšave v gumarstvu, Slovensko naravoslovno-tehnično izrazje, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, str. 57-68. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1970,1975,1979,1985,1991, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, DZS, Ljubljana. Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRCS AZU, ki izhaja enkrat na leto. Uredniški odbor oziroma glavni urednik sprejema prispevke za posamezno številko do konca maja, glasilo pa izide v zadnjih mesecih leta. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi raziskovalci slovenskega jezika. Uredniški odbor bo glede na priporočilo Ministrstva za znanost in tehnologijo k pisanju posebej vzpodbujal mlade raziskovalce in raziskovalke. Predviden okviren obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Tekste, ki morajo biti izvirni in še ne objavljeni, je treba oddati uredništvu na disketi in vnesene v oknih v programu Word6dX\ 7(95) ter v pisavi Times New Roman (^(velikost 10). Če avtor uporablja Word 97 dX\ novejši (ti programi niso več kompatibilni s programom za postavljanje knjig), mora vse posebne in naglašene znake vzeti iz naborov Brane 1, 12,3, 4. Pri tabelah, grafih, slikah ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založništvu ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Za številko opombe na dnu strani je treba pred besedilo opombe vstaviti en tabulator. Disketi naj bo priložen iztis v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Pred povzetkom mora biti pri člankih in razpravah seznam virov in literature, ki se nanaša na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnjih dveh številkah Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju avtorjev naj se ime, kije zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju glasila želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce glasila ter vse zainteresirane, da mu pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino glasila ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Gosposka 13, 1000 Ljubljana, Slovenija telefon: 01 4706 160, faks: 01 425 77 96, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: 01 4706 177; e-pošta: keber@zrc-sazu.si. ISSN 0354-0448 9 9770354044012