r\
>3
nč.
31. številka.
(v Trstu, v četrtek zjutraj dne 12 marca 1896.)
Tečaj XXI.
„EDINOST"
iihaja po trikrat da teden T testih it-danjih ob torkih, četrtkih in aobotah. Zjutrnnje izdanje izhaja ob H. uri zjutraj, večerno pa ob 7. uri »eror, — Obojno izdanje atane : za jeden mesec . f. 1.—, izven Avstrija f. 1.50 za tri mesec.. , „ 3 — , , * za pol leta . , , 6.—	» » »—
7.a vse leto . . . lil.— , »
Naročnino je plačevati naprej na Hrtih« brez piilozene naročnina ae uprava ••
ozira.
Pesamične številke ne dobivajo v pro-•tajalnioah tobaka r Irut.u po a nvć.. ii«cn Trsta po 4 nvč.
EDINOST
Oglasi so račune po tarifu * petitu; ta naslovu z debelini črkami ae plačuje prostor, kolikor obsega navadnih vrstic. Poslana, osmrtnice in javno zahvale, do-inači ojrlasi itd. se računajo po pogodbi.
Vsi dopisi naj so poAiljajo uredništva: ulica Caserraa it. 13. Vsako pismo mora biti frankovano, ker nefrankovitna so ne •prej3tnaje. Rokopisi se ne vračajo.
Naročnino, reklamacije in oglase sprejema npritvniitvo ulica Molino piu-oolo hfit. 3, II. nadst. Naročnino in oglase je plačevati loeo Trst. Odprte rekUma «i|a to proste poštnimi.
Glasilo slovenskega političnega druitva za Primorsko.
, V eMnoiN je	.
Slovenci in visoke šole.
Govor drž. posl. K luna v seji poslanske zbornice dne 25. februvarja 1896.
Vzlic iskreni želji, da s« čim preje izvrši razprava o proračunu, katero željo gojim tudi jaz z visoko zbornico in vlado vred, si vendar ne morem kaj, da ne bi se oglasil za besedo, da spregovorim o stvari, ki je največe važnosti za kulturna stremljenja naroda slovenskega.
Toliko v proračunskem odseku kolikor tudi v tej visoki zbornici tožilo se je že opetovano na tem, da med vsemi jeziki te mnogolične cesarske države je jedini slovenski jezik, ki mora pogrešati skademiškega razpravljanja. Nemci, Čehi, Poljaki in Hrvati imajo svoja lastna vseučilišča; zadruge jezike pa se je primerno poskrbelo v mnogojezičnih deželah po ojnutju posebnih učnih stolie.
Le na slovenski jezik se ne ozirajo na naših vseučiliščih, dasi ni najmanjši in tudi ne najne-znatniši med jeziki Avstrije. Kajti istega govore iy> mil. avstrijskih državljanov in je med vsemi slovanskimi jeziki jedini, ki si je ohranil bogastvo na oblikah, lepoto in določnost ukupnega staroslovenskega jezika in se more ponašati med živimi slovanskimi jeziki z najstarejšimi pismenimi spomeniki, kakor priča tako češki učenjak Dobrovski, ki je pisal učenjaku Kopitarju : Giatu-lator vobis Kvainciis, quia antiquissimum manu-seriptum habetis*.
Prvi slovenski prevod starega pisma je komaj za par desetletij mlajši, kakor prvi nemški Lutrov prevod biblije, in prva slovenska slovnica je izšla v istem stoletju, kakor prva slovnica nemškega jesika; in kar se dostaje vsebine in lepote naših narodnih pesmi, dokazana je ista po okolnosti, da je naš rojak grof Anton Auergperg, sloveči nemški pesnik Anastazij Griin, smatral iste vrednimi, da jih prevede na nemščino ter objavi.
Smešno je torej to, ako ljudje, ki slovenskega jezika niti ne poznajo ali pa so se ga učili le iz ust kakega malomestnega hlapca, govorečega
PODLISTEK
Slovo in vrnitev.
8p. Srečko.
(Konec.)
Na kolodvoru je bilo dokaj ljudi. Okamenel je: tam-le na strani opazil je Pavlo, pa kakšno ? Visokorasla, lepa dama je bila, oblečena v temno svileno obleko po najnovejšem kroju. Iz druzega razreda pa se je splazil že nekoliko osivel gospod, ki je ponudil Pavli roko in se pogovarjal ž njo. Matije se ni hotel dati spoznati ter oilhitel je takoj v ozadje. Vse kakor nekdaj. Na istem mestu je stal isti stari poštni voz, naprežen istimi konji, kakor pred tremi leti. Vse tako, kakor takrat, a vendar vse drugače. Peš ni hotel iti, zato je skočil v voz. Ali kakor da tnu je bilo usojeno . za njim sta prišla v voz Pavla in neznani gospod. Kri mu je udarila v lica. Priklouil se je rahlo, potisnivši klobuk na oči.
Čudne misli so mu brodile po glavi. Je-li naj jo obgovori, je-li jo sme vprašati, zakaj mu je to storila? Ne 1 Saj je to najbrže njeni mož? Brrr ! Molčal je in jo opazoval iz-pod dolzih trepalnic ; srce pa mu je bilo, kakor kovaško kladivo.
Pavla ga je spoznala. . . . Vstrepetala je
neko mešanico, zveriženo iz vseh mogočnih jezikov, ako taki ljudje hot6 označevati slovenski jezik nerazvitim, na pojmih ubogim in surovim jezikom, kakor smo to čuli že večkrat v tej visoki zbornici, zlasti od strani gospoda poslanca mesta celjskega. Svetoval bi njemu in vsakemu drugemu, ki neugodno sodi o slovenskem jeziku, naj prečita najprej odo „An meinen Lehrer" poprej omenjenega Anastazija Grtina, in le pridodal bi še, da na srečo sodba takih častivrednih strokovnjakov nima veče važnosti, nego sodba slepca o barvah.
Slovence mora mučno dirnoti, gospoda moja, ko vidijo, da vzlic napredku, ki ga je storil njih jezik toliko v svojem razvoju, kolikor v javnem življenju, je isti izključen iz akademiškega razpravljanja cel6 na vseučilišču one dežele, kjer je ta jezik pripoznan drugim deželnim jezikom in da je po takem odrivanju danes na slabšem nego v prejšnjih časih, označenih nazadnjaškimi.
Kajti že v dobi splošne germanizacije cesarja Josipa II. občutili so potrebo slovenske učne stolice na vseučitelišču graškem, in že leta 1780 najti je prvo sled uradnega razmišljenja, da-li ne bi bilo uvesti slovenski jezik na liceju. Pozneje je gubernijalna naredba od dne 4. julija 1810 priporočala stanovom Štirske, naj bi se ustanovila učna stolica za jezik „Vendov", in že 16 dnij pozneje, to je dne 20. julija 1810 predlagal je odbor stanov, naj se zasnuje učno mesto za „vendski" jezik na vseučilišču graškem z letno plačo 1000 gld., v trdnem uverjenju, kakor se glasi v dotični listini, da treba gojiti materini jezik v izobraževanje ljudstva in da se s tem povzdigne tudi nemški jezik. Ta lična stolica se je ustanovila na poskušnjo v letu 1811 in je o-stala začasna do leta 1834, v kojem letu se je Najvišim sklepom 7-istemizovala definitivno.
V tej lastnosti, kakor definitivno učno mesto, se je vzdržala do leta 1866, to je, do ustanovljenja učne stolice za splošno slovansko filologijo.
Mimo tega obstali so na vseučilišču graškem tudi posebni učni kurzi za praktične pravne discipline juristov, o katerih je že govoril gospod po-
slanec južne Štirske in je priporočal najtopleje, naj bi se zopet zasnovali, ker je zasnovanje slovenskih učnih stolic seda) postalo veliko nujnejša in veča potreba nego je bila kedaj poprej.
Kajti v deželah, kjer bivajo Slovenci, se uraduje sedaj slovenski, se razpravlja slovenski in se poučuje v šolah slovenski. Potrebno je torej, da si prisvoje popolno poznanje slovenskega jezika oni državni služabniki, ki služijo v teh deželah, in da se v ta namen za iste osnuje posebna učna stolica na kojem obstoječem vseučilišču, kakoršnt že obstoje tudi za ostale jezike na raznih vseučiliščih. Tako je n. pr. na vseučilišču v Čer-novcih poleg učne stolice za splošno slovansko filologijo še učna stolica za maloruski jezik in literaturo ; na vseučilišču v Lvovu »ti celč dvs taki učni stolici, jedna za poljski, druga za male-ruski jezik in literaturo.	(Dalje prih.)
kakor trepetlikov list. Matije se je vsklonil, vprši svoje temne oči v&njo. Le za trenotek in zopetje povesil oči. Stari gospod ni opazil ničesar in molčal je v jednomer.
Matije je nehotć malo promakml svojo nogo in nesreča je hotela, da se je dotaknil nje nožice.
„Meni je slabo, pojdiva peš, v vozu preveč trese", rekla je prebledela Pavla.
Gospod je velel ustaviti; izstopila sta in nadaljevala peš svojo pot.
„Boji se me, strah jo je pred menoj", mrmral je Matije potihoma pred-sd. Na vasi je ko-čijaž ustavil, on pa je šel počasi proti rodni hiši, k dragi materi in bratu. Ne treba praviti, kako prisrčno sta ga vsprejela oba po dolgi dobi treh let. Sestala so se zopet tri ljubeča srca.
III.
Drugi dan so ga obiskovali znanci in prijatelji. Vsi so ga bili veseli, kajti vsem je ugajal že od nekdaj. On pa ni hotel iti nikamor, misld, da bi se ljudje norčevali iz njega. Nekako o po-ludne mu je donesel nekdo kuverto in v njej mal listič, glaseči se:
„Dragi!
Ako ti je mogoče, to se pravi, ako boš le hotel, pridi drevi za plot pri hiši ob osmi uri.
DOPISI.
Iz okraja koperskega, začetkom fe-bruvarja. [O ioli v Krkaveih. — O volilnem gibanju.
—	O delovanju Italijanov v okraju koperslcem]. (Izv. dopis.)
Znana vam je že ljuta borba, ki jo bije pom-jans!;i občinski zastop v imenu prebivalcev svoj« podrejene davčne občine krkavške za osnutje pre-potrebne slovenske šole. Znano vam je na dalje, da bi hotela italijanska gospdda koperska ravna to čisto slovensko vas krkavško smatrati svojo posebno in izključno domeno, trdeči sedaj, da so Krkavci Italijaui, sedaj zopet, da so Hrvatje. Le tega nočejo pripoznati, da so Krkavci to, kar «o res: Slovenci! Sploh je to že star manever italijanske stranke, da i^je agitatorji zvijačno mešajo pojme v ljudstvu o narodnosti prebivalcev te dežele.
To se je pokazalo tudi pri komisijonalni razpravi, ki se je vršila dne 2. t. m. v Krkaveih in (po zahtevanju poznanega deželnega odbornika Gambinija) tudi v sv. Petru, v Novi vasi in v Pa-deni. Koj ob začetku razprave zahteval je Gam-
Nekaj te imam prositi. Bodi tako dober in stori mi to ljubav. Te pozdravlja še vedno tvoja
Pavla*.
Nekaj časa je premišljal, kaj to pomeni. Odločil se je, da ne pojde iu da je ue pogleda več. Saj je vendar žena, kaj hoče z menoj na meiu in po noči? Opraviti nimam ničesar 1 In kaj porek6 ljudje, če zvado, da se shajava po noči jaz iu oua zakonska žena ? Ne, ne ! Sklenil je, da ne pojde in skušal bode, da jo pozabi, da, zaničevati jo mora, saj mu je strla zemeljsko srečo.
Aii čim bolj se je bližal dan svojemu koncu, tem nemirnejši je postajal. Kaj je vendar to ?
Prišla je ona usodna osma ura. Dve strani sti se bojevali v razburjenem Matijeu. Ura je udarila osem. Neka tajna sila g;t je vlnkla neizprosno na določeni kraj. Samo videti jo moram še enkrat,
—	opravičeval je samega sebe — in potem se ločim za vselej. Tako se je tolažil, dasi je vedel, da ravna napačno, zoper človeške in Božje zakone.
Temna noč je bila, uiti zvezdice niso hotele biti priče prizoru, ki se je vršil za plotom pod košato hruško.
Nekaj časa sta si Btala nemo nasproti, os srepo zroč vanjo, ona tresoča se ua vsem životu.
bini, da se mora vsa razprava vršiti v italijanskem jeziku, cm, da saj vsi členi komisije znajo itaijan-Bki. '[Vinu Sta se takoj in odločno uprla občinska svetovalca pomjanska, VeScovo in Grižanič, sklicuje se na to, da je v občini poinjanski uradni jezik slovenski ter posebn o še na to, da se a razprava vrši za osnutje slovenske š o 1 e, ne pa italijanske. In kako nezmiselne zahteve je stav 1 omenjeni deželni odbornik, očevidno z jedinim namenom, da bi zavlekel vso stvar in. č« le mogoče, tudi popolnoma preprečil osnovo toli potrebne šole v Krkavcih. Tako je zahteval n. pr, naj se zmeri daljava od Krkavc do sv. Petra, iz sv. Petra v Novo vas, iz Nove vasi zopet v Krkavce, in iz Krkavc preko Nove vasi v Padeno. Fino proračn-ujeiii namen mn je namreč ta, da bi se otroci vseh teh vasi všolali v Novo vas, ki leži v območju kraj nega šolskega sveta piranskega, torej v oblasti tiste poznane in glasovite gospdde; tako bi bilo doseženo, da bi prebivalci gori označenih vasi ostali — brez šole! To je ravno — „kar ste že tolikrat naglašali tudi vi, gospod urednik —, da gospoda ne privo-idijo našemu kmetu sole, ker se boje\ da isti postane — pameten in ker vedo, da bi se izobraženo ljudstvo ne dalo več tako voziti za nos, č«mur bi bila posledica jedina ta, da bi bilo konec gospodarstvu krivične in za naše ljudstvo brezsrčne gospode. Le iole nikar! to je njih geslo. Krkavci, zapomnite Bi to : taki so ti vaši koperski prijatelji.
No, vso stvar ima zdaj v svojih rokah okrajni šolski svet, čegar predsednik se je mogel osebno prepričati, koliko je v Krkavcih za šolo godnih otrok in kake šole si želi ljudstvo. Nadejamo se in smo uverjeni, da se popolnoma izjalove vse grde spletke italijanske gospode, ter da se šolsko vprašanje krkavsko reši po želji ogromne večine pre-bivalsva in v zmislu državnih šolskih zakonov ter tudi državnih osnovnih zakonov, kajti tudi v Istri mora priti enkrat do tega, da zakoni in resnične potrebe ljudstva bodo stali više, nego pa a 1 a volja zle gospode.
Tudi sicer je pričakovati živahnih časov v občini pomjauski. Sedanjemu po svoji večini narodnemu občinskemu zastopu je namreč potekla triletna upravna doba in c. kr. okrajno glavarstvo koperslco je že naložilo županstvu pomjanskemu, naj takoj prične s pripravami za novo volitev. Priprave se tudi res že vrše, toliko v uradu občinskem, kolikor tudi na polju — agitacije. Nasprotna st.anka je že na delu in nje agitatorji letajo kakor besni od vasi do vasi, po nalogu skritih a vendar dobro poznanih generalov italijanske stranke doli v mestu koperskem Na vse strani mečejo mreže, da bi lovili neuko ljudstvo : tu grožnjami, tam lizanjem, in zopet drugod drznim obrekovanjem naših mož. Cel6 tako drzni so, da kriče sedaj, tikoma pred volitvami, po vladnem komisarju. Mi vemo, kaj jih tišči. V (j 1 i 1 n o 1 i s t o bi radi dobili v svojo oblast, da bi po svoji stari navadi upisavali in brisali volilce ter prekladali iste iz razreda v razred, kakor bi ravno zahtevala njih straukarska korist. No, povedano jim
„Čemu ste me klicali semkaj gospa ?w, povzel je osorno Matije.
„Zato, da poravnam krivico, ki sem ti jo storila s tem, da sem se omožila na očetovo povelje, da sem vzela moža, ki ga ne ljubim in ga ne bom mogla ljubiti nikdar. S tem sem storila nesrečnega tebe in sebe....
Solze so jej zalile oči, zgrabila ga je strastno za roko. On se je hotel izogniti; bal se je strastne ženske. To ni bila več njegova Pavlica, kakor je bila pred tremi leti. Taka, kakor je bila sedaj, mu ni ugajala več in to je bila sreča za oba.
»Krivice ne poravnate nikdar! To ni več mogoče. Pojdite in ljubite moža, da ne storite nesrečnega še njega!", rekel je mirno. (Judi! seje sam sebi, da je bil tako mireu.
„Nadomestiti ti hočem vsaj nekoliko, kar sem ti storila gorj&\ zahropela je burno, in okle-nivša se ga okrog vratu, poljubila ga je vroče. Matije je bil kakor v uesvesti v prvi hip, a hitro se je zavel ter energično osvobodil se iz njenih rok.
Prokleta bodi žena, ki je goljufala svojega moža, veli sv. pismo.
V jutro je odhajal mirnejim srcem, nego je prišel na dom. T 4 k o, kakorsna je sedaj, jo poza bi laglje!
bodi, da tega svojega namena ne dosežejo! Tudi naša stranka ne drži rok križem, ampak stopiti hoče v volilni boj dostojno in poštenimi sredstvi: poučevati hoče ljudstvo in opozarjati je na nevarnosti za njega telesni in dušni napredek, ako bi prišli zopet na krmilo ljudje, ki nimajo srca za nas in ki niso v več nego 15 letih, torej v vsej dobi, ko so imrfi občino v svojih rokah, storili toliko koristnega, kolikor je storil sedanji zastop v kratkih treh letih vzlic c<em zaprekam toliko od strani desetorice italijanskih svetoiudcev, kolikor in še posebno od strani deželnega odbora. Popravila se je d. pr. občinska hiša v Krkavcih, kjer je sedaj pomoćna šola, popravil se je farovž v Pomjanu, popravili so se v Marezigah cerkev, farovž in pokopališče, storila so se nekatera dela za Truške, vrše se pripravljavua dela za gradnjo dveh vodnjakov (jed nega v Krkavcih in jed nega pri Dilc u), preskrbelo se je, da občina dobiva vsako leto nekoliko tisoč trt (ali brezplačno ali za nizko ceno) za nasajanje vinogradov, oškodovanih po trtni uši, storili so se potrebni koraki, da se poštni odno-šaji urede tako, kakor zahtevajo potrebe vse obširne občine, občiuska uprava se je popolnoma uredila po velikih naporih itd. itd.
To, vidite, je delo domačih poštenih mož! Ti možje bodo v bodoče mogli delati tem vspešneje, ker so sedaj premagane prve in glavne težkoče. Čemu pa se pravo za pravo koperska gospoda toliko utikajo v občino pomjansko ? ! Morda zato, ker jim je ua srcu blagor našega ljudstva, ah ker res žele kaj storiti za to občino?! Kaj še! Boli jih in peče, in to bi hoteli tudi preprečiti 'za vsako ceno, da se naša moč ne bi ve«ala z morjem! To je jeden glavnih vzrokov! Poleg tega so pa seveda tudi oziri na tiste glasovite »dobrotnike* ljudstva, kojim je geslo: Cento per cento! paga p . . . di ščavo! Le tem poštenjakom bi utegnil usahniti zlati vir med našim ljudstvom in od todi krčeviti napori, da bi vzdržali svojo gospodstvo v občini pomjanski. tej najbližnji sosedinji občine Koperske. Na jedni strani hočejo vzdržati fikcijo o izključno italijanskem značaju zapadne ob&li istrske — to naj velja vnaujemu svetu! Na drugi I strani pa bi hoteli, da ostane ljudstvo v materi-i rijalni stiski in zavisnosti — to pa na korist stranki douid in znanim visokoobrestnim »dobrotnikom*. —
No, mi stopamo v boj mirno vestjo, uverjeni, da je zdravo spoznanje že toliko napredovalo med našim ljudstvom, da ve razločevati prave prijatelje od zavratnih hinavcev, pošteno voljo poštenih mož od praznih besed in obljub zvitih nasprotnikov.
Na svidenje torej na volišču, a upamo, da — zadnjikrat! Vedite: minula je doba ne le vašemu gospodstvu, ampak tudi gnilim kompromisom ! Zadnjič še ste prevarili in premotili dobro srce naše stranke, da vam je prepustila tretjino sedežev. Slabo se nam je izplačala ta spravljivoat; intrigovali in spletkarili ste v zahvalo. Nikdar več! Svobodno in odprto pot hočemo imeti zadelo v blagor občine!
V boj torej, rojaki občine pomjanske, v boj za lastni dušni in telesni blagor, v boj za — zmago! V boj, za vero in narod!
Politiike vesti.
V TRSTU, dne 11. marca 1896.
Državni zbor. Poslanska zbornica je pričela včeraj iHZpravo o proračunu minister-stva za poljedelstvo. Med raznimi govorniki se je oglasil za besedo tudi slovenski poslanec R o b i č. Koroški poslanec G h o n je navajal razne pritožbe proti gozdnarskemu in domenskemu ravnateljstvu v Gorici in je zahteval slednjič, naj se zasnuje še jedno tako ravnateljstvo za južne pokrajine. Posebno sarkastiško je govoril nemški poslanec Morre proti nagradam za dirkanje konj Rekel je, da minister Palkenhayn je bil tisti, ki je povišal nagrade, a kmetom da ni vedel dati druzega nasveta, nego da naj molijo. Tudi sportsmenom naj bi bil nasvetoval, da naj molijo, mesto da jim je povišal premije. Govornik je trdil, da dirkauje ni malo ne povspešuje konjereje. V izgled je navajal, da je naš konj Tokio na dirkah v Londonu še le štirnajsti dospel do cilja, in koj za istim konji izvoščekov Tako je šlo na milijone na$ega denarja na Angleško. Predlagal je konečno, da naj se onih
50.000 gld., ki so namenjeni za dirke, porablja raje za druge koristne gospodarske svrhe. L'ozval je zastopnike poljedelskih krogov, naj ga vsaj takrat n« puste na cedilu, kajti na pragu volite? smo, in bi se kojemu utegnila dogoditi kaka nesreča.
Češki plemenitaš grof C 1 a m M a rt i n i c ia Mladočeh F o f t sta položila svoj mandat.
Jezikovna ravnopravnost pri finančnih oblastih. Pišejo nam: Z ozirom na zatrdilo finančnega ravnateljstva, da ne treba drugega nego da stranke izrečejo željo, in da se takoj liaroče slovenske tiskovine, v kolikor iste služijo splošni uporabi, javljam vam, da sem že opetovano zahteval slovenskih plačilnih bolet za pobiranje užitnine in da sem na ekonomatu dobil »nikdar kratki odgovor, da nimajo takih slovenskih tiskovin. To je vendar tiskovina, ki služi splošni upoiabi, to je tiskovina namenjena Rtrankam. Toda čujte, najlepša pride še le! Kolikor sem doznal, so dotični podjetniki primorani kupovati to tiskov'. 10 na ekonomatu finančnega ravnateljstva, da si bi jih lahko naročali drugje na pol ceneje. Koliko nuj-neja dolžnost bi bila torej slavni fiuanćni oblasti, da ustreže vsem željam, ko so dotičuiki prisiljeni kupovati tiskovine le pri ekonomatu! Slavno finančno ravnateljstvo vzemi tudi blagonaklonjeno na znanje, da mi na deželi odločno zahtevamo od dotičnega podjetnika — slovenskih plačilnih bolet.
Toliko v zopeten vzgled, kako se vrši jezikovna ravnopravnost pri oblastih Primorske!
Novo ministerstvo italijansko. Zastonj so se trudili prijatelji glasovitega Francesea, da bi ga vzdržali na oblasti. Crispi se je moral in najbrže za vedno umakniti pred voljo ogorčenega naroda. Novo ministerstvo se je že zasnovalo — brez Crispija! Ali čudno. Naloga za sestavo mi-nisterstva je bila poverjena generalu Riccottiju in stari običaj je, da dotičnik prevzame tudi pred-sedništvo mioisterstva. To pot so se izognili v Italiji temu staremu običaju, na čelo ministerstva ni stopil Riccotti, ampak bivši minister Rudini, Riccotti je prevzel le vojno ministerstvo.
Teško je ugibati danes, na kojo pot krene Rudini sosebno glede na afričansko politiko, k^jti poročila o nazorih novega ministerskega predsednika Italije so dokaj različna. Jedni trde, da je brezpogojen prijatelj trozveze, drugi pa menijo, da želi sprave s Francozi; jedni trde, da bode v vsem nadaljeval afričansko politiko Crispia, drugi pa menijo, da se isti ni nikoli mogel prav spo-prijazniti s kelonijalno politiko. In res imamo nekoliko podatkov, po kojih bi mogli soditi, da imajo prav ti poslednji. V dobi svojega ministrovaitfa v letu 1891. je bil namreč res znižal stroške za Afriko in pozneje, kakor parlamentarec, je bil faktično v vedni, četudi zmerni opoziciji proti Cri-spiu. Sicer pa Rudini ni mogel drugače. Ta moi je namreč ne le med najsimpatičnejimi, ampak tudi med iiHjpostenejimi državniki Italije. Ako bi odločevalo le osebno uverjenje Rudinijevo, Italija bi se najbrže umaknila iz Afrike, ali pa stisnila bi svojo kolonijalno politiko v najožje meje; ali računati bode moral tudi s čutili krone, ki je globoko užaljena po nevspehih italijanskega orožja v Afriki in ki želi — ako smemo verjeti raznim poročilom — iskreno, da se rehabilituje čast italijanskega orožja po energičnem nadaljevanju vojne v Afriki.
Italiju v Afriki. Še je vsa Italija sklonjena pod grozovitim udarcem, ki je zadel nje vojsko dne 1. t. m. pri Aba Garimi, še se ne zna niti s približno gotovostjo, koliko sinov Italije je izkrvavelo na bojišču in koliko jih je padlo v roke Šo-ancern, in že se čuje nov vznemirjajoči glas, ki javlja Italiji novo pretečo jej nevarnost. Zasebna poročila, došla dne 10. t. m. v Rim, zatrjujejo z vso gotovostjo, da je k a 1 i f A b d u 11 a h, glavar M a d isto v, z vojsko 30.000 mož na potu proti K a s a 1 i. Ta vest je seveda napravila v Italiji strašen utis. ljudstvo je vznemirjeno tembolj, ker vlada molči v očigled tej novi nevarnosti; ni se torej čuditi, da se splošno bojč novega, hudega udarca, ki utegne popolnoma uničiti Eritrejo. Optimisti se sicer nadejajo, da priskoči Angleška toliko proti madistom, kolikor proti derviSeni (kar je takorekoč jedno in isto) Italiji v pomoč, toda kdor pozna sebičnost Angleške, ta prizna, da bi tudi Anglija gledela le na svojo — lastno korist
Nič bolje ne stoji stvar glede utrdbe Adi-grat. General Baldissera je sporočil dne 10. t. m. v Rim, da je položenje posadke v Adigratu naravnost obupno. Vse ozemlje od Astnare do Adue je ustalo, povsodi je revolucija z vsemi svojimi grozovitimi, neizogibnimi nasledki. Iz tega poročila generala Baldissere moiamo sklepati, da so se uprla vsa domača plemena, bivajoča v takozvani Eritreji, izvzemši skrajui vstočni del okolo Masave. Teško, zares teško nalogo je prevzel Baldissera, hoteći rešiti ,čast Italije" !
Števila padlih v bitki pri Aba Garitni nikakor ni mogoče določiti niti približno natanjčno, ker ni znano, koliko je bilo Italijanov ujetih in koliko jih je razpršenih. Saj beguni, ki so si rešili življenje v tej strašni bitki, vedno še dohajajo v razne utrdbe. Tako je prišlo do predvčerajšnjem v Asmaro okolo 1400 begunov, med katerimi je bilo prilično število lahko ranjenih. Optimistiška poročila pravijo, da doslej pogrešajo kakih 8.000 m62 in do 400 častnikov. Tem poročilom nasproti pa je Jdošla italijanskemu vojnemu ministerstvu vest, ki zatrjuje ua temenu opravičene cenitve, da je pri Aba Garimi Italija izgubila okolo dve tretjini celokupne svoje vojske, ali drugače rečeno, da je padlo kakih 16.000 mož 1 Kar se dostaje izgube Šoancev, cenijo Italijani isto na kakih 4.000 mrtvih in 6.000 ranjenih. O ujetih Šoancih seveda ni govora, ker italijanska vojska pri Aba Garimi izvestuo ni imela časa misliti ua to, da bi bila ujela v nje središče udrše črnce. Približno točno bode možno določiti število padlih Italijanov še-le tedaj, ko se vrne major Salza od Menelika ter pove, koliko je Italijanov ujetih. Do danes pa o majorju Salzi ni še nikakoršnega glasu, a tudi tega ne znamo, da-li so Italijani že pokopali svoje padle brate, ali pa puščajo trohneti in gnitl njih trupla pod odprtim uebom.
Konečno beležimo še, da Italija vedno še pošilja po kojo četo v Afriko v pomoč, dasi je bilo rečeno, da so obustavljene nadaljnje pošiljatve vojakov. Toda vlada je sedaj jako oprezna ter vrši te pošiljatve čisto t^jno, dočirn je bila prej vselej zbobnala med svet, kedaj in koliko vojakov odpotuje v Afriko. Gotovo je, da so miuolo noč poslali s posebnim vlakom iz Specije preko Rima v Neapelj dve bateriji topov za trdnjave, namenjeni v Afriko. Ker pa že govorimo o pomoči vojski v Afriki, dovoljeno nam bodi izreči svojo radovednost o usodi onih vročekrvnih, pristnoitalijanskih mladen-fiev, ki so svoječasno iz Gorice in iz latinskega Pirana hiteli Baratieriju v pomoč. Kak<4 so se kaj veli pri Aba Garimi ? Morda bi mogel vsegavedui „Piccolo" zadostiti naši radovednosti ?
Različne vesti«
Umrl je siuoč ob 10. uri, v cvetju svojih let gospod F i 1 i p F r a t n i k, c. k. poštni asistent iu soprog sestri g dr. Josipa Abrarna. V vseh slovenskih krogih tržaških kaže se iskreno sočutje do ugledne družine Fratnik-Abrainove.
Osebna vest. Ces. namestnik vitez Rinal-d i n i odpotoval je predvčerajšnjem v Gorico, da Be udeleži seje deželnega šolskega sveta.
Imenovanje pri flnanci. Predsedništvo finančnega ravnateljstva v Trstu imenovalo je davkar-skega vežbenika Ivana Šusteršiča davkarskim pristavom v XI. pl. razredu.
Zdaj še le je pogodil „Piccolo", od kodi dobivajo Slovenci gradivo za svoje statistike, ki služijo za podlago njih zahtevanjem jednakoprav-nesti slovenskega jezika pri sodiščih. Ubogi „Piccolo" ! Koliko truda in časa je stalo siromaka, da je prišel na sled spletkam Slovencev, zlasti slovenskih odvetnikov; in sedaj, ko je v potu svojega obraza došel do cilja, našel je tam — gorostasno blamažo. Ubogi „Piccolo* !
Toda čujmo najprej njega, kak6 je zasledil naše spletke iu zabave, iu potem povemo mi, kako se je — osmešil.
„II Piccolo" pripoveduje zaresnim obrazom, kakor ga je le mogel ubrati okolu svojega krivega nosu, o načiuu, kako Slovenci nabirajo gradivo za izvestne statistike. — Ministerijalna naredba — tako pripoveduje — s kojo se je naložilo tukajšnjemu deželnemu sodišču, da mora vsprejemati in reševati spise v slovenskem jeziku, oprta je bila,
tako so rekli, na 19 temeljnih zakonov, in mini-.sterstvo je bilo primorano storiti tako, da zadovolji slovenske agitatorje, zatrjajoče, da tako zahteva lokalna potreba. Število spisov, ki so se še pred malo leti ulagali v slovenskem jeziku, bilo je smešno malo. Ko pa nam je — kako lepo je povedano to ! — z gorovja doli prideževalo dva ali tri slovenske odvetnike, jelo je naraščati število tacib spisov. Večini se zdi čudno to nenadno naraščanje spisov, sestavljenih v slovenskem jeziku, in le malo jih je, ki si umejo tolmačiti to. Seveda je nastala neopisna konfuzija — to so nadaljnje besede „Piccolove" —, kajti slovenski jezik je poznan le v najmanjem delu prebivalstva ter v rabi le med kmetovalci okolice, ki govore neko slovensko narečje, a ne umejo ni pisati ni čitati v tem jeziku
—	slovenski spisi, ki so prihajali in pohajajo meščanom, osupljajo le dotične stranke. Sodišče pr.ivi
—	še vedno besede „Piccolove" —, da ne ve, kaj bi storilo, ker mora ubogati naredbe miniBterstva, a stranke morajo iskati si prelagatelja — kojih je pa malo — ali trpeti posledice naravnega njih nepoznanja slovenskega jezika.
Neki dogodek iz poslednjih dni —nadaljuje .Piccolo" očevidno ponosen na svojo iznajdbo — pa je vrgel nekaj luči na postopanje onih dveh treh slovenskih odvetnikov, da množe gradivo za statistiko slovenskih spisov. Nekdo, ne poznajoči čutstev odvetnika P. (Pretnerja) ali G. (Grego-rina), ali T. (Trudna), zaletel se j« k istemu radi zastopanja v neki zasebni stvari. P. ali G. ali T. je zahteval pooblastilo. Oni nekdo je tudi res dal pooblastilo; a odvetnik je ulagal vse svoje spise v jeziku, ki mu ugaja najbolj. Tako vidimo slučaj, da n. pr. sirote moža, ki je bil narodno-liberalnega mišljenja in ki je želel, da se njega otroci vzgoje y tem čutstvu, zastopa slovenski odvetnik, ki ulaga v njih imenu slovenske spise.
Včeraj smo mogli videti — nadaljuje „Piccolo" nagubanim čelom — spis, sestavljen v slo-veuskem jeziku ter rešen od sodišča v istem jeziku, ki se tiče mladoletnih Menotti, Carmela, Roma in Giuditta Biichler, otrok onega Gustava Bttch-lerja, ki se je boril v vrstah Garibaldija ter je bil med zasnovatelji prve gospodarsko industrijalne kolonije vAbesiniji, to je blizo Kerena, v deželi Bogos, leta 1867. Gustav Biichler je umrl v letu 1883., ostavivši štiri otroke in ženo, koji so prišli pod varuštvo Francesco Canteja, bivajo-čega v ulici Alighieri št. 14.
Ko je neki naš — „Piccolov" — prijatelj videl omenjeni spis, predložen v slovenskem jeziku v imenu otrok Gustava Bttchlerja, šel je ves za-čujen k tej obitelji, da poizve kaj o tem. Odgovor mu je bil: Mi ne poznamo ni besedice slovenske. Ves ta posel je izročil onemu odvetniku naš varuh Francesco Cante; temu se čudimo tembolj, ker tudi naš varuh ne urneje ni besedice slovenski.
Tako torej — tako zaključuje „Piccolo" ogorčeno — se delajo slovenski spisi in se dobavlja gradivo v dokaz, da v Trstu je nekega slovenskega življa, ki se poslužuje slovenskega jezika namesto našega italijanskega.
Tako pripoveduje „Piccolo" na dolgo in široko, kako ie zasledil spletke slovenskih odvetnikov; a prav resno ga mora okregati, da ni točno povedal, da je dotičnik prišel k slovenskemu odvetniku za to, ker je iskal iu dobil denarja pri nekem slovenskem zavodu in da slovenski zavod ne more p r e m i n j a t i svojega uradnega jezika le za to, ker je slučajno Italijan potreboval njegove pomoči, kakor ne poznajo slovenskega jezika razni laški denarni zavodi, ko prihajajo k njim — in to se godi v tisočih in tisočih slučajev na leto — slovenske stranke. Morda ni tako? „Piocolu" se lase jež6, da je slovenski odvetnik — ne morda iz narodne nestrpnosti, ampak, ker ni smel drugače — slučajno enkrat napravil za Italijana slovenski spis, a modro molči o tisočih in tisočih italijanskih spisov, ki jih delajo italijanski odvetniki za slovenske stranke! To pa ne po sili, ampak iz zgolj nasprotnoBti do slovenskega jezika. „II Piccolo" pravi, da so meščani kar osupneni, kadar dobivajo slovenske spise v roke, mi pa povemo njemu, da so so osupneni vsi oni tisoči Slovencev, ki po krivdi laških odvetnikov dobivajo laške
rešitve v roko, in to ne samo v Trstu, ampak po vsej Primorski, in tudi pu takih krajih, kjer laški prelagatelji niso le redki, ampak jih sploh ni, is mora kmet-siromak trositi veliko na času in denarju, da izve, kaj mu piše laški odvetnik. Vidiš, „Piccolo": kar boli laškega meščana, to tudi se dč dobro slovenskemu siromaku! Daj daj, drage«, ki si se pokazal toli občutljivega, posreduj pri tržaških odvetnikih, tvojih prijateljih, naj se odslej ravnajo po tvojih naukih — slovenski naj pišejo za slovenske stranke, da ne bode toliko zmešnjave.
In tudi kar se dostaje očitanja, da na zvijačen način nabiramo gradivo za svojo slovensko statistiko, hoćemo staviti .Piccolu* dobrohoten in prijateljski nasvet. Mi hočemo javno in slovesno pripoznati, da vsi oni Italijani, za koje delajo slovenski odvetniki slovenske spise, so res pravi in pristni Italijani, vi pa priznajte, da oui Slovenci, za koje delajo italijanski odvetniki italijanske spise, niso Italijani, ampak pravi in pristni Slovenci. In potem bomo šteli! Tako dobimo izvestno jako zanimivih podatkov za tržaško statistiko. Kaj praviš, „Piccolo", k temu predlogu ? 1 Menda se mu ne bodeš upiral, ko je res pravičen in smo ga napisali po tvoji hvalevredni inicijativi, in naju združuje danes ukupna želja po zanesljivih statistiških podatkih!!
Še jedno izpoved „Piccolovo" moremo zabeležiti, kajti vredna je najčistejšega zlata. Izpoved namreč : da v okolici žive slovenski k m e -t o v al ci i n d a i s t i n e z n a j o ne pisati n e citati!!!
Ako bi bil „Piccolo" nekoliko trezniši in manj fanatičen nego je, gotovo ne bi bil na toli neroden način sankcijoniral pritožeb proti laškemu gospodarskemu društvu, kojemu očitamo ravno mi, da ne vrši in ne more vršiti svoje naloge, ker občuje s kmeti v jeziku istim neumlji-v e m; in ne bi bil na toli neroden način kom-promitoval svojih gospodov in mojstrov na magistratu, ki se bahajo v jednomer se svojimi v el i k an s k i m i z a s 1 u g a m i za šolstvo v o k o 1 i c i; a sedaj prihaja „Piccolo" s trditvijo, d a ti p r es r e čn i varvanci laške gospode po n a 3 i okolici ne znajo ni pisati ni čitati. Mi sami nismo še nikdar izrekli strožje sodbe o organizaciji šolstva v naši okolici!
„Piccolo" torej ni le blamiral samega sebe, ampak kompromitoval je tudi svoje prijatelje-od-vetnike, gospodo na magistratu in naše šolske odnošaje.
O ta slovenska statistika!
Obfini zbor. Pevsko društvo „Kolo" v Trstu bode imelo svoj letni občni zbor v nedeljo dnč 22. marcija ob 2. pop. v prostorih telovadnega društva .Tržaški Sokol". Vspored: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika* 4. Predlogi in nasveti. 5. Volitev novega odbora. 6. Sprejemanje novih udov. — Pevsko društvo „Kolo" sprejema v svoj zbor vsacega, kateremu ugaja lepo slovensko petje. Vabljeni ste torej posebno mladeniči raznih stanov, katerim bije narodno srce, da se vpišete v naše „Kolo"
Odbor.
Prepovedano uvažanje prascev. V občini Punat na otoku Krku konstantovali so uradno, da se je pojavila kuga med prasci. To kužno bolezen zanesli so na Krk prasci, katere so bili prignali iz Sinja v Dnlmaciji. Zaradi omenjene kužne bolezni izdalo je namestništvo naredbo, "glasom katere je do daljnje naredbe strogo prepovedano izvažanje prascev iz Kvarnerskih otokov, torej iz vsega po-litiškega okraja Lošinjskoga, kakor ostane baš tako prepovedano do važan je prascev v omenjeni politiški okraj. Tudi sejmi z živino sploh so zabranjeni.
O&pice na Reki. V dobi od 2. do 8. t. m. bilo je na Reki prijavljenih 255 novih slučajih za ćšpice obolelih otrok.
Sodnijsko. Dno 7. novembra min. leta po-poludne spri se je na senenem trgu 741etni težak Jernej Pogl, rodom iz Postojinskega okraja, z voznikom Štefanom Fajdigo. Omeniti je treba, da je bil Fajdiga pijan. Priskočili so prisotni možje, da pomirijo prepirajoča se, toda kljubu temu posredovanju zabodel je Pogl Fajdigo nenadoma z nožem v levo stran prsij. Predvčerajšnjem bila je pred tukajšnjim sodiščem razprava proti Poglu, obtože-
nemu teškega telesnega poškodovanja. Dasi se je obtoženec izgovarjal, da je ranil svojega nasprotnika, da se obrani pred njim, ovrgli so svedoki to trditev. Sodišče je spoznalo obtoženca krivim ter ga obsodilo na štiri mesece ječe.
Koledar. Danes (12.): Gregorij, papež: Maksimiljan, muč. — Jutri (13 ): Rozina, vdova ; Evfrazija, devica. — Zadnji krajec. — Solnce izide ob 6. uri 26 min., zatoni ob 5. uri 56 min. — Toplota včeraj : ob 7. uri zjutraj 5 stop., ob 2 pop. 6 5 stop. C.
Kamniško pismo.
XV.
Gospod urednik, precej dolgo se že zopet nisva slišala. Vaši cenjeni Čitatelji, katerih Vam Bog daj vsak dan več, ker jih zaslužite, utegnejo misliti, da se je zamašil najin .šprahror" mej Kamnikom in Trstom, ali da je zopet kak veter iz naših planin popihal kako mojih pisem raz Vašo aredniško mizo in je nesel v morje, da se ondi zabavajo žnjim sdmi in morski psi. Toda vzrok, dragi čitatelji obojega spola, bil je ves drug. Nabralo se mi je namreč toliko gradiva hkrati, da nisem znal, kje bi pričel, in tako nisem nadaljeval ed samega začenjanja — danes pa pojde.
Mej tem časom so se v našem „najnovejšem" literarnem boju pojavljali se svojim juna-itvom nekateri generali in — generalke in jaz sem si pri tem mislil: — Menelik in ras MangašA sta dve črni afričanski figi proti njiir, zato jim vse moje priznanje I Zlasti pa se je odlikoval ne-kov general Lisjak, alias G 4 $ i 1 z Dunaja, ko se je zaletel v Vašega satiričnega prijatelja s svojim „pomilovalnim smehljajem" (jaz in moja jezerska Vila sva, mimogrede rečeno, ta pomilovalni smehljaj lisjakov na tihem analizovala in dobila iz njega čuden resultat, kojega pa nočem prijaviti, da ne bi preveč razžalil koga).
Ne mislite pa, goapod urednik, da hočem s tem zopet posezati v »literarni boj" in monopoli-zovati kritiko za-se. Kaj še! to ulogo rade volje prepuščam drugim bojevnikom, za katere ni tako žalostno, oziroma „najžalostneje", ako rek6 kako bridko slavnim „modernizatorjem" našega leposlovja ; — jaz sč svoje strani samo še dostavljam, da se mi je g. G 3 S-'t 1 s6 svojim „odporom" zdel za las podoben tistemu Židu, ki je sredi trga odprl trgovino s starimi kožami, cunjami io kostmi, s katerimi je razšiijal po zdravem vzduhu smrad in okužljive mijazme; ko pa se je trštvo pritožilo zoper njegov „gšeft", zmerjal jih je zavistneži in osebnimi sovražniki in jim je odrekal dostaja-nje pravice, soditi v zadevi smradu in gnjilobe... in prehajam takoj na drugo snov, oziroma „iz boja v boj".
Menda je znanlno za vsako stoletje, da se neha z bojem in vesoljno nervoznostjo. Minolo stoletje rojil je Bonaparte in francoski komunizem, danes roji — Baratieri in — naturalizem in vprašanje za svetovno gospodarstvo.
Mul odlomek v poslednjem bila je tudi poslednja dižavnozborska volitev za kandidata Je-lovšeka in Koblarja pri nas in na Notranjskem. Tudi ta boj za „svetovno gospodarstvo" provzro-Čil je mnogo hude krvi Še celo v našem glede „miroljubivosti" in „dobrih medsebojnih odnošajev" na lepem glasu stoječem Kamniku. Jaz se nisem brigal za ta najnovejši volitveni ravs in kavs, a kolikor sem doznal iz uspeha volitev, definoval aeni si to stvar tako : večina volilcev ni znala iz lastnega prepričanja, kaj prav za prav dela in si je pustila dati absolutorij za pomanjkljivost svojega duha od „bolje poučenih" informatorjev-agi-tatorjev. Meni se tako početje vedar malo čudno zdi in se sramujem za svoje sozemljane, ki so še zadovoljni s takimi ubožnimi spričevali. Bčs te plentaj! Ako hočeš prav voliti, idi in prouči kandidata na podlagi lastnega opazovanja! Ali se ne sramuješ, da ti mora kdo drugi trobiti na uho, kakov da je, iz kakih „dobrih" lastnostij sestavljen mož, kateremu oddaj svoj glas ? Ako pa ni-naš toliko prirojenega razsodnega duha, da bi znal ločiti v resnici dobro od v resnici slabega, pa leži doma za peč, mesto da hodiš na volišče! Tistim informatorjem ali bolje rečeno tistim „ljudskim tribunom" prav mnogokrat ni do načel, do idej, marveč skromno za to, da zmaga nji-
hova stranka, stranka, za katero se jim zljubi nekaj časa bučati in renčati in razburjati ljudstvo. Taki tribuni ne pomislijo navadno, koliko žalostnih posledic v družbi provzroča njihovo hujskanje, marveč slepi, kakor divji petelin v nekem izvestnem času, pršfi od volilca do vo-lilca in z od „navdušenja" oteklimi očmi in oteklimi možgani ga obdelavajo tako dolgo, da ga zvrtoglavijo na svojo „stran". Ni čudo, ako duševno revneji volilci v takem hipu mečejo svoja pokrivala na nebo za priporočenega kandidata, katerega bi v poslednjem trenotku že radi ometali z gnjilimi jajci! Po dokončanih volitvah leti še nekaj neumnih fraz po časopisih o nedostojnih in umazanih sredstvih, s kakoršnimi je „deloval" agitator v svoji petelinji slepoti in kako je kom-promitoval svoj stan in svojo socijalno vrednost in nikdo po navadi noče biti kriv tega sam, česar je obdolžil bližnjega. Pri vsem tem pa stvar sama na sebi povprečno ni mnogo drugačna ali kar nič na boljem, kajti — to vedno povdarjam
—	od človeka ni mnogo zahtevati! Po mojem menenji bi bilo res dobro, ako bi naši kandidatje sledili navadi starih Rimljanov, da ob danem času stopijo pred ljudstvo in jim pokažejo svoje „rane", katere so prejeli v boju za blaginjo naroda. Še bolje pak bi utegnilo biti, ako smeta od obeh strank izvoljena kandidata na določeno mesto in ondi poskusita svojo zmožnost. Kdor bi bil sreč-neji od obeh, kdor bi več dosegel za narod, oni obveljaj zastopnikom, drugi odstopi po dovršeni preskušnji 1
O gospodu Koblarju imamo danes to prepričanje, da je izvrsten mislec in izboren govornik,
—	njegova beseda je k61 in ako ga bode tudi v državnem zboru spretno sukal, ta „k&l", izbije iz-vestno prav mnogo — „svinjk" 1 Bog dq njemu in žnjim srečo — i nam!
Kamnik se pa že zopet pripravlja za najnovejši izmej najnovejših bojev — za volitev župana. Tudi tu bi bilo priporočati moj recept — oziroma v tem slučaji recept moje jezerske Vile.
.Glej, ljubi moj malikovaleč uzorov", dejala mi je oni dan, „prav nič bi ne škodovalo, ako izvolite vse kandidate županom. Več glav več vč in z vsemi bilo bi tudi vstreženo vsem. Kolikor je strank, vsaka izvoli svojega župana, ki naj vrši
—	seveda brezplačno v vsakem obziru! — svoje županske dolžnosti. Prvi n. pr. bode rad molil in v cerkev hodil, drugi bode krasil mesto, prirejal koristne naprave n. pr. izborne vodovode, katerim ne bode manjkalo vode tudi v deževnem času, lepe mostove itd., — tretji plačuj dolgove, četrti bodi za reprezentanco in za zabavni del meščanstva, peti napravljaj samoslovenske javne napise in šesti jih zopet odstranjuj in nadomeščaj z drugimi! Poleg vsacega župana deluj istemu prikladni odbor in tako bode vse prav: — vsi kandidatje župani in vsi meščani odborniki!' Kako pak si za-moreš misliti, ljubi moj malikovalec uzorov, da bi zamogel združevati jeden sam v sebi vse te krasne lastnosti ? Tacega ni rodilo kamniško polje in tudi ne kako drugo . . ."
Kaj pravite, gospod urednik, ali ima Vila prav ? — Prevdarite stvar do prihodnjič, mej tem sem Vam še vedno	udani
Vinko Dobrin.
Tr^ovincko bFi.njavk«.
Bndlmpbita. Pšenica ?>\ je-nn 7.04—7.05 Pienica i« spomlad 1896 tf.74 —.— do 6.75. OveH zs spomlad 6.1<5—6 18
—. - R* za spomlad ti,42- 6.44 Koruza za oktober _,_
-— maj-juni 1896 4.12-4.14.
PSonica nova od 7K kil. f. 6*90-705 od 79 kil. f
T--7.10.. od PO kil. f. 7.05— 7.15 od 81.kil. f. 710
-7 20. od H2 kil. for. —.--.—.— le<Wn 5'25 -7,—
proso 6 05—6 4&.
Plenica: Mirna pri dobrem povpraševanju. Prodaja 24.000 mt. st. Rž in oves stalna Koruza in ječmen mlač-neje. Vreme lepo.
Prcpa. Noratlnirani sladkor f. 15.70. —.—za maj —.—. Oktober-december !4.32.
Praga. Centrifuga! novi, postavljen v Trst hć
caro in vred odpošiljata v precej f, —•—-—,_ Coneasse
35.---•— Četvorni 37 ------- V glavah (sodili37- —
Ha^re. Kava ban iOh jofooft ftTPrn^n za fabruvar 80'75, zh juni 80.—.
Hamburcf. Santos jrood uvenu;« ■>■•■■ marc 67,— za maj 66.75 za september C2.76.
Dunajak« bona 11. mnroa 18»e.
Državni dolg t papirju n „ v srebru Avstrijska rftnta v zlatu „ „ v kronali Kreditne akcije . . . London 10 Let. . . Napoleoni ..... 20 mark	. .
100 i tal j. lir
danes 101.25 101 15 122.45 101.50 380 10 120.75 9.57 11.80 43.25
včeraj 101.25 101.20 122.45 101.50 381.60 1 '.'0.75 9.57 11.80 43 15
Najnovejše vesti.
Dunaj 11. Poslanik grof Eulenburg odpotoval je danes zjutraj v Berolin.
Berolin 11. Grof Goluchovski je dobil red rdečega orla I. razreda.
Berolin 11. Po včerajšnjem obedu v posla-niški palači pogovarjal se je cesar Viljelm sam jedno uro z grofom Goluchovskem.
Madrid 11. Nadvojvoda Friderik je dospel semkaj.
London 11. „Times" javlja iz Carjegagrada: V Albaniji, od Berata do Janine je nemir. Vojaki, katere je bil poslal „vali" (poveljnik) iz Škadra, morali so se umakniti pred množico upornikov. Izšel je ukaz, da odidejo še drugi vojaki prvim v pomoč.
London 11. „Dailj News" javljajo iz Rima: Tu se glasi, da koraka kalif z veliko vojsko proti Kasali. (Glej politiško vest „Italija v Afriki". Uredn.)
London 11 Razprava proti Jamesonu pričela je zopet danes predpoludue pred sodiščem. Ni došlo do nikakoršnih pojav.
ŽELEZNIŠKI VOZNI RED.
(b Driavn« ieleznlca. (Postaja pri »v. Andreju
Od dni 15. septembra 1895. ODHOD:
6.30 predp. v Herpelje, Ljubljana, Dunaj, Beljak.
8.36 „ v Herpelje, Rovinj, Pulj.
440 . v Herpelje, Divačo in Pulj.
7.80 „ brzovlak t Pulj, Divačo, Beljak na Dunaj.
Lokalna vlaka ob praznikih: 9 20 pop o!, v Divačo 4.19 „ v Borit.
DOHOD:
8.05 predp. ii Herpelj. 9.50 „ is Pulj a, Bovinja. 11,15 „ ia Herpelja, Ljubljane, Dunaja. 7.05 popol. is Pulja, Rovinja, Dunaja, Ljub^ane, Divače. 9.45 „ brzovlak is Pulja, Rovinj i.
Lokalna vlaka ob praznikih: 7.29 popol. iz Borita. 9.86 ' . iz Divai«.
«
i
3 i
I
i
j
<
3
vi«
JAKOB ŠTRUKELJ - TRST
Caterna štev. 16 uhod plazza delta C&eerma.
(n—proti vUM vnJuSttM), prodaja po neTerojetnih nizkih cenali vsakovrstna angleška
(bicykle)
Zastopstvo koles „Xtfltl«lgliH iz tovarne „Raloigh Cycle C* L.td. Nottinjjham Angleško« in koles ,Adlep" iz tovarne H. Klever Frankfurt.
Kolesa „Raleigh" in Adlor so rvetovno znana, poslednja rabijo se t nemški vojski.
Kolnsa pošilja Be na deželo in na vse kraje brez v«eh stroškov.
Sprejema se po p r a v a vsnkovrstnib novih in starih koles in šivalnih strojev.
V ziilogi nahajajo bo vsakovrstna orodja in priprave za kolesa.
Zahtevajo naj ceniki!
1 »
i I l I I I I I I
I
|
I »
rtsr
TT
J>
NOVO RASTLINJE ZA KBMO!
Lathyru8 sllveatris Wagnerl (Wagnerjev plošnjati gozdni grah).
Zelo oplemet^jen, prost vseh škodljivih grenkih snovij!
Vspeva tudi na najpustejših vrstih tal, celo na pesku, grušči, itd. ttd.
Najveća redllna vrednost
je 25 - 307. proteina (detelja ima le 13-5%) Vstrajen — upira se vsaki suši.
Brošura zastonj "T|Sfi
Polynonum saohallnense (Sachalinov koren). Vspeva povsod! vstrnjno, tudi na vlažnih, llovih, In močvirnih tleh. Visoka reallna vrednost. Jmu v m !>i 18.077, proteina. nlHt»rnational# Saat+tellr", Ijftnd\virt1i8<'huflliche CUmall-bcliaft mit bebchriinkter Haftung.
Klrchelm a. Teck, WUrttemberg.
Glavni zastopnik za Trst. Primorje, Istro in Dahmicijo Jakob pok. C* Pristen, Trst.

'i
Nič več kašlja!
li »Iza maki ptt t om Ih k i prtih ozdravi vsak knŠelj, plućni in brnnhijnlni kutsr, dobiva se v odlikovani lekarni
PRAKMARER JU dne Mori" T:st, veliki trg.
Postne pošiljatve izvršujejo neutegonin.

Lastnik politične društvo „Edinosti". Izdavatulj in odgovorni urednik : Julij Mikota. — Tiskarna Dolenc v Trstu.