XX - 93 - 1999 
Orni to lovci 
Ornithohunters 
Pogosto poslušam pogovore med 
ornitologi. V mislih imam predvsem 
nekatere mlajše, ki redno zahajajo v 
društvene prostore, verjamem pa, da bi 
podobne pogovore slišal tudi med 
starejšimi ptičarji in drugimi ljubitelji 
narave. Običajno pripovedovalce samo 
občudujem. Ko si iz iztrganih pogovorov 
sestavljam sliko njihovih opažanj, sem 
osupel. Ko iz njihovih besed približno 
preračunam čas , ki ga prebijejo na 
terenu, jim, priznam, včasih prav po 
otročje za-
vidam. Te-
renskemu 
delu posve-
čajo 
ogromno 
časa, temu 
primerni so 
tudi rezul-
tati njihovih 
prizade-
vanj. 
Drug za-
četek zgod-
be se začne 
pri lovcih. V 
mislih 
imam tradi-
cionalnega 
lovca s pu-
ško na ra-
mi, ki je po 
mnenju nekaterih pri nas že zgodovina, 
po prepričanju drugih pa še ne. No, za 
mojo zgodbo je pomembno le to, da je to 
lovec, ki se zabava in sprošča z 
razkazovanjem premoči nad divjadjo. 
Veliko prostega časa prebije v naravi, 
uspeh pa meri s številom rogov na 
steni, ki prijateljem zelene bratovščine 
nemo govorijo o njegovih rezultatih. 
Čeprav sta zgodbi o uspehu na videz 
neprimerljivi, pa le nista tako različni. 
ACROCEPHALUS 
Vsak poseg človeka v naravo, četudi na 
prvi pogled nedolžno stikanje za gnezdi 
ali opazovanje ptic, pomeni vznemirja-
nje že tako vznemirjene narave. Edino, 
kar lahko do neke mere opraviči zveda-
vo vtikanje nosu v grmovja in močvirja, 
je, da rezultati postanejo del splošnega 
človekovega znanja in da se tako 
dobljene izkušnje vgradijo v mehanizme 
varovanja narave. Opraviči ga torej 
lahko le javna objava opažanj in izsled-
kov. V nasprotnem je namen ornitolo-
govega te-
renskega 
dela enak 
namenu, ki 
ga ima lo-
vec s puško 
na rami. 
Oba se od-
pravita v 
gozd zado-
voljevat 
zgolj lastne 
užitke. In 
kakor bi, če 
bi bilo v 
moji moči, 
prepovedal 
tradicional-
ne lovce s 
puško na 
rami, bi 
prepovedal 
tudi "ornitolovce", ki z daljnogledom 
okoli vratu prodirajo do najobčutljivejših 
ostankov ohranjene narave, zanimivo-
sti, s katerimi se pri tem srečajo, pa 
obdržijo v ozkem krogu prijateljev. Na 
svetu je že toliko ljudi in pritisk na 
naravo je že tako velik, da ne moremo 
več delati čisto vsega, kar se nam zljubi, 
četudi smo fizično to sposobni. 
Davorin Tome 
37