dobro jutro, univerza TRIBUNA - študentski list Ljubljana, 2. oktobra 1975, številka 2, letnik XXV, Cena 2 din Pa jo imamo! Novo slovensko univerzo. Po sprejetju novega zakona o visokem šolstvu, v katerem je določeno, da se morajo visokošolske temeljne in delovne organizacije združevati v uni-verzo, sta zbor združenega dela in zbor občin skupščine SR Slovenije 2. julija 1975 sprejela Odlok o potrditvi samoupravnega sporazuma o združitvi v univerzo v Mariboru. 3. julija 1975 je svet združenja na redni seji, ki je bila tokrat izjemoma v sindikalni dvorani OZD Impol v Slovenski Bistrici, ugotovil, da je z odlokom skupščine SR Slovenije Univerza v Mariboru pravno veljavno ustanovljena ter je ob 10.55 sprejel sklep o njeni razglasitvi. A pot do nove slovenske univerze ni bila niti lahka niti kratka. NEUSPELI POSKUSI V PRETEKLOSTI Maribor, metropola severovzhodne Slovenije, ki šteje danes 120.000 prebivalcev, je dolga stoletja životaril v senci nemškega Gradca. Leta 1752 je postal Maribor sedež okrožja za pokrajino med Muro in Dravo, leta 1850 pa sedež okrožja za pokrajino med Muro in Savo. S cestno zvezo Dunaj-Trst in južno železnico Dunaj-Maribor-Ljubljana-Trst ter z drugimi, kasneje zgrajenimi železnicami v 19. stoletju se je Maribor odprl proti vzhodu in zahodu ter postal pomembno gospodarsko središče. V kulturnem pogledu se je pred Mariborom razvila njegova okolica. Že v zacetku 17. stoletja so v falskem gradu benidiktinci organizirali neke vrste višjo filozofsko šolo za redovnike. V Rušah pa je župnik J. Kozina že leta 1645 ustanovil vsakomur dostopno srednjp solo, medtem ko je Maribor dobil svojo prvo gimnazijo šeleletal758. V začetku 19. stoletja se ie začela akcija za možnost filozofskega študija v Mariboru. Zal je ideja propadla, slovenski del Štajerske pa je tako ostal še naprej navezan na nemški Gradec. A. M. Slomšku je končno uspelo, da je prenesel sedež lavantinske škofije iz Šent Andraža v Maribor. 14. oktbbra 1859 je bilo slovesno odprto slovensko bogoslovje v Mariboru. S tem pa je dobilo mesto prvi visokošolski zavod, ki je postal pomembno. žarišče slovenske narodnostne kultume in znanstvene misli na slovenskem Štajerskem. Med obema vojnama je uspelo Mariboru razviti le nekaj srednjih šol, kar je glede na tedanjo zgodovinsko situacijo povsem razumljivo, saj se Je morala celo Ljubljana kot narodno središče vztrajno boriti, da je ohranila in razvila slovensko univerzo. USTANOVITEV IN RAZVOJ VISOKOŠOLSKEGA SREDISCA VMARIBORU Nova socialistična Jugoslavija je odprla v Mariboru dotlej neslutene možnosti razvoja. Kaj kmalu po osvoboditvi se je Maribor razvU v najmočnejše industrijsko mesto v Sloveniji in se vzpel med prve v Jugoslaviji. Z leti pa je svoje vodilno mesto polagoma izgubljal, druga mesta so ga prehitela, čeprav zaposluje nad 65.000 delavcev, od tega nad 30.000 v industriji. Posebnosti razvoja severovzhodne Slovenije in Maribora so prispevale, da so ti predeli v gospodarskem razvoju bistveno zaostali, Maribor pa je dobil vzdevek ,,metropola nerazvitosti". Eden najpomembnejših vzrokov zaostajanja v razvoju je bilo nedvomno pomanjkanje strokovnih kadrov na vseh področjih. Dotok strokovnjakov z univerze v Ljubljani je bil minimalen in kadrovski deficit je postajal vse bolj kritičen. Tako je leta 1959 v gospodarstvu manjkalo 1800 strokovnjakov z visokošolsko izobrazbo, v vigih razredih osnovnih šol pa 1000 predmetnih učiteljev. Zato ni čudno, če se je iz gospodarstva vedno glasneje slišala zahteva, da je v Mariboru potrebno ustanoviti visokošelske zavode, ki bodo vzgajali strokovnjake ustreznih profilov. Pobude iz Maribora so tedaj naletele pri izvršnem svetu in v skupijčini LR Slovenije na polno podporo. V resoluciji zvezne skupščine o izobraževanju strokovnih kadrov iz leta 1960 so bile podane celovite zahteve o vsebinski reformi visokega šolstva in tako je v letih 1959-1961 nastalo več visokošolskih središč (Niš, Priština, Split), pa tudi Maiibor je dobil pet višjih in eno visoko šolo (višja komercialna šola, višja tehniška šola, višja pravna šola, višja agronomska šola, triletna višja stomatološka šola in pedagoška akademija kot 4-letna visoka šola). " >t prvi visokošolski zavod v Mariboru, ki je prebil led ;ionalizma, je bila ustanovljena višja komercialna šola. piiška skupščina je 2. julija 1959 sprejela zakon o ^ te š°*e> a ^rez navedbe kraja sedeža šole. Čeprav so imeli v Ljubljani za šolo pripravljeno vse: učni program, učiteljske kadie, prostore, je izvrsni svet s posebnim. odlokom in na jezo mnogjh določil sedež šole v Mariboru. Premagana je bila ozkost, vzvisenost in samozadovoljnost nekaterih - tudi zunaj Ljubljane je nastal visokošolski zavod. Po sprejemu zakonov o ustanovitvah šol v Mariboru v letih 1959 - 1961 je skupščina LR Slovenije 25. maja 1961 sprejela sklep o ustanovitvi združenja visokošolskih zavodov v Mariboru, ki je imelo do vključenih visokošolskih zavodov v Mariboru povsem podobne pravice in dolžnosti kot univerza do vključenih fakultet. Formiranje visokošolskega središča v Mariboru je bilo tako formalno zaključeno in začrtana je bila smer razvoja. Kasneje je združenje od občine Maribor prevzelo še ustanoviteljske pravice nad študijsko knjižnico, ki se je preitnenovala v visokošolsko in študijsko knjižnico. PODATKI NE LAŽEJO Vpis v novoustanovljene zavode v Mariboru je pokazal, kako velik je bil interes za tovrstni študij in kako utemeljena je bila njihova ustanovitev. Že v drugem letu delovanja se je vpisalo 3130 študentov, od tega 842 rednih in 2288 izrednih. V naslednjih letih se je vpis povečeval, in tako je bilo v študijskem letu 1974/75 vpisanih kar 8161 rednih in izrednih študentov. Do danes pa se je vpisalo preko 47.000 študentov, od tega okrog 60 % izrednih. Od vsega začetka so imeli visokošolski zavodi v Mariboru vseslovenski značaj, pa tudi socialna struktura študentov je relativno bolj ugodna kot v drugih središčih. Po večletnem povprečju jih je bilo med rednimi študenti 43,6 % iz družin delavcev v gospodarstvu, 25,5 % iz družin v družbenih službah, 8,8 % iz kmečkih družin in 8,5 % iz družin upokojencev. Visok odstotek izrednih študentov je še danes posebna značilnost visokošolskih zavodov v Mariboru, kar dokazuje, da so šole uvidele izredni družbeni in socialni pomen izobraževanja ob de}u. V preteklem letu je imelo šest (v mariborsko združenje vključenih) šol 33 sekcij in centrov za izredni študij, ki pokrivajo celotno ozem^e SR Slovenije (Maribor, Murska Sobota, Dravograd, Ravne, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje, Celje, Brežice, Novo mesto, Trbovlje, Ljubljana, Kranj, Postojna, Koper, Piran, Nova Gorica). Število diplomantov narašča. Od ustanovitve do sedaj je dalo šest visokošolskih zavodov, vključenih v združenje, okrog 11.000 diplomantov, kar pomeni 28 % diplomantov od vseh, ki so jih od leta 1945 dali vsi visokošolski zavodi (sedaj jih je 26) v SR Sloveniji. Med dosedanjimi diplomanti je blizu 3000 ekonomistov, okrog 2200 tehniških inženirjev, 1400 predmetnih učiteljev, 600 inženirjev agronomge, 900 pravnikov in 2000 organizatorjev dela. Diplomanti visokošolskih zavodov, vključenih v mariborsko zdruzenje, so nedvomno pomemben prispevek k hitrejšemu razvoju celotne Slovenije, se posebej severovzhodne. Prav tako pomembno pa je tudi njihovo delo, saj so v svojih diplomskih nalogah mnogi obdelali praktične probleme iz svojega okolja ter poiskali rešitve zanje. PETNAJST LET NAPOROV Ob ustanovitvi je na naše visokošolske zavode prišla večina učlteljev iz gospodarstva. S seboj so prinesli dragocene izkušnje in praktična spoznanja, večina od njih pa ni bila seznanjena s pedagoškim delom, niti se niso dotlej ukvarjali s sistematičnim raziskovalnim delom. Mnogi so to kasneje nadomestili s trdim delom, ko so poleg redne delovne obveznosti še študirali in pridobivali magistrske in doktorske naslove. Vztrajali so na tem, da je treba pedagoški proces povezovati z raziskovalnim delom in rezultat tega je, da imamo sedaj na šolah 168 rednih in 79 pogodbenih učiteljev ter 69 rednih in 29 pogodbenih asistentov. Med rednimi učitelji je 50 doktorjev znanosti, 39 magistrov in specialistov, 37 učitelev pripravlja doktoisko disertacijo, 29 pa jih študira tretjo stopnjo za dosego naziva magister. Pričakujemo lahko, da bo že letos med učitelji nad 55 in leta 1976 nad 70 doktorjev znanosti in 50 magistrov oziroma specialistov. Eden temeljnih pogojev.za nastanek in razvoj visokošolske dejavnosti so ustrezni in primemo opremljeni prostori. Začetek je bil v tem pogledu dokaj težek. Prostori so bili premajhni, stari, brez prave opreme in le s težavo so si šole pridobivale nujno potrebni življenjski prostor. Še danesje zadovoljivo opremejena le visoka ekonomsko-komercialna šola, začeli so z gradnjo nove pedagoške akademge, medtem ko so ostale šole še zmeraj v starih, delno adaptiranih, a še vedno neustreznih prostorih. Razvoj šol za prihodnje obdobje nujno terja nove investicijske naložbe, sicer bo trpela kakovost pedagoško-raziskovalnega dela ali pa bo potrebno celo omejevati vpis. A vera v nadaljnjo rast visokega šolstva v Mariboru vsekakor ostaja. Premagani napori in težave le še podžigajo želje in hotenja, usmeijene v prihodnost. V 15 letih so se potrdile besede pokojnega Bonsa Kraigheija, ki je ob otvoritvi visje tehniške šole dejal: ,,Višja komercialna šola in višja tehniška šola pomenita zametek bodoče samostojne univerze v Mariboru". ZDRUŽENJE POSTANE UNIVERZA Za ustanovitev univerze je bflo treba vložiti mnogo dela in truda. V 15 letih je mariborsko visoko šolstvo nedvomno dokazalo, da je dozorelo za vstop v novo obdobje, da si je zaslužilo univerzo. To kažejo podatki. Razvoja nekega področja in celotne republike si nikakor ne moremo zamisliti brez zadostnega števila strokovnjakov. Vse dosedaj opravljene analize kažejo, da v Sloveniji močno primanjkuje prav strokovnih kadrov, ki se šolajo na naših visokošolskih organizacijah. Dokazano je tudi, da univerzitetno središče y Ljubljani s sedanjimi zmogljivostmi te naloge ne more izpolniti. Nujno je torej treba razširiti in izpopolniti visokošolske zmogljivosti, če hočemo uresničiti plan dolgoročnega razvoja SR Slovenije, v katerem je zapisano: ,,Do leta 1985 bo višji in visokošolski študij postopoma zajel okoli četrtino piebivalstva med 29. in 24. letom starosti... Slovenija naj bi do 1985. leta imela dvoje univetzitetnih središč po 12 do 15.000 študentov, pri čemer bomo upoštevali potrebe, načelo racionalnosti in smotrno delitev dela. Razen v Ljubljani in v Mariboru naj bi v prihodnjem obdobju razvijali posamezne oblike visokošolskega izobraževanja tudi v drugih sredisčih." Podatki o številu in usposobljenosti učnih kadrov kažejo, daje bilo v Mariboru s trdim delom ustvarjeno solidnojedro učiteljev, ki se bo v prihodnjih letih brez dvoma še povečevalo. Ustvarjene so tudi osnovne materialne možnosti - učilnice, knjižnice, laboratoriji, študentski domovL Resda povsod ne zadostujejo, a stiska s prostorom je problem v vseh visokošolskih središčih. Narašča tudi število vpisanih študentov, saj se vse več mladih, pa tudi že zaposlenih ljudi odloča za nadaljnji študij. Samoupravni organi združenja vključno s študenti so po teh ugotovitvah že leta 1972 začeli pripravljati preosnovo združenjna v novo sloven&ko univerzo. Izdelani so bili razvojni načrti in projekti, usmerjeni v zagotovitev univerze, pedagoško znanstveni in drugi delavci ter študentje pa so bili pripravljeni prevzeti nalogo organizirati upiverzo. Razvojni programi so bili dobro in progresivno zastavljeni, tako da jih ni bilo treba spreminjati, saj so kasneje sprejeti sklepi X. kongresa ZKJ in VII. kongresa ZKS, ustava in zakon o visokem šolstvu samo potrdili pravilno zasnovanost načrtov. Treba jih bo le še dopolnjevati. Vsi ti dokumenti, ki so dali smemice za reformo celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema in še posebej visokega šolstva, mariborskega visokega šolstva niso našli nepripravljenega. Nasprotno. Učitelji in študentje so se že dolgo zavedali, da je to nujnost razvoja in napredka. Zato je bil tudi samoupravni sporazum o združitvi v univerzo v Mariboru lahko sprejet in podpisan v rekordnem času. S tem da se je združenje mariborskih visokošolskih zavodov preimenovalo v univerzo, se ni dogodilo nič nepričakovanega. Ta kvalitetni preskok je samo nujna posledica in kontinuiteta 15-letnega dela in rasti visokošolskega središča. Morali pa bomo napeti vse svoje moči in stmiti naše napore, da bo nova slovenska univerza zares socialistično samoupravno organiziiana. Da bo vzgajala strokovnjake, ki se bodo poleg strokovnega dela borili tudi za boljši jutri. Univeiza mora postati nosilec in žarišče naprednih idej, le takšna bo vredna petnajstih let vloženega dela in naporov. MIK REBERNIK OPOMBA: Pri obdelavi tega zapisa sem dobU podatke iz publikacije, izdane ob ustanovitvi univerze, ter iz razvojnih in raziskovalnih projektov Združenja MVZ. Kolegom z mariborske Katedre se zahvaljujemo za posredovanje izčrpnega poročila o zgodovinskem razvoju in preraščanju mariborskih visokošolskih zavodov v Univerzo Maribor. UREDNIŠTVO HSKARSKl ŠKARTIN TRIBUNA V kolofonu prejšnje številke Tribune nismo nič za-pisali, da jo je pomagal urediti Tiskarski Škrat, ta dolgoletni sodelavec našega lista. Poglejmo si njegove glavne zasluge: — na prvi strani je v naslovu letošnji letnik Tribune pomladil s XXV na V, — na zadnji, osmi strani, je zamolčal, da je avtorica pesniških tekstov Majda Kne, — šaril je po natiskanih tekstih in meni nič tebi nič zamenjaval, izpuščal in dodajal črke; v prvem stavku sedme Benjaminove teze je dolino lelekov (T. Škrat, pojdi v NUK in poglej v Srbohrvatsko-slovenski slovar, kjer je beseda lelek prevedena v ,bolesten krik') spremenil v ,dolino lolekov' (tepčkov, butcev — po SP). Uredništvo je soglasno sklenflo, da niti moralno-politične kvalitete niti splošna izobrazba Tiskarskega Skrata ne zadoščajo za urednikovanje Tribune, smo pa pripravljeni še sodelovati z njim, če se bo poboljšal. Do takrat naj pa kar ostane v ,,dolini lolekov". To ni naklučje temveč enaka ideološka u-na-ravnanost. Tako je, mnenja smo konsolidirali, zdaj smo stabilni-enotni, torej tudi močni. Neposredno-empirično ste to stanje (beseda ,,stanje" pride od »stati na mestu") preverili tudi vi 18. septembra leta tega. Brez predhod-nega dogovarjanja in konfrontacije mnenj sta Tribuna in Mladina objavfli isto fotografijo istočasno, namreč po-slednjo fotografijo Salvadora Allendeja. Da koincidenca ni slučajna, potrjuje tudi dejstvo, da obe glasili izdaja ena organizacija - ZSMS. GRADNJA NOVE PEDAGOŠKE AKADEMUE Od hramov visoke in višje učenosti v naši ožji domovini je ljubljanska pedagoška akademija ena tistih, ki je vanje zob časa najbolj zagrizel. 0 gradnji nove PA se je šušljalo že dolgo, a nič oprijemljivega. Zdaj pa LUZ (Ljubljanski urbanistični zavod) že pripravlja urbanistični projekt nove PA, ki bo, kot kaže, stala za Bežigradom v sosedstvu zdajšnje FSPN in bodoče EF. Če ne bo večjih neljubih presenečenj, bojo Študentje PA vsaj leta 1980 že domovali pod novo streho. JV C3 CT010VANJU HTTI USIRTITVAM V ŠPANIJI Sredatva Tinožične.^a obveščanja so že na kratko poroEela 6 proteatner: mitin'^i, ki ;;a je v ponedeljek organlzirala ZStS Ijubljane. Cr,;anizatorji so opravili avojo dolžnoat, RTV in Saaopisi so opravili avojo dolžnost, svet ve, da so tudi Ljubljančanl ogorčeni nad zloSlnatvom Spanakih fašistov. Iz srodine zbrane množice, nekje v parku Zvezda, pa Je bll vldez zborovanja precej bledejSi kot z novorniškega balkona. "Zbranl obCanl" so bili večinoma z direktivo prignanl dijaki ljubljanskih arednjih in osnovnih šol. Spraševanje je pokazalo, da Emogim od njih aploh ni jaano, proti čemu protestirajo. Tiati, ki ao nosili transparent "Svobodo narodom Španije" teh narodov nlso znali našteti; vprašamo pa ae tudi lahko, kakšno zvezo ao imeli z zborovanjem napiai "Delu čast in oblast" ali "Živela ZK s Titom na čelu". Do sredine ^vezde ae govornikov nl Ciato ni5 slišalo in dobršen del udeležencev je mialil, da ae zborovanje še nl zečelo, ko ga je bilo že konec. Ob tem se vailjuje vtis, ko da je bilo zborovanje sklicano le zato, da bi organizatorji "pred javnoatjo" izpričali avojo naprednoat in človekoljubja. Tak vtia je gotovo napačen, saj je bil nad početjem Francovega režima zares ogorčen in pretreaen ysakt ki količkaj pozna špansko z^odovino. 7endar bi nas moral ae bolj pretresti naSin, kako so novico o uamrtitiri borcev za svobodo lanalrala buržoazna aredatva "obveš5anj"(navajam primer radia Luxembourg, ker ga poaluša mnogo mladjh, drzem pa ai napovedati, da bo enako ravnala Antena) : zdrdrajo Jo v dveh atavkih, aledi pa novioe o najnOvejšem škandalfku na^ liniji Burton/Taylor, brez preklnltve. Namen zborovanja bl bil doaežen, Se bl blla razlofno prekinjena ta enodimenzionalnoat, to perverzno preraiunano izravnavanje največje traglke z najobiSajnejslml puhloatml, katerega edinl namen Je otopltev vaakega ogorSenja. Rutlnskl mltlng po ustaljenem kopltu (resda je bilo Sasa malo, toda...) take preklnltve ne nure doaeSi. In vendar bi organizatorji to lahko storili, Se bi dali duaka avojemu ogorSenJu tako, da bi ga takoj preneall na širši krog mladih 6 nmogim bi bilo treba sele razložitl ozadje uamrtitev). Dogodkov potem aeveda ne bi.bilo mogoče natanSno predvideti, zato pa bi bilo ogorCenJe vaeh ljudi globlje in trajnejže (kar ae tlSe morebitnega vandalizma posameznikov, bi morala imeti 2ST.S toliko zaupanja vase, da bl to možnoat vnapraj odvmlla)4 Jože Vogrlnc študentski list TRIBUNA Izdajatelj UK ZSMS LJUBUANA, TRG OSVOBODITVE 1 PRIIMEKINIME:.......................................................................................... NASLOV:....................................................................................................... Naročam študentski list ,,TRIBUNO". Celoletna naročnina je 35 din. Naročnino bom poravnal takoj. HVALA! Podpis: konstituiianje visokošolskih OZD in univerze Zakon o visokem šolstvu, ki ga je sprejela Skupščina SRS konec aprila, med drugim določa, da morajo biti vsa opravila v zvezi s konstituiranjem visokošolskih OZD in Univerze končana najkasneje do 21. novembra letos. To predvsem pomeni, da morajo ,,visokošolske delovne in temeljne organizacije . . . v tem času uskladiti z novim zakonom svojo dejavnost oz. samoupravne sporazume o združitvi in svoje statute." Za študente so neposredno gotovo najbolj zanimivi fakultetni statuti, v katerih se mora konkretizirati z novim zakonom zagotovljeni enakopravni položaj študentov v visokem šolstvu. Delovne skupine študentov in delavcev morajo takoj pripraviti osnutke statutov, 00 ZSMS pa morajo do 20. oktobra pripraviti zbore, na katerih bomo študentje razpravljali o osnutkih. Delovno telo, ki pripravi osnutek statuta, pripravi tudi predlog besedila statuta, ki ga dokončno oblikuje svet TOZD. Oprejmejo ga na zborih delavcev in študentov (predvidoma v začetku oktobra), soglasje pa da skupščina SRS. Tako, opisali smo mehanizem. V prihodnji številki pa bomo spregovorili o poteku ta dejavnosti na fakultetah ter angažiranosti študentov v njej. uredn. Če si fotograf, tvoj prostor je Tribuna. Če si risar ali slikar, tvoj prostor je Tribuna. Če si pesnik, tvoj prostor je Tribuna. Če si filozof, tvoj prostor je Tribuna. Če si novinar, tvoj prostor je Tribuna. Če si kaikoU, tvoj prostor je Tribuna. Tribuna potrebuje tudi prodajalce, o ja, tudi prodajalce. Če prodaš en izvod Tribune, dobiš 80 par. Sto izvodov 8.000 par. Na cesti, v kinu, na fakultetah. Povsod lahko prodajaš Tribuno. nober žouc.: .::¦ ¦> V C- -'¦::¦> .¦.Ji-;-..:-y>6i ...) i.-. NEKAJ INFORMACIJ 0 ŠTIPENDIRANJU Namen štipendiranja je: — da z načrtno, povezano in družbeno dogovorjeno štipendijsko in kadrovsko politiko vpliva na vključevanje večjega dela mladih v izobraževanju na vseh stopnjah šolanja glede na kadrovske potrebe združenega dela, — da izenačuje materialne možnosti za izobraževanje — da vzpodbuja mlade k izobraževanju v skladu \ družbenimi potrebami, nagnjenji in sposobnostrni. Štipendije, ki jih študent lahko dobi, so dveh vrst: — kadrovske podeljujejo delovne organizacije, te-meljne zobraževalne skupnosti občinskih skupščin iii namenski skladi (npr. Titov sklad) — socialne (t.j. štipendije iz združenih sredstev) izvi-rajo iz solidarnostnih skladov posameznih občin, tako, da delovne organizacije podpisujejo družbeni dogovor štipendiranju. Za štipendijami se obrnite na: — TIS (temeljne izobraževalne skupnosti) v občim stalnega bivališča, — komunalni zavod za zaposlovanje v isti občini, — na delovne organizacije (samo za kadrovske šti pendije). Pogodba, ki jo skleneta štipenditor in štipendist obema nalaga obveznosti in daje pravice. Obveznost štipendista so predvsem: — da se po končanem študiju vključi v združeno delo štipenditorja, kjer bo delal toliko časa, kolikor je bil p< pogodbi štipenditorja, kjer bo delel toliko časa, kolikor j( bil po pogodbi štipendiran (obveznosti, ki se tičejo rokov vključitve v delo, določa DD o štipendiranju), — da bo opravljal študijske obveznosti v rokih, ki jih določa statut visokošolskega zakona in končal študij do izteka štipendijske pogodbe, — da bo prinašal dokazila o statusu študenta in ( opravljenih študijskih obveznostih, — da v času veljavnosti pogodbe ne bo imel štipendiji pri drugi DO (dobi lahko le še iz družbenih sredstev, če ji upravičen), — da ne spremeni vrste, oddelka ali smeri študija bre: soglasja štipenditorja, — da ne odide študirat v tujino brez soglasja štipen ditorja. Še nekaj važnih opozoril: — obračajte se predvsem na delovne organizacije, kadrovske štipendije, — podaljšani so roki za podelitev štipendije iz Titove sklada (dobijo jih lahko delavci, ki se nameravajo nap izobraževati, sinovi in hčerke delavskih družin; ob morajo poleg socialnega položaja izpolnjevati še nekate druge pogoje glede politične angažiranosti in dob učnih uspehov; predlagajo jih 00 ZSMS, 00 ZKS ali delovne organizacije), — če vem je kaj nejasno glede DD o štipervdiranju če želite dodatne informacije, se oglasite pri socialno-eki nomski komisiji pri UK ZSMS, Trg osvoboditve 1 (dru nadstropje desno, stavbi se reče tudi Kazina, notri so tu maroltovci, tribunaši in šoltovci, tako da ne more zgrešiti) in vam bomo skušali pomagati, — sploh vas prosimo, da nam (t.j. soc. -ek. komisiji preko 00 ZSMS, pokrajinskega kluba ali osebno spo! ročite vse težave glede štipendiranja, študentskih domov, socialnega zavarovanja in podobno. Vito Gyore! TRIBUNA - To števiflco so uredili: Srečko Fišer (tudi lektor), Mitja Košir, Andrej Mrevlje, Jadran Sterle (odgovomi), Jože Škrlj (glavni), Jože Vogrinc, Alojz Zorman-Foyž (tehnični in likovni) TRIBUN - izdajateljski svet: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca (predsednik), Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Vili Pšeničny, Boštjan Pirc, Darko Strajn, Janez Vidičar, Pavle Zgaga ter glavni in odgovorni uiednik po funkciji TRIBUNA - študentski list, izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 - soba 86/n, telefon: 21-280, tekoči račun: 50101-678-47420, stavek: Studentski servis, tisk: Tiskarna Ljudske pravice, letna naročnina 35.00 din, poštnina plačana v gotovini, rokopisov ne vračamo. Oproščeni temeljnega davka na promet po pristoinem sklepu št.: 421-1/72 od 22.1.1973 fotoreportaža med posredovanjem in odmiranjem ,,Ko govorimo, da ima naša zamisel nekaj utopičnega, ne rečemo tega na nepravem mestu. To pomeni, da ta beseda mobilizira možnosti domišljije in umetnosti, znanosti in politične misli (in to natanko v tisti meri, kolikor je politična akcija odvisna od teoretične misli)... Začeitjamo uporabljati jezik naslednjega revolucionarnega vala: jezik mogočega namesto meta-jezika preteklosti." Henri Lefebvre: Antisistem RŠ, Beograd 1973, 46-47 Univerza se v tem času in tem prostoru (še vedno) pojavljakot NAJBOLJ INSTITUCIONALIZIRANA OBLIKA VČE-RAJŠNJOSTI: kot abstrahiran tim. UMSKO DELO, ali še bolj precizno, kot ABSTRAHIRANO (od bistvenih družbenih spre-memb ostaja ravno univerza največ časa oddaljen, nedotaknjen in samo svoj pojav) OD DRUŽBE, PREDVSEM OD DRUŽBENIH POTREB PROIZVODNJE, možnosti za uveljavljanje tim. um-skega dela. V mislih imamo seveda INSTITUCIONALIZIRANE MOZGANE, ki si še od svojega začetka (srednji vek) PRISVAJA IZKLJUČNO PRAVICO INTELEKTUALNE REPRODUKCIJE, ali točneje, reprodukcije tim. umskega dela. To prilaščanje izključne možnosti reprodukcije in intelektov in znanosti na nekem tim. VISOKEM nivoju enostavno pojav, ki ga je v zgodovini človeštva povzročua delitev človekovega delovnega odnosa do narave, družbe in same sebe na tim. FIZlCNO IN UMSKO DELO. Kolikor se odtujene oblike človekovih moči v kontinuiteti družbepih sprememb vračajo k njemu samemu, tj. kolikor se odtujeni MOŽGANI in ROKE približujejo končnemu (zgodo-vinskemu) srečanju in totalni sintezi, ali jasnejše, kolikor si človek prisvaja odtujene možnosti svojega genetičnega bistva, toliko in tako hitro odmira tudi univerza. Kajti z ukinitvijo delitve dela bo univerza izgubila spiritus movens svojega obstoja in bo, po logiki zgodovine in njenega razpleta, kot zgodovinska kategorija, podvržena vsaki zgodovinski spremembi, izgubila tudi raison d'etre v obliki ZASEBNE INSTITUCIJE. »Bistvena dolo-čitev univerze je, da naredi sebe v posebni zgodovinski obliki za nepotrebno na način, da se sama prenese na celoten proces produkcije in reprodukcije znanstvenega dela, delovne znanosti" (Vanja Sutlič, Povijest rada kao znanstvena povijest). Vsaka dosedanja (in sedanja) oblika univerze predstavlja ..posebno zgodovinsko obliko" (INSTITUCIONALNI MOZGANI ALI MOŽGANI KOT INSTITUCIJA). V odvisnosti od druž- benega, kulturnega, zgodovinskega družbenega konteksta, v ka- terem se pojavlja vsaka univerza posebej, se vzpostavljajo (včasih) zelo bistvene distinkcije med njegovimi posameznimi oblikami. Vendar pa navkljub vsem tem razlikam ostaja univeiza še vedno ¦o, kar je - svetišče znanosti, delavnica znanja, tovarna možgan, lONVENCIONALNA ZNANSTVENOST ... ter in ulitma linea, »ANES JE KAKOR VČERAJ. Kajti vzrok njenega obstoja je nsoten tudi danes, in gotovo se ga ne bomo rešili še dolgo časa u je seveda mištjena delitev dela). Rečeno ničejansko, unive^a še vedno prebiva v včerajšnjem, v DEŽELI OCETOV (VATERLAND), in se je na pot v prihodnje, prihajajoče, v DEŽELO OTROK (KINDERLAND) šele pričela kobacati, kajti ni se še pokazala DOVOLJ PRIHODNJEGA V DANAŠNJEM, da bi se v svoji posebni zgodovinski obliki spremenila v nepotrebno." Zavest o neizbežni končnosti univeize se še vedno ni pojavila, vsaj ne v dovolj izdiferencirani obliki. UNIVERZA KOT ABSOLUT ALI INSTITUCINALIZIRANI MOŽGANIIN (NA VIDEZ) SAMOZADOSTNA OBLIKA Univerza je, vsaj v prostoru, ki ga mi naseljujemo in me-njiljemo, vzpostavila dve osnovni, absolutu podobni strukturi -UCITELJE IN UČENCE, ter še vedno ostala UNIVERSITAS MAGISTRI ET STUDENTES (SHpLARES). Med tema dvema strukturama je znanje, ki gie od učitelja kot izvora informacge k učencu kot pasivnemu sprejemniku. V tem znanstvenem in izključno enosmernem načinu komuniciranja povratne feed-back zveze seveda nl Komunikacija, ki vključuje (v tu uporabljenem pomenu) dva enakopravna sogovornika, je v primeru univerze reducirana na svojo vulgarno obliko - monolog. Sogovorniki so namreč prostorsko in časovno ločeni in v tem smislu seveda tuji drug drugemu (najprej učitelj govori, interpretirajoč njemu znana znanja, dokler ne mineta dva semestra, ko se pojavi učenec z reinterpretacijo istih znanj - medtem pa med njima vlada interkultivni vakuum. Ker se lahko sprovocirano vprašanje postavi šele s presledkom enega leta in to v trenutku, ki je vse kaj drugega kot možnost intelektualnega in ustvarjalnega sogovorništva, tudi ves ta sistem ni nič drugega kot čisto navaden pogovor gluhih. Komunikacija to vsekakor ni. Z atributi znanstveno-informativne superiornosti: a) doktorat b) zavzemanje ene od stopnic na hierarhični lestvici znanja, c) katedra kot zunanja manifestacija znanja, kjer se ve, ,,kje je čigavo mesto", d) avditorij, ki je zato tu, da posluša in je čimbolj miren ,.. se učitelji pojavljajo kot samovoljne institucije, zaradi katerih obstajajo učenci (pri nekaterih bolj domišljavih obstaja celo sama znanost zato, ker obstajajo oni, tj. ,,znanstveniki"). Glede na to, da učitelji pomenijo konstantno nespremenljiv dejavnik konstantno obstoječe institucije (univerze), sebi pa samozadostni, se tudi institucija (univerza) pojavlja kot samo-zadosten produkt civilizacije, zaradi katerega obstajajo učenci, znanost, znanje, učenje ...: na kratko rečeno - vsaka dosedanja univerza se kaže kot institucinalizirana znanost - možgani kot institucija - kot ABSOLUT, ki je samega sebe FETIŠIZIRAL in se (navidezno in lažno) postavil kot edino mogoča, samozadostna forma mišljenja in tim. znanstvenosti. Znanost, ki je na poti od individualne kreacije k družbeni uporabi proizvodnje zaprta v formo univerze (potrebno si je pridobiti znanje - na univerzi, potrebno je to znanje verificirati -na univerzi, družbena verifikacija znanja se tudi dodeljuje na univerzi in končno tudi znanost ni potrjena, v kolikor je ni na univerzi), v oblike, ki služijo kot POSREDNIK med znanostjo in njeno ,,svobodno" obliko na eni strani in ,,uporabno" znanostjo na drugi strani, se na univerzi v končni instanci še vedno pojavlja v (posebni) obliki TAJNIH ZNANJ, ki navadnemu ljudstvu niso niti dostopna niti potrebna - kajti kako bodo oni, tj. navadni ljudje, dojeli prefinjene abstrakcije v obliki znanj, ki jih lahko in univerza danes Če se hočemo striktno držati znanega — in seveda potrebnega - novinarskega FAJF DABLJU (5 W) sistema informiranja, potem na kratko sledeče: od 1. do 6. septembra je bil v Dubrovniku XX. jubileju mednarodni seminar ,,Univerza danes". To vsakoletno, že od 1954. leta redno srečanje števflnih univerzitetnih delavcev z vesh kontinentov in seveda gostiteljev — domačmov, organizira skupnost jugoslovanskih univerz iz Beograda. Najprej vprašanje, ki morda sodi preko obljubljene vsebine in ki je nekoliko »vsiljeno", nepomembno: zakaj ,jubilej"? Zato, se glasi uradni odgovor, ker je to XX. seminar po vrsti. Tavtologija, ki jo vsi občudujemo in ji nazdravljamo. Rojstnih dnevov nisem nikoli nič kaj prida razumel. In sedaj še zadnje vprašanje iz 5W: zakaj. Da ne bi nasedli na plitvini odgovora ,,zato", poglejmo v strnjeni obliki, kaj so razmišljali univerzitetni delavci o (današnji) univerzi v današnjem historiatu dogajanja vispkošolskega, specializiranega izobraževanja. Ker je spričo obilice referatov, ki so bili podani na dopadanskih, ,,profesorskih" zasedanjih dubrovniškega semiiiarja, nekoliko težje konsekventno stilizirati njihovo vsebino, bomo prikazali tiste probleme, ki so se zdeli najbMj pomembni in skupni vsaj večini^referatov. In ker seveia nismo (mogli) spremljati dubrovniškega seminaija že od 54. leta, pa tudi kasnejših ne, tja do 1975, bomo pač pričeli in končali pri letošnjem. Drugo leto pa na(aljevalipriXXI. ikoraj vsi referentje so v svojih takšnih ali drugačnih prspevkih poudarjali potrebno po reformi univeize. V<;ndar pa se je tega izredno zapletenega problemskega ^lopa najbolj neposredno lotil Franc Černe, profesor na Eiconomski fakulteti v Ljubljani. Černe se je tega problema lotil na nestandardiziran, svež in širši način — z vprašanjem: kateri so ključni faktorji, ki omejujejo to leformo univerze? Ko je poskusil odgovoriti na to aistveno vprašanje, je med te ključne faktoije uvrstil dasti: zgodovinski, družbeni, kulturni, ideološki, poli-tično-sistemski in finančni faktor, ki opredeljujejo da-naši^i položaj univerzitetnega izobraževanja. Reforma univerze mora upoštevati nacionalni dohodek in možnost financiranja materialne kapacitete izobraževalnega pro cesa, dalje kadre, stroške in stopnjo znanstvenih dosežkov določene družbe. Cilj reformiranja univerze, kar seveda zadeva tudi ostali šolski aparat, je po prof. Černetu ,,sposobnost za raziskovanje, inventivnost in kritičnost v luči humanistično-etičnih vrednosti. Vendar pa se po stavlja vprašanje, je na koncu zaključil Černe, kako in kdo naj reformira univerzo? " Evidentno dejstvo je, so ugotavljali številni referentje, da se je univerza znašla v krizi (iz grške besede crisis: odločilno stanje, točka probrata). Kot so nekateri vehementno opozaijali na vedno večje zaostajanje tehnološkega razvoja posameznih dežel, na vedno večji razkorak med univerzo in in-dustrijo, tako so dmgi konstatirali frapantno nastajanje fah-idiotov (v študentskem žargonu ,,konjsko znanje'^), specializiranih strokovnjakov, ki so zunaj svojega ma-nevrskega prostora nebogljeni in pomilovanja vredni laiki, toda hvaležen ,,matarial" za ideološko manipulacijo. Veliko se je razpravljalo o problemih, ki nastajajo z masovnim vpisovanjem. Tako ekspliciranje problema se je končalo v razpravah o odnosu študent — profesor, kdo naj bo ,,subjekt" študijskega procesa, nekateri pa so pravilno opazili, da so problemi masovnega vpisovanja nujno povezani z demokratizacijo visokošolskega izobra-ževanja oz. ohranjevanjem univerzitetnega elitizma. Tu se univerza pokaže kot ,,učinkovit in neusmiljen mehanizem družbene diferenciranosti": skozi ,,nujnost zgodo-vinskega procesa" se manifestira apologija statusa quo, kajti ,,skupna vsota strokovnih znanj je omejena", kot je svoje razmišljanje izpeljal eden izmed referentov. Prof. Hajdan Pašič je poudaril, da (p)ostaja univerza v takih interpretacijah ,,trdnjava socialnih privilegijev" in da ,,služi prej aspiracijam srednjih slojev kot pa dejanskim potrebam celotne družbe". Interesi monopola se seveda skladno s političnim sistemom določene kapitalske druž-be integrirajo v univerzitetno izobraževanje: kontrola fmanciranja je speljana skozi sistem naročil namenskega raziskovanja. Tu smo - po besedah prof. Pašiča - priče ,,kolonizaciji univerze", kjer ,,interesi dominantnega monopola kreirajo profil univerze in visokošolskega izobraževanja". Monopolni kapital kot posrednik med univerzo in družbcf je njen ustvarjalec ter t.i. zaščitnik ,,avtonomije" univerze v njegovem lastnem pomenu. Kajti avtonomija univerze (npr. v odnosu do družbe) se ne more ohranjevati, ne da bi hkrati ohranjevala tudi elitizem in ,,enostavno reprodukcijo" privilegiranih slojev. Danski študent je osvetlil recesijo (,,krizo") in ekspanzijo visokošolskega izobraževanja z gibanjem ka-pitala in odločitvami akumulacije kapitala za izobraževa-nje. Pokazal je na mistificirano vlogo uvajanja nove tehnologije (in tehnološkega znanja), za katero tičijo interesi kapitala. Obe komponenti — zahteva po novi tehnologiji in zakriti program kapitala — so apostrofirali zlasti nekateri predstavniki — pogojno rečeno — tretjega, ali če hočete, nerazvitega sveta (opozarjamo že na samo uradno, zahodno terminologijo in pojmovanje ,,razvitosti"). Profesor iz New Delhija je prikazal položaj univerz ,,tretjega sveta" kot bojišče ideologij pod firmo medna-rodnega sodelovanja ter vpliv na človeške vrednote, ki ga različne ideologije obračajo sebi v prid, najsi bo to nasvet v uporabi določene (npr. drugorazredne) tehnologije ali pa seznam predavanj, ki bo pospešil razvoj (nerazvite) deželcPo besedah tega indijskega univerzitetnega pro fesorja .se ,,določeni akademski krogi odkrito obnašajo kot agentje in propagatorji določenih zahodnih kapita-lističnih vlad", katerih naloga je - pod firmo medna-rodnega sodelovanja — ugotavljati ekonomsko-politični položaj v deželah ,,tretjega sveta". Ti ,,konsultanti tretjega sveta" npr. svetujejo, da je za nekatere dežele boljše, če sprejmejo srednjo, ne pa visoko tehnologijo zaradi omejenih prirodnih resorjev, seveda s ciljem ohraniti odvisnost teh dežel v osnosu na tehnološko visoko razviti zahod. Slednjj izvaža — skupaj s tehnologijo — tudi njegov logos, ideologijo zahodne družbe, inkorpo rirano v strukturo tehnologije. Tako se pokaže tehno-loška dominacija kot prefinjen mehanizem politične kontrole. Profitna mera akumuliranega znanja (,,intelek-tualni višek, t.j. presežna stopnja v razvitem svetu") se izvaža; rezlika med čistim odlivom investiranega inte-lektuanega kapitala in čistim prilivom znaša natanko 70 % — v korist slednjega, se razume. Vloga multinacionalnih korporacij monopolnega kapitala ima v nekaterih aka- morajo prenesti POSVECENI PRVE VRSTE (učitelji) POSVE-CENIM DRUGE VRSTE (učencem). Skratka, univerza predstavlja obliko alieniranih intelektualno ustvarjalnih potencialov človeka: zdaj in še vedno. ALTERNATIVA: SOCIALISTICNA UNIVERZA KOT RE-VOLUCIONARNA KREACIJA IN KONTINUIRANO PRESE-GANJE SAME SEBE Mislim, da je treba kdovekolikokrat potencirati dejstvo, da nimamo celovitega in izdelanega koncepta INTEGRALNE SO-CIALISTICNE UNIVERZE, ker se samoupravljanje in vsebina pedagoško-znanstvenih programov pojavljajo kot elementi PRI-HODNJEGA, ki se dodajajo KONSTRUKCIJI STAREGA. Kon-cepta pa ni prav zato, ker v razgovorih o reformiranju univerze ostajamo v MEJAH ŽE DANEGA, ker se PRIHODNJEGA bojimo kot idealistične in spekulativne utopije. Vendar pa, vse dokler meje danega ne presežemo, (obstoječe pa nam je bUo dano že včeraj, ne danes), ter (tudi) prihodnosti ne vzamemo za enega od kriterijev (tudi sedanjosti), se bo zadeva z novo univerzo razvijala tako kot doslej - kot vedno novo krpanje lonca, ki že zdavnaj pušča. Prav tako velja tudi, da vse dokler univerza SAMA IZ SEBE IN ZARADI SEBE ne bo občutUa potrebe po preseganju same sebe, s pomočjo nenehnega revolucioniranja - vse do končne ukinitve - bo tim. Refornia univerze spominjala na že omenjeni lonec. Do tega pa vsekakor ne bo prišlo vse dotlej, dokler se UNIVERZA (TUDI) ZNOTRAJ NE SPREMENI, spremenila pa se ne bo, dokler revolucionarna (torej kritična in ustvarjalna) misel ne bo postala kriterij vsakdanje akcge ZNOTRAJ UNIVERZE. ,,Ko to mišljenje imenujemo ustvarjalno, mu dajemo ta naslov po tem, kar počne: zamenjujoč zgodovinsko proizvedenost n e k e g a sveta jo sprevrača v resnično proizvajanje samo, razkrajajoč ustanove in stališča v njihovem temelju zaradi možnosti drugega historičnega sveta." (V. Sutiič, ibid. str. 248). Za kreiranje revolucionarne univerze ni dovolj samo nova VSEBINA, kajti v položaju, v katerem se nove vsebine prezenti-rajo s starimi METODAMI, se ne da mnogo storiti - preprosto zato, ker bistvo univerze ostaja isto. ,,Temeljna revolucionarnost proletarske znanosti pa ni samo v tem, da postavlja meščanski družbi nasproti revolucionarne vsebine, ampak v prvi vrsti v revolucionarni biti metode sarne. Vladavina kategorije totalitete je nosilec revolucionamega prin-cipa v znanosti'. (G. Lukacs, Zgodovina in razredna zavest). V tem smislu tudi ne more biti alternativa dosedanji univerzi parcialno reformirana univerza, ker v tem primeru ostaja celoten problem v mejah VČERAJ DANEGA. Socialistična univerza - ki je naš cilj - je lahko samo tista oblika univerze, ki s tem, da predstavlja revplucionarno kreacijo, pomeni istočasno tudi lastno preseganje in negiranje. Takšna oblika se nujno postavlja nasproti dosedanji univeizi kot v svojem času Katon Starejši ter logično realizira motto: Ceterum censeo Carthaginem esse detendum! ,,STUDENT" Bg, br. 11/12 I.aprill975 UUBOMIR KLJAHC demskih krogih »neravitega sveta"-odločujočo vlogo in vpliv na posamezne odločitve določenih vlad. Z ideolo-škimi vplivi študentov, ki študirajo (zlasti) v zahodnih deželah, nas je v tekoči srbohrvaščini seznanfl tudi grški Ciprčan Konstantinos Hadžipalvlov, predstavnik štu-dentske organizacije POFNE. Zlasti referat indijskega profesorja je vzbudil nekaj hitrih, a ne prepričljivih protiargumentov ( beri mimo), dokazanih npr. s tem, da lahko dandanes uživamo po celem svetu simfonično glasbo Čajkovskega ali Rahmaninova ali pa celo moderen jazz, če hočete — (referent iz Irana). Številni referati so prikazali odnos univerza — in-dustrija (,,družba") v tim. formuli ,,sandwich-education" (sendvič-izobraževanje): teoretični del študija se po določenem času ,,opusti" v korist praktične dejavnosti v proizvodnji, nakar se študentje (profesorji) vrnejo na univerzo in dokončajo študij s pridobljenimi praktičnimi izkušnjami (obraten proces; proizvodnja-univerza-proiz-vodnja). Nekateri referati so bili v veliki meri usmerjeni ravno na ta način univerzitetnega študija kot predhodno stopnjo ,,odmiranja" današnajega načina visokošolskega (često priviligiranega izobraževanja. Rentabilnost viso-košolskih investicij je na ta način locirana na pravo mesto. T.i. ,,čisto akademsko izobraževanje" ne samo da je — zlasti v t.i. tehnični znanosti — idealen manevrski prostor za ideološko osmozo in reprodukcijo tehnokra-cije, temveč postavlja zahteve po specifičnem (privfle-giranem) družbenem tretmaju elitističnega kova. Ne-katere dežele so sistem ,,sendvič-izobraževanja" že pri-čele prakticirati, spet druge pa ta sistem kombinirajo s t.i. premanentnim izobraževanjem (izobraževanjem ob delu), kar se je izkazalo kot zelo uspešen način demokratizacije učnih procesov in deelitizacije družbenih privilegijev izobraževanja. Posamezni referentje so analizirali: a) vprašanje etničnih manjšin in njihovih izobraževalnih sistemov: po eni strani disimilacija od matične kulture, po drugi strani pa nikakor ne asimilacija z določeno državno kulturo, temveč samostojna ustvarjalnost avtonomne narodne manjšine; b) politizacija visokošolskega izobraževanja, zlasti okoli leta 1968 (domači referentje so prikazali uvedbo marksizma in teorije samoupravljanja v visoko-šolski študij); c) možnost konflikta med osnovnimi nalogami znanosti na univerzi in pričakovanji (potre-bami) družbe; d) univerzitetno publicistično dejavnost; povratno učinkovanje ozke specializacije (apologjja de-zideologizacije kot politična nevtralnost — beri neodgo vornost — znanosti); e) proizvajanje birokratskega sloja; f) globalni karakter družbenih znanosti; g) stmktura in organizacija samoupravnega sistema univerzitetnega iz-obraževanja ter delegatski princip; h) stabilizacijska funkcija znanosti; i) položaj ženske kot znanstvenopeda-goškega delavca; j) skupinski študij-delo; k) eksponentna rast znanosti in njena selekcija; itd. To se je dogajalo v dubrovniških dopoldnevih, pa še to večinoma brez študentov. In kaj se je dogajalo v popoldnevih? Študentski razgovori, seveda večinoma brez profesorjev. Kot da so ločena zasedanja. Kanček cehovske etike, s podobno stanovanjsko razmestitvijo, tako da je večina študentov in profesoijev omenila, da bi bilo bljše, ko bi vsaj stanovali skupaj, če že ne moremo biti skupaj tistih par uric pogovorov. Drugače pa — organizacija na mestu. To je tista problematika, ki se nam je zdela zanimiva, in pomembna. In morda celo še ne preveč osvetljena. Toliko. JADRAN STERLE GEORGES BATAILLE, PESMI ŽIVOSTI IN SMRTI GEORGES BATAILLE, pisatelj in filozof; sodobnik nadiealizma, vendar v stalnem dialogu (nasprotju) z njim; samosvoj tako v misli kot v poeziji, utemeljitelj ,novega subjektivizma', avtor znamenitega dda L'Erotisme; Les Larmes cTEros, Le part maudite, Sur Nietzsche, L'Expe-rience interieuie, številnih esejev o literaturi in umetnosti La Utterature et le Mal; Manet, Lascaux ou la Naissance de TArt, pesmi in romanov Ma Mere, Madame Edwarda, Historie de L'oeil, Llmpossible, Le Mort, Le Bleu du Ciel, L'Abbe C. Njegova poezija je - kot njegova proza - čutna, erotična, ,čma' ter miseina, filozofska: proces nekega raziskovanja, doživljanja in spoznavanja, ki ga vodi subjekt s svetom in s samim seboj. PESMIPREVEDEL ANDREJ MEDVED Ta Mišč ki zruši nebo je blišč smrti same Moja glava se obrne v nebo Nikoli se glava ne obme bolj kot v svoji smrti zaveži mi oči Ijubim noč moje s rce je čtno poženi me v noč vse je zlagano trpim svet čuti smrt ptice letajo iztaknjene oči temna si kot čmo nebo Ti si groza noči moja ljubezen je kot krik slabotna si kot smrt ljubim te do norosti ti veš da moja glava umira ti si biezmejnost strah lepa si kot uboj prepolno srce me duši tvoj trebuh je gol kot noč BOLEČINA bolest bolest bolest o bolest o bolest o moje solze iz smole moj žafranasti iep o da me slečejo in PIPI Sraka ki žre zvezde upoma požiralka zemlje izčrpanost sveta grabežljivo nebo prekleto nebo vrana na hoduljah stopi v oko srce v rabinastih plamenih urin na mojem golem bedru olikan lesk mokie zadnjice napnem se in jokam črna perutnica groba olikanost grobnice GROB LUDVIKA TRIDESEl Gošča izčrpanost grozovitegasrca trpkost siadka intimnost greha nebo obrnjeno v tvojih očeh Grobnica vetra grobnica reke moja skrivna lažna smrt moj ki se ne moie dvigniti bolj kot do bolečine zob malicvet ti veš ušesek kdaj se začnem bati blata Ponoči v temi gledati v nebo z odprtino zadnjice Sveža rana spači tekoče rdečilo ki žari obvezan vrez očesanisemjaz BREZ VESTI Blato imam v očeh Blato imam v srcu Bog izginja smeh biišč uročeno nebo nebo poje na ves gias nebo poje stiela poje sončna luč poje suhe oči tišina ki jo stre blato v srcu Zvezda jaz zvezda osmrt zvezda strele brezumni zvon moje smrti Plašne sladke pesmi radostno uho slasti krikovce daleč daleč stran ugasnjen plamen OBUVANJE Zlat dan smo začeli z okušanjem nam nepoznanih alkoholov in tobakov in se istočasno priblizevali rekaina sočania in gejzirom, toplim afriškim vreslcem zamorskih subtropskih vodk. Z s senoni ovitimi šapami smo grabili hrano in brali tekste, svoje gorsko zlato, zlato pokra-jinsko cvetje, planinskiin jezerom in slapom z gorskimi možici, majčkenimi pastirčki z mnogimi živaJcami, revčki ubogjmi brez mamic, babic z glinenimi pipicami in tobaki, lesenimi cigaretšpici iz debel debelih dreves, ki rastejo sem pa tja povsod in počez. Smučarski vozički so se k nam poleti peljali čez asfalt, mostički za smučarje so pozimi k nam vozili smučarke proti tokn rek, poti rib, zlatih ribic, svetlečih se brzcev, cestnih hitrcev, ko se je proti toku avtov postavil črn štopar v belem škornju, nogavice do kolen imeč, rokavice do ranien, čepico po mostom reke — vratom soče, joj sočica srebrne na bregu reke je stal bel vojak z golimi koleni, golih ramen, z golo čepico pod vratom puškine cevi je bel ribič, ki ljubi toploto, pobožal svoje črve in kraljično črvičkov, poleg katere se v posteljo zdaj z njo uleže veli jože zdaj kača—mrazmodras, saj se v roki njenega strupa prej spočijojo mnogooki modrci kot kdo drug v vrvi zvijač, ki se vrvca sveti in splazi v rečno glavo skozu ušesa vala, kjer razišče možgane kamna in kaplje, pamet, ki se ne da ne naprej ne nazaj, njo.vso pohrusta črna riba vsvoj stekleni zob, ko naenkrat spodvije roke in ovije vrvco, poprime in potegne, da je še ribičem v pomoč, v hvaJo njihovim atekom, sebi pa v slavo in v še več časti. Saj med pivci niso utete ribe nikdar zadnje, med jedci prve kdaj pa kdaj, so dnevi takšni in drugačni, da v njih ne veš, kaj zveš in kdo te čaka: večkraten človek, na katerega se poredkoma spomniš, ker včasih res maloštevilen stori kak dan kaj več. Ko pa raziščeš vso okolico dogodkov, nam praviš več kot smeš in manj kot zmoreš, tako da tudi mi takrat preberemo nekaj več teksta tebi, pa zato manj sebi. Precejkrat stno tebtali plen ujet na stavčne vabeced-nike prejšnjih časov: vsa lepotila slovenske pokrajine gora in morja, vse nasade dreves in vsakovrstnih slastnih sadežev, vse s škropivom lepo naličene vinske holmce, dobro pripravljene za boj proti peronospori, vse neslane morske šale o plinii in o seki in o potapljačih, čudnrh lovcib na biserke-školjke. Kako se večkrat zgodi kak dogodck, ko jih glava morja izpljune z biseri vred, kot da so to sploh kakšni zobje, ko tako zagrizejo v plavajočo kraljično pri treli zlatih kronah in se potem naselijo na oboh bregeh rek soč med prsti rok in prsti nog sedniih zalih ribičev, oni pa golih trupov in stopal. Sosedje ribičev smo bili prav mi, pač razni šušmarji: električarji in športniki, izletniki in čevlarji. Radi smo ogledovali gola stopala zamorskih životov s spodaj narezanitni gumami podplatov, krvava pod nohti prstov nog teh ljudi. Zlat dan smo si naredili s tem, ker smo vse to vedeli, da moraino praskati vse in naokrog vsako stvar zgrabiti za vrat in za glezenj. Nismo pa premislili mnogo, več smo izrekli in veliko postorili. Bili smo vaški orjaki in silaki, pač razni šušmarji: bolniki in drvoseki, zapisovalci in izdelovalci mnogega: zelo najbrž čevljev. Po poklicu smo zapazili, kako jih je v gole živote zazeblo povsod: dol od prstov na nogah tja gor do glave na rokah. Ves mraz smo jim hoteli iztepsti iz kosti in kože, povedati jim vse skrite želje človeštva in zahteve po toploti: kako je to zato, zakaj tako: veliko vemo. Skupaj s tem znanjem in pogumom smo nabrali črke vkup in razporedili stavčne vabecednike vse naokrog povsod po morskih in po pravih tleh. Polovili smo jih, bosopete golonožce, navezali in tako čiste pritrdili, umazane umili, pnpravili jih za oblačenje in obuvanje njim nepoznanih plaščev in sandal. Premikal sem se med pločniki cest in ulicami nam domačinom dobro znanih imen, tujcem turistom pa le od najetih vodičev in iz propagandnih prospektov, ki sojim v določenem številu vedno na razpolago. Spuščal in dvigal sem se ali gor ali dol med svežimi stavbami od doma, kjer živim, do priznanih trgovin, včasih dobro, včasih slabo založenih z robo: različnimi prodajnimi artikli. Gledal sern ne naprej ne nazaj, premeril sem vse razdalje lepotic-prodajalk, razdelil sem vse dosegljive predmete na izmerljive in neizmerljive in prvim izmeril velikosti. Odbra! sem tiste pravšnje, primerjai njih same in obdržal nekatere najlepše. Nobene izbrane stvari nisem pustil kar same, ker takšni, kakršno sem si jo prej izbral. sem potem vzemal in dodajal isto stvai, pač popolnoma enak prodajni artikel, nekakšen dei vse robe, ki si kupci v vnaprej določenem od-do času lahko na spu\ domenjen način vso prisvojijo. Nastale kompleie-kupc stvari sem ven nosil v žepih in v torbicah, na rokah iri ; nogah. Obute roke in noge pa so že mnogo pred teni. prej, pomenile veliko: stalnost potkam in mehkim po platom. In obuvalo stopi kot nihče ne stopi v vodo in ogenj, pride do dnavsakega poda, kjer se raje obrne va in proti sebi, kot pa da bi se smelo utruditi in zmatrano kar naenkrat sebi navkljub popustilo, ker ra stopi nase, kot pa da bi si upalo raztrgati lastne ve. pretrgati navezo, da bi potem padlo s previsa v pu skupaj z alpinisti, pogumnimi borci z naravo za nezavzete vrhe, kajti po čudnih pokrajinah so razr stavljeni nerazumljivi hribi, da potem s cepini gor le in zgoraj lezejo za gamsi in jetiji, da jim na nek riu, domorodci tja gor prinašajo svinčnike in zvezke in neprebrane tekste o le-teh istih, dotlej še nepreverjen krajih, kjer se lahko vsega skupaj sami spomnijo, vkolik. se sploh ne prisilijo k delu in začnejo tipkati marsikaj, k je ob morebitnem uspehu, mogoče pa tudi ob nekakšne neuspehu, možno brati in razmisliti o vsem skupaj. 4 n> nekateri kar sami od sebe tuhtajo in se s tako prnl Ijenim znanjem upajo kazati na cestah in na pom nejših križpotjih, kjer se srečata vsakokrat posebej p< cesti, ena za tja in druga za diugam, kam še drugam ; skorajda tako ali tako sploh ne da priti, vsaj na način. to delamo zdaj, ne, ko v glavnem pešačimo, šenajve. se vozimo z vlaki in z avti različnih izdelav, sestavlje' marsikako. Vsak tak uspešen prihod nekam pomeni i lep podvig in hkrati novo obvezo za vnaprej, ko čeprav izmučeni nekaj moramo, pa ne bosi, nekam obuti kakršnokoli obuvalo, ki se pozimi škorenj in pok sandala vedno prilega nogi. S sandalami na nogah, pra-' kupljenimi in ne dolgo nazaj izdelanimi v nek. tovarni ali nekje pač so jih že morali sešiti in skupaj zb: sem tudi sam hotel zakorenjakati po asfaltu ene iznv večjih cest in na vsak način preveriti moč korakcv svoj tlak sem stopil kot kakšen najhujši ni rui življenjskega soka prepoln, torej kot kakšen ozkoho hitri tekač, neke sorte športnik, ki se nepopisno utru. GOSPODIČNA MOJE SRCE MASKA Gospodična moje srce gola vtkana v čipke v odišavljena usta urin teče po njenih nogah Obarvan vonj spolovila je piepuščen vetru neba obmjeno odseva oblak v glavi čudovita zvezda se zruši srce kriči kot usta srcani lilija v plamenih sonce ki odpira prsi SVOJ UD POLOŽIM Svpj ud položim na tvoje lice glavica oplazi uho obtizni počasi moj modnik tvoj jezuc je sladak kot voda tvoj jezik je gol in surov kot meso rdeč je kot krača njegova konica je kričava kukavica moj ud je oblit s slino tvoj zadek je moja boginja odpira se kot usta občudujem ga kot nebo častim ga kot ogenj pijem v razpoki tvojega telesa razpiram tvoje gole noge odprem jih kot knjigo v kateri berem to kar me ubija ZEMLJA Rad imam pepel žlindro čelo trdega kamna in vztrajno silo svoje živosti vijoličaste roke otrpel smeh in rdeče bodalo zob DANAIDIN HODNIK Moja vlačuga moje srce Ljubim te kot blato Zmoči svoj zadek v nevihti obdani z bliski Strela te poljubija blaznež ruka v noč ki drhti kot jelen O smrt jaz sem ta jelen ki ga žrejo psi Smrt ki ejakulira kri STRELA Top grmi v telesu in strela v medeninastem očesu v goloti blata Smrt zavita v masteri papir beg pred razuzdanostjo ti&ne kratkočasje smrad moja norost in moj strah so velike mrtve oči otrplost vročice nič vesolja zre iz teh oči moje oči so slepo nebo v moji nepredirni noči je vpijoča nemožnost ki zruši svet Zemtja na nebu tišina znamenje niča zasnula žolta travnata gora padec bitja v noč skrivam se v tvoji senci in jem na tvojem soncu moj skelet je prozoien groza in strah tiho stisneta grio in počasi zledenita srce GRAD Ponoči me trgajo moje majhne bolečine razpadle v ruševine na vrhu gole stene zid ki se zruši vlomi v čmo nebo in dvigne mrtev kamen grozovitega stolpa praznik se bo začel v blatu in strahu zvezde bodo padale ko bo blizu smrt Smeh ptic blato krvi trušč zrcala zob umazanost krik bruhanje glava plitvina v grozi vsakič iznova, lega na moj tiak in uživa ko počiva. Po svoje je bil dan ta korak na tlak, korenjakov znak, po moje le signal že bolestnega hodca, ki po tvoje vse stori, ne da bi sam zvedel iz odgovora nazaj, če se po njegovo zanj nasploh to izplača, zame se že je. Kako sem to stopal, kako sem shodil pot med lasmi, naredil živo mejo nad očmi iz obrvi, po stezi, ki pelje pod prepadi s peskom posutega nosu in skozi redke gozdove, drevesa iz rahlih brkov, sem stopil iz močvirja ustnic v močvirje jezika, kjer sem prehodil vse možne mi poti, izkoristil vse posebnosti vsake izmed njih, in med opažene, že iz razdalje vidne ceste, da so mogle vame pogledovati več ali manj mnogoštevilne skupine ljudi, množice bi rekel, gospodov in gospa, pač raznovrstnih tosortnih ljudi, ki bivajo vse naokrog mojega stanovanja, kjer živim in od koder se podajam na izlete ven, da me tam gledajo. Cel načrt sekazanja setn izpeljal do kraja; vsi, ki so enkrat videli moje nove sandale so še prišli; nobeden ni hotel že vdrugič odnehati, še od prvič spočit; v gjavo mi je, v oči jim je stopila slika mojih obuval, zlatih kron mojih nog, nedolžnih princesk mojih cest. Jaz sani. zanje-nekatere res le paž, a zase vsemogočni kralj, nisein ne popustil niti se umaknil komu drugemu s poti, ker sem zavedno hotel vztrajati, popolnoma uspeti v tem, š čimer sem že tako brezumno, pa vseeno lepolično, res kar uspelo začel in tako žeiel tudi dovršiti vse to. To je bil namreč način, ki bo pregledno znan šele na čistem koncu, kako sem v sebi satnega sebe uspel premagati in sem se tako odločiJ za precej pogumno rešitev, za ločitev na dvoje, se pravi za hkratno pot v dve novi smeri, ki se bosta s prav isto jasnostjo izkazali kot nori in pogubni šele v zadnjih nekaj vrsticah in med njimi, o katerih bi lahko rekel, da so kot vrstice mnogokako sestavljene malo drugače, kot pa bi kdo, ki ga to veseli in ga te vrste reči zanimajo, ugotovil, ker v njih se vse, kar se godi /godi, le bolj pevno in manj mišljeno: teka sluh in hodi mozeg, bi mogel reči. Mogoče rahlo isto ali majčkeno drugače to hočejo prisotni stavki, ki v nekem številu, \ečini, poskušajo obiti-nerazdreti kakšrio pametno, sebe pa še naprej postavljajo med meje za njih važnih pravil. V ta namen s strahom vase jemljejo še nepoimenovane faktorje, katerih funkcije niso povsem legalne, torej bi prej rekel, da gre za nekoliko protislovnične faktorje, kot pa bi rekel karkoli drugega, kar bi bilo lahko nekako že-kako nehote slišano prekonkretno in zato nekoliko več ali nekoliko manj nasilno, da bi moglo koga zbegati, zbosti, s čim ogroziti morda ravno mene, avtorja tega teksta, in moj ugled, ugled nosilca novih sandah Iepotca med obutci in velikana med o-bebci. Sicer pa, ko sem stopil not v sandale, še nisem mogel kogarkoli prepričati, da sem se obenem podal tudi med stavke in ko bom stopil še več ven iz stavkov, nikakor ne bom mogel trditi, da sem se s tem znebiJ tudi sandal in lahko od tam odhitim bos naprej. Neka vidna razlika obstaja med enim in med drugim, ki jo moramo med prvim in zadnjim nekako ohranjati in negovati, da do enega izmed dveh pridemo, in vsaj približno zaradi tega sem tudi sam nadaljeval isto pot, čeprav začeto v drugačnih takšnih okoliščinah, v kakršnih bi bilo možno še marsikaj več storiti. A to pot cilja nisem dosegel tako kmalu. kot sem pričakoval tako zgodaj, kot so pričakovali bralci, vko-likor niso že pred začetkom izvedeli za pravo dolžino mojega teka, kajti mnogi so se mogli že vnaprej pozani-mati za dolžino niojega teksta in so bili zategadelj boije pripravljeni na spopad s prigodami. Saj morejo ljudje spoznati za resnično trditev, da nekako enako razdaljo laže preteče atlet-telovadec, ki dolgost proge že od prej pozna, kot oni, ki niti tega ne ve, ali se je podaJ v tekaški spopad skupaj z maratonskimi hitreci ali s kratkoprogimi brzci, ali dejstva ne spozna točno tik pred začetkom teksta po obliki obuval in nizkega ali visokega štarta, ki ju športni pisci uporabljajo v različnih situacijah različna ter l njima na zanimiv način izbirajo tlak, kamor bodo postavili svoj podplat, ko najprej pogledajo, potem stopijo in končno stečejo v nekakšnem krogu ali elipsi, v niti čisto enem niti čisto drugem, medtem ko je med enim in drugjm že prišlo do prej ali slej dvakratnega spora in prav zdaj do nesreče med sandalami na eni levi in nogami na dveh desnih pletiljinih straneh ter do razno-pisanih pogledov z obeh opisanih strani, se pravi z vzhodne in z zahodne, sam pa sem sonček stal na cesti med obema nemočen. Utruipne noge, ki niso mogle pričakati konca tako mnogih nepričakovanih naporov, in spočite sandale, ki so hotele vedno več, so se v svojih zahtevah v spopadu razšle. ker se ene niso več prilagajale drugini, ker so druge zasovražile prve in so se prve obrnile celo stran od mene, ki se v svojem oklevanju nisem mogel takoj odločiti, za katere izmed svojih obojih dvojih naj se zavzamem, ko se je pot že začela s hitrico spuščati po grlu navzdol, po špilji stran od sončka,in je končno za-vila dol med drob, umazan in ubog žabo-koš za smeti, ki ne zna znotraj sebe negniti in se nam zdi nelepa, ko z vonjem ogrozi brezmadežnost poti, spočete prea vrati vrh-glave trgovine mojega rodnega mesta, lastnega telesa, z med udi rečeno s šarmom in ugledom med ljudmi, med mojimi očmi, ki so me na njej prej s precej veselja opazovali. A zdaj so me videli, kako sem čisto popustO in se še naprej spustil po poti dol do stopal in do gležnjev, kjer se bo treba zdaj zdaj obmiti navzven, saj sem že z notranje strani začutil gorkoto krvi in sokrvce. Vedel sem, da bo treba le še majčkeno počakati, da se vsa stvar kot voda umiri, da se od vasi poleže do vasi govorica ljudi in se segreje z obeh strani gležnjeva koža, pločevina varivcev, ko se ti včasih z ognjem igrajo. Čeprav to v taki meri zame ni prišlo v poštev, je v neki meri prišlo vseeno ven, ko je vročina prežgala nožno opno in si utrla tunelovo pot skozi gležnjev hrib in sern se sam pokazal na drugi strani ven ves oblit s krvjo, sem se počutil kot eden izmed njih, ki se morajo po končanem delu spočiti. Bil sem obrtnik-garač, ko sem pogledal na.svoj izdelek, sem takoj spoznal dvoje: rdeče, skeleče pike na gležnjih nog in belo deklico na drugj strani moje ceste. Zato sem se spoprijaznil s sezuvanjem svojih sandal-krasotic in se spoprijateljil z boso kraljično nasproti. Iz vsakodnevne potrebe po kupčiji sva zdaj menjala s poslušalci: eno sva vzela za drugo sva dala, njim krepke stavke za utrujeni telesi nama in razdano obleko sva nadomestila z brezsmiselnimi, več ali manj praznimi zvezami enakih besed, z umitimi stavki. Oba bosa sva bUa stavka brezločil gola prepuščena brezobleke naključnim koncem nagca. Nič več nisva dvigajoč krilca-oblačilca dala za sonca več piostorca in novemu dnevu delala novo jutro, namesto da bi delala sebi skrbi zaradi mnogopisa-nih-raznobarvnih lepot oblek, v drugačnih dnevih dru-gačnih, sva izdelala večhitrostni-precejprstni sistem tipkanja -- od začetka do konca sva izboljšaJa celo pot vsakega teksta, kjer sva v zadnjem stavku morala zbuditi eden drugega spočitejšega kot prej, Iepšega kot slej. hebžeha eod zei: hei hei! ad aendem Dragft Darko, odgovarjam ti, čeprav bo (če bo) izšla nova številka Tribune šele jeseni. Takrat se bo tale polemika verjetno tudi končala; takile prijazni pogovori zadevajo premalo bralcev, pike tudi ne postavljava. Glede Lije Jane: slutim, da ti je njen globoko eksistencial(istič-)ni odgovor ljubši in da je bliže See, See Riderju, ti poznaš skrivnosti tega jezika brvanja. Nedostopni Jezdec je artikulacija Velike skrivnosti, ne le glede temo razsvetljujoče lučke, arnpak nasploh, tako nasploh, da se v vsaki konkretizaciji razblinja. Za Lgo Jano sem si zapisal: ,,cinizem, o lija jana, je kritika brez identitete. vse lepo reče, ker so kategorije najstva izvedene v odnosu do lepega, do vsebine nežne duše in čiste vesti.. . teorija teh nežnih dusic je trepetanje srčka, neka izfantazirana člo-veškost . .. teohja krvi, lija jana - o -, je nastala skozi špricanje kivi... cinizem ne govori o svojem dostojanstvu, je le spretna sestavljenka iz klavrnosti drugih." In tako naprej. Lijinemu zapisu je botrovala bivanjska izkušnja in ona gradi na njej vse. Edina pozitivna stran take kritike je ekspliciranje BIVANJSKE VRED-NOSTI nasproti IDEOLOŠKEMU DRUGEMU v smislu laži o samem sebi. Bistvena slabost pa je, da se SAMO pove, s tem pa predpostavlja infantilno delitev sveta na idealnega in realnega. Utemeljena je v individualizmu, torej SKORAJ v ničemer resničnem, ker je individualnost SESTAVLJENA iz samih ne-resničnih stvari, kot so Coca cola, Hollywood, proza (tako sam naštevaš). Pravim še: moda, prijateljski (intelektualni) krog, učitelji... Same neresnične stvari. Premišljeval sem, kaj pomeni to dvoje: ,,obe polemiki izfigu-rirata iz tistih zapisov nekakšno IDEOLOGIJO: ,See-see—rider-stvo'..." in ,,Samo ko jih (Pungi) izgovarja v lastni ideologizaciji mojega teksta. .." Na kakšen način je v tistih tekstih ukinjena ideologija, da je zadosti že verbalna zatrditev ,,NI JE"? Zameje to znak, da tako napisani tekst noče in ne zna odkrivati svojih predpostavk, tudi če postulira refleksijo za neko osnovo. DRUŽ-BENA DELITEV DELA je v zgodovini pripeljala tudi do intelektualizma, to ni poenostavljajoča delitev na načrtovalce in izpeljevalce (misel je Strajnu gotovo znana, domuje na Ašker-čevi); intelektualna dejavnost se izloča v posebno sfero, ki je tudi Arhimedova točka stanu intelektualcev. Hkrati je to slepa pega v njihovem očesu - Refleksiji, zato tudi ne vidijo svoje fiksiranosti v ideologiji. Tako je v neuradnem filozofskem krogu dobila ideologija nek obroben, enodneven pomen. Ni več način, kako se formira zavest, je enostavno identifikacija s postvarjenimi obli-kami zavesti. Ta krog, po katerem je PO HEGLU mogoče vse, samo ne opredelitev po Heglu, in katerega skupnostna praksa je mnogo bolj vplivna kot katera koli filozofija, ve: po predpostavki, da je muha slon, je ubijanje slonov stvar popoldanskega počitka. To ni kritika ideologije, je čisto navadno sprenevedanje: odpor je razumljiv v razmerah, ko je kritiki dodeljen prostor nekega aktivizma in nekega radikalizma, še bolj pa, ker je intelektualizem obstaja družbeno samo kot plačilna postavka, kot strošek za pozlatitev vezi. Pisanje v stilu See-see-Rider je že stara razvada - naj mi Štrajn oprosti relativiziranje Absolutnega Vzorca. Bloch je do njega obdržal filozofsko distanco: ,,Tako je eksistiianie postalo neka modna beseda v tako imenovani eksistencialni filozofiji iz druge in tretje roke. Seveda pa je le-ta pomembna večinoma samo sociološko in bi se morala imenovati filozofija desperacije." (Subjekt-objekt, str. 295) Tisto, kar Štrajn imenuje »ideolo-gizacija mojega teksta", gotovo ni medij Jezdeca (,,Rider" je ,jezdec", je Strajn že pomislil, da izgovarja isti arhetip kot J. Javoršek? ), to je relativiziranje neke brezoblične abstrakcije, ki se sama noče uvrstiti v katero izmed disciplin, ker je sama v sebi foboko nedisciplinirana in je ,to njena edina konsistenca. KSPEDICIJA (Bloch) prihaja iz znanega sveta s HIPOTEZO, ki ni le ekstrapolacija v abstraktnem prostoru, vstopa v objekt in ga s tem sploh napravi za objekt. Kako daleč je od ekspedicije vsako konkretno potepuštvo (za izhodišče jemljem samo konkretne oblike ekspedicij in potepanj - zunaj konkretnosti je ,,kultura klateštva" idealizacija). Vzemimo potepuhe iz začetka angleške industrijske revolucne, potem rokovnjace iz obdobja najemniških vojska, potem tip flaneuija iz Pariza 19. stoletja, potem krimi-nalce in druge potepuhe iz časa velike gospodarske krize, potem hipijevstvo. To bi bila parcialna zgodovina ,,kulture potepuštva", ki je iz sebe porajalo ldeologije, katerih ena je tista o ,,pleme-nitemrazbojnucu". Kako pa je s ,,kulturo klateštva" pri Štrajnu? ,,Potrebujemo Zgodovino, toda drugačno od tiste, ki jo potrebuje razvajeni postopač v vrtu znanja," pravi Nietzsche. Tak postopač lahko zapiše: „ ... samo meni osebno se sladko jebe brezintencionalna osebna eksojpsija, pa naj bo to proza ali gauleiter. Gre namreč za to, da če javno uveljavljaš svojo osebno ekspresijo, potem stoji zadaj tvpje pomembrio. samoobčutenje Subjekta, ki se hoče maščevati zaradi svoje osebne tragedije." In še o solzavi (do-pustni) meščanskosti realizacij takih tipov v literaturi. Nostalgija za dišečim jutranjihl cvrtjem s stališča SANJARJENJA o po-jftvu na USTREZNI RAVNI nadomešča kakega Dosto-^ ali SchiUerja, še do poezge se ne more dokopati, ker lec ni metafora, kajti le-ta se obnaša v odnosu do poezije, Strajpov Jezdec pa je izključn^ y odnosu do bivanja, iz česar Aa^i^M^^.^:0 ,,estetiko" tudrvse popevke. Zato je bilo tisto rečeno prijateljsko blafeo, sedaj pravim: plagiat, )%- '—'- v zakladnici velikih roparjev zgodovine. Ne 'Oarko, kajti kraja ni zanikanje lastninskih aj jijih, predstavlja ISTI tip odtujitve! 5 jjdcazuje za nekomodnost, za izgon iz nidomešča tisto klavrno dišeče cvrtje. Navsezadnje samo krateni if^donizem. Glede gaulaiterja pa vrag ve, kaj vse si lahko privošči postopaški duh v muzeju! Ne grem se ugovarjanja. *'¦**!. - Tista ,,majčkena korektura y,^pcialnih statusih" se da, če jo že moramOj.afestrahirati od izvoljene popevke, razlagati kot čiščenje onega,' ka^iako ali tako poteka znotraj ^eščanske demokracije; umri odgroze! kajti te stvari konstituirajo epoho kapitalizma, so anatomija ,,prostora" meščanske svobode. Ali kakor pravi Benja-min: ,,Cudenje, da so take stvari (misli na fašizem) ,se mogoče', ni fllozofsko." Za Štrajna, ki se filozofičnosti odreka, bi rekel: ,,Zgražanje nad takimi stvanni nasilja samega sploh ne priza-deva!" Zlasti pa velja poklon zelo hennenevticnemu pnkazu Benjamina: ,,Toda če je meščanska svoboda edini prostor DRUGAČNE zgodovinske perspektive, je izpisati, izreči, zarisati, odslikati (,) ekstremno preforsirati anatomgo polja te .svobode'. maternice, ki jo ,,Pri branju Benjaminovih Zgodovinsko-filozofskih tezje mogoče zaključiti nekaj drugega: vse to ,,izpisati, izreči, zarisati, od-slikati" je TUDI rezultat ,,brezimne tlake ... sodobnikov" - in to se ne nanaša le na kulturo. ENAJSTA teza namreč govori o tem, kako je nemška socialna demokracija z ,,meščansko svo-bodo" kot ,,edinim prostorom drugačne zgodovinske perspek-tive" vključila nemški proletariat v imperialistični projekt bur-žoazije. Izkazalo se je, da je v mešiJanski svobodi kot edinem prostoru male buržoazije nastala resnično DRUGAČNA per-spektiva zgodovine - fašizem. Sicer pa je DRUGACNA zgodovinska perspektiva kritika buržoazne družbe in države (svobodni' prostor - svoboščina predpostavlja državo). Iz zgodovine vemo, da klevetniški in reakcionami versajski tisk sploh ni našel bralcev med komunardi, da pa je iz svojega prostora svobode ZAHTEVAL streljanje, takrat ko so spremenili postopaški povratniki svoje beznice v orgijske predstave ,,zmage". Hotel sem reči, da je ,,izpisati, izreči, zarisati, odslikati. . ." v odnosu do meščanske svobode mogoče edino kot ideološko lajanje. O tem nekje nazomo priča Marinetti, drugje pa S. George in Heidegger. Toda prav isti iz ,,posredo-vanja" dokazujejo, da njihove produkcije ni mogoče izvesti samo iz prostora meščanske svobode, sicer bi tako oni kot tudi fašistofili a la Eliot, Pound in Lavvrence ostali na evropskih margina, kot so ostali nekateri vneti poveličevalci in propa-gandisti Hitlegevih in Mussolinijevih ,,idej". Tu nekje je prostor tudi za tragiko. Rekel sem, da je tragika dimenzija na trajanje. Iz nekega starejšega zapisa: ,,meščanstvo kot amorfna tragedija, katere začetek in lconec sta prisotna v vsakem njegovem trenutku." Tragedija je sledenje posameznikove eksistence kot družbene; vztrajanje pri osrednosti ,,imenovanja" pa pripelje kvečjemu do nekega paranoidnega dirkanja po švetu, kaj za boga je s tem našim izvirnim grehom. Ne gre za ,,postavljanje nasproti v imenu tragike silbjekta , subjekt je konstituiran v tej tragiki - in rekel bi, da se Hamlet interpretira tako nekako. Lepo je, da ne pozabljamo na predikate, čeprav v šolskih in zategadelj neumnih zvezah (,,toda subjekt RAVNO TAKO KOT SVOBODA nikoli NI BREZ predikata,,). Kadar pa se subjektu stvarnost institucionalizira kot nekaj, kar mu je kot dejavnemu subjektu tuje, kar ga zanika, POTEM JE NJEGOVA SUBJEK-TIVNOST ILUZORNA. ,,Predmetna stvamost konkretnega sub-jekta je potem zreducirana na raven iluzije". Hm! Ne veijamem, da tak konkretni subjekt kupuje iluzorne hladilnike, iluzorne televizorje, iluzome spalne garniture. Še celo cenena popevka je prej neresnična kot pa iluzorna. Umovalec v svojem kraljestvu jezika ne vidi, da se nekakšen zgodovinski boj odvija zunaj teh iluzij, da so razne zgodovinske konkretizacije nasilja vladajočih razredov proizvedene proti uporniški praksi, proti subjektnosti; da je neki razredni boj. Sicer pa Štrajn sam pravi: ,,Pa ni, da bi govorili o znoju, ki se sraglja po do neokusnosti razoranih obrazih, ki kot vsi obrazi nosijo na vrhu par oči, a brez najmanjše lučke utopije. A so še drugi obrazi in oči z drugačnimi, lahiko tudi z zamegljenimi pogledl Določitev, kaj je svet, pa ni nikogaršnja: ,izreka' se v jeziku in v denarju. Določitev skozi ljubezen pa je redek privileg^." (iz drugega nadaljevanja serije). Kot glava in krona jezikovnega kraljestva si Štrajn tako spako-vanje lahko privošči in to je tudi vzrok, zakaj se mi upira recimo tole: ,,Bilo je otožje v ježi, o kateri je bila pisava, in morda se ni dovolj pozunanjila za črkami bledeča JEZA .. ." in tako naprej. Stil! Naj se Štrajn, zaboga, zave, da zoper jezikovno VULGAR-NOST ki je, zgJeda, odločilni medij njegovih zapisov, ne fnislim polemizirati. Niti ne PROTI Štrajnu, zanima me samo, zakaj produkcija ,,vse tako imenovane svetovne zgodovine" ne določuje sveta, zakaj spraševanje po tem, kaj je svet, nadomeščajo nekateri z registriranjem eksistencialij. Kadar gre za resne stvari, takrat sc tudi nejasne očke samo nejasne očke, tista dopadljiva zameg-ljenost pogleda izgublja utemeljitev; v posmeh lepim dušicam pravi Kajuh, da v uporu poženejo korenine do pekla. Cloveku je svet odtujen (če - in o takem tukaj govorim) in S' tem je tudi on odtujen sam sebi, zato odtujenosti ne more premagati z odklatenjem, mora jo ukiniti tam.odkoder izvira. TO je pridobivanje moči, vrnitev vase - seveda ne s pučem, ki je adikalizacija meščanske demokracije. Vrnitev vase je vse prej kot ,,nedoločljiva", je stvar zrelega, ne pa otročjega. Taka sprememba se ne more začeti v otroškem vrtcu, tudi če bi se otroci uprli njegovi tlačiteljski vlogi, ampak v instituciji proletariata, v katerem je možnost ukinitve razredne družbe prav zaradi (in med drugim tudi zaradi) popolne izgube iitopične lučke v očeh. Preslišati Marxov očitek Proudhonu, da vidi v bedi samo bedo in nič drugega, JE stvar ideologtje. To pa zato, ker proletariat ni geto-institucija. V tem citirani Orvvell govori zoper Štrajnovo navedbo: nadaljevanje predzgodovine v odrešitvi ZGOLJ de-lavstva je vidik Orwellovega prisostvovanja reakcipnarni vlogi Stalinove politike v španski revoluciji (o tem glej njegovo knjigo Homage to Catalonia, še Chomskega); po Orwellu je revolucija vseodrešujoča, tudi za »povratek pomladi". Nekaj o jeziku: niegova vsemogočnost, tudi za teoretična pojasnila je iluzorna. Ze Tolstojev heroj Platnomer (konj) je več vedel o naravi jezika, namreč to, da je imenovanje stvari nekaj, kar z njihovim potekom nima dosti skupnega. Ideologija, tokrat resnično ideologija, ubogega konja podre Strajnove modrosti, ker je neki ubogi revanšist za svojo osebno tragedijo, namreč Tolstoj, vedel in razumel nekaj vec o spremernbah od fevdalizma na kapitalizem. Vsekakor pa veČ od nekaj histeričnih hermenevtov, od katerih prihaja ta obsesija jezika. Jeziki so v prevratnlštvu" (tako razumem ,,v izmiku podlož-ništvu objektiviranega subjekta") nepomembni do tistega trenutka, ko jih začno rezati. Kakšnarevsčinaje tale ,,metafizika prevrata", če se prebijemo skozi blejanje hajdegerjancev. Le-ti pa s Strajnom RES nimajo nobene zveze. ,,Nastajanje jezika v izmiku podložništvu objektiviranemu subjektu, šele mora postaviti dru-gačno subjektno predmetnost." Brez okraskov: jezik postavlja govor, čeprav tudi on ne vodi do tega, se vedno približuje govorjenju jezika." (Subjekt - Objekt, 3^0) Dve stvari si ne s+ojita nasproti, se pa tudi ne neboleče in nekonfliktno vklapljata. Res pa je, da je ves svet takole proizveden in mnogokrat posredovan, torej je tudi intima z vsemi eksistencialijami vred proizvedena. Toda posredovana je kon-kretno in tudi konkretno proizvedena: to pomeni, da je vsaka intima prehodna (konkretna) zgodovinska forma. Meščanski individuum je iz univerzalnosti (konkietno kot zanikane univer-zalnosti) potisnjen v svetovni nazor, to je tudi osnova nastajanja eksistencializma. Svetovni nazor je volčja zvitost v faktični izgubljenosti. Konstituira se na priznanem in sprejetem ,,izginotju razlike v onem proizvajanju", izhodišče je tisto, kar je neki kritiki (marksizmu) rezultat ekspedicije; eksistencialije so rezultat iz-ginotja razlike; in proizvodne le v toliko, kolikor so zavest reproduciranja meščanskega sveta. Tudi če neka revolucija proizvede to izginotje, je to novo oprijemališče. ,,Ker procesu," pravi Bloch, ,,bistveno pripada kategorija nevamosti." Izhodišče za obravnavanje erotike: nič zunaj človekove pro-dukcije življenja, ki je zelo tesno povezana s stopnjo razvoja proizvajalnih sil. Erotika ne more biti erotika NASPLOH zunaj teh določitev, neki princip Erosa. Za ilustracijo si sposojam tercini iz posvetilnega soneta Giorgia Baffa: Che i diga, che qua drento no ghe xe Ne critiche, ne offese alle persone; Che de Dio no se parla, ne dei re, Ma sol de cose belle, allegre e bone, Cose deliciosissime, cioe De bocche, tette, culi, cazzi e mone. Erotika ni kritika pomografije, ampak se v pornografiji skriva jedro erotike. Lahko bi se dali na pot konkrecije in zasledovali premike v tipih erotizirania. lahko bi zapazili andioginizacijsko ^iiiko, ki je sk6,aft.-nekaj sfcevill: iTibune ^bll-a v •3tilu see-seo rid^jbfa, fcokrat 2 ':louču^eino z Ač\ae^d M 2 >': tendenco, ki je kot taka PROIZVOD, ne pa kritika politične ekonomge (t.j. ekonomije meščanske epohe). Po Strajnovih prenosih (,,Erotika je kritika pornografije, pornografija je interio-rizirana kritika politične ekonomge, erotika je torej kritika kritične kritike.") je že vsako protislovje kritično in to na vse strani. Deloma ima prav, ker ravno zadnje čase velikokrat prebiram pomografske kritike marksizma. Toda vloga neke resne kritike družbenih razmer je v razgaljanju proizvedenosti vsake konkretne erotike in dejansko ukinjanje njenega paroksizma-tičnega tavanja. Zunaj vsake zgodovinske forme postavljena erotika (, jezik erotike") je popolnoma prazna, ker ne vsebuje niti ,,bioloških abstrakcij", zahteva neko ,,bistveno čutnost", ,,svežo zgodovino". V konkretnih opredelitvah je stari sifilitik Baffo neskončno bolj bazičen: Per chiavarle le xe formae le mone, E solo per chiavar xe fatti i cazzi, E gran mal nasceria senza le mone. Glede Warhola: Pravi, da ni naslikal doslej še nobene slike, torej ga lahko razglasimo za slikarja. Pravi, da ne misli, torej ga lahko razglasimo za umca. Nekaj iz njegovega intervjuja: - Mislite, da je pop art... -Ne. - Kaj? -Ne. - Mislite, da je pop art.. . - Ne .. . Jaz ne. - Kakšne vrste slik pa slikate? - Veste, oče in mati sta mi kar kupila stojalo in . .. uh . .. uh kako se reče tisti stvari? - Čopič? - Jea, čopič. In paleto in posodico in še nisem nič naslikal. In naprej: - Ljudje so tako fantastični. Ne moreš napraviti slabe slike. - Ce želite vedeti vse o Andyju Warholu, samo glejte površino mojih slik in filmov in mene in to sem. Zadaj ni nič. - Ljubim Los Angeles. Ljubim Hollywood. Cudovita sta ... - Npvinar bi lahko kar povedal besede, ki jih hoče imeti od mene, in jaz jih bom ponovil za njim. - Nikoli ne berem, samo gledam slike. - V prihodnosti bo vsak svetovno znan v petnajstih minutah. - Empire State Building je zvezda! Warhol se s svojo dejavnostjo posmehuje takim oznakom, kot je ,,realizem". Prvič je tu pop-art. Lk, Marilyn, Jackie, Elvis, Mona Lisa, Električni stol, Andi in druge reči so emblemi. Mrs. Campbell, tako funkcionirajo! Todato je le del nečesa drugega. V ozadju je Marshall McLuhan, teorija o Gutenbergovi galaksiji, ,,sporočilo je masaža", strip, televizija. Fiksacija na pojavnost dela stvari zagonetne; razkriva se prava narava znaka: da namreč ni odnos označujočega kot zavesti imanentnega do označenega konkretnega objekta, ampak da je označujoče povnanjeno v trajni formi, označeno pa se nahaja znotraj nas kot abstrakcija, kot znanje. V takšnem položaju znak lahko in-formira. Materija kot abstrakcija (Hegel: „ .. . čista materija (je) samo tisto, kar ostane, ko abstrahiramo od videnja, čutenja, okusa in tako dalje.. . je čista abstrakcija..." - Fen. duha), če že hočemo filozofsko zaključevati, pripada mišljenju. Zato je pri Warholu happening na prvem mestu, je laboratorijska praksa, ker so nam stvari dosegljive samo v produkciji, v spreminjanju. Strajn pa je iz njega napravil strašilo brez kakršne koli privlačnosti; ni bila radovednost, bolj napuh. Toliko o Warholu, mimogrede. Je še več zanimivih stvari: ,,Ne zmoreš več joka" samo zakomplicira duševnost, ni pa to razpadanje emocionalnosti. Potem tudi želja za cvrtjem ne bi bila več mogoča. Potem bi ostala od človeka samo še biološka abstrakcija. ,,In kako je subjekt brez refleksivnih ideoloških določitev? " Sem mislil, da Stiajn to ve, ker njegov jezdec potuje ,,v vibracijah neke muzike" popolnoma brez refleksije in zunaj ideologije. Res je, tak subjekt je prazna abstrakcija, torej ni več subjekt, ampak samo slrka v glavi. Stvari tečejo, devištva so izgubljena, prav tako prijatelji, potem pride klatenje in za klatenjem kaj drugega. TAKO KRATKOMALO SI. Predvsem pa SI v vseh svojih zanikovanostih, ki delajo iz neresnično bivajočega posameznika reprodukcijo neke vrste zelo profano determiniranega človeka: bolj ko je napolnjen z reklamiranim blagom, bolj se njegova ,,filozofija'' zaokroža v novčič, ki zlahka drsi iz žepa v žep. Tak novčič bi lahko bila tudi ,,volja do moči". Filozofije vredna je tale formulacija: ,,Razpad subjekta' je potemtakem razpad meščanskega subjekta in iz konstituant tega razpada (razpada iluzije o občosti meščanskega subjekta) je npr. MORDA (to sem podčrtal jaz) mogoče vzpostaviti čutnost, ki prevladuje nasprotje med senzualnostjo in ljubeznijo, ki je nasprotje, vsebovano v razpadanju subjekta." Kljub temu, da sem v posebnem paragrafu citiran skupaj z Borisom Ziherlom. ,,Popolnega klateža ni, le za to pisanje je KULTURA KLA-TESTVA ..." (podčrtal jaz). Prav m resnično: ker Štrajn piše mimo vsakega konkretnega klateža, KI JE KOT KLATEŽ POPOLN, potem kakega popolnega res ne more biti; dovolj pogumno priznanje, da kultura klateštva obstaja samo za njegove spise. Tudi če je kultura klateštva ,,malo izčrpno ime nelcega možnega nastajanja življenja namesto živetja", imamo opraviti samo z izmišljeno možnostjo, s klavrno utopijo, ki v svoji neeksplicirani (in za sebe ne vedeči) kritiki zmanjšuje ugied sanjarijam kakšnega Campanelle. Najčistejša in najlepša sanjarija je radikalna kritika najbolj umazane in najbolj nečloveške družbe, tudi to je stvar prodornosti kritika; ustrezno temuje zmedenain povišna sanjarija (izmišljotina) ODRAZ po intenzivnosti enako-vredne družbe, pa tudi kritika samega. To pišem ob obletnici Štrajnove recenzije Zadnjega tanga v Parizu. Končujem s plahim priznanjem: tisto recenzijo bodoče knjige sem napisal na lastno provokacjjo: allseni iz tega NEPREBAV-LJIVEGA jezika sposoben izlušciti racionalno jedro. Veqetno bo Štrajnu stvar razumljivejša, če povem, da sem hotel dati ob prvi zamisli sestavku naslov: ,,Pripombe k stilu". In če smo že začeli s popevko, še končajmo: I'LL SEE YOU ON ,,THE DARK SIDE OF THE MOON"!x x To je refren z nekoliko sladkobnega albuma The dark Side of the Moon, Pink Floyd. sap!Pa uredi uredni&tvo bertolt brecht če bi bili morski psi ljudje ,,Če bi bili morski psi ljudje", je vprašala gospoda K. majhna hči njegove gospodinje, ,,ali bi bili potem prijaznejši do majših rib? " ,,Gotovo", je rekel. ,,Če bi bili moiski psi ljudje, bi v morju dali napraviti mogočne zaboje "za manjše ribe, v katerih bi bila hrana vseh vrst, tako rastlinska kot živalska. Skrbeli bi, da bi imali zaboji vedno svežo vodo in bi sploh izvajali najrazličnejše sanitarne ukrepe. Če bi si na primer ribica poškodovala plavut, potem bi ji takoj naredili obvezo, da bi morskim psom ne poginila predčasno. Da bi ribice ne bile turobne, bi sem in tja priredili pod vodo velike praznike; kajti vesele ribice teknejo bolje kot turobne. Tudi šole bi bile v velikih zabojih. V teh šolah bi se ribice učile, kako se plava v žrelo morskih psov. Geografijo na primer bi potrebovale, da bi našle velike morske pse, ki nekje leno ležijo. Najvažnejše bi bilo seveda moralno šolanje ribic. Poučili bi jih, da je največ in najlepše, če se ribica srečna žrtvuje, in da morajo vse veijeti morskim psom, predvsem če ti rečejo, da skrbijo za lepo bodočnost. Ribice bi naučili, da je ta bodočnost zagotovljena le, če se učijo poslušnosti. Predvsem bi se morale ribice varovati nižjih, materialističnih, egoističnih in marksističnih nagibov in takoj sporočiti morskim psom, če bi katera izmed njih izdajala takšne nagibe. Če bi bili morski psi ljudje, bi bili seveda tudi v medsebojnih vojnah, da bi osvojili tuje zaboje rib in tuje ribice. Vojskovale bi se seveda njihove ribice. Ribice bi učili, da obstoji med njimi in med ribicami drugih morskih psov ogromna razlika. Razglasili bi, da so ribice sicer neme, vendar molčijo v povsem različnih jezikih in se zato med seboj ne morejo razumeti. Vsaki ribici, ki bi v vojni ubila nekaj drugih, sovražnih, v drugem jeziku molčečih ribic, bi pripeli majhno odlikovanje iz moiske naloge in ji podelili naziv junaka. Če bi bili morski psi ljudje, bi pri njih seveda obstajala tudi umetnost. Obstajale bi lepe slike, na katerih bi bili predstavljeni zobje moiskih psov v čudovitih barvah, njihova žrela kot čista zabavišča, po katerih se da krasno poditi. Gledališča na morskem dnu bi kazala, kako junaške ribice navdušeno plavajo v žrela morskih psov, in glasba bi bila tako lepa, da bi se ribice ob njenih zvokih zasanjano in zazibane v najprijetnejše misli valile v žrela moiskih psov. Obstajala bi tudi religija, če bi bili moiski psi ljudje. Učila bi, da ribice šele v trebuhu morskega psa prično pravo življenje. Sicer pa, če bi bili morski psi ljudje, bi se nehalo to, da so vse ribice enake kot zdaj. Nekatere med njimi bi dobile funkcije in bi bile postavljene nad ostale. Tiste nekaj večje bi celo smele požreti manjše. To bi bilo _ za morske pse sploh prijetno, ker bi potem sami JT pogosteje lahko požrli večje kose. In večje ribice s f funkcijami bi skrbele za red med ribicami, postale bi učitelji, oficiiji, inženirji za gradnjo zabojev itd. Na kratko, kultura bi obstajala v morju šele, če bi bili morski psi ljudje." Bertolt Brecht: Geschichten vom herrn Keuner (Wenn die Haifische Menschen waren), Frankfurt / Main: Bibliothek Suhrkamp 81. Prevedel Leo Šešerko kaj tli v tribuni Ta zapisje nastal po branju članka Kaj tli v Ognjišču -narkomanija tako ali drugače, ki ga je napisal T. Mastnak. Osnova tega članka je kritika ,,banalnih in samo-všečnih predstav agentov meščanske prvdukcije". Po povzetku tega, kar pišejo nekateri bolj levi zahodni avtorji o narkomanifi, zapiše: ,,Narkomanija je eko-nomsko vprašanje". ,,Boj proti narkomaniji, tj. tisti, kine nadomešča eno narkomanijo z drugo, je socialističen bof, bof za socializem". V kaj precedi avtor ekonomsko vprašanje, bomo kmalu videli, že sedaj pa lahko za-pišemo, da mu je sleherni poskus razvitja problema ekonomije, ,,anatomije meščanske družbe, iz katere bi bilo šele razvidno samoukinjanje, odmiranje njene logike, tako tu kot kfe drugje poslednja skrb. Teza, da je narkomanija ekonomsko in ne moralno vprašanje, ostaja zaradi nerazvitega principa ekonomske kritike brez vred-nosti. To je tudi razhg, da ostaja taka kritika giede na religiozno inspirirane ideohgije samo drugi pol istega -morale. Razvitje tega principa, predvsem pa konkretna identifi-kacija razmerja ekonomije in ideologife (v narkomanskih variantah) je namreč tisto usodno vprašanje, s katerim stoji in pade marksistična analiza. Opuščanje tega je namreč zgolj boj,,proti frazam tega sveta" (Marx). Element Mancove dialektične verige iz Prispevka k židovskemu vprašanju in Prispevka k kritiki Heglove Pravne filozofije o religiji kot duhu meščanske družbe se jemlje kot osamosvojen izhodiščni postulat. Poudarek na meščanski družbi je za potek nadaljnega razpravljanja kar se da bistven. Nezgodovinski koncept odtujitve omogoča tudi transcendentno kritiko družbe na osnovi nenavadne gotovosti ,,drugega". ,,Delati, hoditi v službo, pomeni v blagovonokapitalski družbi nič drugega kot reproducirati to družbo. Far svetuje fantu, naj skrbi za srečo družbe, ki ga je pahnila v nesrečo, naj obuja življenje te iste družbe, ki je uničila njegovo življenje. Postavlja se na stališče vulgarne eko-nomije." Blagovno-kapitalska družba, v kateri omenjeni fant živi, je seveda naša družba, tj. družba, ,,katere najprimer-ne/ša oblika religije je krščanstvo". Ne glede na to zanimivo oceno bi bilo s čisto teoretičnega religije meščanske dntžbe ravno krščanska religija in koliko spbh v o tej religije meščanske družbe ravno kraščanska religija in koliko sploh ve o tej religiji. Morda bi za začetek kazalo prebrati kakšen evangelij, recimo Ma-tevžev in Engelsov tekst k zgodovini prakrščanstva (povzetke je najti v Debenjakovi knjigi). Seveda bi bila debata o tem, katera od obstoječih religij je primernejša, še posebef nesmiselna, tj. pod nivojem zgornfe, zunaj konteksta Mancove misli razumijene teze. V skladu z Mastnakovo idejo religije kot duha meščan-ske družbe izgublja religija kakršnokoli sebi lastno sub-stanco. Ni torej razumijena v tem, karje, temveč z nekim razumevanjem meščanske družbe. Vsi do sedaj našteti preskoki so mogoči le s temeljito interpretacijo nekaterih defstev, ki jih Mastnak seveda mora poznati. Kar ni fasno, je le, katera so ona druga dejstva, ki silijo v tako interpretacijo. Predvsem bi bilo koristno, da bi se Mastnak nekoliko bolj soočti z nekaterimi posledicami opifa meščanskega Ijudstva, ki so v precejšnem delu nerazvitega sveta precej drugačne od posledic opija meščanskega Ifudstva v meščanskem svetu. Take neznatne podrobnosti med drugim prispevajo k večji strpnosti komunistov do religije tudi znotraj slovenskega blagovnokapitahkega prostora in to kljub provincialno-konservativni usmeritvi slovenske cerkve. Kje dobi subtilna Marksova dialektična misel krila Mastnakove utopije, ni težko videti. Za kriterij kritike razraščanja ,,kapitalsko-kraščanskih čednosti" je izbran nikjer ekspttciran socialistični medij, vendar se vseskozi pojavlja skoraj kot realiteta. Samo intenzivni prisotnosti tega medija se imamo zahvaliti tako dognani kritiki našega gnilega sveta. Kakšna objektivna ocena bi ugo-tovila, da se neka strast stopnjuje predvsem tam, kjer zmanjka dejstev in nato pomaga pri njihovem brisanju. Takšna ocena bi morda karakterizirala tak stil raz-mišljanja za religiozen, kar pa morda za Mastnaka sploh ne velfa, saj je ki&r sčda proč od sveta tisti hip, ko misli, daje najbolj v njem. Zagnana nestrpnost pisanja, ki se terminobško nav-dihuje pri ruskih teoretikih, se sama razkriva s povzroča-njem nestrpnosti, namesto da bi razkrivala konflikt, pri tem pa vse skupaj zavija v modno formo problema narkomanije. Upamo, da ne bo sledila še izčrpnejša kritika celotnega Ognjišča s podobnih socialističnih pozicij, na kar se morda namigufe v uvodnem delu. Verjemimo, da je bila to samo uvodna fraza. Pri obširnejši ,,kritiki" bi se namreč še vse dobčneje pokazalo, kaj je njen namen; glede predmeta smo si že tako na jasnem. Ivan protisociologija -alienacija 2/75 Kolegom z zagrebške filozofske fakultete - konkretno njenim sociologom — je tudi tokrat uspelo premagati težave, s katerimi se srečujejo že skoraj celo leto dni; končno so izdali že dolgo obljubljano številko Alienacije, drugo v zgodovini izhajanja tega zagrebškega sociološkega časopisa. S tem so nam omogočili obflo zanimivega branja, hkrati pa so v jugoslovanski sociološki prostor — med prvimi eksplicitno in prvič v obliki tematske številke časopisa — postavili že dolgo latentno prisotno alter-nativo uradni sociologiji. Jasno so povedali, kaj prevla-dujoči sociološki usmeritvi manjka, česa ima preveč ter kako si oni sami predstavljajo resnično sociologijo. 0 čem se piše, nedvoumno priča že sam tematski naslov, ki so ga zapisali na začetek vsega pisanja — PROTISO-CIOLOGIJA! Torej povsem očitno iskanja antipoda oficialni, vladajoči sociologiji, ki se izkazuje kot tista znanost, ki je prej ovira kot sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti pri ustvarjanju človeškega sveta. Kajti že sama izhodišča obstoječe sociologije so človeku tuja, sovražna. Njeno temeljno, pogojujoče izhodišče je obstoječa kapi-talska družba kot edina možna, edina prava, resnična in edina res dobra, najboljša družba; ta in takšna družba pa tudi ostaja edini okvir in področje socioloških razprav takšne znanosti, za njo ne obstaja ničesar drugega, kar bi bilo vredno proučiti in tudi ničesar takšnega ne bo; ničesar drugega tudi ne more obstajati zanjo, ki črpa svoj življenjski sok pri opisanem izviru. Na ta način se krog zapre, njena življenjska pot je zaključena, a sama ne premine) se ne ukine; od tu naprej lahko le mirno, nemoteno, brez pretresov vegetira sama v sebi in za-dovoljna sama s seboj premleva svoje lastne otrobe, večnost ji je zagotovljena — konec koncev, saj (si) jo ona sama ravno na ta način ustvarja. Kako se to kaže konkretno? ,,Partikularizacija me-ščanske sociologije na številne discipline, ki je pogojena z eksplozijo delitve dela, je krčevit poskus kontrole vseh oblik odtujitve. ,,Etablirana sociologija nastopi kot ,,pes čuvaj" obstoječe družbe; da bi bila v tej vlogi čim efikasnejša, se sama v sebi primerno organizira - toliko (posebnih) sociologij, kolikor je dejavnosti (odtujenega) posameznika. To ni več sociologija, to ni več znanost, če le-to pojmujemo kot orodje, ki prinaša človeku človeško življenje; sociologija postaja orožje, kot so orožja puškino kopito, pendrek, solzflne bombe, živčni plini; orožje v rokah vladajočih političnih skupin, v rokah ekonomsko-militaristične oligarhije sveta. To orožje je mogoče premagati, uničiti le z nasprotnim in boljšim orožjem — s tej ,,sociologiji" nasprotno sociologjjo — protisociologijo. Kajti ,,borba za raz-odtujitev je ukoreninjena v raz-odtu-jitvi borbe" (je baje prvi rekel J. — P. Sartre). Če se hočemo uspešno boriti proti obstoječemu iracionalnemu svetu, moramo najprej obračunati z obstoječimi iracio-nalnimi znanostmi, priti si moramo na čisto z znanostmi, ki skozi svojo navidezno racionalnost racionalizirajo ta svet. Da pa bomo sposobni to storiti, je potrebno pomesti pred svojimi vrati; ugotoviti moramo, kakšna(—e) naj bo(do) znanost(i), ki naj kreirajo nov, od kapitalskega bistveno drugačen svet in predvsem, kje naj ima(jo) svoja izhodišča, svoj temelj. To pa je mogoče le, če se družbene znanosti — ,nasprotno funkcionalistični partikularizaciji — združijo na podlagi kritičnega, marksističnega premišljevanja so-dobnosti z namenom praktične spremembe sveta. V tem sklopu mora sociologjja postati osvobajajoča znanost v službi raz-odtujevanja človeka. Glede na filozofijo kot misel revolucije nahaja sociologjja svoj človeški smisel v kritični idejni in teoretični integraciji na spoznanju o odtujenosti posameznika. S spoznanjem biti sveta pro-metnih vrednosti v njegovi družbeni pojavnosti in po-javnosti vsakega individuuma lahko sociologija realizira svoj človeški namen kot znanost, ki utira in odpira poti k spremembi obstoječega. V nasprotnem primeru, v pri-meru, da ostaja slepa sužnja kapitala, da ne zapusti pozicije, ki jo ima v današnjem svetu, bo negjrana skupaj z ostalimi materialnimi in duhovnimi okovi. To je smer, kamor merijo tisti, ki so realizirali pričujočo številko Alienacije. Ta številka pomeni po svoji vsebini brskanje po starih in novih textih, iskanje tujih in lastnih idej, ki bi pomagale pri uresničitvi zgoraj zapisane namere. Pomeni vračanje k že poznanim textom, po-novno opozarjanje na vsebino pojmov, ki so (bili) velikokrat tolmačeni napačno, celo nasprotno lastni vsebini; ponovno branje. V ospredje stopajo spet Marx, Lukacs, Lefcbvre ter pojmi odtujitev, praxa, revolucija ipd. Vsemu temu pa sledi silovit napad na ,,famozno", daleč najvplivnejšo, pa tudi najučinkovitejšo sociologijo — sociologijo v ZDA. Tudi s pomočjo textov, ki so se porajali iz nje in ob njej, pa jo zaradi tega le še bolj razgaljajo in odločneje, čeprav pogosto nedorečeno, preplitko pobijajo. Oglejmo si še konkretno vsebino, če smo že predstavili osnovne ideje, ki prežemajo celotno pisanje v tej številki Alienacije. Vsebina vsakega izvoda je razdeljena v štiri dele. Najprej se zdi potrebno poseči nazaj, v preteklost. Še enkrat (ali morda celo prvič? ) je potrebno prebrati odlomke Ekonomsko-filozofskUi rokopisov ter Grundrisse, kar je vse napisal K. Marx. Sledita dva prevoda iz del Henrija Lefebvra; tudi iz Kritike vsak-danjega življenja. Drugi del z naslovom Man alone — odtujitev v moderni družbi uvaja kratko razmišljanje o položaju filozofije in predvsem sociologije v ZDA. V ZDA je sociologija institucionalizirana na akademskem nivoju kot aplikativno-preventivna disciplina za vse aspekte družbene delitve dela znotraj sistema. Zato nam lahko služi kot reprezentančni primerek položaja socio-logije v kapitalskem svetu. Poseben poudarek je na razvoju raziskovalnih tehnik; sociologija se producira na področju empiričnih verifikacij rezultatov raziskovanj in to s kvantitativnimi metodami s ciljem eksaktnostni in neposredne praktične uporabe v praxi — je v službi obstoječega. Avtor(ji) uvodnih besed pa ugotavlja(jo), da je opazno akutno pomanjkanje ravno tistega pristopa k proučevanju socialnih pojavov, ki je nujen, konstituitiven element resnične osvobajajoče sociologjje — kvalitativne metode. Ker ugotavlja(jo), da je tudi pri nas na splošno malo pisano o tej metodi, usmerjajo bralčevo pozornost na (predvsem anglosaksonsko) literaturo o tej proble-matiki; o kvalitativni metodi in njeni uporabi navajajo kar 20 bibliografskih enot. Tej uvodni besedi dedijo trije texti (Ernest G. Schachtel: 0 odtujenih koncepcijah identitete, Frederick A. Weiss: Samoodtujitev: dinamika in terapija, Murray Levin: Politična odtujitev), ki so poskus preseganja omejenosti in reakcionarnosti ameriške sociologije, so pa tudi, treba je priznati, dokaj tipičen produkt splošne situacije, v kakršni se nahajajo vse družboslovne vede v ZDA. V nekaj besedah: avtorji poskušajo na podlagi prebiranja (kar je vsaj včasih za njihovo dejavnost bolj primeren izraz kot proučevanje) Hegla in Marxa aplicirati njune ideje, osnovne odnose, ki jih obravnavata, pojme (terminologijo, dialektiko ipd. na (ameriško) stvarnost, ki pa ji pristopajo predvsem s psihoanalitičnih predposta\dc. Občuti se parcialnost pristopa, neupoštevanja) nerazu-mevanje pomena ekonomskih faktorjev, svojsko tolma-čenje določenih pojmov. Vsekakor pa ni dvoma, da pomenijo prizadevanja teh avtorjev velik korak naprej na tem področju v ZDA in to korak naprej v pravi smeri. Tretji del sestavljata dva teksta jugoslovanskih avtorjev. Prvi nosi naziv Sociologija in odtujitev in je plod pisanja Daneta Satarja. Gre za prevod dela daljše razprave, ki je narejen po ljubljanskem Časopisu za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 4—5—6 ter si ga zainte-resirani bralec lahko prav tam tudi prebere. Avtor opazuje, v kakšni obliki in vsebini se pojavlja pri različnih sociologih teorija odtujitve ter ta stališča kritično ana-lizira. Drugj tekst pa je — kar je že postala (pozitivna) tradicija na straneh Alienacije - empirična raziskava. Duško Sekulič v tem tekstu pod naslovčm Tehnološki nivo proizvodnje in struktura moči v organizaciji na podlagi zbranih, ekspliciranih in analiziranih podatkov ugotavlja, da je tudi ta raziskava potrdila vse predhodne rezultate" podobnih raziskav, ki ugotavljajo, da je distri-bucija moči v naših organizacijah izrazito oligarhična. Nivo tehnologije bistveno vpliva na strukturo moči, avtomatizacija pa to moč sploh koncentrira v rokah t. im. tehnostrukture, tj. strokovnih služb. Proučuje tudi odnos idealna—dejanska distribucija moči na različnih tehnolo-ških nivojih. Kot četrti del pa moramo seveda opozoriti na zelo zelo obširno bibliografljo s področja obravnavane problematike. Gre za seznam tuje in domače literature o odtujitvi in z njo povezanimi problemi. Obsega 219 enot, opremljena pa je z obširnim spremnim besedilom, v katerem je predvsem zanimiv kritičen pogled na obravna-vanje problema odtujitve v jugoslovanski literaturi. Zaključek: Alienacija nas spet ni razočarala. Natančno izpolnjuje nalogo, ki so si jo zadali njeni izdajatelji: biti informator in vzpodbujevalec novih, kritičnih idej in pogjedov na sociološko problematiko znotraj same socio-logije kot znanosti. Vpraševanje o sociologiji postavlja praktično—konkretno: kakšno sociologijo za danes in jutri? Izhajajoč iz sociologije same jo poskušajo postaviti na bistveno nove, obstoieči etablirani socioloeiti celo nasprotne temelje: protisociologjja, znanost, ki se ukvarja z eminentno sociološko problematiko, a si postavlja svoj cflj v prihodnost in to takšen cilj, ki je edini možen cilj resnične sociologije kot znanosti o človeku in za človeka: osvoboditev, raz-odtujitev posameznika. Na koncu je potrebno omeniti, da je (vsaj delno) zaživelo tudi sodelovanje med Alienacijo in Časopisom za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. O tem priča v Alienaciji objavljeni prevod. Verjetno še poglob-ljeno in pestrejše sodelovanje ne bo odveč, treba se je pa že sedaj nekoliko pohvaliti, saj o podobnem sodelovanju v našem revialnoteoretičnem tisku samo veliko govorijo, redko pa se kaj stori. Kot da vsi silijo le med lastne štiri stene (beri: dve platnici), kjer se očitno počutijo še najvarneje. Upajmo, da Alienacija in Časopis to neplodno tradicijo, ki je tako skrbno gojena na tem področju, prekinjata. ZPistotnik svobodne katedre O NEFORMALNEM IZOBRAŽEVANJU ALI ZAKAJ SVOBODNE KATEDRE Bilo je pred dvemi leti — šolskimi. S Tomažem sva se srečala v predavalnici Filozofske fakultete. Od nekod se je vzel tudi Vuko in družno smo prisostvovali predavnaju Rudija Supka. Predavanje je bflo organizirano v okviru ,,svobodne katedre". Porodila se je ideja. Zakaj ne bi kaj podobnega počeli tudi na našem faksu. Nekaj tednov kasneje. Predavalnica I. letnika na FSPN je bila nabito polna, mi pa smo živčno tekali sem ter tja po avli in čakali. Končno! K nam pristopi človek. Milan Kangrga, reče in iztegne roko. Led je bil prebit. In že prva reakcija. Napovedan je bil Gajo Petrovič. Zlonamerna ali kratkovidna gledanja na našo dejavnost so y tem našem vabilu videla provokacijo. Za ugodno rešitev neprijetne situacije se moramo zahvaliti predvsem takrat-nemu dekanu, tov. Vladu Benku. In letos? Vsemogoče težave. Ljudje, ki smojih vabili, se v glavnem iz neznanih vzrokov, ne javljajo. Zato vabimo domače predavatelje. Zanimanje pa je upadlo. Kot tipič.wrprimer takega nezanimanja (ali nevednosti) lahk(K'navedeno dokajšnjo ignoranco okrogle mize o -^alterju Benjaminu, na kateri sta sodelovala tudi Tine Hribar in Marjan Pungratnik. Nekaj najzanimivejših vprašanj, ki so se pogosto slišala ob plakatih v avli fakultete: ,,Kdo je to? (namreč Benjamin), Od kod prihaja? Ali imate prevajalca? " Ko, zanj ne bi bili vedeli nacistični morilci in bi ne bflo na njegovi poti tistih usodnih Pirenejev, bi vam, dragi kolegi, mogoče lahko odgovorili tudi na drugi dve vprašanji. Ker pa ni tako, nam je žal, da se niste udeležili okrogle mize, kajti zvedeli bi, kdo je Walter Benjamin. Naj bo to za uvod, ki pa ni bistven za razumevanje prispevka, ki sledi. Zakaj svobodne katedre? Zakaj poimenovati nekeo dejavnost svobodno in je postaviti vzporedno z rednim poukom (predavanji, vajami)? Kako upravičiti nujnost dopolnjevanja rednega učnega procesa? Crno-belo gledanje na ta pojav ne bo našlo zadovo-ljivega odgovora, še zlasti ne, če bo eo ipso negativno. Učni proces na fakulteti pot . .a po vnaprej določenem programu. Vsako nenačrtno spreminjanje, vsaka fleksibil-nost ali odstopanje od začrtanega je praktično in teoretično težko izvedljiva (nemogoča), kajti efektivni čas, ki je na razpolago, zadostuje le za realizacijo obveznega programa. Da ta program v celoti ne zado-voljuje vseh heterogenih želja in potreb študentov, je znano in razumljivo. Problem pa postane očiten v trenutku, ko se pojavi poskus dopolniti pomanjklivost rednega učnega procesa ž določeno obliko neobvezne, svobodne dejavnosti. Zavedanje samo je udobno. V posamezniku poraja občutek nezadovoljenosti, vendar ne nezadovoljstva. V trenutku ukrepanja, odločitve, dejanja pa se zavedanje samo spremeni v akcijo in posameznik iz pasivnosti (pasiviziranosti) prestopi (če prestopi) v aktivno udeležbo spreminjanja, dopolnjevanja nečesa ustaljenega. Učni proces je pretežno usmerjen v ozko specializacijo in ne posega na široka področja vedenja. Individualno prese-ganje teh tesnih okvirjev specialistične znanosti pa je značino le za aktivnejši del študentske populacije. Linija najmanšega odpora je še vedno visoko cenjena pot do diplome in delpvnega mesta. Edina zveličavnost so še vedno skripta jn zapiski preteklih generacij. Učenje izključno le za izpite je še vedno najracionalnejše. Študenti so še vedno objekt s katerim se v času študija ndkaj dogaja, so vzgajani. Univerzitetna populacija je še vedno razdeljena na dva dela, od katerih je eden vzišen. Popolna neudeležba študenotv pri oblikovanju učnega programa se kaže tudi v nezainteresiranosti za poskus neformalnega dopolnjevanja in preseganja tega programa. Marxova misel, da ,,okoliščine spreminjajo ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgajan", (MARX: 3. TEZA 0 FEVERBACHTJ), pomeni mnogim le stavek, ki ga morajo znati pri izpitu iz filozofije in jih ne vzpodbuja k razmišljanju. Svobodne katedre so oblika neformulne dejavnosti, poskus dopolnjevanja in preseganja rednega učnega procesa. Pasivnost (pasivniziranost) večine štu-dentov s tem poskusom dobi svoje nasprotje v aktivnosti manjšega dela študentov, ki se ukvarjajo z organizacijo predavanj, določanjem tematike in izbiro predavateljev. Komunikacijska vez med obema skupinama je (oz. naj bi bilo) sestavljanje takega programa, ki bi zadovoljeval vsaj večino različnih interesov in bi ne omogočal intelek-tualnega fevdalizma organizacijske skupine. Nujnost feed-baacka je očitna tudi zaradi preseganja kategorije.elita-množica, ki z idejno usmeritvijo in namenom svobodnih kateder nima oz. ne bi smela imeti nobene zveze. V kolikor pa odpade povratna komunikacija (in dejstvo je, da je praktično ni,) prihaja do nezaželjenega pojava, ko se v programu predavanj vsebovani le privatni interesi članov organizacijske skupine. In vendar nas je obisk predavanj (ne vseh, toda večine) prepričal o nujnosti take dejavnosti. Zlasti predavanja predavateljev z drugih fakultet in univerzitetnih središč so bfla deležna velike pozornosti študentov, kar kaže na pravilnost trditve, da ozkost v specialistične meje utesnjenega SPOROČILO rednega učnega procesa ne zadov >ljuje vseh raznovrstnih potreb študentov. Zanimiva pa je tudi ugotpvitev, da se obiskovalci glede na tematiko niso menjavali. Prihajali so vedno isti, vajeni prihraniti dve uri tedensko za svoje-vrstno, a vsekakor zanimivo dopolnilno izobraževanje. Vedeti več in bolje — to je temeljna pravica vsakega člana humane, socialistične in še posebno samoupravne skupnosti - skupnosti, ki je proklamirala svoj cilj v družbi prihodnosti — komunizmu. Kadar pa vsemogoče objektivne ovire (soc. diferenciacija, tradicionalno gle-danje na izobraževanje, poiskusi enostranskega reševanja nastalih položajev itd.) ne omogočajo vsekomur uresniče-vanja in uresničenja lastnih intelektualnih potreb, kadar človek ni pojmovan kot razumno bitje, temveč le kot del atomizirane množice, droben vijak v velikem, dobro utečenem stroju, takrat ne zadošča nobeno sklicevanje na pravico vedenja o in za. birokratski aparat v kali zaduši vsakršen poiskus preseganja danih pogojev izobraževanja in vsako uhajanje iz od birokratskega vrha določenih kalupov obsodi kot kontrarevolucionarno dejanje. Člo-vekovo dostojanstvo ostane okrasen predmet v pravnih dokumentih, lep, a neraben v vsakdanji politični praksi. ,,Produkcija idej, predstav, zavesti je najprej nepo-sredno vpletena v materialno dejavnost in materialno občevanje ljudi, jezik dejanskega življenja. Predstavljanje, mišljenje, duhovno občevanje ljudi se tu še kaže kot direkten izliv njihovega materialnega obnašanja. 0 du-hovni produkciji, kot se izkazuje v jeziku politike, zakonov morale, religjje, matefizike itd. nekega ljudstva velja isto. Ljudje so producenti svojih predstav, idej ipd., ampak dejanski, delujoči ljudje, kot jih pogojuje določen razvoj njihovih produktivnih sil in občevanje, ki temu ustreza, tja do najbolj oddaljenih formacij tega obče-vanja. Zavest nikoli ne more biti kaj drugega, kot osveščena bit, in bit ljudi je njihov dejanski življenski proces". (Marx-Engles: Nemška ideologjjal) Družba, za katero je značilen dinamičen razvoj, zahteva stalno kritično spremljanje te dinamike, komenti-ranje, analiziranje, iskanje v prihodnost... Taka družba mora (kljub svoji občutljivosti) posvetiti veliko svojih ustvarjalnih sil izobraževanju. Soočanje s tem problemom je lahko še tako boleče, odpor nekaternikov še tako trdovraten - pot k vsesplošnemu napredku in blagjnji je pot, ki se ne prilagaja trenutnim potrebam, temveč ima pred seboj dolgoročen cilj — Očlovečenega človeka. Ali je potem potrebno revolucioniranje v izobraže-valnem in vzgojnem procesu? Vsekakor je, če revolucijo razumemo kot negacijo obstoječega. In kje je v tem procesu mesto svobodnih kateder? Že samo njihovo bistvo (so neformalna, neinstitucionalizi-rana oblika dejavnosti) kaže na negacijo birokratizacije kot velike ovire svobodni osebnosti. Kot najširša tribuna vseh zainteresiranih prav svobodne katedre lahko vsak pokažejo na možno pot (če že ne morejo popeljati nanjo) resnično socialistične, angažirane vzgoje in izobraževanja, zlasti ker vemo, da je znanost ena sama. Brez števila koncentracij, delitev, parcializacij znotraj znanosti same (kot so značilne za reden, programiran pouk) nikakor ne vodi do celovite osebnosti, temveč do visokospecializira-nega ,,fahidiota". ,,Vse ugovore, ki so bili naperjeni proti komuni-stičnemu načinu prilaščanja in produkcije materialnih produktov, so razširili tudi na prilaščanje in produkcijo duhovnih produktov. Kot je za buržuja konec razredne lastnine konec produkcije same, tako je zanj konec razredne omike identičen s koncem omike sploh... Komunisti ne izumljajo vplivanja družbe na vzgojo; spreminjajo le njegov značaj, odtegujejo vzgojo vplivu viadajočega razreda". (Marx-Engles: Manifest komuni-stične stranke). Razumljivo je da študent mora (ni pa nujno, da tudi more) biti subjekt v vzgojno-izobraževalnem procesu. S tem spremenjenim položajem pa poleg pravic sprejme tudi dolžnosti in ena izmed teh dolznosti je tudi nenehno iskanje v vseh oblastvih vedenja. Uveljavljanje svobodnih kateder ne bi smele biti sporno. Nasprotovanja so bila in vedno tudi bodo, prav tako, kot so bile in bodo vedno razlage za ta nasproto-vanja. Tukaj ne gre za to. Gre za pripravljenost delati na tem področju, ki nima kakega velikega blagoslova, na področju, ki ga mirno lahko smatramo za inovacijsko, čeprav je bila zanj že davno podana možnost znotraj svobodnih aktivnosti študentov. Velikega izkoriščanja te možnosti ni bilo in še manj velikih rezultatov. Lahko da bo dejavnost tudi v bodoče ostala marginalizirana v študentski zavesti in tudi zavesti ostale univerzitetne populacije. Toda popolnoma mimo nje ne moremo. Poiskusi so bili in so pokazali na umestnost našega predvidevanja in na perspektive, ki jih taka ali podobna dejavnost ima. Spoznanje, da svobodne katedre odpirajo nove in realne možnosti aktivnega udeleževanja študentov kot subjektov v vzgojnem in izobraževalnem procesu in pri oblikovanju tega procesa, oblikovanju, obogatenem z lastnimi potrebami, interesi in željami, opravičuje njihovo eksistenco in ne nazadnje tudi to pisanje. MITJA KOŠIR 1. avguata letoa aem v času mad 4. in 5. uro x**±x* zjutraj v ljubljanakem živalakem vrtu odprl kletke, v katerih ao bili za-prti krokarji, Jazbeci in ptice pevke. Ko sem uničeval verigo, ki Je zapirala kletko, v kateri ao liaice, sem zbežal, ker me je za-gledal agreaivni Suvaj. Kletke, ki aem jih odpiral, sem izbral glede na teritorij, v katerem Sivali prosto domujejo. Nobene živali nisom ailil k begu. Živalim sen dal moSnost, ki sem jo prepuatil Jihovi odločitvl, ali jo aprejmejo, in ne vem, če ao Jo aprejal© ali ne, S ten dejanjem je poatal tekst, napiaan tiati dan, ko aem ae za dejanje odločil, amiseljm. V tem tekatu pojmujem odpiranje zivalakih kletk kot totalno netaforo, totalen aimbol, ki velja za tukaj in tipti outaide, ki ga običajno pripiaujemo živalia in kl ga amatram za krivlčn«ga. Če je ta totalna metafora videna z obah atrani, tudi a tiste, na kateri x± ao živali, potem j« za zivali outaide pozicija izbriaana. Tekat Je takSen: ¦¦' ' Izhajam iz dveh poatavk: iz dojstva, da imam živali rad to-liko, kolikor vidim, da atopajo v ai'ateme znamenj; in iz aignalov poezije, od Burnsa, Vordawortha, Emily Dickinaon, do Šalamuna, ki aporoSajo teznjo po vzpoatavitvi takšne totalne metafore, da bi ae outside izbriaal. Živali ao upanje kot Sanaa bodočega aporazuaa: L• nek nlvo sporazumljenoatl predpoatavljam, ae mora v celotni izkušnji druSba gotovo izkazati za raorilekega, Z drugimi beaedami, aporazua v«lja samo toliko, kolikor narafiča in kolikor sam pripomorem k naral-čanjut v naaprotnem primeru ae v odnoau do zablekirana aporazumlje-noati, ki si jo prilaatim, vzpostavi narašSajoči odštevek živalaka priaotnoati kot nekaj, kar je treba ubiti, čemur naj krl odteCe, da se razpoka aveta zapre, da aveta outaide na praplaTi, Po Banda-lairu, ki Je zatrdil, na nima nihče pra-riea pripiaovati tiataau, ki ga nekaj jabe, v kakršnikeli neaporazualjenl aferi bivanja pri-atajanje in atrinjanje a tiato atvarjo, kl ga jaba - nlti ˇ odnoau trpečega do Boga, kl Je vsem akupen - j« abaurd trditi, da živali radovoljno priatajajo na svoj« amrt za SloveSke koriati. Tudi Sa ja to kdaj bil neblokiraJoS nivo aporazumljenoati, je to zdaj go-imvo aarilska miaal, ki Ja Ja traba preatopiti z vzpoataTljaajaa iaaaa aa nor aporazua bras kakršnekoli predpoatarka, da m» l 21-valai mora kaj dbgajati v akladu a apoznano dajatvanoatjo družb«, in da Je to, kar ae v tan amialu z šivalmi dagaja, Imanontn« nji-hoTl naravl in radovoljnoati. Tu ata dvo aoinoati. Prra ja ta, da a prieri aprajaea, da •• zgodi na aanl Tte, kar dogajanju z žiralai opraviSujaa s a^tkT Bjlhev* eutaidaraka pozioijo, kl Jla ja jaa padaljujaa; aaj ai amrtnl vatop v outaidaraka pazieija poaanl apr«jatja tiataga, kar aea y to paaleija lociral t iivljanju« Sart j« lahke adrašilni propad aaao z doalednla intagriranjaa daJataV ˇ aarila aajaga uaa, ia na s utaaalJaTanjaa dajatev ˇ outaida pozioiji, ln a to-rratnla epra-rlčaTaajaa tah dejatev, in ±mm± % izaikanjea ¦ˇaji odgovarneati* Taka aatana aart Siatai aoje zapalanja li-rali na mmm. aara biti alkakrina poroitTo zanjo, živali nlao zaaa alkakrlna Lskninja aarti, taanraS izkušnja uaa, ki au nl a priori odrzeta nobeno upanj« za bodaSa keaanlkaeije. Laeiraaja dagajanja livali r •utaide Ja apriarna onaaegeCan"ja aporazuaa m Ki-ralai in »braaaaitaT aoja aartl z znamenji'njihovega dogajanja. Druga aeineat ja intagracija dogajanja iivali v ua kat n rzpoatavljanja raašnoati za prihod-komunikacije, prl Eaaar ua pojauja znaaaaja, aad katara ao Sivali vp«t«, kot znaaanja aaX-aaati za aaja -rpatoat, pri čaaar aa pajauja tah znaaaaj kot tm-naaaa narara, taavaS kot f#n*n«n prepeznave, ki ja aa druc± ¦* totalne adprta iivalakla m»žnoatim, braz kakrlnagakali njia prl-piaanaga -p**«** apriorizma« Tak ua aprajaaa predaeta, a katarlai doloSaa in naaarjaa dagajaaja živali, kot uamerjanje ia dol»8an-Ja JSlovalka za-raati, ki ji Ja za razbraaanitaT aartl patrabna, ja douaaa od predaatav opradeljane na iati način, ket aaraa pro-jiclrati dagajanja ži-rali-Bied taai pradaati naaa. ča naj bo aart praata, živali ne amejo biti outaide; ia Im Ki-rali ala* outaida, na aaa zaveat vzpoetaviti ˇ njih aobana aprioraa razllke da aaaa Vizija pralltja živalaka krrl J« Tizija zaprtja razpaka aveta, a t«J razpoki Ja outaidaraka pozicija Sivali I« pradpaata^ljana* Nabanl aatafari, aabanaan alabalu nl traba a priari adrakati upanja, da bo rldaa z dmg* atraal, ča ai la prizadera za taklaa totalitate, da puiCa dog*Janju Sirali adppta raa aeineati« la odprarla atrab.t da autaida uniCl ˇero t naia zaaaanja, tako^ da Il-rali raS aa laeiraa outaid«, aoraa adpravlti grasa nad*-aladaaati, da krairaa predaar*at ki ao za žirali aigurna adtataa in—^J ln da bi jaa areje laatao rpetaat ˇ tak aiataa znaaaaj, k ga akrairaa «a ši-rali (n. pr. iiTalaki -rrta-rl), aa -raaa ja Baraati adklaall« MaJ praatar Ja saprt, sa li-ralakaga aa ˇaa, ali Ja »aprt ali adprtf tada aabaaa pravlca alaaa predpeatarljati iiralla taJclaa •> prtaati praatara* da njataat ˇ IlTalakiii Trta-rlA aa sjaba aJlAa savaatii la aaat tatalisaaija aatafara prati žiTalia ja ls aaja zaprtaga pajaoTaaJa pvmt^rm. ta, da ˇ taa pajaaTaaJti na bi aaral taka aaajaaaatl glbaaja, kat ja ˇ šivalakib. Trtarlhi raa iirlaa aaja izkulaja praatora aa praatepa ta aiali; la ˇ kallkar bi trdil da m0 li-rali ˇ kakršaaakali aaialn aa baljiaa, bi ta bila p«ata-r aja autaldaraka pasieija saaja, M»C tetalaa aatafara Ja ta, da liTalia iaaaa odprtaati proatara, kl ja lahko -rsaaaja all ae| f j iaaaa za znaaanj«, rasualjaaa s obah atraal, la EiiSaaJa pr*atara sa badaSa kaaualkaeija, Ora za aaja aaS aad dataralnlranaatja od druKbenaga fakta, da §• zirali laelra autaida taka braz taatlja Ta, kaka širali aaaa atopaja ˇ aiataaa zaaaanj, aaa ridal aa gazdal J«»i, ka aaa ˇ razdalji d-rajaatih aatra^ naaakrat dal jalana in koiutet ki Je bila tri aatre laro ed jalena. Jalan aa ja takoj opazil, koiuta pa »•} ia ka aa Je opaall, J« ak»8ll preti daanl} toda aaae aakrat, patan Ja obatal. Kaiuta ga j* ali" lala ia abaiala aiao ajaga pratl daanl ˇ gazd( ki j« bil palaSna a nagajan na-rzg«r. Šala ka Je bila kašuta ato aetrov dalaS, i» tudi Jalan zbeSal. Vea ta Saa Ja bil Jalan papolnaaa miren, ebrnjan prati raenl. Če bi Jaz bil loveo, bi ga taEaa zlahka uatrelil. Sigu raa aaa bil, da je jalan take reagiral zato, da šSiti košuto, in njagava poatavite-r v to konatelacijo jo bila tako moSna, da nevarni deatrukcije sa ai mogla biti prelom. Brezznamenjaka proatost Sivaij tako braz pripadnoati bb mi je žoka iskazal^ za fikcijo.