Slovenski kulturni sindrom (Razmišljanje o Krstu pri Savici) sindrom — 1. vrsta simptomov, ki se pojavljajo obenem in označujejo posebno bolezen ali stanje; 2. kakršnakoli kombinacija značilnosti, za katere menimo, da poosebljajo določen tip, določeno stanje. . . Kaj je slovenski kulturni sindrom, odkod je, in zakaj razmišljamo o njem? S kombinacijo besed »slovenski kulturni sindrom« označujem posebno značilnost slovenske kulture, ki je nastala v naši kulturni in še posebno v literarni zgodovini zaradi specifičnega položaja slovenskega naroda, ko mu ni bilo dano razviti vseh (ali bistvenih) političnih institucij in družbenih orodij, da bi lahko bil (bolj ali manj) avtonomen in (bolj ali manj) kompleten narod. Pri tem imam v mislih predvsem slovensko zgodovino v preteklem stoletju in prej, ko smo Slovenci obstajali kot »pod-kul-tura« znotraj vladajoče nemške kulture, in ko smo zaradi že omenjene nerazvitosti in nekompletnosti kanalizirali svoje politične, državne in socialne energije v območju kulture; ko, kot je to pred približno sto leti zapisal Josip Jurčič, nismo mogli »zadostno delati« »politično«, pa nam je zato bila na voljo druga pot: »delajmo tam, kjer moremo, na polji literarnem«. Ta svetovno zanimivi pojav, da kultura in še posebej literatura prevzameta funkcijo politike, in da narod zajema svoje socializacij ske vzorce in integracijske motive iz leposlovja, da ima poezija bolj bistvene naloge kot zgolj poetično komunikacijo, da se programiranje družbe vrši s pesmijo, da je ta nekakšen manifest, nekakšen katekizem — sem (hipotetično) imenoval slovenski kulturni sindrom. Slovenski kulturni sindrom je in naj bi bil naša preteklost: danes smo si uredili politično in družbeno življenje, kot velevajo pravila normalnega nacionalnega vedenja, in tudi kulturo smo — ali naj bi jo — razvili, kot to veleva dolžnost civilizirane družbe. Vendar — ali se nam ne kažejo še danes ostanki »sindroma« (priznati moram, da sem si tako splošno ime »izmislil« prav s hipotezo, da gre za »arhetip«, za izredno splošen in časovno izredno persistenten sklop pojavov)? Res je, da si dandanašnji vse manj zastavljamo usodna vprašanja na pesniški način (v veliko nesrečo pesnikov, ki1 jim je »stari« način prinašal precej več slave, »družbenega pomena«!?), pa vendar še (tu in tam, v bolj ali manj posrečenih variantah) doživljamo usodo kulture in posebno leposlovja kot splošno, nacionalno usodo, pesmi beremo (pišemo?) politično, kot da se v njih skriva moč spreminjanja sveta, kot da z njimi rešujemo — ne le poetična — temveč tudi bolj usodna vprašanja slo- Dimitrij Rupel 98 Dimitrij Rupel venstva, naše samobitnosti, uspešnosti, privrženosti Velikim idejam . .. Kot da bi nas obsedel duh iz preteklosti, kot da si drugače ne znamo pomagati, se zatekamo k poeziji, h kulturi. Ko pesniki pišejo nespodobne besede, nas to prizadeva, kot da so ranili ves naš svet, vse naše prikupno slovensko življenje, kar nam je sveto. Odkod pesnikom ta moč, odkod nam to branje poezije? Se Angleži razburjajo zaradi Burgessa, se Američani razburjajo zaradi Mailerja, Rotha, Updika, se Francozi tako vedejo do svoje avantgarde, do Foucaulta, Batailla, Robbe-Grilleta, Sartra? Za Ruse vemo, da so jezni na Solženicina, vendar damo prav Solženicinu, in končno smo že leta 1948 rekli, da smo tudi mi jezni na Ruse. Je res slovenska kultura prav posebno obtežena z Velikimi nalogami in smo res Slovenci prav posebno občutljivi za poezijo? Je ta naša občutljivost v kakšni zvezi z nekdanjo vlogo poezije, leposlovja, kulture? Je morda v naravi pesništva, da meša štrene prevladujoči kulturi-mentaliteti, politiki? Je to v naravi slovenske poezije, So »problematični« glasovi sodobne slovenske književnosti subjektivna pomota, ali so mar proizvod tradicije, ki tlači sodobne duhove? Takoj v začetku bi želel odbiti morebitni očitek, da se zavzemam za nekakšen funkcionalistični model kulture (kultura kot sektor kapitala v razmerah »neokapitalizma«, kot »umetna potreba«, kot je o tem pred časom pisal Vanja Sutlič), saj bi zahtevo o nemotenem početju kulture kaj lahko prevedli v elitistično teorijo o brezkonfliktni stratifikaciji »naravnih« interesov (inženirji imajo največ znanja, zato naj odločajo, pesniki imajo največ čuta za poezijo, zato naj si sodijo med seboj, »le čevlje sodi naj Kopitar« ...). Ne gre za nemoteno početje kulture, temveč za nemoten kulturni razvoj in za sprostitev kulture kot duhovnega življenja ljudi. S pragmatičnimi, dnevnimi, operativnimi nalogami obremenjena poezija ne more dosegati kvalitetnih estetskih učinkov, prav tako pa tudi pripisovanje, pragmatično branje poezije obsoja takšno dejavnost na stopnjo prevladujoče kulture, na raven »salonske«, sprejemljive, spodobne, čitalniške, utilitarne, apo-logetske, propagandistične umetnosti. Atributi, ki so našteti v tem zadnjem stavku, pa so prav vsi hkrati atributi in aspekti najpreprostejše variante funkoionalizma. Avtonomija poezije torej, vendar ne na način sektorja? Kako je to mogoče? Rekel bi, da socialistični sistem, kot edini in prvi sistem, ki ni umerjen po presežni vrednosti (ampak po človeških potrebah), terja nemotenost (in v tem smislu avtonomnost, svobodo) duhovnega življenja. To pomeni likvidacijo sektorskih pregrad, vsesplošno dostopnost do »kulturnih zakladov« in sproščene duhovne komunikacije. Vendar nedostopnost v interesu kapitala, lastnika, vladarja, prevladujoče kulture, ki hoče sleherno novo vejico in črko vključiti v stari sistem, da bi se uspešneje potrdil, dokazal svojo elastičnost.. . (ali, če je kapital šele v nastajanju, lastnik bolj reven in vladar šibak — nove črke in vejice za vsako ceno izobčiti, postaviti na cesto, med neorganizirane proletarce iz časa prvotne eku-mulacije kapitala, ki še nimajo teorije-zavesti o svoji potrebnosti in izkori-ščanosti). Da bi se umetnost ognila funkcionalizaciji, razvija mehanizme »estetske subverzije« (Marcuse) z ozirom na prevladujočo kulturo. Duhovno življenje kot življenje onstran proizvodnje za kapital se razvija na način estetske subverzije, permanentne revolucije na nivoju »druge zgodovine«. V (resda neskromni) želji, da bi prispeval k zavesti o potrebnosti in izkoriščanosti »pesniškega proletariata« (ki se kljub najrazličnejšim trzavi-cam v sodobnem slovenskem kulturnem prostoru vendarle vztrajno in ne- 99 Slovenski kulturni sindrom omajno krepi) in v veri, da je mogoče ostanke t. j. slovenskega kulturnega sindroma razložiti in metodično identificirati le s pomočjo zgodovinske raziskave, se v pričujočem zapisu lotevam nekaterih aspektov o nastanku omenjenega sklopa pojavov in njihovega zgodnjega razvoja v območju Prešernove poezije oz. kulturne »ideologije«. Primer, ki ga izbiram iz socioloških interesov (ne iz estetskih), je po mojem prepričanju izredno indikativen in v smislu razloženih ciljev najbolj vabljiv. Raziskava Prešernovega Krsta pri Savici je prva stopnja širšega in metodičnega pregledovanja materialne evidence o delovanju slovenskega kulturnega sindroma. Prešernu (kot najbolj značilni, kulminantni točki) sledita še Stritar in Kersnik, dokler problema dokončno ne zaostri Ivan Cankar, ki je v smislu opisanih pojavov (kulturnega sindroma) najvišjo nalogo pri razreševanju problemov slovenstva poveril kulturnemu »proletariatu«. KRST PRI SAVICI Anton Slodnjak je v Prešernovem življenju (MK 1964, str. 182) zapisal trditev, ki se zdi ključna za razumevanje Krsta in za določitev Prešernovega pojmovanja položaja slovenskega pesništva: Zdi se, da ga je najbolj navdihovalo k novemu delu spoznanje, da mora ostati zvest Čopovemu programu in biti hvaležen njegovemu spominu, se pravi: živeti mora zato, da ne zamre slovenska umetna in avtonomna poezija .. . V Krstu se Črtomir spreobrne v krščanskega duhovnika in se odpove mladostni zagnanosti, ki jo označuje »upa moč golj'fiva« in bojevanje boja »brez upa zmage«, »slepa vera« ... in ki je kot voda, ki se zažene in se pozneje ustavi. Po Slodnjakovem mnenju sta vsebina Krsta in pesnikovo razmišljanje o življenju nasploh — tesno povezana: Prešeren naj bi s Krstom izpovedal, da je podobne odločitve, kakršna je Črtomirova, trpel tudi sam, »hotel in mogel je samo upodobiti. . . podobno zgodbo o prelomu in zlomu kakor jo je sam doživljal po Čopovi smrti«: »Čim večje je bilo njegovo hrepenenje po osebni sreči, in ker je nikakor ni mogel doživeti, po njenem najdoslednejšem zanikavanju, po prostovoljni — smrti, toliko odločneje mu je zapovedovalo Čopovo mrtvo obličje: živi in delaj! Da pa bi bil mogel ta prelom umetniško čim resničnejše in bralcu čim umljiveje prikazati, si je zamislil pesnitev o tistih usodnih časih, ko je bila pred našim ljudstvom podobna neizprosna nujnost: Odpovej se staremu, da boš moglo živeti naprej!« Da se je tudi Prešeren namenil odpovedati »staremu«, piše sam v pismu Čelakovskemu: »Moj najnovejši proizvod, Kerst pri Savici. . . prosim, presojajte kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen pridobiti si naklonjenost duhovščine. .. . Duhovni gospodje so bili to pot z mano zadovoljni in so pripravljeni odpustiti mi tudi prejšnje moje grehe; sicer pa bi mi bilo ljubše, ko bi moje poezije kupovali, kakor da jih hvalijo . . .« 100 Dimitrij Rupel In končno, o Prešernovem novem nazoru in o tem, da Krst v resnici pomeni prelom, govori uvodni sonet Matiju Čopu: Pokopal misli visokoleteče, želja nespolnjenih sem bolečine, ko Črtomir ves up na zemlji sreče; V čem je prelom, kaj je novo in kaj staro, kakšne so bile visokoleteče misli, ki jih je pokopal? Na to vprašanje lahko odgovorimo s Prešernovimi lastnimi — neliterarnimi izjavami, lahko prevajamo njegove pesniške konstrukcije v diskurzivni tekst, in končno lahko sklepamo po mestu in kul-turno-političnem pomenu, ki ga zavzema v Prešernovem opusu pesnitev Krst pri Savici. Na voljo so nam tri možnosti: 1. upoštevanje nepesniških, »diskurzivnih«, »direktnih« izjav Franceta Prešerna; 2. branje Prešernove poezije kot z literarno formo prekritega neliterar-nega sporočila, prevajanje pesniškega v »navadni« jezik; 3. sociološka analiza (socialnega, kulturno-političnega) mesta in funkcije pesnitve Krst pri Savici v pesnikovem opusu in v slovenski kulturni situaciji leta 1836. Ad I. Nepesniške izjave so gotovo najprimernejše za določitev Prešernovega »nazora«, za razlago njegovega pojmovanja položaja slovenskega pesništva, ki se je korenito spremenil z letom 1836, s Prešernovo novo umetniško ideologijo. Ta korenita sprememba je dvojna: v času Krsta je Prešeren kot eminentni predstavnik slovenske poezije krenil v novo smer in s tem preokrenil celoten ustroj sektorja, v katerem je deloval; kot sodobnik in diagnostik kulturnega položaja prve polovice 19. stoletja je Prešeren spoznal, da so razmere drugačne, kot si jih je bil slikal pred tem, oz. da so v teh razmerah nastopili družbeni tokovi, in idejni momenti, ki jih je treba resno upoštevati in jih zaznamovati tudi z literarno produkcijo. Ad 2. Prevajanje literature v neliterarni jezik, »redukcija« pesniškega, estetskega materiala v jezik zgodovine ali npr. sociologije je dokaj problematična in metodološko sporna operacija. Ali nismo s tem, da smo izvzeli določene pomene iz literarnega konteksta, občutljivo umetniško ravnotežje dokončno porušili in ga podredili interesom neumetniških projektov? Poleg tega je omenjena operacija nadvse komplicirana in v končni fazi podrejena raziskovalčevim interesom, interesom njegove osebnosti, idejne naravnanosti in »okusa« dobe. V procesu odgovarjanja na začetno vprašanje se bomo lotili tudi interpretacije literature, tj. Prešernove poezije, vendar bomo v tem početju slejkoprej omejeni s pomisleki, ki smo jih našteli: ne da bi poskušali izločiti »subjektivne« sestavine, narobe, s poudarjanjem subjektivnega branja Prešernove poezije — bomo poskušali priti do nekaterih »sodobnih«, svojih razsežnosti Prešernove poezije — in s tem tudi odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Ad 3. Središčno mesto pričujočega razmišljanja bo vsekakor poskus opisati in določiti sociološki okvir kulturnim fenomenom, ki jih je bolj ali manj eksplicitno čutil naš pesnik v dobi, ko je v slovenski kulturi funkcioniral Krst pri Savici. Gre nam za definicijo družbenih procesov, ki jih je sprožila ali racionalizirala omenjena pesnitev: v tem zapisu se bomo spo- 101 Slovenski kulturni sindrom padli z nalogo, da določimo pojem slovenske kulture. Prepričani smo namreč, da sklop vrednot in instrumentov, ki jih danes imenujemo slovenski kulturni sindrom, izvira tudi iz Prešernovega pojmovanja kulture. Gre za posebno realizacijo slovenstva in slovenskega nacionalnega vprašanja v sektorju kulture in s sredstvi umetnosti. Jasno je, da se kultura v tem smislu bistveno razlikuje od pojma kulture, ki ga pozna svetovna sociološka literatura. Razlika bo jasna iz konteksta. I. Med neliterarniimi izjavami, ki jih je dal Prešeren v zvezi s Krstom, je najbolj nesporna tista iz pisma Čelakovskemu. V njej pesnik razkriva dvojni namen svoje pesnitve. Prvi del je strokovno pesniške narave (metrična naloga), drugi politične (naklonjenost duhovščine). To izjavo si lahko razlagamo tako, da je pesnik obupal nad določenim načinom pesnjenja in si zamislil temu načinu nekaj nasprotnega, različnega. Preprosto povedano, gre za prelom. Pred Krstom je Prešeren pisal pesmi za Julijo in zoper prevladujoči (klerikalni, nemškutarski, avstrijski) tip kulture. Pri Juliji je propadel in spori z ljubljanskimi imenitniki so ga stali advokatsko kariero in dobro ime. Pesem kot sredstvo socialnega uspeha se je skazala kot neustrezna dejavnost. Pesem, ki je bila prepolna čustev, je učinkovala kot ekscentričnost, tveganje v uporu zoper prevladujoče meščanske norme je bilo blaznost. Najčistejši in najplemenitejši nagibi so Prešerna pripeljali v polom, najlepša resnica, najdrznejša pravičnost sta obveljali kot laž. Lahko bi rekli, da so bila sredstva za dosego cilja neustrezna. Kakšen cilj je imel Prešeren? Prav gotovo je ta cilj določen tudi s tistim, kar smo že imenovali, saj nismo rekli, da je pesnik spremenil svoj nazor in svoj življenjski projekt. Cilj je afirmacija slovenske pesmi in slovenstva nasploh. Slovenska pesem se ni zadostno afirmirala in slovenstvo ni postalo gibalna moč. Vprašanje je, če bi Prešernu sodili s superlativi, kot mu sodimo danes, če bi ostal pri sredstvih pred Krstom. Drugo vprašanje je, če bi se slovenstvo, oz. slovensko nacionalno čustvo moglo konstituirati na način, kot se je, če bi Prešeren umrl pred letom 1836. Slovenstvo kot socialni dejavnik pred Prešernom v bistvu ni obstajalo, oz. ni bilo programirano in formulirano, nobeni sili v pred-prešemovski družbi ni bilo treba resno računati z njim. Teza tega papirja je. da je slovenski nacionalni program in formulacija slovenstva delo Prešerna po letu 1836. Prešeren je položaj formuliral izredno precizno: rešitev metrične naloge — Krsta naj bi pridobilo naklonjenost duhovščine, ki je glavna politična sila na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja. Prejšnje pesmi so za Prešerna nezadostno spričevalo njegove pesniške moči — tej nezadostnosti pripisuje tudi skromen socialni prodor. Da bi prodrl, mora pokazati popolno pesniško znanje, biti in veljati mora kot dovršen literat. Argument, ki bi utegnil spodnesti takšno sklepanje, je seveda ta, da vsebuje Sonetni venec neprimerno zahtevnejšo metrično strukturo. Seveda je mogoče temu argumentu spodbiti veljavo z domnevo, da je Sonetni venec predstavljal predvsem upesnitev ljubezenskega doživetja in da je, prepoln blaznih čustev zgrešil svoj glavni cilj, da je zaradi škandala, ki ga je povzročil, postal nefunkcionalen. Prešeren je zdaj potreboval čisto, neomadeževano spričevalo mojstr- 102 Dimitrij Rupel stva. Cilj je po novem pesnikovem nazoru mogel postati resnica samo prek nekompromitirane poezije. Novo sredstvo prodora je poezija kot metrična naloga: nič prigodniškega, nič privatnega ne sme biti več v njej. Drugi del namena je pridobitev duhovščine, sprava s političnimi dejavniki na Slovenskem. Slovenstvo je uresničljivo samo v političnem prostoru, tako da politične sile z njim računajo. To se bo zgodilo, če bo poezija očiščena neposrednih emocij in bo prodrla skoz policijske, duhovske in različne druge zanke neomadeževana, nekompromitirana. Če ne moremo reči, da izjava, ki jo razlagamo, diši po konformizmu, lahko vsekakor trdimo, da vsebuje polno mero resnobe. Zdaj gre zares. Prešeren si mora pridobiti mesto pod soncem, slovenska poezija mora priti pred sodnike očiščena, nič več ne sme biti v njej cenenih, preveč očitnih, preveč prozornih pasti. Pesnik se je odločil, da bo svojo nalogo v slovenski kulturi upravljal globlje, bolj pretanjeno, manj nevarno. Subverzija ne sme biti na očeh, temveč mora biti skrita, da lahko prestopi pragove salonov in policijskih uradov. Prešernu je do tega, da bi njegovo poezijo »kupili«, da bi jo prodal, da bi se vrinil v družbene odnose kot trdna postavka. Krst označuje pot realne, realistične, »politične« akcije. Kaj pomeni prikrita subverzija, metrična fasada in nenadna prijaznost do duhovščine? Mar ni takšen načrt vse močnejša, vse odgovornejša pozicija od prejšnje? Mar ni Prešeren šele v tem trenutku postal pravi zarotnik, resnični revolucionar? Kaj pomeni resnoba? Kaj je sklep o vstopu na »tržišče«? Je to preprosta volja po slavi, želja do dnevnega uspeha, do ugleda? Po tem, kar vemo o Prešernu in njegovem kasnejšem življenju, lahko samo najodločneje zatrdimo, da ni tako. Gre za posebno tržno operacijo. Pesnik je duhovščini pod resnobno in umirjeno vrhnjo plastjo prodal vražjo energijo, blago, ki nikoli ne more biti blago, ki se ga ne da použiti, ki se ga ne da konsumirati. Vsa energija je usmerjena v prikrivanje bistvenega, nezlomljivega, nekupljivega, neprebavljivega. Poezija, kakršna nastopa v Krstu, nima menjalne vrednosti, kot blago nastopa le navidez. V njej je tempirana bomba, učinek je preračunan na dolgi rok. Takšna struktura pesnikove akcije razodeva — ne, kot bi mislili na prvi pogled,, da gre za opustitev cilja in resignacijo — temveč gre za aktivizem na drugo potenco. Prešeren se svojim ciljem — afirmaciji slovenske poezije kot nosilnega stebra slovenstva in končni destrukciji utilitarne kulture (ki deluje v korist tujcev) — nikoli ni odpovedal. Spoznal je le to, da ne more uspeti in doseči svojega načrta na istem nivoju, na katerem je poslovala prevladujoča kultura, ki je bila utilitarna, reproduktivna, reproduktibilna, temveč na višjem nivoju pesniškega mojstrstva in prikrite subverzije. Naš pesnik se je svojih prvotnih zamisli samo še trdneje oklenil, še bolj zagrizeno je vztrajal pri afirmativnem konceptu slovenske umetnosti kot najbolj prefi-njenega kanala za dokončno osvoboditev. Zanimivo je, da nam je še danes najbolj jasen jezik Sonetnega venca in Sonetov nesreče, medtem ko se pri Krstu mnenja razhajajo in trditve ostro spopadajo. Neeksplicitnost in neujemljivost te pesnitve je dokaz, da je naš pesnik imel v mislih zares dolgoročen projekt. Z njim se je enkrat za vselej odmaknil vodnikovski pedagoški in Veselovi utilitarni estetiki. Ta odmik je bistvena poteza »nove politike« in v bistvu razodeva višjo stopnjo pesnikove zavzetosti za omenjene ideale. 103 Slovenski kulturni sindrom Izjava, ki jo tudi z vso pravico imamo za programsko in neliterarno v ozkem smislu besede, je sicer podana v pesniški obliki, vendar ima docela diskurziven ton: v mislih imamo nekaj verzov iz uvodnega soneta Matiju Čopu. Tam piše, da je pokopal visokoleteče misli in bolečine nespolnjenih želja. Visokoleteče misli so tiste misli, ki pojmujejo prostor kot odprt nekontrolirani akciji, sproščenemu preobračanju. Prešeren je »prej« mislil, da bo prepričal slovensko javnost z nekaj bleščečimi, visokoletečimi idejami, da bo postavil na noge poezijo in Slovence z jezo in zaletavostjo, s svojim svobodnim, prešernim, nagajivim in domiselnim duhom. »Zdaj« misli drugače: način je bil prostoru izrazito neprimeren, ni mu bil kos. To so bili mladeniški, zagnani poskusi. »Zdaj« je sprevidel, da z njimi ne užene nasprotnika. »Prej« je bil odkrit, jasen, naiven, pošten.. . Temu je sledilo črtomirovsko spoznanje. Prešeren se je v imenovanem uvodnem sonetu »razkril«: njegova pot je podobna Črtomirovi. Kot Črtomir je tudi naš pesnik pokopal »ves up na zemlji sreče«. Z zemeljskimi metodami sveta ne bo mogoče spremeniti, na tem svetu utilitarne kulture in nadvlade duhovščine sreča pač ni dosegljiva. Vse to gomazenje, vse te neugnane, zemeljske, mla-deniške poskuse je treba preskočiti. Skok ni nižji od nebes. Prešeren je v pesniškem jeziku izrekel besedo, ki jo poznamo iz Heglove filozofije: ta svet je treba preseči! V luči nebeške variante, subverzije, ki sega do nebes in ki se »sintetizira« z intervencijo nebes, ki se preživi v idealni formi, in ne izziva spopada na zemlji, na »umazanih« zemeljskih tleh; šele onstran aktualnih spopadov in efemernih polemik bodo Slovenci zares svobodni. V luči te formulacije dobi poln pomen izjava o metrični nalogi: metrična naloga oz. čista poezija je tista, ki bo edina odrešila Slovence. Slovenstvo se ne bo konstituiralo v stvarnih bojih, v vztrajanju pri svojem na dejanskem, materialnem nivoju, na pravem tržišču, kjer se blaga menjujejo po zunanji teži in meri. Kupčija, ki vanjo gremo Slovenci, bo na prvi pogled res nepoštena in sramotna, vendar se bo obrestovala na višjem nivoju. Prodaja, ki jo je imel v mislih naš pesnik, je tedaj goljufija v dobro Slovencev, pridobitev duhovščine je nepomemben manever, s katerim na videz izgubljamo, v resnici pa pridobimo vse in postanemo dokončno zmagoviti in svobodni. Slovenci bomo zmagali onstran, na ezoteričnem nivoju čiste poezije. II. Z enačbo iz uvodnega soneta Matiju Čopu (Prešeren = Črtomir) smo dobili dragoceno iztočnico, s katero bi si lahko pomagali pri interpretaciji besedila Krsta. Vendar si dela ne smemo poenostavljati, saj imamo opraviti predvsem z metrično nalogo, ki naj bi v slovenskem jeziku podala to, kar za svojo svobodo in dostojanstvo potrebujejo vsi narodi. Krst je nadvse precizno, natančno pretehtano delo. Da ima »arhitektonsko« strukturo, je ugotovil že dr. Avgust 2igon v svoji knjigi iz leta 1914. Vsak od delov, kakor jih je določil omenjeni prešernoslovec, ima natanko določeno funkcijo, na natanko določenih mestih najdemo značilne podobe in sporočila, ali kakor jih imenuje Zigon, »vrhove«: vrh nastopi na 8. mestu (v 8. stanci) v 2. in 3. delu pesnitve, ki imata vsaka po 15 stane, medtem ko štejeta ekspozicija, kjer je razodeta bistvena odločitev zoper samomor, in končni sklep vsak po tri stance. Tako uvod kot sklep vsebujeta poglavitno miselno izhodišče: da je treba sprejeti svet takšen, kot je. Uvod 104 Dimitrij Rupel se konča z vodilom, da samomor ne more biti rešitev iz obupnega vojaškega položaja, sklep to odločitev sankcionira s krstom. Obe izpeljavi osnovnega izhodišča (da je treba sprejeti svet, kot je) sta si enotni v prizorišču: obema je priča in navdih neposredna okolica Bohinjskega jezera. V obeh ključnih trenutkih se junakova usoda »zrcali« v vodi. V začetku se Črtomir primerja z mirujočo gladino jezera, na koncu se z bližnjo vodo posveti za novo življenje. Voda preliva in briše misel na samomor, oz. prežene samomorilski položaj kot tak: ali lahko za uvodne tri stance trdimo, da govorijo samo o misli na samomor? Ali ne govori Črtomir pravzaprav o tem, da bi nadaljevanje boja pomenilo samomor? Ali ni beseda o nesmiselnosti boja za staro vero? Mar se ne vsiljuje misel, da bi bil samomor upirati se ugotovitvi »Le tujcem sreče svit se v Kranji žari«? Ali ni Črtomir že v samem začetku pripravljen na pomiritev s »tujci«, z novo vero, ali se ni pravzaprav odločil za drugačen boj za dosego cilja, za drugačna, nova, bolj utemeljena sredstva? Lahko rečemo, da je Prešeren izredno disciplinirano in sistematično postavil svojega junaka v svet avtorefleksije. Krst je po svoji simetrični zgradbi in po vrsti značilnosti, ki jih bomo navedli, pravzaprav traktat o miru in spravi znotraj sveta, kakršen je, o »notranji« prilagoditvi, o »poti navznoter«, kot ugotavlja na podlagi številnih primerjav Žigon. V začetku v Črtomirovi duši sicer še ni »potihnil vihar boja«, vendar je ta vihar predvsem moralni in filozofski problem, ki komaj čaka, da ga racionalizira Bo-gomilino razodetje. Vse je že pripravljeno za spremembo, okrog včerajšnjega junaka vlada tišina, svetla zarja, pokojna gladina jezera. . . Črtomir se ogleda po naravi, ogleduje se v njej, v njej se vidi, v zunanjem miru zagleda pravo resnico in možnost lastnega miru, oz. novega življenja. Od kod ta mir, od kod spokojna voda, ki se razteza okrog Črtomira? Od slapa Savice, od blagoslovljene vode, ki se usipa vanj iz zadnjih treh stane, od krsta. Vse je že tu, vse je pripravljeno, le nekaj korakov je še treba. Pesnik je res precizen v izbiri prizorišča in prispodobe: slap, deroča voda je dvojna metafora: v prvi zvezi (tak se zažene, se pozneje ustavi — mladenič) pomeni mladostno zaletavost in torej staro vero, v drugi, ključni zvezi predstavlja vir mini in novo vero. S pomočjo te — ključne »vloge« slapa postanejo razumljive vse druge »vloge« in vse druge misli: kako naj bi mislil na svojo slepoto in zgrešeno vnemo, če se mu ne bi ponujala rešitev s krstom? V Krstu se na več ključnih mestih pojavlja (lepa, veličastna) narava. Na nivoju narave se vsi boji zdijo ničevi in spričo te zunanje harmonije morajo potihniti, življenje postane vredno življenja. Moramo se vprašati, kako v teh ključnih trenutkih (ko gre celo za samomor) intervenira narava in nova vera, ki nima v sebi nikakršne bojevitosti, moralnih dvomov. Naravna harmonija je prej ko slej v zvezi z versko odrešitvijo, z bogom in s čaščenjem ljubezni. Prej smo rekli, da je pomirjeno jezero, spokojna narava vmes: med nekdanjim mladeništvom (vojsko, močjo goljufivega upa . ..) in novim blagoslovom, ki odpravlja zmote, upe in zemeljsko ljubezensko združitev. Po končani bitki Črtomir dolge ure strmi v jezero, se napaja ob svetli zarji in zlatih žarkih na Triglavu, kot ptica drsi njegov čoln po vodni gladini. .. nato sledi ideološki obračun in blagoslov, ki ga napoti v versko šolo v Oglej. Toda ti zasanjani pogledi in doživetje narave niso samo blažilna obloga med enim in drugim položajem, niso zbolj ilustracija 105 Slovenski kulturni sindrom Črtomirovega notranjega stanja, temveč nekakšna objektivna vrednota, stanje, kamor se zliva vse, kamor vse pride, kjer se vse izteče. Kakorkoli beremo Krst, nikjer ni narava antropomorfizirana, temveč je »naturiziran« človek. Narava je prečudovita, vendar se zdi kot kristal, mrzla, vesoljsko čista »podoba raja«. Človek in kar je čutnega, ji je podrejeno, kot ozadje nabožne slike je, nekaj onstranskega. Narava je neposredno »utelešenje« božje volje. Niti bog sam, stari ali novi, nista tako usodno pričujoča, kot je pričujoča in določujoča narava. Kot smo prej rekli, da je Krst pravzaprav traktat o miru in spravi znotraj sveta, zgodba avtorefleksije, lahko zdaj rečemo, da je Krst inkantacija narave, dokončna določitev človeka za naravo, za del vesolja, v katerem so boji in posvetitve le kratke, efemerne instance. Morda je pesniku bolj kot za konkretno religijo — za splošno religijo, za povezanost, totalnost nadčutnega sveta. Gre torej za mir in spravo z naravo, z vesoljem. Človeku so določene meje narave: samomor kot najvišje dejanje samovolje in subjektivizma ni mogoč. Tudi vere, posamezna verstva niso tolikanj pomembna: vse to so goljufiva upanja, slepota. Meč daje podporo nenaravnim procesom: Kdaj bi že bila ugasnila kriva vera in slepota, sama od sebe, po naravni poti, če ne bi bilo Črtomirove vojske — sejanje v »razore časa«, upiranje vesoljskemu redu-času je drznost brez primere. Sreča na podlagi izbojevane svobode ni možna, ljubezen na konici meča ni prava, je drznost brez primere, je kratkotrajna: nastopili so časi ločitve, ne združenja. Če bi Bogomila in Črtomir zdaj sklenila zakonsko zvezo, se ne bi mogla naseliti nikjer, »ni zvezde mile, kjer bi ljubeča srca se sklenile«. Najslajše želje hrepenečih src bo ugasil hlad zelene zemlje. Hlad zelene zemlje je mesto, kjer se lahko naseli njuna ljubezen. Čutna ljubezen je prav tako slepa kot uporaba meča in sejanje v razore časa. Njeni toploti pesnik postavlja nasproti hlad zelene zemlje; kratki, sladki trenutki ljubezni so kot čas cvetlice, ki jo pobere slana — medtem ko so letni časi, vode in gore večni. Pravi dom je v nebesih, medtem ko je zemlja »skušnje kraj«, kjer slej ko prej zapovedujejo naravni pojavi — »viharji jezni«. Sprejeti svet, kot je, pomeni vključiti se v tok narave. Vključiti se v tok narave v konkretnem trenutku pomeni postati krščanski duhovnik. Krst je naravno dejanje »par excellence«, storjen je v naravi, s pomočjo naravnih sredstev, ki so blizu, pri roki, slap Savice je blagoslovljena voda. Voda je blagoslovljena voda, narava je blagoslovljena narava in ljudje so ustvarjeni po njeni meri. Krst, kot ga prikazuje France Prešeren, ni mistični, spiritistični obred, temveč posvetitev v naravi. Narava je prisotna slej ko prej: na Bledu in v Bohinju, ko sta Bogomila in Črtomir še bila zaročenca v znamenju boginje Žive, in ko sta postala Kristusova ženin in nevesta, le da se v prvem primeru nista zavedala njene veličine. Ali je kje v pesnitvi, ki o njej govori ta papir, kak trenutek, ko bi se narava prebudila in dobila človeške lastnosti? Sklenemo lahko, da ne. Vselej se človek v naravi ogleduje in jo izziva. Vendar narava ni nikoli izzvana, narave izzvati ni mogoče, vsa orožja in vsi boji so naravno nečisti, so zoper naravo. Narava je neprizadeta, prelepa, a mrzla in človek se lahko stopi z njo šele, ko je sam hladen, neobčutljiv. Narava se »veseli« in »prebudi« šele, ko se človek odpove svoji toplini, čustvom, mladeniški zaletavosti... V tem smislu največ pove 49. stanca tik pred koncem III. dela: ko je sklenjeno, da Bogomila in Črtomir ne bosta uživala zemeljske ljubezni, se ne objela, ko se odpovesta dotiku teles. 106 Dimitrij Rupel »Izmed oblakov solnce zdaj zašije, in mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje milo;« Ko narava blagoslovi to odločitev in ko nekdanja zaljubljenca končno najdeta svojo milo zvezdo, kjer bosta imela svoj dom, se zgodi še zadnja odpoved čutnim atributom. Za razumevanje Krsta se zdi bistveno in značilno, da pesnik ni pozabil na denar. »Kar Staroslav zlata še hrani zame, daj ga sirotam,« reče Bogomili... Sleherno kupovanje, skrb za ekonomsko blaginjo postane odveč. Dom med zvezdami je zastonj, nikakršnega blaga ni treba zanj, zato je v soncu in na snežakih: situacija je razbremenjena vseh materialnih zvez in zavez, čista kot kristal. Zlato, denar pripada sirotam, revežem, bogati ga ne potrebujejo, resnično bogastvo je onstran menjave. Krst pomeni povratek k izvirnim vrednotam, ki jih je ljudska intervencija (meč, boj, mladeniška zagnanost) zameglila in jim dala mistični značaj. Poezija se nam v tem kontekstu kaže kot najčistejše dejanje narave: kot naravni pojav, kot metrična shema, ki povzema usklajenost in lepoto narave, kot čisti, hladni kristal lahko preživi sleherne politične (čutne) spletke. Narava v Prešernovem smislu je nekaj nadčutnega in čistega, prav takšna pa je tudi poezija, ki se je zanjo odločil po letu 1836. Poezija ni sredstvo političnega boja na način, kot je to bila pred tem letom, temveč na popolnoma nov način. Lahko rečemo, da se je v času, ki ga opisujemo, zgodila reforma slovenske poezije, ki je zaostrila vprašanje slovenske samobitnosti na popolnoma nov način, na način notranje urejenosti, spravljenosti s svetom in hladne metrike. III. Lahko bi rekli, da se je Prešeren s Krstom odločil za drugačno vedenje znotraj kulture, ki ji je pripadal in jo je s svojo poezijo seveda radikalno spreminjal: zoper prevladujoče vrednote je sklenil nastopiti drugače, v bistvu bolj radikalno. Poskusil se je ogniti vzdevkom in splošnemu odklanjanju, ki se je v zapisih ohranilo kot »frajgajstovstvo«, škandalomanija in celo prostozidarstvo; namesto prigodnih in zajedljivih spisov in pesmi ter drznega izzivanja etablirane ljubljanske gospode, ki je doživelo vrh v natisu Sonetnega venca in dvorjenju Juliji, Prešeren v obdobju okrog Krsta ubere pot »konformizma«, sprave z duhovščino, nadčutne refleksije in čiste poezije. Prejšnja pot je vodila v samomor, zdajšnja je namenjena v ureditev življenjskih razmer, poklica, v prilagoditev realnim možnostim. V obdobju okrog Krsta je pesnik »prečistil« in sublimiral (nadomestil) prejšnje raznotere in vihrave socialne ideje z eno samo: sveta v sedanjem času ne bo mogoče spremeniti, in čutna, prigodna poezija je stranpot, vse preveč posvečena sedanjemu trenutku. Poezija naj bo uperjena k višjim ciljem, ki niso konkretna zgodovina, to je matrica za prihodnje generacije, »odtujena«, kristalno lepa forma, univerzalna vrednota, čisti »religiozni« projekt. Takšno ravnanje in ustvarjanje je ustrezno realnim razmeram, ko Slovenci še nimajo 107 Slovenski kulturni sindrom nikakršnih osnov za konstituiranje lastnih političnih strank in socialnih gibanj, ko celo najbolj eksponirani ideologi slovenstva med seboj občujejp / nemškem jeziku, ko je slovenski živelj scela vtopljen v nemško kulturo in ko ta uspešno opravlja vse vitalne funkcije slovenskega naroda. Prešeren ne more spreminjati sveta in življenja, to se mu kaže kot obvladovano po hladni naravi in kot odvisna spremenljivka večnega miru onstran človeških zmožnosti, kot božje torišče, kot domena vesoljskih (panteizem?), naravnih sil. Narava je tista točka, iz katere izvira vsa svetloba, je projektor človeških možnosti, hkrati pa tudi prelepa zibelka človeškega, izvir sreče. Kdor je skladen z naravo, ima duševni mir in doseže vrh človeško možnega. (Ali ni bil Rousseau tisti, ki je občudoval naravo, »strastno ljubil vodo«, »blodil po jezeru«, in hkrati veroval, da je progres civilizacije odtujitev srečni naravi prvotne skupnosti?) Pritegniti je treba Kosovi (Janko Kos, Prešeren in evropska romantika, str. 253) oceni: »Iz Krsta pri Savici se da razbrati, da je priznaval zlasti čustveni in moralni pomen hrepenenja po neskončnosti in večnosti, ki je eno temeljnih psiholoških gibal religije; da pa vendarle ni sprejel dogmatskih dokazov, ki poizkušajo takšni psihološki vsebini dati obvezen konfesio-nalen pomen ...« Prešeren je bil seveda romantik — in to v najširšem pomenu te opredelitve — vendar je v marsičem realizator klasičnih, razsvetljenskih zamisli, tako v pesniški tehniki (arhitektonska gradnja, metrična strogost. . .) kot tudi v pojmovanju položaja človeka v svetu. Dosledna romantika pelje v konflikt; s svetom, Prešeren pa se je konfliktu (v času Krsta) odpovedal, oz. ga je samosvoje prikril, racionaliziral. Krst je v bistvu traktat, avtorefleksija, racionalizacija kulturnega položaja Slovencev. Ce govorimo o krščanskem elementu v Krstu, nam mora biti jasno, da ne gre za »konfesionalne« razsežnosti krščanstva, temveč za izvirno, naravno krščanstvo, za religijo v osnovnem pomenu, za takšno vero, ki omogoča skladnost s svetom, kakršen je. To seveda ne pomeni običajne resignacije ali konformizma, kot to lahko beremo v nekaterih kritikah Krsta, ki pravijo, da gre za ponesrečeno delo, za zmoto ali banalno pristajanje na razmere na Slovenskem v letu 1836. Krst ni pomota in ni nikakršna cenena rešitev, temveč zaostritev pesnikove zahteve v smislu modernejšega slovenstva in specifično slovenske poezije, ki ne bo ne utilitarna, ne pedagoška, ne prigod-niška in ne banalna v izzivanju slovenskih kulturniških in političnih elit 19. stoletja. Ernestini Jelovškovi se Črtomirova spreobrnitev ne zdi logična, Zupančiču se je zdela nizkotna ... in podobno so razmišljali še mnogi drugi razlagalci in bralci Prešernovih poezij. Takšna razmišljanja razodevajo ideologijo, ki je bolj romantična od Prešernove, veliko bolj utopična, bolj tradicionalna od tiste, ki je izražena v Prešernu. Seveda je težko govoriti o ideologiji, saj se lahko na več mestih prepričamo o nekoherentnosti pesnikovih idejnih konceptov in njim pripadajoče terminologije. Prešeren je moral sam, brez pomoči, brez tradicije, brez »literarnega kroga«, kakršne poznamo iz kasnejših obdobij, na novo in »za nazaj« pa »za naprej« napisati slovensko poezijo, ki je bila pri drugih narodih delo več desetin ali sto umov: v kratkem opusu in še krajšem življenju je moral podoživeti vso zgodovino, strniti 108 Dimitrij Rupel vse šole in filozofije. Zato srečujemo toliko stoičnih, antičnih, klasicističnih, predromantičnih in romantičnih, pa tudi toliko povsem originalnih prvin. Krst je neke vrste sinteza vseh prejšnjih poezij, razmislek in zaostritev celotnega opusa. Centralnost Krsta v opusu je razvidna iz posvetitvenega soneta Matiji Čopu, saj je bil ta mož edini, ki je Prešernu priskrbel instru-mentarij za osmislitev kulturnega položaja Slovencev, in ga zvabil k temeljnim vprašanjem kulture in poezije nasploh. Krst je realizacija in posvetitev Čopovih nasvetov, aplikacija njegovih inovacijskih predlogov na konkretne slovenske kulturne razmere. In glavno vezilo Čopa je bilo, naj Prešeren postane velik pesnik, naj piše pesmi. Od vseh vrednot je najvrednejša ta: biti pesnik; pesništvo je odgovor na temeljno vprašanje, čemu živeti, kaj je bistvo življenja. Krst je odgovor na osnovno vprašanje vsega Prešernovega življenja in posredno odgovor na vprašanje, ali se bo sploh konstituiralo slovenstvo. Prešernov odgovor ni bil niti razsvetljenski niti romantičen niti katoliški niti idealističen, ampak je bil pesniški. Slovenska kultura se ni formirala kot racionalizacija kakšnih socialnih, ekonomskih, političnih premikov, ampak kot poezija; ne kot ideologija ali filozofija, temveč kot poezija, kot območje čistega jezika. Slovenci se nismo »maščevali« z mečem, temveč s poezijo; in temu nikoli ne bi bilo tako, če bi to bila poezija kot pomoč kakšni ideologiji, filozofiji ali politiki, poezija Koseškega ali Vodnika. Morala je biti čista poezija zaradi poezije. Kot takšna je postala nenadomestljiva, nedeljiva, ireduktibilna, neprevedljiva. Prešeren je lahko prevedel v nemščino nekaj manj pomembnih pesmi in celo Mornarja in Prekop, ni pa mogel prevesti Krsta pri Savici. Krst stoji v Prešernovi poeziji čisto zase, ničemur drugemu ni namenjen kot svoji nesmrtnosti in čistosti. Krst je štafetna palica, ki jo je Čop podal Prešernu, Prešeren pa zgodovini. Če je Prešeren zares hotel uresničiti Čopove načrte, je mogel to storiti le z dejanjem, ki bo preživelo njega samega. Preživi pa le nad-čutna ljubezen, nadčutna narava in nadčutna poezija, to, kar je očiščeno strasti in zaletavosti, (goljufivega) upanja. Poezija je kot sveto pismo, enig-matična, hladna, tehnično brezhibna: vsebino si bo vsak razlagal po svoje, vendar ne bo nikoli postala neaktualna, torej je večno živa, večno spodži-gajoča, večna iskra. Središče slovenske osvoboditve je pesništvo, slovenska religija je pesniška, pesniki so naši bogovi, naši svetniki, mučeniki.. . Natančno tako je pesnika dve leti po Krstu opisal Prešeren v Osrčenju (Pevcu). Pesnik je bog, njegovo delo je sveto, njegov dar je božji dar, pesmi so kot del narave, ljudje umirajo, pesmi ostajajo kot hlad zelene zemlje, kot gladina jezera. Pesmi so na strani narave, ne na strani tistih, ki naravo spreminjajo, ki delujejo v njej, ki so z njo v procesu »reprodukcije celote narave« (Marx), ki naravo humanizirajo. Ljudje so naturizirani in z njimi pesmi, kar pomeni, da se jih ne da narediti, proizvesti. Pesnik ima moč »noč temno razjasnit«, »kregulja odgnati, ki kljuje srce«, »izbrisat 'z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih oduzet' spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje mori!«. Komur je pretežko v prsih nositi pekel ali nebo, pesnik biti ne more! Mar niso Prešerna zasmehovali, kazali s prstom za njim, se mu čudili, ga obsojali in preganjali, on pa je vse to prenašal kot Kristus? Mar ni z njegovim življenjem in smrtjo povezana posebna mistika, ki ima določene elemente VVebrovega koncepta »karizme«? Mar ni bil za mnoge »vsemogočen«, mar ni zanikoval navad, zakonov in tradicije, vendar mu njegov poklic nikoli 109 Slovenski kulturni sindrom ni rabil za pridobivanje denarja, mar ni odklanjal »racionalnega ekonomskega vedenja«? Seveda smo za Krst trdili, da predstavlja avtorefleksijo in racionalizacijo z ozirom na prejšnje prepričanje v zvezi s posvetno, prigodniško poezijo in svobodomiselnim, razvratnim vedenjem. Racionalizacije do konca Prešeren ni mogel privesti, le dobro je pripravil teren za novo vero, za skrivni načrt. Katera vera ne trdi, da so vse druge vere napačne? In pesniška vera je bila najracionalnejša in edina možna. To je bila vera, utemeljena na spoznanju neustreznosti parcialnega upanja, bila je radikalizacija tega upanja. Današnje oboževanje Prešerna in slovenska kulturna tradicija, ki jo obvladuje t. i. slovenski kulturni sindrom (katerega bistvo je nadomeščanje socialne akcije z umetnostjo in neproduktivni status umetniških dejavnosti), je pravzaprav »rutinizacija« Prešernove karizme, je pesništvo kot konfesija v primerjavi s Prešernovim magičnim kristalom svobode. Pričujoči esej se seveda v ničemer ne pridružuje razlagam Prešernovega življenja, ki bi rade pesnika očistile in obranile pred različnimi (puritan-skimi: nekdanjimi in sodobnimi) očitki o ne najvišji morali v zvezi z razmerjem z Ano Jelovšek, vendar je po našem mnenju treba ugotoviti, da se je Prešernovo življenje po letu 1836 v marsičem umirilo. Celo samo razmerje z Jelovškovo je mogoče razumeti kot del te umiritve: mar si ni pesnik s tem olajšal življenjskih razmer in se sprijaznil z realiteto — v nasprotju z utopično ljubeznijo do Julije? Lahko bi rekli, da je sestopil z oblakov in si dobil erotični status, ki ga je edinega mogel dobiti. V tej dobi se je trikrat potegoval za advokaturo in jo končno tudi dobil. Policija je odnehala z bre-menilnimi poročili in Prešeren si je priboril nesporno mesto v slovenski kulturi in tudi v javnem življenju. Dosegel je, da so njegovo besedo spoštovali in njegov boj je dobil razsežnosti, ki jih pozna malokatera zgodovina: pripravil je načrt za zmago slovenskega naroda. To, da je ta načrt hkrati uveljavil »metodo«, ki jo imenujemo slovenski kulturni sindrom, Prešernovega pomena seveda nikakor ne zmanjšuje. Ta metoda je bila v tistem času najbolj ustrezna in edina možna.