Prejeli smo pismo
Interesenti za vrtičke na plan!
Ob branju 19. številke Naše komune, sem na zadnji strani naletela tudi na članek z gornjitn naslovom. Zelo se navdušujem za vrtičkarstvo, predvsem pa za to, da je obdelan vsak košček obdelovalne zemlje. Pri tem pa ne morem pozabi-ti, kaj je lani doživel takšen navdušen vrtičkar.
V  bližini Živalskega vrta je dal zorati manjši, precej močviren travnik, na katerem je rastla neka širokolistna trava, ki verjetno niti za klajo ni bila primerna. Prostor je bil c*d vseh strani obdan z drevjem ali grmovjem, torej nekakšna jasa.
Ko sem prvič prišla mimo in videla razkuštrane brazde, sem se skoraj pomilovalno nasmehnila. Le kdo je tako nespameten, da je tu oral in kani obdelovati to pusto zemljo?
Potem pa je ob potočku, ki teče mimo, zrastla majhna baraka za orodje in druge potrebščine. Naslednjič so bile brazde že poravnane. Tudi plevel in tista trava, ki je štrlela iz brazd, je bila pospravljena. Kasneje sem itnela srečo, da sem tega vrtičkarja tudi spoznala. Bil je intelektualec srednjih let, ki je ves prosti čas porabil na tem »vrtu«. Vsejal je vso mogočo zelenjavo, nasadil sadike paradižnika, paprike, solate, postavil prek-lje, vsadil fižol, pa grah in na večjem delu tudi koruzo. Tudi na rože ni pozabil. §e ob baraki je nasadil nekaj okrasnih grmičev ter postavil za-bojčke s hortenzijami.
V tistem času sem se skoraj vsak dan vračala z Rožnika po stezi mimo tega »vrta«. Vse je bujno raslo. Paradižnik je imel že plodove, ko je pri meni doma šele začel cveteti. Tudi fižol je zelo zgodaj razvil stroke. Na jasi je bilo veliko sonca, poleg pa še pridne roke vrtičkarja in njegove matere. Le-ta je navadno čepela na koruznem delu vrta in plela, kajti plevel je tudi pridno rastel.
Ko pa sem nekega ponedeljkovega popoldneva prišla mimo, je prišel »vrtičkar« k stezi ves nasr-šen. »Pomislite«, je dejal, »ves fižol so mi pobrali, celo preklje so izruvali in jih onkraj jase pokurili, ko so pekli za piknik. Tudi čebula zgineva, pa paradižnik, solata, kumare in krompir. Če bo šlo tako naprej, ne vem, če bom naslednje leto še obdeloval to zemljo.
Ob njivi so skoraj po vsej dolžini rastle sončni-ce, cvetele in tudi že zorele. Spodaj pod njimi je bilo še polno debelih kumar. Zato me je zadelo kot strela, ko sem nekega dne prišla mimo in so tiste sončnice ležale vse knžem, zraven pa tiste debele kumare vse razklane. Tudi baraka je bila »napadena«, streha na pol podrta - kot da je šla fronta mimo.
Prav zasmilil se mi je ta človek in njegova mati, ki sta vložila toliko truda in stroškov v tisti kos zemlje, nazadnje pa so jima pobrali večino pridel-ka in jima vzeli vso voljo za obdelovanje.
Ko sem po tednu dni spet šla tnimo, je na m^stu, kjer je stala baraka, zevala praznina. Na »vrtičku« je ostalo še nekaj zelenjave, pa pomen-dranih rož in gnijočih sončnic ter kumar.
In zagotovo bo tam spet rastla nekoristna trava, kajti tam si nihče več ne bo upal obdelovati zemljo.
Kdo je uničil celotni trud tega vrtičkarja, ne vem. Sem pa večkrat videla skupino mladih, ki je v bližini kurila, se podila okrog z motomimi ko-lesi...
Tudi v strnjenih naseljih se vrtičkarji pritožuje-jo, da jim pri belem dnevu nekateri odnašajo pridelke z vrtov. Zato bo pri vsej organizaciji okrog »vrtičkarstva« kmalu potrebno organizirati tudi posebno stražo.
»MOJCA«