ŠENT JURIJ OB JUŽNI ŽELEZNICI.
FOTOOR. FR. VESEL.
AVG. ZIGON
„LEL — MOJ KERMAR ..."
II.
„... Tudi ne verujem v boga »Lelja"... V tem oziru ostanem heretik tako dolgo, dokler mi kdo ne dokaže vsaj životarenja (če že ne dostojnega kraljevanja) Lelje-vega iz Kollarjeve „Slavy dcere", ki je vendar bila za Prešerna nekak kanon glede božanskih veličanstev v slovanskem panteonu (Slava, Živa, Črti, bogovi nad oblaki!)..." Dr. K. O. —- na imenov. mestu.
idejni enoti vse celote je tedaj Lelj le drugo, prikrivajoče ime za Čopa. O Lelju-Copu kot osebku dopoveduje Palinur z eno besedo — dvoje: da je bil Lelj-Čop kot krmar vešč in izkušen, in drugič, da je utonil. Da izreče v enem samem verzu dispozicijo vse prebogate na-daljne vsebine, je bil Prešernu neizogiben tak način izražanja: vsaka besedica je morala dobiti in prevzeti kar se da vsebine: z malim dosti. In čudovito je, da je Prešeren to  nalogo  tako  zmogel  ter našel  besedo,
„POM IN SVET" 1905. ŠT. 11.
(DALJE.)
eno samo malo besedo, ki ž njo dopove o krmarju-Čopu toliko! Izrazi poet o njem s še manjšo besedico, z Leljem; tega ne bi mogel s Čopovim imenom samim nikoli. . . In to bo poleg onega kompozicijsko-umetniškega drugi, vsebinski razlog za Lelja na mestu Čopa, dasi je seveda sintaktično Lelj v svojem stavku osebek, njegova do-povedka pa — „krmar" in „Palinur". Prešeren imenuje z Leljem Čopa kot osebek; hkrati in obenem pa označi in prilasti z metaforo, ki leži v „Lelju", neko lastnost osebku Čopu, ter tak6 dopove nekaj o njem z isto besedo, ki je v stavku osebek. A kaj ? Katero lastnost?
Odkar ima naše slovstvo to pesem, ume-vali smo že nad pol stoletja do najnovejših dni vsi, da je Lelj slovansko, in da bodi to tudi slovensko ime za latinskega Amorja.
Vsa Stritarjeva doba je bila tega mnenja, in zidala je mirnodušno vsa kesnejša nanjo. »Dunajski Zvon" ocenjuje 1. 1879. na strani 127. v „Vadnici" neko elegijo v spomin Lavriču; tam pravi Stritar, da „Lelja te bila zadela je ost" pomeni v navadno slovenščino prevedeno: zaljubljen si bil, druzega
43