1034 Pesmi Rade Krstić Skozi tvoje roke se pretakajo tuja življenja, reka, ki oledeni od groze. S svojimi besedami si ustvarila raj in človeka. O, boginja, ki z vsakim trenutkom odhajaš v neznano! Pogledi tvojih kamnitih oči so prebodeni z žarki. SKOZI TVOJE ROKE Svetloba se odbija od tebe v usta umrlih. IGRALKA Igralka, narejena iz gibov, govori z ostrim glasom, obrnjena s svojim srebrnim obrazom v hladno obličje množice. Pogašene luči reflektorjev. Predsmrtni dih. Tam v zadnji vrsti dvorane en sam človek, ki ne gleda predstave, a ve, zakaj gre. Smrt je zagorela v očeh, na dlaneh in na tleh. Iz ust je potegnila še en glas, in grlo igralke, osvetljeno z rdečim žarom najtišjega sija, se je vnelo od črk. VEDNO Vedno je molk prvi, JE MOLK PRVI ko pokopavamo svoje mrtve. Konec besedi, ki je hotela govoriti. Nič svetlega. Videti temo, to obsojenost brez sodnika. vrženo v prah in nič pod težkim zabojem. 1035 Pesmi 1036 Rade Krstič Širi se. Iz nas beži slovo in še kakšna beseda, roke se spuščajo v tla kakor kaplje dežja, obraz je trd in pozabljen. Srce je zmeraj na tisti strani, ki je proč. V vsakem koraku odmeva nedotakljivost. KDOR HOČE ZASPATI Kdor hoče zaspati na kamnu življenja in videti v sanjah, kako pada na zemljo, kdor hoče dvigniti svoje neuresničene želje na najvišji vrh, tako da bi jih lahko drug dan metal čez meje sveta, kdor hoče izdihniti svoj zadnji dih skozi klarinet samote, ta mora počakati, da se odprejo zenice nihala. UBIT OD BESED Ubit od besed leži čez pesem. Na dnu belega papirja se razteza kača črnila. Pesmi Ubit od besed leži čez pesem, kajti tam, kjer je bil, ni našel sledi, ki jo je hotel. Večnost je pospravila z njim še zadnje ostanke. Smrt je daljica nekam, kjer ni bilo še nikogar, ki bi izvedel. Ubit od besed po nareku molka. KOLIKO Koliko naključij NAKLJUČIJ sestavlja svoje besede, ko se spusti mrak skozi morilca! Koliko tuje krvi je v njegovih rokah, ko se zasveti nož in potemni obraz! S hitrim sunkom se zasmeji rana na prsih bolečine, ki je odvzeta mučnemu zvijanju. Luč pleše po obodu očesa, v katerem zasanjano ostrmi in se vda. Samo groza je balzam, ki ublaži iztekanje vida. 1037 1038 Rade Krstič Kdor si bo iztaknil oči s srebrno iglo, naj pomisli, ali je bilo prav, da je živel. Vsak dih, ki ga bo izdihnil, bo majhna črna črka, ki je ne bo mogel nihče razvozlati, vsak krik bo beseda, ki se je ne bo dalo razumeti. Ker je sonce nastajalo milijardo let v tem našem vesoljstvu, bo tisti, ki si bo iztaknil oči, preletel na perutih svetlobe neskončno pot, od zemlje do zvezd, pa morda še dlje, kjer se zaganjajo črne luknje druga v drugo in rojevajo luč. Včasih bi bilo dobro ne ozreti se, kajti lahko pride do krčev v vratu in v zenicah. Ali v drobnih žilicah, ki pod mikroskopom niso vidne. Ali celo tam, kjer ni več ničesar, najsi se telo še tako napenja in išče v vsem. KDOR SI BO IZTAKNIL OČI VČASIH BI BILO DOBRO 1039 Pesmi Na žrtveniku stojita ona in on, zver in pošast. Vsakdo bi rad videl in presodil, roke so rablji. Ogenj na lesenih vejah, čas je, iztekajo se zadnje minute njunih življenj. Zagorelo bo, prasketi tišine. Steklenica z oljem ob nogah in rdeče kadilo nad prtom. Vse ustreza modelu. Svetloba, najvišja med predmeti, si zida hišo v očeh, ki ne vidijo. Slavna podoba preteklosti! Dvigaš se iz morja prahu v osteklenela okostja in jih oblačiš v kožo. Čez tvoja tanka vlakna se sprehajajo pajki, črne vdove okostenelega niča. In ti sama, ki ne veš, kam z rokami, nimaš ničesar od spreminjanja, naj je še tako boleče. NA ŽRTVENIKU STOJITA ONA IN ON SVETLOBA, NAJVIŠJA MED PREDMETI 1040 Rade Krstič TITUBA Padec, izveden natančno, tako da zaškripljejo tla in govorica švigne iz ust kakor strela z jasnega. Pred tabo neme oči, vodnjak studenčnice, ki je brez dna. Padec, krhko telo duše, ki se je izvila iz klešč usodnega mirovanja, da bi dala kri še zadnjemu dejanju, ki traja ves čas: nezmotljivi krik!