Iz velikih dni boja za naše življenje
Njegova zadnja pot v domače hribe
Na letošnjo Martinovo nedeljo smo se spominjali zadnje Francetove poti v Polhograjske Dolomite. Pred dvemi leti je tukaj ugasnilo njegovo življenje.
Življenje Franceta Fojkarja, po domače Kopače-vega Franceta, se je začelo pred šestdesetimi leti v hribih nad Poljansko dolino v Hrastnici pri Ožboltu. Ze v zgodnji mladosti je vzljubil te hribe, kamor se je rad vračal do svoje smrti.
V zgodnji mladosti je okusil vse težave bajtarskega otroka. Gorjolova Mici, kakor so po domače rekli njegovi mami je lepo skrbela zanj, kakor to dela vsaka dobra mati. Z materjo sta živela v hišici v teh slikovitih hribih, kamor tako radi zahajajo turisti, gobarji, nabiralci zelišč in vsi drugi, ki Ijubijo naravo. Tukaj se človek naužije svežega zraka, lahko si nabe-re zdravilnih zelišč in gozdnih sadežev, obenem pa je takšen sprehod po gozdovih in med travniki prava rekreacija za vsakogar, posebno še za tiste, ki so pri svojem delu vezani na zaprte prostore in sedenje.
Ko je France malo odrasel, si je moral sam služiti vsakdanji kruh. da je tako vsaj tnalo razbremer.il mamo. S skupnimi močmi sta se lažje prebijala skozi življenje. To pa ni trajalo dolgo. Na zahodu so se že zbirali temni in grozeči oblaki, ki so kmalu dosegli in prekrili našo domoviiio.
France se je ob delu izobraževal. Po okupaciji pa je kmalu ugotovil, kje je njegovo mesto. Napad nacistične Nemčije in fašistične Italije ter njunih zaveznikov na Slovenijo in Jugoslavijo, je dočakal pripravljen. Saj se je že prej družil z naprednimi Ijudmi iz Poljanske doline. Tako se je že med prvimi priključil narodno osvobodilnemu gibanju.
Če bi hotel opisati njegovo delo in življenje med NOB, bi bilo tega več, kakor za debel roman. Bil je dober in hraber borec, nepopustljiv in tovariški do soborcev. Tako je hitro napredoval in je postal stare-šina v svoji enoti in nato komandant I. gorenjske linije relejnih TV poslaj. Težko in odgovorno je bilo njegovo delo med NOV, saj je neposredno odgovar-jal za redno delovanje kurirskih postaj na svoji liniji. Veza se ni smela pretrgati in pošta je morala biti . točno dostavljena. Da so kurirji med NOV bili predvsem mladi, hrabri in naši stvari predani borci, o tem je bilo že veliko napisanega. Za kurirje so bili vedno izbrani najboljši borci. Za njih ni smelo biti ovir ne pozimi, ne poleti, ne v dežju, snegu in vročini. Cesto so bili po več dni lačni in svoja bivališ-ča so stalno menjali. Po kurirskih linijah pa se ni prenašala samo pošta, časopisi, letaki, papir in še razno drgo blago in material. Po tej liniji so hodili ludi naši najvišji predstavniki in funkcionarji, ko so potovali s položaja na položaj. Za te Ijudi so kurirji osebno odgovarjali, da jih žive in varno pripeljejo na določeno mesto. Kurirji pa so bili tudi propagandisti, obveščevalci, borci in še kaj.
Navedel bom le en primer izmed mnogih, ki jih je doživel France na svojih potih med NOB. Neke noči je prišel v bližino rojstnega doma, kjer je živela njegova mama. Rad jo je imel in zato se ni mogel ubraniti želji, da jo obišče. Ni pa vedel za izdajalca, ki si je z izdajanjem umazal svoje roke, saj je za svoje umazano početje od nemških krvolokov prejemal krvave judeževe groše. Na Francetovo glavo so
Ncmci razpisali več tisoč mark nagrade za tistega. ki bi pomagal Franceta ujeti. V času, ko sla z materjo kramljala v hiši in mu je mati pripravila prigrizek in sveže perilo, so hišo neopazno obkolili Nemci. Bili pa so previdni, saj so vedeli, da je France hraber in neustrašen borec. Potrkali so na vrata, ki so bila dobro zapahnjena. Tako niso mogli takoj v hišo. Mati je šla do vrat in se oglasila. Vrata pa ni takoj odpahnila, ne glede na nemško vpitje in udarjanje po njih. S tem je pridobila za Franceta dragocene tre-nutke, ki jih je izkoristil tako, da je na drugi strani .hiše potihem odprl okno in skočil skozenj. Med tekom je opazil kopico sena in se zaril vanjo. Prežal je na vsak glas in korak Nemcev. Ker je mati zavlače-vala, da bi odprla vrata, isti trenutek, ko je France skočil skozi okno, je zaropotalo orožje. Krogle so padale po vratih in jih prebile. Obenem pa so prere-letale tudi Francetovo mamo, ki je ob vratih umrla. France je vse to slišal in s težavo prenašal. Težko se je zadrževal, da ni planil nad Nemce. Toda kot prekaljen starešina iz mnogih borb, se je dobro zave-dal, da materi ne more pomagati, sam pa je bil tudi preslab proti številčno močnejšemu sovražniku.
Nemci so kot divje zveri planili v stanovanjske prostore. Toda Franceta niso našli. Takoj jim je bilo jasno, da si je skozi okno izbra! pot v svobodo. Za nekaj časa so se Nemci oddaljili od hiše proti gozdu. Franceta so hoteli dobiti živega ali mrtvega. France je izrabil ta trenutek ter se je previdno izvil iz kopice in odšel v drugo smer. Hiša je končala v ognju, v kateri je zgorelo tudi materino mrtvo telo.
Francetu pa življenje tudi po vojni ni prizanašalo. Uredil si je družino in dom. Kot sodnik za prekrške je služboval na bežigrajski občini.
Zelo pa je ljubil naravo. Vsak prosti čas je izkori-stil za pohode v hribe kot planinec ali tabornik. Toda nesreča nikoli ne počiva. Ko je počasi pozabljal na medvojne grozote in napore, mu je življensko tovari-šico pobrala krata bolezen - rak. Ni vrgel puške v koruzo, ampak si je zaradi otrok uredil novo živ-ljenje.
Martinova nedelja pred dvemi leti je bila lepa in sončna. Tovariša France in Lado sta po Žirovniko-vem grabnu odšla na Katarino v Polhograjskih Dolo-mitih, na prijetno turistično točko od koder je lep razgled, tudi po Francetove rojstnem kraju. Uživala sta v lepem sončnem dnevu ne da bi vedela, kaj ju na koncu čaka.
Francetu je že dalj časa nagajalo srce. Med potjo je dobil srčni napad. Ko si je malo opomogel, je hotel na vsak način doseči svoj cilj, vrh Katarine. Toda prvemu napadu je sledil dragi in potem še tretji, ko je Francetu srce končno za vselej odpovedalo. V tovariševem naročju, na pobočju hriba Osredku, od koder je lep razgled na Ljubljansko barje, Krim, Mokrc, Ljubljanski vrh in dalje proti Dolenjski, je umrl naš dober tovariš, rezervni kapetan JLA, pred-sednik skupnosti partizanskih kurirjev za Gorenjsko in član Odbora IV. brigade VDV partizanskih kurir-jev Slovenije Franc Fojkar- Janko Jelovški. Tako se je končala njegova zadnja pot v hribe.
STEVO V. JAVOR