Šest stoletij hrvaške poezije
Vesna Parun (1922)
DEVIŠTVO    Ta topot in ta dim, ki vse bliže prihaja, bo stopil v tvoj vrt, odprl speča vrata. Sama si v hiši. Kaj mu boš rekla, deklica, človeku neznanemu, ki želi si umreti na tvojih nagih rokah, kaj mu boš rekla?
Sama si v prazni, neobljudeni hiši, ki jo praprot objema. S tvojega okna nebo je zmeraj enako, milo in daljno. Utrujeni jezdeci po cestah gredo.
A nekdo si želi umreti na tvojih tihih rokah, ki jih opolnoči nihče ni uspaval. Nekdo nocoj hrepeni, umirajoč, da objel bi tvoj vitki pas in nedotaknjene lase.
Na cesto poglej, poglej za vodo, v široki večer:
nekdo te skrivaj je klical z obale.
Vrzi kite preko ramen. In steči
s srcem odprtim; ne boj se, če trepetaš.
Teci, pohiti! Ne sprašuj se, kdo hlipa
in ne kdo sledi po mraku tvoje korake.
Že so odnesli grobarji iz hiše podrte svetleče korale in zlate kanarčke. Zgodbe so se v tišino zgubile.
887
888
Slavko Mihalič
Ne joči: to je ljubezen. Pojdi skozi brezpotje. Namesto uhanov nosila boš utež bolečine, deklica, če si izbrala življenje.