PLANINSKI VESTNIK 4 LASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXV' 1976 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dr. Miha Potočnik Borisu Ziherlu v slovo 145 Mr. Tone Strojin Povzetek študije o varstvu narave v Sloveniji 148 Andrej Brvar, Miha Marenče Ob 20-letnici organizirane mladinske planinske dejavnosti v Sloveniji 149 Dr. Matjaž Kmecl O Gorenjcih, Štajercih in samotarjih 151 Janko Ažman Po treh letih - uspeh 155 Stane Belak »Trekking Peak« 156 Marjan Manfreda Ventil - pokvarjen 160 Neje Zaplotnik Snežni metež 161 Zoran Bešlin Sam nad 8000 metri 164 Boris Erjavec Priletelo je 166 Ivo Kotnik Spomini in spominčki na Makalu 167 Viki Grošelj Mladenič v Himalaji 171 Milan Rebula Tri dogodivščine z Makaluja 172 Meško Damijan Zdravniško poročilo 172 Tomaž Jamnik Z devetimi tonami pod osemtisočak 173 Janez Lončar-Sodr Oficirske muhe 175 Roman Robas Blagajniško poročilo 176 Stanko Lodrant Šopek z Uršlje gore, Pece in Raduhe 177 Marión Ravbar Naravovarstveno območje v Kamniško-Savinjskih Alpah 180 France Vogelnik Knjiga o naravi na Koroškem 182 Dr. ing. France Avčin Komisija UIAA za varnost v gorah 183 Andrej Kanje Jamarsko delo v letu 1975 184 Tine Orel Tradicionalno srečanje zaslužnih planincev jubilantov 185 Društvene novice 186 Alpinistične novice 195 Varstvo narave 196 Iz planinske literature 198 Razgled po svetu 199 Naslovna stran: Na poti v Yanamo, v ozadju Chacraraju (levo) in Garcillaso (desno) Foto Janez Rupar Notranja priloga: 1 Nepau (Pic VI) — Foto Aleš Kunaver 2 Stene nad Okrešljem - Foto Jože Pelikan 3 Svet okoli Mrzle goreh - Foto Jože Pelikan »JI tiskarna jože moskrič m Ijubljana nozorjeva 6 telefon 21-296 M1 laško pivo Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, ing. Albert Sušnik, dr. Tone Vraber. - Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US $). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. -Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani LETO LXXVI ST. 4 LJUBLJANA APRIL 1976 oddelek za sodobno pisarniško poslovanje Izdeluje kopirne obrazce SNAP-OUT, ki zagotavljajo boljšo organizacijo poslovanja v uradih, bankah, zavarovalnicah, uslužnostnih podjetjih, industriji, trgovini, bolnišnicah, prevozništvu in drugod tiskarna klišarna knjigoveznica štampiljarna m jože moškric telefon 21-296 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 76. LETNIK 1976 BORISU ZIHERLU V SLOVO DR. MIHA POTOČNIK Neusmiljena zla usoda mi je ponovno naložila nad vse bridko dolžnost. Za prijatelji Jožetom Hafnerjem v letu 1972, Jožo Čopom in Dragom Koreninijem, ki smo ju pokopali v lanskem letu, moram v Planinski Vestnik pisati zadnje slovo še planinskemu, plezalskemu in življenjskemu prijatelju Borisu. Spet se je odkrušil iz mojega planinskega in osebnega življenja eden najtrdnejših oprimkov, na katerem je več kot četrt stoletja varno visel tudi dobršen del mojega življenja. Ta izguba je za nas vse boleča, - čutim pa jo tudi skoraj kot osebno krivico, saj je udarila med nas tako nepričakovano in tako strašno prezgodaj. Spoznali smo se v gorah — po njegovem povratku v Ljubljano - tam nekje v začetku petdesetih let. In, rekel bi, na prvi pogled in prvo besedo postali najboljši prijatelji in planinski tovariši. Da, tudi prijateljstvo »na prvi pogled« je morda še bolj trdno kot ljubezen! Slovenske gore so nas povezale v zvesto prijateljsko planinsko druščino. V teh petindvajsetih letih skoro ni bilo sobote in nedelje, ne praznika in ne dopusta, da ne bi »šli v hribe«. Boris je rad večkrat povedal, da je bil leta 1924 prvič na Triglavu skupaj s Tonetom Tomšičem po poti čez Plemenice (Bambergovi), prav na dan, ko so reševalci iz stene prinesli smrtno ponesrečenega dr. Klementa Juga in smo ga, naloženega sredi sleča in rušja na voz Preckinovega Gregorja-Laha, pripravljali za prevoz na Aljaževo dovško pokopališče. Morda sva se z Borisom takrat - ne da bi za to vedela - prvič videla pred obličjem gora in smrti. Nepozabne so naše skupne plezarije: v Jalovčevi severovzhodni steni smo s Francetom Avčinom ponovno občudovali Hornov izstop skozi okno na Streho, skupaj smo ponavljali znamenite grede v Rjavini, ko se nam je pridružil še Joža Čop. Čudoviti so bili dnevi in večeri v Vratih, ko smo v Slajmerjevi vili obiskovali Joža in Mojco, ki sta več let varno in vestno skrbela za cel trop mladih in neugnanih alpinistov. 145 Skupaj s prvimi sovjetskimi alpinisti smo bili na Skrlatici in Rokavih, kjer nas je Boris Ziherl v Triglavski steni 5. 8. 1958 Foto dr. Miha Potočnik zares prestrašila z rekordnim skokom čez kamin pod škrbino med Velikim in Srednjim Rokavom gamsova koza s kozličem. Za trideseto obletnico, kar naju je z doktorjem Jožetom Hafnerjem Joža Cop prvič popeljal čez severno steno Triglava, smo septembra 1957 ponovili v isti trojni navezi slovensko smer: Pridružil se nam je kot četrti v navezi še Boris. V zgornjem delu, nad mojo »Šrango«, je bila stena vsa prevlečena z nevarno ledeno glazuro. Plezanje je bilo na moč nevarno in zamudno, tako da smo zavili v Prevčev izstop in prišli pod vrh stene že skoraj v večernem mraku. Tovariši so že izbrali neko bližnjo votlino za bivak, ko se mi je - k sreči sem imel s seboj dereze »za vsak slučaj«, - vendarle posrečilo najti in s klini opremiti varen prehod »okrog ogla« in smo jubilejno noč lahko proslavili na Kredarici namesto v ledeno mrzli steni. Bil je eden tistih večerov v planinski koči, ki jih človek nikoli ne pozabi. Od takrat smo se vselej, kadar smo prišli skupaj, spomnili na to. Borisa, ki je takrat tisto lopo prvi opazil, smo večkrat dražili: »Gremo spat v luknjo.« Morda se njihovi spomini zdaj, ko je vsega konec, zares tam srečujejo, saj vseh treh ni več. Meni bo pogled na tisto mesto vedno vračal podobo vseh treh, kot da so še tu. V letih že zrele gorniške sreče in zagnanosti smo prehodili skupaj vse Julijce, posebej še svet okrog Triglava, Skrlatice in Rokavov, vse Kamniške in Savinjske Alpe, vse Karavanke, Grossglockner, pa tudi Pelister nad Bitolo, Djerovico v Prokletiju, Bjelas-nico, Troglav in Zekovo glavo nad Biogradskim jezerom v Črni gori in še marsikak-šen vrh. Kam vse bi še lahko segli spomini! Resnično, Boris je imel v svojem bogatem, delovnem in razgibanem življenju samo tri velike ljubezni: revolucionarni boj in delo za osvoboditev in oblast delavskega razreda; družino - od očeta in čudovite matere Ane, bratov Miloša in Branka pa sestre Vande do žene partizanke Ančke, petoro otrok in prav toliko vnukov; in nazadnje, gore z gorsko tovarišijo. Posebno so mu bili pri srcu še griči, hribovje, prigorja in zgodovinsko bogati kraji okrog njegove domače in ljube mu Škofje Loke. Najljubši med vsemi bližnjimi gorami mu je bil Lubnik, za njim Ratitovec, Porezen in Blegoš. Ob prazniku loških planincev - ob 50-letnici PD - ¡e sam rekel in v julijski številki Planinskega Vestnika 1957 zapisal: »Ob tej priložnosti velja naša prva misel tistemu, ki je dal pobudo za njegovo (= škofjeloškega PD) ustanovitev in ki nenehno navdihuje nova in nova pokolenja loških planincev: tistemu čudovitemu svetu, ki se razprostira tam za Škofjo Loko, med poljansko in selško Soro in tja za njima, do Baške grape in Črne prsti, prek Jelovice in bohinjskih sotesk, tistemu svetu, ki je kakor preddverje Triglavskega kraljestva.« Zato smo ga večkrat nagajivo dražili, da je »lokalpatriot«. Boris se je - vedoč, da ne mislimo zares, da se samo šalimo, -vedno samo dobrohotno in prizanesljivo nasmehnil, saj je natančno vedel, da ima prav. Ta svet ga je nenehno spodbujal in navdihoval. Kolikokrat smo iskali in občudovali cvetje v jeseni (in spomladi) po teh gorah in gričih, kako nas je prevzemala bogata srednjeveška zgodovina teh krajev, ki jo je Boris do podrobnosti poznal in nam jo razlagal! Bil je občasno tudi sodelavec Planinskega Vestnika. V 11. številki letnika 1957 nam je ob 40-letnici velike oktobrske socialistične revolucije priredil prispevek »Planine v Leninovih prispodobah«. Rad in pogosto nam je navajal - tudi ob mnogih vprašanjih sodobnega družbenega življenja in razvoja - Leninovo primerjavo med vzponom na visoko goro in revolucionarnim političnim delom in bojem za socializem: vrh in cilj je znan, neznane in neraziskane pa so še poti nanj. Zaradi tega je večkrat potrebno opustiti napačno ali slabo izbrano pot, stopiti kakšenkrat tudi nazaj in poiskati novo boljšo pot, ki končno vendarle pripelje na vrh. In še je, razmišljajoč o umetniškem navdihu slikarjev, pisateljev in drugih kulturnih ustvarjalcev, zapisal: »Na podlagi prirodnih lepot nastaja|o druge lepote, ki |ih ustvarja človek.« Čudovito je smisel planinstva povzel ob otvoritvi Prešernove koč' na Stolu 21. avgusta 1966 (glej PV 1966 stran 441). Zanj je bilo planinstvo vedno »ena izmed oblik človekove sprostitve onkraj materialne nuje vsakdanjega dneva«, ki »bolj kot kdaj prej postaja stvar množic«. In neštetokrat nam je na pamet ponovil marsikakšen citat iz Prešerna in Cankarja, še zlasti pa nesmrtno Zupančičevo voščilo Jožu Copu za petdesetletnico: »V slovesnih krogih, široko razproženih, zbrani leto in dan nekaj mrmrajo velikani o večnosti in minljivosti ali kaj, in da življenje in smrt enak imata slaj. Ob tisti tenki Črti nam drugim sije sled in kaže pot predaleč stran odtod iz naših zmot in zmed v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd, tja, Joža, kjer tvoja raskava dlan mehkč in nežno našo zemljo boža.« (Na vrheh) Boris jo je vedno božal s svojim bistrim umom in s svojim milim, blagim srcem. Zdaj je obstalo tudi Borisovo pero. Ostala pa je njegova velika duhovna zapuščina. V njej je tudi lik in prispevek navdušenega, odličnega planinca in planinskega tovariša. Planinci ga bomo ohranili v svojih srcih. Bilo je neprijazno in mrzlo megleno ljubljansko jutro, ko sem se še zadnjič pred pogrebom samotno poslavljal od Borisa na 2alah. Ležal je spokojno, tak je bil, kot je bil vse življenje. Nobenega znamenja smrtnega boja in bolečine ni bilo na njegovem tako dobrem obrazu. Zdelo se mi je, da mu okrog ust, ki so vse življenje premogle samo dobre in prijateljske besede, igra droben, zanj značilni nasmesek, ki še v smrtni uri ne priznava poraza in govori tako, kot je s Prešernom rad dejal: »Človeka smrt požanje, človeštvo ostane!« To nam ¡e lahko v tolažbo in upanje. Vemo namreč, da bo tudi delo Borisa Ziherla in lik njegove osebnosti s človeštvom obstajalo in se razvijalo še naprej. Ko sem odhajal, sta pred zadnjo Borisovo postajo prileteli dve grlici in se usedli ob vhodu vsaka na svojo brezo in zagrulili svojo bržkone že spomladansko pesem. Kot da se tudi narava intimno poslavlja od svojega zvestega častilca, obenem pa naznanja, da se vkljub vsemu življenje nenehno obnavlja in teče naprej. Ljubljana, marca 1976 POVZETEK ŠTUDIJE O VARSTVU NARAVE V SLOVENIJI MR. TONE STROJIN Povzetek je pripravil Zavod SRS za spomeniško varstvo s sodelovanjem z Zavodom SRS za družbeno planiranje - področje za prostorsko planiranje v okviru raziskovalne naloge »Oblikovanje zasnove o uporabi prostora Slovenije«. Izvleček na temo varstva narave obsega 237 sironi bogatega, vestno razčlenjenega gradiva, razporejenega v poglavja: Zasnove uporabe prostora, Varstvo naravne dediščine in prostor, Vrednotenje naravne dediščine, Območja in objekti v SRS. Izvlečku je dodanih 6 prilog z večbarvnim zemljevidom Slovenije z vrisanimi varstvenimi skupinami in tipo-loškimi podskupinami. Študija oz. izvleček ima tudi Centralna planinska knjižnica pri PZS. Inventar naravne dediščine, ki ¡o obravnava izvleček, obsega 1 narodni park, 11 krajinskih parkov, 24 naravnih rezervatov, 302 naravna spomenika in 28 spomenikov oblikovane narave (horti-kulturni spomeniki), ki skupno obsegajo 2165 km* ali 9,8 % republiškega ozemlja. Opozoriti moramo, da doslej zavarovono ozemlje obsega le 0,42% republiškega ozemlja I Novost inventariza-cije je predlog za zavarovanje gornjih tokov nekaterih slovenskih rek in potokov, ki se obravnavajo kot naravni spomeniki. Kot spomenik oblikovane narave so prvič obravnavani drevoredi, ki doslej niso bili deležni ustrezne pozornosti. Oblika inventarizacije naravne dediščine v Sloveniji je tipizacija opisov, ki omogoča enakovred-nejšo primerjavo med posameznimi kategorijami (kratka oznaka, pomen, namembnost, stanje, ogroženost in varstveni režim). Vrstni red lokalitet se ravna po abecednem redu, opis naravne dediščine pa je razdeljen na območja in objekte. Glede na stanje zavarovanja oz. stopnjo strokovne obdelave predloga je opisano stanje (tisto, ki je že zavarovano z repu blišk im aktom), predlog, kadar lokaliteta še ni zavarovana, vendar je predlog za varstvo že pripravljen) in študija (kadar lokaliteta še ni zavarovana, predlog za varstvo pa je okvirno podan). Lokalitete, zlasti pa naravni spomeniki niso obravnavani v lastniškem pomenu, saj gre tudi pri tistih, ki so v zasebni lastnini, za objekte širšega družbenega pomena. Opuščeno je tudi navajanje strokovne literature. To bo stor-|eno, ko bo objavljeno širše poročilo (zdaj je objavljen le izvleček op.). Preglednost na karti in med besedilom povečujejo grafični simboli, ločeno za že zavarovana območja in objekte od nezavarovanih, vendar predlaganih. Sestavljala so zlasti pri predlogih za krajinske parke postavili strožja merila, zavedajoč se, da s tem posegajo na širše zemeljske površine na že tako prostorsko majhnem ozemlju Siovenije. Za planince zanimiv je predlog za Karcvariško-Kam-niško-Savinjski park, ki bi ga ob izpolnitvi določenih pogojev lahko obravnavali kot možni narodni park. Opisani inventar obravnava le najpomembnejše lokalitete republiškega pomena, ki naj bi b;le zavarovane zaradi nacionalnega pomena kot minimalni predlog za varstvo naravne dediščine v Sloveniji. Od doslej predloženih inventarjev naravne dediščine Slovenije je slednja najpopolnejša in najobsežnejša. Izdelala ga je ekipa sodelavcev, ki jo je načrtno, vestno in usklajeno vcdil avtor naloge prof. Stane Peterlin, znani slovenski nara-vovarstvenik, ožji sodelavci pa so bili še: prof. Marjan Ravbar, prof. Rado Smerdu, in inž. arh. Franc Vardjan. Poleg teh ¡e sodelovalo še 17 zunanjih sodelavcev in 6 svetovalcev. Med narodnimi parki je obravnavan predlog za razširitev Triglavskega narodnega parka. Med krajinskimi parki pa: študija Davče (obsega tudi vrhove Porezna, Blegaša in Črnega vrha), študija doline Kolpe (v njenih naravnih mejah od izvira Čabranke do Damlja), študija Iške (njeno po-vodje do vosi Iška), študija Karavanško-Kamniško-Savinjskega parka (med državno mejo, ob vznožju Begunjščice, severnem robu Ljubljanske kotline do Stahovice, ob Črnivcu na sever preko Mozirskih planin do Tople), študija Kraškega krajinskega parka (matični kras, območje Vremščice in pogorje Slavnika ter planota med Črnim Kalom, Slavnikom in Ospoml, študija Notranjskega krajinskega parka (Cerkniško polje, Rakov Skocjan, Planinsko polje, Slivnica, del Javornikov), študija Ratitovca (vršni del od Prtovča in Torke do Pečane), študija Donačke gore, študija Šmarne gore, študija zahodnega Pohorja (nad sekundarno gozdno mejo od Peska do Velike Kope), študija Zgornje Idrijce (po-vodje Idrijce in Belce od izvira ao Podroteje). Od inventariziranih 24 naravnih rezervatov jih je pet že zavarovanih. Ker ne obsegajo velike površine, menim, da bi zaradi drugin naravnih vrednot kazalo zavarovati še nekatera pokrajinsko zanimiva območja, kot so predlagana, še nekatere vrhove in nekatere planine z ožjim okoljem. Zaradi bližine visoko industrializiranega okolja, ki potiska stanovanjska naselja vedno viš|e, zaradi flore in turistično izredno zanimivega predela bi npr. kazalo kot naravni rezervat zavarovati območje Golice z Rožco in ne le kot flori-stični narovni spomenik. Ob pregledu naravnih spomenikov je razvidno, da vrhovi niso upoštevani. V primerjavi s številom podzemeljskih ¡am, ki so predlagane v zavarovanje postane to še bolj očitno. So vrhovi in področja — tudi z visokogorskimi brezni in podi - ki so daleč bolj ogroženi po obisku kot podzemeljske jame ali barja. Za območja na|bolj obiskanih vrhov in visokogorsk-h prodov bi zato morali uvesti ne le režim varstva, temveč tudi režim vzdrževanja okolja in ga ; zakonom p-ed- Kot"'na ravni rezervat zaradi svoje arhitekture, ki se vklaplja v okolje, ni predlagana nobena planina, čeprav si ga brez planin ni mogoče predstavljati. Večina teh planin pa |e danes ze v razpadanju ali pa si podjetneži tam stanove preure-lajo v počitniške hiše, pretežno brez posluha za planinski ambient. Čez 20 let bomo morda na tem, da bomo imeli planine na zeml|evidih samo še po imenu, kot je to danes že primer pnnekatenh npr pl Tosec. Res |e, da ne kaze takih planin zavarovati kot kulturni spomenik, sa| se r.e ponašajo s posebno arhitekturo, toda zaradi mihove podobe skupaj z okoljem bi vendarle ka.alo ohraniti nekatere. Mislim, da gre tu boh za problem finančnih sredstev za obnovo in vzdrževale. fužinske planine kot najbolj primerne so eno tunk: cijo (planšarsko-obratovalno) že odigrale, zda| čakajo drugo ali so zapisane propadu, kolikor v pretežni večini stanovi niso ze propadli. Ali nekaterim planinam ne bi namenili vsaj tunkcno bivaka odprtega tipa? Iz družbenega vidika |e bol|e investirati v obnovo nekaterih plansarsk.h stanov kot pa v weekend predelavo z: ;naiv'duolno uporabo. Razvoj planinstva bo pokazal, da si vse več ljudi želi živeti z naravo. Med stroške pri vzdrževanju triglavskega narodnega parka bi vsekakor kazalo šteti stroške za restavriran|e nekaterih fužinskih planin v že opisani funkciji. Studijo opozarja na štr. 184, da so bila območ|a in objekti kulturnega, vzgojnega in rekreacijskega pomena samo deloma upoštsvani. Za planince so posebno zanimiva, razgledišča in med mirni razgledni vrhovi. Ali ne bi Triglavski vrh zasluzil naravovarstvene kategorije »naravni spomenik«? Celo za kulturni spomenik bi ga lahko imeli. Cela vrsta dejstev, zgodovinskih podatkov, simbolov itd. priča za to. Mar niso med NOE> nosili kape trialavke, ali ni Triglav v republiškem grbu i Koliko kulturno-prosvetnih društev, športnih klubov nosi ime Triglav? Koliko pesmi, koracmc, celo filmi so posneti na temo Triglav. Tudi bajka o Zlatorogu je izredno dragocena. Končno je Triglav zaradi svoje podobe kot vršni nastavek ožjih Julijskih Alp neprekosl|iv okras. Podobno bi lahko rekli za Jalovec in še za katere gore - naravne spomenike. Izvleček študije o varstvu narave v Sloveniji je izjemno koristen tudi za planince, zlasti tiste, ki skrbe za te stvari v PD, gradivo pa bo koristno tudi na tečajih za gorske stražane, mladinske vodnike itd. Inventar o naravni dediščini v Sloveniji, ki je predlagana v zavarovanje oz. |e že zavarovana, povečuje preglednost in hkrati uporabnost kazala za predlagana območja in objekte po občinah, po abecedi in pravnem registru (kda| |e bilo območ|e ali objekt zavarovan). OB 20-LETNICI ORGANIZIRANE MLADINSKE PLANINSKE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI ANDREJ BRVAR in MIHA MARENCE Ko je pred 19 leti mladinska komisija pripravila in izvedla prvi tečaj za mladinske vodnike se verjetno tovariši niso zavedali, da bo ta oblika kadra postala nepogrešljiv del planinske organizacije. Prvi tečaj je imel obliko pohodnega tabora, že naslednje leto pa so bili tečaji samo. na enem kraju. Kasneje so teča|e za MV organiziral. koordinacijski odbori mladinskih odsekov širom po Sloveniji. Ker takrat še ni bilo enotnega pravilnika, je prihajalo do neenotnega, poda|anja snovi, s tem pa tudi do razlik v kvalitet. MV. Ta problem je bil rešen 1966, ko je bil izdelan program za MV m planinsko šolo. Vedeti moramo, da vsi mladinski vodnjki. po opravljenem tečaju še zdaleč niso usposobljen, za samostojno vodništvo, ampak si to pridobilo postopoma s prakso in izpopolnjevanjem. Se mnogo težie je vprašanje vodništva v zimski sezoni, za kar se usposobijo le malokateri. S tem pa |e nastalo vprašanje, ali so tečaji za mladinske vodnike glede kvalitete pravilno zastavljeni. So. Zakaj? Zavedati se moramo, da poleg kvalitete potrebujemo tudi množičnost kadrov. Idealno bi bilo oboje združiti, za kar pa trenutno se niso dani poaoji zaradi neizdelanega izobraževalnega sistema. Ce smo bolj točni, izobraževalni sistem se že oblikuje, zahteva pa svo| čas. Zato smo skušali poiskati prehodno rešitev, ki zagotavlja večjo kvaliteto in množičnost. To so MV za zimske in letne razmere in MV za letne razmere Prv. ima uspešno opravljen letni in zimski tečai za mladinske vodnike, drugi pa samo letni del teča|a. Do konca lanskega leta je obiskovalo vse tečaie za MV ca. 1100 mladih pjamncev, značko m a-dinskega vodnika pa je prejelo 556 mladih planincev. Koliko so prav mladinski vodniki pripomogli h kvalitetni rasti mladih planincev, ie težko povedati. V tem trenutku lahko le ugotavljamo, da delo v mnoaih mladinskih odsekih pretežno slon. na njihovih ramenih. Poleg mentorjev in nekaterih starejših tovarišev vodijo mladino v gore, odkrivajo jim lepote ožje domovine, spoznavajo |ih s planinskimi veščinami. Tudi planinske šole,_ k. daiejo osnovni poduk o planinstvu, so pretežno v njihovih rokah. Njihov delež pa se - ne nazadn e - odraza tudi v stanovitnem naraščanju mladih med planinci, saj jih je že skoraj polovica od vseh slovenskih ^Ja"'temV mestu ni potrebno ocenjevati delo MV. Raje se bomo dotaknili težje strani,, skušali bomo nanizati probleme in težave, ki zadma leta spremljajo vzgojo teh kadrov. Obenem bomo tudi skušali opravičiti nekatere rešitve, k. smo |.h sprejeli v dobri veri, da bomo marsikateri problem na tem področju rešili. ... Eden glavnih problemov je se vedno velik osip mladih po tečaju. Med tečajem in med podelitvijo znaka mora preteči vsa| eno eto. V tem času mora biti kandidat aktiven, kar dokaze s kartonom o vodniški dejavnosti. I uzorno bi bilo pričakovati, da osipa ne bi bilo. Vzrokov, zaka| prihaja do tako velikega osipa, |e več. Nadaljevanje šolanja v drugem kraju je eden alavnih vzrokov. Ta problem ni nov, ravno tako tudi ne poskus, kako ga rešiti. 2e sred. sedemdesetih let je bil v liubliani ustanovljen klub mladinskih vodnikov, a |e žal njegovo delovanje zamrlo. Pred neka| več kot letom dni je bil v Ljubljani ponovno ustanovljen klub Njegova naloga je, da povezuje in združuje MV, predvsem pa tiste, ki ima|0 stalno bivališče zuna| Ljubljane. Ta svoj namen uresničuie|o s predavanji, izleti, izpopolnjevanji, ki hkrati tudi pospešujejo tehnično sposobnost mladinskih vodm-kov. Z veseljem lahko zapišemo, da so tudi v planinskih društvih spoznali koristen namen aktivov oziroma klubov MV in jih ustanovili za svo|e MV (Senovo, Maribor, Ilirska Bistrica itd.). Za kolikor toliko zadovoljivo rešitev tega problema pa je klubov premalo. Ce bi imelo vsako močnejše društvo ali večji kraj svoj klub, potem bi se vsi MV lahko povezovali, stik s planinstvom in aktivno ude|stvovan|e bi se obdržalo krajN?°ustanavIjajo Tiube^'° MV' na» V SVO''ih Drug. razlog za os.p Je verjetno premajhna pozornost do MV Ce M V preneha z aktivno dejavnost^, ie velikokrat vzrok preobremenjenost z delom ali pa prisilno »brezdelje« v mladinskem odseku Preobremenienost ponavadi nastopa v društvih, ki imop premalo tovrstnega kadra V želji, da ta problem čimprej rešijo, pošljejo kandidata na teča| m potem pričakujejo, da bo sam opravlial in vodil vse delo mladinskega od--,eč?'u mladinska komisija oziroma vodstvo tečam kandidata ne usposobi dovo |, ni upravičen Dober teden dni še ni dovoli, da mladega človeka (v povprečju starega 18 let) usposobimo za vse naloge, ki ga čakafo Napak je tudi, če mladinski " vodnik ne dobi na\°9', 1'j1 le pričakoval. Pravzaprav mora biti vodnisk. kader za vse odseke v društvih, predvsem fov n^ ,mlodmskl °Ce planinskih 'interesov MV nihče ne usmeria, izgube veselje za delo in prenehalo z delavnostjo. Rešitev problema je le na videz preprosta. Pravil-nn°>ro«ko PO'"'^, v'društvih in pravilno vrednotenj MV v PD b. lahko zman šala osip, vendar ne čez noč in ne brez žrtvovanja. Treba je reči nekaj besed o šolanju MV. Največ teča.ev za_MV ie bilo v Vratih, v Slajmerjevem domu._ Krai (e dobro izbran, vendar Slajmeriev dom ze nekai let ne more ustrezati več svojemu namenu. Trditev, da se vzgojnoizobraževalni center KZb podira pred našimi očmi, ni iz trte zvita Zato podpiram zaenkrat še skromno željo malo^ števijnih, ki zahtevajo, da bi PZS dobila primeren vzgoinoizobrazevalni center. Vzgojnoizobraževalni center pomeni centralizacijo, temu pa se nekateri upiraio. Ze zdaj |e več pripomb na račun centralnega republiškega tečaia, češ da preveč stane in onemogoča delovanj tečajev po področjih. To ne drži. Stroški so na republiškem tečaju precej maniši, kar dokazuiejo obračuni, še zlasti zato ker s. navadno sledi,o trije, štirje tečaji v organizacij, mladinske komisi|e in sicer eden do dva za MV,. posebei še za mentorje in planinske inštruktorje. Zadn,a dva tečaja pa sta zaradi pomembnosti kadrov in števila tečajnikov na republiški ravni. Ce. so tečaji po področjih, navadno ne zaqotav-l|ajo potrebne kvalitete. Ni namreč vseeno, kje se vrsi tečai al. npr v Vratih, na Okrešlju, torej v našem visokogorskem svetu, ali nekje v Zasavju na Pohoriu, na Gorjnah. 2e sam program vzgoje m izobrazevania za mladinske vodnice, ki smo ga soglasno sprejli leta 1966, svoje pove. V tvn7;L™*me?h SP m° ,ak program zagotavlja kvalitetno rast področia. Seveda področni tečaji Tn í;rnítSprt,eml|,VI- ?atl,eva'P le bol¡ poglobljeno n^ I® l°-kra-Vn.0Van|e' P^sem pa premagovanj lokalnih interesov. 2elimo, da bi šel bodoči razvoi pr. vzgop in izobraževanju MV v organi- enakih delovnih pogojih P° en°,nem Pr°9ra™ ¡n V vseh anketah po tečajih se tečajniki pritožujejo CSl^'¡-Ponim programom. Ugotovitve so UfU- l tečajnikov je s planin- V ^n-kl,fČ?ud?ka| pestra.'., P° ,ud¡ s socialnega. V zadm.h letih ,e na tečanh za MV od 40-60 0/n delavske mladine Ni nakl učje, če se na istem MZ ?r°id-t9 a|P.inis,ičn! pripravnik in nekd™ k. mu je tečaj prvi resneiši stik z gorami Predava, e|, m?ra pač brQf¡ sredjnQ B rre_ °',pon°-VI Sn0j Pla"'nske šole, potem pa mu lievnfniVnl" p9 doPušča< da b¡.se Posvetil nada-moj do j e ni a' s nov! ne2adovol¡en' d™gi pa ko-Krivda za tako stanje zadene PD. V mnoaih PD začno razpravljati o kandidatih za tečaj MV šele razp'SU ,eČaie". Pri- i2b°ru premalo upošte! krivda PvrXr 2nan|5 in 'z°braženost. Vendar npnftmin ne zadene samo PD, temveč tudi nepopolni vzgojoizobraževalni sistem. Pri tem ne smemo b.tr nestrpni. Osnova vsega bo ver-itnm Pv°n¿-Ska !olt? Y celotnem slovenskem pro-S- wVs.e^'na P'a"!nske Sole je verjetno več ali Xdf,|en^ P° 50 mnenia o organi' mnJLi» .-ž°,e;. ° ,tem bodo morali svoje mnenje povedat, tudi pedagogi in psihologi. ' Lansko leto |e mladinska komisija na svofi redni se i obravnavala to problematiko in sprejela ww bodo pos!el opravljali kandidati za tečaj MV spreiemne izpite iz predmetov: Nevarnosti v gorah, Zgodovina planinstva, Spoznavanj gorstev. Orientacija. S tem ukrepom bomo razbremenili teoretične ure predmetov in bo ostalo Wün 0^ Z% rttlč,ne ¿a|e_, (gibonie, GRS, orientacij, družabništvo). Vendar pripominjamo, da ie to rešitev prehodnega značaja Nekateri vidijo _ problem v udeležbi na tečaju Xhfil; čaksu.,n se ogrevajo za tečaj v deljeni fiS L- 0b koncJul- tedna-. Za odgovor takimu M?S.i,- '3 .n?.vedl' mnenje mladinske komisije. Mladinski vodnik |e družbenopolitični delavec, tff' čas za *eca| ne sme predstavljati težav :j0d,f-"VZL V Šoh- ^¡skupaj si moramo prizadevati, da bomo postavil, mladinskega vodnika IZ GOVORA ALBINA JESENSKA, PREDSEDNIKA PD LITIJA (Ob 70-letnici litijskega PD) m^sšmmrnm mmm^mm SKžBes***®!»« mssmmsmM na mesto, ki mu pripada kot društvenemu in družbenemu delavcu. Na zimski tečaj za MV se je prijavilo 56 kandidatov (60 «/„ delavske mladine). Za posredovanje pri ureditvi prostega časa so zaprosili le štirje, čeprav smo jim ponudili to možnost. Tečaj ni potekal med zimskimi šolskimi počitnicami. V potrditev, da so nedeljeni tečaji smotrnejši kot deljeni, govori analiza vseh faktorjev, ki tvori|o tečaj. Organizacijsko je prav gotovo laže izpeljati nedeljeni tečaj, še zlasti zato, ker še vedno prevladujejo republiški in si sledijo v več|em številu, v področni organizaciji bi bilo morda drugače, vendar le tedaj, če bi združili vsaj tri ali štiri tečaje. S tem pa bi nastalo veliko vprašanje inštruktorskega kadia. Dosedanje izkušnje nas učijo, da ga je še vedno premalo, sa| moramo iskati tudi improvizirane rešitve iz tečaja v tečaj. Stroški bi bili v deljenih tečajih prav gotovo večji. Pomislimo samo na prevozne stroške predavateljev in tečajnikov, še zlasti če upoštevamo prejšnjo trditev, da morajo biti fečaji v dobro izbranem kraju, ker tako terja program. Kamen spotike in nemalo hude krvi povzroča tudi podeljevanje znakov za MV. Z novim pravilni- kom o vzgoii in izobraževanju planinske mladine smo odpravili staro prakso, ki je dovoljevala podeljevanje znakov mladinski vodnik tudi takim, ki tečaja niso opravili, se pa aktivno ukvarjajo z mladino. Mladinsko komisija je zavzela stališče, da lahko dobi znak in s tem naziv mla: dinski vodnik le tisti, ki je opravil verificiran tečaj za MV ali je sodeloval kot inštruktor na tem tečaju. Morda smo pri takšni odločitvi nekoliko pretogi, vendar vsekakor moramo biti načelni. Sicer pa smo uvedli zlati oziroma srebrni znak MV. Prvega bomo podeljevali MV in planincem, ki se več kot 15 let ukvarjajo z mladino, drugega tj. srebrni znak pa MV oz. planincem, ki se ukvarjajo z mladino vsaj deset let. Ob koncu še to: Prva naloga je pripraviti poseben program snovi za MV. Tiha žel|a je, da bi program snovi izšel v obliki mape, ki se po po-trebi dopolnjuje. Izpopolniti bomo morali tudi učne pripomočke, ki bodo predavanja popestrila. Prizadevati si bomo morali, da bo kandidat za tečaj opravil pred tem vse faze planinskega udej-stvovanja - od cicibana planinca, pionirja planinca do planinske šole in tečaja. In ne nazadnje, da bi v okviru PZS dobili vzgojnoizobraževalni centerl O GORENJCIH, ŠTAJERCIH IN SAMOTARJIH DR. MATJA2 KMECL Bila je novembrska nedelja: takšna krotka, jesenska in topla. Blagi zračni tokovi so se počasi pretakali sem in tja po prijazni modrini; noter v Trento in po dolinah je bilo res bolj temno, sonce je že poševno, ampak zgoraj po Triglavu se je dan svetil, da je bilo veselje. Nalašč za sladokusce ali »fajnšmeker|e«, kakor bi rekli zagrebški prijatelji, če bi takrat kakšnega zaneslo tjakaj (pa ga ni, ker |e predaleč peš in še zeblo je malo). Snega je bilo ravno toliko, da je bilo še bol| svetlo in da se je zemlja laže ločila od temnih nebes, tudi malo ledu se |e bilo čez noc nagladilo po stopinjah, ampak to nič ne de, saj ni treba stopiti ravno nanj, pa tudi s cepinom se ga je dalo malo nakopati, nahrabati. Naenkrat sem lahko^ ugotovil, da sem poln zanosa (zanesljiva znamenja: pljuča se opazno razširijo, lasje rahlo zasrbi|o, utrujenosti ni ali pa jo sposobnost daleč presega). Temelj temu zanosu, sem hitro^ ugotovil, bilo je prepričanje, da bom lahko na vrhu vendarle enkrat sam: pa se na tak dan! Nobenega mlatenja začetnikov po krotko in ponosno napetih zadn|icah, ponižno molečih iz stolpa! Nikakršnih množičnih kuharsko štempljavskih podvigov okrog štedilnika! Brez glasno neumnih poukov: Odpadke pod kamen|e! (Neumnih pač zato, ker bržkone tam gori že ni več kamna, ki ne bi bil žalostna priča starih zapovedi glede snage!) Povrh pa so tla že zdavnaj steptana, zdrobl|ena m zmleta v cestni prah! Kje boš tam še kaj skril pod kamen, kvečjemu če ga prineseš s sebo|! Nobene geografske in estetske razlage ne bodo švigale vsekrižem po zraku. Skratka: samo kakšen veter, kakšen čudaški ptič, ki ve, da je zgoraj zmera| ka za pod zob; pa spet ne kakšna grlica ali takšna mehkužnost, ki od strahu nad globino in nad mrazom kar naprej gruli in kriči, marveč samotni, posamični, molčeči ptici — recimo čudno velik vrabec z rumenim kljunom, ki bi mu pravo ime vedel samo kakšen ptičeslovec Janez Gregori, ki se za ptiče posebej zanima m se nan|e očitno podrobno razume. To sem torej imel v mislih in pričakovanju, in zaradi tega, so se mi že globoko spodaj nad Planiko razširila pljuča, me zasrbeli lasje. Račun brez krčmarja! Ko sem prestopil zadnjih nekaj kamnov in snegov, se mi je odkril najbolj neljub pogled — ob stolpu je na koncu deske, ki jo je očitno obrnil na suho stran, da mu sneg ne bi poškodoval zadnjice, že sedel mož; spre|el me |e s prav takšnim navdušenjem kakor jaz njega. Pokimal sem mu in ga pozdravil, tako zahteva vljudnost; tudi on ni ostal dolžen, potem sem ga obšel, ko da ga m. Naj vidi, da mi ne povzroča prevelikega veselja — poseben občutek, ko se poprejšnji najlepši načrti hipoma udero v nič, sladka samotarska pričakovanja prav tako, in potem prvi trenutek ni kaj početi. Pogled mi je nesel po znanih prijaznih, ljubih pogledih. Bogve zakaj, spomnil sem se najprej zgornjega Splevtskega jezera, nenadoma me je zaskrbelo, če še je. Bilo je, ni še odteklo. Natančno se je videlo, ni še čisto pomrznilo, bilo je temnejše v svoji peščeni kotanji. Potem sem pregledal, kako je z Zadnjo Trento. Tudi z njo je bilo vse v redu: enako globoko in enako jesensko mračna, kakor zmeraj ob tem času. In če je še streha na morbenjskih kasarnah. Ni |e bilo, kakor že dolgo ne več: v večen spomenik naši gospodarnosti — kar je bilo še boljše, se je že zdavnaj preselila na Dolič. Potem sem le odmencal nazaj za stolp: če je kdo na Begunjskem vrhu in če meteorolog na Kredarici kaj gleda v svo|o belo škatlo. Ni bilo ne meteorologa, da bi gledal v škatlo, ne druge žive duše, vrata v kredariško hišo pa so bila na stežaj odprta; kaj bi ne bila ob takšnem vremenu! Zlomek pa se ni premaknil s svoje dile! Molčal je in užival. Nič ni pomagalo. Izbral sem si svoj prostorček, bolj proč, se razkomotil in končno soseda tudi natančne e pogledal. Seveda, že na prvi pogled: prava gorenjska suša! Čudak, ki ne ve, zakaj ga je mati naučila govoriti. Mogoče se mu zdi govoriti tudi potrata, sem veselo sam zase obkladal tega Gorenjca pasjega, ki je moral prav ta dan prilesti sem gor. Potem jem, pijem, mlaskam, naj mu gre na živce. Če bi bil Štajerc: kakšen govor bi že imel za seboj! (Pje, kak lepo vreme je! A boste pili, nate, cuknite ga no malo! Saj ne škodi! A ste iz Ljubljane? Jaz sem pa iz totega pecirka, haha! Vete, je strašno daleč do sem, sem že moral ob drugi uri fstati, nate, no, pijte, kaj se tak branite, ni strupen. Vete, je svet čisto nekaj drugega, če ga cuknete, kak lepi je ta svet! Pogledite, kak je lepi! Tisto, se mi zdi, je Krn, tista spica, a vidite ...) Mogoče pa bi bil sploh iz Trbovelj; seveda ne Čibejev Marko, ki je dobro vzgojen čeprav se to ne vidi kar na prvi pogled. Če bi bil iz Trbovelj, bi zdajle ta grinta moško postopal okrog, na dolg korak, roke v žepih, in bi z zamolklim, globokim, proletarskim glasom izražal posebno nežnost: »Porkamadona je lepo! Kristusbuhma-mari|a! Tritavžent zelenih hudičev, tako pa še ne! Orkamizerjadindoladondala!« Vsakokrat s tehtnim preudarkom, premislekom, z velikim priznanjem na obrazu, z odmori med posamičnimi priznanji, brez pljuvanja! Ampak ni bil ne iz totega pecirka ne iz Trbovelj, bil je Gorenjec. Ni zinil ne bele ne črne Sedel je tam, ko da mu mislijo zrasti korenine in ko da se mu zraven zdi vseaa škoda; ko da je od tiste pasme, ki menda po izročilu doma pere in suši toaletni papir, pa ga ob vsej pazljivosti ne more rabiti več ko po trikrat in zato zastavl|a ogorčena delegatska vprašanja v zvezi s produkcijsko in poslovno moralo O, ti pasji sin, kako bo zagrenil nedeljo. 2iv krst, če je pri pravi, novembra ne leze na Triglav! Za tak posel sta julij in avgust! Pa kar sedi tam za Aljaževim stolpom, ko priliman. Ko bi bil vsaj takšne sorte Gorenjec kot Kocina. Saj tudi Kocina po lastnem pripovedovanju rabi tisti papir po večkrat in je hkrati pristaš pokopavanja rajnkih do pasu, da se prihrani za spomenik, ampak vsaj z besedami ni varčen, po naravi mu je danega toliko glasu, da je vsaj z njim lahko brez posebne škode zase razsipen. Spustiš ga v hribe in že tuli, vriska in jodla, da je veselje in da vse odmeva. Ni treba, da pride na vrh in da šele tam da veselja svojemu dosežku z ustreznim razda|an|em. Ze pot navzgor ga navdušuje tako zelo, da se vsi ptiči poskrijejo; gamsa pa še ni videl svoj živ dan nobenega. Tudi reševalci so ga že nekajkrat zasledovali, ker so mislili, da je tako zelo bolan. Drugič nekoč je ves sindikalni izlet, če seveda Kocina ne laže, ki bi rad imel mir, zbral razpoložljivo pijačo in mu jo dal spiti, da bi se vsaj za nekaj časa poslovil od zavesti in od svojih nagonov. Popil je vse (da ne bi kaj ostalo, ko je bilo zastonj!), ampak to mu je šele dalo moči! Sploh ni zgubil zavesti (ker bi je bilo škoda!), temveč je zavriskal in zajodlal tako nečloveško, da je sprožil plaz kamenja (prožiti z glasom sneg zna vsak) in so morali sindikalisti v nevarnosti bežati. Pa so imeli mir, haha! Povrhu se jim je zdelo škoda še za pijačo (bili so tudi Gorenjci, haha!), on pa je za zahvalo jodlal za njimi. — Tudi navzdol grede zmeraj vpije — od zadovoljstva, ker je pot navzdol lažja, od človeka zahteva manjše trošenje moči, pa tudi dom je blizu in se podplati nehajo trgati. Tradicionalni, spodobni planinski gospodje s palicami na kljuko in z zelo lepimi zelenimi lodnjastimi hlačami ga zmeraj resno in očitajoče gledajo. Ne rečejo nič, ker so olikani, ampak imajo takšne očitajoče obraze, ko da bi bili sami nezakonski sinovi. Niso še dobro mimo, že se Kocina hipoma napne od popka na vse strani, ena sama struna, stopi na prste, zamiži in ustreli takšno vpitje, da se planinski' ospodje za nama kar stresejo, palice na kljuko jim skoraj popadajo iz rok. Ko so ončno pošteno mimo, na primer pa tisti lepi razgledni stezi čez Toščev trebuh, za prvim vogalom, se Kocina zdajci zahahlja in zraven na debelo razhudi: »A si 152 videl te kaplane poštirkanel Še govorijo ne na glas, ko kakšne angelske device. In tudi na stran si ne upajo. Raje držijo, da jih šraufa po trebuhih, ker se jim zdi greh v hribih za grmovje. Ko kakšne mlade punčare, ki jim tudi ne gre v glavo, da bi kdaj kakšnega zaljubljenega človeka lahko tiščalo na stran in bi se moral mimo vzvišenih ljubezenskih reči ukvarjati s takšnimi banalnimi težavami. Še čudno, da v verzih ne govorijo! Juuuuuuu!« In spet razgraja. Njegovo načelo je: Kar godi, to počnem. Skušal sem mu že dopovedati, da to ne gre. Kaj, na primer, če bi šlo sto Kocin na Triglav! Vendar na ta ušesa ne sliši: »Sto Kocin? Ko da je sploh sto Kocin na svetu? Še deset jih ni! Kocina je en sam! Je res?« — Kaj hočem, priznati moram, en sam je. »Torej, nobenih neumnosti!« Saj pravim: vsi Gorenjci spet niso tako slabi! Ob priložnosti sem jih srečeval cel kup, ki so bili prav sodobno organizirani. Odpravili so se v hribe, ko tolpa paglavcev, na zabaven »ferjuks«: nič drugega niso imeli pred očmi, ko da ga bojo daleč od spodobnih pogledov kronali, in to kar se le da! K takšnemu karseda kronanju spada muzika; ampak ne kakšna kasetna škatla — živa glasba! Zato je eden nosil harmoniko: specializiran nosač, nekakšna družbena nadstavba v malem — kultura; za jedačo, pijačo, milo in zobno ščetko so skrbeli zanj drugi,_ baza. Kar zadeva bazo, spada k takšnemu kronanju po gorenjskih nazorih pivo. Saj spada zraven, ne? Seveda, kajpada, da ni žeje! Torej so trije prenašali mogočno zalogo piva, specializirani nosači: za kulturo jim je skrbela vrhnja stavba-harmonikar, lahko so se posvetili izključno pivu. Ker se ne sme biti lačen, sta dva nosila proviant: eden venec domačih klobas kar okrog vratu, ko šal, drugi na palici, da je mahalo in bingljalo v večno spodbudo zastajajočim. Ostalo so nosila dekleta, recimo različna čistila — zobne ščetke, brisačo, milo in podobne ženske reči. Vsake pol ure so se vsedli, za čas ni šlo, vrhnja stavba je morala gosti, vsi skupaj so se basali s klobasami (baza je vrhnji stavbi brez znanih očitkov pridno lastnoročno in obilno polnila usta), se zalivala s pivom, kriče in malce onemoglo, ker je trajalo že tretji dan, zbijali šale, pri kočah pa obnavljali zaloge. Sploh niso mislili pol dneva naprej: fiksali so ga in se veselili življenja. Ko so ga za kakšno skalo nažingali, so se veseli, neizčrpni, malce opotečni odpravili naprej. Godcu je tu in tam instrument padel malo po kakšnem grušču navzdol, da je spuščal različne vesele, čeprav neubrane glasove, pa se sploh ni pokvaril: kar nekako prizadevno in s posluhom se je ta harmonika vključila v vso zadevo. — Najbrž s pravim planinstvom takšen pohod nima kaj dosti skupnega, je pa zabaven, kar se da; toliko bolj vesel, kolikor nevzgojen; toliko bolj nepozaben kolikor nespodoben. (Ekoloških težav pa ni povzročil niti malo: praznih steklenic se jim je, Gorenjcem, zdelo škoda in so jih, kakor so že bili v rožicah, vestno pobirali za seboj, pred konservami so dali prednost domačim klobasam in tako je ostajalo za njimi, kakor je bilo: čisto, posprovljeno, v ekološkem ravnovesju, brez »embalažne polucije«. Zgledno. Bolj ko za marsikaterim fasadno mnogo bolj neoporečnim planincem!) Tako se mi malo podrenjajo v mislih slovenski pokrajinci in tipi, kot v Mercatorjevi reklami. Na koncu pa le vprašam: »Z Jesenic?« »S Krona,« sledi izza stolpa nagel in varčen odgovor. — Na, saj sem vedel, saj se ne da zmotiti. Iz Kranja je, še glasove špara: reče »s Krana«, namesto lepo »iz Kranja«. Seveda pa varčnost tudi ni prav zmeraj za spotiko. Včasih te življenje enostavno prisili, da moraš stiskati, če si tudi Štajerc. — Kar živo mi vstane pred spominske oči davni študentovski pohod čez Pohorje. Najprej smo z bicikli prevozili Prekmurje po dolgem in počez, potem smo dva dni odmerili Pohorju; zjutraj smo se še basali z gostoljubnostjo pri prijateljevih domačih, potem smo se z avtobusom odci|azi!i do pod Pohorja, preskusili (prvič!) vzpenjačo, potem pa smo do večera želeli priti na Roglo, po skrajšanem postopku. Bil je lep dan; brez pojma o razdaljah smo sedeli v travi in po kamnih, kjer se je le dalo, dokler ni začenjala preganjati noč po nekakšnih močvirnatih lesnatih stezah, na katerih smo očitno zašli. Bolj, ko se je temnilo, bolj sva z Alijem tekla in bolj je Krijek zaostajal. Če je le preveč zginil v temi zada|, sva postala, mu vpila, ga vabila in rotila, dokler se le ni iz mraka iz uščila senca velikanskega negodovanja in molčečih očitkov. »Ja, kaj pa je?« sva skrbela. On pa nič, samo nekam široko, previdno in varčno je hodil. Predlagala sva mu, nai stopa pred nama, da ga ne zgubiva, zgube razvajene, podelane. Noč je tako in tako eno uro prej ali kasneje, bogpomagaj. Seveda, sva komentirala za njim, ki je hodil čedalje bolj široko in varno — kot mornar na ladji ob najhujšem, Krijek je edinec, saj ne ve, kaj so življenjske težave, že malo hoje ga povozi, mucka maminega. On pa se ni zmenil, molče je kar naprej hlačal in širokoritil, okorno in previdno, kot bi mu glažovine v r... natresel... hipoma se nama je posvetilo: Seveda, to je, šmirglja ima tam zadaj, volka! Sedenje na kamnih mu je škodilo! In že sva ga tolažila; obljubljala sva mu dobiti časopis, da si ga bo natlačil čez noč tja noter v bolečino, da mu bo popivnajo, časopis še najbolj pomaga; kreme žal nimamo nobene, mogoče pa bi se dalo v koči dobiti kakšno dobro pasto za čevlje, rdečo na primer, da postane po opičje živahen, še po dreviu bo skakal, bo videl! Mogoče bojo na Rogli imeli tudi kaj smukca, takšnega za karte, da raje tečejo in drsijo, tudi s smukcem bi se zelo pomagalo. On pa ob vseh tolažbah, ne bele ne črne, samo noge je prestavljal, kar se da široko in po sili varčno, noter proti večerni Rogli in trpel dvakratno: tudi zaradi dveh trapastih prijateljev, ki sploh ne vesta, kaj je to šmirgelj, kaj volk, ker ju pač še ni njun živ dan ugriznil v r... — Volk torej je že takšna reč, ki tudi najbolj poštenega Štajerca v hipu naredi Gorenjca: varčevanje, varčevanje na vsakem koraku! — Na Roglo smo potem prišli kar se da kmalu, vsaj midva, dobra volja je krajšala pot, vsaj nama; pot sem si ohranil v najlepšem spominu, vsaj jaz. Moj triglavski sosed pa gotovo nima volka. Zal! Po rojstvu in po naravi, ne po volku je Gorenjec, kar sicer ni greh, kakor pravijo za Primorce, ker so Primorci, lepo pa tudi ne. Ampak revež sam ne more navsezadnje nič za to, ga je pač usoda udarila, kakor vsakogar s čim udari, se mi je oglasilo sočutje iz moje stare štajerske krvi, Spet ga pazljivo pogledam, on pa nič: zadrto molči, varčno molči, in gleda noter proti Krnu, ko da bi bil hud name. Vsakemu poštenemu Štajercu, tudi samo natura-liziranemu, kakršen sem jaz, se zdi takšno obnašanje žaljivo, bogavpijoče, težko znosno. Zato me v hipu spet pogreje: gledam na drugo stran, hrbet mu kažem, nekako motno se mi valja po robu zavesti občutek, medel spomin, da je na tej strani sveta mogoče videti še en lep primer gorenjske varčnosti, še nekaj, kar bi mu, suši goren|ski, na tihem vrgel pod noge. Na vse kriplje se skušam dokopati: je v zvezi s Skrlatico? Ne, ni. S Kriškimi podi? Tudi ne. S Slemenom, Vrtaško planino? To pa že, tu je nekaj! V zvezi z Višekom je, se hipoma posveti, v zvezi s tisto planino, od koder je eden na|lepšin pogledov na Triglav in Vrata, podolž. Bivših pogledov. Gori nad Peričnikom. — Greš na špancir po tisti hvalevredni, močno klobasasti, pa vendar kar naprej široko in lepo razgledni, mirni in varni lovski poti izpod Vrtaškega vrha noter v Crlovec, potem jo na pravšnjem mestu ubereš skoz redko, kamnito macesnovje povprek navzdol, in ko misliš, da si dokončno zašel, ugledaš skozi gosto, mračno, gnilo drev|e belino v kateri slutiš globok podor; v to belino pelje skozi gozd, ves nastlan s podrtimi bukvami, grapica. Ker takšne reči poznaš, veš, da prehoda tam skoz ne bo, ampak pogledati ni greh. Torej se znajdeš na robu velikega peščenega, udornega lijaka, ki se kar cedi od vseh mogočih izvirkov in izvirčičev, pa tudi dol, prek strmega ilovnatega grušča se nekako pride, čeprav posipajoči prehod ni posebno pri|azen. Ko si prek, se ponudi stara, zaraščena steza, ta postaja vse bolj in bolj pot, z vseh koncev pa šumeče prihajajo vode. Peričnik izvira v desetinah najbolj slikovitih studencev, po četrt ure je že pravi potok, kar reka, posebno po dežju in spomladi. In končno se odpre Višek. Ampak kakšen! Kdor je kdaj videl kakšno staro Ravmkovo fotografijo, bo vedel, kakšna lepa, gladka, travnata planina je to bila kakšen pogled čez Vrata na Triglav! Bil; zdaj je komaj še in če bi ga kdo rad se doživel, mora pohiteti! Veliki stan je razpadel, grobljo ie obrasel plevel. Planjava ¡e posa|enciz drevjem. Se malo in Višeka ne bo več. — Dobro, saj je res: če je treba izbirati med plevelom pa trnato zapuščenostjo in med drevjem, potem je še vseeno bol|še drevje. Te ali one zanikrne, zakotne planine tudi res ni škoda, torej naj gre gozd vanjo. Takšnoje pa bi mogoče le lahko kako ohranili, to ne bi bil tak finančni 'P. delovni napor, bila bi samo drobna izjema v splošnem varčevanju (?) in pragmatični komodnosti. Ali pa še to ne: na Peričniku je zmeraj vse črno obiskovalcev. Zaka| bi jim, česar v našem gorskem svetu prav gotovo manjka, ne omogočili — z ureditvi|o primerne poti: samo od zgornjega slapa bi jo bilo treba popraviti — možnost kratke, enourne ture: takšne za neprenaporno popoldansko prezračenje in pretelovadenje, za emocionalno obnovo, vsakršno sprostitev ali relaksacijo, kakor se temu učeno reče? Pa ob poostrenem režimu, kar zadeva onesnaževanje okolice. Tako pa bo enega najlepših pogledov, iz enega najbolj slikovitih kotičkov, z ene starih planin v Julncih zarasel gozd. (Ki bo prinašal silne dobičke in rešil velike qospo-darske probleme?) Z neznanskim zadoščenjem in zmagoslavjem vidim v možakarju na oni, boljši strani Aliazevega stolpa poosebljeno krivdo za to, da ga bo zaraslo, Višek. Odurno' Vredno prave, resnične, gnevne jeze! In tako sediva naprej: jaz bi bil rad sam, on očitno tudi. Oba Gorenjca (recimo: vsaj oni). Bogve kaj melje o meni, kaj prijaznega gotovo ne, ko se mu že Višeka ne zdi več škoda. — Čez kakšne pol ure pa se le oglasi z dopolnilom: »Ampak, vete, sem šele deset let f Kranu, drugače sem po rojstvu iz totega pecirka Vi ste pa gotovo pravi Gorenjec, a ne?« Saj sem vedel, res ni mislil nič prijaznega o meni! — Čuden Stajerc, Štajerci vendar mislimo o drugih ljudeh vse najboljše! A zdaj se bomo pa takšni Štajerci na Triglavu sestajali! Vsa prejšnja dobra volja se je nahitro razkrajala, še pol ure sem posedel tiste krotke, tople novembrske nedelje na vrhu, bolj iz dobrih manir, ko iz kakšnih pristnejših nagnjenj, potem pa sem pospravil reči, moža vljudno, ampak na kratko pozdravil in šel. Bom raie kje spodaj. Razgled ne bo tako lep, bom pa sam. In ne bo mi treba poditi skozi glavo tako nepomirljivih in tako napornih misli, nobene bližine ne bo. Ce se mi bo na primer kolcnilo, se mi bo pač brez skrbi kolcnilo, slišal ne bo živ krst. Ce se mi bo zahotelo prepevati operne arije, jih bom pel in tudi pogovarial se bom lahko sam s seboj, pa čeprav najbolj neumne stvari, živ krst se mi ne bo sme|al. Saj zato pa gremo samotni na pot: da ne potrošimo vseh moči in vse domiselnosti za druge; družba je prijazna reč, ampak večkrat zahteva naporno obnašanje, nešteto ozirov, drobnih in debelih, utruja in zavaja fantazijo proč od bistva, proč od prave hribovske narave in proč od sebe. Tisti Gorenjec ali Stajerc ali kar je že bil, na vrhu, je gotovo tudi tak, zato sem mu pri priči, že do Malega Triglava vse odpustil Ka| mu ne boš, če pa ti je čisto podoben! Prav fejst fant je! Ce natančno premisliš in odšteješ stare medsebojne deželne zamere: zlata duša! In že me peče vest, da sem mu toliko poočital; stopim na kamen, pogledam nazaj v vrh, še zmeraj sedi tam, če je tisti črni kupček on, pomaham, prijazno zavpijem. — Nič. Ne premakne se, ne zine. Suša gorenjska! Pa nič! PO TREH LETIH - USPEH JANKO A2MAN Tri leta so minila, kar sva se z Maticem ločila pod petko. Sam nisem imel več moči. Matic morda še - za manjši poizkus. Veter, mraz in dolgo bivanje na gori so naredi i svoje. To je bila pravzaprav ločitev od Makaluja za vso odpravo. Ko smo obrnili nekje nad 8000, je imel marsikateri od nas v očeh solze. Bili smo prepričani, da ne bomo nikoli več stali pod to steno. Utrujeni od 50-dnevnega naskakovanja,_ smo le s težavo oteli najvrednejše stvari ledu in snegu. V bazi smo bili prepričani, da je s težavami in garanjem pri kraju, vendar je umik izpod Makaluja terjal se velike napore. Tri dni smo gazili po meter globokem snegu do prve vasi. Se dosti teze pa je bilo za bose in slabo oblečene nosače. Da bi rešili sebe, so odmetavali tovore. Po te tovore so se vrnili čez nekaj dni, ko se je vreme izboljšalo. To nas ie seveda stalo precej denarja. Domov smo se vrnili razočarani. Morda nas je nekoliko potolažila le misel, da tudi Angleži niso uspeli v južni steni Everesta, čeprav z boljšo opremo in številnejšo ekipo. Naslednje leto je odšla pod Makalu avstr.-nemška odprava z najboljšimi alpinisti. Prav gotovo Jugoslovanov niso imeli v čislih. Bili so prepričani, da bodo uspeli. V spodnjem delu stene so porabili preveč časa za snemanje, zato jih je zgora| prehitel čas in obrniti so se morali nekje pod našo četvorko, to je pod 7500. Leto 1974 je bilo za Jugoslovane v Himalaji zelo uspešno. Naši fantje so poravnali dolgoletni dolg na Kangbačenu. Opravili so zares veliko delo in ekspediciji v svetu priborili ime »ekspedicija rekordov«. To je med drugim nagnilo Planinsko zvezo, da [e ponovno zaprosila nepalsko vlado za južno steno Makaluja. Isto leto je prišla pod steno mednarodna odprava, v kateri je sodeloval tudi naš Matija Maležič. Tudi ta odprava ni dosegla cilja, najbrž zato, ker ni imela zadosti mož. Obrnili so se nad »rampo«, se pravi pod našo petko nekje na 7700 m. Stena je dobila še višjo vrednost in nas še bolj vlekla. Ker so nam Nepalci obljubili dovoljenje, smo začeli s pripravami. Izbranih nas je bilo 21 iz vseh koncev Slovenije. Cas je zelo hitro tekel in bili smo vsi kar prece| zaposleni, fantje iz Ljubljane in okolice pa še veliko bolj. Robo smo poslali z ladp že dva meseca preje, ker je bilo to dosti ceneje. Vsi smo bili prepričani, da bomo to pot uspeli. 11.8. smo prek Frankfurta odleteli v New Delhi, od tam z vlakom do Jogbanija, končne postaje na indijsko-nepalski meji. Nadaljevali smo pot z avtobusom do Konghbarija, od tu pa po dveh dneh do Dharana. V tem za nepalske razmere kar velikem mestu smo počakali Aleša in Jamnika, ki sta prišla z robo iz Modrasa. Ko smo imeli vsa dovoljenja nepalskih oblasti, smo 19. 8. zapustili Dharan s 329 no- Sion!i osmimi serParm m dvema kuharjema. Po 18 dneh smo dosegli bazo na višini 4oUU m. Stena je bila zavita v meglo. Zdelo se nam je, kot da smo prišli k dobremu znancu Bazo smo uredili na istem mestu kot 1972 in smo se sploh držali iste smeri. Zadržali smo neka| dobrih nosačev, |ih oblekli in obuli. Sicer hodijo napol nagi in bosi h nosaci so nam nosili tovore za steno na prvi višinski tabor 5800 m. To je bila pravzaprav druga baza. Od tabora ena do dve, na višino 6400, so nosili šerpe, naprei pa mi sami. K ' K 1 Ker nas je petero poznalo steno od leta 1972, nas je Aleš razdelil na pet skupin V vsako skupino je se po en »veteran«, tako da ni bilo treba iskati smeri. Vse so se med seboj menjavale, vsaka je imela zaledje, za nobeno pa se ni moglo točno določiti, kje bo prišla na vrsto. Vreme v bazi je bilo v začetku precej slabo, ko pa si se povzpel nad 6000 m, je bilo lasno m sončno. Kot da bi prišel v drugi svet! Se zdaleč se ni dalo primerjati z vremenom pred tremi leti. 1 Vse jev teklo lepo, le ko je bila postavljena četvorka, se je nekaj dni ustavilo, ker |e močno snežilo. Precej časa smo se z Nejcem in Radotom otepali snega, nakar smo se morali umakniti v bazo. Tudi_ tam je zapadlo več kot pol metra snega. To ? S ¿poVrabni ' C°Sa' 16 odkoPati in popraviti šotore, da so bili K&r kmalu je prišel 6. oktober, ko sta Marjan in Srauf dosegla vrh. V trenutku je bilo Barun ^ 9aran,e V stem' vse nez9ode/ tudi prisilno kopanje v ledeniški reki V naslednjih dneh nas je na vrh prišlo še pet. »TREKKING PEAK« STANE BELAK Javljala se je zima in z vsakim dnem je bilo bolj mraz. Sele okoli poldneva so z rahlim vzgornikom priplavale nizko nad dnom doline meglene tančice Vetrc je bil le še rahla senca monsuna m ni imel več moči, da bi pihnil čez mogočni greben Kumbakarna Himal. Neodločno je tlačil megle v zatrep pod vzhodno steno P4 in Makalu^u PreVOZa VZn°Z'U ,UŽn® Stene Maha"kali: Tako bi se točneje reklo Popoldne so prinašali Serpe opremo iz »Slovenije« v bazo, kjer je bilo vse že v znameniu odhoda. Potem, ko |e bil vrh zavzet, se je pričelo javljati domotožje Čeprav smo s. želel, cimprei domov, se je lotevala človeka čudna otožnost ob mislih! da bomo za vedno zapustili z borno travo porasle morene pod Makalujem. rie ka j^ s kri v nos t n e g a ^'' ° ZnaČ'ln° obdobie Pred zimo' ki čez noč navdihne pokrajini Noči ob našem prihodu, ko je rahlo snežilo, so bile sedaj kristalno jasne in vrhovi nad bazo so se kovinsko lesketali v srebrni mesečini. Jutra z nenormalno velikimi zvezdarm mi bodo ostala za vedno v spominu. Se v mraku sem opazoval iz varnecia pr.bezalice spalne vreče vršni greben Makaluja, ki je dobil tisti značilni kovinski lesket m ki se |e celo uro pasel na višinah 8000 m. Potem se je ujel nanj prvi sončni žarek m Maha-kali |e postala res kraljevska. Kmalu je žarelo nad bazo pobočje P4 in tudi raztreskana severna stena Nepaua se je razkrila v razkošju svetlobe in sence Baza pa |e bila se dolgo v senc, ki jo je metala čez dolino visoka planota ledeniške grobl|e. Le-ta |e podal|sek |ugovzhodnih Makalujevih grebenov. Kot strela z jasnega nas je tisto jutro zadelo Zoranovo sporočilo, da je prebil noč na prostem, pod vrhom osemtisočaka. Začelo se je neskončno dežuranje pri daljnogledu |n radijskih sprejemnikih. Nenadoma nihče ni več mislil na povratek in dolgočasje v baz. |e zamenjala moreča negotovost. Ves dan smo opazovali dramatičen Zoranov sestop. Ko se ,e pod večer vrnil ob vrveh, v T 5 smo si šele oddahnili 2e i^STki 11'teSJS l|6ki, !f6t V- naf-ih,' Pzir?ma fočneie' v Dovžanovih rokah. Bil |e edini, ki |e teda| lahko zadevo izpel|al, kot je treba. In to je tudi storil! Medtem, ko sto v naslednjih dveh dneh sestopala prek stene, |e na goro oddrvela trojica z Damjanom na čelu. Naivno bi bilo verjeti Zoranu, da ga visoki bivak ni v ničemer prizadel. 14. oktobra se je zaplet le razvozlal. Napetost, ki v bazi ves ta čas ni popustila, je zamenjalo veselje nad končno vendarle srečnim iztekom ln°9ker ni bilo več tiste napetosti, ki nas je držala v šahu zadnje dni, smo načrte, ki smo jih odlagali do konca, nazadnje le lahko uresničili. Nenadoma zableste gore z drugačno svetlobo in človek jih ne gleda več kot objekt, kjer bo izmozgaval svo|e Tako je bilo tudi tisti dan, ko je vzpon na nepomemben vrh »Trekking peak« dobil realno osnovo. ... Pravzaprav je vrh nekakšen stranski odrastek v grebenu Makalu-Pik3. b svoiimi 6150 metri je spričo Makaluja res nepomemben grič, toda njegova v jutranji svetlobi se lesketajoča kupola je obetala enkratne poglede z vrha. Greben |e namreč pomaknjen v sredo doline tako, da naredi zgornja barunska dolina velik ovinek okoli ovire. Med sicer vsesplošno zamorjenimi pogovori zadnjih dni, se mi je zdel vzpon na ta himalajski »grič« kot beg iz ujetništva. Poleg tega je bil to že doma izbran cil| za prvo našo planinsko skupino, ki naj bi obiskala Himalajo. Ze zato |e bilo tudi treba raziskati dostop na vrh, kajti naši »trekingaši« za to ne bodo imeli preveč časa. Z Alešem sva se o tem vzponu menila kot o obljubljeni deželi. Za nrnu je bila to slovesnost ob srečnem koncu odprave. Tik pred odhodom se nama je pridružil še Romi. Vseeno pa si nismo delali prevelikih utvar glede vzpona. Ze časovno ie bilo treba stvar vzeti sila resno, kajti prostranstva v Himalaji upoštevajo en dan kot na|man|so časovno enoto. , Vso noč nisem zatisnil očesa v strahu, da ne bi zaspali. Nebo e posuto z zvezdami in Makalu kot mogočna bledikasta prikazen zastira severno obzor e. Prvi krajec le medlo obseva vršiče špikov nad bazo. Dolina je temna kljub zvezdnatemu nebu. Potem se celo uro gnetemo okoli kuhalnika v »glavnem štabu«, kjer sva se naselila z Alešem. Notranjost je vzorna anarhija neštetih drobnarij, ki naredijo domovan|e v bazi tako prijetno. Vse je pri roki, pa običajno ničesar ne najdeš pravi čas. Ob pol štirih odkolovratimo v noč. Peščina ob Barunu sprejme tri kresnice, ki nerodno opletajo v težki gorski obutvi. Nekaj artističnih točk po poledenelih skalah, ki gledajo iz deroče vode in na drugem bregu smo. Ledeniški potok je v času našega bivan|a krepko spremenil svojo podobo. Sedaj je že čisto majhna vodica, ki neka| naraste le ob vročem popoldnevu. Zakoračimo v breg velike ledeniške planote, ki zapira pogled na vso |ugovzhodno stran Nenavadne vonjave posušenega pritlikavega rododendrona napoln|u|eio ozračje. Trdno zmrznjena tla so preizkušnja dobre volje v zgodnjih jutran|ih urah Pobočje je osojno in vse več je snega — dediščina snežnega vihar|a, ki |e pred dobrimi štirinajstimi dnevi zasul bazo. . Neznana sila nas žene v nočno temino. Mraz grize v ušesa in tema |e na teh črnih pobočjih še bolj neprijetna. Ženemo se kot na dirkah, čeprav smo planirali lagodno pohajkovanje. Toda nastopajoči dan vabi. Potem zakolovratimo v podroqe gugaiocih se velikih skal, ki so zasnežene in v ivju zelo neprijetne. Počasi se dani in plešočo kresnico Aleševe baterije zamenja mrzla luč Venere, ki visi tik nad planoto. Se v temi prilezemo na vrh groblje, ko se začne za daljnimi obzorji utripati nov dan. Zgodnji smo. Drqetajoč pričakujemo rojstvo novega dne na naivis|i vzpetini planote Temna gmota Everesla se nezemsko izmota iz mračnih dolin. Tudi Makalu, ki |e spacil svo|o podobo dobiva kovinski nadih. V mislih si čarom trenutek, ko bo na »Sagarmati« zablestel prvi žarek. Toda nič se ne zgodi. ..... ..... . Pod nami se v neštetih gubah kot zorana njiva nizajo ledemske grobl|e in sivozeleno jezero leži kot presenečenje med njimi. v . Toda nastopajoče jutro je otrplo v strupenem mrazu. Ta nas nažene v div|0 dirko čez pobočje k jezeru. Pravkar smo sredi »privatnega ledenika«, kot ga ,e imenoval Aleš zaradi njegove majhnosti, ko zažari bela konica Camlanga v požaru jutranjega sonca. V zamrznjenem ledeniškem potoku seutr.mara odsev,. Potem zazar. P4 m Nepau Makalu žari le v svojih vzhodnih žlebovih. Južna stena mrko zdi v mraku. Nad jezerom se kot v pravljici lesketa bela ostrica brez imena z ogrlico serakov v vznožju. Prava norišnica barv in scen. Rom. m Ales drvita cez dolino, snemata m tulita spričo nepozabnih trenutkov. . „ . . Zamudili smo prvo sonce na Sagarmati in ko jo ponovno ug edamo, |e ze v polni svetlobi. Strma zasrenjena groblja drži na greben, k. se spusca z našega »grica«. Je kot pomol v dolino Baruna in s svojo lego enkratna panoramska točka Z vsakim korakom v višino se razgrinja novo obz?rje in orjaška vzhodna stena Makaluja se lesketa v dopoldanskem soncu. Spoda, rahli vetrc kodra zelenos vo 'm kalno jezersko površino. Sren se predira m vzpon |e neka, časa nepristen. Severna stena Nepaua se mi zdi vse bolj zlovešča. Pasove navpičnih sten na vrhu branik) zidov, serakov Tam se stalno nekaj podira. Tudi Čamiang je gora, ki s te strani nima šibkih točk. Leden.sk. slap, ki odvaja ledovje iz velikega kotla za njim se v pravi brzici spušča v Barunovo dolino. Ob njegovem izteku slutimo širno ravnico barson. Ženemo se na greben v želji odkriti panoramo proti jugu. V zgodniem jutru dosežemo mejo med svetlobo in senco. Jutranje sonce vzame vid z bleščavo neštetih snežnih kristalov. Pred nami se spušča med belimi hermelinastimi pobočji vse širša in vse bolj zelena dolina Baruna. Tam smo pred dobrim mesecem korakali v megli in dežju cilju naproti. Danes leze grebeni kot grafika pod nami in Barun je srebrni trak ki ga napaiaio zelenoka ne luže spodnjega barunskega ledenika. Nekje za Nepauom slutim Tumblingtarsko kotlino. Temneje lise na pobočjih v dolini so gozdovi hima-laiskihjelk, temnozelem zamolkli lesket med njimi so rododendronove gošče Južno podnozie grebenov P 3 |e onaška polica s smaragdnimi jezerci ledeniške vode Zdi se mi, kot da prvič gledam Himalajo. Vsekakor pa prvič s takimi občutki in sproscen. Vrh kaže dobrodušno podobo. Nekakšen himalajski »Zvoh« z blagimi oblikami snežnega grebena, neka| strmimi odstavki in značilno odlomno ploskvijo velike klože ki se |e prožila ob zadn|em velikem snegu. ' Toda greben postaja< vse daljši. Nedoumljive razsežnosti dobivajo še eno potrditev Iz na začetku odmer|ene ure nastanejo tri, a vrh je domala enako daleč. Na srečo danes cas n. nas gospodar. Z Nepaua se zruši nekaj orjaških serakov, ki s slikovitim oblakom ledenik delcev zdrsne|o v globino. Sicer pa je vse okrog spokojen mir Hrib je vse bol| strm, toda višina in težave po Makalujevi premieri ne pomenijo ničesar. Zmrzmen sneg na grebenu je pričaral odlične razmere. Sprožena snežna sipa prvega kot tanc.ca lMe po strmini, ki jo z enakim naklonom obsevajo sončni žarki. Prava lestev v temno himalajsko nebo. Vse bolj me zanima kaj bo na vrhu. Grizemo po ozkem razu včasih solidno strmem, na me|. med svetlobo m senco, na me|i dveh svetov. V dolini pod nami se rojevajo prvi kosmi megle, ki zopet .zgin|a|o. Grebeni nad Nepalom si že nadevajo oblačne ogrlice. Jasno mi |e, da sem se pri oceni razsežnosti hriba uštel za nekaj ur Ko dosežemo kložasti odlom, se svet zopet položi. Greben se ovija v lepih lokih proti kupolastemu vrhu Jezero pod severnim pobočjem hriba je že globoko pod nami. Sagarmata |e kot na dlani. Naklonina Makalujeve južne stene se predstavi v vsej veličini. Danes sestopaj vsi iz enojke. Zvečer bo veselje. Zlasti spričo tega danasn|i vzpon tem bol| občutimo. y Ko se teren položi, se poslabšajo snežne razmere. Kloža, ki se predira, nas zavre Radovednost, kaj |e na drugi strani, premaga vse. Le počasi se mi odkriva nov svet na vzhodu. Pod vrhom ugledamo za robom planote točke baznih šotorov. Sicer pa bi si lahko izračunali razsežnost gore. Okroglo 1300 visinskih metrov vzpona |e .z baze, da o daljavi ne govorimo. Alešu bo zmanjkalo časa za slavnostno torto v bazi. Prikaže se drzen snežni raz nekega vrha na lev? Ze se ustrašim, da bo treba še tja gor. Vendar kmalu stojim oŠ razpok" k U' n^hpnnvTlf^ -Vrh ^ "T0- "" ^ P'°b°ka Škrbi™ 'OČi Vrh od drugih grebenov. Pik 3 |e namreč podroqe grebenov in vsi še neraziskani, brez obiska °b e;"a'ns^ d°sf vrh. ob Pravi ceremoniji z zastavami in fotografiranjem. Medtem 1© .napočil tudi cas, ko premaga,o megle moč sončnih žarkov. Nenadoma se podnozia gora nad Barunom odene|o z meglenim pokrovom. Za grebeni in nad meglam, P3 k.p. sleme retje gore na svetu! Kangčengdzonga! In pomol na levi je HaiCenPrmi.t10 domišl|ijo. Pred letom sem prav s tistih koncev zrproH Makaluiu. Koliko se lahko zgodi v enem samem letu! Iifl?^n0HV-a,0Ti? bu,Q V "ft6te raze in, ?lel?ove NeP°ua. Ogrete zračne mase južnih pobpai H.malaie so začele svojo vsakdan o pot. Poučen je pogled na tokove ki zenep po dolinah topi. zrak v višave. Megleni jeziki so kot lovke hobotnice ¡Llna°vt°sol° b° treb° P°hiteti' Zman'kal° bo filma- Fotoaparat in spomin sta pre-Misliti je treba na sestop! Vrnili bi se radi po severnem pobočju, ki ga je že zajela žcTmetu. V' S° 6 ^ °t0k* V megl6nem m°r,'U- Se lePši ' dragulji na belem Za Makalujem še ukrade pogled košček Tibeta in že prevlada megla tudi to V™ se! Napodimo se naravnost po pobočju. Nenadoma huda strmina, globok rea^ih1 »trrl^hi^lph P| Zjutraj smo se na trojki pripravljali na vzpon. Na jugu, za Tutsejem se je zgradila kakor noč črna stena oblakov. Veter se je besno zaletaval v šotore. Zakrila nas je megla in vrtinci snežink. S štirice so sestopili Marjan, Šoder in Zoran, opravili so svojo nalogo. Marjon pade na hrbet v šotor: »Hudič pa taka Himalaja. Nikdar več ne pridem!« Molčim. Preveč poznam Marjona in sebe, preveč dobro vem, da bomo še prišli. Kdor enkrat doživi Himalajo, se bo prav gotovo vrnil. Boris in Romi sta ostala na trojki, Zoran si popravi derezo in sestopi za Mar|onom in Šodrom, z Jankom pa že praskava po poledenelih skalah proti štirici. V strmini, ki se je ne bi sramovala nobena ledna stena v Alpah, gaziva sneg včasih tudi prek kolen. Težki tovori naiu pritiskajo ob tla, kadar se potegnem prek navpičnega skoka imam občutek, da mi bo počila hrbtenica. Pet korakov, pa glavo na cepin in sopeva, sopeva. Pod štirico, kjer se strmina nekoliko položi, a le zato, da se še bolj požene V srcu stene Foto Stone Belak kvišku, se vsakih nekaj metrov obrnem in padem na nahrbtnik. Šotora sta tako blizu, da bi ju lahko prijel, pa vendar se mi zdi, da ju ne bom nikdar dosegel. Končno mi Rado pomoli roko in me potegne v šotor. Bele iglice pa še kar plešejo v sunkih pobesnelega vetra. Noč mine v odkopavanju tabora. Najlepše je, kadar potegne plaz, šotor nam zbije na glave, ti pa veš, da je prijatelj na vrsti za odkopavanje. Še pol urice se boš lahko grel v topli peči. Sivo jutro. Sneži! Aleš pravi, naj vztrajamo, le doma smo se tako dogovorili: v slabem vremenu se iz stene ne umikamo, da obvarujemo material in prihranimo čas. Lep načrt, še lepša stvarnost! Danes bi morala z Jankom nadelati steno proti petici, Rado pa bi snemal. V terenu, ki še za plezanje zahteva vse moči in sposobnosti! Namesto tega gonimo lopato. Smo se že navadili. Kadar zaropota plaz in ti pritisne šotorsko plahto polno ivja na nos, pravimo, da se je Hairo z vlakom peljal čez tabora. Hairo je ekspedicijski lopov, za vse, kar gre narobe, dolžimo njega. To |e tak lopov, ki ima na levi roki dvanajst in na desni tristo sklepov in ti ukrade vse. Tudi sladkor iz kave, če nimaš privezanega. Ura je šest zvečer. Vedno bolj sneži. Radijska zveza z bazo. Rado kleči pri vhodu desnega šotora in moli anteno skozi vhod, z Jankom pa leživa v levem. »Halo baza, halo baza, tukaj štirica!« Manjši plaz se usuje na šotore. »Pravkar nas je zasul plazi trenutek prosim!« Tedaj pa potegne, kakor da bi se vsa gora skušala otresti odvečne teze. Desni šotor je popolnoma uničen, predora med obema šotoroma ni več, radijska postaja izgine v globino. Janko odkoplje Rada in ga potegne v preostali 162 šotor, ki je čudežno vzdržal. Rado si opomore in trije se stiskamo v napol porušeni luknji. Zveze z bazo je konec. Ze arugo noč ista pesem: Plaz, izkopi ješ se iz šotora, goniš lopato, zlezeš v šotor in se otreseš snega, medtem ko ležeš v vrečo, je že drugi na vrsti. Včasih se nimaš čas niti vrniti. Koplješ, zaropota, stisneš se v luknjo, ki si jo naredil za šotorom, plaz zgrmi preko tebe, zbrskaš se iz bele gmote in zopet koplješ. Janko je na vrsti. Z nogami naprej se prebija skozi zadegan vhod, nenadoma pa ves izgine. »Roko!« zatuli, kakor da bi ga drli na meh. Ne da bi vedel, zakaj gre, ga zgrabim za roko, ki je še ostala v šotoru, Janko pa že zabinglja v strmino pod taborom. Pod nogami se mu je podrl natrpani sneg in skoraj bi z njim vred izginil v globino. Tisočpetsto metrov nižje zijajo tako lepe razpoke... Ni časa, da bi jokali ali se veselili. Treba je kopati! S težavo se skobaca nazaj na zasuto ploščad in koplje, koplje... Tretje jutro snežnega viharja. Šotor podrt. Veter. Sneg. Ne vzdržimo več. 2e dva dni nismo jedli. Ni bilo časa. Preden bi skuhali, bi nam vse skupaj podrl plaz. V šotoru, ki je visok le še pol metra, se pripravljamo na spust. Vse moramo delati leže. Prvi Rado. Ko se odplazi ven, se ne more odločiti. Res ne vemo, ali je bolje sestopiti ali čakati in kopati. Moramo sestopiti! Sele sedaj vidim, kje sem ležal. Šotor na zunanji strani, kjer je bilo moje mesto, kakor prazna vreča visi nad strmino. Zadrževala ga je le naša teža, in pa nekaj vrvic. Spuščamo se po vrveh, preko nas švigajo beli slapovi. Vse je tako obupno belo. Z očali se nič ne vidi, brez njih zaradi ledenih iglic ni mogoče gledati. Zebe. Rokavice so vse zmrznjene od kopanja. Tako obupno zebe! Nad trojko se mi sname dereza in obvisim v navpičnih skalah desno od tabora. Derezo pripnem ob bok in nadaljujem z eno. Trojka. Le tu in tam rdeča krpa kuka izpod snega. Pod trojko moramo čakati, da lahko prečkamo slap snega, ki nas hoče potegniti s seboj. Nad žlamborom se mi sname druga dereza. V takem jo je nemogoče pritrditi. Poskušam brez in že na glavo zletim čez žlambor. Obvisim na vrvi. Bojim se za roke, ki jih ne čutim več. Tudi Rado ima težave z derezami. Ležeč v štirici si jih nismo mogli dobro pritrditi. Po zraku priletim čez žlambor - Janku v naročje. Marjonova skala, strmo snežišče, bivak - v snežni raz izkopana luknja. Tovariši! Objemajo nas, kakor da smo vstali iz groba. Ko Aleš po radiju izve, da smo živi, zatuli od veselja. Ko je bilo zaradi plazu tako nenadoma konec zveze z bazo, so vsi mislili, da smo šli s štirico vred k vragu. . Vihar potihne, skozi snežinke se zasveti sonce. Pavzo orkestra izkoristi zveznik, ki ga je prav tako ujelo v bivaku. Po treh dneh misli končno vendarle v miru opraviti veliko potrebo. Skobaca se iz luknje in se komaj dobro pripravi, ko zatuli veter, kakor da bi hotel do kraja izkoristiti svoje zadnje trenutke. »Oh, my godness!« .pade zveznik s hlačami na kolenih v bivak. Pokamo od smeha, ko sicer tako živahni in simpatični Mr. Thapa na ležišču vleče vseh svojih sto hlač na rit. Krasno jutro. Luknje so popolnoma zatrpane s snegom. Ivč, Romi, Vikel, Boris in Den bodo odkopali dvojko z Jankom, Radom in zveznikom sestopamo dalje. Ves čas se bojimo, da ne bi novi sneg počil in nas potegnil s seboj. Do pasu gazimo po ledeniku pod dvojko. Razpoke so vse pokrite, včasih jih slutimo, največkrat pa še to ne. Sonce zopet pripeka. Z zadnjimi močmi se vlečemo v breg, ki nas privede z ledenika nad enko. Vrhovi okrog nas žarijo v soncu. Dan je najlepši, odkar smo na gori, kakor da bi se narava hotela opravičiti. Pred nami se dvigata Tutse in Čamiang; kakor podobe iz sanj. Kamor seže oko, le sneg in led. Vse skale so prekrite s snegom, baza je globoko zasnežena. Na enki nekdo maha z rokami. Mišo je. Tako je majhen, da bi ga lahko zamenjal le s Serpo, a vem, da je Mišo. Prigazi nam naproti. Srečen je, da nas vidi: »Če bi mi ta prekleti Makalu vzel mojega Nejčka, bi šel gor in vsega podrl!« Včasih mi je žal, da smo tako trdi. Toda kaj bi govorili, srečen nasmeh pove mnogo več. Na enki je kuhar Danu. Jemo! Sestopamo dalje v bazo. Janko hodi pred menoj. Vsakih nekaj metrov se ustavi in se zazre v steno, ki žari v zahajajočem soncu: »Tebe razumem, ki si mlad in neumen. Jaz pa sem že pred tremi leti preklinjal to steno in res ne vem, zakaj sem se vrnil. Toda sedaj smo tu in garajmo.« In z veseljem garamo! Nikdar ga ne bom pozabil, kako se je takole dolg in suh oziral v steno. Pred tremi leti se je poslovil od nie, upal in verjel je, da za vedno. Pa vendar se |e vrnil: »Ejga, je pa nore tale Makalu, a ne Nejc!« Zasnežena brv nas privede preko ledeniške rečice Barun. Opotekamo se po ozki gazi, ki so jo naredili Serpe. Sij zvezd odseva na Lotseju, ki kraljuje tam daleč konec doline. Božanska gora. Vendar ga Makalu prekaša. Moramo priti na vrh! Niti enkrat ne podvomimo v to. # Zagledamo luči v bazi. Privlečemo se v kuhinjo. Sipaj, sipaj Ang Čering! Jemo. Aleš pride v kuhinjo. Čeprav nihče od nas ne zahteva nemogočega, smo vendar žalostni, ker nismo mogli opraviti naloge. Nadelovanje stene, najlepše, čeprav na|-težje delo na gori. Aleš nas s šalami spravi v dobro voljo. SAM NAD 8000 METRI ZORAN BESLIN Zapuščam tabor V. Strmo snežišče drži navzgor do kamina. Ravno še ujamem Janeza, ki zapušča kamin in preči levo na rob snežišča. Hudiča, kako težak kamin. Bo kar držalo, V. stopnja. Preklinjam, ko se s prižemo vlečem navzgor. Povrh vsega je še zelo mrzlo, jutro je še, sonce pa je komaj obsijalo steno. Poskušam plezati s kisikom, pa se mi takoj zarosijo snežna očala in tudi izravnalni mehur za dovod kisika mi nagaja. Torej bo moralo iti brez. Ni slabo, na višini okrog 8100 metrov plezati V. stopnjo brez kisika in še s kar solidnim nahrbtnikom. Končno le preplezam kamin in nadaljujem levo na rob snežišča, ki drži iz stene. Pripeta vrv mi že od kamina naprej kaže pot. Priplezam do mesta, kjer je obračal Matic leta 1972. Od tu le še ena vrv drži navzgor. Višino čutim zmeraj bolj. Kmalu bom moral uporabiti kisik. Pod nekim skokom se ustavim in pokličem bazo. Iz vvalkie-talkieja zaslišim Aleša. »Eno uro imaš do grebena, od tam pa še tri na vrh. Ob treh, najkasneje ob štirih, moraš biti na vrhu.« Sledi še par nasvetov, na koncu pa se zmeniva za naslednji klic. 2e sedaj mi je jasno, da s tem tempom ne bom do treh na vrhu. S kisikom bi verjetno šlo. Nataknem si masko, naravnam kisik na dva litra v minuti. Sprememba se takoj pozna. Olajšano zadiham in nadaljujem s prečenjem proti grebenu. Sonce sije že skoraj pravokotno na steno, vroče je, snamem rokavice in kapo. Zdajci zmanjka pripete vrvi. Konec je brezskrbnega vzpenjanja, treba bo paziti. Do francoskega raza je še kakih 200 metrov, strmo je, vendar se sneg dobro predira, včasih še preveč. Po vsakih desetih korakih se ustavim, deset do petnajst vdihov, nato pa v istem tempu naprej. Počasi se bližam razu. Počitek. Prešine me misel, kakšno bi bilo to pobočje, če bi bilo ledeno. Kot ogromen tobogan, z iztekom v kakšnem ledeniškem jezeru v dolini Baruna. Še par korakov in dosegel bom raz. Bom zagledal Everest? Ta misel mi malo pospeši korak, toda že v naslednjem trenutku se počutim kot riba na suhem. Ne, ritma pri vzponu ne morem pospešiti. Greben. Sledi majhno razočaranje,_ kajti Everesta ni videti. Treba bo še malo više. Končno. Mount Everest. Tak je torej s te, vzhodne strani. Ne zdi se mi nič posebnega, le precej visok je. Bolj me pritegneta Lhotse in Lhotse Shar. Počivam, ležim v snegu, zaradi varčnosti zaprem kisik. Ni mi čisto jasno, kaj naj naredim: južno steno sem vsekakor preplezal, toda tu je še vrh. Koliko neki je ura? Gotovo gre na eno. »Če boš do dvanajstih na grebenu, lahko nadaljuješ proti vrhu.« Od tu do vrha so še kakšne tri ure ho|e oziroma plazenja. Kaj ko bi zopet poklical Aleša? Kakšen čudovit nreben. Misel, ki se mi je pravkar porodila, se zopet izgubi v meni. Greben me privlači vse bolj in bolj. Poskusil bom, mogoče še pridem pravočasno na vrh. Ura razlike res ni veliko. Poberem se, odprem kisik, nataknem si masko in spet gre v istem tempu, 10 korakov, počitek, 15 vdihov, pa zopet 10 korakov. Greben ni težak, le izpostavljen je. Gaz je dobro vidna in utrjena, le na nekaterih mestih je spihana. Vroče tudi ni več, od Everesta sem kar močno piha. Gaz se malo umakne grebenu, prečim strmo snežišče po njegovi levi strani. Na koncu se obrnem, da bi videl, kako napreduje Šoder. Zdrznem se. Na snežišču ni nikogar. Seveda, saj ga tudi ne more biti. Sam sem, le Janez je nekje daleč pred mano. Toda občutek, da me spremlja prijatelj, ostane. Pravzaprav ta občutek ni tako slab, sili k večji pazljivosti. Paziti moram, da ne zdrsnem, s tem bi potegnil za sabo še njega. Naenkrat se ne počutim več tako osamljenega. Zavedam se, da je to samo občutek, ki ga lahko zavestno potlačim. Toda Kakor hitro pomislim na kaj drugega, se ta občutek vrne. Počasj napredujem, greben nad mano se izravna in više zgoraj prehaja v snežno pobočje, ki drži na vrh. Tik pod vrhom zagledam Janeza, vrača se. Kmalu bova skupaj. Čaka me še zadnji del francoskega grebena; tako ozek je, da se ne upam hoditi po njem, ampak ga jaham. Izpostavljenost je izredna, na desni strani grozi prepadna južna stena, levo pa strma snežišča padajo v dolino med Makalujem in Everestom. Nekako orejaham ta del grebena in že sem pri Janezu, ki je medtem sestopil. Čestitam mu za vrh, potem pa sedeva v sneg. Ura je pol treh popoldne, do vrha pa je še uro in pol. Malo pozno je. Toda, da bi sedajle odstopil, ko je do vrha le še kakšnih 200 višinskih metrov. Nikoli si ne bi odpustil. Na posledice seveda ne pomislim, Janez pa tudi ni preveč vztrajen v prepričevanju. Edino, kar me moti je, da imam le še 70atm kisika od začetnih 170. Občutek imam, da mi pušča reducirni ventil. Malo še počivam, nato pa nadaljujem z vzpenjanjem. Visoko sem že, rad bi dobil več kisika v pljuča, pa moram biti z dvema litroma na minuto kar zadovoljen. Le še po pet korakov naredim, potem kakih petnajst vdihov, pa zopet pet korakov. Noge so svinčene, nevidna sila me zabija v tla. Čas naglo beži. Pogledam proti obzorju. Sonce je že zelo nizko, verjetno je že blizu pol šestih, barve postajajo temnejše in bolj sočne. Pred mano je še eno težko mesto, kakih 50 metrov visok skok. Počivam, fotografiram. Pogled na jeklenko; le še dvajset atm. Zdrznem se> treba bo pohiteti, do vrha je še dobrih 100 metrov, kisika pa za kakšno uro. Nenadoma se zavem, da grem v noč. Pa sestop? Gotovo bom moral bivakirati. No ja, bom že kako, saj ne bo prvikrat. ( Zdi se mi, da se je veter še okrepil. Cele oblake snega mi nese v obraz. Tudi občutno se je shladilo. Sonce zahaja, skale se obarvajo škrlatno rdeče, toda v teh trenutkih nimam časa, da bi občudoval sončni zahod. Prežet sem z eno samo mislijo: Vrh. Pripnem se na vrv, strm žleb drži po levi strani skoka navzgor. Od tu naprej teče vrv najprej tri metre navpično navzgor, nato pa nekaj metrov v levo. Snamem en par rokavic, treba bo plezati samo z enim parom, navkljub mrazu in vetru s snegom. Stopov za noge je bolj malo, dereze zdrsujejo, veter me buta ob skalo. Da bi se vlekel s prižemanjem, je prenaporno. Prečka mi vzame zadnje sile, koma| se še držim pokonci, na srečo pa se stena malo položi. Pomagam si s prižemo, na pol mrtev se privlečeni na greben. Sprejme me še hujši veter. Časa za počitek ni. Pohitim nekaj metrov, nato se zrušim v sneg. Nad mano je greben, gaz poteka po desni strani in daje delno zavetje pred vetrom. Počasi se zberem in nadaljujem po grebenu. Gaz je odlična, toda vse teže se vzpenjam, padam, hlastam za zrakom. Na neki rami ugotovim vzrok temu. Snamem nahrbtnik, pogledam na reducirni ventil - kazalec je na ničli. Jasno, zmanjkalo mi je kisika. Klečim v snegu, prazno jeklenko držim v naročju, preklinjam, jokam. Ravno zdaj ga je moralo zmanjkati! Ko se malo pomirim, odvijem reducirni ventil, shranim ga; na vrhu sta še dve uporabni jeklenki, Nejceva in Jankotova, z njihovo pomočjo bi lahko prišel dol. Masko obdržim na obrazu, da mi ledeni drobci ne bi postrgali vse kože. . . . Sonce je že zašlo in mraz je začel pritiskati. Vzpen|am se brez kisika, toda ze po par korakih padem v sneg. Res je, imam šest kg manj na hrbtu, toda prehod je prehud, zraka mi zmanjkuje že pri mirovanju, kaj šele pri hoji. Z naporom naredim tri, štiri korake, padam in se pobiram in zdi se mi, da to tra|a v nedogled. Ob-stanem. Niti koraka ne morem več narediti. Je to konec? Vrh je tako blizu, le še neprestrmo snežišče me loči od njega, ne more biti več kot petdeset korakov. Moram priti na vrh! Moči so pri kraju, tudi vzdigniti se ne morem. Hropem v sneg, |okam, tako nemočen sem. Veter tuli okrog mene in me zasipava s snegom. Najraje bi zaspal. Ne, tu ne smem zaspati. Naza; moram! Vse svoje moči moram zbrati, da se uprem spancu in se spravim pokonci. Začnem sestopati. 2e sem pri snežnem razu nad skokom. Globoke stopin|e držip navzdol, gotovo so narejene za Kunaverjevega očeta. Skok. Veter me hoče odtrgati z grebena. Pripnem se na vrv. Plezati navzdol je nemogoče, preveč piha, zato se spuščam s prižemo. Zdi se mi, da sem v peklu. Veter me buta ob skale in me zasipava s snegom. Tako mrzlo je, da me zebe skozi dvojne rokavice. . , • . v Prečka mi dela velike težave, visim na vrvi kot salama, še dobro da klini drzi|o. Dereze praskajo po skali, roka komaj še drži prižemo. Se tri metre, pa bom na stojišču Iznenada mi orižema zdrsne na poledeneli vrvi in v hipu sem na stopsču. Posledica- sname se mi dereza. V tem položaju jo je nemogoče pritrditi, ka|ti prsti ,na rokah so že čisto togi in brezčutni. Derezo vzamem v roko in se spuscam dal|e. Dosežem strm žleb, ki se na dnu malo položi. Upam, da bom tu lahko bivakiral. Da, mislim, da bo šlo. Ne ženem si k srcu, da bo to bivak na višini 8400 metrov, pripravljam se pač na še eno bivakiranje. Očistim strm skok, pod njim odkri|em majhno polico; vmes med skokom in polico je luknja. Vanjo stlačim noge, tako da skoraj ležim na polici. Z nahrbtnikom si malo omehčam to domovanj, izvlecem se astronavtsko folijo, imeniten bivak bo. Se preden se zavijem vanjo, mi jo veter v hipu izpuli iz rok. Nekaj časa preklinjam, potem se pomirim. Bo treba pac kar tako Prezebam3"na polici, malo na levem, malo na desnem boku. Okrog mene tuli veter, zelo hladno je. Na sebi imam obleko za vzpon in ne za bivakiranj na prostem. Piham si v ovratnik puloverja, razvlečem ga do nosa; ovratnik počasi zmrzuie, cez čas je trd kot pločevina. Zamrznjene imam tudi vrhnje gumbe na obeh vestomh, ne morem jih zapeti, zato mi veter prodira pod obleko, vedno bolj me zebe. Noe počasi mineva, vse hladneje postaja. Poskušam spati, toda vsake «oliko časa me mraz zbudi, piham si v ovratnik, da se vsaj malo segrejem. To \ra\a vso noc. Ne vem, ali se prebujam iz spanca ali iz nezavesti. Jutranji mraz me popolnoma zdrami. Obraz mi kar srši od iv|a, trd sem kot les, nog ne čutim več Pravzaprav imam noge brezčutne že od včera| z|utra|. Vzrok |e ver|etno pomanjkanje kisika, tudi dereze ovirajo krvni obtok. Ko me sonce toliko segreie, da si lahko privežem derezo, začnem sestopati. Podzavestno čutim, da moram poklicati bazo. Sporočim jim, da sem sicer utrujen, toda sestopil bom že. Sestopam, sestopam, v ušesih pa mi zveni glasba. Spremlja me kakor nepogrešljiv tovariš. 2e sem na grebenu, toda sedaj ga ne jaham, temveč hodim pokončno, kakor da bi bil na ulici. Tako neznansko sem utrujen. Poldne je že, po soncu sodeč, ko dosežem prečnico v steno. Everest se mi skrije, zagledam pa bazo, tabor I, zavem se, da so spodaj ljudje. Zopet pokličem bazo, oziroma domišljam si, da imam zvezo, govorim, prosim za pomoč, nekdo naj pride k meni, mi pomaga nesti nahrbtnik. Odgovora ni. Prečim strmo snežišče, še malo, pa bom pri pripeti vrvi. Pripnem se, tako, sedaj bom pa počival in počakal prijatelje. Nobenega ni. Odločim se, da sestopim sam v tabor V. Vlačim se, padam v sneg, več kot tri do štiri korake naenkrat ne zmorem. Sonce pripeka, žge v to steno, že tretji dan sem brez kapljice tekočine, grlo imam čisto izsušeno. Okrog petih popoldan pridem v kamin nad taborom pet. Zagledam neko postavo nad šotorom: »Janez«, komaj izdavim. Sedaj vem, da bo vse v redu, le še ta kamin. Snamem nahrbtnik in ga spuščam pred seboj, čez majhen skok priletim skoraj istočasno z nahrbtnikom, zdrsnila mi je prižema. Janez je že pod mano, izpne ripeto vrv, tako da se lahko spustim. Še par metrov, skoraj navpično je. Končno, o se pozdraviva, ne moreva zadržati solz. Srečna sva, čeprav naju čaka še težak spust do baze. PRILETELO JE BORIS ERJAVEC Vreme se je zopet ustalilo, dve navezi sta že bili na vrhu, sedaj sem v skupini z Vikijem in Ivčem na bivaku, kjer čakamo, da vršne naveze sestopijo. In nam omogočijo, da se tudi mi poskusimo z zgornjim delom stene. Vreme je čudovito v teh višinah; sedaj, ko sem dobro aklimatiziran in se z jasnim pogledom oziram čez dolino v divje grebene čamlanga, mi postane jasno, kaj vedno znova vleče alpiniste na himalajske vrhove. Zjutraj je nebo sinje modro, le na JV miruje megleno morje, ki ga bo dopoldanski veter prignal v bazo, s strani, s SZ se po Barunovem ledeniku pozno dopoldne privleče druga meglena gmota, ki jo prižene veter iz Tibeta. Vse to se združi v višini dvojke okoli poldneva in gosta megla onemogoča pregled stene iz baze. Tu na bivaku pa je vedno jasno, večni mir zmotijo le tu in tam kavke, ki včasih priletijo na obisk. Viki se je zadnje dni odlično počutil, saj je nesel dve jeklenki kisika (12 kg) na štirico in se še isti dan vrnil na bivak, ne da bi bil kaj posebno utrujen. Končno se je tudi za nas odprla zelena luč za naskok na vrh. V steni vlada čez dan visoka temperatura, kar pa pomeni, da se bo krušil led, usoden tudi zame. Nad bivakom se začne konstantna ledena strmina, ki ne preneha do roba stene, nagiblje pa se med 50°-600. Hitro napredujem po pritrjenih vrveh, ki ti dajejo vsaj relativno varnost, če se ti kaj pripeti. Ves dan nas že obletava led, ki ga naznanja srhljivo vršanje v zraku, pa do sedaj smo še imeli srečo. Med počitkom sta mi prijatelja že ušla in sedaj v navideznem zavetju šotora na trojki pripravljata čaj. Prostor okoli mene napolni grozeče bobnenje, ki da slutiti, da bo pošiljka nekaj posebnega. Telo k steni - pa nič ne pomaga, top udarec po glavi me preseli v svet čudnih dimenzij in dogodkov. Ko se zavem, me prešine groza, da mi je počila lobanja. K sreči pa je večino udarcev prenesla čelada, ki se ji to tudi pozna, saj zija na njej luknja, za pest velika. Šotor je blizu, kot nalašč, saj sem čisto mlahav in brez moči, le z velikimi napori se privlečem do trojke. Zvečer ob šestih, ko je redna zveza po radiju, Aleš odloči, da moram sestopiti, nasproti pa mi prideta Damjan in Šoder do Bivaka. Drugo jutro sestopim do bivaka, kjer me že čakata doktor in Šoder. Damjan ugotovi lažji pretres možganov. Skupaj sestopimo v dolino. Makalujeva južna stena se strmo pne iznad Barunovega ledenika. Ta dogodek mi je vlil precej spoštovanja, pomešanega s strahom pred njo. Morebiti bi bil tudi jaz med srečneži, ki so stali na vrhu prvega jugoslovanskega osemtisočaka. SPOMINI IN SPOMINČKI NA MAKALU IVO KOTNIK In vendar je tu, Makalu. čutim ga nekje daleč pred sabo v megli, dežju, nekje nad vsem tem. Sanje, samopremagovanje in napori so za mano in v teh trenutkih mi ni žal niti za ure, dneve, leta, ki sem jih moral žrtvovati toliko za ta veliki cilj, za Himalajo. Vsi živimo in čutimo zdaj le za eno stvar, za steno in vrh Makaluja, ki nas čaka nekje nad neskončno meglo v nebesni modrini, zavit v tančico megla in oblakov. Počasi se vzpenjam po vijugasti poti nad Dharanom, izhodiščem odprave. Ko smo končno zapustili mesto in se odpravili čez predgorja Himalaje, bi kar zdirjal nekam naprej. Čajnice, kopanje v toplin deročih rekah, obilo cenenega sadja, prav vse je čudovito in kar bojim se, da bo take poti prekmalu konec. Po glavi mi še vedno brnijo letalski motorji, težko slovo od prijateljev, znancev, hrup na vlaku, ki nas je vozil iz Indije proti Nepalu, težave s cariniki na meji, pokrajina in ljudje ob poti, po kateri smo se vozili. Lepe poti s prijatelji je res kmalu konec, saj se morava z Jankotom že šesti dan ločiti od ekspedicije in oditi ob reki Arun naprej proti Tibetu, medtem ko ostali nadaljujejo proti Makaluju. V Khimantanko ob nepalsko-kitajski meji neseva radijsko postajo, ker je tam policija, ki ima direktno zvezo z glavnim mestom Nepala. Z njo smo tudi mi želeli imeti stik s svetom. Z nama ostane zvezni oficir, mlad, prijeten domačin iz Phokre, dva nosača in šerpa Pemba, naš kuhar in neprekosljiv požeruh, saj bi lahko pojedel vse naše obroke. Z njim imamo ves čas velike težave, saj hoče ob vsakem počitku kuhati. Kar naprej rožlja z lonci in nas sprašuje, če smo kaj lačni, po trebuhu pa vedno zavija le njemu. Pot nas najprej vodi do Hatie blizu sotočja Baruna in Aruna. Hatia je velika in umazana vas z majhno policijsko postajo. Vanjo prispeš po potočku, ki ie obenem tudi glavna ulica. Sodil bi, da so l|udje tukaj že zaradi tega čistejši kot drugod, pa je žal obratno. Najbolj umazane ljudi sem videl ravno v tej vasi. Komaj se zagrizemo v strmino poraslo z džunglo, že se mi ti sluzasti črvi obešajo vsepovsod po telesu. Kmalu sem po nogah ves krvav. Šele proti poldnevu se izvijemo in tega območja, pot postane bolj suha in prijazna. Vasica Hongkong, ki jo kmalu opazimo, se uspešno ukvarja s tihotapstvom in zato ima verjetno tudi tako mogočno ime. Nanj so domačini zelo ponosni. Tu si lahko kupiš marsikatero kitajsko stvar. Odhajamo med ogromna drevesa v džunglo in podoba prijaznih hišic in ljudi počasi izginja v blatni, drčasti poti. V džungli se zopet izgubimo. Stojimo ob ogromnem drevesu, vsi blatni od razmočene zemlje in se boječe ogledujemo po temačni okolici. Blizu nas nekaj lomasti. Zdi se mi, da postane džungla še temnejša. Panter, boječe izdavim, ko že čisto zlezem k Jankotu, vsaj za glavo večji je od mene. A že naslednji hip si oddahnem, kajti na veji ob poti zagledam ogromnega langurja. Opica me ostro in zvedavo ogleduje in že hiti naprej.. Za njim jih drobi še nekaj. Prespimo v džungli, ki je naslednji dan počasi zmanjka. Znajdemo se v visoki travi in zdajci opazim, da sem poln pijavk. Pot postaja vedno lepša in bolj urejena. Oficir pravi, da smo že čisto blizu meje, blizu Tibeta. Prepove nama slikanje z grožnjo, da bova ob aparate, če jih le po-kaževa. Ubogljivo jih zavijeva v oblačila in tlačiva na dno nahrbtnika. Kasneje nama kljub grožnjam dovoli fotografirati. Pod nami še vedno hrumi Arun. In tu blizu je Tibet, pravljična dežela, ki je nihče od nas ne pozna. Sami vrhovi, na njihovih pobočjih tu in tam skupina hiš v taki strmini, da mi ni jasno, kako lahko tam živijo ljudje. Tik pod nami je policijska postaja Khimantanka, tukaj bomo pustili radio postajo. Verjetno zaman, kajti preveč je vrhov in bregov, ki jo loči od našega Makaluja. Vidim, da so možje postave zelo veseli našega obiska, saj je kraj zelo osamljen in verjetno lahko na prste prešteješ belce, ki so že bili tukaj. Vemo, da radijske zveze gotovo ne bo, saj nimajo baterij niti za svojo postajo. Veseli smo, ko se naslednji dan obrnemo proti našemu pravemu cilju, proti Makaluju. Sedemnajsti dan naporne in deževne poti v bazo počasi mineva. Steza nas čez skoraj pet tisoč metrov visok prelaz vodi spet nazaj navzdol v džunglo. Pot še vedno sili kvišku ob strmih skalah, s katerih curkoma lije voda. Nenadoma se pot spet spusti navzdol, džungle zmanjka in pred nami se v popoldanski svetlobi prikaže čudovita dolina. Obkrožena je z visokimi, rahlo poraščenimi skalnimi vrhovi od zgoraj, spodaj pa zasenčena z džunglo, kot v pravljici. Po dolinici se vije mirno, kristalno čista reka, ki jo z vseh bregov napajajo nešteti slapovj. Reka si je poiskala pot iz doline po ozkem, skoraj nevidnem kanjonu. Med slapovi so razpete prosojne meglice in dajejo prizoru še bolj pravljično podobo. V kotu, že na robu gozda, se stiska skromna pastirska koča, iz katere se prijetno kadi. Opazimo tudi ogromne bivole, nocoj bomo večerjali več vrst okusnega bi-voljega mleka. Dolina je res rajska, saj tu žive složno pod isto streho ljudje in živali. To me v teh trenutkih prav nič ne moti, čeprav se čez mene venomer sklanja ogromna bivolica in hoče na vsak način ugotoviti, kaj imam v rokah. Pastirji povedo, da že odhajajo, saj bo kmalu zapadel sneg. Baza, ki jo dosežemo dvajseti dan, je postavljena na zeleni ravnini nad ledeniško moreno in nad strugo deročega Baruna. Okrog šotorov se vrste šest in sedem tisočaki, pred nami pa se pne mogočna južna stena Makaluja. Kipi tako visoko, da te zaboli vrat, ko ji skušaš uzreti vrh. Okoli baze neprestano šumi, poka in buči, ko se lomijo seraki in hitijo v nižino plazovi. Tukaj gore ne mirujejo nikoli, so že premogočne, da bi bile lahko tiho. Bazni tabor je postavljen 4900 metrov visoko, mestece šotorov, ima glavno ulico in stranske. Hoja po teh ulicah je podnevi udobna, ponoči pa se nič hudega sluteč lahko zapleteš v šotorske vrvice. Kdo bi ne zaklel, če se mu to zgodi! In kdo bi se ne smejal, če v šotoru posluša, kako se nesrečnež priduša! Med tabori Z Vikijem sva v taboru tri na višini preko sedem tisoč metrov, kjer ti vsaka kretnja pomeni napor in vsak korak trpljenje. Končno se le odpraviva. Nahrbtnika naju pritiskata k tlom ali bolje k steni, kjer visiva na vrveh kot dva nebogljena pajka. Sama sva, le strma snežišča in toplo sonce, ki sili izza čamlanga, so najine priče. Le te vedo kako težko je tukaj osvojiti meter poti, stene pa je preko dva tisoč metrov. Sama sva. Včeraj smo bili še trije, pa jo je Boris tik pod taborom tri skupil. Kos ledu mu je razklal čelado in poškodoval glavo. Imel je res veliko srečo, kljub vsemu je danes sam sestopil. Tako smo včeraj zvečer slavili dvojno srečo, Šrauf in Marjon sta bila popoldan na vrhu, Boris je za las ušel smrti. Sonce že greje steno nad nama in rafalčki ledu frče okoli naju. Sopiham kot stara lokomotiva, ko se počasi vzpenjam po snegu in skalah. Nahrbtnik postaja neznosen, še danes ga bom v taboru štiri olajšal. Značilno za Makalujevo steno je, da razen v taborih ni prostorčka, kjer bi lahko pošteno stal, kaj šele odložil nahrbtnik, se odpočil in se predal sanjarienju, soncu, lepotam. Vse skupaj je eno samo neskončno snežišče in gladke s tankim požledom pokrite plošče, kjer človek težko najde oporo za nogo in si na kaj boljšega sploh pomisliti ne upa. Kje ste, domače gore! Pa vendar smo se zaljubili v te lisaste daljave, hočemo videti, kaj je na drugi strani. To je včeraj dvema že uspelo, bo še komu? Tudi sam hitim kvišku z željo stati na vrhu, bojim se le, da ni moj korak prepočasen in želja prevelika. Da bi le vreme držalo! Strmo snežišče pod taborom štiri mi vzame še nekaj moči. Dolgo traja, da ga ves zasopel oustim za sabo in končno zagledam nad menoj majhna šotorčka, kot dve packi na velikem belem papirju. Potem se lepo zleknem v šotoru četrtega tabora, 7500 m visoko in skoraj prevroč od popoldanskega sonca. Nanj se vsipajo celi slapiči ledu in me venomer dramijo, opozarjajo, kje sem. Vmes so tudi večji kosi ledu. Takrat se le še bolj stisnem pod nahrbtnik, ki ga imam tukaj tudi za ščit. Sonce me omami, da odplavam nekam daleč in za nekaj časa pozabim na krhki prostorček, sedaj moj dom. Barun Barun je namreč ime reke, ki se je kot hudobna misel naselila med bazni tabor in steno Makaluja. Na pogled je povsem mirna ledeniška rečica. Ko pa si hotel priti čez, se je utegnilo marsikaj zgoditi. Marsikdo je za las zgrešil odrešilni kamen ali je spregledal globino, ko je zavarovan le do kolen,_ korajžno zagazil v ledeno mrzlo vodo. Hip nato je bila na površini vode le še njegova glava na zelo podaljšanem vratu. Z Jankotom in Nejcem se dopoldan odpravimo proti taboru ena, 5800 m. Tu in tam zaslišimo šum Baruna, ki teče na robu morene, precej pod nami. Janko, že star znanec Makaluja, tu in tam omeni, da je deroča voda zahrbtna. Vršni greben. V ozadju Serpani La Foto Stane Belak No bomo že prišli čez, potem bo pa tako že most, saj je Aleš obljubil, si mislim. Ob' vodi se midva z Nejcem previdno umakneva za Jankov hrbet kot dva otroka za očeta, če pridejo težave. Bo že on našel prehod, saj je vajen teh reči. Medtem se Janko že razkorači na veliki skali, ki le malo štrli iz vode, pa še sumljivo nagnjena. Če bo preskočil Janko, skoraj dva metra visok, še nik|er ne piše, da jo bova tudi midva, prava malčka proti njemu. Janko se pripravjja na dolg, nevaren skok. Pocukam ga za vetrovko, ali morda ne bi rajši kje drugje poskusili, pa mi le odkima. Nejc se že na vsa usta reži. Janko se požene, srečno doseže kamen, ki pa žal ni raven, zato Janko počasi zdrsi v deročo vodo, malce zaplava in se nekaj metrov niže skobaca iz vode. Kdo bi se ne muzal, smejal! Ni bilo lepo od naju. Prišla sva čez Barun brez nezgode in Janko nama ni mogel vrniti. Popoldan se prismeje Bistri iz tabora ena. Tudi njemu kljub dobri volji voda ne prizanese, popoldan naraste. Nosači in šerpe so že zgradili most preko vode, vendar je bolj za akrobate. Priti čezenj res ni lahko. Pa se Bistri požvižga na tak simbolični most, bolj podoben kurji ranti kot pa mostecu. Na bregu sleče obleko, sezuje čevl|e, vse zloži v nahrbtnik in ga vrže čez vodo na drugi breg. Vrag pa je ravno pred 169 njegov nahrbtnik postavil grdo skalo, krošnja se je odbila v vodo in se zataknila pod mostičkom. Bistri ¡e v samih gatah hodil gor in dol ob vodi in iskal rešitev za svoj nahrbtnik. Nosači so morali razdreti most, da so dobili nesrečni nahrbtnik. Iz njega je še v bazi kar lilo. Potem smo čez Barun postavili lep most, pravzaprav le brv. Rožič pa je zaradi padca v mrzlo vodo dobil pljučnico, ki bi se bila skoraj tragično končala. Kako daleč je baza Počasi ležem iz šotora v petem ali zadnjem taboru pred vrhom, čez osem tisoč metrov visoko, in opazujem okolico. Sonca še ni, čeprav je že nekaj časa dan, le veter strupeno brije. Viki se že muči s strmim snežiščem nad mano. Okoli mene je moreča tišina, le strupeni mraz in veter me dramita. Sicer sem pa lahko neurejen, se tolažim, saj sem že skoraj deset dni v tej neskončni steni. Kako majhnega se počutim v njej, kot kamenček na dolgi in široki cesti sem. Žejen sem, kar naprej bi pil. Nagaja mi maska za kisik in kar naprej si jo moram snemati, da se ne zadušim. Potem hlastam za tistim redkim kisikom. Snežišče, ki me loči od dolgega in težkega kamina, strme ledene drče, ki drže iz stene, vse je brez konca. Srce razbija kot ponorelo. Viki je že visoko in zastonj bi se trudil, da bi ga poklical in prosil, na| mi pomaga urediti napravo za dihanje. Čez noč mi je vse zamrznilo in zato tako nagaia. Tudi vžigalnik mi ne pomaga, ko skušam z njim segreti zamrznjene dele ventila, sa| noče goreti. Trmasto se poganjam kvišku, hlastam v prazno masko in si želim čimprej vsaj trenutek sonca, ki bo popravilo mojo kisikovo napravo. Šele vrh kamina me doseže in mi ogreje ventile, da mi v usta priteče dragoceni plin. Kmalu se bolje počutim in težki odseki stene mi ne delajo več tako velikih težav, le na nekaj korakov moram obstati, da me dohite pljuča in srce. Viki zauka nad mano, ko premaga težko mesto, že je blizu vrha stene. Tukaj je vsako premagano težko mesto zase stena, uspeh in obenem nov višinski rekord, ki mi godi in me še z večjo vnemo sili naprej. Počasi pomikam prižemo po vrvi, iščem opore za noge, lovim ravnotežje in hlastam za zrakom. Hvaležen sem prijateljem, ki so mi prvi pokazali gore in me navdušili zanje. Ne vem, kda| sem obstal. Viki, ki ga spet opazim nad sabo, me opozori, da moram naprei, srn |e do vrha, ki nama je morda danes namenjen, še daleč. Sele francoski greben slutiva nad nama, na vrh si še ne upava misliti, je še predaleč. Da bi vsaj rob stene dosegla. Ves drgetam ob misli, da stojiva tako visoko. Na koncu pritrjene vrvi me Viki počaka. Naprej je samo še bela strmina do grebena, po kateri drži sled, rahla kot nit na belem papirju se mi zdi, sled najinih prijateljev, ki so bi 11 na vrhu pred nama. Ko hodiva po njej, imam občutek, da sva vesoljska potnika brez skafandrov. Veter naju neusmiljeno biča in potiska zdaj k strmini, zdaj od nje. V naju zaganja oblake snežnega drobirja in z višino postaja vse hujši in močnejši. Pa tudi midva sva trmasta. Skoraj zajočem ob misli, da bi moral samo zaradi vetra obrniti. Ko doseževa francoski greben, se divjanje vetra razbesni še bolj. Stisneva se k tlom da se mu privadiva, potem se spet poženeva kvišku. Na grebenu se mi Himalaja odpre do dna. Opazujem streho sveta Čomolungmo ali Everest, ki ni kaj prida višji od naju, a vendar ko pogledam, kje je dno, me stisne v grlu. Glavo ima zavito v rahlo tančico' Lotse ga podpira in krepi njegove temelje, skupno pa tvorita orjaško gmoto čudovitih snezišč in sten. Z grebena podi veter v globino nešteto slapov sodre in snega, v naslednjem trenutku si premisli in iih v oblakih obrača in nama zasipava obraz, kot da se igra si mislim. Ze vidiva prve vrhove Makaluja, a od teh še noben ni najvišji, tisti pravi ki si ga tako želiva, se še ne vidi. Potem ga po strmem odstavku, v prijetnem zatišju majhnih kucljev zagledava Ne zdi se mi več tako daleč in tako nedostopen, tudi pot mi postane naenkrat bolj domača in prijazna, ni več vse tako strmo in neprehodno. Komaj se dobro zavem, saj sem še ves omotičen od zadnjega težjega mesta v grebenu ze me Viki počaka, da z roko v roki premagava še zadnjih deset metrov do vrha Ud onemoglosti m sreče se zgrudiva na kvadratni meter vrha 8481 metrov visokeaa Makaluia. Čutim le nekakšno blaženost, ki mi napolnjuje telo. Sele ko spet ujamem sapo in umirim notranjost, ko vidim, da ni nikjer več poti navzgor, verjamem da je res. Srečo |e težko opisati, najlepše jo je doživeti. ' Utrujen sedim na prazni kisikovi bombi in poslušam veter. Viki fotografira, meni |e pod vrhom aparat odpovedal. V rokah držim slovensko zastavico, ki me bo vedno spominjala na najlepše trenutke mojega življenja. MLADENIČ V HIMALAJI VIKI GROŠELJ Priprave Izbran sem v ekipo VI. JAHO. Uresničil se mi ¡e sen, o katerem sanjamo vsi mladi alpinisti. Od tistega dne naprej sem hodil bolj pokonci in samemu sebi sem se zdel sila pomemben mož. Začele so se priprave in tisto malo ošabnosti me je hitro minilo. Šlo je precej drugače, kot sem si predstavljal. Prvi stres sem doživel, ko sem na dvorišču PZS skupaj s prijatelji pral umazane plastične sode, ki smo jih potrebovali za embalažo. In sodi, barabe, na dnu so bili najbolj umazani. Najprej si šel vanj z roko, v kateri si imel krtačo, potem z glavo, pa še z drugo roko in drgnil, drgnil... Ostanki lakov in smol se za vraga niso hoteli odstraniti, pač pa so neskončno smrdeli. In to pranje je trajalo nekaj popoldnevov. Moram reči, da sem si priprave drugače predstavljal. Aleš nam je zabičal, naj pridno treniramo. Z Denom sva se večji del prostega časa podila po gozdu, kar je bilo zelo pomembno, kot sem pozneje videl. V glavo nama ¡e šinila ideja, da morava natrenirati tudi roke. Den je nekje sunil staro debelo konopljeno vrv. V gozdu sva jo obesila na drevo in potem po rokah plezala gor in dol, da je v mišicah kar pokalo. Od tako napornega treninga lahko dobiva strašne mišice! Pa ni bilo nič. Čez štirinast dni nama je vrv nekdo ukradel in nesojena »body-bilderja« sva spet samo tekla po gozdu. Norišnica, ki je trajala tiste dni pred odhodom, nas je vse precej izčrpala. Po vseh peripetijah pa smo le sedeli v letalu. Največja moja pustolovščina se je pričenjala. Pohod Vsi dnevi pristopnega marša so bili nepozabni. Ze po nekaj dneh sem imel poslikanih več filmov in popisanih precej listov v dnevniku. _ .„ . . Kolona nosačev na riževem polju, sonce in dež na riževih poljih, pokrajina z riževimi polji, naselja in zaselki, okoli pa riževa polja. To so bili glavni vtisi iz nižin. V višjih predelih pa dež brez sonca in pijavke, nosači in pijavke, naselja in pijavke, preklinjajoči sahibi in pijavke. ( ... Najbolj slikovito je bilo zvečer in proti jutru. Zadrgn|eni v r|uhe in spalne vreče smo jih odganjali na vse načine. Med spanjem pa so ti zlezle za rjuho in pile kri po mili volji. Med obračanjem si jih nekaj pomečkal in ko si zjutraj zlezel ven, si bil še najbolj podoben mesarskemu vajencu. Baza Prvič zagledamo steno in naše oči so velike kot skodelica kave. Usta odprta, iz njih pa ni glasu. Bolj ko se stena odgrinja, večji je cmok v grlu. Prvi vtisi iz višin niso bili preveč spodbudni. Najprej sem hodil, potem hodil in sopel, nato pa samo še sopel. Pozneje je bilo bolje, a začel mi ie nagajati zob. Neko jutro so že vse pripravili za slovesno ruvanje. Sedel sem na kamnu kot kupček nesreče, okoli pa so se prerivali sahibi s fotoaparati. Vsi so pričakovali izredne posnetke. Pa sem jih razočaral. Den je stisnil mojo betico pod pazduho, odprl sem usta in Damjan je s kleščami zgrabil za zob. Hop! Nič ne bo. Omedlel sem in fotoreporterji so se godrnjaje razšli. Dohtar me je spravil k sebi in brez gledalcev še enkrat poskusil. Pa ni šlo. Spet sem zaplaval med angelčke. Po teh poskusih pa se me je mati narava usmilila. Bolečina je popustila sama od sebe in oteklina je splahnela. Vrh Dva metra pod robom počakam na Ivča. Nerodno objeta opotekaje stopiva na vrh, ki ie ovit s snežnimi zastavami. _ ... Presrečen sem in osupel obenem. Osupel zato, ker je to uspelo nama, ki sva novinca, za Himalajo še prava smrkavca. Uspelo nama je doseči cilj, za katerega smo vsi garali dolge dneve. Tiste minute na previharjenem vrhu sva se dobro zavedala, da ne bi sama napravila ničesar. Niže doli je bilo devetnajst prijateljev in vsak od njih bi bil lahko sedaj tu namesto naju. Tri dni zatem prisopeva v bazo. Prijatelji nama navdušeno mahajo. Pademo si v objem. Spet sva med tistimi, ki so en mesec nesebično garali za naju. Stisne me v grlu. Jokam kot dež. Tedaj se zavem, kaj so solze sreče. Dolgo še hlipam in se zahvaljuljem vse, prav vsem. Prijatelji! Tega vam nikoli ne pozabim. TRI DOGODIVŠČINE Z MAKALUJA MILAN REBULA Razmere se s časom spreminjajo in tako tudi reka Barun, ki smo jo morali prečkati na naši poti do tabora I. Pred tremi leti pohleven ledeniški potok, ki smo ga brez truda preskočili, se je letos spremenil v zahrbtno brzico. Najbolj mi je v spominu ostal Den, ki si je slekel pumparice in hrabro zakoračil s temperaturo okoli + 1° C. Do polovice si je zmočil samo kolena, nato pa se je začelo. Z vsakim naslednjim metrom se je globina večala, Den pa je vedno bolj hitel, saj se je nadejal brega. Zadnje metre pred bregom pa je priplaval z nekaj zamahi - mokre so bile tudi pumparice, ki jih je spravil v nahrbtnik. . Nato so nosači zgradili brv. Tri veje, vsaka s premerom 5 cm so bile prevezane, naj bi predstavljale solidno brv. Da pa to ni bilo tako, najbolje pričata Stane in Janko, ki sta s te brvi padla in le sreči se imata zahvaliti, da ju voda ni vrgla v malo nižje ležeče čeri. Prehod čez brv, ki je bil dopoldne še nekako možen, se je popoldne spremenil v pravo tveganje, saj je voda takrat močno narasla. Zgodilo se je, do sem popoldne tudi jaz sestopal z gore. Brv je bila nekaj centimetrov nad gladino vode, ko pa sem jo obremenil, jo je voda preplavila in me je začelo spodnašati. To ne gre, sem se odločil, slekel hlače in čevlje, in jih vrgel z nahrbtnikom vred na drugi breg. Odločil sem se, da bom brv prejahal. Tudi to ni šlo - jaz pa brez hlač in čevljev. Pomalem je tudi deževalo in snežilo. Letal sem ob Barunovem bregu gor in dol in iskal primerno plitvino, pa mi je bila voda povsod čez pas. Okoli dve uri sem to počenjal, dokler me ni odrešila skupina nosačev, ki se je vračala. Eden, ki je poznal primerno mesto, je prebredel reko - segala mu je le malo nad koleno. Nato so z obeh strani zvišali most in rešili situacijo. Mrak je še, ko nas Srauf že budi in meče iz toplih vreč na enici. Lepo himalajsko jutro se obeta, saj je nebo polno zvezd, vendar jaz tega ne zaznavam. Veliko težav imam, da si navežem čevlje in se pripravim za odhod. Vrhovi okoli nas so že obsijani, v dolini pa je še mrak. Hoja po ledeniku mi mine kot v sanjah, saj tu še ni večjega vzpona in pot mi ne povzroča težav. Sonce se je že uprlo v skalni greben, ki se riše pred menoj na jasnem himalajskem nebu. Ze sem pri prvih skalah in prvih težavah. Ravnotežje in moč počasi polzita iz mene in zapuščata v meni negotovost in varljive občutke. Počasi se plazim čez skalne plati, vsak gib posebej premislim in se nanj pripravim. Za čudo ne čutim nikakršnega glavobola. Vreme se je med tem časom skvarilo, goro je zavilo v megle, jaz pa kljub temu ne morem hitreje. Vsakih 20 korakov — pavza, vsakih 60 korakov -daljša povza. Tako se pozno popoldne privlečem do dvojke, kier me pozdravijo prijatelji in mi ponudijo vroč čaj. Za dobrih 400 višinskih metrov sem rabil skoraj deset ur. Nekdo me potreplja in zašepeta: »Tri je ura.« Hipoma se iz sanj prestavim v realnost. Polna luna osvetljuje vrhove okoli baznega taborišča in jim daie skrivnostni nadih. Makalu se blešči v lunini svetlobi, vendar gledam nanj kot na starega znanca, nič več z grozo kot pred desetimi dnevi, ko se je Zoranu šlo za biti ali ne biti. Odprava je prešla v zadnjo fazo, večina članov tabori v Sedui, v bazi pa smo ostali le štirje, čakamo nosače in se vsak dan podimo po bližnjih hribih. Očaran strmim po veličastnih himalajskih vrhovih, šele Bojčev klic iz kuhinie me predrami. Prebudim še Borisa. Skupai se napotiva k Bojču, ki ie medlem že pripravil topel čaj. Molče se vzpenjamo po Barunovi moreni, saj nočemo motiti gluhe tišine in veličastnega prizora okoli nas. Kako drugačni občutki me prevevajo. Poln moči sem, željan hoje, mišice mi delujejo kot dobro oskrbljen stroj. Se na misel nam ne pride, da bi se ustavljali in kmalu se znajdemo nad ledeniškim jezerom, kjer sklenemo počakati jutra, da bomo nataknili dereze. Zgodaj dopoldne se znajdemo na vrhu, kjer se nam odpre fantastičen razgled — od mogočnega masiva Kančendzonge na vzhodu pa do divje južne stene Lhotseja in Everesta na SZ. Tisoč štiristo višinskih metrov nas je ločilo od baze do vrha Trekking peaka — zmogli smo jih v šestih urah. Prepričljiv dokaz, da beseda aklimatizacija le ni kar tako. ZDRAVNIŠKO POROČILO DR. ME5KO DAMIJAN Dolgočasen naslov za to, kar mi hodi na misel zda|, ko bi moral napisati nekaj o tem, kakšne težave so imeli moji prijatelji pod Makalujem, kdo je bil bolan in kao je imel višinsko bolezen in kako sta dva izgubila prste na nogah. Vem, da je človek dragoceno bitje; mogoče dragocenejše od zvezd na nebu. Pred odhodom smo opravili običajne zdravniške preglede. Fantje so bili zdravi. Potem je bil najprej dostopni marš prek Nepala proti Makaluju, ki je bil za nas kot obljubljena gora. Takrat |e bila velika vročina, nepalsko sonce nas je žgalo in bili smo zelo žeini. Toda vsi smo bili disciplinirani, ker smo se bali driske, zato nismo pili vode po vaseh, pili smo šele pozno popoldne ali zvečer, ko smo se ustavili v taboru in nam je Ang Cering skuhal čaj. Prva sta se poškodovala Marjon in Soder, ko sta za trening plezala po betonskem robniku in sta si po blazinicah na prstih obeh rok posnela kožo. To je bilo še v Daranu in stvar se je v nekaj dneh zacelila. Zvečer, ko se je ekspedicija ustavljala v vaseh, so prihajali nosači in domačini, stali so v vrsti in previjali smo jim rane. Predvsem je šlo za gnojne procese na koži, za abcese in za zastarane poškodbe. Veliko jih je prišlo zaradi bolečin v trebuhu in glavobolov: Temu smo rekli »buru duksa in tauko duksa«. Neko jutro je prinesel oče v košari deklico Do-mar Kumari. Padla je v vrelo vodo. Košara je bila spletena iz bambusa, na dnu sta bili dve prazni vreči. Na vrečah je ležala deklica, stara |e bila dve leti, pokrita do vratu z domačo rjuho, opečena po obeh nogah, po trebuhu in po hrbtu. Koža je bila v mehurjih in je odpadala v krpah, deklica je bila mirna, gledala me je s svojimi temnimi očmi. Oče je sedel na travi ob košarici in jokal. Opečena površina je bila pokrita z rde- Dr. Meško Damijan čim prahom, kakor s posušeno rdečo papriko. Z Jožem sva očistila opečeno kožo, sterilno pokrila in povila. Prek zveznega oficirja je Aleš uredil, da je prišel v Tumlingtar helikopter in deklico odpeljal v Kathmandu. Do letališča je bilo slabe tri ure hoda in to je za nepalske razmere zelo blizu. ..... Ko se je začelo deževje, se je začel bo| s pi|av-kami. Podnevi, ko hodiš, |ih lahko prenašaš. Ustaviš se in pijavko odtrgaš s kože. Ponoči pa so nam resnično pile kri, se prisesale na obraz, na vrat, med prste na rokah. Kjer so pile, zlepa ni prenehala teči kri. V bazi je zbolel Joža. Dobil je temperaturo, težko je dihal in kašljal je. Najprej je imel pljučnico samo na desni strani. Dobival je injekcije penicilina in čez dva dni se mu je stanje poslabšalo. Ponoči se mi je zdelo, da hodi nekdo okrog šotorov. Poklica'l sem: »Joža!« Slišal sem slabotno stokanje. Med šotori je stal Joža, se opiral na smučarske palice, snop s čelne svetilke ga ie svetlih Opotekal se je, ves nebogljen, hropel je in stokal. Peljal sem ga v njegov šotor, ga preoble- kel in spravil v spalno vrečo. Zunaj ie bilo slišati Barun, kako šumi. Kaj naj napravim! Zelo temno je bilo, bazo je pobelil sneg. Kaj bo, če se mu še poslabša? Ne, ne, samo to ne! Kakšna stiska! Zabolela me je glava, poskušal sem misliti na nekaj drugega, vendar se mi ni posrečilo. Zjutraj sva z Borisom pripravila kisikovo bombo, Joža |e dobival velike doze penicilina, ves dan imel na obrazu masko in vdihaval kisik. Naslednji dan je začelo sijati sonce, bilo je zelo zelo lepo, pokazal se je Pik VI in potem še Makalu. Joži se je obrnilo na bolje. Ozdravel bo! Sreče, ki sem jo občutil, ne morem popisati. . Nekai fantov je bolela glava. V nekaj dneh je glavobol popustil. Samo v enem primeru se |e jasneje pokazala višinska bolezen: bruhanje, slabosti v predelu želodca, slabo počutje in dvojni vid. To je trajalo skoraj tri tedne, potem je bil tudi ta alpinist brez težav. . Prve dni v bazi smo bili v obraz zabuhli. Svo|ega obraza seveda nismo mogli opazovati. Mislim, da sta imela le dva ali mogoče trije s seboj tudi ogledalce. Serpe so bili srečni, če so .dobili temperaturo ali angino, ker jim potem ni bilo treba na goro. Zelo srečen je bil tudi šerpa Penuri, ko je dobil na nogi absces. Počival je v bazi več kot en teden. Prvi se je moral z gore vrniti Boris, zaradi pretresa možganov. Pod trojko mu je padel na glavo kamen in razbil čelado. Imel je srečo v nesreči. Potem se je moral vrniti Den, ker mu |e na koleno padel kos ledu. Bil je že na poti na vrh in Den je zelo lepo prenesel to, da se mu je izmuznil vrh Makaluja. Bojč si je pretegnil mišico na nogi, Pasangu so zmrznili prsti na rokah, Marjon se je vrnil z vrha Makaluja s počrnelimi prsti na desni nogi. Aleš nas je poslal še zad: njič v južno steno Makaluja, ker smo morali pomagati Zoranu. . Ko smo prišli do njega v steni nad bivakom, smo vedeli, aa se bo vse dobro končalo. To je bil najsrečnejši dan za našo ekspedicijo. Zdaj na koncu moram priznati: niti na poti niti v bazi nisem fantom sistematično meril pritiska in prešteval pulza. Pulz so si merili sami in potem smo se o tem pogovarjali. Pritisk sem izmeril le nekaterim, če so imeli kakšne težave. Vse po vrsti sem imel rad in sem se tresel zanie. Zdaj, ko smo se vrnili vsi domov, zdaj lahko priznam, da sem se bal. . V daljavi se nam prikazuje zasnežena gora, zale-denel velikan, ki nas vabi in kliče. Bil je usmiljen z nami. Naš Makalu. Z DEVETIMI TONAMI POD OSEMTISOČAK TOMA2 JAMNIK le takoj po prvem sestanku me |e Aleš, vodm 6. JAHO presenetil: »Misliš, da bi lahko prevzel transport? Jasno, da ti bomo pri tem pomagali.« Okleval sem in nazadnje izjecljal: »No, mislim, da bi šlo.« S tem sem prevzel silno zanimivo in dinamično nalogo, ki ne dovoli počitka, vendar nikoli ni dolgočasna. ... , Skoraj 9 ton opreme smo poslali dober mesec pred odhodom z ladjo do najbližjega indijskega pristanišča. Splošna plovba Piran nam je na »Goranki« omogočila brezplačen prevpz vseh 296 tovorov. Ladja naj bi avgusta prispela v Madras, ker v Bombayu ni mogla pristati. Indija Koromandija Ko sem se v Madrasu spuščal po stopnicah boeinga 737, mi je v obraz udarila vročina, kot bi stopil v krušno peč. le v letalu so napovedali 34° C, vendar nisem imel občutka, kaj to pomeni. Težave z vsiljivimi nosači na nevvdelhijskem letališču so bile vzrok, da sem se hitro otresel romantične predstave o Indiji. Docela me je streznil taksist, ki je za vožnjo do predstavništva Inter- trada zaračunal kar dvojno voznino. Verjetno je sklepal, da si to pri tujcu lahko mirno privošči. Se sreča, da sem se naslednje dni vozil pretežno z avtomobili predstavništva, saj bi za taksije zapravil celo premoženje. Direktor predstavništva tov. Stefančič je takoi napravil natančen načrt, kako opraviti vse formalnosti na carini. »V enem tednu ne bo šlo! Dosti sem že imel opravka s temi birokrati,« je trdil. Za nalogo je zadolžil svojega uslužbenca mr. Rajagopala. Naslednje štiri dni sva z njim obiskovala urad za uradom in zbirala dokumente za pretovarjanje opreme. Oprema naj bi pot nadaljevala na kamionih. Niso mi obetali ravno Erijetnega izleta, vendar veliko kratkotrajnejšega ot na železnici. Kaj tudi ne, saj se je menda že zgodilo, da so našli vagon s tovorom šele po petih letih. Po poteh dneh, kar so vsi imeli za rekord, smo opremo že pretovarjali na kamione. Vozniki kamionov in njihovi spremljevalci-deanerji so bili prav strah vzbujajoča bitja. Razcapani, umazani in neobriti. Hudo mi je bilo žal, da sem sam. Ravno tedaj se je prikazal Aleš, ki je med tem uredil nepalska uvozna dovoljenja. Seveda je bil takoj navdušen nad potovanjem s kamioni. Le to mu ni bilo všeč, da sva šla še isti večer in je namesto v hotelu Connera prespal kar v tovornjaku. Najin prvi cilj je bila okrog 1000 milj oddaljena Kalkuta, k|er je bilo potrebno zamenjati tovornjake in še enkrat opraviti carinske formalnosti. Vse to zarcdi nerazumljivih predpisov indijske administracije, ki ne dovoljuje prevoza s tovornjakom čez več kot dve državi. Vozili smo se po ves dan. Šoferja sta počivala ob okvarah ali pa kakšno urico ponoči. Pokrajina, skozi katero smo potovali, je bila dokaj gorata in slikovita, vendar revna. Kakšnih velikih gozdov nisva videla niti v Bengaliji, kjer je doma sloviti bengalski tiger. Ceste so asfallirane, vendar ozke, tako da se avtomobili pri srečanju popolnoma ustavljajo. Včasih smo na ta način v eni uri prevozili le 10 km. Ljudje in živina se svobodno sprehaja po cesti in jih niti najbolj glasna hupa ne gane. »Dežela gluhcev,« je bil kratek Alešev komentar. Pokazalo se je, da prvi vtis in zunanji videz močno varata. Vsi štirje so bili silno prijazni in uslužni možaki. Odstopili so nama zadnjo klop v kabini in skrbeli, da sva dovolj pogosto dobila čaj in kaj za pod zob. Na žalost |e bila njihova hrana le redkokdaj prebavljiva za naju. Tako sva imela najbolj pogosto kar sadje s čajem ali obratno. Med sadjem so bile najpogostejše banane in kokosovi orehi. Šoferji se niso mogli načuditi, kako sva mogla preživeti le ob kokoših. Tudi meni spočetka taka hrana ni bila najbolj všeč, joda ko sem poizkusil chicken currie (piščančeva obara) z rižem v neki obcestni gostilni, ki je nosila ponosno ime hotel, sem se rad sprijaznil z milnatim kokosovim mlekom. »Ali veš, da sva danes ponoči potovala skozi Koromandijo? Indijo KoromandijoU me je nekega iutra zbudil Aleš. »Čudno, pravijo, da se v Indiji Koromandiji cedita med in mleko,« sem odvrnil. Toda Aleš se je hitro znašel: »Saj se, samo da je kokosovo. Tale mango je pa tudi čisto meden.o Toda moja Indija Koromandijo je bila šele v Kalkuti, kjer sem v hotelu zopet dostojno kosil. Skrivaj čez mejo V Kalkuti sva v enem dnevu opravila carinske formalnosti. 2al šele v nadurah in za bogat bak šiš. Kar 19 carinikov je vneto prekladalo papirje in reševalo vsak svoj problemček v zvezi z našo opremo. Hotelu sva se odpovedala, ker sva želela ponoči odpotovati. Zagodel nama jo je eden od šoferjev, kot sod okrogel Sikh, ki je pregloboko pogledal v kozarec in se nato modro odločil, da mora počivati. Ko sva mislila, da bova morala med brezdomce na pločnik, so nama madraški sofer|i odstopili prostor v svojih vozilih. Čeprav za ogled Kalkute ni bilo časa, vendar mi |e en dan bivanja v njej zadoščal. Dobil sem vtis, da se vozim po ogromnem smetišču. Vsepovsod polno beračev, ki se jih le s pomočjo policiie uspešno rešiš. Boj za obstanek v najsu-rovejši in najzanimivejši obliki. V Jogbaniju na indijsko-nepalski meji so obljubili, da bova v dveh urah čez. Toda nesreča nikoli ne počiva. Za vso opremo sva imela dokumente, le zame ne. Ni mi preostalo drugega, kot da grem skrivaje čez mejo. Kako? Pri ureianju sva morala od ene carine do druge. Nihče ni opazil, da se je med enim teh sprehodov Aleš sam vrnil na indijsko stran. Tako nihče ni vedel, da sem brez vize. Nihče, razen tatu, pa tudi ni vedel, da je Aleš šel čez mejo brez ure. Ni vse zlato, kar se sveti Kar 320 nosačev je nosilo tovore iz Dharano proti Makaluju na tibetanski meji. Bili so pripadniki raznih plemen iz gorate okolice. Za dokaj skromno plačilo so se trudili s tovori, ki so tehtali tudi 30 kg. Vsakodnevne etape so bile že v naprej določene in so se jih trdno držali. Najkeji -nekakšni nadzorniki, ki so bili podrejeni sardarju, so skrbeli, da je bilo vse v redu. Bili so prijazni možakarji, vedno pripravljeni smejati se. Vsakodnevno plačilo so oni delili med svoje nosače. Ce je kateri od nosačev omagal, so mu pomagali nositi tovor in zvečer so zbirali zapoznele nosače. Osemnajst dni smo bili v njihovi družbi. Zdeli so se mi nepogrešljivi. Končno smo dosegli bazo. Nekateri prijatelji so odšli postavljat tabor ena. Ostali smo urejali tovore in izplačevali nosače. Ko smo hoteli deliti denar so najkeji pričeli negodovati: »We not take this money! Not enough!« Zahtevali so plačilo za en dan počivanja in za en dan, ko so nosili le eno uro. Ker se nismo takoj strinjali, so zbrali okrog tabora nosače. Napetost je od trenutka do trenutka rasla. Da bi podprli svoje zahteve, so nosači pričeli jemati v roke kamenje. Najkeji so iih spodbujali. Skoda, da ni bilo zveznega z nami! On bi morda lahko napravil red. Ni nam preostalo drugega, kot da dodamo še preostale rupije, Zapisnik, ki so ga izsiljeval1?0 n°' b' pokaZa1, kako so nas Naslednji dan je velika večina nosačev zapustila tabor. Ostala je le peščica. Kazalo je, da je bilo zopet nekaj narobe. Res se je izkazalo, da so najkeji odšli, ne da bi vse izplačali. Transport na gori se je močno razlikoval od tistega, ki smo ga bili navajeni v dolini. Izbrali smo deset najbol|ših nosačev, ki so nosili do enojke. N|im so se pridružili šerpe in pa seveda člani. Nad enoiko so nosili šerpe in člani, nad dvojko in bivakom pa samo še člani in dva šerpe. Prijatelji, ki so šli na vrh, so si ves tovor nad petico nosili sami. Na ta način je nastala piramida, v kateri |e vsak član odigral svojo vlogo. Čeprav so bili tovori lažji od tistih po dolini, so včasih bili prava muka. Skušnjava, da bi pustil v taboru fotoaparat ali kamero, me je mučila dokaj pogosto. Je res vse to potrebno? Kaj ni neke lože poti? Začetni glavoboli so vse to še potencirali. Včasih sem si prav strastno želel nazaj v dolino, kjer sem vedel, da ni glavobola, da je apetit in udobna blazina. Kljub vsemu temu e vsak poizkušal čim bolje opraviti svojo nalogo. Kl|ub temu |e bila gora stalno zasedena z ekipami, ki so se gibale gor in dol, dol in gor In plačilo? Radijsko sporočilo: »Na vrhu sva! Fantastično.« Novi člani ekspedicije Pot nazaj v civilizacijo je vedno nekaj posebnega Tudi tokrat, čeprav je bilo s transportom y.«ta težav. Na|pre| m bilo nosačev, ko so prišli, |ih |e bilo preveč. V Tumlingtarju smo le s težavo dobili nekaj mest v letalu, tako da |e bilo končno potrebno organizirati čarterski polet. Moštvo je poletelo v Kathmandu, Aleš in Bojč z opremo v Birathnager, od koder sta jo poslala v Kalkuto predstavništvu Jugolini|e. Kathmandu, Aleš in Bojč z opremo v Birathnagar, mi nas je tako vznemiril, da smo kar pozabili na odhod v domovino. Nakupovanje spominkov in daril je bilo vsakodnevno opravilo. Ni čudno, da so se med spominki znašli tudi štirje psički. Povpraševanje po njih je bilo tolikšno, da je bilo srečne lastnike potrebno izžrebali. Srečnim lastnikom so se že na kathmandujskem letališču zaskrbljeno podaljšali obrazi. »Psi ne smejo v letalo!« je odločil uslužbenec nepalske letalske družbe. Tudi zdravniška spričevala niso pomagala. Njegova odločitev, da gredo psi v tovorni prostor, je spravila na noge vso ekspedi-cijo. »Tam vendar ni kisika! In mraz! Saj bodo poginili!« Sele zagotovilo, da je prostor »kondi-cioniran«, nas je pomirilo. V New Delhiju so uslužbenci Lufthanse odločili drugače: »Plačajte karto, pa gredo z vami!« »Koliko?« se je glasilo preplašeno vprašanje. Z velikim olajšanem izvemo, da gre samo za dvesto rupij. Romi bi se morda kljub temu jezil, vendar previdno molči, sa| je newdelhijska tehtnica namerila dobrih 50 kg manj kot kathmandujska, tako da nam ni treba plačevati dodatne prtljage. Grenke misli, da morda nikdar ne bom več videl Nepala in Indije, so se umikale nestrpnemu pričakovanju nad skorajšnjim snidenjem z domačimi. Letalo se mi je zdelo kot velika roka, ki me je varno nesla v domovino. OFICIRSKE MUHE JANEZ LONČAR-SODR Toplo sonce je zašlo za Pik 4. Vsi sahibi so odšli na goro, sam pa samotarim v bazi. Sicer nisem sam, Šabradur, Ang Chering in Mr. Topa imajo opravke v kuhinji ali pa poležavajo po šotorih. Danes je v bazi marsikaj novega. Kanca lama je pripeljal kozla, njegov spremljevalec pa je prinesel nekaj sveže zelenjave: kumare in fižol. Sar-dar je sporočil, da je »hudo bolan« in da odhaja v Dankoto, zato bomo imeli pozneje precej težav pri nabiranju nosačev. Limbu in Pemba sta se pravkar vrnila iz doline, kamor sta odšla po drva. Vrnila sta se s praznima košema, ker je po vsej dolini Baruna precej snega, nizko grmičevje pa pod njim. Od Kanca lame zvem, da je na Kongmi in na Barunha še precej snega, na Mombuku pa je že skopnel. Pemba se je še pred večerom lotil svojih priljubljenih mesarskih poslov, zato je meso kmalu pripravljeno. Sabradurju naročim, da mi speče letrca, ki so od vsega še najbolj okusna. Sicer pa je kozel že prej kazal rebra in smo takoj vedeli, da bomo imeli bolj malo od njega. Zvečer sem Kanca lami izplačal za kozla 180 rupij. Naslednja dva dneva prihajajo fantje z gore, sam pa komaj čakam, da odpeketam v višinska taborišča, kajti spet sem povsem zdrav, od ležanja pa slabe volje. , ..... V popoldanski vročini sopihamo proti enki. Aleš izusti, da odhaja na goro »kripelbataljon«. Boste že videli, kaj lahko naredi »kripelbataljon« si mislim. Jože, ki je prebolel hudo pljučnico, že videli, kaj lahko naredi »kripelbataljon«, si poleg svojega zdravniškega dela pomaga še nam pri nošnji in pri postavljanju taborišč, pa tudi še ni naveličan. V taboru I. prespimo, naslednji dan potegnemo do dvojke, k|er bomo čakali na naveze, ki se bodo vračale z vrha in gornjih taborišč, če jim bo potrebna kakšna pomoč. Z Damjanom še vseeno upava, da bova dobila dovoljenja za najin vzpon do tabora V., kajti oba se izvrstno počutiva. Zgodaj zjutraj hitiva po razu navzgor nasproti Borisu. Do bivaka je sestopil sam, čeprav nekoliko omamljen zaradi močnega udarca, po razu navzdol pa ga spremljava. Spodaj naju pričaka Joža s čajem. Kmalu vsi trije sestopijo v bazo, Damjan z obljubo, da se že jutri vrne. Sam pričakam Marjona in Sraufa, ki sta sestopila z vrha oziroma s petice. Marjon ima resne zmrziine na desni nogi, a oba sta kljub prestanim naporom židane volje. Ko se zbudim, je pred bivakom že sonce, zato pohitim na radijsko zvezo z bazo. Ravno se pripravim, da izrečem Damjanovo in svojo željo, ko me Aleš prekine, češ da moram takoj sestopiti z zdravili v tabor I, nato nazaj v II, poleg tega pa me poprosi še za eno uslugo. Seveda že kar naprej vem: spremljam naj našega zveznika do tabora III, kamor hoče na vsak način. Naj mu to rečem v radijsko slanico; v tem trenutku že vem, da je dohtarjeva in moja želja splavala po vodi. Na vso brzino poiščem v zdravniškem kompletu injekcije complamina in jo ucvrem proti enki. V najhujši vročini in oslepliujoči svetlobi zdrvim potem nazaj proti dvojki. Na granitnem grebenu dohitim počivajočega zveznega oficirja s šerpo. Na dvojki se šerpa Rintin kremži, ko mu nalo; žim v nahrbtnik težke kose naše opreme. Ce si prej lenaril, pa vsaj pri koncu ne boš, si mislim. Je pa vseeno vesel, da gre dol. S Tapo sestopiva do bivaka, kajti že v naprej vem, da bodo z njim težave. V snežni luknji se pripravljava na spanje. Topim led, kuham juho in čaj. Tapo postrežem z zeljem in klobaso. Pravi, da ni lačen. Povem mu, aa je to naša nacionalna jed, zato se končno le potrudi in pospravi skoraj vse. Ob zori ga vodim navzgor, za vsak primer ga imam navezanega še na petnajstmetrski prusik. Čeprav je brez nahrbtnika, se pogosto ustavlja in počiva, poleg tega pa ima težave z derezami kot vsak začetniK. Ampak vseeno bi se lahko bolj vestno pripravil že v bazi. Preveč ie mislil na sam vzpon in na številko sedemtisoč, kolikor je visok tabor III. Na srečo sem potrpežljiv vzgojitelj, ampak kar je pa preveč, je pa preveč. To mu tudi povem, kolikor mi dopušča znanje angleščine. Samo do žlamborja sem mu trikrat popravljal dereze, potem pa nič več, kajti prsti so mi Eomrznili, ko sem snemal protektorje. Včasih na onicah derez ali viseč na prižemi ob vrvi čakam, da se spet vzdigne. Na vrhu žlamborja srečava zmahane fante, ki se vračajo z vrha in gornjih taborišč. Deni, Janko, Nejc in Roman se smejejo mojim hudim, včasih nič kaj lepim besedam na račun Tape. Čas beži, zato ga neusmiljeno priganjam. Okoli dvanajste ure končno doseževa šotora trojke, Tapa pa se kolikor je dolg in širok zvali v šotor in vse štiri od sebe. Prosi me za čaj. Za tak luksus nimava časa, ker naju čaka še sestop do dvojke. Obraz se mu nekoliko skremži, ampak je pa vseeno dobre volje, saj je trenutno najvišji oficir Nepala. Po polurnem počitku ga skoraj potegnem iz šotora, nato pa sestopiva navzdol. Želo ga je zdelalo, najprej obvisi na prusiku, ko ga počasi spustim, pa še na pripeti vrvi. Neskončno počasi se pomikava navzdol, čeprav ga spodbujam in pomagam. Prekipi mi, začnem ga zmerjati, le to pomaga, da se spet dvigne in ob pripeti vrvi z utrujenimi nogami zapleše. Sicer sem tudi sam utrujen, skoraj bolj kot takrat nad Štirico, ko sva z Marjonom napenjala vrvi. V bivaku njemu in sebi privoščim polurni počitek, po snežni rezi navzdol ga varujem in pazim na vsak njegov korak. Po dolini se že plazijo sence somraka, medtem ko naju še obsevajo žarki večernega sonca. Na dvojki naju pričaka Damjan. Zvečer kuhava, medtem ko se Tapa že zavalil med spalne vreče in trdno zasmrčal. Se prej sem se mu opravičil zaradi hudih besed, ki jih je slišal od mene. Ampak sicer ne bi prišla nikamor! Zdelo se mi je, da je vse razumel, še zahvalil se mi ie, na koncu pa ni pozabil naročiti še večerjo. Naj mu bo, ko je tako zdelan. Prinesem mu večerjo, pa ti popije samo čaj, čeprav je prej rekel, da |e lačen kot volk. Z Damjanom se še pozno v večer pogovarjava. Sicer sva se že sprijaznila, da nama je tabor V. šel po gobe, upava pa, da bova imela čas skočiti na francoski greben. Zjutraj Tapa sestopi skupaj s šerpami, ki tovorijo robo nazaj v bazo. Jezim se, ker pošiljajo gor neopremliena nosača, to sta Limbu in Pemba, zato komaj čakam, da se pokažejo črne pike spodaj na začetku ledenika. Potem si nataknem dereze in odhajam za rob pogledat na francoski greben, od koder mora biti prav lep razgled na Lholse in Everest. Pozno popoldne nama Aleš zastavi spet novo nalogo: še enkrat na bivak in poskrbeti za transport opreme v dolino. Zvečer zvijava vrvi, ki jih bova vzela s seboj za spust opreme. V bivaku imava kar dosti dela. Damjan se ukvarja s pakiranjem opreme, sam pa podiram šotor. Piha močan veter in kar dobro se namučim, preden je vse v redu. Včasih, ko pridejo sunki, io['ko da me ne odnese skupaj s šotorom čez rob. sicer_ pa sem za vsak primer navezan. Iz dolgih snežnih klinov naredim sidrišče, nato pa spuščava ogromni stokilogramski zavoj opreme v bivak vreči s pomočjo karabinske zavore navzdol. Pri tem nama pomaga Sonaj in Pasang, ki sta medtem sestopila s IV, kamor sta nesla kisik. Zvežem skoraj štiri vrvi po 50 m, preden zavoj ne pristane na dnu in sicer v krojni poči. Damjan s šerpama sestopi po grebenu, sam pa neskončno uživam v dvestometrskem spusti ob vrvi na snežnoledenem boku navzdol, kjer me na koncu preseneti krajna poč. Trdo, ampak srečno pristanem na robu, in se še precej namučim, preden spravim zavoj iz razpoke. Nato ga vlečem Bo snegu navzdol proti dvojki, od koder prihaja amjan s šerpama na pomoč. Pozneje vsi sestopijo v bazo, Damjan zaradi tega, da poskrbi za zmrziine naših fantov. Sam ostanem na dvojki, kjer nestrpno čakam na vrnitev Janeza in Zorana, ki nam zaradi svojega pretiravanja delata velike skubi. Oblečen v vse, kar imam, posedam zvečer pred snežno luknjo, gledam škrlatno rdeče sončne zahode in se prepuščam premišljevanju. BLAGAJNIŠKO POROČILO ROMAN ROBAS Priprave na VI. JAHO so se začele pravzaprav že leta 1972., ko se je vrnila IV. JAHO. Intenzivne priprave pa segajo na začetek 1975. Ves čas smo imeli člani odprave, KOTG in PZS pregled nad dotekajočimi denarnimi sredstvi, opremo in nad izdatki. Zbiranju sredstev za odpravo se je posvetilo mnogo naših znanih delovnih kolektivov, ustanov in planinskih in družbenih delavcev. Čutili smo, da Makalu ni le cilj ozkega kroga zagnanih alpinistov, ampak tudi tistih, ki se z nami zavedajo pomembnosti takih akcij PZS. Od predsednika in tajnika PZS se je krog iniciatorjev, organizatorjev in sodelavcev širil v vrste naših planincev. Ti bodo ostali anonimni, so pa s svojimi prispevki, ko so kupovali makalujske plakate, prispevali svoje za naš podvig. Za realizacijo VI. JAHO smo potrebovali dinarska in devizna denarna sredstva. Med pripravami — pred odhodom na pot smo v domovini z dinarskimi sredstvi kupili ali plačali: — letalske vozovnice za vso ekipo, — zavarovanje članov odprave, šerp, nosačev, opreme in transporta, — kupili tehnično opremo in — hrano. Vsak član odprave je imel med pripravami in potem med potekom odprave ve^ ali manj določeno funkcijo tako, da so bile obremenitve enakomerno razdeljene. Na enem izmed mnogih sestankov odprave so mene izbrali (beri: določili) za blagajnika. Zadolžitev sem vzel skrajno resno in z vso odgovornostjo in doslednostjo, ki sta potrebni pri manipulacijah z denarjem, še zlasti zaradi razmer, ki spremljajo vsako himalajsko odpravo. Med pripravami in potem na poti skozi Indijo in Nepal smo doma'a vsak can vedeli za finančno stanje odprave. To se mi zdi pomembno zato, ker se vodja in člani odprave potem lahko brez vsakega tveganja ali nesigurnosti odločajo, če pride do nepredvidenih težav in zapletov. Pri tem mislim event. nesreče, podražitve nosačev, nagrade, nakup hrane iz lokalnih virov itd. DOHODKI IN IZDATKI VI. JAHO, 10. 12. 1975 Dohodki: Prostovoljni prispevki............1 800,00 Belinka Ljubljana................20 000,00 Sadolin-Belinka ................30 081,10 ?'SC Beograd ..................973 305,85 TKS SRS, L|ubl)ana..............100 000,00 Gradbeno pod|. Bežigrad, Lj. . . . 1 000,00 RTV, Lj........................311 45670 Sklad KOTG ....................311 456,70 Dohodki skupap................1 507 643,65 Izdatki: a) Izdatki odprave med pripravami, pred odhodom na pot: Letalske vozovnice za člane odprave . 304 088,00 Zavarovanje članov odprave, opreme, šerp, nosačev in transporta .... 45 245,75 Nabava opreme..................316 289,35 Nabava hrane ..................43 156 45 Skupaj izdatki pod »a«............708 779,55 b) Izdatki odprave na poti iz Ljubljane na Maka]" nazaj od 4. avgusta do 12. decembra 1975. Na pot smo vzeli ameriške dolarje in potovalne čeke, zato je ta obračun v dolarski valuti. 1. Delhi, življenje in hotel..... 894,30 2. Kathmandu, življenje in hotel ... 1 587,40 3. Takse: vrh.......... 800,00 carina............ 580,62 , veze . . ..............87,07 4. Serpe: redno plačilo in premije . . 2 242,82 5. Zvezni oficir..................307 04 M°.s,ač.'. ......................12 369/29 7. Naikep ......... 187,55 8. Kuqava v bazi........ 419,71 9. Prenos tovorov v T 1...... 195,07 10. Dnevnice - popotnica članom odprave ............ 3 212 37 11. Agencija KTM......! ! ! 100'00 2. Tiger Tops ........... 500,00 IJ. Nabava posode in hrane na poti . 2 781,97 14. Prevozi opreme iz Madrasa v Bir., Tuml. - KTM, itd........ 2 783,67 15. Prevozi članov iz Delhija v Nepal in po Nepalu....................2 884,69 16. Biratnagar....................247,25 17. Pošta in poštarji................754,38 18. Razno fotomat., polnjenje akumulatorjev, akontacija v bolnici v KTM, darila itd........... 730,83 Skupaj izdatki pod »b«.......33 666,00 Rekapitulacija izdatkov: a) Izdatki med pripravami .... 708 779,55 b) Izdatki na poti . . $ 33 666,00 = 601 948,08 c) Izdatki za mrežo v TS Lit 3200 = 988,00 Skupaj vsi izdatki registrirani do 12. 12. 1975 .........l 311 715,60 Primerjava dohodki-izdatki: Dohodki ........... 1 507 643,65 Izdatki ............1 3n 7i5(60 Razpoložljiva sredstva...... 195 928,05 Ta obračun VI. JAHO ni dokončen. Upoštevati bo treba še vrednost vrnjene opreme (dohodek) in vrednost uničene in izgubljene (izdatek) opreme in pa račune za prevoze opreme iz Madrasa v Nepal. Za prevoze so v obračunu upoštevane samo akon-tacne Vse to se bo lahko dokončno uredilo, ko 1 .ob 1. PZS račune in ko prispe naša oprema v L|ubl|ono. Računamo, da bo do bilančnega roka v |anuarju prihodnjega lefa vse urejeno. ŠOPEK Z URŠLJE GORE, PECE IN RADUHE STANKO LODRANT (Konec) II RADUHA Na Grohatu, 18. januarja 1955 Sneži, sneži... Trije sedimo v toplo zakurjeni bajti. Drago je kurjač, Peter je skuhal dober čaj, najedli smo se. »Kaj bi človek hotel še drugega,« od ugodja zabrunda Drago. Smehljaj me prešine ob njegovi skromnosti. Sam si seveda še nekaj želim. Kadarkoli mi je že skoraj lepo, mi ni lepo, ker sem nesrečen, da tega ne delim z nekom, kateremu bi hotel biti čisto blizu; sem nesrečen, da lepote ne uživa z menoj še nekdo... Drago prebira »plezalno tehniko« Debelakove, Peter pa dela prve korake, tako rečeno, na ustnih harmonikah. Njegove »melodije« bi lahko naslovil z: maček se sprehaja po klaviaturi. Pogovarjamo se o jutrišnji plezariji. Bo li šlo, ko pa tako sneži. Na Grohatu, 19. januarja 1955. Noč je bila najprej vroča, saj smo močno kurili, čim je ogenj okoli ene ugasnil, nas je takoj zazeblo. Vstal sem in nanovo zanetil. Zjutraj se je naredilo krasno vreme. Vse je bilo belo v novem snegu. Redek brezvetrni dan se je obetal. Oprtali smo se z zimskim alpinističnim železjem in vstopili v steno. Zameti, strmine, mrzlo železie, zaledenela vrv ni rada tekla, mokrota in mraz sta na mnogih krajih lezla v telo. Nastopili so tudi trenutki malodušja ob misli na daljno toploto v dolini, tu in tam celo medel spomin na kako osebo ... pač običajen program štiri urne mrzle plezanje. Ko nas je na vrhu obsijalo sonce, ves čas smo plezali v osojni steni, je bilo vse hudo v hipu pozabljeno. Objela nas je neskončna radost. Lep sprehod do vrha gore, standardni spust »skozi« Durce in novo kuhanje čaja v bajti, pa je bilo dneva konec. Mala utrujenost pri obeh mlajših tovariših mi je na tihem všeč. Februarja 1955 Kje je bila moja pamet, da sem z Dragom in Petrom vlekel več kot deset njunih sošolcev sredi najbolj snežne zime v zavarovano plezalno smer v Raduhi? No, znali smo sredi stene nehati, saj razen nas treh nihče ni imel potrebnega orodja, in ga ne bi znal uporabiti, če bi ga imel. Sicer pa je bilo veliko zabave. Marseku se je na kocinah pod kolenom naredilo desetine ledenih kroglic fižolove velikosti. Lučka je pri umiku po strmini navzdol uporabila krilo kot zavorno padalo. Hvaležen sem usodi, da ni kaznovala moje neprevidnosti tudi takrat, ko je dijakinji Francki na snežišču v severovzhodni steni Ojstrice spodrsnilo in smo jo v duhu že videli pasti čez prepad. Potolčena in šokirana se je vendarle ujela in izmazala. Bolj me je pretresla odgovornost do drugega kot lasten padec pri plezanju v Vršičih, ko sem soplezalcu samo še utegnil obupno zarjuti: »DržiI« Oba bingljajoča na vrvi so naju potem tovariš rešili od zgoraj. Iz naše plezalne družine se je Drago najviše povzpel; do Kavkaza! Tudi Peter ni bil od muh. Razvil je posebej svojo pisateljsko žilico. Napisal nam je vodnik po Savinjskih in Kamniških Alpah. Spretnost s peresom je pokazal že kot dijak. V lokalnem časopisu je posrečeno ovekovečil najino rajžo čez Kamniške planine, Julijske planine, s Triglavom seveda, do morja in okoli Istre. Na rajži sta se nama priključili dve Ljubljančanki. A tu je že začetek neke nove storije. Le zakaj tega ni objavil, še danes ne vem; ker je verjetno imel kake razloge, bom tudi jaz molčal. Ko je bilo Kristi, nekdanji jugoslovanski smučarski prvakinji, dolgčas, je prišla k meni na Prevalje. »Gremo kam!« Da ne bi bilo pohujšanja, sva vzdignila v Črni še obe BB: Barbiko in Betko. Obe skupaj komaj za en »oreng trup«, so se vedno muzali sošolci. No, življenja je bilo v teh trupelcih, v vsakem posebej, dovolj. Prvo postajo smo naredili pri Bukovniku. Na film smo ujeli Draga in Vaniko, otroka na kmetiji. Kot martinčka sta se grela na soncu, za njihovo višino tako dragocenem, potem pa se, tudi kot martinčka, pred nami skrila za vrata. No, Vaniko je premagala ženska radovednost in je pokukala skozi okence. Kliks! in že sem ujel prelepo podobo za moj fotografski album. V nebeško lepem jutru prihodnjega dne smo v steni Raduhe našli zablodele ovce, malo poplezali, videli dosti planik, ob odhodu se pri planšarjih na Grohotu odžejali z mlekom ... Ker je Uršlja gora malo majhna in Peca pravih sten za alpinizem nima, in še z mejo malo straši, je naša prva čisto prava univerzalna gora Raduha. Najbolj solidni jo zavzamejo po travnatih pobočjih s smrekovške strani. Po stezi z Grohata je nekaterim višek prehod »skozi« Durce in vsi ponosni potem pripovedujejo o klinih, ki pomagajo tam čez. Za take imamo še eno zavarovano pot preko ostenja, prav pod glavni vrn. A kaj naj bi rekel o alpinistih? Morda bi vso reč najbolje izrazil z uganko: »Katera stvar, ženskega spola, je najbolj pretipana?« Pravi odgovor, v alpinističnem okviru na Grohatu vsaj, je: Raduha. Spominjam se, da se je nekoč, ko smo se z zadnjimi atomi moči vlekli s Kamniških planin preko Logarske doline in Solčave čez sedlo med Olševo in Raduho domov, na Slemenu odločila skupina v Raduho najbolj zaljubljenih. Šli so še k svoji gori, kot da bi bil to njihov dom, kjer se lahko spočijejo, umirijo. Ima pa Raduha svojo posebnost. Pot do nje je za nas nekoliko dolga. Po izstopu iz avtobusa v Črni je treba še prelisičiti desetkilometrski Koprivski graben. Tisti, ki ga najmanj marajo, zavijejo čez Mežo, na levo, že kmalu za Črno na Pristavi in vandrajo po Bistri čez Belo peč. Najbolj ročno se nam je včasih zdelo zasukati ne levo pri Pucu ter mimo Eda in Haderlapa priti na Sleme. Zdaj, ko nemalokrat lahko uporabimo motorizacijo, jo naskočimo od Šumela ali pa se sploh zapeljemo do Bukovnika. Seveda je vrednost ture s takimi olajšavami zmanjšana. Če na vrh ne prideš zadosti zdelan, vse preveč trezno in materialno presojaš. Ni prave poduhovljenosti, ki jo s trpljenjem na očiščevalnem dostopu pridobivaš. In povratki po tem dolgem Ko-privskem grabnu! Kaj vse smo si že zamislili, da bi se slepili in si lajšali pešačenje! Ne vemo še prav, kako bo v bodoče z našo Raduho. Mežičani so postavili novo kočo; ne vsem v veselje. Saj smo culi ob otvoritvi tudi žvižge. Naj nastane od Bukovnika do koče samo še dober kilometer ceste in konec bo nekdanje pastirske idile na Grohotu. Sem se bodo vsuli ljudje. Z avti bodo s seboj pripeljali dolinske navade. Ne bodo se oznojili in očistili civilizacijskih strupov. »Kaj moremo?« bo kdo rekel. »Svet se spreminja in treba je z njim!« Sam sem že plesal v tej koči; imel sem ducat prav brhkih soremljevak. Oblaki so se takrat cmerili in svojo mokroto spuščali, in nismo hoteli še mi pestovati kisle volje. V srcih je bilo dosti sonca in toplote in ko sem film razvil, so pokazale slike zvrhan koš dobre volje. Obesili smo te dokumente na oglasno desko, vsem na ogled. Čisto natančno, kako je bilo, pa vemo le mi, ki smo bili zraven. Da so bila ta dekleta za vedno okužena s planinsko boleznijo, sem zvedel ob novoletnem voščilu. Zapisale so mi, v mislih na Raduho: Tu je in bo zakopana naša ljubezen; pa naj naše telo in srce zakopljejo kjerkoli drugje. Vem, da je zraven tudi malo dijaškega žgečkanja nasproti starejšemu profesorju, čisto iz trte pa ni izvito. Naj navedem tudi zapise nekega dijaka v šolski planinski dnevnik po delno ponesrečenem manifestativnem februarskem pohodu na Stol: »Ob dveh zjutraj smo vstali, se štiri ure v mrzlem kombiju stisnjeni vozili s severne strani Karavank, kjer smo doma, mimo Slovenj Gradca, Velenja in Ljubljane v Žirovnico. Ker nismo vedeli, da se da do Valvazorjevega doma pripeljati, smo se do njega že kar ugreli. Še bolj pa seveda potem proti vrhu. A razbesnel se je tisti Stolov svojski veter in malo poa vrhom smo se, zaradi varnosti, morali vrniti.« Dijak je za spomin še napisal: »Pohod nas je vseeno razveselil in se ga bomo gotovo še kda| udeležili. V planinah je neka skrita sila, zaradi katere smo vsi planinci sužnji gora ...« Nerodne, skromne, a vendar prisrčne besede. Tudi ta dijak je že »zastrupljen«. Delo z dijaki je prijetno, da le najdeš primeren način. Prave trenutke je treba zagrabiti, čimbolj eksotične cilje izbrati, predvsem ne uvajati nobene prisile. Načrti morajo biti čimbolj neopazni. Mladina sovraži okvire, vse se ji mora zdeti nekako spontano. Napravil sem z vsem razredom za majski izlet naslednjo turo: Čez noč smo se z Raven z vlakom peljali v Ljubljano in zjutraj v Kamnik. Tu pa pot pod noge in mimo dolgega zidu smodnišnice, skozi Stahovico, Kamniško Bistrico in na Sedlo. Prehod na Okrešelj je bil zaradi snega problematičen. Pa je par fantov z velikim ponosom prav zato nosilo s seboj vrv, da smo na nevarnejših mestih varovali. Preko Logarske doline, Solčave, Slemena in Koprivne smo na Ravnah zaokrožili prav lepo klobaso. Naj odprem prav majčkeno tudi album svojih maturitetnih izletov. Tokrat najbolj v spomin hrabri Viki. Kotor, julija ... 2e ko smo se približevali Boki Kotorski, še bolj, ko smo prenočevali v Kotorju, je moja misel spet vasovala na Lovčenu. Prijetne spremljevalce za naskok nanj sem tudi našel, brez pretirane agitacije. Ob prvem svitu smo se že gnali mimo visokega kotorskega obzidja, prečili cesto Kotor-Cetinje in kar naravnost, naravnost - brez steza, po skaloviti črnogorski strmini sopli proti vrhu. Da sta Franci in Damjan dobra pri nogah, sem pač vzel na znanje; čudil sem se Viki, od kod je jemala moči. Vročina je prispevala svoje. Proti poldnevu smo bili kljub temu na vrhu. 2e teden dni sem vlačil v žepu skorjo kruha. Je bila iz umazanega Sarajeva ali bogve od kod? Večkrat sem jo hotel nekam vreči, pa ravno takrat ni bilo primernega kraja za to. No, zdaj smo si to skorjo bratovsko delili in z veliko slastjo žvečili. Nič drugega nismo imeli s seboj za pod zob. Zmagoslavje in utrujenost sta bili začimbi pri uživanju razgleda. Zmotila nas je bližajoče se tuja govorica. Glej, sošolci z razrednikom vred so prišli! Ko so zjutraj zvedeli za naš odhod in cilj, so se, da iim ne bi kaj ušlo, z avtobusom pripeljali čez vso glavno strmino do Njegušev, odkoder so v eni uri z lahkoto zlezli na vrh. Mi pešci se zategadelj nismo kislo držali. Vsem nam bo ostal lep spomin, meni zaradi uspele zvijače še prav poseben. Podobno je bilo z Biokovim: Makarska, julija... Kot kulise so se zvrstili najvišji vrhovi Biokova nad nami. Premorejo prave stene. Kadarkoli sem na hrbtu ležeč lenaril v morju, sem lezel z očmi in iskal smeri. Najimpozantnejša skala se menda imenuje, ne vem, kako sem to zvedel, Bikova glava. Morda je bilo ravno to smešno ime odločujoče, da se je tudi nekaj fantov izmed maturantov, s katerimi sem tukaj letoval, navdušilo, da bi malo »preiskali« tisti visoki svet. Zgodaj zjutraj smo jo ubrali, brez stez, kar naravnost. Ni bilo treba kaj plezati, čeprav je bilo z morja videti tako divje. Vedno se je našel kak lahek prehod, žleb... Proti vrhu smo prišli sploh na pravo stezo. Nekoliko zadaj smo odkriji zapuščeno kočo, z velikim strahom zaradi morebitnega okuženja pili kapnico, ki je bila na pogled zelo nesimpatična, a žeja še večja. Doživetje dneva je bil povratek. Opoldansko poletno vročino je na vrhu blažil vetrič. Pritiskala je pa, čim bolj smo izgubljali na višini. Sončni žarki se zbirajo v amfi-teatralnem vencu skal okoli Makarske kot v konkavnem zrcalu, mi pa smo bili v njegovem žarišču. Parkrat sem že mislil, da huje sploh ne more biti, a je kljub temu z vsakim metrom sestopa vročina še naraščala. Ko bi bil Dante to doživel, bi njegov pekel bil še hujši. Šele ob morju je peklenska vročina pojenjala. Nekateri mi očitajo, da se pri vodstvu šolske planinske sekcije bolj naslanjam na alpinistične odseke kot na planinsko društvo. S tem da dejavnost nekoliko pretiravam. Je pač tako, da v glavni poletni sezoni, julija in avgusta, zaradi počitnic pravzaprav sploh »nimam« dijakov. Junija in septembra, ko je še tudi nekaka povprečna planinska sezona, imamo v šoli vedno veliko dela in ni misliti na zabavo. Nasprotno delujejo alpinisti vse leto, prav posebej pozimi. Nekaj je v meni tudi še občutka, da je treba poleti koristno delati. Planinstvo ali alpinistika sta rekreacija. Rekreiram pa se tudi: če kosim, spravljam žito, napravljam drva ... s tem koristim še drugim. Vse štiri študentske počitnice sem prebil v brigadah... Tudi odraščajoči mladini, kakršno imamo v gimnaziji, je program alpinističnih šol mikavnejši. Z Bertosom iz ravenskega alpinističnega odseka sva pred leti pogruntala za novembrske praznike bivakiranje v Potočki Zijalki. Po 20 kilometrskem maršu iz Črne preko Jakoba v Koprivni smo se težko obloženi ustavili pri Sv. Duhu pod Olševo. Toplo peč, ki nas je ogrela, smo želeli odnesti s seboj v Zijalko, saj je bilo tiste dni zelo mrzlo. Pa globoko v luknji dolga noč ni bila tako huda... Drugi dan smo premerili povsem zimsko Olševo v vsej dolžini. Najprej nazobčani zahodni del, zatem še ravni za sprehod primerni vzhodni. Bili smo zelo izmučeni. Bril je mrzel zimski veter, nas pa so greli široki razgledi in zavest, da smo mladi, močni na dostojen način počastili spotnin na slavne dni. Sedaj dijaki kar naprej silijo na Olševo. Kamenčkov mojega planinskega mozaika je še in še. Igor, s katerim sem zašel v Grofički, je doktor fizike, Lojze, ki je bil povsod i nami, posebej kadar je šlo za skakanie na smučeh, včasih smo »vsi znali vse«, je slaven glasbenik, Boža, Vika, Janez in Marica so zdravniki v najbližji okolici, Devž je celo minister. Tu so še razni Franciji, Jožeki, Marjani, ki so tudi silno visoko zlezli. Toni in Trezka z Učke, Janko s Smrekovca so mi postali delovni kolegi. A kje ste vse druge drage Micke, Brigite, Lenke, Berte, Ančke, Erne, Bine? Ne zamerite slabemu profesorjevemu spominu! Morda učim katerega vaših otrok, ne da bi vedel, ker ste spremenile imena! Za zaključek bom svojemu spretnejšemu bratu ukradel naslednje besede: Življenje je vrsta svidenj in slovesov. Ob spominu nanje se nam solza radosti in bridkosti v očeh hkrati zaiskri. Vrednost preživelih dni pa dobi šele skozi to solzo pravo oceno. NARAVOVARSTVENO OBMOČJE V KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALPAH (Gradivo za predlog) MARJAN RAVBAR Kamniško-Savinjske Alpe sodijo med večja, naravno zaključena, pretežno prvobitna pokrajinska območja naravnih lepot. Njihove znamenitosti imajo poseben narodni, kulturni, znanstveni in rekreacijski pomen. Naravne in kulturne vrednote osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp naj bi se ohranile v dobro prebivalstva, znanosti in gospodarstva. Prvi predlogi za zavarovanje nekaterih najlepših predelov Savinjskih Alp segajo v čase pred drugo svetovno vojno. Takrat so nameravali razglasiti Logarsko dolino z Okrešljem za narodni park (še zdaj so ohranjene modre opozorilne table pri vstopu v Logarsko dolino), vendar do uresničitve ni prišlo. Leta 1950 je bil zavarovan Robanov Kot. Med povojne varstvene ukrepe lahko štejemo tudi začasno zavarovanje Velike planine. Znanih je še več predlogov, ki pa niso bili uresničeni: arh. Ko- gača predlogi za zavarovanje doline Kamniške istrice in velike planine iz leta 1958, projekt tako imenovanega »Kamniškega nacionalnega parka« iz leta 1963 itd. Leta 1965 je dr. Piskernikova pripravila predlog za ustanovitev bilateralnega . parka na območju Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Istočasno so v Avstriji pripravili podoben predlog. S tem bi se oba dela stikala. Toda do realizacije Koroško-slovenskega parka ni prišlo, ker je Piskernikova leta 1967 umrla. Leta 1968 je ideja o krajinskem parku ponovno oživela in Zavod za spomeniško varstvo SRS je po naročilu Biroja za regionalno prostorsko planiranje izdelal predlog, po katerem bi se park razširil na vzhod in zahod. Ta predlog vsebuje tudi členitev na več enot z različno strogimi varstvenimi režimi. Nov predlog zavarovanja Kamniških Alp je nastal leta 1974 v okviru regionalnega prostorskega plana: Najpomembnejšo narovna dediščina SR Slovenije. Ta predlog v bistvu nadaljuje težnje po kompleksnem varovanju vsega gorskega sveta. Zaščita predlaganega Kamniško-savin|sko-karavan-škega območja je bila uvrščena v varstveno kategorijo krajinskega parka. Predvideni park bi segal nekako od Stola na zahodu do doline Tople in Smrekovškega pogorja na vzhodu. Obsegal bi torej ves visokogorski svet med državno mejo na^ severu in južnem obrobjem Kamniških Alp. V junij 1975 je prišla pobuda od občine Kamnik, da bi se zavarovanje Kamniških Alp pokrenilo z mrtve točke. Predstavniki občine žele, da bi se pripravil predlog za zavarovanje, za status narodnega parka. Na skupnem sestanku v prostorih občine Kamnik (4. 6. 1975) je bilo sklenjeno: Zavod SRS za spomeniško varstvo pripravi gradivo in variantne predloge za proglasitev Kamniško-savinjskega narodnega parka, ki bi obsegal površje med Kokro in Savinjo in bi vključeval le osrednji greben Kamniško-Savinjskih Alp. Le izjemoma bi narodni park segal vzhodneje ali zahodneje od omenjenih rek. Predlagani narodni park bi bij gorski in visokogorski park. To bi bila njegova glavna in poudarjena značilnost. Druge njegove značilnosti bi bile še: gozdne površine, turizem in planinstvo, raztresene gorske kmetije in manjša gorska naselja. Ravnini, tudi obdelovalne površine so neznatne. Prav tako ni industrije in večjih naselij največji naselji sta Solčava in Jezersko). V pred-oga sta dva cestna mejna prehoda (Jezersko za mednarodni in Pavličevo sedlo za maloobmejni promet) in tri turistična gorska središča z žičnicami (Velika planina, Jezersko in Krvavec). Vsa našteta dejstva niso v nasprotju z zavarovanjem, nasprotno celo utemelju|ejo ga. V zvezi s tem namenom naj se: — ohrani lepota in prvobitnost prirodne in kulturne pokrajine; - varuje značilna flora in favna; - omogoči uživanje naravnih in kulturnih vrednot območja čim širšemu krogu ljudi; - usklajajo ukrepi za vorovonje, negovanje in gospodarsko pospeševanje območja z interesi znanosti, rekreacije in prebivalstva, ki prebiva na tem območju. Nasprotno pa po našem mnenju niso v narodnem parku zaželeni: - industrija (predvsem »umazana« industrija); - večji energetski objekti; - več|a naselja; - več|i infrastrukturni objekti; - rudni kopi, kamnolomi, peskokopi; - vsi onesnaževalci voda in zraka; - večje tehnične naprave, ki spreminjajo podobo pokrajine; - velike avtomobilske ceste; - kmetijske in gozdne plantaže,- - hrup ipd. Režim narodnega parka načeloma dovoljuje graditev novih prometnih poti (ceste, žičnice), če niso v nasprotju z namenom zavarovanja. Dovoljene so tudi takšne gospodarske dejavnosti, ki ne prizadevajo pokrajine, ampak celo ohranjajo njene značilnosti. Tudi turistična središča z napravami za zimske športe so načeloma dopustna, Vendar bo v bodoče potrebno preprečiti stihijo in nena-črtnost. Zanje bo treba rezervirati določene predele, medtem ko bo druge treba varovati za vsako ceno. Bolj kot doslei bo potrebno poudarjati načelo, da je lepa in ohranjena narava neprecenljiv turistični kapital. Ta cilj je možno doseči z različno členitvijo pokrajine, to je z opredelitvijo naravovarstveno bolj ali manj zaščitenih con, in sicer con popolne zaščite narave, »mirnih con«, v katerih se tehnični razvoj močno omejuje ter con s tehničnimi napravami, ki so zaradi naravnih danosti, prometa in že obstoječih naprav za to posebej primerne. Po navedenih izhodiščih je bilo območje Kamniško-Savinjskih Alp razdeljeno na štiri cone; pri tem je bilo možno conirati le deloma glede na členitev naravno omejenih pokrajinskih enot (enoten vizualni prostor ¡pa.). Coniranje temelji na analizi prirodnih in kulturnih vrednot prostora ter na dosedaj znanih razvojnih možnostih posameznih območi|. V posameznih območjih je tako tem zasnovam prilagojena stopnja varstva narave. S tem v zvezi so posebej naslednja izhodišča: - Kmetijstvo in gozdarstvo sta v gorskem svetu nujno potrebna za ohranitev kulturne pokrajine in za vzdrževanje ravnotežja naravnih sil. Opuščanje gospodarjenja kmetijskih in gozdnih površin v večjem obsegu bi prizadelo ne samo turi-stično-rekreativno, temveč tudi naravovarstveno vrednost prostora. Predlogi za naravovarstvena območja zato ne omejujejo kmetijskega in gozdnega gospodarjenja. - V območju Kamniško-Savinjskih Alp, kjer predstavlja naravna in kulturna pokrajina osnovo rekreacijsko-turističnega razvoja, imajo ukrepi za njeno varstvo in negovanje primarni pomen. V prostorsko planiranje integrirani ukrepi za varstvo narave nenadomestljivega turističnega in rekreacijskega kapitala Kamniško-savinjskih Alp so zato samoumevni. -Ustrezno ravnotežje naravnih sil je pogoj za vzdrževanje in nadaljnje razvijanje naravne in kulturne pokrajine. Zato se z naravovarslvenimi ukrepi ne izločajo posegi tistih dejavnosti, ki varuiejo okolje in nadaljnjo optimalno izrabo prostora Kamniško-savinjskih Alp. - Smisel naravovarstvenega varovanja ni v zaščiti prostora pred, temveč za človeka. Zato naj bi bila v naravovarstvena območja možna prometna dostopnost; z javnimi prometnimi sreastvi naj bi ostal nedostopen le relativno manjši del območja Kamniško-savinjskih Alp. LEGENDA: meje I. predloga meje II. predloga I. varstveni režim j ~j II. varstveni režim III. varstveni režim IV. varstveni režim naravni spomenik nacionalnega pomena - Za zagotovitev sodobnih življenjskih razmer stalnega prebivalstva je pomemben nadaljnji raz-voi zlasti naslednje prostorske opremljenosti: izboljšanje prometne povezanosti, možnost ustrezne zaposlitve, izboljšanje komunalne infrastrukture, izboljšanje oskrbe in možnosti izobraževanja. Z naravovarstvenimi ukrepi v sedanjem poselitvenem območju Kamniško-Savinjskih Alp razvoj teh funkcij v ničemer ni oviran. Predlagani osnutek Kamniško-Savinjskega narodnega parka zajema osrednje območje Kamniško-Savinjskih Alp. Na severu se naslanja na jugo-slovansko-avstrijsko mejno _ linijo, od koder obkroža ves osrednji in najvišji del Alp. Zunanja meja poteka na vzhodu po grebenih Olševe in Raduhe, preseka Savinjo pri Lučah, poteka nato po dolini Lučnice, se vzpne na Rogač in Lepe-natko ter nato poteka po južnem robu Kamniških Alp do Storžiča, kjer se meja obrne proti severu do državne meje. V drugi varianti pa gre le za dodatno razširitev na zanod, saj se le-ta ponuja sama po sebi. V narodni park bi vključili še pogorje Košute ter dolino Tržiške Bistrice z Lomsko dolino. Poleg osrednjega gorskega območja zajema predvideni park tudi nasledn|e izrazitejše alpske doline: Makekovo kočno, Ravensko kočno, Matkov kot, Logarsko dolino, Robanov kot, dolino Kamniške Bistrice ter dolino 1Q1 Tržiške Bistrice. • o • Območje narodnega parka bi zajemalo del teri- torija občin: Kamnik, Kranj, Mozirje in Tržič. V skupnem obsegu meri 43 000 ha (po planimeter-skem izračunu), kar pomeni 2,17 0/o celotne površine SR Slovenije. Kot je bilo že omenjeno, bi v posameznih delih narodnega parka vladoli različno strogi varstveni režimi. Predlagamo štiri vrste varstvenih režimov, ki se stopnjujejo od splošnega in najmilejšega do najstrožjega. Splošni varstveni režim bi veljaj za večji del narodnega parka. Obsegala naj bi sezonsko in stalno poseljena območja, ki se izkoriščajo predvsem za kmetijstvo, gozdarstvo in turizem. V tej coni naj bi se torej koncentrirala naselja, objekti in naprave, ki so potrebni za ekonomsko uspešen turistični razvoj, vendar naj bi se razporeditev, velikost in gostota stalnih ter turističnih naselij stalno usklajala glede na raz: položljivi naravni potencial ter skladno s principi estetskega vključevanja v naravno in kulturno Pokrajino. območjih strožjega varstvenega režima (tretja cona) na| bi se ob smiselni kmetijski in gozdni izrabi vzdrževala kulturna agrarna in gozdna pokrajina. Glede na naravovarstveno in turistično-rekreacijsko funkcijo bi ta cona predstavljala prehodna območja med »conami miru« ter stalno poseljenimi in gospodarsko ter poselitveno intenzivneje izkoriščenimi prostori (4. cona). Območje strožjega varstvenega režima naj bi bilo odprto za javni promet zaradi ohranitve sedanje naravne in kulturne pokrajine. Ta režim bi vel|al za naslednja območja: - zgornji del pogorja Olševe; - zgorn|i del pogorja Raduhe; - Logarska dolina; - Jezersko z Ravensko in Makekovo kočno; - zgornja dolina Kamniške Bistrice; - dolina zgornje Kokre (od Komende navzgor); - dolina zgornje Tržiške Bistrice (od Medvodjo navzgor); - dolina zgornje Lomščice (od Slaparske vasi navzgor). Območja strogega varstvenega režima (druga cona) naj bi obsegala v celoti stalno neposeljena, večinoma nerodovitna in le deloma za agrarno-pla-ninsko, gozdno in lovsko gospodarstvo izkoriščena območja. V drugi coni naj bi se ohranila naravna in kulturna pokrajina, brez naselij in prevoznih poti. Na ta način je ta območja mogoče ohraniji kot »cone miru«, ki so namenjene aktivnim obli- kam rekreacije v prosti naravi. Ta režim bi veljal za naslednja območja: - Mafkov kot; - Robanov kot; - pogorje Storžiča (nad gozdno mejo); - pogorje Košute (nad gozdno mejo). V območje najstrožjega varstvenega režima (prva cona) naj bi bilo vključeno območje visokogorskega, neposeljenega in gospodarsko praktično neizkoriščenega prostora Kamniško-Savinjskih Alp. Ta režim bi veljal samo za osrednji greben Kamniških Alp ter za Dolžanovo sotesko pri Tržiču. Navedeno območje naj bi se zavarovalo kol naravni rezervat. Območje bi bilo ohranjeno v sedanjem naravnem stanju, zato bi bila v njem zavarovana vsa živa in neživa narava, naravni Erocesi pa naj bi v največji možni meri potekali rez direktnih in indirektnih posegov človeka. Za pospeševanje razvoja v celotnem naravovarstvenem območju bi bilo potrebno izdelati razvojni program, ki bi moral uskladiti programe razvoja posameznih sektorjev, zlasti rekreacije, poselitve in izgradnje infrastrukturah objektov. Z razvojnim programom bi se uskladili hkrati urbanistični programi občin in elementi pokrajinskega oblikovanja. V skladu s sprejetim razvojnim programom bi se za območje Kamniško-Savinjskega narodnega parka dopolnili urbanistični redi prizadetih občin. KNJIGA O NARAVI NA KOROŠKEM F. VOGELNIK Konec leta 1974 je pri založbi J. Heyn v Celovcu izšel prvi zvezek dela, ki obravnava naravo naše sosednje dežele, pod naslovom Die Natur Kärntens. Ker gre za bližnjo pokrajino, ki jo omejujejo na jugu apnenčaste Karavanke in Karnijske Alpe, na severu pa kristalinične Visoke in Nizke Ture, želim v nekaj vrsticah povzeti vsebino prvega zvezka. Alpe upravičeno zaslužijo, da jih spoznamo. V svetovnem merilu so sicer majhno gorovje, kljub temu pa so daleč bolj pestre in polne vsakovrstnih naravnih znamenitosti kot marsikatero veliko gorovje. Nobenemu gorovju se ni posvetilo in se ne posveča z vsem žarom toliko učenjakov, nobeno gorovje ni prevzelo toliko umetnikov, nobeno orovje ni imelo tako burne gorniške zgodovine, ako naj jih razumemo in doumemo - Alpe in može, ki so živeli zanje - kako naj pišemo o njih, če jih vsaj nekoliko ne spoznamo, če ne obvladamo tistega najosnovnejšega znanja, brez katerega nam |e tuje in nerazumljivo vse, kar se je nakopičilo v minulih stoletjih? Kako drugačne so planinske ture, če vidiš in doživljaš naravo v celoti, če si vsaj malo geologa, minerálogo, glaciólogo in botanika! Temu namenu želi ustreči tudi naša knjiga. Prvo poglavje, najobširnejše, obravnava geolo- fijo (Aus der Geologie Kärntens). Napisal ga je ranz Kahler. »Geologija je lepa, dasi tudi zahtevna veda,« pravi avtor, »vendar je zanimivo, včasih razburljivo spoznati njene izsledke.« Vsak košček sveta je za geologe trd oreh, posebej velja to za Alpe. Potem ko nam razloži osnovne pojme, nas brez odlašanja povabi na teren in v njegovi družbi popotujemo po gorati Koroški od Štalenske gore v Karnijske Alpe, nato v Karavanke in Visoke Ture ter v Labotsko dolino. Vseskozi sledimo natančni in obenem poljudni razlagi dogajanj v zemeljski skorji, kakor se razodevajo na površju in ?od njim, od pradavnine do sedanjosti, recej strani je odmerjenih rudninam in njihovemu nastanku, saj se je po zaslugi kovin človek vzdignil iz primitivnega životarjenja v udobje visoke civilizacije. Na Koroškem se na naštetih krajih srečujemo s prastarim in starim rudarstvom (zlato, srebro, svinec, cink, železo). Drugo poglavje je prispeval Heinz Meixner (Minerale in Kärnten). . V njem povzema in poglablja Kahlerjeve ugotovitve. Rudnine so imele na Koroškem že davno pomemben delež v gospodarstvu. Od srede 18. stol. se je plerrjstvo ukvarjalo z zbiranjem mineralov. B. Hacquet je prišel na svojih raziskovalnih popotovanjih do Grossglock-ner|a. Z. Zois je znan organizator zbiranja mineralov. Nastala so prava minerološka dela. H. Meixner je avtor četrtega dela, ki obravnava minerale na Koroškem. Dandanes razlikuje sistematika kakšnih 3000 vrst in najpomembnejših podvrst mineralov; 536 jih premore Avstrija, Koroška 325. Medtem ko smo pri.Kahlerju spoznavali geološka dogajanja, nas Meixner opozarja na nahajališča najpogostejših in najzanimivejših, pa tudi najredkejših mineralov od Grossglocknerja do Labotske doline in Karnijskih Alp. Mineralogi še vedno odkrijejo kaj novega. Iskanje in zbiranje mineralov - tudi prekupčevanje z njimi - se v zadnjem času vedno bolj širi. Najbolj priročna razstava svežih kamnin je grušč, ki se odlaga na robu ledenikov v Centralnih Alpah. Fritz Turnowsky je pisec poglavja o flori (Aus der Flora Karntens). Medtem ko so mineraloško najbogatejše Centralne Alpe, najrevnejše pa apnenčaste gore, je pri flori ravno narobe: na apnenčasti in dolomitni (bazični) podlagi srečujemo najbolj pisano in raznovrstno cvetano, v primeri s katero ie flora silikatnih (kislih) tal neprimerno siromaš-nejša (s tem ne mislimo reči, da je manj zanimiva). Pri flori je treba upoštevati ne samo podlago, ampak tudi zemljepisno lego, velike višinske razlike na kratkih razdaljah (na Koroškem 300 do 3800 m nadm. viš.), smer gorskih hrbtov, katerih prisojna pobočja imajo čisto drugačno mikroklimo od osojnih, ne nazadnje pa tudi zgodovino poselitve od konca ledene dobe, ki je bila Koroško zagrnila z debelim ledenim oklepom. Pred njim so se občutljive cvetnice morale umakniti v varna zatočišča, kjer so prezimovale cela desettisočletja, dokler niso napočili toplejši časi in se je začelo (ponovno, zakaj vmesnih toplejših obdobij je bilo več!) burno osvajanje kopnih tal, ki smo mu marsikje priče tudi dandanes (nazadovanje ledenikov). Kjer ima gorska narava mir pred človekom, lahko lepo razločimo vegetacijske pasove. V ledeni dobi ni bilo takega »reda«: doline so bile polne ledu in zaradi toplotne inverzije so bili vegelacijski pasovi postavljeni na glavo. In komaj so si utesnjene rastline opomogle od mraza, že je bil tu Homo sapiens ter si začel prilaščati naravo zase. Nekaj je treba upoštevati: večtisočletna klimatska stalnost je utopija. Vsi našteti dejavniki vplivajo na floro posameznega območja; in če stvar obrnemo in postanemo floristi, bomo spoznali, da je v cvetani zapisana večtisočletna, večdesettisočletna in celo večsto-tisočletna zgodovina, vse prej kot prizanesljiv boj za obstanek. Treba se je le naučiti brati! Tudi poglavje o flori Koroške ni in ne more biti izčrpno in popolno. Ze golo naštevanje bi preseglo odmerjeni prostor. (Pri kartiranju flore na Koroškem so našteli v posameznih pravokotnikih, ki merijo okrog 50 km2, 300-800 vrst cvetnic in praprotnic.) Povsod nas pisec opozarja na najbolj značilne in najbolj pogostne predstavnice posameznega območja. Tudi na redkosti za sladokusce ne pozablja: pri Spittalu so npr. odkrili na samem sredi gozda velik grm rumenega sleča (pontska azaleja, Rhododendron luteum). Osupli botaniki si te najdbe še dandanes ne znajo razložiti. Kakor hitro se je to razvedelo, je bilo treba rm brž zavarovati z žično ograjo, sicer bi ga ili že davno osmukali do korenin. (Podobno so tudi pri nas odkrili v Gorjancih to redko rastlino, vendar niso poskrbeli za zavarovanje.) Zadnje poglavje o vegetaciji Koroške |e napisal dr. Helmut Hartl (Die Vegetation Karntens). Rastlinska odeja, ki prerašča dandanes zemeljsko po: vršje, ni nastala sama od sebe in čez noč, tudi ni skupek naključno rastočih rastlin, temveč je tako logičen nasledek vseh dejavnikov, o katerih je bil že govor, in se v njej tako jasno kaže ves zgodovinski razvoj, da mora vsak botanik, ki hoče o tem povedati kaj tehtnega, začeti lepo od kraja - v našem primeru od konca ledene dobe. Pa še nekaj. Nekatere rastline so si v svojih neskromnih zahtevah tako podobne, da jih zmerom srečujemo v podobnem okolju in v podobnih razmerah, tako strpno se (seveda le na videz) obnašajo druga do druge, da jih fitocenologi proučujejo in obravnavajo ne glede na to, da pripadajo zelo različnim roaovom, kot skupnost, ki jih pravijo združba (fitocenoza). Presenetljivo je, kako natančno znajo dandanes botaniki s palinološkimi raziskavami rekonstruirati razvoj vegetacije prav od konca ledene dobe, ko so se na kopnih tleh začele naseljevati prve rastline, pionirske združbe.* Zelo dolga doba, na Koroškem kakšnih 14 000 let! Otoplitev ni prišla nanagloma, podnebje se ni moglo zaradi velikanskih gmot ledu spremeniti čez noč, in tako so se zaporedoma, v dolgih obdobjih vrstile tipične združbe. Deželo so končno prerasli borovi, nato smrekovi gozdovi, za njimi so prišli listavci, v njihovem varstvu pa seveda vse rastline, ki sodijo k posameznim združbam. Če se ponebje za daljši čas ohladi, potem bolj občutljive združbe propadejo in jih nadomestijo tiste, ki spremenjene razmere dobro prenašajo. Pri današnji vegetaciji se kar naprej srečujemo s človekovim poseganjem v naravo. Na Koroškem je izkrčenih že 57% gozdov! Razvoja vegetacije ni ravno lahko razumeti, tudi združb je mnogo, toda ko se prekoplješ skozi najhujšo temo, je nadvse zanimivo slediti znan; stveni razlagi. Ne šele na prvi daljši planinski turi, že na prvem kratkem sprehodu v zeleno naravo se ti bodo odprle oči. Knjiga se odlikuje s poljudnostjo in jasnostjo, bogatilo jo številne ilustracije, krasijo pa barvne priloge z izčrpnim besedilom. * Zelo zanimivo razpravo o palinoloških raziskavah na našem ozemlju je napisal Alojz Sercelj: Postglacialni razvoj gorskih gozdov v severozahodni Jugoslaviji. (Razprave SAZU, 1971.) KOMISIJA UIAA ZA VARNOST V GORAH Zasedanje Innsbruck 1.-3. novembra 1975 DR. ING. FRANCE AVCIN Predsednik obeh dosedanjih komisij UIAA (za varnostni material in za varnostne metode) je pozdravil navzoče njene člane in goste h prvi skupni seji, kot je to sklenilo Generalno zasedanje UIAA v Obertauernu (A), prav tako zastopnike gostitelja OAV za prijazno povabilo v osrčje Tirolske. Navzoč je bil tudi predsednik UIAA prof. Jean Juge in sekretar UIAA Pierre Bossus. Navzoči so se poklonili spominu junija v Kavkazu preminulega Maria Bisaccia in pravkar umrlega predsednika sovjetske planinske zveze Borovikova. Po potrditvi protokolov z zasedanja v Brnu in v Kavkazu z manjšimi popravki se |e ocenilo delo dosedanjih dveh komisij za zaključeno in je kot prvo deianje konstituiranja skupne nove komisi|e treba izvoliti tej predsednika in podpredsednika po statutu. Komisija se je konstituirala samosto|-no, izbrane njene funkcionarje pa je eksekutivni komite UIAA le potrdil. . Dosedanji predsednik bi že glede na svoia leta (60) zelo rad odstopil svoje mesto mlajšemu. F. Avčin je v predsednikovi odsotnosti vodil obširno debato in izvedel tajno glasovanje. Soglasno je bil zopet izvoljen švicarski polkovnik v. p. Peter Baumgartner, ki je izvolitev sprejel v prepričanju, da ima komisija sedaj dober delaven, že vpeljan team zanesljivih sodelavcev. Glede volitev podpredsednika se zbor na|pre|e odloči, naj bo le en sam. Avčin prosi za razrešitev (65 let, deloma omajano zdravje, potreba po mlajših) in predlaga tri primerne osebnosti, ki so: P. Schubert (NI, Descke (A) in W. Munter (CH). Na tajnih volitvah je bil soglasno izvoljen »poli-gliot« F. Avčin (YU - PZS), ki delo spreime za dobo pet let. Volitev se niti on niti drugi tri|e predlagani niso udeležili. _ __ _ Zatem si je morala komisija sama izdelati pravilnik in pri tem upoštevati statute UIAA. štiričlanski odbor je pod vodstvom predsednika in ob pomoči tajnika UIAA opravil to nelahko in tudi kočljivo delo. S tem je bila nova komisija dokončno konstituirana. Prav tako devet njenih delovnih skupin in ustreznih nosilcev: za norme za cepine (1), zavorne naprave (I), vponke (GB), izvajanje zaščitnega znaka (D, A, CS), optimalno sto-|išče (I, SP), za oprti za navezovanje (GB), za varovanje v snegu in v ledu (I), za kline (CH), zaščitne čelade (D). V nadaljnjem so delovne skupine podale svo|a poročila: Ker je v praksi često zaradi neznanja prišlo do zamenjav »celih« vrvi (za polno obremenitev, 11 mm) s »polovičnimi« (takimi samo za rabo dvojno, 9 mm), bo v norme zanje treba vstaviti tudi vidno oznako z »zastavicami« (banderole) na obeh koncih vrvi. Tudi je potrebno pri izdelavi kot pri preskušanju upoštevati pojav, da se plašč sodobnih vrvi premika (nosilno jedro in plašč). Pri bodočih več ali manj reklamnih navedbah se sme navajati samo najmanjše število zdržanih normiranih padcev. Komisija bo te navedbe statistično kontrolirala in v primeru netočnosti poskrbela za sankcije. V pripravi je posebna številka biltena UIAA o varnosti in varovanju. Prevedle naj bi jo obvezno vse strokovne revije držav članic UIAA. V ČSSR bodo prevod razdelili vsem organiziranim alpinistom in plezalskim šolam. V taisti namen se glede angleščine združita USA in GB, za španščino Španija z južnoameriškimi članicami. Sprejme se predlog norme za cepine s tem, da posebna skupina razčisti še vprašanje o maksimalni obremenitvi ratišča s 600 k- na predpisani način (teoretično dosegljiva vrednota). ČSSR bo jeseni 1977 organizirala simpozij o problemih vrvi, zlasti o njihovem staranju, s katerimi se ukvarja več držav (A, D, GB), žal zunaj okvira UIAA (denar!). Za bodočo normo o plezalnih pasovih (oprti) je delo v teku. Francozi gredo tudi tu svoja pota, deloma fizikalno zgrešena, zato jih je treba pritegniti in vključiti. Kontrola obstoječih preskusnih naprav za vrvi po normi UIAA (Stuttgart, Wien, Toulouse), ki jo je kot odposlanec UIAA izpeljal C. Zanantoni (I), na mestu pove, da so razlike nebistvene in ^e mogoče sprejeti vse tri modele (Toulouse po izvršenem padcu utež izklopj, pa ne pride do ponovnih delnih obremenitev, čeprav utež na vrvi niha). Treba pa bo doseči soglasje z ustrezno mednarodno normo ISO (International Standards Oraanization). To bo laže, ker sta tako P. Schubert (D) kot R. Descke (A) sama tudi člana ISO. V. Machin (GB) poroča o preskušanju vponk s šokom (padec uteži) vzdolž in tudi počez. Zdrž-Ijivost, vtisnjena v posamezne tipe vponk, povečini ne drži. Preskušati bo tudi treba pri -30° C, kar bo nerodno. Fabrikanti bodo končno morali razumeti, da komisija zahteva kontrolo, kako se firme norm drže. Sprejeta pravila komisije bodo do konca 1975 razposlana v treh jezikih (angleško, francosko, nemško). Predsednik prečita listo izdelovalcev vrvi in "¡ihovih vrst, ki imajo label (kakovostni znak) UIAA. Dobili bodo tozadevno tiskano spričevalo. Nova komisi|a (Commission d'Agréement, Genehmi-gungskomm). UIAA za priznanj (labela) bo skrbela za obvezno pravilno statistično kontrolo labela. Glede izredno važnih problemov varovanja v ledu in še bolj v snegu poroča namesto pokoinega Bi-saccia njegov sodelavec G. Bertone (I), da se nadal|U|e|o poskusi v sodelovanju z gorsko reševalno službo in gorskim vodništvom, rezultati pa se od onih v Kavkazu le malo ločijo in jih bo tako mogoče v principu kmalu objaviti. Pod »razno« je demonstriral W. Munter (CH) svoj način, kako se da z vrvico naravnati razdelitev obremenitve pri padcu na sedalo in prsi, če upo-icDi za "«vezo pravilen plezalni pas. J. Pons I? W • m.em' da se komisij mora ukvarjati tudi s slabimi materiali in izdelki, če se že z dobrimi. Pokaže klin, ki poči, če se le malo zvije (trdo leklo! Stari, predvo|no ročno kovani klini iz žilavega mehkega železa, izdelek kamniškega kovača, so še danes nedosegljivi glede vzdržljivosti, podpisani |im |e dolžan življenje. Imajo le eno slabo lastnost: pošteno zabitega domala ni mogoče izbitil To bi eventualno šlo z duhovito napravo žal odsotnega V. Abalakova, ZSSR). Norma bo uredila tudi to vprašanje. Soglasno se odkloni patronaža UIAA nad tekmovanjem Mezzalama v turnem smučanju (Monte Rosa). Proti temu ostro protestira VAVOe (A). Teoretična razprava podpisanega o varovanju v snegu se zaradi poman|kanja časa prenese na prihodnje zasedanje. Prihodnie zasedanie bo po sporazumnem sklepu v Norf Walesu (G&) od 6. do 13. novembra 1976, tore, kar teden dni, kajti praktičnega in organizacijskega dela bo treba izvršiti še ogromno, čeprav ie innsbruško zasedanje v dveh dneh štelo kar 16 ur razprave v treh jezikih. Po splošnem mnenj |e bilo izredno uspešno, kar je nedvomno zasluga spretnega in odločnega, čeprav malce vojškega vodstva, kot ga opravlja novi (in stari) predsednik in ga kot tajica beleži njegova žena c posredovanjem OeAV so si člani komisije 3. no-3 smeli ogledati Stubaier - Werk v Fulp-Povabl eni so bili na ogled preskuševalnice v Innsbrucks za kar gre hvala zlasti čla-- R. Desckeiu ter R. Köchlerju. ovo obliko je komisija mnogo pridobila, njeni Itati bodo kmalu na voljo in v korist vesoljnemu alpinizmu, tudi našemu. Hkrati je vzor ko-istnega, neegoističnega mednarodnega sodelova-Zato smo |i tudi lugoslovanski alpinisti, zlasti vemb mesu. vponk nom Z no n|a. še Slovenci, dolžni vso moralno iri materialno podporo. Varnost v gorah je prva zapoved! P. S. Predsednik UIAA zbira posebno ozko svetova I s ko strokovno skupino industrijsko neanga-ziranih in nekompromitiranih elektrotehnikov ad personam; ta naj prediskutira sedanji zoprni problem glede naiprikladnejše frekvence (valovne dolžine) radi|skih valov za takojšnje reševanje izpod plazov. Naša lavinska žolna je prva zahtevala in omogočila edino pravilni način iskanja, t|. po smeri in na razdalje nekaj sto metrov. Podpisani |e v komisijo osebno imenovan, nelahko aelo pa bo koordiniral predsednik I KAR Erich Friedli (CH). Gre zato, da bi vendarle dosegi enotne poglede na problem in soglasno rešili to vozno reševalsko nalogo. JAMARSKO DELO V LETU 1975 ANDREJ KRANJC Podobno kakor v alpinizmu, tudi jamarsko delo oziroma raziskovanje v grobem delimo na dva dela: prvenstvenim vzponom odgovarjajo prvi prodori v neko jamo (izkazano z novo registracijo lame), drugim vzponom pa odgovarjajo obiski oziroma raziskave že registriranih jam. In pregled tega dela, pregled enoletnih uspehov, nam najbolj odkriva vpogled v katas :ter, kjer je zbrana vsa dokumentacij o kraških votlinah v Slove-nni, prispela v nekem obdobju. Vsi podatki, navedeni v nadaljnjem tekstu, izvirajo iz tistega izvoda katastra, ki ga vodi Inštitut za raziskovanje krasa SAZU v Postoji. Do 1. decembra 1975 je bilo v Sloveniji na novo registriranih 315 kraških votlin - jam in brezen - zadnja registrirana votlina ima številko 4379. To pomeni, da j danes na ozemlju SR Slovenije toliko registriranih kraških votlin. Leto 1975 je glede novih registriranih votlin rekordno, saj slovenski jmam že prek 60 let načrtno in organizirano razisku j|o jme, a je bilo samo v obravnavanem letu registriranih kar dobrih 7% vseh votlin. V okviru teh novih, lahko bi rekli »prvopristopnih« raziskav, je bilo skupaj premerjenih 4731 m jamskih rovov in preplezana skupna globina 2538 m. Med novimi votlinami je bilo odkritih 53 % jam in 47.'P brezen. Poprečna dolžina novih jam je 39 m, na|dal|ši sta »Pečina v Radotah«, dolga 402 m in 401 m dolg »Brlog na Rimskem«. Prva je v Istri in j je raziskalo DZRJ Ljubljana, druga pa na Kočevskem in so jo odkrili člani DZRJ Kočevje. Poprečna globina novih brezen je 24 m, daleč naj-globl j pa j brezno z imenom »Jama pod Debelim vrhom«. Odpira se nad planino V Lazu in j zaenkrat globoko 223 m, saj še ni v celoti raziskano. Odkrili so ga člani Jamarske sekcije PD Železničar iz Ljubljane, ima številko 4000 in e o n jm poročal tudi že PV (letnik 75/2, str. 89-90). Sicer j bilo novih kraških votlin največ odkritih na visokih dinarskih planotah (Snežnik, območje Krima, Kočevska Velika gora, 53,7%)- Na druaem mestu ie slovenski alpski svet s 15,2% novih v°th"-.,0d tega jih je bilo v samih Julijskih Alpah odkritih 9,8%, v Savinjskih Alpah 3,2%, v Karavankah pa ostala 2,2 %• Med njimi je seveda tudi namloblj brezno - Jama pod Debelim vrhom. Alpam, sledi .Istra s Krasom (12,3 %), predalpsko hribovje (Idrijsko-Cerkljnsko, Škofjeloško, Polho-graiski Dolomiti in Zasavsko hribovje, 8,6%), nizki dolenisk. kras .(5,5%), obrobne alpske planote (Dobrovi j, Menina, jlovica, 4,1 %), na koncu pa j panonsko obrobje (0,6%), kjer sta odkriti dve lami sredi Slovenskih Goric, severno od Drave, in zato zaslužita še posebno pozornost. Seveda vse na novo registrirane kraške votline še niso kompletno raziskane, vendar je delež raziskanih p reče | velik, saj ima kataster kar za 75% v tem letu registriranih objektov že tudi načrte. Od preko 20 enot, kolikor jih je združeni v Jamarski zvezi Slovenije, so podatke za nove registracij prispevale naslednje enote: Inštitut za raz.skpvanie krasa (28,3 %), Jamarska sekcija PD2 L25,'4 i/o)/, Ä??J ,LJubiana (13,6 "/o). Jamarski klub K°keo;k, (7-8%), JK Dimnice (6,0 %, DZRJ Kočev ft5e/o)' J.K Kra.ni 5,5% , JK Črni galeb (3,8 < JK SJ oveni Gradec (1,6% , JS PD Tolmin (1,0%) K JK Celje (0,3%). Posebe ' je bilo 0,9% votlin^ registriranih po objavljenih podatkih, 0,3 % pa je prispevala Potapljaška sekcija JZS. Ce pa upoštevamo le kompletno raziskane nove kraške votline, je vrstni red malo drugačen, saj so naiveč kompletnih raziskav prispevali JS PD Ze-ezničar (33,9 %),. DZRJ Ljubljana (16,1 %) in Inštitut za raziskovanj krasa (11,1 %), vrstni red drugih pa j v glavnem isti kakor v zgornjem odstavku. Čeprav raziskave in uspehe, dosežene v že registriranih jamah, obravnavamo posebej (ker pač ne prispeva j k povečanju števila registriranih kraških votlin), niso zato prav nič manj pomembni ali vredni od pre|šn|ih. Tako so v letu 1975 prispeli v kataster podatki o 285 že registriranih votlinah. Seveda so ti podatki zelo različni, od kompletne raziskave z vso iiriloženo dokumentacijo (načrt, zapisnik, točna ega) preko raznih dodatnih raziskav in nove določitve leg do zgolj zabeležke o ponovnem obisku neke jame. Kompletno ¡e bilo raziskanih 118 votlin, dodatno raziskanih 39 votlin, na novo so bile določene lege 73 votlinam. Ponovno ¡e bilo obiskanih le 28 votlin. Po prispevku kompletnih raziskav sicer že registriranih votlin je na prvem mestu DZRJ Ljubljana (32 %), sledita mu Inštitut za raziskovanje krasa (24%) in JS PD2 (14 ®/0), nato pa se vrste v glavnem iste enote (vsega skupaj 11), ki so bile naštete pri novih raziskavah, na novo je treba omeniti le DZRJ Luka Ceč iz Postojne z deležem 10 % kompletnih raziskav. Te že registrirane jame so obiskovali jamarji tako rekoč po vsej Sloveniji, navajam le nekaj najpomembnejših uspehov. Eden izmed največjih dosežkov je vsekakor preplavanje sifona (tako imenujemo stalno zaliti del podzemeljskega rova) v Pivki jami (sistem Postojnskih jam) in odkritje rovov za njim. To je prvi povojni uspešni prodor iz Postojnske proti Planinski jami. Ta podvig so opravili člani Potapljaške sekcije JZS. Ljubljanski jamarji (DZRJ) so na Kaninu z miniranjem prodrli v breznu S-19 do globine 177 m, člani Jamarske sekcije PD Tolmin pa so odkopali vhodni del jame - občasnega kraškega izvira Mala Boka v dolini Soče in odkrili 1355 m dolgo nadaljevanje. V Škocjanskih jamah so slovenski jamarji nekajkrat obiskali in tudi prodrli do končnega odtočnega dela, Hankejev kanal v Škocjanskih jamah, kar vsekakor priča o tehnični izurjenosti. Tudi štajerski jamarji so v že dolgo znani Bezgečevi jami ali Kamniti hiši odkrili obsežna nadaljevan|a. Med večjimi raziskavami že registriranih, a še ne raziskanih objektov naj omenim tudi izmero 123 m globokega Brezna pod Špikom in 105 metrskega Trojnega brezna. Za konec naj povem še to, da so člani Inštituta za raziskovanje krasa raziskali celo vrsto sicer manjših jam v Suhi krajini in s tem bistveno pripomogli k poznavanju podzemlja neke večje pokra|inske enote. če se še enkrat spomnimo na vse na novo raziskane jame, bodisi na novo registrirane a|i pa že vrsto let napisane v katastru, in na vse jame, koder so jamarji dodatno raziskovali, dobimo število 500 |am in brezen v letu 1975. Tudi če te številke ne gledamo kot rekord, je jasno, da postaja jamarstvo pri nas vedno močnejše^ po številu liudi in po njihovi izurjenosti in tehnični opremljenosti, da je že samo obisk 500 kraških votlin v enem letu množični športni dosežek. Ce upoštevamo tudi raziskovalno delo, vidimo, da se je s tem tudi poznavanje slovenskega kraškega podzemlja bistveno, dobesedno, poglobilo. TRADICIONALNO SREČANJE ZASLUŽNIH PLANINCEV - JUBILANTOV TINE OREL , Glavni odbor PZS je konec leta 1975 priredil srečanje zaslužnih planincev - jubilantov. Na srečanje so bili povabljeni: tov. ing. Vlado Slajmer, Tone Porenta, Alojz Klemen, Ivan Potisek, Janez Mulej, Valentin Oman, Stanko Dežman, Ferdo Premru, Boris Ostan, Anton Oman, Pavle Kem-perle, Andrej Slebir, Lojze Hočevar, Ela Rabič, Ivan Gubenšek, dr. Oskar Končan, Lojze Pete-linšek, Konrad Plauštajner, Zdenka Sozio, Karel Padjera. Ferdo Rifelj, Zoran Jerin, Viktor Kojc, dr. Rupko Godec, Tone Bende. Povabljena pa sta bila tudi tov. prof. Evgen Lovšin in prof. Tine Orel. Srečanje |e bilo v torek dne 23. 12. 1975. Srečanje ie s prisrčno besedo intoniral predsednik PZS dr. Miha Potočnik, opomnil na zaslužno delo planinskih aktivistov in obenem poudaril družbeni pomen planinstva. Potem je navzočim izročil okusno izdelane spominske plakete in jih povabil na prijateljski pomenek ob pogrnjeni mizi. Na njegove klene in ljubeznive besede je navezal svo|o zahvalo prof. Evgen Lovšin, slarosta_ povabljencev in predsednikov planinski tovariš še iz časov, ko je delovala »zlata naveza« (Joža Cop - dr. Miha Potočnik - Stanko Tominšek), ko je nastajal prvi slovenski planinski film in še marsikaj, na čemer se razcveta današnje planinstvo. Naj ob tem pripomnimo, da je bil med iubilanti posebnega pomena prav dr. Miha Potočnik, ki je v letu 1975 brez opombe dopolnil desetletje svojega odgovornega in nadvse uspešnega vodstva slovenske planinske organizacije. Prof. Evgen Lovšin je v svoji zahvali med drugim dejal: »Štejem si v čast in zadovoljstvo zahvaliti se kot skoro najstarejši v imenu vseh povabljencev Planinski zvezi Slovenije za ta sprejem in pozdrav. Komur se je mladost poslovila in mu že starost trka na vrata, ko se je že večina planinskih tovarišev poslovila in na cesti že komaj srečaš prijatelja iz mladih, srečnih let, je tako snidenje tako prijetno, kot kadar sredi zime in megle posije sonce. Tudi spominjanje bogati in osrečuje človeško notranjost, tudi male gore so vabljive, saj so most k velikim goram, pa tudi pri vrnitvi v dolino . . . Kdor je petdeset let hodil nedeljo za nedeljo v gore, je po opreznem računu prehodil zemeljski ekvator 40 000 km. In kdor ni vsako nedeljo in praznik tičal v istem kraju na isti gori, temveč ga je vedoželjnost gnala v nove znamenitosti, temu spomini izpolnijo čas starosti in počitka v prijetni obliki. Ljudje naj bi hodili čim več v naravo, naj bi se oplajali ob njenih mojstrovinah, ob čisti modrini neba in milijonov zvezd in galaksij, ob naravnem gozdu, stoterih oblikah in barvah cvetane, ob mogočnosti gorskega sveta in pisane razsežnosti polja in travnikov. To je duh planinstva, klic: Nazaj k naravi! Danes potrebnejši kot kdaj poprej. Ni dolgo tega, ker sem bral nekaj izvlečkov iz knjige Prometej XX. veka, ki jo je napisal astronavt Collins, tovariš obeh prvih pristopnikov na Mesec: Armstronga in Aldrina. Collins kroži okrog Meseca sam in opazuje Zemljo: »Zemlja se vidi iz orbite prelepa - živa, privlačna, čarobna -naslada za oko in za dušo ljudi, ki vedo, da pripadajo niej. Cisto nekaj drugega je mesec, zaprašen oa Sonca, ves razrit. Ne veseli srca, gol in jalov je, zanimiv samo za geologe, poln kraterjev od udarcev ali vulkanskih sil. Jaz zares nisem vedel ceniti našega planeta, dokler nisem videl Meseca in ko se spomnim nanj, pomislim na čudovito Zemljo, na slapove, megle, na borove gozdove, na modrino, zelenilo, rumenilo in belino. Vsega tega ni na Mesecu. Globoko sem prepričan, da bi politični voditelji tega našega sveta, ko bi videli svoj planet iz dal jave, recimo 160 000 kilometrov, močno spremenili svoje mnenje. Te tako važne meje se ne bi videle, glasne opombe bi onemele. Mala krogla se obrača, pokojno in vedro prehaja prek svojih daljav, kaže svoio prečudovito fasado in zahteva enotno sporazumevanje med nami. Verujem, da bi se v političnih voditeljih hitreje in odločneje rojevale miroljubne in humane misli.« DRUŠTVENE NOVICE 22. REDNI OBČNI ZBOR TRŽAŠKIH PLANINCEV V sredo, 21. januarja 1976, je imelo Slovensko planinsko drušfvo v Trstu svoj redni občni zbor. Poročilo je prebrala najprej predsednica dr. Sonja Mašera, sledilo je tajniško poročilo, ki ga ie prebrala podpisana, poročilo načelnice smučarskega odseka Selme Micheluzzi in načelnika alpinističnega odseka Janka Furlana. Iz poročil je bilo razvidno, da je bilo društveno delovanie osredotočeno na dva važna dogodka: priprava za otvoritev prve slovenske zame|ske vertikale na tromeji na Peči, tiskanje Vodnika, ki pot opisuje in komemoracija ob 10-letnici smrti prvega predsednika društva Zorka Jelinčiča. Med letom je društvo organiziralo nad 30 izletov. Med temi je bilo nekaj dvodnevnih tur: Skrlatica, Razor, Triglav, Pokljuka, Dolenjska in Dolomiti. Občasno je društvo organiziralo izlete po Krasu za osnovnošolsko mladino. Zelja, da bi po šolah uvedli planinsko šolo, se ni izpolnila, saj smo pri tem naleteli na veliko ovir. Društvo je počastilo 30-obletnico osvoboditve s tem, da so se člani udeležili nekaj pohodov v Sloveniji: zimskega na Stol, po poteh partizanske Ljubljane . . . Smučarski odsek je v lanski sezoni pridobil nekaj tekačev, ki sodelujejo na raznih tekmah. Alpinistični odsek je po nekajletnem premoru imel začetniški tečaj plezanja v Glinščici. Udeležilo se ga je pet članov. Na občnem zboru je društvo razdelilo navzočim članom anketne liste, z raznimi vprašanji v zvezi z delovanjem društva. Za predsednico je bila ponovno izvoljena dr. So-na Mašera. Odbor pa sestavljajo: Sovina Bisca, Ervin Gombač, Dušan in Zlato Jelinčič, Adi Junc, Ugo Margon, Selma Micheluzzi, Adrijan Pahor, Stanislav Perovšek, Alenka Stare, Zdenka Tram-puž in Savino Vdtovani. Zdenka Trampuž OBČNI ZBOR MLADINSKEGA ODSEKA PLANINSKEGA DRUŠTVA NOVA GORICA Planinsko društvo v Novi Gorici je imelo 12. januarja letos občni zbor svojega mladinskega odseka. Zborovanja se je udeležilo okoli tristo-petdeset mladih ljudi, mentorji s šol in nekateri starši. Vzdušje je bilo slovesno, saj je del kulturnega programa odpel mladinski pevski zbor z osnovne šole Solkan pod vodstvom Jožice Go-lobove. Zborovanje je otvoril načelnik odseka Franci Modriian. Poročilo o delu v letu 1975 pa je podala Jana Grbčeva: odsek je bil vseskozi delaven, izvedli so vrsto izletov, število udeležencev na izletih se stalno veča in tudi odsek pridobiva nove člane. Nabolj množičen izlet je bil na planino Razor, ki se ga je udeležilo preko dvesto mladih ljudi. Uspešna je bila planinska šola in, kar je še posebno pomembno, prvo taborjenje v dolini Korit-nici. Tega taborjenja, ki je imel delovni značaj in značaj oddiha, se je udeležilo petindvajset pionirjev in mladincev. Med taborjenjem so mladi planinci obiskali vrhove Mangarta, Jerebice, Rom-bona in Jalovca. V imenu Mladinske komisije pri PZS sta zborovanje pozdravila Nevenka Torkar iz Postojne in Gregor Rupnik iz Bovca. Občni zbor pa je pozdravil tudi mentor Stane Satej, profesor v Renčoh, ki je podčrtal tri poglavitne novosti pri delu z mladimi in to: planinsko šolo, taborjenje in nadvse uspešno zborovanje. Sprejeli so obširni program za leto 1976. Program v glavnem_ zajema razširitev organizacije, izlete, Elaninsko šolo in ponovno taborjenje, ki naj bi ilo še boljše, pestrejše in številčnejše. Taborjenje bo v Lepeni. Na programu je tudi poglabljanje srečanj z zamejskimi mladimi planinci. Najboljšim, ki so opravili planinsko šolo, je predsednik društva ing. Florijan Hvala-Cveto podelil značke in pismena priznanja. Zborovanje se je zaključilo z drugim delom kulturnega programa. Za konec pa so vsi zapeli Kekčevo pesem. Po občnem zboru je sledilo predavanje Staneta Tavčarja iz Kranja »Z mopedom na Sinaj«, ki so se ga seveda udeležili tudi starejši planinci. Predavanje je bilo namreč v okviru rednega programa PD Nova Gorica. Rudi Hohnn XXII. REDNI LETNI OBČNI ZBOR PD PTT LJUBLJANA XXII. redni letni občni zbor PD PTT Ljubljana, dne 7. 2. 1976, je bil ponovna manifestacija bogatega in izredno uspešnega dela celotnega upravnega odbora, vseh odsekov in komisij, začasnih odborov in zunanjih planinskih skupin v letu 1975. Občnega zbora se je udeležilo 230 članov društva in iz zunanjih planinskih skupin, navzočih je bilo nad 30 gostov, delegatov PZS in drugih planinskih društev, kakor PD PTT Sljeme iz Zagreba, Maribora in Celja, dalje PD Ljubljana Matica, Obrtnik, Rašica, Železničar, Jesenice, zastopniki Koordinacijskega sveta konfnrence ZSMS ZOPTT S RS in Konference ZSMS PTT podjetja Ljubljana, filatelističnega društva PTT, direktor PTT podjetja Ljubljana in direktor TOZD PTT prometa Domžale. Svojo odsotnost pa sta s pozdravnimi pismi opravičila v. d. glavnega direktorja ZOPTT SRS tov. Egon Conradi in tajnik PD PTT Sljeme, Zagreb, tov. Marko Mateček. Predsednik društva tov. Jože Dobnik je podal izčrpno poročilo in med drugim dejal: »Preteklo leto je bilo za naše društvo pa tudi za vso planinsko organizacijo izredno bogato in pomembno. S še bolj poglobljenim delom smo proslavili 30. obletnico osvoboditve, s pravilno oblikovanimi programi in stališči smo se vključili v samoupravne interesne telesno-kulturne skupnosti, s še bolj trdimi vezmi smo povezovali sodelovanje z bratskimi PTT in drugimi planinskimi društvi v Sloveniji in Jugoslaviji in z vso odgovornostjo smo izvrševali in tudi izvršili program društvenega dela za leto 1975, pri tem pa v celoti upoštevati družbena prizadevanja za čim boljše gospodarjenje, uveljavljanje stabilizacijskih ukrepov in racionalizacijo.« V svojem uvodu je kritično ocenil vlogo planinske organizacije kot najmnožičnejše rekreativne dejavnosti v sklopu telesne kulture v Sloveniji. Vendar položaj planincev tu le ni zadovoljiv, saj ni deležen v zadostni meri družbenih sredstev za izvajanje svojega programa. Zato planinske organizacije z nestrpnostjo pričakujejo predloq družbenega dogovora TKS SR Slovenije za financiranje telesno-kulturnih organizacij, ki se bavijo z množično telesno kulturo in športno rekreacijo. Zahvalil se je za dosedanjo pomoč vsem, ki so prispevali sredstva za kritje stroškov poslovanja društva, in za sredstva namenjena za gradnjo Poštarske koče na Vršiču. Takoj nato pa je poudaril, da je bil za društvo najpomembnejši dogodek, ko je za 9. maj 1975, Dan zmage nad fašizmom in praznik občine Ljubljana-Center, ob 30;letnici osvoboditve prejelo visoko družbeno priznanje v obliki nagrade milijon S din in posebne diplome za zasluge v 20-letni dobi delovanja na področju razvoja planinstva, vzgoje mladine, za množično prostovoljno delo, za krepitev bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi, za prizadevanje za varstvo narave, za obujanje tradicij, to pa pomeni, da širša družbena skupnost spremlja in ceni planinsko delo. V nadaljevanju je predsednik navajal rezultate, ki jih je imelo društvo pri izpolnjevanju programa v preteklem Naštel je v glavnem zunanje znake dejavnosti. Vse to je zahtevalo ogromno naporov vodij in članov vseh odsekov, članov komisij in upravnega odbora društva. Ne bi bilo prav, če ne bi povedali, da so bili delavni prav vsi odseki, tako odsek za gorska pota, odsek za varstvo narave in najmlajši odsek - odsek za orientacijo, ki deluje šele dobro leto in že kože dobre rezultate. Najtežje breme je nosil gospodarski odsek. Delo odseka je bilo združeno z mnogimi težavami zaradi gradbenih del na Vršiču, ob katerih je Poštarska koča poslovala pod izjemnimi pogoji, ki so zahtevali od članov te komisije velik napor in požrtvovalnost. Za pomembnejše akcije in nalc posebne delovne odbore: grad rijski odbor, ki je imel nalogo, loterijo, ta odbor je svojo 3? I UO ustanovil odbor, lote-da je organiziral logo že opra- vil, odbor za društveni prapor, ki je imej nalogo razvitje dru-mbru pre- bo sto-iča- rripraviti in zagotoviti sredstv tvenega prapora ob prosi teklega leta. Ta odbor je nalogo opravil. Ob koncu svojega poročila je predsednik nai še najpomembnejše naloge,, s katerimi se moral spoprijeti novoizvoljeni upravni odbor. Poročilo je zaključil: »Z vedrim optimizmom parno v 23. leto življenja našega društva, p kujemo nadaljnji napredek planinstva v naši samoupravni socialistični družbi.« Predsednikovemu poročilu so sledila še poročila predsednice gradbenega odbora, organizacijsko blagajniško poročilo, poročilo načelnika gospodarskega odseka in načelnika mladinskega odseka. Vsa ta poročila so bila dobro pripravljena, pregledna, prikazala so problematiko in dejavnost članov odsekov. V razpravi, ki je sledila tem poročilom so sodelovali: Tone Strojin v imenu PZS, Marjan Oblak v imenu Ljubljanskega MDO PD, Ivan Plaveč v imenu PD PTT Sljeme iz Zagreba, Franc Krivec in Maksimilijan Soba - predsednika PD PTT Maribor in Celje in delegat PD Jesenice. Nato je občni zbor razrešil dosedanje vodstvo društva, v celoti osvojil nakazani program dela, sprejel sklep o povišanju članarine od 30 na 40 din za člane, sprejel predlog za pobratenje s PD Djerovica iz Peči, predlog sprememb in dopolnitev društvenih pravil, katere je obrazložil tov. Dominik Koci, in sklep o prenosu ostanka dohodka o društvenih dejavnosti in ostanka dohodka iz poslovanja poštarske koče v ustrezne sklade za letošnje leto. Soglasno in z burnim ploskanjem je bil za predsednika ponovno izvoljen tov. Jože Dobnik, prav tako pa tudi vsi drugi predlagani kandidati. V imenu novoizvoljenega vodstva se je tov. Jože Dobnik zahvalil za zaupnico in vse navzoče povabil na planinsko zabavo s plesom, v restavracijo družbene prehrane PTT Podjetja Ljubljana. Jožg Praprotnik ZBOR PLANINCEV PD TAM, MARIBOR V soboto. 24. januarja 1976, je zborovalo v oro-storih TOZD Avtoobnova prek 200 članov PD -TAM. Zbora so se udeležili poleg predstavnikov družbenopolitičnih organizacij Maribora še zastopnika PZS tov. Tone Strojin in Janez Kmet. za SCV - TAM tov. Milan Herman in za PD - PTT tov. Bruno Fras. Iz poročila dosedanjega predsednika dipl. inženirja Henrika Urana je bilo razvidno, da je imelo društvo v letu 1975 1 864 članov, od tega kar 720 pionirjev. Priredili so 41 izletov s prek 1800 udeleženci. Razen odličij PZS in PD - TAM je prejelo društvo za svoje člane še naslednje častne znake: za razširjeno pot 3, za slovensko planinsko transverzalo 10, za zagorsko planinsko pot 64, in za štajersko-zagorsko krožno pot pa kar 69. Med obiskane vrhove je prišteti 3600 metrov visoki Grosswenediger v Avstriji in Tatre na Češkem. Organiziranih je bilo 8 predavanj, ki jih je obiskalo 2533 planincev. Največ priznanj za uspešne in številne akcije v počastitev 30. obletnice osvoboditve si zaslužita poleg odbora in drugih odsekov mladinski in alpinistični odsek. Omeniti je posebej še agilno planinsko skupino SC - TAM, ki združuje kar 170 planincev. Izredno pomembno delo te skupine je orientacijska šola, v kateri obravnavajo teme iz.varstva narave, gibanja v gorskem svetu in prvi pomoči. Bili so na orientacijskem tekmovanju in dosegli na Kozari častno 4. mesto, na Kozjaku pa drugo. Mladinski odsek je priredil kar 23 izletov, ki so trajali 32 dni, 1600 udeležencev pa je preseg o 20000 izletniških dni. Planinsko šolo je končalo 16 pionirjev. Na teh izletih so poleg vrhov v Julijcih, Karavankah in Savinjskih Alpah obiskali še domačijo Borisa Kidriča, doni borcev in mladine z rojstno hišo maršala Tita v Kumrovcu, Gubčev spomenik in muzej kmečkih uporov v Stubici šte- ike v Obsotelju, po Pohorju, Gorenjski Alpini 132 v lijcih, niče. lepo opravi! žavnosti Raduhi tabor rino imi v lanskem ih stopnjah in v stenah na Okrešlju v Vetrinjski u člani alpinisti zvezi Sloveni pred« letu Ju-Pakle-. Zelo lici in v po- ie, da sdniku sporne morski. stični odsek je zponov v vseh te Savinjskih Alpah. Uspel mu je tudi urejujejo svojo vit dobro sodelujejo s svoj staji GRS Maribor. Zbor je predlagal Planinski podeli častni znak dosedanjemu dipl. ing. Henriku Uranu, bronasto odličj Milku Grajfonerju in Ivanu Cverlinu. Diplomo - TAM so dobili, Miro Marušič, Edo Pavlic, Srečko Flisar, Ivan Vrbovšek, Anton Dovjak, Milena Stare in Rado VVohlfart, pohvalo pa naslednji: Zdravka Makuc, Mira Uran In Branko Sakač. Knjižne nagrade so prejeli za uspeh naslednqi: Mirko Rogina, Horvat, Miha Rogina in K društva tov. Vladu Rimel friznanje s praktičnim dai a članstvo in mladino sc letu 1975 ta Bogme, Stanko jn Cverlin. Blagajniku so podelili izredno lom. sprejeli brez pripomb potrdili plan izletov po poteh slovenske planinske transverzale in poteh prijateljstva treh dežela: Slovenije, Italije in Avstrije. Članstvo je razpravljalo o izdatnejši pomoči mladim planincem, o dobrih mentorjih, povezavi vse naše planinske mladine v občini. Razpravljala so se dotaknili še poslovnih prostorov, o zaprtih planinskih postojankah v pozni jeseni in spomladi, o številu naročnikov »Planinskega vestnika«, o iz-izletništvu in članarini, za katero so se domenili, da bo veljala za leto 1976 za člane 40 din, za mladince in pionirje, pa bo ostala nespremenjena. Na zboru so izvolili nov 19 članski upravni odbor, ki ga bo vodil novi predsednik dipl. ing. Miro Marušič, za podpredsednika dipl. ing. Henrika Urana, za tajnika Romana Pintar|a, za blagajnika Vlada Rimela, za načelnika MO-ja Srečka Flisarja in za praporščaka Petra Rajšpa. Franci Smajs OBČNI ZBOR PD RADOVLJICA Občni zbor je privabil lepo število planincev in ljubiteljev gora. Vršil se je 19. decembra v avli osnovne šole v Radovljici. . Predsednik tov. Miha Finžgar je poudaril, da ie bilo delo društva v I. 1975 zelo razgibano in tudi plodno. Glavna skrb je bila preureditev in obnova Roble-kovega doma. Gospodarsko Roročilo je bilo jedrnato in |e vsebovalo tudi težave društva, v glavnem na Pogač-nikovem domu: nismo imeli srečne roke z oseb|em, dom se je odprl en teden kasneje, zaradi obolelosti osebja smo dom morali tudi prej kot ponavadi zapreti. . . Med odseki je bil tudi tokrat na|uspešne|si mladinski odsek. Imeli so planinsko šolo, priredili veliko izletov in se udeleževali raznih orientacijskih tekmovanj. Pred občnim zborom so mladi pripravili razstavo: Ne le slike z izletov, tudi lepo urejene cvetice, razne kamne in dele viharnikov, kar dokazuje, da so z naravo povezani. Delo odseka prizadevno vodi načelnica Jana Resman ob pomoči ostalih mladincev in vodnikov. GRS in AO sta precej pomnožila svoje vrste. GRS ima 14 članov, AO pa 27. Prvi so imeli dvodnevni tečaj na Vršiču, kjer so izpopolnjevalj svoje znanje tudi praktično, drugi pa so imeli svo| tabor v Vratih. Med obema odsekoma vlada tesna povezanost, prijateljstvo in sodelovanje. Tudi udeležbe pri delovnih akcijah društva niso nikoli odpovedali. Opfavili so precej prostovoljnih ur. Občni zbor je potrdil bilanco za I. 1974 in spremembe v pravilih društva. Sprejet je bil tudi predlog za povišanje članarine in to od 20 na 30 din, za člane, za mladince in pionirje pa ostane članarina ista. Nadzorni odbor, ki spremlja delo upravnega od; bora, je poudaril, da bo treba v bodoče še bolj paziti na red in čistočo v postojankah, kakor tudi na ureditev okolice. Dobavitelje bo treba opo- zoriti, da bodo dobavljali samo svežo prehrano. V I. 1976 so na vrsti nujna vzdrževalna dela v postojankah. V Pogačnikovem domu bo treba dokončati prostor, ki je namenjen za pralnico. Treba pa bo urediti tudi sobe za osebje, nabaviti nove vzmetnice in omare. Potrebna bi bila tudi preureditev skupnih ležišč. Radi bi tudi povečali Kapaciteto sedežev v jedilnici, a na to zaenkrat še ne moremo misliti. Pri Valvasorjevem domu je treba urediti vodovod, prekriti pa bo treba streho doma. Ob koncu sta tov. Janez Pretnar in Matjaž Cerne pripravila zanimivo predavanje »Popotovanje po Nepalu« z barvnimi diapozitivi. V. M. OB 80-LETNICI PD RADOVUICA 10. marca 1895. je bilo ustanovljeno PD Radovljica kof tretja podružnica Slovenskega planinskega društva. Namen SPD je bil jasen: upreti se ger-manizaciji in povedati vsem, kdo živi pod Tri- Blavom. ruštvo je prvotno zajemalo področje od Bele peči v Italiji prek Rateč, Bohinja do Krope. Prvi načelnik društva je bil dr. Janko Vilfan. Pred prvo svetovno vojno pa so v društvu delovali še znani planinci: Hugo Roblek, Josip Lavtižar, Jakob Aljaž, dr. Andrejka in drugi. Z veliko vnemo so se člani lotili dela: markirali so pota, postavljali kažipote in table v slovenskem jeziku. Posebna živahna pa je bila gradbena dejavnost. Se v letu ustanovitve je bila zgrajena stara Vodnikova koča na Velem polju, nato postojanka v Tamarju, na Rodici, Vilfanova koča ter druge. I. svetovna vojna je žal zavrla pričeto delo. Po vojni je društvo z velikimi napori zgradilo Roblekov dom na Begunjščici, kajti Vilfanova koča je bila že v zelo slabem stanju. Takrat sta delovala zaslužna načelnika, danes že pokojna dr. Jakob Prešeren in Albin Torelli. 11. svetovna vojna je delo prekinila za štiri leta. Sele po osvoboditvi je društvo na široko odprlo vrata širokim množicam: delavcem in mladini. Število članstva je iz leta v leto rastlo: pred vojno je imelo društvo 200, danes pa 2000 članov. Roblekov dom je bil obnovljen in dograjen v I. 1^47. Za 80-letnico je društvo dom obnovilo in moderniziralo, kajti zob časa se mu je krepko poznal. Obnovljeni dom je bil odprl 31. 8. 1975. Ima preurejene spalnice in skupna ležišča, agregat za razsvetljavo in še to in ono. Ponos društva je Pogačnikov dom na Križkih podih. Dograjen je bil I. 1952, preurejen in dozidan pa I. 1973. Dom s sodobno urejenimi sanitarijami in umivalnicami, lastnim vodovodom in razsvetljavo lahko zadovolji še tako zahtevnega gosta. Vsako leto ga obišče zelo veliko planincev, zlasti tujih. Čaka nas še delo pri Valvasorjevem domu. Vendar pa razcveta v vseh letih ni doživela le gradbena dejavnost. Delo v društvu se je ustalilo in poteka v okviru dejavnosti PZS. Danes ima društvo: - alpinistični odsek, ki tesno sodeluje z GRS in je v zadnjih letih močno napredoval; - mladinski odsek deluje že 16 let in je dosegel vidne uspehe. Prva naloga ie vzgoja mladih planincev in planinska šola deluje na 4 osnovnih šolah. Orientacijski šport ima že tradicijo in naše tekmovalce poznajo širom po Sloveni|i, saj so med najboljšimi ekipami Slovenije in tekmujejo tudi na državnih tekmovanjih; - markacijski odsek in gospodarski odsek. 80-letnico je društvo praznovalo obenem z 10-let-nico ustanovitve Postaje gorske reševalne službe in 30-letnico osvoboditve: 3. 8. 75 je bil zbor planincev radovljiške občine pri Valvasorjevem domu. 30. 8. 75 je imela GRS skupno z AO prikoz reševanja iz stene v Dragi. 31. 8. 75 je bil odprt prenovljeni Roblekov dom. 27. 9. je imel slavnostno sejo upravni odbor društva, na kateri so bila podeljena priznanja planincem, ki so bili člani že pred vojno in so še danes tj. celih 40 let ali še več. Ta priznanja so prejeli: Peter Dallo Valle, Julij Torkar, Lizeta Torkar, Janez Kocjančič, Janez Kolman, Ivan Jau-šovec, Janez Mrak, Janez Mulej, Marjan Miklav-čič, Vinko Glažar, Pavel Olip, Jože Pavlin, Jožef Trpin, Slavko Mali, Janez Strgovšek, Slavko Ven-gar in Anton Legat. Istega dne je bila zvečer v avli osnovne šole v Radovljici proslava, katere so se poleg številnih planincev, mladine, predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in planinskih društev udeležili tudi predsednik Skupščine občine Radovljica tov. ing. Leopold Pernuš, občinski sekretar ZK tov. Jože Bohinc, podpredsednik občinske konference SZDL tov. Cerne, predsednik PD »Ravna gora« Varaždin tov. Mirko Ivič in predsednik občinske konference SZDL Varaždin tov. Djuro Mihoci. Zgodovino društva je na kratko opisal predsednik Miha Finžgar. Najvažnejši del proslave pa je bil odpis listine o pobratenju s PD »Ravna gora« araždin, kateremu sta botrovali obe občinski konferenci. SZDL. Naše društvo je eno izmed prvih, ki je navezalo prijateljske stike s PD sosednje republike. Svoj pečat |e dalo proslavi tudi razvitje društvenega prapora, katerega doslej še nismo imeli. Prapor nosi emblem mesta Radovljice, pokrovitelj pa je Tovarna športnega orodja »ELAN« iz Begunj. Gorski reševalci so svojo 10-letnico praznovali v akciji za izginulim jadralcem, s katere so se vrnili tik pred proslavo. Bogat je bil tudi kulturni del programa. Akademski koroški oktet je z izbranim programom in doživeto zapeti pesmi navdušil poslušalce. Har-monikarski orkester Glasbene šole iz Radovljice je zaigral nekaj skladb, med njimi tudi posebej za Varaždince naštudirano skladbo »Zagorske broide«. Tudi recitatorji so doprinesli svoj delež. Zaslužnim članom društva je bilo podeljeno nekaj častnih znakov. Poleg številnih drugih čestitk je društvo prejelo tudi čestitko dr. Marjana Breclja. Društvo je prejelo tudi občinsko priznanje ter odlikovanje red dela s srebrnimi žarki. V. M. OB SEDEMDESETLETNICI LITIJSKIH PLANINCEV Planinsko društvo Litija je pripravilo za zaključek praznovanj ob svoji sedemdesetletnici slovesno akademijo v soboto 17. januarja letos v sindikalni dvorani na Stavbah. Ljubitelji planinstva so jo povsem napolnili, med gosti pa so bili predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik, predsednik PD Ljubljana-matica Marjan Oblak, predsednik Skupščine občine Litija ter zastopniki sosednih planinskih društev. Oder je bil za to priložnost zelo domiselno pripravljen; na modrem ozadju je visela planinska zastava z jubilejnim napisom ter obrisi Triglava, Ered njim pa viharnik s skalami, na katerih je ila popolna planinska oprema. Sprednji del |e bil okrašen z bršljanom, ki ga je prepletala slovenska trobojnica, nad zaveso pa napis: »Planine ve, veselje moje!« Na oder so najprej prišli pevci moškega zbora »Zvon« iz Šmartno pri Litiji, ki so pod vodstvom dirigenta Janka Slimška zapeli prvo kitico Aljaževe pesmi »Oj Triglav . . .«. Nato so recitatorke šmarskega »Zvončka« popeljale poslušalce v vezani in nevezani besedi po slovenskih planinah, katerih neprecenljivo lepoto so poslušalci lahko videli na platnu, kamor so projicirali barvne diapozitive. Slišali so zavzetost Jakoba Aljaža za slovenski Triglav, navdušenost dr. Kugyja nad našimi planinami, navezanost goriškega slavčka - Simona Gregorčiča na planinski rai in Sočo, smisel za humor Janka Mlakarja ob opisu Trebuš-nika, ko se je podal na Triglav in podobno. Vmes so se oglasili večkrat pevci, predstavili Veselega pastirja, priljubljeni napev Pod rožnato planino in še kaj. Med kulturnim programom je spregovoril še predsednik litijskega društva Albin Jesenšek, ki je petim najbolj prizadevnim in dolgoletnim članom upravnega odbora podelil spominske plakete. Prejeli so jih: Mirni Cvek, Tončka Jelnikar, Janez Grebene, Robert Kastelic in Franc Penik. Ko sta jubilej pozdravila tudi zastopnika planinskih društev iz Zagorja in Trbovelj ter izročila predsedniku spominski darili, je program zajel še slovensko odpravo na Makalu, Čopov steber v severni triglavski steni, spet Triglav, kjer smo pot začeli. In ko je recitatorka povedala zadnjo željo Jakoba Aljaža, ki se konča z besedami: ». . . in zadnjo ko ura odbila mi bo, pod tvojim obzorjem naj spava telo, kier ptički radostno oznanjajo dan, oj Triglav, moj dom, kako si krasanl«, je za zaključek ponovno zadonela njegova skladba o očaku Triglavu. . ... Slavnostnemu delu prireditve |e sledilo družabno srečanje. Litijski planinci se uvrščajo med na|bol| množična društva v občini, saj so v zadnjih letih dosegli velik napredek, zlasti pri delu z mladino in z planinskimi izleti. Med 600 planinci je tretjina mladih, mladinski odseki pa delujejo že na treh osemletkah: v Litiji, Smartnem ter na Dolah. Boris Žužek SVET POD MATAJURJEM Marsikaterega borca ali aktivista, danes planinca, vežejo težki a včasih tudi lepi spomini na razne dogodke iz NOB, ki so jih preživljali pred 30 leti v vaseh te danes nacionalno se prebujajoče Beneške deželice pod Matajurjem. Marsikateri borec Bazoviške brigade se s težkim srcem spominja krvave borbe s podivjanimi nemškimi SS, v vasi in na hribu Matajurja 8. in 9. novembra 1943, ko je po izdajstvu padlo okrog 30 borcev. Po borbi lih je z vso človeško ljubeznijo pokopal nacionalno zavedni matajurski župnik, ki |e z NOB sodeloval in pomagal partizanom in ki je danes še vedno krepak. Kot zaveden človek živi in dela med svojimi forani za nacionalno prebujanje Slovenske Benečije. Matajurski župnik vsakemu obiskovalcu rad obrazloži dogodke tistega nesrečnega novembrskega dneva in vsakega rad povabi na pokopališče za cerkvico v vasi. Ponosen pokaže lepo grobnico, ki je bila zgrajena pred nekaj leti, v nji počiva še 17 borcev, padlih tistega nesrečnega 9. novembra 1943. _ Marsikateri borec Simona Gregorčičeve brigade, danes planinec se gotovo spominja druge težke borbe v isti nemški ofenzivi z nemškimi SS v beneški vasici Topolovo novembra 1943, ko je padlo okrog 25 borcev, od katerih pa danes počiva na tamkajšnjem pokopališču še 8 borcev. Marsikateri borec in aktivist se še danes spominja zagrizenega domačega fašističnega izdajalca iz te beneške vasi, ki je izdajal partizane in domačine. Po_ kapitulaciji Italije so ga aretirali organi našega VOS. Za časa Kobariške republike so ga imeli zaprtega v vasici Svino pri Kobaridu, odkoder jim je skozi kletno okno pobegnil naravnost v nemško komando v Udine ter ovadil Nemcem, kai se vse dogaja v tej vasici, ki so jo Nemci z bombardiranjem 13. oktobra 1943 porušili. Marsikateri borec, aktivist, ki se je udeležil uspešnega pohoda XXX. divizije februarja 1944 po Benečiji, se spominja neštetih uspešnih spopadov in borb po krajih Benečije z nemškimi in drugimi sovražnimi edinicami, od katerih je bila ena izmed najuspešnejših tudi no sektorju sedanjega obmejnega bloka Solari, med vasmi Zakraj, pod grebeni Kuka, kjer je padlo veliko število Nemcev in je bilo pobito več|e število konj. Tako so bili Nemci primorani, da so v vasi Idrsko pri Kobaridu in v drugih vaseh na silo mobilizirali več kmetov. Pod grožnjami so kmetje morali preko Livka, Liv-ških Ravni in Kuka iti z vozovi s konjsko vprego, do kraja te borbe, naložiti mrtve Nemce in opremo pobitih konj in ponoči pripeljati v Idrsko, odkoder so mrtvece ponoči iste noči Nemci odpeljali neznano kam. Kajti le tako so Nemci skušali zabrisati svoje težke poraze, ki so jih doživljali v dnevih pohoda XXX. divizije po Slovenski Benečiji. Prva leta po končani vojni so potuhnjeni osfanki zagrizenega fašizma in trikoloristov preganjali napredne beneške borce, aktiviste in družine, ki so sodelovale v NOB, jih ovajali, zapirali in organizirali znane procese proti njim. Tokrat ni bilo varno hoditi po Beneški deželici tudi našim ljudem iz te strani naše meje in še posebno ne borcem in aktivistom, ki so se v času NOB borili in delali kot aktivisti. Sedaj so zavladali popolnoma drugi odnosi med nami in sosedno Italijo in se bodo zaradi mejnega sporazuma v bodoče še hitreje za obe strani ugodno razvijali. Zaželeno je, da bivši borci, aktivisti, planinci in drugi turisti, to Beneško deželico poa Matajurjem bolj obiskujejo in po tam- kajšnjih vaseh zapojo partizanske in narodne pesmi, katerih je tamkajšnje beneško prebivalstvo tako željno. če imate obmejno propustnico, greste lahko čez obmejni blok na Livku ali na bloku Solari, na grebenu Kuka ali v mejni dolinici rečice Idrije. Ce pa je nimate, greste lahko s potnim listom iz Kobarida čez mednarodni mejni blok Robič po lepi Nadiški dolini do Šempetra Slovenov, kjer zavijete na levo do vasi A|žla in nato do So-vodnji, kjer je sedež občine in kjer lahko lovite postrvi v samopostrežni ribogojnici, če ste ali niste ribiči. Iz Sovodnji vas pripelje asfaltirana lepa cesta v znano rojstno vasico narodnega bu-ditelja Beneških Slovencev Ivana Trinkota-2!amej-skega v Trčmun. Tu si lahko ogledate rojstno hišo in nagrobni spomenik Ivana Trinkota na pokopališču ob cerkvici, kjer je tudi lep razgled na pobočje Matajurja in tamkajšnje beneške vasice. Tam boste sami ugotavljali na nagrobnih kamnih, kako je fošizem znal raznarodovati tamkajšnji slovenski živel j in poitalijančevati pristna slovenska imena. Iz Trčmuna boste lahko nadaljevali pot do vasice Matajur. Iz vasi Matajur, ko boste šli na vrh Matajurja do opisane kapelice, vam ne bo potreba hoditi, temveč se lahko peljete po lepi _ novi asfaltirani cesti celo do nove planinske koče, ki stoji na začetku smučarskih vlečnic, odkoder je še slabe tričetrt ure po lepi travnati poti do vrha Matajurja. Ko se boste vračali iz Matajurja po Sovodenjski dolini, v Ajžli lahko zavijete po Hlodiški ali Santlenarski dolini, kjer se v Santlenortu lahko poklonite 13 padlim našim borcem, ki počivajo v Nagrobni spomenik Ivan Trinku v Trčmunu Foto I. Kurinčič Taka so naselja pod Mafajurjem Foto I. Kurinčič skupni novi grobnici. Nedaleč od tu na Lesah se boste lahko spet okrepčali v gostilni, ki jo upravlja žena znanega narodnega buditelja Benečije in urednika »Novega Matajurja« lzidor|a Predana. Iz vasice Lesa lahko nadaljujete pot do vasice Kras ali Devica Marija. Iz vasi Kras boste lahko nadaljevali pot še vedno po asfaltirani cesti skozi Beneške vasice Laze, Trinki, Dreka, Zakraj, ki ležijo pod grebenom Kuka, ter nadaljevali pot preko vasice Praponca, Sv. Stoblank, Lombaj, Gornji Trbilj, mimo kraja Kamenica, kjer zadnja leta z velikim uspehom vsako leto prireja društvo Ivana Trinkota »Srečanje treh sosedov« (Benečija, Koroška in Slovenija). Nato dospete do znamenite furlanske božje poti, Stare Gore nad Čedadom. Iz Stare Gore se boste nato spuščali navzdol proti starodavnemu trgovskemu središču Slovenske Benečije - Čedadu. Iz Čedada se lahko vrnete nazaj fio Nadiški dolini proti Kobaridu in si med potjo ahko ogledate tudi znano Landersko jamo na desni strani reke Nadiže blizu vasice Lipa. Ali pa iz Čedada zavijete čez znameniti Hudičev most in greste po lepi Furlanski ravnini skozi mesto Krmin in skozi Staro Gorico ter čez mednarodni obmejni blok v Rožni dolini nazaj čez mejo še na ogled Nove Gorice I Ivan Kurinčič OBISK PRED SMRTJO Ob državni meji z Italijo, kjer so na drugi strani meje Beneške vasice Topolovo, Laze, Kras, Trinki, Dreka, Zakraj, stoji tik pod vrhom 1243 m visokega Kuka na višini 1023 m prijazna gorska partizanska vasica Dolenje Livške Ravni. Ta vasica šteje le 6 hiš in okrog 20 ljudi, skupno z zgornjimi Livškimi Ravnami pa 13 hiš z okrog 40 prebivalci, ki jih še ni okužila odseljevalna mrzlica. Tako so za sedaj ostale bolj ali manj obljudene še vse hiše. V tej planinski vasici, iz katere se obiskovalcu odpira lep razgled po vsej vzhodni Benečiji in Furlanski ravnini onkraj me|e, ki teče tik pod to vasico, po domače pri Lopatcu živi najstarejša faranka Livških vasi, še vedno čila, krepka in urna, 95 let stara Faletič, rojena Matelič Amalija, rojena 7. 7. 1881. Obiskal sem jo pred praznikom žena. Stara planinska mladenka je sedela na peči ob štedilniku jn gledala s sinom Albinom, snaho Ivo in nečakinjama Martino in Jožico, z nekaj grani-čarji nedeljski popoldanski televizijski program. Ko sem jo zaprosil za kratek razgovor je urno vstala, vzela palico v roko in urnih nog odšla pred mano za vas. Ko sva se spet vrnila v kuhinjo, mi je sproščeno in zbrano pripovedovala svojo trnovo pot v tej najvišji planinski vasici na Tolminskem. Veste, mi pravi, rodila sem se v Zgornjih Livških Ravnah (1043 m) v 10 članski družini po domače pri Stengarju. Leta 1902 2. julija, nekaj dni prej preden sem izpolnila 21 let, sem se pa priženila v Dolenje Livške Ravni (1023 m) k Lopatcu, kjer živim in delam že 74 let. Vseskozi sem trdo delala in garala po senožetih in njivah na obronkih Kuka. V vseh teh mojih 95 letih sem bila najdlje v 50 km oddaljeni Gorici in 25 km oddaljenem Čedadu. Rodila sem devet otrok, pet fantov in štiri dekleta. Veste, pravi, najtežje mi je pripovedovati o mojih otrocih, kajti od 9 mojih otrok mi danes živita le še sin Albin, ki gospodari doma in hčerka Marica, ki je poročila k sosedu Pelužu. Drugi so pomrli ali so se ponesrečili. Moj mož Jožef je bil v prvi svetovni vojni 3 leta na ruski fronti, odkoder se je srečno vrnil. Ko je on odšel na fronto, sem jaz ostala doma sama s štirimi majhnimi otroki. Odgnali so nas za par let v izgnanstvo, ko so našo vas in druge kraje ob Soči zasedli 24. maja 1915 italijanski planinci in bersaljeri. Najtežje v mojem življenju je bilo, ko sem se s štirimi otroci vrnila po nekaj letih pregnanstva na izropano in opustošeno domačijo in nisem 42 dni imela kaj dati v usta iokajočim otrokom, le kuhan regrat brez vsake zabele. Veste, mi oravi, zelo težko mi je bilo tudi 2. novembra 1943, ko mi je umrl mož in smo ga komaj utegnili pokopati na 6 km oddaljenem pokopališču pri Sv. Petru pri Peratih, kajti prav na tisti dan so nemški SS zavzemali 2 meseca trajajočo Kobariško republiko. Udrli so tudi do Livških vasi. Takrat so se pogrebci ravno usedli v gostilni na livku, da po starem običaju nekaj pregriznejo in popijejo za večni mir in pokoj mo|ega moža. Bežali so proti Livškim Ravnam, kjer so pod našo vasjo prav tisti hip partizani minirali cesto, da bi zaustavili nemške podivjance. Po smrti moža sem ostala sama s hčerko (do doma, kajti sin Albin je bil kot italijanski prisilni vojak v Grčiji ujet in odgnan v nemško ujetništvo. Sin Janko je bil na Korziki ujet, hčerka Marica, poročena pri sosedu, pa aretirana in zaprta nekaj časa v zloglasnih zaporih Coroneo v Trstu, S hčerko Ido, sva morali sami gospodariti doma in zraven tega pa ves čas vojne pomagati našim partizanom. Veste, za partizane sem dala vse, kar sem le mogla in jih podpirala, da nas čimprej osvobodijo izpod fašizma. Samo v denarju sem jim dala 32 000 lir, kar je bilo za tiste čase zelo veliko, iz hleva sem aala nekaj repov govedi, iz kleti krompir, korenje, mleko itd. V naši hiši so imeli partizani nekaj časa tudi svojo komando in ko so nekega dne Nemci nenadoma udrli v vas, so partizani v zmedi pozabili na mizi pisalni stroj in druge stvari. V hitrici jaz pospravim za njimi in jih skrijem, preden so Nemci vdrli v hišo in mi na vse načine grozili. Faletič Amalija Foto I. Kurinčič Pozimi leto 1945 se ¡e neka ameriška leteča trdnjava z 8 možmi posadke zrušila na pobočju Krna nad Drežnico. S skokom iz letala se je rešilo smrti vseh 8 mož posadke. Več jih je s padali pristalo v globokem snegu tudi na Matajurju, od katerih sta dva pilota več dni bila na okrevanju pri nas. Naši kurirji so jih rešili in jih pripeljali k nam, k Zori Lukovi in še drugim. Zelo lepo se mi je zdelo, ko me je z ženo prišel leta 1969 eden od tistih pilotov po imenu Bill Petty iz ZDA obiskat in se mi še enkrat zahvalit. Ko sta bila pilot in njegova žena na skupinskem izletu po Evropi, je ta pilot v Benetkah najel taksi in iz Benetk prihitel na Livške Ravni. Peljal je ženo v hlev in ji pokazal, kje je spal v listju zraven krav. Pokazal ji je tudi sosednji Matajur, kjer je s padalom srečno pristal v 3 m globokem snegu, kjer so jih rešili kurirji Darko Ohojak iz Sužida, Franc Filipič iz Breginia in aktivista Bogomil Hvala iz Tolmina in Ivan Kranjc-Rožnik iz Svina. Bivši pilot se je zanimal še za dva druga kurirja, ki sta jih spremljala v Belo Krajino na partizansko letališče, od koder so se rešeni piloti odpeljali nazaj na bazo v Bari. V spomin mi je dal svojo sliko in nekaj dolarjev za kavo. Veste, moram vam povedati tudi to, da sem se v teh 95 letih že peljala tudi z avtom in sicer me je nečak Janko peljal preteklo leto na vrh Kuka, Sem obujala spomine na mlada leta, kako sem grabila seno po košenicah. Poleg tega me je peljal tudi na Livek in v smučarsko kočo na Kuku_. Se dela: plete nogavice in drugo, da pa ne rabi še očal. Na vprašanje, kako je zadovoljna z našo Jugoslavijo, mi z velikim občutkom zadovoljstva reče: Veste, jaz sem zelo zadovoljna in srečna v naši Jugoslaviji, v kateri je kar preveč veselo. Pomanjkanja ne čutim, sin Albin z družino lepo skrbi zame. Najraje gledam televizijo pa tuai naši graničarji pridejo večkrat družbo delat, saj imajo obmejno karavlo le dobrih 100 m od naše domačije. Stisnil sem [i roko, že ji čestital za dan žena, ji zaželel, da bi zdrava dočakala 100-letnico in ji izročil skromno darilce. Opomba uredništva: Med nastajanjem št._ 4, nam je avtor sporočil, da je Amalija Matelič 25. januarja 1976 umrla. Ivan Kurinčič skupščina PZS v Novi Gorici mu [e 28. 5. 1961 podelila srebrni častni znak, PSJ 10. 11. 1962 pa zlato značko. Kljub letom še vedno dela. Zdaj je turistični vodnik agencije Atlas v Dubrovniku in iskan pri domačih in tujih turistih. Se vedno smuča in deluje kot smučarski sodnik. Jubilantu želimo, da še dolga leta zdrav in čil posveča svoje žitvljenje planinstvu, za katerega ie živel in živi z dušo in telesom. Naj njegova vedrina in humor še dolgo vedrita planinske druščine! dr. Milko Hrašovec NOVOLETNI VIŠEVNIK Ljubljansko Akademsko planinsko društvo ni pozabilo na svojo osnovno dejavnos!. Na zadnjem lanskoletnem društvenem sestanku smo sklenili, da organiziramo novoletni izlet na ViŠevnik za ljubljanske študente in člane APD. Petinštirideset fantov in deklet iz vse Slovenije, ki študirajo v Ljubljani, je napolnilo avtobus. Razpoloženje je postalo zelo pri|etno, ko smo proti Kranju zapustili meglo, izstopili smo na dvorišču vojašnice na Rudnem polju, kjer so se ravno tedaj vojaki pripravljali na tekmovanje v kombiniranem turnem smuku. Na vrhu je pihal močan veter, zato smo jo kaj kmalu odkurili proti Konjščici. Nekateri po grebenu, drugi pa s smučmi proti Uskovnici. Rudi Zaman OBČNI ZBOR PD ZABUKOVICA Čeprav je društvo nameravalo spomladi 1976 sklicati manifestativni občni zbor ob 25-!etnici društva, je moralo zaradi novega zakona o društvih pohiteti in je 20. 12. 1975 sklicalo izredni občni zbor. Glavni namen društva je bil, da se sprejmejo nova društvena pravila. To je bil že tretji množični zbor planincev, prvi je bil zbor na planinski koči Hom, drugi proslava 25-letnice in sedaj občni _ zbor. Občnega zbora se je udeležilo blizu 100 članov. Z društvenimi pravili se uvaja delegatski sistem. Tako je bilo na občnem zboru sklenjeno, da je obvezno član upravnega odbora predstavnik Krajevnega odbora Zveze borcev. V upravni odbor se ANDRINO KOPINSEK 75-LETNIK Konec preteklega leta je slavil 75-letnico rojstva širom po Sloveniji in Jugoslaviji in tudi v inozemskih alpinističnih krogih znani Andrino Kopin-šek. Rodil se je dne 26. 11. 1900 v Trentu na Južnem Tirolskem, kjer je bil oče vojaški uradnik. Po prihodu v Celje se je takoj vključil v delo planinske podružnice SPD, saj je bil njen član od leta 1919, odbornik podružnice pa od leta 1923 do leta 1940. Po drugi vojni je bil tudi odbornik PD Šentjur pri Celju. 16 let je bil gospodar najvišje postojanke Savinjske podružnice Koroške pod Ojstrico. Trasiral je plezalno pot od Skrbine po grebenu na vrh Ojstrice v letih 1937, 1938, 193?. Pot je bila pozneje zavarovana z žico in klini in je skrajšala pot iz Logarske doline na Ojstrico, za poldrugo uro se je izognila grušču pod Škarjami. V Cel|U je ustanovil gorsko reševalno službo in smučarski klub »Ojstrica«. Ze leta 1917 je presmučal Golte podolgem in počez in odkril tam najlepše terene za smučanje. Bil je tudi smučarski sodnik in tekmovalec, leta 1927 celo prvi »prvak Pohorja«. Kot navdušen smučar je ustanovil pri Savinjski podružnici pomembni smučarski odsek. Vsako leto je delal ture v Savinjskih in Julijskih Alpah, bil |e 34-krat na Triglavu in 133-krat na Ojstrici, 4-krat na Mont Blancu, 3-krat na Matterhornu in 3-krat na Monte Rosa. Obiskal je glavne skupine Dolomitov, se povzpel na Grossglockner, Ortler, Dachstein, Hochalmspitze in Ankogel. Vodil je prvo našo odpravo v Zermatt. Bil je tudi na Gran-des Jorasses in na Aiguille du Geant. V Pirenejih je bil v dolini Gavarnie, ki jo štejejo med najlepše doline v Evropi. (Ko je bil v začetku XIX. stoletja francoski znanstvenik Ami Boue leta 1834 v Logarski dolini, jo je primerjal z dolino Gavarnie). Kopinšek je bil tudi viden sotrudnik Planinskega Vestnika in iskan planinski predavatelj. VI. redna Takle ¡e bivak na področju PD Zabukovica Foto ing. Božo Jordan uvaja teritorialni princip, kandidatna lista mora biti sestavljena tako, da so funkcije v UO porazdeljene tako, da kandidati stanuiejo v različnih zaselkih in krajih, kjer deluje društvo. Kot nova oblika se uvaja delegacija društva, ki deluje v povezavi z UO. Njen namen je, da delegira delegate v razne druge organizacije, združenja, v interesne skupnosti, KS itd. Eden izmed delegatov je stalni delegat v delegaciji za samoupravne interesne skupnosti Kraievne skupnosti Griže (povezava med društvom in delegacijo in TKS-om), nadalje je član delegat, ki predstavlja planince v delegaciji KS Griže za zbor krajevnih skupnosti Skupščine občine 2alec, delegat je tudi eden izmed delegatov OO ZSMS v vodstvu mladinskega odseka društva, seveda je član delegacije predstavnik KO ZB Griže, zastopnik Krajevne skupnosti Liboje, itd. Največje spremembe je doživelo vodstvo mladinskega odseka, ki šteje 11 članov. Sest članov izvoli občni zbor, pet članov pa predstavlja delegacijo, ki jo izvoli v vodstvo MO OO ZSMS Griže - povezava pri delu z mladino. V vodstvu markacijskega odseka morata biti vedno dva pionirja, ki jih imenuje pionirska skupina na šoli. Skuša se doseči, da bi se društvo še bolj povezalo z življenjem krajevne skupnosti. Društvo šteje 1468 članov in to 845 članov - v enem letu porastek za 102 člana, 172 mladincev - porastek za 26 mladincev in 451 pionirjev, tu je najmanjši porastek, ker so že nekaj let nazaj vsi pionirji na osnovni Šoli člani društva. Bilo je 9 pionirskih izletov z 225 udeleženci. Med izleti je bil izlet v Kumrovec, s 50 pionirji, med njimi 35 pionirjev, ki so opravili tečaj prve pomoči — nagradni izlet. Člani, predvsem pionirji, so se udeležili vseh petih ekskurzij v podzemni svet, ki jih je organiziral jamarski klub Črni galeb Prebold. Najbolj množična je bila udeležba na ekskurziji v Ponikvan-ski kras, 50 pionirjev našega društva. Zabeleženo je 26 več ali manj organiziranih izletov naših članov itd. Množične so bile udeležbe na pohodih po poteh NOB. Tako je bilo na pohodu po poteh I. celjske čete, ki ga je organizirala PS Izletnik Celje, 27 naših članov in pionirjev. Na pohodu, ki ga je organiziralo PD Zabukovica, je bilo 240 udeležencev, med njimi 113 pionirjev PD Zabukovica. Na pohodu Po poteh partizanske Ljubljane je bilo 32 članov in mladincev in 200 pionirjev. Članstvo se je intenzivno vključevalo v razne akcije TRIM. Tako je Trimčkovo planinsko pot opravilo 115 planincev PD Zabukovica. Množična je bila udeležba v akciji »Pot pod noge, krepimo srce». Prek društva je zabeleženo 650 udeležencev te akcije. Pohod društva je bil vključen v to akcijo, pa tudi pionirji drugih razredov OS so jeli značko HODIM, ko so se povzpeli na Hom ili tu sprejeti v društvo, člani, mladinci jn pionirji so se udeležili različnih orientacijskih tekmovanj in dosegli tudi prva mesta. Npr. ponirji in pionirke so prejele pokal Smohor itd. Tudi prostovoljno delo na postojanki ni pojenjalo, zabeleženo je bilo 1990 prostovoljnih ur pri izgradnji doma in 212 prostovoljnih ur pri urejanju planinskih postojank. Članstvo predvsem s prostovoljnim delom ureja svojo postojanko. Na občnem zboru so bila podeljena različna priznanja in diplome. Društvo je prejelo plaketo Zveze rezervnih oficirjev in podoficirjev občine Žalec za gojitev tradicij NOB, priznanje jamarskega kluba Črni galeb Prebold za sodelovanje v akcijah, Franc Kovač in Ivan Rogl sta prejela srebrni častni znak PZS, Slavko Zagožen, Ivan Pin-ter, Srečko Kuret, Rudi Hribar, Franc Ježovnik, Franc Cernevič, Poldka Miklavc, Tone Petrovec, Miro Petrovec, Rudi Medved, Rado Cilenšek, Ivan Pahole in Karel Podvršnik so prejeli bronasti častni znak PZS, priznanja društva so bila podeljena že poprej na proslavi društva, pet članov je prejelo priznanje in plaketo Telesnokulturne skupnosti 2alec za delo v planinski organizaciji. Franc Ježovnik preje in bi PREDEN JE SHODIL, JE BIL ZE NA BOCU Tradicija planinstva je v kraju Poljčane pod Bočem močno utrjena, saj so Poljčane z Bočem tesno povezane. Boč je že davno privabljal planince iz vse Slovenije. Ni čudno, da so v Poljčanah že od mladih nog rasli planinci, ki so svoj krst doživeli prav na Boču. Mnogi Poljčani nosijo planinske izkaznice od svojih otroških let. Med njimi je gotovo najmlajši član Tomaž Onič, ki »se je vpisal v PD« nekaj dni po rojstvu. To pa ni nič nenavadnega, če povemo, da je Tomaž sin Dragice in Frančeka Onič, ki sta že več kot 20 let med najaktivnejšimi slovenskimi planinci. Za planinstvo pa sta navdušila in tudi izšolala čez 200 mladih ljudi iz Polj-čan in okolice. Tomaž Onič se je rodil 24. junija 1975, za seboj pa ima že prvi vzpon in seveda tudi planinski žig. S pomočjo staršev je »osvojil« vrh Boča in tako v svojo planinsko knjižico št. 148 828 vpisal svoj prvi vzpon. Viktor Horvat V SPOMIN JAKOBA 5IMNOVCA Pokojni Jakob Simnovec se je rodil 12. 1. 1954. V našem društvu je deloval od vsega začetka, kot član planinske sekcije, pozneje pa se je pri- družil še alpinistični sekciji. Kot alpinist-pripravnik je preplezal smer Y v Planjavi, kot drugi in po-zne|e kot prvi je preplezal Virensovo smer, sodeloval je pri vzponu na Strahlhorn (sodelovanje s SPD Triglav iz Švice). Aktivno je sodeloval tudi v okviru markacijske sekcije, zato je UO na izredni seji v mesecu novembru sprejel sklep, da se pot na Menino planino, ki jo oskrbuje naše društvo, poimenuje po njem. Jakob Simnovec se je smrtno ponesrečil 8. 11. 1975. Pri ogledovanju Ljubljanske |ame pod Koglom se mu je odkrušil rob in strmoglavil je na dno brezna. Kako priljubljen je bil pokojni Jaka med nami, je Dokazala tudi udeležba na njegovem pogrebu, imenu PD Viharnik se je od pokojnika poslovil tov. Miha Lesar in med drugim dejal: »Odšel si nenadoma. V prvem hipu nas je obšlo, da to ne more biti res. Prišel si v naše mlado društvo, da bi skupaj delili veselje in ljubezen do gora. Ti si ljubil gore po svoje. Predan si jim bil z vso vihravostjo svoph enaindvajsetih let. če bi bil še med nami, bi najbrž oporekal, češ da nismo razumeli tvoje ljubezni do gora. Ljubiti gore je zate pomenilo, da si odhajal v somraku zgodnjih jutranjih ur s težkim nahrbtnikom strminam in vrhovom naproti, se vzpenjal po samotnih poteh v vetru, snegu, v dežju in soncu. Imel si rad hribovsko družbo, cenil si tovarištvo in nesebičnost. Za prijatelja ali tovariša v stiski si bil pripravljen brez pomisleka tvegati vse. Nisi bil prijatelj velikih besed, hotel si dejanj, užival si v drznosti. Jakob Simnovec Ob slovesu ti dolgujemo zagotovilo, da boš, čeprav si odšel za vedno, v srcih in spominu viharnikov živel še naprej. Z nami boš odhajal iz koč v stene in na tihe steze, z našimi očmi se boš veselil razgleda z vrhov. Naj ti svojo bolečino izpovemo z besedami našega gornika, posvečenimi viharniku: Prelomilo me je nad koreninami, pa nočem pasti. Nagnjen sem nad prepad, drhtim nad zobmi globine. Pravijo, da je na črti med življenjem in smrtjo življenje najgloblje. Tu cvetijo zadnje rože spoznanja. Veter poje žalostinke o volji tuje premoči. Kje naj zdaj najdem mir? Ko padam, se sprašujem: Ali je greh hrepeneti za višinami? PD Viharnik FRANCIJA BROLIHA SE BOMO SPOMINJALI Minevajo dnevi, pred mano pa vedno znova vstaja podoba Francija, kakršnega smo po/nali mladinci iz Vnanjih Goric: vedno nasme|jn in rkicmen. V pogovoru z njim si zaslutil, da je globoko v njem nekaj velikega, kar je pritegovalo r.jegove prijatelje in napolnjevalo z vesel|em njega samega. Pravzaprav sem Francija odkril šele lani. Udeležil sem se ustanovnega sestanka mladinske organizacije v Vnanjih Goricah. Takrat sem srečal Francija kot začasnega predsednika nove organizacije. Bil je tudi izvoljen za delegata krajevne skupnosti v občinski skupščini. Obe dolžnosti je sprejel z veliko odgovornostjo. 22. avgusta 1975 je organiziral mladinski pohod na Triglav. Sam je že začel hoditi v hribe s 14 leti. spomladi pa se je udeležil plezalne šole pod šmarno goro. Tako mu ni bilo težko voditi skupino mladincev v gore. Tudi jaz sem šel, prvič. V teh dneh sem spoznal, da sem srečal pravega prijatelja. Spomnim se Francijevih besed: »Veš, planinstvo ni beg, je večno iskanje.« Lepo smo se imeli in se srečno vrnili domov. Na svidenje, Triglav! Nepopisno me je zadela novica. Pred mano je ležal časopis, v njem sporočilo o usodni prometni nesreči našega Francija. Skupaj smo se veselili življenja, skupaj smo delali načrte za prihodnost . . . Pospremili smo ga na njegovi zadnji poti. Belo cvetje je padalo na njegovo krsto in zamolklo so udarjale kepe prsti. Kaplje dežja so nam močile lica in roke. »Planine jočejo,« je rekel nekdo. Tako je ljubil naravo. Njegovo soba je ostala prazna. V omari je ostala planinska oprema, kitara, toliko knjig o gorah in o poeziji. Električne orgle bodo poslej zaprte. Na mizi ležijo njegova športna priznanja, kara-tejska izkaznica, transverzala, planinska izkaznica in v njej štampiljka z vrha Grossglocknerja, ki si jo je pritisnil poleti, diapozitivi . . . Na kmetiji pa sta ostala sama - oče in mati, tako hudo sama. Janez Burger Franci Brolih KMEČKA IDILA NA KOBARIŠKEM V ZATONU Nekdanja kmečka idila na Kobariškem v hribovskih senožetih in jesenska prepaša gre s hitrimi koraki v zaton. V jutranjih urah so se s toplo, s sirom natreseno in s skuto in zaseko zabeljeno polento, s košarami na glavah iz vasi proti hribovskim senožetim pomikale cele trume grabljic, žena in deklet. Zvečer so se kosci usedli okrog velike skupne sklede, polne tople »širne župe« ali »skutnice«, ki so jo ženske skuhale kar v senožetih v tamkajšnjih uti-cah ali na prostem. V jeseni so po istih planinskih senožetih starejši ali otroci prepašali po senožetih živino, ki se je vrnila iz visokih planinskih pašnikov. Po teh senožetih je zavladalo petje in vriskanje mladine, ki je Eo svojih uticah v neposredni bližini senikov uhala in pekla krompir, cvrla grenko zabelo-zaseko, lovila po slamnatih senikih in v »štrho-lih« — duplih starih dreves polhe, jim zvečer nastavljala pasti ali iz kamnitin škril takoimenovane »pešce«. V dokaz, da je ta kmečka idila res v dokončnem zatonu, naj navedem samo nekaj približnih številk o opuščanju košnje in prepase na hribovskih senožetih na Kobariškem (in prav tako na Tolminskem), o razpadanju senikov in utic po senožetih na pobočjih Kolovrata, Kuka in Matajurja, ki so last kmetovalcev iz Idrskega in Mlinskega. Še prva povojna leta je bilo na tem področju skupno okrog 163 senožeti, ki so bile vse poko-šene in v katerih je bilo okrog 118 senikov za shrambo sena in nešteto malih utic v neposredni bi i; žini senikov. Na vseh teh senožetih so še povojni kmetje nakosili okrog 4000 stotov sena. Od 163 senožeti zdaj kose še okrog 25, na 138 senožetih se pa razrašča v glavnem robidovje, leskovo grmov-ie, jelša in podobno. Od skupno 4000 stotov sena se danes po senožetih nakosi še okrog 500 stotov. Od skupno 118 senikov jih kmetje uporabljajo še okrog 25, medtem ko jih 93 pa razpada, z njimi tudi vse gorske utice. Taka je neljuba slika in bo za potomce še bolj porazna, saj bodo zanamci sprejeli trnove, jelševe in druge manj vredne gozdove, ki se sedaj zaraščajo po opuščenih senožetih, namesto da bi odgovorni gozdni in drugi zadružni organi sporazumno s kmeti poskrbeli, da bi se te opuščene senožeti pogozdile s smreko, macesnom in drugimi žlahtnimi gozdnimi sadikami. Ivon Kurinčič OBČNI ZBOR KOBARIŠKIH PLANINCEV Predsednik Oskar Šturm je podal splošno poročilo o delu odbora. Marjan Perat je poročal o plodnem delu m aktivnosti sekcije mladih planincev na osnovni šoli Kobarid. Ivar Kurinčič je poročal o pripravljalnih delih za izgradnjo nove planinske koče na planini Kuhinja pod Krnom. Znani alpinist Alojz Fon-Hulijo iz Drežnice je poročal o zelo uspešnem napredovanju alpinističnega odseka in gorskih reševalcev. Jožica Manfreda je podala finančno poročilo. Tajnik Drago Kavčič je poročal o predlogih za spremembo in potrditev osnutka društvenih pravil. V letu 1975 je članstvo narastlo od 420 na 474 članov, od tega je 262 pionirjev, 57 mladincev in 155 ostalih. Mladinska sekcija na šoli je s pomočjo odbora PD organizirala 4 uspele planinske pohode in sicer: Za dan mladosti so se povzpeli na Kobariški Stol, kjer je bila zaključna slovesnost planinske šole, ki jo je obiskovalo nad 50 pionirjev; dvodnevni pohod v dolino sedmerih triglavskih |ezer, na Črno prst, za najmlajše do IV. razreda na Livški Kuk, za starejše člane za dan planincev septembra pa na Prisojnik s tradicionalnim pla; ninskim piknikom in zabavo v Trentarski Zadnjici in izlet na Matajur. Društvo je organiziralo tudi prostovoljno delovno akcijo pri demontiranju električne linije Livek-Liv-ške Ravni. 2ico bo PD uporabilo za novo elektro-linijo iz vasi Krn do gradilišča nove planinske koče pod Krnom. PD je izdalo v 3000 komadih tudi prvo planinsko značko svojega društva, ki nosi simbol »Krn«. Delegacija PD se je udeležila tudi ustanovnega PD Slovenske Benečije ter se udeležilo tudi otvoritve nove planinske koče pod vrhom Matajurja na italijanski strani. Za novega predsednika upravnega odbora je bila izvoljena zelo delavna planinka Jožica Manfreda, za podpredsednika Vojko Rot, za tajnika Alfonz Perat, za pomočnika tajnika Jelica Koren, za blagajnika Silva Hvala, z< 3 pomočnico blagajnika Suzana Šturm, za predsednika nadzornega odbora je bil predlagan Drago Kavčič, za predsednika častnega razsodišča pa Vlado Likar. Zbora se je udeležila tudi 4 članska delegacija PD iz Slovenske Benečije, predstavnik PD Tolmin, sekretar OOZK Kobarid in predstavnik SZDL. Ivan Kurinčič NEMŠKA PLANINSKA ZVEZA (DAV) IN PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE (PZS) NA VOGLU (4. do 6. aprila 1975) Srečanje je bilo organizirano z namenom, da se ■izmenjajo .stališča in izkušnje pri planinskem vzgojnem delu. Kaj so povedali nemški planinski vzgojitelji? Sposobni mladi posamezniki se vključujejo v delo odbora sekcije, dobivajo vse več nalog, s tem se v njih razvija čut odgovornosti. Takšni sposobni in delovni posamezniki postanejo vodje mladinskih skupin ali odsekov, nakar jih pošljejo na tečaje za MV. Aktivni MV in delavci v odborih kasneje preraščajo v društvene delavce; v pripravi ima|0 seminar za predsednike in tajnike PD. V razpisu za tečaje predpišejo kondicijsko pripravo in potrebno opremo; teoretičnih priprav ne predpisujejo, saj po njihovih izkušnjah obstaja nevarnost, da potem na tečaju ni zadostne pozornosti. Tečaje imajo na kočah, kjer je na voljo tudi literatura. Sestavni del razpisa za tečaj je tudi precej natančno opisan program tečaja; če gre za nadaljevalne tečaje, je navedeno, katero znanje bo razpisani tečaj dopolnjeval oz. katero znan|e je treba obvladati, da bodo tečajniki na razpisanem tečaju lahko uspešno sodelovali; posamezniku je prepuščena ocena lastne strokovnosti in s tem odločitev, na kateri tečaj se vpiše. Starostnih pogojev za vključevanje v posamezne stopnje vzgoje ni; priprave na tečaje poznajo le pri vzgoji planinskih in gorskih vodnikov; znanje obeh se preveri na tridnevnem tečaju; če snov bodočega učnega programa obvlada, se od njega zahteva le diferencialno znanje. Referat (komisija) za vzgojo DAV določi na učiteljskem (instruktorskem) zboru instruktorske teame za posamezne tečaje. Starejši udeleženci tečajev morajo biti ob prihodu na tečaj člani DAV, za mlade udeležence tečajev pa to ni pogoj; vzgojne akcije uporabljajo tudi kot propagandno akcijo. Za vse inštruktorje se priredi vsako leto letni in zimski obnovitveni seminar; njegov namen je, da inštruktorji spoznajo novosti in da se njihovo delo poenoti. Planinsko vzgojno izobraževalno delo opravljajo: - DAV (referat za vzgojo), ki vzgaja profile javnega značaja, - planinsko-smučarska šola DAV, tj. redna vzgojna ustanova s profesionalnimi kadri, ki ima na vol|o del prostorov nekdanje olimpijske vasi v Munchenu; vzgoja v tej ustanovi je namenjena najširši planinsko-alpinistični vzgo|i, - planinska društva in področne planinske zveze prirejajo pod nadzorom DAV tečaie za mladinske vodnike in še celo vrsto drugih tečajev, - cela vrsta privatnih planinskih in planinsko-smučarskih šol, ki jih vodijo avtorizirani profesionalni gorski vodniki. DAV vsaki dve leti organizira obnavljalne tečaje; vsakemu udeležencu na tem tečaju potrdijo v njegovo izkaznico udeležbo na tečaju, podaljšajo vel|avnost naziva in pravice do raznih ugodnosti, ki pripadajo temu naslovu. V planinski smučarski šoli sodeluje 60-80 planinskih in gorskih vodnikov, ki prirejajo vse vrste tečajev in taborov, planinskih izletov, taborjenj, pohodov itd.; vse akcije so javno razpisane, vsak interesent se lahko prijavi sam v katerokoli akcijo; vsak prijavljenec plača sam stroške šolanja; letno gre skozi to šolo 12-13 tisoč planincev. V vsakem pogledu je planinska šola in vzgoja mladinskih vodnikov ena od osnovnih akcij. Šolanje MV traja ca. 2 leti; program se izvaja na tečajih ob koncu tedna, letno se zberejo 4 do 5-krat (petek, sobota, nedelja, včasih pa pridružijo še kak dan); za tako obliko šolanja so se odločili, ko so spoznali, da mladinci nočejo izkoristiti dopusta za šolanje, marveč raje za planinske ture; MV ob koncu ne opravlja izpita. Pri vzgoji uporabljajo vsa pozitivna dognanja in izkušnie iz poklicnega prosvetnega dela; skupinska metoda se je pokazala kot zelo uspešna. V vsej vzaojno-izobraževalni dejavnosti DAV je možno pridobiti le 5 nazivov (vodnik turnega smučanja, planinski vodnik za letne razmere, gorski vodnik, mladinski vodnik in smučarski učitelj). Skrbe, da vse zanimive in koristne novosti v planinski tehniki najdejo pot tudi v njihove programe; njihovi predstavniki sodelujejo z vzgojnimi delavci drugih alpskih dežel s strokovnimi komisijami UIAA, imajo pa tudi osebo, ki spremlja novosti v planinski literaturi. Mladinski planinski in gorski vodniki ter smučarski učitelji morajo redno vsako leto poročati o svoji vzgojni dejavnosti, šele potem dobe v svojo izkaznico znamko za naslednje leto. Vodje tečajev morajo z inštruktorji po vsaki vzgojni akciji, ki so jo vodili, obvezno pripraviti poročilo; udeleženci tečaja so najboljši ocenjevalci sposobnosti inštruktorjev; na mladinsko vodniških in še nekaterih drugih tečajih delaio tečajniki svoje poročilo, ki ga izroče DAV. Od časa do časa se znanje vodij in inštruktorjev preverja, Predavatelje za pedagoško delo izbirajo med ljudmi, ki so za planinsko vzgojno delo prostovoljno zainteresirani (pedagogi, sociologi, psihologi, specialisti za mladinsko in grupno pedagogiko . . .) in aplicirajo svoje znanje na vzgojno delo v planinstvu. Vsaka sekcija DAV je samostojna v programiranju in delovanju. Še danes imajo sekcije, k|er ženska ne more postati član. Glavne dotacije za mladino dobe od države, pokrajine, mesta .. .; denar dotirajo za akcije; najmočnejši mecen mladinskega planinskega dela je zveza mladine, ki deli sredstva specializiranim mladinskim organizacijam. ing. D. Skrbinek VIII. ZBOR PTT PLANINCEV JUGOSLAVIJE NA ŠAR PLANINI IN XXIII. PARTIZANSKI MARŠ PTT PLANINCEV JUGOSLAVIJE V MAKEDONIJI Dne 3. 7. 1975 pred Dnevom borca (4. julij) smo se zbrali PTT planinci (čez 1000) na Popovi Šapki nad Tetovim. Pokrovitelj zbora in pozne|e v septembru marša planinsko društvo »Poštar« Skopje nas je prisrčno sprejelo. Naša družina je štela 47 članov. Zbor je trajal od 3. do 6. 7. 1975. 4. 7. ob 10. uri je bila slavnostna otvoritev s kulturnim programom. Zvečer ob tabornem ognju smo zaplesali kolo in zapeli. V popoldanskih urah smo bili na krajših sprehodih v okolici hotela lnex. 5. 7. je bilo tekmovanje v orientaciji in streljanju, za druge pa izlet na Titov vrh 2760 m. Zbor vseh je bil v Skopju 11,. 9. ob 13. uri. Prispeli smo vsi, le splitsko delegacijo smo morali čakati. Vseh nas je bilo 51. Tovariš Ljubo, vodja, nas je seznanil s potjo, ki je potekala od Bitole-Pelistera--Galičice—Sveti Naum na Ohridu. Odpotovali smo v Bitolo z avtobusom. Povzpeli smo se še isti dan na 1000 m nadmorske višine na Begovo česmo, kjer smo prespali. 12. 9. 1975. Ustavili smo se pri koči Kopanka, odtisnili žige in krenili naprej do spomenika padlih partizanov. Odtod smo šli na Pelister, 2601 m, prespali pa smo na Golem jezeru, 2218 m. 13. 9. Pot nas pelje ob Brajini in istoimenski vasi skozi Donjo Dupeni do Prespanskega jezera. Prepeljali smo se na otok Zmijsko ostrvo. 14. 9. Prispeli smo na vrh Galičice. Od daleč z višine smo zagledali Ohridsko jezero. Končno smo le prispeli v Sveti Naum. Ogledali smo si ta romantični kraj, zgodovinsko obzidje, vrbe ža-lujke, spomeniki povsod. Skupno smo potem uradno zaključili XXIII. partizanski marš PTT planincev Jugoslavije. Pričakal nas je tov. direktor podjetja za PTT promet Skopje. Podelili so nam značke marša in si vsi skupaj zaželeli na skorajšnje snidenje v Sloveniji leta 1976. Marija Andrašič PLANINSKO SLAVJE NA SNE2NIKU Planinsko društvo Logatec ¡e 6. julija letos organiziralo izlet na Snežnik. Mladinci in pionirji, 57 po številu, so pred kočo na Snežniku prejeli članske izkaznice in značke in na ta način postali najmlajši člani PD Logatec. . Predsednik društva tov. Ivan Čanžek, |e v pozdravnem govoru poudaril, da je planinska organizacija množična, da zbira okrog sebe otroke in mladino, šolsko, delavsko in kmečko. Planinska organizacija si prizadeva, da člani koristno prebijejo svoj prosti čas. PD Logatec je letos pridobilo 130 mladincev in pionirjev. Slovesnost na Snežniku smo združili z ogledom zgodovinskega gradu Snežnik v Loški dolini. Francka Kavčič OBČNI ZBOR AO RAVNE NA KOROŠKEM IN AS PREVALJE 14. DECEMBRA 1975 Zgoden datum je narekovala nuja. Na zboru naj bi bila sklenjena registracija AO Ravne kot društva, kar daje organizaciji pravico do žiro računa. Matično PD Ravne pa po mnenju predsednika in tudi po navodilih iz Ljubljane ne more dovoliti društva v društvu. Ker se alpinisti tudi ne želijo odcepiti od društvo, hočejo le čimprej svoj žiro račun, da bi lažje poslovali z občinsko TKS, stojijo pred birokratskim vozlom, ki je hujši od gordijskega, da ne govorimo o tistih, ki jih somi zna|o vozlati na svojih vrveh. Glavna točka dnevnega reda je bil seveda pregled izvršenega dela. Poročilo načelnika je teklo od vzponov v Palavicinijevem ozebniku v Gross-glocknerju in Prokletijah do posebne skrbi za naraščaj. Posebno velja omeniti pomoč AO Ravne ponovni oživitvi alpinistične dejavnosti na Pre-valjah, ki je v dobi KAO, ko so se alpinistični odseki v Mežiški dolini ločili od matičnih društev, zamrla. Takrat so bilo PD vesela, da so se rešila izdatkov za alpiniste. Sedaj so razmere drugačne. Ob urejenem osnovnem financiranju (občinsko TKS) tudi društva odrinejo kak dinar, saj so alpinisti vendar pomemben del njihove organizacije. Se neko posebnost je imel opisani zbor. Naraščaj-niki so brali svoje spise o doživetjih v gorah. Je potreben še lepši dokaz za širino našega športa? Gore nam plemeniti jo tudi duha! Da bi bili tokrat navzoči tisti skeptični avstrijski anketarji, ki jih opisuje »Alpinismus« 1975/9! (glej Planinski Vestnik 1975/12 stran 744)1 Stanko Lodrant MILIJONI V NAŠIH PLANINAH Zadnja leta, še posebej pa letos so šle cele družine za gorskim pelinom okrog Krna, Bogatina, Vogla, Rombono in Kanina. Eni so s srpi, eni z noži, ti celo s kosami, oni pa z rokami pulili, rezali in žal tudi ruvali dragoceni planinski pelin, ki je letos suh dosegel ceno 19 000 S din za kg. Odkupujeta ga tovarni Krka in Droga. Na ta način so nekateri zaslužili v letni sezoni lepe denarje. Neredki posamezniki so si z nabiranjem Belina kupili tudi kak fičo. el te invazije se je letos udri celo čez italijansko mejo. Italijanski obmejni stražarji so jih preganjali zlepa, drugič z opominom, nazadnje pa s silo, celo z zastraševalnimi streli in končno s kazensko prijavo. Prav je, da si naši ljudje iščejo dodatni zaslužek v poletni sezoni v naših planinah z nabiranjem pelina in drugih zdravilnih zelišč. Vendar se večini ljubiteljev planinske narave ne zdi prav, če je ta trop letos brez dovoljenja zašel celo v tuje planine v Italiji. Ze zaradi narodnega ponosa nam ne bi smelo biti vseeno. Pa še to: Ali ne bomo z leti, če bomo v takem obsegu popasli pelin, iztrebili to žlahtno rastlino? Lep procent pelina se nehote izruje s koreninami. To priznavajo nabiralci sami. Če že nabirate pelin, pazite, da ga z ruvanjem ne uničujete! Ivan Kurinčič ALPINISTIČNE NOVICE OSEMTISOCAK V ALPSKEM STILU, NA ALPSKI NAČIN Dva znana tirolska plezalca Petar Habeler iz severne in Reinhold Messner iz južne Tirolske sta leta 1975 po severni strani prišla na Hiddenpeak (Skrita gora, 8086 m) ali Gašerbrum I. Prvi so bili na vrhu že leta 1958 Amerikanci po jugovzhodni strani in grebenu Urdok. Vrh so Amerikanci dosegli s kisikovimi aparati. Messner, svetovnoznani alpinist, bleščeč publicist, ima poleg vsega drugega za seboj tri osemtiso-čake, a treba |e povedati, da je prišel na Nanga Parbat čez 4000 m visoko osten|e Rupal, ki je dotlej veljalo za nepremagljivo, in da je na Manaslu prišel po južnem boku. Torej ima tri »ekstremne« smeri na osemtisočakih. Ko sta imela plezalca interview v avstrijski televiziji, sta oba zastopala mnenje, da se je v Himalaji že začela druga doba: drage velike ekspe-dicije, veliko prateža, moštva, šerp, nosačev - vse to je pravzaprav že zastarelo, sta dejala. Ekspe-dicijski stil se je preživel, zdaj bo treba v himalajske stene na alpski način. To bi ustavilo steh-nizirano plezanje, ki se je razraslo v Alpah in spet uveljavilo vrednote klasične dobe. Hiddenpeak sta, tako sta izjavila, preplezala na tak način prav s tem namenom. Tura ju je stala 100 000 avstr. šilingov. Za prenos opreme sta moralo v dolini najeti 16 nosačev. Lepo se sliši, vendar se tudi take vrste ekspedicija težko primerja z alpskim stilom. Peter Habeler je manj znan kot Messner, a najboljši, kar |ih |e Messner v 25 letih plezanja spoznal, enako dober v kopnem svetu in v ledu. Messner pravi, da ga je spoznal v Yerupaji: v višinah je bil enako zmogljiv kakor v mileiših legah, kot nalašč plezalec za osemtisočoke. Občudoval ga je v zaledenelem Walkerju, v Freneyu in drugih težkih stenah. Habeler je kot prvi Evropejec splezal svojo smer v Salathe v El Capitanu, njegove smeri v Rocky-Mountains štejejo med najtežje. Habeler vodi plezalno šolo v Zillertalu. obenem pa je vodja pri izobraževanju avstrijskih vodnikov. Je tudi eden od najboljših avstrijskih smučarjev, vodja smučarske šole v Mayrhofnu. V nadaljnem je Messner obljubil, da bo na podoben način plezal tudi jugozahodno steno Eve-resta, »če je prej ne bo kdo drug preplezal«. (No, dva dni po tem intervjuju v avstri|ski televiziji je bil svet obveščen, da se je dvema Angležema ta stena vdala). Sicer pa je fenomenalnih ciljev dovolj tudi za dva profesionalna alpinista, gorsko vodnika, kakršna sta Messner in Habeler. Alpinizem se je v Alpah močno razširil, nič več ni prihranjen samo »vršičkom«, ki od njega žive, marveč se širi po svetu tudi^ mimo. najsposobnejših izbrancev, ki se jim posreči priti med »državne amaterje«. V OBZ 1975/10 beremo, da je bil za tem na televiziji pravi »gag«, ki sta ga kot protestno plezanje opravila dva vidna francoska alpinista na nebotičniku Maine na Mont Parnassu, za Eifflovim stolpom najvišji zgradbi v Parizu. V petih in pol urah sta Francoza zdelala 210 visoki, navpični »raz« in dosegla razgledno teraso v 56. nad- stropju. Pridrveli so gasilci, pritrobila saniteta in policija, toda huncveta sta bila že tako visoko, da ju dvižne lestve niso več dosegle. Potem sta izjavila, da sta plezala v protest zoper oblasti, ker premalo podpirajo alpinizem. Policija jo ni kaznovala, razmere pa se v tem pogledu niso izboljšale. Vsaj brati ni kaj o tem. T. O. PLEZALSKA BIOGRAFIJA IGORJA GOLLIJA Igor Golli je pričel plezati s 14 leti na Turncu, kmalu pa se je tudi podal v stene. Njegovi pomembnejši vzponi so naslednji: Sezona 1968: Sija Brane, X v Planjavi. Sezona 1969: Jugova poč v Planjavi, Nemška -Triglav, Hočevar-Herlec v steni Sit, Prusik-Szalay v Triglavu. Sezona 1970: Igličeva - Mala Rinka, Bavarska -Triglav, Centralni kamin - Cuk (Paklenica). Sezona 1971: Južni raz Skute, Raz Jalovca, Skala-ška smer v Triglavu, Vzpon na Jungfraujoch (3454 m), Rumena zajeda v Koglu, Kopačeva smer v Struci - 1. ponovitev, Direktna v Struci - 1. zimska ponovitev. Sezona 1972: Akademska v Anič kuku, vzpon na Mt. Blanc, prečenje Matterhorna, Direktna v Štajerski Rinki, Direktna na Tschadov steber - 2. ponovitev, Spominska v Koglu, Smer po rebru - Cuk (Paklenica). Sezona 1973: Prvenstveni vzpon v J steni Jerebice, (12.-14. januar, I V—V), Zupanova v Koglu, Kara-bone - Anič kuk (Paklenica), Ljubljanska - Kuk (Paklenica), Mosoraška - Kuk (Paklenica, Šaleška - Kuk (Paklenica). Sezona 1973: Kamniška - Kogel, SZ steber Srebr-njaka, Akademska - Vežica, Skalaška v Špiku, L|ubljanska - 6. ponovitev (Triglav), Peternelova v Triglavu, čihulova v Široki peči - 1. ponovitev, Skalaška s Čopom - Triglav, Centralni steber Dedca. Sezona 1974: Lahova v Vežici (2. ponovitev), Centralni steber Rzenika (5. ponovitev), Prvenstveni vzpon v Mali Glavici v Paklenici (IV—VI), Forma viva - Anič kuk Paklenica (prvenstveni vzpon VI, A3J, Drofenikova v Planjavi, Gervasuttijev steber v Mt. Blanc du Tacul (1. |u ponovitev). Desmaison-—Pollet—Villard v Aiguille du Triolet (1. ponovitev sploh), DD v Triglavu - 1. ponovitev, Zajeda Sit, Velebitaška - Anič kuk (Paklenica). Sezona 1975: Član odprave v Cordillero Blanco, kjer se je 4. julija smrtno ponesrečil na vzhodnem grebenu Chachraraja, ko je imel za seboj okrog T50 vzponov pri 22 letih. Bil je tudi obetaven sotrudnik Planinskega Vestnika. V letniku 1974 je priobčil članka »Gneča v Gerva-suttijevem ozebniku« in »Čihulova smer v Špiku«. Tine Mihelič ČETRTA ZIMSKA V EIGERJU Marca 1975 je bila klasična smer v severozahodni steni Eigerja četrtič ponovljena v zimskih razmerah. Deianje sta opravila v 6 dneh Angleža J. Renshaw in J. Tasker. Pred Angležema so bili Avstrijec, W. Almberger in Nemci T. Hiebeler, T. Kinshofer in A. Mannhardt 6.-12. marca 1961; Japonci Y. Hatori, T. Komijama, M. Morita, M. Okabe 19. do 27. jan. 1970; Švicarja H. v. Kanel in H. J. Muller 7. do 12. jan. 1973. T. O. LES DROITES IN LES COURTES Severno steno Les Droites sta 27. do 1. marca 1975 preplezala Pierre Coda in Bernard Muller. Drugi vzpon po stebru vzhod-sever-vzhod sta opravila Ceha S. Brabek in J. Novak. Ozebnik La-garde sta kot druga pozimi preplezala Angleža B. Hali in J. Whitle z enim bivakom. - J. Coflaer, B. Lagarrique in J. Rassai so 9. febr. 1975 prvi preplezali najbolj klasično smer v severni steni Les Courtes. T. O. NOVA SMER V AIGUILLE DU TRIOLET Štirje nemški alpinisti Baur, Bednar, Greil in Trom-mer so 11. in 12. jan. 1975 speljali novo smer v severni steni Trioleta. Ima celo vrsto mest V+ in VI, več raztežajev izsiljenih s tehniko (A), z redkimi priložnostmi za bivak. Plezalci so sestopili po isti poti. Slovita Angleža C. Bonington in D. Haston sta nemško smer ponovila takoj po svojem vzponu po severnem stebru. T. O. AILEFROIDE V LES ECRINS Slovita gora Ailefroide je od 19. do 23. febr. 1975 dobila dovršeno zimsko smer v severozahodni steni. Preplezali so jo Pierre Bčghin, Pierre Caubet, vodnik Olivier Challeat in Pierre Gillet. Challeat je poleti 1973 smer preplezal s svojo ženo in je stvar dobro poznal. Pritrdili niso niti ene vrvi. Prvi je plezal z lahkim nahrbtnikom, drugi trije so imeli na plečih po 20 kg. Nič niso vrtali in ne zavrtali. V najtežjih partijah (odprta zajeda pri vstopu, sive plošče) so zabili klin na vsakih 10 m. Vsi plezalci so se zavedali, da so osamljeni, zavedali so se tudi težav, če bi se morali umakniti. Ta zimska prvenstvena se je tako uvrstila med najpomembnejše zimske vzpone, obenem pa je zgled mojstrstva in duha, ki je navdajal zamisel in izvedbo. T. O. VARSTVO NARAVE BITI, NE BITI S tem hamletovskim vprašanjem je avstrijski »Naturfreund« vabil na diskusijo o »razprodaji narave«. Film s tem naslovom je diskusijo intoniral in izzval: filmski trak je namreč zabeležil različne ojove, kako se uničuje človekovo okolje, njegova iosfera. Pokazal je umazane vode in jezera, gore smeti, človeka v zastrupljenem in hrupnem svetu, krčenje sveta za oddih, kajti turizem pomeni največkrat pot iz dežja pod kap. Diskusijo je vodil prof. ing. Fritz Moravec, navzoč je bil visok zastopnik ministrstva za varstvo zdravja in okolja dr. Pindur in mnogi drugi vidni ljudje. Prof. dr. J. Stehlik je v svoji diskusiji dejal: Vsi hočejo imeti skoraj vse. Legalizirani egoizem bujno uspeva na škodo vseh. Visoka konjunktura ima neizogibno katastrofalne posledice, v resnici je s svo|im prinašanjem dobička sama sebi namen: »Dramatičnost varstva okolja se je začela, ko smo spoznali, da mnoge dobrine niso neizčrpne, in to velja tudi za biosfero. Stranski produkt modernega gospodarstva je rušenje okolja, mi pa smo kljub temu ponosni na naš standard, ki je posledica visoke produktivnosti. Ce z varstvom okolja resno mislimo, moramo revidirati svoje stališče do marsikakšnega proizvoda. Ne moremo si zamisliti varstva okolja brez samoodpovedi, brez zmanjšanja porabe.« Na kar je nekdo iz publike vzkliknil: »Kdo pa bo v tem egoističnem svetu s tem začel?« Dr. Stehlik je medklicu odgovoril: »Današnjo situacijo bi lahko pričakovali, žal svečka razuma človeka zaslepi, da ne vidi resnice, jasne kakor sonce. Človeštvo bo moralo spremeniti svoje mišljenje, dobiti občutek za skupnost.« Predlogov je bilo seveda še več, pravega sklepa pa ne. Z zakoni, pravilniki in postavami ni mo- Soče prenarediti sveta, brez njih pa pri varstvu iosfere tudi ne bo šlo. Napredka tudi ne moremo zavreti, odreči se Standardu. Kdo bo prvi na vrsti in kako bi človeka zlepa pripravili k pameti! V enem pa so si bili udeleženci diskusije »prijateljev narave« soglasni: Volitve v bodočnosti bodo dale prav le tisti politični sili, ki bo pokazala resnično voljo za varstvo okolja. - Prav, če ni bila ta soglasnost po srbskem reku: Sto se babi htilo, to se babi snilo, bi skromno pripomnili. Avstrijski »Naturfreund« je mogočna planinska organizacija. Ima 114 000 članov. Za triletko 1975 do 1978 ga vodi dr. Heinz Fischer s štirimi podpredsedniki. Zelo ugledna člana odbora sta prof. Moravec in dr. Edouard Rabofsky, o katerih smo že večkrat poročali. T. O. ELEKTRARNA POD ZEMLJO Ne zaradi strateških ozirov, pač pa zaradi varstva narave so na Švedskem sklenili, da bodo elektrarno Ritsen vso zgradili pod zemljo. Stoji sredi švedskega narodnega parka, ki mu ne marajo spremeniti obraza. Stroški bodo veliko večji, vendar je zmagalo varstvo krajine. Na Volgi je SZ že postavila čez 200 čistilnih po; staj, ki bodo skrbele, da reko ne bodo uničevali odpadki in odtoki orjaškega plovnega promela. Na Poljskem so ustanovili novo ministrstvo za ohranitev življenjskega okolja. T. O. NESNAGE V ZRAKU JE VEDNO VEC To velja predvsem za industrijsko zelo razvite dežele, pa tudi pri nas že to ugotavljamo. V ZDA je onesnaževanje zraka zavzelo take dimenzije, da bi morali porabiti 20 milijard dolarjev, če bi hoteli preprečiti veliko škodo. Ameriški kongres se te nevarnosti zaveda, nič pa ne kaže, če bodo tako orjaška sredstva namenili za izboljšanje življenjskega okolja. TAKSI ZA SMUČARJE - TO PA NE! Morda je že prepozno, čeprav bolje pozno kot nikoli! Poročali smo že pred leti, kako se helikopterji uporabljajo za »alpski taksi«, s katerim si petični gost v Švici brez težav omisli piknik na ledeniku, si prihrani trdo pot na smučišče, doseže poljubni vrh, skratka, gore mu ni treba prigarati, jekleni tič opravi vse tisto, kar bi iz zimoviščarja izcedilo nekaj znoja. DAV se je takim vdorom v gorsko smučarsko idilo energično uprl. DAV se je obenem z OAV obrnil na pristojne oblasti, naj ne izdajajo dovoljenj za helikopterske pristanke in za taksi - usluge z goseničarji. Za to se zavzema tudi UJAA in je na Bavarskem že dosegla takšno prepoved. OAV je na svoji skupščini 1975 sklenil, da bo najprej poskrbel za »mir« na Salzburškem, Tirolskem in v Vororlbergu. Svojo akcijo utemeljuje s tem, da ropot teh težkih motorjev bistveno degradira rekreacijsko kapaciteto gorske pokrajine ali po domače: ropot močno prizadene zdravilno (krepilno, vedrilno) moč narave. T. O. IZPITI ZA INŠTRUKTORJE PZS Predmet »Poznavanje in varstvo narave« — Kamniška Bistrica 20.-21. 12. 1975 Po tečajih za predavatelje predmeta »Poznavanje in varstvo narave«, ki jih je organizirala komisija za varstvo narave PZS leta 1974 na Uskovnici in leta 1975 na Boču in katerih se je skupno udeležilo 55 slušateljev, so bili v dneh 20. in 21. 12. 1975 izpiti v Kamniški Bistrici. V komisiji so bili: Jernej Pavšič, asist. za geol. FNT, Ljubljana; Nada Praprotnik, dipl. biol., Pri-rodoslovni muzej, Ljubljana; Janez Gregori, dipl. biol., Prirodoslovni muzej, Ljubljana; Marko Selan, Planinska zveza Slovenije. Prijavilo se je 18 kandidatov iz 16 planinskih društev. Izpit je uspešno položilo 12 kandidatov. S tem so si pridobili pravico, da predavajo svoj predmet na vseh planinsko vzgojnih tečajih. Prejeli so ustrezne diplome. Novi inštruktorji so: Mihaela Berlec, 1953, član PD Kamnik, Kamnik, Duplica 10; Anton Gluhar, 1925, član PD Jesenice, Jesenice, Tomšičeva 27; Slavi Lesica, 1944, član PD Ljubljana-matica, Ljubljana, Celovška 3/5; Olga Hercmansky, 1946, član PD MTT Maribor, Maripor, Prežihova 11; Martin Berzelak, član PD Mozirje, Šmartno ob Paki, Letuš 7; Tomaž Petaner, 1952, čian PD Ljubljana- matica, Ljubljana, Celovška 143; Franc Bezjak, 1947, član PD Kozjak, Maribor, Maribor, Partizanska 6; Tomaž Bitner, 1949, član PD Postojna, Postojna, Tržaška 52; Franc Jelenko, 1943, član PD Mežica, Mežica, Soiska pot 3; Florijan Son, 1929, član PD Žalec, Griže, Zabukovica 81; Florijan Rupar, 1941, član PD Pl) L|ubi|ana, Ljubljana, Gerbičeva 101; ing. Božo Jordan, 1931, član PD Polzela, Šempeter v Savinjski dolini. Za morebitne zamudnike bo izpit jeseni 1976. Marko Selan ČIŠČENJE TRIGLAVA Odsek gorske straže pri PD Ljubljana-matica je skupaj s sekcijo gorske straže planinskih društev občine Zolec dne 20. 9. 19/5 organiziral akcijo očiščenje Triglava in poti, ki drže na vrh«. V soboto 20. 9. smo vstali ob petih in prejeli plastične vreče ter krenili na Triglav. Prva skupina ie krenila na Planiko, druga na Kredarico. Ob 9.30. so se obe skupini zdruzili na Malem Triglavu. Tu sta ostala dva tovariša, ki naj bi očistila počivališče. Ostali smo odšli do Aljaževega stolpa. Skoda |e, da je tako čislani Triglav pogosto, ali bolje rečeno iz dneva v dan vse bolj prekrit z raznovrstnimi odpadki. V treh urah je 20 gorskih stražarjev in dva gorska reševalca nabraio 42 vreč smeti. Gorska reševalca sta se morala navezati na vrvi, da sta lahko varno pobirala smeti po melišču in nad prepadom. Vreče, od katerih |e vsaka tehtala od 10 do 20 kg, smo odnesli do Planike. Prenos smeti je bil zeio naporen, vsakdo je bil otovorjen z dvema vrečama, pa še srečavali smo se morali s številnimi obiskovalci. Če ljubimo naravo, potem jo moramo čuvati, čuvamo jo pa tako, da pota, počivališča in razgledna mesta zapuščamo čista. Naj ne bo samo gorski stražar tisti, ki bo čistil. 2. lepo besedo pridobivajmo prijatelje. Slovenski planinci smo sprejeli častni kodeks o tem, kako se moramo ravnati v naravi, če hočemo biti člani te organizacije. Planinci planinskih društev občine Žalec skušamo vzgojiti čim večje število gorskih stražarjev in čimvečje število planincev opozoriti na varstvo narave. V zimskem času se vršijo predavanja o čuvanju narave, pripravljajo se strokovno predavanja o čuvanju in varstvu narave. Vsakdo, ki bo obiskoval ta predavanja, bo lahko napravil poseben izpit za gorskega stražarja. Bojimo pa se, da se bodo začele naše vrste krčiti, če bomo v vedno večji meri »smetarji«, ne pa čuvarji narave. Florijan Son DENARNE KAZNI V GORAH Bavarska je uvedla denarne kazni za prestopke zoper snago v gorah: 10 DM, če vržeš od sebe plastični kozarec, papirnati robček, čokoladni papir, 20 DM, če pustiš v gorah za seboj dozo za pivo, prazno konzervo, dežnik, zlomljeno smučko itd. 150 DM pa bi plačal kazni, kdor bi v gorah odložil kakšno žimnico, zaboj, staro pohištvo, skratka odpadek, za katerega je treba »strokovno« poskrbeti. IZ PLANINSKE LITERATURE NASE JAME, 17, 1-203, IZDAJA JAMARSKA ZVEZA SLOVENIJA. LJUBLJANA, 1975 Zvezek edine redno izhajajoče speleolo-ške revije v Jugoslaviji je to pot izjemnega obsega. V zvezku je zajet material prvega jugoslovanskega simpozija o jamskem katastru in osmega zbora slovenskih jamarjev in raziskovalcev krasa. Prvi je bil maja 1974 v Domžalah, drugi pa junija 1974 v Kranju. Simpozij o jamskem katastru je obravnaval problematiko inventarizacije kraških objektov in katastra, ki je po posameznih republikah različen in ga vodijo vseh vrst ustanove ali društva. Potrebno je poenotiti principe za varstvo katastra. K temu je prispeval članek F. Sušteršiča, ki je prikazal razvoj katastra v Sloveniji in njegove principe v sedanji obliki. K metodologiji evidence kraških objektov sta prispevala tudi M. Lješevič ter M. Ravbar. S. Božičevič, D. Gavrilovič, A. Kapel in D. Manakovik so prikazali stanje katastra v Hrvatski, Srbiji, BiH in v Makedoniji. Prispevki, ki so tehtni, bi bili dostopnejši tudi tujim jamarjem, če bi imeli povzetke v tujem jeziku. V drugem delu revije se vrste članki z osmega zborovanja. Uvodno razpravo je imel U. Premru s prikazom geološke zgradbe Julijskih in Savinjskih Alp, kar za jamarje in raziskovalce krasa ne more biti oddaljena tema. Zal tudi ta prispevek nima povzetka v tujem jeziku. Tako novejši pogledi na geološko zgradbo ostanejo le za naše bralno območje. V nadaljevanju je P. Habič prikazal razlike med alpskim in dinarskim krasom, F. Leben pa je pregledal arheološke postaje na Gorenjskem. Najstarejše najdbe prikazujejo zapuščino srednjega in mladega paleolitika, neolitskih najdb ne poznamo. Sledov bronaste in železne dobe je manj, več pa sledov rimskega obdobja. K tehniki raziskovanja sodi prispevek T. Planine o poizkusih obrabe plezalnih vrvi, nakar slede nekateri prikazi posameznih kraških objektov npr. Jame pod Babjim zobom in Klemenškovega pekla, 310 m globokega brezna v Savinjskih Alpah. P. Krivic in A. Praprotnik sta poročala o novih raziskavah sifonov v porečju Ljubljanice. Potapljači so v zadnjem času dosegli nove globine in odprli nove rove. V nadaljevanju poročajo sodelavci Instituta za raziskovanje krasa o delu na Spe- leološki karti Slovenije. Doslej so bili obdelani nekateri listi na Notranjskem, Primorskem in deloma na Dolenjskem. Obdelane so nekatere speleološke značilnosti glede na razpoložljive podatke in topografsko osnovo, mestoma pa je bilo z delom treba spremeniti tudi v začetku začrtano metodiko. Podana je tudi zgodovina raziskav in napotki za nadaljnje raziskovalno delo. Kot zaključek je F. Habeta prispevek o nalogah jamarjev pri zaščiti kraškega podzemlja. Nujno je, da postanejo jamarji aktiven čuvar kraškega sveta, kajti z naraščanjem turizma in urbanizacije narašča tudi uničevanje okolja. Brezna in jame se polnijo z odpadki, ropajo se kapniki, izpuščajo se odplake v kraške potoke in ponikalnice. Med poročili je obsežno poročilo predsednika na občnem zboru JZS v Kranju. Sledi poročilo R. Gospodarica o krasu in jamah severne Amerike in Puerto Rica, J. Jurečiča poročilo o 4. mednarodnem jamarskem taboru v Bolgariji, junija 1974 ter poročilo o odprtju jamarskega doma v Ravbarjevem stolpu v Planini. Revijo ureja uredniški odbor pod vodstvom R. Gospodarica. Revija se po obliki, tehniki in vsebini že tradicionalno solidno uvršča v speleološko literaturo. D. Novak GEORGE SONNIER V rubriki »Razgled po svetu« smo tega francoskega avtorja večkrat omenili ali citirali. Spada med najvidnejše francoske planinske pisatelje, eden redkih, ki literarno obravnava gorsko pokrajino in ljudi v njej. V tridesetih letih je napisal šest del, med drugim »Le Combat singulier« (Boj posebne vrste), roman o vzponu, ki traja šest dni, v katerih se zgodi vse, kar je le mogoče v teh »nebeških višavah«. Roman je napisal za široko publiko, vendar tako, da ostane gora »nepremaga-na«. Človek je tisti, ki se v gori bori sam s seboj. Sonnier je to staro resnico upodobil z zgodbo o priletnem človeku, ki se spusti na težko turo brez kondicije, malce bolehen, skratka vse prej kot sposoben za tak »boj«. Je pa izkušen in po naravi preudaren. Kljub temu se poda na težko, dolgo zimsko turo. Po šestih dneh vzpona imre izčrpan, ko sine zor sedmega dne. »Ni hotel priti samo na vrh, hotel je priti višje od samega sebe.« To je bil tisti - nedoseženi vrh. Tako je zgodba ponazorila na izviren in rafiniran način nekakšno samomorilsko evtanazijo: lepo smrt kot sad prijetnega dejanja. Ju- nak dejanja na ta način - uide svoji naravi in zakonu stvarstva. »Če nobeden ne ve, zakaj živimo in zakaj umiramo, zakaj ne bi bila mogoča taka - izbira lastne usode.« Sonnier pravi v svoji knjigi, da mu je »pomagala živeti«. Vsekakor je ta knjiga zanimiv pojav v planinski literaturi in posebej v francoski. y q ZDRAVJE IN HOJA V GORE (Gesundheit und Berg-steigen) je naslov priročniku žepnega formata, ki ga je napisal dr. Albert W. Erbertseder, zdravnik nemške GRS, izdala pa založba Bugverlag Rudolf Rother, Munchen. V podnaslovu knjižice stoji zapisano, da je to priročnik za prve pomagalce, avtor pa v uvodu upravičeno ugotavlja, da njegovo delo ni lahko, da je kot vrvohodec, ki niha med nevarnostjo, da bi bil preveč učeno strokoven ali pretirano laično splošen. Istočasno ugotavlja tudi to, da kljub obilici člankov o tej temi stvari ostajajo največkrat nejasne ali pa bralci dobe napačne vtise o dogajanju. Nadalje opozarja pisec na bistveno spremeniene pogoie hoje v gore. Povečalo se je število turistov, v gore marsikje lahko pridejo brez težav z vozili in žičnicami - večidel povsem nepripravljeni, neopremljeni, mnogim je to prva in edina tura v življenju, saj priha|ajo iudi iz predelov, kjer gora sploh ni. Knjižica je poučen izbor zelo zanimivih podatkov. Od osnov anatomije in fiziologije človeka, v katerih je avtor obdelal kožo, mišice, okostje, členke, živčni sistem, srce in ožilje, kri, dihanje in dihala, prebavni trakt in ledvice, preide na telesno zmogljivost ter v tej zvezi obdela izvore energije in varstvo človeka pred vplivi okolja, obleko in obutev, prehranjevanje in poživila. Precej prostora je v knjižici dodeljenega vprašanjem nevarnosti okolja; v tem poglavju beremo podatke o vplivih svetlobe in toplote, o poškodbah zaradi splošne ohladitve in krajevnih ozeblin ter o nesrečah zavoljo plazov. Obdelana je tudi višinska bolezen. Naslednje poglavje je posvečeno poškodbam. Najprej se nasplošno seznanimo z ranami, kačjim pikom, krvavitvami. Beremo o poškodbah mišic, izpahih, zvinih, zlomih kosti in nevarnostih, ki nastanejo pri padcu v vrv. V ločenih poglavjih so podrobneje obdelana vprašanja šoka z različnimi oblikami nezavesti. Beremo o smrti in ugotavljanju smrti, oživljanju (umetno dihanje in zunanja masaža srca). Zelo poučno je poglavje, ki na kratko obravnava nekatera obolenja, ki utegnajo zadeti turista. Seznanimo se z gripo, angino, bronhitisom, pljučnico, želodčnim katarjem, kolikami, kilami, vnetjem slepiča, s pojavi, ki nastanejo zavoljo prekomerno naglega dihanja (hiperventilacijska tetani-ja), padavico, možgansko in srčno kapjo. V zadnjih poglavjih zvemo mnogo poučnega o zavojčku za prvo pomoč, klicu na pomoč, o tem kako poklicati no pomoč helikopter. Končno slede še podatki z važnimi naslovi in 18 posebno pomembnih zapovedi za vse tiste, ki hodijo v gore. Tu je, med drugim, tudi naslov PZS in njena telefonska številka. Kot vidimo že iz kratkega pregleda vsebine (knjižica ima 120 strani), delo ni moglo biti izčrpno ter tudi ne more biti učbenik. Je pa zelo poučno, srečamo se s številnimi podatki, ki laiku v običajnih delih te vrste niso na voljo, a utegnejo biti sila koristni, tako v primeru potrebe kot tudi za obogatitev splošnega znanja. Delo je nedvomno zelo koristna podlaga za vse tiste, ki bi se radi temeljiteje posvetili hoji v gore ali planinski vzgoji, pa seveda gorskim in mladinskim vodnikom, alpinistom ter, ne nazadnje, gorskim reševalcem. Iz fega vidika jo lahko najtopleje priporočamo vsakemu bralcu. Pavle Šegula GORE O SECUANU 2e nekaj časa ugibamo pri nas, kako in kdaj naj bi se nam odprla vrata v kitajske gore, ki smo jih doslej le deloma poznali iz Sven Hedina ali iz ekscerptov po svetovnih alpinističnih in geografskih revijah. Marsikdo pozna zanimivo dramo »Dobri človek iz Sečuana«, marsikdo jo je že videl, saj so jo dajali tudi naši odri, sečuanske gore pa so nam skoraj popplna neznanka. Spadajo med najbolj divje in najtežje gore na svetu. Glavni vrh v Se-čuanu je Minia - Konka (7587 m), obenem najvišji vrh na Kitajskem. Odkrili so ga leta 1929. Ime pomeni — kaj neki, če ne »božji prestol, sedež bogov«. Leta 1930 sta se tu mudila kartograf Edou-ard Imhof in geolog Heim, oba Švicarja. Se isto leto je bilo Evropejcem prepovedano raziskati Sečuan, ki leži na meji med Kitajsko in Tibetom. Kaj so v 45 letih tu odkrili, izmerili in spoznali Kilajci, je znano samo njim. Imhof je o svojem delu napisal knjigo z naslovom »Mrzle sečuanske gore«. Lani je izšel ponatis, gotovo v znamenju kitajske navzočnosti v svetovnem dogajanju. Knjiga ni obsežna (178 strani), ima pa sedem zemljevidov in več barvnih slik in risb. Cena računa s konjunkturo, saj znaša ca. 1000 din,. Trikrat cenejša in skoraj dvakrat je tanjša knjiga M. Peissla »Kitajci so tu«, ki pripoveduje o osvobodilnem boju Kambov. O njih smo v našem Vestniku že na kratko poročali. T. O. RAZGLED PO SVETU NEMŠKI USPEH NA KANGČENDZONGI Gre za zahodni vrh (Jalung-Kang), 8438 m. Nemci so izbrali južno stran, novo smer v svojem »Kanču«. Na vrh so prišli 9. maja 1975. Dve leti poprej sta prišla na vrh Japonca Takeo Macuda in Jataka Agata - pozno zvečer. Pri sestopu sta morala bivakirati v višini 8200 m. Naslednji je Takeo zdrsnil na jugozahodno stran in se ubil. Nemci so imeli tabor 4 v višini 7800 m, 750 m pod vrhom. Da bi zagotovo uspeli, bi bil potreben še en tabor v višini 8100 m, to pa bi jim požrlo spet čas in sredstva. Odločili so se, da bodo na 8100 m spravili vsaj zalogo kisika. 2leb, ki poteka z vrha na južno stran, so morali zavarovati, da bi bil za šerpe prehoden. Toda to bi pomenilo, da bi morali tudi šerpe uporabljati kisik, kar bi spet terjalo več nošnje in časa. In so se odločili, da bodo naskočili vrh po žlebu — brez tabora in brez depoja za kisik v višini 8100 m. Tvegali so in posrečilo se jim je. V višini 8200 m so ugotovili, do so porabili komaj pol steklenice, na kar so eno odložili in si s tem olajšali breme. Dacher, Walter in Lackner so z lahkim bremenom stopili na vrh (9). Vreme je bilo lepo, zato so sklenili, da bodo šli vsi na vrh. Vodila sta jih Günther Sturm in Siegfred Aeberli. Imeli so dobro ekipo šerp. 10 dni so bivali na taboru 3, vsak dan prenašali brez kisika tovore na tabor 4, 7800 m -izreden napor. Pa tudi sahibi so bili v formi. Druga trojka je za vzpon iz tabora IV na vrh rabila pet ur, za sestop pa komaj eno uro. Zadnja naveza je dosegla vrh v novem snegu, vendar je bilo na vrhu toplo, fotografirali so brez rokavic, se zamudili celo uro. Goro so izpraznili v treh dneh. Bila je mešana, nemško-avstrijska ekspedicija, trajala je od marca do junija 1975. Sami jo ocenjujejo takole: »Morda je to največji uspeh v zgodovini ekspedicionizma. Vodja Günther Sturm vodi planinsko in smučarsko šolo DAV, njegov pomočnik Aeberli, Avstrijec, je pred tem vodil ekspedicijo na Lhotse-Shar, ki je tudi osemtisočak. Aeberli je bil poleg tega še na sedmih drugih odpravah, torej izkušen mož. Na Kanču je shujšal za 10 kg, medtem ko je Sturm svojo težo ohranil. Zdravnik dr. Roman Zink, München, je nekaj časa bival na taboru 4, 7800 m. Izjavil je da je bila noč v tej višini najmočnejše doživetje. T. O. NORMAN GUNTER DYHRENFURTH Sin himalajskega »papeža«, (kar naj bi pomenilo nezmotljivost v himalajskih zadevah), Norman G. Dyhrenfurth se je rodil 7. maja 1918 v Vroclavu (Breslau). L. 1923 se je oče G. O. Dyhrenfurth z družino preselil v Salzburg, dve leti nato pa v Švico in si tu pridobil državljanstvo. Norman je zgoda| začel s filmom, najprej kot pomožni operater v Švici, nato pa kot 17-leten mladenič sodeloval na olimpiadi v Garmisch-Partenkirchenu 1935 z nemškim snemalcem Hansom Ertlom, znanim himalajcem, ki se je po vojni uveljavil v Braziliji. Leta 1937 je prišel v ZDA kot smučarski učitelj in se kasneje oprijel filmanja. V začetku druge svetovne vojne se je hotel vrniti v Švico, pa ni šlo menda zaradi nemških podmornic. Vstopil je v ameriško vojsko in si kot oficir priboril ameriško državljanstvo, ne da bi bil izgubil švicarsko pripadnost. Po vojni je bil lektor za kinematografijo na fakulteti v Los Angelesu, postal vodja filmskega oddelka in izredni profesor. Maja 1975 se je preselil v Salzburg. S himalaizmom se je začel ukvarjati 1950, z vidnimi evropskimi alpinisti pa je imel stike že poprej: Od leta 1952 do 1963 je bil trikrat v masivu Everesta (1952, 1955, 1962). Leta 1960 je bil soudeležen pri ekspeaiciji, ki je prva stopila na Dhaulagiri. Vodil je dve mednarodni ek-spediciji, eno na Everest in drugo na Lhotse. Znameniti Chris Bonington, vodja uspešne ekspedicije v južni steni Anna-purne 1970, piše o njem v svoji knjigi »Everest, jugozahodna stena«, da je na glasu kot himalajec, organizator in finančni genij, obenem pa kot izredno takten in spreten vodja. Zanimivo je, da ga je Ang Dava iz Dard-žilinga spremljal na vseh šestih ekspedi-cijah, Ang Dava, ki se je leta 1950 izkazal na francoski Annapurni (Maurice Her-zog). - Uveljavil se je mladi Dyhrenfurth tudi kot avtor, posebno dobra je serija njegovih člankov o švicarski ekspediciji na Everest 1952. Izredno zanimiva so njegova srečanja z domačini. -r VOJAŠKE POTI V DOLOMITIH -OBNOVLJENE Pred nekaj leti (1972) smo poročali o pobudi vojnega zgodovinarja polkovnika Dunajčana Walterja Schaumanna, da se obnove vojaške poti dolomitske fronte (1914-1917). Te poti potekajo v višinah 2000 do 3000 m in so nekakšen spomenik krvave in okrutne vojne v Alpah. Ideja dunajskega oficirja, čigar oče je bil kot vojak dolomitsko fronto doživel, ni bila ravno z navdušenjem sprejeta, vendar Schaumann ni odnehal in danes ima nekaj pokazati. Leta 1973 se mu je javilo 300 prostovoljnih delavcev iz vsega sveta. Leta 1974 je delalo čez 500 navdušenih prostovoljcev iz evropskih držav (Avstrije, Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske, Francije, Angli|e in Švice), prišli pa so tudi iz Amerike, Pakistana in Japonske. Kar preveč! Schaumann je lahko izbiral po strokah in poklicih, kajti javili so se nekvalificirani delavci, obrtniki, nekdanji alpini (vojaki), izobraženci itd. Delali so od 8 do 17 ur na dan, čestokrat v težkem svetu in hudem vremenu. Seveda - iz nič ni nič — za akcijo sta stali dve močni organizaciji: »Zveza prijateljev Dolomitov« (Dunaj) in »Associazione Nazionale Alpini«. Na pomoč je priskočila italijanska vojska s tovornimi živinčeti, oskrbo, zavetišči in helikopterji in celo z zavarovanjem za primer nesreče. Avstrijska vojska je dala vrvi, gradbeni material so dale občine, avstrijslca industrija pa kompresorje, agregate, reflektorje in džipe, kak milijon šilingov. Delo je preračunano na pet let, poti bodo povezane v skupno ime »Poti miru« (Via della Pace) in bodo odprte za svetovno planinsko javnost. Pot bo neke vrste vojni muzej, gotovo en sam tak na svetu: kaverne, predori, sistem predorov, baterijski položaj z lesenimi tračnicami, po katerih so premikali top po predoru zdaj na eno zdaj na.dru-go stran, in še mnogo takega, kar bi potegnilo na pot nekdanje frontnike. Zdaj jih je že kar malo - najmlajši gredo proti 80. letu svojega življenja. T. O. NEKAJ ZIMSKIH VZPONOV 1974/75 V FRANCOSKIH ALPAH Vodnika Jean Louis Georges in Bernard Germain sta 17. do 19. febr. kot prva preplezala jugovzhodni greben Mont Maudit. Tretji bivak sta prestala v snežnem viharju na sedlu Maudit. Cela vrsta vzponov je zabeleženih v Mt. Blanc du Tacul. Gervasuttijev ozebnik so pozimi preplezali petnajstkrat, med temi trije solisti. V stebru la Quille je švicarsko navezo zajel vihar 25.-26. febr. čeprav se je vodniški aspirant Roulin na vso moč trudil, da bi se rešila gorske ujme, je C. Redard po dveh bivakih utrpel težke omrzline. Ko je vodnik pripeljal pomoč, so ga na grebenu našli na pragu smrti. Vodniška aspiranta Boivin in Gabarrou sta speljala elegantno prvenstveno smer med Gervasuttijevem stebrom in stebrom les Trois Pointes. Prvič sta bivakirala po četrtem raztežaju, drugič pri izstopu iz Gervasuttijevega stebra in izstopila tretji dan ob enih. 32 ur čistega plezanja pa 800 m višine! Ozebnik je zelo globok, izredno strm in ima nekaj izredno težavnih mest. Prvič je bila ponovljena pozimi Rébuffa-tova smer v vzhodni steni Aiguille de la Brenva, vzhodna stena Grand Capucin pa že četrtič pozimi (9.-10. febr.). V Aiguilles de Chamonix sta drugič pozimi prečila od Aiguille du Midi do Aiguille de Blaitière 24.-26. febr. 1975 vodnik Daniel Monaci in aspirant Arizi. Naletela sta na ogromne opasti. Monaci je z Giaccominijem in Ghilinijem izpeljal prvo zimsko ponovitev smeri Inconnue. Prvi zimski vzpon po severni steni Aig des Pelèrins sta 7.-8. feb. 1975 zmogla Angleža R. Carrington in A. Roose. Prvenstveno prečenje Col du Pain de Sucre sta feb. 1975 opravila aspiranta Marc Ba- tard in J. Leclanche. Vodnika M. Ber-ruex in Robert Flematti sta 7.-10. febr. speljala prvič zimski vzpon po južni steni Aig. du Fou. Bivakirala sta dvakrat po netopirsko v mreži, enkrat na gredi pod črnimi previsi, četrtič pa na vrhu. Južno steno Aig. du Fou so pozimi že večkrat naskakovali, tudi Berruex in Flematti. Je ena najtežjih kopnih pleza-rij v Mt. Blancu. Kvečjemu jo po težavah prekaša zahodna stena Druja. Doslej jo je preplezalo kakih 15 navez. Ker je zelo malo možnosti za zabijanje klinov, je bila pozimi stena toliko težja. T. O. VREME NA KREDARICI JESENI 1975 Minula jesen (I. 1975) je bila v glavnem hladna in suha. Na Kredarici je bil prvi jesenski mesec, tj. september sicer prekomerno topel, kajti njegov mesečni temperaturni popreček, ki je znašal 5,9° je bil kar za 2,4° nad normalno vrednostjo (popreček obdobja 1955-1972). Drugi jesenski mesec, oktober, čigar mesečni temperaturni popreček je ob normalnih pogojih še pozitiven (0,6°) je v I. 1975 bil negativen, znašal |e -0,7° in bil potemtakem za 1,3° pod normalno vrednostjo. Tretji jesenski mesec je november. Njegov mesečni temperaturni popreček, ki je znašal -5,4° je bil za 1,5° pod normalno vrednostjo. Ekstremne temperature so bile v mejah doslej znanih absolutnih temperaturnih ekstremov Kredarice, razen septembrskega maksima, ki je znašal 18,4° dne 17. sept. 1975 in je tako presegel doslej znani septembrski abs. maksimum Kredarice, ki je bil zabeležen 26. sept. 1967 in je znašala 16°. Oktobrski maksimum: 12,2° (dne 29. okt.) je bil blizu doslej znanemu absolutnemu temp. maksimu Kredarice, ki je znašal 12,9° dne 13.. okt. 1968. Novembrski temperaturni maksimum, ki je znašal 4,6° dne 4. nov. 1975 pa je bil za 6,2° pod dosedanjim abs. temp. maksimom Kredarice v novembru. Minimalne temperature jesenskih mesecev so bile: v septembru -3,2° dne 13. sept., v oktobru -8,7° dne 11. okt. in v novembru -20,6° dne 23. nov. Septembra je znašal odklon mesečnega temp. minima napram doslej znanemu abs. minimu Kredarice + 6,6°, v oktobru + 6,9°, a v novembru samo + 0,6°. Mesečne višine padavin so znatno zaostale za normalnimi vrednostmi. Septembra je v skupno 13 padavinskih dneh (od tega 1 dan s sneženjem) padlo 154 mm padavin, kar je 81 % normalne vrednosti. Oktobra je v 11 padavinskih dneh (od tega 10 dni s sneženjem) padlo komaj 84 mm padavin, kar je komaj 49 % normalne vrednosti. V novembru je v 11 padavinskih dneh (samo s sneženjem) padlo 131 mm padavin, kar |e 58% normalne vrednosti. Snežna odeja je v septembru dva dneva pokrivala Kredarico. Njena maksimalna debelina je merila 5 cm. V oktobru je snežna odeja ležala 10 dni, maksimalna debelina ie merila 97 cm. Novembra pa je snežna odeja ležala ves mesec nepretrgoma. Največja debelina pa je znašala 150 cm. Snežna odeja v jesenskih mesecih preteklih let ni bila vedno tako skromna. Največje debeline so bile: v septembru 29 cm (4. sept. 1957), v oktobru 198 cm (28.-31. okt. 1964) in v novembru 241 cm (30. nov. 1964). Heliograf na Kredarici je v septembru registriral 139 ur s sončnim sijem, kar je 37% maksimalnega možnega trajanja sončnega sija, v oktobru 124 ur (36%) v novembru pa 101 uro (35%). Iz navedenih podatkov zaključimo, da je hladno a sušno vreme minule jeseni bilo planincem še kar naklonjeno. F. Bernot PREGLED NAROČNIKOV PLANINSKEGA VESTNIKA L. 1974 IN 1975 o 2 IS E 0 2 'e Z PLANINSKO DRUŠTVO o. is IK >u 2« Zi M O u o U 0 NI O z? o a. 0 a. 1. Aajdovščina 669 26 708 27 1 2. APD 355 44 299 45 1 _ 3. Avtomonlaža 230 24 250 26 2 _ 4. Bled 230 38 682 34 4 5. Bohinjska Bistrica 432 24 438 25 1 7. Bohor 1 163 22 574 18 4 6. Bohinj 570 22 972 24 2 8. Borovnica _ _ 67 3 3 _ 9. Bovec 356 13 450 10 3 10. Brežice 362 25 343 23 _ 2 11. Celie 1 264 153 1 523 155 2 12. Cerknica 262 4 237 4 _ 13. Cerkno 920 20 928 16 _ 4 14. Črna 760 27 705 35 8 15. Črnomelj 160 5 160 5 _ 16. Črnuče 528 5 594 22 17 _ 17. Delo 215 1 321 10 9 _ 18. Dol v 1 019 21 1 092 18 3 19. Domžale 877 48 693 51 3 20. Dovje-Mojstrana 498 30 539 27 3 21. Dravograd 234 15 232 13 _ 2 22. Fram 253 5 224 5 _ 23. Gorenja vas 175 _ 174 2 2 _ 24. Gorje 847 25 834 20 5 25. Gornji grad 144 5 170 5 _ 26. Gornja Radgona 489 15 373 11 _ 4 27. Gozd Martuljek 129 6 146 7 1 28. Hrastnik 657 18 986 19 1 _ 29. Idrija 1 520 36 1 124 34 2 30. Ilirska Bistrica 791 11 802 15 4 31. Impol 602 17 719 25 8 _ 32. Iskra Ljubljana 33. Javornik 531 6 432 6 1 326 36 1 387 32 _ 4 34. Jesenice 1 942 104 2 032 103 _ 1 35. Jezersko 183 12 184 9 _ 3 36. Kamnik 1 238 130 1 024 127 _ 3 37. Kidričevo 53 2 69 2 _ 38. Kobarid 420 18 482 17 _ 1 39. Kočevje 236 21 339 20 _ 1 40. Komunalno podjetje Ljubljana 72 2 200 2 _ 41. Koper 1 403 78 1 324 87 9 _ 42. Kozjak Maribor 314 12 440 12 _ 43. Kranj 2 525 326 3 020 347 21 _ 44. Kran|ska gora 276 15 350 12 3 45. Križe 282 8 314 5 _ 3 46. Kum Trbovlje 266 14 315 14 _ 47. Laško 385 20 566 21 1 _ 48. Lenart 300 196 5 5 49. Lesnina Ljubljana _ 157 2 2 50. Lisca Sevnica 855 24 1 107 27 3 _ 51. Litija 540 28 568 27 1 52. Litostroj Ljubljana 612 29 559 28 _ 1 53. Ljubljana-matiea 8 235 1 417 8 235 1 464 47 54. Ljubl|anske mlekarne 98 1 86 1 55. Ljubno 92 7 126 7 _ _ 56. L|utomer 804 6 128 7 1 _ 57. Loče 30 _ 221 5 5 _ 58. Logatec 198 10 310 10 _ 59. Lovrenc 411 12 428 11 _ 1 60. Luč« 311 10 321 11 1 61. Majšperk 155 3 131 3 _ 62. Maribor-matica 2 983 213 2 727 231 18 _ 63. Mariborski tisk 240 9 350 9 _ 64. Medvode 1 146 51 771 54 3 65. Mengeš 1 086 38 843 38 _ 66. Mežica 1424 25 1 380 24 _ 1 67. Mozirje 553 13 476 14 1 68. MTT Maribor 443 6 490 5 1 69. Mura — Murska Sobota 142 6 164 6 _ 70. Nova Gorica 1 254 108 1 463 110 2 _ 71. Novo mesto 694 27 833 25 2 72. Murska Sobota matica 406 11 349 23 12 73. Obrtnik Ljubljana 415 2 460 3 1 74. Oplotnica 131 3 115 3 _ 75. Ormož 194 8 175 8 _ _ 76. Planinac Kranj 203 1 278 1 77. Podhrdo 3S0 10 342 12 2 _ 78. Poljčane 804 12 407 10 2 79. Polzela 284 11 196 11 _ 80. Postojna 552 25 578 27 2 _ 81. Prebold 784 12 937 15 3 _ 82. Prevalje 1 332 35 1 421 32 3 83. PTT Celje 299 2 170 2 — 1 600 37 1 454 34 528 22 591 15 1 089 30 917 35 629 21 683 18 196 9 228 10 1 756 88 2 016 86 1 134 12 998 12 1 326 36 1 267 39 349 12 315 13 456 12 446 15 320 2 550 2 1 030 41 1 150 43 199 6 187 6 501 24 614 25 240 8 246 8 201 27 290 29 446 9 360 10 124 14 117 14 _ 100 3 326 11 259 10 1 412 69 1 464 75 182 32 174 32 358 1 157 1 317 9 360 13 266 10 273 9 1 731 97 1 864 65 1 267 50 1 435 58 373 15 335 17 1 654 71 1 608 54 1 018 60 1 636 67 1 627 46 1 008 51 259 7 240 7 149 35 171 35 _ 171 6 258 8 216 9 _ 212 3 410 16 399 19 840 45 860 48 272 3 268 3 1 329 12 1 468 12 1 562 17 1 605 14 50 3 150 3 709 12 448 10 133 15 169 15 578 45 665 40 387 13 499 10 732 17 660 15 80 2 150 2 493 14 649 10 55 3 — — 54 4 — — 140 5 — — 106 84 24 22 48 55 31 32 82 87 m 109 24 24 12 12 240 214 87 776 5 519 89 306 5 580 ČLANSTVO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE V LETU 1975 VRSTA ČLANSTVA PLANINSKO DRUŠTVO odrasli člani mladinci Skupaj pionirji Število članstvo v letu 1974 1. Ajdovščina 2. Akademsko PD Ljubljana 3. Avtomontaža — Ljubljana 4. Bled 5. Bohjnj — Srednja vas 6. Bohin|ska Bistrica 7. Bohor — Senovo 8. Borovnica 9. Bovec 10. Brežice 11. Celje 12. Cerknica 13. Cerkno 14. Črna na Koroškem 15. Črnomelj 16. Črnuče 17. Delo — Ljubljana 18. Dol pri Hrastniku 19. Domžale 20. Dovje — Mojstrana 21. Dravograd 22. Fram 23. Gorenja vas 24. Gorje pri Bledu 25. Gornja Radgona 26. Gorn|i grad 27. Gozd Martuljk 28. Hrastnik 29. Idrija 30. Ilirska Bistrica 31. Impol — Slovenska Bistrica 32. Iskra — Ljubljana 33. Janeza Trdine — Mengeš 34. Javornik-Koroška Bela 35. Jesenice 36. Jezersko 37. Kamnik 38. Kidričevo 39. Kobarid 40. Kočevje 41. Komunalno podjetje Ljubljana 42. Kozjak — Maribor 43. Kranj 44. Kran|ska gora 45. Križe pri Golniku 46. Kum — Trbovlje 47. Laško 48. Lenart 49. Lesnina — Ljubljana 50. Lisca — Sevnica 51. Litija 52. Ljtostroj — Ljubljana 53. Ljubljana-matica 54. L(ubl|anske mlekarne — Ljubljana 55. L|ubno ob Savinji 56. L|utomer 57. Loče pri Poljčanah 58. Logatec 59. Lovrenc na Pohorju 60. Luče ob Savinji 61. Majšperk 62. Maribor-matica 63. Mariborski tisk — Maribor 64. Matica — Murska Sobota 65. Medvode 66. Mežica 67. Mozirje 68. MTT — Maribor 69. Mura — Murska Sobota 70. Nova Gorica 71. Novo mesto 72. Obalno PD Koper 73. Obrtnik, Ljubljana 74. Oplotnica 75. Ormož 76. Planinac — Kram 77. Podbrdo 78. Poljčane 79. Polzela 80. Postojna 81. Prebold 82. Prevalje 83. PTT Celje 269 110 193 442 313 240 254 23 300 51 1 014 58 465 433 100 302 213 641 332 372 115 122 35 563 60 60 100 616 467 155 347 373 394 1 028 1 468 121 558 58 157 225 100 150 1 463 200 170 254 369 108 56 486 277 348 4 526 77 56 40 60 127 236 105 62 1 271 250 96 455 989 296 386 148 611 268 384 305 85 50 223 205 141 78 163 300 1 022 133 91 171 26 54 161 82 51 26 50 84 378 21 190 141 30 123 14 74 82 103 50 42 4 105 113 20 27 50 202 119 236 29 276 142 284 19 216 5 60 79 50 200 557 50 56 26 29 31 1 118 61 138 2 674 9 17 43 51 56 115 52 23 569 50 236 233 167 80 45 12 274 347 237 30 2 25 5 61 40 46 187 97 222 20 348 18 31 185 100 116 667 18 100 208 131 158 273 131 30 169 94 377 279 64 67 60 135 166 200 90 19 320 455 528 136 30 173 217 280 44 250 6 265 35 50 90 1 000 100 88 35 168 57 503 230 73 1 005 53 45 110 127 77 164 46 887 50 17 83 244 100 59 4 578 218 703 125 28 100 50 76 226 72 228 540 177 20 708 299 250 682 574 438 972 67 450 343 1 523 237 928 705 160 594 321 1 092 693 539 232 224 174 834 373 170 146 986 1 124 802 719 432 843 1 387 2 032 184 1 024 69 482 339 200 440 3 020 350 314 315 566 196 57 1 107 568 559 8 205 86 126 128 221 310 428 321 131 2 727 350 349 771 1 380 476 490 164 1 463 833 1 324 460 115 175 278 342 407 196 578 937 1 421 170 669 355 230 792 570 432 1 163 356 362 1 264 262 920 760 160 528 215 1 019 877 498 234 253 175 847 489 144 129 657 1 520 791 602 531 1 086 1 326 1 942 183 1 238 53 420 236 72 314 2 525 276 282 266 385 300 855 540 612 8 235 98 92 804 30 198 411 311 155 2 983 240 406 1 146 1 424 553 443 142 1 254 694 1 403 415 131 194 203 380 804 284 552 784 1 332 299 VRSTA ČLANSTVA Število ® PLANINSKO DRUŠTVO d. 0 M Skupaj članstva odrasli člani mladinci pionirji v letu 1974 4. PTT Ljubljana 989 316 149 1 454 1 600 5. PTT Maribor 527 34 30 591 528 6. Ptuj 7. Radeče pri Zid. mostu 184 323 410 917 1 089 432 63 188 683 629 8. Radlje ob Dravi 23 90 55 228 196 9. Radovljica 1 278 309 429 2 016 1 756 0. Rašica — Šentvid nad Ljubljano 610 166 222 998 1 134 1. Ravne na Koroškem 772 253 242 1 267 1 326 2. Rimske Toplice 157 27 131 315 349 3. Rogaška Slatina 281 50 115 446 456 4. RTV Ljubljana 450 50 50 550 320 5. Ruše pri Mariboru 400 250 500 1 150 1 030 6. Saturnus — Ljubljana 148 24 15 187 199 7. Za Selško dolino — v Železnikih 240 112 308 660 732 8. Sežana 245 144 225 614 501 9. Sloga — Rogatec 88 58 100 246 240 0. Slovenj Gradec 150 100 40 290 201 1. Slovenske Konjice 130 50 180 360 446 2. Solčava 58 29 30 117 124 3. Sovodenj 61 9 30 100 •— 4. Šentjur pri Celju 5. Škof)a Loka 85 53 121 259 326 1 114 194 156 1 464 1 412 6. Šmarna gora — Vikrče 96 39 39 174 182 7. Šolski center Iskra — Kranj 33 124 — 157 358 8. Šoštanj 169 136 55 360 317 9. TAM — Maribor 813 329 722 1 864 1 731 0. Tolmin 686 234 515 1 435 1 267 1. TOMOS — Koper 242 38 55 335 373 2. Trbovlje 891 260 457 1 608 1 654 3. Tržič 479 107 422 1 008 1 018 4. Velenje 751 372 513 1 636 1 627 5. Vevče 169 45 26 240 259 6. Viator — Ljubljana 7. Viharnik — Ljubljana 137 15 19 171 149 117 37 17 171 — 8. Vipava 71 95 50 216 258 9. Vitanje 59 53 100 212 — 0. Vransko — Tabor 100 70 229 399 410 1. Vrhnika 580 138 142 860 840 2. Vuzenica 79 40 149 268 272 3. Zabukovica 845 172 451 1 468 1 329 4. Zagorje ob Sovi 5. Zreče 1 002 50 151 50 452 50 1 605 150 1 562 50 6. Žalec 168 22 258 448 709 7. Zelezar — štore 179 44 50 273 266 8. Železničar — Celje 126 — 43 169 133 9. Železničar — Ljubljana 402 146 111 665 578 0. Železničar — Maribor 417 41 41 499 387 1. Žičnica — Ljubljana 2. Ziri na Škof|o Loko 100 50 — 150 80 389 50 210 649 493 Skupaj: 47 911 16 934 24 461 89 306 87 776 V letu 1974: 46 593 16 688 24 495 87 776 V letu 1975: 47 911 16 934 24 461 89 306 Razlika: + 1 318 + 246 — 34 + 1 530 PREGLED INVESTICIJ ZA NADELAVO, POPRAVILO IN MARKIRANJE POTOV V LETU 1975 INVESTIRANO PLANINSKO DRUŠTVO lastnih sredstev M din prostovoljno delo v vrednosti PZS subvencija druge subvencije posojilo ur din din din din 46 1 150,00 — — — Skupne investicij v letu 1975 din Ljubljana 1. Ajdovščina 2. Akademsko PD Ljubljana 3. Avtomontaža — Ljublj 4. Bled 5. Bohinj-Srednja vas 6. Bohin|ska Bistrica 7. Bohor — Senovo 8. Borovnica 9. Bovec 10. Brežice 300,00 1 394,00 63 779,00 1 224,00 21. Dravograd 22. Fram 23. Gorenja vas 24. Gorje pri Bledu 25. Gornja Radgona 26. Gornji grad 27. Gozd Martuljk 28. Hrastnik 29. Idrija 30. Ilirska Bistrica 31. Impol — Slovenska Bistrica 32. Iskra — Ljubljana 33. Janeza Trdine — Mengeš 34. Javornik — Koroška Bela 35. Jesenice 36. Jezersko 37. Kamnik 38. Kidričevo 39. Kobarid 40. Kočevje 41. Komunalno podjetje Ljubljana 42. Kozjak — Maribor 43. Kranj 44. Kran|ska gora 45. Križe pri Golniku 46. Kum — Trbovlje 47. Laško 48. Lenart 49. Lesnina — Ljubljana 50. Lisca — Sevnica 51. Litija 52. Litostroj — Ljubljana 53. Ljubliana-matica 54. Ljubljanske mlekarne — Ljubljana 55. Ljubno ob Savinji 56. L|utomer 57. Loče pri Poljčanah 58. Logatec 59. Lovrenc na Pohorju 60. Luče ob Savinji 61. Majšperk 62. Maribor-matica 63. Mariborski tisk — Maribor 64. Matica — Murska Sobota 65. Medvode 66. Mežica 67. Mozirje 68. Mura — Murska Sobota 69. MTT — Maribor 70. Nova Gorica 71. Novo mesto 72. Obalno PD — Koper 73. Obrtnik — Ljubljana 74. Oplotnica 75. Ormož 76. Planinac pri V. p. 1098 Kranj 77. Podbrdo 78. Poljčane 79. Polzela 80. Postojna 81. Prebold 19 206,60 64 126 314 359 1 280,00 4 410,00 6 280,00 11. Celie 4 600,00 45 800,00 12. Cerknica — — — 13. Cerkno 200,00 32 640,00 14. Črna na Koroškem 1 301,00 21 210,00 15. Črnomelj — 84 3 360,00 16. črnsiče 500,00 100 2 000,00 17. Delo — Ljubljana 5 920,00 286 8 580,00 18. Dol pri Hrastniku 780,00 65 975,00 19. Domžale 640,00 85 3 400,00 20. Dovje — Mojstrana 1 200,00 174 2 610,00 5 385,00 _ 82 1 640,00 10 500,00 60 900 ,00 3 252,50 77 1 540,00 2 200,00 50 1 250,00 4 120,00 680 8 160,00 500,00 50 2 000,00 3 619,00 488 13 810,00 2 221,45 — — 270,00 45 1 575,00 142,00 103 6 560,00 — 10 200,00 _ 12 120,00 3 000,00 140 2 800,00 3 500,00 110 1 650,00 200,00 15 300,00 1 805,00 48 1 440,00 920,00 45 675,00 — 160 4 800,00 19 182,00 250,00 50 1 000,00 507,70 50 750,00 560,00 84 1 260,00 — 20 200,00 _ 90 1 800,00 350,00 80 800,00 518 35 22 440,00 _ 100 2 000,00 500,00 70 1 750,00 300,00 47 1 135,00 900,00 70 2 800,00 1 500,00 70 1 400,00 1 270,00 76 1 520,00 259,00 24 480,00 _ 2 000 60 000,00 250,00 40 1 600,00 500,00 85 1 700,00 _ 27 810,00 200,00 80 1 600,00 1 820,00 36 720,00 8 000,00 10 000,00 2 800,00 5 000,00 13 000,00 77 408,15 1 450, — — 2 674, — — 63 779, — — 5 634, — — 6 280, — — 8,000, 15 400, — — 840, — — 1 511, — — 3 360, — — 2 500, — — 14 500, — — 1 755, _ _ 4 040, — — 3 810, — — 24 591, 3 000,00 — 1 520,00 — 1 583,00 — 5 000,00 — 1 640, 14 400, 4 792, 3 450, 15 080, 2 500, 18 949, 7 221, 14 845, 6 702, 200, 120, 83 208, 5 150, 500, 3 245, 1 595, 4 800, 19 182, 1 250, 1 257, 1 820, 200,1 3 383, 1 150, 958, 2 000, 7 250, 1 435, 3 700,1 2 900, 2 790,i 739,1 60 000,1 1 850,1 2 200,1 810,i 1 800,1 2 540,1 INVESTIRANO PLANINSKO DRUŠTVO lastnih sredstev prosto- v voljno vrednosti delo PZS subvencija druge subvencije posojilo din din din din din Skupne investicije v letu 1975 din Prevalje PTT Celje PTT Ljubljana PTT Maribor Ptui Radeče pri Zidanem mostu Radlje ob Dravi Radovljica Rašica — Šentvid Ravne na Koroškem Rimske Toplice Rogaška Slatina RTV Ljubljana Ruše pri Mariboru Saturnus — Ljubljana Za Selško dolino v Železnikih Sežana Sloga ■— Rogatec Slovenj Gradec Slovenske Konjice Solčava Sovodenj Šentjur pri Celju Skofja Loka Šmarna gora — Vikrče Šolski center Iskra Kranj Šoštanj TAM — Maribor Tolmin TOMOS — Koper Trbovlje Tržič _ Velenje Vevče Viator — Ljubljana Vjharnik — Ljubljana Vipava Vitanje Vransko — Tabor Vrhnika Vuzenica Zabukovica Zagorje ob Savi Zreče Žalec Železa r — Štore železničar — Celje železničar— Ljubljana Železničar — Maribor Žičnica — Ljubljana Žiri na Škof|o Loko 480,00 1 829,80 1 500,00 300,00 2 000,00 533,75 1 353,90 1 345,30 280,00 800,00 112,00 476,35 200,00 50 2 340,00 560,00 910,00 105,00 1 388,00 176 212 90 68 16 10 112 85 274 223 105 70 100 33 139 10 21 46 72 85 72 183 2 640,00 16 960,00 4 230,00 1 366,00 240,00 200,00 1 680,00 2 550,00 5 480,00 3 345,00 2 100,00 2 100,00 1 457,70 990,00 2 085,00 400,00 630,00 920,00 1 440,00 850,00 2 880,00 6 575,00 1 000,00 — — — — — — _ _ __ z 180,00 30 750,00 2 000,00 _ _ — 10 200,00 _ _ _ 3 516,00 117 2 340,00 _ _ _ 515,00 212 5 350,00 _ _ _ 600,00 100 2 000,00 — — — — 10 500,00 _ _ _ — — — — — — _ _ _ z 400,00 80 2 400,00 _ _ _ 6 000,00 60 1 200,00 _ _ _ — 40 1 200,00 _ _ _ 1 000,00 212 4 240.00 _ _ _ 2 760,00 82 2 460,00 _ _ _ 105 000,00 1 200 60 000,00 — — — _ _ _ z — 186 3 720,00 _ _ _ 160,00 66 1 850,00 — — — 630,00 - = - — 3 120,00 18 789,80 5 730,00 1 366,00 540,00 200,00 2 000,00 2 213,75 2 550,00 6 833,90 4 690,30 2 380,00 2 900,00 1 457,70 1 102,00 2 561,35 600,00 680,00 4 260,00 2 000,00 1 760,00 2 985,00 7 963,00 2 930,00 200,00 5 856,00 5 865,00 2 600,00 500,00 2 800,00 7 200,00 1 200,00 5 240,00 5 220,00 165 000,00 3 720,00 2 010,00 630,00 Skupaj: 303 486,70 11 645 323 593,70 118 208,15 12 103,00 — 757 391,55 V letu 1974: 194 744,30 2 753 172 408,08 28 979,25 165 918,00 — 562 049,63 V letu 1975: 303 486,70 11 645 323 593,70 118 208,15 12 103,00 — 757 391,55 Razlika: + 108 742,40 + 8 892 + 151 185,62 + 89 228,90 — 153 815,00 — + 195 341,92 PREGLED GRADBE PLANINSKO DRUŠTVO PLANINSKA POSTOJANKA lastnih sredstev prost« vol in delo 1. Ajdovščina 2. Avtomontaža Ljubljana 3. Bled 4. Bohinj-Srednja vas 5. Bohinjska Bistrica 6. Bohor — Senovo 7. Bovec 8. Celje 9. Cerkno 10. Crna na Koroškem 11. Črnuče 12. Črnomelj 13. Dol pri Hrastniku 14. Domžale 15. Dovje-Mojstrana 16. SPD Gorica (Italija) 17. Gorje pri Bledu 18. Gozd-Martuljk 19. Hrastnik 20. Idrija 21. Ilirska Bistrica 22. impol Slovenska Bistrica 23. Iskra Ljubljana 24. Janeza Trdine Mengeš 25. Javornik-Koroška Bela 26. Jesenice — postaja GRS 27. Jezersko 28. Kamnik — postaja GRS 29. Kočevje 30. Kozjak — Maribor 31. Kranj 32. Kranjska gora 33. Križe pri Tržiču 34. Kum — Trbovlje 35. Lisca — Sevnica 36. Litija 37. Ljubljana-matica 38. Luče ob Savinji 39. Maribor-matica 40. Mežica 41. Nova Gorica 42. Novo mesto 43. Obrtnik — Ljubljana Zavetišče Antona Bavčerja na Cavnu Iztokova koča pod Golaki Koča pod Voglom Koča na Lipanci Koča pod Bogatinom Koča na Uskovnici Vodnikov dom na Velem polju Koča dr. Janeza Mencingerja Koča na Bohorju Koča na Mangartskem sedlu Koča na Kaninu Planinski dom v Logarski dolini Frišaufov dom na Okrešlju Kocbekov dom na Korošici Bivak pod Ojstrico Plan. dom A. Zvana-Borisa na Poreznu Zavetišče v Sebreliah Koča na Črnem vrhu nad Novaki Koča na Smrekovcu Koča na Mali planini Bife Rog v Črnomlju Dom v Gorah Dom na Veliki planini Aljažev dom v Vratih Dom na Doberdobu Dom Planika pod Triglavom Tržaška koča na Doliču Bivak pod Špikom Koča na Kalu Pirnatova koča na Javorniku Dom Rudar Vojsko Koča na Hlevišah Planinska koča na Sviščakih Zavetišče na Velikem Snežniku Stuhecov dom pri Treh kraljih Dom na Polomu Mengeška koča Prešernova koča na Stolu Bivak I (Vel. Dnina) Bivak II (Pod Rokavi) Bivak III (Za Akom) Bivak IV (Na Rušju) Tičarjev dom na Vršiču Zavetišče GRS na Spanovem vrhu Češka koča Cojzova koča na Kokrskem sedlu Koča na Kamniškem sedlu Bivak GRS na Velikih podih Koča pri Jelenovem studencu Dom na Kozjaku Dom Kokrskega odreda na Kališču Zavetišče GRS na Krvavcu Bivak v Kočni Koča ob žičnici na Krvavcu Kranjska koča na Ledinah (nova gradn|a) Koča v Krnici Koča na Kriški gori Koča na Kumu Jurkova koča na Lisci Planinski dom II. grupe odredov na Jancah Dom v Kamniški Bistrici Koča pri Triglavskih sedmerih jezerih Triglavski dom na Kredarici Koča pri Savici Dom na Komni Koča na Loki pod Raduho Okrepčevalnica Igla Koča na Zavcarjevem vrhu Mariborska koča Dom na Peci Koča na Grohotu pod Raduho Zavetišče v Heleni Zavetišče Mihev Zavetišče pri Pucu Gominščkovo zavetišče na Krnu Dom dr. Klementa Juga v Lepeni Stjenkova koča na Trstelju Koča Kekec na Katarini Koča ob Krnskem jezeru (novogradnja) Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih Planinski dom na Govejku din 9 240,00 6 000,00 7 800,00 32 810,00 3 130,00 18 455,00 10 000,00 2 350,00 20 670,00 10 000,00 51 579,40 20 243,90 8 000,00 50 000,00 2 5 000,0 12 000,00 15 000,00 15 162,75 300 000,00 76 700,00 5 645,00 117 580,20 76 350,25 15 692,00 75 635,00 20 000,00 9 514,65 5 500,00 4 120,00 15 000,00 25 000,00 937,00 161 786,00 5 500,00 69 601,70 118 467,05 25 000,00 22 664,35 20 000,00 12 000,00 260 520 000,00 350 000,00 35 000,00 399,00 25 800,00 3 830,00 32 017,00 569 404,00 117 177,00 60 085,00 42 991,00 5 200,00 23 618,00 4 699,00 25 397,00 8 000,00 6 200,00 9 826,10 7 556,00 4 260,00 4 700,00 20 880,00 33 580,00 4 000,00 45 130,75 82 30 350 384 75 190 200 35 80 867 150 50 1 15C 2 953 340 1 370 121 45C 513 1 12C 373 284 2 328 218! 8( 4C 68 C 80C 6£ lOi 12C 13( 3 12( 20( 23( 1 60( 3 50( 4( 32( 701 40( 28( 2 50( 2 0vi 1 445 646 1 817 1 138 1 513 620 1 156 2 072 1 015 2 408 2 151 1 500 2 332 892 1 515 1 650 876 2180 2 140 1 340 1 980 1 440 930 2 050 610 1 218 1 150 1 226 1 307 1 520 651 1 683 2 515 1 108 2 245 633 1 844 1 725 2 050 2 052 1 333 1 838 1 450 1 050 805 1 632 1 227 V upravi planinskega društva Avtomontaža — Ljubljana Bled Bohinj-Srednja va» Bohin|-Srodn|a vas Bohin|-Sredn|a vas Bovcc Bovec Bovec Dovje-Mojstrana Gorje pri Bledu Gor|e pri Bledu Gozd Martuljk Javornik-oroska Bela Javornik-Koroška Bola Jesenice Jesenice Josonice Jescnice Jesenice Jesenico Jesenice Jesenice Jesenice Josenico Kobarid Kranjska gora Kranjska gora Kran|ska gora Litostroj — Ljubljana L[ubljana-matica Ljubljana-nratica Ljubljana-matica Ljubi jana-matica Medvode Nova Gorica Nova Gorica Podbrdo PTT Ljubljana Radeče pri Zidanem mostu Radovljica Tolmin Tolmin Viator — Ljubljana Železničar — Ljubljana Bohinjska Bistrica Cerkno Cerkno število postelj število ležišč o a 9 -X Jugoslovanov > S ó E J a skupaj -E •0 o E o inozemskih skupaj — 12 12 360 _ 360 597 597 — — — 1 000 — 1 000 _ _ 33 28 61 7 265 402 7 667 5 437 319 5 756 37 8 15 45 5 913 611 6 524 3 116 792 3 908 39 54 5 724 311 6 035 3 713 292 4 005 22 — 22 2 785 215 3 000 608 215 823 4 8 12 11 419 81 11 500 217 81 298 6 20 26 2 931 569 3 500 201 71 272 27 133 160 16 797 1 203 18 000 4 967 1 833 6 800 20 61 81 6 716 1 108 7 824 3 053 356 3 409 48 112 160 7 726 1 046 8 772 4 335 465 4 800 — 6 6 150 — 150 30 _ 30 75 — 75 11 609 1 191 12 800 2 323 237 2 560 30 — 30 5 972 128 6 100 268 3 271 15 43 58 12 937 63 13 000 3 507 283 3 790 36 26 62 11 427 573 12 000 1 720 577 2 297 14 — 14 83 998 2 9 000 175 2 177 — 4 4 22 2 24 22 2 24 — 5 5 57 2 59 57 2 59 — 8 8 60 — 60 52 52 — 6 6 98 2 100 90 2 92 — 8 8 110 — 110 110 _ 110 — 12 12 310 — 310 190 _ 190 — 10 10 1 948 52 2 000 385 52 437 6 15 21 1 208 15 1 223 65 15 80 16 7 23 1 104 52 1 156 96 52 148 4 12 16 1 486 14 1 500 80 15 95 20 15 35 ni poslovala 55 16 71 30 000 _ 30 000 3 506 _ 3 506 96 20 116 9 125 875 10 000 6 259 1 170 7 429 7 — 7 7155 9 674 16 829 329 121 450 62 53 115 11 382 618 12 000 4 090 635 4 725 57 58 115 11 289 711 12 000 4 401 764 5 165 80 40 120 20 000 — 20 000 3 000 1 200 4 200 — 20 20 2 760 288 3 048 1 012 131 1 143 52 — 52 1 771 374 2145 663 203 866 30 13 43 2 748 264 3 012 632 64 696 25 22 47 14 095 4 297 18 392 1 082 326 1 408 — 55 55 5 344 516 5 860 1 343 363 1 706 74 35 109 2 000 600 2 600 1 357 1 040 2 397 20 46 66 3 367 133 3 500 1 869 83 1 952 — 2 2 no evidentira 24 — 24 550 — 550 60 _ 60 34 — 34 3 400 620 4 020 440 26 466 8 16 24 2 460 40 2 500 38 38 6 32 38 4 940 60 5 000 400 50 450 10 10 20 4 000 500 4 500 50 2 52 50. Zavetiiče v Scbrcljah4 51. Zavetišče Ravne 52. Planinski dom na Šmarjctni gori5 53. Slavkov dom na Golem brdu 54. Koča na Ratitovcu 55. Dom na Lubniku 56. Dom Pristava na Javomiškem rovtu 57. Prešernova koča na Stolu 58. Zavetišče GRS na Spanovem vrhu 59. Dom na Peci 60. Koča na Pikovem (Podpcca) 61. Zavetišče v Heleni (Podpeca) 62. Zavetišče Mihev (Podpeca) 63. Planinski dom na Siji 64. Dom na Urši ji gori 65. Poštarska koča pod Plešivcem 66. Valvazorjev dom pod Stolom 67. Roblekov dom na Begunjščici 68. Koča na Naravskih ledinah 69. Dom na Kofcah 70. Dom na Zelenici 71. Frišaufov dom na Okrešlju 72. Dom v Logarski dolini z dcpandanso 73. Kocbekov dom na Korošici 74. Bife Rinka 75. Bivak pod Ojstrico 76. Zavetišče GRS na Okrešlju 77. Mozirska koča na Goltch z dcpandanso 78. Dom na Smrekovcu 79. Zavetišče Pudgarsko 80. Dom na Mali planini 81. češka koča na Spodnjih Ravnah 82. Cojzova koča na Kokrskem sedlu 83. Koča na Jcrmanovih vratih (Kamniško sedlo) 84. Bivak GRS na Vel. podih 85. Dom Kokrskega odreda na Kališču 86. Koča ob žičnici na Krvavcu 87. Bivak v KoČni 88. Dom na Krvavcu5 89. Zavetišče GRS na Krvavcu 90. Koča na Kriški gori 91. Dom v Kamniški Bistrici 92. Bivak pod Skuto 93. Koča na Loki pod Raduho 94. Okrepčevalnica Igla 95. Koča na Grohotu pod Raduho 96. Zavetišče pri Pucu 97. Koča pod Olšcvo 98. Koča pod Ojstrico 99. Andreiev dom na Slemonu7 100. Dom pod Storžičem 101. Bivak v Storžiču 102. Koča na Creti 103. Dom na Veliki planini 104. Dom na Menini planini 105. Mengeška koča na Gobavici Karava Kamn in Savi Alpe Pred Kamniš nke like njsko 950 800 664 440 1 666 1 025 920 2 193 1 343 1 665 986 730 885 1 528 1 696 800 1 180 1 757 1 128 1 505 1 536 1 387 754 1 808 1 078 1 700 1 378 1 344 1 377 1 100 1 528 1 543 1 791 1 884 2 100 1 565 1 495 1 952 1 700 1 700 1 582 601 2 104 1 620 520 1 682 710 1 250 1 206 1 096 1 123 1 760 996 1 560 1 508 Savinjskih Alp 433 |or|e cih in Cerkno Cerkno Kranj Medvode Za Selško dolino v Železnikih Skofja Loka Javornik-Koroška Bela Javornik-Koroška Bela Jesenice — postaja GRS Mežica Mežica Mežica Mežica Planinac pri V. p. 1098 Kranj Prevalje PTT Maribor Radovljica Radovl|ica Ravne na Koroškem Tržič Tržič Celje Cel e Cel e Celje Cel|e postaja GRS Izletnik — Celje črna na Koroškem črna na Koroškem črnuče Jezersko Kamnik Kamnik Kamnik postaja GRS Kranj Kranj Kran| Kranj — Aerodrom Ljubljana Kra_n| — postaja GRS Križe pri Golniku Ljubi jana-matica L|ubl|ana-matica Luče ob Savinji Luče ob Savinti Mežica Mežica Solčava Solčava Šoštanj Tržič Tržič Vransko — Tabor Domžalo Gornji grad Janeza Trdine — Mengeš - - — 1 ¿UU 1 450 50 45 7 52 — — — 12 000 _ 10 29 39 5 995 5 21 — 21 17 400 100 64 — 64 14 756 38 28 — 28 8 807 165 — 8 8 150 _ 81 19 100 2 128 72 _ _ _ 3 700 _ — — _ 3 200 _ 18 7 25 2 000 _ 69 — 69 5 883 67 9 15 24 5 050 550 42 —. 42 6 354 46 17 36 53 2 666 24 33 22 55 8 464 6 28 — 28 5 800 66 — 66 18 390 1 610 12 80 92 9 451 49 73 60 133 8 087 1 913 25 60 85 3 299 51 — — _ 8 500 _ — 10 10 150 _ — 15 15 390 _ 60 — 60 25 000 3 000 62 — 62 4 955 45 — — — 2 972 28 60 30 90 7 000 84 40 15 55 5 242 1 058 28 24 52 6 115 685 26 20 46 5 656 544 — 4 4 21 34 55 14 000 _ — — — 20 000 _ — 6 6 70 _ 122 35 157 7 407 292 26 — 26 1 200 _ 13 9 22 9 000 _ 35 — 35 21 792 1 109 9 41 50 2 790 46 — — — 19 015 390 21 30 51 1 987 13 — — — 2 700 4 — 4 3 686 114 14 10 24 3 140 60 25 25 50 2 000 35 28 63 8 000 _ — 5 5 452 _ — 18 18 2 883 17 41 — 41 12 900 _ 26 18 44 — — — 10 000 — 1 ¿UU 1 500 _ _ _ nj poslovalo ni poslovalo 12 000 — — _ 6 000 357 5 362 17 500 355 _ 355 14 794 811 _ 811 8 972 693 14 707 150 40 _ 40 2 200 3 590 72 3 662 ni poslovala 3 700 — _ _ 3 200 — — _ 2 000 96 _ 96 5 950 451 5 456 5 600 743 25 768 6 400 1 104 46 1 150 2 690 715 28 743 8 470 299 6 305 5 800 370 12 382 20 000 1 380 47 1 427 9 500 494 21 515 10 000 6 041 693 6 734 3 350 1 129 60 1 189 8 500 _ _ _ 150 150 — 150 390 390 _ 390 28 000 2 120 460 2 580 5 000 1 470 45 1 515 3 000 _ _ _ 7 084 700 84 784 6 300 2 082 199 2 281 6 800 3 268 395 3 663 6 200 2 186 190 2 376 ne evidentira 14 000 9 200 _ 9 200 20 000 _ _ _ 70 52 _ 52 7 699 2 591 106 2 697 1 200 860 _ 860 9 000 1 258 — 1 258 22 901 2 348 403 2 751 ni posloval 2 836 195 10 205 19 405 — _ 2 000 3 220 13 3 233 2 700 _ 3 800 60 _ 60 3 200 336 _ 336 2 000 316 —. 316 8 000 537 23 560 452 205 _ 205 2 900 320 12 332 12 900 740 _ 740 ni posloval 10 000 — — _ Planinska postojanka o i- "a o j> O a. E a -a = O HA Z > V upravi planinskega društva 106. Koča na Starem gradu nad Kamnikom Predgorje 585 107. Planinski dom Rašica z razgl. stolpom Kamniških in 639 103. Planinski dom na Rosevni Savinjskih Alp 682 109. Štuhecov dom pri Treh kraljih Mariborska koča z razgl. stolpom Pohorje 1 200 110. 1 040 111. Koča na Pesku „ 1 382 112. Ribniška koča na Pohorju8 „ 1 530 113. Koča na Pesniku 1 104 114. Ruška koča (Tinetov dom) H 1 250 115. Koča pod Kremžarjevim vrhom 1 161 116. Grmovškov dom pod Veliko Kopo „ 1 370 117. Razgledni stolp na Rogli 1 517 118. Koča Planine 1 010 119. Koča na Rogli „ 1 481 120. Dom na Bocu z razgl. stolpom Boč 698 121. Zavetišče na Rogaški gori Rogaška gora 650 122. Dom na Kozjaku Kozjak 705 123. Koča na Zavcarjovem vrhu 914 124. Zavetišče Podlipje „ 795 125. Dom na Paškom Kozjaku Paški Kozjak 960 126. Koča na Bohorju Zasavje 925 127. Dom v Goreh „ 791 128. Koča na Kalu 956 129. Koča na Kumu „ 1 219 130. Dom na Šmohorju 669 131. Tončkov dom na Lisci „ 947 132. Jurkova koča na Lisci 947 133. Planinski dom II. grupe odredov na Jančah Dom pod Roško planino M 794 134. n 910 135. Gašparjeva koča na Vol. Kozjaku „ 513 136. Zavetišče Lovrenc 711 137. Koča na Kopitniku' 914 138. Dom na Mrzlici 1 119 139. Dragotov dom na Homu 608 140. Koča na Zasavski gori10 „ 849 141. Koča dr. Franca Goloba na čemšeniški plan. 1 206 142. Dom na Polomu Gorjanci 725 143. Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih 822 144. Dom na Mirni gori Dolenjsko 1 048 145. Zavetišče v Crmošnjicah gričevje 680 146. Bife na kolodvoru v Novem mestu 156 147. Koča pri Jelenovem studencu 850 148. Dom na Govejku Polhograjski 812 149. Zavetišče na Planini z razgl. stolpom dolomiti 733 150. Dom na Goropekah 742 151. Iztokova koča pod Golaki11 Trnovski 1 218 152. Zavetišče Antona Bavčerja na Cavnu gozd 1 139 Kamnik Rašica — Šentvid Šentjur pri Celju Impol — Slovenska Bistrica Maribor-matica Oplotnica Radlje ob Dravi Radl|c ob Dravi Rušo pri Mariboru Slovenj Gradec Sloven| Gradec Slovenske Konjico Vuzenica Zreče Poljčane Rogaška Slatina Kozjak — Maribor Maribor-matica Vuzenica Velenje Bohor — Senovo Dol pri Hrastniku Hrastnik Kum — Trbovlje Laško Lisca — Sevnica Lisca — Sevnica (pod. Lisca) Litija Prebold Radeče pri Zidanem mostu Radeče pri Zidanem mostu Rimsko Toplice Trbovlje Zabukovica Zagorje ob Savi Zagorje ob Savi Iskra — Ljubljana Novo mesto Črnomelj Črnomelj Crnomcli Kočevje Obrtnik — Ljubljana Vrhnika 2iri nad škofjo Loko Ajdovščina Ajdovščina Kapac. ležišč Štev. obiskovalcev število nočitev število postelj števjjo ležišč 'a a 3 JI Jugoslovanov ino-zemcev o a 3 ÜS £ -C a -Š I ¿ E 0 £ o "O .-H o a 3 M 25 _ 25 ni poslovala _ — — 6 000 — 6 000 — — — 12 22 34 5 582 268 5 850 650 105 755 20 30 50 12 058 442 12 500 2 710 199 2 909 22 27 49 9 700 — 9 700 1 462 — 1 462 30 — 30 4 489 11 4 500 615 9 624 46 40 86 5 835 15 5 850 2 105 15 2120 _ _ 5 000 _ 5 000 _ _ _ 20 43 63 34 780 220 35 000 1 604 11 1 615 39 20 59 4 225 4 370 8 595 520 30 550 54 22 76 20 000 600 20 600 1 703 126 1 829 _ _ ne evidentira _ _ _ ni poslovala 3 413 15 63 36 99 19 994 6 20 000 3 428 18 22 40 9 900 2100 12 000 270 5 275 _ 6 6 750 _ 750 25 — 25 30 30 2 800 _ 2 800 411 — 411 12 12 24 7 900 — 7 900 482 — 482 _ _ _ 2 329 45 2 374 — — — 60 _ 60 4 400 100 4 500 1 300 — 1 300 _ 20 20 8 300 200 8 500 120 5 125 41 28 69 10 985 315 11 300 960 310 1 270 34 11 45 15 945 55 16 000 2 444 57 2 501 30 _ 30 6 051 82 6 133 309 — 309 55 _ 55 5 000 — 5 000 295 — 295 39 19 58 8 262 188 8 450 3 749 512 4 261 16 16 1 840 57 1 897 1 840 57 1 897 18 22 40 11 347 53 11 400 420 65 485 _. 40 40 4 500 60 4 560 43 7 50 _ _ _ 1 366 14 1 380 — — — _ _ _ 1 250 _ 1 250 _ — — 24 _ 24 9 445 55 9 500 36 — 36 98 14 112 25 782 96 25 878 2 228 — 2 228 4 12 16 4 900 100 5 000 96 5 101 _ _ — 8 524 26 8 550 — — — 16 18 34 5 188 12 5 200 386 — 386 18 _ 18 ni posloval 950 7 17 20 37 6 493 7 6 500 957 21 20 41 3 256 53 3 309 256 21 277 24 — 24 no evidentira ne evidentira 8 _ 8 1 771 29 1 800 64 — 64 28 _ 28 5 372 — 5 372 351 — 351 13 _ 13 4 320 450 4 770 20 — 20 10 46 56 1 866 134 2 000 157 40 197 15 15 1 600 — 1 600 ne evidentira 15 20 35 13 696 1 304 15 000 105 35 140 'iiu iiiL-viai» piarum 156. Pirnalova koča na J Dvorniku 157. Dom Rudar Vojsko 158. Planinsko zavetišče na Vel. Snežniku 159. Planinski dom Sviščaki pod Snežnikom 160. Stjcnkova koča na Trstelju 161. Tumova koča na Slavniku 162. Vojkova koča na Nanosu 163. Furjanovo zavetišče pri Abramu 164. Koča Mladika na Pecni rebri nriDov|o BUU „ 1 220 - 1 080 Snežnik 1 796 u 1 242 Tri. komenski 620 kras 1 028 Nanos 1 246 Notranjski 915 kras 703 idri[a Idrija Idrija Ilirska Bistrica Ilirska Bistrica Nova Gorica Obalno PD — Koper Postojna Vipava Postojna 1 Odprt 14. 9. 1975 J Obratovala od 19. 5. do 16. 10. 1975 3 Otvoritev 1. 7. 1975 J Otvoritev junija 1975 < novem!3ra 1975 ni več v upravi plan. organizacije, niti ni več njena last 6 Od novembra 1975 ni več v upravi plan. organizacij, niti ni več n|ena last 7 Od 1. 1. 1976 ni več planinska postojanka, temveč Počitniški dom Tovarne usnia Soštani 8 Od 16. 8. 1975 dalje koča ni poslovala ' Posluje le ob sobolah in nedeljah, z ležišči pa od 21. 9. 1975 10 Po požaru delno obnovljena, redno obratuje od 1. 10. 1975, vendar brez prenočišč 11 Koča vzdrževana, ne pa oskrbovana V pregledu so izpuščene Koča na Bibi planini, zavetišče v Dražgošah in Dom Janeza Rezarja pod Vrtačo, ker niso več v upravi planinske organizacije Razlika: 10 — 10 4 125 75 4 200 66 8 14 — 14 6 890 110 7 000 172 20 25 9 34 10 380 120 10 500 195 15 — 12 12 4 000 2 000 6 000 22 10 18 — 18 3 000 1 000 4 000 62 22 14 — 14 1 510 210 1 720 7 21 28 2 215 407 2 622 91 29 3 30 33 8 724 1 531 10 255 644 48 na senu 2 500 300 2 800 ne evidentira 74 192 210 32 84 120 692 ni poslovala Skupaj: 3 472 2 399 5 871 1 007 344 57 474 1 064 818 152 583 16 606 169 189 V letu 1974: 3 314 2 369 5 683 1 040 130 43 044 1 083 174 179 949 14115 194 064 V letu 1975: 3 472 2 399 5 871 1 007 344 57 474 1 064 818 152 583 16 606 169 189 + 158 +30 +188 —32 786 +14 430 —18 356 —27 366 +2 491 —24 875 Inozemski obiskovalci planinskih postojank so bili iz naslednjih držav: 16 834 iz Italije, 15 699 iz Avstrije, 13 679 iz ZRN, 3881 iz Nizozemske, 2 470 iz Anglije, 852 iz Francije, 834 iz Švice, 824 iz SSSR, 531 iz ZDA, 480 iz CSSR, 280 iz Belgije, 211 iz Poljske, 190 iz Švedske, 177 iz Madžarske, 168 iz Kanade, 102 iz Danske, 54 iz Bolgarije, 52 iz Izraela, 35 iz Avstralije, 24 iz Španije, 22 iz Argentine, 15 iz Finske, 11 iz Grčije, 10 iz Nigerije, 9 iz Norveške, 8 iz Turčije, 7 iz Romunije, 6 iz Libanona, 6 iz Japonske in 3 iz Iraka. Statistično uredil R. L. IZ KARTOTEKE PRVENSTVENIH VZPONOV S STENA STORZICA 1. SV raz Marjan Perko, Drago Stefe, 17. 9. 1949 Mestoma IV, višina smeri 200 m. čas plezanja 3 ure. Pri tem je mišljen zgornji del stene — nad bivakom, kar velja tudi za druge imeri v S steni. Smer je izredno krušljiva. Dostop do bivaka: Od Doba pod Storžičem po markirani poti, ki pelje čez Skarjev rob proti vrhu Storžiča. Kmalu stopiš na melišče pod severno steno. Cez njih do izteka velike grape, ki razi spodnji del stene. 45 min. Spodnji del grape obideš po grebenčku na levi. Po 40 metrih po polički desno v grapo in preko dveh manjših pragov do velikega skoka. Čezenj (k) in dalje skozi kamin do novega velikega skoka, tu desno v kamin, nad njim pa v rušju uloviš stezico, ki kmalu pripelje do bivaka. Od Doma pod Storžičem poldrugo uro. Opis: Od bivaka levo do Črnega grabna in dal|e cfo vznožja grebena, ki se pne levo ob grabnu. Vstop na dnu grebena levo od spominske plošče. Po grebenu navzgor mimo prvega zoba in čez neka| rušnatih mest do tam, kjer postane greben Erevisen. Previs obideš na levi (IV+) in se po sla-em raztežaju spet povrneš na greben. Ta se više gori spet prevesi, tod levo čez razbito steno v ozko grapo. Iz nje levo navzgor (IV + , k) na greben (konec težav) in dalje po travnatem slemenu do vrha Storžiča. Sestop: Nazaj do Doma pod Storžičem peljeta dve markirani poti: čez Škarjev rob in skozi 2relo. Obe sta približno enako dolgi: 1 uro in pol do 2 uri. 2. Črni graben Zdravko Križaj, Janko Krmelj, 16. 8. 1947 IV, višina stene 300 m, čas plezanja 4 ure. Opis: Od bivaka levo v Črni graben in po njem navzgor pribl. 200 m do velike votline, kjer se graben spremeni v vrsto črnih kaminov. Luknjo obideš po zunanji strani (k), nato pa navzgor po Eoči do kotanje in dalje do vznožja 200 m viso-ega kamina. Po njegovi desni strani v grapo in po njej do zagozdene skale. Desno mimo nje in dalje po grapi do druge velike votline. Z dna votline desno čez plošče 4 m, nato pa naravnost navzgor dva roztežaja po žlamborju in dalje po grapi, ki pripelje na škrbino tik pod vrhom Storžiča. 3. Matevžev steber - spominska sms.- Milan Križnar, Nejča Perko, 16. 9. 1951 V, višina smeri 200 m, čas plezanja 3 ure Opis: Od bivaka po Kramerjevi smeri do razvalin in levo po grapi do kamina, ki spodaj strmo pada na dno Črnega grabna. Dva raztežaja navzgor po počeh, ki peljejo proti levi. Više se poč spremeni v ozko poklino, (kk) med katero dospeš v kotanjo. Levo čez plati do okna in čez njegov obok na stojišče. Desno čez previs (kk) in dal|e po previsni poči v žlebič na levi strani stebra. Čez preveso na razu in levo lažje cjo poči, ki teče proti desni na rez stebra, kjer je stojišče (k). Od tod levo po polički 5 m čez previs (kk) v strm žleb in na vrh stebra. Od tod še 15 min. do vrha Storžiča. 4. Tržiška smer Marjan Perko, 25. 9. 1948 IV, višina smeri 150 m, čas plezanja dve uri. Značilnost smeri so navzdol viseči oprimki. Opis: Od bivaka po Kramarjevi smeri do razvalin in levo po grapi navzdol 60 m do police. Po polički mimo nosatega previsa, nato pa skozi strmo, 40 m visoko poč. Dve dolžini navzgor do poševnega kamina na desni strani stebra. Skozenj do vrha stebra, ki se više spremeni v greben in pripelje na vrh Storžiča. 5. Kramarjeva smer Janez Ausec, Rok Kramar, Nadko Salberger, 1938. Mestoma III, višina smeri 350 m, čas plezanja dve uri. Opis: Od bivaka navzgor v kamin, nato pa po veliki grapi pribl. 200 m do velike luknje. Skok nad njo preplezaš po levi strani. Dalje po ozki grapi in preko zadnjega skoka na »Razvaline« (velike skale). Od tu ves čas po dnu velike grape do grebena in po njem na vrh Storžiča. 6. Cankarjeva varianta Jelko Cankar, 1940. Mestoma III, višina smeri 200 m, čas plezanja dve uri. Opis: Približno 60 m pod luknjo v Kramarjevi smeri levo na sedelce in v grapo. Smer vodi po ozki prapi med obema stolpoma na Razvaline. Od vrha Razvalin vstopi smer desno od velikega odloma v sam steber Storžiča. Dva roztežaja po strmi steni, nato pa po razbitem terenu do vrha. 7. Mladinska smer Janez in Marjan Perko, Alojz Zaletel, 11. 10. 1947. Mestoma III, višina smeri 350 m, čas plezanja dve uri. Opis: Od bivaka desno do gruščnatega izteka grape. Po grapi rahlo desno navzgor čez skoke in pragove. Više gori se grapa razgubi. Po razbitem in rušnatem svetu navzgor do vršnega grebena in na vrh Storžiča. Opomba: Slika stene z vrisanimi smermi bo objavljena v naslednji številki, kjer bodo opisane tudi smeri v SZ steni Storžiča. IZREDNI PRISPEVEK ZA PLANINSKI VESTNIK (1. 11. do 31. 12. 1975) po 20 din: Štefan Bobek - Ravne, Mile Vozelj - Kranj, Drago Skoflet - Črna. po 30 din: Franc Černe - Radovljica, Cvetka Mulej - Lesce, po 50 din: Zdenko Kirin - Koper, Dušica Kralj - Senovo, Julka Naglic - Črna, Peter Zakrajšek - Slov. Bistrica, ing. Pavel Hofner - Skofja Loka, Marijan Jačen - Črna. po 40 din: Ing. Tine Glavač - Novo mesto, po 100 din: Rudi Honn - Nova Gorica, Janez Lončar - Tržič, Nada Tomaž - Prevalje, dr. Milivoj Bogdanovič - Zagreb. po 200 din: Dr. Miha Potočnik - Ljubljana, po 500 din: Dušan Krapež - Ljubljana, Janez Duhovnik - Medvode. Planinski aktivisti pri srečanju v Domu dne 23. 12. 1975 (po seznamu). Honorar so odstopili za prispevek PV: Jože Dobnik - Ljubljano, 100 din, Franc Hribernik - Ruše, 110 din, Leo Planinci - Ptuj, 160 din, Stanko Kos - Ljubljana, 116,50 din. Izredni prispevki za PV skupaj: 4 226,50 din. Vsem darovalcem iskrena hvala! Uprava PV Svet barv in harmonije odslej tudi vaš svet ZDRUŽENE PAPIRNICE LJUBLJANA USTANOVLJENA 1842 — ESTABLISHED 1842 TEKOČI RAČUN SDK LJUBLJANA 50101-601-15939 — £<3 61260 LJ.-POLJE — 48-141 — PAPIR VEVČE — TELEX 31116 TOPLOTA — VIR ŽIVLJENJA KAMIN EMO-plamen primeren za vse vrste domačih premogov NAZIVNA MOČ 6000 kcal/h EMO v ZP Iskra IhT Nosilnost: cestna 2500 kp, terenska 1500 kp Zračno hlajeni dieselski motor F4L413R Medosje 2850 mm Maksimalni vzponi: teren 67%, cesta 36,6% Centralna regulacija tlaka v pnevmatikah od 0,8 do 3,5 atm Dolžina vozila 4850 mm Širina vozila 2270 mm Višina vozila:" najvišja 2470 mm, najnižja 1894 mm TAM 110T7BV — 4X4 Terensko vozilo TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV MARIBO