Najnovejša zbirka pesmi Arlene Ang Doživljenjsko izobčena (Banned for Life) je leta 2014 izšla pri založbi Misty Publications. Pesnica je pred tem objavila zbirke The Desecration of Doves (2005), Secret Love Poems (2007), Bundles of Letters Including A, V and Epsilon (2008), ki jo je napisala skupaj z Valerie Fox, ter Seeing Birds in Church is a Kind of Adieu (2010). Njene pesmi objavljajo številne literarne revije, na primer Ambit, Caketrain, Diagram, Poetry Ireland, Poet Lore, Rattle, Salt Hill, uvrščene pa so bile tudi v antologiji Best of the Web 2008 in 2009 (Dzanc Books). Arlene Ang živi v Spinei, Italija. Spletna stran: www.leafscape.org.
Tuja obzorja
Arlene Ang
Pesmi
Slike
Nikdar nismo slišali moškega iz zgornjega nadstropja,
dokler ni umrl. Njegov telefon je v presledkih zvonil
dva dni, nato utihnil.
Ko je prišla policija, je vdrla
vrata in zagnala trušč,
kakršen ločuje žive
od nedavno umrlih.
Odnesli so ga ven
kot smeti. Ponoči smo šli noter,
da bi ukradli nekaj cedejk.
Namesto teh smo našli škatle s slikami.
Črno-belimi. Videli smo sadje na različnih stopnjah
nagnitosti. Videli smo odtočne kanale -
v nekaterih moške, notri do pasu,
v nekaterih samo zaščitne čelade
kot opomin na moške.
Videli smo sebe,
brezposelne in verižne
kadilce. Nikdar nismo usmerili pogleda
v fotoaparat, nikdar videli moškega iz zgornjega nadstropja,
dokler se nismo začeli zazirati vase,
nikoli naravnost v oči.
Sodobnost 2015
1659
Arlene Ang: Pesmi
Postopek pozabljanja
Ko je gospa Kovacs pustila vrata odprta, smo to pripisali nepazljivosti. Po treh dneh smo pomislili na vlom ali hujše, na črviče, ki se drenjajo v telo. Gospe Kovacs pa ob njeni smrtni uri ni bilo doma.
Ko so jo našli v reki, so morali poiskati nekoga,
ki bi jo prepoznal. Kaj smo sploh vedeli o naših sosedih -
da pozabiš sanje, zadošča manj kot deset sekund.
Nismo šli za pogrebom. Tiste noči smo prižgali svečo
in bedeli, dokler ni do konca pogorel gozd
senc na stenah. Dan za dnem smo ždeli v parku
in kadili, dokler se ni hrastova senca - v obliki možganov -
počasi zapolnila z režami, ko je čedalje hujši mraz iz nje
osmukal listje. Tako smo spoznali, da je bistvo smrtnosti
pozaba. Ko smo drug drugega opazovali,
so bile vrzeli že tam; lobanja
jih oklepa, naši čuti navadni podnajemniki,
ki morda nenadoma sklenejo, da grejo plavat
v nečem absurdnem, recimo plastičnih rokavicah in baletnih copatah.
1660
Sodobnost 2015
Arlene Ang: Pesmi
Relikt
Mesto duhov sem. Sapa sem.
Gibljem se z zavestjo vodke, ko jo poliješ
po rani. Vsako jutro
se ponavljam v mrliški vežici
s slušalkami na glavi. Bombone odvijam
naravnost v koš za smeti. Ta glasba ni glasba,
kakršno utišaš po lastni volji.
Ocean je, ki pokliče nazaj svoje želve,
potem ko so na bregu izlegle jajca.
Kača se grize čedalje
bliže srcu. Oče je,
ko pokaže svoji hčeri truplo,
tako da jo prime pod pazduhami
in dvigne kvišku, kakor bi jo obujal
od mrtvih. Glasba sem jaz,
ki strmim v njeno belo spodnje perilo
in ne mislim na nič. Ne bom pristranska do odgovorov,
ki jih danes recitiram pred živimi.
Ne bodo me povlekli na stran in mi dali denar.
Ne bom imela šminke
na zobeh. Ne bom. Danes.
In jutri ne bom nič bolj pametna.
Ne bom videla svojega skeleta,
sezidanega iz treh tisoč nepokajenih
cigaret - zlepljenih med sabo
in tako obupno smrdečih po nuji.
Sodobnost 2015
1661
Arlene Ang: Pesmi
Hiša v drevesni krošnji
Vandali so odnesli steklena okna,
ne pa vrat ali gumba na vratih. Nekaj je narobe,
recimo štirje razpršilci barve, na podnicah
pa nobenih grafitov. Lestev se konča
na pol poti navzdol kakor govornik, ki umolkne
sredi stavka. Le veter
prinaša, kar najde po naključju: listje, gosenice, muhe.
Med nalivom vstopi dež -
na hišo sede s težo, s kakršno mrlič
postane breme v starševskem naročju.
Vsakdanji sprehod mimo te bukve, s psom na povodcu,
vzbudi občutek, kot da nosiš
mrtev svet v osemindevetdesetih odstotkih možganov.
Hišo so pribili na prirastne kolobarje kakor vsadek
z mikročipom, ki vsebuje podatke o gostitelju,
večinoma sezname tistega, kar manjka.
Kaj pomeni drevesu dan, kot je sreda?
Drevo preživi tako, da svoje potrebe zagrebe v tla -
kot vojni veteran, ki naroča martini za martinijem
in jih zliva vase, dokler za pultom v baru ne poseda samo še on.
1662
Sodobnost 2015
Arlene Ang: Pesmi
Zunaj
Neki moški grabi. Ne pomaha.
Pogleda stran, kot bi se hotel izogniti okužbi.
Krči se, hkrati ko se kopa listja veča.
Oblaki tam gori mu hodijo
navzkriž. Gre za vzorec, kot
pri cerkvenih porokah. Premiki otipljivega sveta
so redkokdaj podobni prizorom s televizije.
Zreli kakiji na njegovi trati uprizarjajo
ladijsko bitko, njihova pulpa ležišče mesarskih muh.
Njegov pes je rjav od lis,
podobnih sledem cigaretnih ožigov.
Možak se skloni, pokaže plešo -
človek s hibami in pogosto molčeč.
Obiskov ne sprejema.
Trakovi časopisnega papirja
od minulega naliva ližejo travo.
Puhnem sapo, on se zarosi.
Ko ga znova vidim, je ravnokar napolnil
vrečo za smeti. Vleče jo čez travnik
kakor ranjeno srnjad, kot vir utehe.
Sodobnost 2015
1663
Arlene Ang: Pesmi
Nisem psihopat
Zajtrk začnem tako, da si zavežem čevlje.
Po svetu ne hodim z nasmehom plastičnih vampirskih zob.
Sedem televizorjev imam, po enega za vsak porno program.
Pred nedavnim sem šel v cerkev.
Vem, kaj storiti, da se zdi kot nesreča.
Vprašam sosede, kako so, ali jim morda lahko pomagam.
Nimam družine, imam pa kupone za hrano.
Tudi figurice robotov zbiram.
Soba trofej sem, polna slovesov drugih ljudi.
Ne spominjam se svojih sanj.
Pred spanjem zaklenem vrata, okna in hladilnik.
Nekoč sem otroke poučeval klavir.
Padel sem v odtočni kanal in pustil v njem prstne odtise.
Človeka znam ubiti z žgečkljivo plišasto igračo.
Svojemu terapevtu sem stal ob strani do njegove smrti.
Dvakrat so me prijeli zaradi manjših kraj v trgovini.
Živim v pravem mestu s pravimi ljudmi, ki poznajo moje pravo ime.
Lahko vam povem, kje sem bil in kaj sem počel 25. avgusta 1967.
Nisem se še rodil. Ven sem prišel pozneje.
Nič nimam opraviti s trupli, nedavno najdenimi v soseski.
Ne vem, zakaj ima ta stol samo tri noge.
Všeč so mi zgodbe, v katerih nastopajo psi.
Vedno se izmaknem obsodbi.
Imam vraščen noht na nogi, ki me boli kot ves preostali svet.
1664
Sodobnost 2015
Arlene Ang: Pesmi
Ponovno odkrivanje Pariza prek delov ženskega telesa
Povabiš jo v svojo sobo na kozarček pred spanjem, prebiraš vijugave ulice z njene dlani. To razkritje je zaupno kot ustnice drugega moškega na njenem vratu. V polmraku se sleče.
Njene roke so porisane s kavarnami, platnene strehe okrasne zapestnice. Bolšje tržnice se ji prerivajo okrog stopal, prašne, toliko je žeparjev. Nohti na njenih nogah te vzburjajo; vse je ceneno.
Zlekne se na posteljo. Sena ji teče med nogami, tvoja roka zatava navzgor kot kuter s strtim jamborom in se zasidra blizu njene luke.
Elizejske poljane se ji razgrinjajo okoli popka, valujoče v cestni razsvetljavi. Trgovine obljubljajo visoke cene; promet zastaja kakor tvoja sapa.
Njene dojke stresajo louvrske piramide. Mona Liza se skriva v mikroskopskih brazgotinah okoli njenih bradavic. Pod kožo prepoznaš šušmarstvo s silikonom.
Notre Dame je v njenem umu. Vstopiš skoz njene oči, snameš bejzbolsko kapo. Katedrala je prazna, razen turistov, in temna, razen bliskavic.
Vprašaš jo, ali nima nič proti, da jo cepiš na dele. Nasmehne se, omamljena od drog in vina. Verižna žaga se vključi; ona zadrema.
Prevedla Miriam Drev
Sodobnost 2015
1665