130
Mnogotera učilnica.
V  vsaki druga slovnica, Druga abecednica, Druga verska knjižica. Mnogotero je pero ,
V  drugi roki sleherno, In drugače urezano, Vsako svojoglavno zlo.
Ako smo za blagor slovenskega naroda res vneti, mislim, da mora pri vsi naši pisavi to vodilo veljati: 5)ne prizadevajmo si izobraziti le goli jezik,   temuč prizadevajmo si izobraziti slovensko ljudstvo" *).
Pišimo tako, da nas bo ves narod ume val.     Hieinger,
*) Radi poterdimo, kar precastiti gosp. dopisnik omiluje o nezlogi slovenske pisave, vendar dvoje imamo omeniti, kar nas tolaži. Pervo je, da slovenski jezik je še le v dobi izobraževanja in v ti dobi se ni godilo nobenemu jeziku drugač. Ozrimo se le na nemški jezik, ki je že lepo izobražen in še dandanašnji se prenareja pisava njegova tako , da tisti, ki smo bili pred 15 ali 20 leti izuceni v njem, bi danes ne znali vec tako pisati, da bi v šoli „sineu dobili. Drugo pa je, da hvala Bogu I ljudstvo se ne spodtakuje nad tistimi novejšimi (ali prav za prav stare-jimi) oblikami, ktere so nekterim učenim toliki tern v peti. Verjemite nam, da te m marsiktere oblike veliko veliko vec nepokoja delajo, kakor ljudstvu po različnih krajih slovenskih, ktero ni ukovano v tiste oblike , ktere so slovenski slovnicarji in po njih pisatelji „oktroiraliu našemu jeziku, ki pa se hoče dan današnji bolj prosto gibati in ima prav. Kmali bojo ^Novice^ prinesle sostavek „o slovniški sodnii". Bomovidili, kaj boja rekli naši gosp. pisatelji o njem.                                         Vred*
Se en pristavek k slovenščina v starem času.
Brezimno ljudstvo.
Marsikaj se je že govorilo in poganjalo zato vprašanje: ktero ljudstvo da je iz začetka svoje stanovališe imelo v sedanji slovenski zemlji. Dasiravno misli nemških in slovenskih mož niso edine, vendar vsakteri izmed njih je tistemu ljudstvu lastno ime dajal, ter ga po tej ali po uni poti dokazoval. Zdaj pa je neki dohtar Weiss to vprašanje po drugačni poti določil, kakor se je bralo pred kratkim v graških novinah med predmeti, o kterih se je govorilo v zboru zgodovinskega družtva štajarskega. Moder je res tisti mož, in ve svojo reč do dna dognati, to da, do — votlega dna. Kaj menite, ljubi bravci, ktero ljudstvo je po menitvi tistega moža nekdaj našo domovino v . lasti imelo? kakošno pred neznano ime se mu je prikla-dalo? Cujte, in si ga dobro v glavo vtisnite: Brezimno ljudstvo — „ein namenloses Volk!" ^ljudstvo, ktero ni poznavalo ne železa ne jekla, ampak je rabilo kamnjeno
orodje!"
Mož ta res je temeljit, V veke bode naj slovit! Ker imena on ne ve, Ljudstvo je zgubilo ime.
On pač je kaj več bral, kakor le greške in latiuske stare pisatelje, kteri le pišejo od Tavriščanov, Nori-čanov, Sigi no v, Panoncov, dasiravno močno starih; blezo je iztaknil še kak starji spis, kak palimpsest, na kterem so pod starimi čerkami še druge stareje skrite! Pač je slišal kaj več kot le od noriškegajekla, kterega so Greki in Rimljani drago cenili dolgo popred, kakor so se Noricam Rimljanom uklonili!
Vendar jez se ne čudim, da omenjeni učenik vesoljne ^zgodovine nahaja brezimno ljudstvo v naši domovini za nekdanji čas: ako premišljujem, da bomo skoraj brezimno ljudstvo še za sedanji čas. Zakaj Štajareu in Korošcu hoče biti večkrat ptuje, kar se na Kranjskem piše, in Kranjec spet ne umeva, kar se v Goratanu ali v Štajarji izdaja. Mislili smo, da smo vsi slovenskega rodii pa odkrit o-serčno povem, da se mnogi mnogi ne bomo več k tem rodu mogli šteti, zakaj množin »slovenskihbukev" nismo v stanu brati, s toliko nepotrebno novimi besedami in zoperno nerodnimi oblikami so pisane, in hudi spet ne bomo mogli biti na nikogar, ako bo pisal „krainische Sprache", „win-dische Sprache", kakor se je pisalo popred, ko se ni hotelo znati vesoljno  ime; zakaj