vcsvi&racs
Ti? 4
---;--;-
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto S gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. 3U kr.
Tečaj TIH. v uubijani i. junija 1868. List 11.
I E T E.
Kak varno si nedolžno dete, Nevarnosti še ne poznaš; Ti proste ure niso vzete, Tovarša angela imaš!
Kak srečno si nedolžno dete, Britkost ne terga -ti serca; Pri tebi sreče niso štete, Veselje v sercu ti igra!
Jakoslov.
Čednosti dobrega učitelja.
1. Resnost.
„Zgled bodi vernim v besedi in obnašanji, v ljubezni, v veri, v čistosti". Tim. 4, 18.
Učitelj bodi resnoben! to je: obnašaj se pri mladini in pri odraščenih tako, da ne boš nikoli ne v djanji, ne v besedi onečasteval šole, učencev in samega sebe.
2. Molčečnost.
}}Ti pa govori, kar se spodobi po zdravem uku". Tit. I, 1.
Učitelj, bodi molčeč! to je: molči, kedar ne smeš govoriti, in govori, kedar ne smeš molčati. Ta čednost ima tedaj
V^i)
/K ljubo si nedolžno dete, (Prijazno kot pomladni cvet; Obraz je vtis podobe svete, Spoštuje ljubi ves te svet!
v sebi umetnost, da o pravem času molčiš in o pravem času govoriš.
3. Ponižnost.
. 7.a prevzetnim gre ponižanje} kdor je ponižnega serca, bo čast «dobil".	Preg. 89, 13.
Učitelj, bodi ponižen! to je: imej vedno pred očmi, da si pri vsem svojem prizadevanji prav malo proti temu, kar bi mogel biti. Ako si ponižen, boš gotovo tudi krotek in poter-pežljiv takrat, kedar ti bo to težko stalo.
Razumnost.
„Pridobivaj »i razumnosti, ker je dražja, kakor srebro".
Preg. 16, 16.
Učitelj, bodi razumen! to je : izbiraj in rabi naj boljše pomočke, in ogibaj se vsega, kar ti je treba, da dosežeš svoj namen, da svoje učence pred vsem drugim podučuješ in izre-jaš v lepem soglasji po duhu in sercu.
5. Modrost.
„Modrost je ljudem nezmeren zaklad; kteri si ga v prid obračajo, so deležni božje prijaznosti, in se priporočajo z darovi krotitve".
Modrost, bukv. 7, 14.
Učitelj, bodi moder! to je: pri vsaki reči išči njeni naj višji namen. Razumnost išče pri podučevanji le bolj bližnjih, bolj posvetnih namenov; modrost pa sledi za večnim namenom vseh djanj in nehanj. Učiteljeva modrost je tedaj naj več v tem, da vedno bolj spoznava važnost in dolžnost, ktero mu nalaga njegov imenitni stan. Kedar si pa tako srečen, da ti prisveti zlati žar prave modrosti, glej, da je zopet z nevrednim ravnanjem ne zapraviš, sicer se ne poverne več k tebi. Modrost je svetla in nezvenljiva, in kteri jo ljubijo, jo lahko vidijo, in kteri je iščejo, jo najdejo; kteri je žele, jim naproti pride, da se jim perva pokaže". (Modrost, bukv. 6, 13.)
6. Poterpežljivost.
„Poterpežljivost delo dopolni".
Jak. t, 4.
Učitelj, bodi poterpežljiv! to je: pridobi si tisto moč, s ktero brez nevolje in s popolno vdanostjo prenašaš vse hudo tega življenja, posebno pa vse zopernosti, ki ti jih zavdaja izreja brezmišljene mladine. Poterpežljivost ni le potrebna, te-
muč tudi koristna. Če učitelj ne zna poterpeti in butaro svojega stanu voljno prenašati, ni učitelj v lepem pomenu te besede, temuč le najemuik in tlačen na lepem domovinskem polji.
7.	Zmernost.
,,7.egrndi s ternjem .vojn uses« ; hudobnega jezika nikar ne poslušaj, in svojim uslam vrata in ključavnice napravi".
Sir. iS, 19
Učitelj, bodi zmeren! to je: ne prestopaj meje ne v mislih, ne v besedah, pa tudi ne v djanji. Pri vsem svojem ravnanji pri mladini se vedi tako, da bodo učenci imeli vedno naj lepši zgled in spodbudo pred seboj.
8.	Krotkost.
„Sin, s krotkostjo dopolnuj svoja del», in bos zraven človeške časti tudi ljubljen".
Učitelj, bodi k rotek! to je: a) pametno sodi svoje za-služenje; b) ne bodi svojoglaven, kedar je treba kaj dobrega posnemati; c) ravnaj se po božjih zapovedih, kajti brez teh ne moreš nikjer, naj manj pa pri vzrejevanji shajati; d) obnašaj se vedno tako, da te ne bo treba siliti, da bi še le kaj dobrega začel ali storil; imej sam oči prav odperte! e) nikoli ne zini razžalivne besedice, ktera bi žalila otroško čutilo ali še celo starše in druge odraščene ! Imej, kolikor je mogoče , pri vseh obravnavah z učenci krotko, mirno serce, in bodi, kolikor je le mogoče in ti pamet in vest dopušča, prizanesljiv.
9. Gorečnost.
,, Vašo gorečnost naj oživlja ljubezen, naj jo razveseljuje vednost, naj jo vterjuje stanovitnost; naj bo žareča, previdna; naj ne bo mlačna, pa ne neskromna alf derzna, pa tudi ne bojazljiva".
Sv. Bernard.
Učitelj, bodi goreč in vnet za vse dobro! to je: spolnuj svoje dolžnosti, kar moreš, na tanko. Kaj ne stori človek in posebno dober učitelj vsega , če je za vse dobro vnet in pregret! On je pred vsem drugim pravi božji služabnik, ker skerbi za božjo večno slavo, ktero cepi in oživlja v mladih sercih; on je zvest sin svoje domovine, in ne stori nikoli nič, kar bi skrunilo ime pravega domovinca; on je dober srenj-čan in zvest deržavljan, ker vse te lepe lastnosti mora podpi-
11*
rati ne le z modrini vzrejevanjem, temuč naj več tudi s svojim lepim zgledom.
10.	Pazljivost.
,,Imamo veliko hranilo , kter» je zaupano n®si skerbi in Nujnosti : to bo otroci".
Sv. Krizost.
Učitelj, bodi pazljiv ali čuječ! to je: pazi na se, da nič ne storiš in ne opustiš, kar se ne združuje s tvojim imenitnim stanom; pazi pa tudi na svoje učence, da se ti ne pokvarijo; bodi njih pravi svetni angel varh !
11.	Značajnost.
„Tvoje oči naj naravnost gledajo, in tvoje trepavnice naj hodijo pred tvojimi stopinjami1'.
Preg. 4, 85.
Učitelj, bodi značajen! to je : glej, da spoznaš resnico, in potem, ne omahuj sedaj na levo, sedaj na desno, temuč o-stajaj stanovitno pri spoznani resnici. Pravi, stanovitni značaj ima svojo podlago sicer v prostosti, toda ta prostost naj izvira iz tvojega serca, iz lastnega prepričanja. Značajen „mož beseda" vtiskuje pravi značaj tudi v serca svojih učencev, kakor tudi neznačajen odgojnik vzreja neznačajna, omahljiva serca, ka-koršnih se svet ogiba.
12.	Pobožnost.
,,Skerbno si prizadevaj, se ska-zati Bogu doskušnega delavca, ' " •	kteremu se ni treba sramovati".
Tim. 8, 15.
Učitelj, budi pobožen! to je: spolnuj svoje težavne dolžnosti iz ljubezni do Boga in zavoljo Boga iz ljubezni do bližnjega. Pobožnost pa more izvirati iz dna serca, ako ne, se rada preverže v hinavščino, ktere naj se učitelj čez vse varuje. Pobožni učitelj sadi to bogoljubno cvetico tudi v serca svojih gojencev. Pobožni učitelj tudi vse svoje težave in brit— kosti voljno prenaša, ker ve, da le voljno terpljenje je zasluž-ljivo in nam daje pravo večno plačilo,
Stari in niladi Slovenec.
Gluma.
O. Gluma impudicitia, glumü scena, iocus, glumiti sg garriré, irridere, glumicl scenicus, mimus.
8. Nsl. je gluma ioeus; insania, glumiti se ali šaliti se, glumač-ec-ar histrio (Gaukler, Schauspieler), serb. hrov. glumac, in poslej bodem rabil vzajemno glum, gluma, glumec, glumnik, glumstvo, glumišče, glumilišče, glumilelj, glumno.
Gnesti.
O. Nota saepe je seribi pro e: gnjetomi.
. S. Rad bi védil, ktera pisava je prava v tej in nekterili naslednjih besedah, ker se v nji ne vjemamo vsi. Iz Vaše opombe vidim, da mi je pisati gnjesti, kakor pišeta i Hrovat i Serb, gnječiti, gnječa.
Gniti.
S. Bral sem že tudi gnjiti, gnjil, gnjiloba, in celo gnjoj ! Iz Vašega pisanja spoznam, daje pravo gniti, gnil, gnoj, gnojiti.
Gnusü.
O. Vjema se nekaj z gnesi in gnisi f. sordes, čes. hnis. gnusiti pa gnisiti inquinare; vendar se ima dobro ločiti ter pomniti, da se nahaja i gnisiti, gnusota in gn^sota, gn^sivü.
N. l)asi pravite nsl. gnus macula hung, gnjus nausea habd. serb. gnus sordes mik. rus. gnusü Ungeziefer; — pa nosnik mi kaže, da se sme pisati brez j, toraj : gnus, gnusoba, gnusen itd.
Gnévü.
O. Gnéviti irritare, gnéviti s§ irasci, gnévü ira, l'uror.
S. Jarnik mi spričuje, da je koroškim, pa dolenskim Slovencem znana, in ker jo, kakor i Vi pravite, brata Jugoslovana imata v obliki gnjev, hočem tudi jaz pisariti gnjev, gnjevali, - se, gnjevanje, gnjevatelj, gnjevljiv in gnjevniv ira-cundus, gnjevno, gnjevstvo.
Gnezdo.
O. Gnézdo in gnézno cubile, nidus cf. ser. ni et dhá, ergo locus, ubi quid deponitur; de g praefixo cf. gnétiti cum nétiti; de z lit. lizdas, nest et nidus; vezdeti et zvezda, suff. est o, ante quod d excidit; gnézditi nidificare, — s§ insidiari.
8. Eni pišejo gnezdo, eni gnjezdo, in le brate jugoslovanske posnemam, ako rabim v prihodnje vzajemno obliko gnjezdo.
Gnetiti.
O. Gnetiti accendere, saepe cum praep. vüzü, podü in-cendere; cf. gnezdo, gnev.
8. Sedaj rabimo netiti p. ogenj in gnetiti fovere, znetiti, podnetiti, podničevati, v-netilo fomentum, podnetek, podnetljej, kakor hrov. unititi, proničivati, nitilo; in ker vneti sploh pišem brez j, mislim, da je prav tudi netiti ali gnetiti.
Govoriti.
O. Govoru cf. gvorü aquae bulla (Wasserblase), gvorükü, gvoricl, nota russ. govorü.
8. Pomenljivo se mi zdi, da Vam je bilo govoriti a) tumultuari, in potem še le b) loqui; govoril tumultus, clamor; govorlnü seditiosus. Kaže mi to, da so že nekdaj v sejmih Sloveni hrumeli in ropotali, kadar so govorili, kakor dostikrat tudi sedaj. Spominjam se narodne pesmi, kjer Pegam pravi, govori t. j. navadno in slovesno, glasovito!
Goj.
O. Goj pax cf. russ. izgoj; serb. goj gaudium; gojilo se-datio. nota lit. giti sanare gajus sanabilis, quae cf. cum ser. džajus medicina a dži vincere.
S. Ta opomba mi je važna zato, ker mi je gojiti, goji-lišče, kakor Hrovatom, Serbom, t. j. rediti, vzrejati, gaj i ti (cf. čes. hajiti hraniti, braniti, varovati) t. j. zdraviti sanare, in časih gojiti nam. kojiti — pokojiti sedare.
Golemu.
O. To imajo Hrovatje, Serbi, kakor jaz v pomenu mag-nus, golemina magnitudo.
S. Pa jo že tudi Slovenci rabimo; treba je toraj, da razumemo na pr. „čudo golemo"!
Gorazdü.
O. Gorazdü peritus, artifex je tuje slovo, iz gotovsk. praep. ga in razda loquela.
<8. Mika me le, ker Rus pravi razun gorazdo tudi go-razno valde, in ali ni slov. grozno lep, grozno svet nam. gorazno lep ?
Gramada.
O. Piše se tudi gromada in gromača acervus, rogus, cumulus, materia.
8. Nsl. grmada, ali gromada; thema, pravite Vi sami, je gromu cf. serb. grom oran ingens, gromula ingens homo; in v tem smislu se nahaja v spisih slovenskih gromno ali o -g r o ui n o t. j. velikotno, velikansko.
Zcmljepisje v ljudski šoli.
(Dalje.)
Južne, apnence gore; ygore moiiške; Alpe zilske, Alpe karnske, Canina, Karavanke.
J. Dosihmal ste mi pravili od severnih pomejnih gora, od zemlje, ktero pokrivajo pervotne Alpe; povejte mi še kaj od južnih pomejnih gora ob reki Žili, Žilici in ob desnem dravskem bregu!
O. Južno tretjino zemlje pokrivajo tla južnih apnenčnih Alp; ta pokrajina je pa popolnoma drugačna, kakor so osrednje in severne pokrajine, kar namreč zadeva podobo in sestavo gora.
Tu so naj prej:
a. Gore možiške (Miesgebirge) imenovane, od štajerske strani tudi ljubeljske, od kranjske pa kamniške planine. Te gore so na jugovzhodnem koncu dežele, in pokrivajo kakih 16 □milj; v njih je obilo poprečnih dolov; povežajo se na ravnost okoli Doberlevasi; notranji planinski apnenčni svet, ki spada prav za prav k Karavankam, ima dokaj svinčene rude in je primerno 5000' visok, naj višji verh Peca, je 6678' visok, na meji so herbti in planine ena h drugi primerno visoke 6500'; naj višji verhunci v južnem kotu zemlje so pa: 8 to rži c 6738', Grintovec na kranjskih tleh naj višji verh vsega pogorja 8145', Kočna 8050'. Sedla in prehodi so pa visoki 3000 — 4000', tako je sedlo jezerske gore na Kranjsko

3802' visoko, na Štajersko je pa prehod čez sedlo Tolstega ver h a; oba nista ravno težavna.
b.	Med zgornjo Dravo, Belim jezerom in reko Belo so pa Alpe zilske, eno samo mogočno pogorje.
To pogorje je 8 milj dolgo in 1 — 2 milji široko, verhunci so visoki 6000 — 7000'. Naj višji je lešanski ver h 8497' J iik ima 5958', sverž Reifkogl 7470', Gradišče 6450' mogočna planina Dobrač je 6816' visoka.
Prehodi so od Kotoč k gornjemu Dravberku, od št. Mo-harja na Višprijane v Greifenburg, od Čač na Pliberk v Belo i. t. d.
c.	Ob deželni meji za reko Žilo je mogočno ozidje apnenčnega pogorja. Do soteske Pontabel v dolini reke Bele se imenuje to pogorje Alpe karnske, za to sotesko in za Poziljem se pa imenuje Canina in Karavanke.
Alpe karnske so sploh niže, njih slemena so pa gola in verhunci ostri; cesta je samo na enem kraji med Ko-točami in med Tolmečem na Beneškem v dolini reke T a I-menta čez Pleken 4314' visoka. Iz med obilo verhuncev imenujemo le Poli n i k a 7356' in pri vzhodnem koncu Š i n ave c a nad Naborjetom 6396' — pa Ko k a 6084'.
Canina je med doloma reke Bele, namreč tiste Bele, ki teče na Benečansko in Žilice in je še silna panoga poslednjega lednika v južnih Alpah. Tukaj se vzdiguje Višja gora 8448', Kraljev verh 6092' in slavne romarske sv. Višarje — 5646' visoke.
d) Prave Karavanke se vzdigujejj» 1—3 milje na široko in čez 5 milj na dolgo za dolino reke Žlice (male Žile). Po predelskem sedlu (3642') pelje edina cesta na Goriško. Dravo pa spremljajo te gore od sv. Jakoba do Abolič.
Reka Bela (železna ali kapeljska Bela) prirodno meji z dolinami svojih pritokov Lipene in Obiršice Karavanke od M oži škili gor, ktere se razgrinjajo pred apnenčnim hribovjem možiškim.
Odlikujejo se pa Karavanke tu pa tam tudi s prelepimi drevnatimi predgorji, v kterih rudarji dobivajo mnogo svinca. Naj višji verhunci so: Kamen 5244', Kepa 6780', Golica 5802', pa nad cestnim klancem ljubeljskim 4362' v nebo stermeča Begunšica 6522' in slednjič 6630' visoko sleme Košuta. Svinčnati Obir, čegar naj višji verh dosega 6774', se ozira
kakor pravi ober (orjak) pod se na nizko Podravje, nad kterim stoje 2-3000' visoki verhi (na Žili 2085' i. t. d.)
Doline v Karavankah so sploh poprečne, in razun dola reke Kokre in Bele (Kapeljske) nič kaj znamenite; prehodi, edini Ljubel, znan po svojih zametih 4362', so zelo stermi in težavni.
Koroške gore sva tedaj razdelila 1. v pragorne ali per-votne Alpe, ktere zagrinjajo ves sever in nekoliko tudi osredek dežele. Do prelaza Kačberga se imenujejo Turi in dalje proti vz. so pa muro-dravske Alpe; 2. v južne apnenčne gore, ktere se zopet razdeljujejo na vzhodu v možiške gore, na zahodu pa med Žilo in Dravo v zilske Alpe, ob meji dežele na Laško pa v Alpe karnske do Pontabla, od Pontabla naprej med Belo in Žilico v Čanino in od tod naprej za Žilo in Dravo pa v Karavanke.	(Dalje prih.)
Pašnik.
Hank v Jeziku. V jeziku morajo učenci v ljudski šoli toliko napredovati, da to, kar slišijo govoriti, dobro raz-umijo, da tiskano in pisano gladko in razumno berejo, — potem da misli drugih, ki jih slišijo ali berejo in tudi svoje misli pravilno govore in zapisujejo. Se ve, da to velja le v maternem jeziku. Kdor uči učence tujega jezika, naj nikar ne prezira te perve podlage v maternem jeziku.
Pri tem nauki pa se morate imeti pred očmi dve reči: 1) Kako se učenci vadijo in navadijo jezik prav razumevati? 2) Kako se učenci navadijo prav govoriti in pisati? Na obe te vprašanji se odgovarja naj bolje tako, da terdimo: Vadi in vadi učence govoriti in pisati v živih pogovorih in zgledih tako dolgo, da jim je vse to dušna lastina.
Učitelj naj si tedaj prizadeva, da v šoli sam lepo in pravilno govori in da posebno pri branji gleda na to, da učenci vsako besedo prav naglašajo in pravilno izgovarajo in posamne stavke, kakor tudi ves berilni spis gladko in razumno berejo. Posebno važno delo ima pa učitelj takrat, ko se učenci vadijo spisovati, to je, ko naj pred prepisujejo, potem pa sami spi-sujejo svoje in drugih misli. Vsaki spis se mora tako dolgo
piliti in piliti in popravljati, da je brez naj manjšega pogreška. To da sicer učitelju veliko dela in truda, toda potrebno je to, ker brez tega se ne more v jeziku napredovati. Kar velja to v domačem jeziku, velja gotovo še bolj v tujem. Pri vsakem delu je vaja perva reč, posebno pa še pri šolskih naukih in med temi posebno pri nauku v jeziku.	— a —
Jezik je dar božji. Besedo jezik rabimo v dvojem pomenu. V pervent pomenu je jezik telesni ud, s kterim govorimo. V drugem pomen rabimo besedo jezik za govor, kako govorimo, postavim: slovenski, nemški, i. t. d. Jezik je naj lepša, naj dražja in naj imenitneja dota, kar jih je prejel človek iz stvarnikove roke, je tedaj velik dar božji. Kako imeniten je ta božji dar, vidi se lahko pri mutastem človeku, ki se ne more tega daru veseliti. On ne more svojih misli in čutov razodevati, ne more z nami govoriti. Z jezikom (govorom) se lahko stori veliko dobrega in koristnega, pa tudi slabega in hudega. Ako kdo kaj napačnega stori, drugi ga posvari in mu pove , v čem se je pregrešil in kaj naj stori, da bo prav. Mi bi bili še v temi nevere, ko bi govora ne bilo. Pervi, ki je naše prednamce učil kat. vere, jim je pridigoval in jih pod-učeval, kar bi pa ne bil mogel storiti, ko bi ne bil imel govora in bi ne bil umel našega jezika. Mati bi ne mogla učiti sinka moliti in govoriti; oče bi ga ne mogel opominjati in svariti, in še veliko dobrega in koristnega bi se moralo opustiti, ko bi nam ne bil dal modri in dobri stvarnik jezika ali govora. Brez jezika bili bi mi torej neizobraženi in podobni neumni živini. — Z jezikom se lahko stori tudi veliko hudega in slabega. Že v raji je hudobni duh v kačji podobi perve starše ogovoril, k grehu nagovarjal in zapeljal. In tako se je od začetka pa do dan danes z jezikom storilo mnogo hudega. Pa Bog je to prepovedal, človeku pa dal um in prosto voljo, da lahko spozna, kar ni prav, in to opušča, in jezika, ki je tako velik dar božji, ne rabi za nespametne reči. Ne samo prepovedal, tudi kaznoval je Bog to že dostokrat očitno. Tako n. pr., ko je velikan Goli-jat zabavljivo govoril Izraelcem, ga je Bog kaznoval, in slabi pastir David ga je premagal po božji volji. Zmirom rabimo jezik le v čast božjo, v svoje in v izobraženje svojega naroda !
Pr. Franovuki.
Šolsko blago.
Iz številjenja. 1) Pri neki družini so 4 odraščeni in 2 otroka. Za te je treba vsaki dan za vsakega 2'/3 ti kruha in sicer tako, da se otroka štejeta za 1 odraščenega. Koliko reži se mora dati v mlin za kruhovo moko za 10 dni, če 100 ti reži da 75 it čiste moke in če se za 3 ti moke potrebuje 2 ti vode za vmešenje, in če testo v peči zgubi V, svoje teže ?
2)	Sosed je kupil nova kola ali voz za 80 gold. Ko bi bil ta voz vsake 3 leta nabarval z oljnato barvo, bi mu bil služil 30 let. Sosed pa ni storil tako, in kola so se mu že v 14 letih razsula. Koliko ima tedaj sosed zgube, ko bi ga bilo pervo barvanje 2 gold. 50 kr., vsako poznejše pa le 60 kr. stalo ?
3)	Neki naravoslovec je imel dva kerta zaperta. Ta dva sta pojedla v 9 dneh 341 malih in 193 večjih červov in eno miš. Koliko tega merčesa poje 1 kert na dan, če se namesto miši šteje 20 malih červov ?
4)	Ko so travnik v njivo preorali, so dobili po čez 4000 červov. Koliko dni bi se bila s temi červi živila 2 kerta ?
5)	Navadni netopir požre hitro enega za drugim 10 kebrov. Drugo pot potrebuje 12 srednjih metuljev. Če se netopir vsaki dan trikrat do sitega nahrani, in če vselej potrebuje po 12 kebrov ali metuljev, koliko tega merčesa prežene 10 netopirjev v pol leta?
6)	Nekdo je imel zapertega ježa, in ta je pohrustal v 4 dneh 30 miši, 120 kebrov in 16 polžev. Koliko teh živali pokonča jež v 3 letih, če se za njegovo zimsko spanje odštejejo za vsako leto 4 meseci?
7)	Senica požre na dan toliko težo gosenčinih jajčic, kolikor sama tehta. Če senica le 3/4 lota tehta, in če se 20.000 jajčic za 1 lot šteje, koliko teh jajčic potrebuje senica na mesec za hrano?
8)	Če ena senica požre na dan 15.000 gosenčinih jajčič, od kterih bi vsakih 100 izleženih gosenec le 1 kr. škode naredile; koliko dobička daje tedaj seničino gnjezdo 10 glav v 6 mesecih?
Koristne reči.
Spisal Bogomil Terzinski.
1. H a v a d n a banana.
Navadna ban an a (Musa paradisiaca) ali kakor ga splošno imenujejo, „rajska smokva", raste naravnost navpik, in se sme k najimenitnišim prikazkom v rastlinstvu prištevati. Nje sad meri v dolžini 8 — 9 palcev, debel je pa en palec. Po okusu je podoben suhim smokvara, in je v več ozirih posebno dobra hrana za ljudi, in v resnici je navadna banana za prebivalce vročega pojasa to, kar pri nas kruh. Osem do devet mesecev
pozneji, ko je bila mladika vsajena, začenja koristno drevo cvetje razvijati, in že v 10.— 11. mesecu, se pokaže 12 —15 šopkov, v vsakem po 20 bananov, popolnega zrelega sadja. Sadje ljudje obirajo in obero, potem pa drevo posekajo, ker ne more več cvetja razvijati; puste le tiste mladike, ki iz korenin ¡zrastejo in dve tretjini deblove visočine dosežejo. Te zopet kmali cvetejo in se razvijajo in dajejo nekoliko pozneji zopet banane. Zrele banane so rumenkaste in imajo sladko, prijetno dišeče meso. Ljudje jih jedo nekaj kuhane, nekaj pečene. Ta rodovitnost pa, žalibog! ljudi le prevečkrat podpira v lenobi; kajti Aleks. Humboldt je preračunil, da zemlja, kjer k večemu 33 funtov pšenice ali 99 funtov krompirja zraste, rodi 4000 banan. — Iz bananinega stebla napravljajo ondotni prebivalci neko predivo; mlado perjiče in popke jedo osoljene in s poprom potresene ravno tako, kakor mi salato; iz peres, ki so dva čevlja široka in 6 — 8 čevljev dolga, napravljajo različno obleko, jih rabijo za rjuhe, perte, strehe pri hišah i. t. d. Kratko rečeno: vsak del pri tej rastlini znajo ljudje porabiti za različne reči.
2. Pravi kruliovec.
Pravi kruhovec raste na več otokih tihega morja ali oceana, in sicer v dveh plemenih. Pervo je meseno, drugo pa koščičino. Pervo pleme, (ondotni prebivalci ga imenujejo „uru") zraste visoko ko hrast; peresa so po podobi in barvi smokvinim podobna, in ako jih od veje utergaš, kaplje iz njih mlečen sok. Sad, ki se naredi iz majhne, okrogle mucke, zraste debel ko glava desetletnega otroka. Njegova koža je tanka in mrežasta. Pod njo je neko meso, ki je po barvi snegu, po rahlosti še le pečenemu pšeničnemu kruhu, po okusu pa je temu manj ali bolj enako. Posušen sad je jako zdrava in tečna hrana. Ondotnim prebivalcem služi mesto kruha. O drugem ali koščičinem plemenu ni nič drugega posebnega, nego, da iz njegovega lesa narejajo lepo hišno orodje.
3. Hopuška.
Hopuška raste na močvirnih senčnatih krajih severne Amerike, in je med vsemi rastlinami naj bolj občutljiva. Ako se usede kak merčes na poveršje enega njenih peres, ki iz korenine rastejo, se ta precej zapre, in se ne odpre pred, da je
merčes mertev. Ako se z iglo ali s slamo kakega peresa dotakneš, se ravno to zgodi. To rastlino so že v 17. stoletji v Evropo prinesli in jo po verteli sadili, toda nikjer se ni hotla prav dobro prijeti in vspešno rasti. Sedaj jih je že več po gosposkih vertih, in plačujejo jih po 5—10 tolarjev. Nekdaj so jih prodajali na Angleškem po 200 — 250 tolarjev.
Ta čudna cvetica, ki je doma na Kitajskem in v Kohinhini, raste ob drevesih ovijaje se po njihovih vejah. Čebuljaste korenine jej služijo le za vterjenje, ne tako ko drugim rastlinam, da bi hrano serkala, kajti to dobiva iz zraka. Kakor bi se komu čudno zdelo, pa je vendar res, da čudna rastlina celo na stropu v kaki sobi raste, cvet razvije in prebivalce razveseljuje.
Ta velika, krasna rastlina, raste po peščenih krajih vene-zuelskih brežin. Njena peresa so po čevlju dolga; njen sad je mesen z dvema orehoma. Ako se njeno deblo nareže, teče iz njega, akoravno že več mesecev ni dežja bilo, lepljiv, precej gost in lepodišeč sok, kije prav podoben naj boljemu kravjemu mleku. Ta sok je jako dober in hranilen, da je ondotnim prebivalcem to, kar nam kravje ali kozje mleko. Pa ne le samo za hrano imajo ta sok, z njim tudi ozdravljajo mnogo bolezni. Čim temneja so drevesa, in kolikor bolj vkup stoje, tim bogateji se izliva sladki sok. Navadno narežejo deblo po solnčnem vzhodu. Jako prijetno jo z lastnimi očmi videti, kako ob tem času beli in čemi, vsak s posodo, za mleko pripravljeno, od vseh strani prihajajo. Človeku se zdi takrat, kakor bi videl družino kakega pastirja, ki jej razdeljuje mleko svoje cede.
Iz beljaške okolice. (Učiteljska družba.) Pravila za učiteljsko družbo na Koroškem so poterjena, in bil je že 15. aprila t. 1. pervi občni zbor, da je izvolil posebni odbor za 1 leto, in ta je zopet izvolil opravilnike. 14. maja pa se je sešel odbor, da se je posvetoval , ali naj se vstauovi družbin časopis, in ktera vpra-
4. Lepodišeča zračna cvetica.
5. Mlečno drevo.
sanja naj prihodnji občni zbor obravnava ? —• Odbor sklene izdajati mesečen list, in izvoli predsednika družbe, učitelja glavne šole v Beljaku, g. Fr. Šolc-a za vrednika. — Za prihodno občno zborovanje je odbor določil naslednja vprašanja: 1) Kako naj se dela, da se pospeši in doseže namen ali konec in blagor družbe? — 2) Kaj sme po pravici učiteljska družba od deželnega zbora na korist naših (koroških) ljudskih šol tirjati? — 3) Kaj je treba glede naših šolskih knjig popraviti? — 4) Kaj je namen telovadskega nauka v ljudski šoli, in kako naj se ovi nauk izveršuje? — Udov šteje do sedaj družba blizo 80.
Jez gotovo nisem eden tistih, ki naskakujejo sedajno vnajno uredbo ljudskih šol; ali to menda celi svet previdi, da se nameram puhlih liberalcev, kojih še uzv. gg. škofje niso zajeziti mogli, sedaj enkrat težko bodeino ustavili. Naloga vsakega umnega človeka pa je, se nevarnosti, ki mu proti, po moči izogibati. Tudi mi učitelji si moramo, da ne bodemo popolno svojovoljnosti posebnih „korenjakov" izročeni, pomagati sami; napraviti moramo velike družbe (se ve, nikdar po kopitu sedajne liberalnosti), ktere se ložeji ustavljajo neslanim tirjatvam. Ali bodo veliko opomoči mogle, Bog zna; nekaj pa bodo vendar le kot protitežje koristile. Naj se tedaj čast. slov. sobratje na Koroškem nove družbe vdeležijo! Časoma moremo napraviti slovensko poddružnico.
Glede drugega vprašanja za občni zbor nasvetujem, naj gg. govorniki posebno naglašajo, da naj se učitelji ne izdajo popolno občinskim zastopništvom, naj gotovo plačo sprejemajo, naj se izdela postava za počitnino (penzijo), naj se šole ne prepolnujejo, t. j. naj en sam učitelj ne podučuje 100 ali še več učencev itd.
Da imajo učitelji marsikaj tožiti, kažemo tu na te-la dva zgleda:
V	nemški fari W., v spodnji dravski dekaniji, pride obč. predstojništvu muha v glavo, da bi učitelja odpravilo. Berž napravi prošnjo do deželne vlade, naj učitelja odnese čez devet verhov. Dež. vlada izroči prošnjo preč. konzistoriju, in od tod roma nazaj do dekaništva. Sedaj učitelj še le zve za Dainokelov meč nad svojo glavo, ter se tudi hitro pri obč. predstojniku zavoljo takega ravnanja pritoži. Konec je bil ta, da so ravno tisti obč. zastopniki, ki so napravili vlogo, naj se učitelj odpravi, podpisali drugo, da nimajo pritožbe zoper učitelja 1! —
V	fari Č., v ziljski dolini, bi obč. zastopništvo že bolj starega, pa še popolno čverstega učitelja rado brez počitnine odstavilo. Celo okrajni predstojnik je poslušal ljudi, ko je učitelj zapovedani razkaz o zamudah učencev vložil, da se otroci v šoli nič ne nauče, in da je zatorej zastonj, da bi jih pošiljali v šolo, in opiraje se na to je okr. predstojnik sam sklical obč. zbor, da tirja drugega učitelja. — Take dobrote se ponujajo po namenjeni novi osnovi učiteljem! Zopet v drugih krajih preganjajo svetni gospodje učitelje zato, ker premalo nemškutarijo. Zastran nerednega izplačevanja šolnine pa je občna tožba.
Ima kteri iz med slov. učiteljev na Koroškem kako tako posebno pritožbo (opirati se mora, to se ume, na golo resnico), naj jo kmali pismeno naznani kteremu slovenskih odbornikov učiteljske družbe.
Ti odborniki so sledeči gospodje učitelji: Gajlar France v št.Lenartu (p. Arnoldsteiu), Lcsjak Toma v Lipi (p. Velden) in Vigele Ferd. v Štebnu (p. Villach).
Iz Negove. P. J. Dopis iz slov. goric v „Slov. Narodu" od 30. aprila t. I. št. 13. pod napisom „učiteljeva volitva v Negovi" je po našem prepričanji bolj služil nekaki zavidnosti starejega učitelja proti mlajemu, nego resnici in koristi Negovčanov. Gotovo je, da ni celo prav, ako se pri volitvah starejih učiteljev pozabi; ali občine po se-dajnem duhu ne gledajo na starost, ampak volijo učitelja, kteri je razun druzih potrebnih lastnosti v vsakem šolskem predmetu dobro izurjen, kteri se ne baba s samo narodnostjo, ampak po narodnem duhu in čutji v šoli vsestransko koristi — če tudi na tihem. Previden učitelj se bo tega načela vedno držal, in bo mesto, da si po svojem obnašanji mnogo serditosti in sitnosti brez koristi za narod na glavo nakoplje in z narodnim prepirom večnemu židu enak od župe do župe potuje, v šoli z vso močjo in ljubeznijo v narodovem, pa tudi v drugem nam zelo potrebnem jeziku podučeval; sej tudi postava tako tirja.
Kar se tiče učitelja, kterega so bili Negovčani izvolili, naj povem, da je že odstopil, ko ga je g.? v „Slov. Nar." grajal, lil da bo torej vsem 13 prosivcem zopet dana prilika oglasiti se in svoja spričevala, a ne le kerstnega lista, odboru poslati. Nesreča pa bi ne bila tolika, kakor si jo mala g.?, ko bi tudi A. H. ostal učitelj ne-govski. A. R. je izprašan učitelj glavnih šol, je častno služil v Ljutomeru (učil v 4. razredu), v Mariboru (v 4. razr.), je učil kot polnočni učitelj na mestni realki v Celji; kjer je podučeval tudi v slov. jeziku in opravlja zdaj brez pritožbe svojo službo in dolžnost na glavni šoli v „Slov. Gradcu", morebiti bolje, ko marsikdo drugi.
(„Slov. Narod.")
Iz Gorice. (Slovenske šole v Gorici.) Ni davno, kar je došlo od vis. ministerstva nekaj prav važnega zastran slov. šol v Gorici. Leta in leta se toži, da so slovenski razredi tukajšnje c. k. normalke sosebno III. in IV. prenapolnjeni, kajti v vsi naši grofiji ni na Slovenskem nikjer druge glavne šole, iz ktere bi otroci naravnost v srednje šole (v gimnazij ali realko) prestopili. Vsi otroci iz kmečkih šol prihajajo v viša dva razreda normalkina v Gorico. Število učencev v vsakem teh dveh razredov je 70— 100 in še čez 100. Kdor ko-likaj razume o šolstvu, mora biti uverjen, da je skoraj nemogoče tako ogromno število različno pripravljenih učencev redno in vspešno po-dučevati, tudi ko bi vsi dovolj zmožni in skoz in skoz mirni in pazljivi bili. Potreba tedaj, kakor si bodi tem nepriličnostim v okom priti, je nujuejša od dne do dne. To je spoznala tudi vis. vlada. Došlo je povelje, naj bi se poskerbelo, da se napravi posebna 4razredna slovenska šola v Gorici. Stroške za njo naj bi prevzelo mesto Gorica in občine v okolici mestni. O tem vladinem nasvetu ima zdaj svoje mnenje naznaniti mestno starešinstvo. — Mi vemo že naprej, kaj in kako naše starešinstvo odgovori; pregloboko so še vko-reninjeni v Gorici stari predsodki glede Slovencev; pričakovati smemo, da bode še le prihodnji rod milejše in pravičnejše o nas mislil.
(„Dom")
Iz Ljubljane. Njih Veličanstvo je poterdilo zakonsko, šolsko in raedversko postavo. „Wr. Ztg." jo je že razglasila. Tudi „Tov.* bode prinesel novo šolsko postavo.
—	V proračunu letošnjih deržavnih stroškov je med drugimi tudi odločeno in dovoljeno za bogočastje in šolstvo 4 milijone in 900.000 gold. — „Nov", k tej številiki dostavljajo : „Pač ubogo malo za šolstvo, tako važno narodom avstrijskim mimo tega, da vojaštvo deržavi vzame 73 milijonov!"
—	Odbor družbe sv. Mohora v Celovcu prosi, da bi blagovolili dosmertni družniki „Vodila novega opravilnega reda", ako jim je po volji, podpisana saj do konca tekočega meseca nazaj poslati, da se njih imena natisnejo v Koledarčku. Komur pa iz med dosmertnih druž-nikov ta „Vodila* niso prišla v roke, naj blagovoljno naznani, ali priterjuje po „Prij." in po „Glasn." razglašenim „Vodilom".
—	Sliši se, da se je zopet, že drugič, prigodilo, da učiteljeva vdova ne dobi pričakovane pomoči od družbe „v pomoč zapuščenim učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem" zato, ker vdeležnik ni redno vplačeval svojih doneskov. Da bi euaka nesreča ne zadela še več drugih vdeležnikov, jih „Tov", opominja, naj vendar vsak prebere družbina pravila, in naj si posebno v glavo vtisne §. 11., ki pravi: „Letni donesek se vsako leto plačuje meseca oktobra ali novembra za prihodnje leto in sicer pri okrajnem šolskem ogledništvu. Ko preteče ta čas, se obotavljivi udje zavoljo plačila opominjajo. Kdor pri vsem tem svojega letnega doneska do konec meseca j a-n u a rja šolskega leta ne vplača, zgubi daljno pravico do društva, in se ima tako, kakor bi bil iz družbe stopil". Res je, da je pervič in naj pred vsak sam kriv ali že nevedoma ali vedoma, če zaostaja s plačo in sploh z dolžnostimi, ki mu jih nakladajo družbina pravila, če potem tudi društvo ne spolnuje svojih do njega; ali te vne-inarnosti in nesreče so krivi gotovo tudi tisti, ki denar pobirajo in od udov sprejemljejo in pri tem udom ne razkladajo pravil,-če vidijo, da jih ta pa uni prezira; ravno tako je odgovoren tudi tisti v odboru, ki obotavljivih udov v pravem času po svoji nalogi ne opominja za vplačevanje i. t. d.
—	Govorilo se je, da so ljubljanski dijaki križev teden med procesijami nekega verstnika ubili. Ljudje ljudi sprašujejo, kje se je to zgodilo, pa nihče ue ve; govorica pa le šumi tako, da šola šolo poprašuje , kje so tisti zločinci. — Zanimivo je, da se taka govorica tako rada verjame in trosi. — Da se otroci križev teden med tem, ko je bila služba božja v cerkvi, zopet letos niso nič kaj spodobno obnašali, marveč telovadili in svoje moči skušali, je resnično in zopet „faktum" ta „konstatiramo"; ranjence in pa mertve so pa le tisti videli, kteri med odraščenim svetom nimajo dosti škandalov, tedaj bi jih tudi še pri otrocih radi imeli.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk,
Tiskar in založnik : Jož. Rudolf Mllio.