Marko Kos SLOVENIJA IN EU Izdajatelj: FAKULtEtA zA drUžbENE VEdE, založba FdV za založbo: Hermina KrAJNC Copyright © po delih in v celoti FdV in dr. Marko Kos, 1998, Ljubljana. Vse pravice pridržane. Knjižna zbirka tEOrIJA IN PrAKSA tiskana izdaja je izšla leta 1998. Naslovnica: drago Hrvacki Prelom: b&V Co. E dostop: http://knjigarna.fdv.si/ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 339.92(497.4:4)(0.034.2) 339.923:061.1EU(0.034.2) 327(497.4:4)(0.034.2) 338.2(497.4)(0.034.2) KOS, Marko, 1925- KOSSlovenija in EU [Elektronski vir] : gospodarstvo, znanost, družba / Marko Kos. - El. knjiga. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2015. - (Knjižna zbirka Teorija in praksa) Način dostopa (URL): http://www.fdv.uni-lj.si/zalozba/edostop.asp . - Tiskana izd. je izšla leta 1998 ISBN 978-961-235-451-0 (pdf) 258220800 MARKO KOS SLOVENIJA IN EU Gospodarstvo, znanost, družba Ljubljana 1998 UVOD.............................................................................................................XI I. del Gospodarstvo...................................................................................................1 1. ZAOSTANEK SLOVENIJE OB TEHNOLOŠKEM NAPREDKU EU..............2 2. POTI POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI IN DOHITEVANJA EU .........7 Temelji tehnološko-proizvodne konkurencnosti držav v tranziciji ...............7 3. TEMELJI EKONOMIKE RAZVOJNEGA IN TEHNOLOŠKEGA STANJA NACIONALNE INDUSTRIJE...........................................................7 Razvojna in tehnološka intenzivnost in dodana vrednost .............................7 Stopnja razvojne in tehnološke zahtevnosti izdelkov..................................10 Razlikovanje dodane vrednosti na zaposlenega in dodane vrednosti na enoto izdelka.............................................................................................11 Določanje stopnje razvojne in tehnološke zahtevnosti................................13 Empirični dokazi za odvisnost med razvojno stopnjo izdelka in DVpc ......15 Zaključek .......................................................................................................17 4. RAZVOJNE MOŽNOSTI SLOVENSKE INDUSTRIJE .................................17 Razvojne možnosti slovenskega gospodarstva.............................................20 5. IZHODIŠČA STRATEGIJE ZA DOHITEVANJE EU.....................................21 Zaostajanje za konkurenco EU .....................................................................24 Podjetja z deležem tujega lastništva .............................................................25 6. ŠIBKOSTI IN MOČI RAZISKAV IN RAZVOJA ...........................................27 Značilnosti panog ..........................................................................................28 Značilnosti izvajanja RiR...............................................................................30 Pomanjkljivosti RiR podjetij in države .........................................................31 Sklepi za tehnološko industrijsko politiko vlade .........................................33 7. POVEČANJE DODANE VREDNOSTI Z MENEDŽERSKIMI UKREPI V POSLOVANJU IN ORGANIZACIJI ..........................................................34 Približevanje EU v pogledu RiR ....................................................................37 Nujnost prenove gospodarstva in njegovih izdelkov ...................................41 Nova strategija RiR ........................................................................................42 V Slovenija in EU 8. NEUČINKOVITOST SLOVENSKEGA RAZISKOVALNEGA PODROČJA ...............................................................43 Finančne in kadrovske zmogljivosti .............................................................43 Učinkovitost raziskovalcev............................................................................44 9. DONOSNOST UPORABLJENEGA KAPITALA IN NALOŽBE...................48 Učinkovitost fiksnega kapitala......................................................................49 Pogoji za gospodarsko rast držav v tranziciji ...............................................49 Sklep ..............................................................................................................51 10. OCENA VPLIVOV NA DODANO VREDNOST ..........................................52 Metodološki temelji .......................................................................................52 Nekdanja vzhodnonemška industrija kot merilo.........................................55 Vzvodi za dvig dodane vrednosti ..................................................................56 11. ENERGETSKA NEUČINKOVITOST SLOVENSKE INDUSTRIJE...............57 Zaključki ........................................................................................................60 12. TEHNOLOŠKI PREPAD MED SLOVENIJO IN EU .....................................61 Merilo razlike dodane vrednosti na zaposlenca ...........................................62 Delež proizvodnje vrhunskih tehnoloških izdelkov v celotni proizvodnji...62 Tehnološka plačilna bilanca ..........................................................................64 13. ZAOSTAJANJE V IZOBRAZBENI SESTAVI ZAPOSLENIH ZA EU...........65 Napačna struktura izobrazbene porazdelitve...............................................66 Posledica protiintelektualizma......................................................................74 Kje je izhod ....................................................................................................76 14. PREMAGATI PARALIZO SLOVENIJE.........................................................76 Zaviralni vpliv inflacije..................................................................................79 15. DO KATERE MEJE LAHKO INDUSTRIJSKA TRADICIJA ZAMENJA IZOBRAZBO?..............................................................................81 16. POSLEDICE TOTALITARNEGA REŽIMA NA EKONOMSKI NEUČINKOVITOSTI – OVIRA PRI DOHITEVANJU EU ............................84 Stanje duha ....................................................................................................84 Velike gospodarske naložbe brez rezultatov ................................................86 Težko okrevanje v demokraciji .....................................................................86 Vzroki podobnosti držav v tranziciji.............................................................87 Strah in nezaupanje – ekonomska dejavnika...............................................88 Vloga civilne družbe ......................................................................................93 Okrevanje stanja duha ..................................................................................93 Optimistično v prihodnost ............................................................................94 VI Kazalo 17. PRIHODNOST SLOVENIJE V EU DVEH RAVNI IN DVEH HITROSTI .....................................................................................95 Nižja raven EU ...............................................................................................96 Prehodni čas nizke ravni ...............................................................................97 18. SLOVENSKA MAKROEKONOMSKA FATAMORGANA RESNIČNOSTI ...............................................................99 Zlagane osnove in spregledane nevarnosti...................................................99 19. PRIHODNOST DOHITEVANJA EU...........................................................103 Iskanje sinergije Slovenije...........................................................................103 Vsklajevanje slovenskih podsistemov ........................................................104 Evropeizacija podsistemov mimo parlamenta............................................105 Vstop v EU – pogoj za sistemsko učinkovitost Slovenije...........................106 20. POGOJ ZA VKLJUČITEV V EU – ZAVEST O RESNICI SEDANJOSTI ............................................................107 Samozadovoljstvo pasivnosti ......................................................................107 Pomanjkanje celovitega razgleda ................................................................108 Ne krivda intelektualcev, marveč menedžmenta .......................................110 Neusklajenost podsistemov ........................................................................111 Zavedanje realnosti .....................................................................................112 II. del ISKANJE NOVIH POTI.............................................................................. 113 21. RAZDROBLJENA SLOVENSKA INDUSTRIJA NA POTI V ODVISNOST........................................................................... 114 Nebogljenost razdrobljene industrije ........................................................ 114 22. IZOSTRENA SLIKA GOSPODARSKEGA POLOŽAJA SLOVENIJE ....... 118 Drobljenje gospodarstva............................................................................. 118 Sklep............................................................................................................ 123 23. STRATEGIJA POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI SLOVENSKE INDUSTRIJE ........................................................................ 124 Nerealnost storitvene prihodnosti Slovenije ............................................. 127 24. MOTORJI GOSPODARSKEGA RAZVOJA............................................... 128 Ogrodje akcije za strategijo rasti................................................................ 128 25. DINAMIKA SPREMINJANJA SLOVENSKEGA MODELA MENEDŽMENTA V EVROPSKEGA ......................................................... 132 VII Slovenija in EU 26. GENEZA SLOVENSKIH ZMOT O VLOGI ZNANOSTI V NAPREDKU NACIJE .............................................................................. 135 27. SOCIOLOŠKI VZROKI PREPADA MED ZNANOSTJO IN INDUSTRIJO.......................................................................................... 141 28. POGLED V PRIHODNOST ....................................................................... 146 Nič novega za slovenstvo ........................................................................... 146 Misliti zgodovinsko..................................................................................... 146 Alternative so slabe .................................................................................... 147 III. del DRUŽBA IN POLITIČNI OKVIRI............................................................. 151 29. SLOVENSKI ZNAČAJ IN GOSPODARSTVO .......................................... 152 Posebnosti in podobnosti z Evropejci ........................................................ 152 30. SCENARIJ VKLJUČEVANJA V EU ............................................................ 155 Izjemen položaj najmanjšega naroda v EU v boju za samobitnost ........... 155 Gospodarska nekonkurencnost ................................................................. 156 Zemljišča in nepremičnine ......................................................................... 158 Pretehtana odločitev o vstopu v EU ........................................................... 160 Varstvo okolja in proizvodnje s predpisi ................................................... 161 Projekt vključevanja v EU .......................................................................... 161 31. POLITIČNO NEOPORTUNO RAZMIŠLJANJE O VSTOPU V EU........... 162 Slovenija pred podobno dilemo kot leta 1941 ........................................... 162 Nemška želja za krotenje nacionalistov v EU in druge nacionalne države ....................................................................................... 162 Slovenske travme z nacizmom držav Osi .................................................. 163 Načela sožitja v federaciji EU ..................................................................... 165 32. KAKŠNA INTEGRACIJA EVROPE? .......................................................... 166 Identiteta ali zlivanje v nacijo..................................................................... 166 Kultura ali interkultura............................................................................... 168 33. STORITVENI SEKTOR – PRVI POGOJ TEHNOLOŠKEGA RAZVOJA... 170 Vloga storitev v poindustrijski družbi........................................................ 171 Neformalno storitveno gospodarstvo ........................................................ 174 Ali je možen obstoj nacionalnega gospodarstva na storitvah? ................. 175 Nujnost terciarizacije.................................................................................. 177 34. PRESTRUKTURIRANJE INDUSTRIJE SE SPLOH ŠE NI ZAČELO ......... 180 Temeljni zakon prestrukturiranja .............................................................. 181 VIII Kazalo Razpad industrije ni prestrukturiranje ...................................................... 182 Dvig dodane vrednosti v dveh etapah........................................................ 183 35. PREŠIBKA TEHNOSTRUKTURA – VZROK GOSPODARSKE NEMOČI SLOVENIJE ................................................... 185 Uničevanje tehnostrukture v slovenskih podjetjih ................................... 186 36. SANACIJA PODJETNIŠKIH TEHNOSTRUKTUR KOT PODLAGA RASTI.............................................................................. 189 Motivacija tehnostrukture .......................................................................... 190 Cilji podjetniškega podsistema .................................................................. 191 Kje so viri nove tehnostrukture.................................................................. 192 37. ISKANJE VIROV RASTI ............................................................................. 194 Realna strategija rasti slovenske industrije ............................................... 194 38. DILEMA MED RASTJO IN PRORAČUNSKO PORABO .......................... 198 39. NOV ZAGON Z EU.................................................................................... 201 40. POGOJI ZA OBNOVO INDUSTRIJE ......................................................... 206 Izraba slovenskih primerjalnih prednosti.................................................. 206 41. OBLIKOVANJE EVROPSKE IDENTITETE SLOVENIJE ........................... 210 Dohitevanje demokratičnega razvoja v svetu ............................................ 210 Omahljiva pota Slovenije ........................................................................... 210 Zaostajanje družbenih struktur.................................................................. 211 Nedemokratični razvoj ............................................................................... 213 Izpolnitev splošnih pogojev demokracije .................................................. 214 Pomen državljanstva .................................................................................. 215 Globalno izobraževanje .............................................................................. 216 Gospodarstvo kot ustanova........................................................................ 216 42. VPLIV POLITIČNEGA SISTEMA NA GOSPODARSKO UČINKOVITOST ................................................... 219 Občutljivost majhnih narodov ................................................................... 221 43. SLOVENSKE VISOKE PLAČE – VIR BREZPOSELNOSTI?...................... 223 44. INOVACIJSKI SISTEM SLOVENIJE .......................................................... 228 Ovire, priporočila in premagovanje slabosti kot temelj približevanja EU .. 228 Kaj določa naravo nacionalnih inovacijskih sistemov............................... 229 Težave spreminjanja sistema ..................................................................... 230 Priporočila politiki ...................................................................................... 231 Premagovanje slabosti – pogoj približevanja EU....................................... 232 IX Slovenija in EU 45. CIVILNA DRUŽBA V TRANZICIJI ............................................................ 233 Pogoj demokracije ...................................................................................... 233 IV. del NEMOČ ORGANIZIRANOSTI ................................................................. 239 46. OSREDNJE MESTO JE INOVACIJA IZDELKA ......................................... 240 47. KLJUČNE TEHNOLOGIJE ZA 21.STOLETJE ............................................ 242 Razvojni, gospodarski in družbeni vidiki ključnih tehnologij kot osnova prednostne lestvice .................................................................. 242 Izbira prednostnih tehnologij za prihodnost ............................................. 245 48. SKRIVNOST STRUKTURNEGA PRILAGAJANJA.................................... 246 49. ODNOS GOSPODARSTVO – TEHNIKA – POLITIKA ............................ 249 Nauki svetovnih kriz za slovensko politiko............................................... 249 Svojskost slovenske krize........................................................................... 250 Nauk iz slovenske krize.............................................................................. 251 Neodvisnost gospodarstva in politike ter dinamično okolje..................... 252 50. KOLEKTIVNO PODJETNIŠTVO – PRIHODNOST MALIH PODJETIJ.... 252 51. PRENOVA UNIVERZE ZA VSTOP V EU.................................................. 255 Kakšne spremembe .................................................................................... 256 Moč spreminjanja ....................................................................................... 259 POMEN KRATIC ........................................................................................ 261 SEZNAM LITERATURE ............................................................................. 262 STVARNO KAZALO.................................................................................. 265 X UVOD Oblikovali smo prepričanje, da bomo premostili naše zaostajanje za EU samo z razsežnim tehnološkim razvojem, da je to pot, na kateri se bomo znebili oklepa revščine, splošnega pomanjkanja delovnih mest in brezizhodnosti ter se tako iztrgali iz skupine nizko razvitih evropskih držav nekdanjega realsocializma ter se vključili v gospodarsko visoko učinkovito EU, kamor spadamo po svojem kulturnem izročilu. Visoko tehnološko razvita država z veliko gospodarsko učinkovitostjo, viso- kim življenjskim standardom in razširjeno kakovostno izobrazbo širokih plasti prebivalstva nedvomno izjemno vpliva na politični sistem, saj si vsega tega ni mogoče zamišljati brez pluralizma, strpnosti in velikega poudarka na posa- mezniku, brez spoštovanja različnosti kot podlaga ustvarjalnosti pri rojevanju in soočanju idej. Primitivizem in revščina nasprotno vodita v totalitarizem, uni- formiranost, sivino povprečja, kjer si ljudje brez perspektive iščejo voditelja in mu slepo sledijo. Inovacijska družba ne more obstajati brez pravice posameznika do svojega mišljenja, brez integritete njegovega duhovnega sveta, brez boja mnenj in selek- cije ter konkurence nadarjenih, brez političnih, družinskih ali rodovnih predno- sti. To je nov, nam še neznan svet s posebnim načinom komuniciranja, prepri- čanja in kulture demokratičnega diskurza, brez katerega ni mogoča nikakršna funkcija inteligence. Ta naloga, ki smo si jo zadali, ko smo bili sprejeti za kandidata za vstop v EU, ima neizmerne razsežnosti in nepregledna obzorja. V sebi skriva ogromne daro- ve, čeprav je polna izzivov in nevarnosti. Ko se podajamo na to pot v EU, pa moramo realno presoditi naše možnosti, da ne bomo gojili prevelikih iluzij. Naše zmogljivosti znanja in kapitala so omejene. Iz teh spoznanj rastejo naše neposredne naloge za bližnjo prihodnost: izoblikovati moramo obsežno genera- cijo inženirjev in znanstvenikov, menedžerjev in gospodarstvenikov, poglobiti moramo splošno raven znanja zaposlenih in prežemati njihovo razgledanost z novimi vpogledi v temeljna informacijska znanja, ki so podlaga vseh novih apli- kacij v proizvodnji in v storitvenih dejavnostih. Slovenija je med nekdanjimi realsocialističnimi državami pojav, ki zasluži vso pozornost, saj proizvaja po zaposlenem najvišjo dodano vrednost, ima pa najnižjo povprečno izobrazbo. Zato skriva ta slovenski pojav v sebi nevarne in zahtevne kali propada. Industrijska in kulturna tradicija, ki nadomeščata v sedanji konvencionalni proizvodnji prenizko izobrazbo, za visoke tehnologije ne zadoščata, zato so tako brezpogojno nujna prizadevanja za povečanje ravni XI Slovenija in EU znanja. S temi nevarnostmi se moramo trezno in dejavno spopasti. Spoznanje je že tudi reševanje. Eden bistvenih znakov sposobnosti preusmeritve proizvodnje v nove tehno- logije je močan storitveni sektor, ki se v razvitih državah hitro razvija ter zago- tavlja vso podporo industriji in drugim gospodarskim panogam s svojimi razvojno-raziskovalnimi, svetovalnimi, softverskimi, finančnimi in organizacij- skimi storitvami. Širjenje tega sektorja je temeljni pogoj za tehnološki razvoj. Inovacijska strategija družbe zahteva po nemškem vzoru usklajeno delovanje politike, države in gospodarstva. Na tem področju čakajo velike naloge vse naštete partnerje, pri čemer je zelo pomembna zlasti vloga države: delovati mo- ra ne kot stražar, marveč kot usmerjevalec in pospeševalec. Pri tem so zlasti po- membne njene nabave, ki so na Zahodu eden najpomembnejših virov usmerja- nja razvojne politike. Prednost pri njih mora imeti domači razvoj. Tehnološki razvoj v Sloveniji bo uspel samo, če bodo usklajena prizadevanja na vseh teh področjih, pri čemer pa je najpomembnejša dejanska demokratiza- cija političnega življenja z odpravo egalitarizma, vzpostavitvijo profesionalizma na vseh področjih javnega in strankarskega življenja ter vrednotenjem posa- meznika po njegovem znanju in inventivnem prispevku. Edino to je jamstvo, da bo Slovenija premagala gospodarsko neučinkovitost in prešla v skupino gos- podarsko uspešnih držav EU, ki prestopajo prag informacijske dobe. Sodobna družba je družba številnih podsistemov, ki morajo delovati usklaje- no. Iz te usklajenosti črpajo spodbude in medsebojne vplive, ki na prvi pogled niso razvidni. Ta knjiga omogoča vpogled v te povezave, vzročnosti in vzvode, ki so bistvenega pomena pri preusmerjanju družbe v inovacijsko družbo, ki vstopa v hiter tehnološki razvoj. Edino na teh temeljih lahko vzpostavimo stra- tegijo takšnega usmerjenega tehnološkega razvoja. Strategija, ki smo jo začeli graditi ne glede na te podsisteme, je utopija. Povzročila bo veliko razočaranje, kajti nobene možnosti nima za uspeh. Zavedati se moramo naše resničnosti in izhajati iz nje. Ta resničnost nam ne dopušča nobenega fantaziranja, zahteva pa pri njenem urejevanju trdo in vztrajno delo. Najprej moramo zgraditi solidne temelje, da bo približevanje EU lahko hitro napredovalo. EU nam mora biti vzor, kako se dopolnjujejo vsi sistemi družbe, v kateri so v medsebojni odvisnosti tehnološki napredek, rešeni socialni konflikti, visoka življenjska raven, umirjeno politično tekmovanje in strpnost različno mislečih. XII I. GOSPODARSTVO 1 Slovenija in EU 1. ZAOSTANEK SLOVENIJE OB TEHNOLOŠKEM NAPREDKU EU Tehnološki napredek raste iz uspešnosti industrije, ta pa je odvisna od zunanjih in notranjih pogojev. Prvi je gospodarski sistem, ki narekuje industriji pravila obnašanja, drugi pa so precej manj opredeljive socialne lastnosti okolja, v kate- rem menedžerji upravljajo podjetja, zaposleni pa opravljajo svoje delo z različ- no stopnjo zavzetosti, inventivnosti in motiviranosti. Za vsesplošen razvoj morata biti ugodni obe vrsti pogojev. Če odpovesta oba, imamo opravka z globoko ne samo gospodarsko, marveč družbeno krizo. Če odpove samo drugi, tj. človek s svojimi sposobnostmi, zaide gospodarstvo v dolgoročno stagnacijo, v obdobje, v katerem ni inventivnosti in zato tudi ne mo- remo pričakovati tehnološkega napredka. Glede na hitro razvijajoči se svet po- meni to propadanje. Tehnološki napredek je posledica inovacij, katerih avtor je človek. Zato so notranji pogoji industrijskega življenja tako pomembni, da jih moramo postavi- ti na prvo mesto. Znanje in stopnja izobrazbe sta pri tem podlaga, vendar ni jasno, do kolikšne mere ju odtehta industrijska tradicija, ki ima svoje korenine v industrijskem načinu dela in življenja nacije, ki se je ali se ni uvedla vanj pred 100 do 150 leti. Raziskava tega vpliva je zelo pomembna pri določanju vrste razvoja industrije pri tistih nacijah, ki te tradicije nimajo. Nasprotno se nam za- stavlja vprašanje, v kolikšni meri in če lahko tradicijo odtehta kakovostna izobrazbena stopnja, ki prežema večino delovnih slojev prebivalstva. Kakšne posledice imajo lahko v zgodovinski resničnosti vsi ti okvirni pogoji nacionalnega življenja, nam odkriva analiza gospodarskih dosežkov Slovenije in držav EU. Takšna analiza mora biti podlaga za raziskavo resničnih možnosti, ki določajo, kakšen tehnološki napredek je sploh možen, kajti v sebi skrivajo vse kali prihodnjega uspeha ali neuspeha. Ko bomo ugotovili resnično stanje slovenskih gospodarskih dejavnosti, jih ne moremo ovrednotiti kot zadostne, dobre ali slabe, ne da bi jih postavili v pri- merjalni okvir evropskih držav, pa tudi tistih neevropskih držav, ki so nam bile nekoč podobne, pa se danes odlikujejo po velikih tehnoloških, gospodarskih in inovacijskih dosežkih. Primerjava Slovenije z državami EU, ki se razlikujejo po zgodovinski tradiciji in kulturnem okolju, bo ključ pri odkrivanju dejavnikov, ki tehnološki napredek zavirajo, oziroma ga lahko pospešijo. Dosedanji dosežki nam bodo v pomoč pri načrtovanju in odkrivanju prihodnosti. Glavni kazalec uspešnosti predelovalne industrije je njena kosmata dodana vrednost na zaposlenega. Slika 1.1 kaže potek dodane vrednosti na zaposlene- ga v predelovalni industriji nekaterih manjših držav v primerjavi s Slovenijo v letih 1990 do 1997. Tabela 1.1 pa v obliki indeksa dodano vrednost nekaterih 2 I. del: Gospodarstvo držav EU in držav v tranziciji, pri čemer je vsakokratna letna dodana vrednost Slovenije 100. Slika 1.1: Potek dodane vrednosti na zaposlenega v DM predelovalne industrije Finske, Irske, Portugalske, Turčije in Izraela v primerjavi s Slovenijo v letih 1990 do 1997. (Vir: UNIDO Industrial Statistics 1996–1998; SU RS) Ta prikaz kaže, da lahko razdelimo države članice EU glede na gospodarsko uspešnost po dodani vrednosti na zaposlenega v tri skupine: na Portugalsko, Grčijo in Turčijo v prvi skupini, na Avstrijo, Italijo in Belgijo kot drugo skupino in na tretjo skupino, ki jo sestavljajo vse visoko učinkovite države, kjer so rezul- tati upešnosti daleč nad povprečjem. Razlike so v EU med prvo in tretjo skupi- no skoraj trikratne. Slovenijo uvrščamo v prvo skupino, vendar je med us- pešnostjo Slovenije in Turčije več kot 250-odstotna razlika, do Irske pa skoraj 400-odstotna. Vendar se ta razlika hitro povečuje, kajti krivulje v sliki kažejo pri teh državah strm porast po letu 1993. V EU se zato ne moremo primerjati z nikomer več. Med vsemi petnajstimi članicami EU je Slovenija po dodani vred- nosti na zadnjem mestu. Ima 6,6-krat slabši rezultat od vodilne Nemčije. Razlike so še večje, če računamo dodano vrednost na opravljeno delovno uro. Največ delovnih ur na zaposlenega na leto je opravljenih prav v državah z nizko dodano vrednostjo: največ v Turčiji in Španiji. Slovenija se jim pri- družuje. Najmanj ur za ustvarjanje dodane vrednosti opravijo zaposleni v Av- striji in Nemčiji. Ob upoštevanju opravljenih ur na zaposlenega z dodano vrednostjo na uro znaša razlika med Slovenijo in Avstrijo 6,6-krat in Nemčijo 11,23-krat. Ti podatki v slovenski menedžerski praksi še niso bili nikjer zapisa- ni. Vendar si jih moramo vtisniti v zavest, da bo predvsem politika uvidela, da ni druge poti za premostitev te ogromne razlike kot samo dvig tehnološko- razvojne stopnje izdelkov in inovativna prizadevanja tehniške inteligence. Nobene druge poti ni. Opraviti moramo natanko isto pot kot visoko razviti v zadnjih 25 letih – od tedaj naprej, ko smo bili še enaki. Leta 1970 sta bila nam- reč kosmata domača proizvoda na prebivalca Avstrije in Slovenije še enaka. 3 Slovenija in EU Slika 1.2 kaže potek kosmatega družbenega proizvoda KDP na prebivalca v USD Avstrije in Slovenije med leti 1960 in 1997; do 1971. sta potekala KDP pri obeh državah približno enako1, nato pa je prav v letih tehnološkega naskoka Slovenija odpovedala ter je prišlo do nenadnih zaostankov, ki so povezani z raz- diralnim političnim dogajanjem samoupravne protigospodarske evforije v podjetjih; nasprotno je Avstrija izkoristila možnosti, ki jih je ponujala visokote- hnološka proizvodna tehnologija zlasti majhnim in srednjim podjetjem, in na- predovala z visokimi stopnjami rasti. Slika 1.2: Potek kosmatega družbenega proizvoda na prebivalca KDP v USD Avstrije in Slovenije v letih 1960 do 1997 (Vir: Stat. letopisi RS in Stat. Jahrbuch d. Rep Österreich 1962 do 1998) Še nekaj se moramo zavedati: dodana vrednost na zaposlenega v industriji v vseh državah EU raste. V Sloveniji je od 1978 skoraj enaka: tedaj je bila 21 380 DM, 1990. leta 23 411 DM, 1992. leta 19 063 DM in 1994. leta 22 890 DM. V tem času je izgubila industrija več kot tretjino zaposlenih, kar bi bila priložnost za tolikšno povečanje dodane vrednosti, kot je običajen proces v EU (npr. Veliki Britaniji, Nemčiji itd.), vendar se to pri nas ni zgodilo. Vzemimo nasprotno Nemčijo: 1983. leta je bila dodana vrednost na zaposlenega 89 120 DM, 1991. leta: 128 567 DM, tj. za 44 odstotkov več, medtem ko se je zaposlenost povečala samo za 10 odstotkov. Ker je razmerje med osebnim dohodkom zaposlenih in gospodarsko uspeš- nostjo zakonitost v vseh svetovnih gospodarstvih, navaja tabela 2.1 delež čiste- ga osebnega dohodka v dodani vrednosti za industrijo. Pri tem izstopa Turčija z zelo nizkim deležem plač, kateri sledita Češka in Poljska. Po drugi strani ima Slovenija takoj za Italijo največji delež plač v dodani vrednosti. Druge države so približno na isti višini. Slovenija torej najbolj obremenjuje kosmato dodano 1 Kos, M.: Politični boji ob privatizaciji. SP Delo, 28. 1. 1995, str. 32–34 4 I. del: Gospodarstvo Tabela 1.1: Dodana vrednost na zaposlenega DVpc in drugi gospodarski kazalci držav EU in držav v tranziciji glede na Slovenijo (v DM). Vir: Industrial Structure Statistics 1992. OECD, Pariz 1994; Statisticka Ročenka Česke Rep. 1995, str. 146, 327, 338; Rozcnik statystyczny Polske 1995, str. 531, 124, 484; Stati- stični letopis Slovenije 1995 in drugi letniki. 1 S socialnimi dajatvami. 2 Brez socialnih dajatev. 3 Indeks se nanaša na DVpc Slovenije v istem letu. vrednost s plačami. Posledica je njena nizka konkurenčnost in zelo majhne na- ložbe, zaradi česar proizvodnost industrije nazaduje in ni novih delovnih mest. Če primerjamo naložbe v industriji s celotno dodano vrednostjo v 1992. letu, dobimo učinkovitost naložb, to je dodano vrednost na 1000 DM naložb, prav ta- ko pa tudi hitrost obnavljanja tehnologije. Slovenija vlaga v obnovo industrij- skih naprav manj od večine držav EU (21 odstotkov manj kot Avstrija in Italija). Vendar pomeni to v absolutnih zneskih samo 23 odstotkov zneska, ki ga vlaga Avstrija (oz. 21 odstotkov v primerjavi z Italijo). To pomeni, da nimamo možno- sti, da bi dohiteli članice EU po sodobni tehnološki opremljenosti, ki omogoča čedalje večjo proizvodnost in s tem konkurenčnost. V 70-ih letih je bilo še možno izračunati, kolikšna vrednost naložb je potreb- na za eno novo pridobljeno delovno mesto. V 90-ih letih se je ta namen vlaganja v povečevanje zaposlenih zasukal v svoje nasprotje: vlaga se v posodobitev za- to, da se zmanjšuje število delovnih mest. V Nemčiji je med 1991. in 1992. le- tom število delovnih mest padlo za 2,4 odstotka, medtem ko je dodana vrednost 5 Slovenija in EU zrasla, naložbe pa povečale za 7,4 odstotka. Podobno je v Italiji, Švici, Belgiji, Veliki Britaniji, Danski, Nizozemski, Portugalski. Vse članice EU povečujejo dodano vrednost (Avstrija med 1985. in 1990. letom povprečno za 5,1 odstotka letno, Nemčija za 6,4 odstotka, Italija za 7 odstotkov, v Sloveniji pa je po 1990 dodana vrednost industrije padla), medtem ko število delovnih mest stagnira ali pada. Tabela 1.1 kaže odstotek letnih naložb od dodane vrednosti v industriji v Slo- veniji in nekaterih drugih državah EU. V Sloveniji je nižji od povprečja, vendar ne smemo pozabiti, da so absolutni zneski držav EU mnogo večji, ker je njihov družbeni proizvod nekajkrat večji. Zneski naložb na zaposlenega, ki znašajo v Sloveniji (1992) 3405 DM, so v EU primerljivi samo s Portugalsko, medtem ko so v drugih državah po dva- do šestkrat večji. Prednjačita Belgija z 19 648 DM in Italija s 15 871 DM na zaposlenega. Kako uspešna je industrija, da pridobi čim več družbenega proizvoda iz let- nih naložb, kaže tabela 2.1. Nadpovprečno uspešna je prva skupina: Francija, Nemčija, Velika Britanija. Slovenija se približuje po učinkovitosti izrabe naložb Italiji in Avstriji. Nemška industrija pridobi 9,1 DM družbenega proizvoda iz vsake vložene DM, Avstrija in Italija 5,26 DM, Slovenija 6,8 DM in Španija 10 DM. Vlaganje v slovensko industrijo daje približno enako povečanje dodane vred- nosti kot v EU, vendar je velikost vlaganja za dvig tehnološke stopnje proizvod- nih naprav in novih izdelkov premajhna, da bi omogočala dohitevanje članic EU po proizvodnosti z dodano vrednostjo na zaposlenega. Očitno je nemogoče povečati vlaganja na višino sosednjih držav EU. Zato je toliko pomembnejše ne- materialno vlaganje: ustvarjalna in inovativna prenova izdelkov in s tem dvig njihove tehnološke ravni in racionalnosti. Iz tega zelo velikega zaostanka za vsemi člani EU, tudi za Turčijo, Grčijo in Portugalsko kot najšibkejšimi člani, mora biti vsakemu jasno, da ne gre za koli- činski zaostanek, saj je dodana vrednost računana na zaposlenega, marveč za kakovostni. Razlika je v tehnološki stopnji napredka, v intelektualni in inova- tivni sposobnosti, v zahtevnostni stopnji naših izdelkov, v njihovi zastarelosti, ker ni hitre generacijske zamenjave z novimi izdelki, v nesposobnosti menedž- menta, da posluje racionalno in osredotočeno na izdelek. Nobena gospodarska ali industrijska strategija, katere težišče ni tehnološka strategija, ne bo premaknila pri tem stanju ničesar. Politiki vseh strank morajo doumeti, da novih delovnih mest ne morejo obljubljati, če ne postavijo tehno- loške politike za izhodišče. Tega ni spoznala še nobena politična stranka. Njiho- vi programi so polni praznih obljub, ker zanemarjajo edini ekonomski vzvod, ki je dvignil države, kot so Turčija, Grčija in Španija, daleč nad nas, saj nas pre- kašajo za več sto odstotkov. To pa pomeni, da smo daleč od sodobnega indu- strijskega razvoja, kjer se uvajajo čedalje hitreje novi izdelki in nove tehnologije ter dosegajo povečanja družbenega proizvoda ob velikih naložbah, kljub zmanj- ševanju zaposlenih. Dokler ne bomo dosegli tega preobrata, ne bomo mogli govoriti o gospodarski rasti s tehnološkim razvojem. 6 I. del: Gospodarstvo 2. POTI POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI IN DOHITEVANJA EU Temelji tehnološko-proizvodne konkurenčnosti držav v tranziciji Počasen razvoj držav v tranziciji dokazuje obstoj dejavnikov, ki jih ni nihče re- sno upošteval in ki preprečujejo približevanje njihovih ekonomij ravni držav EU1. Zagotavljanje njihovih vlad je samo na verbalni ravni, ko poskušajo do- kazati njiihov gladek prehod na nov tir. Vendar dejstva tega ne potrjujejo: dodana vrednost na zaposlenega stagnira na ravni, ki je samo ulomek EU, veli- ke izgube dokazujejo, da bančne obresti ne morejo dohajati nizke donosnosti na kapital (ROA), znanost je na ravni nekdanjih realsocialističnih režimov brez vpliva na industrijski razvoj in brez mednarodne odmevnostii v publikacijah in patentih, čeprav je število raziskovalcev na ravni najuspešnejših gospodarstev EU, poraba energije na enoto izdelka je nekajkrat večja kot v EU in ekonomisti so brez moči pri dvigu kosmate dodane vrednosti na zaposlenega DVpc2 z me- nedžersko prakso in ukrepi. Konkurenčnost dosegajo samo z nizkimi cenami in ne z novo izvedbo, inoviranimi izdelki ali novimi proizvodnimi postopki. Slika 2.1 kaže gibanje DVpc v predelovalni industriji Slovenije, Madžarske, Češke in Poljske v primerjavi z Nemčijo v letih 1990 do 1997. Razvidno je, da tvorijo vse države na prehodu eno skupino, ki zaostaja za Nemčijo po vrednosti kakor tudi v rasti. Nagib poteka krivulj predstavlja rast. Slika 2.1: Kosmata dodana vrednost na zaposlenega v predelovalni industriji Slovenije, Češke, Madžarske, Poljske in Nemčije od 1990 do 1997 v DM. (Vire glej v tabeli 3.1.) 1 Kos, M.: Trends in Development of Transition Countries; Charasteristics and Possibilities of Slo- venia in Comparison with the EU and other Post-communist Countries. London, CRCE, 1998. 2 Kosmato dodano vrednost računamo iz prihodka z odštetjem vmesnih stroškov za zunanjo na- bavo materiala, sestavin, energije in storitev, povezanih s proizvodnjo. 7 Slovenija in EU Tabela 2.1 kaže letno rast DVpc teh držav. Razlika je presenetljiva. Češka do- sega samo majhen del (7,8 odstotka) storilnosti Nemčije, Slovenija med država- mi tranzicije največji, vendar še vedno samo šestino (15,1 odstotka). Konkure- nčnost slovenskega in drugih gospodarstev v tranziciji je mogoče povečati samo s prilagajanjem upravljanja in poslovanja podjetij na raven držav jedra EU, se pravi v mikroekonomiji s podjetništvom originalnega pomena, kot ga je defini- ral Schumpeter: podjetništvo kot nenehno inoviranje. Zato se je Nemčija pro- glasila leta 1993 za “inovacijsko državo”3. Zatekanje izključno v makroekonom- ske ukrepe je zato premalo za temeljit preobrat, delovati morata usklajeno obe, ena na ravni podjetij, druga na ravni države. 3. TEMELJI EKONOMIKE RAZVOJNEGA IN TEHNOLOŠKEGA STANJA NACIONALNE INDUSTRIJE Razvojna in tehnološka intenzivnost in dodana vrednost Rast dodane vrednosti v poslednjih dveh letih je v Nemčiji 4.5-krat večja kot v Sloveniji in enako tudi v drugih državah v tranziciji. To pomeni, da bo razlika do jedra EU čedalje večja in zaostanek Srednje Evrope čedalje večji. Ta dva kazalca kažeta na strukturno šibkost teh držav kot največjo kakovostno oviro pri njihovem uspešnem vključevanju v EU. Države v tranziciji nimajo nobenega izgleda, da bi ujele Zahod niti da bi dosegle njeno stopnjo rasti DVpc z obstoje- čo gospodarsko politiko in sedanjih razmerjih stroškov dela, naložb in pre- sežkov poslovanja. Tabela 2.1: Kosmata dodana vrednost na zaposlenega DVpc v predelovalni in- dustriji držav v tranziciji v primerjavi z Nemčijo v letu 1994 (v DM). Vir: 1) Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1996; 2) SU RS. 3) Stat. ročenka České Rep. 1996, navede- na rast je bila v letih 1993 – 1995. 4) Yearbook of Industrial Statistics 1998. 5) kot pod 4. V sedanjem položaju proizvodnje in storitev je treba dvigniti kosmato doda- no vrednost na zaposlenega, ki je nekajkrat nižja od zahodne, z odtranjevanjem pomanjkljivosti, s prenovitvijo izdelkov in z boljšo izrabo čvrstega kapitala. Za- to so razumljive težave pri sestavljanju takšne industrijske strategije, ki bi dvig- 3 Memorandum 1994: Politisch handeln für den Innovationsstandort Deutschland. DABEI, Bonn, 1994. 8 I. del: Gospodarstvo nila dohodkovno in donosnostno raven ter postala vzvod za oživljanje podjet- niškega nastajanja, oživljanja ali sanacije oslabelih podjetij. Zato si moramo predočiti nekatere temeljne zakonitosti odvisnosti kosmate dodane vrednosti na zaposlenega od stopnje razvojno-tehnološke intenzivnosti izdelkov in proiz- vodnih zmogljivosti in povprečne izobrazbe zaposlenih. Postkomunistične države morajo izhajati iz teh zakonitosti in na tej podlagi oblikovati strategijo povečevanja konkurenčnosti. Višina kosmate dodane vrednosti na zaposlenega DV je po sliki 3.1 po zako- nitosti ekonomsko-tehnološke odvisnosti povezana s stopnjo razvojnotehnološ- ke intenzivnosti1. Hkrati je stopnja intenzivnosti pogojena s povprečnim števi- lom let šolanja zaposlenih v podjetju. Preko določene izobrazbene stopnje nam- reč ni mogoče učinkovito razviti razvojne oz. tehnološke ravni proizvodnje ali izdelkov. Glavna krivulja se nanaša na uravnoteženo, normalizirano stanje brez razvojnih in tehnoloških vlaganj; druge krivulje pa predstavljajo rezultat napo- rov z vlaganjem maksimalnih šest enot razvojnih R in tehnoloških vložkov T. Vrednosti za vsa stanja za razvojno-tehnološke stopnje 3 do 15 so podane v ta- beli 3.2, potrebno povprečno število let šolanja zaposlenih pa v tabeli 3.3. Tabela 3.2: Odvisnost dodane vrednosti na zaposlenega od tehnološko-razvoj- ne stopnje v podoptimalnem, uravnoteženem in pospeševanem sta- nju v DM za leto 1994 (R – razvojne enote pospeševanje, T – tehno- loške enote pospeševanja, 2R + 2T – hkratno intenzivno vlaganje 6 razvojnih in 6 tehnoloških enot napora) Tabela 3.3: Odvisnost tehnološko-razvojne stopnje od povprečne izobrazbe za- poslenih 1 Gliha, M.: Vpliv mikroelektronike in informacijskih tehnologij na produkcijsko moč sistema. Doktorska disertacija, Ljubljana, 1992. 9 Slovenija in EU Slika 3.1: Odvisnost kosmate dodane vrednosti na zaposlenega DV od stopnje tehnološko-razvojne zahtevnosti izdelka in proizvodnega procesa in povprečnega števila let šolanja zaposlenih, vrednosti v DM. (R – razvojno pospeševanje zahtevnosti izdelka, T – tehnološko pospeševanje zahtevno- sti proizvodnega procesa, 2R- za dve razvojni enoti, 2T- za dve tehnološki enoti, 6R+6T- hkratno pospeševano vlaganje 6 razvojnih in 6 tehnoloških enot napora) Stopnja tehnološke in razvojne intenzivnosti Slovenski proizvodni sistem ni uravnotežen, ker v njem inovacijska in tehno- loška intenzivnost ne vplivata skladno z enako močjo, marveč zaostaja in ne sledi stopnji intenzivnosti izdelkov. Zato deluje podoptimalno s številnimi tako razvojnimi kot proizvodnimi pomanjkljivostmi, ki ne dovoljujejo, da bi dosegel vsaj minimalne dodane vrednosti v uravnoteženem stanju. Zahodni sistemi so nasprotno razvojno in tehnološko pospeševani, ker izrabljajo raziskovalne do- sežke pri proizvodnji izdelkov, ki so v načelu nižje stopnje intenzivnosti, kot so prvine, s katerimi pospešujejo razvoj sistema. Zato dosegajo mnogo višjo doda- no vrednost na zaposlenega od uravnotežene. Izjemna vlaganja v raziskave jim omogočajo izjemno množično proizvodnjo (Japonci, Koreja) ali izjemno zahtev- ne izdelke, ki jim trg priznava visoko ceno, zaradi česar so inovacijski projekti gospodarsko uspešni. Tu je vir nagiba vlad za pospeševanje uvajanja visokih tehnologij v industrijsko prakso. V postkomunističnih državah tega niti zna- nost niti politika nista zmožni niti uvideti niti izvajati. Prvi je vpliv tehnološkega razvoja teoretično dokazal ameriški ekonomist Robert Solow, ki je za to prejel Nobelovo nagrado leta 1987 z obrazložitvijo, “da je razbil teorijo, po kateri je akumulacija kapitala najpomembnejši dejavnik gospodarskega razvoja.” Na tehnološki razvoj odpade po njegovem okrog 60 odstotkov povečanja dodane vrednosti oz. gospodarske rasti, šele ostanek pa 10 I. del: Gospodarstvo na akumulacijo kapitala. Ekonomije v prehodu bodo morale spodbujati upora- bo informacijskega učinka, da povečajo uporabniška in s tem vrednostna meri- la izdelkov in z računalniškim načrtovanjem zvišati tehnološko intenzivnost proizvodnje pri nespremenjeni intenzivnosti izdelka. Razvojno vlaganje ni pri nizkih stopnjah med 3. in 7. stopnjo tako učinkovito kot tehnološko: z zelo mo- čnim razvojnim pospeševanjem izdelka (za 6 enot) lahko povečamo dodano vrednost v 5. stopnji za 15 odstotkov, medtem ko lahko z enakim tehnološkim pospeševanjem proizvodnje dosežemo povečanje za 270 odstotkov. Pri izdelkih višje stopnje (npr. v 11. stopnji) se pospeševanje po razvojni in tehnološki stra- ni bolj izravnata. Najboljše je zato kombinirano pospeševanje: izdelek bogati- mo s prvinami visokih tehnologij, z vlaganjem pa krepimo proizvodnjo z infor- macijskim krmiljenjem. Lahko napravimo tudi obratno: izdelke, proizvajane z visoko stopnjo avtomatiziranosti, bogatimo s prvinami visoke tehnologije. Tako lahko potrojimo dodano vrednost v 5. stopnji. Zato ni racionalno, da razvojno vlagamo v obstoječe izdelke nizke stopnje, marveč raje razvijamo nove izdelke višjih stopenj, nato pa vlagamo v tehnološko intenzivnost njihove proizvodnje. Prvo je finančno cenejše, ker zahteva samo vlaganje ustvarjalnosti, drugo mno- go dražje, vendar so učinki tehnološkega vlaganja pri povečevanju dodane vrednosti dvakrat večji. Dodana vrednost na zaposlenega je v uravnoteženem stanju 5. stopnje po teoriji 51 500 DM (vrednost leta 1994). Slovenska industrija z 22 900 DM zaosta- ja, ker ne izkorišča nobene od prvin proizvodne moči: ne znanja ne ustvarjalno- sti ne informacijskega prispevka ne izvedenskih sistemov. Nemčija ima pri dodani vrednosti 146 300 DM izdelke povprečno 6. do 7. stopnje, ki imajo pri uravnoteženem stanju 72 360 DM dodane vrednosti, vendar jih pospešuje tako razvojno kot tehnološko s štirimi do šestimi enotami intenzivnosti, kar pomeni med 135 600 DM in 181 800 DM, kar dejansko tudi dosega. Zato lahko Sloveni- ja dvigne dodano vrednost od sedanjih 22 900 DM na 34 560 DM (za 51 odstot- kov) zgolj tako, da normalizira okolje v podjetjih na uravnoteženo stanje. Če dvigne izdelke razvojno za eno stopnjo, se bo dodana vrednost v uravno- teženem stanju podvojila na 51 500 DM. Če pa vlaga v intenzivnost tako razvoja izdelkov kot proizvodne tehnologije z zmernimi štirimi enotami, bo presegla uravnoteženo stanje in povečala dodano vrednost v 4. stopnji za 377 odstotkov na 86 400 DM in v 5. stopnji za 470 odstotkov na 108 000 DM. S tem lahko uja- me raven Italije in Avstrije. Vendar pa mora najprvo doseči normalno stanje uravnoteženega razvoja z odpravljanjem napak, ki jih je podedovala iz sociali- stičnega obdobja. Razlikovanje dodane vrednosti na zaposlenega in dodane vrednosti na enoto izdelka Opozoriti moramo na napako, ko nekateri zamenjujejo pojem dodane vrednosti na enoto izdelka DVpp z dodano vrednostjo na zaposlenega DVpc. Dodana vrednost na enoto izdelka bi morala biti v Sloveniji približno tolikšna kot na Za- hodu, pod pogojem da bi bilo razmerje med dodano vrednostjo in prihodkom na zaposlenega v obeh primerih enako. Vendar temu ni tako, kajti v Sloveniji je 11 Slovenija in EU razmerje med dodano vrednostjo in prihodkom 0,33, v Nemčiji pa 0.49, ker imajo racionalnejšo izrabo tujih dobav (ki jih odštevamo od prihodka, da dobi- mo dodano vrednost), manjšo režijo oz. fiksne stroške (ker dajo manj za tuje storitve, za računalniško podporo itd), manjše provizije in manjše stroške s tuji- mi serviserji in vzdrževalci (zaradi številnih reklamacij kupcev v poprodajni dobi) itd. Zato je dodana vrednost na enoto izdelka v Sloveniji za to razmerje manjša; v primeri s Slovenijo dosega Nemčija za 47,3 odstotka večjo dodano vrednost na izdelek2. Stvar podjetniške uspešnosti je v tem, koliko enot izdelka odpade na enega zaposlenega v enem letu. To pa je v Nemčiji točno 4-krat več kot v Sloveniji (pri isti ceni). Poleg tega je v večjih podjetjih večja DVpc in tudi manjši fiksni stroški na izdelek, kar potrjuje nižje navedena raziskava v sloven- skih podjetjih. In v tem je ključ do razreševanja uganke slovenske nemoči in nekonkurenčnosti. Tu naletimo na tisoč problemov: v prvi vrsti boljše izrabe materiala z manj odpadka, boljše organizacije logistike, nabave brez vezave ka- pitala, racionalnejše proizvodne tehnologije, sodobnejših priprav in orodja, vzdrževanja, ki preprečuje izpade obdelovalnih strojev in proizvodnih ter mon- tažnih linij, vse do hitrejše odprave okvar, boljših tehnoloških postopkov, na- študiranih redosledij s kombiniranjem operacij itd. Po izkušnjah odpade največ stroškov na reklamacije v poprodajni dobi, visoke provizije (30 do 60 odstotkov prodajne cene!), ki se zaračunavajo kot tuje storitve in zmanjšujejo torej doda- no vrednost, in zakasnitveni penali zaradi netočnosti pri dobavah. Podobno niz- ko razmerje med dodano vrednostjo in prihodkom je tudi v vseh drugih postso- cialističnih gospodarstvih (okrog 0.24)3 To je endogena nekonkurenčnost, ki je pogojena s sistemsko deformacijo in s socialistično preteklostjo. To je bolezen gospodarskega organizma, kateri ni ušla nobena panoga in je značilna hiba vseh nekdanjih socialističnih gospodar- stev. Nesorazmerje med stroški dela in DVpc je znak eksogene nekonkurenčno- sti, katero so ustvarila podjetja sama kot posledica nesposobnosti dviga kosma- te dodane vrednosti na zaposlenega in izpolnjevanja neupravičenih zahtev zaposlenih po večjih plačah, ki pa nimajo pokritja v ekonomski sferi poslovanja gospodarstva države. DVpc je na ta način ključna informacija o kakovosti podjetja, njegove orga- nizacije, tehnostrukture in menedžmenta. V petih letih naporov za reševanje gospodarstva se nismo osredotočili na DVpc, čeprav je to v Nemčiji tako ključni 2 V Nemčiji je prihodek 49 odstotkov od DVpc: 278 065 DM. 0,49 = 136 110 DM, v Sloveniji 33 od- stotkov (po Stat. inform. US RS št. 324/95 za 1994): 68 870 . 0,33 = 22 890 DM. Na nemškega de- lavca odpade pri isti ceni 4 03-krat več izdelkov: DVpp = DVpc/število kosov. Iz tega sledi, da je (DVpp) /(DVpp) = (DVpc:PRIpc) / (DVpc:PRIpc) = 0.49 / 0.33 = 1.473. Nemška dodana D SLO D SLO vrednost na enoto izdelka je torej za 47.3 odstotka večja od slovenske. Nemška dodana vrednost na zaposlenega pa je 5.95-krat večja od slovenske; pri tem nismo upoštevali nemških “monopol- nih” panog z izjemno visokimi DVpc. 3 Razmerje DV/PRI se v Sloveniji slabša: leta 1996 je bilo 25,5 % (v dveh letih se je poslabšalo za 29 %), v Češki 23,2 %, Madžarski 30 %, v multinacionalki ABB z 215 000 zaposlenimi pa 55,7 %. Dodana vrednost na enoto izdelka je bila torej v ABB za 118,4 % večja kot v slovenski industriji, v nemški industriji pa za 90 % večja. 12 I. del: Gospodarstvo podatek, da ga imajo v statističnih pregledih že izračunanega na zaposlenega po panogah4. Rast konkurenčnosti in uspešnosti poslovanja industrije moramo spremljati s pomočjo DVpc. Analiza DVpc mora postati temeljni kazalec za oce- no konkurenčnosti, brez katere ni mogoče napovedovati prihodnjega dogajanja na področju pridobivanja naročil. Edino to je lahko merilo za določanje višine plač tako v gospodarstvu kot v javni upravi. Določanje stopnje razvojne in tehnološke zahtevnosti Stopnjo razvojne in tehnološke zahtevnosti izdelkov in proizvodnje določamo s pomočjo 15 stopenj po tabeli 3.7. V nasprotju z dosedanjo prakso po Auer- hahnu (1956) so podjetja in njihovi izdelki razvrščeni ločeno in sicer tako izdel- kov kakor tudi proizvodnih procesov. Tabela podaja potrebno minimalno pov- prečno število let izobraževanja zaposlenih, da lahko upravljajo določeno teh- nološko stopnjo. Iluzorno je pričakovati, da je mogoče učinkovito voditi višjo tehnološko stopnjo z nižjo povprečno izobrazbo. To je izobrazbeni tehnološki prag. Podana je tudi DVpc, ki se lahko doseže z dano razvojno in tehnološko sto- pnjo: spodnja vrednost se nanaša na uravnoteženo stanje, zgornja na pos- peševano stanje in raven vložka tehnološke zahtevnosti. S takšnim dvojnim po- stopkom vrednotenja dobimo natančnejši pregled nad tehnološko in razvojno zahtevnostjo izdelkov in proizvodnega procesa, v katerem se proizvajajo, ker se lahko isti izdelek nizke razvojne zahtevnosti proizvaja ročno ali pa na računal- niško upravljani proizvodni liniji. To pomeni različno zahtevnost RiR. Za določanje stopenj razvojne oz. tehnološke intenzivnosti izdelkov in pro- izvodnih procesov služi priročnik v obliki indeksa izdelkov na eni strani in pro- izvodnih procesov, v katerih se izdelki proizvajajo, na drugi strani in sicer za posamezno proizvodno panogo na osnovi oštevilčenja po ESK (MGD 1997). Se- veda je nemogoče uvrstiti vse izdelke, ki se proizvajajo v slovenski industriji, marveč samo najbolj tipične in široko znane, kot se proizvajajo v večjem številu slovenskih podjetij. Pri uvrščanju drugih izdelkov, ki jih uporabnik ne bi našel v priročniku, si pomaga s Tabelo 3.7: “Splošni kriteriji za uvrščanje v razvojno- tehnološke stopnje”. Pri tem bo uporabil za oceno enega od kriterijev, ki sta na razpolago poleg tega: to je delež vlaganja v RiR za dotični izdelek v prihodku kakor tudi višina DVpc. Vendar moramo opozoriti, da veljajo te vrednosti za gospodarstva EU v uravnoteženem stanju, kar Slovenija še ni, ker deluje v pod- optimalnem stanju. V podjetjih je običajno v proizvodnem programu več vrst izdelkov, ki se prizvajajo v različnih proizvodnih prostorih oz. linijah. Določanje stopnje v pri- meru enega samega izdelka je enostavno. V primeru, da je izdelkov več, mora- mo določiti eno samo stopnjo, ki bo označila podjetje kot celoto. Stopenj ne moremo enostavno sešteti in deliti s številom izdelkov, ker je obseg proizvodnje nekega izdelka v celotnem obsegu proizvodnje lahko zelo različen. Pravilno do- ločanje je na podlagi števila zaposlenih n ki delujejo na proizvodnji tega iz- zap, delka, proti celotnemu številu zaposlenih v podjetju n po enačbi: cel 4 Glej Statistisches Jahrbuch für die Republik Deutschland 1998, str. 196–199. 13 Slovenija in EU Tabela 3.7: Splošni kriteriji za razdelitev izdelkov in proizvodnih procesov po razvojni in tehnološki zahtevnosti Op.: 1–Spodnja vrednost velja za uravnoteženo stanje v letu 1994, zgornja za pospeševa- no istočasno s 6 enotami razvojnega in 6 enotami tehnološkega napora (M.Gliha, 1992). a) za razvojno stopnjo izdelkov: i = Σ (i .n ) / n raz. stopnja podjetja raz. stopnja izdelka zap cel b) za tehnološko stopnjo proizvodnih procesov: i = Σ (i .n ) / n tehnol. stopnja podjetja tehnol. stopnja zap cel Še boljše je določanje s pomočjo kosmate dodane vrednosti na posameznem izdelku, vendar je to težko, ker podjetja večinoma nimajo tako urejenega knji- 14 I. del: Gospodarstvo govodstva, da bi bila razvidna dodana vrednost na zaposlenega na posameznem izdelku. Po istem postopku se določa tehnološka stopnja izdelkov in proizvod- nih procesov za panogo oz. za celotno industrijo. Ta postopek je bil uporabljen pri določanju tehnološke stopnje za industrijo pri anketah o stanju RiR dejav- nosti v Sloveniji (MZT 1995 in 1996). Empirični dokazi za odvisnost med razvojno stopnjo izdelka in DVpc Pri analizi izhajamo iz rezultatov ankete MZT 1996 o razvojnotehnološkem sta- nju v industriji za leto 1995, ki je zajela vsa večja in srednja podjetja z 62 od- stotki vseh zaposlenih v industriji. Izpadla so samo majhna podjetja in del sred- njih s preprosto proizvodnjo. Tabela 3.8 prikazuje rezultate za leto 1995 v odvi- snosti od razvojne stopnje izdelkov. Povprečna stopnja razvojne zahtevnosti iz- delkov je 4,53 in tehnološke zahtevnosti proizvodnje 5,40. Samo 7,2 odstotka podjetij ima izdelke 7. in višje stopnje zahtevnosti, večina (60 odstotkov) pa iz- delke 4. stopnje in manj. Podatki potrjujejo, da je DVpc tem višja, čim višja je 15 Slovenija in EU stopnja razvojne zahtevnosti izdelkov. Neskladja se pojavljajo v prvi in enajsti stopnji, kjer je po eno samo podjetje, in v 2. stopnji z visoko DVpc, v 8. stopnji pa z nizko DVpc. To kaže na to, da DVpc ne odvisi samo od razvojnotehnološke stopnje, marveč še od vrste drugih vplivov: višino stopnje so podjetja določala sama z ohlapnimi navodili, saj ne more biti tako natančnih priročnikov, ki bi vsebovali vse izdelke. Tudi prihodek PRIpc narašča kot funkcija razvojne stop- nje. Pri tem vidimo, da količnik DVpc in PRIpc kot kazalec izrabe materiala in dobre organizacije narašča z višjo razvojno stopnjo izdelka. Vendar ni dosežena meja 0.50, ko bi bila dodana vrednost na enoto izdelka DVpp enaka nemški. Zato lažje konkurirajo izdelki višje razvojne in tehnološke zahtevnosti, kot pa preprostejši. DVpc so nižje od industrij Portugalske in Grčije. Slovenska indu- strija deluje torej v podoptimalnem stanju v področju pod uravnoteženim sta- njem. Povsem isto korelacijo med dodano vrednostjo in razvojno intenzivnostjo izdelkov je pokazala tudi raziskava MZT v slovenski industriji za leto 19945. Poleg razvojnotehnoloških so najbrž še drugi vzroki zaostajanja držav v tran- ziciji za zahodnimi: človeški kapital znanja se ne more razviti zaradi nizkega so- cialnega kapitala, ki pomeni sposobnost ljudi, da se združujejo za skupen na- men na podlagi lojalnosti, zaupanja in poštenosti. O tem je prvi pisal Putnam, nato Coleman, Fukuyama, pa tudi nobelovca B. Gary in J. Buchanan6. To odvisi Tabela 3.8: Dodana vrednost na zaposlenega DVpc in prihodek na zaposlenega PRIpc v odvisnosti od razvojne zahtevnosti izdelkov za leto 1995. 1) Uravnoteženo povprečje iz števila zaposlenih in njihove tehnološke stopnje. 2) Tečaj BS: 1 DM= 82,6606 SIT za 1995. 5 Kos, M.: Razvojno-tehnološki načrti slovenske industrije – Razvojne perspektive, kritične tehno- logije, sodelovanje z raziskovalno sfero in stopnje tehnološke zahtevnosti. Delo Znanost za razvoj, 22. maj 1996, str. 10. 6 Kot prvi je uvedel socialni kapital kot dejavnik ekonomskega pospeševanja Putnam, R.: Making Democracy Work. Princeton, Princeton University Press, 1993. Glej tudi Coleman, J.: Social Ca- pital in the Creation of Human Capital. American Journal of Sociology 94 Supplement, 1988, p. 16 I. del: Gospodarstvo od kulture in moralnoetičnih kreposti, ki so v realsocializmu popolnoma pro- padle. Zato imajo države z največjim socialnim kapitalom, kot so Japonska, ZDA in Nemčija, najvišjo DVpc. Vpliv socialnega kapitala pokriva vsaj polovico razlike do Zahoda, različno od države do države. V teoriji razvojne intenzivno- sti ga do zdaj še ni nihče upošteval. Vendar bodo brez njega prizadevanja za do- hitevanje EU nepopolna. Zaključek Ker imajo podjetja z višjo razvojno zahtevnostjo izdelkov višjo dodano vrednost na zaposlenega, je dvig razvojne zahtevnosti pot k povečanju KDP, s tem pa tu- di plač in prispevkov za proračun. Védenje o tem je treba širiti med ekonomisti, pa tudi inženirji, ki o ekonomiji na univerzi ničesar ne izvedo. Ukrepi vlade se morajo usmeriti na srednje velika podjetja (200 do 600 zaposlenih), ki imajo naj- večjo fleksibilnost in nizko hierarhičnost, hkrati pa na panoge z izdelki visoke razvojne zahtevnostne stopnje, ki imajo tudi najvišjo DVpc. Teža industrijske politike mora biti torej na tistih podjetjih, ki teže k tehnološkim proizvodnim procesom višje zahtevnosti in ekonomičnosti ter relativno več vlagajo v RiR. Predvidevamo, da se bo čedalje bolj utrjevala zavest industrijskih podjetij o potrebi dviga razvojne in tehnološke intenzivnosti, ker bo razlika med sloven- sko in zahodno dodano vrednostjo postala vse bolj moteča, čim bolj se bo zao- stroval pritisk zahodne konkurence. Pri tem bo pomemben demonstracijski uči- nek podjetij v lasti tujih družb, ki delujejo pod istimi pogoji in v istem okolju kot vsa druga podjetja, katerih dodana vrednost pa je večja od slovenskega pov- prečja pri istih razvojnih zahtevnostnih stopnjah tudi do petkrat. Ugotovljene odvisnosti med zahtevnostjo izdelkov in dodano vrednostjo v slovenskih indu- strijskih podjetjih kažejo smernice za strategije povečevanja konkurenčnosti ta- ko vlade kot posameznih podjetij. 4. RAZVOJNE MOŽNOSTI SLOVENSKE INDUSTRIJE Stanje dodane vrednosti slovenske industrije in gospodarstva je razvidno v ta- beli 4.1. V zadnji vrstici so dani podatki za podjetja s pozitivnim presežkom po davkih, v katerih je zaposleno 60 odstotkov vseh zaposlenih. Primerjavo z dodano vrednostjo nemške industrije kaže tabela 4.2. Delež in- vesticij slovenske industrije je za 100 odstotkov večji od nemške (19 odstotkov proti 9,1 odstotka), vendar pa je nemški vrednostno trikrat večji. To pomeni, da se nemška industrija trikrat hitreje modernizira in povečuje svojo konkurenč- nost kot slovenska. 95-120; Nobelovca Gary Becker in James Buchanan sta uvedla človeško obnašanje kot neeko- nomski dejavnik v ekonomijo (Becker, G.: The Economic Approach to Human Behaviour. Chica- go, University of Chicago Press, 1976); Fukuyama, F.: Trust: Social Virtues and the Creation of Prosperity. London, Penguin Books, 1995. 17 Slovenija in EU Tabela 4.1: Rezultati poslovanja industrije (z rudarstvom) v letih 1995 in 1996 (na podlagi vrednosti v DM; DVpc – kosmata dodana vrednost na zaposlenega). Vir: SEPK GZS 1996 in 1997; CIC Ljubljana 1997. Tabela 4.2: Primerjava z rezultati nemške industrije v 1994. letu (v DM). Vir: US RS, Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1996. Analiza dodane vrednosti na zaposlenega mora postati temeljni kazalec za oceno konkurenčnosti, brez katere ni mogoče napovedovati prihodnjega doga- janja na področju pridobivanja naročil. To je merilo za določanje višine plač ta- ko v gospodarstvu kot v javnih službah in upravi. To je tudi merilo za oblikova- nje državnega proračuna. Tabela 4.3 prikazuje potek količnika med dodano vrednostjo na zaposlenega v industriji Nemčije in Slovenije v letih 1980 do 1995. Ta količnik se je v 15 le- tih podvojil: od 3.1 na 6.4. Razlika med EU in Slovenijo se tako hitro povečuje. Letno prirast dodane vrednosti bi morali potrojiti na 7000 DM, da bi ostali z EU vsaj vštric. To je dokaz, da je naša nekonkurenčnost notranja. Ključ je v me- nedžmentu podjetij samem in sicer v vzpostavitvi inovativnosti in s tem enake- ga položaja tehnostrukture kot na Zahodu. 18 I. del: Gospodarstvo Slika 4.1: DVpc v nemški in slovenski industriji v primerjavi z Vzhodno Nemči- jo v letih 1989 do 1995 (Vir: Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1991 do 1997; SU RS) Zgled nam naj bodo vzhodne nemške dežele, kjer je bila 1994 dodana vred- nost na zaposlenega 85 400 DM, se pravi 42 odstotkov manjša od zahodnega dela in za 3.73-krat večja od slovenske DVpc, letna prirast pa še enkrat večja kot v zahodnem delu Nemčije. Hitro okrevanje Vzhodne nemčije je razvidno s slike 4.1. Tabela 4.3: Količnik med nemško in slovensko dodano vrednostjo na zaposle- nega v industriji med 1980 in 1995. Vir: US RS, Stat.Jahrbuch der BRD 1996 (staro zvezno področje). Industrijska politika mora zato spodbujati dvig stopnje razvojno-tehnološke intenzivnosti izdelkov. Zato mora raziskovalna politika postati sestavni del in- dustrijske politike, ker je oboje funkcionalno in operativno povezano. Slovenija bo še naprej povečevala razdaljo do držav EU, če ne bo takoj spremenila svoje znanstveno-razvojne paradigme iz realsocialistične, ki postavlja pregrado med vladne inštitute in industrijo, v paradigmo konzorcialnega, kooperativnega in na inovacijah utemeljenega inovativnega raziskovanja. Inovacije v sedanjem trenutku, ko smo izgubili polovico industrije, postajajajo jedro reforme sloven- skega načina mišljenja. Ekonomija mora inovacije internalizirati kot edino orodje za dvig konkurenčnosti in dodane vrednosti, s tem pa tudi KDP. Zvišanje razvojnotehnološke stopnje izdelkov mora biti primarni cilj indu- strijske politike kot izhodišče dviganja blaginje Slovenije. Prva ovira dviganja tehnološke stopnje je povprečno število let šolanja zaposlenih v industriji. S se- 19 Slovenija in EU danjo stopnjo šolanja 9,72 let je možno dosegati tehnološko stopnjo okrog 5. stopnje. Drugi vplivni činitelj je višina vlaganja v RiR kot delež od prihodka. Slovenska industrija je vlagala v 1995 1,82 odstotka prihodka. To odgovarja se- danji slovenski stopnji 4,7. Za dvig za eno tehnološko stopnjo bi morali poveča- ti vlaganje v RiR na 3 odstotke, se pravi povečanje za 67 odstotkov. Ker je seda- nje vlaganje industrije v RiR letno 190 mio DM, bi morali povečati vlaganje v RiR na 317 mio DM letno. Pri povprečnem trajanju razvojnih projektov dve in pol leti bi morala slovenska industrija vložiti za dvig za eno tehnološko stopnjo 790 mio DM. Pri vplivu na dodano vrednost moramo delno odšteti panoge, ki vlagajo pod 1 odstotek prihodka v RiR: rudarstvo, hrana in pijače, lesni pro- izvodi, papir in karton, tisk in zalošništvo, v obsegu 14 odstotkov KDP; tako lahko z RiR vplivamo na dvig tehnološke stopnje samo pri 86 odstotkih KDP in- dustrije. Ta dvig za eno tehnološko stopnjo pomeni povečanje dodane vredno- sti na zaposlenega v industriji za polovico razlike do ravni Italije pri 86 odstot- kih kosmatega domačega proizvoda za 7,58 mrd DM po dveh in pol letih vla- ganj po 317 DM letno. Ta ocena je raje konservativna. To predstavlja povečanje KDP Slovenije v 2.5 letih za 33 odstotkov na 30,76 milijard DM oz. na 15 400 DM na prebivalca (10 400 USD) po stanju 1994. Količnik vračanja vloženih sredstev bi znašal 1 : 9.59, kar je narodnogospodarsko zelo ugodno. Razlike do Italije s tem skokom še ne bi ujeli, ker naša povprečna šolska izobrazba več ne dovoljuje. Dodana vrednost na zaposlenega v industriji bi znašala 58 455 DM proti 94 020 DM v Italiji in 146 300 DM v Nemčiji. Šele s povečanjem števila let šolanja zaposlenih v industriji bomo ujeli z naslednjim skokom v prvem deset- letju 21. stoletja tudi to razliko. Razvojne možnosti slovenskega gospodarstva Nizka dodana vrednost na zaposlenega, ki je v letu 1994 dosegla samo 15,7 od- stotka nemške, ni prvenstveno posledica nizke stopnje razvojne intenzivnosti izdelkov, kot zmotno mislijo mnogi, kajti normalizirana višina dodane vredno- sti 4. in 5. stopnje razvojne zahtevnosti izdelkov (34 600 DM oz. 51 500 DM) sploh še ni dosežena. Od te ravni nas loči razlika 51 oz. 125 odstotkov kot po- sledica pomajkljivosti, ki jih je zahodni menedžment odpravil s strukturnimi spremembami gospodarstev, od vitke proizvodnje do celovite kakovosti. Preveč plačujemo za reklamacije, zakasnitvene penale in napake v proizvodnem proce- su. Menedžment teh stvari ne zna odpraviti, ker so trdožive in zakoreninjene. Tudi v drugih državah v tranziciji dobiček ni bil primaren in so dodane vredno- sti še nižje od slovenskih. Vlaganje v razvoj izdelkov je sicer potrebno, vendar ne bo dalo rezultatov, dokler ne bodo odpravljene temeljne napake podjet- ništva. 20 I. del: Gospodarstvo 5. IZHODIŠČA STRATEGIJE ZA DOHITEVANJE EU Pri analizi izhajamo iz rezultatov ankete MZT 1995 in 1996 o razvojnotehno- loškem stanju v industriji, ki je zajela vsa večja in srednja podjetja z 62 odstotki vseh zaposlenih v industriji. Izpadla so samo majhna podjetja in del srednjih s preprosto proizvodnjo. Tabela 5.1 prikazuje rezultate za leto 1995 v odvisnosti od razvojne stopnje izdelkov, tabela 5.2 v odvisnosti od velikosti podjetij. Pov- prečna stopnja razvojne zahtevnosti izdelkov je 4,53 in tehnološke zahtevnosti proizvodnje 5,40. Samo 7,2 odstotka podjetij ima izdelke 7. in višje stopnje zah- tevnosti, večina (60 odstotkov) pa izdelke 4. stopnje in manj. Podatki potrjujejo, da je dodana vrednost na zaposlenega tem višja, čim višja je stopnja razvojne zahtevnosti izdelkov. Vendar so dodane vrednosti nižje od industrij Turčije, Portugalske in Grčije. Slovenska industrija deluje torej v podoptimalnem stanju v področju pod uravnoteženim normaliziranim stanjem. Tabela 5.1: Dodana vrednost na zaposlenega in načrtovane potrebe RiR v odvis- nosti od razvojne zahtevnosti izdelkov za leto 1997 (v DM). 1) Uravnoteženo povprečje iz števila zaposlenih in njihove tehnološke stopnje. 2) Tečaj BS: 1 DM = 82,6606 SIT za 1995. 3) Prva vrednost kosmate dodane vrednosti na zaposlenega velja za uravnoteženo stanje v letu 1994, druga pa za pospeševano istočasno s 6 enotami razvojnega in 6 enotami teh- nološkega napora. Dodana vrednost kakor tudi tehnološka zahtevnost proizvodnje rasteta z ve- likostjo podjetja, najbolj nad 1000 zaposlenimi. Večje je podjetje, bolj se zanaša na lasten razvoj in ne uporablja zunanje sodelave. Majhna podjetja pod 50 za- poslenimi imajo največje razvojne načrte, nato slede podjetja z več kot 1000 za- poslenimi. V načrtovani razvoj bodo podjetja vložila v letu 1997 355,4 mio DM, v letu 1995 so realizirala vložek 286 mio DM, na zaposlenega 1691 DM, kar 21 Slovenija in EU Tabela 5.2: Razvojnotehnološka zahtevnost izdelkov in procesov 1995, dodana vrednost, cilji RiR, načrtovana sredstva za RiR 1997 v odvisnosti od velikosti podjetja (v DM). 1) Na podlagi uravnoteženja s številom zaposlenih v podjetjih. 2) 1 DM = 82,6606 SIT pomeni 1,82 odstotka prihodka, kar je polovico nemških 3,5 odstotka vlaganj, kar pa pomeni 8370 DM, torej 5-krat več kot v Sloveniji. Razvrstitev podjetij po višini dodane vrednosti na zaposlenega v tabeli 5.3 kaže, da ta raste z velikostjo podjetja, z vlaganjem v RiR na zaposlenega in s hitrostjo zamenjave izdelkov z novimi. Uspešna podjetja ocenjujejo, da zaostajajo manj let za svojimi konku- renti v EU, imajo bolj urejene kadrovske razmere v RiR, imajo večjo sodelavo z zunanjimi razvojnimi sodelavci in imajo večje načrte vlaganja v razvoj in v re- noviranje izdelkov. Iz tega slede napotki za politiko RiR države. S tako majhnim vlaganjem v razvoj in nizkim prirastom dodane vrednosti 1510 DM letno na zaposlenega (v Nemčiji 6825 DM) Slovenija ne bo dohitela jedra EU, marveč se bo zaostajanje povečevalo. Zato je v vladni strategiji za po- večanje konkurenčnosti slovenske industrije1 poudarjena povezanost razisko- valnorazvojne in industrijske politike, vlada bo selektivno usmerjala raziskave v reševanje razvojnih problemov gospodarstva. Doslej te naloge ni opravljala, saj so podjetja dobila od vlade samo 6,82 mio DM, kar je 2,7 odstotka vlaganja industrije v RiR. Ta odstotek se zmanjšuje. Vlaganje v razvoj je pri velikih pod- jetjih 12-krat večje na zaposlenega kot pri majhnih. Raziskava je potrdila prednost velikih podjetij pri dodani vrednosti, razvojni zahtevnosti izdelkov, vlaganju v razvoj in ugodni kritični masi lastnih razvojnih zmogljivosti. Tabela 5.4 kaže spremembo deleža velikosti podjetij v industriji po zaposlenih in številu podjetij med letoma 1994 in 1996 po velikostnih raz- redih. Delež po zaposlenih se zmanjšuje, enako število podjetij, najbolj v razre- du nad 500 zaposlenimi. Nad 1000 zaposlenimi jih je od 24 podjetij ostalo še 21. Primerjava z nemško industrijo kaže, da je v razredu z več kot 1000 zaposle- 1 Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije. Ministrstvo za gospodar- ske dejavnosti. Ljubljana, novembra 1996. 22 I. del: Gospodarstvo Tabela 5.3: Razvojnotehnološka zahtevnost izdelkov in proizvodnje, zaostaja- nje za EU, vlaganje v RiR 1995 v odvisnosti od kosmate dodane vrednosti (v DM). Za leto 1995. 1) Na podlagi uravnoteženja s številom zaposlenih v podjetjih. 2) 1 DM = 82.6606 SIT nimi nad tretjino vseh zaposlenih, se pravi še enkrat več kot Slovenija. Tudi srednja velikost nemškega podjetja je z 2633 zaposlenimi za polovico večja od slovenskega z 1774 zaposlenimi. Zato imajo manjša podjetja manj zaposlenih. Uničevanje velikih podjetij zato ogroža razvojne sposobnosti združevanja manj- ših poddobaviteljev v vertikalne mreže, ki so na zahodu ogrodje izvoznih uspe- hov. Vladna industrijska strategija zato postavlja združevanje podjetij za cilj vertikalne mreže okrog velikih podjetij, medtem ko naj bi horizontalne mreže združevale manjša podjetja v konzorcijih po vzoru severnoitalijanskih konzor- cijev, ki jih v prvih letih obstoja financira deželna oblast. Slovenska industrija se spreminja iz visoko organiziranega sistema s pod- dobaviteljskimi omrežji v neorganizirano, razdrobljeno, neekonomično pod- dobaviteljsko strukturo, tipično za odvisna gospodarstva brez lastne razvojne sposobnosti in brez dolgoročnih poslovnoorganizacijskih projektov. Skratka 23 Slovenija in EU Tabela 5.4: Spremembe velikosti in deleža podjetij v slovenski industriji 1994- 1996 Vir: US RS, Stat. Jahrbuch f.d. BRD 1996. provincialno gospodarstvo, ki mora po logiki funkcioniranja postati privesek močnejših gospodarstev. Od tu do tujega lastniškega prevzema je samo še ko- rak. V primerjavi s prejšnjo anketo 1994 se je za trikrat povečal delež podjetij, ki rešujejo svoje razvojne probleme sama, njihova pripravljenost za iskanje pomo- či v inštitutski sferi se je za tretjino zmanjšala. Te pripravljenosti je samo pri 17 odstotkih proti 67 odstotki leto prej. Naročila industrije v raziskovalni sferi naj bi znesla 64,4 mio DM. 70 odstotkov podjetij pričakuje pomoč od vlade za razvoj izdelkov v skupni vrednosti 107 mio DM. Raziskava kaže, da se vse več podjetij usmerja na širjenje proizvodnega pro- grama na nova področja in vse manj na dosedanji program. Usmeritev razvoja v izvoz zlasti pri višjih razvojnih stopnjah je preko 71 odstotkov. RiR je torej izrazito izvoz pospešujoča dejavnost. Podjetja so zamenjala v preteklih petih le- tih 37,5 odstotka izdelkov z novimi, načrtujejo pa v prihodnjih petih letih zame- njati 44 odstotkov izdelkov. V primerjavi z nemškimi podjetji to še ni dovolj. V 60 odstotkih podjetij so razvojni oddelki razpadli. 67 odstotkov podjetij ni- ma dovolj kadrov in sredstev za realizacijo razvojnih načrtov. Za obnovo razvoj- nih zmogljivosti potrebujejo 336 mio DM in okrog 1000 razvijalcev, pri tem so potrebe največje v podjetjih z razvojno stopnjo izdelkov 3 do 6. Zaostajanje za konkurenco EU Anketa v industrijskih podjetjih nam tudi kaže, koliko zaostajajo za svojimi konkurenti v EU. Tabela 5.5 kaže glavne dejavnike tega zaostajanja po stopnjah razvojne zahtevnosti izdelkov. Skoraj petina podjetij (18.7 odstotka) ocenjuje, da za konkurenco v EU ne zaostaja. Štiri petine podjetij ocenjuje, da zaostajajo povprečno 5.4 leta za konkurenco v EU. Največje zaostajanje zaznavajo podje- tja panog papir in celuloza, nekovine in pohištvo. Najmanjše zaostajanje oce- njujeta panogi elektrostrojev in elektronskih komponent. Značilno je, da ocena zaostajanja za EU pada z višjo stopnjo razvojne zahtevnosti izdelkov – in to kar 24 I. del: Gospodarstvo v razmerju 1 : 6. Največje zaostajanje je v 3. do 5. stopnji razvojne zahtevnosti. Če upoštevamo zelo nizko dodano vrednost na zaposlenega, ki kaže, da delu- je celotna slovenska industrija brez izjeme v podoptimalnem področju in ne do- sega niti uravnoteženega stanja z odstranjenimi pomanjkljivostmi organizacije in menedžmenta, v katerem delujejo industrije Portugalske in Grčije, moramo šteti ocene o zaostajanju podjetij za preveč optimistične. Dejansko zaostajanje je vsaj še enkrat večje. Med podjetji, ki zaostajajo, jih polovica šteje, da jim manjka znanje; potrebujejo sposobne razvojne in raziskovalne kadre. Večina potrebuje tudi kapital za dohitevanje, takšnih je 81 odstotkov, in sicer kapital za dvig razvojne kakor tudi tehnološke stopnje proizvodnih procesov z avtoma- tizacijo in računalniškim upravljanjem proizvodnje. Celotna vsota, ki jo navaja- jo podjetja, je 2114,3 mio DM, največ v 3. do 7. stopnji, se pravi v stopnjah, ki najbolj čutijo zaostajanje, boj s konkurenco in potrebo dviga svoje produktivno- sti. V višjih stopnjah tega ne zaznavajo, ker so njihove razvojne stopnje razme- roma visoke, problemi pa so na drugih področjih: odpravljanje pomanjkljivosti v organizaciji, trženju, nabavi in logistiki. Za koliko stopenj bi s tem dvignili razvojno in tehnološko zahtevnost in s tem potencialno višino dodane vredno- sti, ni mogoče ugotoviti. Glede na časovni rok enega leta, na katerega se na- našajo vprašanja, lahko štejemo, da gre za dvig za eno razvojno stopnjo. Tabela 5.5: Zaostajanje za EU v odvisnosti od stopnje razvojne zahtevnosti iz- delkov. 1) Podatki se nanašajo na tisti del podjetij, ki štejejo, da zaostajajo za EU. Podjetja z deležem tujega lastništva Podjetja v delni ali večinski lasti tujega kapitala močno izstopajo iz slovenskega povprečja in nam služijo lahko kot zgled uspešnega evropskega menedžmenta, saj delujejo pod istimi okvirnimi pogoji kot vsa druga slovenska podjetja. Pri- merjavo med njimi in povprečjem slovenskih podjetij podaja tabela 5.6. 25 Slovenija in EU Tabela 5.6: Primerjava rezultatov podjetij v delni ali večinski tuji lasti in pov- prečjem vseh podjetij. Tuja podjetja vlagajo v RiR na zaposlenega 66 odstotkov več kot vsa druga, vendar podjetja s 70 odstotki zaposlenih v tej skupini tujih podjetij niso na- vedla vlaganja v RiR; razlog je v tem, da dobivajo razvojnotehnološke podlage za proizvodnjo iz svojih matičnih podjetij v tujini, za kar jim odvajajo plačilo, ki pa ga ne prijavljajo kot vlaganje v RiR. Pri tem gre za velika sredstva. Pri vseh tujih podjetjih jih lahko ocenjujemo na 80 do 100 mio DM, kar pomeni okrog tretjine vseh prijavljenih vlaganj v RiR. To kaže na temno prihodnost sloven- skih raziskovalcev in razvijalcev, ker bodo čedalje bolj izgubljali delo, če se bo delež tujega lastništva povečeval. Pripomniti pa moramo, da vlaga eno tuje podjetje preko 12 odstotkov prihodka v RiR, kar je največ v Sloveniji. Očitno ima ves svoj razvoj nameščen v Sloveniji. Ta tuja podjetja imajo enkrat večjo dodano vrednost in prihodek na zaposlenega od slovenskega povprečja. Razvojna stopnja njihovih izdelkov je več kot za eno stopnjo višja od drugih, kar je delna razlaga za višjo dodano vrednost; tehnološka stopnja proizvodne opreme pa je nižja od drugih, vendar kljub slabši opremi dosegajo boljše po- slovne rezultate. V 5 letih so prenovili za polovico več izdelkov od drugih. Nji- hov zaostanek za EU je za polovico manjši. Vladne subvencije njihovega RiR so 75 odstotkov višine drugih, za realizacijo kadrovskih potreb pa bodo porabila 26 I. del: Gospodarstvo druga podjetja na zaposlenega 33-krat več od tujih. Tuja podjetja so lahko zato vsem slovenskim podjetjem in menedžmentu zgled, kaj je mogoče doseči v kratkem času nekaj let. 6. ŠIBKOSTI IN MOČI RAZISKAV IN RAZVOJA Tabela 6.1 prikazuje vlaganja v RiR za leto 1995 v odvisnosti od stopnje razvoj- ne zahtevnosti izdelkov. Vlaganje v RiR na zaposlenega raste z višjo stopnjo razvojne zahtevnosti, zlasti v najvišjih stopnjah, v katerih je šestkrat večje kot pa v nižjih in srednjih stopnjah. Vodstva teh najvišje razvitih podjetij se za- vedajo pomembnosti vlaganja v razvoj, ker hočejo obdržati vodilni položaj. Tabela 6.1: Vlaganje v RiR leta 1995 v odvisnosti od stopnje razvojne zahtevno- sti izdelka. 1) Odstotki se nanašajo na celotno vlaganje. Podjetja načrtujejo vlaganje v RiR v letu 1997 355,44 mio DM, kar pomeni na zaposlenega povprečno 2348 DM. To je za 39 odstotkov več, kot so v letu 1995 dejansko vložila: 1691 DM. Pri povprečnem prihodku na zaposlenega v anketi- ranih podjetjih v 1995. letu v višini 92 880 DM znese ta vložek v RiR 1,82 od- stotka prihodka, kar je za polovico nižje od nemškega povprečja 3,5 odstotka (Bundesbericht Forschung 1993, str. 581, v znesku 8370 DM), to pa je v absolut- nem razmerju 5-krat več kot v Sloveniji, ker je prihodek v nemški industriji na zaposlenega 4-krat večji od slovenskega. Zato slovenska industrija ne bo mogla ujeti nemške, niti katere koli druge v jedru EU, ker premalo vlaga v RiR. S tako nizkim vlaganjem v RiR ni mogoče pričakovati pomembnejšega tehnološkega in inovacijskega uveljavljanja Slovenije v EU. To pa hkrati zavezuje vlado za do- sledno selektivno usmerjanje raziskovalne sfere v reševanje razvojnih proble- 27 Slovenija in EU mov gospodarstva in za njeno pomoč kadrovsko in finančno oslabljeni industri- ji, prvenstveno dinamičnim srednjim podjetjem. Zunaj podjetij je bilo opravljeno 18.6 odstotka RiR in to več pri nižjih razvoj- nih stopnjah izdelkov. Vladnih sredstev je bilo pri tem samo 6,82 mio DM, kar je 2,7 odstotka vlaganja v RiR industrije in 0.4 odstotka proračuna MZT. Ta od- stotek se z leti zmanjšuje, kar potrjuje trditve, da napaja proračun samo inštitu- cionalni raziskovalni sektor, ki pa nima povezav z industrijo. Vlaganje v RiR na zaposlenega kaže izrazito povečevanje pri visokih razvojno-tehnoloških stop- njah, saj je razmerje višine vlaganja 1 : 12. To je razumljivo, saj gre za velika podjetja kemijsko-farmacevtske in elektronske panoge, ki grade svoj uspeh v izvozu na razvojnih naporih. Delež podjetij, ki računajo na pomoč vlade, je od 1994 na 1995 padel od 76 na 69 odstotkov. Očitno zaradi slabih izkušenj. Pri tem načrtujejo večja podje- tja večje naslanjanje na raziskovalno sfero, saj je pri podjetjih z več kot 1000 za- poslenimi predvidena kooperacija z inštituti enkrat večja kot pri podjetjih z manj kot 50 zaposlenimi. To si razlagamo s tem, da imajo velika podjetja kako- vostne kadre, ki lahko sodelujejo tvorno z inštituti in univerzo. Vladna podpora bi se morala osredotočiti na izbrane segmente, na srednji sloj podjetij, ki ni več kritičen v pogledu RiR, ampak zrel in že generira sredstva za nove izdelke. Značilnosti panog Tabela 6.2 nam daje pregled čez panoge z vsemi značilnostmi gibanja od 1994. leta do leta 1995. Glede deleža vložka RiR v prihodku izstopajo razvojno inten- zivne panoge pisarniških strojev (5,99 %), kemikalij in farmacije (4,23 %), gume in plastike (2,65 %), strojegradnje (2,89 %), elektrostrojev (2,92 %) in elektron- skih komponent (2,68 %). Na repu so podjetja iz panog: motorna vozila (0,2 %), usnje in obutev (0,35 %), hrana in pijače (0,89 %) ter papir in karton (0,26 %). Vmes so panoge: tekstil (1,33 %) in železo in jeklo (0,50 %). Te vrednosti močno korelirajo s panogami nemške industrije, seveda zmanjšani glede na nekatere panoge novih tehnologij, ki v Nemčiji močno vlagajo v RiR. Vlaganje v RiR na zaposlenega je sicer nekajkrat večje pri visokih razvojnih stopnjah izdelkov, vendar pri dodani vrednosti na zaposlenega tega razmerja ni, saj je med 3. in 6. stopnjo razmerje 1: 2, medtem ko bi teoretično moralo biti 1: 3.4. Med višjimi stopnjami so še večje anomalije. Razmerja se podirajo, ker delujejo podjetja v podoptimalnem stanju ob velikem številu nepravilnosti v or- ganizaciji in poslovanju. Razlike med podjetji se povečujejo, saj nekatera ureju- jejo svoje poslovanje, postajajo vse bolj podobna zahodnim in je njihova doda- na vrednost na zaposlenega dva- do trikrat večja od drugih v isti panogi. Njihov pospeševani razvoj s prvinami visokih tehnologij bo to razliko še povečeval. Ve- čina slovenskih podjetij je v 4. in 5. stopnji razvojne zahtevnosti izdelkov, med- tem ko je tehnološka stopnja proizvodnega procesa za stopnjo višja. Podjetja so v proizvodnem procesu dobro opremljena, tako da lahko zaključimo, da so slo- venski izdelki prenizke razvojne stopnje ter da bi morali biti zahtevnejši, če naj bi bila tudi oprema tehnoloških procesov bolje izkoriščena. To pomeni, da bi lahko bila dodana vrednost na zaposlenega višja ob razmeroma manjših vlaga- 28 I. del: Gospodarstvo Tabela 6.2: Razvojnotehnološka zahtevnost izdelkov in proizvodnih procesov, dodana vrednost, prihodek, načrtovana sredstva za RiR 1996 in 1997, leta zaostajanja za EU in potrebno vlaganje za dohitevanje EU po industrijskih panogah (v DM) 1) povprečje izračunano na osnovi razmerja števila zaposlenih. 2) Vir: Bundesbericht Forschung BRD 1993, str. 581. 29 Slovenija in EU njih v RiR izdelkov. Slovenska industrija potrebuje v sedanjem stanju inovacij- sko pomoč za prehod na višjo evropsko raven 7. in 8. stopnje prvenstveno z no- vimi izdelki z vgrajenimi prvinami mikroelektronike in avtomatizacije in z boljšimi izkoristki in industrijskim oblikovanjem, kar bi omogočilo utrjevanje slovenskih blagovnih znamk v EU. Hkrati pa morajo raziskovalci pripravljati ključne temeljne tehnologije, ki bodo osnova proizvodnje v prvih desetletjih 21. stoletja. Velika razlika 38 odstotkov med načrtovanimi vlaganji RiR za 1997 in dejan- skimi v 1995, kažejo, da se menedžementi zavedajo pomena prehoda v višje stopnje razvojnotehnološke zahtevnosti. Njihovi načrti reševanja RiR bodo ure- sničeni, če bodo izpolnjena njihova pričakovanja glede sofinanciranja države kakor tudi glede njihovih prihodkov na trgu. Značilnosti izvajanja RiR Značilno je, da se je v primerjavi s prejšnjo anketo 1994 za trikrat povečal delež podjetij, ki bodo reševala svoje probleme RiR sama, in to pri vseh razvojnih sto- pnjah in velikostih podjetij enako. Istočasno pa se je na tretjino zmanjšala nji- hova pripravljenost, da si poiščejo pomoč v institutski in univerzitetni sferi (ta- bela 6.3). Te pripravljenosti je samo pri 17 odstotkih podjetij v primerjavi s 67 odstotki leto prej. To je posledica neodzivnosti vladne in raziskovalne sfere pri reševanju problemov industrije. Zaradi večjih načrtov bi znašala naročila indu- strije v raziskovalni sferi za reševanje njihovih kritičnih problemov RiR ne mnogo manj kot leto prej: 64,4 mio DM. Pri tem bi bilo največ potreb v 4., 6., 9. in 10. razvojni zahtevnostni stopnji izdelkov. Tabela 6.3: Načrtovano izvajanje RiR v odvisnosti od razvojnotehnološke stop- nje izdelka za leto 1996 in 1997. 1) Izračunano: 25 odstotkov deleža RiR v podjetju plus 50 odstotkov od deleža izvajalcev zunaj podjetja. 30 I. del: Gospodarstvo Če želimo, da bodo podjetja uresničila svoje razvojne načrte, mora pri tem pomagati vlada s sofinanciranjem (na katerega računa 69 odstotkov vseh podje- tij), za kar mora vlada v ta namen rezervirati 107 mio DM. Pri tem izračunu je upoštevana pomoč podjetjem s sofinanciranjem 25 odstotkov tistega dela, ki ga bodo opravili RiR centri v podjetjih, pri subvencijah RiR, ki bi jih opravila po naročilu industrije raziskovalna sfera, pa pomoč vlade v višini 50 odstotkov (kar je splošna evropska praksa). Pri tem je namenjeno za subvencioniranje raziskovalne sfere 32,19 mio DM, ostanek 74,76 mio DM pa za industrijo. V ce- loti bi obsegala pomoč države 30 odstotkov celotnega načrta slovenskih podjetij za dvig izdelkov na višjo tehnološko zahtevnost. S tem bi realizirali dvig tehno- loške zahtevnosti slovenskih izdelkov za eno stopnjo. Pri tem pa moramo še upoštevati podjetja, ki so izpadla iz ankete, zato dobi- mo realna sredstva, če navedene rezultate povečamo za 25 odstotkov (ker so ve- čja podjetja večinoma že zajeta ter so ostala izven ankete samo manjša podjetja s slabo razvitim razvojem), kar pomeni, da bi morala vlada rezervirati za RiR za dvig tehnološke stopnje industrije v kooperaciji z raziskovalno sfero okrog 134 mio DM. Načrtovane potrebe za dvig razvojnotehnološke stopnje industrije po pano- gah so razvidne iz tabele 6.2. Tu so razlike razumljive: nizke so pri panogah, ki vlagajo v RiR tudi v svetu malo: to so hrana in pijača, tekstil, obutev, pohištvo, lesni proizvodi, papir in karton, medtem ko so v panogah kemikalij in farmaci- je, gume in plastike, elektronskih komponent in TV nadpovprečno visoke. Pomanjkljivosti RiR podjetij in države Tabela 6.4 kaže, da računa 69.4 odstotka podjetij na sofinanciranje države pri njenih vlaganjih v RiR. Potreba po sofinanciranju raste s tehnološko zahtevno- Tabela 6.4: Način financiranja načrtovanih RiR v odvisnosti od razvojne zahtev- nosti izdelkov. 31 Slovenija in EU stjo izdelkov. Podjetja z višjo tehnološko stopnjo imajo lastne inženirsko-raz- vojne kadre, s katerimi bi si upala uresničiti svoje načrte, nimajo pa za to sred- stev, kar je pri sedanjem osiromašenju industrije razumljivo. Majhna podjetja se zanašajo bolj na lastne sile, ker nimajo tako zahtevnih načrtov. Njihovi načr- ti so usmerjeni v izboljšanje kakovosti. V tabeli 6.4 so razvidni cilji RiR: podjetja žele z RiR poglobiti dosedanji pro- gram ali širiti programe na sorodna področja ali z novimi proizvodi zavzeti nove tržne niše. Odgovori se tudi prekrivajo z več cilji, zato odstotkov ne moremo seštevati. Odgovori kažejo, da se usmerja vse več podjetij na širjenje programa na nova področja in da se jih vse manj zanaša na dosedanji program. Razlika med prejšnjo anketo 1994 so tri- do štirikratne. Podjetja z višjimi razvojnimi stopnjami se zlasti usmerjajo na nove niše. Prav tako je usmeritev RiR za izvoz še enkrat večja pri višjih razvojnih stopnjah. Usmerjenost RiR na probleme za izvoz je pri vseh podjetjih prvenstvena, saj je 71 odstotna. Načrti industrije kažejo v tabeli 6.5, da so podjetja zamenjala v preteklih pe- tih letih 37.5 odstotka izdelkov z novimi, da pa jih nameravajo v prihodnjih pe- tih letih zamenjati 44 odstotkov. V primerjavi z nemškimi podjetji, ki zamenjajo v petih letih 85 odstotkov izdelkov z novimi, je to premalo. Značilno je, da jih nameravajo zamenjati največ podjetja s srednjo razvojno stopnjo izdelkov 5. do 7. stopnje. Tudi v preteklih petih letih so jih največ zamenjala prav ta. Glede razvojnih oddelkov odgovarja 60 odstotkov podjetij, da so jim raz- padli. Vzrok je v 30 odstotkih iskati v prenizkih plačah, v 37 odstotkih pa v po- trebi zmanjšanja režijskega kadra, kar potrjuje naše prejšnje predvidevanje, da so odpustila vodstva razvojne kadre, ker so trenutno bolj rabila proizvodne de- lavce, da dokončajo že zaključena naročila. Samo pri 16 odstotkih vprašanih je bil vzrok v pomanjkanju ciljev RiR. Vzroki so tudi večkratno navedeni. Več kot dve tretjini podjetij poroča o pomanjkanju razvojno-raziskovalnih kadrov kot o glavni oviri za realizacijo svojih načrtov RiR. To pomeni, da so kadri glavni problem pri razvoju gospodarstva. Tabela 6.5: Razvoj izdelkov v odvisnosti od stopnje razvojne zahtevnosti izdel- ka za leto 1995. 32 I. del: Gospodarstvo Tabela 6.6 kaže kadre in sredstva, ki jih potrebujejo podjetja, da uresničijo svoje načrte RiR. Okrepiti ali na novo morajo postaviti razvojne oddelke. 67 od- stotkov jih potrebuje sredstva in kadre in to v vseh razvojnih stopnjah enako. Sredstva, ki jih navajajo, znašajo 336 mio DM. Potrebujejo 906 raziskovalcev, razvijalcev in konstrukterjev, med njimi 254 raziskovalcev (28 odstotkov). Naj- več sredstev in kadrov potrebujejo podjetja 3. do 6. razvojne stopnje izdelkov. Podjetja nad 6. stopnjo ne potrebujejo ne kadrov ne sredstev, pač pa sodelova- nje z inštitucijami RiR zunaj podjetij. Tabela 6.6: Pogoji za uresničitev RiR. Sklepi za tehnološko industrijsko politiko vlade Slovenska industrijska podjetja se zavedajo pomena reševanja razvojnotehno- loškega napredka za svojo prihodnost ob vstopu v EU, saj za leto 1997 načrtuje- jo vlaganje 355,44 mio DM v RiR za dvig razvojne stopnje izdelkov in tehno- loške stopnje proizvodnih procesov. Samo 19 odstotkov podjetij (83 podjetij) ocenjuje, da ne zaostajajo za svojo konkurenco v EU. Ostala podjetja ocenjujejo svoj zaostanek za EU na 5,41 let. Pripomniti moramo, da ta ocena ni realna, ker ocenjevalci niso upoštevali svoje velike razlike v dodani vrednosti na zaposlene- ga za EU, tudi za njenimi najšibkejšimi članicami. Da bi dohitela EU, potrebuje- jo podjetja kapital 2114 mio DM in okrog 1000 raziskovalcev in razvijalcev. Ocenjujejo, da bodo s tem dvignila razvojno stopnjo izdelkov vsaj za eno sto- pnjo in tako povečala dodane vrednosti na zaposlenega. Ob dvoletnih naporih bi torej potrebovala industrija 3162 mio DM in sicer 710,9 mio DM za RiR, 336,45 mio DM za sanacijo razvojno-raziskovalnih zmogljivosti in 2114,3 mio DM za dvig tehnološke stopnje opremljenosti. Razvojna stopnja izdelkov stagnira, dodana vrednost na zaposlenega se po- večuje prepočasi (za 1500 DM letno), tako da bi potrebovali za dvig na uravno- teženo normalno stanje 10 let, če se ta ne bi vzporedno dvigal zaradi tehnološ- kega napredka. Zato moramo aktivirati v tem podoptimalnem stanju elemente 33 Slovenija in EU menedžmenta za odpravo nepravilnosti: vitka hierarhija, timsko delo v projekt- ni obliki, zniževanje previsokih delovnih norm, skrb za celovito kakovost v vsa- ki fazi za odpravo napak in reklamacij, točnost nabav in hitro odstranjevanje napak za odpravo zakasnitvenih penalov, racionalizacija infrastrukture podjetja za odstranjevanje podvajanja opravil in zbiranja podatkov in neposredno trže- nje brez visokih provizij. Pri posplošitvi podatkov iz ankete na celotno industrijo upoštevamo, da smo zajeli najmočnejša podjetja in vsa, ki imajo razvojne oddelke. Stanje v drugih nezajetih podjetjih je najbrž slabše. Potrebujejo več kadrov in več sredstev. Za potrebe ocene vrednosti ankete nismo povečevali. Iz obeh anket v industriji je možno sestaviti potrebe podjetij za uresničitev teh ciljev: za programsko po- sodobitev za eno razvojno stopnjo je potrebno 1,43 mrd DM, za dve 4,01 mrd DM; za tehnološko posodobitev proizvodnih procesov za eno stopnjo 4 345 mio DM in za dve 12 205 mio DM. Vlada bi morala spodbujati RiR in sanirati razvoj- na jedra z 443 mio DM (vrednost DM za leto 1995). Za njih je potrebno 1460 razvijalcev in raziskovalcev. Da bi bile naložbe racionalne, je treba preobraziti menedžment in privatizirati vso industrijo v celoti. Največji delež bo pri zau- stavljanju večanja razlike do jedra EU po kazalcih ankete nedvomno imelo la- stništvo podjetij, ki pa ne more biti soupravljalskega tipa, ker bo preveč usmer- jeno v visoke plače kot pa v naložbe. Naložbe iz dobička morajo biti v tej fazi primarne. 7. POVEČANJE DODANE VREDNOSTI Z MENEDŽERSKIMI UKREPI V POSLOVANJU IN ORGANIZACIJI Analiza dokazuje, da je tudi v slovenskih pogojih podoptimalnega razvoja kos- mata dodana vrednost na zaposlenega tem večja, čim višja je razvojna stopnja izdelkov. Ta pa stagnira. Zato je treba najprej podjetja pomakniti iz podopti- malnega stanja, v katerem prevladujejo drugi dejavniki mimo znanja in razvoj- ne zahtevnosti izdelkov, v uravnoteženo stanje, v katerem prično delovati zako- nitosti odvisnosti med dodano vrednostjo in razvojno intenzivnostjo izdelkov in učinki pospeševanja razvojne ravni izdelkov in tehnologije s prvinami novih tehnologij in izvedenskih sistemov. V sedanjem položaju je zato treba aktivirati elemente menedžmenta za urejanje nepravilnosti, neangažiranosti in nekako- vosti, ki so prikazani v tabeli 7.1 z njihovim vplivom na dodano vrednost, s či- mer bo mogoče dvigniti dodano vrednost na zaposlenega za 85 do 180 odstot- kov, t. j. na uravnoteženo stanje 5. stopnje v višini 51 500 DM. Pri tem moramo upoštevati, da zaradi nizkega izplena prihodka v dodano vrednost, ki je v Slove- niji samo 25,5 odstotka (podobno pa v vseh državah v tranziciji, medtem ko je v razvitih zahodnih podjetjih polovičen in večji), pomeni 10 odstotno zmanjšanje zunanjih stroškov (npr. servisiranje reklamacij ali zmanjšanje odpadka pri ma- terialu) 39,2 odstotno (1 : 0.255 = 3.922) povečanje dodane vrednosti, medtem ko zmanjšanje notranjih stroškov (npr. zmanjšanje stroškov dela ali davkov in 34 I. del: Gospodarstvo prispevkov) poveča presežek in naložbe v istem razmerju. Če gledamo številke možnega povečanja dodane vrednosti v tabeli s tega vidika, potem niso niti pre- tirane niti nedosegljive. V tabeli 7.2 je podana ocena potrebnih sredstev za ukrepe vlade za poveča- nje konkurenčnosti slovenske industrije (MGD 1997), kar pomeni pomik iz podoptimalnega stanja v uravnoteženo stanje s prvinami tehnološkega razvoja in spodbujanja izvoza in poslovnega okolja podjetij. Tabela 7.1: Prispevek menedžerskih ukrepov k večanju dodane vrednosti na za- poslenega z odpravo pomanjkljivosti pri poslovanju in organizaciji Nekatere od navedenih napak oz. pomanjkljivosti vplivajo na povečanje pri- hodka, kot npr. provizije, marže in zastopniški stroški, drugi zmanjšujejo stroš- ke materiala in tujih storitev, ki se odštevajo od prihodka, kamor spadajo zlasti plačila storitev tujih servisnih podjetij za ureditev reklamacij v jamstveni dobi, tretje pa zmanjšujejo notranje stroške osebja in njegovih plač. Iz izkušenj mora- mo postaviti na prvo mesto, kjer daleč odstopamo od zahodnih podjetij, odpa- dek materala in racionalno nabavo materiala, reklamacije, visoke norme po netehnoloških zahtevah delavcev, netočnost dobav, ki je kronična bolezen slo- venskih podjetij, zaradi česar plačujejo visoke stroške penalov in končno kritič- no vprašanje visokih provizij zastopnikom. Te razvojne načrte industrije mora vlada podpreti s svojo politiko, ki mora iz- hajati glede na prikazane tendence iz teh izhodišč: 1. Industrijska podjetja so v povprečju na nizki stopnji razvojne zahtevnosti izdelkov 4,53 (na lestvici od 1 do 15), ki narekuje nizko dodano vrednost na za- poslenega. V nemški industriji je ta 6,58-krat večja. Stopnja razvojne zahtevno- sti se v enem letu ni povečala. Ta razkorak mora vlada zmanjšati z radikalnim angažiranjem na razvoju novih izdelkov, t. j. prenove programov in posodobi- tve tehnološkoproizvodne opremljenosti. Brez tega napora se bo razkorak med tehnološko zahtevnostjo slovenskih in tujih konkurenčnih podjetij čedalje bolj povečeval. S tem bo vse bolj otežen njihov nastop na tujih trgih, od katerih Slo- venija življenjsko odvisi. 2. Proizvodna podjetja imajo za eno stopnjo višjo tehnološko stopnjo proiz- vodnih procesov (5.40) od razvojne stopnje izdelkov. S tem so želela zmanjšati 35 Slovenija in EU Tabela 7.2: Področja vladnih ukrepov in ocenjena sredstva za krepitev konku- renčnosti industrijskih podjetij (v mio DM, vrednost 1995). Vir: Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti RS. November 1996. 1) Vlaganje po 355.44 mio DM dveinpol leti za eno stopnjo (skupno 889 mio DM), sedem let za dve stopnji (2.488 mio DM), po anketi MZT 95, vrednosti za leto 1997, četrtino nevračljivo. 2) Iz ankete v industriji za leto 1994 (MZT), za dve stopnji 12,205 mio DM, vračljivo. 3) Po anketi MZT 95, subvencije MZT 107 mio DM, za razvojna jedra 336,45 mio DM, nevračljivo. 4) Del pokritja tveganja za tvegani kapital nevračljivo iz proračuna MZT (2 mio DM), za dve stopnji 5,6 mio DM, ostalo vračljivo. 5) vračljivo. 6) nevračljivo iz proračuna. 7) 6 mio DM nevračljivo za speljavo konzorcijev, ostalo vračljivo. proizvodne stroške in povečati obseg prodaje. Zato je možno brez večjih vla- ganj v proizvodno opremo dvigniti razvojno stopnjo izdelkov z razmeroma ce- nejšim razvojnim vlaganjem v nove izdelke višje stopnje in višjih cen. To pome- ni odgovarjajoče sofinanciranje podjetniških projektov: z vključevanjem mikro- elektronike, izvedenskih sistemov in avtomatizacije. 3. Na pomoč države pri razvojnem dohitevanju EU računa 69 odstotkov pod- jetij. S sofinanciranjem ali olajšanim kreditiranjem teh načrtov v višini 25 od- stotkov ter s sofinanciranjem v višini 50 odstotkov tistega dela, ki ga bodo podjetja predala v reševanje vladni raziskovalni sferi, je treba v proračunu rezervirati letno okrog 134 mio DM. To zahteva dosledno usmerjanje financira- nja vlade v razvojne projekte podjetij. Posledica teh vlaganj bo dvig stopnje razvojne zahtevnosti izdelkov v višje stopnje, kar prinaša višje cene in višjo dodano vrednost na zaposlenega. Pri višjih stopnjah bodo prišle do pomena ve- čje zahteve na kadre, kar bo spodbudilo visoko izobraževanje k prilagajanju zahtevam dela v industriji. 4. Ker imajo podjetja z višjo razvojno zahtevnostjo izdelkov višjo dodano vrednost na zaposlenega, je dvig razvojne zahtevnosti edina pot k povečanju KDP, s tem pa tudi plač in prispevkov za proračun, tudi za potrebe znanosti in visokega šolstva. 5. Ukrepi vlade se morajo usmeriti na srednje velika podjetja (200 do 600 za- poslenih), ki imajo največjo fleksibilnost in nizko hierarhičnost, hkrati pa na 36 I. del: Gospodarstvo panoge z izdelki visoke razvojne zahtevnostne stopnje, ki imajo tudi najvišjo dodano vrednost na zaposlenega. Teža industrijske politike mora biti torej na ti- stih podjetjih, ki teže k tehnološkim proizvodnim procesom višje zahtevnosti in ekonomičnosti ter relativno več vlagajo v RiR. Predvidevamo, da se bo čedalje bolj utrjevala zavest industrijskih podjetij o potrebi dviga razvojne in tehnološke intenzivnosti, ker bo razlika med sloven- sko in zahodno dodano vrednostjo postala vse bolj moteča, čim bolj se bo zao- stroval pritisk zahodne konkurence. Pri tem bo pomemben demonstracijski uči- nek podjetij v lasti tujih družb, ki delujejo pod istimi pogoji in v istem okolju kot vsa druga podjetja, katerih dodana vrednost pa je večja od slovenskega pov- prečja pri istih razvojnih zahtevnostnih stopnjah tudi do šestkrat. Ugotovljeni trendi razvoja v slovenskih industrijskih podjetjih kažejo na pravilno naravna- nost vladne strategije za povečevanje konkurenčnosti slovenske industrije. Približevanje EU v pogledu RiR Teoretiki učinkovitosti RiR postavljajo na prvo mesto sodelovanje partnerjev v RiR: vladni inštitutski sektor, univerze in gospodarstvo. To se izraža v mešanih skupinah za izvajanje projektov RiR, v pretoku raziskovalcev iz vladnega sek- torja v gospodarstvo, v vodoravnem povezovanju več podjetij v predkonkurenč- nih projektih RiR ter končno v znatnem deležu proračunskih sredstev za pro- jekte RiR za gospodarstvo. Trend povezovanja osebja in sredstev gospodarstva z državnimi sredstvi se je najbolj institucionaliziral v projektu Eureka, ki je naj- večji dosedanji projekt za dvig tehnološke ravni evropskega gospodarstva in s tem njegove konkurenčnosti v globalni tekmi z ZDA in Japonsko. V največji možni meri je povezal najboljše vire RiR vladnih sektorjev, univerz in podjetij. Dosežki Eureke opravičujejo vsa vložena sredstva, ki so dosegla do zdaj 22 mrd USD. Brez tega si uspehov evropskih visokih tehnologij ne bi bilo mogoče zami- sliti. Tem bolj velja to za majhno slovensko gospodarstvo, v katerem so viri prora- čuna in kadrov RiR tako skromni. To nesodelovanje je njegova temeljna sla- bost. Tuje konzultacije (tako Phare1 kot FH ISI2) predlagajo radikalno povezavo raziskovalnega sektorja s potrebami gospodarstva. Tovrstna prizadevanja niso bila uspešna. To se kaže v nizkem deležu proračunskih sredstev za RiR v prede- lovalni industriji3, ki je padel v letu 1994 na samo 2 odstotka vseh vlaganj v RiR poslovnega sektorja. V primerjavi z letom 19934 se je močno zmanjšal. Nasprot- no pa so se sredstva gospodarstva za naročila RiR na institutih in univerzah po- večala za 61 odstotkov in so dosegla 10,25 mio DM. Najbolj so se povečala na univerzah (za 84 odstotkov). Iz tega lahko sklepamo, da gospodarstvo del svojih 1 Phare Study, A. Science and Technology Strategy for Slovenia. May 1994. 2 FHG ISI: Slovenian – German Expert Workshops. September, 1994. 3 Kos, M.: Trendi politike RiR skozi vladni statistični pregled 1994. Februar 1996. Odbor za kritič- ne tehnologije MZT. 4 Kos, M.: Presenetljivi rezultati ankete o stanju RiR v Sloveniji. Delo, Znanost za razvoj, 28. 12. 1994, str. 10. 37 Slovenija in EU potreb pokriva v vladnem sektorju, vendar je to samo 6,1 odstotka vseh njego- vih vlaganj, kar je zanemarljiv delež. Za primerjavo navedimo, da nemška vlada namenja za RiR v gospodarstvu 30,1 odstotka5 iz zveznega proračuna za RiR (1991, v 1987 še 37 odstotkov, v nam primerljivih letih 1968-1970 pa več kot 50 odstotkov). Glede ciljev pa za inovacije in tehnologijo iz zveznega proračuna namenja 62 odstotkov (od 17 939 mio DM 11 147 mio DM),6 se pravi relativno desetkrat več kot v Slove- niji. Učinkovitost vlaganj merimo s tremi merili: s povprečnim odstotkom novih izdelkov, mlajših od petih let, v prihodku industrije, s številom letno podeljenih patentov na 1000 zaposlenih in z dvigom dodane vrednosti. Podatkov o teh vrednostih žal še nimamo. Za sprotno meritev učinkovitosti vlaganj v RiR jih bomo morali začeti zbirati. Vsekakor moramo pri deležu vseh sredstev za RiR za tehnologije in inovacije upoštevati položaj Slovenije kot majhne države, ki mora podpirati kritično maso znanstvenikov na nacionalnih področjih: humani- stiki, družbenih vedah in zdravstvu. Sredstva za ta področja in raziskovalce bi morali odšteti od celotne mase in upoštevati samo tehnološke in naravoslovne vede (z biotehnologijo in kmetijstvom). Šele potem lahko primerjamo podatke o vlaganju v gospodarstvo z večjimi državami. To pa ne vpliva na primerjavo z manjšimi državami, ki delujejo v istih razmerah, kot so Finska, Danska in Šved- ska. Ker je cilj Slovenije čim prejšnja vključitev v EU, moramo gibanje RiR pri- lagoditi razmerjem v državah EU ter iz te primerjave izpeljati smernice za popravek slovenske raziskovalne politike. To velja tako za vlado, ki usmerja proračunska sredstva v optimalen dvig države, kot za gospodarska podjetja, ki izločajo iz prihodka sredstva za RiR. Najzgovornejši ekonomski kazalec je velikost kosmate dodane vrednosti, ki jo mora vzdrževati in plemenititi raziskovalec, pri čemer moramo upoštevati gospodarstvo, vladni sektor in univerze s področij tehnike in naravoslovnih ved. Od vseh raziskovalcev v vladni raziskovalni sferi jih deluje na teh področ- jih 64,9 odstotka, to pomeni 2032 (glej 7) raziskovalcev. V gospodarstvu je za- poslenih 1302 raziskovalcev FTE (preračunano na polni delovni čas). Kosmata dodana vrednost predelovalne industrije, gradbeništva in rudarstva v 1994 je bila 7757,2 mio DM7. Vsak raziskovalec torej vzdržuje 2,33 mio DM kosmate dodane vrednosti oz. jo pomaga soustvarjati ter povečevati s svojimi inovacija- mi. V Nemčiji je vrednost takšne kosmate dodane vrednosti 542,3 mrd DM, v tehniki in naravoznanstvu pa je delovalo 151 1408 raziskovalcev FTE. Obreme- nitev raziskovalca je torej 3,59 mio DM, kar je za 54 odstotkov več kot v Slove- niji. Če upoštevamo vse osebje v RiR, potem so vrednosti za Slovenijo 1,02 mio DM in za Nemčijo 1,45 mio DM, kar je za 42 odstotkov več. Primerjave vlaganj in kadrov v RiR Slovenije s članicami EU so razvidne iz tabele 7.2. 5 Bundesbericht Forschung, BBF 1993, str. 79. 6 BBF 1993, str. 71-72. 7 Stat. inform. št. 324, str. 14. 8 BBF 1993, str. 67. 38 I. del: Gospodarstvo Tabela 7.2: Primerjava Slovenije s članicami EU na področju RiR (za 1994) (v DM). (Podatki za EU so za 1990, BBF 1993, str. 606.) 1) Podatki za EU so po BBF 1993, str. 628-629. Ta primerjava s članicami EU nam kaže ta neskladja: – javnih izdatkov za RiR na prebivalca dajemo toliko kot Irska, vendar štirikrat manj kot Danska, – delež javnih izdatkov za RiR je na višini Belgije in Danske, ker imamo okrog tirikrat manjši KDP na prebivalca, 39 Slovenija in EU – delež gospodarstva v celotnem vlaganju v RiR je majhen, saj je v Švici ali Danski za 43 odstotkov do 68 odstotkov višji, – delež osebja RiR na 1000 zaposlenih je pri nas na višini Švice in Nemčije in boljši od Švedske; učinkovitost dela teh kadrov pa vidno ne vpliva na uspeh industrije, – delež raziskovalcev na 1000 zaposlenih je skoraj polovico manjši od Švice in Švedske, kar pomeni, da imamo precej režijskega balasta v osebju RiR, – delež vladnega sektorja v RiR je pri nas za 100 odstotkov večji kot v Nemčiji in šest- do sedemkrat večji kot v Švedski oz. Švici, kar kaže na hipertrofira- nost inštitutov kot ostanek realsocialistične organiziranosti znanosti (sicer manj kot v DDR).9 Ti podatki o višini vlaganja in o kadrih so do neke mere primerljivi z EU. Vendar pa podatki o uporabi teh virov kažejo na velike bistvene razlike, ki so hkrati tudi razlaga za majhno funkcionalnost in uspešnost slovenskega RiR. Nepravilnosti so v tem: 1. Usmerjenost dela RiR: V slovenskem RiR je poudarek zgolj na prvi polovici RiR, to je na raziskavah. Drugi del eksperimentalni razvoj, to je ustvarjanje novih izdelkov, je obroben. Zato nikakor ne more biti celoten sklop RiR narodnogospodarsko učinkovit. Te- meljnih raziskav (glej 4) je za 47 odstotkov državnih sredstev, v Nemčiji jih je 28 odstotkov. Predlog Phare je 10 odstotkov. Presegamo torej vse države v EU. 2. Prevladujoč vladni sektor: Raziskovalci so razporejeni izrazito nesimetrično, saj jih je v vladnem inšti- tutskem sektorju 33 odstotkov in na univerzah 37 odstotkov. Ni države v EU, ki bi imela tako napihnjeno vladno inštitutsko sfero: švicarska vladna sfera obse- ga 3,9 odstotka in švedska 5,1 odstotka, samo šestino do sedmino, trikrat večja je naša od avstrijske, ki jih obsega 9,5 odstotka. Ta sektor ni povezan z gos- podarstvom, saj dobiva od njega samo zanemarljivih 4,3 odstotka svojih pri- hodkov, vse drugo krije država. Zato je večina raziskav temeljnih, saj uporabe sami ne morejo predvidevati, kaj šele razvoja, zato učinkovitosti njihovega dela ni mogoče nadzorovati, zlasti ne količinsko. Takšnega stanja si ne privošči nobena evropska država. So pa tu velike zmogljivosti, ki bi jih država kot dober gospodar morala vpreči v narodnogospodarski razvoj. Razvojni oddelki v indu- striji so pa v večini podjetij zaradi težav ob prehodu v nov režim razpadli in se še niso restavrirali. Realokacija raziskovalno-razvojnih skupin iz akademske sfere na industrijo se še ni začela. Slovenija se nam tako kaže kot država, v ka- teri deluje neka močna in številna raziskovalna skupina na področjih, ki so zelo raznovrstna, vendar so povsem ločena od gospodarskega, industrijskega in tržnega dogajanja ter zato nanja sploh nimajo nobenega vpliva. Za zahodnega raziskovalca je nerazumljivo, da se ta potencial ne zanima za to, da bi prevzel vodenje tehnološkega razvoja, narekoval smeri razvoja in inovacijsko dejavnost 9 Radošević, S.: Prestrukturiranje raziskovanja in tehnološkega razvoja v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Raziskovalec 27, 1997, 3/4, 52 - 60. 40 I. del: Gospodarstvo naredil hektično, ustvaril tekmovalno ozračje ter v tej hektiki razvil odgovor- nost za uspeh, za polne zadetke, za razmah v izvozu, za odmevnost slovenskih izdelkov v svetu. Takšen položaj in odnos raziskovalne sfere bi bila razumljiva, če bi imelo gospodarstvo svoj visoko dejavni RiR in bi bil njegov položaj dober. Vendar položaj gospodarstva ni dober, marveč je v krizi. Nujnost prenove gospodarstva in njegovih izdelkov Anketa o razvojnih načrtih podjetij predelovalne industrije, na katero je prispe- lo 80 odstotkov odgovorov vprašanih, je pokazala, da se podjetja zavedajo, da morajo izboljšati izdelke in razviti nove izdelke, vendar za to niso sposobna. Sa- mo 25 odstotkov se jih ima za sposobne lastnega razvoja, vsi drugi terjajo po- moč raziskovalne sfere. Tehnološka zahtevnostna stopnja njihovih izdelkov je nizka, saj je povprečje 4,5 na lestvici od 1 do 15. To so preprosti in nezahtevni izdelki, izdelki prejšnje generacije brez mikroelektronike in avtomatizacije, se pravi izdelki 70-ih let. Komaj vsako petnajsto podjetje (6,5 odstotka od vseh) načrtuje razvoj novih izdelkov, kar pomeni obnovo asortimenta v 15 letih na- mesto v petih, kot je zahodno pravilo. Podjetja ne mislijo na nujnost razvoja no- vih generacij, saj je nujen prehod z mehanskega na digitalen, mikroelektronifi- ciran sistem strojev, števcev, instrumentov, merilnikov, aparatov itd. od štedil- nika do električnega števca. To odkritje kaže na črno prihodnost slovenskega trženja v svetu. To pomeni nujnost pomoči industriji, ki je kadrovsko osiroma- šena, saj je izgubila 400 inženirskih delovnih mest v zadnjih štirih letih. Industrija je tudi finančno šibka, saj se 76 odstotkov podjetij zanaša na vlad- no pomoč, samo 20 odstotkov računa na lastno financiranje RiR. To pomeni po- ziv vladi, da organizirano preskrbi industriji pomoč pri razvoju, tako finančno kot kadrovsko. To postavlja raziskovalno sfero pred neposreden izziv, da sode- luje v razvojnih načrtih industrije. Načrti industrije kažejo, da predvidevajo za RiR vlaganja v višini 1,8 odstotka prihodka. V primerjavi z nemškimi vlaganji industrije 3,5 odstotka prihodka je to zelo malo. Pa še tega podjetja niso zmož- na preskrbeti sama, marveč računajo na pomoč vlade. Iz podatkov industrije, koliko bi lahko zmogla sama, izhaja, da bi morala vlada rezervirati iz proračuna MZT 134 mio DM za sofinanciranje razvojnih vlaganj podjetij kakor tudi za nji- hova naročila RiR na raziskovalnem področju. To ne pomeni potrebe po dodat- nih proračunskih sredstvih, marveč preusmeritev sedanjih sredstev, ki se na- menjajo raziskovalnemu področju. Gospodarstvo je prejelo v 1994. letu 14,3 mio DM za RiR iz proračuna in vladni inštitutski sektor 83,4 mio DM, poleg te- ga še univerzi 58,30 mio DM. Potrebno vsoto za angažiranje RiR v gospodarstvu lahko torej dobimo s spremembo pogojev konkuriranja za vladna sredstva: po- nudbe morajo vlagati proizvodna podjetja s sodelovanjem univerzitetnih in vladnih zunajuniverzitetnih ustanov na podlagi poslovnih načrtov, prednost pa se določa po merilih donosnosti vloženih sredstev. Nadzorna komisija ministr- stva za znanost in tehnologijo (MZT) mora spremljati pogodbe in jih izločati, ko se rezultati ne pokažejo ali se predpostavke vračanja sredstev ne izpolnijo. Slo- venski RiR mora postati narodnogospodarsko relevanten, nosil bo industrijsko identiteto ter tako dejansko prevzel odgovornost za slovenski razvoj. Vsaka 41 Slovenija in EU gospodarska strategija rasti bo mrtva, če ne bo dosegla tega cilja. To je srž predloga Phare in nemškega FH ISI slovenski vladi. Kaj to pomeni za razvojno moč slovenskega gospodarstva? Ker se z naravno- slovnimi in tehniškimi vedami ukvarja v vladnem sektorju in univerzah v ekvi- valentu polnega delovnega časa (torej poleg svojih pedagoških obveznosti) 3589 oseb, pomeni njihovo sodelovanje pri projektu inovacijske obnove slovenskega gospodarstva pri 3988 njegovih delavcih v RiR povečanje za 90 odstotkov, torej podvojitev slovenske inovacijske zmogljivosti. Nova strategija RiR Pri oblikovanju strateških ukrepov za “evropeizacijo” slovenskih RiR moramo izhajati iz trendov, ki jih razkrivata dosedanja statistična pregleda RiR, ki sta do zdaj edina merodajna barometra o stanju RiR v Sloveniji. Iz tega lahko povza- memo, da se še nismo izvili iz ekstenzivne in razpršene realsocialistične znano- sti. Napake so podobne tistim, ki so jih ugotovili Zahodni Nemci, ko so prevzeli in tehtali dediščino NDR, s to razliko, da so jo v petih letih učinkovito sanirali, Slovenija pa ne. Primerjava z evropskimi manjšimi državami (Švica, Belgija, Finska, Švedska) kaže te vrste razlike: – Za 350 odstotkov večji delež temeljnih raziskav, za dvajsetkrat nižjo stopnjo povezav z industrijo v obeh smereh (2 odstotka namesto 40 odstotkov), za 360 odstotkov prevelik delež raziskovalcev v vladnem sektorju in prenizek delež tehniških raziskav. To stanje se poslabšuje od 1993 v 1995. Posledica tega je, da gospodarstvo zaostaja za evropsko konkurenco, da je čedalje šib- kejše in vse manj odporno proti gospodarskim pritiskom. Tehnološka zah- tevnostna stopnja izdelkov je na spodnji tretjini lestvice: razvojno nezahtev- no in neintenzivno. Razhajanje proti Evropi se veča. Število velikih podjetij se zmanjšuje, njihove enote RiR so se osule. Srednja podjetja nimajo kritične mase. Anketa med predelovalno industrijo o njihovih načrtih RiR kaže, da se jih dve tretjini čutita prešibki in da potrebujeta pomoč. Danes industrija ni več zmožna sama inovacijske prenove svoje proizvodnje. Potrebno je radi- kalno sodelovanje raziskovalne sfere pri kritičnih problemih, predvsem pri novih izdelkih. Stanje v gospodarstvu se je v primerjavi s stanjem pred 15 le- ti izrazito poslabšalo. Za dvig Slovenije na evropsko inovacijsko dinamičnost je potrebno: – povečanje usmerjenih raziskav na podlagi soglasja z gospodarstvom; – zmanjševanje števila raziskovalcev v vladnem sektorju in njihov prehod v gospodarstvo, vse dokler ne bo v vladnem sektorju 10 odstotkov, na univer- zah 26 odstotkov in v gospodarstvu okrog 64 odstotkov osebja RiR; v pre- hodnem času pa te kadre skoncentrirati pri projektih RiR, katerih pobudniki so proizvodna podjetja; – zmanjšati režijski balast prenapihnjenega osebja v RiR; – nosilci ponudb za konkuriranje pri proračunskih sredstvih in podpisniki po- godb morajo biti podjetja iz gospodarstva v sodelovanju ali v strateških za- vezništvih z inštituti in univerzo vladnega sektorja; 42 I. del: Gospodarstvo – povezati je treba RiR z dolgoročnimi cilji Slovenije v sklopu celovite razvojne politike za vključevanje v EU in za dvig KDP na evropsko raven. 8. NEUČINKOVITOST SLOVENSKEGA RAZISKOVALNEGA PODROČJA Analize vpliva raziskovalnega dela v gospodarstvu (Gliha, Kos, Stanovnik)1, publikacijske dejavnosti raziskovalcev2 in patentov3 omogočajo ovrednotenje slovenskega RiR in na osnovi primerjave z Nemčijo kot vodilno v EU določiti te- žišča, ki jih bo morala vključiti politika znanosti in tehnologije v svoj dolgoročni program, če bo hotela iti vštric z evropskim razvojem in izvesti aktiviranje RiR. Za večino držav EU (Nemčijo, Francijo, V. Britanijo, Italijo itd.) je značilno padanje vlaganja v RiR kot delež v KDP po 1994. letu, hkrati pa povečanje nje- gove učinkovitosti in storilnosti: povečuje se KDP, dodana vrednost proizvodne industrije, število publikacij in patentov, delež vrhunske tehnike v proizvodnji (nad 8,5 odstotka RiR v prihodku) in višjevredne tehnike (med 3,5 in 8,5 odstot- ka RiR v prihodku) in upadanje raziskovalno neintenzivne tehnike (pod 3,5 od- stotka RiR) po metodi Frauenhoferjevega inštituta ISI, ki se zdaj splošno upora- blja kot merilo tehnološke razvitosti. Število raziskovalcev stagnira ali se zmanj- šuje glede na vse zaposlene. Vidni so napori vlad, da racionalizirajo porabo pro- računskih sredstev, hkrati pa dosegajo večjo učinkovitost zlasti z ustvarjanjem partnerstva industrije z univerzami. Osrednja elementa politike racionalizacije sta konkurenca in krepitev samoodgovornosti. Državno čvrsto financiranje se umika v prid programskemu in učinkovitostno usmerjenemu razdeljevanju sredstev. Raziskovalnim ustanovam omogočajo večjo fleksibilnost in izvajajo si- stematično evalvacije, ki so podlaga konkurenci. Podlaga novi orientaciji nemš- kega raziskovalnega področja so sklepi zveznodeželne komisije novembra 19974, ki pomenijo potrditev kritikov slovenske raziskovalne politike. Politika vseh slovenskih vlad do zdaj je bila parcialna in ne nacionalna in integrativna. Zato ni bilo rezultatov, kot bomo videli iz primerjave z Nemčijo, Avstrijo, Češko, Madžarsko, Francijo in V.Britanijo. Finančne in kadrovske zmogljivosti Tabela 8.1 kaže vpogled v finančne in kadrovske zmogljivosti Slovenije v pri- merjavi z nekaterimi značilnimi državami EU in z Madžarsko in Češko. Izdatki za RiR države na prebivalca so približno enaki Irski, štirikrat večji od Madžar- ske in Češke in precej manjši od jedra EU. Podobno je tudi z izdatki gospodar- 1 Kos, M.: Trends in Developments of Transition Countries: Characcteristics and Possibilities of Slovenia in Comparison with the EU and other Post-Communist Countries. London, CRCE, 1998. 2 Glavič, P.: Raziskava publikacij SCI in SSCI v letih 1990-1995. Maribor, 1998. (Delo-Znanost 29. 7. in 5. 8. 1998). 3 Urad RS za intelektualno lastnino. WIPO Statistics 1997. 4 Faktenbericht 1998. BMBF, Bonn, 1998 43 Slovenija in EU stva, vendar so v Irski za 60 odstotkov večji. Delež državnih izdatkov v KDP je v Sloveniji še enkrat večji od Irske, Madžarske in Češke in podoben Avstriji in Vel. Britaniji. Delež celotnih izdatkov za RiR v KDP je v Sloveniji za 40 odstot- kov večji, od Madžarske za 120 odstotkov večji, enak kot v Avstriji in polovico držav jedra EU. Osebja v RiR na 1000 zaposlenih ima Slovenija največ, od Irske za 150 odstotkov več, za 100 odstotkov več od Avstrije in nekajkrat več od vzhodnih držav. Tudi pri raziskovalcih je isto razmerje. Slovenija ima torej od vseh evropskih držav najbolj bogato kadrovsko zasedbo v RiR. Gostoto razisko- valcev na 100 000 prebivalcev ima Slovenija podobno kot Francija, Nemčija in Vel. Britanija, vendar za 150 odstotkov boljšo od Irske, Madžarske in Češke. Ce- lotne izdatke za RiR na raziskovalca določa razmerje povprečnih plač in zato ni značilno za našo analizo. Ker je znanost ustvarjalec domačega proizvoda, mora- mo ugotoviti, da ima Irska za 80 odstotkov večji KDP na prebivalca, Madžarska in Češka komaj polovičnega, medtem ko ga imajo države v jedru EU nekajkrat večjega od Slovenije. Tabela 8.1: Finančni in kadrovski kazalci RiR za leto 1995 (v DM). Vir: Faktenbericht 1998, str. 424,446; Stat.inform. SU RS štev. 114/97; Stat. letopisi BRD, Madžarske, Češke, Eurostat. Opombe: 1) Po anketi MZT v industriji za leto 1995. 2) FTE, odgovarja polnemu delovne- mu času. Okrajšave držav pomenijo: Slo = Slovenija; D = Nemčija; F = Francija; A = Av- strija; GB = Vel. Britanija; CZ = Češka; H = Madžarska. Učinkovitost raziskovalcev Učinkovitost raziskovalcev merimo s številom publikacij v svetovnih glasilih po SCI in SSCI (za humanistiko in družboslovje) in s številom prijavljenih paten- tov. To so najbolj neposredne meritve, ki jih je tudi možno ugotoviti. Več po- vedo sicer podatki o tehnološkem prepadu, o velikosti deleža vrhunske tehnike v proizvodnji in v izvozu ter tehnološka plačilna bilanca nakupa in prodaje pa- tentov in licenc, vendar naj bo to predmet analize tehnološkega prepada med Slovenijo in državami jedra EU. 44 I. del: Gospodarstvo Tabela 8.2: Učinkovitost RiR v letu 1995 (v DM). Vir: SU RS; WIPO Statistics 1997; Statistični letopisi Nemčije, Avstrije, Madžarske, Češke; Glavič, P.(2); Faktenbericht 1998. BMBF, Bonn, 1998; Urad RS za industrijsko la- stnino. Opombe: 1) Prijave patentov domačih oseb skupaj s prijavami PCT in EPA. 2) Okrajšave držav glej pri tabeli 8.1. Tabela 8.2 prikazuje podatke o učinkovitosti RiR v letu 1995 na podlagi šte- vila publikacij in patentov za Slovenijo in primerjalne države. Značilnost pri- merjave je razmeroma konstantno razmerje med dodano vrednostjo industrije na publikacijo kakor tudi na patent. Iz tega lahko zaključimo, da je mogoče po- večati dodano vrednost industrije samo tedaj, če se poveča število prijavljenih patentov in publikacij. Učinkovitost slovenskih raziskovalcev pri publikacijah je med vsemi državami najslabša. Irci presegajo Slovenijo za 135 odstotkov, enako Čehi, Madžari pa za 104 odstotke. Pri patentih na raziskovalca je položaj drugačen, saj je slovenski kazalec podoben češkemu in madžarskemu, irski je za 100 odstotkov večji, enako kot pri drugih državah. Pri tem je vredno omeniti, da imajo Nemci razmeroma nizek kazalec publikacij, vendar najvišjega pri pa- tentih. Če oba kazalca seštejemo, je Slovenija še vedno najnižja, Irska nas pre- kaša za 120 odstotkov, Češka in Madžarska za okrog 80 odstotkov, razlika med Nemčijo iin Francijo pa se izravna. Odstopata Avstrija in Vel. Britanija, ki pre- kašata Slovenijo za dvakrat oz. dva in polkrat. Po publikacijah na 100 000 prebi- valcev je Slovenija najslabša skupaj z Madžarsko in Češko, medtem ko nas ostale države prekašajo vsaj za 100 odstotkov. Pri tem je zanimiva Avstrija, saj ima kljub majhnemu številu raziskovalcev med vsemi državami največjo učin- kovitost raziskovalcev tudi po publikacijah kot po patentih. Slovenija je torej glede učinkovitosti raziskovalcev na zadnjem mestu med vsemi državami, tudi med postkomunističnimi. Močno pa izstopajo majhne države, kot so na prvem mestu Izrael, Danska, Švedska in Finska, ki prekašajo tudi največje države EU. Kljub temu, da imajo slovenski raziskovalci vso vladno podporo pri temeljnem raziskovanju na škodo aplikativnega in razvoja, je nji- hov delovni rezultat najslabši v EU in med kandidatkami za vstop v EU. Nič 45 Slovenija in EU boljše ni seveda pri patentih. Čeprav se upirajo vključitvi v raziskave za indu- strijo, ne morejo podpreti svojega stališča z bleščečimi rezultati npr. proti Iz- raelcem, ki so omogočili svoji industriji inovativni prodor v vrhunsko tehniko. Tudi pri znanstvenem napredku, kar se kaže pri številu letnih doktoratov na 1000 raziskovalcev, so najslabši (z 48,6 doktorati), saj jih prekašajo Avstrijci za 34 odstotkov in Nemci za 100 odstotkov. To je razumljivo, saj če ni doktoratov, ni publikacij niti patentov in obratno. Vzporedba gospodarske učinkovitosti in patentne ter publikacijske aktivno- sti kaže zelo jasno korelacijo, ki je razvidna s slike 8.1 in 8.2. Število patentov na 100 000 prebivalcev kot tudi število patentov ter publikacij na sto tisoč prebi- valcev določata že v naprej dodano vrednost industrije na prebivalca. Iz trend- nih črt med osmimi državami je razvidno, da je dodana vrednost industrije tem višja, čim več ima država registririranih patentov in mednarodno pomembnih publikacij. Drugače povedano, neka industrija nima nobene možnosti večjega uspeha in učinkovitosti, če nima močno razvite raziskovalne dejavnosti, ki se dokazuje z velikim številom patentov in publikacij. Izstopajo pri tem Irska, Francija in Nemčija, ki imajo višjo učinkovitost industrije, kot jo kaže število patentov, in Velika Britanija, ki ima prenizko dodano vrednost, oziroma preveli- ko število patentov. To nam pove, da imajo prve tri države določen del pro- izvodnje po tujih patentih oziroma licencah, medtem ko ima Velika Britanija preveč patentov, ki jih sama ne izrablja v celoti, marveč jih prodaja. To nam po- trjuje tehnološka bilanca uvoza in izvoza licenc za patente: prve tri države imajo negativno bilanco, medtem ko ima Velika Britanija v Evropi edina močno pozi- tivno tehnološko bilanco, kar pomeni, da patentira veliko izdelkov, ki jih sama ne proizvaja. Ta zakonitost dokazuje pravilnost usmerjenosti raziskovalne poli- tike EU v aplikacije in konkretizacijo temeljnih raziskav! To bi moral biti tudi temelj slovenske politike in prestrukturiranja njenih RiR! Slika 8.1: Odvisnost dodane vrednosti industrije na prebivalca od števila paten- tov (za leto 1995). Vir: glej tabeli 8.1 in 8.2. 46 I. del: Gospodarstvo Slika 8.2: Odvisnost dodane vrednosti od števila patentov in publikacij (v letu 1995). Vir: glej tabeli 8.1 in 8.2. Tragično se mi zdi poveličevanje irskega uspeha pri povezovanju znanosti in industrije. Slovenska delegacija MZT, ki je obiskala Irsko, na celi strani Znano- sti v Delu (14. avgusta 1998) ni mogla prehvaliti irskih uspehov in organizacije znanosti. Po stvarnih kazalcih virov, tako finančnih kot človeških, je Irska daleč pod Slovenijo, kot kažeta tabeli 8.1 in 8.2; saj je delež irskih državnih izdatkov za RiR komaj polovica slovenskih (0,37 odstotka proti 0,66 odstotka), celotni iz- datki za RiR so v KDP samo 1,02 odstotka, slovenski pa 1,4 odstotka in na 1000 zaposlenih ima Slovenija dvainpolkrat več raziskovalcev. Seveda so absolutne številke bliže slovenskim, saj ima Irska za 80 odstotkov večji KDP na prebival- ca, vendar nimamo nobenega razloga, da bi se v tem pogledu čutili manjvredne od Irske. Kar nas mora takorekoč spraviti na noge, pa je učinkovitost teh pičlih irskih raziskovalcev, saj imajo letno skoraj še enkrat več publikacij na prebival- ca, na raziskovalca pa glede na publikacije celo za 135 odstotkov večjo storil- nost kot slovenski. Glede patentov je razmerje še celo hujše. Kaj je torej, kar nas v Sloveniji tako zavira, da smo na enem najnižjih mest v Evropi po rezultatih (ne pa po finančnih vložkih!)? Vlada in parlament dajeta za znanost zelo veliko, vendar dobita za to bore malo. Pri tem se mi zdi neodgovor- no od vseh ministrov za znanost, da niso zahtevali evalvacije vložkov in rezulta- tov. Šele zdaj smo izvedli takšno primerjavo in razkrili dejstva. Danes bi morali potegniti črto pod zaključki in se lotiti prenove. Edino kar ima veljavo, niso za- klinjanja, marveč rezultati. Rezultati so še kako potrebni danes, saj je jasno, da se razlika do EU čedalje bolj povečuje, slovenski izdelki so vse manj zahtevni, proizvodnja je ekološko škodljiva, česar ne bi v EU nikjer dovolili, in tehnološki prepad do EU se povečuje, kar ugotavlja že tudi komisija EU. Slovenska vlada bo morala svojo raziskovalno politiko preusmeriti, da bo do- segla isto učinkovitost raziskovalcev in ustanov kot v majhnih evropskih državah, isto povezanost raziskovalne usmeritve z industrijo in isto partnerstvo univerze z industrijo. Čvrsto financiranje ustanov se mora umikati programske- mu in storilnostno usmerjenemu podeljevanju sredstev, pri čemer je sistematič- 47 Slovenija in EU na evalvacija temelj konkurenci in samoodgovornosti. Združevanje ustanov naj omogoči krepitev raziskav in vitkejše strukture. Državno financiranje naj se umika samofinanciranju s partnerskimi projekti industrije, univerz in ustanov. Samostojne raziskovalne ustanove naj se vključujejo v strukture univerze in tam postajajo fleksibilnejše. 9. DONOSNOST UPORABLJENEGA KAPITALA IN NALOŽBE Slovenske naložbe na zaposlenega so bile v letu 1995 5400 DM, kar pomeni 20 odstotkov od dodane vrednosti na zaposlenega. Kot kaže tabela 9.1 niso bile pokrite z ostankom dodane vrednosti, če od nje odštejemo stroške dela in izgu- be. Torej so bile izvedene iz posojil. V Madžarski in Nemčiji ostanek dodane vrednosti pokrije naložbe v celoti. Nemške naložbe znašajo samo 8,4 odstotka dodane vrednosti, čeprav so po znesku 2.3-krat večje od slovenskih. Pri tem moramo navesti, da je znašalo varčevanje slovenskega prebivalca v letu 1994 731 DM z upoštevanjem tolarskih in deviznih vlog in depozitov v bankah in vezanih sredstev za stanovanjsko gradnjo. V Nemčiji je znašalo varčevanje 3820 DM na prebivalca, to je 5,16-krat več, vključujoč tudi nakupe vrednostnih papirjev in obveznic. Zato bančna sredstva v Sloveniji ne zadostujejo za kritje močnejših naložb v višini nemških. Dejstvo je, da bi morala Slovenija početveri- ti naložbe za dohitevanje jedra EU. Tabela 9.1: Ostanek dodane vrednosti v industriji za naložbe v modernizacijo na zaposlenega (v DM) 1) Upoštevana je izguba 1910 DM na zaposlenega (1995). Vir: US RS Stat.inf. št. 17 (za 1995), Stat. ročenka RČ 1996 za 1994, str. 249, 259. Stat. Jahrbuch BRD 1996 (za 1994), str. 196, Stat. letopis Madžarske 1996 za 1994. Donosnost fiksnega kapitala kot sredstev (ROA) je v teh razmerah negativna. Dobiček bo možno doseči šele pri pragu dodane vrednosti, ki bo pokril stroške dela, davke in naložbe. Petodstotno vračilo na kapital kot cilj industrijske politi- ke je torej res samo oddaljen cilj, ki pa je pogoj za večji dotok tujega kapitala, ki terja visoko vračanje. 48 I. del: Gospodarstvo Učinkovitost fiksnega kapitala Za presojo gospodarne izrabe fiksnega kapitala in s tem naložb uporabimo učinkovitost fiksnega kapitala kot količnik med dodano vrednostjo in vred- nostjo fiksnega kapitala (v dejanski vrednosti po razvrednotenju). V tabeli 9.2 so podani dodana vrednost, vrednost fiksnega kapitala v opremi, strojih in zgradbah, učinkovitost fiksnega kapitala in indeks glede na predelovalno indu- strijo Slovenije z indeksom 100, za države v tranziciji, Nemčijo in nekatere veli- ke multinacionalke iz EU z javno objavljenimi zaključnimi računi. Tabela 9.2: Učinkovitost fiksnega kapitala v predelovalni industriji za Sloveni- jo, Češko, Madžarsko, Nemčijo in multinacionalke ABB, Sulzer, Vo- ith Group, Voest-Alpine (vrednosti v DM na zaposlenega, učinkovi- tost fiksnega kapitala v DM na 100 DM kapitala). Vir: SKEP GZS, CIC; Statist. letopisi Madžarske in Nemčije; Letna poročila ABB, Sulzer, Voest-Alpine in Elina. Opombe: 1) Upoštevana dod. vrednost po odštetju proiz. naftnih deriv. in tob. industrije z izredno visokimi dod. vrednostmi (tobačna 1 566 000 DM pc). Učinkovitost fiksnega kapitala je v Nemčiji šestkrat večja kot v Sloveniji in v navedenih evropskih multinacionalkah 5- do 9-krat večja. V Češki in Madžarski je samo polovica slovenske učinkovitosti. Slovenski fiksni kapital je glede na znano zastarelost industrijske opreme prevelik, saj je za tretjino večji kot v mul- tinacionalki ABB. Očitno je v računovodskih navodilih v metodologiji izračuna- vanja vrednosti fiksnega kapitala ob revalorizaciji in razvrednotenju neka si- stemska napaka. Pogoji za gospodarsko rast držav v tranziciji V tabeli 9.3 so podani elementi za presojo možnosti gospodarskega dviga in do- hitevanja jedra EU v primerjavi držav v tranziciji in Nemčije; podani so tudi podatki za multinacionalko Asea Brown Boveri, ki je z 215 000 zaposlenimi ena- ko velika kot slovenska industrija, ima pa vrsto podjetij v Rusiji, na Poljskem in na Madžarskem, kar jo približuje državam v tranziciji. 49 Slovenija in EU Tabela 9.3: Deleži stroškov dela, porabe fiksnega kapitala, presežka in naložb v dodani vrednosti v odstotkih kakor tudi v DM na zaposlenega (v zgornji vrstici odstotki dodane vrednosti, v spodnji vrstici znesek) Vir: SKEP GZS; Stat. ročenka ČR; Stat. Yearbook of RH; Stat. Jahrbuch f.d. BRD 1996; Annual Report 1996 Asea Brown Boveri, Baden, CH. Opombe: 1) Upoštevan dobiček po davkih. 2) 60 % vseh zaposlenih dela v 68 % vseh podjetij z dobičkom 3381 DM pc (10.5 % od dod. vrednosti), z ROA 3.3 % in ROE 5.4 %, njihov fiksni kapital je 51 220 DM pc. 3) Izračunano iz dod. vred. 146 300 DM pc, po odštetju panog proiz. naftnih derivatov in tobačne industrije z izredno visoko dod. vrednostjo je dodana vrednost pred. industrije 136 110 DM pc. 4) ROA z upoštevanjem vseh sredstev. Pogoja za gospodarsko širitev in rast sta dva: dovolj visoka dodana vrednost in visoke naložbe. Za visoko dodano vrednost je pomembno, da je izkoriščanje prihodka čim boljše. Pregled elementov v tabeli kaže, da je v Sloveniji in na Češkem izkoristek prihodka najslabši, saj je komaj polovico nemškega ali ABB. Delež materiala in tujih storitev je prevelik, nabava je neracionalna. Vzrok ni v nizki dodani vrednosti, saj je slovenska še enkrat večja od madžarske, ki pa ima izkoriščanje prihodka mnogo boljše. Primerjava razkriva, da je slovenski delež stroškov dela v dodani vrednosti še enkrat večji kot v Nemčiji. Isto velja tudi za Češko, čeprav ima stroške dela na zaposlenega samo tretjino slovenskih. Po- sledica tega je, da je presežek Slovenije negativen, Češke pa zelo majhen. Slove- nija nima nobenih možnosti, da bi napajala naložbe z lastnimi sredstvi, ustvar- jenimi iz dodane vrednosti proizvodnje. Amortizacija fiksnega kapitala je v Slo- veniji enkrat višja kot v drugih državah v tranziciji in enaka Nemčiji in ABB. Vzrok je v za tretjino višji vrednosti fiksnega kapitala na zaposlenega. Fiksni kapital v predelovalni industriji je z 49 340 DM na zaposlenega za 32 odstotka večji kot v multinacionalki ABB, kjer znaša 37 500 DM. Donosnost sredstev kot fiksnega kapitala je zato v Sloveniji nič, ker ni dobička in ker je fiksni kapital prevelik. Če upoštevamo samo podjetja z dobičkom (z 60 odstotki vseh zaposle- nih), je donosnost sredstev 3.3 odstotka, torej vračanje v 30 letih. V ABB je do- nosnost kapitala 20.8 odstotka, kar pomeni, da se naložbe izplačajo v petih le- 50 I. del: Gospodarstvo tih. Zato Slovenija ni zanimiva za tuje vlagatelje. Izstopa pa Madžarska, ki ima visok presežek 35.4 odstotka dodane vrednosti, in visoko donosnost kapitala, ki nudi vračanje vloženega kapitala v 11 letih. Napačna je trditev, da je premajhen čvrsti kapital v opremi, strojih in zgrad- bah vzrok tako nizke dodane vrednosti na zaposlenega. Podatki kažejo, da je v Sloveniji v primerjavi z nemško industrijo in z nekaterimi velikimi multinacio- nalkami čvrsti kapital na slovenskega zaposlenega za tretjino večji. To je tudi razlog nizke donosnosti uporabljenega kapitala, vendar ne samo to, kajti v ulomku za izračun donosnosti je v števcu dobiček po davkih, ki pa je že vrsto let negativen. Države v tranziciji v pogledu dodane vrednosti ne dohitevajo gospodarstev v EU, marveč se zaostanek povečuje. Podatki v tabeli 2.1 kažejo, da z dosedanjo rastjo nobena država v tranziciji ne more ujeti držav EU. Letna prirast dodane vrednosti Nemčije 6850 DM na zaposlenega je 30-krat večja od prirasta Češke in 2.4-krat večja od Slovenije, ki ima med državami v tranziciji najhitrejšo rast, tako da se razlika med njimi in Slovenijo povečuje vsako leto Sklep Ta primerjalni pregled nakazuje te strateške ukrepe: – Dvigniti moramo DVpc z dvigom stopnje razvojne in tehnološke zahtevnosti izdelkov. Odgovornost za to je na RiR področju. – Zmanjšati moramo preveliko vrzel med prihodkom in dodano vrednostjo z odpravljanjem neracionalnosti pri zunanjih nabavah materiala in storitev; odgovoren je menedžment vseh ravni. – Znižati moramo relativni delež stroškov dela v dodani vrednosti; to bo mogo- če doseči ob povečevanju dodane vrednosti z zamrznitvijo rasti plač toliko časa, dokler ne bomo dosegli ravni okrog 45 do 50 odstotkov dodane vredno- sti. Za to je odgovorna vlada. – Ob izpolnitvi teh pogojev se bo povečal presežek na okrog 20 do 35 odstot- kov dodane vrednosti, s čimer bo dosežena raven Madžarske. S tem se bo povečala donosnost uporabljenega kapitala na 10 do 20 odstotkov, kar bo pritegnilo tuje vlagatelje, ker se bo vračilo kapitala skrajšalo na 5 do 6 let. – To bo omogočilo večje naložbe iz presežka kakor tudi boljše pogoje za naje- manje in vračanje posojil. Naložbe v vseh državah v tranziciji so premajhne. Morale bi se vsaj podvojiti na 12 000 do 15 000 DM na zaposlenega. Odgovor- nost za te ukrepe je na vladi in na bančnem sektorju. – Hitrost povečevanja dodane vrednosti bi se morala povečati vsaj na 5000 DM do 8000 DM na zaposlenega letno. To pomeni hitrejše dohitevanje držav v jedru EU in hitrejše prilagajanje konkurenčnosti njihovi ravni. To bo posledi- ca vsklajenega delovanja menedžmenta, vlade in bank. 51 Slovenija in EU 10. OCENA VPLIVOV NA DODANO VREDNOST Vzroki velike razlike ekonomske učinkovitosti Zahodne in Vzhodne Evrope, pod čemer razumemo dodano vrednost na zaposlenega1 (v sledečem DV/zap), njeno počasno rast in nizko donosnost sredstev, so: razvojnotehnološka inten- zivnost izdelkov in procesov2, struktura in organizacija podjetij, ekonomija ob- sega, menedžerske pomanjkljivosti v prodaji, logistiki in nabavi, kakor tudi v iracionalnih posledicah pomanjkanja socialnega kapitala3 zaradi izginotja zau- panja, lojalnosti in poštenosti kot socialnega lepila za združevanje posamezni- kov pri podjetniških načrtih zunaj družine. Vsi ti vzroki tvorijo sistem, v kate- rem so na nedoločen način v medsebojni zvezi in sodelujejo pri učinkovanju pogojno kolektivno. Za ekonomsko napredovanje držav v tranziciji je pomem- bno, da ugotovimo medsebojne zveze vseh teh dejavnikov, okoliščine njihovega optimalnega delovanja in njihov količinski delež v skupnem rezultatu. Metodološki temelji Za oceno vpliva stopnje razvojne in tehnološke intenzivnosti izdelkov in pro- izvodnih postopkov uporabimo vrednosti uravnoteženega stanja, pri katerem so izrabljene vse možnosti brez dodatnih enot napora. Izdelki v tranzicijskih državah so v povprečni stopnji razvojne intenzivnosti okrog 5. V tabeli 10.1 so podane dodane vrednosti na zaposlenega v različnih stopnjah razvojne inten- zivnosti v DM za leto 1994. Tabela 10.1: Vrednosti DVpc v odvisnosti od razvojne intenzivnosti izdelkov Pri določanju vpliva organizacijskih in komercialnih ukrepov je potrebno ugotoviti razmerje prihrankov glede na to, ali delujejo na prihodek ali na doda- no vrednost oz. na stroške materiala in sestavin zunanjih dobaviteljev. Tabela 10.2 kaže, da se povečanje prihodkov (PRI) preslika na dodano vrednost v od- visnosti od razmerja med prihranki in dodano vrednostjo: k = k . PRI/DV DV PRI 1 Dodano vrednost izračunaj iz bilance stanja: od prihodka (AOP 050 + 057 + 058) odštej stroške nabavljenega materiala, komponent in storitev (060 + 069). 2 Kos, M.: Fundamentals of Economics of Developmental-technological Condition of National In- dustry. (v tisku). 3 Kos, M.: Low Economic Efficiency of Postcommunist Economies – Consequence of Totalitarian Era: Obstacle in Catching up the EU. (v tisku). 52 I. del: Gospodarstvo Pri povečanju prihodka s ceno večjo za 15 odstotkov se poveča DV v Sloveni- ji za 50 odstotkov, ker je DV/PRI = 0,30, v Nemčiji pa za 30 odstotkov, ker je DV/PRI = 0,50. Zato je vsak vpliv, ki deluje na prihodek, največjega pomena za- radi svojega multiplikatorskega učinka na DV. Velik vpliv na DVpc ima tudi zmanjšanje zunanjih nabavnih stroškov materiala in sestavnih delov. Pri zmanjšanju teh stroškov za 5 odstotkov se poveča DV za 35 odstotkov (105/ 1000 . 3,33 = 0,35). V isto kategorijo spada boljša izraba materiala z manjšim od- padkom. Zato je razumljiv pritisk proizvajalcev avtomobilov na poddobavitelje sestavin, da znižajo cene za 30 odstotkov. V nemških razmerah PRI/DV = 2 po- meni to povečanje DV oz. dobička za 30 odstotkov. Povečanje dodane vrednosti zaradi povečanja prodajnih cen in zmanjšanja nabavnih cen materiala in sestav- nih delov v odvisnosti od razmerja prihodka in dodane vrednosti kaže slika 10.1. Zmanjšanje stroškov poslovanja je identično s povečanjem prodajnih cen. V primeru kombiniranega delovanja več ukrepov se odstotki povečanja DV seštevajo. Slika razločno kaže, da je možno doseči v Sloveniji, kjer je razmerje med prihodkom in dodano vrednostjo med 3 in 4, z manjšimi izboljšavami zna- tna povečanja dodane vrednosti; pri več istočasnih ukrepih tudi po več sto od- stotkov. Slika 10.1: Povečanje dodane vrednosti zaradi različnih poslovno-organizacij- skih ukrepov. Po raziskavi cen slovenskih izdelkov na nemškem trgu4 je globalna učinkovi- tost slovenskih izdelkov glede na povprečne cene na nemškem trgu 85,6 odstot- ka, madžarskih pa 83,2 odstotka. Istočasno je bila švicarska učinkovitost 127,4 53 Slovenija in EU odstotka in avstrijska 102,5 odstotka, se pravi nad povprečjem. To pomeni, da bi se lahko slovenske cene povečale za 14,4 odstotka in dodana vrednost za 14,4 : 0,30 = 48 odstotkov. Že iz tega vidimo, da je najbolj učinkovit pri poveča- nju dodane vrednosti vsak ukrep, ki deluje na povečanje prihodka. Tabela 10.2: Vpliv prodajne cene, prodajne provizije, kasnitvenih penalov in nabavne cene materiala in sestavin na dodano vrednost Pomanjkljivosti v poslovanju podjetij so naštete v tabeli 10.3; razdeljene so v skupino A, ki vpliva na prihodek, in v skupino B, ki vpliva neposredno na dodano vrednost. Podane so tudi velikosti vpliva na dodano vrednost v odstot- kih. Zato je primarnega pomena povečanje prihodka na zaposlenega. Primerjava z nemško učinkovitostjo kaže, da je nemški prihodek na zaposlenega 4,04-krat večji od slovenskega, kar pomeni, da pri istih prodajnih cenah proizvede nem- ški zaposleni štirikrat večjo količino izdelkov. Vendar stroški kupljenega mate- riala in sestavnih delov, ki predstavljajo razliko med prihodkom in dodano 4 Dimovski, V.; Zager, M.: Položaj slovenskih izvoznikov v primerjavi s konkurenco v tujini (Izvo- zna učinkovitost). IER, 1995. 54 I. del: Gospodarstvo Tabela 10.3: Prispevek poslovnih ukrepov k večanju dodane vrednosti na zapo- slenega z odpravo pomanjkljivosti pri poslovanju in organizaciji vrednostjo, niso štirikrat večji, marveč samo 3,09-krat zaradi ekonomike obsega in racionalnejše nabave. Zato so slovenski izdelki za 31 odstotkov dražji od nemških. Količnik med dodano vrednostjo in prihodkom je kazalec učinkovito- sti proizvodnje: v slovenski industriji je 0,26 (v letu 1996), v nemški pa 0,495, kar je za 63 odstotkov več. Količnik prihodka in dodane vrednosti je odraz dobre organizacije in me- nedžmenta podjetja. V nemški industriji je največji v visoki tehnologiji, merilni, medicinski in regulacijski tehniki: 58,8 odstotka (0,31), električnih proizvodnih napravah: 52,5 odstotka (0,33), kemični in farmacevtski industriji: 52,9 odstot- ka (0,31) in tiskarstvu: 63,8 odstotka (0,48). Količniki slovenskih panog so pre- cej nižji, razlike so 33 do 90 odstotkov. Na količnik vpliva ekonomija obsega, produktivnost na delavca (količina izdelkov) in dobra organizacija nabave po nizkih cenah. Nekdanja vzhodnonemška industrija kot merilo Primerjava tranzicijskih držav kaže, da je njihova učinkovitost približno enaka. Iz njihovega stanja ni mogoče ugotoviti vzrokov in njihovega deleža v dodani vrednosti, ker ne vemo, kako so tehnološko opremljene in predvsem kakšen menedžment imajo. Drugače je z vzhodnonemško industrijo. Prevzela jo je Za- hodna Nemčija in izvedla obsežno privatizacijo in prestrukturiranje, za kar je vlagala po 200 milijard DM letno in bo še vlagala do leta 2001. Zamenjala je te- hnologijo, mnoga podjetja so prevzeli zahodni koncerni, upravo so zamenjali zahodni menedžerji. To je vzorčni primer, ki dokazuje, kaj je možno doseči. Gi- banje ekonomskih kazalcev kaže tabela 10.4. Število zaposlenih se je po letu 1990 zmanjšalo od 2 144 000 na 566 000, to je na 26,4 odstotka leta 1994 in se tu umirilo. Takšnega padca ni bilo niti v eni postkomunistični državi (v Sloveniji se je zaposlenost industrije zmanjšala na 57 odstotkov leta 1996). Dodana vrednost DV/zap se je skokovito povečevala: leta 1990 je bila 21 260 DM, 17,9 odstotka zahodne, nekaj manj kot v slovenski 5 Razmerje PRI/DV je v letu 1994 v češki industriji 0,244, madžarski 0,33, poljski 0,456, avstrijski 0,355 in švedski 0,344. 55 Slovenija in EU Tabela 10.4: Ekonomske značilnosti industrije vzhodnih nemških dežel (v DM) Vir: USRS; Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1991 – 1997. DV – dodana vrednost, PRI – prihodek. industriji (23 411 DM), leta 1994 je dosegla že 85 400 DM, kar je 58 odstotkov DV starega ozemlja Nemčije. Po letu 1995 nemški statistični urad ne navaja več starih in novih ozemelj ločeno, marveč samo “Nemčijo” kot enotno državo. Prirastek DV/zap je dosegel v letih 1991–1994 letno po 19 400 DM, kar je dvakrat več kot v zahodnem delu 6850 DM. Proti slovenskemu letnemu prirast- ku 1500 DM je to 13-krat več. Posledica tega je, da so se vzhodnonemške pokra- jine po dodani vrednosti na zaposlenega dvignile s šestine zahodnonemške dodane vrednosti na manj kot polovico. Vzrok temu dvigu so bili ti činitelji: posodobitev proizvodnih programov s sodobnimi izvedbami, posodobitev proizvodnih naprav, uvedba novih organiza- cijskih oblik timskega neformalnega sodelovanja, vitke organizacije, točnosti dobav in s tem minimalnih zalog, skupno trženje, kakovost brez reklamacij, od- pravljanje vseh ovir pri poslovanju sproti in nebirokratsko, kar je popolno nas- protje nekdanji praksi. V proizvodne zmogljivosti so bile investirane ogromne vsote okrog 65 milijard DM, kar je okrog 120 000 DM na zaposlenega, letno med 35 000 do 40 000 DM, to pa pomeni povsem novo opremo delovnih mest. Kljub temu izrednemu povečanju DV/zap pa poročajo o velikih ovirah pri uveljavljanju odgovornosti, osebne zavzetosti in odzivanju na zaplete. Zaposle- ni so premalo samoiniciativni, premalo inovativni, preveč so navajeni predpi- sov, togega reda, hierarhičnosti in prelaganja odgovornosti na druge. To so zna- čilne poteze premajhnega socialnega kapitala, se pravi, ni sposobnosti individu- jev, da bi se združevali za skupne namene po lastni pobudi in spontano, brez diktiranja ali dolžnosti. Podatki za DV/zap za leto 1995 in 1996 kažejo, da se rast umirja in da se bliža neki točki, ki bi jo dovoljevale razmere pičlega social- nega kapitala. Glede na potek DV/zap ocenjujemo vpliv pomanjkanja socialne- ga kapitala na 40 000 do 50 000 DM. Vzvodi za dvig dodane vrednosti Vzhodnonemški zgled dokazuje, da je bistvo posodobitev proizvodnega progra- ma, se pravi prenovitev izdelkov, da bodo imeli zahodnoevropski look, design in naklonjenost kupcev in izrazita posodobitev proizvodnih naprav. Avstrijska 56 I. del: Gospodarstvo in nemška industrija vlagata že vrsto let med 12 000 DM do 17 000 DM na zapo- slenega v naložbe. To je trikrat več od sedanjih slovenskih letnih naložb med 4000 DM in 5500 DM na zaposlenega. Izračun evropskih držav kaže, da se poveča dodana vrednost za polovico na- ložbene vrednosti. To velja tudi za Slovenijo. Če bi hoteli vsaj obdržati korak z Nemčijo, bi morali vlagati po 14 000 DM na zaposlenega. Pri vsaki manjši višini naložb bomo zaostajali za EU. Zato imajo takšen pomen organizacijske in trženjske izboljšave, manjše prodajne provizije, boljša nabava in izraba materiala, odprava kasnitvenih pe- nalov, točne poddobave in manjše zaloge, kar ne zahteva nobenih vlaganj. S te- mi ukrepi lahko povečamo dodano vrednost za 100 do 150 odstotkov. Vzhodni Nemci so nas leta 1994 prekašali že za 373 odstotkov in ta prepad se povečuje. Če bi vložili 10 milijard DM v posodobitev industrije in izdelkov, bi povečali DV/zap za 20 000 DM, z organizacijskimi ukrepi pa bi ga lahko povečali za 35 000 DM in dosegli tako 81 000 DM na zaposlenega (v letu 2002), kar bi bilo 76 odstotkov vzhodnonemške DV/zap. To bi bil dober izhodiščni položaj za še večji skok pred vstopom v EU. Odpadle bi proračunske težave in mnogo lažje rešljivi bi bili socialni problemi, vključno s pokojninskim. Seveda pa bi rešili zlasti problem brezposelnosti. 11. ENERGETSKA NEUČINKOVITOST SLOVENSKE INDUSTRIJE Za nizko dodano vrednost na zaposlenega je v postkomunističnih državah med drugimi razlogi kriva na prvem mestu visoka in neracionalna poraba električne energije. Za presojo učinkovitosti izrabe električne energije v proizvodnih podjetjih uvajamo dva kazalca: energetsko učinkovitost, ki pove, koliko kWh električne energije porabi industrija za ustvaritev 1000 DM dodane vrednosti, in energetsko porabo izdelka, ki pove, koliko kWh električne energije je potreb- no za izdelavo enote izdelka v vrednosti 1000 DM. Kazalce primerjamo z nemš- ko predelovalno industrijo, ki ima v EU najvišjo dodano vrednost na zaposlene- ga (DV/zap). Za izračun vseh treh kazalcev so nam potrebni podatki o letni po- rabi električne energije v industrijskih panogah za posamezna leta 1980 do 1996, število zaposlenih, prihodek in dodana vrednost. Slika 11.1 prikazuje gibanje kazalca energetske učinkovitosti v kWh na 1000 DM dodane vrednosti, slika 11.2 pa kazalec energetske porabe izdelka v kWh na 1000 DM prihodka v letih 1980 do 1996. V nemški industriji porabi zaposleni za 65 odstotkov več električne energije kot v slovenski industriji. Vendar to ne pove ničesar, kajti slika 11.1 kaže, da potrebuje slovenska industrija 3,86-krat več energije za ustvaritev 1000 DM dodane vrednosti, slika 11.2 pa, da porabi slovenska industrija 2,5-krat več energije kot nemška za isto količino izdelkov, pri čemer domnevamo, da iztržita obe enako ceno na trgih za proizvedene izdelke. Pri tem se je pri Nemcih ener- getska učinkovitost pri ustvaritvi 1000 DM dodane vrednosti z leti izboljšala, 57 Slovenija in EU Slika 11.1: Energetska učinkovitost pri porabi električne energije v kWh za ust- varitev 1000 DM dodane vrednosti v predelovalni industriji Nemčije in Slovenije v letih 1980 do 1996 (Vir: SU RS; Stat. Jahrbuch d. BRD 1990 do 1998). Slika 11.2: Energetska poraba v kWh na enoto 1000 DM prihodka (PRI) v predelovalni industriji Nemčije in Slovenije v letih 1980 do 1996 (Vir: glej sliko 11.1). saj se je zmanjšala potrebna električna energija med leti 1980 in 1996 za 30 od- stotkov, kar pomeni letno za 1.7 odstotka, medtem ko se je v slovenski industri- ji energetska učinkovitost poslabšala, saj se je povečala potrebna električna energija za 28 odstotkov, oziroma za 1.5 odstotka letno. Energetska poraba na enoto izdelka se z leti v slovenski industriji povečuje, medtem ko se v nemški industriji zmanjšuje. Vendar pa je zaskrbljivo to, da je za 151 odstotkov višja kot nemška. To pomeni toliko večjo obremenitev vmesnih stroškov, ki zmanj- šujejo dodano vrednost. Ker je bila električna energija, ki jo je slovenska indu- 58 I. del: Gospodarstvo strija plačala, povprečno po 8.93 Pf na kWh v letu 1995 (Statistični letopis 1997, str. 297), predstavlja to pri 1000 DM dodane vrednosti za 50 DM večje energet- ske stroške, kar pa pomeni pri 31-odstotnem deležu dodane vrednosti v prihod- ku za 16.1 odstotka manjšo dodano vrednost. To pa ni več zanemarljivo, saj to- likšne rasti dodane vrednosti slovenska industrija ni dosegla že 10 let. Ker je razmerje med prihodkom na zaposlenega v nemški in slovenski indu- striji 4.1 (za leto 1995: 314 900 DM proti 75 955 DM), razmerje v energetski po- rabi izdelka glede na 1000 DM prihodka pa je samo 2.51, pomeni, da je sloven- ska energetska poraba tudi pri enakem prihodku na zaposlenega za 65 odstot- kov prevelika. Proizvodnja zato ni racionalna in ogroža tako dodano vrednost kot tudi dobičkonosnost. Po panogah je po tabeli 11.1 energetska učinkovitost za 1000 DM dodane vrednosti povsod slabša kot v nemški industriji. Od povprečja izstopa panoga papirja in celuloze s 3939 kWh na 1000 DM dodane vrednosti in panoga pro- izvodnje kovin s 6829 kWh, v prvi je energetska poraba za 448 odstotkov večja od nemške (719 kWh na 1000 DM DV), v drugi pa je za 673 odstotkov večja (884 kWh na 1000 DM DV). Najmanjša razlika do nemške industrije je v panogi kemikalij in farmacevtike, ki odstopa za 31 odstotkov, v gumarski panogi (za 84 odstotkov) in v panogi živil in pijač (za 90 odstotkov). Prav tako so stroški za energijo na enoto izdelka povsod za okrog 150 odstotkov večji od nemških, ra- zen v panogi kemikalij, ki porabi za 13 odstotkov manj energije na enoto izdel- ka kot nemška kemična industrija. Tabela 11.1: Razmerje energetske učinkovitosti v kWh na 1000 DM dodane vrednosti in energetske porabe izdelka kWh na 1000 DM prihodka v slovenski in nemški industriji po industrijskih panogah za leto 1995. 59 Slovenija in EU Zaključki Na podlagi teh ugotovitev lahko zaključimo, da je slovenska industrija zaradi svoje energetske neučinkovitosti pomemben vir onesnaževanja okolja. Ne sa- mo da proizvede na zaposlenega 4.2-krat manj enot izdelkov kot nemška indu- strija (glede na prihodek), marveč porabi za 2.5-krat več električne enrgije, da ustvari za 1000 DM izdelkov. Zato je njeno obratovanje energetsko izredno ne- učinkovito in potratno tako z nacionalno-ekonomskega kot ekološkega stališča. Menedžment slovenskih podjetij zanemarja energetsko racionalno upravljanje proizvodnje, saj ni vidno v poslednjih desetih letih nobeno izboljševanje in pri- bliževanje zahodni ravni. Od industrij držav EU nas loči ne samo nekajkrat nižja dodana vrednost na zaposlenega, marveč tudi energetska potratnost veli- kih razmer, saj se v energetski porabi za ustvarjanje dodane vrednosti ne loči- mo od EU samo za nekaj deset odstotkov, kar bi bilo še razumljivo, marveč za skoraj 400 odstotkov. Tako velike razlike ni mogoče več tolerirati. Po energetski neučinkovitosti smo sorodni vsem drugim postkomunističnim državam, saj je njihovo energetsko poslovanje prav tako na isti ravni, se pravi nekajkrat slabše od zahodne, in se ne izboljšuje, saj njihova dodana vrednost stagnira na precej nižji ravni od slovenske. Češka predelovalna industrija dosega samo 46 odstot- kov slovenske dodane vrednosti na zaposlenega, zaradi česar je njena energet- ska neučinkovitost še slabša od slovenske. Najbolj zaskrbljivo je to, da se raz- lika proti EU povečuje; v 16 letih se je razlika povečala za 56 odstotkov, kar pomeni, da se energija uporablja vse manj racionalno. Povezano pa je to s stag- nacijo dodane vrednosti na zaposlenega pri nas in njenim hitrom naraščanjem v Nemčiji in drugih državah EU, celo na Portugalskem. Racionalizacija energetske učinkovitosti je zato ena temeljnih nalog menedž- menta. To je element povečevanja dodane vrednosti. Posredno pa je to člen v prizadevanjih za zmanjšanje onesnaževanja ozračja, saj bi se lahko proizvodnja elektrarn zmanjšala za 3671 milijonov kWh letno, kar je 38.3 odstotka celotne porabe v državi (9582 GWh leta 1996), če bi prešli na nemško racionalno izrabo energije. To je ravno moč NE Krško. Slovenska industrija, ki prispeva 24,7 odstotka KDP (leta 1995), bi potem za- vzemala v energetski porabi samo 21,7 odstotka in ne več 52 odstotkov, kar je sorazmerno nemškim razmeram, kjer porabi industrija 37,6 odstotka proiz- vedene električne energije, zavzema pa v KDP delež 25,4 odstotka, se pravi, da porabi za 56 odstotkov več, kot je njen delež v KDP. Slovenska industrija pa po- rabi 110 odstotkov več, kot je njen delež v KDP. Že ta razmerja odkrivajo struk- turno neskladje v energetski porabi. Zato je izhod iz vseh teh neskladij v nacio- nalni energetski učinkovitosti vsesplošna strategija za dvig dodane vrednosti na zaposlenega. To je bila pot industrije v EU. 60 I. del: Gospodarstvo 12. TEHNOLOŠKI PREPAD MED SLOVENIJO IN EU O tehnološkem prepadu med Slovenijo in jedrom držav EU govorimo že nekaj let, vendar je dobil domovinsko pravico tudi v oblastni politiki šele po poročilu bruseljske komisije EU1 za znanost in tehnologijo, ki je ugotovila nevarno zao- stajanje postkomunističnih držav za tehnološko ravnijo EU, pri čemer je Slove- nija na isti ravni z vsemi drugimi. Znanje in njen menedžment določata sposob- nost za inovacijo, s tem pa strukturno pretvorbo, rast in gospodarski uspeh. V osrčju raziskav o učinkovitosti nacionalnega gospodarstva so s tem povezani kazalci storilnosti in strukture gospodarstva, izobraževalnega ter raziskovalne- ga sistema in njihovo vzajemno delovanje v smislu inovacijske dejavnosti. Pri tem moramo opazovati vrsto posameznih kazalcev, da si oblikujemo sliko teh- nološke učinkovitosti, s čimer pa ne označujemo samo konkurenčne sposobno- sti za odnose med podjetji. Izbira kazalcev se usmerja po navedenih zahtevah, zlasti pa po dinamiki in spremembah v stanju izobrazbe in kvalifikacij zaposlenih, v gospodarski struk- turi (npr. po dinamiki ustanavljanja novih podjetij), v sposobnosti pretvarjanja znanja v tehnološke izume (dinamika patentiranja), v izdelke za svetovni trg, v storitve in postopke. Pri tem nas zanima vpliv sprememb sposobnosti tehno- loške učinkovitosti na celovite gospodarske cilje, zlasti na gospodarsko rast, ki je generator rasti celotne družbe, in stanje zaposlenosti, kar omogoča zdravo in stabilno družbo brez socialnih konfliktov. Slika 12.1: Razlika dodane vrednosti na zaposlenega med Nemčijo in Slovenijo, Češko in Madžarsko na drugi strani kot merilo tehnološkega prepa- da v letih 1990 do 1995. Časovne in prostorske primerjave kazalcev omogočajo ugotovitve sposobno- sti tehnološke učinkovitosti, njenem razvoju in stanju v mednarodni primerja- vi, tako s postkomunističnimi državami kot z državami v jedru EU. 1 Evropski dialog. EU, Bruselj, september – oktober 1998/5, str. 2–7. 61 Slovenija in EU Merilo razlike dodane vrednosti na zaposlenega Tehnološki prepad je sorazmeren razliki dodane vrednosti predelovalne indu- strije na zaposlenega, če izhajamo iz domneve, da je pozitivna korelacija med tehnološko in razvojno zahtevnostjo izdelkov in dodano vrednostjo na zaposle- nega. Zato vzamemo razliko kot neposredno merilo tehnološkega prepada med državama, ki ju primerjamo. Slika 12.1 prikazuje v letih 1990 do 1995 potek razlike v dodani vrednosti na zaposlenega med Nemčijo na eni strani in Slove- nijo, Češko in Madžarsko na drugi strani. V Sloveniji se je tehnološki prepad do Nemčije po letu 1990 strmo povečeval, nato pa se je povečevanje prepada upo- časnilo, vendar se ni umirilo niti se ni prepad pričel zmanjševati. Med tremi postkomunističnimi državami loči Češko od Nemčije največji prepad, Madžar- sko nekaj manjši, medtem ko je Slovenija najboljša, vendar se je prepad po letu 1990 povečal za dobro tretjino. Je pa razvidno iz poteka krivulj, da se prepad spreminja pri vseh treh državah kompatibilno, da vplivajo nanj približno podobni dejavniki in da v notranji strukturi uspešnosti gospodarjenja za zmanj- ševanje tehnološkega prepada ni nobenih bistvenih razlik. Izguba socialnega kapitala – poštenosti, zaupanja in medsebojnega zanašanja – v preteklem režimu je bila pri vseh enaka in se tudi z enakimi težavami obnavlja. Spremem- ba lastništva po privatizaciji ne vpliva na zmanjševanje tehnološkega prepada. Očitno je, da zaviralni dejavniki izobrazbe, odsotnosti RiR in kadrovske po- manjkljivosti delujejo naprej in da prevladujejo nad pozitivnimi spremembami v lastništvu, organizaciji in povezovanju s tujimi naložbeniki. Čeprav ima Ma- džarska daleč največji delež tujega lastništva, se to v ničemer ne odraža na zmanjševanju tehnološkega prepada. Nasprotno zaostaja za Slovenijo, ki je med vsemi postkomunističnimi državami najboljša, čeprav je razlika malenko- stna – 4,4 odstotka do Madžarske in 8 odstotkov do Češke. Zaključek je, da vse postkomunistične države loči enak tehnološki prepad do jedra EU. Vodstva teh držav se tehnološkega prepada premalo zavedajo, ker se v nji- hovem pretežno makroekonomskem načinu obravnave gospodarstva kot kon- stantno danost ne pojavljajo tehnološke razlike, ki vplivajo na dodano vrednost na zaposlenega znotraj podjetij. Delež proizvodnje vrhunskih tehnoloških izdelkov v celotni proizvodnji Zahodni svet je prevzel prakso nemškega Frauenhoferjevega inštituta ISI pri določanju tehnološke zrelosti industrije na podlagi velikosti deleža v prihodku porabljenega za RiR: po tem loči vrhunsko tehniko, ki porabi za RiR nad 8,5 od- stotka prihodka, višje vredno tehniko pri 3,5 odstotka do 8,5 odstotka in ostalo neintenzivno tehniko pri porabi za RiR manj od 3,5 odstotka. Tabela 12.1 pri- kazuje delež vrhunske in višje vredne tehnike v industriji Slovenije in nekaterih članic EU (Faktenbericht 1998. BMBF, Bonn, 1998) po dodani vrednosti in zapo- slenosti v letu 1995. V sodobnih državah povezujejo RiR na eni strani s proiz- vodnjo in izvoznim deležem na drugi strani. Raziskovalno intenzivne industrije so središča tehnološke proizvodnje in generiranja novih izdelkov. Mednarodna menjava blaga vsebuje vse več izdelke z visoko vsebino znanja. 62 I. del: Gospodarstvo Tabela 12.1: Razdelitev slovenske proizvodnje na raziskovalno intenzivno in neintenzivno za leto 1995 (delež v odstotkih). Vir: SU RS št. 315/97; Faktenbericht 1998, BMBF, Bonn, 1998, str.61. Podatkov o vlaganju v RiR po podjetjih ali celo izdelkih nimamo, imamo sa- mo podatke po panogah (glej poglavje o RiR v slovenski industriji). Po njih ima najvišji delež RiR v prihodku panoga pisarniških strojev in telekomunikacij s 6 odstotki, sledi ji panoga kemikalij s 4,2 odstotka. Pri tem bi se nobena panoga v Sloveniji ne uvrstila v vrhunsko tehniko, vse ostale pa v neintenzivno tehniko. To pomeni veliko tehnološko razliko proti konkurenci iz EU. Tudi tabelo 21.1 so sestavili Nemci po tem načinu na podlagi delitve panog, ker niso imeli na razpolago podatkov o vlaganju v RiR (Faktenbericht 1998, str. 61): Vrhunska tehnika: farmacija, računalniki (pisarniški stroji, radio/TV) teleko- munikacije, gradnja letal in vesoljskih plovil, precizijski inštrumenti, optika/ ure. Višjevredna tehnika: ostala kemija, strojništvo, elektrotehnika brez radio/ TV, telekomunikacijska tehnika, tirnična vozila, avtomobili. Vsa ostala proizvodnja je raziskovalno neintenzivna tehnika. Za Slovenijo smo razvrstili proizvodnjo po teh merilih. Neintenzivna pro- izvodnja zavzema v Sloveniji najvišji delež dodane vrednosti, vendar razlike do Italije niso velike v nobeni vrsti tehnike. Tudi glede na zaposlenost so deleži skoraj identični z italijansko industrijo. Tako je struktura industrije v obeh pri- merih enaka. Vendar nam da pregled dodane vrednosti na zaposlenega v pri- merjavi z Nemčijo v tabeli 12.2 povsem drugačno sliko, saj je razmerje med do- seženimi dodanimi vrednostmi za leto 1995 okrog 6. Vlaganje v RiR glede na prihodek pa je okrog 1:2. To pomeni neučinkovitost raziskav in razvoja v slo- venskih podjetjih, nizko stopnjo inovativnosti in neznanje organizacije in me- nedžmenta. Slika dodane vrednosti na zaposlenega je z drugimi besedami odraz tehnološkega prepada, ki loči Slovenijo od jedra EU. Primerjave zaposlenosti kažejo, da se v EU proizvodnja povečuje, medtem ko se zaposlenost zmanjšuje. Pri tem prihaja do strukturne preobrazbe, ker se vse bolj krepi storitveni sektor, ki sodeluje s proizvodnjo. Zaposlitveno je to podro- čje izredno dinamično. Velik del RiR se iz industrije seli v storitvena podjetja. Njihov prispevek za RiR se zato pri zajemanju podatkov za RiR prišteva k vla- 63 Slovenija in EU Tabela 12.2: Dodana vrednost na zaposlenega po tehnološko zahtevnih pano- gah Slovenije in Nemčije za leto 1995 (v DM). Vir: SU RS št. 315/97; Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1997, str. 193–194. ganju v RiR panoge, za katero delajo (Faktenbericht 1998, str. 62). S tem se širi inovacijska baza. Posledice tega procesa še niso v celoti preučene. Razvoj dodane vrednosti kaže, da vrhunska tehnika v Sloveniji ne raste tako kot na Zahodu. Ni odporna na konjunkturo, marveč ima probleme rasti kot ne- intenzivne panoge. V vseh industrijah skrbe za dinamiko telekomunikacije, elektronske sestavine in obdelava podatkov, v Sloveniji tega ni. Pri višjevredni tehniki so pomembni stroški in cene, zato je njena raven skoraj konstantna. Očitno je glede na dodano vrednost na zaposlenega razvojno vlaganje premaj- hno, da bi bil inovacijski potencial izdelkov tako pomemben, da bi v izvozu predstavljal prednost. Te panoge so v velikem delu vezane na uvoženo razvojno znanje ali so posnemalci. V nobenem področju ne utirajo novih potov. Tehnološka plačilna bilanca Odvisnost države od tujih tehnologij je razvidna iz tehnološke plačilne bilance, ki kaže razliko med prihodki od patentov, licenc in trgovskih znamk ter izdatki za njih. Tabela 12.3 kaže primerjavo Slovenije z nekaterimi državami EU. Slovenija ima najslabšo plačilno bilanco, saj z izvozom industrijske intelektualne lastnine ne pokrije niti desetine uvoza patentov in licenc, niti količinsko kot delež KDP ne dosega uvoza patentov in licenc drugih držav, ki uvažajo tehnološke podlage za 10 do 100-krat več. Že to kaže, da je slovenska proizvodnja po znanju nezah- tevna, posnemovalna in da ne skrbi za ažuriranje proizvodnje na najnovejšo ra- ven. Pri zajemanju podatkov pa je treba vedeti, da se veliko tehnoloških podlag uvaža brez plačila v zameno za izdelke ali v opremi in obratih novih tehnologij, kar statistika ne zajema. Na podlagi teh ugotovitev je razvidno, da je Slovenija v tehnološkem pogledu zaostala država, da se vlaganja v RiR ne kažejo v svojih rezultatih in da je odvis- nost Slovenije v prvi vrsti od EU velika. Izhod iz tega stanja je v vsestranskih prizadevanjih menedžmenta in vlade za dvig dodane vrednosti na zaposlenega s prenovo izdelkov in z usmerjenim vlaganjem raziskovanja in razvoja v pers- pektivna področja, za katero so človeški in kapitalski viri zagotovljeni. 64 I. del: Gospodarstvo Tabela 12.3: Tehnološka plačilna bilanca za patente in licence za leto 1995. Vir: US RS št. 73/98; Faktenbericht 1998, BMBF, Bonn, 1998, str. 426 Opomba: 1) Slovenija za leto 1996. 13. ZAOSTAJANJE V IZOBRAZBENI SESTAVI ZAPOSLENIH ZA EU Leta 1969 sem v Naših razgledih1 z analizo diplomantov visokih šol razkril zao- stajanje Slovenije za drugimi jugoslovanskimi republikami ter katastrofalne po- sledice nazadovanja slovenske izobrazbene strukture. Javnost se je vznemirila, vlada je s hitro izvedenimi raziskavami mojo analizo nerada potrdila, a zaradi tega razvoj ni v ničemer spremenil svoje smeri. Univerza zaradi tega ni postala prizadevnejša. Izražena zaskrbljenost za nacionalno usodo ni spremenila šti- pendijske politike in utrla novega odnosa do vseh nadarjenih mladih. V tabeli 13.1 je razvidno, kakšen delež vseh zaposlenih so zavzemali diplo- manti na visokih šolah v letih od 1976 do 1995. V Sloveniji se je spremenil ta delež od 3,9 odstotka vseh zaposlenih na 8,2 odstotka, to je za 110 odstotkov. Pri tem je bilo od vseh diplomantov visokih šol razmeroma malo diplomantov tehniških in naravoslovno-matematičnih smeri. Ta delež je znašal 1976. leta 33,5 odstotka in 1995. leta 34,4 odstotka. Če upoštevamo tudi višjo izobrazbo, je znašal delež tehnično izobraženih 1976. leta 26,2 odstotka in 1995. leta 29,1 odstotka. Zadnja leta ne dajejo prave slike, ker je bilo decembra 1995. leta 2300 visoko izobraženih brezposelnih. Pričakovati moramo, da se bodo razmere v gospodarstvu izboljšale, in tedaj bo začelo visoko izobraženih spet primanjko- vati, zlasti inženirjev. V Sloveniji je v vseh dvajsetih letih kronično primanjko- valo inženirjev. V letih 1975 do 1990 je morala zaradi pomanjkanja svojih ka- drov uvažati inženirje zlasti iz Makedonije. Srbije in Hrvaške. Mnogo sloven- skih inženirjev pa je odšlo na Zahod. Kljub hitremu naraščanju deleža zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo zao- staja Slovenija za zahodnimi državami, kajti stopnja rasti izobražencev je tam višja ter je tudi ne moremo hitro dohiteti, kajti to traja desetletja. Na Zahodu se precej več mladine odloča za študij visoke in višje stopnje in precej več študen- 1 Kos, M.: Izobrazbena in narodna prihodnost – Ali se zavedamo katastrofalnih posledic nazado- vanja slovenske izobrazbene strukture? Naši razgledi 18, 1969, št. 9, str. 255–256. 65 Slovenija in EU tov ga tudi v roku konča z diplomo. Pri nas je stopnja osipa študentov, ki se vpišejo v prvi letnik, še vedno mnogo previsoka. Študij je zato neracionalen ta- ko za državo kot za posameznika. Tabela 13.1: Sestava inteligence med zaposlenimi Napačna struktura izobrazbene porazdelitve O izobrazbi na splošno govorimo kot o neki vrednoti, nikoli pa o njeni odvisno- sti od funkcije družbe, od življenjske ravni in s tem od prizadevanj za njen dvig, kar pomeni dvig kosmatega domačega proizvoda. V resnici pa je njena funkcija jasno začrtana in povezana z mnogimi drugimi dogajanji. Teorija o razvojnotehnološki zahtevnosti izdelkov kot temeljnem vplivu na dodano vrednost zaposlenca in na stopnjo vračanja kapitalskih naložb navaja kot glavni parameter količino izobrazbe v zaposlenih podjetja. Raziskave v slo- venski industriji so dokazale, da obstoja korelacija med razvojnotehnološko zahtevnostjo izdelkov in povprečnim številom šolanja kakor tudi funkcionalno (se pravi na delovnem mestu priučeno) izobrazbo zaposlenih2. Prav to povpreč- no število let šolanja pomeni naravno omejitev pri zahtevnosti izdelkov in pro- izvodnih procesov, preko katere preprosto ni mogoče seči. To pomeni, da mora- jo države najprvo z načrtno izobraževalno strategijo povečati količino znanja v skupnosti zaposlenih, ki ga predstavljajo leta šolanja, da bi lahko razvili in osvojili zahtevnejše izdelke višje tehnološke in inovacijske, pa tudi cenovne ravni. 2 Kos, M.: Trends in Developments of Transition Countries: Characteristics and Possibilities of Slovenia in Comparison with EU and other Post-Communist Countries. London, CRCE, 1998. 66 I. del: Gospodarstvo Tega dejstva se slovenski načrtovalci tehhnološkega razvoja nikoli niso za- vedali in zato tudi niso sprožili vseh faz tehnološkega razvoja: v prvi strategijo izobraževanja kadrov višje zahtevnosti, v drugi raziskave in razvoj za novo ge- neracijo ali novo visokotehnološko zvrst izdelkov in v tretji postavitev pro- izvodnih zmogljivosti. Zgled za takšno strategijo sta bili Japonska in Koreja, ki sta pričeli v 60-ih in 70-ih letih z načrtno kampanjo izobraževanja množice inže- nirjev, tehnikov in specialnih delavcev. V ZDA sta poslali množico študentov. Japonska ima danes v ZDA 54 000 študentov, kar bi odgovarjalo glede na veli- kost slovenskim 1800 študentom, kar pomeni desetino tehniških študentov na inozemskih univerzah. Takšnega razkošja si doslej Slovenija še ni privoščila. Razdelitev posameznih stopenj izobrazbe mora biti najbrže v neki smiselni odvisnosti, ki bi omogočila optimalno delovanje gospodarstva, pa tudi javnih služb in uprave. Da bi prišli do nekih napotil, moramo primerjati med seboj več držav, ki so značilne bodisi po gospodarski odličnosti bodisi po izobrazbeni rav- ni. Kot primerjalno osnovo si izberimo Nemčijo, Avstrijo in Češko. Njihova dodana vrednost zaposlenega leta 1995 je bila: Nemčija 150 800 DM, Avstrija 105 300 DM, Češka 13 770 DM in Slovenija 23 670 DM. V tabeli 13.2 so podani deleži posameznih izobrazbenih stopenj za vse zaposlene za leto 1996 za Slove- nijo, Nemčijo, Avstrijo in Češko. Tabela 13.2: Izobrazba zaposlenih za leto 1996 (ločeno splošna S in strokovna s poklicem P) – delež v odstotkih. Opombe: 1) 9,1 odstotka jih ima 4 – 7 razredov, 0,47 odstotka od 1 – 3 razrede in 16,85 odstotka celotno osnovno šolo. 2) Velja za stare nemške dežele. Vir: SU RS; Stat. Jahr- buch f. d. BRD 1997, str. 119.; Stat. ročnik Česky Rep. 1997, str. 269: Stat. Jahrbuch f. d. Rep. Österreich 1997, str. 120. Izračuni avtor. Preseneti nas to, da ima Slovenija med vsemi največ zaposlenih z osnovno šolo (tudi nedokončano), od Češke celo za 230 odstotkov več in najmanj kvalifi- ciranih in visoko kvalificiranih, to je s srednjo zrelostjo in z zaključeno poklicno izobrazbo. Nemci imajo 66 odstotkov zaposlenih s poklicno izobrazbo, za 119 odstotkov več, Češka pa za 53 odstotkov več. Sploh prevladuje pri vseh poklic- na izobrazba nad splošno. Zaposlenih s splošno gimnazijo imamo še enkrat več 67 Slovenija in EU od Nemcev. Značilnost postkomunističnih držav je, da imajo sploh mnogo več visokih izobrazbenih stopenj; z višjo šolo jih imamo 2,6-krat več, z znanstveno stopnjo pa 1,85-krat več od Nemčije. Čehi jih imajo celo 2,3-krat več. To pome- ni, da ima Slovenija neracionalno razporejeno izobrazbo, preveč visoke in višje izobrazbe in premalo kvalificirane poklicne izobrazbe. Zaradi šolskega sistema, ki je zaostal za razvojem EU, ima Slovenija manj povprečnih let šolanja: Nemčija ima 12 let, Češka 12,2 let, Avstrija 11,7 let, Slo- venija pa samo 9,42 let. Vzrok je v daljši osnovni šoli, ki traja 9 let; po 4-razred- ni osnovni šoli je glavna šola (5. do 10. razred) in realne šole od 7. do 10. razre- da, poklicne šole pa so eno leto po osnovni šoli. Češka ima večje povprečno šte- vilo let zaradi večjega deleža srednjega in visokega izobraževanja. Vloga dualne- ga izobraževanja s triletnim kombiniranjem šolanja v poklicni šoli in praktične- ga nadzorovanega dela pri delodajalcu je izredno velika, saj je prav njegova za- sluga, da ima Nemčija tako odlično usposobljene delavce in mojstre. Zato je težko primerjati nemško izobrazbeno strukturo, ki je izredno funkcionalna in prilagodljiva, saj poteka redno doizobraževanje v podjetjih, ki ga ni v statisti- kah, s slovensko delovno silo ali z drugimi postkomunističnimi državami, kjer so bili zelo različni izobraževalni sistemi. Zato permanentno izobraževanje v primerjalni statistični tabeli ni razvidno, čeprav izredno poveča povprečno šte- vilo let izobrazbe. Tudi v Sloveniji smo že imeli usmerjeno srednje izobraževa- nje s petimi stopnjami, ki jih ni mogoče primerjati z zahodnimi. Vse to je pusti- lo posledice v izobrazbi, ki ni primerna za visokotehnološke zahteve in sodobno fleksibilno organizacijo, ki zahteva vsestransko znanje od več ali manj avtono- mnih delavcev in ne specialističnega, priučenega znanja. Zato je pravilna odloč- itev za dualno izobraževanje in njegovo čim prejšnje uvajanje. Izobraževalni sistem in njegova struktura morata omogočiti oblikovanje pri- lagodljive, inovativne, z vsemi sodobnimi znanji opremljene delovne sile, ki pa ne sme biti enostransko, previsoko izobražena, saj znanje in veščine hitro zasta- revajo, pojavijo se potrebe po novih, ki si jih morajo delavci hitro prisvojiti. Pri tem je izobraževalni sistem v samih podjetjih v dopriučevalnih tečajih izredno pomemben. Nemčija je pri tem na prvem mestu, saj je v letu 1996 na vsakega zaposlenega odpadlo že 94 ur doizobraževanja. V podjetjih so redni večerni te- čaji, ki so pogoj za ohranitev delovnega mesta. Potrebna znanja sodobnih te- hnologij, zlasti informacijskih in računalniških se tako hitro zamenjujejo z novi- mi generacijami, da je to pogoj učinkovite proizvodnje in projektiranja tehno- loškega procesa. Opisi tehnoloških postopkov ne morejo več vsebovati znanih prvin, marveč povsem nove, ki jih ni mogoče opisati, marveč jih mora delavec spoznati na dopolnilnih tečajih. Podatkov o tem nimamo, tako da ne moremo oceniti prizadevanj za tehnološko pripravljanje kadrov za nove zahteve. V Slo- veniji se takšno izobraževanje hitro uvaja. V letu 1996 se je za delo usposabljalo 64 849 delavcev, kar je 10,2 odstotka zaposlenih, in 262 785 se jih je strokovno izpopolnjevalo (Stat. letopis Slovenije 1997), kar je že 41,5 odstotka vseh zapo- slenih. Povprečno trajanje tega priučevanja je bilo 24 ur na slušatelja. Slovenija bo morala izpopolniti svoj šolski sistem predvsem v prvi stopnji obveznega izo- braževanja z uvedbo osnovnih in nanje priključenih usmerjenih, realnih in 68 I. del: Gospodarstvo glavnih šol (od 6. do 10. razreda), na katere se bodo priključile srednje poklicne strokovne šole zlasti v dualnem sistemu šolanja. Poseben razmislek bomo morali posvetiti višjim in visokim šolam. Slovenija ima med vsemi temi državami najvišji delež višjih in visokih izobraževalnih sto- penj, s 16,84 odstotka zaposlenih jih imamo proti Nemčiji s 7,8 odstotka za 116 odstotkov več in od Češke za 68 odstotkov več. Podobno sliko pokaže število letnih diplomantov visokih in višjih šol na 100 000 prebivalcev: visokih je v Nemčiji 173 in višjih 123, v Sloveniji pa visokih 225 in višjih 137. V Sloveniji lahko govorimo o hipertrofiji visokega izobraževanja. To ni izhod iz ekonomske neučinkovitosti. Kljub močnemu dotoku diplomantov z univerz se razlika doda- ne vrednosti zaposlenega do Nemčije ne zmanjšuje, marveč se še vedno letno povečuje, kar pomeni, da tehnološkega prepada Slovenija ne more zmanjšati. Posebno vprašanje so pri tem znanstveni kadri za raziskave in razvoj. Glede na diplomante univerz je v Sloveniji premajhen delež doktorjev – 5,3 odstotka (od 4507 diplomiranih jih je v letu 1996 doktoriralo 238). V Nemčiji je bil ta de- lež štirikrat večji (21,2 odstotka), tako da je doktoriralo 37 doktorjev na 100 000 prebivalcev, v Sloveniji pa samo 12. To pove, da bi moralo biti doktorandov vsaj še enkrat več, diplomantov visokih šol pa pol manj. Merila za uspešnost in vna- prejšnjo selekcijo bo morala univerza zato zaostriti. Med strukturo mladih, ki končajo šolanje raznih vrst in strukturo izobra- ženosti zaposlenih ni korelacije. To kaže na to, da se zaposleni ne zamenjujejo po sposobnostih, marveč ostajajo na delovnih mestih, pa tudi na to, da novega zaposlovanja ni in da mladi nadaljujejo študij na naslednji stopnji. To nam kaže tabela 13.3. Odstotki učencev oz. diplomantov raznih stopenj se ne skladajo z deležem pri zaposlenih. V Nemčiji izstopa velik delež nadaljevalnih in mojstr- Tabela 13.3: Število učencev in njihov delež v odstotkih, ki so končali šolo v le- tu 1995/1996 na raznih stopnjah. Vir: SU RS; Strat. Jahrbuch f. d. BRD 1997; Stat. Jahrbuch f. d. Rep. Österreich 1997. 69 Slovenija in EU skih izpitov (7,2 odstotka) in zaključnih izpitov za poklicno izobrazbo (16,3 od- stotka), kar kaže na krepitev nosilne plasti visoko usposobljene delovne sile. Zanimivo je, da nemške strokovne visoke šole nimajo toliko diplomantov kot znanstvene univerze. Težišče je na strokovni srednji izobrazbi. Pomembno še nerešeno vprašanje je učinkovitost študija. Na slovenskih uni- verzah je delež diplomantov glede na vpisane še vedno okrog 35 odstotkov, toli- ko kolikor je bilo v ZDA leta 1940, danes je 88 odstotkov. Do takšnega deleža se bodo slovenske univerze dokopale šele tedaj, ko bo treba študij drago plačati. Zakaj pa ne? Zaradi velikega aparata pri tolikem številu vpisanih je nujno vsak diplomant zelo drag, ne mnogo cenejši kot v Nemčiji. O kakovosti šol, ki pripravljajo mlade do univerzitetne zrelosti (gimnazije in strokovne šole) ne moremo govoriti, ker ne razpolagamo niti s srednjimi ocena- mi oz. točkami vsako leto, ki bi omogočale ovrednotiti šole, ali so boljše ali so slabše, niti nimamo povprečnih ocen ali točk visokih šol, iz katerih bi lahko sklepali o večji ali manjši vrzeli med gimnazijami in univerzo. Iz tega bi lahko sklepali na šibkost šol, na prešibko financiranje ali na neodgovarjajoče progra- me. To bo treba nadoknaditi, če bomo hoteli spodbuditi razpravo v javnosti. Tako pa nam ne ostane drugega, kot da sledimo reformam šolstva in visokih šol v Nemčiji kot največji v EU in jih uvajamo tudi pri nas. Gotovo imamo tudi v naših šolah togo in preveliko birokracijo in visoke stroške. Univerze imajo otočke odličnosti, vendar ohlapne ocenjevalne standarde, visoke stopnje izpada in rastoče stroške. Resnični vložki v kakovost so trdo delo študentov, kakovo- sten pouk, strogi standardi in angažiranje učiteljev in staršev. Če tega ni, ne po- magata denar in reorganizacija. Javno mnenje je glavna ovira do dobrih šol. Naša udobna iluzija je, da so šole edino odgovorne za vzgojo otrok, to pa terja preveč od šol. Starši imajo kritično vlogo pri pomoči svojim otrokom, da negu- jejo študijske navade. To dviga akademske dosežke in oblikuje veščine, kot so disciplina, vztrajnost, doslednost, ki so potrebni za uspeh v življenju in na de- lovnem mestu. Vendar tega starši ne morejo zapovedati, ampak se morajo oseb- no zavzeti, si vzeti čas za pomoč, biti potrpežljivi in se odpovedati gledanju TV, ko otroci delajo. Dobre študijske navade si pridobe otroci pred univerzo. Potem je prepozno. Napaka naših šol je v tem, da ne povedo staršem, kaj pričakujejo od študen- tov in natančno kako lahko starši pomagajo. Ta slabost je široko razširjena in odseva tih dogovor med šolo in starši. Šole imajo zavzete starše za pretrde in grozeče. Starši ne žele več zahtev za njihov čas. Žele obtoževati šolo, če otroci ne delajo dobro. Dogovor pospešuje povprečnost. Če bodo standardi in ocene strožji, bodo starši in študenti bolj vznemirjeni. Zato se tega ne lotimo. Govorje- nje o izobraževalni krizi bo podzavestno delovalo proti naravni težnji šol in staršev, da drug drugega pomirjajo. Če govorimo o krizi, bo pritisk na šole za dvig standardov zdrav. Od tega bodo na koncu verige imele korist univerze, saj bodo dobile študente, ki bodo navajeni vztrajnega dela, in bodo odpravile dvo- tretjinski izpad, ki so ga pridobile v času socializma. Zaradi tega je univerza draga, saj porabi preveč kadra in velikih dvoranskih prostorov za takšno mno- žico brucov, ki se nato osuje, da zadoščajo normalne predavalnice. 70 I. del: Gospodarstvo Šele potem se bo pričelo preoblikovanje razdelitve izobraženosti v delovni si- li na evropsko raven, v kateri je v skladu s sodobno avtonomnostjo in samood- govornostjo delavca za kakovost in inovativnost potrebna visoko usposobljena delovna sila izvajalcev nižjih in srednjih stopenj. Visokošolski diplomanti so potrebni za vrhunska upravljalna in menedžerska mesta, ki jih pa ni veliko na razpolago. Šele potem bomo lahko pričakovali, da se bo dodana vrednost zapo- slenega pričela zboljševati in približevati zahodnoevropski. To pa je končni cilj vseh prizadevanj nacionalne skupnosti. V visoki izobrazbi sicer zaostajamo za Italijo in Nemčijo, vendar je takoj razvidno, kje je naša velika pomanjkljivost: pri višji izobrazbi imamo dva- do triinpolkrat premajhen delež zaposlenih. To je naša temeljna pomanjkljivost. Ti višje izobraženi so kadri s specializacijo za vrste poslov, ki podpirajo visoko izobražene, ki zaradi tega niso preobremenjeni z rutinskim uradniškim delom, zaradi česar ne morejo delovati ustvarjalno in menedžersko, za kar so se tudi šolali. Ti kadri so na Zahodu dobro plačani in so zato predragoceni, da bi jih uporabljali za rutinsko, sicer visoko zahtevno delo. Razmerje med visoko in višje izobraženimi mora biti med 1 : 2 do 1 : 3. To izhaja iz sestave opravil, ki se razporejajo po normalni razdelitvi tako, da jih je samo majhen del visoko zah- tevnih; težišče je na rutinskih in ponavljajočih. Isto velja za nizko kvalificirane, ki jih je vse manj. Sodobna opremljenost delovnih mest odpravlja nizko kvalifi- cirana in ročna dela. Potrebno je vse več specializiranega znanja. Intelektualizacija zaposlenih bo vse bolj napredovala, ker se zahteva vse več novih in specialnih znanj, vse bolj se uvajajo stroji in orodja za nadomeščanje ročnega dela, s katerimi je treba znati ravnati in jih vzdrževati. Za to pa so po- trebna znanje in spričevala za dokazilo sposobnosti, pa naj so to varnostni predpisi ali dokazila za ravnanje z dragocenimi napravami. Zaradi vse manjše zaposlenosti v industriji ne bo kosmata dodana vrednost na zaposlenega stagnirala, marveč bo hitro rasla. To je zahteva konkurenčnosti, saj je dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih za uspešno kon- kuriranje z EU tri- do petkrat premajhna, odvisno od panoge. To pa zahteva no- vo znanje za dvig proizvodnosti in za razvoj novih izdelkov in postopkov. Hkra- ti napredujejo zahteve za delo v bančništvu in zavarovalništvu, v posredništvu, v raziskavah in razvoju in inženiringu, kjer se uveljavlja računalniška in infor- macijska tehnika ter izpodriva vse druge metode. Računamo lahko s tem, da bo tudi pri nas na prehodu v novo tisočletje v delovni sili že več kot četrtina inte- lektualcev z visoko in višjo izobrazbo. Italija, ki jih je imela že 1991. leta več kot 32 odstotkov, in Nemčija, ki jih je imela 1991. leta 23.4 odstotka, bosta tedaj že daleč čez eno tretjino ter se bosta bližali polovici. Ta proces se ne bo ustavil, ker bo tehnični napredek vse hitrejši in bo zastavljal vedno nove intelektualne zah- teve. V Italiji je bilo 1985. leta diplomantov 7.7 odstotka vseh zaposlenih, od tega jih je 27.1 odstotka odpadlo na inženirske in tehniške poklice. Najbolj zaostaja- mo za Nemčijo, kjer je diplomiralo na visokih šolah 1991. leta 0.53 odstotka vseh zaposlenih. Med njimi je bilo 31 odstotkov vseh diplomantov iz inženir- skih poklicev. To pomeni, da v Nemčiji diplomira iz inženirskih poklicev letno 71 Slovenija in EU 0,163 odstotka vseh zaposlenih, kar je za 48 odstotkov več kot v Sloveniji. Slo- venija je po deležu novodiplomiranih inženirjev nekje v sredini med Italijo in Avstrijo na eni strani in Nemčijo na drugi strani. Vendar ta razdelitev inženir- skih diplomantov ni sorazmerna z dodano vrednostjo na zaposlenega. Posledi- ca tako razdeljenih diplomantov visokih in višjih šol se kaže na izobrazbeni se- stavi zaposlenih. Očitno je izobrazbena sestava najslabša v Sloveniji, kar ni niti presenetljivo, če vemo, da smo imeli že dvajset let slabo napajanje vrst zaposle- nih s kakovostneje izobraženimi. Največje neskladje z državami EU imamo pri višje izobraženih. Teh imajo države EU dva- do štirikrat več kot Slovenija, raču- nano v njihovem relativnem deležu med zaposlenimi. Na ta način so ljudje z vi- soko izobrazbo uporabljeni za višji menedžment in za raziskave in razvoj kot vrhunski strokovnjaki. Ljudje z višjo izobrazbo pa zapolnjujejo nižji in srednji menedžment in vsa vodstvena mesta na različnih funkcionalnih področjih podjetij. Posledica te neustrezne izobrazbene strukture je neracionalna izraba ljudi z visoko izobrazbo, njihovo razvrednotenje ter neenakomeren prehod med viso- ko in srednjo izobrazbo. Tako zasedajo mnoga pomembna delovna mesta ljudje s srednjo izobrazbo, zaradi česar delovanje ni kakovostno in tudi ne more biti. Ljudje z visoko izobrazbo so zato preobremenjeni in niso tako učinkoviti kot v državah EU, kjer se lahko posvetijo povsem svojim nalogam, ker imajo podporo kadrov z višjo izobrazbo na njim neposredno podrejenih delovnih mestih. Ustanovitev strokovnih visokih šol, ki ustrezajo nemški “Fachhochschule”, je ustrezen, čeprav pozen ukrep. Vendar količinsko vpis ne ustreza potrebni strukturi delovne sile 1 : 3, na enega z visoko izobrazbo odpadejo trije z višjo izobrazbo. Treba je ustrezno ukrepati za povečanje zmogljivosti teh šol, da bi v petih do osmih letih dosegli to razmerje. Ta razvoj nas ni presenetil, ker so bili trendi v smer slabe izobrazbene strukture vidni že vsaj 25 let. Nekvalificiranih je imela Slovenija že 1972. leta v Jugoslaviji največ in jih je imela nato vsa leta največ. Isto velja tudi za zaposlene z osnovno šolo oz. polkvalificirane. 1976. le- ta je imela Slovenija 3,9 odstotka zaposlenih z visoko izobrazbo, do 1991. leta je njihov delež narasel na 6,7 odstotka. Celo 1996. leta je imela slovenska industri- ja skoraj polovico zaposlenih z osnovno šolo (41,3 odstotka). Vzrok povečanju povprečne izobrazbene stopnje zaposlenih za eno leto je posledica odpuščanja nekvalificiranih in polkvalificiranih ob prestrukturiranju podjetij v začetnih 90-tih, ne pa pritoka visoko izobraženih. Slovenski zaposleni v industriji ima povprečno najmanj eno leto manj izobrazbe kot v drugih državah EU. S tako nizko izobrazbeno stopnjo je iluzija pričakovati, da bomo lahko povečali sedanjo tehnološko zahtevnostno stopnjo proizvodnih sistemov, ki je danes okrog 4.7. Na osnovi tabele razvrstitve tehnoloških zahtevnostnih stopenj odgovarja današnji slovenski povprečni izobrazbi tehnološka stopnja proizvodnje blizu 5. stopnje, se pravi približno tolikšna, kakršna je danes. Na osnovi tega lahko sklepamo, da je Slovenija malo naredila za dvig izobrazbene ravni zaposlenih zlasti v industriji. Svojo gospodarsko rast je gradila na nekvali- ficiranih delavcih, ki jih je uvažala z Balkana. Posledica takšne kratkovidne po- litike je, da je bila Slovenija pred pragom prehoda v novi tehnološki val brez in- 72 I. del: Gospodarstvo telektualne moči za gradnjo perspektive na ustvarjalnosti in znanju. Po drugi strani se pa mora ukvarjati z nepremostljivimi socialnimi težavami skoraj polo- vice vseh zaposlenih, ki so nekavalificirani, polkvalificirani oz. z osnovno šolo, za katere pa v novih tehnoloških panogah ni dela. Slovenska inteligenca z visoko izobrazbo je rasla v 80-ih in 90-ih letih poča- sneje kot v 70-ih. 1972. leta je njeno število znašalo 21 729, 1976. leta 26 919, to- rej je rasla z letno stopnjo 5.5 odstotka. 1981. leta je je bilo 40 644, kar pomeni rast 8.6 odstotka, 1995. leta pa 52 465, kar pomeni rast samo 1.84 odstotka le- tno. Njena rast je praktično stagnirala. V industriji je tehniške inteligence od celotne vse več (1976. leta: 20.6 odstotka, 1995. leta: 30.6 odstotka), čeprav je je absolutno manj za 337 inženirskih delovnih mest. Nasprotno pa se veča v ne- gospodarstvu, kjer je rasla po 5.3 odstotka letno. Za inženirje torej industrija ni več privlačna, vedno več se jih zbira zunaj industrije. Pri današnjih težavah v industriji ni pričakovati, da bi se ta trend obrnil. Takoj ko se bo razvojna zah- tevnostna stopnja industrije povečala, lahko pričakujemo pomanjkanje inženir- jev. Tudi celotne inteligence je vse manj v industriji, med 1991. in 1996. letom se je zmanjšala za 9.6 odstotka, medtem ko se je v celoti povečala za 13.3 odstot- ka. Tako je v industriji vse manj inteligence. Odhaja v bančništvo, izobraževa- nje, zdravstvo in vladne službe in javno upravo, kjer jih je več kot dve tretjini vseh. V industriji jih je samo 17 odstotkov. V industriji je prišlo do množičnega odpuščanja in razpada podjetij: od 1986. leta, ko je bilo v njej zaposlenih 380 360 delavcev, do decembra 1995. leta je od- padlo 132 727 delavcev, to je 35 odstotkov. Inženirjev je odpadlo samo 5,7 od- stotkov, odpadli pa so tudi drugi poklici, največ pravniki (43 odstotkov). To je bila posledica samoupravnih konstruktov in brezmejnih pravnih predpisov, ki so jih izvajali pravniki. Seveda so zdaj nepotrebni. Vsi odpadli intelektualci so se zatekli v storitveno panogo: finančne in po- slovne storitve, inženiring ter raziskovanje in razvoj. In to vsi poklici: največ ekonomisti, ki jih je v storitvah več kot v industriji, pa tudi pravniki in humani- sti. Večina novozaposlene inteligence pa se je zaposlila v javni upravi: šolstvu, zdravstvu in državnih službah, vladi in agencijah. Izjema so zdravniki, katerih celotno število se je zmanjšalo. Precej jih je odšlo v zasebno prakso, enako kot pravniki med odvetnike in notarje. V trgovini se je število inteligence zmanjšalo; poraslo je število inženirjev, medtem ko so ekonomisti in pravniki odpadli. Predvidevamo, da so odšli v svo- ja trgovinska podjetja, nad katerimi pa statistika nima pregleda. Inteligenca je v velikem delu izrabila možnosti samozaposlitve. Tehniške inteligence je v vsej inteligenci največ: 18 060 od 52 465, kolikor šteje vsa inteligenca t.j. z visoko izobrazbo, kar je 34,4 odstotka. Ekonomistov je 15,6 odstotka, pravnikov 7,2 odstotka, zdravnikov 9,7 odstotka, humanistič- nih poklicev 13,3 odstotka. To je stanje konec decembra 1995. V industriji se podjetja v strahu zaradi večjih stroškov plač branijo zaposlo- vanja novih inženirjev. Zapirajo se ter vztrajajo pri starih, že preživetih in ne več dobičkonosnih izdelkih in programih, ki so razvojno skromni in so že dav- 73 Slovenija in EU no presegli zrelo točko tehnološko-življenjskega ciklusa. Tako shajajo brez inženirjev ob množici nižje kvalificiranih. V boju za preživetje so zato v ne- kakšnem krču pasivnosti in strahu pred odločitvami. To je na propad obsojeno konservativno stališče, ki nima prihodnosti. Ko se bo položaj podjetij po zaslugi najprodornejših in podjetniško naravnanih razčistil, bo dobrih inženirjev zmanjkalo. To vrzel bodo zapolnili inženirji iz tujine, kajti podjetja jih bodo eksistenčno potrebovala, iskala z oglasi ter jim dajala ugodnosti. Vsako nastalo praznino večja ponudba hitro najde in izkoristi. Kaj bo to pomenilo za sloven- sko inteligenco? Posledica protiintelektualizma Odsotnost inteligence oziroma njena obrobna vloga in vpliv na razvoj družbe in posebej gospodarskih podjetij kakor tudi nizka povprečna izobrazba zaposle- nih se posledično kažejo zlasti v nepripravljenosti na nujne spremembe, na vztrajanju pri starih položajih. Zaposleni kot skupina niso pripravljeni na nove tehnologije, imajo nizko duhovno mobilnost ter nizke prekvalifikacijske spo- sobnosti in pripravljenost. Konservativnost podjetniških okolij je velika. Ljudje so nedejavni in inertni v samem sebi in v svojem razgledu. Veljajo iste vrednote kot pred desetletji: hiša in vrt, družina in avto, ne pa višja zadovoljstva v kulturi in umetnosti, ambi- ciozni intelektualni cilji in dosežki, ustvarjanje novega in nenehno iskanje no- vih idej. Zaradi inertnosti misli in vere (v delovno mesto in v socialne pravice) se ljudje boje prihodnosti in ne zaupajo novostim. Računalnikov jih je enostav- no strah. Zaradi takšne neustrezne izobrazbene strukture smo nezavedno zašli v na- cionalno podrejenost, za katero je težko predvideti vse posledice. Vsekakor pa je boljše, da danes opozorimo na nevarnosti, kot da bi se pozneje kesali – zlasti tisti, ki smo ta razmerja tehtali in se jih zavedali. Če bomo hoteli zgraditi gospodarski podsistem po vzoru Avstrije in severne Italije, da bomo sposobni doseči njihovo proizvodnost in konkurenčno spo- sobnost na tujih trgih, na katere smo zaradi svoje majhnosti in izpostavljenosti usodno navezani, bomo morali uvažati strokovnjake, sistemske tehnike, pro- gramerje, softveriste od tam, kjer jih je dovolj – a potem vodilna intelektualna plast ne bo več slovenska. To bo imelo globoke posledice na vseh drugih živ- ljenjskih področjih Slovenije. Če nočejo slovenski inženirji prihajati v industrijo, kjer je življenje res težko, konfliktno, naporno tako fizično kot psihično, ampak raje delajo v resda mirnih intelektualnih, strpnih in razumevajočih okoljih, potem si bo morala industrija po železni logiki ponudbe in povpraševanja, preživetja in samoohranitve dobiti intelektualni sloj tam, kjer ga lahko dobi, kjer ga je na pretek in kjer je njihov standard slabši, kot pa mu ga lahko ponudijo v Sloveniji. Po drugi strani pa moramo gledati na celotni slovenski življenjski prostor, v katerem je v igri dolgoročno gledano njegov nacionalni obstoj. Na kaj naj se naslanjata slovenska kultura in umetnost, če ne na delavstvo, pa naj je to še ta- ko dvomljivo? Časi, ko se je na kmetstvo, so že davno mimo! Ali naj se zanaša v 74 I. del: Gospodarstvo prihodnosti samo na terciarni sektor, ko kmetstva več ni, industrija pa se mu izmika? Terciarni sektor s svojimi finančnimi, poslovnimi, inženirskimi in inte- lektualnimi storitvami je res temelj nacionalne ustvarjalnosti, vendar je še prešibak, še ni toliko močan, da bi prevzel vse nacionalne vodilne funkcije. Pri razvitih sosedih, zlasti v Italiji, proces že poteka. V industriji se sloj inženirjev manjša: v začetku 80-ih let se je število inženirjev v italijanski industriji zmanj- šalo z 1,7 odstotka na 1,5 odstotka vseh zaposlenih, torej v dveh letih za 12 od- stotkov, medtem ko je v terciarnem sektorju njihovo število naraslo hkrati z 9,4 odstotka na 10 odstotkov. Številčno pa pomeni to še veličastnejšo razliko: v in- dustriji jih je bilo 1984. leta 103 000, v terciarnem sektorju pa že desetkrat več: 1 120 000. To pomeni, da se resnično seli intelektualna moč iz industrije v ter- ciarni sektor. Nič boljše se v Sloveniji ne dogaja z ekonomisti, saj jih je bilo 1995. leta v in- dustriji od vseh 31 odstotkov. In prav v trženju je industrija šibka. Tudi v tem praznem prostoru se bodo naseljevali neslovenski ekonomisti. Povezovanje s svetom zahteva inteligentne ljudi, ker so to predstavniki države in naroda ter njegove podobe, njegove podobe v svetu. Takšen razvoj pa pomeni, da se bodo pretrgale zveze Slovencev s svetom, ker jih bodo opravljale druge narodnosti. Takšni premiki prinašajo potujčenje slovenske industrije in slovenske teh- niške inteligence. S tem se bo pretrgala njena zveza s humanistično inteligenco. Inženirji so vendarle tista osnova, ki bere in kupuje knjige in revije in se odziva nanje, ki hodi na koncerte in v gledališča. Na koga drugega naj se kultura še za- naša? Na delavstvo gotovo ne. Vodilni sloj ljudi vselej narekuje v svojem okolju občevalni jezik, saj v njem samo on piše, se dopisuje, sporoča, razlaga in daje navodila. Zato obstaja mož- nost ob takšnem razvoju, da bo slovenski jezik izrinjen najprej v gospodarstvu in bančništvu. Priča smo vse več sestankom, na katerih se ne govori slovensko. Na ta način bomo dobili tujejezično gospodarstvo, kakršno je Slovenija enkrat že imela. Pred prvo svetovno vojno, pa še pozneje, je bil občevalni jezik nemški, saj so bili vsi inženirji in večina uradnikov, zlasti višjih, Nemci. Ti inženirji so po ustanovitvi Jugoslavije odšli, ker niso več zdržali v slovenskem okolju. Tako pa ne bo danes v Sloveniji, saj so tujci legitimni. Odpor proti inteligenci, naj je bil podtalen ali odkrit, kot posledica primitivnega in egalitarnega protiintelek- tualizma je priskutil inženirju življenje v industriji, znižal njegovo statusno vrednost kot mik mladim pri njihovem odločanju za poklicno pot, hkrati pa tu- di omejeval število študentov, ker je onemogočal širitev univerze skladno z rastjo gospodarstva – to pa je bil v bistvu in posledično boj proti Slovencem, kratkovidna politika, ki je počasi in nevidno kopala jamo slovenski industriji. To je posledica forsiranja delavcev iz proizvodnje proti režijskim delavcem. Prvi so imeli vse prednosti preseganja norm in nadur, drugim je bilo to omejevano, ker je to “njihova delovna dolžnost”. V bistvu je šlo za nenehno odrinjanje inte- lektualcev na rob. Takšna politika se je uradno izvajala najmanj dvajset let in je zato morala pustiti globoke posledice v izobrazbeni strukturi kakor tudi v duševnosti mladih, za katere je postal privlačnejši kakšen drug poklic. Slovenci zato ne moremo govoriti o intelektualizaciji delovne sile. Slovenska 75 Slovenija in EU ozkost in tercialstvo sta na tem področju naredila težko popravljivo škodo. Takšna slovenska politika je ustvarila slabe razmere za vodenje načrtnega teh- nološkega razvoja in prehoda v novi tehnološki val. Kje je izhod Zaostajanje Slovenije za evropskimi državami v izobraževanju zastavlja vpra- šanje, kako in kje doseči zasuk. Slovenija ima najmanj študentov na 1000 zapo- slenih, saj je daleč pod povprečjem Nemčije (za 53 odstotkov manj), Avstrije in celo Italije, ki ji njen jug z nizkim številom študentov zmanjšuje povprečje, ki je v severni Italiji mnogo višje. Slovenija mora torej povečati število študentov vsaj za 50 odstotkov. Povečati mora delež absolventov srednjih šol, ki se lahko vpišejo v prve letnike visokih in strokovnih višjih šol, saj je slovenski delež za polovico manjši od nemškega. Prav tako je treba povečati učinkovitost študija, saj diplomira skoraj pol manjši del vsakoletno vpisanih študentov kot v Nemčiji ali Avstriji. 14. PREMAGATI PARALIZO SLOVENIJE V šestih letih po letu 1992, ko je slovensko gospodarstvo zdrknilo na najnižjo točko, ni doseglo najvišje ravni iz leta 1986, ko je dosegla dodana vrednost na zaposlenega 29 000 DM, kosmati domači proizvod pa je bil zaradi še enkrat več- je industrije precej večji od današnjega, čeprav štejemo danes vanj, v nasprotju s preteklo prakso, tudi prispevek javnih služb, vojske in policije. Leta 1986 je bil KDP na prebivalca 9182 DM1, leta 1996 pa 14 185 DM2; če odštejemo prispe- vek netržnih javnih služb, ki je samo fiktiven in ki ga pred letom 1990 statistika ni upoštevala3, pa samo 12 103 DM. Če upoštevamo tudi razvrednotenje nemš- ke marke v 9 letih za 42,23 odstotka, vidimo, da nam manjka še 7,9 odstotka, da bi dosegli realno nekdanji višek. Nemčija je bila s svojim KDP 43 230 DM4 (leta 1996) daleč pred nami. Nemška letna rast je bila v preteklih treh letih (1993-96) povprečno letno po 3,62 odstotka oz. 1458 DM, slovenska pa 1217 DM oz. 10,4 odstotka. To naj bo izhodišče, na podlagi katerega lahko podrobneje razmišljamo o svojem položaju in o možnostih, ki jih imamo. Vsekakor lahko ugotovimo, da je Slovenija paralizirana, da nima moči, da bi popravila svoj položaj vsaj na točko, ki jo je že dosegla v sicer zelo zapletenem razdobju. Sploh pa ne zmore obrniti svojega razvoja tako, da bi pričela zmanjševati razliko do držav v jedru EU, saj nima niti možnosti, da bi gospodarsko vsaj toliko rasla, da bi obdržala sedanjo razliko v dodani vrednosti na zaposlenega v industriji do Nemčije ali Avstrije. 1 SURS, št. 315/97 2 SURS, št. 315/97 3 Stat. J.f.d. BRD 1997, str. 666 4 SU RS, št. 313/93. 76 I. del: Gospodarstvo Ta razlika je bila leta 1986 77 740 DM, leta 1996 pa že 124 940 DM, kar je za 61 odstotkov več v 10 letih; razlika v KDP je bila leta 1986 22 467 DM, leta 1996 pa 29 053 DM, za 29,3 odstotka več. To ponazoruje stopnjo zaostajanja Slovenije. Njena prizadevanja so paralizirana. Njen KDP bi bil mnogo večji, če bi uspela preprečiti osip industrije za polovi- co. Banke so izčrpale vse moči podjetjem, ki niso več zmogla obdržati proiz- vodnje neprizadete, saj so narasli dolgovi zaradi obresti od leta 1991 do 1993 za 1450 odstotkov. Takega puščanja krvi ne zdrži nobena industrija na svetu. V Sloveniji je bilo leta 1987 zaposlenih v celoti 969 7005 ljudi, aprila leta 1998 pa samo 745 300. To pa pomeni ob manjši dodani vrednosti na zaposlenega manjši KDP. Vzroki, da podjetja ne zmorejo povečati dodane vrednosti na zaposlenega, so raznovrstni. V prvi vrsti so krive prenizke naložbe v boljšo tehnologijo, stroji so zastarani, zato ljudje niso seznanjeni z novimi metodami dela. Na zaposlenega so naložbe v Nemčiji trikrat višje. Kriva sta slab menedžment in nesposobna in nedejavna vlada. Zato Slovenija ne zmore nacionalnih konkurenčnih prednosti, ki so odlika razvijajočih se držav.6 Vlada ne zmore razviti spodbujajočih ukre- pov, ki bi povezali vse prednosti v celoto. Ukrepi vlade in prizadevanja gos- podarstva samega so neučinkoviti. Neučinkovitost lahko merimo na podlagi primerjave z visoko razvito državo iz jedra EU, vzemimo Nemčijo. Prizadevanja za dvig dodane vrednosti na zapo- slenega so povezana z naložbami v posodobljanje proizvodne opreme in v raz- voj izdelkov. Za učinkovitost tega vlaganja sem uporabil količnik učinkovitosti osnovnih sredstev, ki pove, koliko naložb v osnovna sredstva je potrebno za ustvaritev enote dodane vrednosti. V Sloveniji je ta količnik za leto 1995 pri 49 336 DM7 osnovnih sredstev na zaposlenega in dodani vrednosti 23 663 DM8 2,09, v Nemčiji pa 0,25 pri 37 500 DM osnovnih sredstev in dodani vrednosti 150 800 DM9. To pove, da je treba vložiti v Sloveniji v opremo 8,4-krat več za ustvaritev enote dodane vrednosti kot v Nemčiji, oziroma da je oprema v pod- jetjih 8,4-krat slabše izkoriščena. (Na Češkem 12,2-krat več, na Madžarskem 7,9-krat in Poljski 8,1-krat več. Najslabša je torej Češka med postkomunistični- mi državami.) Naložbe niso racionalne, niso dobro domišljene, organizacijski postopek dela ni vsklajen z opremo, ali pa je oprema neizkoriščena. Isto kaže količnik letnih naložb v primerjavi z letnim povečanjem dodane vrednosti; v Sloveniji znaša za obdobje 1994–9610 2,8, v Nemčiji 1,6 DM11 za 1 DM povečanja dodane vrednosti. Da dosežemo takšno povečanje dodane 6 M.E. Porter: A Competitive Adventage of Nations. 1990 7 Po zaključnih računih – CIC, 1997 8 SURS št. 315/97 9 Stat. J.f.d. BRD 1997 10 V obdobju 1994-96 so znašale naložbe na zaposlenega 4010 DM, dodana vrednost pa se je pove- čala za 1438 DM. 11 V Nemčiji so znašale naložbe v obdobju 1993-95 12 800 DM, dodana vrednost se je povečala let- no za 8020 DM. 77 Slovenija in EU vrednosti, mora slovenska industrija vložiti za 74 odstotkov več kot nemška. Med postkomunističnimi državami izkorišča naložbe Slovenija najslabše, Češka za 52 odstotkov več, Madžarska za 62 in Poljska za 36 odstotkov več. Uč- inkovitost raziskovalnorazvojnih vlaganj pa pove, koliko dodane vrednosti od- pade na eno enoto vlaganja v RiR. V letu 1995 je odpadlo 14,6 DM12 dodane vrednosti na 1 DM vlaganja v RiR, v Nemčiji pa 19,9 DM, kar je za 36 odstotkov več. Razlika ni velika, v Sloveniji se je vlagalo 6,9 odstotka od dodane vrednosti v RiR, v Nemčiji pa 5,03 odstotka. Oboje je v Sloveniji premajhno. Pomembna je tudi učinkovitost nabav materiala in sestavin, ki jih je treba odšteti od pri- hodka za ustvarjeno blago, da dobimo dodano vrednost. Čim večji del tega zmanjšanja se pretvori v povečanje dodane vrednosti, tem učinkovitejša so podjetja. V Sloveniji je to razmerje 0,27, v Nemčiji 0,49, kar pomeni, da bi v nemških razmerah z istim vložkom kupljenega materiala in sestavnih delov ustvarili 2,7-krat višjo dodano vrednost in za 46 odstotkov večji prihodek. To so elementi povečevanja dodane vrednosti na zaposlenega. Z današnjo količino kupljenih surovin in sestavin (večinoma uvoženih) bi dobili ob nemški orga- nizaciji in menedžmentu dodano vrednost na zaposlenega 70 300 DM, namesto sedanjih 26 000 DM. Izračunajte si, kaj bi to pomenilo za proračun, za zdrav- stvo, za pokojnine – in končno za plače in blaginjo. Z istim vložkom bi bil lahko izvoz za polovico večji. Žal se analize teh treh učinkovitosti v Sloveniji nihče ne loti, da bi tako pokazal na vire slovenske neučinkovitosti in pokazal poslovod- stvom podjetij in politiki, kje so možnosti za povečanje dodane vrednosti na za- poslenega in kam je treba usmeriti ukrepe gospodarske politike. Vsaka prvina, ki vpliva na dodano vrednost, je v Sloveniji nekajkrat nižja kot v Nemčiji. Tako je energetska učinkovitost v porabi električne energije za ustva- ritev enote dodane vrednosti 4-krat večja v slovenski industriji kot v nemški: Slovenija je porabila v letu 1996 710 kWh za 1 DM dodane vrednosti, Nemčija samo 170 kWh. Vsega tega v Sloveniji še nihče ni analiziral, kaj šele poskušal poiskati vzroke. To je popolnoma neobdelano področje. Na teh kazalcih je možno meriti skupno delovanje razvojno usmerjene naložbene pa tudi razisko- valne politike in meriti v večjih ali manjših časovnih intervalih njuno učinkovi- tost, bodisi v enem letu ali daljšem razdobju treh ali petih let. Načelno je možno tudi ugotavljati učinkovitost naložb v izobraževanje zaposlenih. V Sloveniji ustvarimo z vsakim letom šolanja zaposlenih 2434 DM dodane vrednosti (v letu 1995), v Nemčiji 12 619 DM, to je 5,2-krat več. Povečanje povprečnega števila let šolanja mora povzročiti tudi povečanje dodane vrednosti, če je seveda izo- braževanje smiselno povezano s konkretnim delom zaposlenih. Iz vsega tega si lahko ustvarimo sliko o kakovosti gospodarjenja v državi, če seštejemo vse kazalce učinkovitosti pri dviganju dodane vrednosti: naložb v opremo, v raziskave in razvoj ter v izobraževanje. Vsak kazalec kaže na veliko neučinkovitost Slovenije pri izrabi vseh virov: kapitalskih, naložbenih, razisko- valnih in človeških. Tam, kjer so naložbe podobne nemškim, kot na področju 12 Vlaganje v RiR je bilo 1620 DM na zaposlenca (MZT 1995), v Nemčiji 7290 DM (Stat.J.f.d. BRD 1997) 78 I. del: Gospodarstvo raziskovanja in razvoja, je to znak neučinkovitosti sredstev, ki jih vlagamo. Isto je pri letnih naložbah, ker imajo še enkrat slabši učinek na dodano vrednost kot v Nemčiji, saj bi morala povzročiti še enkrat hitrejši dvig dodane vrednosti: 2380 DM letno. V bistvu pa so premajhna, saj bi se morala vsaj podvojiti, če ne potrojiti. Da bi bile naložbe bolje izkoriščene, mora poskrbeti menedžment z or- ganizacijskimi, disciplinskimi in tehnološkimi ukrepi. Pri tem je tudi izobraže- vanje potrebno, saj lahko poveča dodano vrednost. Vendar je prvi pogoj uredi- tev razmer v podjetjih. Vlada in gospodarstvo se ne soočata in rešujeta bistvenih točk, ki delujejo proti razvoju, ki nas potiskajo v podrejen položaj, v nekonkurenčnost in v so- cialne stiske. Znanost bi se morala lotiti raziskovalnega projekta, ki mora ugo- toviti vzroke za nizko dodano vrednost in pota za njeno povečanje na raven EU. Do zdaj se takšnega projekta še ni nihče lotil. Celo dejstva, da zaostajamo in kje, so znana šele v novejšem času (po letu 1995). Zaviralni vpliv inflacije Vse več znamenj je, da postaja vlada “mehka” glede inflacije. To je ogromen skok nazaj. Čeprav to zanika, jo sporadične izjave ministrov in predsednika vla- de demantirajo. To predstavlja prenovitev ideje leta 1980 o “finem prilagaja- nju”. Vlada naj bi prilagajala cene, ki jih nadzira, v finih dozah tako, da bi infla- cija “razumno” rasla, BS pa naj bi dvigala ali spuščala obrestne mere, tako da bi gospodarstvo ostalo pri sedanji zaposlenosti, ne da bi ogrozilo inflacije. Idealno bi bilo, če bi se to dogodilo, vendar ne živimo v utopiji. Pri tem vsi pozabljajo na psihološki učinek “pričakovane” inflacije in na željo podjetij, da se obdrže nad vodo. “Polna” zaposlitev kot cilj pa je samo pobožna želja. Vsem se zdi zadrževanje brezposelnosti na sedanji ravni že velik uspeh. Kar pa kaže nemoč nad dogajanjem in neučinkovit gospodarstva. V praksi se BS periodično sooča s poskusi spodbujanja k malo hitrejši gospodarski rasti z ohlapnim denarjem in posojilno politiko s tveganjem malo večje inflacije. Politi- čni dvomi so na strani tveganja z več inflacije. S tem smo imeli že dovolj iz- kušenj, kajti posledice ohlapnejšega denarja in popuščanja pri cenah se ne po- kažejo pred enim ali dvema letoma. Skušnjave so velike. Drugače bi bilo, če bi vlada ne imela pristojnosti nad ce- nami in ne nad lastnino, marveč bi vse uravnavala BS, ki bi z dviganjem obresti vzdrževala zgodnje inflacijske pritiske hkrati s politiko tečajev. Vprašanje pa je, ali bi s tem lahko preprečila ali obrnila recesijo, če bi zelo napadalno pospeševa- la lahka posojila. Opozorila, ki se pojavljajo, da je škoda, ki jo inflacija povzroča gospodarstvu, pogosto pretirana, so znak popuščanja čvrste strategije in prevla- de delnih interesov šibkih podjetij in izvoznikov pa še koga, ki si želi pripraviti iz kratkoročnih uspehov predvolilno reklamo. V isto vrsto sodijo mnenja, da se mora vlada brigati manj za inflacijo, pač pa za ekonomijo visokega pritiska, v kateri bo več delovnih mest. Nekateri trdijo, da borba proti inflaciji povzroča manjšo zaposlenost in izgubo proizvodnje. Če bi vlada znižala brezposelnost z 14,7 odstotka na 12 odstotkov, bi lahko imelo gospodarstvo 23 000 več delovnih mest, a vrednost proizvodnje bi bila večja za 2,3 milijarde DM (v letu 1997), kar 79 Slovenija in EU pomeni za 2,7 odstotka večji KDP. To pa seveda ne drži, ker je nerealistično, da bi lahko vlada znižala brezposelnost. Ni mogoče trditi, da izvira večina brezpo- selnosti in manjše proizvodnje iz boja proti inflaciji. Morebiti to lahko drži za zahodne države, pri nas pa ekonomisti zanemarjajo tretjo dimenzijo, ki je tam ni, to pa je nizka dodana vrednost zaradi nizke izkoriščenosti tehnologije. Pri nas tudi nastopa nevarnost, da nam bo inflacija ušla iz rok, česar na Zahodu ni. Drugič je treba upoštevati tudi druge stroške inflacije. Kriza industrije je izšla iz krize posojil, ki je nastopila iz inflacijske politike lahkih kreditov v poznih 80-tih letih, ki so postali zaradi visokih obresti, ki naj bi reševali banke ob sanaciji, svinčeno težki. Isto so napravili valutni tečaji, ki so opustošili izvo- zna podjetja, teh pa je 65 odstotkov. Visoka inflacija je posredno preko tečajev in obresti zavirala rast produktivnosti in dohodka zaradi opogumljanja špekula- cije (pri tem jih je mnogo propadlo) in majhnih naložb. Če predvidevamo, da je izguba na produktivnosti samo 3 odstotke letno, kar je trajalo sedem let, je ta mali odstotek akumuliral pri ekonomiji s proizvodnjo 48,7 mrd DM na izgublje- no proizvodnjo letos v višini 10,9 mrd DM, to pa je 22,3 odstotka proizvodnje, ki smo jo izgubili, ker je bila zanemarjena organizacijsko tehnološka kompo- nenta. Vlada in BS se morata nenehno odločati in zmote so neizogibne, ker so politi- ke pretrde ali preohlapne. V mnogo večjih ekonomijah je to težje, v Sloveniji pa še neprimerno bolj, ker so na Zahodu organsko rasli s tehnološko komponento politične ekonomije, saj zahodni uspeh izvira iz inovacije, v Sloveniji pa smo še vedno na sovjetskem modelu, ki je še v pradobi akumulacije. V Sloveniji zato ne veljajo teorije o inflaciji in brezposelnosti, ker se vendar pojavi kakšen pre- mik ali nazadovanje v dodani vrednosti, ki vse pokvari. V načelu pa je inflacija zato še nevarnejša zaradi vpliva na naložbe in dodano vrednost. To je posebno resnično, če je treba včasih – in tako tudi je – tolerirati počasno rast ali recesijo kot protizdravilo proti pritiskom cen. Načelo, ki ga je postavil Paul Volcker, predsednik ameriške nacionalne banke Fed, pravi, da morate začeti s trdim pre- pričanjem, da je stabilnost cen boljša kot inflacija, kar pomeni bolje za ekonom- sko rast in stabilnost ter v dolgem roku bolje za vsakogar. Iz tega moramo izha- jati. Vse drugo so avanture. Zato lahko največ napravi BS. Vlada pa mora vedeti, da izhajata rast in ustvarjanje novih delovnih mest iz zasebnega gospodarstva, sama pa lahko ustvarja ozračje za rast. Vlada mora ustvarjati pogoje za socialno pravičnost in pomagati revnim. Tega BS ne more in ne sme, njeni cilji so stabilnost cen in rast. Če bo to jasno, bodo lahko marsikatere poteze vlade odpadle, prevzeti pa bo morala dolžnosti, ki jih doslej ni. 80 I. del: Gospodarstvo 15. DO KATERE MEJE LAHKO INDUSTRIJSKA TRADICIJA ZAMENJA IZOBRAZBO? V primerjavi s sosednjimi državami imajo zaposleni v slovenski industriji naj- slabšo izobrazbeno sestavo. Visoko izobraženih je skoraj pol mnanj, višje izo- braženih dva- do trikrat manj. Tudi zato je slovenska industrija po dodani vred- nosti na zaposlenega tri-do štirikrat slabša. Slovenski zaposleni imajo povpreč- no po eno šolsko leto manj izobrazbe in za nekajkrat manjše osebne dohodke. Manjši delež slovenske inteligence in inženirjev med zaposlenimi je gotovo eden poglavitnih vzrokov za to razliko. Po drugi strani ima Hrvaška precej bolj- šo izobrazbeno sestavo, za eno leto več izobrazbe, vendar pa je dodana vrednost na zaposlenega za 45 odstotkov nižja od slovenske. Če gremo po nekdanjih ju- goslovanskih republikah proti jugu, vse bolj pada dodana vrednost na zaposle- nega, izobrazbena sestava pa se izboljšuje. Tako je imelo Kosovo 1985. leta za 2.4 – krat večji delež diplomantov inženirjev na zaposlene kot Slovenija in 3.5 – krat več diplomantov vseh smeri. Dodana vrednost pa je bila 2.8 – krat manjša od slovenske. Kako si lahko razlagamo ta pojav? Zadovoljiv odgovor najdemo lahko samo v industrijski tradiciji, ki prežema vse zaposlene v slovenski industriji. Ta tradicija temelji na rokodelski tradiciji, ki se je že pred 150 leti prelevila z oblikovanjem večjih tvrdk z večjim številom rokodelcev v industrijo z organizirano proizvodnjo, z delitvijo specifičnih vrst dela, v ustaljenem procesu. Ta industrija se je razširila v vse večje kraje, podpi- rali sta jo železarstvo in premogovništvo, tako da se je oblikovala mreža indu- strije, ki je bila že pred sto leti povezana v trgovinsko zbornico, mrežo, ki je imela svoje trženje, svoje zastopnike v tujih državah in je izvažala. Seveda je morala imeti svoje dobavne roke, ki so narekovali tvrdkam notranje načrtova- nje z listki za delo, ki so jih mojstri natikali na žebelj na zidu ter imeli tako stro- go spoštovani vrstni red za razne delovne naloge. Iz tega je zrasel čut za točnost, za natančnost, za kakovost. Temu se je pri- družil čut za red in čistočo, za odgovornost do svojega dela, ki ga je dal vsakdo iz rok čim bolj popolnega.To ni bilo več rokodelsko delo, za katero je značilno, da je vsakdo navezan sam nase, marveč je bilo že organizirano industrijsko po- slovanje z vso notranjo organizacijo, ki je danes sinonim za industrijo: s trženjem, računovodstvom in knjigovodstvom, s spremljanjem stroškov in z na- bavno službo. Prisotno je bilo stalno zniževanje stroškov pri izdelavi in nabav- ljanju surovin in polizdelkov. To pomeni, da so imeli tudi stalne dobavitelje in svoje kooperante, ki so izdelovali sestavine. Sejmi in velesejmi v 19. in prvi po- lovici 20. stoletja so bili veličastni, hkrati pa so omogočali vpogled v konkuren- co ter privabljali kupce. V tistem času je bila večina delavcev priučena, edino mojstri so hodili v učne tečaje in delali izpite. Svojih spretnosti so se naučili pri delu, ki pa ni zahtevalo nekih posebnih temeljnih znanj, razen osnovne matematike – na prvem mestu sta bili bistrost in ročna fina spretnost. K temu moramo še prišteti pritisk oko- lja, ki je spoštovalo ugled, imetje, položaj nekoga, kajti ozračje v Avstro- Ogrski in prvi Jugoslaviji je bilo usmerjeno v konkurenco, medsebojno tekmovanje, boj 81 Slovenija in EU za ugled in spoštovanje. Vse to je spodbujalo delavoljnost, pridnost, delo od zo- re do mraka in preziralo lenarjenje, postopanje in popivanje. Moških med ted- nom ni bilo videti, v gostilne so hodili samo ob nedeljah. Dober in strog mojster je imel takrat takšen ugled, da si tega danes ne moremo predstavljati. Delavno ozračje, način življenja in vrednostni sistem so se oblikovali v Av- stro-Ogrski povsem nasprotno kot v jugoslovanskih deželah, ki so bile zunaj te- ga kulturnega vpliva. Po prvi svetovni vojni se je to ozračje nadaljevalo in se še stopnjevalo. Oba elementa se nista mešala in dopolnjevala, ker je bila takratna mobilnost enaka ničli. Iz tega kulturnega vzorca je zraslo današnje pojmovanje dela in dolžnosti, reda in delavoljnosti. Delavsko okolje je delavno in v tej te- meljni naravnanosti ne trpi lenarjenja. Iz dela raste čut potrebnosti in poveza- nosti. Na podlagi tega psihološkega vrednostnega sistema si lahko edino razložimo veliko razliko med uspešno in neuspešno skupino nekdanjih jugoslovanskih gospodarskih področij. Razlika v dodani vrednosti je prevelika, da bi jo bilo mo- goče razložiti z razliko v podnebju, s sodobnostjo opreme ali z boljšimi delovni- mi razmerami. Razlika v dodani vrednosti med Slovenijo in ožjo Srbijo je bila 1985. leta 51 odstotka, Makedonijo 84 odstotkov in Kosovo 80 odstotkov. Da bi bila razlika še težje objektivno razložljiva, so bila v Sloveniji osnovna sredstva med vsemi republikami najbolj zastarela, že skoraj 75 odstotkov odpisana, medtem ko so bila v Makedoniji in Črni gori najsodobnejša, uvožena iz držav z najvišjo tehnologijo. Pa še nekaj je! Leta 1985 je imela Slovenija v Jugoslaviji najslabšo izobrazbe- no sestavo vseh zaposlenih, prav posebno slabo pa industrija. Visoko izobraže- ne inteligence je bilo v slovenski industriji za 30 odstotkov manj od hrvaške in za 42 odstotkov manj od makedonske. Slovenija je imela največ zaposlenih z nedokončano osnovno šolo – za 114 odstotkov več celo kot Kosovo. Z dokonča- no osnovno šolo jih je imela prav tako največ med vsemi: za 10 odstotkov več kot Srbija in celo za 14 odstotkov več kot Kosovo. Težišče slovenske izobrazbe- ne sestave zaposlenih v industriji je torej v najnižjih izobrazbenih kategorijah. Dejansko sloni slovenska industrija na srednje izobraženih visoko kvalificira- nih in na mojstrih, se pravi na močni in stabilni sredini. Čut za red in delavoljnost tega dela zaposlenih vzdržuje v slovenski industriji razmeroma visoko stopnjo gospodarske učinkovitosti. Njihovi spretnosti se je treba zahvaliti, da vse industrijske naprave kljub njihovi skoraj večinski odpisa- nosti in zastarelosti ob vestnem vzdrževanju in negovanju delujejo brez izpada. To velja za današnjo tehnološko raven slovenske proizvodnje, v kateri prevla- dujeta ročno upravljanje in nizka stopnja avtomatizacije. Ni še računalnikov za vodenje proizvodnje, ni numerično upravljanih strojev niti obdelovalnih cen- trov, roboti so redki. Vprašati se moramo, kje so meje te prednosti industrijske tradicije, kdaj in na kateri stopnji tehnološke zahtevnostne stopnje proizvodnje bo ta prednost izginila in bo prevladala teža znanja in izobrazbe? Tehnološke stopnje J. Auer- hahna1 niso danes več uporabljive, razen stopenj 4 (polavtomatski stroji), 5 (av- tomatizirani tekoči trak) in 6 (avtomatizirani obdelovalni proces). Zato je M. 82 I. del: Gospodarstvo Gliha2 lestvico razširil na 15 stopenj ter jo razdelil na izdelke in proizvodne postopke, a M. Kos3 jo je razširil na vse industrijske panoge (o tem glej podrobneje poglavje 3) in Auerhahnove deleže izobrazbenih stopenj po me- todologiji Urada za statistiko pretvoril v povprečno število let šolanja. Te vrednosti, ekstrapolirane na petnajst tehnoloških stopenj, ki pokrivajo današnji tehnični napredek, so razvidne iz tabele 15.1. Tabela 15.1: Povprečna leta šolanja, potrebna za posamezno tehnološko stopnjo Iz tega vidimo, da odgovarja današnja slovenska povprečna izobrazbena stopnja v industriji (9.72 let šolanja) 4.8. tehnološki stopnji, nemška 6.9. stop- nji, avstrijska 6.8. in italijanska 5.7 stopnji. Dvig na višjo tehnološko stopnjo je možen torej s sedanjo izobrazbeno sestavo za pol do ene stopnje, pri izdelkih pa nekaj več, ker so po razvojni zahtevnosti za pol stopnje nižje ( na stopnji iz- delkov 4.2) od tehnološke opremljenosti proizvodnje (ki znaša 4.7). To pomeni, da bomo morali poslati vse delavce na tečaje za uporabo računalnika na delov- nem mestu. To bo tedaj, ko bo posegel računalnik na vsa delovna mesta. Tedaj bodo morali imeti vsi delavci neko minimalno izobrazbo, ki se bo približala ali bo presegala srednjo šolo. Tedaj tradicija ne bo več delovala, ker bodo dodatne zahteve tako težke, da sama spretnost in natančnost, resnost in redoljubnost ne bodo zmogle premagati praga, ki vodi do uporabe računalnika, čeprav prirejene raznim stopnjam potreb na različno oblikovanih delovnih mestih. Na kateri stopnji tehnološke zahtevnosti bo to, je nemogoče ugotoviti, kajti poleg izobraz- be in tradicije moramo upoštevati še druge dejavnike političnega in družbenega okolja, ki delujejo z motivacijo in spodbudo na zaposlene, na organizacijo in učinkovitost podjetij in na celotno podjetniško ozračje, kar postane očitno, ko primerjamo slovensko dodano vrednost na zaposlenega v industriji z dodano vrednostjo držav EU. Poleg tega se s prehodom v višje tehnološkorazvojne stop- nje proizvodnje spremeni pomen izobrazbene ravni zaposlenih. Nemške iz- kušnje kažejo, da ni odločilen obseg nižje izobraženih delavcev, marveč močan sloj tehniške inteligence z visoko in višjo izobrazbo, ki vodi preobrazbo indu- strije in prekvalifikacijo delavcev na stopnjo, potrebno za opravljanje nalog pri visoki tehnološki stopnji razvoja. Zato poteka na Zahodu intenziven val preus- 1 Auerhahn, J.: Technika, kvalifikace, vzdelani. Praha, 1965. 2 Gliha, M.: Tehnološka stopnja in dodana vrednost v elektroindustriji. Disertacija, Univerza Ljubljana, FER 1994. 3 Kos. M.: Razvojno-tehnološki načrti slovenske industrije – Razvojne perspektive, kritične tehno- logije, sodelovanje z raziskovalno sfero in stopnje tehnološke zahtevnosti. Delo-Znanost, 22. 5. 1996, str. 10 83 Slovenija in EU posabljanja delavcev kot ofenziva države ob silovitem prizadevanju za dvig teh- nološke stopnje na naslednjo stopnico – za ohranitev konkurenčne prednosti pred Pacifikom. 16. POSLEDICE TOTALITARNEGA REŽIMA NA EKONOMSKI NEUČINKOVITOSTI – OVIRA PRI DOHITEVANJU EU Natančnejši pogled na ekonomsko učinkovitost Slovenije in drugih postkomu- nističnih držav in njihova primerjava z EU kažeta ostro razpoko, ki loči Evropo v dva različna dela. Kosmata dodana vrednost na zaposlenega (DVpc) v tabeli 2.1 za Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo odkriva presenetljivo podobnost te postkomunistične skupine. Slovenska industrija dosega za 100 odstotkov ve- čjo DVpc kot Češka, vendar je njeno zaostajanje za nemško industrijo tako veli- ko, da razlika do postkomunističnih držav izgine in potisne Slovenijo v njihovo skupino. Njena stopnja letne rasti DVpc ni dovolj velika, da bi vsaj ohranjala z Nemčijo isti korak, zato se razdalja povečuje. Zaradi nizke DVpc in prevelikega deleža stroškov dela ni presežkov za naložbe in posodabljanje tehnologije. Do- nosnost fiksnih sredstev (ROA) je tako nizka, da se naložbe ne povrnejo v živ- ljenjski dobi.1 Zaradi teh dejstev so vse postkomunistične države sorodna sku- pina s svojimi značilnostmi. Podobne so si tudi po tem, da so nova podjetja v družinski lasti, da ne vključujejo v njhov krog nesorodnih in da ni bilo nobeno družinsko podjetje institucionalizirano kot javna delniška družba pod menedž- mentom poklicnih menedžerjev, ki ne bi bili v sorodu z lastnikom. Slovenska družba je bila vedno družinska. Drugačne tradicije ni bilo. Tudi med obema svetovnima vojnama nam kaže pregled podjetij, da večjih ni bilo in da so vsa slonela na družini. Industrijska večja podjetja lahko preštejemo na pr- ste obeh rok in še ta so bila z izjemo Kranjske industrijske družbe (KID) na Jese- nicah družinska. Prve načrte združevanja opazimo šele v letih 1937-1940, ko je začetek vojne ta razvoj presekal. Drugače je bilo v Zagrebu, kjer so nastala več- ja podjetja, ki so prerasla družino in se pretvorila v delniške družbe s poklicnim menedžmentom. Odgovor najdemo v nizki ravni zaupanja med ljudmi in v njihovi tradicional- ni težavi, da se spontano združujejo v skupine, ki so nad družino. Vmesnih sku- pin med družino in državo ni bilo veliko. Enopartijski režim je vnesel poleg nezaupanja in strahu pred zbliževanjem ostro delitev razredov v hierarhiji par- tijskih članov in nečlanov, kar je onemogočilo medsebojno delo, čeprav so imeli skupne interese, pa tega niti niso ugotavljali niti niso tega udejanili. Stanje duha Po letu 1945 so zamrle vse prostovoljno ustanovljene organizacije za vzajemno pomoč in solidarnost pri opravljanju pridobitnih, pa tudi dobrodelnih oprav- 1 ROA je bil v slovenski industriji v letu 1996 3,3 odstotka (samo 60 odstotkov podjetij kaže čisti dobiček). To pomeni povračilo naložb v 30 letih (brez obresti). 84 I. del: Gospodarstvo kov, kot so bile pašne skupnosti, zadružne hranilnice in posojilnice, mlekarske zadruge in zadruge drugih namembnosti, obrtne zadruge in združenja, ki so še v Avstro-Ogrski veliko prispevala k dvigu obrtništva z vzajemno pomočjo pri nabavi orodij in materiala ter pri pridobivanju kupcev z organiziranjem razstav- nih prireditev. Tudi organizacije v okviru Cerkve so prenehale delati, saj so župniki zaradi pritiskov opustili pevske zbore in prosvetiteljske tečaje, zlasti med mladino. Ostali so samo spontani nastopi odraslih med verskimi obredi. Ta proces v duševnosti ljudi ni potekal hitro, marveč je počasi ponikal v za- vest in kot usedlina deloval na obnašanje. V prvih letih po vojni je bilo več po- skusov obnavljanja predvojnih organizacij, vendar so pobude doletele obtožbe netenja protidržavnih idej. Začele so se nacionalizacije obrti in podjetij, bank in hranilnic, zadrug in delniških družb. Šele počasi so ljudje dojeli da so spontane pobude sumljive in zato prepovedane. V 15 letih po letu 1941 je bilo tudi naj- bolj naivnim jasno, da smejo prihajati pobude v obliki “linij” samo od vrha. Tu- di v podjetjih je bil hitro zatrt sleherni poskus oblikovanja kritičnih krogov ali prednostnih oddelkov s pravico določanja razvojnih smeri. Leta 1956 je CK za- trl “malomeščansko sektašenje” v konstrukcijskem biroju Litostroja, ki je kri- tiziral industrijsko politiko, in razpustil njegovo partijsko organizacijo. Kako so se končale pobude kritikov v krogu mladih kulturnikov okrog Perspektiv, je znano. Pritisk na ljudi, da se odpovedo drugačnosti, individualnosti in nekon- formnosti, ni nikoli popustil. Ljudje so zato živeli svoje skrivno življenje z miš- ljenjem in nezadovoljstvom v družinskem krogu. Skoraj 30 let so skrivali svojo cerkveno poroko. Podjetniške družine so bile zatrte, velikega kopičenja pre- moženja ni bilo več. Nacionalizirane so bile vse večje stavbe kot zunanji izraz premožnosti. Tudi velike družine so razpadle, ker so bila stanovanja pretesna in so se otroci po poroki odseljevali. Tudi to je vodilo k cepljenju premoženja, zla- sti na deželi. Ne smemo pozabiti, da se je med nižjimi sloji začel širiti konserva- tivni protikapitalizem že v letih po prvi svetovni vojni. V 30-ih letih se je polotil prav takšen protikapitalistični snobizem pretežno marksistične inteligence, kar so širili romani Miška Kranjca in Prežihovega Voranca med ljudstvom. O njiho- vem razdiralnem vplivu na pogled slovenskih podjetnikov na legitimnost njiho- vega poklica do zdaj še nihče ni razpravljal. Za razgledane in pronicljive opazo- valce med njimi je bilo to opozorilo, da začno omejevati svoje delovanje in pre- našati tako sproščeni kapital v švicarske banke. Izbruh evropske vojne leta 1939 je to še pospešil. Koliko slovenskega kapitala se je rešilo v tujino, ni zna- no. Omogočilo pa je preživetje teh družin v desetletjih komunizma in šolanje njihovih otrok v tujini. Slovenska družba ni postala familistična v gmotnem smislu, da bi osredoto- čala kapital v svojem jedru in pospeševala svoje člane, marveč v duhovnem smislu kot zatočišče nezadovoljstva z režimom, njegove kritike ter izbruhov sovraštva do okolice in kraj za nemoteno opravljanje verskih običajev. Ta dvoj- nost je puščala v šibkejših ljudeh tudi travme, ki so v nemajhni meri določale njihovo življenjsko pot. Celotno družbeno življenje je določala ta dvojnost, to skrito življenje, ki si ga niso upali priznavati svoji oklici. Vplivala je na vse delo človeka v službi, v podjetju, na kolektivnih počitnicah. Težko bi zanikali, da to 85 Slovenija in EU stanje duha ni vplivalo na učinkovitost dela gospodarskih podjetij in da še da- nes vpliva. Moja teza je, da je to stanje duha neposredno merljivo prav na gos- podarskem področju, kajti na drugih področjih, na kulturnem, socialnem, izo- braževalnem, zdravstvenem, ni tako neposredno merljivo z oprijemljivimi ekonomskimi kazalci, ki jih je možno primerjati z meritvami razvitih sosednjih gospodarstev in iz primerjave ugotoviti značilne razlike. Velike gospodarske naložbe brez rezultatov Ni mogoče zanikati, da po vojni ni bilo ogromno vloženo v gradnjo industrije. Naložbe so financirali z nacionaliziranim premoženjem (današnje ocene govore o 3,5 milijarde DM), s prodajo lesa z obširnih golosekov, predvsem pa z vse več- jim deležem ustvarjene kosmate dodane vrednosti (DV) na škodo vse manjšega deleža za plače zaposlenim. Za našo tezo ni pomembno, da je imela Slovenija dva- do trikrat večjo dodano vrednost na zaposlenega (DVpc) med jugorepubli- kami in da je velik del družbenega proizvoda odtekal na jug. Slovenija se je močno industrializirala, nastala je industrija v majhnih krajih, ki so se vidno lepšali. Vendar so naložbe dajale nekajkrat manj kot na Zahodu. Za vsak dolar dodane vrednosti je bilo treba vložiti nekajkrat več. Razlika v DVpc je v primer- javi z zahodnimi državami vse bolj rasla. Povečevale so se tudi razlike med pla- čami. Združevanje sredstev za nova podjetja in pobude za nove obrate niso bile zasebne, marveč so prihajale iz državne uprave. Strokovnjaki pri odločitvah ni- so bili vključeni. Odnos režima do njih (do nas) sem opisal v knjigi Pot iz neino- vacijske družbe (1986).2 Zato je bila Slovenija počasna pri uvajanju visokih tehnologij, ker je to povezano z odgovornostjo. Zato tudi ni bilo inovacij in patentov; v 80-ih so skoraj povsem usahnili. Nezaupanje med ljudmi in sprevrženo stanje duha sta se kazala v odnosih med zaposlenimi v podjetjih in na delovnih rezultatih. Vsak si je odgovornost zavaroval po trikrat, nihče ni izstopal s pobudami, bal se je pokazati več kot sodelavci. Iz nezaupanja se je delo podvajalo, odlašalo, opuščalo, spreminjalo in ustavljalo – na vsakem posameznem delovnem mestu od strugarja do projek- tanta. Delovna mesta so se zapirala v svoj krog “opravil in nalog”, opisanih v zvezkih. To je terjalo vse več zaposlenih, vse zapletenejšo in nepreglednejšo or- ganizacijo dela, počasno poslovanje, zatikanje, zamude in s tem penale za zaka- snitve. Država je delovala v vse večjem jalovem teku. Po letu 1978 se je začela zato tako zadolževati, da ni bila več sposobna niti vračati obresti. Tudi če se ne bi partija politično sesula, bi se morala zaradi dolgov umakniti. Vendar je bilo oboje medsebojno tesno vzročno povezano. Težko okrevanje v demokraciji Po osamosvojitvi se delovanje obstoječih podjetij ni popravilo, nova podjetja pa so nastajala na družinski podlagi. Sprva je primanjkovalo naročil, ker so vzhod- ni trgi odpadli, po letu 1992 pa se je DVpc ustalila. Številna manjša podjetja so 2 Kos, M.: Pot iz neinovacijske družbe. Založba Delavska enotnost, Ljubljana, 1986. 86 I. del: Gospodarstvo bila mnogo bolj podvržena konkurenci tujih izdelkov na liberaliziranem trgu kot velika podjetja, ki so vezana na izvoz. Zato je dobičkanosnost malih podjetij nizka. Vendar se ne povezujejo, da bi si zavarovali tržni delež. Krivda pa ni v tr- gu, marveč v nepripravljenosti teh družinskih podjetij, da bi se širila in zrahlja- la svoj neposredni nadzor. Majhna podjetja se ukvarjajo s proizvodnjo majhne- ga obsega in visoke kakovosti, s čimer si zavarujejo svoje mesto na trgu proti ceneni konkurenci nižje kakovosti z Vzhoda. Vzroki podobnosti držav v tranziciji Razlika na videz ni razumljiva, kajti Slovenija ni bila ozko povezana z realsocia- lističnim blokom in imela je drugačno obliko državne uprave. Samoupravni si- stem s soudeležbo delavcev pri upravljanju in z avtonomijo podjetij glede po- slovnih odločitev celo pri izvozu, pri ustanavljanju lastnih tujih predstavništev in pri določanju izvoznih cen se je v temelju ločil od strogo centralno upravlja- nih podjetij v drugih komunističnih državah. Če primerjamo moralno in etično področje človekovih pravic, svobodo izražanja, mišljenja in združevanja, je identiteta teh držav razvidna: režim je bil enopartijski in totalitarni, kajti o vsem je odločala politična elita, ki ni bila odgovorna javnosti za svoje delovanje. Ti režimi so zatirali vsako civilno gibanje zunaj režima ali združevanje državlja- nov po njihovih interesih in nagnenjih in vsako javno kritiko so označili kot protidržavno dejanje. Med državo in družino ni bilo nobene avtonomne in ne- odvisne skupine, ki bi povezovala različne skupine v združenje državljanov. Tajna policija je zasledovala notranje sovražnike s posebnimi metodami infor- matorjev in ovajalcev. Nezaupanje in strah sta vladala med posamezniki. Nihče se ni drznil izraziti svojega mnenja, kjati vsakdo se je zavedal, da državna var- nost ve za vse in da bo to drago plačal. Zato so vsa protirežimska mišljenja osta- la znotraj družine kot v hermetično zaprti celici. Ni bilo zaupanja med prijatelji, kolegi ali znanci. Vsi so hlinili pripadnost režimu in se od časa do časa zatekali k apologiji režima in njegovih vodij, zlasti takrat, ko je bila nevarnost, da bodo postali sumljivi. Jugoslovanski režim je bil v večjem delu štirih desetletij sov- ražen do sovjetskega bloka. Njegova praksa se je v temeljih razlikovala od nje- ga. Njegova vrsta ekonomskega upravljanja je temeljila na svobodnem odloča- nju podjetij celo v primerih tujih družb, skupnih projektov ali skupnih ponudb. Moja teza je, da je to stanje duha neposredno možno meriti z ekonomskimi učinki z oprijemljivimi parametri, ki jih lahko primerjamo z razvitimi državami EU in da lahko iz te primerjave izpeljemo značilne razlike. Civilna družba mora sloneti na izmenjavi mnenj, na razčiščevanju različnosti in spoštovanju drugač- nosti, iz česar rastejo skupni načrti in usklajenost mišljenj v končni fazi tvorbe soglasja, soglasja kljub različnosti. Brez tega ni poslovne podjetnosti, tvorbe podjetij, združevanja sredstev. Ko je prišel čas zasebne podjetnosti po propadu družbene lastnine kot temelja samoupravljanja, se zasebne pobude niso mogle polno razviti, podjetja niso zaživela na novih temeljih medsebojnega zaupanja, lojalnosti in popolnega zanašanja drug na drugega, kar je temelj racionalnega obnašanja in razvijanja talentov in pobud. Nezaupanja se ljudje še danes niso odvadili. Razum se ga še ni otresel. Vraščeno je v podzavest kot opozorilo, kot 87 Slovenija in EU grožnja, kot zavora, ki z nešteto nitmi sega v tkivo odnosov v družbenem življe- nju. Najdemo ga tudi tam, kjer ga ne bi nikoli pričakovali in kjer bi mislili, da ga ni. Zato so vse pobude ostale omejene na družinski krog. Podjetja ustvarjajo družinski člani. Kjer gre za denar in nadzor nad občutljivimi informacijami, naj- demo člane iste družine. Zato ni povezovanja med novimi podjetji, ki so v 95 odstotkih družinska. Ni težnje, da bi se podjetja večala čez obseg, ki ga še lahko obvlada družina s svojimi člani. Zato večjih podjetij ni, ker bi morali vodstvo prepustiti poklicnemu menedžmentu, za kar pa ni potrebnega “socialnega kapi- tala”3, kulture medsebojnega komuniciranja in tradicije čvrstih obljub, dane be- sede in časti – pojmov, ki so zbledeli in imajo nadih nostalgičnega leska prete- klosti. Če bi bil vzrok samo komunistični režim, bi morala podjetja po vzpostavitvi zasebne lastnine in liberalnega kapitalizma poslovati vsako leto bolje in se hitro približevati dodani vrednosti na zaposlenega Avstrije in Nemčije, ki sta največji slovenski uvoznici in dobaviteljici. Nasprotno se razlika po okrevanju gos- podarstva in v desetletju po osamosvojitvi povečuje. Razlika v dodani vrednosti na zaposlenega v industriji Nemčije in Slovenije, izražena kot količnik, je bila leta 1980: 3,1, 1984: 4,6, 1990: 5,1 in 1995: 6,4. V 15 letih se je podvojila. Strah in nezaupanje – ekonomska dejavnika V vseh teh državah je socialni kapital padel na ničlo, kajti zaupanje med posa- mezniki zunaj družine je izginilo in ni bilo nobene civilne družbe – celo v Češki ne, ki je imela pred drugo svetovno vojno eno najmočnejših civilnih družb v Ev- ropi po zaslugi predsednika Tomaža Masaryka, z mrežo prostovoljnih združenj na prostovoljni podlagi z javnim izražanjem mišljenj in z javno kritiko politi- kov. Jugoslovanska kraljevina tega ni imela, ker je v njej kraljevala diktatura z izjemo nekaj let invalidne demokracije. Ta dejstva so danes odločilna za podobno usodo teh držav, ki so nesposobna za razvoj sodelovanja novih majhnih podjetij na temelju zaupanja poleg zakoni- tih varoval. To nas uči, da niso pomembni zunanji okviri delovanja in strukture režima, marveč njegovo bistvo: zatiranje svobodne misli, nezaupanje in strah med ljudmi kot ovira proti organiziranju protidržavnih združenj. Vsi ti režimi ni- so imeli civilne družbe. Hlinjenje, hipokrizija in neodkritosrčnost so bili njihove značilne poteze. To je ostalo v duševnosti posameznika; ni jih mogoče odpihniti čez noč. Vse travme so ostale globoko v podzavesti in delujejo na sedanje odzi- vanje posameznika v stvarnih okoliščinah kljub vse večji časovni razdalji. Mnogi bodo ugovarjali tej hipotezi zaradi njene neoprijemljivosti.4 Vendar ni nobene druge razumljive razlage za takšno presenetljivo podobnost nizke doda- 3 Izraz “socialni kapital” kot sposobnost posameznikov, da se združujejo za skupne namene na prostovoljni podlagi, je uvedel Robert D. Putnam v “The Prosperous Community”, American Pros- pect, 1993, v “Bowling Alone: America’s Declining Social Capital”, Journal of Democracy (1995). Nje- gove ekonomske temelje je obširno razdelal Francis Fukuyama v “Trust”, London, Penguin Boo- oks, 1995. 4 V raziskavi makroekonomskih pojavov sta uporabila neekonomske pojave pri iskanju odgovo- 88 I. del: Gospodarstvo ne vrednosti na zaposlenega v vseh postkomunističnih državah na eni strani in državami EU na drugi. Pisec primerja DVpc od leta 1979 in ne najde nobenega drugega razumno sprejemljivega vzroka za takšno splošno, kolektivno zaostaja- nje in nesposobnoost postkomunističnih držav, da bi vsaj obdržale korak z EU, ne pa da zaostajajo vse bolj. Če bi bili razlogi tehnološki, bi vsaj nekaj industrij- skih panog ali podjetij doseglo isto raven DVpc kot nemška podjetja, njihovi konkurenti, vendar je ne. Celo eno samo podjetje, naj bo celo največje in naj- bolj znano, ne dosega svojih zahodnih tekmecev niti s polovico DVpc. Številni mladi strokovnjaki so dokončali tečaje MBA na Zahodu in prevzeli menedžer- ske položaje v industriji, vendar s skromnimi rezultati. Žal te šole ne obravna- vajo resno tega zaostajanja in se ne lotijo DVpc in njenega izboljševanja kot štu- dijske točke. Očitno niso kos temu problemu, da bi svetovali neukim politikom z menedžerskimi ukrepi, da bi hitro pripeljali do rezultatov bliže dosežkom zahodnih industrij. V strokovnih krogih prevladuje mnenje, da je treba iskati vzrok v stopnji razvojne in tehnološke intenzivnosti izdelkov in proizvodnih postopkov. Razi- skava je pokazala, da obstaja zakon medsebojne odvisnosti med DVpc in raz- vojnotehnološko stopnjo in da vodi višja razvojna intenzivnost izdelkov k večji DVpc. Vendar ni mogoče trditi, da so si izdelki po razvojni stopnji tako močno različni, da bi razložili tako veliko razliko med dosežki ene ali druge države. Ugotavljamo, da je treba iskati vzroke za to razliko v pomanjkljivostih organiza- cije, logistike, nabavnih in prodajnih cen, ki jih nekdanji partijski menedžment ni sposoben odpraviti. Res je mnogo pomanjkljivosti, kot so velike provizije prodajnim predstavnikom vse do tretjine prodajne cene in več, kar zmanjšuje prihodek; veliki stroški za tuje servisne predstavnike za popravilo v jamstveni dobi, ki so resnično izredno visoki; visoki penali za kasnitve dobav kot posledi- ca nenatančnosti, lenobe in nepazljivosti. Te napake bi že lahko odpravili v sed- mih letih, kajti tudi na Zahodu je določen del napak neizogibna škoda, nekatere dobave kasnijo in provizije so potrebne za predstavnike kot minimalni delež. Če računamo DVpc v slovenskih in nemških industrijskih panogah in jo izrazimo kot indeks glede na oblačilno panogo z najnižjo DVpc v obeh industri- jah, je razvidno, kot kaže tabela 16.1, da so indeksi vseh panog identični ali da se zelo malo razlikujejo. To pomeni, da delujejo v obeh industrijah podobne strukture stroškov, tržnih cen in tehnologije. Vendar je bistvena razlika: sloven- ska industrija posluje na popolnoma drugi ravni kot nemška, kajti razmerje njunih DVpc je v vseh panogah stalno okrog 5,4. To pomeni, da je v celotni slo- venski industriji prisoten nek dejavnik, ki je skupen vsem panogam in vsem podjetjem. Isto sliko dobimo tudi za industrije vseh drugih postkomunističnih držav, vendar je raven njihovega indeksa precej nižja (kot nam kaže tabela 2.1). Razmerje češke industrije je 13, poljske in madžarske 11. Ne morejo ujeti EU in stagnirajo, ker rastejo še počasneje kot Slovenija. Za to razliko ne moremo najti rov na temeljna vprašanja stagnacije in blokade nobelovca Gary S. Becker v “The Economic Ap- proach to Human Behaviour”, Chicago, University of Chicago Press, 1975, in James Buchanan. 89 Slovenija in EU Tabela 16.1: Primerjava indeksov DVpc in naložb RiR pri indeksu 100 za obla- čilno panogo in razmerij med DVpc predelovalne industrije Slove- nije in Nemčije za leto 1995. Vir: 1) Stat. Jahrbuch f.d. BRD 1997, str. 199; Bundes Bericht Forschung BBF 1993, str. 581. Vir: 2) Raziskava Ministrstva za znanost in tehnologijo RS 1997 za leto 1995. nobene druge racionalne razlage. Tehnološka razlaga lahko tolmači samo okrog ene tretjine do polovice te razlike, pa tudi to ne eksplicitno. Zato moramo iskati vzrok takšne razlike na psihološkem in kulturnem področju, v stanju duha teh nacij po 45 letih komunističnega režima, bodisi realsocialistične ali samouprav- ne oblike. Za kvantifikacijo tega socialnega kapitala uporabimo podatke DVpc Vzhod- ne Nemčije, ki jo je zahodna matica z ogromnimi sredstvi (1200 milijonov DM do leta 1995) tehnološko prenovila, da je okrevala pod zahodnim menedžmen- tom.5 Začela je z nižje ravni DVpc kot Slovenija v letu 1989 in hitro zrasla na 85 400 DM6 v letu 1994 proti slovenskim 22 900 DM. V istem času je imela Za- hodna Nemčija 136 100 DM, kar pomeni, da je Vzhodna Nemčija dosegla 62,7 odstotka zahodne matice, začela pa je v letu 1990 pri 17,9 odstotka. Izdelke so razvili zahodni razvijalci in tehnološko izdelali na zahodnih obdelovalnih stro- 5 Lothar Späth, nekdanji ministrski predsednik nemške dežele Baden-Württenberg, je prevzel menedžment družbe za optične naprave Zeiss v Jeni, kot je bilo slišati na njegovem poročilu na Svetovnem Ekonomskem Forumu v Davosu leta 1992. 6 Stat. Jahrbuch f. d. BRD 1996, str. 196. Prihodek na zaposlenega je bil 188 000 DM proti 298 000 DM v Zahodni Nemčiji. 90 I. del: Gospodarstvo jih, vendar produktivnost še zaostaja za Zahodom kljub ogromnim naložbam in odpustom zaposlenih. Razlika znaša 50 700 DM. To predstavlja socialni kapital kot prepad med zahodnim in vzhodnim delom prihodnje EU, med njenim hit- rejšim in počasnejšim delom. Prepad med obema ekonomskima skupinama bo še nadalje rasel, dokler ne bo količina njihovega socialnega kapitala dosegla za- hodnega dela EU. To je odvisno od mnogih dejavnikov političnega in ekonom- skega razvoja postkomunističnih držav. Živeli smo v iluziji, da se bo DVpc začela takoj dvigati, čim bo prenehala de- lovati prisila na ljudi in bodo izginili vzroki medsebojnega nezaupanja in zavore medsebojnega združevanja na prostovoljni podlagi. Vendar smo spregledali po- časnost spreminjanja kolektivne zavesti in pomanjkanje moralnih in etičnih vrednot, kar se obnavlja zelo počasi. V sedmih letih ni bilo nobenega značilnega približevanja DVpc ravni EU. Za časa komunističnega obdobja (1945-1990) sta bili dve generaciji podvrženi spreminjanju zavesti in duhovne narave. Da to od- pravimo, bosta potrebni tudi najmanj dve generaciji. Da je nacija prišla v da- našnje stanje, so bili potrebni pritiski, ki jih je vzpostavil režim s trdo roko in jih izvajal brez popuščanja v izobraževanju, kulturi, javnih občilih in množični organizaciji dela in prostega časa. Da bi psihološko stanje ljudi popravili, bodo prav tako potrebni premišljeni koraki, katerih temelje poznamo iz držav z viso- kim socialnim kapitalom: v dosledni zakonitosti pravne države, vzgoji mladine v duhu dvoma o dogmah in lastnega iskanja resnice v umetnosti, znanosti in vedi o svetu, v neodvisnih javnih občilih brez pristranskosti in moraliziranja kot javnih čuvajih, v krepitvi in spoštovanju civilne družbe in njenih prostovolj- nih organizacij, ki združujejo ljudi za skupne namene in širijo čut solidarnosti in zaupanja. To okrevanje bo trajalo ob različno odločnem uvajanju zahodnega demokratičnega vzdušja med 20 do 60 let. Ob sedanjem stanju v Sloveniji, ki še ni naredila preloma s prejšnjim svetom, lahko tudi dlje. Merilo okrevanja bo približevanje DVpc ravni držav v jedru EU. Posledice totalitarnega režima so najtežje na ekonomskem področju in ne na ideološkem, ker se bodo nadaljevale še desetletja. Nobene ovire ni, da ne bi bila slovenska DVpc enaka avstrijski, vendar nas je ločila v letu 1995 razlika 73 000 DM dodane vrednosti na zaposlenega. Ekonomski izpad pri 230 000 zaposlenih v industriji je torej letno 16,8 milijarde DM, v petnajstih letih (od katerih jih je osem že preteklo) pa 252 milijard DM. Slovenci bodo plačevali ceno komunisti- čnega vladanja še desetletja z nižjo življenjsko ravnijo, s pritrgovanjem in z nezmožnostjo vplivanja na vse hujše socialne potrebe družbe, ki jih ni mogoče zlahka odpraviti. Stopnja brezposelnosti se še vedno povečuje. Vse jasneje se nam začrtujejo grozeči oblaki na socialnem področju. Dolgovi podjetij rastejo, dosegli so že 50 odstotkov DV industrije. Samo obresti za finančno servisiranje dolgov znesejo letno 18,8 odstotka industrijske dodane vrednosti.7 7 Slovenska industrija je končala leto 1996 z dolgom 1209 milijonov DM (v enem letu je narasel za 60,2 odstotka) in z dolgom prejšnjih let 1782 milijonov DM, kar pomeni celoten dolg 2991 milijo- na DM. Z DVpc 25 912 DM in 229 870 zaposlenih je bila celotna industrijska dodana vrednost 5956 milijonov DM. Celoten dolg znaša že 50,2 odstotka DV industrije. V letu 1995 je bil samo 26 odstotkov. 91 Slovenija in EU Gre za mentalno poškodbo nacionalnega telesa, ki onemogoča sodelovanje njenih članov v duhu lojalnosti, zaupanja in zanašanja drug na drugega. Takšno poškodbo opažamo na ljudstvih vseh držav, ki so bile pod realsocialističnim re- žimom, pri enih manj, pri drugih bolj, daleč najmanj pri Slovencih, najbolj pri narodih nekdanje SZ. DVpc je verna slika tega stanja: izraža vse te razlike zno- traj komunističnega tabora odvisno od trajanja nasilja (v SZ pol dalj kot v Slo- veniji), trdote režima in oblasti tajne policije kakor tudi zaostajanja za zahod- nim demokratičnim svetom, kjer je zaloga socialnega kapitala tudi različna: naj- večja pri Nemcih, Američanih in Japoncih, najmanjša pri južnoevropskih na- rodih. Prvič sem dojel vpliv kolektivne psihe na gospodarsko učinkovitost konec 80-ih let, kar sem opisal v knjigi o tehniški inteligenci, o njenem stanju v indu- striji pod pritiskom dogmatizma nadvlade delavskega razreda, egalitarizma in neprofesionalnosti. Kot vodja industrijskega inštituta sem opazoval inženirje pri njihovem delu, odpore proti njim in spletke, v katere so bili potegnjeni. Sam sem padel v kazensko preiskavo, ki je tekla devet let, in izgubil mesto univerzi- tetnega profesorja. Vse več mojih somišljenikov je sprevidelo, da v takšnem režimu ni možno uspešno delo. Tako sem postal kritik sistema in oporečnik. Dolgo sem potreboval, da sem sprevidel porazno stanje in skrite razloge neus- peha ter nehal gojiti lažni optimizem v apologetstvu. Rešitev sem videl samo v razkrinkanju vzrokov in povzročiteljev. To je dolžnost intelektualcev tudi da- nes. Sicer ne bo možno približevanje državam EU glede učinkovitosti dela in donosnosti naloženega kapitala. Ostanke nekdanjega vedenja srečamo v okolici in pri samem sebi: bežimo pred neformalnimi odnosi iz lica v lice, ki so potrebni za novo neformalno zdru- ževanje. Zatekamo se v avtoriteto in ne maramo svobode odločanja, kaosa in navideznega nereda svobode. Obožujemo hierarhijo in zakonito določena pravi- la igre. V podjetjih ljudje enakega statusa ne morejo reševati problemov med seboj, ne da bi se zanašali na višjo avtoriteto. Delavci še vedno nočejo spontano oblikovati timov za delo, marveč čakajo na formalna pravila menedžmenta. Za- to je centralizacija vladanja edini način. Tudi delovne odnose prizadeva isti for- malizem: sindikati nočejo urejati sporov z menedžmentom lokalno, marveč ča- kajo na centralno pogajanje višjih avtoritet v Ljubljani. Ljudje težko navezujejo trajne vezi, ki bi se razširjale mimo službenih koristi. Težko sodelujejo pri nalogah splošnega interesa, če je le mogoče se izmuznejo. Bojevitost delavstva na ravni delavnice onemogoča skupne nastope vseh zapo- slenih pri odpravljanju napak, ker se vsaka nepravilnost iz preteklosti deklarira kot poskus prikrajševanja delavskih pravic. Po drugi strani onemogoča biro- kratska zasnova podjetniške hierarhije tvorne pogovore pri racionalizaciji. To so še vedno politični podtoni boja z birokracijo in “odtujenimi centri moči” – izraz, ki se še danes pogosto uporablja pri ožigosanju menedžmenta. Spori se skrivajo za takšno simbolno fasado in onemogočajo pragmatično prilagajanje in ustvarjajo blokado ter pomanjkanje povratnih zvez. Odnosi se skrivajo za zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in so zato nefleksibilni in neprilagodljivi. Centralizirani birokratski sistem vladanja brez prvinske vloge občin in ob odso- 92 I. del: Gospodarstvo tnosti pokrajin kot nosilcev decentralizacije spreminja odnose v tog sistem, še prav posebno odprt za korupcijo in strankarsko mešetarjenje. Pritiski za spre- membe pripeljejo do prelomne točke, vendar se udeleženci v sistemu pomakne- jo v nasprotno skrajnost, se uprejo in napadajo avtoriteto nasprotnikov. Stroka izgublja pomen in se umika volonterstvu in amaterizmu – tista stroka, ki je bila dolga leta dekla komunističnih oligarhov in ki je upravičeno pričakovala, da je končno napočil njen čas. Ta vzorec se ponavlja v nešteto inačicah na vseh rav- neh. Noben udeleženec ni sposoben majhnih sprememb in prilagajanj po kora- kih, najmanj na področjih delovnih odnosov, kjer izbruhne občasno v krizah visoko spolitiziranih akcijah sindikatov, da bi dosegli cilje na državni ravni, centralizirano, kot so navajeni delati iz preteklosti. Preteklost je sedem let loče- vala sindikate, dokler se niso vsi vrnili k bistvu. Povsod zadenemo na nespo- sobnost sodelovanja in na senco preteklosti. Do medsebojnega zaupanja je še daleč. Edini izhod je poglabljanje demokracije in uveljavljanje civilne družbe kot korektiv političnim strankam. Vloga civilne družbe Edini odgovor je v moralnih in etičnih vrednotah v stanju duha prebivalstva, ki je še pod vtisom nezaupanja in zavesti, da ne more nič prispevati k spremembi, kajti vse urejuje roka z vrha, čeprav zdaj demokratična. Ker je posledica skrajna neučinkovitost in neskladnost gospodarstva, je izziv takšnih izmer, da se ga moramo lotiti preudarno, dolgoročno in kolektivno. Kot ugotavlja Talbot Par- sons, je izobraževanje temelj demokracije: utrditi mora zavest o individualnem odločanju in o moralni dolžnosti odzivanja na nepravilnosti in grožnje skupno- sti. To terja drugačno izobraževanje kot v komunizmu. Drugi temelj posamez- nikovega samozaupanja je njegova zmožnost neformalnega združevanja za sku- pne namene v civilni družbi. Ni slučaj, da imajo prav države z najbolj razvito ci- vilno družbo najvišjo DVpc in največji socialni kapital. So najbogatejše družbe sveta. V postkomunističnih državah srečujemo splošno preziranje civilne druž- be ob prevladi političnih strank. Takšen pojav je bil vedno znamenje ekskluzi- vizma ali celo totalitarizma. Stranke ne trpe neodvisnega razsodnika, ki bi bil nad njimi, ker nima identičnega interesa in nastopa s profesionalnega stališča, ki ga stranke vedno prilagajajo svojim potrebam. Ne počivajo toliko časa, da se neodvisna organizacija odloči za to ali ono stran, nakar so zadovoljne, ker jo na- to lahko napadajo kot nasprotnika. Če ni nasprotnik, ampak je neodvisen in ni- ma nobenega interesa za oblast, je največji sovražnik, ker se dviga nad stranke, ki imajo svoje interese, pa nobenih načel, ker igrajo taktiko in ne slede etičnim zapovedim. Civilna družba s svojimi neodvisnimi organizacijami mora zavzeti svoje mesto, ki jim je dodeljeno zunaj neformalnega prostora javnega mnenja, ki ga morajo braniti javna občila kot javni čuvaji proti kriminalu, nezakonitosti in korupciji, ne glede na to, kdo stoji zadaj. Okrevanje stanja duha Ne smemo biti naivni in misliti, da bodo postkomunistične države po zlomu enopartijskega režima avtomatično prešle na tir držav EU, z istimi ustavami in 93 Slovenija in EU istim delovanjem ekonomskega sistema, s pravnim sistemom, ki bo prevzel za- hodno pravno kulturo in prakso. To ni zgodovinsko gledanje. Nacija je inerten sistem, spreminja se počasi in prevzema navade v svojih prvinah. Ni sposobna za nenadno spremembo ali vrnitev na nekdanji predrevolucijski duhovni vzo- rec. Preobrazba nacije bo zato trajala desetletja, vendar bo treba spremeniti vse sistemske institucije, od šol do občil za oblikovanje kolektivne zavesti po za- hodni obliki pluralistične strpne demokratske kulture. Če bodo politiki vztrajali pri obstoječih vzorcih, bo prehod stanja duha trajal celo dalj. In še naprej bodo revne in neučinkovite države živele samo z eno desetino učinkovitosti EU in njene življenjske ravni. Slovenske politične stranke niso še sprevidele, da morajo vztrajati pri trdnih temeljih socialnih in moralnih navad. Štejejo jih za dane. Vendar niso, ker jih ni. Pomagati morajo pri njihovem okrevanju. Motijo se, če mislijo, da se bo bo- gata in kompleksna civilna družba dvignila na logiki napredne industrializacije. Kratkovidnost se jim bo maščevala z nadaljnjim relativnim zaostajanjem DVpc za EU. Politični cilj mora biti spontano druženje, močna civilna družba in gosto omrežje vmesnih združenj. Vsi drugi cilji so skriti v tem. Kajti to je pot k višji življenjski ravni, k novim delovnim mestom in povečanim možnostim za mla- de. Ti lepi cilji so bolj in bolj oddaljeni, ker prvi pogoj ni izpolnjen. Podjetja bodo izstopila iz družinskega okvira in se pretvorila v močne kohezivne orga- nizacije velikih izmer. Pečati se moramo zavzeto z lepilom sodobnega ekonom- skega življenja: nefomalnim zaupanjem, katerega pomen je spoznal nobelovec Kenneth Arrow (1974)8, v podrobnostih pa je njegovo funkcijo v svetu opisal Francis Fukuyama (1995). Po njem sta zaupanje in lojalnost eksternaliji s pravo ekonomsko vrednostjo, ker povečata učinkovitost sistema z zmanjšanjem tran- sakcijskih stroškov, ki jih povzročajo dejavnosti, kot so iskanje primernega kupca, pogajanje o pogodbi, prilagajanje vladnim predpisom, skratka transakci- je, ki postanejo mnogo lažje, če partnerji verjamejo v poštenost drug drugega. Optimistično v prihodnost Naša raziskava dodane vrednosti, donosnosti kapitala in neučinkovitosti gos- podarstva in znanosti je omogočila trdne temelje za strategijo prenove. Javnost postkomunističnih držav ima zdaj jasno sliko o posledicah preteklosti, zaradi katerih bo trpela še najmanj ena generacija. V teh družbah je sociološko ozko povezano materialno življenje s psihologijo. Vrsta navedenih ekonomistov je prepričana o bistvenem vplivu moralnih vrednot na ekonomsko učinkovitost. Njihov nosilec je družba, ki se odziva na zunanje vplive na svojski način. Do zdaj je najbolj razdiralni vpliv v vrsti zgodovinskih gibanj povzročil komunistič- ni režim. Empirični podatki o ekonomski neučinkovitosti odsevajo ta vpliv. Oz- dravitev teh učinkov mora peljati prek istega sistema moralnih vrednot in nji- hovih vzrokov v stanju duha posameznikov. To je naloga demokratičnega siste- ma in vseh moralnih kreposti, ki se razvijajo v njegovih institucijah. Na prihodnost moramo gledati z večje razdalje. Lahko smo optimisti. Glavno 8 Arrow, J. K.: The Limits of Organisation. New York, W.W. Norton, 1974. 94 I. del: Gospodarstvo je, da smo preživeli težko obdobje totalitarizma. Kulturna sprememba v svoji pravi naravi bo potekala počasi. Slovenci so podvrženi komaj vidnemu procesu kulturne homogenizacije, čim bolj se spletajo vezi z Evropo in čim bolj se inte- grirajo v širšo evropsko skupnost. Ljudje se odpirajo in vse bolj povezujejo v združenja. Stranke morajo paziti na občutljivo tkivo civilne družbe v nastaja- nju, si je ne prisvajati, marveč braniti njeno samostojnost in avtonomijo. Podje- tja bodo premagala nezaupanje in se pričela povezovati. Vendar bo morala vla- da upoštevati njihovo nesposobnost in ostati močno vključena v sektorjih, v ka- terih je pomembna velikost. Privatizacija pri sedanjem stanju duha ne bo delo- vala povsod po pričakovanju. Zato bo morala vlada kasneje pogosto interveni- rati, da reši ključna privatizirana podjetja, ki jih bo štela za strateška. 17. PRIHODNOST SLOVENIJE V EU DVEH RAVNI IN DVEH HITROSTI Sedanjost razkriva zametke slovenske prihodnosti vsem, ki so to zmožni videti. Prestrukturiranje industrije ne poteka z zahodno dinamiko iz cenenih, nizko konkurenčnih izdelkov v dobičkonosne z močnimi prvinami softvera in mikro- elektronike, marveč ga sestavlja vulgarno umiranje programov, podjetij in de- lovnih mest. Ostanki se držijo krčevito s kopičenjem izgub in nizkimi plačami. Vlada ne vlaga proračunskih sredstev v perspektivne ideje novih proizvodenj, ki bi se hitro oprle na lastne noge, ampak v sanacijo podjetij, ki nimajo realne možnosti za uspešno prihodnost ali pa so že tako bolehna in brez ustvarjalnih kadrov, da bodo prej ali slej pristala pri javnem dolgu v breme prebivalstva. Le- ta 1996 je 87 000 zaposlenih v industriji (40 odstotkov vseh) ustvarilo letno iz- gubo 12 170 DM na zaposlenega ob stroških dela 19 120 DM na zaposlenega, se pravi večjih od dodane vrednosti 18 020 DM na zaposlenega (DV/zap). Zaradi njih je celotna industrija poslovala z izgubo 2620 DM na zaposlenega. Zato ne moremo govoriti o prestrukturiranju za večjo konkurenčnost, čeprav je za slo- vensko industrijo to edina pot v svet konkurence enotnega trga 370 milijonov kupcev EU. Sloveniji visi ta delovnointenzivna proizvodnja kot kamen za vratom. Zapo- sluje več kot polovico zaposlenih. Stopnja tehnološke zahtevnosti izdelkov se ne povečuje tako hitro, kot bi bilo potrebno, prav zaradi teh delovnointenzivnih panog s tradicionalnimi izdelki (lesni, živilski, usnjeni, tekstilni, mineralni, ke- mično surovinski). DV/zap se le počasi povečuje po 1500 DM letno, kar pa ni dovolj, da bi dohitevali EU. Višje razvojne zahtevnosti izdelkov izdeluje samo 12 odstotkov zaposlenih. Zato povprečje industrije stagnira na nizki ravni pro- izvodnje, vzdržuje samo z nizkimi plačami svojo konkurenčnost in dosega sa- mo 85,6 odstotka povprečnih uvoznih cen na nemškem trgu. Slovenske naložbe so zaradi nizkih dobičkov premajhne, saj so manjše od letnih odpisov opreme, kar pomeni, da se proizvodna oprema ne posodablja, marveč zaostaja. Pozitivno delujoči del industrije ustvarja stopnjo donosnosti na sredstva 3,3 odstotka, kar pomeni dobo vračanja v celoti v 30 letih. Zato se 95 Slovenija in EU večina naložb ne vrne, ker je doba vračanja daljša od življenjske dobe opreme. Še preden je izplačana, moramo zato najeti posojila za novo. Ista pesem se bo ponovila tudi z njo. To pomeni kopičenje dolga in začarani krog zadolževanja ter nenehne zastarelosti. Nikoli ne moremo prehiteti zahodne konkurence s proizvodnjo na sodobnejših strojih. Obsojeni smo na mučno zaostajanje, ker nas konkurenca nenehno potiska v nove in nove naložbe, preden so te sploh iz- plačane. Pri tako nizki DV/zap to enostavno ni mogoče. Razvojne politike zato Slovenija nima. Denarna sredstva troši za industrije, ki jih nikoli ne bodo vrnile, industrije, ki imajo naročila, pa životarijo. Velike iz- gube elektrogospodarstva pomenijo dodatno subvencioniranje panog jekla in aluminija na škodo industrij, ki porabijo manj energije na enoto prihodka. Slo- venija zato ostaja na nizki ravni proizvodnje. Ni sposobna, da bi jo dvignila z la- stnimi silami, čeprav ima dovolj visok človeški potencial znanja, saj se povpreč- no število let šolanja zaposlenih povečuje in presega potrebno izobrazbo za sedanjo tehnološko stopnjo proizvodnje. Nižja raven EU Ko bo takšna Slovenija vstopila v EU, bo raven njene proizvodnje nižja od ravni v EU. Medtem ko EU dviga raven z izločanjem delovnointenzivnih in nizko dobičkonosnih panog oz. z njihovo selitvijo na Vzhod in v Južno Ameriko, ra- ven Slovenije ne bo omogočala niti višjih plač niti večjih proračunskih prihod- kov za dvig splošne kulture nacionalnega bivanja. Ni izhod v varčevanju, ki ga vlada naenkrat izvaja, kot da to ni bilo potrebno že davno prej. Pokojninsko reformo smo terjali že leta 1992, ko se je vsul pravi plaz predčasnega upokojevanja iz podjetij, ki niso imela dela. Varčevanje je znak pasivne nesposobnosti za dvig ravni dodane vrednosti, ki je štiri- in več- krat nižja od EU. Varčevanja se je vlada lotila, izvajanja že izdelane strategije povečanja konkurenčnosti industrije pa ne, ker je to aktivna politika, ki zahteva znanje in pogum. EU dveh ravni nas bo držala nizko, ne bo nam dopuščala dviga proizvodnje na višjo raven in prehoda vse večjega dela industrije na proizvodnjo zahtev- nejših izdelkov z višjo ceno in večjo donosnostjo – ne zaradi pritiska EU, mar- več zaradi stanja dejavnikov, ki jih je potisnila vlada v takšno pasivno razmerje. Govorimo o samozaviranju in samoonesposabljanju. Dokazi za to so DV/zap, donosnost kapitala, razvojnotehnološka stopnja zahtevnosti izdelkov, višina plač zaposlenih in gibanje naložb. Naložbe bi morale biti izrazito visoke v viso- ko donosnih panogah, tako da bi pomenile močan potisk za celo panogo za ustvarjanje novih delovnih mest in tako peljale v mobilnost zaposlenih od usi- hajočih v nove prodorne panoge. To je strategija potiska in tržnega prestruktu- riranja. Razvojna strategija mora pospeševati to smer tokov. S tem bo povečala zaposlenost in preventivno delovala proti brezposelnosti. V odsotnosti strategi- je pa rešuje vlada delovna mesta, ki ne ustvarjajo dobička in uničujejo državna sredstva. To pomeni onesposabljanje moči države. Za pravo prestrukturiranje pa denarja ni. Posledica je nizka raven Slovenije. 96 I. del: Gospodarstvo Prehodni čas nizke ravni Upravičeno si zastavljamo vprašanje, koliko časa bo trajalo obdobje, ko bo delo- vala slovenska industrija na nižji ravni, kar pomeni raven dodane vrednosti na četrtini zahodnoevropske, nizko donosnost kapitala in nizke naložbe, kar ne omogoča posodabljanja in ne prestrukturiranja. Na tej ravni bo delovalo okrog 60 odstotkov zaposlenih, katerih DV/zap je nižja od povprečja. Vsako drugačno predvidevanje je nerealno. Rast DV/zap slovenske industri- je je bila do leta 1994 okrog 1500 DM letno ( kar je 6 odstotkov DV), vendar se je leta 1997 močno dvignila, kar je morebiti znak hitrejšega okrevanja in ni pre- hodnega značaja. V letu 1996 je bila DVpc 26.200 DM in se je dvignila v letu 1997 na 31 600 DM, kar pomeni rast 5400 DM. Po letu 1994 je bila povprečna letna rast 2900 DM, kar je precej več od Češke, Poljske in Madžarske. Letna rast v Nemčiji pa je 6850 DM (kar je samo 4.8 odstotka DV). Da bi Nemčijo do- hitevali, bi morali letno povečevati DV/zap po 7500 DM, kar je 32,7 odstotka DV. Odstotki zato zavajajo. In to državni uradi redno počno, da ne bi vznemir- jali javnosti. Zato je slovenska industrija na ravni počasne hitrosti v nasprotju z zahodnimi dinamičnimi in hitrimi. Isto velja tudi za kosmati domači proizvod, ki je bil leta 1995 v Sloveniji 13 320 DM, v Nemčiji pa 42 338 DM, torej 1 : 3,17. Če raste v Nemčiji 2,8 odstotka letno, bi moral slovenski za 9 odstotkov, da bi ga dohitevali. Kaj šele, da bi zmanjševali razliko. Letna rast ponazarja dve ravni v bodoči EU – raven zahodne EU s četrtinsko do petinsko dodano vrednostjo, ki zaostaja, povečuje medsebojno razliko in grozi s popolno razmejitvijo ravni obeh polovic EU. Leta 2005 bi pri sedanji stopnji rasti dosegla Slovenija DV/zap 39 400 DM, Nemčija pa 221 650 DM in Avstrija 148 000 DM. Razlika med Slove- nijo in Nemčijo se bo s sedanjih 123 400 DM povečala na 182 250 DM. Zaostaja- nje Češke in Poljske bo še večje. Delitev EU na dve polovici industrijske učin- kovitosti se bo torej z leti utrjevala. Takšno predvidevanje je povsem realno. Ni mogoče pričakovati, da bomo razvojno rast lahko povečali s spektakular- nimi ukrepi. Vlaganje v RiR industrije se že zdaj z leti vse bolj zmanjšuje in do- sega komaj 3 odstotke proračuna ministrstva za znanost in tehnologijo MZT. Večdesetletno vlaganje države v RiR akademske sfere je ostalo brez sledu na DV/zap. Nič čudnega ne bi bilo, če bi povsem izginilo, ker bodo prizadevanja države za reševanje akademske sfere vse težja. Proračun ne bo imel dovolj vi- rov, ker industrija kot največji plačevalec v državno blagajno stagnira. Pričako- vanja se ne bodo izpolnila, precej lahko prinese samo skrajno varčevanje pri so- cialnih izdatkih, pri pokojninah z drastičnim prenosom vplačevanja na mlajšo generacijo in predvsem z zaostajanjem plač in zmanjševanjem njihovega deleža v KDP, da bi ostalo več za naložbe. Tudi pri naložbah so značilna današnja razmerja: nemška industrija vlaga v posodobitvijo letno po 12 250 DM na zapo- slenega, slovenska 5400 DM, Češka 3600 DM in Madžarska 2800 DM. To tudi kaže na EU dveh ravni, vzhodne in zahodne. Vzhodna pri sedanji strukturi z nizko DV/zap in nizkimi naložbami preprosto nima možnosti za dohitevanje zahodnega dela EU. To tudi ni presenetljivo, saj je vir vse dinamike v gospodar- stvu hitro rastoča dodana vrednost. Ugotoviti moramo, da se o njej v politiki in v občilih nič ne sliši. Ekonomisti kakor da ne razmišljajo o iskanju poti za njeno 97 Slovenija in EU povečanje, saj o tem ne razpravljajo. Niti ene razprave o tem žal ni bilo opaziti v strokovnem tisku po osamosvojitvi. Industrija je prepuščena sama sebi. Koliko časa lahko traja takšno stanje? Ljudje žele večje plače, saj bodo rasle v vsej EU. Ne bo jih mogoče prepričati, da jih enostavno ne zaslužijo. Sindikati že danes ne slišijo na to uho. Če bi želela industrija delati vsaj brez izgube, bi mo- rali zmanjšati plače za 13,7 odstotka. Če naj bi osnovna sredstva prinašala vsaj minimalen čisti dobiček 5 odstotkov prihodka, bi morali plače znižati še za 26,2 odstotka. Ker je povprečna plača danes 950 DM, bi se morala znižati na 570 DM, da bi bilo poslovanje gospodarstva vsaj na podobni strukturi, kot je v za- hodni EU. Ta plača bi se nato povečevala vzporedno z rastjo DV/zap, kar pome- ni po 6 odstotkov letno. S tako velikimi stroški za plače in poslovanje je že zdaj težko loviti konku- renčnost. Tudi portugalski, španski in turški proizvajalci potrošnih izdelkov so zaradi svoje visoke produktivnosti močno konkurenčni, saj je njihov prihodek na zaposlenega nekajkrat večji od našega, kar pomeni, da izdela zaposleni toli- kokrat več čevljev, srajc, oblek in pohištva kot naš. Zaradi takšne rasti konku- rence se znižujejo cene za razvojno in tehnološko nezahtevne izdelke. Zato seli- jo zahodni industrialci svoje zmogljivosti v države z nižjimi plačami. Položaj bo postal za slovenska podjetja nevzdržen. Vse več jih bo poslovalo z izgubo. Slo- venija se bo borila z vse večjimi težavami za vzdrževanje sociale in vladnih služb, kajti podlaga davkoplačevalcev se bo vse bolj krčila. Postali bomo dežela revščine, brezposelnosti in nezahtevnega, slabo plačanega dela. Slovenski kapi- talisti bodo tudi selili proizvodnjo na jug in na vzhod. V industrijo bi morali letno vlagati za 50 odstotkov več kot Nemčija, kar po- meni 4,1 milijarde DM. Naložbe v letu 1996 so znašale 1,1 mrd DM, izgube za 553 milijonov DM pa so šle na račun davkoplačevalcev. Ta sredstva bi morali vložiti že v letih 1991-1993, ko je industrija razpadala pod težo dolgov. Rešili bi lahko sto tisoč delovnih mest! Vsako napako je treba zato plačati prej ali pozne- je. Takrat bi ohranili delovna mesta in kritično maso, brez katere ni sinergije ne konkurenčnosti. Vlagati bi morali predvsem v visoke tehnologije, ki pa zaradi stalnega po- manjkanja obratnega kapitala životarijo, saj so po DV/zap na 11. do 13. mestu med 24-imi, imajo pretežno izgubo in nobene donosnosti na kapital. Najboljša je še panoga elektrostroji in aparati ter telekomunikacije, vendar je njihova do- nosnost zanemarljivo majhna (0,5 odstotka). Njihova DV/zap je okrog 24 600 DM (leta 1995), ista nemška panoga pa dosega 130 700 DM, to je 5,3-krat več. Nič manjša razlika ni do singapurskih, japonskih ali korejskih proizvajalcev, ki množično zasipajo naš trg. Tudi kemija in farmacija nista dosti boljši, razlika do multinacionalk je podobna. Njihova DV/zap je 56 100 DM, nemška pa 219 000 DM, razlika je 3,9-kratna. Zato se tudi te panoge ne bodo mogle upirati navalu z Vzhoda brez močne podpore države, da se posodobijo. Tudi iz raziskovalne sfe- re niso dobile ničesar. Morala bi biti slovenski adut, pa je zanemarjena in ne- sposobna za lasten dvig, kaj šele za prevzem pomika vse slovenske industrije na višjo dohodkovno in razvojno stopnjo. Žal je to resnica številk in primerjav. Tu se neha sposobnost predvidevanja z znanimi vplivnimi veličinami, ki jih 98 I. del: Gospodarstvo spremljamo v njihovem gibanju že leta. Prišli bomo na razpotje, ko bo potreben radikalen rez. Od tu naprej vodita dve poti: prva v nadaljnje propadanje, v obrobno državo EU, v njen drugi počasni in revni razred; druga pa v temeljit preobrat kot posledico nacionalnega konsenza. Vendar na prvo možnost ne smemo računati. Boriti se moramo tu in zdaj za konsenz v politiki in civilni družbi o današnjem grozečem stanju in o nesprejemljivi usodi, ki nas čaka, če takoj ne ukrenemo vse, da se rešimo te slabe druščine vzhodne EU in preidemo v zahodno EU. Kje je meja te EU? Pri portugalski DV/zap z 62 500 DM, kar je 273 odstotkov več od slovenske. Potem bomo vsaj v zadnjem vagonu zahodne EU višje ravni. Ves postkomunistični Vzhod bomo pustili za seboj. Imamo vse možnosti, saj je slovenska DV/zap za 100 odstotkov večja od Češke, Poljske in Madžarske. Vendar se moramo odpovedati nezasluženim plačam in usmeriti vse ustvarjalne sile raziskovalcev v dvig razvojne ravni izdelkov in proizvodnje, kjer koli danes delujejo, v podjetjih, na univerzi, inštitutih. To bo njihov vložek za prihodnost. Že danes moramo vlagati v nove visoko tehnološke proizvodnje z višjo DV/zap in vzporedno ukinjati delovno intenzivna podjetja z zastarelo opremo. Ne čakati in odlašati po naši navadi! Ne tiščati glave v pesek pred res- nico! Če se danes ne bomo odpovedali blaginji, vlaganju v neproizvodne stavbe, nas pred shiranjem v vzhodni EU nič ne reši. Že danes lahko razločno vidimo na steni grozeče prste napisane sodbe. Tisti, ki to jasno vidijo, morajo razlagati njihov pomen tisti večini, ki tega ne vidi in noče videti. Zgodovina nam ne bo odpustila, če bi konformistično molčali. Še je čas. Edini izhod vidimo v pospešeni prenovi vseh izdelkov v slehernem podjetju. Pomakniti se moramo iz množične proizvodnje v visoko specializirane butične izdelke, v težko dostopne niše, v prečno in navpično zaščiteno intelektualno lastnino, ki jo moramo braniti z vsemi močmi. 18. SLOVENSKA MAKROEKONOMSKA FATAMORGANA RESNIČNOSTI Zlagane osnove in spregledane nevarnosti Navada, da se država ukvarja z gospodarstvom kot z dano stvarjo in meri njego- vo delovanje s stopnjo rasti, pri tem pa ignorira ritem bitja njegovega srca kot organizma, sestavljenega iz tisočev različnih si podjetij, je podedovana po real- socialističnih obrazcih in je zato običajna v vseh postkomunističnih državah. Mikroekonomija je bila s svojimi elementi stopnje donosnosti kapitala in iska- njem ravnovesne točke med stroški in dobičkom v teh sistemih vedno tujek in celo osovražena, ker je razgalila vse napake. Zato se na univerzah ni razvila kot središče analize družbene proizvodnje in zato so bila vsa realsocialistična gos- podarstva globoko neučinkovita. To je bil vzrok njihovega razpada. Nasprotno je v kapitalističnih gospodarstvih mikroekonomija jedro uspešnega podjet- ništva za maksimalni dobiček ob minimumu potrebnih virov, za kar uporablja najbolj rafinirana orodja menedžmenta, psihologije in upravne znanosti. Zaradi cilja dobička skrbi za nenehno notranjo rast, kar pomeni povečevanje dodane 99 Slovenija in EU vrednosti na zaposlenega, večje vračilo iz uporabljenih sredstev ob manjši pora- bi materiala, ur in energije. Ko se takšna optimirana podjetja združujejo v gos- podarstvo, ga oblikuje makroekonomija po svojih teorijah odzivanja celote na spodbude vlade in monetarnih oblasti. Pri primerjanju posameznih gospodar- stev šteje bruseljska komisija to notranjepodjetniško optimizacijo kot dano, si- cer z različnimi učinkovitostmi, vendar ne z velikimi razlikami. Tako so postali elementi dodane vrednosti na zaposlenega, delež materiala v prihodku, velikost fiksnega kapitala in celo stopnja vračila na sredstva neke vrste norma, ki jo je mogoče izboljševati, vendar niso možne večje razlike. Večjo ali manjšo konku- renčnost dosežejo podjetja z višjo tehnološko zahtevnostjo novih izdelkov. To je mehanizem delovanja zahodnih gospodarstev, v katerega se morajo vključiti tudi postkomunistična gospodarstva, če želijo priti v EU in v njej uspevati. Tu pa prihaja do njihove nekompatibilnosti z zahodnim gospodarstvom. Realsocializem ni poznal mikroekonomije v zahodnem smislu. Cene so določale generalne direkcije v ministrstvih, v podjetjih o nekem računu konkurenčnosti ni bilo govora. Produktivnost so merili samo tehnično z norma-urami. Ekono- mija obsega z iskanjem ravnovesne točke jim je bila neznana. Ker je njihova mi- kroekonomija teoretično in operativno podrazvita in neizkušena, prevladuje makroekonomija, ki pa si domišlja, da ima opravka z gospodarstvom, ki je podobno zahodnemu. Vendar ni. Zato govorim o fatamorgani ekonomistov in vladne politike, ko opazujejo makroekonomska gibanja. Iz tega izhajajo predvi- devanja na zlaganih osnovah. Posledice so spregledane nevarnosti. Podjetja so samo privid resničnosti. V dokaz si oglejmo samo rezultate poslovanja povpreč- nega proizvodnega podjetja v slovenskem, nemškem in avstrijskem gospodar- stvu za leto 1995 v DM in na zaposlenega. Vir: SU RS; Stat. Jahrbuch BRD 1997; Stat. Jahrbuch Österreich 1997. Zahodna podjetja lahko povečujejo dodano vrednost na optimalni višini sa- mo za nekaj odstotkov letno, slovenska pa še niso na optimalni višini in imajo do zahodnega cilja kot norme še neizčrpne možnosti. Njihova rast DV/zap bi morala biti po 9300 DM letno, kar je 39,3 odstotka letno, če bi hotela doseči nemško normo v 43 letih. Takrat bosta imeli slovenska in nemška industrija 440 000 DM dodane vrednosti na zaposlenega. Avstrijo bomo dohiteli 8 let prej. 100 I. del: Gospodarstvo Pri tem ne pride v poštev popravek s pariteto kupne moči, saj vsi prodajajo na istih trgih po istih cenah. To počne Svetovna banka pri KDP, mi pa se na to za- našamo kot na opravičilo. Če s takšnimi podjetji merimo na makroekonomski ravni kosmati domači proizvod KDP na prebivalca in njegovo letno rast, bomo dobili sliko, ki ne odraža resnice, če ne govorimo v absolutnih številkah, kar nam ponazarja spodnja preglednica: Vir: kot zgoraj. Slovenija bi morala letno povečevati KDP po 2440 DM, da bi vsaj leta 2 030 dohitela Avstrijo in Nemčijo. To pa znese 17,2 odstotka letne rasti. Iz tega je vsakemu laiku razvidno samoslepilo, ki je skrito v navajanju odstotkov, ne da bi videli absolutnih številk. Vprašanje inteligence ljudi je, ali bodo z odstotki za- dovoljni ali pa bodo zahtevali resnico. To velja tudi za poslance. V strokovnih krogih se zavedajo neskladnosti z razvitimi podjetji, medtem ko je na podjetniški ravni drugače. Vzrok je v nemoči, neznanju in nesposobno- sti razvideti stvari v njihovi povezanosti. Večino preveva občutek nedoraslosti tako velikim problemom. Iz tega stagnacija dodane vrednosti in tiho strinjanje s statusom quo. Iz teh krogov prihaja kot tiha prošnja, naj sprejme vlada to za da- no stanje, ki ga ni mogoče izboljšati brez ogromnih sredstev, ki jih pa niti vlada niti podjetja nimajo. To pa seveda sploh ne drži. Morebiti je v vladajočih krogih tudi zaznati pritajeno željo za lakiranje stanja in prikazovanje podobnosti z državami EU, čeprav bi si bilo to skoraj težko zamisliti, saj v skrajni konsekven- ci ni v korist državi. Skušnjava je sicer velika, saj je edina alternativa odločitev za drugačno politiko, ki bi morala povezati podjetja z vladnimi ukrepi iz- boljšanja ustvarjalnega ozračja. Slovenska značajska poteza ni, da bi iskali probleme, preden nas oni ne najdejo. Zaradi razvrednotenja v preteklosti zato ni nacionalne vere v moč strateškega planiranja. Prevladuje deklarativno be- sedovanje ali zaklinjanje. Preveč se zanašamo na visoke tehnologije. Pametne države so že v 80-ih letih zapuščale spodnji konec proizvodnje (TV in VCR apa- rate in nezahtevno telefonijo) in se preusmerjale na izdelke z višjo dodano vrednostjo. Slovenija mora zato še pravočasno preiti na polprevodnike, silicije- ve ploščice, diskovne pogone in LDP aparate za laserske diske. To bi se ji moč- no izplačalo, saj ne bo imela tako globokega padca kot drugi. Elektronika bi se dvignila (danes ima prav zato relativno zelo nizko dodano vrednost na zaposle- nega) in gospodarstvo bi kazalo pozitivne znake, čeprav bi se tolar razvrednotil. To je prednost tako napadanega strateškega planiranja. Ne pustiti, da dela in- dustrija tisto, kar trenutno še gre, marveč se mora ozirati naprej. Pripraviti se 101 Slovenija in EU mora na težke čase. Ne moremo biti na milost in nemilost odvisni od konjunk- ture v Nemčiji. Slovenija nima neke primerjalne konkurenčne prednosti, nima petrokemične industrije niti močnega storitvenega sektorja, ki bi usklajeno deloval s proizvodnjo. Zato je ranljiva. Kje so glavne slovenske šibkosti? Imamo nizke rezerve v tujih valutah. Singa- pur ima pri 3.4 milijona prebivalcev (50 odstotkov več kot Slovenija) 75 milijard USD rezerv. To pomeni za Slovenijo 50 milijard USD kar sta dva letna KDP. Varčevalna stopnja je premajhna. Tega denarja v Singapuru zaradi skrupulo- znih nadzornikov ni mogoče zapraviti, saj ni govora o bančni praksi posojanja političnim prijateljem in vplivnim delničarjem. Če obstaja regulacija, ji bodo vsi absolutno sledili, ali pa izbruhne hudič. V Sloveniji tega ni. Morali bi odpravlja- ti motnje, preden nas zadenejo. Začenja se prava bitka za gradbene parcele. Cene bodo zlezle do stropa, saj so že večje kot v razvitih državah EU. Mesečne najemnine za prvovrstne poslovne komercialne prostore so precej nižje od slo- venskih. Celo v centru Berlina so padle od leta 1993 do 1997 s 65 DM/m2 na 35 DM in v Leipzigu na 28 DM. Vse novejše bančne krize v dvigajočih se državah so pognale iz nepremičnin. Vlade ne smejo dobrohotno gledati na vrtoglavo rastoče cene premoženja. Morale bi naložiti bankam, da zmanjšajo posojila za nepremičnine, in uvesti 100-odstotni davek na kapitalske dobičke za vsakogar, ki proda premoženje v treh letih po nakupu. S tem bi preprečili scenarij zloma tako bank kot zasebnih družb, katerih lastniki so končali v zaporu. Nepremični- ne so vedno vir špekulacij. Vlada se mora izogibati hromečim primanjkljajem tekoče bilance, ki so mu- čile vse pacifiške države. V letih lahkega tujega denarja so tekmovali pri finan- ciranju bahavih projektov od najvišjih zgradb na svetu do nacionalne letalske industrije. Vlada mora zasledovati kot glavni cilj učinkovitost. To mora biti njena glavna skrb: najboljše telekomunikacije, pristanišče, letališče in hiter pre- voz. Osredotočiti se mora brez premora na izboljšanje teh sistemov. Pri tem se morajo načrtovalci vlade zavedati in upoštevati nevarnosti na obzorju in ne biti zadovoljni in samozadostni. Ko bodo nevarnosti prišle, bo vse že pripravljeno in škoda bo zmanjšana na najmanjšo možno mero. Zaradi politike fatamorgane vlada ne more ukrepati iz resničnosti. Gos- podarske elite same pa niso zmožne narediti preobrata. Nekdo jih mora voditi in jim svetovati, ne narekovati. Gre za pomanjkanje vizije v vodstvih. Politika bi morala dati okvir mišljenja in spodbudo ter vzeti pod svoje okrilje strokov- njake, ki bi to izpeljali. Nekdo mora prevzeti odgovornost za prihodnost in pognati zamisel v tek! Gospodarstvo to pričakuje in si želi, kajti v svoji notra- njosti je omrtvičeno za samozdravljenje. 102 I. del: Gospodarstvo 19. PRIHODNOST DOHITEVANJA EU Iskanje sinergije Slovenije Ugotovili smo, da stagnacije gospodarskih dosežkov Slovenije kot so dodana vrednost na zaposlenega (DV/zap), donosnost uporabljenega kapitala in učin- kovitost energetske izrabe, ki so na ravni držav postkomunistične skupine, ni mogoče razložiti izključno z nizko razvojno in tehnološko zahtevnostjo izdelkov ne s pomanjkljivostmi organizacijskega in menedžerskega delovanja, marveč s pomanjkanjem socialnega kapitala, ki preprečuje individuom prostovoljno združevanje za skupni namen zaradi razpada temeljnih vrednot lojalnosti, poštenosti, zanesljivosti in zaupanja tekom desetletij. Pojavne oblike pomanj- kanja socialnega kapitala so najraznovrstnejše in posegajo v vse družbene pod- sisteme. Najusodnejši so gospodarska neučinkovitost, nizka donosnost na- ložbenega kapitala in nizek kosmati družbeni proizvod KDP, kajti v tem je vir vseh težav države, ki se trudi, da bi ostala socialna. Značilnost jalovega delovanja sistema je nizka stopnja povezanosti in sodelo- vanja za dosego različnih ciljev, ki bi se strnili v celovit napredek. Pripadniki vsakega podsistema se zavzemajo zgolj za svoje delne cilje, ki pa ne vplivajo na družbeno učinkovitost in ne povečujejo KDP. Iz raznih polemik med zagovorni- ki lastnih ciljev in zagovorniki usmeritve na skupne družbene cilje kot edino odločilne, lahko sklepamo, da se večina odločujočih politikov in poslancev kakor tudi navadnih članov posameznih sistemov ne zaveda celote, ne pozna gospodarskih značilnosti dodane vrednosti na zaposlenega in donosnosti na- ložb (poleg vrste drugih, ki določajo stanje gospodarstva in zlasti industrije, ki prispeva največji realni delež KDP), ki uvrščajo Slovenijo v skupino postkomu- nističnih držav, Madžarske, Češke in Poljske (drugih ne upoštevamo, ker niso v skupini držav kandidatk za vstop v EU). Člani podsistemov vidijo samo svoje cilje in jih primerjajo s sorodnimi dosežki EU, kar ni videti slabo, vendar nam pogled na celoto pokaže, da podsistemi ne vplivajo na celovitost uspeha države, ki je edino odločilen, saj določa življenjsko raven. Zato je tako pomembno, da se nezavidljivi položaj Slovenije kot popolnoma podobne drugim postkomuni- stičnim državam v primerjavi s pet- do šestkrat višjimi značilnostmi držav EU razširi v zavesti navadnih in vodilnih članov podsistemov kot norma, ki zrcali s svojimi izboljševanji in približevanji EU kakovost njihovega delovanja. To je edino smiselno, realno in državotvorno merilo. Zavest celovitega pogleda na slovenski položaj v družbi članic EU je prvi pogoj za spremembo smeri, ki odra- ža stagnacijo Slovenije na nizki ravni. To mora biti podlaga sedanjosti. Urejanje razmerij med podsistemi šolstva, sodstva, raziskovanja, socialnega skrbstva, zdravstva in gospodarstva mora izhajati iz te celovite zavesti. Cilji podsistemov morajo biti urejeni na ta način, da so na prvem mestu cilji, ki vplivajo na gospodarsko učinkovitost države, saj bomo s tem pritegnili tuje neposredne naložbe, brez katerih ne bo mogoče občutno zmanjšati brezposel- nosti. To pa terja visoko dodano vrednost na zaposlenega, kar omogoča visok dobiček, donosnost naložb in hitro vračanje naložbenega kapitala. Sedanje vra- čanje v 30 letih je za tujega investitorja nesprejemljivo, zamenjati ga mora vra- 103 Slovenija in EU čanje v 5 do 6 letih, kar je norma za multinacionalke. Na drugo mesto pridejo cilji, ki so lastni podsistemu samemu in kratkoročno ne vplivajo na KDP. Ko smo se dokopali do jasnosti o položaju Slovenije in uredili medsebojno vplivanje podsistemov tako, da bodo interakcije vsklajene s celovitim pogledom na položaj države, se nam zastavlja vprašanje, kako bo potekalo približevanje EU, dohitevanje njene razvojne in kakovostne ravni in vključevanje med njene članice. Usklajevanje slovenskih podsistemov Slovenski podsistemi se ne prilagajajo, so strahovito inertni, spremembe štejejo za motnje v svojem delovanju in ne kot poživila. Notranji interesi so močnejši od zunanjih energetskih povezav, osebni ugled je odločilnejši od uspešnega de- lovanja. Elita moči vztraja pri neodvisnosti podsistema in vsako spremembo šteje za ogrožanje, posledica pa je blokada. Podsistemi preprosto ne morejo biti avtonomni, kajti njihovo delovanje ni samo sebi namen. Raison d’être njihove- ga obstoja je država kot nadrejen sistem. Moč sistema države je prešibka, da bi v interesu celote izsilila spremembe in narekovala pogoje za preživetje podsiste- mov. Nikogar ni, ki bi razpolagal z močjo, ki bi sankcionirala inertne sisteme, jih kaznovala z odtegnitvijo proračunskih sredstev in jih tako prisilila v spre- membe. Če upoštevamo še nedelovanje pravnega podsistema, ki bi moral obli- kovati pravne okvire za vzpostavitev ravnotežja, potem je razumljivo, da se podsistemi ohranjajo v sedanjem ustroju in razdelitvi moči, ki onemogoča spre- membe. Zato je razumljivo, da z zanimanjem pričakujemo odzive podsistemov na vstop v EU. Strategija prilagajanja EU, sprejem pridobitev Skupnosti (acquis communautaire) in časovni načrt vstopa v EU so bili sprejeti na vrhu države v vladi. To ni bil proces na podlagi konsenza med podsistemi. Pogajalska skupina je bila sestavljena v vladi in v njej ni predstavnikov podsistemov. Sprejete bodo nedvomno arbitrarno zahteve EU za prilagajanje, ki pa bodo terjale preustroj podsistemov. Kako se bodo ti podsistemi spreminjali, samo zunanje, površin- sko, nepristno in formalno, ali pa globinsko, v polni realnosti in z vsemi svojimi funkcijami, je seveda odvisno od odnosa podsistemov samih do zahtevanih sprememb. Pri tem lahko dvomimo o moči in enotnosti vlade in parlamenta, da bi jih prisilila v spremembe. Dosedanje izkušnje so slabe. Ker bo EU vzpostavi- la tudi nadzorni podsistem, lahko pričakujemo močan skrit odpor podsistemov, ki bodo sčasoma popuščali in se umikali. Prišlo bo do strtja njihovih centrov moči, kajti velik del svoje arbitrarne suverenosti bodo izgubili, ker se bo prese- lila na komisijo EU. Institucionalno bodo podrejeni še vedno parlamentu, ven- dar bo to samo načelno in finančno preko proračuna, operacijsko pa bodo nji- hovo delovanje določali okvirni pogoji zakonov EU in “acquis communautaire”. Zato je prehod Slovenije v EU pridobitev za celoten sistem, ker se bodo mo- rali podsistemi prilagoditi narekovanim pogojem, ustroju in povezavam s celo- to. To bo porušilo njihovo inertnost in samostojnost odločanja, ki je bilo druž- beno škodljivo, ni bilo optimalno in je bilo nadaljevanje kontinuitete prejšnjega režima. Centri moči, vezani na ključne osebnosti, se bodo razšli. Podsistemi 104 I. del: Gospodarstvo bodo začeli delovati neosebno kot mehanizmi v dinamičnem prilagajanju. Slo- venija bo šele tedaj začela delovati kot evropski državni sistem z optimalnim delovanjem podsistemov. Šele tedaj lahko pričakujemo postopno dviganje ključnih gospodarskih kazalcev dodane vrednosti na zaposlenega in vračila na uporabljena sredstva na norme, ki veljajo v EU. Med pogajanji z EU ni mogoče pričakovati, da bo lahko Slovenija prodrla s svojim protipredlogom lastne ureditve nekega podsistema, ker so rezultati pri vseh brez izjeme slabši od ureditve v EU. Zato pogajanja ne bodo pogajanja, marveč narekovanje pogojev, ki jih morajo izpolniti slovenski podsistemi, da se preobrazijo v duhu pričakovanj EU. Prehodni dogovori bodo obveljali samo za primere, v katerih bi bila Slovenija preveč prizadeta v interesih ali nacionalni istovetnosti ob nenadni uveljavitvi novih načel. Slovenski podsistemi se bodo zato morali prilagoditi načelom oziroma zahtevam EU. Reforme bodo posegle v notranje ustroje podsistemov izrazito trdo, ker do zdaj nismo bili navajeni na spremembe. Podsistemi so izhajali iz samoupravnih časov z minimalnimi spre- membami, ki so bile bolj prilagoditve novim pogojem kot pa iskanje optimalne- ga delovanja. Evropeizacija podsistemov mimo parlamenta Pri tem je vprašljiv odziv poslancev v parlamentu. Stranke se do zdaj niso znale dogovoriti o ničemer, čeprav je bilo jasno, da dosedanji sistem ogroža gospodar- sko in socialno preživetje države. Zakoni so bili polovični ali pa je bilo polovič- no njihovo udejanjanje (denacionalizacija). Pokojninska reforma je bila zavrta in razsekana. Univerze se nikakor ne morejo preustrojiti. Zakon o dodani vred- nosti se je odlagal. Bančni podsistem uživa zaščito države proti tuji konkurenci in ni pripravljen za soočenje z njo. Parlament se bo moral ukloniti prestižu EU in sprejeti zahtevane reforme. Izvajanje zakonov bo pod budnim nadzorom EU in ne bo več možno arbitarno zanikovanje zakonske pravice nezaželenim ose- bam ali ustanovam. Slovenija bo s tem pridobila toliko, da je to v celotnem obsegu nemogoče oceniti. Brez EU bi se njeno prilagajanje zahodnim normam desetletja zavlače- valo. Tudi ni izključeno, da ne bi prišlo na tej samostojni poti do blokade in do delne ureditve v kvazisocialistične ali kvazisamoupravne oblike, kar je danes prisotno skoraj pri vsaki nameravani spremembi ali zakonu. Stagnacija dodane vrednosti na zaposlenega kot ključni kazalec in vrsta drugih vse do energetske neučinkovitosti in njihovo vztrajanje v skupini drugih postkomunističnih držav kažejo na nesposobnost Slovenije, da se izvije iz te stagnacije ob obstoječem duhovnem stanju ob sedanji blokadi političnih taborov in sedanji parlamentar- ni nemoči in ob nesposobnosti ter inertnosti državne in javne uprave. Slovenija sama iz svojih moči je nesposobna za odločilno pretvorbo in prehod na za- hodne gospodarske in finančne dosežke, ki bi ji omogočili življenjsko raven državljanov, kot je uveljavljena v EU. Brez vsaj približno takšne življenjske rav- ni si ni mogoče zamisliti delovanja načel prostega prehoda ljudi, izdelkov in ka- pitala čez nacionalne meje. To načelo bi bilo posmeh in ponižanje revnih slo- venskih prebivalcev. V Sloveniji so duhovni ostanki preteklosti tako močni, da 105 Slovenija in EU je družbena skupnost nezmožna za preobrazbo. Samoupravno dogovarjanje je način delovanja in mišljenja, kar omogoča nadvlado nesposobnih in neustvar- jalnih pri blokadi slehernega predloga za uveljavitev evropskih načel nagrajeva- nja in selekcije kot os podlage napredka. Ta ostanek je nepremagljiv, kot do- kazuje preteklih blizu deset let samostojnosti Slovenije v demokraciji. V zavesti ljudi delujejo pridobljene zavore, povezane s sebičnostjo, lakomnostjo in zanič- evanjem uspešnih in nadarjenih soljudi, v tolikšni meri, da se oklepajo samou- pravnih vzvodov za uveljavljanje lastnih interesov in zavračajo sleherni dobro- namerni predlog za spremembo s strani tistih, ki poznajo delovanje Zahoda in ki imajo pregled nad nizko ravnijo slovenskih dosežkov na vseh področjih družbenega življenja. Niti ene izjeme ni pri tem, vsa področja delujejo spre- vrženo, licemersko, zlagano in bolj ali manj protiustavno. V protiustavnosti za- konov prednjači prav parlament, kar je za zahodne razmere vsaj nenormalno, če ne absurdno. Vstop v EU – pogoj za sistemsko učinkovitost Slovenije Zato upravičeno štejemo, da je edina rešitev za Slovenijo vstop v EU in podredi- tev vseh podsistemov modelom urejanja ustroja in delovanja EU z vsemi zako- ni, ki bi jih morali že davno sprejeti, pa so jih delni in posebni interesi blokirali ali pa tako sprevrgli, da so neučinkoviti in bolj okrasek kot za dejavno uveljav- ljanje. Od zunaj gledano je Slovenija pokrita z vsemi potrebnimi zakoni, vendar pa v resničnosti skoraj noben zakon ne deluje, ni uporaben, ker dovoljuje spre- tno vgrajene izjeme, izhode ali luknje ali pa ga javna uprava po notranjem do- govoru ali celo navodilu z vrha ne uresničuje. Zakon o referendumu prezira že vodstvo parlamenta, zakon o stečaju se ne uporablja ali se ne more, zakon o de- nacionalizaciji se noče uporabljati itd. Zakoni se bodo uporabljali šele tedaj, ko bodo izdelani kot neprodušna mreža in povezani med seboj, ko bo nad izvaja- njem nadzor EU in možen poseg organov EU, ko bo sodstvo dosledno neodvi- sno po zaslombi EU in ko bodo posledice neizvajanja zakonov strogo sankcioni- rane. Seveda se bodo našli ljudje, ki bodo to napadali, češ ali je to pluralizem mo- delov ali pa vsiljevanje samo enega. Ta EU se je očitno dogovorila, kaj je opti- malna rešitev. In to so nato zapisali v svoje predpise, statut, zakone in v acquis. Vrhovna zapoved jim je bila najboljša rešitev z najmanj stroški in konflikti. Ta hladna računica je popolno nasprotje naši postkomunistični prilagodljivosti in omahljivosti, v kateri se ni mogoče o ničemer dokončno dogovoriti, vse do tiste- ga refrena, češ saj tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti. To je povezano s tistim nenehnim ponavljanjem o avtonomnosti, o svobodi znanosti, umetnosti in prava, ki jim je vsako utesnjevanje in vsiljevanje prave resničnosti pritlehno, škodljivo in tuje. EU pa se spušča v takšno poenostavljanje v svoji “realpoliti- ki”, ki jim je politika možnega in dosegljivega, merjena za nas nekam banalno z narodnim dohodkom in z uspehom na trgu. Za nas so bile pomembnejše druge vrednote, na katere smo zdaj že pozabili, niso pa jih zamenjale druge. Ostal nam je samo votel pragmatizem, ki pomeni v bistvu nenačelnost in breziz- hodnost. Uveljavile se bodo človekove pravice kot vsakdanja hrana. Ponujala 106 I. del: Gospodarstvo nam jih je ideologija kot ideal že prej, v vsakdanu pa jih je z lahkim srcem tep- tala. Tudi danes. Hkrati pa tehtajo ravnovesje med vejami družbe z lekarniško tehtnico, da ne bi bil nekdo oškodovan in zato onemogočen pri doseganju opti- muma. Interesov pri tem nihče ne dopušča, samo rezultate in interakcije, ki jih kar mrgoli kot v vsakem zapletenem organizmu. Pa še nečesa nočemo opaziti: takoj ko se bodo morali vsi ozirati na vrsto družbenih okoliščin, da bodo podsistemi delovali optimalno in brez motenj, se bodo hkrati vse bolj spreminjali iz pasivnih v aktivne osebnosti. In to bo največ- ja sprememba. Nič več ne bo ideoloških ali fomalnih ovir, ki smo si jih poljubno izbirali, da bi zvodenili reforme. Spreminjali se bomo kot ljudje. Te pravice bodo zaživele šele v takšnem pravno in institucionalno urejenem sistemu. Slo- venija bo lahko dosegla gospodarsko učinkovitost v dodani vrednosti na zapo- slenega in v donosnosti naložb, kot je v EU običajno. Nič več ne bo stagnirala na ravni postkomunističnih držav. Njen vstop v EU lahko štejemo za zgodovin- ski prelom s preteklostjo tudi na funkcionalni ravni in njeno ozdravitev od za- blod preteklosti, ki še vedno vztrajajo v miselnosti vseh generacij. Deset let jalo- vega iskanja izhoda iz preteklosti je dokaz, da Slovenija takšne preobrazbe ni sposobna izpeljati z lastno inteligenco, naj je še tako dobronamerna, ker se te- mu upirajo podsistemi, ki samodejno iščejo samo lastno preživetje brez protiu- slug in niso pripravljeni delovati za skupne cilje države. 20. POGOJ ZA VKLJUČITEV V EU – ZAVEST O RESNICI SEDANJOSTI Samozadovoljstvo pasivnosti Mirni spi, kdor ne pozna groženj svoje šibkosti. Pred dvajsetimi leti sem preučeval stanje slovenske produktivnosti, učinkovito- sti naložb in vzroke zaostajanja Slovenije za sosednjimi državami, Avstrijo, Ita- lijo in Nemčijo.1 Takrat države realsocializma NDR, Češkoslovaška, Poljska in Madžarska niso bile Sloveniji resne konkurentke, ker nas je ločila od njih želez- na zavesa. Danes se je položaj temeljito spremenil, saj so te države naravnost vnaprej določene za vstop v EU, medtem ko je NDR končala v naročju Zvezne republike Nemčije kot njene vzhodne dežele. Slovenija se je priključila tej sku- pini kandidatk za vstop v EU le z velikimi prizadevanji politike. Moje sedanje raziskave2 so razkrile skoraj neverjetno dejstvo, da se glede nizke dodane vrednosti na zaposlenega, učinkovitosti izrabe opreme in naložb, donosnosti kapitala in neučinkovitosti izrabe energije ne razlikujemo dosti od 1 Kos, M.: Kovinsko predelovalna industrija – globalna primerjava strukture in uspešnosti. Gos- podarski vestnik 29. 11. 1979, str. 53-58. 2 Kos, M.: Slovenski RiR in EU. Slika države, v kateri deluje močna raziskovalna elita ločeno od in- dustrijskega in tržnega dogajanja. Delo – Znanost, 14. 3. 1998, str. 32-33. 107 Slovenija in EU drugih postkomunističnih držav in da sestavljamo z njimi strnjeno skupino, ki se kot kompaktna celota po teh kazalcih od industrij držav EU loči kot noč od dneva, saj so razlike do njih 5- do 10-kratne. Po desetletju zaničevalnega prezira do teh držav smo zaprepadeni ugotovili, da smo jim povsem podobni in da po ničemer ne izstopamo iz te skupine postkomunističnih držav. To nam seveda ne more koristiti v času, ko si prizadevamo organizirano pod vladnim vodstvom za vključitev v EU in za čim boljšo oceno bruseljske komisije. Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da na to nismo bili pripravljeni in da je to vse neprijetno pre- senetilo. Če bi hoteli ostati sami in se ne bi prizadevali izstopiti iz te skupine, nas to odkritje ne bi prizadelo. Nadaljevali bi naprej svoje delovanje in si ne bi delali zaradi tega pretiranih skrbi, kakor si jih politično vodstvo Slovenije ni konec 70-ih let, ko sem objavil resnico o slovenskem zaostajanju v dodani vrednosti in izobraženosti zaposlenih. Največjo skrb pa nam ne povzroča trenutno stanje, marveč letna rast dodane vrednosti na zaposlenega, iz katere lahko predvidevamo naš položaj glede na Nemčijo kot jedro EU čez petdeset let. V resnici stagniramo, saj smo dosegli le- ta 1987 že 29 000 DM dodane vrednosti na zaposlenega, ko je Nemčija imela 108 000 DM, leta 1995 pa komaj 23 700 DM, Nemčija pa 150 800 DM. Po letu 1996 raste DVpc hitreje, vendar ne toliko, da bi vsaj obdržali razliko do Nemči- je. Z drugimi postkomunističnimi državami je še veliko slabše. Razlika do Nem- čije se pri vseh hitro povečuje. S tako nizkim letnim prirastkom Nemčije ne bo mogoče nikoli dohiteti, saj povečuje dodano vrednost letno s 6850 DM na zapo- slenega. Kôt strmine njene rasti je nekajkrat večji, kar pomeni nenehno poveče- vanje razlike. Pomanjkanje celovitega razgleda To je celovit pogled na ekonomsko dogajanje v času, ko se EU pripravlja na sprejem te skupine v svoj krog. Pustimo zdaj številke ob strani, saj smo jih upo- rabili samo za to, da smo si predočili celovito stanje, in se posvetimo politično- socialni plati tega dogajanja. Genezo te razlike in krivdo preteklosti komunistič- nih režimov za to stanje sem prikazal na drugem mestu, tu se posvečam seda- njosti, razmeram med merodajnimi politiki in intelektualci, njihovi zavesti, ki ne sega iz njihovega ozkega kroga, iz njhovega ceha in zato ne vidijo celote. Ker se je ne zavedajo, tudi ne morejo presojati uspešnosti svojega delovanja, kajti vsako delo ima določen vpliv na okolico in preko nje na celoto, in to tem bolj, čim intelektualno zahtevnejše je, čim bolj posega v človekovo dušo in srce ter povzroča nove vzgibe za nove ideje in načrte. Ozaveščanje pomeni, da se posameznik dvigne nad svoje delovno področje, da dobi razgled po pokrajini, na katero bi lahko vplival, in da s te višine vidi po- sledice svojega dela. Šele tedaj lahko oceni svoje delo in ugotovi, ali je koristno ali spreminja svet in daje nove pobude ljudem, ki jih osebno ne pozna in s kate- rimi pri svojem delu ni računal. Če ugotovi, da njegovo delo ni zapustilo nobe- nih posledic, nobenih sprememb, nobenih izboljšanj, potem se lahko zamisli in vsebino ter usmeritev svojega dela tako spremeni, da bo glede na celoto, ki jo ima zdaj v svoji zavesti, lahko nanjo vplival, jo preusmeril in izboljšal. Pri tem 108 I. del: Gospodarstvo gre bolj za zavest kot za hotenje, bolj za usklajenost s splošnim razvojem kot za preračunanost. Že zavest pomeni nov element pri odločanju o smereh delova- nja, o težiščih interesa posameznika. Interesi so raznovrstni, segajo od osebne radovednosti do družbene potrebe, ki jo je mogoče razbrati samo ob zavesti ce- lote. To seveda ne določa uspešnosti dela posameznika, saj je to odvisno od nje- gove moči iskanja novih odgovorov, od sposobnosti oblikovanja izziva v ustrez- no obliko, od individualne ustvarjalne moči, od fantazije in izrazne moči. Spo- znanje svojega mesta in posledic delovanja v družbi še ne preddoloča uspeha, marveč samo omogoča tvorno izhodišče. Vse drugo je stvar talenta, znanja in inventivnosti. To velja za vsakega intelektualca, ki vpliva na svet, v katerem živimo: pravnika kot sodnika, javnega upravitelja in sestavljalca zakonov in s tem pravne države, profesorja kot vzgojitelja in posrednika znanja in s tem splošne ravni izobraženosti, raziskovalca in znanstvenika novih spoznanj in s tem oblikovalca inovativnih družbenih usmeritev in konkurenčnosti države, ekonomista kot oblikovalca poslovanja podjetij in ekonomike družbe in s tem ekonomske moči države, filozofa, pisatelja in pesnika kot odkritelja vzgibov sr- ca in človeških usod kot miselni vpliv države na človeštvo. Ko govorimo o konkurenčnosti države, ne mislimo samo na izdelke, ampak tudi na kakovost delovanja družbene pravne, socialne, izobraževalne in zdrav- stvene ureditve, na vplivno moč, ki jo izžareva njena filozofija, družboslovje in umetnost na svetovno raven. Ta je lahko raznih stopenj, od nič, ko ni ni- kakršnega vpliva, do najvišje, ko govorimo o velikem duhovnem zgledu, o “šoli” neke zvrsti, o idejnem vplivu, o pečatu, ki ga daje stroka ali panoga sve- tovnemu dogajanju in razvoju. Priča smo neuspehu raziskovalcev, da bi premaknili konkurenčnost sloven- skih izdelkov na svetovno raven in s tem dodano vrednost na zaposlenega vsaj na višino, ki je v EU norma, s čimer bi bili v veliki meri razrešeni zdaj nerešljivi proračunski problemi sociale in pokojnin, zdravstva, primanjkljaja in državne- ga zadolževanja. Priča smo nemoči pravnikov, da bi oblikovali zakone, ki ne bi v uporabi povzročali zapletov in dvoumja, kot se kaže skoraj pri vseh pomemb- nejših zakonih, ki jih v praksi ni mogoče izvajati ali pa so po mnenju ustavnega sodišča celo protiustavni, zaradi česar prihaja do blokade delovanja pravne države. Priča smo delovanju vrste interesov, ki delujejo proti javnemu dobru in si iščejo vsako možno luknjo v zakonih, da bi si izborili korist. Vnaprej ne raziščejo posledic zakonov niti jih ne ovrednotijo za njihovo uveljavljanje. Po- sledice so v ozki zaverovanosti pravnikov v svoje delo in njihova nezmožnost, da bi imeli v zavesti celoto države v okviru Evrope. To velja bolj ali manj skoraj za vsako področje. In tako imamo odlično pravo, pravna varnost individuma pa je na tleh; imamo odlično znanost, gospodarstvo pa je na ravni izpred 30 let, kot da znanosti sploh ne bi imeli. V resnici pa imamo dobre, sposobne pravnike in raziskovalce, vendar se ne zavedajo sveta, v katerem žive, nimajo pregleda nad celoto, ki bi jih usmerjala na točke, kjer bi s svojimi posebnimi vzvodi lahko stanje izboljšali, dvignili svet s tečajev, kot pravi reklo, kar bi dvignilo celovito podobo Slovenije na raven razvitih držav. 109 Slovenija in EU Ne krivda intelektualcev, marveč menedžmenta Ne moremo zahtevati od posameznih raziskovalcev, pravnikov in ekonomistov, da se bodo poleg svojega profesionalnega dela na dodeljenim jim nalogam, ki so večinoma strogo oročene, ukvarjali še z razgledovanjem po celoti. To ni nji- hova naloga, marveč naloga njihovih nadrejenih. Zato je finančni, raziskovalni, pravni, zakonodajni menedžment tako pomemben za družbeno učinkovitost. Niso krivi raziskovalci, če njihovo delo ne vpliva na inovativnost družbe, kriv je njihov menedžment. Menedžment skrbi za prihodek, ki ga dobe na trgu ali pa kot subvencijo države. Če ga pridobivajo na trgu, morajo delovanje svojih sku- pin usmeriti v potrebe kupcev, kar pomeni, da bodo vplivali na inovativnost teh podjetij in krepili njihovo konkurenčnost. Čim bolj bodo pri tem uspevali, večji bo njihov imidž in s tem prihodek. Če dobivajo subvencijo, se prenese dolžnost njihovega usmerjanja v družbeno inovativnost na državo kot naročnika in plač- nika njihovega dela. Ministri so odgovorni, da se dejavnost raziskovalcev opti- mira za potrebe družbenega napredka za dvig konkurenčnosti podjetij. Če bi vsi ministri tako delali, bi dobili na koncu koncev državo z odličnim pravnim si- stemom, z najvišjo dodano vrednostjo na zaposlenega, z visoko tehnološkimi izdelki, z učinkovito izrabo naložb in z najvišjim vračilom na naloženi kapital. To pomeni, da morajo imeti ministri celovit pregled po dejanskem stanju države in njihovem podsistemu, ki jim je zaupan v upravljanje, pri čemer jim je merilo za usmerjanje njihovih odločitev najvišje razvita država kot njihov cilj. Dvomim, da se bodo primerjali s Češko, po vsej verjetnosti se bodo z Nemčijo kot vodilno državo EU. Ministri se morajo osredotočati ne na neposredne do- sežke svojega položaja, marveč na končni rezultat, kar pomeni ne število visoko izobraženih, marveč korelacijo med deležem visoko izobraženih in kosmatim družbenim proizvodom (KDP), ne število raziskovalnih publikacij, marveč pri- bliževanje dodane vrednosti na zaposlenega, števila patentov na 1000 zaposle- nih in konkurenčnosti izdelkov nemškim kazalcem. To pa pomeni, da morajo biti ministri vrhunsko razgledani po svetu in da so vsestransko izobraženi. Si- cer imajo za to tudi izvedence in svetovalce, vedeti pa morajo, kaj je cilj države, kako bodo povečali svoj delež v proračunu z lastnim angažiranjem in kako je to možno doseči. Ni dopustno samo zahtevati večji delež proračuna demagoško brez dokazov, marveč z upravičevanjem z višjim deležem v večjem KDP kot po- sledici delovanja vladnega resorja. Pri tem morajo biti ministri sposobni ocenjevati vpliv na prihodnost. To je možno samo z opazovanjem razvitih držav EU, saj Slovenija nima referenc in izkušenj. Njihova ocena se mora nanašati na celoto. Če bi nek minister vso težo subvencij usmeril zgolj na tehnološki razvoj, bo zanemaril temeljne raziskave, ki so strateškega pomena za prihodnost. Prava mera je zelo pomembna. Nemš- ka vlada je ob oceni tehnološke sposobnosti Nemčije ugotovila,3 da so strateške raziskave nazadovale tudi pri podjetjih in da ni več zagotovljena skrb za pri- hodnost, kajti nova tehnika prihaja iz temeljnih raziskav. Če nihalo preveč odmaknemo na eno stran, opazimo pomanjkanje šele čez pet do deset let.4 3 Zur technologischen Leistungsfähigkeit Deutschlands – Aktualisierung und Erweiterung 1997. Bonn: BMBF, 1998. 110 I. del: Gospodarstvo Neusklajenost podsistemov Podsistemi slovenskega državnega ustroja: šolstvo, gospodarstvo, znanost, soci- alno skrbstvo, sodstvo in zakonodaja delujejo neusklajeno, brez vzročnosti in medsebojnega komuniciranja, brez regulacije glede na neravnotežja. Zaradi te- ga sistem Slovenije ne deluje popolno, z notranjo energijo brez izgub, s sinergi- jo ob optimalnem napajanju celote z izdelki podsistemov. Podsistemi morajo izmenjevati energijo v obliki informacij in vložkov. Če pa sistem ne dobiva energije od drugih podsistemov družbe, se njegovo delovanje ustavi, deluje v prazno. Podsistemi morajo biti medsebojno sistemsko odvisni, pri tem pa se za- gotavlja notranje sistemsko ravnotežje. To omogoča obstoj celemu sistemu. Za- to ne moreta biti šolski in raziskovalni podsistem neodvisna od gospodarskega. Tisti hip, ko te soodvisnosti in medsebojnega napajanja ni več, izgubi podsi- stem zmožnost preživetja in ne samo svojo družbeno upravičenost. Pri tem to ravnovesje ni statično, marveč je izredno dinamično. Nenehno se morajo med- sebojno prilagajati. Pri tem imajo nekateri podsistemi prednost, ker so poveza- ni z napajanjem drugih podsistemov s finančnimi sredstvi. To je gospodarstvo. Zato spremljamo nenehno iskanje ravnotežja podsistemov z reorganizacijo, preusmerjanjem, iskanjem večje uspešnosti in učinkovitosti. Ureditev raziskav in razvoja (RiR) se na Zahodu v zadnjih 10 letih izredno dinamično spreminja. Celo univerze kot klasične ustanove avtoritete in stabilnosti so podvržene refor- mam. V Nemčiji se pripravlja že druga reforma v 10 letih s poudarkom na kon- kurenci in evalvaciji kot podlagi razvrščanja pri konkuriranju za državna prora- čunska sredstva. Boj za avtonomijo in proti poseganju “nenaravnih” in podjarmljujočih pogle- dov na prakso in “posvetno” realnost podsistemov je na prvi pogled zelo ideo- loško nesporen in čist. V bistvu pa je ciničen, saj onesposablja podsisteme za spremembe, saj jih lahko spremeni samo življenjska praksa. Tako se pravo zlo- rablja za politične cilje, ne upošteva pa zapletov v praksi, znanost se ne more odtujevati od ciljev gospodarstva, univerza pa ne more ostati “čista” in “klasič- na”, kajti vsak diplomant bi moral dobiti za praktično življenje temeljne pojme o ekonomiji podjetništva, menedžmentu in patentnem pravu, a stroka se mora prilagajati napredku, opuščati mora staro, pa tudi upoštevati družbeno realnost, ker nekatere panoge odmirajo, druge se pa rojevajo. Šolstvo mora v prihajajoči dobi družbenih konfliktov in nasilja tudi vzgajati v vrednotah in tako mladini vcepljati odpornost in samozaupanje. Za slovenske podsisteme so značilni neravnovesje, pasivna stabilnost, odpor do sprememb in s tem inertnost pri odpravljanju disfunkcionalnosti. Posledice se kažejo v primerjavi kazalcev Slovenije z drugimi razvitimi državami. Podsi- stemi ne delujejo kot fleksibilni členi sistema, ki bi se morali hitro prilagajati, da ne porušijo optimalnosti pri doseganju družbenih rezultatov. Običajno se prostovoljno in s premislekom nenehno preobražajo, kar opazujemo pri sicer velikih in zato naravno inertnih sistemih velikih evropskih držav, kjer se eko- nomska odličnost vzdržuje na kratke roke in v kratkih presledkih z regulacijo 4 Prospect. Bonn: BMBF 1/1998, str. 6-8. 111 Slovenija in EU delovanja podsistemov in z odzivanji na kakršne koli motnje v sistemu. Nem- ško šolstvo in raziskovanje sta takšna tipična predstavnika, saj s svojimi vložki skrbita za ključna energetska vira gospodarstva: visoko izobražene kadre in znanje za inovacijski napredek. Oba sta temelj gospodarskega napredka in se nenehno spreminjata. Zavedanje realnosti Zato je za pravilno presojo slovenskih možnosti in nevarnosti pri vključevanju v EU tako pomembno zavedanje o položaju Slovenije v svetu – ne tako, kakor bi želeli, se pravi zlagano, marveč tako, kot verno kaže naš odsev v stanju dru- gih držav. Pri tem sta potrebni skrajna iskrenost in odprtost. Vsako skrivanje resnice pred javnostjo, ki nima takšne zmožnosti razgleda in presoje, se bo maščevalo, ko bo prišel trenutek polaganja obračuna za doseganje njenega zau- panja ob zaključnih tehtanjih in iskanju konsenza za potrditev vstopa v EU. Nihče ne bo ušel kritiki, ker je skrival resnico in naše stanje zavestno olepševal. Takšne težnje so žal prisotne in opazne. V javnosti oblast ne trpi očitnih nevšeč- nih analiz, kot da bi jo bilo sram resnice. Vendar to ni prava pot. Pot do iz- boljšanja, do temeljnih sprememb in s tem dohitevanja EU vodi samo preko sa- mozavedanja, preko ocene lastnih slabosti, preko primerjanja z drugimi država- mi, tako s konkurenti drugih postkomunističnih držav kot s članicami EU. Ne smemo zapraviti prednosti, ki nas odlikujejo pred drugimi postkomunističnimi državami, ki jih prehitevamo vsaj za polovico; ne smemo dopustiti, da bi nas dohitele. Nasprotno moramo oblikovati politiko tako, da se bo začela zmanj- ševati razlika do držav v jedru EU in da se bomo čedalje bolj odmikali od post- komunističnih držav. Stanje duha Slovencev bo z resnico o vseh naših razlikah in slabostih samo koristilo. Resnica o lastni šibkosti vedno spodbudi ljudi k večji zagnanosti. Sleherni naj ve, kje je naš cilj in koliko nas loči do njega. 112 II. ISKANJE NOVIH POTI 113 Slovenija in EU 21. RAZDROBLJENA SLOVENSKA INDUSTRIJA NA POTI V ODVISNOST Le redki se zavedajo, da otežuje vse večja drobitev slovenskih proizvodnih pod- jetij vstop Slovenije v EU. Nekateri to hvalijo kot znak prožnosti in podjetnosti, resnica je pa drugačna. Drobljenje v vse manjše in neučinkovitejše enote se na- daljuje, namesto da bi bili priča združevanju v cenejša, prodornejša večja in ve- lika podjetja, ki so sposobna za proizvodnjo izdelkov višje stopnje sestavljeno- sti. Razvoj v Sloveniji je obraten procesom v EU. Majhna podjetja so kapitalsko šibka, neodporna na pritiske, ker izdelujejo preproste izdelke, ki imajo nizko ceno na trgih z visoko stopnjo izredne konkurence, s kakršno še nismo imeli opravka. Sto tisoč podjetij z azijskega področja, od Filipinov, preko Japonske in Tajvana do neizčrpne Kitajske (v Sloveniji je vsak tretji izdelek Made in China, od superg Nike in Reebok do vetrovk) obvlada takšne izdelke. Majhna sloven- ska podjetja pa niso sposobna za zahtevno proizvodnjo, ki bi se lahko uveljavila v EU. Vse resničnejša postaja grožnja, da jih bo pokupil tuj kapital in jih po- vezal v svoja omrežja, pri čemer bodo izgubili delo tisoči delavcev in zlasti te- hniška inteligenca, kajti izkušnje nam kažejo, da opravljajo razvoj izdelkov tuje matične hiše. Tuj kapital naj bi po dolgoročni usmeritvi Slovenije vlagal v nove tovarne na “zeleni trati” in deloval kot katalizator ter vzornik slovenskim podje- tjem. Ta naj bi počasi dohitevala tujino, dokler se ne bi okrepila in pričela po- vezovati. Drobljenje podjetij dobiva v Sloveniji zaskrbljive izmere. Po Industrijski sta- tistiki 1997 UNIDO Združenih narodov se je povprečno slovensko podjetje od leta 1991 s 27,7 zaposlenega vsako leto zmanjševalo (leta 1992 : 17,4, leta 1993 : 14,2), leta 1994 pa že samo 11,3 zaposlenega, kar je najmanj v EU in tudi naj- manj v postkomunističnih državah. V letu 1994 je imelo povprečno podjetje v Švedski 73 zaposlenih, Finski 64, Nizozemski 108, Avstriji 68, Nemčija pa naj- več z 142,5 zaposlenega. Celo v Italiji, deželi majhnih podjetij, ima 88 zaposle- nih. Na Poljskem je imelo povprečno podjetje 322 zaposlenih , kar kaže na osta- nek socializma. Nemško povprečno podjetje je torej 12,6-krat večje od sloven- skega. Nebogljenost razdrobljene industrije Proizvodnja nekega sestavljenega izdelka je v razdrobljenem gospodarstvu šte- vilnih specializiranih majhnih podjetij draga zaradi visokih transakcijskih stroškov. Takšno tržno delovanje povzroča stroške pri povezovanju kupcev in prodajalcev pri pogajanjih o cenah in pri sklepanju poslov v obliki pogodb. Ti stroški so bili povod, da so končni proizvajalci (avtomobilov, računalnikov, lo- komotiv, letal itd.) enostavno pokupili dobavitelje namesto, da bi z njimi baran- 114 II. del: Iskanje novih poti tali o cenah, kakovosti in dobavnih rokih za vsak sestavni del. V razdrobljenem gospodarstvu je to vir visokih cen, neučinkovitosti in majhne donosnosti kapi- tala. Od tod težnja, da si podjetja osvojijo izdelek majhnega obsega, ki ne zahte- va poddobaviteljev in ne dolgih dobavnih rokov, ki vežejo velika denarna sred- stva, ki jih majhna podjetja nimajo. Tako se izognejo transakcijskim stroškom, vendar so šibka, nimajo teže pomembnega partnerja, ne zmorejo velikega obse- ga proizvodnje, ki bi nudil racionalnost, nimajo kritične mase za hitro dosego točke uravnoteženja stroškov in prihodkov ter s tem večjih dobičkov. Ranljiva so za vsakršen nemir na trgu. Niso trdna in odporna. Kar pomislimo, koliko naporov je potrebno, da si majhno podjetje za večji se- stavljeni izdelek zagotovi poddobavitelje, ki bi mu točno v rokih zanesljivo in kakovostno dobavljali sestavine! Ker domnevamo, da nas bodo partnerji golju- fali, če bodo le mogli, bomo porabili veliko časa in sredstev za kolikor toliko va- ren dokument brez pravnih lukenj, ki bi nam lahko odvzele prednosti. Takšna pogodba je neskončno dolga in podrobna, ker našteva vsako možno naključje in vsako zavezo, ki si jo moremo zamisliti. Nihče ne bo napravil več, kot je prav- no dolžan, iz strahu, da ne bo izkoriščan. Vsak nov predlog, čeprav je inovati- ven, bomo šteli za zvijačo, da bi izvlekel nekaj več iz nas. Še več, saj pričakuje- mo, da bo del ljudi uspel pri goljufanju kljub vsem naporom pri pogajanjih in ne bo izpolnil obveznosti. Zato se bomo za tveganje zavarovali v ceni, kar pome- ni izredne stroške teh transakcij. Takšni postopki so dobro znani iz javnih nabav, še zlasti za obrambne name- ne, kjer vladna pravila povzročajo ogromne izredne transakcijske stroške, kar je vzrok, da so vse vladne nabave tako drage. Stroški morajo biti upravičeni z obsežno dokumentacijo, kar zahteva od pogodbenikov in od birokracije, da an- gažirajo množico izvedencev, ki morajo to pregledovati. Primeri, ki dvigajo v javnosti mnogo prahu, nazorno kažejo, koliko sporov je v birokraciji in med izvedenci. Vse to morajo plačevati davkoplačevalci. Računati moramo, da se ne bomo mogli zateči v razsojanje ali arbitražo, ker ne zaupamo dovolj razsojeval- cem tretje strani. Zato bomo morali vse spore predati v reševanje pravnemu sistemu, ki je že danes preobremenjen in neučinkovit. Tudi to je del transakcij- skih stroškov, ki so nazadnje tako veliki, da podjetniški cilj ne bo nikoli ures- ničen. To je povod za oblikovanje sodobnih koncernov na podlagi vertikalne inte- gracije, kar je razvil Oliver Williamson s teorijo koncernov v knjigi Narava podje- tja: izvor, evolucija in razvoj (Oxford University Press, 1993). Po njegovem mora- mo razumeti sodobni koncern “kot proizvod vrste organizacijskih inovacij, ki so imele za namen in učinek ekonomiziranje transakcijskih stroškov”. Pri tem po- udarja pojem “zaupanja vreden”. Človeški dejavniki v podjetjih namreč “niso popolno ekonomsko bitje, marveč so manj pristojni v računanju in manj zaupa- nja vredni in zanesljivi v delovanju”. Zato so transakcijski stroški bistveno veli- ki, ker človeška bitja niso vredna zaupanja. Če bi bila, potem bi bilo možno iz- delovati sestavljene izdelke tudi s poddobavitelji. Dali bi najboljšo ceno, ne bi odstopali od poslov, držali bi dobavne roke in vzdrževali kakovost po svojih najboljših sposobnostih. Williamson jih ima za “optimistične” in z omejeno ra- 115 Slovenija in EU cionalnostjo, ker se ne odločajo vedno optimalno racionalno. Zato so nastali koncerni, ker se na zunanje dobavitelje ne morejo zanesti, da bodo napravili ti- sto, za kar so se pogodili. V Sloveniji je to še stokrat huje. Zato majhna podjetja brez koncernov ne morejo razviti proizvodnje zapletenih izdelkov s tisoči delov, za katere bi lahko organizirali zanesljive dobavitelje z nizko ceno in brez tran- sakcijskih stroškov zaradi pogajanj, nadzora in prevzemov, ki jih terja vzdrževanje stalne kakovosti v izogib okvaram v jamstveni dobi, ki zmanjšujejo prihodek in jemljejo ugled pri kupcih. Vedeti moramo, da je tudi neka zgornja meja velikosti, ko postajajo stroški velikosti večji od prihrankov transakcijskih stroškov. Pojavijo se neekonomič- nosti obsega velikih organizacij, predvsem problem “prostih jezdecev”. To so klasični problemi skupinskega obnašanja kot “logika kolektivnega delovanja”, kot se glasi naslov knjige M. Olsona (1965), kateri je sledila obsežna literatura, ki ima za osrednje vprašanje problem “šole o racionalni izbiri”. Prosti jezdeci iz- koriščajo nepreglednost in črpajo koristi organizacije, nič pa ne prispevajo svo- jega individualnega deleža k skupnim naporom. Tako se lahko delavec v delav- nici dela bolnega ali si vzame izredno dolge odmore. Prav isto velja tudi za orga- nizacije ali dele velikih organizacij, ki proizvajajo javno dobro, se pravi dobro, ki koristi organizaciji brez ozira na velikost napora, ki ga prispevajo za njegovo proizvodnjo. Pri nas so kot takšne znane panoge oskrbe z elektriko, vodo in pli- nom, ki imajo najvišje plače in najvišjo dodano vrednost na zaposlenega (DVpc), ker proizvajajo pač javno dobro, ki si ga potrošniki ne morejo izbirati v konkurenci več ponudnikov. Z velikostjo podjetja raste težnja posameznih članov, da postanejo prosti jezdeci. Čim večja je organizacija, tem manj bo zmanjšani dosežek majhne enote vplival na delovanje celote. Manjša je mož- nost, da bi takšno skupino ujeli in ožigosali. Podobni problemi se pojavljajo po- gosto kot dileme skupinskega obnašanja. Običajna rešitev za skupino je, da izvaja neko obliko trde prisile nad svojimi člani. To je problem ne samo bol- niških izostankov, marveč tudi stavkokazov, prestopnikov zakona, neplačnikov davkov itd. Temeljni problem samoupravljanja so bili prosti jezdeci, od posameznikov, ki so uživali zaščito in jih je bilo nemogoče sankcionirati, do velikih podjetij (sozdov), ki so izsiljevali cene s svojim položajem na temelju kartelnih samou- pravnih pogodb. O racionalnosti kmalu ni bilo več mogoče govoriti. Posledice te miselnosti so še danes žive in so eden vzrokov za nizko DVpc. Te pojave si mo- ramo zato podrobno ogledati, da jih bomo znali identificirati. Pojav prostih jez- decev je znak majhne stopnje družbene solidarnosti in ne obratno. Nikomur ni potrebno tega pojava odpravljati, če delujejo moralnoetične zavore v posamez- nikih. Ekonomski interes skupine postavljajo nad interes posameznika. To je razlog, da se pojavljajo v Sloveniji skoraj izključno družinska podjetja, ker so- cialnega kapitala v družbi ni več. Le družinski člani se lahko zanašajo drug na drugega. Velike organizacije so bolj podvržene posredniškim stroškom, ker je podjet- niška birokracija bolj zainteresirana za lastno preživetje kot pa za maksimiranje dobička. Trpe zaradi informacijskih stroškov, ko menedžerji izgube sled o doga- 116 II. del: Iskanje novih poti janju v lastni organizaciji. Zato je postavil Williamson tezo, da je koncern z več enotami oz. divizijami inovativni odgovor na vse te probleme, ker povezuje inte- gracijsko ekonomijo transakcijskih stroškov z decentraliziranimi neodvisnimi profitnimi centri. Ti centri delujejo kot majhne organizacije, v katerih ne more priti do problema prostih jezdecev zaradi tesne sodelave zaposlenih, hkrati pa so znižani transakcijski stroški, ker niso potrebna pogajanja o pogodbi za pod- dobave z vsemi podrobnostmi z drugimi člani koncerna. To spoznanje morajo upoštevati slovenski načrtovalci: združevanje podjetij v večje organizacije je neobhodno potrebno. To je ekonomska računica in ne neka nacionalistična akcija. Daleč od tega. Brez tega ne vidim možnosti za dolgoroč- no stabilnost odnosov zavezanosti. Vsi člani lahko načrtujejo in investirajo za prihodnost, ker vedo, da član v skupnosti ne bo izskočil, če bo tretja zunanja stranka ponudila nekaj boljšo ceno, ker se bo zavedal dolgoročnih možnosti pa tudi transakcijskih stroškov. V okviru koncerna ne bodo izgubljali časa z baran- tanjem za vsak posel. Kajti vsakdo ve, da bo dobil morebiti manj optimalno ce- no, vendar pa bo kasneje to lahko izravnal. Seveda moramo računati z izredni- mi stroški centralizirane uprave v vertikalno integriranem koncernu, ker ni vi- soke ravni zaupanja, da bo dogovor izpolnjen. Člani skupine se dobro poznajo in si zaupajo. Pri nakupu od člana koncerna niso potrebne takšne informacije ali stroški za pogajanje, kot če bi kupovali od tujca. Procesi združevanja so prisotni tudi v drugih državah EU. V Nemčiji so po 2. svetovni vojni zavezniki koncerne razpustili, vendar so jih po njihovem odhodu obnovili in dosegli neverjeten obseg. Koncerni so tako prepleteni s prečnim del- ničarstvom, da so celo direktorski upravni odbori povezani z istimi člani v eni in drugi hiši. V praksi se nabavni menedžerji ne ravnajo po nasvetih neoklasičnih ekonomistov, da bi menjali dobavitelje glede na cenovne signale. Kupci pogosto razvijajo dolgoročne odnose z določenimi dobavitelji, ki jim zaupajo, ker čutijo, da je zanesljivost dolgoročno pomembnejša kot marginalno manjše cene. Pogo- sto ne marajo opustiti dobavitelja zaradi ozirov na kratkoročni dobiček, ker ra- čunajo, da terja odnos z zaupanjem dolgo časa, da se vzpostavi, lahko pa part- nerja v prihodnosti navede k prelomu. To je pot k vzpostavljanju slovenskih omrežij, ki bi bila sposobna tekmovati s tujo konkurenco in preprečiti prodajo obstoječih podjetij tujim multinacional- kam. Tujci naj investirajo neposredno v nove tovarne. Tega jim nihče ne brani. Zato je funkcija združevanja v koncerne s skupnimi sorazmernimi lastninskimi deleži ne samo ekonomski ukrep, marveč v svoji skrajni posledici tudi nacional- no-politični. Partijska prisila za združevanje samoupravnih koncernov – sozdov (sestavlje- nih organizacij združenega dela) – je izginila. Kje se bo vzela nova sila, ki mora sloneti na nagnjenosti k spontanemu družabljenju na ekonomski podlagi in do- bičkonosni računici? Doseg zaupanja mora seči iz ozkega okvira družine v po- sredniške družbene skupine, ki teže k združevanju sredstev in sposobnosti. Kakšni ukrepi pri tem pomagajo, kakšno vlogo ima pri tem izobraževanje oz. bolje vzgoja mladine, politične stranke in civilna družba, so vprašanja, ki bi mo- rala zaposliti vse, ki se čutijo odgovorne za sposobnost Slovenije za nadaljnji 117 Slovenija in EU razvoj. Slovenija je dosegla na dosedanjih družbenih odnosih svojo mejo, kar se odraža na DVpc, ki je na ravni vseh postkomunističnih držav, vendar samo pe- tino nemške. Da to mejo preskočimo, je potreben splošni družbeni premik v miselnosti, občutku odgovornosti, morali in navadah. Danes so to naše ograje, katerih nikakor ne moremo podreti. Brez tega premika, za katerega še nismo spoznali niti našli rešitev, Slovenija ne bo mogla sodelovati v širokem področju kapitalno intenzivnih panog z zaple- tenimi proizvodnimi procesi, preko katerih edinole vodi pot v blaginjo in živ- ljenjsko raven EU. 22. IZOSTRENA SLIKA GOSPODARSKEGA POLOŽAJA SLOVENIJE Potrditi moramo, da si nihče ne zastavlja strokovnega vprašanja, kje pravzaprav smo, kakšne so okoliščine točke, do katere smo pripluli. Kako naj to stanje opišemo in kam naj ga razvrstimo? Gotovo ni ne črno ne belo, ampak je nekje vmes. Same številke so znane, nihče pa jih ne postavi v zgovorno zvezo, da bi razkrili premike, odločilne za naše ugotavljanje stanja, še bolj pa za določanje smeri našega gibanja. Če poznamo smeri premikov, lahko tudi določimo v gro- bih obrisih prihodnost. Izluščiti skušajmo najbolj bistvena gibanja, ki določajo glavni tok naše skupne reke. Drobljenje gospodarstva Gospodarstvo se drobi v zmeraj manjše in manj sposobne in bolj odvisne enote. Sestava velikosti podjetij mora biti funkcionalna: velika podjetja morajo biti hrbtenica industrije, kajti v njih sta skoncentrirani razvojna moč in logistična mreža za vpetje manjših podjetij v kompleksno proizvodnjo po njihovi specia- liziranosti v vertikalnem povezovanju. V sredini so podjetja, ki so racionalna in so podlaga konkurenčnosti glede na možnosti hitrega odziva na nenadne sunke naročil; omogočajo torej fleksibilnost gospodarstva. V spodnjem delu veliko- stne lestvice je podmladek novonastajajočih podjetij, tudi in zlasti visokotehno- loških, iz katerih raste večja skupina. Primerjave z velikostno strukturo Nemči- je in Avstrije za industrijo to potrjujejo; tabela 22.1 navaja odstotke zaposlenih v posameznih velikostnih razredih. Razlike med Slovenijo in Avstrijo ter Nemčijo niso tako očitne, če ne upošte- vamo povprečne velikosti podjetij v posameznih velikostnih razredih. Tedaj vi- dimo, da ima Slovenija premalo malih podjetij z malo zaposlenimi, po drugi strani pa ima premajhna velika podjetja, pri čemer je zlasti velika razlika pri podjetjih nad 1000 zaposlenimi, kjer je povprečna velikost slovenskega podjetja 1711, nemškega 2633 in avstrijskega 1900 zaposlenih. Pri tem pa so podatki za Slovenijo za 1994. leto, preden so razpadli TAM, Hidromontaža, Litostroj in druga podjetja. Danes so razmere mnogo slabše. Iz povedanega lahko sklepamo, da moramo s politiko pospeševanja povečati število zlasti majhnih visokotehnoloških podjetij in po drugi strani doseči 118 II. del: Iskanje novih poti združevanje podjetij v velike sisteme, ki suvereno obvladujejo razvoj svoje pa- noge ter so konkurenčni partner tujim. Število zaposlenih v gospodarstvu se še vedno manjša in se še ni ustavilo, kot kaže tabela 22.2. 1 Tabela 22.1: Velikostna sestava podjetij v industriji glede na zaposlene Vir: SU RS, letopisi Nemčije in Avstrije 1995. Tabela 22.2: Število zaposlenih Pri tem zmanjševanju sta neugodni dve stvari: prvič pride vse manj gos- podarsko aktivnih na enega zaposlenega v javnih službah in upravi, ki ne ustvarjajo dodane vrednosti. Podjetja so danes z njimi obremenjena za dve tre- tjini bolj kot pred desetimi leti. Drugič pa ti maloštevilni zaposleni v gospodar- stvu ustvarijo manj dodane vrednosti na glavo kot pred petimi leti, zaradi česar je celotni kosmati domači proizvod manjši. Če si pogledamo v tabeli 22.3 doda- no vrednost, ki jo ustvarijo zaposleni v gospodarstvu, nam je jasno, da ni mogo- če deliti več kot pred leti, kajti podjetja poslujejo popolnoma enako kot pred de- setletjem. Ko so v krizi v Nemčiji odpustili delavce, se je za toliko povečala dodana vrednost na zaposlenega ter tako popravila njihova konkurenčnost. Pri nas pa se z odpustom 184 300 zaposlenih iz industrije ni spremenilo prav nič. Manipulacija z njimi kot s tehnološkimi presežki je bila zato samo pretveza, kaj- 1 Afheldt, H.: Erfolge mit Dienstleistungen. Poller-Verlag 1988 (Prognos AG, Basel). 119 Slovenija in EU ti tehnološki učinek ni bil večji, marveč manjši. Poslovanje ni racionalnejše in učinkovitejše. Nasprotno: ker je odpuščanje prizadelo predvsem njihovo tehno- strukturo – možgane podjetja, so bolj nesposobna za kakršno koli samostojno reševanje. Podjetja so kot invalidi. Tabela 22.3: Dodana vrednost gospodarstva – industrija in storitvene panoge To pomeni, da je slovenska proizvodnja vse manj razvojno in tehnološko zahtevna. Intenzivnost obdelave trga in samostojnost nastopa si lahko namreč privošči samo veliko podjetje, kajti to je povezano z velikimi stroški, ki jih lah- ko prenese samo velik prihodek. Majhni pobirajo drobtinice z mize bogatih, za- dovoljujejo se s poddobavami velikim; ker takšnih ni več doma, služijo tujim. Proizvodna moč je zato manjša, manjši je dobiček, manjša je svoboda izbire na- ročil in naročnikov. Postajamo drobno gospodarstvo z drobnimi naročili, se pra- vi neugledno, neopaženo in zato neperspektivno. Če je sklenilo v Angliji Iskrino podjetje veliko pogodbo za nove aparate ali Litostroj veliko hidroelektrarno v ZDA, je bilo to pod znamko Slovenija in popolnoma drug red velikosti kot da- nes dobava tradicionalno proizvajanih aparatov trgovski mreži ali strojnih kom- ponent nekemu finalistu v Nemčiji, kajti poddobaviteljstvo in tisti, ki se skriva- jo pod tujo blagovno znamko, so anonimni. Nihče ne ve, da to izvira iz Sloveni- je. A ne gre za podobo, gre za mnogo več: gre za dobro ceno, ki je pogoj visoke dodane vrednosti. Moramo si biti na jasnem, da se pomikamo iz svetlih glavnih dvoran na temna dvorišča in v kleti svetovne trgovine. Takšna oskubljena podjetja niso sposobna vlagati v raziskave in razvoj za dvig tehnološke intenziv- nosti za več stopenj, brez česar ni konkurenčnosti na prvi liniji glavnih dobavi- teljev, ki se lahko prijavijo z referencami na razpise za veledobave. Zato postaja- mo stagnirajoče gospodarstvo brez tehnološkega razvoja, ki je dandanes pogoj napredovanja. Politika lahko nastopa s številkami tisočev novih malih podjetij, ki pa tehnološko nič ne pomenijo, ki ne bodo nikogar ogrozila, za katera se ni- hče ne bo zanimal, da bi jih kupil, ker bi bila zanj zanimiva, ker ga ogrožajo. To so podjetja na ravni trgovine, ki nič ne pomenijo pri razvoju gospodarstva na višjo tehnološko stopnjo, ki je pa tudi stopnica do višje dodane vrednosti na za- poslenega. Slovensko gospodarstvo se drobi v 50 000 podjetij, ki si iščejo svoj prostor pod domačim soncem, kakor vedo in znajo. Izkoriščajo domačo kupno moč na vse bolj pestrih programih z bujno domišljijo storitev. Samo poglejte si priloge 120 II. del: Iskanje novih poti dnevnikov! Takšna podjetja se ne povezujejo v skupine, ki bi lahko prevzele ve- lika in kompleksna naročila, ki prinesejo več dobička in dajo vsakemu njegov specializirani del. Zato se izvoz manjša, kajti za izvoz kakovostnih proizvodnih programov so potrebna velika podjetja z razprostranjeno prodajno zunanjetrgo- vinsko mrežo. Mala podjetja so že dosegla mejo zmožnosti domače kupne moči. Domača kupna moč realno pada, saj se število vseh zaposlenih, ki prejemajo plačo, že nekaj let manjša. Ker so plače vse manjše, dodana vrednost gospodar- stva pa enaka, je razumljivo, da se podjetja dekapitalizirajo, da so nelikvidna in da so izgube večje od presežkov, skratka da so vse manj konkurenčna. Kosmati domači proizvod se računsko prikazuje po osamosvojitvi višje, kot je bil prej, ker se zdaj upošteva tudi dodana vrednost, ki jo navidezno ustvarjajo tudi javne službe, javna uprava in celo vojska, vendar je ekonomsko realna samo dodana vrednost, ki jo ustvari gospodarstvo. In ta se desetletje ni nič povečala. Če upoštevamo devalvacijo DM v razdobju 1986–1994, se je dodana vrednost zmanjšala za 27,5 odstotka. Če bi se omejili na to sliko stagnirajočega družbenega proizvoda, ne bi dovolj osvetlili našega položaja ob vstopanju v EU. Šele primerjava z bližnjimi država- mi članicami EU nam pokaže, da se razlika med nami in njimi hitro povečuje in da nimamo ob današnji gospodarski politiki nobenih možnosti, da bi jih ujeli ali vsaj ohranili današnjo razliko. Potek dodane vrednosti na zaposlenega v indu- striji nam to zelo nazorno pokaže. Razlika med Slovenijo in Avstrijo in Nemčijo se čedalje bolj povečuje. Če upoštevamo povprečno bruto plačo 1250 DM, kar znese 65,5 odstotka dodane vrednosti, in nemško povprečno bruto plačo 3600 DM, kar znese 48,5 odstotka dodane vrednosti, potem je razvidna za 35 odstot- kov višja obremenitev podjetij in s tem njihova manjša konkurenčnost. Plače bi morale biti glede na ustvarjeno dodano vrednost za četrtino manjše. Potek dodane vrednosti Slovenije v tako stagnirajoči dinamiki tako nizko kaže, da ra- ziskave in razvoj niso do zdaj še v ničemer vplivale na storilnost in tehnološko- razvojno intenzivnost. Informatizacija družbe kot dolgoročni cilj še ni vidna v ničemer. Tako smo prišli do kosmatega domačega proizvoda, ki izraža razvojni na- predek: tako razvojno intenzivnost izdelkov zaradi boljše funkcionalnosti in privlačne oblike kot tehnološko izpopolnjenost proizvodnje z vse večjimi zmo- gljivostmi ob manjših stroških. Vse to prispeva k večji dodani vrednosti, ki jo ustvarjajo zaposleni pod spretnim in veščim vodstvom menedžmenta. Dodana vrednost (ki se na ravni države sešteva v KDP – kosmati domači proizvod) vsa leta stagnira na ravni, ki zaostaja za avstrijsko, nemško ali italijansko za tri četr- tine. Pri tem se je število zaposlenih v industriji zmanjšalo za 82 443, tako da da- nes pri ustvarjanju KDP sodeluje za 22,6 odstotka manj zaposlenih kot v letu 1984. Večji KDP na prebivalca kot v letu 1984 prikazujemo samo zato, ker prištevamo tudi delo zaposlenih v javnih službah kot njihov prispevek k dodani vrednosti: zdravstvu, izobraževanju, javni upravi in celo vojski. Tega v nekda- njem sistemu ni bilo, ker je veljalo tedaj načelo, da storitve ne ustvarjajo dodane vrednosti, razen proizvodnega dela. Če upoštevamo za KDP enako osnovo kot nekoč, potem proizvaja Slovenija danes manjši KDP kot leta 1988: 7872 DM na 121 Slovenija in EU prebivalca proti nekdanjim 9066 DM. KDP se je torej zmanjšal za 13,2 odstotka. Če vzamemo konstantno vrednost DM, je zmanjšanje 45,6 odstotka. To je realna slika ustvarjanja dodane vrednosti v Sloveniji. V slovenskem gospodarstvu se kakovost gospodarjenja ni v ničemer dvignila: vztrajamo pri načinu dela nekdanjega samoupravnega sistema z vsemi njegovimi stranpotmi in zamegljevanji, z dvigom cen, najemanjem posojil, kjer koli jih je mogoče do- biti, z nevračanjem teh posojil, s težnjo po inflaciji, ki bi vse te napake zakrila, z odprodajo svojega premoženja, kar pomeni nenehno dekapitalizacijo v tem smi- slu, da se skupna raven vrednosti kapitala podjetij zmanjšuje že šesto leto, zara- di česar zmanjkuje premoženja za lastninjenje po certifikatih skoraj polovice prebivalstva Slovenije. Iz tega lahko izluščimo te trende: 1978. leta je bila med dodano vrednostjo zaposlenega Slovenije in Nemčije v industriji razlika 3,06-kratna, Avstrije: 1,84- kratna, 1994. leta je bila ta razlika že 6.4-kratna (Avstrije: 5,21-kratna). Razhaja- nje med Slovenijo in njenimi zahodnimi sosedi se veča, v 16 letih se je več kot podvojilo. Razlika se povečuje iz leta v leto, Slovenija do zdaj še ni v ničemer pokazala, da lahko to razliko zmanjša. V EU bo njen položaj zato vse težji. Vse bolj bo odvisna, nesamostojna in neodporna proti tujim gospodarskim napa- dom. Nato tudi proti političnim. Dodana vrednost na zaposlenega v gospodar- skem storitvenem področju (brez gradbeništva) je bila leta 1994 32 950 DM. To nam pove, da je dodana vrednost na storitvenem področju višja kot v industriji za 44 odstotkov, nikakor pa ni tako velika, da bi dosegala storitve v EU, kar ne- kateri pripominjajo k merilu dodane vrednosti v proizvodnem sektorju, ki da ni odločilna. Tudi storitve so pod isto zakonitostjo zaostajanja za Zahodom kot ves ostali realni proizvodni sektor. Delež storitev je premajhen (38,3 odstotka), da bi lahko odločilno vplival na skupni rezultat. Poleg tega je bil izvoz storitvenega področja zanemarljivo majhen: 1993. leta je znašal samo 1,7 odstotka proti 98,3 odstotka industrije. Iz vsega tega lahko razberemo nauk za prihodnost: če ne bo uspelo z ničemer ustaviti razpada industrije, se bo hitro povečevala luknja v izvozu za pokritje vse večjega uvoza, začel bo padati KDP, kajti storitve so že dosegle svojo najvišjo točko, ki jo dopušča kupna moč prebivalstva. Industrija, ki ostaja nedotaknjena ob razpadu, ne more povečevati dodane vrednosti na za- poslenega, ker je njena organizacija zastarela, zunanjetrgovinske cene pa so nižje kot pri konkurenci, in to v glavnem na šibkih trgih (vzhodni trg). Storitveni sektor ne more nadomestiti industrije, kajti njegov KDP je samo 88,2 odstotka industrijskega. Poleg tega je storitveni sektor odvisen od kupne moči prebivalstva, saj so trgovina, servisi in gostinstvo največji del storitev (37 odstotkov). Če bo industrija propadala, se bo kupna moč prebivalstva zniževala. Poleg tega izvira odločilen del storitev iz naročil industrije, se pravi, da tvori vložek v industrijski proizvodnji. To nam kažejo input-output tabele Urada za makroekonomske analize in razvoj (št. 11/1995), da daje industrija storitvam naročila v višini 46,5 odstotka njihovega KDP (v letu 1993). Teza, da bodo stori- tve nadomestile industrijsko proizvodnjo, je zato nestrokovna, saj dobiva večji del svojih naročil prav iz industrije. Brez industrije bi tudi storitve usahnile. To dokazuje primerjava z Bavarsko, Švico ali Baden-Württenbergom, kjer obsega 122 II. del: Iskanje novih poti industrija 42,1 odstotka, 34,4 odstotka oz. 47,2 odstotka (za leto 1990) in kjer bi- stven del visokega standarda prebivalcev izvira iz industrijskih podjetij. Zato so sanje o prednosti malih podjetij in rasti storitvenega področja kot nadomestilo propadle industrije v trenutnih družbenih razmerah nerealne. Edina možnost odpiranja novih delovnih mest je zato samo v prenovljeni in- dustriji višje razvojne in tehnološke zahtevnosti. Z rastjo industrije bodo rastla tudi storitvena podjetja. V industriji se bo zato odločalo o gospodarski prihod- nosti Slovenije. Sklep Razpad industrije, upadanje dodane vrednosti na zaposlenega in njeno vse več- je zaostajanje za nemškimi ali avstrijskimi dosežki dokazujejo, da vlada ni ime- la nobene industrijske politike, ker se je omejila na neoliberalno stališče, ki ga je vsiljeval Zahod. Ob zaostajajoči dodani vrednosti na zaposlenega kaže nizka stopnja tehnološke in razvojne zahtevnosti razvojno nezahtevnih tradicionalnih in zato zastarelih in nekonkurenčnih izdelkov, da je raziskovalna politika ostala brez vpliva na nacionalno proizvodno raven – namesto da bi bila sestavni, in to najvplivnejši element industrijske politike. Smo v fazi razpadanja industrije brez dejavnega poseganja vlade v ta proces, smo še naprej v fazi upadanja ključnih gospodarskih dejavnosti in kazalcev. Spreminjamo se iz gospodarstva z visoko tehnološko kompleksnostjo v razdro- bljeno “malo” gospodarstvo provincialnega tipa, ki je odprto za manipulacije in izsiljevanje velikih podjetij. Zgodba o uspehu žal ni resnična, čeprav bi vsak Slovenec to rad doživel. Pre- malo je bilo narejeno, da bi se razmere začele korenito izboljševati. Iz časov sa- moupravljanja se ni nič spremenilo. Sindikati zelo radi stavkajo, ne naredijo pa ničesar, da bi se delovne navade in hitrost dela spremenile. V njihovem interesu bi moralo biti, da pomagajo delodajalcem. Smo v desetkrat slabšem položaju kot Nemci v 70-ih, ko so s soglasjem zamrznili plače ter tako omogočili vzpon gospodarstva. Za dvig dodane vrednosti na zaposlenega je na razpolago vrsta ukrepov, ka- terih rezultate lahko vidimo v sosednjih državah. Malim podjetjem pomagajo konzorciji, ki lažje preskrbe večja naročila, v katerih sodelujejo podjetja po svoji specialnosti. Edino tako lahko organizirajo izvoz, nastope na svetovnih sejmih itd. Večja podjetja potrebujejo predvsem tehnostrukturo, ki so možgani podje- tja. Tehnostrukture slovenskih podjetij so šibke ali so razpadle. Vlada mora s subvencijami pomagati, da jih obnove. Tako bo najbolj pomagala k dvigu tehno- loške zahtevnosti in s tem k večji dodani vrednosti. Zavedati se moramo, da imajo na Zahodu velika podjetja še enkrat večjo dodano vrednost na zaposlene- ga kot mala podjetja. Zato je polaganje nacionalnega upa v mala podjetja slaba tolažba. Na večanje storitvenega področja se ne smemo zanašati, ker je že dose- glo svoj prag, ki ga določa kupna moč prebivalstva. Šele večja življenjska raven in rast industrije bosta omogočili nadaljnjo rast storitvenega področja. 123 Slovenija in EU 23. STRATEGIJA POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI SLOVENSKE INDUSTRIJE Pred sestavo strategije smo morali najprej pretehtati, kje smo in kakšne možno- sti imamo. Pri tem smo se morali soočiti s trpko resnico, da nas od EU loči glo- bok prepad in da nas druge države v tranziciji že prehitevajo. Strategijo smo v izhodiščih oprli na kosmato dodano vrednost na zaposlenega kot merilo učinko- vitosti, ki pomeni resnično ustvarjeno vrednost dela zaposlenih, potem ko od prihodka odštejemo vrednost blaga in storitev dobaviteljev, kajti to je njihova dodana vrednost, ne pa naša. To dodano vrednost delijo podjetja na prispevke, naložbe v novo opremo ali pa v dividende; ker pa si jemljejo za plače več, kot bi lahko, imajo izgubo in ne morejo vlagati, da bi vsaj ohranila svoje premoženje. Takih je več kot polovica. Zato je vsak zaposleni v industriji v letu 1995 ustvaril 1875 DM izgube. To razli- ko do EU bomo lahko zmanjšali samo s pretehtano in dosledno izvajano strate- gijo povečevanja konkurenčnosti slovenske industrije, ki jo je odobrila vlada in jo sredi januarja 1997 predstavila strokovni javnosti, industrijskim podjetjem in političnim strankam. Pravilno je, da govorimo o strategiji in ne o politiki. Politika gre lahko tudi po ovinkih, če to zahtevajo trenutne razmere, strategija pa pomeni načelno in dol- goročno usmeritev. Strategija izhaja iz podjetniškega vidika in sloni na podjetju kot avtonomni poslovni enoti. Do zdaj ni bilo možno, ker je v politični obravna- vi gospodarstva povsem prevladoval makroekonomski vidik, ki vidi gospodar- stvo samo kot celoto, kot dano količino v statičnem stanju, na kateri opazuje premike kazalcev rasti z vplivi monetarne politike, kot so inflacija, bančne obre- sti in bilančno ravnovesje med izvozom in uvozom. S tega vidika se Slovenija res ne razlikuje mnogo po stopnji rasti in drugih kazalcih od Avstrije. Popolno- ma primerljiva je z EU. Mikroekonomija pa se poglablja v delovanje podjetij in menedžmenta in razkriva odvisnost dodane vrednosti od tehnološke in inova- cijske stopnje izdelkov in od povprečne izobrazbe zaposlenih. To so kakovostne lastnosti podjetij, ki se pa po tej zakonitosti odražajo na uspešnosti in konkure- nčnosti podjetij. Tedaj se nam gospodarstvo odkrije kot dinamična množica podjetij in zaposlenih, ki se razvija ali zaostaja sicer kot težko vodljiv orga- nizem, se pa odziva na vsak zunanji izziv. To nam razkrije, da nismo enaki EU, da pa imamo številne možnosti dvigniti dodano vrednost na zaposlenega in s tem kosmati domači proizvod, samo izkoristiti jih ne znamo. Mikroekonomija je zato predhodnica makroekonomije in jo dopolnjuje. To je temelj strategije povečevanja konkurenčne sposobnosti. Vendar ne gre za grobo intervencioni- stično politiko, kajti za konkurenčno sposobnost so odgovorna podjetja, država pa mora ustvariti ugodno in spodbudno okolje in intervenirati sistemsko in in- stitucionalno. V strategiji je zato predvidenih 68 vladnih ukrepov za povečeva- nje konkurenčnosti industrijskih podjetij in to na vseh področjih, ki lahko na na njo vplivajo, od davčnih in raziskovalnih do izobraževalnih. Potrebna bodo visoka sredstva, vendar se razporejajo na več let in ne presegajo 18 odstotkov prihodka industrije, kolikor predvideva strategija za naložbe. V proračunu bo 124 II. del: Iskanje novih poti treba predvideti okrog 150 mio DM letno tekom sedmih let za zagon ukrepov, medtem ko bo ostalo vračljivo na podlagi posojil tujih in domačih posojilodajal- cev. Pri tem vladni resorji ne bodo smeli delovati izolirano, marveč morajo biti vsa prizadevanja koordinirana in povezana. Tako morata postati raziskovalna politika in izobraževalna politika elementa strategije konkurenčne sposobnosti. Glede tega je med strokovnjaki in v gospodarstvu dosežen konsenz. Konsenza pa ni glede politike bančnih obresti in tečaja tolarja. Zato to dvoje še ni element sedanje strategije. Je pa dejstvo, da to dvoje določa v veliki meri konkurenčnost industrije in zato ne bo moglo ostati zunaj strategije vlade. Današnji precenjeni tolar uničuje zlasti izvozno industrijo. Primerjava dodane vrednosti na zaposlenega v Sloveniji in Nemčiji kaže hi- tro povečevanje razlike. To kaže, da imamo velike rezerve in možnosti za dvig kosmatega domačega proizvoda in da moramo usmerjati vzvode delovanja ukrepov države zelo široko. Potreba po strategiji za povečevanje konkurenčno- sti gospodarstva pomeni v bistvu polom neoliberalizma. Morala je propasti po- lovica industrije in večina velikih podjetij, morali so narasti dolg industrije in vrste brezposelnih, moralo se je zmanjšati število zaposlenih od 969 700 leta 1987 na 579 500 novembra 1996 (za 40 odstotkov manj), kar pomeni že manj kot enega zaposlenega na enega upokojenega in brezposelnega (ki jih je 586 000), da je prevladalo spoznanje, da ni mogoče dovoliti nenadzorovanega delovanja tržnih mehanizmov brez aktivnega ukrepanja države in da ne gre sle- po ubogati izvedencev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Vprašanje je, kje se bo uničevanje industrije ustavilo. Ne moremo in ne smemo več čakati na samoozdravitev gospodarstva, sicer bomo ostali brez industrije in z več kot 200 000 brezposelnimi. Vse vlade doslej so bile preveč naivne in neiz- kušene in so slepo verjele zahodnim svetovalcem. Češki premier Vaclav Klaus, sam harvardski diplomant, jih je že v začetku nagnal in vpeljal svojo politiko tr- dega vodenja gospodarstva, zlasti s tem, da so morale biti obresti bank 1 do 2 odstotka nad inflacijo, podjetja pa so razbremenili posojil, da niso pod njihovim bremenom klecala, kar je bil pri nas glavni vzrok propada podjetij, marveč so se zbirala v bankah. To je doslej Češko rešilo brezposelnosti (s 4 odstotki je naj- nižja v EU), vendar je zabredla v monetarne težave, ker je sprejela preveč tujega kapitala, pripravljenega da panično zapusti državo ob prvih slabih vesteh. Slo- venija se je s svojo prirojeno previdnostjo temu ognila. Strategija se usmerja na obe omejitvi dodane vrednosti, to je na doseganje višjih cen in na spodnjo omejitev z zniževanjem stroškov. Oboje služi povečeva- nju konkurenčnosti. Analiza dodane vrednosti na zaposlenega na Zahodu uči, da raste s stopnjo razvojne zahtevnosti izdelkov in tehnološke zahtevnosti pro- izvodnih procesov, oboje pa s povprečnim številom let šolanja zaposlenih – po- tencialom znanja. Vse to so elementi konkurenčnosti. Za to spoznanje je dobil Robert Solow leta 1987 Nobelovo nagrado z obrazložitvijo, “da je razbil teorijo, po kateri je akumulacija kapitala najpomembnejši dejavnik gospodarskega ra- zvoja.” Na tehnološki razvoj odpade po njegovem okrog 60 odstotkov poveča- nja dodane vrednosti, šele ostanek pa na akumulacijo kapitala. Slovenska industrija deluje podoptimalno, zaostaja in ne sledi stopnji inten- 125 Slovenija in EU zivnosti izdelkov. Deluje s številnimi tako razvojnimi kot proizvodnimi pomanj- kljivostmi, ki ne dovoljujejo, da bi dosegla vsaj minimalne dodane vrednosti v uravnoteženem stanju. Menedžment bo moral odpraviti vrsto nedoslednosti zlasti glede hierarhije in discipline, reklamacij, točnosti dobav in kakovosti, stroškov nabave in logistike, s čimer je možno povečati dodano vrednost za 120 do 185 odstotkov. Šele potem bomo dosegli stanje uravnoteženega razvoja, na katerem bomo morali pospeševati razvoj novih izdelkov in proizvodnih postop- kov s prvinami novih tehnologij in informatizacije, izvedenskih sistemov in umetne inteligence. Zahodne sisteme pospešujejo tako razvojno kot tehnološko in to z različnimi enotami intenzivnosti. Zato dosegajo mnogo višje dodane vrednosti na zaposlenega od uravnotežene. Najboljše je kombinirano pos- peševanje: izdelke bogatimo s prvinami visokih tehnologij, proizvodnjo pa avto- matiziramo z informacijskim krmiljenjem. Prvo je cenejše, drugo zaradi velike- ga vlaganja pet- do osemkrat dražje. Zato smo postavili na prvo mesto strategije programsko in tehnološko posodobitev gospodarstva. Znanju in ustvarjalnosti je tako pripadlo prvo mesto. Konec je nekdanjih utvar. To je realnost Zahoda. Tam je znanost na prvi bojni črti. Dodana vrednost na zaposlenega v uravnoteženem stanju 5. stopnje je 51 500 DM, slovenska s 23 000 DM (velja za stanje leta 1994) zaostaja za polovico, ker ne izkorišča nobene od prvin proizvodne moči in deluje v podoptimalnem sta- nju. Italija in Avstrija delujeta pri 98 000 DM zmerno pospeševano, medtem ko deluje Nemčija s 146 300 DM intenzivno pospeševano s šestimi enotami naporov vložkov znanja. Dodano vrednost na zaposlenega lahko dvignemo za 51 odstot- kov na 34 700 DM (v 4. stopnji) zgolj tako, da normaliziramo okolje v podjetjih na uravnoteženo stanje. Če uspemo vlagati v intenzivnost tako razvoja izdelkov kot proizvodne tehnologije z zmernimi štirimi enotami, bomo presegli uravnote- ženo stanje na 277 odstotkov na 86 000 DM, kar je že blizuravni Italije in Avstrije. Prvi pogoj je kohezija menedžmenta in tehnostrukture (ki je več kot srednji menedžment). Razpadlo tehnostrukturo moramo sanirati in rekonstruirati, zato je izobraževanje in usposabljanje menedžmenta in strokovnih delavcev element strategije. Razmerje med bankami in industrijo še ni partnersko, ampak je izko- riščevalsko. Banke ne morejo nadaljevati svoje vloge izčrpavanja podjetij z viso- kimi obrestmi. Tu bo potrebno uporabiti češki model, po katerem se podjetja razbremenjujejo in usposabljajo za pozitivno delovanje, medtem ko se zbirajo slaba posojila v bankah, kjer sanira država negativo, ne da bi povzročala potop podjetij in s tem brezposelnost. Potreben je zato zakon o stečajih, ki omogoča podjetju takoj sanacijo in očiščenje, preden zastrupi ves prostor okrog sebe. Šči- titi je treba upnike in ne dolžnike. Nova delovna mesta si lahko obetamo samo od novih podjetij mladih pod- jetnih ustanoviteljev. To je podmladek strukture podjetij, ki potrebuje stalen dotok novih. Ta podjetja potrebujejo tvegan kapital, kar bo olajšala država s tem, da bo prevzela tveganje ter tako pospešila vlaganje udeležbenih družb bank doma in iz tujine. Za to področje je potreben zakon o prevzemih in zakon o tujem kapitalu. Področje tveganega kapitala bo treba podrobno razdelati in operacionalizirati. 126 II. del: Iskanje novih poti Strategija raste iz spoznanja, da so velika podjetja hrbtenica industrije, sre- dišče navpičnega povezovanja grozdov dobaviteljev, da edina razpolagajo s kri- tično maso kadrov in kapitala in delujejo racionalno in imajo spoznavne blagov- ne znamke, s katerimi se bo zasidral pojem “Made in Slovenia” v svetu. Obstoječa mala in srednja podjetja je potrebno povezovati v konzorcijske vodoravne mreže, v katerih je možno doseči njihovo racionalno poslovanje z združevanjem raznih funkcij, od razvoja in konstruiranja, skupnih nastopov, natečajev za industrijski design, skupne ponudbe in iskanje interesentov, skup- nih predstavništev in obdelave poslov do in po naročilu tako kot servisiranja v poprodajni dobi. Tega si mali podjetniki sami enostavno ne morejo organizirati. Stroške mora kriti v prvih letih država, dokler ne bodo zaživeli konzorciji kot delniške družbe njihovih članov. Vzore imamo v Italiji, kjer so bili osnova vzpo- na srednje industrije. Nerealnost storitvene prihodnosti Slovenije Analiza ob pripravi strategije je pokazala, da je pričakovanje mnogih politikov, da je rešitev Slovenije v storitvah, mit brez osnov. Takšno prihodnost na storit- vah in samo z nekaj odstotki industrije, si lahko zamišlja samo človek, ki ne po- zna stvarnosti. Dvoje je pri tem ključno: prvič je za rast storitev potrebna velika kupna moč prebivalstva, zaradi česar cvetijo storitve v ZDA in Švedski, ne pa v Indiji, drugič pa sta industrija in storitveni sektor v simbiozi, ker drug drugega stimulirata in tako skupaj rasteta. Zato gradita na industriji celo Švica (33,5 od- stotka KDP) in Avstrija (34,4 odstotka), ki imata šestkrat večjo kupno moč prebivalstva kot mi, pa tudi Portugalska (37,8 odstotka) in Irska (35,3 odstotka), ki z njo rešujeta visoko brezposelnost tako kot mi. Storitveni sektor ne more ob- stajati in rasti izolirano sam. Njegov prihodek je pri nas namenjen s 37 odstotki prebivalstvu, kateremu je že izčrpal kupno moč, s 46,5 odstotka pa dela za indu- strijo po njenih naročilih. Če industrija propade, izgine tudi polovica storitvene- ga sektorja. Blagovnega izvoza ustvari samo 1,7 odstotka, storitev pa izvozi po- leg turizma samo za okrog desetino vsega slovenskega izvoza. Mi pa življenjsko visimo na izvozu, da lahko pokrijemo uvoz. Tega pa porabijo storitve 62 odstot- kov za svoje potrebe; pomislimo samo na letni uvoz 60 000 avtomobilov v vrednosti 1.16 milijarde DM. Zato bo storitveni sektor rasel samo z rastjo indu- strijske proizvodnje in z večjim izločanjem nebistvenih poslov iz proizvodnih podjetij. Zato je industrija edina realna obetajoča prihodnost za Slovenijo. Stra- tegija si zastavlja za cilj, da poveča industrijski delež v kosmatem družbenem proizvodu. Potem se bodo lahko povečale tudi storitvene dejavnosti. To je edina pot za zmanjševanje brezposelnosti. Vse drugo so iluzije. Storitveni sektor se je okrepil zaradi procesa eksternalizacije v industriji: vse dejavnosti, ki niso povezane neposredno s proizvodnjo, so se izločile v samo- stojna storitvena podjetja. To velja tudi za razvojne in raziskovalne oddelke, ki zdaj delajo kot dobavitelji razvojnih, konstrukcijskih in projektantskih storitev industriji. Njihov vložek pa moramo prišteti industriji kot njen kosmati izdatek za RiR. Ta proces poteka v vseh evropskih industrijah. V 80-ih letih je bil v Itali- ji temelj nastajanja številnih storitvenih podjetij. 127 Slovenija in EU Uspešnost delovanja strateških ukrepov za povečevanje konkurenčnosti in- dustrije, za reševanje velikih sistemov, za nastajanje novih, zlasti visokotehno- loških podjetij in za delovanje povezovanja dobaviteljskih podjetij v navpičnih mrežah, ki jih vodijo velika podjetja, in vodoravnih mrežah, v katerih se po- vezujejo v konzorcijih desetine majhnih podjetij, bo odvisela stoodstotno od pripravljenosti vlade, da vse akcije posameznih resorjev med seboj uskladi in usmeri brezkompromisno in brez izjem v en sam strateški cilj. Za to je pogoj skrb predsednika vlade, da so politike resorjev podrejene strategiji in da koordi- nira in nadzoruje izvajanje strategije. Strategija mora postati operacionalno iz- hodišče proračunskega memoranduma. Strategija povečevanja konkurenčnosti mora postati sestavni del strategije vključevanja v EU. Ministrstva imajo na raz- polago znatna sredstva, vendar morajo biti uporabljena za strogo določene ukrepe. Pri tem ne sme biti izjem. Ne sme pa biti strategija pretveza za ustanav- ljanje novih paradržavnih organov v obliki agencij, skladov in uprav, ki služijo samo za trošenje pičlih sredstev in za rast državne birokracije. 24. MOTORJI GOSPODARSKEGA RAZVOJA Ogrodje akcije za strategijo rasti Gospodarskih strategij se lotevajo Slovenci vedno načelno, z vrsto teoremov in načel, za katera so se pripravljeni spreti, v praksi pa ostane to samo jalova teori- ja, filozofsko besedičenje: razvoj gre namreč naprej bodisi v slabi bodisi v dobri smeri, gnan po lastnih protislovjih in prevladujočih trendih. Ti trendi temelje trenutno na šibkih finančnih osnovah podjetij, ki pri trenutnem ravnotežju vse pogosteje izzovejo stečaje. To pa ni razvoj, kot ga žele ekonomisti. Zato se je bo- lje osredotočiti na temeljne kamne, jih poskušati premakniti in preko njih spod- buditi pozitivni razvoj. To so impulzi rasti, ki jih je treba sprožiti. Sami od sebe ne bodo prišli. Kot nobena druga država v Srednji Evropi je Slovenija prepletena s svetov- nim gospodarstvom, profitira od rastoče mednarodne trgovine, v katero pošilja- mo skoraj že tri četrtine družbenega proizvoda. Pred našimi vrati leži Evropa, s 680 mio ljudi še vedno trg z največjo kupno močjo sveta. Kje so točke, na kate- rih je treba zastaviti vzvod za rast in za nova delovna mesta? 1. Storitvena panoga je še vedno podrazvita, ker jo ovirajo državna birokraci- ja in toga pravila. V Sloveniji zasluži doslej samo 45 odstotkov zaposlenih z ne- go, poučevanjem in posluževanjem svoj denar; v Nemčiji 56 odstotkov, v ZDA že 74 odstotkov v tem sektorju. Velja ugotovitev pomanjkljive usmeritve na kupce, kajti Slovencem so tuji pojmi kot zadovoljstvo in navdušenje kupcev. Slovenija je storitvena puščava. Nobena služba ne dela v redu, na telefon moraš čakati, na popravilo računalnika prav tako. Stranka je prosilec, ne pa kralj. Po- trošniki tarnajo o pomanjkljivi pripravljenosti pomagati pri osebju. Vsi ga oce- njujejo “preveč neprijazni”. Vse možnosti so odprte. Nimamo računalniške prve pomoči, ki bi delovala 128 II. del: Iskanje novih poti 24 ur na dan, strokovnjaki za PC bi morali priti sredi noči, če računalnik ohromi proizvodnjo ali arhitekt ne more z njim risati. V prihodnjih letih se bo ta trg zelo povečal. Advokati, natakarji, sli, prodajalci, raziskovalci trga ali zavarovalniški zastopniki lahko prispevajo k blaginji prebivalcev. Naš storitveni sektor že daje 50 odstotkov KDP, pri čemer pa je treba pripomniti, da je industrija v primerja- vi z zahodom močno oslabljena. Na Nizozemskem in v Kanadi se ukvarja že 80 odstotkov zaposlenih s storitvami. Wall Street Journal vidi v storitvenem sek- torju “skriti zaklad”. Lahko bi postal “novi zaposlitveni motor”, če bi ga hoteli Slovenci dvigniti. Če računajo Nemci v prihodnjih letih s 4 milijoni novih delov- nih mest, je to za Slovenijo relativno 100 000 – in je lahko kar realno. V mnogočem bi lahko iskali ideje pri Nemcih. Najuspešnejši storitveni podjetnik je najel v dveh letih preko 6000 novih sodelavcev. Njegovih 35 000 ljudi stražijo skladišča, negujejo ostarele, vodijo bolnišnice in čistijo pisarne. V ZDA, domovini storitev, je za vsako blagajno v supermarketu drugi zaposleni, ki zavija Colo ali mleko v vrečice. In leta 1983. je začel neki študent z dostavo pic na dom, danes pa ima že 59 franšiznih podjetij, ki pečejo pice. Danes vam dostavijo tisoči podjetij na dom pašto, kondome, kaviar ali ekoplenice. V EU je redko proizvodno podjetje, ki se ne ukvarja s storitvami. Samo vsak tretji v predelovalni industriji res nekaj proizvaja. Dve tretjini vzdržujeta stroje, pakirata pakete ali rišeta načrte. Nemški kemični velikan Veba ima največjo varnostno službo v Nemčiji: njegovih 8 000 zasebnih policistov patruljira po hit- rih vlakih in v podzemski. Storitve so lahko resnično ogromen in neizčrpen rezervoar za zaposlovanje. Glede na vojsko brezposelnih lahko ugotovimo: ali bomo za te ljudi ustvarili delo v storitvah ali pa jih bomo morali preživljati vrsto let kot brezposelne, prejemnike socialne pomoči ali kot zgodnje upokojence. Vendar moramo pri tem – nasprotno mnenju politikov – vseeno trezno pripo- mniti: rast storitev je ozko povezana z višino zaslužka prebivalstva; edino če za- služijo ljudje precej več kot potrebujejo za preživljanje, jim bo ostalo dovolj de- narja za zabavo in udobje, se pravi za kakovostne drage storitve. Edino takšno izhodišče bo postavilo slovensko evforijo v realne okvire. Zato ni slučajno, da so storitve najbolj razširjene v bogatih državah, na čelu z ZDA. Zato moramo imeti pri lepih željah za prihodnost trezno glavo. Najprej mora sektor predelovalne industrije ustvariti visoko dodano vrednost, s katero se bo dvignila blaginja pre- bivalstva, ki bo nato terjala rast storitev za svoje udobje. Da bi pa storitve izva- žali, je nemogoče. Omejene so kljub nekaterim izjemam na domače ozemlje in domače prebivalstvo – razen gostinstva in turizma. To govori torej v prid objek- tivnemu omejevanju storitev in odvisnosti njihove rasti od KDP. Zato je tudi nji- hova rast povezana z industrijo, česar nekateri ne razumejo, ker oznanjajo v isti sapi deindustrializacijo in njeno avtomatično nadomeščanje s storitvenim sek- torjem. To je iluzija. Težave Nemčije so v tem pogledu dovolj zgovorne. Mi pa se v tej naši fazi nikakor ne moremo primerjati z Nemčijo. 2. Telekomunikacijska avtocesta ne sme ostati samo fraza. Država mora pri- vatizirati državni Telekom, odpraviti njegov monopol ter odpreti vrata konku- renci, kar pomeni liberalizacijo tega trga. Odhod Telekoma na borzo bi bil izred- no pomemben za finančno mesto Slovenije. Naše telekomunikacijske storitve 129 Slovenija in EU so daleč za evropskimi. Prevodniki za najem, podatkovne storitve, elektronsko bančništvo in nakupi po osebnih računalnikih veljajo pri nas kot posebnosti iz novega sveta. Visoke telefonske pristojbine preprečujejo hitrejšo razširitev no- vih storitev. Šele ko bodo zasebni ponudniki, bodo lahko pravi konkurenti državnemu koncernu – in šele tedaj bodo cene padle. Računalniki, občila in te- lekomunikacije se spajajo v velikanski trg rasti. Ta trg je temelj prihodnjega podjetništva, razvoja, izobraževanja in vlaganja tujega kapitala v nove tovarne, v nova delovna mesta visokega ranga. O megatrgu multimedijev je treba povedati nekaj več. V zvezi s tem govore o totalnem multimedijskem svetu. Zgodil se je temeljni kamen: povezava računal- nika kot novega medija s starim medijem TV. To je bila ideja Microsoftovega vodje Billa Gatesa, ki je zasnoval v ta namen kooperacijo z NBC, vodilno TV fir- mo, ki bo prenašala 24-urni kanal novic, tako da bo možno dobiti video novice na klic v računalniku preko telefonske linije – po potrebi tudi iz arhiva. Internet postaja pravi multimedijski medij, na katerega je bilo priključenih novembra 1995 40 milijonov uporabnikov. To je ogromen posel, v katerega se vključuje tu- di Microsoft: razvija programe za Internet, hkrati pa z vso energijo zasleduje cilj, da bi postalo vseh njegovih 100 milijonov na svetu instaliranih sistemov Windows (ceni se v Sloveniji na 40 000) avtomatično sestavni del tega svetovne- ga omrežja. Ne mine teden, da se na medijskem trgu ne sklene kakšno novo strateško zavezništvo ali kooperacija. Tržno moč multimedijev v Sloveniji lahko izračunamo iz ocene nemških ana- litikov za Nemčijo (20 do 25 mrd DM) v razmerju DP 1 : 152 na 131 do 164 mio DM v letu 2000. Ta prihodek bo šel deloma na škodo drugih področij. Če izhaja- mo iz neke druge ocene, naj bi bilo to 1,5 odstotka KDP, kar je 367 mio DM. No- vi megatrg bo ustvaril nove izdelke in storitve in s tem delovna mesta. Ugo- tavljajo tudi, da bo na koncu stoletja neposredno ali posredno 60 000 delovnih mest odvisnih od multimedijev. Na tem področju je v Nemčiji preko 400 proiz- vodnih podjetij za online in offline izdelke (se pravi za neposredno povezane s tem področjem in spremljajoče pomožne proizvode), to bi bilo za Slovenijo 10 podjetij, a to so podjetja z manj kot deset zaposlenimi in s prometom okrog 10 mio DM. Tudi industrijski velikani, ki s tem nimajo nobene zveze, kot Thyssen (jeklo), Mannesmann (cevi, dvigala, zobniki), si iščejo partnerje v telekomunika- cijskem poslu. Multimediji bodo predrugačili ves svet dela. Tisoči bodo lahko delali doma. Mnogo raziskovalcev dvomi, če bo novi trend v praksi zaživel. Od- prto je tudi, koliko delovnih mest bi nova tehnika uničila. Telebančništvo bo v bančništvu vodilo do izgube delovnih mest. Tudi Telekom bo moral ukinjati delovna mesta, kajti zasebna konkurenca bo cenena. Najprej so potrebne milijarde za vzpostavitev novega trga prihodnosti. Za ok- tobra 1996 uvedeno prvo evropsko digitalno TV, so bile potrebne te naložbe: za pridobitev 2 mio naročnikov v petih letih, ki so potrebni za paket 12 programov, je treba vložiti 5,1 mrd DM: 100 mio za satelitske transponderje, 100 mio licenč- nih stroškov za uporabo kontrolnega sistema za dostope, 800 mio za reklamo naročnikov, 2,6 mrd DM za programe in 1,5 mrd DM za dekoder. To navajamo zato, da bi ostali na realnih tleh ter omejili preveč evforična pričakovanja. 130 II. del: Iskanje novih poti Takšna ogromna vsota je za nas nedostopna, ker ne bo mogoče dobiti 2 mio na- ročnikov. Nekateri so mnenja, da bodo tehnični pilotni poskusi potekali še do leta 1999. Drugače bo z online storitvami: tu bo velika gneča. Tu se bodo po- vezovali velika proizvodna podjetja, založniki in telekomunikacijska podjetja. V svetu je tu že gneča. Na internetu dosegljiv seznam za Evropo se dnevno poveča za 35 do 50 novih naslovov. 3. Pomoč vlade panogam prihodnosti je povsod v Evropi normalna. To je del boja za prihodnost. Zahodne vlade tega nikakor ne prepuščajo naključju. Libe- ralistično stališče laissez-faire je tam že davno pozabljeno. Pokopljimo ga še mi, čeprav se zdi nekaterim politikom najudobnejše. Te tekme ne smemo izgubiti. Država mora dajati zadostno podporo pri pridobivanju znanja. Ne bi smela za- pravljati ogromnih vsot v tehnološko zastarela podjetja, ki so že desetletje nes- posobna za lastno usodo ter žive samo s podporo državne blagajne. Pozabili smo že, da je začel TAM že leta 1987 molsti državo, ko je dobil od nje pomoč 60 mio USD, ki jih je brez učinka zapravil in to dela tudi pri osamosvojeni državi, z edino razliko, da so te injekcije čedalje večje. Kako globok je pravzaprav ta vod- njak, v katerega meče država denar? Kdo bo prej prekinil to igro? Vsi parlamen- ti so bili v teh osmih letih enaki – enako lahkoverni in brez spomina. Vlagati moramo v tehnologijo prihodnosti, sicer bodo odhajali strokovnjaki v svet in izgubljali bomo delovna mesta. Slovenija je v preteklosti izgubila tekmo za vrsto tehnologij: računalništvo, mikroelektroniko, zabavno elektroniko, pro- gramsko opremo (software), gensko tehnologijo. Po trgu telekomunikacij mora- mo liberalizirati tudi energetski trg, kajti konkurenca bo prinesla tudi tu pred- nosti za zasebne potrošnike kot za podjetja. 4. Tehnika okolja pomeni po vsem svetu milijardni potencial (v letu 1995. 279 mrd USD). Panoga bo zaživela samo ob jasnih določilih varstva okolja doma in z izvozno pomočjo v tujini. Imamo vrsto podjetij s tega področja, ki razpadajo. 5. Priložnosti delnega delovnega časa sploh še niso načete. Na Nizozemskem jih izkorišča že 34 odstotkov zaposlenih. S tem je možno rešiti tudi do zdaj brezupne primere na trgu dela. To je povezano z akcijo sindikatov, ki na tem področju imajo pobude. 6. Ne smemo zanemariti kapitalističnih sil podmladka, ustanovitelje podjetij, ki ustvarjajo nova delovna mesta, zlasti za tiste, ki se prvič zaposlijo. “Kultura samostojnosti” je pri nas dobro ukoreninjena, saj še ni končan val zgodnjega kapitalističnega oblikovanja malopodjetniškega sektorja. Čeprav je zdaj še ved- no širok, skoraj preširok, saj zajema vso pahljačo raznih strok in stopenj dode- lave, od čistega posredništva, trgovine do proizvodnje, moramo pričakovati, da se bo ustalil, ko bo dosegel svojo gostoto, ki ustreza trenutni kupni moči prebi- valcev – in tedaj bodo nastopali novi ustanovitelji podjetij na inovativnih pod- ročjih, kjer ne pričakujejo konkurence. Seveda ta očiščena “kultura samostojno- sti”, ki jo šele lahko štejemo za pravo jedro novega podjetništva kot zametka novih industrijskih velikanov in panog, ne bo nastajala samo z govorancami v parlamentu, marveč potrebuje organizirano državno pomoč, predvsem s preskr- bo udeležbenega kapitala. Vendar bomo napravili nepopravljivo napako, če bomo pričakovali od tega 131 Slovenija in EU sektorja rešitev. To je samo podmladek za prihodnost. Strategija gospodarskega razvoja mora graditi na večjih podjetjih, ki imajo tradicijo, strokovnjake z zna- njem, trženje in tržno mrežo. Ta podjetja so v težavah in tem je treba pomagati. Seveda je to trdo delo, vendar se mu ne moremo ogniti, če hočemo ustaviti pro- padanje gospodarstva. Na tem področju je treba imeti predvsem tehnološko- trženjski občutek. Brez prvega ne more biti drugega. V tem je bistvo sedemletne agonije TAM-a in še koga. Ugotoviti je treba možnosti, moči, šibkosti, izzive in grožnje za vsako panogo, se pravi na panožnem načelu. Iz tega bo sledilo s po- močjo ponderjev zaporedje kot prioritete. To so delali nemški strokovnjaki, pre- den so začeli izvajati prestrukturiranje koncem 70-ih. Tako bomo obnovili zakr- nele strukture in obnovili njihovo notranjo moč. Seveda pri tem ne smemo ime- ti pred očmi odločanja nekakšnih odborov ali političnih koordinacij, marveč svetovanje in pomoč na način korenčka in palice. Pri tem je pomembna vloga lastnikov, ki morajo odločiti v korist svojega kapitala. Ker bo to dolgoročna ko- rist, je odločitev težja. Končno porabi država letno 2,3 mrd DM za reševanje gospodarstva v različnih oblikah – vendar brez vidnega dolgoročnega učinka. Pomoč države pri odpiranju novih podjetij pomeni dinamiko večjega zapo- slovanja, to pa bo povzročilo zmanjševanje davkov in nevzdržno visokih pris- pevkov na višino, ki bo omogočila konkurenčnost v svetu, ker bo pač zaposle- nih več. Potem bodo prinašala državna vlaganja in zadolževanje vlade hitro vra- čanje. Ob vse manjši zaposlenosti pa je nemogoče zmanjševati prispevke oz. gre to na škodo javnih služb. 25. DINAMIKA SPREMINJANJA SLOVENSKEGA MODELA MENEDŽMENTA V EVROPSKEGA Če hočemo izboljšati menedžersko prakso, moramo razumeti dinamiko sistema menedžmenta. V ta namen moramo pogledati v preteklost, hkrati pa začrtati scenarij možnosti na podlagi napovedi možnega razvoja, kot ga kažejo trenutni trendi. Vsaka sprememba v sistemu poslovništva je povezana s spremembami v celotni družbi. Poslovništvo se skuša vključiti v družbo. Ker se slovenska druž- ba počasi, a zaznavno internacionalizira ter prihajajo slovenska podjetja v stik z različnimi družbami, se bo naš poslovniški sistem pomikal v mednarodno kon- vergenco. Vpliv EU bo pretvarjal nekatere nacionalne strukture v nadnacional- ne. Ta proces poteka razmeroma hitro. Ključno za moč in potencial menedžerskega sloja je izobraževalni sistem. Njegovega izrednega pretvorbenega vpliva se premalo zavedamo. Potrebne so kakovostne visoke šole tehniške, ekonomske in pravne smeri, povezane z za- hodnimi univerzami, z visokim deležem podiplomcev. Pri tem ni odločilno ali so za diplomante na razpolago mesta v gospodarstvu. Tudi tedaj, ko so Francozi ustanovili 1870. svoje Grandes Ecoles, ni bilo mest na razpolago, vendar je bilo novih kadrov toliko, da so si sami gradili možnosti delovanja. To je intelektualni in podjetniški pritisk, ki v družbi gradi nove projekte, odpira nove sisteme in 132 II. del: Iskanje novih poti pota za ekonomsko uveljavljanje. Odtod izhaja težnja Francozov in Nemcev, da se opirajo na svoje elite in povečujejo razlike med “kadri” in “nekadri”. Izobra- ževalno in poslovniško področje krepita drug drugega. Iz tega izhaja visoka rast, ker ni pomanjkanja dobro usposobljene delovne sile. Nemci so se naslonili bolj na vzgojo pri delu, Francozi bolj na šole. 46 odstotkov višjih menedžerjev v Franciji je prihajalo po 1935. letu iz visokih šol, v Nemčiji samo 16,5 odstotka. Po 1875. letu so nemške trgovske visoke šole odločilno prispevale k nastanku menedžerskega razreda. Do danes se je zadržalo pri njih mnenje, da je vloga podjetja, da razvija v hiši menedžerske veščine posameznika. V Franciji so bili poslovniški programi vključeni v univerze šele v 60-ih letih, kasneje kot v Ne- mčiji. Tudi v Angliji so začeli učiti poslovništvo šele po II. svetovni vojni. Ta ra- zvoj kaže, kako se je Evropa vse bolj povezovala in kako sta se spreminjala celo- ten sistem in celotna ekonomska politika iz čistega tekmovanja v sprejemanje sodelovanja. Najočitnejši dokaz te zavesti je Svetovni gospodarski forum z vsakoletnimi simpoziji januarja v Davosu. Že od 1984. leta spremljam te forume (njihov po- men za naše analitike sem prikazal kot prvi v knjigi: Pogled v prihodnost, 1986, str. 188-194), ki so pričali o dinamiki zbliževanja med državnimi in poslovnimi sistemi. Tedaj so žal slovenski politiki to ignorirali. V to dinamiko se vključuje danes po sili razmer tudi slovenski poslovni sistem. Menedžment v Sloveniji ni- ma tradicije, saj je prva menedžerska šola začela delovati komaj pred desetimi leti. Dinamika sprememb slovenskih menedžerjev je zato uničujoča: v eni sami generaciji se bo razpletla preobrazba iz socialističnih tehnokratov v evropski model menedžerja. Če govorimo o slovenski dinamiki menedžmenta, potem moramo razmejiti ugotovitvene sestavine tega, kar se bo zgodilo, od normativnih sestavin, ki si jih želimo. Pri tem bomo imeli opravka z učenjem in angažiranjem ljudi v procesu sprememb družbenopolitičnega okvira, in s homogenizacijo menedžmenta v EU. Predvidevamo, da bo tržno gospodarstvo ostalo, socialno državo bomo spo- štovali, zmanjševal se bo vpliv vlade in sindikatov, večal pa vpliv EU, lokalne uprave in okoljevarstvenikov. Soočamo se z načrti o panevropskem podjetju, ki ga ne bo treba registrirati v vsaki državi; pripravlja se skupni evropski poslov- niški zakon; pa tudi harmonizacija osnovnega izobraževalnega sistema, ki je bil do zdaj pogosto nezdružljiv. Nordijski delež žensk v menedžmentu se bo širil proti nam in jugu EU. Zahteve dela so namreč vse bolj “ženske”: komunicirati, poslušati, sodelovati v timih, opogumljati in ne strahovati, intuitivno misliti, po- zitivno se pogajati in sprejemati komromise. Okoljevarstveni pogledi prevladujejo zaradi pritiska javnega mnenja. To po- staja “religija”. Vse se vključuje v “poslovno etiko”. Slovenski menedžment se bo moral zbliževati z evropskim, hkrati pa se bo evropski zbliževal z japonskim in ameriškim. Ta razvoj bo počasen. Vendar nas bosta politika EU in medna- rodna konkurenca silili k temu. Neka francoska raziskava menedžmenta ugotavlja, da bo vpliv vzhodnoslo- vanske filozofije spremenil menedžerski stil v smeri proti skupnosti, ki je več 133 Slovenija in EU kot zaznavanje skupnih interesov, se pravi smisel skupnosti s skupnim duhom. To bo kombinacija slovanske filozofije s kapitalistično prakso. Takšnega raz- mišljanja je danes polno zlasti v Nemčiji, ki se najbolj odpira v slovanski svet, kajti tam vidi ogromen trg 600 mio ljudi, ki hitro raste in povečuje potrebe. Me- nedžmentu bo najbrž uspelo pritegniti najboljše lastnosti vsake kulture. Prido- biti moramo iz razlik, se učiti od drugih in prevzemati najboljše prakse: nemško skrb za ekologijo, spretnost za uvajanje rešitev, doseganje triletnih načrtov. V 90-ih pričakujemo konec prevlade ameriške kulture v evropskih šolah me- nedžmenta, da bodo bolj realistične, da bodo prepoznale evropske posebnosti in pritegnile evropske talente. Narobe je bilo, da je Evropa uporabila ameriško učno gradivo in harvardsko poslovno šolo. Nemški model menedžmenta bo za- menjal ameriškega. Nemški ekonomski uspeh in njena vloga v Vzhodni Evropi ta scenarij potrjujeta. Bolj verjetno je prečno oplajanje med Južno Evropo, An- glijo in Nizozemsko. Najboljši znak evropske identitete menedžmenta je večna- cionalna sestava vrhnjih timov: Volkswagen je primer za Nemčijo: Španec in Avstrijec. Tega ni bilo v Evropi dozdaj še nikoli. Pri prilagajanju je pomemben proces vzajemnega učenja: ta sposobnost bo najpomembnejši dejavnik uspeha v naslednjem desetletju. Vzajemno učenje se bo razvilo med podjetji evropskih držav: od Angležev se bomo učili pomembno- sti dobička, veščin v financah in liberalnega svetovnega pogleda na poslov- ništvo; od Južne Evrope smisla za kaos in intuitivnega menedžmenta, veščin v oblikovanju novih izdelkov in pogajanja v industrijski politiki; od Severne Evro- pe participativnega sistema, menedžmenta konsenza in vneme za kakovost in veščine izdelave; od nemškega modela tesne povezave med bankami in indu- strijskimi podjetji kakor tudi med individualnim zaposlenim in podjetjem, kar poveča sposobnost podjetja pri uvajanju strategij; od skandinavskega modela manj hierarhične strukture in poudarka na harmoniji na delovnem mestu; od majhnih držav Evrope (Belgija, Danska) pa mednarodnega pogleda na poslov- nost, njihove sposobnosti učenja od drugih sistemov in sporazumevanja v tujih jezikih. Zelo pomembna je v Evropi pritegnitev zaposlenih. Slovencem se zdi to odveč, ker imajo za seboj samoupravljanje, kjer so bili odnosi pokvarjeni s poli- tiko. Zato tega ne znajo ceniti, kot to cenijo v Evropi. To je cilj menedžmenta: doseči zbliževanje, stekanje namenov individualnega zaposlenega in organizaci- je, da se doseže ravnovesje med učinkovitostjo in solidarnostjo, da ustvarimo dobiček in da omogočimo osebno izpolnitev zaposlenega. To je podlaga entuzia- zma za delo. Prvi korak pri tem je notranje komuniciranje, da dobimo vpogled v resnično stanje, kaj se dogaja in kaj je treba spremeniti. S tem tipamo utrip in dobimo nefiltrirane informacije brez pristranskosti. Drugi korak je timsko delo med funkcijami, med različnimi ravnmi hierarhije in med ljudmi različne kulture. Podjetje ne more uspevati z globoko ukoreninjenim individualizmom, ne potre- buje zvezdnikov, potrebuje ljudi, ki se znajo vključiti v time. To postavlja pod vprašaj vizionarje na vrhu ter terja vrhnji menedžerski tim. Tretja stopnja je soudeležba ljudi pri sprejemanju odločitev kot pogoj za 134 II. del: Iskanje novih poti fleksibilnost in ustvarjalnost na vseh ravneh hierarhije. Inovacije in pobude mo- rajo prihajati od spodaj, iz sredine in z vrha. Pri tem je v veliko pomoč informa- cijska tehnologija pri sprejemanju hitrih odločitev in akcij, pri tem ko so ljudje povezani z bazo podatkov. V najboljših podjetjih se izvaja metoda projektnih timov, ki dobi inovacijsko- razvojno nalogo ter dodeljene ljudi z vseh področij: razvoja, proizvodnje, trže- nja, računovodstva, nabave. S tem se izkoristi njihova ustvarjalnost, delajo na različnih lokacijah in imajo različno zgodovino. Druga stvar je razširjena glavna uprava, v katero se vključijo ljudje iz delovnih enot pri vrhnjem sprejemanju odločitev. V upravi so zaposleni s polnim delovnim časom kakor tudi delno za- posleni iz različnih krajev, ki se snidejo nekajkrat mesečno in sodelujejo z argu- menti pri sprejemanju odločitev. S stiki in sodelovanjem z evropskimi podjetji se bodo slovenska podjetja morala učiti v procesu prilagajanja. Čez deset let bodo vsa delovala enako in imela enako mentaliteto. V tem času se bodo spreminjali tudi evropski menedž- menti, vsi se bodo združevali v evropski model menedžmenta. Kakšen bo ta model, ugotovimo lahko precej zanesljivo že danes. 26. GENEZA SLOVENSKIH ZMOT O VLOGI ZNANOSTI V NAPREDKU NACIJE V znanosti se pojavlja toliko izzivov in odmevov, da bi bila potrebna pogloblje- na sociološka analiza pobud zapisovalcev, da bi doumeli bistvo. Kot prvi izziva- lec iz leta 1968 (s člankom o principu razmerja med gospodarstvom in razisko- valno sfero1) menim, da se v današnjem katastrofalnem položaju slovenske in- dustrije ob vstopanju v EU kažejo vse zmote zagovornikov “izolacionistično- ekskluzivistične avtonomije znanosti”. Znanost bi morala črpati iz okolja moč in navdih ter mu vračati interakcijsko energijo, da se ohranja “aktualno”. Odte- govanje okolju in industriji se maščuje ne samo njej, marveč družbi, ki je to do- pustila. Razvita znanost in revščina sta se družili samo v komunizmu, ko so bile besede o boljši prihodnosti ritual oblastnikov, v katere so verjeli samo ciniki, ki so gradili ideološke konstrukte in terjali od znanosti, da jih v svetu legitimira. In slovenska znanost je to znala… Kakovost delovanja družbe je izraz odličnosti znanosti – in obratno. Prizna- nja tujine odličnosti slovenske znanosti pomenijo samo to, da jim lahko oprav- lja svetovalske, informacijske in podporne storitve pri njihovih nalogah, ocenje- no z njihovega stališča za njihove cilje. Konkurenčnost slovenske industrije in 1 Kos, M.: Raziskovalno in razvojno delo ter naše gospodarstvo. NP 19, 1968, št.1/2, str. 5–13. Kos, M.: Odnos privrede I nauke. Tehnika, Beograd, 18, 1969, št. 2, str. 217–221. Kos, M.: Nauka u praksi naših privrednih organizacija. Ekonomsko-tehnički pregled, Zagreb, 21, 1969, št. 2, str. 11–15. Kos, M.: Analiza odnosa izmedju privrede i istraživačke sfere. - v: Konferencija SITJ: Naučno- istraživački I razvojni rad u privredi I za privredu. Bled 1973. Beograd 1973, str. 115–124. 135 Slovenija in EU njena visoka dodana vrednost na zaposlenega nikakor nista med temi cilji. Ko poslušamo hvale Zahoda, moramo imeti to pred očmi. Naš glavni interes ni ta hvala, ker Slovencem to prav nič ne izboljšuje življenjske ravni. Gre nam torej za duh idealnega, racionalnega in učinkovitega podjetništva. Razvoj Slovenije v zadnjih desetletjih zanikuje industrijsko družbo, ker ni znala iz nepovezane izbire potrebnih sredstev slediti pod izključnim upošteva- njem dejstev enemu samemu, jasno začrtanemu cilju: čim bolj povečati dodano vrednost na zaposlenega in dobiček. S tem se je odpovedala tako ideološko kot pri praktičnem urejanju odnosov cilju nenehne rasti kot značilnemu cilju indu- strijske družbe. Ta cilj mora zasledovati tako s spoznavno in inovativno kot tudi gospodarsko rastjo, ki morata biti in tudi dejansko sta medsebojno odvisni. Rast znanosti (spoznavna, kognitivna rast) predpostavlja, da ni noben element a priori neločljivo povezan s katerim koli drugim in da je vse odprto, da bi lahko nenehno vse na novo razmislili. Gospodarska in produktivna rast zastavljata človeški dejavnosti točno iste zahteve. Družbene vloge postanejo možnosti in sredstva. Stara stabilnost družbene strukture vlog enostavno ni združljiva s stal- no rastjo in nenehno inovacijo. Inovacija pomeni narediti nove stvari, katerih obrisi se ne prekrivajo s starimi. Zato je bila komunistična družba nesposobna inovacij, ker se ni hotela v nobenem elementu odpovedati stabilnosti, ni se ho- tela umakniti novemu, močnejšemu in konkurenčnejšemu. Zato je morala pro- pasti. Nova slovenska družba mora zato omogočati hkrati spoznavno in gos- podarsko rast. Sicer bo prav tako šla po poti propada kot stara. V tem je bistvo vloge kooperativne in vsestransko angažirane znanosti. Korenine nesoglasij med znanostjo in industrijo, med raziskovalci in razvijal- ci segajo v preteklost. Znanstveniki, ki so se udinjali partiji, niso zaradi svoje ekskluzivistične miselnosti, ki je videla samo njihove ozke interese, ali pa tudi ideologijo, ničesar naredili v prid razvijalcem v industriji, ki so se bojevali s pri- mitivizmom partijskih elit v svojih podjetjih, niso jih podprli kot soborce in ko- lege ter zahtevali, da jih nehajo obravnavati egalitarno in celo kot sovražnike. S tem bi zaobrnili tok dogodkov in propad industrije po letu 1980. To bi bili dolžni svojemu intelektualnemu etosu. Ali se niso zavedali povezanosti indu- strije in svojega dela? Ali niso vedeli za vse večje zaostajanje razvojne stopnje slovenskih izdelkov za Zahodom? Ali niso vedeli za hitro večanje razlike v dodani vrednosti na zaposlenega? To bi morali vedeti, vendar tega niso hoteli vedeti. Bili so slepi zaradi svojih koristi in zaradi varnosti. Oportunizem se je povezal s konformnostjo. Nihče se ni udinjal partiji tako kot guruji znanosti. Globoko sem občutil to zlagano neskladje in iz notranje nuje napisal knjigo Pot iz neinovacijske družbe,2 ki je bila v tistem času (1985) tvegana in za katero ni- sem verjel, da bo izšla. Pa je, čeprav sem bil v kazenskem postopku in me je Strojna fakulteta izključila iz znanstvene dejavnosti. Nekaterim v CK je moja kritika ustrezala, ker so enako mislili. Zato na te čase ne gledam črno-belo. Raz- kril sem vse krute resnice dogajanja z inženirji v političnem podzemlju sloven- skih podjetij, kar je vzbudilo odobravanje in zelo malo protestov “samoupravno 2 Kos, M.: Pot iz neinovacijske družbe. Delavska enotnost, Ljubljana, 1986. 136 II. del: Iskanje novih poti zavednih” varuhov režima (glej TiP 1987, št. 5-6). Skušal sem razgaliti ta ples za- visti, intrig in slepote protiintelektualizma in pokazati s prstom na krivce in po- sledice. Niti eden me ni javno podprl iz vrst teh znanstvenikov, ki danes nasto- pajo kot zaščitniki znanosti. Znanstveniki, ki niso jasnovidni kritiki, utirjevalci spoznanj in brezkompromisni glasniki resnice, niso znanstveniki. Bili so apolo- geti partijskega režima v skrbi za svoje interese. Ali tudi danes ne doumejo neskladnosti med visoko ravnijo znanosti v Slove- niji, za katero trdi dr. Blinc, da je enakopravna s švicarsko (Delo, 9. 6. 1996), in dodano vrednostjo na zaposlenega v industriji, ki je v Švici 101 100 DM, v Slo- veniji pa bornih 22 900 DM? Pa vsi vemo, da je ustvarjalec tega bogastva univer- za in njeni raziskovalci, saj industrija ni rasla kor samorastnik v osamitvi, mar- več organsko zraščena z novim znanjem, speljanim do izdelka. Gre za to so- odvisnost, brezkompromisno povezanost razcveta države in znanosti, za obču- tek in izvajanje odgovornosti, ki ga imata drug do drugega. Še danes veljajo do pike besede, ki sem jih izrekel na posvetu o tehnološki politiki 1986: “Raziska- ve, ki ne bodo zrasle iz poslovnega programa industrije, bodo samo superpro- gram raziskovalne superskupnosti, ki bo obsojena na to, da ne bo niti malo vpli- vala na dvig narodnega dohodka, temveč bo živela po odstotku od narodnega dohodka, ki bo toliko nizek, kolikor ga bo sposobna ustvarjati paralizirana in- dustrija.” (TiP 1987, št. 5-6, str. 646). V tem je bistvo “neekonomskega izolacionističnega koncepta raziskovalne dejavnosti” (Kos, 1987), hotene lažne prizadetosti in slepe usmerjenosti v svoj cilj, v svojo elito. To je arhaična ideologija nekdanjega režima, ki je imela v za- dnjih dvajsetih letih za Slovence usodne posledice. Z vlogo znanosti lahko ra- zložimo vso zgodovino dogajanja s Slovenijo in njenimi prebivalci. Ta vloga je bila samo deklarativna. Ta podsistem je bil popolnoma nepripravljen za udarce, ki so ga čakali. Šibko samorastniško gospodarstvo pa se je kot občutljiv orga- nizem na vse izzive odzvalo preslabotno. Potek KDP na prebivalca v Avstriji in Sloveniji med 1970. in 1997. letom (glej sliko 1.2) nam lepo pokaže, da se je v letih 1972 in 1975 zgodilo nekaj usodnega. Medtem ko je bil 1970. leta KDP na prebivalca Avstrije (1920 USD) celo nekaj manjši od Slovenije (2100 USD), se je 1972. leta pojavila razlika: 2.350 proti 2750 USD; 1976. leta še večja (4 000 proti 5900 USD), dokler ni 1980. leta razli- ka dosegla 100 odstotkov: 5300 proti 10 600 USD. Od takrat se je potrojila in početverila in temu še ni videti konca. Ni mogoče trditi, da je to povzročilo sa- mo in edino nerazumevanje nalog znanstvenikov. Vendar je v bistvu to. Indu- strija ni dobila nobene podpore iz sektorja, ki ji v razvitem svetu daje inovativni zagon in konkurenčno sposobnost. Gre za temeljno nerazumevanje vloge zna- nosti v družbi. Čutim se za to soodgovornega, čeprav si že četrt stoletja prizade- vam, da to spremenim. V času enoumja sem objavil kakih dvesto člankov in šti- ri knjige samo na temo, ki sem jo in jo štejem za alfa in omego slovenskega ra- zvoja ali nazadovanja. Leta 1970 se je zbrala pri Gospodarski zbornici Slovenije skupina šestih nezadovoljnežev, ki so se seznanili z delovanjem RiR na Zahodu (M. Kobe, M. Kos, B. Lukman, R. Mačus, M. Pintar, M. Slokan), in predlagala partiji koncept inovacijske skupnosti Slovenije. V bistvu je bilo to načelo poz- 137 Slovenija in EU nejše Eureke. Prvi smo se zavedli pomena trga. Naše takratno pisanje je šele da- nes aktualno. Glavno je, da nismo molčali in protestirali ob vsaki priložnosti. To sem tudi plačal z izključitvijo za deset let iz znanstvene dejavnosti. Znanstveni lobi, ki ga je podprl CK, katerega člani so bili, je prodrl s konceptom raziskoval- ne skupnosti Slovenije. S tem je ta krog prevzel vso odgovornost za poznejšo pasivizacijo slovenske znanosti in za propad slovenske ustvarjalnosti. Prišla je samoupravna norost in razvoj osamitve znanosti oz. njenega osamosvajanja je šel svojo pot. Naša skupina je tedaj sklenila zaroto: polastiti se oblasti v raziskovalni sku- pnosti. Naj to osvetlim, da se bodo zasluge in krivde pravilno delile. Inženirja Šolca, očeta slovenskih hidrocentral, smo spravili za predsednika raziskovalne skupnosti Slovenije in prevzeli večino v upravnem odboru. Združili smo strojno in kovinsko industrijo (blizu 40 000 zaposlenih) z razvojnim centrom, enako smo načrtovali z elektroindustrijo, motorno industrijo itd. V Litostroju sem ustanovil inštitut s 300 odličnimi razvijalci kot največjega v Jugoslaviji: imeli smo same nove izdelke, stotino patentov in tolkli smo konkurenco na svetovnih licitacijah s tehničnimi rešitvami in ne z nizko ceno. Ne smemo pa spregledati bistva: dodana vrednost na zaposlenega v industriji je bila tedaj enaka avstrij- ski. Z našimi delegati smo skušali prevzeti vodstvo razvojne politike. Sprožili smo vrsto javnih polemik o znanosti, univerzi, vlogi inženirja, v katerih smo si razdelili vloge. V bistvu je šlo za to, da tehniška inteligenca prevzame oblast na- mesto partije. Spoznali smo se kasneje v knjigi madžarskega disidenta Georgya Konradya Inteligenca in boj za oblast. Seveda se ni posrečilo. Večina nas tedaj ni bila članov partije, nasprotna stran pa je bila v CK in je imela absolutno moč. Zaman smo poskušali spraviti svoje ljudi v partijski aparat in v CK. Somišljeni- kov nismo dobili. Barka znanosti pa je plula pod vodstvom apologetov takšne znanosti svojo pot v nacionalni propad. Od takrat so prevzeli nase vso odgovor- nost za inovacijsko fronto. Dve leti (1985/86) so razglasili za leto inovacij. Javno sem napovedal polom – in je res bil. Prav spektakularen. Stanje se je še po- slabšalo: število patentov se je zmanjšalo za 40 odstotkov, industrija pa je notra- nje hirala – že čez dve leti se je začel njen razpad, veliko pred zlomom jugotrga. “Prišli smo prav na zadnjo stopnico lestvice inovativnosti, če jo merimo po kate- rem koli od kriterijev, ki so danes veljavni v znanstvenih raziskavah” (pred- sednik dr. J. Stanovnik, TiP 1987, št. 5-6, str. 688). Razvojne centre je partija dodobra pasivizirala in razgnala. To je slika, ki se je do danes podeseterila. Zato je tudi leto 1996, tako slovesno razglašeno za leto inovacij, minilo brez vsake sledi. Rezultati, odnosi in stališča znanosti se v petnajstih letih niso v ničemer spremenili. Mogoče mi bo kdo ugovarjal, ne more pa dokazati, da so rezultati boljši. Nasprotno! Zanjo ni bilo zamenjave režima ne prehoda družbenega siste- ma v kapitalizem. Ministri za znanost govore isti jezik – samo oglejmo si njiho- ve govore. Gre za model izolacionističnega koncepta, ki ga v EU ne srečamo. Pač pa je bil v vseh realsocialističnih režimih, kar nam da misliti, da je značil- nost partijske želje do obvladovanja ključnih položajev v družbi. Analiza Phare je to točno ugotovila in tudi ponudila izhod. Raziskovalno področje zelo počasi 138 II. del: Iskanje novih poti spoznava, da je njegova odgovornost bogatenje nacije. Zato nobeno inovacijsko leto doslej ni rodilo sadov, ne 1985/86 ne 1996, vse izzveneva v prazno. Ko so Nemci razglasili “Nemčija – kraj inovacij” so samo institucionalizirali že uteče- no. Prof. dr. B. Žekš je imenoval takšno mišljenje utilitaristično (Delo, 3. 7. 1996, str. 10). Dobro pozna mišljenje vodij RiR v EU, prali so nam možgane na Forumu Bled in v Pharu, pozna Eureko: vsi so ultrautilitaristični. Pa tudi us- pešni, bogati, zaščiteni s sto tisoči patentov. Ali je to slučajno sovpadanje? Ni. In nauk? Znanstveniki naj mirno opravljajo svoje delo, vendar naj se ne vtikajo v politiko RiR, ki je mnogo več: to je država s svojimi mehanizmi bogastva, var- nosti in stabilnosti. To na Zahodu ni domena znanstvenikov, marveč vizionar- skih politikov, strategov razvoja držav. Ne si zastirati oči, da je ta zaslepljujoči napredek samodejen in brez nekega usmerjanja. Večina vlad EU ima koordina- cijske agencije, v kateri sodelujejo ministri za znanost, šolstvo in gospodarstvo kot enoten organizem na osnovi nacionalne gospodarske strategije. Vse to tvori osnovo za rast države. Poslušali smo predavanji dveh naših profesorjev, ki sta si v tujini pridobila sloves, eden na ETH Zürich, drugi na univerzi Köln, kako deluje univerza za in- dustrijo, kako postajajo sadovi neposredno otipljivi. A kakor da so vsi gluhi. Ni- so doumeli. Zato menim, da današnja generacija iz tega ne bo našla izhoda. Mla- di jo bodo morali zamenjati in začeti na novih osnovah. Odprli bodo vrata v EU in prevzeli zavest odgovornosti za inovacijsko stanje nacije. Čeprav bo skoraj prepozno, da popravijo zablode svojih prednikov. To je Slovenija drago plačala. Da bomo imeli tedaj še dovolj nadarjenih mladih, morajo inštituti obstajati ter imeti dovolj možnosti za uspevanje, da se ne bi mladi razšli po svetu, kot se je dogodilo Rusom. Enako velja za univerzo, od katere je odvisna sposobnost mladih, ko bodo prevzeli menedžment podjetij in javnih služb. Kajti oboje je povezano: višja bo dodana vrednost na zaposlenega v industriji, več in večje inštitute bomo imeli. To povezanost dveh sfer, to usklajenost interesov mora za- kon o znanosti in tehnologiji institucionalizirati na glavnih upravljalnih toč- kah.Vendar ne gre za črko zakona, gre za mentaliteto, ki jo narekuje, in za način izvajanja. Ta razklanost je glavna ovira, iz katere rastejo spori, intrige in lobira- nje. To je politično vprašanje, ki pa se ga začuda prav nobena stranka ne upa lo- titi. V EU pa jim je glavna točka! Minister za znanost deluje za prihodnost uni- verz, kar je prav. Pri tem se pa mora nenehno zavedati usodne vzročne poveza- nosti med univerzo in razcvetom industrije. Oboje je začaran krog. Univerze v kapitalizmu so povezane z blaginjo države. Če ta stagnira, bodo univerze pri- krajšane. In obratno. Univerza torej oblikuje razvojno stopnjo države. V tem je dihotomija znanosti, ki povezuje znanstveni in materialni interes. Tega našemu zakonu o znanosti ni uspelo dinamizirati, čeprav so izvedenci Sveta Evrope po- udarjali prav to. Prevzeti bi morali načelo Eureke: ustvarja posle, kooperacijo, eno samo sfero – za dvig nacionalne konkurenčnosti z novimi izdelki – pod vod- stvom podjetnikov industrije kot vizionarjev. To je edini izhod Slovenije. Sicer nam grozi razparcelirana pokrajina obupno se borečih raziskovalcev za milost države in vse bolj potapljajočih se podjetij, ki sprejemajo tujo roko kot rešilno bilko – nekaj podobnega kot Made in Taiwan. Deli in vladaj! Kje in kdaj se bo 139 Slovenija in EU nehala samostojnost Slovenije in nacije? Iz vsega povedanega mora biti vsake- mu laiku jasno, da je to že predprogramirano. Poslanci, ki tega ne vidijo, so sa- mo lutke na odru nemoči. Država, ki ima uspešne znanstvenike in revno industrijo, je notranje disfunk- cionalna, kajti po teoriji menedžmenta sistemov je interakcija med podsistemi prvi pogoj popolnega delovanja družbe, sicer je organsko osiromašena. ZDA so zaznale samo delček tega in sprožile pod Clintonovim vodstvom vojno znanosti. Ne znamo pogledati resnici v oči: znanost ni sama sebi namen. Ima točno določ- en cilj: ustvarjati moč in denar. To je vsa resnica, ki je ne znamo operacionalizi- rati. Zna jo EU. Poznal jo je Mitterrand, čeprav humanist. Njegova Eureka naj bi dala EU oboje. Da vse več podjetij propada, je krivda tudi znanstvenikov, inženirjev in dru- ge inteligence. Danes žanjemo sadove napačno pojmovane neodvisnosti in av- tonomije znanosti, v bistvu pa individualistično pojmovanih cehovskih intere- sov. Do tega zloma industrije je moralo priti. To sem zelo točno napovedal vsaj deset let prej. In to javno, tedaj, ko so vsi previdno molčali. To je neizprosna dialektika razvoja. Pri tem smo še naprej enako pasivni in dogodki nas prehite- vajo. Nasprotno bi morala biti inteligenca vedno pred svojim časom in opozarja- ti na čeri, proti katerim nas nese. To je posledica cepitve ustvarjalne moči v dve sferi, ki imata vsaka svoje vrednote in cilje. Še naprej bo to vodilo do vse večje- ga deleža podjetij v tuji lasti. Že večkrat sem napisal: vse bolj bodo podjetja pre- hajala pod tuje multinacionalke, ki bodo svojo tehnološko zahtevnostno sto- pnjo vzdrževale s svojimi matičnimi razvojnimi centri, in vse manj bo opravičen obstoj slovenske znanosti v avtonomnih inštitutih. In vse bolj bodo univerze vzgojni servisi kljub še takšnemu zakonu. Raziskovalci, ki zagovarjajo takšno avtonomijo, sami sebi žagajo vejo, na kateri sedijo. Takšne avtonomije ni! To je zelo groba, čeprav cinična resnica. Nihče ne more uiti zakonitostim ekonomije. Bila je samo v samoupravnih časih, ko so si delili skupni dohodek, industriji pa ni grozil tuj prevzem, ker je bila zaščitena z zidom. Danes so časi drugačni. Ra- ziskovalci in razvijalci bodo imeli toliko kruha in toliko akcijskega prostora, ko- likor si ga bodo ustvarili v industriji. Mladi mi pripovedujejo, da imajo dober občutek, če nekaj koristnega naredijo, če čutijo, da jih nekdo potrebuje. Seveda z zrnom soli. Čisti teoretiki, npr. matematiki, imajo širše obzorje in globalen do- met. In prav je tako! Vendar je v znanosti vselej tako, da te nekdo potrebuje v točkah, ki jih sam ne pokrivaš. Zato so različne stopnje neodvisnosti, v sku- pnem rezultatu pa je le povezanost z dodano vrednostjo narodnega gospodar- stva. Verige so z zadnjim členom vselej pritrjene na čvrsto oporo. Izhoda iz da- našnjega položaja praktično ni. Sposobnih razvojnih centrov v industriji je sa- mo še nekaj. Vsi drugi so izginili, z vsem bogastvom izkušenj, ki smo jih plačali z milijoni DM. Inštituti so sicer ostali, vendar niso sposobni razvijati novih iz- delkov. V teh razmerah je toliko opevani prenos znanja nemogoč. Edina pot je skrbno negovanje novih generacij razvijalcev, selitev iz raziskovalne sfere v in- dustrijo in spletanje mešanih projektnih skupin vseh sposobnih, kjer koli so. Napake bomo popravljali desetletja. Ni mogoče verjeti, da bomo vzpostavili ino- vacijsko moč sedemdesetih let. 140 II. del: Iskanje novih poti Proračun raziskovalnega sektorja je treba povezati z odstotkom rasti dodane vrednosti gospodarstva. Tako bodo raziskovalci spodbujeni k večjim prizadeva- njem za inoviranje vseh vidikov nacionalnega udejstvovanja. To je simbol men- talitete delovanja na Zahodu, ki mora prežeti kakršno koli razmišljanje o znano- sti tudi v Sloveniji. Prijazne besede EU o naši znanosti so samo izraz vljudnosti. Moč države izraža samo dodana vrednost na zaposlenega. Opažamo pa neko spremembo: menedžment podjetij, ki je še pred letom mirne duše odpuščal ra- zvijalce, danes tarna, da razvoja novih izdelkov ne more izpeljati, ker nima ra- zvojnih inženirjev. Ozračje se je torej zamenjalo. Veča se pritisk na nove izdelke in s tem odprtost do inženirjev. Kot intelektualci imejmo pred očmi odgovornost do naroda. Kdo drug naj jo prevzame? Drugega ni! In imejmo občutek za realnost! Ali se nihče ne zdrzne ob pogledu na krivuljo vzpenjajoče se nemške dodane vrednosti na zaposlenega v industriji, ki je dosegla 1994. leta 146 300 DM, in slovenske v istem letu 22 890 DM? To je že grozljivih preko šeststo odstotkov razlike. Nemci ponosno trdijo, da je to dosegla njihova znanost. In kje je potem naša znanost? Kje so oblikoval- ci takšne znanstvene politike dosedanjih 25 let? Ali se upajo prevzeti odgovor- nost? Ali se je še danes ne zavedajo? In tako danes vstopamo v EU kot v popolnoma tujo hišo, kjer vladajo povsem druge navade in merila. In Evropejci nas bodo spraševali: kolikšno dodano vrednost ustvari vaš zaposleni, koliko intelektualne industrijske lastnine imate, kakšne nove izdelke? O uspehih naše znanosti bomo molčali, kot bi čutili, da bi bilo zaradi vsega to ničevo. Bilo bi lahko tudi drugače…? Da, če bi ubrali drugač- no politiko! 27. SOCIOLOŠKI VZROKI PREPADA MED ZNANOSTJO IN INDUSTRIJO Takšnega prepada med znanostjo in industrijo, kot ga zaznavamo v Sloveniji, ni nikjer na Zahodu. Iz postkomunističnih držav avtentičnih podatkov nimamo, razen da znanost ni uspešna pri dvigu razvojne ravni industrije za dohitevanje EU. O tem nerazumevanju, odtujitvi ali ločitvi govori vrsta člankov, mnenja čla- nov Sveta za tehnološki razvoj, pa tudi razprave na vladnem Svetu za znanost in tehnologijo v raznih obdobjih. Te razprave so bile včasih obtožujoče, včasih roteče, pa tudi konstruktivne, kot ob sestavljanju nacionalnega raziskovalnega programa in zakona o raziskovalni dejavnosti. Ugotoviti pa moramo, da so pote- kale razprave približno na istih tirnicah o nerazumevanju industrije in o indo- lentnosti akademske sfere do njenih problemov že vse od leta 1969, ko se je ro- jeval prvi zakon o raziskovalni dejavnosti. Sprva prikriti spori so bruhnili odkri- to na dan na posvetovanju o znanstveno-tehnološki politiki za 90. leta, ki sta ga organizirala SAZU in Marksistični center CK ZKS (objavljen v Teoriji in praksi 1997, št. 5-6), in ob okrogli mizi o moji knjigi Pot iz neinovacijske družbe (1986, objavljeno v isti številki Teorije in prakse). Ti spori so bili prekriti z megleno za- veso samoupravne retorike, vendar so že zlovešče napovedovali zlom režima in 141 Slovenija in EU novi politični red. Po propadu partijskega režima pa so se osredotočili na delitev sredstev, ki so se za tehnološki razvoj vsa leta manjšala in preusmerjala na aka- demsko raziskovalno sfero. Torej iste ugotovitve v dveh povsem različnih politi- čnih režimih. Kako si lahko to razlagamo? Kontinuiteta teh razprav iz enopartijskega v demokratični pluralistični režim nas prepričuje, da ne gre za politično vsebino. Po drugi strani nam poročila za- hodnjakov na Forumu Bled kažejo, da se vlade EU odločno usmerjajo v povezo- vanje dela raziskovalcev s potrebami industrije, čim bolj se povečujejo prora- čunske težave, da jim te povezave koristijo in da prevzemajo odgovornost za na- predek industrije. Univerze so iz tega izključene, ker je na Zahodu skrb za zna- nje študentov prednostna. Korenine te ločitve segajo v začetek 70-ih let, ko se je oblikovala industrijska skupnost, ki je bila vir napajanja družbene nadgradnje in domovina delavskega razreda, v kateri je tehniška inteligenca delovala pod različnimi pritiski, bolj prestrašena kot dobrodošla, brez vpliva in brez volje, konformistična in zagre- njena. “Bila je prepuščena sama sebi, povsem nepovezanemu iskanju in za- sebnim težnjam, brez spodbude za dosežke njihovega dela,” sem opisal njeno stanje v takrat izišli knjigi Pot iz neinovacijske družbe (1986). “Znanost je služila vsesplošnemu utrjevanju političnih položajev. Posledica tega političnega utrjevanja je, da so mnoga uradna mesta na univerzah in inštitutih zasedli lju- dje, katerih glavna odlika je bila zvestoba in konformno mišljenje. Znanstveni in drugi nazivi so se delili na podlagi preverjene zvestobe uradni usmeritvi in zanesljivosti. Resnična znanstvena uveljavitev je postala povsem postranska. Kadri so bili promovirani iz lastnega okolja, v katerem se je edinole mogla izka- zovati in potrjevati zvestoba. Ko so bile koncem 80-ih let postavljene zahteve po prilagoditvi znanosti živi praksi in potrebam združenega dela, je bilo to nemo- goče izpolniti, kajti takšni kadri niso bili zmožni dati industriji ničesar” (str. 100-101). Teh sodb ni nihče ovrgel, na omenjeni okrogli mizi so zlasti družbo- slovci te ocene potrdili (Teorija in praksa 1987, št. 5-6, str. 667-699). Na ta način se je oblikovala politično protežirana elita v akademski sferi – univerzi in inšti- tutih, ki je delovala na višji ravni tako glede politične zaslombe kot delovnih razmer, medtem ko so inženirji v industriji živeli pod pritiski, neavtonomno in brez podpore akademske elite. Univerza je bila zaprta klanska inštitucija, v katero je bilo iz trde realnosti in- dustrije nemogoče priti. Med njima ni bilo nasprotij, pa tudi ne sodelovanja niti zanimanja. Obe sta postajali vse bolj samozadostni. Leta 1976 sem poskusil to razbiti z napadom na univerzo v SP Dela, da bi razburkal duhove, vendar se je to zame slabo končalo. Univerza se je postavila v obrambno držo ob vsaki kriti- ki. Če upoštevamo, da je bilo v industriji samo 17 odstotkov vseh inženirjev, ker je bila večina v negospodarstvu, je razumljivo, da je bila industrija slabo pres- krbljena z razvojem in da ni bila pripravljena za vstop v svetovno konkurenco, ki se je nezadržno bližala z vse večjo odprtostjo države. Ta položaj odseva socialno razslojenost inteligence med industrijo kot ne- popularnim težaškim področjem uravnilovke in protiintelektualnih pogromov in akademske sfere, ki se je sončila v apologetstvu režima in v povzdigovanju 142 II. del: Iskanje novih poti znanosti kot promocijskega vozila režima v mednarodni javnosti. “Industrijska inteligenca je bila v primežu formalnih in neformalnih centrov moči, pasivizirana in odtujena od svojih želja in hotenja. Tako je pasivizacija de- lovne inteligence s sektaškimi metodami, uravnilovko in zatiranjem pripeljala s tujimi licencami do največje gospodarske krize doslej. Postopki proti sloju razu- mništva bodo zahtevali polaganje najtežjega računa od vseh delovnih ljudi. … Za to ni opravičila, kajti temu ni vzrok…. nenadarjenost inteligence, nerazgleda- nost, neustvarjalnost, pomanjkanje izročila, saj imamo za seboj tridesetletno in- dustrializacijo. Vzrok je omejenost pri ravnanju z inteligenco, slepota, ki ni bila zmožna pogleda v prihodnost. Sami smo si žagali vejo, na kateri smo sedeli in na katero smo trudoma zlezli. Če ocenimo v tej luči vse posledice napačnega odnosa do inovacijskih kadrov, lahko ugotovimo, da so bile posledice za delov- no inteligenco in njen odločilni, nerazumljivi in nenadomestljivi vpliv na proiz- vodnjo popolne in brez primerjave v zgodovini. Redko katero gospodarstvo se je tako slabo pripravilo na čase največjega izziva v tem stoletju” (str. 117). Te be- sede, zapisane v začetku 80-ih let, pričajo o dihotomiji raziskovalno-razvojnega področja, razdeljenega na akademski in industrijski del. To je bila globoka so- cialna razcepljenost med slojem, ki je bil osredotočen v Ljubljani in bil ozko po- vezan z vladajočo partijsko elito, in proizvajalci zunaj Ljubljane v industrijskih središčih, kot so Maribor, Celje, Kranj, Jesenice in Novo mesto. Prvi so se lažje asimilirali v zgornji sloj in v partijsko kulturo, saj so prevladovali v CK in v vla- di, gledali so zviška na manj rafinirani in manj zviti, pa pragmatičnejši industrij- ski sloj, ki se je večkrat skušal postaviti na noge in zahteval sobesedo pri usmer- janju politike, pa so ga kot “odtujene centre moči” vsakokrat presekali. Vodstvo v Ljubljani je težilo k stabilnosti in se izogibalo dolgoročnim tveganjem, poveza- nim z ustanavljanjem novih industrij na novih tehnoloških področjih. Zato niso perspektivne industrije nikoli dobile potrebne finančne podpore za dosego glo- balne konkurenčnosti niti niso bili storjeni odločni koraki za preusmerjanje de- lovnointenzivnih panog v visokotehnološke, čeprav je bilo tedaj na razpolago še dovolj sredstev. Prišlo je do zaviranja razvoja zaradi razrednih in statusnih ovir, ki so spodrezale smisel za skupnost in postavile nepotrebne ovire za čisto eko- nomske operacije. Oba sloja pa sta bila fizično in kulturno izolirana od resnične smeri dogajanja, v katero je neslo Slovenijo proti volji tistih, ki so se nevarnosti zavedali in svarili s pisano besedo in govorom. Slovenija je bila razdeljena na kartele, ki so delovali skrajno sebično, niso se povezovali z interesi, marveč za- sledovali samo lastnega ne glede na skupnost. Namesto da bi finančni sektor skrbel za industrijo, je raztrosil ogromno kapitala v dvomljivih transakcijah (Agrokomerc itd.) in z bančnimi podružnicami v južnih jugorepublikah, kar bo novo državo stalo še ogromna sredstva. Po osamosvojitvi so se uresničili vsi napovedovani udarci: industrija je bila nesposobna za programsko in tehnološko prenovo, razvojni oddelki so razpadli v 60 odstotkih podjetij, akademski raziskovalni sektor pa je bil nesposoben pre- vzeti razvoj industrije in se je zaprl med svoje zidove, terjajoč državna sredstva, da se ohrani pri življenju. Socialna razlika dveh slojev oz. razredov je izgubila svoj politični naboj in se spremenila v ekonomsko diferenciacijo. Industrijska 143 Slovenija in EU inteligenca se bori za globalno konkurenco in se zanaša samo nase, ker ni nobe- nega sodelovanja z zunanjimi viri niti jim ne zaupa zaradi kontinuitete svojih iz- kušenj, ima se za žrtev družbenih pritiskov in izkoriščanja za potrebe sociale ce- lotne države in se še vedno počuti manjvredno v primeri z državno subvencioni- ranim akademskim sektorjem, s katerim pa je ne druži nič niti ga njegovo delo ne zanima. To je psihosocialno stanje povprečja, kot ga čuti večina. Posamezni primeri, ki od tega odstopajo, tega občutka ne spremene. Če gledamo številke o vsotah takšnih sodelovanj, so resnično zanemarljive. To je sociološka razlaga tridesetletnega razvoja odnosa med znanostjo in industrijo na Slovenskem, med novimi odkritji in novimi izdelki, med ambicioznimi posamezniki in družbo. Danes lahko gledamo na to dogajanje mnogo celoviteje in iz potrebne “kritične distance”. Ključno je seveda gibanje ekonomskih kazalcev dodane vrednosti na zaposlenega, ki stagnirajo in niti ne dohitevajo sosednjih držav jedra EU. Te šte- vilke nam suho pričajo, da je znanost odpovedala na celi črti, kot da je ni. To nam potrjuje naše trditve, zastavlja pa seveda pri iskanju rešitve stotero vpra- šanj, na katera danes še ne vemo zanesljivega odgovora, ker nastopa mnogo vplivnih veličin. Kdor ponuja samo nekaj odgovorov, se bo uštel, ker ne bo mnogo dosegel. Upravičena je bojazen, da izhoda iz tega ni, ne da bi prizadeli celotne sloven- ske inteligence. Čas za to je bil pred dvajsetimi leti, ko so bila še podjetja ne- prizadeta. Takrat se je ves Zahod prestrojeval, da mobilizira raziskave za pos- pešen razvoj in za izhod iz krize. Ob omenjeni razpravi o znanstveni in tehno- loški politiki za 90-ta leta nas presune naivnost nekaterih, ki so brez zavor povz- digovali znanost kot pobudnika tehnološkega razvoja in temelj samoupravlja- nja. Nihče pa ni omenil, da so prav ekonomski razultati verna slika kot kvantifi- kacija vpliva znanosti – ti pa so bili daleč pod povprečjem EGS. Samo jaz sem si drznil ugotoviti, “da visoko shematizirani in zato kaotični politični sistem bloki- ra tehnološki razvoj z neracionalnim ideološkodogmatskim obnašanjem politbi- rokracije”. Rečeno je tudi bilo, “da bo strategija tehnološkega razvoja, ki ne bo zrasla iz poslovnega programa industrije, samo superprogram raziskovalne su- perskupnosti, katere prizadevanja so v obstoječem sistemu obsojena na jalo- vost”. To velja brez spremembe tudi danes. Na področju znanosti je očitna kon- tinuiteta. In kaj zdaj? Ali je optimizem realen? Danes je pretežni del podjetij strojništva in mikroelektronike oslabel. Vso energijo bo porabil za obnovo razvojnih zmogljivosti v svojem podjetju, ker zu- naj sebe ne pričakuje pomoči. To potrjuje anketa MZT 1996. Vključitev v EU od- pira nešteto problemov, ki jih bo večina reševala s strateškimi zavezništvi s podjetji v EU. Ni pričakovati, da bi lahko prišlo do sodelovanja ali povezovanja z akademskim sektorjem v širšem obsegu, ki bi angažiral vse slovenske zmoglji- vosti. Ta čas je dokončno minil. Terja preveč denarja in je preveč tvegan. Možnosti, ki se ponujajo v EU za nakup razvojnih rezultatov, so večje in kratko- ročne. To nam ponuja tezo, da akademska sfera ni samo zapustila industrije v nje- nih najtežjih časih iskanja identitete in novitete, marveč da je s tem potisnila in- dustrijo v naročje tujega kapitala, ker vidi rešitev z novimi tehnologijami edino 144 II. del: Iskanje novih poti pri njih. Pri tem se moramo zavedati, da so zdaj podjetja zasebna in se lahko odločajo sama ne glede na državno skrbništvo edino glede na svoj interes. Indu- strija je odrešena navezave na akademski sektor. Prikrivana večdesetletna loči- tev je postala dokončna. Zavedati se moramo, da je z vstopom v EU postala in- dustrija neodvisna od državnega raziskovanja in od varuštva države sploh. V svetu si bo iskala boljše partnerje. O tem sem pisal v nekdanjem režimu kot o pobožni želji. Ta čas je zdaj tu. Akademska sfera je ostala na cedilu, na kolenih lahko prosi podjetja za sodelovanje in ji obljublja nove izdelke in iznajdbe. Če ji bodo verjeli in se je usmilili ter ji dali še eno, zadnjo priložnost… Akademski sektor si bo moral zato izdelati novo strategijo tako na pedagoškem področju za mlade inženirje kot na raziskovalnem. Sredstva države bodo vse manjša in sa- mo za izbrani krog najboljših. To lahko razberemo na dogajanju v majhnih državah EU, Švici, Švedski, Danski, Finski. Dialektika razvoja je neizprosna in premočrtna. Napake samoupravnega sa- mousmerjanja znanosti se nadaljujejo. Ni jih mogoče uničiti, naj se vlada še ta- ko trudi in zatrjuje, da smo v orbiti sveta. Ekonomske kazalce čez deset let lah- ko že danes napovemo brez velike napake. Pri upravljanju gospodarstva in zna- nosti niso možne revolucije. Vsaj v tem režimu ne. Prejšnji, ki je zase trdil, da je revolucionaren, pa je karte zaigral. S totalno izgubo. Vlada bo morala skrbeti za plače današnjih raziskovalcev in za njihove pokojnine. Nadarjeni mladi pa bodo odhajali na Zahod. Drugi pa bodo iskali delo v industriji, ki bo po zaslugi multi- nacionalk povečevala potrebe po inženirjih. In hvalili bodo Boga, da je tako. Ra- ziskovalni rezultati so nehali vplivati na slovensko konkurenčnost in življenjsko raven sredi 80-ih let. In tudi dolgo ne bodo. Delali pa se bomo, kot da je znanost pomembna družbena sila… (kot na tistem posvetovanju SAZU leta 1986). Vendar nacije ni konec. Morali bomo že danes skrbeti za daljno prihodnost, da se obnove zapravljene priložnosti. Morali bomo začeti znova in previdno. Uporabiti moramo vse metode, ki so jih razvili v uspešnih zahodnih državah, zlasti v majhnih. M. H. Best je podal na konferenci o mednarodni konkurenčno- sti o institucionalnih strategijah v ekonomijah v tranziciji na Bledu 1997. leta pogled na novo dinamiko za konkurenco in programe za industrijsko moder- nizacijo od posredniških agencij za povezovanje univerz in industrije do om- režij podjetij samih za oblikovanje zavezništev s specializiranimi proizvajalci komplementarnih izdelkov. Vlada mora šteti za temelj subvencioniranja koope- rativne raziskovalne projekte s skupnimi razvojnimi prizadevanji z univerzami. Povsod na Zahodu poskušajo vlade prisiliti raziskovalne zavode v sodelovanje z industrijskimi podjetji. V Sloveniji moramo poskusiti vse metode, ki se nam po- nujajo kot zgled. Najslabše bi se nam zgodilo, če bi se vlada v svoji nemoči omejila samo na akademsko sfero in se ukvarjala z njenim vzdrževanjem brez meril njihovega vpliva na nacionalno gospodarstvo. To bi pomenilo zapiranje akademske sfere v izolacijo neke iluzije o znanstvenem delovanju, medtem ko bo gospodarstvo gradilo svoj lastni sistem RiR. Sčasoma bo prišlo do postavljanja javnih vpra- šanj o upravičenosti in sadovih takšnega financiranja, ki jih ne bi bilo možno braniti. Razvoj v Švici in drugih manjših evropskih državah nakazuje potek do- 145 Slovenija in EU godkov in vse večje omejevanje državnih izdatkov za RiR, ki ga ne podpira in- dustrija. V tem primeru se bo ponovil položaj s konca 80-ih let z vsemi tedanji- mi nasprotji in spori. 28. POGLED V PRIHODNOST Nič novega za slovenstvo! Priča smo oklevanju ob vstopu v EU. Radi bi, pa zopet ne. Na eni strani strahovi in sumničenja, na drugi lahkotnost, podobna dolžnosti državnega uradnika, ki mora izpolnjevati nalogo vlade. Dejstvo je, da je nemogoče pretehtati vse razloge za in proti, da bi ugotovili izkupiček, ki naj dokončno razsodi. Toliko dejstev se pojavlja in toliko se jih še bo, da tehtanje prihodnjih koristi ali škode sploh ni zanesljivo. Finančna kriza v svetu bo segla tudi v EU in spremenila današnja razmerja. Na oblast v večini držav EU prihajajo leve politične stranke z drugačnimi pogledi na EU kot dosedanje konservativne. Države evropske denarne unije EMU so z velikim trudom uravnotežile svoje proračune z maas- trichtskimi pogoji. Morebiti bodo nove vlade sklepale politične kompromise in spremenile proračune, ki za EMU ne bodo ugodni. Če se bomo odločali za EU z racionalnim izračunom, ne bomo prišli daleč. Zašli bomo v slepo ulico, iz katere ne bomo našli izhoda. Tudi vlada ne more prevzeti odgovornosti za neznano prihodnost. Saj je ne obvladuje. Misliti zgodovinsko Odločitev Slovencev za EU je zgodovinskega pomena. In v tem je izhodišče! Možnosti, ki se nam nudijo, in nevarnosti, na katere bomo naleteli, moramo tehtati na podlagi zgodovinskih izkušenj. V habsburškem cesarstvu nas ni branil nikakršen zid pred nemškim vplivom, pa tudi italijanskim ne. In to tisoč- letje! Zgodovinar Vlado Habjan je v svoji knjigi Mejniki slovenske zgodovine na- zorno opisal preobrazbo slovenskega ljudstva v narod in končno v nacijo. Nihče nas ni uspel zatreti, pognala je slovenska inteligenca in prevzela vodstvo naro- da. Če ne bi bilo nacistov, bi tudi južna Koroška ostala slovenska. Povsem nemško obesedena slovenska mesta prve polovice 19. stoletja so se na prehodu v 20. stoletje prelevila v slovenska. Mnogo nemško govorečih je pričelo tolči slo- venščino. In v Trstu prav tako. Iz tega sledi nauk zgodovine: Slovenci so sposoben in žilav narod, ki se je boril za svoj jezik in za svojo oblast v kakršnih koli okoliščinah. In zmagoval. Vse prišleke drugih narodov so asimilirali v najkrajšem času, pa naj jih je bilo tudi deset do dvajset odstotkov slovenskega življa. Tuji prišleki, ki so pljusnili v Slovenijo po koncu 1. svetovne vojne iz slovanskega sveta, so se takoj pomešali s slovensko krvjo in njihovi otroci so že v prvi generaciji postali Slovenci. Asimilacijska moč slovenskega okolja je močnejša in neodoljivejša od mnogih drugih; to se je ponovilo v letih povojne Jugoslavije. Pa tudi danes se število pre- bivalstva povečuje samo s prišleki, saj od leta 1992 naravnega pritoka žal ni več. 146 II. del: Iskanje novih poti Leta 1996 se je priselilo 9500 ljudi, med njimi 7500 iz slovanskih držav. Zakaj bi danes Slovence zavijali v vato, kot da so krhko in nežno ljudstvo? Izpostaviti jih je treba, jih vrniti v zgodovinsko okolje odprtosti brez meja, v katerem so živeli 850 let. Naj se bore za prevlado v vseh ozirih. Se uveljavijo in okrepe. Vendar se moramo zavedati nevarnosti: živimo na evropskem kolod- voru. In majhen narod smo. Nemci in Italijani so vso zgodovino hoteli ta pro- stor. Še danes imajo na njem močne položaje. In še nove bodo hoteli pridobiti. Danci in Norvežani žive mnogo bolj ob strani, pa so se iz strahu pred Nemci od- ločili proti vstopu v EU. Terjali so velike popuste. Tudi Slovenci jih morajo do- biti kot varščino proti vdoru tujih lastnikov. Če ima kdo dobre razloge za to, jih ima gotovo Slovenija. Alternative so slabe Alternativa je nevtralnost, da se Slovenija zapre v gostoljubno, vendar več ali manj zaprto enklavo. Vprašati se moramo, kakšno nevtralnost? Vojaško si lah- ko zamislimo, takšno kot Švica in Avstrija. To je razumljivo in možno, čeprav z nevtralnostjo nismo nikoli imeli izkušenj. Slovenci so se vedno borili v tujih voj- skah, dasi so jih imeli za “svoje”. Vendar nevtralnost pomeni predvsem gospo- darsko, finančno in trgovinsko zaprtost, ki naj bi ščitile slovensko industrijo, trg in denar pred vdorom tujega kapitala. To odvisi od stopnje njene odprtosti. Vendar če bi imela carinsko zaščito, bi to ne bilo samo enosmerno. Morali bi proizvajati toliko ceneje, da bi tudi ob plačanih carinah v EU ostali konku- renčni. Seveda če nas s kvotami ne bi tako omejili, da bi nas zadušili. Pred tujim kapitalom in nakupom slovenskih podjetij in bank pa ni nobene zaščite, saj bi morali biti odprta država; ščitili bi lahko le nakup slovenskih zemljišč. To pa je premalo za vsestranski razvoj Slovenije. Slovenci dobro uspevajo edinole v povsem odprtem svetu, z nešteto možnostmi, katere so vedno znali izrabiti. Da bi pa tolar lahko obstal v senci evra, verjame lahko le idealist, ki ne ve nič o zu- nanji trgovini slovenske industrije. Ko bo dvignila prihodek na evropsko raven, se pravi za tri- do štirikrat, bo morala izvažati že 90 odstotkov namesto današnjih 60 odstotkov. To pomeni absolutno odvisnost od tujih trgov. Nevtralnost je enaka izoliranosti. Ne smemo se skrivati za nevtralnostjo, kot da bi bili negoden narod, ki je komaj prišel do svoje zrelosti. V resnici smo prav skozi odprtost prišli do narodnostno izoblikovane družbe brez tujih otokov v narodnem telesu. Samo zaradi nedozorelosti, preplašenosti in neodločenosti slovenskih politikov smo izgubili Koroško. Če bi dali Maistru vsa polnomočja kot vojnemu ministru, bi imeli danes Koroško. Še dobro, da so bili politiki Osvobodilne fronte tako borbeni, da smo si vrnili odvzeto in zabarantano Pri- morsko. Na Koroškem ni nobena tuja komisija že pri vstopu v vas vedela, da žive tu Slovenci. Na Primorskem so še po 50 letih v vseh vaseh po zidovih vidni napisi, da žive tu Slovenci, samo Slovenci in nihče drugi. In to je bilo treba orga- nizirati! Torej smo spet pri oblasti, kar si velja zapomniti. Slovenci se morajo spoprijeti z odprtim svetom. Tega so bili vselej navajeni. Zakaj bi se bali prišlekov iz Evrope takšne ali drugačne vrste? Poslovenili jih bomo, preden se bodo zavedli. Pa naj pridejo še v tako velikem številu! To bo 147 Slovenija in EU samo koristilo slovenskim genom. Vzor naj nam bodo Izraelci, ki so poizraelili trikrat več prišlekov tujih jezikov, kot jih je bilo v začetku njih samih – pri- šlekov iz povsem tujih si jezikovnih, kulturnih in običajskih svetov: Poljske, Ukrajine, Rusije, Irana, Amerike, Nemčije, inteligente, težake, konservativce in naprednjake, pastirje in glasbenike. Tudi Avstrijci so ponemčili vse koroške Slovence in se ne boje za čistost krvi. Če si pogledamo ljudsko štetje na Koroškem leta 1910, bomo videli, da je bilo več kot tretjina Slovencev, pa še to samo tisti, ki so se sami izjavili za Slovence. Pa se ni noben nemškoavstrijski nacionalist bal za kri. Šele nacisti so jih hoteli iztrebiti, pa še to zaradi njihove upornosti. Koroška je klonila pred Nemci, vendar šele zaradi nacistov, dokončali so pa nacionalisti s pomočjo visoke življenjske ravni in nove polje- delske tehnike, ki je prinesla v hiše nove tehnične izraze, seveda nemške, saj slovenskih ni bilo. Glavno vlogo so imele nemške šole, kar je odtujilo mlado generacijo. Zato si zapomnimo pomen šol za naše kasnejše sklepe. Oblast in šole so steber slovenstva. Če to pade, ni več rešitve. Avstrijci dobro vedo, zakaj ne dovolijo dvojezičnih šol. Slovenci v Primorju pa gredo na limanice demokra- tičnosti in ne vedo, kam to pelje. Primorska je dober zgled reševanja slovenstva. Če bi leta 1945 pripadla Italiji, bi danes ne bila več slovenska. V tej luči nam postaja očiten ves pomen osvo- bodilnega boja, če uporabimo arhaične izraze. Takrat je šlo za vse ali nič. Z na- rodnostnega stališča se bi splačalo, če govorimo zelo neusmiljeno, da bi padlo tudi desetkrat več ljudi, kot jih je, da bi jo obvarovali. K sreči je bilo osvobodilno gibanje po slovesni priključitvi teh dežel na kočevskem zboru poslancev za- vezano in zavezan je bil vsak njegov pripadnik, da umre za svobodo teh dežel. Iz zgodovinske razdalje bodo zanamci boj za nacijo cenili edino po tem. Kdor je deloval proti temu, ga bodo imeli za nacionalnega sovražnika. Vse drugo so obrobne stvari. Merilo je, kdo je krepil, varoval in povečeval nacijo pred sovražniki. To velja tudi za Cerkev, ki je imela v preteklosti pri tem levji delež. Na Primorskem tudi v boju za svobodo. Ker je to rešilo Primorsko, sta oblast in šola lahko popravila kvarni vpliv fažizma, ki je trajal k sreči samo 27 let. Zopet oblast in šola! Zapomnimo si to! Zgodovina nas uči, da ne smemo biti pasivni, kajti to ni slovenska značajska lastnost, marveč aktivni, da prevzamemo pobudo, da se ne damo voditi in da nikomur ne prepuščamo vodstva zunaj slovenske narodnosti. To nas uče izkušnje z vsemi okoliškimi narodi. Vsi ti imajo svoje interese, ki so večinoma prikrivani z višjimi in nevtralnejšimi interesi, ki pa vselej prej ali slej razkrijejo svojo pravo naravo, ki je sovražna do Slovencev, ki jih hoče podjarmiti in asim- ilirati. Tega tudi niso nikoli skrivali, niti danes ne. Ne smemo biti preplašeni in malodušni, ker ne zaupamo v čvrstost sonarodn- jakov. Slovenci imajo nesrečno navado, da prično v družbi s tujci takoj govoriti ali poskušati govoriti v njihovem jeziku. S Srbi smo takoj govorili oz. tolkli srb- ščino. Danes na tržnici toliko ljudi z albanskimi prodajalci govori srbsko, pa čeprav med njimi komaj kdo zna srbsko, pač pa govore vsi tekočo ljubljanščino. Slovenci imajo nesrečno veščino večjezičnosti, nadarjeni so za jezike. Italijan ne bo z vami nikoli poskušal nek drug jezik, Francozi pa sploh. 148 II. del: Iskanje novih poti Seveda ne smemo biti naivni, ko se zanašamo na odpornost in energijo slo- venstva v zgodovini. Okoliščine so se spremenile, pota komunikacij so postala globalna, niso več vaška ali trška ali okrajna. Pri tem bo na preizkušnji sloven- ski jezik kot še nikoli v zgodovini. Nobena izolacija nas pri tem spopadu ne reši. Zato se moramo zanašati na zgodovinske izkušnje. Vse prišleke bomo poslove- nili, kajti slovenski sistem z oblastjo, šolstvom, zdravstvom in rekreacijsko mre- žo je tako obsežen, da se mu mora vsakdo prilagoditi, kdor hoče živeti v njem in koristiti njegove storitve. Tujci ne bodo prišli v velikem številu naenkrat, mar- več počasi. Vsi se bodo vtopili v slovenskem sistemu. Ta sistem z vsemi pod- sistemi je tista matrica, ki omogoča slovenstvu organizirano moč in žilavost. Ogromne žrtve Slovencev v preteklosti si lahko predočimo samo tako, da se zamislimo, kolikšen trud je bil potreben, da je inteligenca (in nihče drug!) to sistemsko mrežo zgradila. Danes niso več potrebne borbe na vsakem koraku, da si pridobe vsaj en slovenski razred v šoli, čitalniško društvo, dramsko, oper- no gledališče, planinsko kožo (tik ob nemški), slovensko bolnišnico itd. To je priborjeno in uzakonjeno. Da, vrhovni zakoni in ustava to varujejo. Oblast in šola sta zato vrhovna varuha slovenskega jezika kot nosilca slo- venske istovetnosti. Sta ključni pogoj za slovensko identiteto. Z njima pade tudi slovenstvo. Tu ne sme priti do nobene luknje, skozi katero bi se lahko prikradli tuji jeziki. Oblast mora ostati slovensko usmerjena, nobene internacionalnosti ne smemo trpeti. Zakon o slovenskem jeziku in njegovi uporabi v javnosti, šoli, v podjetjih in občilih bi morali čim prej sprejeti kot uradni temelj odnosa do tujih vplivov. To je simbol državotvornosti. Nobenih dvojezičnih šol in vrtcev. To so znali nemški nacionalisti dobro izrabiti kot vzvod za ločitev otrok od staršev. V dvojezične šole bi takoj priglasili Slovenci svoje otroke, vrtci bi jih po- tujčili in vzvod cepitve bi deloval. Zato se nam ni treba bati EU, dokler imamo svojo oblast in svojo šolo. Če odstopimo del suverenosti in prevzamemo evro, se na tem nacionalnem varstvenem sistemu nič ne spremeni. Vzdrževali bomo jezik še naprej in ostali Slovenci, obogateni za sto tisoče prišlekov iz okoliških in daljnih držav. Zato velja korajža! Odpreti se svetu, postati nacija na križišču interesov in vsesavati vse, ki pridejo v slovensko skupnost. Narod (za razliko od državne nacije) bo odpravil vse dežmanovce in ohranil svoj sistem kot nedotakljivo oporo in izhodišče za širjenje v nekdaj slovenske obrobne dežele. 149 150 III. del DRUŽBA IN POLITIČNI OKVIRI 151 Slovenija in EU 29 . SLOVENSKI ZNAČAJ IN GOSPODARSTVO Posebnosti in podobnosti z Evropejci Ko smo poslušali nasvete zahodnih izvedencev, so nam skoraj vedno navajali Nemčijo kot zgled. Sprašujemo se, zakaj se moramo učiti od Nemčije in ne od južnoevropskih držav, Francije, Italije in Španije. Priznati moramo, da ni nobe- na država v Evropi v 200 letih dokazala svoje gospodarske vitalnosti tako prodo- rno kot Nemčija. Ko se je v 19. stoletju združila, je prehitela Anglijo in Francijo ter postala vodilna evropska gospodarska sila. Ta položaj je ohranila kljub izgu- bam v dveh strahotnih vojnah. Poleg tega ni svojega gospodarstva nikoli vodila po čisto liberalnih načelih neoklasičnih ekonomistov, saj je obdržala vzorno so- cialno državo, ki danes terja že več kot pol KDP. Vsej celini in svetu je zato lah- ko vzor predvsem z načini in načeli, na podlagi katerih ima najvišjo dodano vrednost na zaposlenega v Evropi. Ali so Slovenci v čem podobni Nemcem? Na prvem mestu moramo našteti močan skupnostni solidarnostni občutek, ki so ga Slovenci visoko razvili v zgodovini, pri čemer niso imele hierarhične stopnje nikakršne večje vloge. Slo- venci so prav tako natančni in disciplinirani, radi se podrejajo navodilom višje- ga po položaju in vplivu. Tako se nagibajo k perfekcionizmu, ki so ga drugi Ju- goslovani tako občudovali ali zasmehovali. Ločijo pa se od Nemcev po svojegla- vosti ali trmi oz. odporu do pravil, po katerih bi se morali ravnati. Bolj so podob- ni skupnosti svobodnih kmetov, kosezov, kot si mislijo. Zato so njihovi politični spori globlji kot pri drugih severnih narodih, saj prehajajo v fanatičnost v pozi- tivni ali v negativni smeri. Na teh lastnostih je zgrajena slovenska obrtniška tra- dicija, saj imajo velik dar natančne izdelave, ki pa ni pripeljala do odličnosti vsemu svetu znanih tržnih znamk v obdelovalnih strojih ali v optični ali finome- hanični industriji. Niso se znali povezovati v večje združbe s prevzemanjem skupnega in razdeljenega tveganja. Tradicija podvrženosti redu je Slovence pe- ljala žal v nacionalno odvisnost in v priznavanje oblasti, ki so jih diktatorsko za- sužnjevale, kot da bi bili zaslepljeni z avtoriteto. Da so se uprli fašizmu, je sko- raj nepojmljivo glede na zgodovino večstoletnega podrejanja, čeprav so vmes tudi svetla razdobja kmečkih uporov in reformacije. Vendar se zdi, da se je izražala slovenska upornost bolj na duhovnem področju prosvetiteljev in na- rodnobudniških piscev in pesnikov. Slovenska zgodovina ni poznala revolucij. Kulturna tradicija se je izrazila tudi v gospodarskih sestavih na podoben na- čin: ne velikih podjetij, marveč manjša podjetja na solidarni podlagi. Razvoj industrije po 2. svetovni vojni je bil revolucionaren. Do industrializacije v takšnem obsegu ne bi nikoli prišlo po naravni poti, ker ni v skladu s slovensko kulturno tradicijo. Pri tem seveda ne moremo mimo domneve, da je bila tudi 152 III. del: Družba in politični okviri ustanovitev lastne države revolucionarna in vodena iz osrednjega kroga sloven- skih intelektualcev. To je neka vzporednica z drugimi dogodki v slovenski zgodovini, ki so bili podobni izbruhu vulkana, vodili pa so ga vselej intelektual- ci s svojo slutnjo nacionalnega pričakovanja. Kontinuiteto slovenske kulture je nasilno prekinila komunistična revolucija leta 1945 in vnesla prvine, ki se niso skladale s strokovnim smislom za sku- pnost in solidarnost, s priznanjem lastnine in truda vsakega posameznika, ki ima prost dostop do najvišjih položajev samo s svojo nadarjenostjo ne glede na svoj stan. Prvine neenakosti, nezaupanja in strahu so povsem spremenile slo- venski značaj, tako da ga je ta polstoletna skupnost povsem ločila od kulturne- ga razvoja severnih in zahodnih sosedov. Nastale so ogromne kulturne razlike, ki jih ni mogoče razumeti brez te prisile in zatiranja, naj se zdi novim generaci- jam to še tako nerazumljivo, nepomembno in pozabljeno v preteklosti. Njihovo odzivanje in oblikovanje življenja v družini sta s tem ožigosani. Nov skupen razvoj z Zahodom bo šele odpravil to razliko. Ta kulturni prepad se najnazorneje vidi na primeru Nemcev, ki so bili razde- ljeni med Zahod in Vzhod. Vzhodni del je šel skozi isti zgodovinski proces kot Slovenci. Zahodnonemški politiki se tega razkola ob združitvi leta 1989 niso za- vedali. Šele danes spoznavajo ogromne kulturne razlike, ki se ne zmanjšujejo niti po desetih letih. V Davosu sem že leta 1992 poslušal predavanje Lotharja Spätha, nekdanjega predsednika vlade uspešne dežele v Baden-Württenberg, ki je prevzel vodstvo koncerna Zeiss v Jeni, da so imeli njihovi turški delavci več klasičnih nemških kreposti, mednje šteje močno delovno etiko in samodiscipli- no, kot pa etnični Nemci, ki so zrasli pod komunizmom. Tudi Slovenci se v svo- jih odzivih, tesnobah in težnjah ločijo od Zahoda, čeprav si to mnogi nočejo priznati ali to omalovažujejo. Kultura pač ni neka prvobitna in neupogljiva sila, marveč se oblikuje nenehno v toku politike in zgodovine, zlasti tako totalne, ki je segla v vsako človekovo usodo in v vsak v hribih skrit zaselek. S slovenskim značajem si lahko razložimo dejstvo, da niso kazali merodajni “novi” politiki nobenega navdušenja nad reševanjem socialističnih koncernov in sploh velikih podjetij, marveč jim je pomenilo majhno elastično zasebno podjetje ideal. V tem so se ločili kot noč in dan od Nemcev, ki so po tem, ko jim je zavezniška kontrolna komisija razpustila vse nacistične koncerne (IG Farbe- nindustrie, Vereinigte Stahlwerke itd.), vendarle napeli vse sile, da so ohranili velika podjetja, kot so bila Bayer, BASF, Hoechst itd., ki so danes središča združevanja novih podjetij in se tako nenehno večajo. Slovenci pa so razbili vso veliko industrijo in si vzeli možnost ohranitve delovnih mest (izgubili so jih 184 000), s tem pa tudi oslabili nastop proti tujim podjetjem, ki pri prihodu v Slovenijo sploh nimajo zrelega in enakovrednega partnerja. Slovenci so celo sprejeli zakon o monopolih, ki v tem realnem položaju sploh nima smisla in de- luje v takšni razdrobljeni pokrajini anahronistično in zaviralno. Slovenija nam- reč danes nič bolj ne potrebuje drugega kot velika in močna podjetja, ki bi bila sposobna združevati manjša podjetja. Govoriti danes o monopolu na nepomem- bnem slovenskem trgu je nesmiselno, saj je odločilen globalni trg. Večini večjih podjetij – razen agroživilski industriji – domači trg nič ne pomeni, ker je vsa 153 Slovenija in EU teža njihovega nastopa na svetovnih trgih. Ko bomo v EU, na velikem enotnem trgu, bo vprašanje monopola doma nesmiselno, saj bo trg celotna EU. Nobeno slovensko podjetje ne bo tako močno, da bi se borilo za monopol v EU, se pravi, da bi osvojilo več kot 40 odstotkov tega ogromnega trga. Danes mora biti glavni interes vlade usmerjen v pomoč tistim sposobnim podjetjem, ki lahko prevzemajo podjetja, si povečujejo trg in pridobe sinergijo z vključevanjem poddobaviteljev in njihovih omrežij. Vzpostaviti moramo svoje multinacionalke, da vsaj v nekaterih panogah pridobimo položaj močnega poga- jalca. O pomenu velikosti in usmerjenosti podjetij je pisal ameriški ekonomist Alfred D. Chandler v knjigi Dinamika industrijskega kapitalizma leta 1990. Marjan Cerar iz Belinke je bil prototip takšnega v prihodnost usmerjenega združevalca multinacionalke. Spoznal je, kje je jedro slovenskih možnosti za vstop med sve- tovno konkurenco, kar se do zdaj ni posvetilo nobenemu pragmatičnemu gos- podarskemu ministru. To so lahko edino delniške družbe s profesionalnim me- nedžmentom, kar je v svetu podoba koncerna. Od manjših zasebnih, večinoma družinskih podjetij lahko samo laik pričakuje pobude za združevanje. Če bodo ta podjetja zrasla v pomembnejša, jih bodo vsrkali takšni na novo nastali kon- cerni. Žal je sposobnih koncernov malo. Zgodovinska napaka vlad nove države je bila, da so pustili umreti tako velika središča razvoja in inovacij s pravo arma- do inženirjev. Če so ti slovenski inženirji danes raztreseni osamljeni po majhnih storitvenih podjetjih in trgovinah, so za družbo izgubljeni. Prav čisto nič ne po- menijo – podobni so tisočem prodajalcem. Pomembno težo so imele samo nji- hove skupine s tradicijo in izkušnjami. To je prav tako znak slovenskega per- verzno okvarjenega značaja razbitih skupnosti in oropane solidarnosti. Razvoj mišljenja v Sloveniji je bil v nekem smislu retrograden: zdaj večina uvideva, da je samo delniški kapital velikih združb, ki so bile prej samoupravne tvorbe, sposoben za prodor v svet kot multinacionalke, medtem ko so zasebna podjetja sposobna samo za nastop na domačem trgu, kaj več pa ne. Vračamo se k temeljem kapitalizma. Ključna razlika je v kakovosti, polmeru, do kamor seže intuicija menedžmenta, zlasti pa v strahoviti organizacijski nesposobnosti vodil- nih slovenskih industrialcev. Razvoj Slovenije bo mogoč edino z ozko povezavo bank in njene specializira- ne industrijske panoge. Natanko tako kot v Nemčiji, kjer so industrijsko rast po vojni financirale predvsem banke, ne pa ponudbe kapitalskih deležev. Čim bodo možne zasebne banke z omejeno odgovornostjo, bodo nekatere med njimi dosegle izredno velikost v ozkem razmerju z določeno industrijo, na katero se bodo specializirale. Prav takšen način razvoja je omogočil Nemčiji njeno izred- no hitro rast v nasprotju z ZDA in Anglijo. Seveda ta razvoj ne bo smel biti krat- koročen, marveč usmerjen v dolgo razdobje prihodnosti. Zastopniki bank bodo zato v nadzornih svetih teh podjetij. To simbiozo opisuje omenjeni Chandler v svoji knjigi kot nemško posebnost. Danes so slovenska podjetja prisiljena, da se zanašajo sama nase z velikim deležem lastnih sredstev, kar ni običaj v Nemčiji, kjer imajo pol manj lastnih sredstev. To jim omogoča stabilnost financiranja in s tem dolgoročno perspektivo pri naložbah. Še nekaj pomembnega je pri tem: toliko opevani sovražni prevzemi so bili nezmožni, če imajo banke tako visok 154 III. del: Družba in politični okviri delež kapitala. Zakon o sovražnih prevzemih bi moral celo predpisovati, da je potrebno pridobiti 80 odstotkov glasovalnih deležev, če naj uspe sovražni pre- vzem. Povezava bank in vodilnih industrij je pogoj za uveljavljanje Slovenije v svetu. Odlašanje privatizacije bank to v veliki meri onemogoča. Nacionalni značaj v veliki meri predestinira gospodarske odnose. Značilno za današnje razmere v podjetjih je močna skupinska usmerjena narava odnosov na ravni delavnice. Nastali so kot posledica v zavest pregnetene povezanosti sa- moupravne organiziranosti, ki je budila občutek pripadnosti in solidarnosti, če- prav se ni usedla dovolj globoko, ker je trajala premalo časa. Posledica so sindi- kati na državni ravni, kolektivno pogajanje in zastopstva korporativne narave delodajalcev in delojemalcev. Po tem je Slovenija povsem prevzela nemški si- stem skupno s pravico soodločanja. Tako smo prevzeli socialno tržno gospodar- stvo, ki se razlikuje od ameriškega v temeljih. Ta solidarnost posameznih slojev, kot so učitelji, zdravniki, delavci itd., je pomembna vrednota, saj nastopajo v obrambi svojih pravic zelo kompaktno. Na ta način so izključeni lokalni sindi- kati ali neodvisni podjetniki. Veliko škodo je naredila “diskontinuiteta” kot moda trenutka po porazu eno- partijske vladavine na volitvah aprila 1990, kajti mnogo stvari ne bi postalo tako uničujočih. Velika podjetja ne bi razpadala tako hitro brez kakršnega koli priza- devanja za reševanje. Vloga države z intervencijami v pomembnih ali ključnih podjetjih je postala zaradi diskreditiranega samoupravnega režima prepoveda- na, čeprav je v letih krize na Zahodu intervenirala vsaka vlada, ker so to terjali od nje tako podjetniki kot delavci. Tudi Svetovna banka je tedaj molčala in pri- hranila zase liberalistične nauke, ki jih zdaj tako radodarno naslavlja na postko- munistične države. Moralo je priti do inflacije plač, da je vlada določila ne samo minimalne plače, marveč tudi najvišje plače in postavila vodilo, da morajo plače zaostajati za stopnjo gospodarske rasti. Moralo je miniti skoraj deset let po samoupravljanju, da je država obnovila svojo vlogo nadzornika in usmerjevalca gospodarstva. Zavest podjetnikov še ni tako močna, da bi se združevali v kartele, ki so bili v kriznih časih vedno kori- stni, ker so omejevali anarhijo na trgu in v cenah. Stopnja zaupanja je še preniz- ka za takšno združevanje. Spontano se podjetniki še niso zmožni povezovati in dogovarjati. Skupinska narava odnosov delavcev na ravni delavnice ni segla v vodstvena nadstropja. Slovenski značaj se je prenovil samo delno v posameznih izsekih družbe. 30. SCENARIJ VKLJUČEVANJA V EU Izjemen položaj najmanjšega naroda v EU v boju za samobitnost EZ ni dežela miru in varnosti za šibke in ranljive državice. To je kruta družba neizprosno preračunljivih in ljubosumnih gospodarstev, ki s kremplji branijo svojo visoko življenjsko raven in pravice do svobodnega trgovanja v škodo vsa- kega, ki ni konkurenčen in ki se ne upre trdno splošnim načelom svobodnega 155 Slovenija in EU trgovanja. Vedeti moramo, da je to svet konkurence, ekonomije obsega, stan- dardiziranih izdelkov in hladnega pravičništva. V tem svetu medsebojnega tekmovanja, intrigiranja in prevladovanja bo ostal nepremagan in nepodjarm- ljen samo tisti, ki se bo neomajno skliceval na svojo izjemnost, na svojo neprila- godljivost in na svoje zgodovinske pravice ne glede na vso demagogijo demo- kracije in enakosti. Ostal bo samo tisti, ki bo dokazoval, da zanj ne morejo veljati ista pravila in obveznosti kot za velike države, ki so od njega od pet- do štiridesetkrat večje, kajti njegova majhnost in krhkost sta tako veliki, da bi ga samo tridesetina velikosti njegovih sosedov prekrila kot dlan hrošča in da mu ne bi ostal niti kvadratni kilometer za njegov jezik in kulturno dediščino, njego- va preteklost pa bi bila razvidna samo še v muzejih. Zato moramo med nami poiskati tiste osebnosti, ki bodo znale z vso dušo in znanjem dokazovati in izboriti to našo izjemno pravico in se tako uveljaviti v morju EU. Že to nam pove, da smo ob takšnem vstopu v EU, ki nam bi omogočil ohraniti našo slovensko samobitnost in vse, kar pod tem razumemo, največji sovražnik mi sami. Mnogi med nami ne čutijo te enkratne odgovornosti pred vsemi Slovenci, zlasti pa pred potomci, marveč se vedejo brezskrbno v svojem slepem liberalizmu, ker ne spregledajo sovražnih namer velikih držav ali pa so se vdali v usodo hlapca, češ saj smo preživeli še vse hujše in zlasti krvave čase. Sedanji čas res ni krvav, ni tujcev, ki bi izganjali slovenske ljudi z njihovih do- mov ali streljali slovenske talce, marveč so to olikani pogajalci iz gospodarstva, pravi svetovljani, ki propagirajo demokracijo in svoboden pretok blaga in ljudi. Celoten proces vključevanja je zato tako celovit in zapleten z vsemi elementi, ki se medsebojno pogojujejo, kar je razvidno iz strategije vključevanja v EU. Že izdelana strategija povečevanja konkurenčnosti slovenske industrije je njen se- stavni del. V njenem okviru je treba čim prej sprejeti zakon o prevzemih, zakon o tujem kapitalu in zakon o varstvu slovenske zemlje. Vse to zahteva načelno soglasje slovenske javnosti in strank. Zato je upravičena vlada, ki bi jo podprlo vsaj 70 odstotkov parlamenta, da ne bi prišlo do zavlačevanja in s tem do izpo- stavljanja Slovenije presenečenjem in izvršenim dejstvom, ki jih zgodovinsko ni mogoče več popraviti. Najslabše, kar bi se lahko pripetilo Sloveniji ob vsej njeni komaj doseženi samostojnosti, je neorganiziran, kaotičen, amaterski, stihijski, nepripravljen in zato primitiven in nezgodovinski vstop v EU. Za takšen projekt je izraz vlada narodne enotnosti najbrž pravi. To bi bil dokaz, da so Slovenci zmožni načrtnih priprav za zgodovinski preobrat. Poglejmo si naše nemoči in nevarnosti, ki nam prete zaradi nas samih. Gospodarska nekonkurenčnost Razlika dodane vrednosti na zaposlenega v gospodarstvu med nami in Nemčijo je narasla v 14 letih za dvakrat, s 3,1-kratne na 6,4-kratno. To pomeni veliko ne- enakost, ki je izraz naših pomanjkljivosti, zastarele proizvodne opreme in orga- nizacije in nedoraslega menedžmenta. Vse to so ostanki samoupravnih usedlin, ki se jih še nismo otresli. V šestih letih se nismo dvignili niti na takratno dodano vrednost 30 300 DM, medtem ko je bila leta 1994 23 000 DM. Analize kažejo, da so dosežene cene okrog 16 odstotkov nižje od zahodnih. 156 III. del: Družba in politični okviri Dodana vrednost na izdelek je zato bližja zahodni kot dodana vrednost na zapo- slenega oziroma celotnega podjetja. To pa pomeni, da so naše delovne norme mnogo večje kot zahodne, ker so slovenske plače nekajkrat nižje. Vendar na- rede nemška podjetja tri- do štirikrat več kot slovenska. Njihova ekonomija ob- sega je zato tolikokrat večja. Zato je njihova režija, ki bremeni proizvodnjo, toli- kokrat manjša in racionalnejša, razvoj, ki je približno na isti višini kot pri nas, pa bremeni večji obseg izdelkov in je zato relativno cenejši. Celotno poslovanje je tako cenejše. Sodobna oprema se šestkrat hitreje izplača in jo zato šestkrat prej zamenjajo s sodobnejšo in produktivnejšo. Naša proizvodnja tega tempa posodobljanja ne zdrži in moramo zato zastareti in postati še bolj nekonkurenč- ni. Ker imamo nižjo dodano vrednost na zaposlenega, imamo nižje plače in iz njih nižje prispevke za državo in manj sredstev za amortizacijo in za naložbe. Naših 19 odstotkov za naložbe od dodane vrednosti je kljub vsemu samo četrti- na nemške vsote za naložbe, ki pa pomeni samo 7 odstotkov nemške dodane vrednosti. Isti odstotki pomenijo v absolutnem znesku nekaj povsem drugega. Da bi dohiteli Zahod, bi morale biti naložbe v posodabljanje bistveno večje. Vendar tega ne dovoljujejo razmeroma visoki stroški dela in majhno varčevanje prebivalstva. Sami posodabljanja ne bomo zmogli. Če pridemo v EU, bomo mo- čno nekonkurenčni in nesposobni, da tehnološko ujamemo jedro EU. Naše pla- če bodo morale zaostati, da bo mogoče več vlagati. In takšne bodo ostale dese- tletja, kajti sami nimamo nobene možnosti spremembe. Zato bomo prisiljeni sprejeti dokapitalizacijo z novimi zahodnimi lastniki. Kolikor več bo treba vlo- žiti za dohitevanje, toliko večji bo delež tujcev. Zato je nemogoče zajeziti večji delež tujega kapitala, če se bomo odločili vstopiti v družbo evropskih gospodar- stev. Zato je naivno trditi, da bomo vstopili v EU, v isti sapi pa, da ne bodo tujci prevzeli velikega dela slovenske industrije. Izračunamo lahko, da bo njihov de- lež dokapitalizacije enak dosedanji vrednosti industrije, kar pomeni, da bo tuje lastništvo obsegalo okrog polovice. Slovenskim lastnikom bo ostala samo polo- vica gospodarstva. Vendar to ne zajema novih tovarn, postavljenih na zelenem travniku, ki bodo stoodstotno v lasti tujcev. Tuji kapital bo vse raje vlagal v Sloveniji, kajti slovenske plače bodo stagnira- le ter se tako v primerjavi z zahodnimi realno zmanjševale. Ta trend bo dolgo- trajen, čeprav se bo dodana vrednost v tujih podjetjih hitro dvigala, kar kaže že sedanje dogajanje v podjetjih, v katerih ima tuji kapital večinski delež in oblast upravljanja, saj je dodana vrednost že v prvih dveh letih zrasla za dva- do trikrat nad povprečje. Vendar so interesi kapitala dolgoročni in zato usmerjeni v ohra- nitev dovolj velike razlike med slovenskimi plačami v matičnih tujih podjetjih. Čeprav šteje Renault svojo slovensko tovarno za eno najboljših, niso Revozove plače enake francoskim, ampak slovenskim na zgornjem povprečju. Ta razvoj je gospodarsko vnaprej določen in se ne da ustaviti. V načelu ni slab, ker prinaša Slovencem delovna mesta in sodobne tehnološke izkušnje. Po- vezan pa je z dvema pogojema: da bo menedžment slovenski in da bo jezik spo- razumevanja v podjetjih slovenski. Univerza s slovenskim jezikom in izrazo- slovjem bi postala sicer anahronizem, nezanimiv za študente kot nekakšna ek- sotika v tujem svetu. Oboje je mogoče določiti s predpisi vlade, ki pa mora pri 157 Slovenija in EU tem delovati odločno. Pokazati mora svojo načelnost in nepopustljivost. Seveda menedžment ne bo mogel ostati slovenski, če ne bodo slovenski odločilni lastni- ki. Če bo tujec popoln lastnik, bo to mogoče obdržati samo s predpisi vlade. Strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije, ki jo je vlada sprejela na začetku leta 1997, vsebuje elemente, s katerimi bo možno usposobiti industrijo za povečanje njene odpornosti. Ta strategija je zato glavni sestavni del strategije za vključevanje v EU. Potreben je še zakon o prevzemih in zakon o tujem kapitalu. Občine ne smejo vabiti tujih podjetnikov z dajanjem ugodnosti pri komunal- nem urejanju ali celo z brezplačno komunalno ureditvijo, oprostitvijo davkov in z drugimi ugodnostmi. Tudi država ne sme tujih podjetij oprostiti plačila carine, če uvažajo za svoje obrate. To pomeni diskriminacijo in neenake konkurenčne pogoje za slovenska podjetja, ki morajo plačevati carino, komunalno ureditev in dajatve. Zemljišča in nepremičnine To je področje, ki bo dolgoročno odločalo o samobitnosti slovenske države. Tu se bodo izkazale spretnost ali nespretnost, povezanost in usklajenost ali zmeda in neodločenost slovenskih oblasti samih, od vlade do zadnje občine. Na pravici do nakupa zemjišča katerega koli prebivalca EU kjer koli v EU so se lomila po- gajanja o pridružitvi EU skoraj vseh držav. Ni čudno, da je šlo najtrše pri majh- nih državah, ki bi jih kupci lahko kar preplavili in v kratkem času spremenili etnično in kulturno podobo pokrajine. Danci in Norvežani so prav zato zavrnili pridružitev. Danska si je izborila posebne ugodnosti. Nobena skrivnost pa ni, da so si mnoge države uredile predpise občin tako, da so do skrajnih možnosti omejile takšen nakup z gosto mrežo križno povezanih določil, ki so omogočale domačinom prednostni nakup in s tem onemogočile prehod zemljišč v tuje la- stništvo. Ker je v Sloveniji z naselji pokritih 550 km2 površine, pomeni njihova razširi- tev za 5 odstotkov 27.500 parcel za gradnjo novih stanovanj. Ta številka je tako majhna, da zadošča za nakup celotnega razpoložljivega prostora kapital 2,2 mi- lijona DM. Ta prostor niti še ni urbanistično obdelan. Med vsemi 664.500 stano- vanji je 13 000 stanovanj praznih, večinoma starejših, za nakup katerih zadošča kapital 600 milijonov DM. Ves razpoložljivi prostor, ki bi ga lahko kupili tujci za manj kot 1 milijardo DM, bi sprejel 200 000 prebivalcev. Pri tem nismo upošte- vali počitniških hiš, ki bi jih tujci z veseljem kupili, če bi jim bilo to omogočeno. Prostora bi bilo za 26 000 takšnih hiš, s čimer bi se število obstoječih podvojilo. Za nakup teh površin (2100 ha) zadošča 1,7 milijona DM in v njih bi lahko prebivalo okrog 100 000 tujcev. Te številke nam povedo, da je slovenski prostor zelo izpostavljen in ranljiv, kajti potrebna denarna sredstva v primerjavi s kupno močjo tujih interesentov so minimalna. Za 8 milijard DM se lahko naseli v državi okrog 300 000 tujcev, kar je 15 odstotkov sedanjega prebivalstva. Te številke so lahko malo večje ali malo manjše, vendar točno izražajo velikost, s katero se moramo soočiti kot tre- nutno najmanjša država v EU. 158 III. del: Družba in politični okviri Če imamo to pred očmi, razumemo prizadevanja Danske, da si je izposlovala poseben postopek ali predpravice proti naseljevanju Nemcev, ki jih zanima na- kup počitniških hiš. Pridobili so čas, ker so v prvem referendumu v glavnem za- radi tega razloga zavrnili vstop v EU in uredili pravila občin za prodajo kmetij- skih zemljišč praktično tako, da so onemogočili nakup tujcem, ki niso kmetje. Ker bi bili ti tujci naseljeni v dolinah ob mejah in ob morju, je jasno, da bi prišlo do njihove številčne prevlade v večini občin; kaj bi to pomenilo za na- rodnostno sestavo, za šolanje otrok in za trgovino ter urade, ki so v stiku s temi ljudmi, si lahko predstavljamo. Te obrobne pokrajine bi v nekaj desetletjih po- polnoma spremenile svojo narodnostno in jezikovno značilnost sedanjega av- tohtonega slovenskega prebivalstva. Ob zahodni meji bi postale italijanske, ob severni nemške, kar niso bile nikoli v zgodovini. Zato lahko razumemo prizade- vanja italijanske vlade, da vsili Sloveniji pravico do naseljevanja nekdanjih uradnikov, poštarjev in kvesturinov, ki so tu prebivali nekaj let med italijansko okupacijo. Razumemo obljube visokega italijanskega funkcionarja, da se bo v Sloveniji naselilo 350 000 nekdanjih optantov in da jim ne bo žal denarja za nji- hovo selitev in namestitev. Soška fronta jih je stala 40-krat več kot teh 8 milijard DM. Glede na prihodnost je to dober vložek. Kaj to pomeni ob sedanjih 204 300 prebivalcih vseh občin od Pirana do Tolmina (vključno s Sežano in Ajdovščino), si lahko predstavljamo. Slovenska zemlja je naseljena najbolj redko v Evropi: samo 98 prebivalcev na km2, Švica jih ima 167, Italija 188 in Nemčija 226. Blizu smo Danski s 120 prebivalci na km2. Že iz tega je jasen pritisk na Slovenijo kot na nekakšen prazen prostor. Ali ga ni že Hitler v svoji knjigi ” Mein Kampf” pred- stavil kot nemški Lebensraum? Vprašanje naselitve tujcev v slovenskem prostoru, naj bodo to trajni ali zača- sni prebivalci, je izredno občutljivo in usodno. To je bilo tudi v zgodovini: seli- tve so določale narodnostno ozemlje. To je daleč usodnejše kot tuji kapital, ki je anonimen in ne pušča sledi v narodovem živem tkivu. Tuji kapital je ekonom- ska kategorija in ne pritiska neposredno na mikrookolje (čeprav ima dolgoroč- no tudi etnične posledice zaradi dotoka menedžerjev in bolj ali manj “uradne” tuje govorice). Naselitev tujcev v majhnem slovenskem prostoru, kjer že vsak otrok ali družina pomeni veliko, je tisti prag, ki ga ne smemo prestopiti. Tega vprašanja ne smemo obravnavati lahkomiselno, kajti posledice bodo neizmerlji- ve in nepopravljive. Zdaj živimo v miru in to hočemo ohraniti. Ne želimo zaseja- ti klic etničnih sporov ali celo etnocida. Tega vprašanja se lotevajo podobno vse majhne evropske države, pa tudi ve- like države, ki niso želele imeti za svojo mejo pripadnikov druge narodnosti. Vzemimo Italijo, ki je znala asimilirati že večino slovenskega življa in je prepre- čila dotok novih slovenskih naseljencev z vojaškim obrambnim pasom vzdolž meje. Potrebujemo zakon o varstvu slovenske zemlje, na podlagi katerega bodo občine izdale svoje predpise, ki bodo veljali za vse posameznike enako. Prepo- vedana je uporaba zemljišča za drugačno namembnost. Pri nakupu imajo pred- nost slovenski državljani iz te ali sosednjih občin, ki bodo uporabljali zemljišče za kmetijsko dejavnost. 159 Slovenija in EU Zakon o obrambi mora prepovedati naseljevanje tujih državljanov v obmej- nem pasu 10 km, na izpostavljenih mestih do 15 km od državnih meja ali mor- ske obale proti notranjosti države. Na ta način bi bila nedostopna za tuje nase- ljevanje narodnostno najbolj izpostavljena in občutljiva pokrajina do Sežane, Komna, Ajdovščine, vsa zgornjesoška in zgornjesavska dolina vse do Kranja, lo- garska, dravska in pomurska pokrajina. Upoštevati je treba tudi mejo proti Hr- vaški in Madžarski. Sistem zakonov in predpisov od državnih do občinskih mo- ra biti skrbno pretehtan in trden, tako da sestavlja mrežo, skozi katero se ne more prikrasti nobena izjema. Pretehtana odločitev o vstopu v EU Ko razpravljamo o našem zaostanku za EU in o vstopu vanjo, ne smemo sprejeti potrebe po vstopu kot zgodovinsko nujnost, marveč kot racionalni sklep po te- meljitem tehtanju okoliščin, ki jim bomo izpostavljeni v EU. To vsekakor ni na- cionalni cilj, marveč ena od možnosti. Zato mora biti analiza posledic prva zah- teva. EU ne sme biti naša usoda, marveč naša možnost, naša izbira. Slovenija si je komaj priborila svojo državno suverenost. Niti ljudje niti poli- tiki še niso navajeni misliti suvereno in državotvorno. Obnašajo se, kot da jim je bila suverenost samostojne in neodvisne države podarjena in da se ji lahko zato takoj odrečejo. Nasprotno slovenskemu mnenju je češko: skrbno in ljubosu- mno tehtajo vsako gesto Nemcev kot svojih sosedov. Ne odrekajo se nobeni prednosti, ki so jo priborile nekdanje komunistične vlade, čeprav so danes osovražene. Havel se obnaša državotvorno! Slovenci smo bili tisočletje ljudstvo, nato stoletja narod, ki si je uveljavil svoj jezik in jezikovna pravila, svoje šolstvo in svoje razumništvo, ki je zmoglo pri- peljati Slovence do tretje stopnje – samostojne nacionalne države, ki terja priznanje in spoštovanje. Vesti se moramo kot nacija, ki se ne odreka ničemur v svoji zgodovini, kar jo je oblikovalo kot nacijo. Ne odrekamo se ničemur, kar smo pretrpeli, kajti nikoli nismo nobenega soseda okupirali, asimilirali ali napa- dali. Res je nasprotno: Italijani so okupirali Slovence prvič leta 1918 in nato po- novno leta 1941. V teh letih so zagrešili nad nami vojne zločine, zločine proti človekovim pravicam in zločine proti pravicam naroda in proti njegovemu ob- stoju, kar je genocid. Poskušali so zatreti jezik, ukinili so slovensko šolstvo in slovenske knjige, prepovedali so družinam celo nositi njihova stoletna družin- ska imena. Nihče ne more zahtevati od Slovencev, da to pozabijo. Ko so Sloven- ci izganjali okupatorje, so morale pasti poleg krivih tudi nedolžne žrtve. Vendar je bila to posledica fašističnih grozodejstev in zatiranja, ki so trajala desetletja. Zgodovina se bo ponavljala, če bo EU prisilila Slovenijo kot žrtev, da prizna pravice svojega zatiralca, ne da bi dobila priznanje njegove krivde. Kot v češko- nemški vzajemni izjavi gre za pogoj minimalnega človeškega opravičila, za izraz obžalovanja v imenu generacij, ki niso več žrtve. Italijanska stran bo morala izjaviti, da se zaveda, da je njena fašistična politika nasilja zoper Slovence ustvarila podlago, na kateri je prišlo do povojnega optiranja in izselitve Italija- nov. To naj ostane zato v preteklosti, kajti oboje je treba sprejeti kot nepoprav- 160 III. del: Družba in politični okviri ljivo. Italija pa bo morala plačati odškodnino slovenskim žrtvam italijanskega nasilja. Obe državi se morata obrniti v prihodnost. Obe morata izjaviti, da ne bosta obremenili političnih odnosov z nobenimi političnimi ali pravnimi temami, ki bi imele vzroke v preteklosti. Obžalovanje preteklosti in odpoved kakršnim koli novim zahtevam iz tega naslova je pogoj za sodelovanje v EU. Potem Slovenci ne bi imeli grenkega občutka žrtve že ob vstopu v EU. Ne bi jih bilo strah Italijanov. Možnosti za potrditev vstopa v EU na referendumu prebivalstva bi bile mnogo večje. Varstvo okolja in proizvodnje s predpisi Skozi odprte meje bo lahko prihajala proizvodnja, ki bo uničila pokrajino in na- ravne vire, kakor tudi izdelki, ki bodo slabi in škodljivi ter bodo konkurirali do- mačim proizvajalcem, če ne bomo pravočasno sprejeli enako strogih tehničnih predpisov, kot veljajo v glavnih državah EU. Pri tem se ne smemo kot do zdaj ozirati na koristi domačih onesnaževalcev. Če ne bomo prisilili domačih podje- tij k večji kakovosti odpadnega zraka in vode, bodo vdrli v Slovenijo tudi tuji. Zakaj imamo predpise o čistosti zraka in vode nekaj stopenj nižje od nemških? Zakaj ni predpisov, ki prepovedujejo vsebnost nevarnih, radioaktivnih, kance- rogenih in drugih snovi v živilih, v zemlji, v izdelkih in v okolju? Zato, ker smo podedovali to iz realsocializma in iz okolja nekdanje Jugoslavije in se ne odloči- mo za korenit rez v te anomalije. Časa za vse to ni več mnogo. Pohiteti bo treba. Zato mora vlada v strategiji vključevanja v EU razdeliti odgovornost, določiti odgovorne nosilce in postaviti roke. Javnost se niti ne zaveda, koliko proiz- vodnje je že zdaj okolju škodljive, takšne, ki ne bi mogla obstajati v državah Za- hoda niti en dan. In to pri najbolj slavljenih podjetjih. Projekt vključevanja v EU Vse naloge ob pripravi na vstop v EU morajo biti napisane v strategiji vključeva- nja v EU, za njihov nadzor pa postavljeno vladno koordinacijsko telo pod vod- stvom ministra za vključitev v EU. Vse naloge so tako členi projekta. Izpolnjeva- nje nalog nadzoruje minister in poseže ob vsaki težavi, ki se bo pojavila kljub strategiji, kajti vsega ni mogoče predvideti. Potem bomo lahko trdili, da je to najvišja prednostna načrtna akcija. Nič se ne bo izmuznilo nadzoru. Tako bo škoda najmanjša. Potem bomo lahko zanamcem zatrdili, da smo storili vse, kar je bilo mogoče. Tudi če se bo pokazalo, da je bil vstop v EU zgodovinska napa- ka. Dosegli smo, da vključevanje ni bilo stihijsko in brez pretehtanih ukrepov. Danes kaže slabo: ni ne analiz posledic, kaj šele odkrite razprave v javnosti o prežečih nevarnostih, niti ni videti izdelanih ukrepov, ki bi ustvarili strnjeno varnostno mrežo za slovensko samobitnost in slovensko ozemlje. Pri tem je na- loga civilne družbe velika. Žal ta civilna družba nima nobenega vpliva niti odzi- va pri vladi. 161 Slovenija in EU 31. POLITIČNO NEOPORTUNO RAZMIŠLJANJE O VSTOPU V EU Slovenija pred podobno dilemo kot leta 1941 Ključna kretnica za odločanje o vstopu v EU je odgovor na vprašanje, ali je Slo- venija ogrožena ali ni. Če ni ogrožena, se strinjam z razmišljanjem Miše Alkala- ja v SP Dela 7. in 14. 6. 1997. Če pa smo ogroženi, smo na drugi ravni, kjer se vse dileme pokažejo v drugi luči. Ponavlja se dilema leta 1941, ko se je bilo treba odločiti za ali proti uporu na strani protifašistične koalicije. Znamenja kažejo, da so proti vstopu v EU tiste politične sile, ki bi jih v zaznavni ravni težko natančneje opisali niti pripisali neki politični stranki, ampak so prisotne v vseh, so pa v bistvu kratkovidne, preračunljive in ozke, so pa bile tudi proti uporu proti okupatorju. Nacionalno zavedni in intelektualno tvorni, ki so spre- videli nacionalni pomen upora, pa bi morali biti danes prepričani o nujnosti vstopa v EU prav zaradi zaščite nacionalne varnosti in njene prihodnosti. Po- skušal bom odgovoriti na ta vprašanja. Nemška želja za krotitev nacionalistov v EU in druge nacionalne države Tri evropske velesile snujejo združeno Evropo, vendar vsaka iz drugih razlogov, ki pa koreninijo v prvi polovici tega stoletja. Druge manjše države, pa tudi mi, so samo statisti. Francozi želijo dobiti prostejše roke za vzdrževanje socialne mreže, hkrati pa privezati Nemce, svoje večne tekmece, in marko izrabiti za okrepitev franka. Angleži hočejo biti zraven kot vedno, vendar previdno čakajo. Najvažnejši so Nemci. Evropsko povezovanje kot njihova ideja ni gospodarske narave, marveč politične. Kohl ni skrival, da hoče zvezati roke nemškemu na- cionalističnemu zlemu duhu tako, da ga poveže v evropsko integracijo in vključi v nadnacionalno politično odločanje Evrope. Zato je vložek v ta projekt velik in tvegan. Pretvorjena bo gospodarska, varnostna in politična arhitektura Evrope. Če bo vse v redu, bo prišla EU v čudovit svet, ki je bil vznemirjan večino tega stoletja in katerega muke so prizadele milijone ljudi. Če bo šlo narobe, pa bodo spet vzpostavljena bojna polja, ki so izginila s koncem hladne vojne. Ozadja tega razvoja naša javnost ne razume dovolj, pa tudi politiki ne. Razprava o tem, kakšna naj bo ta Evropa in koga naj vključi, je zgolj tehnič- na. Bistvo se skriva v gibanjih držav v zgodovini, ki so jih doumeli samo najbolj daljnovidni. Njihova predvidevanja so se ujela in strnila po letu 1945 ne samo po naključju. Za nas kot majhno, vendar nacionalno strnjeno državo, ki je ko- maj prišla do popolne suverenosti, je pomembno spoznanje, da gre v bistvu EU za vprašanje nacionalne države, njene legitimnosti in koristnosti v svetu, ki ga vse bolj povezujejo gospodarske in kulturne sile. V osrčje moramo postaviti zgodovinsko in zaradi svoje neposrednosti kristalno jasno misel nemškega kan- clerja Helmuta Kohla, ki jo je izrekel v svojem govoru v Louvainu: “Evropska in- tegracija je v resnici vprašanje miru ali vojne v 21. stoletju. Nikakor se ne name- ravamo vrniti v nekdanjo nacionalno državo. Ne more reševati velikih vprašanj 21. stoletja. Nacionalizem je prinesel veliko trpljenje naši celini.” Pri tem je mi- slil njihov nacionalsocializem, ki je pretvoril Evropo v grobišče. Zato razumemo, da želi vključiti Nemčijo v nadnacionalno evropsko politično tvorbo, ker priča- 162 III. del: Družba in politični okviri kuje zatrtje nemškega nacionalizma, ki je bil vedno napadalno usmerjen k svo- jim sosedom. S tega stališča moramo razumeti kompromis, ki ga je sklenil s Če- hi, ko se je odrekel poravnavi krivic in vrnitvi pregnanih: želel je počistiti krivdo zgodovine in vzeti veter iz jader možnim nacionalističnim zahtevam kadar koli v prihodnosti. Ko dobiva evropska denarna unija svojo obliko, postajajo argu- menti za in proti vse ostrejši – vsi pa izhajajo iz dediščine vojne, zlasti nezaupa- nje do ponovno združene Nemčije. Evropejci se morajo združiti, se sliši v podto- nu, ker vedo, da bi ob razdružitvi strmeli v brezno. Stvar vere evroentuziastov je, da po divjosti dveh vojn, ki so ju začeli Nemci, Nemcem ni mogoče več zau- pati, da bi ostali sami. V resnici je sam kancler Kohl odločno postavil to črto “rešite-nas-pred-nami-samimi”. Slovenske travme z nacizmom držav osi Nacionalizem Slovenije je bil državotvoren in zgodovinsko upravičen, saj je vzpostavljal narodno samobitnost, jezikovno enotnost in prevlado narodnega jezika nad okupacijskim jezikom. Nikoli ni bil usmerjen proti sosedom, niti ene same vojne ni bojeval za tuja ozemlja. Ko se je med 2. svetovno vojno dvignil proti nacizmu in fašizmu v okviru protifašističnega zavezništva, se je bojeval tu- di za osvoboditev ozemlja pod tujo oblastjo, poseljenega s slovenskim prebival- stvom. Sploh ne moremo dovolj visoko oceniti, kar so Slovenci dosegli z vključi- tvijo v protifašistično koalicijo. Če ne bi strnili vsega slovenskega ozemlja za ce- no tisočev padlih, ne bi imeli danes tiste teže, ki jo imamo. Narodnostnega ozemlja, ki smo ga nekoč izgubili, pa v današnjih odnosih sil, ki ustanavljajo EU, ne bi več mogli pridobiti, saj izhajajo iz statusa quo. Če bi pa zmagale sile osi, bi Slovenci izginili. Italijani bi jih asimilirali z nasilnimi metodami etničnega čiščenja, kot so ga prvi v Evropi uporabljali na Primorskem že 25 let pred 2. sve- tovno vojno: družinska imena so poitalijančili, prepovedali Slovencem njihov jezik v šoli in cerkvi in zatrli vse narodno zavedne, ki bi bili lahko ljudstvu v oporo. To najhujše nacistično divjanje bi danes najraje zamolčali. Česa podo- bnega tedaj v Evropi ni bilo. Italijani so izumili etnično čiščenje, nacisti so jih mnogo kasneje samo posnemali. Kdor danes v zadregi zaradi domobranstva za- molčuje vlogo Slovenije v protifašistični koaliciji z ZDA na čelu, se ne zaveda prednosti, ki jo ima v moralnem in političnem smislu na Zahodu.V zadnjem le- tu je tam obsodba kolaboracije vse globlja, zlasti v ZDA, čim bolj se odpirajo ar- hivi in razkrivajo novi zločini. Tudi Slovenci se moramo otresti tedanjega hru- pnega domobranskega protižidovstva in razkriti krivdo za izginule židovske družine, podobno kot v Franciji, kjer je bilo tudi protižidovstvo podlaga kolabo- racije in njene vezi z nacizmom. V tedanji domobranski retoriki je bila stalnica boj proti svetovnemu židovstvu in plutokratskemu kapitalizmu pobrana iz naci- stičnega besednjaka Goebelsovega Völkischer Beobachterja. To Slovenci malo poznajo, ker je bilo samo v ljubljanskih časopisih, prebere pa si to lahko vsakdo v Narodni univerzitetni knjižnici. To smo vsi pozabili. Vendar se je okus časa spremenil, postal je strožji, kot pravi Daniel Goldhagen, avtor knjige o kolabo- raciji in kolektivni krivdi Nemcev za nacistične zločine. V globalnih razmerjih odnosa med nacistično-fašističnimi okupatorji in maj- 163 Slovenija in EU hno državo je bila odločitev Slovenije za upor z nacionalnega stališča edino pra- vilna. Domobranstvo je bilo pri tem majhnega pomena, saj je bilo omejeno sa- mo na eno pokrajino od petih, pomeni pa v odnosih z ZDA, Francijo in Anglijo, pa tudi s Češko in Poljsko, ki kolaborantstva nista poznali, neljubo motnjo, ki bi jo morali potisniti v ozadje. Sploh ni nobene potrebe, da si pridobimo pečat na- cističnega vazala, in to v času, ko se obsodba nacizma v svetu poglablja. To ni državotvorno, naj so občutki posameznika zaradi komunističnih zločinov še ta- ko protislovni in pomešani z bridkimi osebnimi izkušnjami. Posnemajmo hr- vaškega predsednika dr. Tudžmana, ki je v svojem govoru ob obletnici hrvaške osamosvojitvene vojne postavil partizanski boj v protifašistični koaliciji za te- melj hrvaške državnosti. Brez njega Istre ne bi dobili. Žalost zaradi sto tisočev pobitih po vojni (osemkrat več kot v Sloveniji!) pa so postavili na drugo raven, pozabili jih pa niso. S tem se je znebil pečata ustaškega kolaborantstva, ki ga je dolgo bremenil na Zahodu tudi po njegovi krivdi. Enako velja za Slovence, saj smo v tem boju priključili Primorsko in jo tako rešili za slovensko prihodnost. Brez vključitve v protifašistično koalicijo bi ostali brez tretjine današnje Slove- nije. V pogledu nazaj je bila odločitev politično daljnosežna in edino pravilna. V odnosih s sosedi in z ZDA je to neprecenljiv adut, ki ga ne znamo izkoristiti in graditi na temeljih, ki smo jih vzpostavili s krvjo. Ne izključujem pri tem nobe- ne žrtve, ki so padle v tem zgodovinskem vrtincu. Čez sto let se bo ljudstvo tako spominjalo samo tega, da smo bili na strani ZDA in da je padlo na deset tisoče žrtev nacističnih intrig. Tudi pri Italijanih bi pričakovali enako razumevanje zgodovine kot pri Nem- cih, saj so povzročili v Sloveniji večje zločine, ubili stokrat več ljudi in požgali stokrat več vasi kot Nemci na Češkem. Prav zaradi urejanja prihodnjih odnosov v EU je podpis spravne listine med Slovenijo in Italijo logičen. To je še edina to- čka na vseh mejah sil osi v Evropi, kjer še niso poravnani fašistični zločini in kjer se okupatorji niso opravičili svojim žrtvam. Nemci so to storili. Njihova ce- na je bila sprejem 3,5 milijona beguncev iz Sudetov. Italija se mora opravičiti za svoje zločine majhni Sloveniji, ker jo je napadla brez vojne napovedi, zato da bi jo etnično uničila, sprejeti ceno za to in se zavezati, da tega ne bo nikoli več obnavljala. Vendar tega koraka nikakor ne more opraviti. Kohl je bil bolj daljnoviden. Zato morata obe nekdanji državi osi preiti v politično zvezo evropskih držav in prepustiti del svoje suverenosti političnemu Svetu EU. Tvorci EU, zlasti Char- les de Gaulle in François Mitterrand, so imeli pred očmo vso to zgodovino Evro- pe in možne prihodnje nevarnosti. Zato je Roy Denman, nekdanji visoki funk- cionar EU, zapisal v International Herald Tribune v pogovoru s komentatorjem Williamom Pfaffom: “Evropa se giblje v smeri proti federaciji. Če bo končni izid podoben Zvezni republiki Nemčiji ali Švicarski konfederaciji ali ZDA, lahko pove samo čas.” Če imamo v mislih zgodovino Evrope, se moramo s to potjo strinjati. Majhne države, ki so bile od nekdaj v Evropi izpostavljene zatiranju velikih, so ostale pri življenju samo po zaslugi demokratičnih ZDA, ki so v Atlantski listini postavile nedotakljivost majhnih evropskih držav za svoj cilj, napovedale nacizmu in 164 III. del: Družba in politični okviri fašizmu boj do popolnega poraza, pozvale vse narode k uporu ob njihovi pomo- či in s tem pridobile naklonjenost večine Evrope. Zato je razumljivo, da ZDA ze- lo napeto spremljajo dogajanje v Evropi, včasih tudi s skrbjo, kajti zavedajo se svoje odgovornosti, saj je bila njihova zasluga, da so osvobodile Evropo in jo na- to z velikimi žrtvami dvignile na nekdanjo gospodarsko moč. Zato je razumlji- vo, da je prav Američan Pfaff v svojem odgovoru Denmanu navedel pomislek v smislu, kot smo ga izrazili že zgoraj. “Ljudje namreč,” pravi, “še vedno najdejo svojo istovetnost v narodnosti, v nacionalnem državljanstvu. Zato ni prav, da Evropa posega v to občuteno istovetnost in zaznavano varnost.” Zato je naravno mesto Slovenije v evropski federaciji, v kateri so odnosi med državami strogo urejeni, kjer veljajo demokratični predpisi in sankcije in z vrha vsiljena svoboda pretoka idej, ljudi, kapitala in blaga in kjer je strpnost prva krepost. Kakor je bila Slovenija proti nacističnemu novemu redu, ker bi bila to njena smrt, tako je njeno mesto zdaj v tem evropskem novem redu, ker jo to na- cionalno rešuje. Prihodnost Slovenije ne bi bila rožnata, če bi ostala zunaj EU, v prostoru, kjer bodo veljali pravica močnejšega in manipulacija z informacijami, intrigiranje in potvarjanje dejstev, v čemer so Italijani še vedno mojstri in kar danes nenehno dokazujejo pri odnosih do slovenske manjšine in svoje zgodovi- ne. Sklepanje zavezništva z Italijo je zato proti logiki razvoja. Kdor se je spomnil strategije povezovanja z Italijo, ni preštudiral zgodovine odnosov v tem delu Ev- rope, ne gleda v prihodnost in se ne zaveda svinčene teže tako ustvarjenih dolž- niških razmerij. Takšna politika ne pozna vrednosti geopolitičnega položaja Slo- venije niti ne prihodnjih meja EU proti Vzhodu. Priprošna pot v Rim za podpo- ro se mi zdi podobna poti bana Natlačena v Rim, da se pokloni Mussoliniju, ko je bila edina rešitev odločitev za upor proti nacistom. Edino na ZDA se lahko za- nesemo, ker nimajo do nas nobene ozemeljske težnje. Točno tako kot leta 1941! Povezava naših teženj z Italijo proti ameriškemu interesu je bila kardinalna di- plomatska in politična napaka. Načela sožitja v federaciji EU Na prizadevanje Kohla za EU in priznanje vseh meja s sosedi gledamo lahko tu- di drugače: da gre za nadvlado Nemčije na sodobnih tehnoloških temeljih, v ča- su, ko so klasične vojne zastarele. Pogled nemške politične elite, da je možno rešiti Evropo samo z nadaljnjim političnim in gospodarskim povezovanjem, ni edini možni pogled na svet. Zlasti iz ZDA prihajajo nasveti, ki naj bi pomagali federalistom in nacionalistom, Nemcem in drugim, da se sporazumejo o nekate- rih temeljnih načelih. Preglejmo jih. Prvo načelo je, da od Nemcev ni mogoče pričakovati, da bodo pozabili svojo zgodovino. Vključitev Nemčije v širša pa- nevropska telesa je z nemškega gledišča občutljiv način sprejetja geostrateškega izziva lastnega obstoja kot največje evropske nacije s povezavami tako na Vzhod kot Zahod in z mejami, ki so bile smrtno nevarno meglene. Iz tega izhaja drugo načelo: kar je smiselno za Nemce, ni nujno tudi za druge. Eno je reči, da Nemci ne morejo pozabiti svoje zgodovine, povsem drugo pa mi- sliti, da je zgodovina drugih narodov takšna, da morajo gledati na nacionalno državo z istim gnusom kot nemški establišment. Pri tem nastajajoča ideja, ki se 165 Slovenija in EU nenehno pogreva tudi v Sloveniji, da je globalizacija odpravila nacionalno drža- vo, se s takšnim zanosom vzdržuje samo v Zahodni Evropi. Tega ni mogoče slišati niti zagovarjati med cvetočimi azijskimi gospodarstvi. Prav nacija je pri njih vir zanosa in ustvarjalnosti. Tretje načelo: osrednji izziv mora biti, da se odpravi delitev Evrope po letu 1945, ki je uničila življenje dveh generacij vzhodnih Evropejcev, medtem ko so njihovi zahodni bratje živeli v obilju. Ponovno razdeljena Evropa bi bila kata- strofa. Američani opozarjajo, da Evropa nima skupne kulture, ki je oblikovala Nemčijo, Švico in ZDA, zato ne bo nikoli razvila federalne strukture, podobne tem državam. To je lahko nevarno: vozniki tesne evropske federacije tvegajo na- cionalistični protiudarec, ki ne bo miroljuben. Pravo federacijo ZDA je omogočila velika mobilnost zaposlovanja, ker govo- re vsi en jezik. V Evropi tega nikoli ne bo. Selili se bodo samo strokovnjaki, me- nedžerji in profesorji. Jeziki se ne bodo mešali, marveč izpopolnjevali. Slovenš- čina je postala svetovni jezik tisti hip, ko je vstopila v ameriške računalniške programe. Za zasluge bi morali tistim, ki so to dosegli, podeliti naslov ambasa- dorjev znanosti Slovenije. Smo eden redkih jezikov v EU, ki je to dosegel. Po- magali so izriniti angleščino tja, kamor spada: za sporazumevanje z drugimi Evropejci. Če se bomo zavedali teh načel, bomo sprejeli odločitev za vstop v EU prav za- radi ohranitve nacionalne države in slovenskega naroda. Odločitev bo enako težka, kot je bila leta 1941 za upor proti silam osi. Intelektualci so se tedaj in- stinktivno odločili za upor, saj so dobro poznali zločinsko usmeritev nacizma v uničenje slovanskih držav. Prav tako se odločajo tudi danes, čeprav smo vsi enako v skrbeh za slovensko ozemlje in jezik. Sam opozarjam na našo gos- podarsko nemoč in ranljivost, vendar moramo gledati v prihodnost. Gospodar- sko se moramo okrepiti in zmanjšati zaostanek za Zahodom. Pri tem nam mo- rajo pomagati pogled na zgodovinsko dogajanje in projekcija tega dogajanja v prihodnost, pa tudi ameriško mnenje, da je obstoj nacionalnih držav najbolj za- varovan v okviru evropskih združenih držav. Ta odločitev pa zahteva notranjo kohezijo in pravno državo z vso mrežo zavarovanja nacionalnih vrednot, od jezika do kulture in ozemlja. Pri tem moramo uveljaviti pravilo: liberalni na- vzven, strogo dosledni navznoter. 32. KAKŠNA INTEGRACIJA EVROPE? Identiteta ali zlivanje v nacijo Identiteta EU je pod vprašajem: kako sem lahko Evropejec in hkrati državljan države članice? Kaj je evropska identiteta v primerjavi z nacionalno? Proces in- tegracije se neizogibno dotika pravih temeljev nacionalnih skupnosti, ki naj bi živele skupaj. Problem izražajo v kulturnih oblikah, kar ni presenetljivo, saj ob- sega kultura znanje, vero, umetnost, zakone, moralo, običaje in vse druge zmog- ljivosti, ki jih je pridobil človek kot član družbe. Zato je kultura dinamični 166 III. del: Družba in politični okviri sistem v gibanju, v ritmu razvoja skupnosti in pod vplivom drugih kultur. To posredovanje in medsebojno bogatenje označuje izraz interkultura. Da si prikažemo različnost Evrope, pomislimo na njeno ozračje, jezike, običa- je, delovne metode, razmerja med moškimi in ženskami, da zberemo sestavine, potrebne za ta znameniti “kulturni šok”, ki prizadene izseljenca, ko začne bivati v tuji državi. Tudi statistične številke nam kažejo različnost pogojev življenja v skupnosti. Med Portugalsko in Luksemburgom je razlika v BDP na prebivalca 1 : 5, to pomeni, da zaostaja Portugalska za 30 let razvoja za veliko kneževino. Te številke za nas in Avstrijo so v BDP 1 : 3,23, se pravi, da zaostaja Slovenija 19,4 leta v razvoju za Avstrijo. Proces evropske integracije ne sloni na tako krh- kih temeljih, če upoštevamo enotnost kot antitezo neposredno opažene različ- nosti. H. Kaelble, profesor ekonomije na berlinski univerzi, je v svoji knjigi Pro- ti evropski družbi (1988)1 statistično ugotovil, da so evropske družbe drugačne od ameriške, ker temelje na pravilu socialne vloge države blaginje, ki organizira socialno solidarnost, da so Evropejci malo mobilni tako geografsko kot socialno; da so razlike v dohodkih dvakrat manjše od ameriških; skrb med starši in otro- ki, ki je v Evropi izrazita, in pomen srednjih mest v Evropi. To dokazuje social- no integracijo Zahodne Evrope, ki je neogibna, stalna in že močno razvita speci- fična pot, ki je bila in je zelo različna od vseh drugih celin. Evropska identiteta se je oblikovala dolgo časa in je postala nezavedna evropska kolektivnost. Zato moramo razumeti integracijo kot prostovoljno in zavestno dinamiko povsem ra- zlično od dolgih, globokih in nezavednih trendov, ki jih imenujemo “konvergen- ca”, stekanje. Ta proces je pluralističen v tem smislu, da sprejema razlike in po- sebnosti. V splošnem procesu evropske integracije nastopajo regionalne razlike. Zato se je razvila subtilna igra pogajanj, ki terja ustvarjalnost pri iskanju kom- promisov. V 40-ih letih so se pojavila nova obnašanja. Tako je dialektika različ- nost-enotnost-integracija dnevna resničnost v današnji Evropi. To velja tudi za Slovenijo, ki vstopa vanjo. Moramo se naučiti, da izkoristimo prednosti različnosti, pri čemer moramo preprečevati, da ne bi postale nezdruž- ljive. Naučiti se moramo tudi, da se opremo na obstoječo enotnost, da se je bo- mo bolj zavedali ter jo uporabljali, da izboljšamo sporazumevanje. V resnici je evropska interkultura oprta na integracijo. Odpiranje Evrope je notranje in zunanje: prvo je s temeljnimi svoboščinami: prosto kroženje ljudi, denarja, blaga in storitev, drugo zadeva preostali del Evro- pe. Tako je opažanje EU odvisno od tega, ali je opazovalec znotraj (občutek od- prtosti) ali zunaj (občutek izključenosti). Zato je dvojno odpiranje EU, zunanje in notranje, največji izziv v sedanjem stanju evropske integracije. Pri organiza- ciji EU sta ključni dve vprašanji: katera vrsta trženja gospodarstva in kateri jezik za sporazumevanje. Prvo z nemškim modelom socialnega tržnega gos- podarstva, drugo z angleščino kot drugim jezikom. Nemški model je nasprotje neoameriškega, sloni na družbeni prerazdelitvi preko raznih akcij vlade, ki se omejuje na globalno usmerjanje gospodarstva in ne sodeluje v kolektivnih pogajanjih, ki so izključno področje predstavnikov za- 1 Kaelble, H.: Vers une Société Européenne, 1880–1990. Paris: Berlin 1988. 167 Slovenija in EU poslenih in delodajalcev. Evropejci so uveljavili že več modelov, zato se odziva- jo z nezaupanjem na takšne univerzalne modele. Angleži ne marajo o tem nič slišati. Ne marajo države kot “varuške”. Francija se zanaša na globoko ukoreni- njeno težnjo k centralizaciji in državni intervenciji. Za evropski jug je iluzoren prenos nemškega modela zaradi njegovih tradicionalnih posebnosti. Kultura ali interkultura Ali je možno zasnovati Evropo brez skupnega jezika? In če ne, ali naj bo to an- gleščina? To je gotovo lingua franca poslovništva. Ta, ki se govori na sestankih, je seveda slaba angleščina. Na sestankih podružnic iz več držav poslušajo me- nedžerji vrsto predavanj, vpraša pa skoraj nihče ničesar. Se pač ne čutijo dovolj trdne v angleščini. Sogovorniki govore izredno poenostavljeno angleščino, ki je včasih zelo težka celo za angliste. Tako je bolje uporabljati tolmača, če želimo nadzorovati, kaj in kako je rečeno. Vprašanje jezika v procesu evropskega združevanja je zelo kompleksno in ni zanj čudežne rešitve. Okrog 40 jezikov se govori v različnih stopnjah v Evropi. Mnogokrat so določilni dejavnik nacional- ne ali kulturne enotnosti. To velja vsekakor za majhne narode, kot je Slovenija, ki so po pravilu ogrožene. Različnost jezikov imamo za veliko kulturno boga- stvo večine Evropejcev. EU ima zdaj 9 uradnih jezikov. Nepravično bi bilo, če bi poskušali rešiti problem z uvedbo preproste dvojezičnosti pri vsakem Evropej- cu: materni jezik in angleščina. Neizogibna posledica bi bila dramatično osiro- mašenje sporazumevanja in kopičenje nesporazumov in neizrečenih stvari. Ta- ko je res morebiti edino pravi odgovor predlog slavnega italijanskega pisatelja Umberta Eca, da je rešitev v večjezičnosti. Problem Evrope je najti politično enotnost s poliglotstvom. Večjezičnost moramo organizirati sistematično: prvi tuji jezik do zmožnosti pogajanja (predvsem angleščina), drugi tuji jezik do srednje ravni, tretji tuji jezik do stopnje razumevanja brez pisanja ali govorje- nja. Učiti bo treba mlade, kako se morajo vesti v medkulturnih položajih, ko je sogovornikovo vedenje ključ do uspeha. Prva zahteva je opustitev privzgojene- ga ali genetsko prirojenega kulturnega avtomatizma. Človek se avtomatično odzove na sogovornikov izziv na svoj posebni način, ki lahko izzove nezaželeni odziv. To seže do razdalje, ki jo zavzamemo do sogovornika (Francozi blizu, Nemci dalj), do tega, da lahko gestikuliramo z rokami (Italijani s celo roko, Švedi samo s polovico roke). Svoje odzive moramo nadzorovati ali upočasniti, s čimer se razdalja zmanjša. Pri tem približevanju ne smemo pretiravati: če želimo govoriti s takim nagla- som kot domačini ali želimo živeti v simbiozi s tujo kulturo. To vodi do izgube identitete in do asimilacije. Ustvarjalna moč izvira iz dvojnosti kultur in njiho- vega prečnega oplajanja. Slovenci morajo zavrniti asimilacijo na prevladujoči kulturni model, razvijejo naj svojo veščino pogajanja oz. dogovarjanja v drugih jezikih in kulturah, zato da bi se učili drug od drugega. S tem je povezana spretnost menedžmenta človeških virov v tujih podjetjih, kjer so zaposleni tuji delavci: spoštovanje mednarodne različnosti, usmerjenost v ljudi, v pogajanja, usposabljanje, mobilnost, napredovanje in politika nagraje- 168 III. del: Družba in politični okviri vanja. Pri tem si je treba prizadevati za vse bolj integrirajoče in strateško spreje- manje odločitev, razcepljanje med majhnimi glavnimi upravami in decentralizi- ranimi enotami in integrirane in operacijske izzive, ki jih morajo sprejeti podje- tja (npr. fleksibilna organizacija ali programi celovite kakovosti). Harmonizacija te politike poteka počasi in bo najbrž zadnja funkcija, ki bo harmonizirana med državami, ker posega v kulturo in poudarke posameznika. Koordinacija v državah EU bo potrebna, kajti gibanje ljudi bo prosto. To vprašanje bo potrebno zlasti za Slovenijo. S tem je povezano dvoje: prvič se mo- ra izboljšati mobilnost ljudi in drugič se mora izboljšati učinkovitost medkultur- nih timov. Slovenski delavci se najbrž ne bodo izseljevali, tudi tuji se ne bodo k nam – če ne bomo dvignili ravni tehnološke zahtevnosti proizvodnje, lahko ra- čunamo s prilivom brezposelnih Sicilijancev. Edina delovna sila, ki se bo prise- ljevala in izseljevala, bodo menedžerji – tujih in slovenskih multinacionalk. Bodo sicer v manjšini, vendar bodo oblikovali prihodnji napredek. Med njimi sta dve skupini: prva, ki si ne dela skrbi z vrnitvijo domov, in druga, ki računa samo na začasno delo v tujini, tri do pet let, kot pospeševalec njihove kariere v glavni upravi. Med temi so zlasti vrhnji menedžerji, imenovani tudi “evrome- nedžerji”. Skandinavci, Belgijci, Švicarji in Nizozemci imajo visoko mobilnost, vsi drugi, zlasti Italijani in Francozi, nizko. Obvladanje jezika je prvi pogoj us- pešne ekspatriacije, odhoda iz domovine. Mobilnost lahko izboljšamo z več ukrepi: da iščemo delo za zakonski par, da organiziramo šolanje otrok in da olajšamo selitev celim družinam s kakovostjo življenja s tem, da jim damo na razpolago vrtce, klube, rekreacijske centre, zdravstveno oskrbo. O teh pogojih za pridobivanje oziroma za olajšanje prihoda tujega kapitala sem že obširno pi- sal, vendar se ta, recimo banalni vidik še vedno pozablja ali ignorira. Zato bomo morali organizirati v Ljubljani prave mednarodne šole. Velika podjetja omogo- čajo najprej kratko bivanje za seznanjanje z novim položajem ter poskrbe za po- goje reintegracije in kariero po vrnitvi. Zaradi težav s šolanjem se zato odločajo za delo v tujini zelo mladi pari ter starejši s preskrbljenimi otroki. Z napredovanjem enotnega trga bo vse več mednarodnih podjetij ustvarjalo priložnosti za mednarodne izkušnje, stike in prečno oplajanje. V ta namen so zelo koristni nadnacionalni timi, ki so pogostejši v evropskem poslovništvu. To so odločitvi o naložbi sledeči primeri združevanja, nakupov in zavezništva čez mejo, ko se pripravlja pogodba in uvajajo sinergije in prenaša znanje. Nesime- trična moč odnosov je vir napetosti, frustracij in konfliktov, kar otežuje sodelo- vanje. Zato moramo vztrajati pri oblikovanju timov in premagovati začetne težave, zlasti v teh primerih: razvoj novih izdelkov, kjer je pozitivna logika v združevanju virov in spodbujanju ustvarjalne moči s funkcionalno in medna- rodno različnostjo, pri čemer so profesionalne razlike (med trženjem ter razi- skavami in razvojem) največja težava pri integriranju v time za razvoj novih iz- delkov; snovanje evropske strategije s pomočjo lokalnih menedžerjev; usklaje- vanje lokalnih dejavnosti med državami; in prenašanje znanja med enotami in med državami. Če imajo posamezniki iz različnih držav isti poklic, je močno znižana kompleksnost komunikacije: npr. inženirji iz Slovenije in Švedske go- vore isti inženirski jezik preko njihovih razlik. 169 Slovenija in EU Priprava članov za tim prepreči konflikte, kar lahko omogoči vse naslednje ti- me. Posamezniki v timu morajo nekaj vedeti o spoznavnem stilu, o svojem obnašanju v skupini, o skupinski dinamiki ter se zavedati kulturnih razlik. Čla- ni morajo biti odprtega mišljenja, strpni do različnosti kot vira ustvarjalnosti. Eden med člani mora imeti integrativno vlogo. Sistem podjetja mora podpirati predvsem dela mednarodnega tima v sistemu plač, ciljev in usposabljanja. Po- sameznike moramo pripravljati postopno, začenši z mednarodnimi forumi, kratkimi bivanji v tujini, sodelovanjem pri majhnih enofunkcionalnih medna- rodnih projektih, nato v bolj različnih timih, ki vključujejo več funkcij in na- rodnosti. Tako bomo vzpostavili podlage za vzajemno učenje. Integracija je zasnovana na priznanju, da so kulturni in menedžerski modeli relativni in da je recipročno učenje najučinkovitejše. Potrebna osnovna stališča so preprostost, radovednost, medsebojno spoštovanje in entuziazem. Domne- vamo lahko, da je to okolje, v katerem se bodo Slovenci najbolje znašli, ker so dosti prilagodljivejši in prožnejši kot pripadniki velikih narodov. So odprti in učljivi. Niso domišljavi in zazrti vase. To so naše prednosti. Zato nimamo racio- nalnega razloga, da bi se bali integracije v združeno Evropo. 33. STORITVENI SEKTOR – PRVI POGOJ TEHNOLOŠKEGA RAZVOJA Neverjetno se nam zdi, da prav razvite družbe čedalje bolj žive od storitev, da imajo največje stopnje dobička in letne rasti (po 10 odstotkov in več) podjetja, kot so Mc Donald (restavracije za hitro prehrano), Walt Disney (zabavni centri) ali American Express (bančne in kreditne storitve), medtem ko ima tradicional- na industrija – nosilec klasičnega prepričanja, da je proizvodnja ustvarjalec na- rodnega bogastva – večinoma rdeče številke ali pa največ par odstotkov dobič- ka. Slovenska družba je še pred nekaj leti prisegala na industrializacijo. Ali je mar možno naenkrat zagotoviti blaginjo in rast velikega, pretežnega dela ljud- stva s storitvami in brez industrije? Oglejmo si razmere v naši evropski okolici.1 V 20-ih letih med letoma 1965 in 1985 je dosegel v razvitih državah terciarni sektor med 55 odstotki in 75 odstot- ki vseh zaposlenih, večina v pisani mnogovrstnosti zasebnih služb za podjetja, javni sektor in gospodinjstva in v organizacijah brez “pridobitniške narave”, kot je Rdeči križ, ali pri političnih strankah (slika 33.1). Slovenija celo v letu 1996 z 52 odstotki zaostaja za razvitimi državami; leta 1985 je imela 44 odstotkov. Delež črpanja dodane vrednosti teh storitvenih delavcev je nekaj pod de- ležem na delovni sili. Na kmetijstvo odpadeta samo 2 odstotka do 7 odstotkov, na predelovalno industrijo odpade 20 odstotkov do 44 odstotkov, prav tako s težnjo padanja, medtem ko zavzemajo storitve v dodani vrednosti 58,2 odstot- ka, pri čemer pa je 20 odstotkov opravljenih v javni upravi in vladnih službah. Vendar je to samo polovica resnice, kajti okrog 50 odstotkov zaposlenih v indu- 1 Afheldt, H.: Erfolge mit Dienstleistungen. Poller-Verlag 1988 (Prognos AG, Basel). 170 III. del: Družba in politični okviri striji niso v ožjem pomenu nikakršni “proizvajalci”, temveč opravljajo storitve za pripravo, spremljavo in distribucijo proizvodnje. Samo 26 odstotkov moških in 16 odstotkov žensk se ukvarja z izdelavo blaga, 12 odstotkov moških pa vzdržuje stroje. Slika 33.1: Razvoj zaposlenih v storitvah v Nemčiji (Vir: 1) Če štejemo te skrite moči k storitvam, potem je v Nemčiji in Avstriji s stori- tvami zaposlenih 70 odstotkov do 80 odstotkov zaposlenih. Zato tudi v medna- rodni trgovini raste pomen storitev s prevozi, turizmom, prihodki od nepo- srednih naložb, z dohodki kapitala in z drugimi storitvami hitreje kot trgovina z blagom. Pri internacionalizaciji evropskih storitev pogrešamo zlasti storitve na področju svetovanja, revizije, informacijskih storitev ali posojanja dela. V tem pogledu so ZDA storitveno mnogo bolj zavedne. Evropa še ni vstopila v deželo storitev. Vloga storitev v poindustrijski družbi Jean Fourastié2 in Daniel Bell3 sta prva odkrila pomen storitev, ki naj bi že v 20. stoletju zamenjale industrijo pri črpanju vrednosti ter kot največji delodajalec. Fourastiè je že pred 30 leti napovedal terciarni sektor v velikosti 80 odstotkov celotnega narodnega dohodka. To je razlagal s posledico nenasitne individualne in kolektivne lakote ljudi po storitvah pri rastočih škarjah proizvodnosti med malo produktivnimi storitvami in visoko produktivno proizvodnjo. To mejo so razviti že dosegli ali celo presegli. Daniel Bell je bil ustvarjalec pojma poindu- strijske družbe, v kateri bodo znanje in zmožnosti nadomestili stroje in kapital. Pri tem je računovodstvo v zaostanku, saj še vedno upošteva samo hardver in ne sposobnosti in inovacijske moči. Nov računalnik lahko upravlja in odpiše, vlaganje v nadaljnje izobraževanje pa upošteva samo kot stroške v letnem obračunu. 2 Fourastié, J.: Die große Hoffnung des zwangzigsten Jahrhunderts. Köln, 1969. 3 Bell, D.: Postindustrial Society, New York, 1972. 171 Slovenija in EU Konkretnejših modelov prihodnje družbe od teh vizij pa še nimamo. Iskanje novih paradigem družbenogospodarskega razvoja naše družbe vodi do zmeš- njave novih pojmov, kot so npr. informacijska družba, ki izraža epohalni pomen novega proizvodnega dejavnika informacije in povečano težnjo k medijski potrošnji, komunikacijska družba, v kateri se spajata High-Tech in High-Touch v novo kakovost in količino medčloveških odnosov, v kateri predstavljajo omrežja, izdelki in storitve v sektorju IK (informacije + komunika- cije) sile rasti po Schumpetru oz. motorje na vznožju naslednjega vala po Kondratievu, pomirjevalna družba, ki bo zaradi nove občutljivosti za neravno- težje in nepravičnost dosegla izravnavo ali izenačenje med različnimi sistemi, med revščino in bogastvom, med tistimi, ki imajo prednost in tistimi, ki je nimajo, in končno gibanje New-age – nove dobe, ki si prizadeva za vodilne vrednote samouresničitve človeka in njeno vgraditev v naravno okolje, pri čemer so pomembni čas zase, razvoj in nega kulture, odmik od tekmovalnosti in agresivnosti in novo odkrivanje starosti, vse pod novim pojmom “razpos- peševanja” kot protislovje našim sistemom, ki jih napaja reklo: “Hitreje je boljše”, ki v tej smeri vse optimira, od superekspresnega vlaka do ekspresne restavracije tipa Mc Donald. Vodilne vrednote teh gibanj nove dobe so možne samo v storitveni družbi, saj zahtevajo od nje nove storitve za trg. V takšni družbi bo visokotehnološka in kapitalno intenzivna industrija proizvajala z visoko proizvodnostjo in možno- stmi za nadaljnje povečevanje proizvodnosti z relativno majhnim vložkom in pokrivala vse materialne potrebe družbe, pri čemer bo zahtevala za večanje učinkovitosti tega blagovnoproizvodnega sektorja vse bolj sofisticirane storitve pri razvoju izdelkov in sistemov, novega softvera, ekspertnih sistemov in vzdrževanja svojih naprav. Za to bo potrebnih samo 10 odstotkov zaposlenih namesto sedanjih 25 odstotkov ali 30 odstotkov. Proti tej trditvi ni argumenta, kajti trendi so takšni in se že bližajo cilju. Leta 1900 je kmet oskrbel 4 osebe, da- nes 64 in leta 2030 jih bo 120. Vse, kar ostane, bodo storitve, predvsem za zasebna gospodarstva, ki bodo razpolagala z nekajkrat večjim prosto razpoložljivim časom kot še pred nekaj desetletji in ki bodo tudi z delovnim vložkom svobodneje razpolagala, pred- vsem pa bodo imela večjo kupno moč, da bodo sprejemala storitve. Da nam bo to razumljivejše, si izračunajmo, da se je obseg razpoložljivega časa po koncu izobraževanja za povprečnega državljana v preteklih 90-ih letih šestkrat povečal s 50 000 ur na 300 000 ur. V naslednjih 40 letih se bo povečal še za 50 odstotkov. Prirastek je trikratni prosti čas, ki ga je imel delavec na razpolago leta 1900. To je ogromna zmogljivost za nove storitve za nadaljnje izobraževanje, kulturo, za- bavo in igre. Pri tem so najpomembnejša področja rasti za nove in stare storitve zlasti zdravstvene storitve, storitve, ki ponujajo doživetja in oblikujejo osebnost (po- tovanja, zabava, kultura), posredovanje znanja in nadaljnje izobraževanje, var- nost (zasebni varnostni sistemi, zavarovanje, kolektivna varnost, vojska, polici- ja in varstvo okolja), finančne storitve, storitve za povečanje proizvodnosti (pi- sarniška avtomatizacija, računalniška integracija proizvodnje CIM in RiR), sto- 172 III. del: Družba in politični okviri ritve pri organizaciji (raziskave trga, komunikacija, identifikacija) in storitve za udobnost in status. Ali ne opazite tega tudi v Sloveniji na vsakem koraku? Slika 33.2: Zaposleni v storitvah v EU od leta 1975 do 2000. Povečanje zaposle- nih v storitvah od leta 1985 do 2000: 13 mio (Vir 1) Če torej upoštevamo tako tehnološko in socialno stopnjo razvoja, so razum- ljive optimistične napovedi o rasti storitvenega sektorja. Slika 33.24 prikazuje napoved razvoja storitvenega sektorja do leta 2000 za države EU glede zaposle- nih in glede kosmatega družbenega proizvoda KDP. Kakšno vlogo imajo pri tem nameščenci v državnih službah, ki se ukvarjajo s storitvami, kaže slika 33.3 v odstotkih od celotnih zaposlenih. Skrajnosti sta Švedska navzgor (+33 odstot- kov) in Japonska navzdol (-7 odstotkov), obe pa s presenetljivo visoko stopnjo Slika 33.3: Delež javnih uslužbencev od vseh zaposlenih v odstotkih (Vir: 1) 4 Prognos Euroreport ’87, Industrieländer 2000. 173 Slovenija in EU rasti v preteklih letih. Slovenija je z 20,3 odstotka vseh zaposlenih precej nad povprečjem EU. Pri tem je značilen vpliv teh storitvenih moči na trgu storitev, kar pove, kdo te službe nosi in kdo jih financira (davki, pristojbine ali tržne ce- ne): te službe zelo intenzivno in močno popačeno konkurirajo med različnimi vrstami ponudnikov. Zasebna storitvena podjetja imajo v primerjavi z državni- mi neenake izhodiščne pogoje: tu jim konkurirajo univerze, profesorji za ničel- no ceno, subvencionirani inštituti in državni pospeševalci tehnologije. Neformalno storitveno gospodarstvo Poleg teh storitev so na trgu še “sivi” ponudniki iz “sence”. To je neformalno storitveno področje. Ta konkurenca na več frontah je zelo značilna tudi v Slove- niji za rastoče število trgov storitev. Na tem področju bo zaznavna strukturna pretvorba mnogih položajev. Mnogo izvajalcev storitev prihaja iz sence normal- ne družbe. Na nobenem drugem področju ni česa podobnega. Ta del gospodar- stva raste po velikosti, čeprav ga označuje negotovost. Raziskovalci poindustrij- ske družbe se strinjajo v tem, da bo zanjo značilen večji neformalni sektor. Ocene v Sloveniji so glede tega zelo različne in segajo od 10 odstotkov do 30 odstotkov celotnega domačega proizvoda. Tudi tuje raziskave5 samo z muko ti- pajo na to področje. Za Nemčijo segajo od 2 odstotkov do 35 odstotkov, merje- no kot delež na KDP, za ZDA do 70 odstotkov, pač glede na vidike lastnega de- la, proizvodnje v gospodinjstvih, dejavnosti samopomoči na podlagi medseboj- nosti oziroma nezakonitega dela na črno in glede na to, koliko upoštevamo “barter economies” (menjavo v naturalijah) ali samo dejavnosti proti gotovini. Hipoteze za predvidevanje nadaljnjega rastočega pomena neformalnega sek- torja so enostavne: – na strani pritiska delujejo visoki in togi stroški in mezde, davčna bremena, preobsežni predpisi kot pravila za zapiranje lokalov, zastareli obratovni pred- pisi itd., – na strani privlačnosti pa veselje nad lastnim delom, več prostega časa, rasto- če spretnosti in čedalje enostavnejša orodja in navodila za pomoč pri delu kot konjiček. Kot novo vizijo poindustrijskega gospodarstva tako odkrivamo narodno gos- podarstvo, ki pripada samo v vse manjšem delu uradnemu gospodarstvu, med- tem ko bo vse večji del pripadal neformalnemu gospodarstvu. Zapleten pro- blem je v tem, da državni fiskus in velike družbene dejavnosti črpajo danes svo- je dohodke izključno iz uradnih gospodarskih dejavnosti. Pri rastočih družbe- nih nalogah bo ta podlaga čedalje bolj nezadostna. Nova ravnotežja bi nastala, če bi neformalno gospodarstvo prevzelo rastoči del družbenih bremen. To ne velja samo za Slovenijo, marveč še bolj za ves razviti svet. Zato manjkajo modeli in s tem zasnove za spremembo okvirnih pogojev. Zato vidimo v razmahu ne- formalnega gospodarstva raje kot ogrožanje – izhod iz spoznavnih zagat. 5 Wolff, K.: Schattenwirtschaft- mikro- und makroökonomische Ergebnisse für die BRD, Arbeits- papier Nr. 234, Januar 1987. Johann-Wolfgang-Goethe-Universität. 174 III. del: Družba in politični okviri Ali je možen obstoj nacionalnega gospodarstva na storitvah? Iz prejšnjega obdobja smo podedovali prepričanje, da je možno zagotoviti blagi- njo samo z industrijskimi izdelki in njihovim izvozom – ne pa s storitvami. Šele ko smo ustvarili dodano vrednost z industrijskim blagom, si lahko “privoščimo” storitve. Zato moramo najprej okrepiti industrijo, se industrializirati, da bi lah- ko obstajale in rasle zmogljivosti za storitve za ta podjetja kakor tudi za zasebni- ke. Na tem predsodku je slonel gospodarski pragmatizem povojnih let. Zato je bila naša rast enostranska, polna notranjih protislovij. Slonela je na partijski ideologiji, za katero so bili intelektualci s svojimi storitvami, izobraževanje naj- višjih ravni in zasebna dejavnost moteči in destabilizirajoči elementi, temelj “meščanske desnice”, reakcionarnih miselnosti in parazitstva. Posamezni izpa- di proti tem pojavom označujejo meje med posameznimi “etapami socialistične- ga razvoja”: proti tehnokraciji in menedžmentu, proti intelektualcem, proti zasebnemu bogatenju in končno proti kakovostnemu izobraževanju za povpreč- nost znanja v “usmerjenih” mladih generacijah. Mogoče bodo zgodovinarji nekoč dokazali, da je to “vistosmerjenost” (Gleichschaltung) in te stranpoti povzročilo zgodovinsko neoprostljivo in nepopravljivo zaostajanje Slovenije na tehnološkem, družbenem in kulturnem področju. Posledice osiromašenja prebi- valstva bodo otežile terciarizacijo, kajti prav blaginja ljudi je temelj pojava vse večjih delov aktivnega prebivalstva, ki se ukvarja s storitvami. Storitve zahteva- jo kupce z denarjem: za zabavo, rekreacijo, umetnost, potovanja, počitnice. Sto- ritve se bodo razvijale v Sloveniji samo z dvigom življenjske ravni in povečeva- njem kupne moči prebivalstva. Mnoge države bi lahko živele pretežno od stori- tev, pri čemer ne bi samo obdržale svoje blaginje, ampak bi jo tudi povečevale. Od česa je možno živeti? Kot vodilni skrbnik zdravja, kot raziskovalno področje za biotehnologijo, kot turistični svetovni magnet, kot sejemski prostor, kot kon- gresna dežela, kot muzejsko zgodovinski otok, kot središče za nadaljnje izo- braževanje, kot globalna zavarovalnica, kot mednarodni upravnik in skrbnik premoženja in kapitala… Slovenija bi lahko postala nosilec nekaj naštetih področij. Gospodarska podlaga bi bila kombinacija specializiranih storitev visoke proizvodnosti in ka- kovosti z ustreznimi krajevnimi prednostmi. Načelo svetovne delitve s procesi menjave med ponudniki in porabniki si lahko prav tako predstavljamo s storit- vami, kakor velja to za hrano, surovine ali industrijske izdelke. Prvi pogoj za takšno gospodarsko usmeritev je seveda ta, da ne smemo dodane vrednosti pri- sojati samo materialnim dobrinam, marveč tudi storitvam. Kupec storitev jim mora prisojati denarno vrednostno korist, ki mora biti seveda večja, kot so izvedbeni stroški za to storitev. Takšno zgrešeno mišljenje v nekdanji praksi je onemogočilo primerjavo med našim družbenim proizvodom in razvitimi. Danes že občutimo, da je tudi kultura blago na trgu: za slavnega dirigenta je vstopnica precej dražja. Tudi svetovalska in softverska dejavnost ustvarjata dodano vred- nost, pa tudi banke, zavarovalnice, bolnišnice in šole. Naša predstava o edino možnem dvigu dohodka iz povečane proizvodnosti predelovalnega sektorja kot rešitvi nerešljivega problema brezposelnosti izhaja iz nezaupanja v sposobnost črpanja vrednosti storitvene družbe. Ta vztrajna, 175 Slovenija in EU naravnost iracionalna vera, ki je ne podpira prav noben argument niti vzor v kateri koli državi, ki se je dvignila iz nerazvitosti, je prispevala k zaostajanju na- šega gospodarstva. Doumeti moramo, da je klasična industrializacija z novo tehnologijo v infor- macijski dobi prišla do svojega konca. Nova tehnologija proizvodnih naprav vodi nezadržno do avtomatiziranja ter do zmanjševanja števila delavcev. Za to ni zdravila. Hkrati pa se povečuje razvojnozahtevnostna stopnja izdelkov in z njo se povečuje dodana vrednost na zaposlenega. Kdor se temu upira, zadržuje napredek ter potiska državo v neučinkovitost in revščino. Ker potrebuje nova tehnologija nenehne storitve, ki jih ni mogoče uskladiščiti, ampak izdelovati vedno na novo, je v teh storitvah za zaposlovanje edina možna rešitev in pomir- jujoča perspektiva. Zato mora vlada pomagati tistim podjetnežem, ki so sposobni čim bolj razviti novo tehnološko proizvodnjo in dvigniti razvojno zahtevnostno stopnjo izdel- kov, hkrati pa mora razvijati storitveni sektor, v katerem bodo možnosti za za- poslovanje. Oboje je med seboj organsko povezano: prvo povečuje dodano vrednost in s tem dohodke zaposlenih, kar omogoča rast storitev. V sedanjem položaju nizke kupne moči so dosegle storitve svoj strop; poleg tega kažejo ana- lize input-outputa vseh panog urada za makroekonomske analize in razvoj, da dela storitveni sektor skoraj polovico (v letu 1993 46,5 odstotka) po naročilih industrije za vložek v industrijsko proizvodnjo. To je v skladu s tako imenovano eksternalizacijo, ko so podjetja izločala iz svoje dejavnosti vse, kar ni spadalo v njihovo jedro dela: restavracije, vrtnarije, vzdrževalne ekipe, obrtne storitve za pleskanje itd. Vse to zdaj naročajo pri specializiranih storitvenih podjetjih. Sto- ritveni sektor dela za prebivalstvo mnogo manj, kot na splošno mislijo celo strokovnjaki. V mnogih pogledih se motijo tisti, ki mislijo, da so ali da bodo sto- ritve manj kapitalno intenzivne kot industrija. Delovno mesto rentgenologa ima danes najvišje naložbe v napravah. Pa tudi na mnogih drugih storitvenih podro- čjih raste kapitalska intenzivnost: pred očmi imejmo banke, trgovine na drob- no, potovalne urade in celo gledališča. Seveda pri tem softver prav tako povsod napreduje. Vsa ta razmišljanja niso zagovor za odpravo industrije. Le-ta bo imela še vedno odločilno vlogo, ki se bo sicer relativno zmanjševala, pri večanju količin- skega in predvsem kakovostnega povečevanja blaginje v razvitih državah. To je koncept kakovostne rasti. Ko bomo opravili ta potrebni kakovostni skok, za kar bo potrebnih po oce- nah deset do petnajst let, bomo izkoriščali blagovnoproizvodni sektor samo še za popravila investicijskih dobrin in za proizvodnjo tistega potrošnega in porab- niškega blaga, ki ga bo zahtevala materialno nasičena družba. Pri še naprej rastoči proizvodnosti bo pri tem zadostovalo zelo majhno proizvodno področje. Kaj izhaja iz vsega navedenega? Da je razvoj storitvenega sektorja posledica spremenjenih strukturnih značilnosti. Razširjanje storitvenega sektorja in pre- žemanje vseh drugih proizvodnih sektorjev družbe s storitvami sta temeljni pogoj in posledica nadaljnjega kakovostnega in količinskega razvoja in rasti. Dokler ne bomo premagali miselnih zavor in ne bomo spremenili našega 176 III. del: Družba in politični okviri vrednotenja dodane vrednosti storitvenega sektorja v okviru družbenega proiz- voda, toliko časa ne bo možen nikakršen odločilen in rešilen premik iz današnje zaostalosti. Tudi na storitvenem področju vodijo menjalni procesi na podlagi delitve dela preko trga do črpanja dodane vrednosti. Blagovnoproizvodno in kmetijsko področje pri tem ne bosta izgubili svojega pomena absolutno, marveč samo relativno. Največji del storitev se bo opravljal v interesu bolje opravljajo- čega in proizvodnejšega industrijskega področja. Zlasti močno se bo razširilo neformalno področje. Na storitvenem področju poteka razločna “industrializacija”; kapitalna intenzivnost mnogih storitev ra- ste, kar pomeni, da se zmanjšuje razlika med proizvodnjo, ki je čedalje bolj odvisna od storitev, in storitvami, navezanimi čedalje bolj na aparate in izvedenske sisteme. Storitveni sektor se nezavedno pretvarja čedalje bolj v “sto- ritveno industrijo”. Nujnost terciarizacije Mednarodne primerjave podatkov posameznih narodnih gospodarstev dokazu- jejo, da je raven terciarizacije delovanje dozorelosti razvoja in ravni napredova- nja tehnologij vsakega gospodarskega sistema, čeprav sta državi kot Japonska in Nemčija delno izjemi, ker ne kažeta izrazite stopnje rasti terciarizacije: leta 1985 je obsegalo terciarno področje 56 odstotkov oz. 53,6 odstotka KDP proti 68,4 odstotka v ZDA, blizu 55,1 odstotka v Italiji,6 52,7 odstotka v Avstriji, v 1996. letu v Sloveniji pa 50 odstotkov. Glede na to nam kažejo primerjave, da Slovenijo označuje raven terciarizaci- je, ki je že blizu vrednostim, ki odlikujejo zrela gospodarstva. Kljub vsemu je Slovenija v zadnjem desetletju doživela močan strukturni razvoj: – utrjevala je korenito preobrazbo zaposlitvenega področja, medtem ko se nenehno nadaljuje zmanjševanje števila poljedelskih delavcev: od 1971. leta s 25 odstotki je do 1996. leta padlo na 5,8 odstotka,7 hkrati pa se je tudi zmanj- šalo število zaposlenih v industriji (z rudarstvom in gradbeništvom) na 40 od- stotkov, medtem ko je naraslo število zaposlenih v terciarnem področju na 52,4 odstotka. Slovenija je torej že presegla polovico vseh zaposlenih na terciarnem področju; – tudi za deleže dodane vrednosti velja nekaj podobnega, tako da so storitve z 52,4 odstotka že presegle polovico celotnega KDP; dodana vrednost na zapo- slenega je najvišja v storitvah, nato sledi industrija, najnižjo pa ima kmetijstvo; vendar je v Sloveniji zavzemala dodana vrednost na zaposlenega na terciarnem področju štirikrat manj kot v Nemčiji; – primerjave z italijanskimi rezultati kažejo, da se slovenska razmerja med osnovnimi področji približujejo italijanskim (tabela 33.1); – v petnajstih letih 1970-1985 se je delež dodane vrednosti terciarnega pod- ročja povečal, medtem ko se je v Italiji samo v obdobju 1982-1985 povečal s 46,6 odstotka na 49,4 odstotka. 6 Rapporto 1986 sulla situazione sociale. Censis 1986. 7 SU RS inform. št. 315/97. 177 Slovenija in EU Iz tega je razvidno, da v Sloveniji še ni zaznati velike vloge terciarnega pod- ročja v gospodarstvu države. V Italiji zavzema prevladujoč položaj in kaže že močno privlačno sposobnost glede na novo ponudbo delovne sile kot tudi na zaposlene na drugih proizvodnih področjih. Medtem ko smo industrijo temelji- to primerjali med seboj, se to redko zgodi za terciarno področje. Primerjava kaže (tabela 33.2), da odstopa Slovenija od Italije najbolj pri poljedelstvu, kar kaže na manjšo porabo mehanizacije; prav tako močneje kot industrija zaostaja v dodani vrednosti terciarno področje, kar kaže na slabo razvitost, opremljenost in organiziranost terciarnega področja. Tabela 33.1: Delež družbenih sektorjev v kosmatem domačem proizvodu (KDP) v odstotkih za Slovenijo (1) ter za Italijo (2) za leti 1985 in 1994 Vir: (1) Statistični letopis Slovenije 1981 in 1995 – z upoštevanjem javne uprave in vojske. (2) Rapporto 1986, Censis, str. 92. Tabela 33.2: Primerjava dodane vrednosti na zaposlenega v DM za različne sek- torje za Slovenijo (1994) in Italijo (1981) Vir: Glej pri tabeli 7.1. Če pregledamo slovensko terciarno področje, vidimo, da je njegova struktura zelo klasična, saj prevladujejo promet in zveze, malo pa je namenjeno prodaji izdelkov in finančnim storitvam, še manj pa dejansko tistim storitvam, ki so za proizvodna področja najpomembnejše, kot so poslovne storitve, projektiranje in konstruiranje, inženiring, raziskave trga ter informacijski softver. Takšno sta- nje izraža naše tradicionalno gledanje na to področje, medtem ko vsebuje po svoji definiciji vrsto dejavnosti in transakcij, ki se globoko razlikujejo. Prvotno so jih ekonomisti opredelili kot odvečno obliko glede na tradicionalnejša pod- ročja kmetijstva in industrije. Sčasoma pa so postajale vse bolj razvejane in gos- podarsko odločilne, dokler niso postale osrednji elementi v strukturi industria- liziranih držav. Danes živijo skupaj bolj kot kdaj koli staro in novo, tradicija in inovacija, pri čemer pa se ne posreči zadovoljivo razložiti notranje prepleteno- 178 III. del: Družba in politični okviri sti, ker ni konceptualnih in kulturnih prizadevanj, ki bi bila primerna tako ka- kovostno kot količinsko. Medtem ko se ta veliki agregat realnosti nenadzorovano širi, posamezni no- tranji osebki sprožajo in hkrati izkoriščajo zunanje impulze industrijskega področja in družinskega dejavnika, pri čemer hkrati usmerjajo in zadovoljujejo svoje potrebe po razvoju v smereh inovacije, specializacije in internacionalizaci- je gospodarskih dejavnikov in vedno rastoče pozornosti za potrošnjo storitev proti potrošnji dobrin. V Sloveniji moramo pospeševati hiter razmah terciarizacije, ker so samopo- bude poslovnih osebkov znotraj tega sektorja samega preslabotne. Pri tem bo pomemben učinek dejavnikov različne notranje veljave: naraščajoče eksterna- lizacije storitev v podjetjih, “posnemovalnega” učinka naprednih visokih gos- podarstev, volje podjetniškega udejstvovanja in profesionalne nadrejenosti na novo izšolane delovne sile, ki najraje daje prednost terciarnim oddelkom. Čeprav so lahko sodbe o vplivu teh dejavnikov različne, bodo vendarle ob njihovem hkratnem delovanju pripomogle k pospeševanju širjenja terciarnih storitev. Dinamičnejša sestavina terciarnega razmaha bodo storitve za podjetja, kar je pravzaprav v razvitih državah hrbtenica naraščanja terciarnega sektorja. V Italiji so takšna terciarna podjetja dosegla povečanje v letih 1982-1986 za pov- prečno 38 odstotkov, v nekaterih njenih pokrajinah celo za 58 odstotkov, kar pomeni 12- odstotno letno stopnjo rasti. Potrebujemo naslednje terciarne dejavnosti kot bistveno pomoč in pospešek prenovi industrije: distribucija, bančne in finančne storitve, med njimi zlasti li- zing, faktoring in skupni investicijski rizični skladi, finančno posredništvo, konzorcijsko upravljanje; projektiranje in konstruiranje, projektiranje industrij- skih postrojenj in sistemov, oblikovanje izdelkov kot tipično avtorsko delo, ki ga v Sloveniji primanjkuje in je neuspešno ter nosi nepotrebno krivdo za neus- peh na svetovnem trgu in za podrejenost podjetij kot lohnarbeitrskih hiš veli- kim svetovnim podjetjem z oblikovalsko avreolo; raziskovanje, večinoma speci- fično aplikativno; trženjske storitve tako raziskovalne kot operacijske, npr. trženje turističnih zmogljivosti milijonov postelj zasebnikov, ki so danes zaradi neobstoja takšnih podjetij nizkoakumulativni “pick-up” penzioni, čeprav bi mo- rali ob brezhibni organizaciji po nemško-avstrijskem vzoru agencij dati vsaj 1 mrd dolarjev letno. Lastniki apartmajev naravnost prosijo takšne agencije. Kakor predvidevamo, da bo razvoj terciarnega sektorja težaven, tako se mo- ramo takoj vprašati, kako doseči kakovost njegovih storitev. Nevarnost kom- promitiranja je že v začetku zaradi nizke kakovosti. To velja zlasti za softver. Analiza takšnih storitev v Italiji je pokazala, da je 18 odstotkov podjetij s stori- tvami takšnih hiš popolnoma nezadovoljnih, v detajlih, npr. z vzdrževanjem programov ali s tozadevno dokumentacijo, pa je celo 40 odstotkov nezadovolj- nih. Že danes se energično povečuje ponudba računalniško-informacijskih stori- tev, pri katerih se vse prevečkrat razkrije njihov nizek profil zaradi površnosti, s katero se predstavljajo značilnosti izdelka oz. storitve, ki so mnogokrat neurav- notežene in nizke tudi glede na običajne tarife. Pogosta je tudi težnja, da se ta 179 Slovenija in EU podjetja predstavljajo s pretirano sliko glede na dejansko razvijane dejavnosti, v resnici pa njihovo fakturirano delo izvira iz povsem drugačne dejavnosti, kot je tista, s katero se deklarirajo. To ugotavljajo tudi v Franciji in Italiji. Ta prob- lem kakovosti rešujejo v razvitih državah tako, da vzpostavljajo primerne pose- ge s certifikacijo in pravilniki, kar omogoča nadzor terciarnega razmaha, s čimer hočejo privesti do funkcionalnosti razvoja države, pa tudi z boljšim teritorial- nim ravnotežjem storitev. Zlasti je v terciarnem sektorju opazna prevelika nepreglednost, saj so možne zelo različne tarife pri očitni enakosti storitev, ne da bi bili na zadovoljiv, verje- ten in razumljiv način razvidni pogoji, ki bi opravičevali takšne razlike. Zato se danes zastavlja vprašanje certifikacije, ki bi na eni strani zaščitila terciarnega podjetnika pred konkurenco brez predsodkov in po drugi strani uporabnika storitev, da ne bi nekoristno zapravljal svojega denarja. Kdor je dejaven na tolikih področjih terciarnega sektorja, ne potrebuje dragih naložb niti dolgotrajnega pričakovanja vračanja vloženega kapitala, kar velja za industrijskega podjetnika, kajti nasprotno v terciarnem sektorju pomeni kapital oz. hardver praktično sam podjetnik in njegova poznanstva (profesionalna, tr- ga, oseb itd.). To dejstvo, povezano z nezadostno preglednostjo trga in neza- dostnostjo posredniških mest med industrijo in storitvenim sektorjem, so goto- vo odločujoči dejavniki za zaposlitveno povečanje, kot so tudi strukturni in finančni. 34. PRESTRUKTURIRANJE INDUSTRIJE SE SPLOH ŠE NI ZAČELO O zmanjševanju števila zaposlenih v gospodarstvu ekonomisti ves čas govore kot o prestrukturiranju podjetij. Poglejmo si tezo, da do prestrukturiranja, skozi kakršno je šla vsa zahodnoevropska industrija, v Sloveniji sploh še ni prišlo, da se ni niti začelo ter da Slovenijo ta težka in zahtevna naloga šele čaka. In to čim prej, če hoče še rešiti preostala delovna mesta v industriji. Kako pospešiti ta rešilni proces? Najprej si oglejmo, kaj je bistvo prestrukturiranja. Zahodnoevropska gos- podarstva so prišla v sredini 80-ih pod silen pritisk z ene strani pacifiških gos- podarstev, ki so zniževala svetovne cene skoraj vseh industrijskih izdelkov, od avtomobilov do konzerv, po drugi strani pa vse večjih dajatev zaradi rastočih plač, povečanih državnih potreb in vse bolj razširjenega kroga upravičencev do ugodnosti socialne države v zdravstvu, šolstvu in starostnem zavarovanju, po- moči brezposelnim in socialno šibkejšim. Podjetja so bila pred težko dilemo: ali zapreti svoje tovarne doma ter jih prenesti v tuje države s ceneno delovno silo ali pa sprejeti velik intelektualni in menedžerski izziv ter znižati stroške izdela- ve in povečati prodajne cene, kar bi prineslo večjo dodano vrednost na zaposle- nega. 180 III. del: Družba in politični okviri Temeljni zakon prestrukturiranja Zato je glavna poteza prestrukturiranja dvig proizvodne moči, kar pomeni pos- pešena prizadevanja za dviganje razvojne intenzivnosti v izdelkih boljših ali no- vih lastnosti z vključevanjem mikroelektronike in avtomatike in višje tehno- loškoproizvodne intenzivnosti, z vključevanjem elektronskega krmiljenja, robo- tizacije, izvedenskih sistemov in nato v zadnjih stopnjah umetne inteligence v proizvodnjo. Tako razvojnotehnološka prizadevanja za dvig izdelkov in njihovo učinkovitejšo proizvodnjo delujejo spodbujevalno ter vse bolj potiskajo pro- izvodno moč industrije proti zahtevnejšim višjim stopnjam razvojne in tehno- loške intenzivnosti. Tipični primer so avtomobili: v njih je vse več mikroelektro- nike in in vse bolj so avtomatizirani, česar vozniki skoraj ne opazimo, pro- izvodnja avtomobilov pa je že skoraj v celoti robotizirana in samo pri nekaterih fazah montaže sodeluje osebje kot nadzorniki in zato z višjo in visoko izobraz- bo. Zato so podjetja zmanjšala število zaposlenih, hkrati pa povečala svojo kon- kurenčnost kot protiutež pacifiški. Zakonitost povečevanja razvojnotehnoloških stopenj in s tem proizvodne moči je povečevanje dodane vrednosti na zaposlenega. To je temeljni zakon pre- strukturiranja. Tej zakonitosti je bilo posvečeno doktorsko delo dr. Marka Glihe (1992), ki je žal med našimi strokovnjaki neopaženo, čeprav združuje ekonomi- jo in visoko tehnologijo na ekonomski ravni. Na tej zakonitosti je utemeljena zahodnoevropska rast dodane vrednosti na zaposlenega kot pogonski motor ev- ropskega prestrukturiranja. Njihova dodana vrednost je zato v zadnjih desetih letih skokovito naraščala: v avstrijski industriji je bila leta 1988 dodana vred- nost na zaposlenega 63 000 DM, leta 1993 pa 98 000 DM, se pravi za 55,6 odstot- ka večja. Vzrok je v razvojnem vlaganju za pomik v višje stopnje razvojnotehno- loške intenzivnosti ob hkratnem dviganju izobrazbene ravni zaposlenih. V Sloveniji je bila dodana vrednost na zaposlenega v industriji leta 1987 30 830 DM in 1995. leta 24 700 DM,1 kar pomeni, da se je zmanjšala za 20 od- stotkov. Celo v slovenski elektroindustriji kot najrazvitejši panogi je bila doda- na vrednost na zaposlenega 1995. leta samo 23 930 DM. Tako se je 2,86-kratna razlika dodane vrednosti na zaposlenega 1988. leta med Slovenijo in Avstrijo povečala do 1993. leta na 4,3-kratno (za polovico več). Zakaj javnost slepimo, da se razlika med EU in nami ne povečuje? Zavedati se moramo, da premalo naredimo. Čedalje bolj se oddaljujemo od EU. Zato ne bomo mogli biti konkure- nčni. Litostroj je imel 1995. leta petkrat manjši prihodek na zaposlenega kot Nemci (50 000 DM proti 270 000 DM), pa sindikati nikakor ne morejo doumeti, da so njihove plače za zdaj previsoke. Prava katastrofa pa je, da se ta dodana vrednost na zaposlenega sicer nomi- nalno ne spreminja, v resnici pa se realna vrednost DM vsa leta zmanjšuje. Zato slovenska dodana vrednost od leta 1978 realno nenehno pada (približno v petih letih za 35 odstotkov), medtem ko se nemška in avstrijska rahlo dvigata (v petih letih za okrog 20 odstotkov). Seveda se razlika med Slovenijo in Avstrijo (oz. 1 Viri: Statistični letopisi RS; Stat. Jahrbuch der Republik Österreich; Stat. Jahrbuch der Bundesrepublik Deutschland 1980 do 1996. 181 Slovenija in EU Nemčijo) iz leta v leto povečuje. Vzrok je v tem, da so slovenski izdelki in tehnologija proizvodnje ostali na nezahtevni stopnji stagnantne proizvodnje 4,5 na ravni zadnjih 25 let. V tej slovenski usihajoči dodani vrednosti na zaposlene- ga ni mogoče odkriti vpliva znanosti in raziskovanja. Kje pravzaprav je? Kaj se v resnici dogaja? Razpad industrije ni prestrukturiranje Slovensko gospodarstvo še ni naredilo izpita za izkoriščanje tehnološkega ra- zvoja, ki omogoča maksimalno dosegljivo količino izdelkov ob kateri koli dani količini faktorskih vložkov dela in kapitala, kar sta ugotovila tako Paul Samuel- son (Ekonomija, 1970, str. 515) kot J. Galbraith (Nova industrijska država, 1972, str. 62) in kar je izpričalo naslednje 25-letno globalno tehnološko napredovanje v vse višje razrede razvojno-tehnološke intenzivnosti ob vse višjih ravneh doda- ne vrednosti. Slovenski menedžerji se tako kot ekonomisti ogibajo razpravam o povečevanju dodane vrednosti s tehnološkim in razvojnim vlaganjem. Vzrok je nepoznavanje zakonitosti večanja dodane vrednosti z razvojno intenzivnostjo in zgolj samo s tem. Lahko zatrdimo, da slušatelji v slovenskih menedžerskih šolah o tem nič ne izvedo, pa naj gre za to ali ono šolo. Tuji predavatelji o tej po- vezanosti slušateljem ne povedo ničesar. Tudi raziskovalci tega problema ne ra- ziskujejo. Posledica tega je stagniranje slovenske dodane vrednosti na več kot štirikrat nižji ravni od Avstrije. Slovenskim menedžerjem ni uspelo niti na seda- nji stopnji tehnološke intenzivnosti doseči optimalnih rezultatov ob vložkih de- javnikov dela, obstoječega znanja in kapitala. Ne znajo jih optimirati. In pri tem so si vsi zelo podobni, le zelo redki so se približali optimumu. Dosegel ga ni še nihče. To, kar se v Sloveniji dogaja, je razpad industrije ob realno padajoči dodani vrednosti, ne pa prestrukturiranje: od 390 700 zaposlenih 1989. leta se je zmanjšala industrija na 216 000 novembra 1996. leta ob manjši dodani vredno- sti na zaposlenega. In ta razpad poteka nezmanjšano naprej. Tudi politika ni pri tem naredila ničesar, saj se ne zaveda pomena teh premikov. Samo obljubljala je ob vsakih volitvah tisoče novih delovnih mest. Ni pa sprejela nobenega pro- grama za dvig tehnološkorazvojne stopnje intenzivnosti vsaj za eno stopnjo, kar prinese v sicer urejenem in ustaljenem zahodnoevropskem gospodarstvu med 4. in 5. stopnjo povečanje za 45 odstotkov, pri dveh stopnjah pa podvojitev dodane vrednosti na zaposlenega. Obljubam ni sledila razčlenjena akcija, kaj narediti in na katerih točkah, da se to doseže: da se reši najprej razpadanje podjetij in da se nato začne z razvojnotehnološkim vlaganjem za dvig dodane vrednosti, s pomočjo katere bi šele lahko z večjim zaslužkom vlagali v nova de- lovna mesta. Tega vrstnega reda ni mogoče obrniti, kot si nekateri naivneži žele. To in samo to je ključ do odpravljanja oz. zmanjševanja brezposelnosti. Pri tem so se ozirali po današnji Evropi, kar je napačno. Ko sprejemamo ukrepe za za- gon gospodarstva in za dvig dodane vrednosti s pomočjo tehnološke intenziv- nosti vsaj za eno stopnjo, se moramo zgledovati po ukrepih zahodnih držav v obdobju okrog leta 1967, ko njihova dodana vrednost ni bila mnogo večja od sedanje slovenske. 182 III. del: Družba in politični okviri Propadanje industrije se zdi kot uradno zaželeno, vendar bo to prineslo soci- alno katastrofo. Če se bo nadaljeval dosedanji trend, bo v nekaj letih propadla večina delovno intenzivnih podjetij tekstilne, lesne, konfekcijske in obutvene industrije z okrog 70 000 zaposlenimi. Odnos do težav podjetij je bil ignorant- ski. Kako naj preživi podjetje z 12 000 DM dodane vrednosti za zaposlenega? Visoke dajatve delodajalcev (25 odstotkov) podjetja uničujejo. Morale bi znašati 12 do 13 odstotkov, da bi se rešila. Ko je vlada 1992/93 uvedla te dajatve, je ob- sodila industrijo na smrt. Ko sestavite vsa ta navedena dejstva in številke v logično celoto, se nam po- kažejo tudi odgovori. Potem nam je jasno, zakaj zahodne države toliko vlagajo v raziskave in razvoj, zakaj vključujejo v izdelke vse več elementov mikroelekro- nike in avtomatizacije in zakaj se bližajo že zadnji začrtani tehnološki 15. stop- nji s prvinami umetne inteligence. Gotovo ne zaradi znanstvene radovednosti, marveč zaradi večje dodane vrednosti, ki presega že za faktor 22,4 tisto, v kateri so bili pred 25 leti (4. stopnja). Skupaj s tem gredo njihova nedosegljiva konku- renčnost, visoke stopnje dobičkov in visok življenjski standard. Tako se bližajo stopnji, ki je dosegljiva z današnjo stopnjo tehnologije, računalništva in roboti- ke. Zaostanek Slovenije za EU se povečuje tako po tehnološkorazvojni stopnji kot po dodani vrednosti na zaposlenega. Dvig dodane vrednosti v dveh etapah Slovenska strategija gospodarske rasti se mora osredotočiti na dvig dodane vrednosti na zaposlenega v dveh etapah: v prvi dvig pri sedanji stopnji razvoj- notehnološke intenzivnosti na optimum, ki je za okroglo 2-krat višji od sedanje- ga povprečja, nato pa dvig dodane vrednosti z razvojnimi in tehnološkimi pos- pešitvami na višje stopnje intenzivnosti z novimi izdelki in z novimi tehnološki- mi procesi. Prvo bomo dosegli predvsem z odpravljanjem pomanjkljivosti in na- pak, kar je naloga menedžerjev, nato pa z vključevanjem mikroelektronskih sklopov, z avtomatizacijo in sodobnim oblikovanjem izdelkov, drugo z robotiza- cijo in avtomatizacijo proizvodnje, fleksibilnimi in numerično krmiljenimi stro- ji, avtomatizirano montažo in izrabo informatizacije v postopkih načrtovanja in optimiranja proizvodnje. Tako bomo zapustili delovno intenzivne stopnje 3 do 5 in prešli v razvojno intenzivne stopnje 6 do 7 in končno v raziskovalno inten- zivne stopnje 8 do 9. Dodana vrednost 6. stopnje je optimalno lahko že 3,4-krat višja od optimalne današnje, kar pomeni 6,8-krat višja od sedanje realne. To po- meni dodano vrednost na zaposlenega v industriji 150 000 DM. Stvar tehtanja virov je, ali bi bile možne takšne pospešene naložbe, kajti tehnološki dvig pro- izvodnje zahteva visoke naložbe, razvojni dvig izdelkov pa precej manjše. Te- meljni pogoj je organiziranje razvojnih timov, ki bi bili sposobni razvojnega dvi- ga izdelkov. Ta dvig mora voditi menedžment, ki je tej nalogi dorasel. Pogoji za prestrukturiranje so: večja razvojnotehnološka intenzivnost terja drugačno organizacijo, drugačne upravljavske metode in drugačno izobrazbeno strukturo zaposlenih, mnogo višjo od sedanje. Vlaganje v izobraževanje je zato del prestrukturiranja. Zahodne vlade so v 60-ih letih zelo dejavno posegale v in- dustrijo. Določile so prednostne panoge, ki so največ prispevale k povečanju 183 Slovenija in EU KDP in k tehnološki intenzivnosti, in jih dosledno izvajale pri svojih ukrepih. Brez določanja prednostnih panog takšna strategija ni možna oz. ni uspešna. Država mora določiti svoje prednostne panoge za svoje vlaganje, podjetja pa svoje glede na svojo podjetniško vizijo in odločitve menedžmenta. Japonci niso imeli nič proti naložbam npr. v obutveno industrijo, vendar ni dobil podjetnik nobenih državnih spodbud, ker ta industrija ni bila na prednostnem seznamu MITI-ja. Določanje prednostnih panog je glede na zakonitost odvisnosti dodane vrednosti od razvojnotehnološke intenzivnosti ključni element državnega spod- bujanja. To je bilo bistvo politike Zahoda od 60-ih let naprej. Nepovezanost or- ganizacijskih in finančnih ukrepov ministrstva za znanost in tehnologijo in mi- nistrstva za gospodarske dejavnosti kakor tudi ministrstva za ekonomski razvoj je z vidika takšne dejavne strategije nesmiselna. Na to opozarjajo tuji izvedenci že od osamosvojitve. Da bo morala država pospešeno vlagati v ta razvojna priza- devanja industrije, je jasno. V 60-ih letih, ki so primerljiva za naše današnje sta- nje, so bila prizadevanja ameriške industrije izredna, pri tem jim je država po- magala z 51 odstotki vseh industrijskih vlaganj v RiR (Galbraith, Nova indu- strijska država, 1972, str. 50). Zgledovanje po ukrepih današnje Nemčije je na- pačno. Nemčija je dosegla tehnološko raven 7 do 11, kar pomeni raziskovalno in informacijsko intenzivnost in se pomika v intenzivnost izvedenskih orodij in sistemov, v stopnje, ki terjajo med zaposlenimi že več kot četrtino visoko izo- braženih, med njimi 4 do 6 odstotkov doktorjev znanosti. Mi pa smo še vedno na razvojnih stopnjah, ki doktorjev ne potrebujejo (razen v redkih podjetjih, ki presegajo povprečje). Prestrukturiranje v Sloveniji se bo začelo šele tedaj, ko bodo podjetja in vlada na podlagi konsistentne industrijske politike začeli vlagati v večanje stopnje ra- zvojnotehnološke intenzivnosti ter tako dosegli povečanje dodane vrednosti na zaposlenega. Šele to bo omogočilo vlaganja v nova delovna mesta in slovenska proizvodnja bo lahko postala konkurenčna. Lahko bo povečala obseg naročil in dosegla višje cenovne razrede. Potrebna bo skratka strategija povečevanja kon- kurenčnosti. Politika mora dojeti realno dejstvo, da na sedanji stopnji razvojne intenzivnosti niso možna vlaganja v nova delovna mesta, ker je stagnantna in- dustrija zapisana propadu – razen če se uvedejo špartanski ukrepi avtoritarnega družbenega sistema, ki bi izrazito znižali življenjsko raven prebivalstva. Če ho- čejo stranke obljubljati zmanjševanje vrst brezposelnih in delo za mlade, ki končajo šole, morajo sprejeti posledice zgornjih alternativ. Demokracija do- pušča samo prvo. Za to pa morajo pritegniti znanje, ki so ga do zdaj metali na cesto. 184 III. del: Družba in politični okviri 35. PREŠIBKA TEHNOSTRUKTURA – VZROK GOSPODARSKE NEMOČI SLOVENIJE Pojem tehnostrukture je prvi uvedel J. K. Galbraith ( Nova industrijska država, 1972), ko je analiziral delovanje velikih podjetij, v katerih poslovanja ne vodijo lastniki podjetniki, marveč menedžment. Fetiš lastništva, ki se širi med našimi ljudmi, ne priznava ločitve lastnika od upravljanja v zrelih industrijskih podje- tjih, kar se je zgodilo na Zahodu že pred pol stoletja. V resnici bo ta ločitev me- nedžmenta od lastništva najizrazitejša in z vsemi posledicami prav v Sloveniji, kajti po razdelitvi družbene lastnine med vse prebivalce bo lastništvo tako razpršeno, da ne bo mogoče govoriti o vplivu lastnikov na upravljanje podjetja. Menedžment bo postal zelo neodvisen. Usmerjevalna sila podjetja je me- nedžment, ki obsega vse načelnike pomembnih funkcionalnih odgovornosti, kar je samo majhen del tistih, ki kot soudeleženci prispevajo informacije k sku- pinskim odločitvam. Ta zadnja skupina je velika in vključuje vse, ki imajo spe- cializirano znanje, talent izumljanja ali izkušnje. Ti in ne menedžment so vodil- ni razum – možgani – podjetja. Sestavljajo organizacijo, ki pomeni tehnostruk- turo. Brez nje je menedžment mrtev. Brez nje ni podjetja kot inovativne orga- nizacije. Zato je temeljna naloga menedžmenta, da organizira tehnostrukturo, jo vzdržuje, izpopolnjuje, spodbuja in motivira ter jo krepi k večji sposobnosti. Tehnostruktura ustvarja konkurenčnost podjetja. Ni treba poudarjati, kako po- memben je odnos podjetja do tehnostrukture. To je vprašanje njegovega obsto- ja, dobičkanosnosti, prodora na trgu, tehnološkega napredka in hitrega odziva na zunanje izzive. Zato se podjetja odlično prilagajajo potrebam tehnostrukture. To je aparat za skupinske odločitve – za združevanje in preizkus informacij številnih posamez- nikov za dosego odločitev, ki so zunaj znanja kogar koli. Zahteva visoko stop- njo avtonomije ter je ranljiva na vsak poseg zunanje oblasti, ki je pri naravi sku- pinskega odločanja in problemov, ki se rešujejo, vedno nepopolno obveščena in zato samovoljna. Samoupravni režim je bíl nenehen boj s tehnokracijo, kot je imenoval tehnostrukture. Vtikal se je v njeno avtonomijo, ki jo je spojil s kolek- tivom, določal plače ne glede na individualne prispevke in tako razbil aparat za skupinsko odločanje. To je vir njegove gospodarske neučinkovitosti. Zato mora biti delničar izključen iz bistvenih vprašanj, ki zahtevajo skupinsko odločanje. To je v zahodnem sistemu zagotovljeno z delitvijo delnic zaradi smrti in dedova- nja na vse več in več rok. Tako so delničarji izključeni iz učinkovite moči. Isto bo tudi pri nas. V ZDA ima menedžment samo 2 odstotka delnic. Delničar lah- ko glasuje, ampak njegov glas je brez vrednosti. Tehnostrukturo ščiti pred zunanjim vpletanjem kompleksnost sodobnih te- hnoloških in načrtovalskih odločitev. Noben bankir ne bo zasliševal inženirja, načrtovalca proizvodnje ali tržnega raziskovalca o nekem izdelku, kakor to poč- no z obrtniki ali kmeti, ki prosijo za posojilo. Ker so odločitve nameščene globo- ko v tehnostrukturi, jih tehnologija in načrtovanje izvzameta iz vpliva zunanjih dejavnikov. Ostane pa še en vir nevarnosti za avtonomijo tehnostrukture: neuspeh pri za- 185 Slovenija in EU služku. Če izkazuje podjetje izgubo, potem je treba zunanjim dovoliti, da razi- skujejo in intervenirajo. V tem primeru se vznemirijo tudi delničarji. Tehno- strukture so torej uspešnejše v težkih časih. V ZDA so bile velike zrele korpora- cije mnogo stabilnejše v svojih dosežkih dohodka zaradi svoje tehnostrukture tudi v časih, ko so bila podjetja prav na robu ali že čez. V podjetjih, ki so na pr- vih desetih mestih velikih v seznamu revije Fortune, so spremembe v položaju ali članstvu redke. Danes je tudi vse manj tipično podjetje, ki raste, se stara, za- ostaja in se nadomešča z mladimi, sposobnejšmi vzorci. Po zakonu ima nadzorni svet glavna pooblastila za odločanje. Vendar mora- mo ločiti med potrditvijo predloga in odločitvijo o njem. Ceremonija bolj ali manj pretvarja realnost. Svetu predlože gore dokumentov z množico podatkov. Priporočila sklepov so priložena. Če upoštevamo obseg in naravo skupinske pri- prave, bi bila zavrnitev nemogoča. Svet pa ima občutek, da je odločal. V resnici je potrdil odločitve tehnostrukture po dolgem procesu zbiranja informacij. Brez tehnostrukture bi bilo delovanje nadzornega sveta kot telesa lastnikov nemogo- če, zmedeno in neučinkovito. Čim bolj se zapletajo razmere na trgu in čim kompleksnejša postaja tehnolo- gija, in to na številnih in zelo različnih proizvodnih programih, težje je me- nedžmentu slediti povečanim zahtevam znanja za inteligentno odločanje. Zato postaja vloga tehnostrukture odločilna. Potrebna so raziskovalna in razvojna dela za večanje tehnološke ravni, naloge načrtovanja in nadzora dobav in naku- pov, nabava kapitala in specializirani talenti za nadzor trga. Zato so velika podjetja nastavljala v svoje tehnostrukture najboljše diplomante z univerz in prevzemala najboljše inženirje iz konkurenčnih podjetij. Ob velikih težavah v koncernih so se menedžerji ukvarjali predvsem s tehnostrukturo. Ko so jo re- konstruirali, je podjetje hitro prevzelo izgubljeno ozemlje. V mnogih primerih slabo vodenih podjetij se je tehnostruktura povezala z delničarji, ki so vodstvo zamenjali. Moč se je nato čvrsto namestila v tehnostrukturi. Tehnostruktura se v zahodnih podjetjih krepi. Implicitno se priznava, da je moč prešla nanjo. Zato na podjetje vse manj vpliva človek na vrhu. Na izvajanje moči tako ne vpliva starost ali slabosti katerega koli človeka. Zato toliko genera- lov in diplomatov po karieri v javni službi svoja zadnja leta preživi kot vodje korporacij. Imajo lastnost, ki jo korporacije potrebujejo: usposobljeni so za ce- remonialne funkcije. Merila za visoke funkcionarje tehnostrukture nasprotno rastejo. Zahteve za njihovo delo, obseg, iznajdbe, hitrost razčlenitve idej so vse strožje. Znanje je vse teže obnavljati zaradi hitrih sprememb tehnologij. Indivi- dualizem se ne tolerira, ker je potrebno prilagajanje organizaciji. Nenehno in te- sno sodelovanje je prva zahteva skupinske dejavnosti. Zato se o njihovi avtori- teti ne razpravlja, celoten koncern deluje po njihovih navodilih. Uničevanje tehnostrukture v slovenskih podjetjih Tehnostruktura se v samoupravnih razmerah nenehnega postavljanja avtoritete pod vprašaj nikoli ni mogla razviti do moči zahodnega koncerna. V sodobnem podjetju morajo biti vse pomembne akcije strokovno proučene v skupinah razli- čnih specialnosti, vsa naključja se skrbno predvidevajo in vsi nasprotniki se 186 III. del: Družba in politični okviri preprečijo. Zoper odločitve tehnostrukture ne sme biti ugovora. To je sistem. Tega v tedanjih razmerah ni bilo mogoče doseči: tehnostruktura kot sistem ni mogla delovati v drugačnem sistemu odgovornosti in neprofesionalne demokra- cije. Podjetje ne more delovati kot debatni klub. Zato tehnostruktura kot pojem industrijske organiziranosti v Sloveniji ni ni- koli zaživel. Ostal je na ravni služb, ki se trudijo za svoj del odgovornosti ne glede na celoto. Menedžment tehnostrukture zato ni rekrutiral z merili uspešno- sti, znanja, eruditivnosti in inovativnosti. Vodje sistemskih ključnih točk niso bili večinoma niti profesionalci, marveč so zasedali to mesto po drugih merilih. Izobrazba ni bila pogoj, ker je delovno mesto samo podelilo izobrazbeno sto- pnjo. Delovanje podjetij je bilo zato nepovezano in amatersko. Gospodarska učinkovitost je bila slaba. Inovativnost je padala. Dodana vrednost kot merilo uspešnosti je vse do danes bolj in bolj nazadovala pod avstrijsko ali nemško. Ta proces se celo pospešuje. Po zamenjavi enopartijskega režima s strankarsko de- mokracijo je gospodarstvo izgubilo večino trgov in kupcev. Novi trgi so zahteva- li večjo kakovost in funkcionalnejše izdelke popolnejše oblike. Potrebne so bile nove metode nastopa na trgu, točneje načrtovane dobave in predvsem nižje, konkurenčnejše cene. To so bile vse tipične zahteve za večje uveljavljanje teh- nostruktur. Podjetja, zlasti velika, so začela iskati možnosti za znižanje stroškov – predvsem so izločala vse notranje storitve, ki niso bile jedro posla, in odpušča- la zaposlene, ki niso bili nujno potrebni, kot tehnološke presežke. Ker zavesti o pomenu tehnostruktur za prihodnost podjetja na splošno ni bilo, tudi ne v me- nedžmentu in ne v delavskem svetu kot tedanjem vrhovnem nadzornem or- ganu, so ti ukrepi zadeli najprej tehnostrukture. Ironija je bila, da so se jim zdeli kadri za razvoj izdelkov, ki delajo dolgoročno, kadri za tehnološke postopke, ki dolgotrajno racionalizirajo proizvodnjo, kadri za raziskave trga in kadri za načr- tovanje proizvodnje nepotrebni za sprotno delo v delavnicah pri izdelkih, na ka- tere čaka trg. Češ, samo tu se neposredno oblikuje dohodek. Prav nič drugače kot v evforiji delavskega razreda! Začeli so jih odpuščati. To je bilo neodgovor- no in napaka, do katere ne bi prišlo, če bi pri nas industrijski razvoj potekal vzporedno z zahodnim. Pri mnogih novih menedžerjih je deloval tudi duh podjetništva, ki je navajen reševati vse sam. To so bili samozadostni ljudje, ki se zanesejo samo nase, indi- vidualistični, s sledjo opravičljive arogance, goreče konkurenčni in z željo, da žive nevarno, tekmovalni ljudje, ki se na nikogar ne ozirajo, ki po malem vse prezirajo. To so menedžerji, kakršni na Zahodu ne smejo biti. Ti menedžerji so zato pustili ključne inženirje oditi. Zatrjevali so, da konstrukterjev ne potrebuje- jo, ker jih bodo zlahka dobili takoj, ko jih bodo potrebovali. Praviloma so bili to ljudje, ki prej niso bili v industriji, marveč jih je postavila vlada. Še sanjalo se jim ni, kaj so to desetletne izkušnje konstrukterjev, ki jih ni mogoče kupiti za zlato, če jih nimaš. Takšnega konstrukterja moraš zadržati za vsako ceno, kajti brez njega si propadel. To so Nemci po vojni še kako vedeli! V slovenskih podjetjih so se tehnostrukture stajale kot sneg na soncu. Ni bilo posameznih profesionalcev, kaj šele timov, ki na Zahodu delujejo usklajeno za tehnološki razvoj in načrtovanje, da podjetje deluje kot namazan stroj. V mno- 187 Slovenija in EU gih primerih so bile tehnostrukture pod dvojnim nakovalom: z ene strani me- nedžment, z druge delavstvo, ki se bori za višje preseganje norm, za boljše teh- nološke postopke, za samega sebe ter se ne meni za celotno podjetje, njegov po- ložaj in obveznosti. V Sloveniji so tehnostrukture razen redkih izjem izginile. Kot primer poglej- mo Litostroj, zadnji ostanek prvakov strojne industrije, koncern z osmimi pro- izvodnimi programi in 4.300 delavci. V začetku 80-ih je samoupravni režim prvi razbil inovativno jedro. Ko je nova vlada postavila novega direktorja, je dopustil nadaljnje osipanje tehnostrukture, namesto da bi jo obnovil ter postavil za te- melj sanacije. V skupini 350 razvijalcev, tehnologov proizvodnje, analitikov stroškov in načrtovalcev je bilo okrog 150 vodilnih tehnostrukture. Ta skupina se je skrčila na 50 ljudi. Večino konstrukterjev je direktor pustil oditi, ker je živel v zmoti, da jih bo dobil z univerze, ko jih bo potreboval. Ključno napako je zagrešil tedaj, ko mu je vsa razvojna skupina za hidroelektrarne ušla k nemške- mu konkurentu, ki do takrat sploh ni nastopal v proizvodnji hidroelektrarn. Na- enkrat Litostroj ni bil sposoben ponuditi velikih hidroelektrarn, na katerih je bil eden prvih na svetu. Tehnostruktura, ki mu je ušla, je prodala svoje zmogljivo- sti nemškemu konkurentu, ki je lahko ponujal zdaj po svetu največje hidroelek- trarne. Kot inženirji so prodajali svoj kapital – znanje. Turboinštitut, ki ga je Li- tostroj pustil propadati, opravlja zdaj hidravlične preizkuse za nemški koncern. Slovenija je tako postala največji izvoznik know-howa hidroelektrarn v Evropi. Proizvodnja pa je propadla. Litostroj ni bil zmožen obnoviti te skupine, kajti brez desetletnih izkušenj je razvoj na tem področju iluzoren. Litostroj je poveče- val svoj dolg, delavstvo se je skrčilo na 1.400 in stečaj je že napovedan. Njegove krivde delavci seveda niso spoznali: njen začetek se je začel pri tehnostrukturi. Postal je nesposoben, da izdela eno samo ponudbo za velike turbine ali črpalke. Zaradi nje je Litostroj izgubil posel. Tehnostrukturo je treba znati negovati, spodbujati, ji dati prav, se ji prilagajati. Direktor sam ne zmore nič. Zaradi nje in njene petnajstletne zgodbe osipanja je propadel. Klasičen šolski ekonomski primer! Vendar znanje je, morebiti ga bo nekdo še znal združiti? Isti vzroki in posledice so bili in so pri večini večjih slovenskih podjetij: nimajo tehnostrukture, menedžerji so spregledali njen ključni pomen za pri- hodnost podjetja. Analiza prav vseh propadlih slovenskih velikih podjetij po- kaže na isto točko. Močna tehnostruktura, ki drži moč v svojih rokih, je nepo- grešljiva v kriznem času. Sposobna se je hitro odzvati, poseči s svojimi zvezami in informacijami v vse oddelke podjetja, česar ni zmožen direktor, zlasti če je prišel od zunaj. Zato so brez moči novi menedžerji, od katerih občila toliko pri- čakujejo. Ljudi bodisi vzdržuje organizacija ali jo vzdržujejo oni: cenijo jih zaradi orga- nizacije ali pa je organizacija cenjena zaradi njih. Tisti, ki jih vzdržuje organiza- cija, skoraj brez izjeme prisojajo to svoji osebnosti. Vendar je velika razlika: ko gredo prvi iz podjetja, ni nobenih posledic, ko oddidejo drugi, se delovanje podjetja ustavi. Ne tedaj, kajti veliko podjetje je inertno, čez nekaj let so smrto- nosne posledice tu. To doživljamo v vseh velikih slovenskih organizacijah. Teh- nostruktura kot možgani podjetja je prenehala delovati. Moč ima skupina, ne 188 III. del: Družba in politični okviri posameznik. Samo skupina ima informacije, ki jih odločitve zahtevajo. To je zahteva tehnologije in načrtovanja. Če sklad za razvoj postavi za sanacijo nove- ga direktorja v podjetje, ki nima več tehnostrukture, je to nespametno početje. Začeti je treba pri tehnostrukturi. Močna tehnostruktura preprečuje osebno okoriščanje menedžerjev. To je zla- sti pomembno pri nas, kjer najbolj obetajočih stranpoti bogatenja ne preprečuje zakon (kot v ZDA Federal Securities Act 1933 in Public Utility Holding Com- pany Act 1935), s tem da prijavijo zaslužek, pokojninske pravice in vrednost storitev, ki so jih prodali podjetju, ki odlično služijo s precenitvijo črpanju podjetniških skladov v zasebne žepe, in da omeje piramidno skladanje z upora- bo holdinških podjetij kot sredstva za izključitev lastnikov iz nadzora. Vendar to ne preprečuje preštevilnih zakonitih in neizkoriščenih možnosti za povečanje osebnih zaslužkov na škodo delničarjev: večja plača, več odloženih nadomestil ali pokojninskih pravic, več opcij na delnice ali načrtov za nakup delnic, več de- litve dobička, saj vse to zahteva samo formalno odobritev nadzornega sveta ali potrditev letnega zbora delničarjev. Če pride moč na tehnostrukturo, izgine ne- varnost osebnega povečevanja dobička. S krepitvijo tehnostrukture z novim profesionalnim odnosom in z njeno široko razširjeno močjo, ki deluje kot varo- valo proti individualni lakomnosti ali tatvini, ta nevarnost izgine. Prej se je do- gajalo, da so menedžerji, ki so malo vložili v podjetje ter so zato malo pričakova- li od zaslužka, bogateli s plenjenjem vrednosti podjetja. Tehnostruktura ne daje kapitala, marveč specializirano znanje in organizacijo. Morebiti zato menedžerji načrtno slabe in odstranjujejo tehnostrukturo iz slovenskih podjetij? 36. SANACIJA PODJETNIŠKIH TEHNOSTRUKTUR KOT PODLAGA RASTI Tehnostrukture so sloj tehnoloških in poslovnih strokovnjakov med me- nedžmentom in izvajalci. Z njimi sta se ukvarjala in jih tako tudi poimenovala Peter Drucker in John K. Galbraith. So podlaga tehnološkega, organizacijskega in poslovno-tržnega napredka in s svojimi informacijami omogočajo odločitve v večjih podjetjih, kjer menedžerji niso lastniki, marveč njihovi nameščenci. Čla- ni tehnostrukture so vodilni razvijalci in raziskovalci, tehnologi priprave pro- izvodnje in orodij za proizvodnjo, načrtovalci proizvodnje in logistike, analitiki proizvodne cene in stroškov, raziskovalci trga in načrtovalci potrošnje in cen. Razlikovanje med tistimi, ki odločajo, in tistimi, ki jih izvajajo, in med zaposle- nim in delodajalcem je zamegljeno s tehniki, raziskovalci, tržnimi analitiki, ra- čunalniškimi programerji in drugimi specialisti, ki so oboje. Tako obstaja nepre- trganost med središčem tehnostrukture in rutinskimi nameščenci na robovih. Zato se identificirajo s tehnostrukturo, od katere se vidno ne razlikujejo. Tri če- trtine se jih ima za tesneje povezane z menedžmentom kot s proizvodnimi de- lavci. Specializirano znanje in njegovo usklajevanje sta postali odločilni dejav- nik za gospodarski uspeh države. To zahteva delo v skupinah. In moč prehaja na te skupine. Njihov pomen v slovenskih podjetjih so menedžerji spregledali. 189 Slovenija in EU Dopustili so, da so tehnostrukture v večini podjetij oslabele ali razpadle. Po- sledica je postopno propadanje podjetij zaradi negativnega poslovanja. Podjetja so brez notranje moči. Tehnostrukture so možgani podjetja. In ti so opešali. Prva naloga menedžmenta je vzpostavitev močnih tehnostruktur, ki bodo prevzele vse funkcije uspešnega poslovanja, naravnanega v rast in v kar največ- ji dobiček. Da bi bilo možno izbirati najuspešnejše ukrepe za sanacijo tehno- struktur, moramo poznati cilje tehnostruktur, njihovo motivacijo in možnosti obnavljanja. Pri tem se naslanjamo na J. K. Galbraitha ( Nova industrijska država, 1972), ki je do zdaj natančneje raziskal povezave in silnice, ki delujejo na tehno- strukture. Motivacija tehnostrukture Okrog menedžmenta, ki vključuje direktorje področij, je več krogov, na robu katerih so preddelavci, strokovnjaki, prodajno in drugo rutinsko osebje. V not- ranjem krogu se mešajo s tehniki, inženirji, razvijalci, prodajnimi izvajalci, razi- skovalci in drugimi specialisti, ki obsegajo tehnostrukturo. Ko se pomikamo skozi te notranje krožnice, postajata vse pomembnejši poistovetenje in prilaga- janje: poistovetenje kot prostovoljna zamenjava lastnih ciljev za prednostne ci- lje podjetja in prilagajanje kot združitev s podjetjem v upanju vpliva na njene cilje, da se bodo tesneje skladali z njegovimi lastnimi. Ko se posameznik pridruži skupini, ga pritegnejo njeni cilji. Te cilje zamenja za svoje. Vidi tudi prednost – pristop do moči in vpliva – v zamenjavi večjega zasledovanja svojih lastnih ciljev za mnogo manjši vpliv na mnogo večjo moč organizacije. Tako pride od organizacije nadaljnji sistem motivacije. Denarno nadomestilo kot obrazložitev prizadevanj ima zdaj relativno precej zmanjšano vlogo. Tako lahko razumno ugotovimo, da sta poistovetenje in prilagajanje moč- ni motivacijski sili tehnostrukture in takšni postajata vse bolj proti notranjim krožnicam. To je zamegljeno s tem, da postaja pri gibanju proti notranjemu kro- gu – kjer je vrhnji menedžment – denarno nadomestilo vse večje. Za vrhnje di- rektorje velikega podjetja je lahko tudi izjemno visoko. Tisti, ki se odzivajo krat- kovidno na tisto, kar vidijo, povezujejo motivacijo s tem visokim nadomestilom. Vendar vse raziskave kažejo, da ni tesne povezave med denarnim nadomesti- lom in prizadevanjem v notranjem krogu velikega podjetja. V središču podjet- niškega nadomestila oz. plače je samo del širšega motivacijskega sistema, ki omogoča tudi polno izražanje poistovetenja in prilagajanja. Pri ciljih tehnostrukture zadenemo ob načelo usklajenosti med cilji družbe, organizacije in posameznika. Motivi, ki navajajo podjetja in posameznike k te- mu, da sledijo tem ciljem, morajo biti usklajeni. Tako dobimo globoko preplete- no matriko družbenih odnosov. Če bomo vedeli, kako so motivirani posamezni- ki, bomo vedeli, kako so motivirane organizacije, in tudi obratno. Cilj tržnega gospodarstva je maksimirati bogastvo in dohodek. To meri njegov uspeh. Skla- dno s tem je, da podjetja maksimirajo svoj dohodek. Enako tudi posamezniki maksimirajo svoje povračilo. Če so podjetja slabo upravljana in zaslužijo manj od najboljšega, kar bi lahko, je družba nezadovoljna. Cilji podjetja so zato izraz ciljev članov tehnostrukture, ki visoko cenijo avtonomijo in zagotovljeno raven 190 III. del: Družba in politični okviri zaslužkov, ki to omogoča. Potrebo po takšni avtonomiji in dohodek, ki jo vzdržuje, dopušča tudi družba. In obratno: če družba visoko ceni tehnološko odličnost in meri njen uspeh s sposobnostjo za hiter tehnični napredek, bo to postal cilj podjetja in s tem tistih, ki ga obsegajo. Hierarhija ciljev je zelo razum- ljiva. Nekateri imajo večjo prednost, predvsem to, da vzdržujejo minimalno raven dohodka. Ista usklajenost velja za motivacijo. Denarno nadomestilo je izredno pomem- bna spodbuda za člane tehnostrukture, sicer ne delajo. Če pa dobe pričakovano plačo, ponudba večje plače ne poveča prizadevanj inženirja ali raziskovalca, ker prevladajo druge motivacije. Tudi za poistovetenje velja usklajenost. Posa- meznik se bo poistovetil s cilji podjetja samo tedaj, če se podjetje poistoveti s pomembnimi družbenimi cilji. Vedeti moramo, da se bo v podjetju zelo ostro zmanjšala morala zaposlenih, če vidijo, da njegovo premoženje plenijo tisti, ki bi ga morali nadzirati. Vsi prizadeti spoznajo, da podjetje nič več ne služi kakršnim koli družbenim namenom. Odpor do plenjenja podjetij ob lastninje- nju pomeni zato upad uspešnosti dela tehnostrukture in s tem podjetja. Cilji podjetniškega podsistema Prvi cilj podjetja je njegovo preživetje. Za preživetje potrebuje tehnostruktura avtonomijo, od katere je odvisna njena moč odločanja. Moč preide na tehno- strukturo, ko tehnologija in načrtovanje zahtevata specializirano znanje in sku- pinsko odločanje. Moč ima tehnostruktura toliko časa, dokler so zaslužki dovolj veliki, da dobe delničarji dividende, prihranki pa se reinvestirajo. Če so zaslužki pod to ravnijo, je potreben zunanji kapital. Dajalci kapitala zmanjšujejo avtono- mijo tehnostrukture. Zato pride do boja za nadzor v velikih podjetjih izključno tedaj, ko imajo izgube. Vtikanje zunanjih dejavnikov v delovanje podjetja je za- to dvorezno. Nihče ne more nadomestiti izkušenj in informacij tehnostrukture v celovitem obsegu, ki je potreben za sprejemanje odločitev v zapletenih po- ložajih. Ko so začeli dajalci kapitala v TAM-u zmanjševati tehnostrukturo, mi- sleč, da bodo s tem varčevali, so si vzeli vsako možnost za nadaljnje reševanje z novimi idejami in ukrepi, ki jih je zmožna samo tehnostruktura. Usoda podjetja je s takšnim ukrepom vedno zapečatena. Peter Drucker (1993) je postavil tezo, da je nad določeno ravnijo zaslužka av- tonomija tehnostrukture absolutna, kajti njen cilj je preprečiti izgubo bolj kot maksimiranje dobička. Izguba lahko uniči tehnostrukturo; veliki dobički pa pri- padajo drugim. Če je maksimiranje dobička povezano z večjim tveganjem izgu- be, potem se tehnostruktura zaradi temeljnega interesa temu odreče. Iz tega in- teresa izhaja potreba po načrtovanju, ne toliko zato da se dosežejo rezultati, marveč da se izognejo nenačrtovanim poslovnim spodrsljajem. Prvo je dobro, drugo je smrtno. Dobra cena je pomembna, še bolj pa zaščita pred padcem cen. Prizadevanja tehnostrukture so usmerjena v izogibanje minimalnim ravnem za- služka. Iz tega je Drucker izpeljal vse njene druge lastnosti. Njegovo tezo potr- jujejo naše izkušnje iz samoupravnega podjetja, v katerem so tehnostrukture skrbele za svoj obstoj in širjenje, ne pa za optimiranje rezultatov poslovanja. Zato podjetja pričakujejo, da bo država prevzela stroške za drago in zaplete- 191 Slovenija in EU no tehnologijo, vključno stroške za raziskave in razvoj, in zagotovila trg za te iz- delke. Zato je za tehnostrukturo pomembno, da se tehnološkim spremembam prisoja visoka družbena vrednost. To zahodne države odobravajo. Prevzemanje podpore zahtevane tehnologije s strani države je postala odobrena družbena funkcija. Vse to izhaja iz prizadevanj, da se izloči vsaka grožnja minimalni ravni zaslužka. Zato je avtonomija tehnostrukture cilj družbene politike. To je v skla- du z zasebnostjo podjetniškega sistema, ki mora imeti v samem sebi in funkcio- nalno neodvisno naravo. Drugi cilj, ki je povezan s potrebo po preživetju, je čim večja možna stopnja rasti podjetja, merjena po prodaji. To je samointeres tehnostrukture, kajti to po- meni tudi njeno širjenje, napredovanje, več nadomestila in več delovnih mest z več odgovornosti, za katera se priporočajo člani tehnostrukture sami. Rast je povsem povezana z interesi tistih, ki sodelujejo pri odločitvah in usmerjajo podjetje, maksimiranje dobička pa koristi samo delničarjem. Rast podjetja je največje zavarovanje proti krčenju tehnostrukture. To smo temeljito izkusili. V večjih podjetjih je vsako krčenje škodljivo, ker ni dovolj, če odpustimo delavce. Bistveni del celotnih stroškov povzroča zdaj tehnostruktu- ra. Podjetje bremeni režija v obliki delno zaposlene organizacije. V tehnostruk- turi delajo ljudje v skupinah, ki jih ni mogoče razpustiti, ker to poslabša delov- no učinkovitost preostalih. Vse te neprijetne primere prepreči širjenje. Celo če so plače nižje, je bolje obdržati organizacijo skupaj. Rast je v načelu zdravilo za brezposelnost. Raste pa tudi moč velikih podjetij. Z rastjo je povezan cilj rasti tehnološke odličnosti. To pomeni delovna mesta in napredovanje tehnologov. Zmogljivost za širjenje je odvisna od zmogljivosti za inovacije. Z njimi pridobiva podjetje kupce za izdelke in se širi za pro- izvodnjo novih. To pomeni visoko tehnološko dinamiko. S tem ciljem se ljudje radi istovetijo. Tehnološki napredek je družbeno dober. To je družbeni dosežek. Vlaganje v raziskave lahko ogrozi minimalno raven zaslužka. Ta cilj je treba za- to opustiti ali prenesti tveganje in stroške na državo. V ZDA je v 60-ih letih pre- vzela država več kot polovico (1967 : 51 odstotkov) stroškov RiR v industriji (J. K. Galbraith, 1967). To socializacijo razvoja so tedaj vsi podprli. Zato mora biti to temelj slovenske politike raziskav in razvoja. Spoštovanje podjetij ni povezano s posameznikom; po naravi tehnostrukture so potopljeni v skupino. Spoštovanje je odvisno od višine dohodka podjetja, od višine dividend, ki jih izplačuje delničarjem. Vsako podjetje, ki te zahteve ne iz- polnjuje, ni deležno spoštovanja. Njen menedžment gledajo neprijazno. Prej ali slej bodo celo podrejeni zaposleni občutili izgubo spoštovanja in jo izenačili z izgubo samospoštovanja. Njihovo vedenje bo postalo sovražno, kot da so ves svet in kupci njihovi sovražniki. Splošno slab občutek naših podjetij pred steča- jem je zato razumljiv. Spoštovanje pa je povezano zlasti z rastjo. Na drugem mestu je ugled zaradi tehnoloških inovacij. Nato šele pride višina dividend. Kje so viri nove tehnostrukture Člani tehnostrukture prihajajo z univerze. Čutijo se povezane s profesorji in ra- ziskovalci. Visokošolska sfera se na robovih povezuje s tehnostrukturo in z no- 192 III. del: Družba in politični okviri vinarji. Za podjetja so bolj kot kapital ali pritegnitev prihrankov pomembni zna- nje in talenti. Za te potrebe je bil zgrajen kompleks izobraževalnih ustanov. Vrednote družbe se vse bolj spreminjajo in krepe to spremembo od kapitala na znanje. Varčnost ni več največja vrlina. Naravna podlaga tehnostrukture sta znanstveno in izobraževalno področje. Medsebojno se oplajata in krepita. V Sloveniji se ne. Zato to postaja področje, na katerem nam ostaja največ dela. Svoj ugled pridobivata iz proizvodnega de- javnika. Potencialno je to vir moči. Podobno si lastita položaj znotraj vladnega aparata, celo bolj kot finančna skupnost. Tehnostruktura je postala močno odvisna od znanstvenega in izobraževalne- ga področja za dobavo usposobljene delovne sile. Vzdrževati mora tudi tesen stik z znanstvenim področjem, da si zagotovi varno prednost v znanstvenih in tehnoloških inovacijah. Poleg tega sta za tehnostrukturo bistvenega pomena dva nova ukrepa družbene inovacije – urejanje agregatnega povpraševanja in stabilizacija cen in plač kot elementa načrtovanja in s tem uspeha tehnostruk- ture. Nov odnos med obema področjema se kaže v osebni povezavi preko zastop- stva podjetij v odborih visokih šol, kar je v zahodnih državah običajno. Ime znanstvenika ali dekana v nadzornem svetu podjetja skupaj z bankirjem je znak za delničarje, da je podjetje usmerjeno v najnovejši tehnološki napredek. Člani tehnostruktur v EU ne sodelujejo v razpravah o individualni svobodi ali nepraktičnem idealizmu, marveč rekrutirajo nadarjene študente in iščejo aka- demske svetovalce, da izkoristijo njihovo znanje in njihove možne skrivnosti. Vprašanje je, zakaj se slovensko izobraževalno in znanstveno področje tesno ne poistovetita z zahtevami industrijskega sistema kot na Zahodu, čeprav to ni tam z ničimer predpisano. Vedo, da dolgujeta svoje razširjenje in pomen industrij- skemu sistemu. Oba sistema v Sloveniji prisojata svojo pravico do širjenja in obstoja samemu sebi in ne gospodarstvu. Zato ta sistem z rastočo gorečnostjo prisega na stare cilje akademskega sveta. Nov odnos do tehnostrukture razume- jo samo nekateri. Pri tem ni nobene enotnosti. Ko se bo del znanstvenikov te- sneje povezal s cilji tehnostrukture, bodo medsebojni očitki glasnejši: eni da preveč namensko raziskujejo in da nimajo več predvsem dolžnosti do znanja in njegovega prenosa in celo da so opustili akademsko skromnost; drugi pa odgo- varjajo, da nekdo mora plačati račune, če hoče država doseči kaj več. Študenti te druge skupine pa bodo nedvomno bolje pripravljeni za delo v tehnostrukturi. Če bodo tehnostrukture šibke, se bodo tudi množice študentov zmanjšale. In s tem bo načeta upravičenost obstoja univerz. Obe področji sta zato življenjsko navezani drugo na drugo. Kar je uspeh za eno, je spodbuda in zagotovilo za dru- go. Med njima ne sme biti nobene možne konkurence ali konflikta. 193 Slovenija in EU 37. ISKANJE VIROV RASTI Realna strategija rasti slovenske industrije Vprašanje gospodarske rasti nas preveč zaposluje, bistvo pa nam uhaja. To je samo posledica mnogo pomembnejšega problema konkurenčnosti. Zakaj neka- tere države uspejo v mednarodni konkurenci, nekatere pa ne? Okrog tega eko- nomskega vprašanja se vrti danes ves svet, vsaka vlada in vsaka industrija. V Sloveniji javne razprave o tem sploh ni, čeprav bi morala to biti osrednja skrb. Ko je začela Japonska prehitevati Ameriko, so razprave pretresale ameriško jav- nost in stroko. Našo pozornost moramo usmeriti na cilj, kako ustvariti konkure- nčno prednost podjetij proti najboljšim svetovnim konkurentom in kako vzpo- staviti v našem okolju čim več podjetij, ki bi bila vodilna v panogi in v svetu. Pri tem nas ne sme zanimati lastništvo podjetja, ker so ljudje tisti, ki ustvarjajo pr- venstvo, vidno tržno znamko in dober glas v svetu. Liberali govore, da morajo zasebna podjetja sama skrbeti zase, država nima pri tem nič. To izhaja iz njiho- ve lagodnosti in neodgovornosti. Kako pa so Američani ustvarili vesoljsko moč, če ne s pomočjo zasebnim podjetjem, saj drugih nimajo? Pa Francozi s svojo jedrsko silo in letalstvom! Zato govori teorija o konkurenčnosti države in ne podjetja, kajti raziskave kažejo, na prvem mestu Michael E. Porter z raziskavo konkurenčne prednosti nacij,1 da so države odločilne za ustvarjanje konkurenč- nih pogojev, ki jih izkoristi mnogo podjetij. Zato govorimo o japonski, korejski, švedski, švicarski itd. konkurenčni prednosti. Michael E. Porter je pokazal, da ni vlada pomemben dejavnik v mednarodni konkurenčnosti niti ni nacija kon- kurenčna, ampak ima nacija konkurenčne prednosti. Te prednosti niso podedo- vane, marveč so jih ustvarile vlade. Podjetja pa so jih znala vešče izkoristiti. Glavni ekonomski cilj nacije je zagotoviti visoko in nenehno rastočo življenj- sko raven njenih državljanov. Sposobnost za to ni odvisna od amorfne “konku- renčnosti”, marveč od produktivnosti, s katero uporablja nacionalne vire dela in kapitala, meri pa se v izhodku na enoto dela ali kapitala ali z dodano vrednostjo na zaposlenega, kar je boljši in natančnejši kazalec. To je vir narodnega dohod- ka na prebivalca. Produktivnost človeških virov določa njihove plače, produk- tivnost uporabe kapitala pa določa vračilo, ki ga prisluži za svoje lastnike oz. na- ložbenike kapitala. Porter trdi, da je edini smiselni koncept konkurenčnosti na nacionalni ravni nacionalna produktivnost. Trajna rast produktivnosti terja, da se ekonomija nenehno pomika po stopinjah navzgor. V ta namen mora z na- predujočo avtomatizacijo povečati izložek na delavca in proizvajati bolj diferen- cirane izdelke z boljšo kakovostjo in z dodajanjem splošno želenih lastnosti. Sposobna mora biti odpirati nove in bolj zapletene industrijske segmente z več- jo dodano vrednostjo. Ključno za ekonomsko blaginjo je doseganje ravnotežja, v katerem je rezultirajoča povprečna produktivnost virov čim večja. Zato nizke plače in ugodni tečaj niso pomembni določevalci konkurenčnosti. Cilj so visoke plače in doseganje najvišjih cen na mednarodnem trgu. Ta trg je glavni spodbu- jevalec večanja produktivnosti. Še posebej, če je globalni. 1 Porter, E.M.: The Competitive Adventage of Nations. Macmillan Press, London, 1990. 194 III. del: Družba in politični okviri Zato ne more biti nobena nacija konkurenčna v vseh panogah. Proizvodni faktorji, kot so zemlja, delo, naravni viri in kapital, so samo temeljni vložki za proizvodnjo danes in niso več določujoči za konkurenčnost kot primerjalna prednost države. Večina velikih držav trguje s podobnimi razmerji faktorjev. Domneve o primerjalni prednosti so nerealistične za mnoge industrije. Ne mo- remo domnevati, da ni ekonomije obsega, da so tehnologije povsod istovetne, da so izdelki nediferencirani in da je ta skupina nacionalnih faktorjev nespre- menljiva. Prav tako se kvalificirano delo in kapital selita med nacijami. Sloveni- ja te teorije ni nikoli uporabljala. Podjetja so zaradi nje frustrirana, ker potem ne potrebujejo podjetniške strategije pri izboljševanju tehnologije in razlikujo- čih se izdelkov, pač pa bi se zatekala v lobiranje na politiko vlade. Zato so že kmalu uvidela potrebo po novi paradigmi, ki bi dvignila pomen stvari, ki jih šte- jejo za najpomembnejše, in jih vodila k ustrezni strategiji. Slovenija je nekoč proizvajala in trgovala z izdelki, ki jih je imela v deželi: les, železo, premog, žito, sadje, vino. S tehnološkim napredkom pa se je asortiment izdelkov povečal. Največ je dodala ustvarjalnost raziskovalcev in razvijalcev, ki so uvajali izdelke z zahtevo najvišje kvalifikacije zaposlenih in zapletene tehno- logije. Tudi slovenska industrija je postala intenzivna po znanju in teorija pri- merjalnih prednosti je zastarela. Zastarelo je tradicionalno razlikovanje med nizko in visoko tehnološkimi industrijami. Raven tehnologije je različna med podjetji in med državami. Namesto tradicionalnih materialov so novi, izraba energije in drugih virov se je bistveno zmanjšala. Nacije so stalno ogrožene, da izgube konkurenčno mesto. Faktorske primerjalne prednosti so neučinkovite: plače so nerelevantne v industrijah z majhno vsebnostjo dela. Subvencije vseh vrst ne delujejo, če sloni konkurenčnost na kakovosti, hitrem razvoju izdelkov in naprednih lastnostih, ne pa na ceni. Za slovensko industrijo še nismo odkrili, katera panoga bo izkoristila global- no prodajo in dosegla ekonomijo obsega, čeprav je to ključno vprašanje. Da bo to izvozna panoga, je jasno, saj je domači trg premajhen. Zastavlja se vprašanje, ali ima slovenska nacija možnost ali sposobnost za to. Recimo, da bomo osvojili novo tehnologijo za večjo produktivnost in inovativno razvili nove izdelke, pa vendar s tem še ni rečeno, da bomo postali vodilni na tem področju. Naštejmo si po vrsti vse možnosti, s katerimi lahko računamo: niso veliki tisti, ki pogosto postanejo globalno vodilni; ni nujno, da bo inovacija enkratna, saj običajno tra- ja dalj časa kljub standardizaciji izdelka; lahko bi vzdrževali prednost v nekate- rih panogah kot jo mnogi; imamo možnosti, da ustanovimo multinacionalke in izkoristimo trgovino in razpršeno proizvodnjo. Pa vendar uspejo multinacional- ke samo pri nekaterih nacijah, pri drugih pa ne. Ali bodo torej pri nas? Odgovor je torej v pripravi nacionalne industrije, da bo to sposobna doseči, da razvije lastnosti, ki bodo omogočale podjetjem ustvariti in vzdrževati konku- renčno prednost na določenem področju. Zakaj govorimo z upanjem o sloven- ski naciji, če smo priča paradoksu, da se industrije globalizirajo in multinacio- nalke internacionalizirajo? V tem prepričanju nas utrjuje dejstvo, da so vodje v določenih panogah osredotočeni v redkih nacijah in da vzdržujejo primerjalno prednost desetletja, in to tako majhne kot velike nacije. Zmagajo tiste nacije, ki 195 Slovenija in EU podpirajo pravo primerjalno prednost. Ne moremo se zanašati na teorije, ki so se izkazale za pomanjkljive: na Wellsovo teorijo tehnoloških razlik in tehno- loškega “prepada”2 in na Vernonovo teorijo izdelčnega ciklusa,3 kajti potem bi se vodje menjali. Niti ne bi bilo vprašanja, zakaj se potem sploh pojavljajo te- hnološke razlike. Ugotovili smo torej, da določene nacije (celo z majhnim in po- časi razvijajočim se trgom) dosežejo mednarodni uspeh v določenih panogah. To je konkurenčna prednost teh nacij. Naša naloga je ugotoviti, kakšna so pota k takšni prednosti, ki nam kljub majhnosti niso zaprta, in si nato z vso vnemo vlade in podjetij utirati ta pota. Konkurenčno prednost bomo ustvarili in vzdrževali z visoko lokaliziranim procesom. K uspehu prispevajo povezano in posamično nacionalni gospodarski sestavi, vrednote, kulture, ustanove in zgodovine. Porter ne trdi zaman, da je vloga nacije tako močna ali močnejša kot kdaj koli. Globalizacija ni odpravila nacije kot malo pomembne, marveč jo je celo poudarila. Nacija je vir veščin in tehnologij, ki podpirajo konkurenčno prednost. Podjetja konkurenčnih nacij iz- birajo boljše strategije od drugih. Danes je pravilo, da morajo biti v strategijah vključene tuje naložbe in trgovina, ne pa eno ali drugo. Vedno bolj se kaže, da je oboje isto. To je za nas velik korak naprej. Zavreči moramo v preteklosti pri nas tako popularno razdelitev industrije v kategorije, kot so tradicionalna, intenzivna po znanju, intenzivna po virih, občutljiva za obseg ali množično proizvodnjo in visokotehnološka, utemeljena na znanosti, kot je predlagal Pavitt.4 Takšno delitev sta tehnološki napredek in globalizacija strategij zabrisala. V 90-ih letih je namreč s fleksibilno obdelavo in informacijskimi sistemi postala skoraj vsaka industrijska panoga intenzivna po znanju, celo tradicionalne industrije kot tekstilna, konfekcijska in pohištvena. Ekonomija obsega se na splošno v proizvodnji zmanjšuje, raste pa v trženju in distribuciji. Viri konkurenčne prednosti so tako pestri, da potekajo prečno na te delitve. Za slovenska podjetja mora postati Slovenija domača baza kot nacija, v kate- ri ustvarimo in vzdržujemo bistvene konkurenčne prednosti podjetja. Tu bomo vzpostavili strategijo podjetja in ključni izdelek kot jedro ter procesno tehnolo- gijo za njegovo proizvodnjo. Večina sofisticirane proizvodnje bo pri nas, vendar ne nujno vsa. Druge dejavnosti bomo izvajali v vrsti drugih nacij. To je filozofija Finske, Švedske, Danske, da naštejemo manjše države z izrazitimi konkurenč- nimi prednostmi pri določenih panogah, ki so jih znali razviti v razmeroma kratkem času. Doma bomo zadržali najproduktivnejša delovna mesta z najvišjo dodano vrednostjo na zaposlenega, ključne tehnologije in najnaprednejše veščine, ki smo jih ali jih bomo razvili z velikim trudom, zaradi česar moramo skrbeti za polno vračanje in za inovacijsko rento. To jedro bo izvajalo največji pozitivni 2 Wells, L.T.: The Product Life Cicle and International Trade. Harvard University, Boston, 1972. 3 Vernon, R.: International Investment and International Trade in the Product Cycle. Quarterly Journal of Economics, zv. 80, št. 2, maj 1966. 4 Pavitt, K.: Sectoral Patterns of Technical Change. Research Policy, zv. 13, december 1984. 196 III. del: Družba in politični okviri vpliv na druge povezane domače panoge in vodilo do drugih koristi za konku- renčnost v narodnem gospodarstvu. V zvezi s tujim lastništvom moramo vedeti, da raziskave kažejo, da ostane naciji večina koristi, če domače podjetje zadrži domačo bazo za učinkovit stra- teški, razvojno-ustvarjalni in tehnični nadzor, celo če je podjetje v lasti tujih vla- gateljev. Narodnost delničarjev je drugotnega pomena. Zato se moramo prema- kniti s primerjalne prednosti na konkurenčno prednost nacije, ki jo lahko šele zgradimo kot povsem novo zgradbo. Proizvodni faktorji niso več pomembni. Omejitev samo na stroške je zastarela in statična. Zasnova konkurenčnosti, ki je dinamična in v nenehnem razvoju, vključuje segmentirane trge, diferencirane izdelke, tehnološke razlike in ekonomijo obsega, osrednje v naprednih panogah pa so kakovost, lastnosti izdelka in inovacija novih izdelkov. Stroškovne pred- nosti pa rastejo iz zasnove izdelka glede na učinkovito proizvodnjo in iz vodil- nih procesnih tehnologij. Pot do konkurenčne prednosti, ki bo odločala o položaju Slovenije v EU, ni lahka. Potrebno je soglasje glede prepričanja o potrebi in nato vpeljava nešteto korakov do oblikovanja okolja, strategije podjetij pri oblikovanju domače baze, zavezništev in naložb v tujini, vladne politike glede pogojev faktorjev, povpra- ševanja in naložb v raziskave in razvoj, fizični kapital in človeške vire. Pomem- bna je politika podpiranja malih in srednjih podjetij kot podmladka podje- tniškega sestava, zlasti njihovega konzorcialnega povezovanja (vzor sta Danska in severna Italija5). Rezultat je vpliv tehnoloških sprememb (pod vplivom vseh naštetih visoko razvitih dejavnikov) za večji del gospodarske rasti. Z drugimi besedami to pomeni, da moramo opustiti omejitve z danimi viri in faktorji ter uporabiti vire, ki so jih podjetja povečala z novimi izdelki. Nič več ne smemo iskati največjega dobička v danem okviru, ampak kako dinamično spremeniti te okvire, da bo dobiček še večji. Pripraviti moramo okvir, ki bo samodejno nape- ljeval k rasti. S takšno strategijo konkurenčnih prednosti bomo lahko dvignili kot predno- stne ne samo posamezne panoge nacionalne industrije, marveč tudi posamezne regije in lokalne skupnosti znotraj nacije. Tako kot se posamezna podjetja dvig- nejo nad druga, se lahko tudi določene regije dvignejo nad druge – z oblikova- njem posebnega okolja, s prilagoditvijo proizvodnih faktorjev in stroškov infra- strukture in zlasti s pripravo visoko usposobljenih človeških virov. Vlada drža- ve tega ne more podeliti. Te lokalne prednosti so najpomembnejše pri odloča- nju novih vlagateljev pri iskanju lokacije.6 Poti do oblikovanja proizvodnih faktorjev in okolij so znana. Nihče pa nam ne bo dal sposobnosti, kako vse te korake najučinkoviteje povezati in uskladiti. 5 O horizontalnem povezovanju in oblikovanju nacionalnih mrež glej v: Strategija povečevanja konkurenčnosti slovenskih industrijskih podjetij. Ljubljana, Ministrstvo za gospodarsko de- javnost, november 1996. 6 Delovna sila v zadostni meri in po usposobljenosti je izredno pomembna pri odločanju. To se je pokazalo pri odločanju Renaulta v Revozu za vpeljavo nove linije avtomobila Clio 2 v marcu 1998, ki je zahtevala kvalificirane delavce za delo ponoči. To je bila potrditev prednosti dolenj- ske regije. 197 Slovenija in EU To je odvisno od menedžmenta na ravni podjetja, regije in nacije. Razumeti pa moramo, kako kompleksno in dinamično delujejo takšni sistemi, kako se med- sebojno prepletajo, koliko spremenljivk imajo in kako odločno je treba zarezati povprek na dosedanja ločena področja, ki se ukvarjajo s svojimi problemi ne glede na končni učinek. Izkušnje so slabe. Tem težja bo zato ta naloga. Vsaka podrobnost je kamenček v mozaiku konkurenčne prednosti nacije. Vračilo je lahko veliko, saj se oblikuje izhodišče za hiter skok v prihodnosti, in to za daljše obdobje, kot kažejo primeri Italije, Nemčije, Nizozemske in najnovejša Finske in Irske. Seveda ni bilo nič podarjeno. To je posledica ustvarjalnega usklajenega delovanja vlade in lokalnih oblasti. 38. DILEMA MED RASTJO IN PRORAČUNSKO PORABO Vodilni v gospodarstvu so v preteklem času na vso moč iskali denar za naložbe. To je bilo že v krvi socialističnemu sistemu. Vedno je štel rast za odrešujočo in edino zdravilo za gospodarske težave. Če ne bi bilo naložb, ne bi bilo rasti in po- tem bi se spraševali, zakaj produktivnost ne raste. Za naložbe so bili predpisani izračuni, če se naložba splača. Vendar nič lažjega kot to in izpolniti merila. Stro- kovnjaki so se vedno našli, da so prikimali. Kakšna naložba je že kmalu propa- dla in se izkazala za zgrešeno. EKK, energetsko-kemični kombinat v Velenju, je bila največja, pa rafinerija nafte v Lendavi, ki so jo prodali, tako kot so v Metal- ki 15 let prodajali že kupljeno opremo za EKK. Nihče pa ni nadzoroval uspešnosti naložb, ali dajo predvideni učinek, ker ni bilo nobenega nadrejenega organa, ki bi imel pravico do nadzora. Denarja za naložbe je bilo dovolj, pa ne iz varčevanja prebivalstva, ampak iz tujih posojil. Tako je dosegla Jugoslavija po podatkih OECD v 60-ih in 70-ih letih najvišjo sto- pnjo rasti KDP na svetu. Varčevanje je bilo tedaj majhno in majhno je tudi danes, ker je majhen raz- položljivi dohodek prebivalstva. Odstotki tudi v tem primeru lažejo oz. ne po- vedo vse resnice. Povprečni dohodek v Sloveniji je pač 3,5-krat manjši kot v Ne- mčiji. Vendar je resnica pač samo ena: kako hitro raste gospodarstvo, je odvisno pretežno od tega, kako učinkovito se uporablja. Čim učinkoviteje se uporablja, tem hitreje se vrača in skrbi samo za svoje obnavljanje, pa tudi za kakovostno razširjanje. To pomeni velik preobrat vlog: prej veliko zapravljanje za nizko učinkovitost, zdaj visoka učinkovitost ob čim manjših naložbah. To terja seveda povsem drugačno podjetniško filozofijo, pa tudi v temelju drugačno politiko, česar pa še ni videti. Vsi poslanci, občine in državne ustanove terjajo čim večje naložbe, ne da bi zastavljali vprašanja o vračanju in s čim bolj poglobljenimi študijami poiskali najboljšo rešitev. Na papirju je namreč možno brez škode preigrati vrsto različic, ne da bi bilo treba najprej zgraditi, nato pa šele ugotav- ljati učinke. Računalniške simulacije so najcenejše. Slovenski izdelki niso prvovrstni, spadajo v 5. razvojno tehnološko stopnjo zahtevnosti, kar pomeni nizko do srednjo zahtevnost, razred, kjer je mnogo 198 III. del: Družba in politični okviri konkurentov. Zato dosegajo na nemškem trgu samo 86 odstotkov povprečnih tržnih cen (Inštitut za ekonomske raziskave), kar pove vse o zahtevnosti izdel- kov in o ceni nemških kupcev. Podatkov o kakovosti nimamo, ker bi morali dobiti podatke vseh podjetij o stroških serviserjev, ki skrbe za odpravljanje reklamacij v jamstveni dobi. Posamezni primeri kažejo, da je pri enostavnejših izdelkih pogostost rekla- macij okrog 5 odstotkov, pri zahtevnejših in bolj zapletenih izdelkih pa se dvigne do 30 odstotkov, kar pomeni, da se jih od treh eden vrne k serviserju z reklamacijo. Stroški z odstranjevanjem napak so nesorazmerno veliki. Imamo podatke o dodani vrednosti na zaposlenega, ki dosega komaj 16 od- stotkov nemške. To pove, da je učinkovitost izrabe naložb nizka. Povprečna sto- pnja vračanja angažiranih sredstev (strojev in opreme) je samo 3,3 odstotka v pozitivno delujočem delu industrije, kar pomeni vračanje naložb v 30 letih. Globlji razlog neuspeha slovenske industrije, da bi dosegla raven leta 1986 kot najboljšega po dosežkih, je njena nesposobnost spremeniti se. Nima sposobno- sti za samokritiko, za predvidljivost in stabilnost. Stopnja varčevanja je prenizka. Letni prihranki na prebivalca so okrog 730 DM (v letu 1994 po Uradu za statistiko), toliko se namreč povečajo vloge v ban- kah. To ustreza 6,35 odstotka KDP oz. v celoti 1460 mio DM. To je 5,2-krat manj kot v Nemčiji, kjer je varčevanje 3820 DM na prebivalca, kar je 9,4 odstotka KDP. V odstotkih od KDP je to v Nemčiji celo več, vendar cene opreme v obeh državah so enake. Vzrok je isti kot pri vseh drugih odstopanjih: v premajhni dodani vrednosti na zaposlenega, ki prepočasi raste. Zato podjetjem premalo ostane za naložbe. Prevelike plače odjedajo vse vire za razvoj. To je že mnogo- krat povedana zgodba, ki jo vlada prepozno rešuje. Pri vsakem problemu je žal prepozna, potem ko je sama sprožila povečanje plač v javnem sektorju. Slovenija bo morala graditi na naložbah in z njihovo pomočjo na izvozu, saj mora vse povečanje proizvoda prodati v tujini. Po letu 1993 je to vse težje zaradi prevrednotenega tolarja. Slovenska podjetja bi si morala bolj prizadevati za do- biček, kar bi pripomoglo k boljšim naložbam v nove programe z večjimi možno- stmi. Naložbe so bolj usmerjene v stare utrjene programe, ki pa so že na odmi- rajoči veji. Naložbe so zato zamujene in se ne bodo obrestovale. Za naložbe v nove programe pa so potrebni tveganje, dobra razvojna podlaga in veliko zna- nja. Naložbe bodo učinkovite, če bodo dobro izrabljene z večjo dodano vredno- stjo, iz katere bo več dobička in iz katerih bo več davkov. Več pa bo naložb, če bodo davki znižani, če bo imela vlada posluh in pravočasno znižala davke ter s tem spodbudila naložbe in rast. Ves proces je torej sklenjen krog, v katerem mora vsak člen izpolniti svojo nalogo, če naj se krog neovirano vrti naprej. Zato mora biti vlada zelo tenkočutna in se takoj prilagoditi rasti, ne pa delovati biro- kratsko, ne meneč se za posledice svoje inertnosti. Zgodba o davkih je zgodba socializma. Davki so bili ploski, se pravi izravnani ne glede na bogastvo, ki so ga nekatera podjetja ustvarjala. Posamezniki pa tako niso mogli biti bogati, ker v sistemu ni bilo priložnosti za to. Danes se ta plošča- tost nadaljuje, čeprav je mnogo zelo bogatih, pri katerih bi bilo treba trše odrezati, vendar se ne, češ da bodo ti bogataši vlagali v proizvodnjo in s tem bo- 199 Slovenija in EU gatili strukturo podjetij. Živimo v iluziji, da koristi ne bodo nikoli spremenjene in da bodo blažji davki pripomogli k razcvetu rasti, ki bo odplavila naše najtrše izbire. Vendar ne bo. Njihova ideja na široko pretirava njihov dober potencial. Sistem ima dve glavni napaki. Prva je, da bo davek na dodano vrednost velika motnja, ki bo zahtevala odpravo sistema na dohodek dohodnine. Noben politič- ni sistem ne more odpraviti hkrati več kot nekaj velikih problemov. Naš pa je že preobremenjen z uravoteženjem proračuna. Takšen dodaten trud pa bi bil opra- vičen samo, če bi bile ekonomske koristi neizmerne. To pa je drug problem, ker niso. Novi davki naj bi podvojili gospodarsko rast. Vendar je ne bodo. Slovensko gospodarstvo zdaj raste z okrog 4-odstotno stopnjo letno. Potem naj bi bilo 7 odstotkov. Gospodarstvo je raslo toliko samo v socializmu z ogromnimi tujimi posojili in črpanjem delovne sile s kmetov v industrijo. Njegova naravna rast je 4 do 5 odstotkov. Gospodarska rast in uravnotežen proračun se izključujeta. Za naložbe mora gospodarstvu čim več ostati. Seveda so davki pomembni in davč- ni sistem se lahko izboljša. Vendar je delovanje gospodarstva z vrednostjo 15 milijard DM (kar je premalo za dobro izravnavo) odvisno od preveč stvari (te- hnologije, menedžmenta, inflacije, delavcev itd.), da bi ga lahko predvidljivo premikali samo z enim pomikom vladne politike. Enostavno vemo premalo, da bi tako majhno gospodarstvo lahko dvignili za, recimo, 5 odstotkov. Niti ne bodo koristi novega davčnega sistema izločile političnih izbir, ki jih zastavlja proračunska razprava. Pomembno vprašanje je, kaj pomeni rast 5 odstotkov, ki si ga je zastavila vla- da kot cilj. Pri KDP za leto 1996 v višini 14 210 DM na prebivalca pomeni to le- tni porast 710 DM. Nemška rast 2,5 odstotka pomeni pri KDP 43 238 DM letno rast 1081 DM. To je pa kljub pol manjšemu odstotku še vedno za pol hitrejša rast od slovenske. To pomeni, da Slovenija ne bo z Nemčijo niti vzporedno ra- sla, marveč se bo razlika med njima pri rasti 5 odstotkov povečevala. Da bi obdržali vsaj sedanjo razliko, bi bila potrebna rast 7,6 odstotka. Če pa bi Nemči- ja povečala rast na 3 odstotke, kot napoveduje OECD, bi morala biti slovenska rast celo 9,1 odstotka. To pa pomeni 24,9-odstotno rast dodane vrednosti na za- poslenega v proizvodnih dejavnostih, ki imajo v KDP delež 36,6 odstotka. Slo- venska rast bi morala torej doseči dvomestne številke, kot so jih pacifiški tigri v svojih najboljših letih. Pri rasti 12 do 14 odstotkov bi šele začeli zmanjševati ra- zliko do držav v jedru EU. Značilno je, da takšnih analiz bralci do zdaj še niso imeli priložnosti prebrati. Poslanci od vladnih ustanov tega niso dobili na mizo, kot da bi se sramovali resnice, vendar je to zadnja rešitev. Vladni strokovnjaki bodo morali biti pri določanju stopenj rasti previdnejši in računati z absolutni- mi zneski namesto z odstotki, ki so namenjeni preprostim ljudem. Zato so od- stotki demagoško slepilo. O resničnem stanju nam namreč lažejo. Iz tega je razvidno, da je rast povezana z uravnoteženjem proračuna, ki lahko zavira ali pospešuje naložbe in s tem rast. Odprta je tudi pot večanja dodane vrednosti z menedžerskimi in organizacijskimi ukrepi. Vendar tega ni pričako- vati, ker ne bi bilo do zdaj nobenih rezultatov. Gotovo pa je, da bo treba tehno- logijo posodobiti, saj je tu glavni vir velikih razlik zlasti v delovno intenzivnih 200 III. del: Družba in politični okviri panogah. Te so na Zahodu z avtomatizacijo in robotizacijo spremenili v kapital- sko intenzivne in imajo dodano vrednost tudi do 7-krat večjo. Parlament bo moral izvesti še vrsto rezov v proračunu, da bo imelo gospodar- stvo več za naložbe. Vendar bodo ostali veliki problemi zaradi upokojevanja le- tnikov z velikim številom otrok v naslednjem stoletju. Če se ne bo nič zgodilo, bo eksplodirala potrošnja za starejše in zato tudi proračunski primanjkljaj ali davki. Ali naj se dvigne starost upokojevanja? Ali naj se socialna in zdravstvena skrb omejita za bogatejše? Te vrste razprave se niso še niti začele. Kako naj to sprosti večjo rast? Zagovornikom je glavni odgovor jasen: s pre- kinitvijo čezmernega obdavčenja prihrankov in naložb. Če se prihranki manj obdavčijo, bodo ljudje bolj varčevali. Produktivno varčevanje bo zraslo in s tem gospodarska rast. Vendar preteklost te teorije ne potrjuje. Razlog, da višji pri- hranki ne bodo ustrezali večjim donosom po davkih, je, da jim bo cilj upokoje- vanja ali zavarovanje ali dražje šolanje. Če bodo prihranki manj obdavčeni, bodo ljudje manj varčevali. Tudi če bi nam uspelo povečati varčevanje, bi bilo vračilo v gospodarski rasti skromno. Povečanje varčevanja s sedanjih 5,4 od- stotka na 11,5 odstotka v KDP (za 1995), se pravi za 1210 DM na prebivalca oz. skupno za 2415 milijonov DM, bi povečalo rast za 6,5 odstotka, kajti od vsega varčevanja gre v naložbe industrije in rudarstva samo 14 odstotkov, ta pa sode- luje v celotnem KDP s 25,3 odstotka. Od drugih proizvodnih panog (trgovine in storitev) ne moremo pričakovati rasti z naložbami, ker so odvisne od domačega trga. Vzrok je tudi ta, da je vrednost celotne investicije v poslovanju s stroji, ra- čunalniki in zgradbami v industriji več kot 12,5 milijarde DM, sedanje naložbe pa pomenijo povečanje samo za dobro desetino (10,6 odstotka). Zato je sedanja rast v večjem delu posledica večje produktivnosti in ne zaradi naložb. Realnih je zato samo okrog 3 odstotke večje rasti. Rast je torej v prvi vrsti odvisna od tega, kako učinkovito se naložbe izkoristijo. Vsekakor je treba več vlagati v proizvodnjo, ki je vlečni konj za vse druge sektorje, vključno s storitvami. Ključno pa je, da se prednostno poveča učinko- vitost naložb z odpravljanjem organizacijskih in menedžerskih pomanjkljivosti, kar kaže katastrofalna primerjava z Nemčijo. Ko bo učinkovitost naložb dosegla nemško, ki je 7,4-krat večja, potem bo smiselno več vlagati zlasti s tujim kapita- lom. Do tedaj pa je treba spodbujati podjetja z davčnimi olajšavami tistim, ki imajo dodano vrednost na zaposlenega večjo za tretjino od povprečja. To bo sprožilo tekmovanje med podjetji na realnih temeljih. 39. NOV ZAGON Z EU S stališča Evrope je Slovenija preveč velikodušna država blaginje in ležernega udobja in obsedena z varnostjo delovnih mest. S stališča Amerike pa država, ki živi pod diktaturo sindikatov. To je stopnjevanje presoje Slovenije v smeri z Za- hoda proti Vzhodu. Podjetja imajo preveč predpisov in preveč dajatev. Brezpo- selni so plačani preveč, zato ostajajo doma in delajo na črno. Brezposelnost je 201 Slovenija in EU previsoka, 14,7 odstotka je med postkomunističnimi državami največ. Vendar pa velja o Sloveniji na Zahodu stereotip, da je njeno gospodarstvo tik pred oži- vitvijo. To pa je trditev, ki zasluži, da jo pretresemo. Nezmotljivih znakov za njeno okrevanje ni ali pa so zelo šibki. Rast je maj- hna, vendar ni zmanjšanja. Njen delniški trg je slaboten in ni v takšnem razcve- tu kot v EU. Nemški je zrasel v letu 1997 za 50 odstotkov. Pregledi o poslovnem zaupanju ne kažejo velikih napredkov, vendar so stabilni in dobri. Bruselj napo- veduje rast za leto 1998 3,6 odstotka in v 1999 3,9 odstotka, precej slabše od Madžarske in Poljske. Inflacija pa je previsoka in ne kaže težnje k zmanjševa- nju (v letu 1997 9,1 odstotka in v 1998 8,8 odstotka; Evropski dialogi 1998/4, str. 28). Upravičeno se sprašujemo, kaj bo po vključitvi Slovenije v EU. Če bo tudi po letu 2000 razcvet v Evropi, bo vstop Slovenije neopazen in vpliv na njeno gospodarstvo bo velik. Prišla bo na neomejeno velik trg, na kate- rem bo lahko našla prostor za svoje izdelke. Nemčija si je morala za pridružitev vzhodnih dežel izposojati velike vsote. Da ne bi povzročila inflacije, je dvignila obrestne mere, vendar je pritisk visokih obrestnih mer minil, ker jih je Bundes- banka znižala, njena ključna kratkoročna posojilna stopnja je 3 odstotke. Kre- pilni učinek je povečal padec vseh evropskih valut proti dolarju in jenu, kar pospešuje izvozne možnosti EU, ker so njeni izdelki cenejši na svetovnih trgih. To čaka tudi Slovenijo. Evropska brezposelnost 11 odstotkov Slovenije ne bo prizadela, saj ima še večjo. Evropsko gospodarstvo bo lahko raslo po 3 do 4 od- stotke letno vrsto let zaradi manjše brezposelnosti in normalne delovne sile in rasti produktivnosti. Pri tem čaka Slovenijo velika naloga, ki ji do zdaj ni bila kos. Počasno večanje pa ne bo vplivalo na brezposelnost. Slovenijo lahko skrbi to, da bo večja rast sprožila višje plače in nato višje obrestne mere, da se ustavi inflacija. Stagflacija je edina nevarna ovira, kajti Slovenija si lahko obeta močno notranje prestrojevanje namesto sedanje oko- stenelosti samo ob veliki dinamiki. Daleč smo od tega, da bi se primerjali z Anglijo, ki je to že naredila. Brezpo- selnost se je zmanjšala z 11 odstotkov leta 1993 na sedanjih 7. Zaslugo pripisu- jejo Thatcherjevi, ker je zlomila sindikate. Novi zakoni bodo tudi v Sloveniji otežili stavke. Težko je pričakovati sodelovanje in razumevanje sindikatov, saj ga še zdaj nimajo, ko so razmere slabe in plače najvišje v postkomunistični sku- pini. Pogajanja o plačah se bodo bolj zavlačevala. Plače ne bodo rasle več samodejno s cenami. Delavci bodo morali upoštevati, da se lahko izločijo z de- lovnega mesta zaradi previsoke cene. Produktivnost podjetij bo postala ključna. Negotovost, tesnoba in strah ne morejo biti samo na strani podjetnikov. Višje minimalne plače in jamstva delovnih mest spodkopujejo ustvarjanje novih de- lovnih mest. Osrednje vprašanje Slovenije je, če bo znala uporabiti okrevanje, da prireže samouničevalne politike in prakse ter privede do čudežnega kroga, da se bo okrevanje pospešilo, vlada pa sprostila zaščitno politiko natančno tedaj, ko jo njeni volivci manj potrebujejo. Brezposelnost bo padla in podprla okrevanje ter omogočila nadaljevanje procesa. Plače in inflacija bodo ukročene, kajti poveča- na negotovost delovnih mest bo povzročila omejitev plač. 202 III. del: Družba in politični okviri Slovenija se bo vključila v ta proces, ki poteka v EU. Razprava o tekmujočih sistemih je umetna, ker se razlike pretiravajo. Vsak meša vladno zaščito in tržne sile. Določanje pravega časa je ključno v politiki in izboljšana ekonomija ter sprememba intelektualnega ozračja bosta ustvarili priložnosti. Slovenija bo ime- la možnosti za prenove. Če jih ne bo izrabila, lahko očita samo sebi sami. Velik vpliv bo imel demonstracijski učinek podjetij držav EU, kot kaže razi- skava podjetij v tuji lasti leta 1995, ki hitro povečujejo svoje dosežke dodane vrednosti na zaposlenega in inovacijsko zamenjavo izdelkov z novo generacijo. Zato bodo imele velik vpliv neposredne tuje naložbe. Slovenija se bo vključila v rastoči trend selitve naložb in delovnih mest ogromnih multinacionalk in malih podjetij na Vzhod, kjer so odkrili kombinacijo visoke kakovosti in nizkih stroškov ob plačah, ki so desetino do petine plač zahodne EU. Philips Austria je postal v proizvodnji videorekorderjev konkurenčen vzhodnim proizvajalcem, ko je postavil proizvodnjo delov na Madžarskem, sestavlja pa jih na Dunaju. D. Hunter, direktor ABB za Srednjo in Vzhodno Evropo, pravi, da gre za nove trge zaradi njihovega potenciala, ne samo za selitev dela iz Švice, Nemčije in Šved- ske. To šteje za strategijo dobička za dobiček in ne za igro ničelne vsote. Ra- ziskava nemškega inštituta za raziskavo majhne industrije je razkrila, da nemške naložbe v tujini generirajo delovna mesta doma, kar nadomesti po- memben del dela, ki se je izselil na Vzhod. S tem se je položaj delavcev na Za- hodu poslabšal, ker delodajalci izsiljujejo z daljšim delovnim časom in manjšo plačo, z grožnjo, da se bodo selili v državo z nižjimi plačami. Za Slovenijo je zanimivo, kaj iščejo tuji vlagatelji. Direktor Audija na Madžarskem pravi, da je pomembno, da dovoljujejo delovni zakoni hitre in prožne spremembe v proizvodnih časih, kar je drugače kot v Nemčiji. Delovna etika je boljša in produktivnost večja, ker so delavci visoko motivirani. Delavci so mlajši, izobraženi in vneti. Zato moramo pospeševati izobraževanje do čim višjih stopenj. Tuji direktorji štejejo razmere za boljše kot v Nemčiji. Vsak dela- vec jemlje delo kot priložnost, da se izkaže in napreduje. Tuji lastniki so to dosegli z odločnimi ukrepi: zamenjali so vse stare zaposle- ne, zlasti pa sloj mojstrov, ki so nasprotovali spremembam. Stari kadri so imeli merila in način dela daleč pod zahodnimi standardi. Zlasti slabe so izkušnje vla- gateljev z birokracijo, ki še vsebuje velik del prejšnjih komunističnih birokra- tov, osupljajoče predpise in korupcijo, ki zlasti otežujejo prenos lastnine in dru- ge pravne razprave. Glavno oviro vidijo v premajhni možnosti lokalnih dobavi- teljev, tako da ne morejo polno izkoristiti ugodnih proizvodnih stroškov. Volks- wagen Škoda je to dosegel tako, da so njegovi poddobavitelji delov Siemens, Bosch, Lucas iz Anglije in Magna iz Kanade postavili podjetja s skupnim tveg- anjem okrog tovarne Škoda v Češki. Plače na Vzhodu se sicer dvigajo, vendar še dolgo ne bodo ujele plač na Za- hodu. Zato se vsako leto povečujejo neposredne tuje naložbe v postkomunistič- nih državah. Leta 1990 v Srednji in Vzhodni Evropi še ni bilo nobenih tujih na- ložb, leta 1991 že za 2,2 mrd USD, leta 1992 za 3,5 mrd USD, leta 1993 za 5,5 mrd USD, leta 1995 že 10 mrd USD, in sicer na Češkem leta 1993 568 mio USD, leta 1995 2500 mio USD, na Madžarskem leta 1993 2350 mio USD, leta 1995 203 Slovenija in EU 3500 mio USD in na Poljskem leta 1993 1715, leta 1995 pa 2510 mio USD. Naj- hitreje se povečujejo naložbe na Češkem. Slovenija ima torej še veliko priložno- sti, da s prilagoditvijo okvirnih zakonov in predpisov ter s pospešenim izo- braževanjem privabi več tujih vlagateljev in tako dobi več delovnih mest. Pri tem mora posnemati Irsko, ki je s tujimi naložbami največ pridobila, ne da bi bila njena narodna istovetnost ogrožena. Vendar so za ta cilj veliko vložili v izobraževanje, znižali obdavčenje tujih naložb ali ga za prva tri leta oprostili in preskrbeli zastonj infrastrukturo. Največji problem za Slovenijo bo velika stopnja brezposelnosti. Za nas velja izjava nemškega kanclerja Kohla v parlamentu: politika zaposlovanja je nacio- nalna naloga in ne evropska. Brezposelnost nas veliko stane (Nemčijo v letu 1997 170 mrd DM, blizu 40 000 DM na brezposelnega) zaradi množične socialne potrošnje, ki jo spremlja. Zato jo rešuje vsaka vlada na svoj način. EU mora naj- ti rešitev med trdim kapitalizmom ZDA in čezmerno regulirano državo blaginje Evrope. Francoski socialist Jospin uveljavlja svojo rešitev, čemur nasprotuje ve- čina ekonomistov in delodajalcev, z dvigom minimalnih plač, večjimi davki podjetij, vladnimi delovnimi mesti za brezposelne mlade in s krajšim 35-urnim delovnim tednom. Njegov svetovalec Gilles Gateau je izjavil: “Naša ideja je, da lahko spodbudimo rast in pričnemo ustvarjati delovna mesta, ne da bi se iz- ključno zanašali na trg.” Na lanski konferenci EU so s težavo prišli do skupnih napotkov za članice EU za delovna mesta, ki bi bila natančna in merljiva. Obsegajo oblikovanje kul- ture podjetništva, spodbudo prožnosti praksi najemanja in odpovedi, podporo usposabljanju za delo, preskrbi več tveganega kapitala za nova podjetja in več priložnosti za ženske in mlade, ki imajo nesorazmeren delež pri brezposelnih. Santer je izjavil, da bo vsaka država izdelala svojo politiko delovnih mest, komi- sija pa bo izvajala “multilateralni nadzor” programov. EU si je postavila za cilj znižati sedanjo stopnjo brezposelnosti 10,8 odstotka v petih letih na 7 odstot- kov, kar pomeni ustvariti 12 milijonov novih delovnih mest. V Sloveniji bi takšen cilj pomenil 67 000 novih delovnih mest. S tem bi padla današnja sto- pnja brezposelnosti 14,4 odstotka na 7,5 odstotka. Ta cilj je visoko postavljen, če upoštevamo, da se bo morala industrija najprej prestrukturirati, ker je bila zamujena priložnost pred 5 leti, in da bo prišlo do združitev in nakupov podjetij, ki vedno pomenijo izgubo delovnih mest. Vsa ev- ropska podjetja so postala “vitkejša” in gibčnejša, da so bila konkurenčna. Vse to lahko vodi k še večji brezposelnosti. Javnomnenjske raziskave v Nemčiji po- trjujejo, da je prihodnost negotova in da bo v desetih letih družba bolj sebična in brezsrčna. Slovenski predpisi o delu tako kot evropski jemljejo pogum za nova delovna mesta in ne hrabre. Plače v EU so visoke, najvišje na svetu. Davki na plače so težki. Prenehanje dela zahteva velikodušne odpravnine. Predpisi so pretirani.1 Brezposelnost raste v državah z najvišjo plačo in najkrajšim delovnimi urami letno (plače za leto 1996): Italija – urna plača 18,08 USD, 1679 ur, Nemčija – 1 Trgovine morajo biti ponoči zaprte, peki ne smejo peči v nedeljo. Vse to zavira rast storitev. 204 III. del: Družba in politični okviri 31,87 USD, 1592 ur, Francija – 19,34 USD, 1676 ur, pada pa v državah: Angliji 14,19 USD, 1669 ur, Španiji 13,29 USD, 1749 ur in Nizozemski 23,33 USD in 1452 ur. Navedimo za primerjavo še ZDA 17,74 USD in 1951 ur. Slovenija ima 3 USD in 2030 ur, kar pomeni najnižjo plačo in največ delovnih ur. Evropa počasi podpira mala podjetja z veliko rastjo, ki spodbujajo rast delov- nih mest v ZDA in Angliji. Nemčija še danes subvencionira rudarstvo in la- djedelništvo. Evropa zanemarja informacijsko tehnologijo, ki je najdinamičnejši sektor in spodbuja rast. 1985. leta je obsegal ta sektor 4 odstotke KDP, 1995. le- ta pa že 11 odstotkov in raste po 1 odstotek letno. Hardversko industrijo smo iz- gubili, odprta pa je industrija softvera. Vse to pomeni za Slovenijo zelo slabo iz- hodišče, hkrati pa ji odpira velike možnosti, če jih bo znala izrabiti. Teh spret- nosti ji ne bo prinesel nihče, naučiti se jih bo morala sama. To pa zastavlja vladi, podjetjem in posameznikom velik izziv. Novih delovnih mest doslej v Sloveniji ni bilo, zlasti ne v visokih tehnologi- jah. Za enako bolezen boleha tudi EU. V letu 1996 je bilo v biotehnologiji v EU zaposlenih 27 500 ljudi, v ZDA 118 000. Konec 80-ih let so bile EU in ZDA ena- ko inovativne v raziskavah genske tehnologije, danes so ZDA daleč spredaj. Ni globalizacije brez dviga konkurenčnosti, nizkih cen in širokega obsega izdelkov. Ključ do inovativnosti je dostop in uporaba novih tehnologij. Napredek v tehno- logiji je neločljivo povezan z močjo in preživetjem visokotehnološke industrije in z njeno močjo za ustvarjanje novih delovnih mest. To pa zahteva vrhunsko izobrazbo. Razdelitev zunaj se spreminja, vse več naložb priteguje Azija, ki vse to ponuja. Slovenija tega ne ponuja, ker je izobrazba njenih kadrov pod povpre- čjem. Globalna podjetja osredotočajo svoja prizadevanja za odkritji tja, kjer bodo najproduktivnejši. Globalizacija zato ni za Slovenijo grožnja, ampak spod- buda za njeno večjo konkurenčnost. Njena ekonomija bo rasla s storitvami in tehnologijo kot motorjem rasti. Najti mora lastne vire rasti v visokotehno- loškem sektorju. Če to hoče, mora utreti šest poti za spremembo: Spodbuda inovacij z izobraževalnim sistemom, ki sodeluje z industrijo in hrabri večji pre- tok znanstvenikov med univerzo in poslovnim svetom. Šole morajo dati več vi- sokotehnološkega znanja, hrabriti svoje profesorje za udeležbo v komercialnih dejavnostih in dati diplomirancem orodja, ki jih potrebujejo za inovativna priza- devanja po diplomi.2 Večja podjetnost mora povečati število diplomirancev, ki začno lastno po- slovnost (v Nemčiji 1 odstotek, v Kaliforniji 15 odstotkov diplomirancev). Nove ustanovitve podjetij so življenjskega pomena za zdravje gospodarstva in za ustvarjanje delovnih mest. To zahteva spremembo miselnosti za večjo sprejem- ljivost tveganja in padcev. To jim mora dati univerza. Pa tudi nov odnos do pa- tentiranja njihovega dela, ne pa da zanemarjajo patentiranje odkritij, kajti edino patent ustvari tržno vrednost za njihovo delo. Dostop do kapitala je zdaj skoraj nemogoč. Zato je ustvaril Novartis (nova družba po združitvi Sandoza in Ciba-Geigy v največjo evropsko farmacevtsko 2 Okrog Cambridgea, starega univerzitetnega mesta v Angliji, je nastalo okrog 1000 visoko tehno- loških podjetij. Lani je ta enklava pritegnila 4,5 mrd DM tveganega kapitala. Brezposelnosti v okolici ni. 205 Slovenija in EU družbo) svoj Venture Fund za tiste, ki zapuste družbo in začenjajo visokotehno- loško poslovnost. Izkušnje kažejo, da edino ta vzvod deluje z uspehom. Prožni vladni predpisi po evropskem modelu terjajo prenovo. Odprta trgovi- na bo omogočila EU večje trgovanje. Končno se mora spremeniti tudi odnos jav- nosti do novih tehnologij, tudi do svobodnih raziskav v genski tehnologiji. Pre- hajamo v novo znanstveno delo hkrati s prehodom v EU. To pa zahteva nove vizije, za katere nimamo nobenih vzorov v preteklosti. 40. POGOJI ZA OBNOVO INDUSTRIJE Izraba slovenskih primerjalnih prednosti Raziskave gospodarske učinkovitosti postavljajo socialni kapital v obliki sposo- bnosti posameznikov za prostovoljno združevanje za skupne namene kot njen temeljni pogoj. Pri tem se nam zastavlja vprašanje, koliko je samoupravljanje prispevalo k ohranjanju moralno-etičnih vrednot kljub temu, da ga je partijsko sektašenje hromilo, ker je sproti izločalo kritike, ki bi ga lahko obogatile, če bi dobile svobodo prepričevanja (kar je bilo zaradi partijske nestrpnosti sicer ilu- zorno). Pri tem imamo v mislih nekatere zakone, ki jih je uvedel nacionalsocia- lizem v Nemčiji glede usposabljanja mojstrov in vajeniških sistemov. Po vojni leta 1949 pa jih Zvezna republika ni zavrgla, kakor je skoraj vse druge nacistič- ne novosti, ampak jih je ohranila in razširila določene njihove vidike. Seveda s tem nočemo trditi, da je ohranitev kulturne tradicije sama po sebi pogoj za uspešno gospodarsko posodobljenje. Napredek je izredno zapleten proces. Res je, da je uspešnim industrijskim državam uspelo kombinirati sta- rejše ustanove in kulturne značilnosti s širokim liberalnim gospodarskim okvi- rom. Nemci so ohranili cehovski sistem nedotaknjen, Japonci pa fevdalni klan- ski ustroj, vendar niso obnovili družbe na povsem liberalnih načelih, ampak so prilagodili liberalni okvir in mu dali kohezivnost z določenimi predmodernimi ostanki ustanov. Nemci so obdržali cehovsko organizacijo v zbornici obrtne konfederacije kot pravno priznanega predstavnika obrtnih interesov. Korpora- cijska tradicija je v nemški industriji zato močna, saj precej mojstrov v sodobni proizvodnji izvira iz tradicionalnega obrtnega sektorja. V Franciji in Angliji so cehe neusmiljeno zatrli že v 19. stoletju. Zato je tudi pri njih odnos do industrije na nižji stopnji. Današnji prevladujoči položaj Nemčije v EU ima v tem svoje korenine. Za- vedati se moramo te moči in šibkosti Francije in Anglije. To je povezano z zma- go liberalizma in z liberalnim odnosom do izobraževanja kot področja oblikova- nja osebnosti, ne pa kadrov za nacionalno moč. V Nemčiji, ki je kot centralizira- na država nastala šele leta 1871, je bila zmaga liberalizma nepopolna. Država je bila znatno avtoritarnejša kot Francija ali Anglija s cesarjem in junkersko aristo- kracijo in zato napadalnejša in izrazito nacionalistična. Celo danes je nemška demokracija bolj korporativistična in manj individualistična, kot sta Anglija in Francija zaradi etabliranih socialnih skupin, ki imajo v njej pravno priznane vlo- 206 III. del: Družba in politični okviri ge. Zaradi pozne državnosti vztraja tudi Slovenija pri razločni narodni istovet- nosti in je marsikdaj navzven agresivna in zakrknjena. Sami to najbolj čutimo v podtonu dogajanja. Kot kaže nemški primer, so bili tudi Slovenci bodisi spretni bodisi srečni, da so skozi komunistično obdobje ohranili tradicionalno kulturo in narodno posebnost. Sedanja družba je mešanica liberalnih ustanov in nekda- nje kulturne tradicije, vendar ta mešanica ne more sama od sebe delovati us- pešno z gospodarskega gledišča. Za močno gospodarstvo so potrebne moralne vrline socialnega kapitala in izobraženi kadri, ki bi jih znali oživljati. Do izo- braževanja je zavzela vlada stališče laissez-faire brez čvrstega okostja in usmer- jenosti. To je posledica tako liberalne ideologije z odklonom v nasprotno smer nekdanje partijske usmerjenosti kot tudi togega stališča tradicionalne nacional- ne duhovne elite, ki se je vkopala v humanistični kulturi in bila indiferentna ali celo sovražna do tehnične in pragmatične izobrazbe, potrebne, da se ustvari sodobna industrijska ekonomija. Ne zmore videti sprememb, ki se vse hitreje dogajajo okrog nje. Ne zaveda se nevarnosti, ki groze naciji, čeprav zagrizeno razpravlja samo o tem. Ker jih ne vidi tam, kjer v resnici so, skrite v megli pri- hodnosti. Ne daleč, ampak tik pred očmi. Odločujoči pri tem usmerjanju mladi- ne so predani klasičnemu humanizmu in ne znanosti. Inženirstva ne štejejo kot poklic z visokim statusom, ki bi bil opornik države. Zato to ostaja področje na- darjenih otrok tehnično delujočih staršev ali delavskih družin, nikakor pa elite države. Mladina z izbiro fakultet pri vpisu javno kaže, kje vidi moč in denar za prihodnjo elito: v pravu, ekonomiji, družboslovju s politologijo in novinar- stvom. Kulturna in politična elita gojita vero v ideal izobraženega amaterja in pragmatičnega šušmarja, ki oba prezirata sistematično tehniško izobrazbo kot področje, ki ustvarja močno gospodarstvo, ta pa preko blaginje in davkov pod- lago za njun obstoj. Povzpetništvo in liberalna strpnost “novih” in “starih” politikov, ki so ju pre- vzeli iz občudovanih političnih vrednot zahodnega poslovnega sveta, sta imela sprevržen učinek, da se je ohranila neprizadeta kultura “stare” humanistične in znanstvene elite, ki je sprejela medse liberalne novovalovce panevropske evfori- je, bila pa je odprto sovražna do vrednot sodobne industrijske družbe. Vstop v EU ta elita šteje za intelektualno ekspedicijo par excellence slovenskega duha, cepljenega z angleškimi izrazi, ki mu dajejo nadih svetovljanstva. Ko pride v stik s hladnim računarstvom EU, cepljenega nasprotno na dodano vrednost in informacijsko tehnologijo, pa vsakokrat doživi hladen tuš in se zato sentimen- talno otresa privida delavskih kombinezonov in brezdušnih robotov, ki mu ga vsiljuje način govorice sttrokovnjakov EU. Ob poslovnem načinu njihovih misli jo obliva groza v stilu: Če kupite pri nas nekaj Airbusov, boste v naših očeh pri- jaznejši. Huxleyjev krasni svet se ji zato zdi grozljiv in nevaren za njeno samobi- tnost. Morala pa bi se podati v boj z EU z njej lastnim orožjem in ji postati ena- ka. Sprejeti izzive je častneje kot obsuti izzivalca z obrekovanjem zaradi njego- vih slabih namenov. Stara elita se lahko kesa, da ni bolje opremila Slovenije za gospodarski boj, nova pa, da je v liberalnodemokratični evforiji pozabila na ohranjanje podedovanega bogastva. Nova politična aristokracija je bila daleč bolj pripravljena sprejeti v svoje vrste srednjerazredne povzpetnike špekulante 207 Slovenija in EU in taktizerje s posojili in delnicami, kot so kadar koli bili partijci. Vendar se je ta sprejem izkazal za strupeni napoj, kajti sprejeli so medse grabežljive in brez- vestne, ki so zadali smrtni udarec najboljšim in najvrednejšim podjetjem. Na- mesto da bi ta gospodarsko izkušena elita obogatila politiko z novimi pogledi na industrijo in njeno vlogo v sodobni državi, se je prožno prilagodila miselnosti vladajoče elite in je ni vznemirjala z ultimativnimi predlogi, kar bi bilo v tistem času nujno. Ker je to zamudila, je opravila naivna neizkušenost svoj uničujoči pohod, liberalizem pa se je prepozno zavedel, da je eno njegovih načel močan nadzor države nad gospodarstvom vsaj v ZDA, kjer se najdosledneje uporablja- jo vsa načela. Zgodovina ni naredila Sloveniji dobre usluge, ko je pripeljala politične opore- čnike na oblast. V Nemčiji so bile po porazu nacionalsocialistične revolucije do- besedno vse družbene hierarhije diskreditirane. Osrednja igralca sta postala inženir in podjetnik, ki sta imela oba visok socialni status še iz 19. stoletja in vsa nacija je osredotočila svojo energijo na obnovo gospodarstva. Nova Nemčija je plod tehničnoposlovne elite. V Sloveniji je postala dekla politike. Temu ust- rezni so rezultati dodane vrednosti in vpliva znanosti na porazno inovacijsko stanje industrije. Na vseh družbenih točkah so vidni rezultati vtikanja volonter- jev in šušmarjev. S stališča gospodarstva Slovenija ni imela te sreče kot Nemčija, kjer so bile razrušene vse tradicionalne družbene ustanove kot rezultat revolucije, gospo- darske nestabilnosti, tuje okupacije in hitrih socialnih sprememb. Simbioza obeh režimov je v Sloveniji pripeljala do nepreglednosti in blokade načrtov pre- ureditve družbenih odnosov. Prednost je imelo bančništvo kot glavni center moči na račun dvesto tisoč delovnih mest, ki jih ni mogoče obnoviti in ne kupi- ti, kolikor denarja bi imeli danes na razpolago. Kajti znanje je kot živi pesek, ki ga nihče več ne more spraviti nazaj v posodo. Slovenska velika podjetja so zgled za predavanja o človeškem kapitalu. Zgodovinski kompromis je dober za ohranjanje kontinuitete ustanov, ne pa za njihovo spreminjanje. Zato se nadaljujeta stara neučinkovitost in omrtvelost. Vsi poskusi spreminjanja s privatizacijo in denacionalizacijo se zato ustavljajo in že v svojem načelu skrbe za ohranjanje. Zakoni so zato pisani nehote s staro miselnostjo in starimi zavorami, ki preprečujejo preobrat v novo smer. Plurali- stičnemu sistemu ni uspelo nevtralizirati ali marginalizirati starih ustanov ali lo- kalnih političnih avtoritet niti jih ni znal pretvoriti v gradbene prvine sodobne industrijske družbe bodisi v obliki industrijskih skupin okrog banke bodisi izo- braževanja delavcev z vajeniškim dualnim sistemom niti ni obvladal problema organizacije na obeh straneh izmer s tvorbo velikih organizacij, ki imajo edina težo v pogajanjih z multinacionalkami, ali s humanizacijo delovnih mest s soli- darnostjo majhnih skupin. V novem “starem” sistemu so se razrasle najslabše prvine nove kapitalistične družbe. Vse prejšnje vmesne organizacije so razpadle: krajevne in šolske sku- pnosti in delavski sveti kot most med delavstvom in hierarhijo. Nastopila je ostra razredna in socialna razslojenost, povzročila balkanizacijo industrije in onemogočila, da bi se delavstvo in menedžment počutila kot del istega tima. Ko 208 III. del: Družba in politični okviri je realna moč protipartijskih promarksističnih upornikov upadla, je njihovo protiposlovno in protimenedžersko zastavo prevzela nova intelektualna elita. Njeno naduto zavračanje industrije, tehnologije in poslovnežev se je razširilo na državno uradništvo. Od nje so jo prevzele skoraj vse politične stranke, saj v tem ključnem slovenskem področju za vstop v EU ne znajo reči več kot pet stavkov, ne potrudijo se pa niti tega doumeti. Zaradi ločenosti interesov ni prišlo do kor- porativne oblike. Zato je razumljivo, da so se v tako neurejenih razmerah novi podjetniki organizirali edino kot družinska podjetja po lastništvu in po uprav- ljanju. Nihče se ne spušča v povezovanje na solidarni podlagi nesorodnih, tujih si oseb v velike organizacije. Socialni kapital lojalnosti, zaupanja in timskih odnosov se še ni začel obnavljati na pogorišču nekdanjih moralnih vrlin. Preživetje delavskih svetov (zdaj jih imenujejo sveti delavcev) in delavskih delegacij v nadzornem svetu in delavskega direktorja v upravi podjetja je samo na prvi pogled čuden paradoks, zgodovinski kompromis ohranjanja nasproti spreminjanju, zato nima zaslug. Močnejši je strah pred socialnimi nemiri, ki vedno nastanejo med delavci, kar je dobro slutil France Tomšič, ko je leta 1987 popeljal litostrojske delavce pred skupščino. Po sredi je tudi avtoritarnost nek- danjega režima, ki pa ni imel hierarhične družbe. Ker so takšno hierarhičnost novi politiki predvidevali, so pustili raje demokracijo delavcem, tem bolj ker so iste recepte ponujali tudi v EU. Za levico tako kot resnico velja stereotip, da radi ubogata avtoriteto. In ni je večje od “acquis” EU. To je rešilo podjetja, da so na tlaku delavnice egalitarnejša kot sicer. Manj je formalnega razlikovanja med de- lavci in preddelavci kot v Avstriji ali Italiji, manjše so razlike plač. Avtoriteta je razvita do nižjih ravni organizacije in manj imajo opravka z upravo in me- nedžmentom. Množični odpusti in strah pred stečajem so skovali močno soli- darnost delavskih skupin kot nikoli v socializmu. To je velika prednost za pri- hodnji razvoj. Izhodišče je boljše kot v vseh drugih državah v tranziciji in ideal zahodne delavske demokracije z vzorom v nemških delavnicah. Kompromis o ostankih samoupravljanja omogoča slovenskemu gospodarstvu oblikovanje so- cialnega kapitala v solidarnem okolju. S tem smo si prihranili čas za obnovo takšnega sistema. Nastale bodo enotne skupine s svojimi moralnimi standardi in z obnovljenim skupnim zaupanjem, sproščene partijskega pritiska in izklju- čevanja. Odziv na partijsko prisilo spreminja Slovenijo v najbolj odprto družbo. Prostor je tako za kolektivistično kot za individualistično nastopanje. Preskočili smo eno razvojno stopnjo in vsaj na tem področju prehiteli avtoritarnejše južne članice EU. Ko se bo novi zakon o soupravljanju razširil na vsa poslovna podje- tja storitev in financ, bo menedžmentu mnogo lažje izvajati ukrepe za poveča- nje dodane vrednosti na zaposlenega. Vendar je nevarno, da bodo te pravice po- večale togost sistema, ker so zapisane v zakonu in jih odreja država ter niso neformalen moralni konsenz, ki se lažje upira prihodnjim izzivom globalne konkurenčnosti. Slovensko skupnost čaka previdno krmarjenje. Potrebna ji bo odpornost na razočaranja v EU. 209 Slovenija in EU 41. OBLIKOVANJE EVROPSKE IDENTITETE SLOVENIJE Dohitevanje demokratičnega razvoja v svetu Slovenija je preživela skoraj stoletje zunaj demokratične evolucije zahodnega sveta v deformaciji razvoja v podrazvitih oz. totalitarnih režimih avstro-ogrske- ga k.u.k. cesarstva, nekdanje monarhistične Jugoslavije ter nazadnje boljševisti- čnega in končno samoupravnega socialističnega režima pod oblastjo ene same stranke. Slovenija mora zaradi tega zaostanka v kratkem času dohiteti države Za- hodne Evrope, v katerih sta medtem industrijska in demokratična revolucija vzpostavili sodobno strukturirano družbo s svojo kulturo pluralističnih politič- nih struktur, ki omogoča usklajeno delovanje družbe brez bistvenih konfliktov in hitro napredovanje materialne kulture. Slovenija mora posnemati te države; zato je nesmiselno oblikovati in iskati razne samosvoje rešitve, ki ne morejo biti nič drugega kot stranpota razvoja, zaviranje evolucije in dajejo možnost za novo zaostajanje. Preostanki starih “socialističnih” strank poskušajo reševati ugled nekdanjega sistema s tem, da poudarjajo potrebo po slovenski drugačnosti, po prilagajanju slovenski psihologiji kolektivnosti in solidarnosti, po skupinskem odločanju itd. ter tako vsiljujejo zakonske rešitve, ki vodijo v napake razvoja, ki zavirajo hitro spreminjanje družbe in povzročajo nove nesmisle, ideološke zablode in za- to materialne izgube. V bistvu sta to opravičevanje in zaščita kontinuitete ko- munistične politike. Omahljiva pota Slovenije Zelo odločno moramo poudariti, da prednosti zahodne kapitalistične demokra- cije pred vzhodno socialistično oz. komunistično nikakor ne smemo meriti po sposobnosti njunega gospodarskega sistema. Pritrditi moramo Karlu Popperju1, da je to v temelju napačno. Naštejmo njegove argumente. Naše odklonitve tota- litarizma in nesvobode ne smemo opravičevati z gospodarskimi razlogi. Tudi če bi bilo totalitarno vodeno gospodarstvo učinkovitejše, bi morali biti proti, in to zato ker se moč države poveča do tiranstva. Ne borimo se proti negospodarnosti komunizma, marveč proti njegovi nesvobodi in nečlovečnosti. Posebne slovenske poti ni. Edina resnica je, da je Slovenija izostala iz evrops- kega razvoja, ki se je začel za časa avstro-ogrskega cesarstva. Avstro-Ogrska je pri začetnem diferenciranju Slovenije, se pravi osamosvajanju države, vere in gospodarstva glede na družbeno skupnost, imela pomembno vlogo, ker je vzdrževala obsežno politično strukturo, ki je postala najprej etnično in nato ver- sko pluralistična. Zaradi sredobežnih sil nacionalizmov je končno razpadla, vendar se je začelo v njej diferenciranje gospodarstva v okviru tržnega meha- nizma kot prve močne institucionalne povezave, znotraj katere so se lahko izka- zali individualni uspehi. Poleg tega je avstrijska vodilna elita zgradila državni aparat, birokracijo, ki je še dolgo v 20. stoletju pomenila vsem mladim državam 1 Popper, K.R.: Auf der Suche nach einer besseren Welt. Piper, München, 1987 210 III. del: Družba in politični okviri na njenem območju vzor, kako mora biti zgrajena državna moč, da bosta v njej zajamčeni varnost in pravica različnih ustanov in posameznika. V tem okviru je bil vzpostavljen tudi vzoren pravni sistem. Začel se je proces, ki je posplošil raven vrednot sistema za vzdrževanje norm, predpisov, statusa v družbi, in to v dveh pogledih. Prvič je moral biti temelj so- glasja o vrednotah “moralne” narave splošnejši od kakršnega koli verskega po- ložaja. Po pogodbi leta 1648 je veljal v Avstriji omejen verski pluralizem. Poleg tega so Habsburžani z odpravo cerkvenih šol in samostanov odpravili posvetno moč katoliške cerkve. Drugič se je utrdila povezava z vrednoto racionalnega znanja, deloma zaradi njegove praktične koristi. Filozofijo in znanost je dunaj- ski dvor štel za “dobrino”. Ta vpliv na Slovenijo, ki je bila sopotnica teh reform in prilagajanja svetovne- mu razvoju, zlasti pa razvoju vodilnih treh: Anglije, Francije in Nizozemske, je bil z ustanovitvijo Jugoslavije pretrgan. Slovenci so prišli v okvir, katerega kul- turna in družbenopolitična stopnja je bila mnogo nižja kot avstro-ogrska. Poleg tega okolje ni bilo več demokratično niti pluralno. Srbska kraljeva hiša, ki je do- ločala politične okvire življenja v večnarodni državi južnih Slovanov, ni imela ti- stih izkušenj, kot jih je imel Dunaj. To se je nadaljevalo tudi v boljševističnem režimu pod enopartijsko vladavino, ki se je spreminjala iz ortodoksne boljševiš- ke v nov edinstven sistem samoupravnega socializma, ki je potekal kot družbe- ni eksperiment popolnoma ločeno od razvoja, ki je tekom pol stoletja preobliko- val Zahodno Evropo v visoko napredne in demokratične državne sisteme. Slo- venija ni tako užila v 20. stoletju niti enega desetletja v pluralni demokraciji z živahno družbeno diskusijo različno mislečih, ki iščejo optimalni konsenz o pri- hodnjih razvojnih korakih. Evropa pa je v tem času opravila vrsto družbenih procesov, ki jih Slovenija ni, a jih mora, če hoče doseči enako stopnjo družbene diferenciranosti, solidarnosti in čvrstosti. Pretvorbene procese, ki so izkristalizirali današnjo Zahodno Evropo na sredi- ni 20. stoletja, razumemo običajno kot industrijsko in demokratično revolucijo. Njuni izvori segajo v francosko revolucijo, so se pa odločilno in dokončno obli- kovali v času, ko se je v Sloveniji začelo porajati delavsko samoupravljanje (1952–1954). Te strukturne spremembe so izzvale povsod resne napetosti, in to bolj tam, kjer niso bili zanje tako dobro pripravljeni. Slovenija nima sistema vrednot, ki bi ji dajal zadovoljivo zmožnost prilagaja- nja in povezovanja, potrebno za nove ravni diferenciranja in povečane organske solidarnosti. Industrijska revolucija je sicer del tega trenda, ker je ogromno po- večanje gospodarske proizvodnosti povzročilo razširitev delitve dela v social- nem smislu. Kot posledica takšnih razširitev diferenciranja se pojavlja funkcio- nalna potreba po novih povezovalnih strukturah in mehanizmih. Zaostajanje družbenih struktur Demokratična revolucija pa je obsegala v prvi vrsti povezovalni vidik družb, osredotočila se je na politični pomen članstva v družbeni skupnosti in s tem na upravičenost neenakosti blagostanja kakor tudi politične avtoritete in socialnih privilegijev. Pri tem nas zanima sprememba socialnih struktur, ne pa tehno- 211 Slovenija in EU loških in zgolj gospodarskih vidikov. Tudi Slovenija je znižala stroške, dosegla nižje cene in razvila mnoge nove izdelke. Vendar pa je ključ do strukture indu- strijske revolucije razširitev tržnega sistema in s tem povezanega diferenciranja na gospodarskem področju socialnih struktur. Tržni sistem je deloval z dolgo in stalno evolucijo; od tega je bila Slovenija izključena. Razvoj tržnega sistema je bil namreč odvisen od pravne in politične varnosti in od pravnega okvira na podlagi zasebne lastnine in pobude ter od pogodbe, ki pospešuje razširitev podjetništva. Niso dovoljeni odpori proti podjetništvu, zahteve države nanj mo- rajo biti majhne in v skladu s konkurenčnimi državami. Država mora izvajati solidarnost do podjetništva. Socialna struktura “kapitalističnega” podjetja se je razvila iz prvotnega siste- ma dveh razredov – lastnikov na eni strani in delodajalcev na drugi, kar je bila strukturna podlaga marksističnega pojma “razrednega konflikta”, v sistem, v katerem se lastniki skrijejo za strukturo, ki pomeni obratovno in organizacijsko proizvodno avtoriteto, delojemalci pa so visoko profesionalni ter so prav tako solastniki podjetij, zainteresirani za blaginjo in uspeh gospodarstva. Propad komunizma kot gospodarskega sistema, vključno z njegovimi razni- mi socialističnimi in samoupravnimi izpeljankami, je potrdil tezo Talbot Par- sonsa, ki je bila pogosto deležna nerazumevanja, v glavnem iz ideoloških razlo- gov, da je industrijski napredek nastal v sistemu “svobodnega podjetništva” in da ne bi mogel in da ne more nastati v kakšnem temeljno drugačnem sistemu. 2 Nadalje je potrdil njegovo tezo, da je svobodno podjetništvo jedro evolucije in ne socializem v smislu državnega upravljanja celotnega gospodarstva. Pri tem zasebno gospodarsko podjetje in državna organizacija gospodarskih zadev nikakor nista v razmerju medsebojne konstantne vsote, pri čemer bi po- večanje enega zahtevalo zmanjšanje drugega. Visoko razvito podjetniško gos- podarstvo terja v primerjavi s primitivnejšo gospodarsko organizacijo močnejšo in ne nadalje omejeno vladno strukturo. Tudi univerzalističen pravni sistem, osrednja značilnost vsake industrijske družbe, ne more obstajati brez močne vlade. Vlada in gospodarstvo sta torej medsebojno odvisna. Vlada potrebuje davčne vire, ki se povečujejo z večjo proizvodnostjo in mobilnostjo pomožnih sredstev v razvitem tržnem sistemu. Ta medsebojna odvisnost izključuje tudi izmenjavo denarja in moči med tržnim sistemom in formalnim organizacijskim sistemom. Ne samo vlada, marveč tudi podjetja sodelujejo v sistemu moči, vlada pa tudi sodeluje v tržnem sistemu. Moč zasebnih podjetij je odvisna od splošne institu- cionalizacije zasebne lastnine in dogovora, drugič predstavlja delniška družba kot pravna oseba vsaj delno “delegiranje” javne avtoritete na podlagi javno dodeljene in preklicne postave; ta avtorizacija jo legitimira znotraj korporativne avtoritete. Tretjič je sodobno gospodarstvo odvisno od kreditnega mehanizma za njegovo kapitaliziranje. Razširitev kredita obsega uporabo moči v kreditnih inštitutih kot bankah, ki posojajo kapital, ki ga same nimajo, in se vežejo s prav- no izvedljivimi pogodbami. Ta izvedljivost je temelj zaupanja za potencialno 2 Parsons, T.: The System of Modern Societies. Prentice Hall, N.J., 1972. 212 III. del: Družba in politični okviri dolgo dobo posojilnega odnosa, ki je podvržen imanentnemu tveganju naložb, ki se “izplačajo” šele po dolgih razdobjih. Takšnih pogojev Slovenija še pred nekaj leti ni imela, medtem ko je to Zahod razvil kot podlago svojega napredka. V sodobni družbi je podrazvitost sistema moči najbolj škodljiva za gospodarstvo in podrazvitost tržnega in denarnega si- stema je najbolj škodljiva za politično skupnost. Nedemokratični razvoj Ta politična skupnost se je demokratično razvijala, ko je bila del diferenciacij- skega procesa. Ta proces je povzročil integracijske probleme in iz njih nove in- tegracijske mehanizme in to na podlagi načel enakosti in svobode. Obojega Slo- venija ni imela; svobode misli, združevanja in izražanja ni bilo, enakosti kot do- stopnosti vseh položajev (enakost priložnosti) pa tudi ne, saj so bila vsa pomem- bnejša mesta dostopna samo partijski eliti, se pravi, da je bila enakost nelegiti- mno diskriminirana, vendar je bila to družbena realnost, ki jo lahko šele danes retrospektivno ocenimo kot zavoro znanju, inovativnosti in podjetništvu. Med nekdanjo avstro-ogrsko aristokracijo z njeno frivolnostjo in socialno neodgovor- nostjo ter slovensko partijsko samozvano elito z njenimi privilegiji dostopa do vseh vodilnih mest je bila edina razlika dedno dodeljevanje statusa, oboje pa je prihajalo v konflikt bodisi s kategorijo dosežka ali s kategorijo enakosti ali z obema hkrati. Svobodna pobuda in spontanost izražanja kot temelj podjetnosti sta bili v Sloveniji neznani kategoriji. V tem je bistvo polstoletnega izpada Slo- venije iz demokratično-industrijskega razvoja. Pojem enakosti v demokraciji poudarja glede različnih instrumentalnih kvali- fikacij in hierarhične razsežnosti socialnega položaja enakost priložnosti. V isti meri kot so ti vrednostni vzorci institucionalizirani, postanejo dosežki in zmog- ljivost za dosežke (organizacijske, inovativne itd.) glavno merilo za dostop do različnih položajev. Priti na določeno delovno mesto in ga obdržati pod konku- renčnim pritiskom se zato vrednoti kot nagrada za pomemben prispevek k so- cialnemu sistemu. Ta kompleks je opora pomembne normativne sestavine in- dustrijske revolucije (ne samo tehnološke, marveč tržne in dohodkovne). Pri tem ima velik pomen vpliv svobodnih volitev, kajti njihova izvedba vlado in družbeno skupnost nadalje diferencira z zaščito neodvisne udeležbe posa- meznika pri vsakem od njiju. Ta meja omogoča politično pluralizacijo glede na preostalo družbo in preprečuje enoglasne volitve v bloku ter spodbuja manjšino znotraj vsake interesne skupine, da voli drugače kot večina. Ta struktura pove- ča prožnost družbe in daje možnost, da za spremembe zavira ali mobilizira vla- do kot skupnosti odgovorno instanco. Iz tega je razvidno, da ni imela Slovenija v režimu, ki je prepovedal vse te temeljne institute ter ni poznal politične mobil- nosti kot posledice pluralizma, nobene možnosti razviti svojih zmožnosti, svoje- ga znanja, svojih virov vzporedno z zahodnoevropskimi, kaj šele da bi z njimi tekmovala. Izgovori, da slovenski partijski režim sploh ni bil trd, da je bil človeški, da je omogočil sorazmerno blaginjo, so sicer resnični, vendar so brez vrednosti, če gledamo na slovensko dogajanje teh desetletij s temi temeljnimi merili plura- 213 Slovenija in EU lizma in svobode demokratičnega diskurza, s tem pa tudi možnosti gospodar- skega razcveta. Prehod na široko uporabo teh načel kot temeljev novega družbenega sistema Slovenije zato ne more biti hiter. Ta načela segajo v dušo človeka, v njegovo odzivanje na pojave okrog njega, na njegovo socialno usmer- janje, ker bo še dolgo pod vtisom prejšnje vzgoje, ozračja, v katerem je živel, vrednostnega sistema, ki mu še vedno šepeta, kaj je primerno in kaj ni. Odzivi slovenskega malega človeka in intelektualca bodo še dolgo popačeni, perverzni, nepravilni in nepravočasni, če jih merimo po zahodnoevropskih merilih in nji- hovem vrednostnem sistemu. Gre za zamenjavo miselnih in moralnih vzorcev. Ti stari miselni vzorci so institucionalizirani v političnih strankah in črpajo kontinuiteto iz starega režima. Zato se v mnogih njihovih političnih odzivih in zakonskih predlogih ohranja ta nemoderni ali predmoderni oz. avtoritarni, zu- nanje-manifestativni, demagoško revolucionarni duh, ki pa s pravo demokraci- jo strpnosti do različnosti in pluralizma nima nobene zveze. Zato moramo vsak zakonski predlog preizkusiti z merili industrijske in politične demokracije ter se vprašati, kakšno mnenje bi imela zahodnoevropska družba. Tu je iskati razlog češkega zakona o “lustraciji”, o očiščenju, ki ne obravnava krivde in kazni – kakšna kazen je končno pet let izločenja iz politike! – marveč gre za preprečitev vnašanja zaviralnih starih idejnih retrogradnih vzorcev v hitro preobrazbo poli- tične in organizacijske strukture države. Slovenijo čaka po normalizaciji demokratičnih in industrijskih struktur sta- pljanje obeh vzorcev v birokratizaciji kapitalističnega gospodarstva. Prvi pogoj splošnega trenda v smeri verskega pluralizma in ločitev cerkve od države za- hodnoevropskih demokracij (in prve ter vodilne ameriške) je v Sloveniji edino izpolnjen – vendar to še ne pomeni strpnosti. Izpolnitev splošnih pogojev demokracije Osnova demokratičnega delovanja je po Parsonsu diferenciranje med vlado in družbeno skupnostjo. Za močno medsebojno diferenciranje mora biti pravica, zavzeti neki položaj, povezana z dosežki, avtoriteta pa mora biti omejena na pravno določeno oblast položaja, tako da so zasebne predpravice, interesi pre- moženja in podobno strogo ločeni od interesov položaja. Načelo voljenja zago- tavlja zasedanje položaja od podpore volivcev; tako je izguba položaja zaradi vo- lilnega poraza imanentno tveganje. Bistveni mehanizem za vzpostavitev in vzdrževanje te diferenciacije je neodvisnost pravnega sistema od izvršnega in od legitimne roke vlade. Ves sistem sloni torej na medsebojno konkurenčnih strankah, kar povzroča politično angažiranje širokih delov družbene skupnosti. Sistem se bo moral uravnavati po pluralistični strukturi interesnih skupin in ne po verski, etični ali regionalni solidarnosti. Vsiljeni sistem razredov se pretvarja iz radikalnega egalitarizma v sistem slojev, utemeljen na profesionalni struktu- ri. Tako postaja univerzalen in nosi v sebi znake neformalnega neokorporati- vizma, ki prinaša zastopanje interesov posameznih slojev v institucijah. Slovenska družba, zrasla iz tega razvoja, bo dobila vse bolj naravo združenja. Značilnosti so že vidne v določenih sestavinah vrednostnega sistema. Univerza- lizem bo izvajal močan “pritisk vrednot” v prid “vključevanja”. Ta sestavina 214 III. del: Družba in politični okviri vključevanja bi lahko vodila samo do statične, univerzalistične strpnosti. Ven- dar jo dopolnjuje pod površino dobro razvidna “aktivistična” naloga graditve dobre družbe, ki ji je podvržena želja po obvladovanju različnih socialnih okolij z gospodarsko uspešnostjo, večjo proizvodnostjo in znanjem, kar zagotavlja ne- ko splošno kesanje ali neprijeten spomin na preteklo nesvobodo in zaostajanje ter na osebne nezadostnosti in neodpor oz. zatajevanje v časih, ki bi zahtevali osebni pogum, nesebičnost in doslednost. Ta “slaba vest” družbe je dolgoročna in je dobra podlaga za prihodnjo družbo Slovencev. Kombinacija teh dveh se- stavin ima mnogo skupnega s poudarjanjem elementa združevanja v moderni socialni strukturi – kot nasprotje polstoletnemu elitističnemu ekskluzivizmu. Avtomatičnega, podzavestnega delovanja teh sestavin ne bomo tako kmalu do- segli – v tem je naše bistvo zaostajanja za Zahodom tudi v moralnem pomenu, ne samo gospodarskem. Ta razvoj bo vodil v družbo, ki se bo zavedala, da je etnično slaba oz. podreproduktivna in da lahko trajno preživi samo s svojim univerzalizmom z manj poudarjeno etnično pripadnostjo, približno tako, kot je verska pripadnost s sekularizacijo in z vključitvijo verske različnosti v istem državnem območju izgubila pomen. Pomen državljanstva Najpomembnejša podlaga vključevanja v slovensko družbeno skupnost je državljanstvo, ki se je razvilo skupaj s samostojnostjo. Državljanstvo moramo ločiti od etnične pripadnosti z njeno močno težnjo k nacionalizmu, ki ustvarja ostro merilo dodelitve pripadnosti. Kot alternativo bomo morali pripadnost opredeliti univerzalistično in pri tem neizogibno upoštevati prostovoljno “zve- stobo”, pri čemer seveda najbrž ne more biti nobena družbena skupnost “zdru- ženje” samo na prostovoljni podlagi. Institucionaliziranje vključitve v državljan- stvo oz. naturalizacija ne glede na etnični izvor posameznika pomeni bistven prelom z zapovedjo etničnega članstva. Na ta način mora potekati vzorec držav- ljanstva iz civilne sestavine ter mora zato razviti politično in socialno sestavino, zlasti slednjo. Pod tem razumemo visoko razvite socialne storitve oz. okvire, kot so državna vzgoja, socialna varnost, politika blaginje, zdravstveno in pokojnin- sko zavarovanje, sindikalne storitve in druga sredstva skupnosti. Na ta način bi se lahko Slovenija razvila v konstantno in čvrsto, polagoma in glede na potrebe skupnosti naraščajočo državno skupnost z enim državnim jezikom, socialno ta- ko močno, da bi lahko prebrodila revščino nanovo vključenih ter jih dvignila z vključevanjem in dviganjem življenjskega standarda na povprečno raven brez ostrih razlik, ki vodijo k občutku zapostavljenosti, nevključevanja in s tem od- pora. Visoko razvit pravni sistem ima za stabilno družbeno skupnost brez notra- njih napetosti in konfliktov osrednji pomen. Neizrazitost in avtoritarnost prejš- njega sistema sta vodili do zavzemanja za napisano ustavo, v kateri je predpisan družbeni sistem kot pogodba. V njem je močno poudarjena pravna ureditev. Pi- sci ustave pa niso predvideli treh pomembnih odločitev. Prva je bila pomen pravnega preizkusa pri odpravi konfliktov med različnimi vejami vlade. Druga je bila jasno opredeljena samostojnost pravne veje oblasti vključno s tožilstvom 215 Slovenija in EU kot njegovim preiskovalnim organom z načinom imenovanja tožilcev in nadzo- ra nad njihovim delom zunaj izvršne oblasti. Tretja je bila pri decentralizaciji vlade in delitvi prisile tako potrebna pravna institucija ob stalnem zmanjševa- nju lokalne avtonomije, ki mora pri tako strnjenem organizmu Slovenije biti omejena v prid večji vključenosti vseh družbenih slojev. Posledica mora biti večje vključevanje vseh skupin, ki so začasno še vedno zunaj državljanske skupnosti. Globalno izobraževanje Za proces izobraževanja in vključevanja sta temeljnega pomena izobraževalna revolucija in njeno razširjanje na vse sloje brez ovir: z vse daljšim osnovnim izo- braževanjem in vse večjim deležem višje izobražene mladine v celotni generaci- ji. S tem se povečuje učinek slojevitosti, mobilnosti in profesionalizma v poklic- nih sistemih. Profesionalni interesi preprečujejo nastanek etničnega ali kakšne- ga drugačnega razvrščanja, ki ni v skladu z združevanjem. Mladi generaciji se odpira povsem drugačen svet možnosti: idealni udele- ženec na tem sistemu konkurence je človek, ki povezuje svoje prirojene sposob- nosti s priložnostmi, ki mu jih daje po konkurenčnem načelu delujoči tržni sistem. Vsekakor imajo najsposobnejši večinoma uspeh. Poleg tega je po demo- kratični revoluciji v nasprotju z dodeljenimi neenakostmi sistema privilegijev vzpostavljena ideologija politične enakosti in enakovrednosti državljanov. To, da so bili nekateri poklici oz. študij rezervirani samo za eno elito, postaja stvar preteklosti. Prestopiti moramo v novo fazo izobraževalne revolucije, ki povezuje na dolo- čen način teme industrijske in demokratične revolucije, enakost možnosti in enakost kot državljana. Prišlo bo do slojevitosti po sposobnostih s pomočjo kompleksne vrste stopenj socializacijskega procesa. Izobražujemo in izbiramo osebe glede na njihovo socializirano sposobnost za odgovornejše vloge, ki zah- tevajo višjo raven znanja in omogočajo višjo stopnjo nagrajevanja, se pravi večji dohodek, večji politični vpliv in v manjši meri tudi več moči. Prihodnje spre- membe bodo zgrajene na tem vzorcu. Izobraževalna revolucija z velikim de- ležem visoko izobraženih bo globoko prenovila poklicno strukturo družbe. Po- klicni stanovi – profesionalci – bodo institucionalizirali namesto hierarhičnega kolegialni vzorec, ki je oblika “združenja”. Zmanjšuje se pomen obeh najpo- membnejših ideoloških težišč – trga in birokratske organizacije. Zdaj se pojavlja organizacija kot združenje, zlasti v kolegialni obliki. Vse večji del državne in podjetniške birokracije bo zmanjšal pomen linijske avtoritete in se bo gibal na meji “kolegialnega” vzorca. Ta vzorec, ki spreminja birokracijo v “združenje”, vključuje vloge članov, ki imajo naravo poklica; udeležba je posel polnega časa. Takšen kolegialni vzorec vidimo že v naših akademskih krogih, ki niso zbiro- kratizirani. Gospodarstvo kot ustanova Gospodarsko podjetje bo vse manj podobno kapitalističnemu vzoru prejšnjega stoletja. Ne bo podvrženo samo institucionalnemu nadzoru, zlasti pravni ure- 216 III. del: Družba in politični okviri ditvi po zakonu o pogodbi in zasebni lastnini, marveč tudi kompleksnemu siste- mu prisile regulative cenovne politike vlade, oligopolne gospodarske prakse in tarifnih pogajanj. Podvrženo je tudi bistveni prerazdelitvi sredstev, zlasti z upo- rabo davčnih prihodkov za podporo mnogim skupinam in dejavnostim preko prednostnih funkcij vlade. Podjetje ni več svobodno z minimumom sociale in državnega nadzora v lais- sez-faire gospodarstvu. Labilnost takšnega sistema “čistega” kapitalizma je samo prehodna faza. V sodobnem “kapitalizmu” takšnega podjetja ni več in ga v integrirani družbi ne more biti. Za hitrejše dohitevanje Zahoda bo moralo gos- podarstvo reorganizirati svoje strukture v dveh smereh. Prva je doseganje mno- go večje dodane vrednosti na zaposlenega. To pomeni preobrat v kapitalno intenzivno v nasprotju z dosedanjo delovno intenzivno proizvodnjo. Posledica tega bo stalno relativno zmanjševanje ročnih delavcev kljub izrednemu poveče- vanju proizvodnje. Ustrezno se bosta povečala storitveni sektor in sloj na- meščencev – belih ovratnikov. Drugo je izkoriščanje znanstvenega znanja za industrijsko proizvodnjo; to zahteva usmerjenost dosedanjih državnih inštitu- tov na sodelovanje z industrijo ter nadaljevanje temeljnih raziskav v uporabne in v razvoj. To bo povratno vplivalo na drugačno vrednotenje ter izbiro temelj- nih raziskav kot do zdaj. Ko bo sčasoma premagano oz. preboleno prisilno sodelovanje v “samouprav- ljanju”, bo civilna družba slonela na državljanih s “skrbniško” odgovornostjo za “javni” interes, pri čemer bodo delovali kot volivci in kot nevoljeni udeleženci v komunikacijskih procesih in v združenjih, ki zastopajo njihove nazore. Mnoge kategorije oseb so pod močnim psihološkim in drugačnim pritiskom, da se “an- gažirajo” do točke, ko daje “njihovi stvari” jasno prednost pred družino in de- lom. Ta pritisk se v sodobni družbi povečuje zaradi daljnosežnosti in stalnih sprememb in njihovih spremljajočih konfliktov. Socialnopsihološko izraženo to pomeni, da živimo v razdobju še nikoli takšne “relativne deprivacije”. Lestvica dohodkov, ki jo določa povpraševanje po poklicnih storitvah, se bo kot v Evropi že pred dvajsetimi leti spreminjala na obeh koncih. Obsežna trans- ferna plačila subvencionirajo že danes življenjsko raven spodnje dohodkovne skupine s socialnim skrbstvom, starostnim zavarovanjem, podporo za brezpo- selnost, zdravstvenimi storitvami in socialno stanovanjsko gradnjo. Inštitut mi- nimalne plače določa spodnjo mejo, pod katero ne sme pasti nobena skupina oseb, in določa najmanjšo plačo socialne komponente sodobnega državljanstva. Pomoč družbe oz. države je usmerjena na pomoč prizadetim k samopomoči. Te- mu je namenjen javni izobraževalni sistem. Na drugi strani lestvice so najvišji prejemki, ki se ne smejo zelo razlikovati od najmanjših, vendar morajo biti odvisni od uspešnosti. To velja za menedžer- je zasebnega in državnega sektorja ter javne uprave. “Dodatne koristi” obsegajo razne plačane storitve, uporabe, najemnine – od tega prvenstveno visok delež v delnicah. Uspešnost merijo upravni odbori na podlagi čistega dobička kot od- stotka od prodaje oz. od celotnega prihodka. Če uspešnosti ni, potem je plača lahko po dogovoru samo simbolična. Na ta način delujejo visoki poklici pod stalnim pritiskom uspešnosti, kar jih spreminja v najbolj obremenjen in “dela- 217 Slovenija in EU ven” sloj zaposlenih. S tem pritegnemo v odmerjanje dohodkov trg in konku- renčni individualizem. Tako prihaja do vse večjega razlikovanja med statusom uspešnosti podjetja in poklicno vlogo posameznika, ki sodeluje pri proizvodnih dejavnostih podjetja. Proti težnji k neenakosti delujejo mehanizmi države z ob- davčenjem dohodka iz premoženja, ne samo fizičnega, marveč zlasti nedenar- nega v obveznicah in delnicah. Tako nastopa temeljni integracijski problem, kako uravnotežiti egalitarne sestavine modernega sveta proti sestavinam kom- pleksa uspešnosti in storilnosti, ki ustvarjajo znotraj družbene skupnosti hierar- hične razlike statusa. Takšno pretakajoče premoženje prodajljivih denarnih vrednosti je hkrati de- narni motor gospodarstva. Dohodek takšnega premoženja se v zahodnih druž- bah ocenjuje na 20 % “osebnega” dohodka. Značilnost tega premoženja je, da ga je mnogo nerazpoložljivega, vezanega v zasebnih zavarovanjih – in da gre velik del dohodka dobrodelnim fundacijam in univerzam in drugim dobrodelnim ustanovam. Ves zgornji srednji sloj je pri tem vse bolj udeležen. Davek na dedo- vanje in progresivno obdavčenje dohodka pa preprečujeta nastanek skrajno bo- gatega sloja. Razdelitev dohodka bo torej mnogo bolj enaka kot v socializmu. Trend gre v smeri še večje enakosti. Vendar to ne vpliva na dejstvo, da postaja zgornja plast upravljanja in me- nedžmenta vse pomembnejša za uspešno delovanje sodobnih družb. Vse večja poklicna vsebina in strokovna usmerjenost menedžmenta sta povzročili izreden dvig izobraževalnih standardov, pričakovanj in povprečne uresničitve, pri če- mer so potrebne močne motivacije za uspeh med udeleženimi. Prej je bila mno- go manj razširjena zadolžitev za motivacijo. Danes pa dela večina zaposlenih mnogo manj delovnih ur kot nekoč, medtem ko menedžerji delajo dlje bolj za- vzeto in vztrajno – ne zaradi strožje discipline nadzora, marveč zaradi notranje motivacije za reševanje na videz nerešljivih problemov in zaradi prevzema od- govornosti za te rešitve. Če upoštevamo vse te trende egalitarnega vzorca, visokega kulturnega stan- darda in individualne motivacije ob visoki socialni varnosti, vidimo, da so to ci- lji, ki si jih je zastavil samoupravni ali katerikoli drug socializem, jih pa nikoli in nikjer ni dosegel. Slovenija bo delovala vse bolj povezovalno. Za to ima vse pogoje: znatno etnično in jezikovno enakost. Kot integrativna družba mora imeti zrele in rela- tivno stabilne, demokratične politične institucije, dobro organizirane strankar- ske sisteme ter pravni sistem, neodvisen od političnih pritiskov. Težko je reči, kakšna bo struktura slojev prihodnje Slovenije. Nekdanjih slo- jev ni več, število delavcev se je zmanjšalo, zlasti izrazito število nekvalificira- nih, ki so bili vedno pripravljeni na družbene proteste ter bili hvaležen material za sindikate; trgovcev in podjetnikov ni bilo, ne buržoazije niti plemstva. Novi sloji se bodo oblikovali funkcionalno glede na privzeto gospodarsko vlogo. Kot integrativna družba smo pomagali revnim premagati občutek izključenosti in obsojenosti. Postavljena je bila spodnja meja revščine, nad katero se je ogro- žena večina dvignila s pomočjo družbe. Liberalizacija socialnih mobilnostnih priložnosti je zavzela mesto širokega statusnega razlikovanja in dviga standarda 218 III. del: Družba in politični okviri s pomočjo množičnega izobraževanja brez dodeljevanja prednosti zaradi izvora ali narodnosti. Premik vzorca slojev bo sledil posledicam zlasti tega dogajanja. Srednji razred je dobil očitno večino. Položaj “zgornjega sloja” je slaboten in ne- priljubljen. Oblikuje pa se elita moči, ki se naslanja na bogastvo in vpliv, prido- bljena v procesih lastninjenja družbenega imetja. Na ta način bo nastal sistem dveh razredov, ki bo mobilen in bo spreminjal svojo naravo. Elita moči se bo sčasoma skoncentrirala v visoko izobraženih članih, ki bodo kot “meritokracija” obvladovali tehniško znanje, javno upravo in humanistično tradicijo. Glede na to, da se je Slovenija osvobodila z lastnimi močmi in da je odločena in pripravljena iti v sodobni čas, v Evropo med razvite demokratične države, smo lahko veliki optimisti, da se ji bo to posrečilo brez stranpoti. 42. VPLIV POLITIČNEGA SISTEMA NA GOSPODARSKO UČINKOVITOST Zastavimo si hipotetično vprašanje: če bi v obstoječem slovenskem zakonodaj- nem sistemu vsadili v podjetja celoten organizacijski okvir nemških podjetij, ali bi se njihova proizvodnost in inovativnost avtomatično dvignili na nemško ra- ven? Preudaren odgovor se glasi: ne, ostali bi v glavnem taki, kot sta bili, dvigni- li bi se morebiti za nekaj odstotkov, ne pa celih 650 odstotkov, kolikor znaša da- našnja razlika. V sistemu, ki se je naselil v naši družbi in politiki, je torej nekaj, kar znižuje učinkovitost dela vseh delavcev, zlasti pa tehniške inteligence kot tistega dela, ki bi moral na današnji razvojni stopnji v dodani vrednosti prispevati vsaj polo- vico. Njena invencijska ustvarjalnost in plodovitost sta na nizki stopnji. Razi- skovalna dejavnost ne daje vidnih, zlasti pa ne otipljivih rezultatov, ki bi vtisnili svoj pečat slovenski proizvodnji. Denar za raziskave in razvoj je zato enako ne- učinkovito porabljen kot denar za naložbe, stroje in industrijske naprave, kjer daje nekajkrat nižjo dodano vrednost za enako vsoto vloženih dolarjev kot v razvitih zahodnih državah. Glede na to niso rezultati v nekdanjih socialističnih državah nič boljši; po dodani vrednosti na zaposlenega smo se znašli na vrednostni lestvici v isti neu- činkoviti skupini, pri čemer so razlike med posameznimi državami le po nekaj odstotkov. Vendar ni nobene nekdanje socialistične države, ki bi se vsaj pri- bližala Španiji, ki ima eno najnižjih dodanih vrednosti na zaposlenega v Evropi. To so nezmotljivi kazalci, ki neusmiljeno merijo gospodarsko učinkovitost družbe. Razlike so tako očitne, da kar vpijejo po razvrstitvi držav glede na nji- hovo gospodarsko in tehnološko učinkovitost. Pa ne samo to: vprašajmo se hkrati tudi, zakaj je učinkovitost znanja tako nizka, ko je vendar število tehniške inteligence v teh državah raje večje kot v ra- zvitih, saj vemo, da so inženirje načrtno in usmerjeno proizvajali na univerzah, za katere so izdajali velik del narodnega dohodka. Kaj je vsej tej skupini neučin- kovitih držav sorodno? Vse so imele v bistvu soroden politični sistem pod avto- ritarnim vodstvom komunistične partije kot stranke z absolutno oblastjo. Način 219 Slovenija in EU delovanja tega sistema od vrha do najmanjše celice v družbeni zgradbi je bil ta, da razmeroma ozek krog ljudi odloča o vseh najrazličnejših vprašanjih ne na podlagi optimizacije različnih alternativnih mnenj, temveč na podlagi individu- alne odločitve ozkega vodilnega kroga, ki pa je nujno neprofesionalna in volun- taristična. V tem sistemu ni procesa selekcije, ki išče optimalno rešitev na podlagi vrste mišljenj, izmenjave mnenj vse do večinske prevlade bolj ali manj usklajene, vendar vseeno vsedružbeno optimalne rešitve. V teh sistemih je naj- bolj preganjana manjšina, ki pa je bila vselej – kot nazorno priča zgodovina – predhodnik novega, znanilec skorajšnjih sprememb, nosilec naprednega. Zato so se vrstile v teh režimih kot po pravilu napaka za napako, zabloda za zablodo, ki jih je sicer kasneje sam ožigosal in izobčil, vendar pelje ista pot na isti način naprej. Skupna značilnost teh režimov je, da iz avtoritarnih oblasti in njenih nosil- cev, iz njihove neprizivnosti raste neprofesionalnost, celo protiprofesionalna nestrpnost. Značilno je to, kako so v našem zgodovinskem spominu vselej po- svečale vodilne garniture večji pomen zvestobi in obrambi kot profesionalnosti, ki pokončno in neomajno zastopa svoje mišljenje in svoje prepričanje, pa naj je še tako v nasprotju s trenutno politično pravovernostjo. To se nadaljuje celo v pluralističnem režimu kot izraz ideologije vsakokratne stranke, ki je na oblasti. Prav ta ozkost in vsepričujočnost ideološkega in političnega tudi na mestih, ki nimajo s tem nobene bistvene zveze, deformirata pota optimalnega odločanja o družbenih vprašanjih. Posledica vsega tega pa je neracionalna neučinkovitost od osnovnega dela, malih in velikih naložb in celovitih družbenih veleprojektov (kolektivizacije, industrializacije, izobraževalnih projektov, deagrarizacije in zdaj lastninjenja in denacionalizacije) vse do neštetih drobnih in manj pomem- bnih vprašanj posameznih podjetij: odločanja o proizvodnem programu in ra- zvojni usmeritvi do nastavljanja in izbire šefov, vodij in direktorjev v hierarhič- ni zgradbi sistema, agencij, ministrstev, menedžmenta. “Glavno je, da je naš, čeprav ni najboljši.” Pri takšnem vsesplošnem odmiranju profesionalnosti se tehniški intelektual- ci čutijo odrinjene od odločanja, od vplivanja, od izražanja svojih pomislekov in idej. Zato so postali pasivni in cinični; delajo po predpisih, ne ustvarjajo pa s svojo glavo. Če se takšen proces odvija podobno v tisočih elementarnih celicah družbe, nujno sledi globalna slika neučinkovitosti, kot nam jo neusmiljeno kaže diagram poteka dodane vrednosti na zaposlenega v zadnjih desetletjih. Prehite- le so nas prej zaostale in neučinkove države, kot so Turčija, Španija, Južna Kore- ja in vrsta drugih. Še pred četrt stoletja je bila Slovenija po gospodarski učinko- vitosti na enaki stopnji kot Avstrija ali Italija, danes pa sta jo prehiteli za štiri- krat in se povzpeli na svetovni vrh. Pri tem ne načenjam nobenega drugega vidika, ki se ne tiče samo učinkovito- sti dela (npr. kulturnega), kajti sicer bi zašli v nepregledno in nedokazljivo poli- tiziranje. Zato se zavestno osredotočimo na gospodarstvo, kjer prevladujejo fizi- kalno merljivi parametri neučinkovitosti kot podlaga tehnološkega razvoja. V desetletjih dela v industriji sem za kulisami odkrival predvsem prevladujoči občutek odrinjenosti, ko so bili inženirji z vso svojo kakovostno profesionalno- 220 III. del: Družba in politični okviri stjo odrinjeni na obrobje, kar so občutili osebno kot ponižanje in žalitev. Po drugi strani, a tesno povezano s tem, niso nikoli priznali neprofesionalnega, strokovno nedoraslega jim nadrejenega, ki je zavzel višji položaj samo zaradi svojih političnih zaslug, zato ker je bil povezan z nosilci oblasti, ne pa zaradi svojih izkušenj ali doseženih rezultatov. Posledica obeh značilnosti majhnih družb, ki so si pa iz okolja v okolje (pa tudi iz države v državo) enake kot jajce jajcu, je bila, da so inženirje razglasili za nasprotnike, takoj ko so se hoteli vse- mu navkljub, prepričani v svoj prav, uveljaviti s svojim mišljenjem. Občutili so težke posledice, če so se skušali za večjo prodornost povezovati med seboj in iskati somišljenike, vendar samo za svoje strokovne ideje, v katerih ni bilo niti sence politično oporečniškega. Nesposobna vodstva zaradi obrambe svojih po- ložajev zato niso dopuščala drugačnih mišljenj in so zavirala nove ideje. To pa velja ne samo za majhne enote, kot so podjetja, marveč sega do najvišjih vrhov države. Dokler bo politika za vladajoče skupine vzvod oblasti po načelih elitne stran- ke, ki pooseblja oblast in državo, in dokler se ne bo od njiju ločila, da bi ju lahko nadzorovala in brezobzirno ter suvereno kritizirala, toliko časa ne bo mogoče premagati neučinkovitosti slovenske družbe. Inovacijsko družbo, ki išče odgo- vore v različnih smereh, radovedno in živo, vsestransko tekmujočo in zavedajo- čo se svojega intelekta in moči sodelovanja več enakopravnih intelektov, je mo- goče graditi samo na različnosti mišljenj, na kresanju mnenj, na enakopravnosti individujev, ki se zavedajo in obvladajo kulturo dialoga, v družbi, v kateri je edi- no znanje izkaznica za višje položaje, kjer nobeno mnenje ni znak oblasti, kjer se mnenja uveljavljajo zaradi svoje pravilnosti in ne zaradi “pravilne” pripadno- sti. Po letih nejasnosti in zmede se je večina dokopala do tega prepričanja. Zato je lahko razumeti prizadevanja v teh smereh civilnodružbenih intelektualnih obstrancev, ki so sprevideli nujno potrebo po selekciji in konkurenci mnenj ne samo na trgu, marveč tudi v politiki, in da ni mogoč noben nepretrgan optimiza- cijski proces, če manjšinska opozicija nima svojega upravičenega in spoštova- nega mesta – pot v prihodnost je sicer zapisana edino nedejavnemu ponavljanju napak v desetletja trajajočih agonijah oblastnikov, pri čemer ostane prosvetljeni intelektualni manjšini samo upanje v zakonitost staranja in stohastična naključ- ja. Zato tisti intelektualci civilne družbe, ki se bore za pluralizem mnenj, za od- prto izražanje manjšine, podpirajo tehnološki razvoj, vstop Slovenije v razviti svet EU, za blaginjo naroda. Tisti pa, ki se bore za sektaško zaprtost, za represi- jo večine nad manjšino, se objektivno bore za poglabljanje slovenske krize. Ti so proti vstopu v EU, ki takšnih metod ne tolerira. Občutljivost majhnih narodov Slovenci so kot majhen narod mnogo bolj občutljivi za zaprtost kot veliki na- rodi. To je lahko razumeti, saj en sam napačen veleprojekt posesa vse sokove in tako onemogoči kakršen koli drugi projekt. Prevelikega balasta ni mogoče zrav- nati brez škode. Zato so imeli pri Slovencih ozkost, sektaštvo projektov, misli in duha, vere in oblasti mnogo težje posledice kot pri velikih narodih. Zato si je lahko predstavljati, kako je bolj ali manj lokalnim oblastnikom uspelo s silo in 221 Slovenija in EU objestnostjo, pa tudi z manipulacijo prodreti s klasično tradicionalno veleinve- sticijo, ki se je zdela spočetka vsem nedolžen dojenček, a se je nato razvila bolj sama od sebe, morebiti celo v grozo njenim botrom, v narodni krvoses, ki je od- vzemal vire mnogo obetavnejšim projektom, ki začrtujejo novo pot iz dosedanje preživele tradicije. V vsej tej zgodovini je bila inteligenca tista, ki je bila najbolj zmanipulirana oz. se je tega vsaj zavedla. Za majhen narod je zato še dosti ne- varnejše, če se nekateri bore proti vsakršnim novim idejam z okopov oblasti ter tako uničujejo nove koncepte kot zametke narodnega življenja že v samem nastajanju. Zato je pri majhnem narodu tistemu, ki je ostal s svojo idejo sam in neuslišan, mnogo slabše kot pri velikih, kjer je več centrov in več možnih inte- resentov. Edino konkurenca naredi iz ustvarjalnega človeka iskanega in cenje- nega. Če govorimo o izmenjavi različnih mišljenj, ne bi uporabljali besede demo- kracija, ki se opisuje z zelo različnimi pojmi, od liberalnih do neposrednih, tem- več samo kulturo demokratičnega diskurza, ki je svojstven način občevanja moderne inteligence, ki se bori za napredek in razvoj, pa naj ju vidi vsak še na tako različne načine, s tem pa seveda utira pot v prihodnost. Inteligenci morajo biti dopuščeni tudi dvomi in izzivanja nasprotnikov, da pridejo z resnico na dan, če jo skušajo zamegliti. Kulturo diskurza moramo kot stil dela braniti v vseh okoljih, pa tudi v podjetjih. To ne sme biti privilegij samo inteligence v kul- turi, na odru, v ustanovah kot izvesek naše demokratičnosti. Prav v podjetjih je najbolj potrebna in najbolj ogrožena ter ima najtežje posledice. Pri vrsti prime- rov smo nazorno videli, kakšne zasliševalne metode uporabljajo vodilni v teh mikrookoljih, da s skrajnimi sredstvi prisilijo drugače misleče k molku. Značil- no je, da so ta okolja tem bolj represivna in konservativna, čim bolj so nerazvi- ta, čim mlajšo tradicijo imajo in čim dlje so od centra. Kultura dialoga, strpnosti do drugače mislečih in poskusi optimiziranja ugo- tovitev z združevanjem različnih mnenj so različno posejani in so odvisni od razvitosti okolja, od tradicije, skratka od stopnje tehnološkega razvoja, ki je tudi znak odprtosti svetu. Glede profesionalnega pristopa do problemov, medsebojnega spoštovanja različnih mnenj in intelektualnega okolja sploh je znotraj slovenskega prostora prav zato velika razlika med intelektualno sfero z ustvarjalnimi in investicijski- mi dosežki in med večino proizvodnih podjetij, v katerih vladata diktatura pov- prečnosti in dogma fizičnih proizvajalcev kot pečata pravovernosti in ne- združljivosti, ki je naredil mnogo večjo škodo, kot se površno ugotavlja. Zato so se v teh podjetjih zmanjšale vrste inženirjev, ponekod celo za polovico. Zato je in bo prihajalo v teh podjetjih do velikih krčev pri vzpostavljanju inovativnega ozračja, pri usmerjanju na tržne razmere notranje in zunanje konkurence in – končno – pri boju za golo preživetje. Ta podjetja so v današnjem psihološkem in idejnem stanju tako daleč od tehnološkega razvoja, kot je le možno – in kar je razvidno iz gospodarskih rezultatov, izgub in stečajev. Dodana vrednost dela zaposlenega kot zanesljiv kazalec učinkovitosti gos- podarjenja kaže na zaviralno delovanje ideološke zadrtosti in nenačelnih režimov, v katerih deluje bodisi enopartijski ali elitni večstrankarski sistem, ki 222 III. del: Družba in politični okviri ne dopušča drugačnosti mnenj, vrednote profesionalizma, niti ne pozna kulture demokratičnega razpravljanja kot glavnega komunikacijskega jezika inteligen- ce. Tehniška inteligenca se odziva kot zelo občutljiv organizem, ki se skrije v svojo zaščitno lupino in čaka – čaka lahko tudi več let. Nevarnost je v tem, da bodo invencijske sposobnosti inteligence zamrle in da sploh ne bodo več spo- sobne ponovnega oživljanja, če se bo čas pasivizacije in odrinjenosti predolgo vlekel. Mladi si zato iščejo pot v tujino. V nespremenjenih sedanjih razmerah ne bodo dala še tako povečana sred- stva za raziskave in razvoj nobenega otipljivega rezultata. Zaman je načrtovati strategijo tehnološkega razvoja, ker se ne more uresničiti. Enostavno ni primer- nega ozračja. Prvi pogoj za napredovanje iz stanja pasivizacije in stagnacije je obnovitev kulture demokratičnega razpravljanja, spoštovanje in celo zavestno negovanje drugačnosti mnenj in upoštevanje manjšine kot nosilca novih idej. Dodana vrednost zaposlenega bo kot barometer v evropski družini tekmovalcev zanesljivo kazala uspeh slovenske družbene prenove – sicer s počasnim dviga- njem, vendar zanesljivo, kot obetavni znak ozdravitve. Ta potek strogo racionalnega razmišljanja nam dokazuje, da je evropeizacija političnega sistema mnogo pomembnejši kot zakonska določila o enotnem trgu in tržnih mehanizmih, kajti vse te stvari bodo lahko zaživele šele po depasiviza- ciji in po dvigu gospodarske učinkovitosti, in to samo po sebi ali vsaj lažje. Če pa začenjamo izključno s temi površinsko administrativnimi ukrepi reševati stanje, če hočemo pri sedanjem stanju blokade inteligence in proizvajalcev začenjati s strategijo tehnološkega razvoja, bomo dodali samo še eno razočaranje, še eno iz- kušnjo k vrsti drugih, ki pa še niso segle v našo kritično zavest. Potem bomo ostali še naprej neuspešni na dnu Evrope. Realistično gledanje mora upoštevati, da stanje proizvajalnih sil – in mednje štejemo z večinskim prispevkom tudi ino- vacijske nosilce znanja – narekuje razvoj prihodnjih odnosov slovenske družbe. 43. SLOVENSKE VISOKE PLAČE – VIR BREZPOSELNOSTI? Ali zaposleni vedo, od kje se jemljejo njihove plače? Da se črpajo edino iz ust- varjene dodane vrednosti, se pravi iz prodaje izdelkov ali storitev, očiščene vseh stroškov, potrebnih za proizvodnjo? Vendar mora poleg plač ostati še dovolj sredstev za posredne davke, prispevke iz plač za ugodnosti za zaposlene (re- gres, prehrana itd.), za amortizacijo in vlaganje v razvoj podjetja, na koncu pa mora ostati nekaj dobička za lastnike delničarje ali se spravi za rezervo. Vedeti pa moramo, da podjetje ni sposobno za uveljavljanje na trgu in za prihodnje us- pešno poslovanje s širjenjem delovnih mest, če ne vlaga petine do četrtine dodane vrednosti v posodobljanje tehnologije proizvodnje in razvoj novih izdel- kov. To so okvirni pogoji za določanje višine plač in sploh stroškov dela, ki jih mora pokrivati delodajalec – podjetje. V interesu države je, da poslujejo podjetja uspešno, saj dobiva od njih davke za proračun, odpadejo pa socialne dajatve za brezposelne, ki dobe delovna me- 223 Slovenija in EU sta. Za sindikate in za brezposelne je zato pomembno, da podjetja širijo svoje poslovanje, vlagajo v sodobno proizvodnjo in nova delovna mesta ter tako zmanjšujejo brezposelnost. Temeljni cilj sindikatov na Zahodu je socialna var- nost članov, za kar so se pripravljeni boriti z vsemi sredstvi, vendar hkrati bu- dno spremljajo poslovanje podjetij in so v njihovih težavah pripravljeni na soli- darno prizadevanje z delodajalci, da obdrže delitev dodane vrednosti v razmer- jih, ki ne ogrožajo njihovega prihodnjega širjenja. To solidarnost izražajo v obli- ki dogovorjene zamrznitve povečanja plač v okviru rednega letnega povečeva- nja plač z indeksom stopnje inflacije. Slovensko gospodarstvo je ustvarilo v letu 1995 (vir SKEP GZS) 26.905 DM kosmate dodane vrednosti na zaposlenega, industrija pa 24.292 DM. Od tega so znašali stroški dela 76,7 odstotka, v industriji 80,5 odstotka. V primerjavi z le- tom 1994 so zrasli stroški dela v gospodarstvu za 5,55-krat več kot dodana vred- nost (rast stroškov dela 18 odstotkov, rast dodane vrednosti na zaposlenega pa samo 3,24 odstotka), v industriji pa za 2,6-krat več (16 odstotkov proti 6,1 od- stotka). Delež stroškov dela v ustvarjeni dodani vrednosti zadnja tri leta skoko- vito narašča: v gospodarstvu je bil leta 1992 64,9 odstotka, 1994. leta 67,8 od- stotka, 1995. leta že 76,75 odstotka. Pri tem so plače naraščale ves čas hitreje kot dodana vrednost. Zato je gospodarstvo čedalje bolj izčrpano, razvojnih možnosti nima, izgube se večajo, vrsti podjetij z 62 000 zaposlenimi grozi stečaj. Gospodarstvo je 1995. leta ustvarilo večjo izgubo kot dobiček: na zaposlenega je bilo izgube 665 DM, v industriji pa celo 1875 DM. Zato ni čudno, da so rasle iz- gube s stopnjo rasti 18 odstotkov letno. Če pogledamo rezultate dodane vrednosti in stroškov dela po posameznih panogah, ugotavljamo, da je položaj nekaterih panog brezizhoden. Najtežji je položaj v strojegradnji, saj so stroški plače delavca 13 670 DM večji od ustvarje- ne dodane vrednosti 11 650 DM. Panoga torej ustvarja izgubo že samo s plača- mi. Enako izplačajo za plače več kot ustvarijo z delom v proizvodnji lesa, papir- ja, preje in tkanin ter usnja in krzna. Zelo blizu dodani vrednosti so stroški dela v pridobivanju rud, barvastih kovin, proizvodnji barvastih kovin (ki ima največ- jo letno izgubo na zaposlenega 14 929 DM), predelavi kovin, proizvodnji tekstil- nih izdelkov, lesnih izdelkov in proizvodnji obutve (v kateri zato ustvari letno vsak zaposleni 4440 DM izgube). To so skratka vse panoge z delovno intenzivno proizvodnjo in z izdelki nizke razvojne zahtevnosti. Drže se nad vodo samo z dekapitalizacijo in nenehnim zadolževanjem. Vsa imajo visoko tekočo izgubo. 55 000 zaposlenih, tj. petina vseh v industriji, dobiva že plačo, večjo, kot ustva- rijo nove vrednosti. Izgubo povzroča s svojim delom 142 000 zaposlenih, tj. 60 odstotkov vseh zaposlenih v industriji. Prišteti pa moramo še 72 000 zaposlenih v gradbeništvu in gostinstvu, ki tudi povzročajo izgubo. Vendar jih ne moremo kriviti za to, da smo si na jasnem! 120 000 je zrelih za odpust, to pa je polovica industrije. Kdo bo sploh še ustvarjal KDP za javne uslužbence in upokojence?! Ali bo šla Slovenija med socialne podpirance v EU?! Če pri tem upoštevamo še stroške za servisiranje dolgov, ki so zaradi oderuških obresti bank dosegli že za 20- do 30-kratno višino posojila, je jasno, da brez drugačne politike teh podjetij ne bo mogoče rešiti. Politika puščanja prostih rok bankam ne glede na prakso 224 III. del: Družba in politični okviri zahodnih držav je sprevržena oblika neoliberalnih nesmislov. Čehi so to uredili že v začetku popolnoma drugače: banke morajo biti servis gospodarstva in ne obratno. Obresti smejo znašati samo 1 do 2 odstotka nad inflacijo. O tem lahko slovenska podjetja le sanjajo. Kosmate plače na zaposlenega so bile 1995. leta 70 odstotkov stroškov dela ter so pomenile v industriji 56,6 odstotka dodane vrednosti. Na Češkem je bila kosmata plača 1992. leta 253 DM in je predstavljala v dodani vrednosti 18,6 od- stotka, 1994. leta pa 389 DM, kar je pomenilo 22,8 odstotka dodane vrednosti. Stroški dela zavzemajo pri nas 2,5-krat večji delež v dodani vrednosti kot na Češkem. Tam so stroški dela, ki bremenijo delodajalca, samo 5,9 odstotka doda- ne vrednosti proti 24 odstotkom v Sloveniji. Češkim podjetjem ostane za vlaga- nje v razvoj in posodobitev proizvodnih naprav tako trikrat toliko kot sloven- skim. Podobne razmere so tudi na Poljskem. V vseh teh primerih držav v prehodu so dodane vrednosti na zaposlenega približno enakega velikostnega reda. Zato lahko iz odstotkovnega deleža stroš- kov dela in naložb sklepamo na razvojne in naložbene možnosti gospodarstva. Razmere so namreč primerljive. Pri primerjavi z zahodnimi državami pa ti de- leži odpovedo, ker imamo opravka z drugim velikostnim redom dodane vredno- sti (štiri- do desetkrat večjim) in z drugim razmerjem plač in stroškov naložb. Plače so na Zahodu štiri- in večkrat večje kot v državah v prehodu, medtem ko so cene strojev in opreme približno enake. Kot primer navajamo zaposlenega v avstrijski industriji: leta 1993 je ustvaril 98 020 DM dodane vrednosti, ki so jo podjetja razdelila za stroške dela 69,6 od- stotka, to je 68 250 DM, za naložbe 17,9 odstotka, to je 17 493 DM in za davke in dobiček 12,5 odstotka, kar je 12 270 DM. Slovenske vrednosti za leto 1994 so: od dodane vrednosti 22 890 DM je bilo za stroške dela porabljenih 69,9 odstotka (točno isto) v vrednosti 15 931 DM (kar pa je 4,28-krat manj kot v Avstriji), za naložbe 19 odstotkov, to je 4.356 DM (štirikrat manj), in za davke in dobiček 11,4 odstotka, to je 2602 DM (4,7-krat manj). Iz primerjave nam postane jasno, kakšnega pomena je dodana vrednost na zaposlenega, ki jo ustvarijo podjetja s svojim poslovanjem: kljub visokemu odstotku za plače, ki je približno na višini Slovenije, so plače povprečnega zaposlenega v avstrijski industriji 4,28-krat več- je, pa kljub temu vlagajo v sodobne proizvodne tehnologije 4-krat več in še jim ostane za davke državi in za dobiček 4,7-krat več kot slovenskemu zaposlene- mu. Težav nimajo niti s plačevanjem prispevkov državi niti za dividende delni- čarjem. Avstrijski sindikati se razumljivo bore za višje plače delavcev in nameščen- cev. Pri tem vedo v prvi vrsti, da se mora dodana vrednost na zaposlenega v nji- hovem interesu povečevati, za kar so potrebna dovolj velika naložbena sred- stva. Ostane jim edina postavka, ki si jo dele z lastniki, in to je dobiček. Če se dobiček veča, zahtevajo sindikati svoj delež pri njem. Če se manjša, se odpo- vedo zahtevam, ker bodo sicer ogrožena vlaganja v razvoj in sodobno tehnologi- jo in s tem njihova zaposlitev. Skupno z lastniki zahtevajo znižanje davkov za državno birokracijo in socialo. Tu pa so prizadeti družinski člani sindikalistov: otroci pri šolstvu in štipendijah, starši pri pokojninah in zdravstvu. Vsi vedo, da 225 Slovenija in EU je njihov dejavni krog močno zožen. Zato se vedno vračajo skupaj z lastniki k viru izdatkov: k dodani vrednosti, ki je rezultat uspešnosti njihovega dela. Za- hodni sindikati se zato redko zatekajo k stavkam. Prvič gredo plače stavkajočim iz njihove blagajne, drugič pa se boje, da bi povzročili zamude pri dobavah in s tem penale in odpadanje naročnikov, kar se kaže v nižji dodani vrednosti kot merilu za njihove zahtevke pri povišanjih plač. Zato so raje za pogajanja v tri- stranskih komisijah, kjer ravnajo kot natančni in pikolovski računovodje z bi- lancami uspeha kot dokaznim gradivom. Slovenski sindikati z delodajalci nima- jo česa deliti, ker vsak zaposleni v industriji še vedno ustvarja letno 1875 DM izgube. Iz tega prikaza smo lahko ugotovili razliko med državami v prehodu z njiho- vimi revnimi učinki dela in bogatimi državami, za katere je na prvem mestu rast tehnološkorazvojne stopnje izdelkov (kar pomeni boljše cenovne razrede) in proizvodnih postopkov (kar povzroči nižje stroške in večjo količino naročil). To zamejuje področje razmišljanja tako sindikatov kot vlade in lastnikov podjetij. Slovenija je sicer za zdaj še vedno najboljša po dodani vrednosti na zaposle- nega med državami v prehodu, vendar ima previsoke plače. Če bi pa hoteli za vlaganje v posodobitev proizvodnje in izdelkov porabiti od dodane vrednosti vsaj polovico avstrijskega vlaganja, to je 8700 DM na zaposlenega, kar pomeni še enkrat več od sedanjih 4356 DM, bi morali znižati plače v gospodarstvu za 27,3 odstotka. Če bi hoteli tako zavzeto graditi industrijski razvoj kot Čehi, bi morali zmanjšati plače na njihov delež na višino 502 DM, kar je (računano od povprečne kosmate plače 1145 DM) samo 44 odstotkov, to je manj kot polovico sedanje plače, torej namesto čiste plače 778 DM samo 347 DM. Vedeti pa mora- mo, da je slovenska košarica živil za 45 odstotkov dražja od češke, storitve pa še pet- do desetkrat (npr. najemnine) višje. Zato je najbrž edina rešitev podražitev deviz na češko raven vsaj za 35 odstotkov, za kar govori vrsta razlogov: dosega- nje konkurenčnosti in izrinjanje tujega blaga iz nakupovalne vneme slovenskih kupcev itd. Odločitev pa seveda ni tako enostavna, ker to sproža vprašanja in- flacije in pogubno jugoprakso! Vendar je češki model odgovor na težave pre- hodnega obdobja, ustvarjanja konkurenčnosti domačih izdelkov, reševanja de- lovnih mest in majhne brezposelnosti. Vendar kljub ogorčenju nad takšnim predlogom znižanja ni nobene druge rešitve. Vlada si tega ne upa povedati, kar je njena velika napaka, a se da razu- meti v duhu neoliberalistične doktrine, da bo trg vse uredil – žal s splošnim pro- padom. S tem se sindikati ne morejo sprijazniti. Če želimo preprečiti razpad gos- podarstva in zmanjšati brezposelnost z vlaganjem v razvoj novih izdelkov in sodobne proizvodne tehnologije, s čimer bomo dvignili dodano vrednost na za- poslenega, moramo vlagati več kot samo polovico avstrijskih vlaganj, ker sicer Avstrije ne bomo nikoli dohiteli. S svojim več kot trikrat večjim vlaganjem v no- ve izdelke višje tehnološke intenzivnosti in nove proizvodne zmogljivosti bo Av- strija hitreje dvigala svojo dodano vrednost na zaposlenega, dosegala v EU boljše cene in bolje izkoriščala svoje izobraženstvo, bolje plačevala svoje zaposlene in vabila tuje strokovnjake na delo, da bi s tem povečala znanje za ustvarjanje višje- ga KDP, kajti v tem vidijo rešitev svojih socialnih in proračunskih težav. 226 III. del: Družba in politični okviri Če ne bomo znižali plač in ostanka vgrajevali v nove izdelke in nove pro- izvodne zmogljivosti, bomo ostali v drugorazrednem sloju držav, s svojo veljavo in dostojanstvom, vlogo izobraženstva in življenjsko ravnijo nekajkrat nižjo od evropske – v družini podobnih, bolj vzhodnih držav v prehodu, ki se ne znajo izviti iz revščine, nesposobnosti in pasivnosti, v katero jih je zapeljal komunisti- čni režim. Ne bomo sposobni rešiti brezposelnosti, ki bo napredovala vzpo- redno z nezadržnim propadanjem industrije, začenši s panogami, ki smo jih na- vedli in ki porabijo za plače že danes več, kot ustvarijo. Ta podjetja živijo s po- sojili bank z oderuškimi obrestmi, ki se bodo kmalu kot krokarji spustili nanje s svojimi hipotekami ter jih prodali prvemu ponudniku. Vsaka alternativa neoli- beralizmu v sedanjosti ne obeta takojšnjega izboljšanja, marveč odrekanje, ven- dar delo za vse in upanje na preobrat v napredovanje, namesto sedanjega naza- dovanja. Predvidevamo, da se sindikati ne zavedajo teh številk in jih ne poznajo. Če jih poznajo in kljub vsemu nadaljujejo z zahtevami za višje plače in druge ugodnosti, ki gredo iz dodane vrednosti in nagovarjajo zaposlene k stavkam, ki odvračajo kupce in vodijo v novo odpuščanje delavcev, potem moramo reči, da so samo lutke v rokah nekih neznanih sil z mračnimi cilji. Sindikati na Zahodu ne delujejo tako. Takšno delovanje je samomorilsko, kajti zaradi nereda v podjetjih in kaosa v proizvodnji bo prihodek manjši in število podjetij v stečaju se bo nezadržno povečevalo, s tem pa tudi brezposelnost. Sindikati na Češkem se zavedajo svoje nacionalne državotvornosti in se z vlado dogovarjajo o ciljih in rokih dohitevanja EU ob njihovem vstopu v EU in ne o zahtevah, ki jih je lah- ko predložiti, vendar nemogoče opravičiti, če gledamo na podjetja v kontekstu, kot smo ga skušali začrtati v tem našem prikazu položaja Slovenije v družbi ev- ropskih proizvajalcev. Sindikati morajo misliti na brezposelne, ki so tudi njihovi člani, za katere je treba zgraditi nove proizvodne zmogljivosti. Prva zahteva sindikatov bi morala biti dviganje kosmate dodane vrednosti na zaposlenega in ne prepuščati tega samo podjetnikom. To je zahteva prihodnje generacije, ki bo kmalu terjala svoje mesto v delu in ki se bo čedalje bolj zavedala te ključne razlike, ki kot globok ja- rek loči uspešne evropske države od neuspešnih in zaostalih. Tega se ne zavedajo niti izobraženci, tako tehniki kot ekonomisti, ki so prvi poklicani, da se upro neoliberalnemu diktatu Zahoda, ki vodi v neustavljivo uničevanje gospodarstva, in razmislijo o alternativni politiki. Sindikati, ki so da- nes še edini zastopniki delavstva, bi morali to terjati od izobraženstva in od vla- de, ki je do zdaj brez uspeha gasila manjše požare, izogibala pa se je ureditvi ključnega problema grobarjev industrije z visoko obrestnimi posojili, ki so pri- peljali gospodarstvo na rob opravilne nesposobnosti. Vlada naj razbremeni podjetja s posojili po nizkih obrestih in pospešuje izvoz z brezobrestnimi poso- jili po vzoru Češke, da reši, kar se še da rešiti. Saj ni rečeno, da je vse, kar dela češka vlada, najboljše, vendar nihče ne more zanikati, da je preprečila sesutje industrije in da ni pognala ljudi na cesto. Naši politiki se tolažijo, da jih čaka še vse to, kar nas pesti. Vendar so se do zdaj rešili in dokazali, da alternativa neoli- beralizmu obstaja. Igrajo se tekmo s časom. Povišujejo kakovost in mrzlično 227 Slovenija in EU iščejo naročnike po vsem svetu. Ko bodo to dosegli, bodo imeli prihodnost lažje rešljivo. Slovenski vladi morajo pri tem prvi pomagati sindikati kot neposredno življenjsko zainteresirani. V predvolilnem boju so stranke o tem molčale in čakale na razplet. Nihče si ne upa naliti javnosti čistega vina. Naj bo to naloga kritične inteligence, tistih redkih, ki niso konformisti. Kajti nihče ne bo ušel polaganju obračuna za zamujeno! 44. INOVACIJSKI SISTEM SLOVENIJA Ovire, priporočila in premagovanje slabosti kot temelj približevanja EU Za mednarodno konkurenčnost bistveni dejavnik – inovacijski sistem – je v Slo- veniji komaj zaznaven. Inovacijski sistem generira inovacije: inovacije, ki so vpeljane in sprejete na trgu, se pravi vključene v pojmovni svet vseh slojev lju- di. Inovacije ustvarjajo celo nove trge.1 Zato se morajo vsi posamezni dejavniki na svojem delovnem področju napadalno lotiti vseh možnosti za izboljšanje nje- gove dinamike, storilnosti in prilagodljivosti – in sicer na teh značilnostih inova- cijskega sistema: različnosti in konkurenčnosti kot pogoja za razvojno sposo- bnost inovacijskega sistema; odprtosti za pretvorbo in prožnosti raziskovalnih ustrojev; odprave zakrnelih ustrojev in tem, ki zavirajo razvoj; razvoja meha- nizmov, da se podjetja in inštituti RiR lotijo novih tem, in sicer pravočasno, pro- blemsko usmerjeno in interdisciplinarno; visoke narodne in mednarodne om- reženosti in povečanega sodelovanja med podjetji ter med podjetji in ustanova- mi RiR, zaradi česar se najugodnjeje izkoristijo razpoložljivi viri in primerjalne prednosti; vsestranskega razvoja tehnike, ki postaja vse bolj problemsko in uporabnostno usmerjena in to ne samo po gospodarskih in tehničnih merilih, marveč tudi po ekoloških in socialnih. Iz tega izhaja potreba po dolgoročni in strateški usmerjenosti vseh udeleženih. Kako torej vnaprej navesti pogoje, ki omogočajo odločilne inovacije, ali vsaj to, da pravočasno spoznamo, kaj lahko zavira sedanjo generacijo inovacij in ka- ko odstraniti te ovire? Če govorimo o inovacijskem sistemu, moramo na prvo mesto postaviti roje- vanje idej. To pa pomeni široko izobraževanje. Dvomiti smemo, da je samo omejena interdisciplinarna izobraževalna pot optimalni temeljni pogoj, ko se inovacije pogosto in vse bolj pojavljajo na mejnih področjih različnih ved. Podo- ben je pomen infrastrukture v RiR, v podatkovnih bankah in komunikacijah. O tveganem kapitalu ne vemo mnogo, o njegovi strahoviti moči ustvarjanja novih podjetij, leglu inovacij, o infrastrukturi družb za tvegani kapital. Toda celo v ZDA to pred 30 leti ni bilo samo po sebi razumljivo. Zakoni o malih in srednjih podjetjih v ZDA so nastali takrat in šele potem so se razmahnile nove ustano- vitve, podjetja za tvegani kapital, ki so se v desetletjih razvila do močnega me- 1 Trg za tehniko okolja pred 25 leti sploh še ni bil spoznan, kaj šele njegov obseg, ki je danes 200 mrd USD. To pomeni, da inovacija lahko resničnost povsem spremeni. 228 III. del: Družba in politični okviri hanizma, ki je omogočil rast podjetij, kot so bila Apple, Microsoft, Intel. To so možnosti za posameznika, da zgrabi svojo priložnost, zastavi nekaj let svojega življenja za svojo idejo in nekaj naredi iz nje. To je spontanost idej in možnost, da jo uresniči. To bo preizkus za naš sistem, ali je zmožen ali še ni. Vedeti moramo, da se ne smemo opirati na napovedi, da bi oblikovali pogoje za inovacije, ker bomo s tem napovedali prihodnost, ki inovacij ne olajša, mar- več preprečuje. Pomembna so vprašanja vmesnikov. Pogovor med znanostjo in gospodarstvom je pri nas na tako nizki stopnji, da si tega na Zahodu ne morejo predstavljati. Če znanstvenik na svojem inštitutu ne ve, kaj se lahko dogodi na trgih – iz tega izhajajo izzivi in zanimivi problemi – in podjetnik ne ve, kakšne mamljive možnosti so nastale v znanosti, potem to ni omreženi sistem in iz tega ne more nastati ničesar. Kaj določa naravo nacionalnih inovacijskih sistemov Nacionalni inovacijski sistemi so raznovrstne enote, odvisni od velikosti in medsebojne povezanosti, od zgodovinskih in kulturnih, tehničnih in gospodar- skih dejavnikov. Biti morajo sposobni, da se odzovejo na nevarnost zunanje konkurence. Evropski trg štejemo za razgiban konkurenčni trg. Zato imamo možnost razviti visoko stopnjo ustvarjalnosti, če bomo njegov člen. Razlike vsi- ljuje oblika kapitalizma, tržni anglo-ameriški ali socialnotržni nemški, ki različ- no obravnava kratkoročne dobičke, udeležbo menedžmenta pri določanju te- hnološke politike podjetja in z različnimi podjetniškimi politikami največjih na- cionalnih podjetij. Ključno vprašanje je, katera idealna vrsta industrijskega ka- pitalizma najbolj ustreza oblikam globalne konkurence in s tem razvoju tehno- loške inovacije. Biti mora prilagodljiv in sposoben spreminjanja. To pomeni, da moramo biti tehnološko dinamični in ne kratkovidni ter ne smemo vrednotiti tehnološke dejavnosti kot navadne naložbe, ki slone na izračunani donosnosti kot odzivu na obstoječe dejansko tržno povpraševanje. Nasprotno vsebuje pri razgibanih sistemih ovrednotenje tehnoloških dejavnosti možnost, da se ustvari novo tržno povpraševanje in se v času zberejo znanje in izkušnje, ki bodo omo- gočili nadaljnjo uporabo tehnologij in odprli prihodnje poslovne možnosti. Prizadevati si za kratkoročni dobiček je kratkovidno. To pa prav pri nas delamo. Vedenje borznega trga to še bolj zaostruje. Nasprotno bi morali dati prednost rastočemu tržnemu deležu pred povečanjem kratkoročnih dobičkov. Razlogi, ki določajo tehnološko razgibanost, so štirje: a) Težnja, da tehnološke dejavnosti štejemo kot stroške (in ne kot vlaganje), se vsaj kratkoročno kaže v podjetniški strategiji večine podjetij. To je bilo de- jansko v preteklih letih, ko so v glavnem opustili dolgoročne dejavnosti, ker so kratkoročne prihranke višje ovrednotili. Na dobičke še pomislili niso, ker so ho- teli vsaj preživeti. To je pripeljalo do tega, da podjetja niso dorasla konkuren- čnemu boju, ker imajo premalo znanja, ki bi ga lahko uporabila proti vplivom od zunaj. b) Vodila menedžmenta razkrivamo v kontekstu organizacije. Toga uporaba načel menedžmenta, v kateri se skladajo proizvodne in oddelčne linije, hromi dejavnost podjetja, ker to ob vplivu skupnega vrednotenja kratkoročnega 229 Slovenija in EU finančnega uspeha iz ozkih omejitev nalog vsakega oddelka praktično izključu- je sleherno izrabo možnosti, ki presegajo oddelke. Čim močnejša je konkuren- ca, tem bolj je odziv značilen po oddelkih. Vse dražje in težje je ustvarjalno odzivanje na zunanje vplive. c) Menedžmenti ne vzpostavljajo mešanice tehnoloških in tržnih kvalifikacij, da bi lahko dobivali pravilne tehnološke napovedi preko tehnoloških in tržnih možnosti, ki se kažejo kot posledica opravljenih vlaganj. Takšne napovedi so vse pomembnejše na razgibanih trgih: naša podjetja so popolnoma slepa in se pustijo vedno presenetiti zaradi ponudbe boljše inačice izdelka z uporabo pov- sem nove tehnologije ali zaradi namer svojih tujih partnerjev, ki nenadoma opu- ste sodelovanje ali prekličejo licenco itd. Naša podjetja so izrazito kratkovidna, celo največja. Nevarnostim na obzorju ne prisojajo pomena. Tehnološko politi- čna konservativnost je izrazita značilnost slovenskih podjetij. d) Slaba kvalifikacija zaposlenih ogroža podjetje, kajti do večjih inovacij pri- de z učenjem na praktičnih primerih, zato zaposleni, ki nimajo rednega stika z novimi tehnologijami ali se boje učnega procesa, ker so slabo izobraženi, ne mo- rejo akumulirati znanja z razvijanjem in uporabo novih tehnologij. Podjetja varčujejo s stroški pri izobrazbi zaposlenih ter povzročijo vse nižjo raven kvali- fikacije. S tem pokopljejo prihodnje dolgoročne možnosti preživetja. V naših podjetjih vse bolj odhajajo inženirji, posledice pa bodo občutila podjetja šele kasneje. Merilo za določanje stopnje dinamičnih nacionalnih inovacijskih sistemov je “izkazana tehnološka prednost” RTA (Revealed Technological Adventage). RTA je opredeljen kot količnik deleža države pri vseh ameriških patentnih prijavah na nekem tehnološkem področju in deleža te države pri vseh ameriških patent- nih prijavah vseh področij. Po RTA smo močno negativni v vseh panogah. To pomeni, da smo pasivni sistem, ki je potreben temeljitega zdravljenja. Iz tega lahko oblikujemo prvo skupino smernic za inovacijski sistem: 1. Pri podjetniškem financiranju dati večjo težo dolgoročnemu uspehu, kar bi se moralo kazati v vrednotenju borze. 2. V menedžmentu nastaviti pomemben in vpliven del znanstvenikov in inženirjev . 3. Povečati splošno izobrazbeno raven zaposlenih, večjo težo morajo dobiti sistemi za poklicno izobraževanje. 4. Pospeševati delež za RiR v prihodku podjetja na zahodnoevropsko raven panoge in okrepiti mednarodne patentne prijave. 5. Podjetja naj uvajajo prožne organizacijske oblike s čim manj hierarhičnimi stopnjami in s čim bolj samostojnimi oddelki. 6. Podjetja naj se bolj usmerjajo na tehnologije s prečnimi uporabami in manj na tehnologije, ki so povezane s specifičnimi nacionalnimi gospodarskimi spod- budami. Težave spreminjanja sistema Težko je predvideti, kako se bo odzval slovenski sistem (gospodarski, upravni, izobraževalni itd.) na spremembe svojih temeljnih parametrov. Te spremembe 230 III. del: Družba in politični okviri lahko predvidimo, preden bomo poskusili analizirati možen odziv slovenskega inovacijskega sistema, naj bo še tako slaboten in v zametkih. Pri tem srečujemo dve temeljni spremembi v vrsti konkurence in v vlogi tehnološke inovacije v tej konkurenci. To je sprememba iz statične v dinamično konkurenco: v središču je tekmovalnost. Drugič vodi tekmovalnost v pridobivanje znanja, kar se kaže v iz- biri oblikovnih alternativ in zanje potrebnega tehnološkega razvoja. Konkuren- ca poteka pri tem na dveh ravneh: na bolj znani tržni izbiri izdelkov in na bolj posredni in podrobnejši izbiri med oblikovalskimi alternativami in tehnološkim razvojem. Uspešna bodo podjetja, ki izbirajo plodnejše oblikovalne alternative, se pravi tiste, ki se lahko najprej nadalje razvijajo glede na različne probleme okolja. Druga glavna sprememba sistemskih parametrov je način pridobivanja znan- stvenotehnološkega znanja. Na kratko, prihaja do zamenjave običajnih, v vede omejenih, notranje vodenih in individualno usmerjenih struktur, ki prevladuje- jo danes na univerzah in vladnih inštitutih, s praktično usmerjenimi, nad veda- mi zgrajenimi, omreženimi spremenljivimi strukturami, ki jih srečujemo v zna- nosti in tehniki na najnaprednejših področjih. Oboje je medsebojno povezano: podjetja, ki se trudijo, da konkurirajo v razgibanih tržnih oddelkih, vedo, da si morajo zagotoviti primerjalno prednost. To narede delno s prodornim me- nedžmentom in z ustrezno organizacijo, se pravi, da poskušajo oblikovati, poi- skati in izkoristiti znanje, kjer koli bi lahko nastalo. Podjetja se morajo zato nuj- no gibati v smeri omrežij, konzorcijev in strateških zvez. Morajo se povezati z univerzo in inštituti, kjer nastaja znanje in kjer lahko kaj pridobijo. Pridobitev in razvoj znanja sta v središču proizvodnega procesa. Ti dve spremembi čutimo zelo šibko, vendar sta opazni. Sta znanilki globoke pretvorbe nacionalnega inovacijskega sistema in ustreznih inštitucionalnih struktur. Vlada ju mora pospeševati z raziskovalno politiko, ki bo silila vladno sfero v povezovanje z gospodarstvom. V najpomembnejših inštitucijah pridela- ve znanja, univerzah in vladnih inštitutih, mora imeti potreba po tem preobliko- vanju najvišjo prednost. Meje morajo postati propustnejše. Osrednje vprašanje je, kako ustvariti decentralen sistem za pridobivanje znanja. Priporočila politiki Danes sta znanost in industrija vse manj ločeni. Sodelavci najboljših podjetij pripadajo prekrivajočim mrežam in oblikujejo podobne teme kot vrhunski razi- skovalci. Vloga politike ni v tem, da izbira dobitnike ali da se gre laissez-faire v okvirnih pogojih, kajti oba nastavka sta zastarana, ker je večina vrhunskih razi- skav uporabno usmerjena; tisti, ki delujejo brez odnosa do uporabe, hitro ugo- tavljajo, da imajo težave, da ostanejo “na tekočem”. Da bi postali mednarodno dejavni, mora biti vlada dejavnejša pri oblikovanju decentralnega sistema pri- dobivanja znanja; podreti mora inštitucionalne ovire in podpirati zvezo s tem procesom. Mora pa biti v medsebojnem odnosu s tem decentralnim sistemom, in to ne na strani ponudbe s podporo udeležbi pri skupnih projektih različnih vrst, marveč tudi na strani povpraševanja s tem, da zagotovi vzpostavitev zado- stne primerjalne prednosti, da podpira konkurenčnost slovenskih izdelkov na 231 Slovenija in EU tujih trgih. To je bistveno več od tehnološkega prenosa. Položaj je zapleten, ker uporabnik in ustvarjalec znanja stalno sodelujeta pri pridobivanju znanja. V do- ločenem smislu se razvijata politika in uporaba skupaj. To je celoten proces, ki opisuje položaj, s katerim se srečujejo ministri za RiR v evropskem svetu. To na- logo opišemo lahko tako, da mora vlada priključiti znanstveni temelj na tiste družbe, mreže, programe, ki dajejo najboljše možnosti za spodbujanje sloven- skega gospodarstva. Samo vlada je sposobna, da dosledno vztraja pri tej per- spektivi vrsto let. Močneje se moramo osredotočiti na preskrbo in uporabo znanja, namesto da se ukvarjamo izključno s pridobivanjem znanja. Strokov- njakom mora stati ob strani nov štab reševalcev problemov, določevalcev pro- blemov in posredovalcev problemov, ki jih moramo opremiti z najboljšim, kar nam daje informacijska tehnika. Premagovanje slabosti – pogoj približevanja EU Pri usklajevanju inovacijskih prizadevanj bo treba zajeziti upadanje konkuren- čnosti in prednosti slovenskih izdelkov, popraviti nezadostno usklajenost raz- ličnih področnih politik in vzpostaviti jasno delitev dela med nacionalno in evropsko raziskovalno in tehnološko politiko. Vse to je posledica premalo izra- žene dolgoročno strateške usmerjenosti v industriji in vladni politiki. Posledica tega je nezadostna gibljivost in omreženje med podsistemi inovacijskega siste- ma. Premagati bomo morali premajhno prilagoditveno sposobnost, spremenlji- vost in ustvarjalnost in ozdraviti delno nezadostne ciljno usmerjene sisteme spodbujanja za sodelavce in inštitucije v zunajuniverzitetnih ustanovah RiR ter univerzah. Industrija bo morala okrepiti sodelovanje na vodoravni in navpični ravni ter z ustanovami RiR, zlasti po nemškem vzoru v predkonkurenčnem prostoru za dosego sinergetičnih učinkov. Da bo imela dostop do mednarodnih vodilnih v panogi odjemalcev in do vrhunskih temeljnih raziskav, bo morala internaciona- lizirati industrijske raziskave in ustvariti strateška zavezništva. Mrežo temeljnih in industrijskih raziskav in povezavo interdisciplinarnih raziskav štejemo za kritični vmesnik. Lotiti se moramo pogosto poudarjenega primanjkljaja pri pre- tvorbi in sposobnosti za pretvorbo raziskovalnih rezultatov ustanov RiR na trgu. Industrija je mnenja, da se morajo okvirni programi RiR osredotočiti na tvegane velike projekte RiR na strateško pomembnih inovacijskih področjih. Vlada mora pri vzdrževanju infrastrukture RiR reševati dva problema: refor- mirati njegovo delovanje v smeri uporabnosti in hkrati oživiti pomanjkljivo povpraševanje po njenih storitvah v RiR. 232 III. del: Družba in politični okviri 45. CIVILNA DRUŽBA V TRANZICIJI Pogoj demokracije V vseh režimih je razmerje do civilne družbe znak njegove večje ali manjše de- mokratičnosti in njegove pripravljenosti, da se odpove majhnim ali velikim stranpotem v prid demokraciji. Civilna družba je sol demokracije. Projekt soci- alnega inženirstva je propadel, tudi njegovi najbolj navdušeni zagovorniki so se odpovedali njegovim obljubam. Vloga civilne družbe pa se krepi. Ernest Gellner trdi v svoji knjigi Pogoji in svoboda: Civilna družba in njeni tekmeci (1994), da od- vise liberalne politične in ekonomske ustanove demokracije od zdrave in dina- mične civilne družbe. O civilni družbi imamo meglene predstave. V enopartij- skem režimu je bila sovražnik sistema. Režim jo je imel za nazadnjaški malo- meščanski pojav. Ni mogla opravljati naloge družbenega kritika, ker nenaroče- na kritika brez omejitve ni bila dovoljena, ni mogla dajati pobud, ker so lahko resne pobude prihajale samo od partije, in ni mogla izvajati pritiska, ker je bilo to protidržavno dejanje. Zato je bila zunaj sistema. V naročju civilne družbe so se pojavili zametki večstrankarske parlamentar- ne demokracije, snovala se je nova slovenska demokratična ustava in oblikova- le so se eksplozivne ideje, ki so se širile med prebivalstvom kot ogenj. Naspro- tovala je praksi partije pri nastavljanju ljudi na pomembne položaje po partijski pripadnosti in terjala je pravno državo. Protestirala je proti kontinuiteti takšne prakse. Nove politične stranke v demokratični državi so se oblikovale na idejah civil- ne družbe. Vendar je za stranke na oblasti značilno, da jo štejejo za nekaj sum- ljivega, neresnega, primitivnega in da moti odnose v družbi. Presenetljivo je, da kažejo enak odnos do civilne družbe tudi politiki opozicijskih strank. Njeni predlogi so za njih neresni in nerealni, vendar pa so še vedno čez nekaj časa prevzeli njena stališča. Vendar ne gre za nekakšno ljubosumnost ali tekmoval- nost. Stvar je mnogo resnejša: tudi nove stranke so prevzele navade kontinuite- te in ne marajo njene neodvisne kritike, ker jo štejejo za svoje naravno področ- je. Hotele bi vzeti civilno družbo za svojega varovanca kot svojo transmisijo, na- tanko tako kot je partija nekoč delala s podrejenimi političnimi organizacijami. Zato jim njene samoiniciative ne gredo v račun. Morala bi delovati po njenem nareku. Vendar civilna družba ne mara biti nikomur podložna, ker je samosvoja in deluje po drugih načelih. V svojih kritikah nepravilnosti ne prizna nobene omejitve. Tudi nove politične stranke so se navzele navad izključevanja in pre- vlade sistema, ki so ga napadale in obljubljale njegovo nasprotje: pravico do svobodnega mišljenja in izražanja. Zato današnji politiki pred njo beže. Zapira- jo si oči, kot da je ni. Tudi mediji se je ogibajo, ne vedoč, da so tudi sami njen del. Civilna družba je namreč kompleksna mešanica posredniških ustanov, vključno poslovnih krogov, prostovoljnih zvez, izobraževalnih ustanov, klubov, sindikatov, strokovnih in državljanskih društev (kot so Zveza inženirjev in te- hnikov, Društvo pisateljev, Civilna iniciativa, Slovenski razvojni svet in druge skupine za pobude in za uveljavljanje profesionalnih pogledov na družbo in nje- ne probleme), medijev, dobrodelnih društev in cerkva. Civilna družba se oglaša 233 Slovenija in EU vedno, ko je prizadet njen čut za pravo, pravičnost, strpnost in človekove pravi- ce. Je neke vrste vest javnega življenja. Njena prednost je v tem, da nima nobe- nih neposrednih interesov ali koristi. Mnogokrat tvegajo njeni člani svoj ugled in svojo svobodo. Zato s svojim delovanjem vedno prizadene koristi neke stran- ke. Politične ustanove ji morajo slediti, kajti njena moč je v demokratični družbi vsemogočna. Razumljivo je zato, da se je politiki v Sloveniji boje, kajti njihovo delo ni javno, ni pregledno, ni podvrženo javni presoji in kritiki vsak trenutek. Položaj civilne družbe je danes zelo podoben njenemu položaju v enopartij- skem času. Svoje funkcije ne opravlja neovirano kot organski člen demokratič- nega sistema. Nihče ji ne prisluškuje. To dejstvo razkriva, da so vse stranke pre- vzele model delovanja ekskluzivne politične stranke, ki se nagiba k totalita- rizmu in ne trpi kritike, kaj šele da bi jo spodbujala in iskala za izboljšanje svo- jega delovanja. Balkanske navade klientelizma, neodgovornosti, nameščanja ka- drov po strankarski pripadnosti in ne po profesionalnosti, zavajanja in demago- gije žive naprej v demokratično preoblečeni kontinuiteti v vseh strankah, ne sa- mo vladnih. V takšni družbi je civilna družba nezaželjena, zato jo izločajo in od- ganjajo od virov informiranja in vzvodov vplivanja na širšo javnost. Civilne družbe v vseh državah se sklicujejo na pravo in na dosledno izvajanje njegovih določb brez ozira na položaj in status osebe. V Sloveniji pa je pravo nepopolno in dopušča različne razlage svojih belih lis. Uspešna civilna družba odvisi od običajev, navad in etike ljudi, kar so lastnosti, ki se oblikujejo lahko samo po- sredno z zavestno politično akcijo in jo je treba sicer hraniti s povečano zavestjo in spoštovanjem kulture. Slovenska civilna družba je doživela svoj blesteči trenutek ob razpadu komu- nističnega režima in ločitvi od Jugoslavije. Tedaj je nastopala uglašeno, solidar- no in s podporo javnosti. Vsa Jugoslavija je prisluhnila njenim okroglim mizam in zborovanjem. Prenašale so jih vse TV postaje in radio v vseh republikah. Vsi njeni člani so bili za iste cilje in so se medsebojno podpirali. Vendar je bilo tega trenutka hitro konec, ko so se nove politične stranke pričele boriti za plen in vse bolj in bolj prevzemati prakso vladanja nekdanjega režima. Nikomur se ni več mudilo s privatizacijo, odpravljanjem vpliva države v bančništvu in gospodar- stvu, prepuščanjem upravljanja profesionalnim merilom in opuščanjem merila strankarske pripadnosti., kar je bil vzrok neučinkovitosti in propada nekdanje- ga režima. To je bil njihov glavni očitek partijski praksi. Vzporedno je pričel pa- dati vpliv civilne družbe, ki je kot slaba vest opozarjala na takšna zla kontinuite- te, katere so prevzemale tudi nove “pomladne” stranke, naj so bile na oblasti ali v opoziciji. Podobno metamorfozo so doživljali tudi mediji. Iz kritikov so se prelevili v konformiste in sopotnike oblasti. Postali so bolj strankarsko pristranski, kot so bili v zadnjem obdobju komunističnega totalitarizma. Mediji morajo biti vedno na prednji fronti budnosti civilne družbe. To pomeni, da so po svoji funkciji sprotnega profesionalnega spremljanja in raziskovanja ozadja raznih pojavov “psi čuvaji” demokracije. Njena odkritja spodbude civilno družbo v akcijo, v ka- teri pripelje zadeve tako daleč na ostrino, da se vlada odzove in krivce izpostavi odgovornosti. Takšne primere na Zahodu srečujemo vsak teden. Mediji nikoli 234 III. del: Družba in politični okviri ne zagovarjajo neke politične opcije, ker so vedno nad opcijami. V vsaki opciji razkrivajo skrite napake in jih predstavijo javnosti, ki nato oceni in zavzame svoje stališče. Stranke govore svoj jezik, mediji pa žele razumeti in videti za ku- lisami demokracije nekaj več, kar stranke ne povedo, kar pa omogoča javnosti celovit vpogled v medsebojne odnose političnih igralcev. Glavni očitek civilni družbi je njena spolitiziranost. Očitek bi bil opravičen, v kolikor bi šlo za navijanje za neko stranko. Vse pomembne zmage civilne družbe so bile politične: konec vietnamske vojne in segregacije v šolah v ZDA, obsodba vichyjskega režima v Franciji itd. Mnogo projektov civilne družbe, ki so jih mediji zamolčali, se je izkazalo za upravičene: slabosti volilnega sistema, pomen velikih podjetij za zaposlenost, izčrpavanje industrije s previsokimi pla- čami. Oblastna politika je spoznala to žal prepozno, ko je že težko kaj reševati. Zanikovanje civilne družbe je povzročilo državi škodo, ki je danes še ni mogoče oceniti: industrija je razpadla na polovico, šibka podjetja so in bodo lahka žrtev tujega kapitala, politično je država zaradi volilne pat pozicije nesposobna za odločno in tvorno strategijo. Civilna družba neguje svoje vrednote kot neko stalno merilo svojih ocen. Je mnogo bolj uravnotežena kot stranke. Ni ji za prepirljivost in škodoželjnost, ki nastopa med tekmeci. Zato nima tekmeca, ampak vztraja na svojem prepriča- nju. Niso ji mar delni interesi in ne meni se za individualne pravice na škodo višjega dobrega. Samodejno se postavlja proti strankam, ker je neobčutljiva za avtoriteto, poslušnost in podrejenost. Viri socialne vitalnosti so ji družinske vrednote, znanje in poudarek na izobraževanju. Pri tem je velikega pomena kul- tura. Civilna družba je njen naravni dom, saj so glavne ustanove civilne družbe tudi nosilke kulture. Kultura je v Sloveniji nekakšno izkoreninjeno področje brez svojega doma. Ker je institucionalni del družbe proti civilni družbi in ji ne dovoli njenega posebnega položaja nadzornika in razsojevalca v javnosti, je po- stala kultura nekakšno nepotrebno brezdomno dete. V zvezi s kulturo pa mora- mo ugotoviti, da je ekonomija ključno področje sodobnega življenja, v katerem kultura neposredno vpliva na domačo blaginjo in mednarodni red. Pri tem mi- slimo na ekonomijo kot na način delovanja s posli in ne na gospodarstvo, kot na povezovanje različnih vidikov, zlasti pa na vključevanje posameznika v družbe- no dejavnost, saj je z delovnim mestom povezan v javno delovanje, šele tako postane družbeni člen in ne ostaja doma, kjer se ne povezuje z nikomer. Pri nas te povezave ekonomije in kulture ne priznavamo, ker ju obravnavamo celo kot nasprotna pola, mnogokrat celo sovražna, večinoma pa neobčutljiva in indife- rentna drug do drugega. Vendar je to napačno in disfunkcionalno zlasti za državo v tranziciji. To je tudi ostanek partijske zasnove družbe. Po drugi strani obravnavajo da- našnje makroekonomske razprave ekonomijo kot področje življenja z lastnimi zakoni ločeno od ostale družbe. Vendar je ekonomija neločjivo povezana z družbenim in političnim življenjem. Kulturniki v ožjem pomenu besede zvrača- jo krivdo za vse svoje nezgode zaradi prikrajševanja denarja iz proračuna za nji- hove potrebe, za knjige, gledališča, orkestre in film kot posledice na to “ekono- mijo”, kar pa seveda ni res, marveč je samo posledica nesposobne zapravljive 235 Slovenija in EU državne birokracije, ki skuša varčevati na račun drugih, nikakor pa sebe same. Ekonomija je izraz kulture, saj jo bogati z novimi spoznanji, z novimi cilji in potmi do teh ciljev. Zato je odnos med ekonomijo in kulturo pri nas neurejen in to v škodo civil- ne družbe. Vzrok je v neuspehu ekonomije, da dohiti Zahod. Premalo pa se za- vedamo, da je vzrok v kulturi, ki ni prebolela ostankov marksističnega obdobja, zaradi inertnih navad in bizantinskih ležernosti. Napačno je, da žive mnogi v prepričanju, da je možno neuspeh v ekonomiji izravnotežiti z večjim poudar- kom na kulturi. Posledica je stanje nezadovoljstva in frustriranosti, kajti ekono- mija je del kulture, na katero vpliva s povratnimi zvezami spodbujevalno na nešteto področjih. Ker je ekonomija neuspešna, je postala žrtveno jagnje med strankami, ki si očitajo njene neuspehe, zato pa tudi civilna družba ne najde svojega poslanstva, ker jo ti “ekonomski” boji silijo v podporo neki strankarski opciji, česar pa ne želi in se tega otepa. Nagonsko čuti, da je to ključni tečaj, okrog katerega se bo družba zasukala v drugo smer in spustila v zavest nešteto drugih vplivov, ki bi jih morali že davno obdelati in se z njimi soočiti. Zato civil- na družba zamuja. Tega primanjkljaja ne more nadomestiti s kulturo, kamor jo mnogi potiskajo. Že Adam Smith je zapisal, da ni možna razveza med gospodar- skim življenjem in kulturo. Povsem enak položaj je v vseh državah na prehodu. Vsi ustvarjajo komaj do- bro desetino čiste oz. dodane proizvodne vrednosti na zaposlenega zahodnih držav. Vse raziskave vzrokov nič ne pomagajo; na tisoče pomanjkljivosti v orga- nizaciji, psihologiji zaposlenih in menedžerjev, njihovih navadah, načelih in iz- kušnjah kot posledica psevdosocialnih popustov brez kritja, bizantinskovz- hodnjaških razvad in nedoslednosti onemogoča mirno in evolucijsko prilagaja- nje in dohitevanje Zahoda. Ne gre torej za malenkosti, za katere bi se lahko to- lažili, da jih bomo v kratkem odpravili. Gre za petdesetletni drugačni razvoj vseh v družbi, kar bo odpravilo šele biološko odmiranje in počasno naravno pri- lagajanje na zahodne norme obnašanja in odzivanja – vendar je pogoj izstop države iz lastništva podjetij in bank ter dosledna vzpostavitev strnjenega prav- nega sistema brez lukenj. Civilna družba je del socialnega kapitala, ki pomeni sposobnost ljudi, da za skupen namen učinkovito sodelujejo v organizacijah in skupinah. Brez njega ni učinkovitosti finančnega kapitala, pa tudi človeškega ne. Zato je slovenska dodana vrednost samo petina nemške in zato človeški kapital v znanju ne po- meni nič, čeprav je izobrazbena raven zaposlenih blizu nemški. Lojalnost, zane- sljivost, poštenost, zaupanje so v odnosih pri nas neznane moralnoetične vred- note. Propadle so v totalitarizmu. Zato se ekonomisti vrtijo v krogu, ker ne naj- dejo izhoda iz nizke učinkovitosti dela in nizke donosnosti kapitala. Odgovor je v neekonomskih vrednotah. Ko bo civilna družba upoštevanja vredna, se bo vzpostavil tudi socialni kapital. Ekonomija je zato spolitizirana in ne dopušča civilni družbi normalnega delo- vanja. Enako se godi kulturi. Ker delujejo v civilni družbi najosveščenejši posa- mezniki, najbolj občutijo to neskladnost med potrebami družbe na socialnem, zdravstvenem, izobraževalnem in kulturnem področju, ki jih ni mogoče rešiti 236 III. del: Družba in politični okviri zaradi prenizke ustvarjene dodane vrednosti. Civilni družbi je zato kratena želja po priznanju, ki je bilo gonilo vsega zgodovinskega dogajanja. Želimo si, da nam svet prizna naše dostojanstvo, se pravi, da ga oceni s pravo vrednostjo. Ta naša želja je tako globoko vsajena, da deluje psihološko na vse ozaveščene zavi- ralno, da je lahko razumeti splošno nezadovoljstvo, ki preveva vse sloje ljudi enako, najusodneje pa najbolj ozaveščene med inteligenco. Civilna družba bo zato toliko časa nepopolna, neurejena, razbita in nepriznana, dokler ne bo pri- čela ekonomija delovati podobno kot v sosednih zahodnih državah. Civilna družba zahteva demokratično okolje, tega pa ni, ker niso razmere dozorele, ker niso odnosi urejeni na tehnološki, poslovni in finančni ravni sodobnega sveta. Slovenija še ni na ravni, da bi ekonomsko dejavnost izvajala zaradi želje po priznanju, zaradi dokazovanja nacionalnega dostojanstva, marveč se bori za ekonomski napredek zato, da zadovolji temeljne materialne potrebe. Že Adam Smith je ugotovil, da so materialne potrebe razmeroma hitro nasičene, vendar pa ljudje nadaljujejo svojo ekonomsko dejavnost preko te ravni, ker si žele pri- dobiti priznanje za svoje dostojanstvo, kajti denar in delo sta vir istovetnosti, statusa in dostojanstva. Tega priznanja ne more pridobiti posameznik, marveč samo v družbenem okviru. Na mesto posameznika vstopa nacija s svojo civilno družbo kot varovalom njene časti, ponosa ali nezadovoljstva, neuspešnosti in sramu. Civilna družba trpi zaradi nezaupanja do vseh, ki so odgovorni za takšno stanje in ki jo razžira v njenih povezavah in njeni temeljni funkciji nad- zora vsega javnega življenja. Dajati bi morala sugestije za urejanje vseh ne- rešenih vprašanj. Oglašati bi se morala ob nepravilnostih, ki groze družbo iztiri- ti. Skrbeti bi morala za socialno higijeno. Vendar ob urejenih odnosih, ki tečejo po ustaljenem naravnem redu. V Sloveniji in državah v prehodu tega reda še ni. Nihalo se še ni ustalilo v normalnem ritmu. Zato mora biti civilna družba dežur- ni krivec za vso zlovoljo. Politične stranke žele biti na oblasti, ker je država pri- stojna za preveč področij, to je vabljivo še vedno tako kot v časih partije. Paradoks je, da je v takšnih odnosih civilna družba najšibkejši člen, je brez moči in brez vpliva. Zato so mediji do nje neusmiljeni. Nikomur se ne bodo za- merili, če jo napadajo, smešijo ali omalovažujejo in ignorirajo vse njene izjave o družbenih problemih. Mediji se ne vprašajo, zakaj je tako. Da je to zato, ker je stanje nerazvito, perverzno, na glavo postavljeno. Ker niso mediji njen člen. Ker ni zaupanja med njima. Ker ni zaupanja med nobenim dejavnikom v tej družbe- ni igri: med posameznikom in vlado, med strankami in volivci, med parlamen- tom in vlado, med brezposelnimi in vlado, med zaposlenimi in menedžmentom. Nezaupanje je posledica strahu za prihodnost in neuspeha pri urejanju temelj- nih vprašanj zaposlitve in socialne varnosti. Kaj naj lahko rečemo o družbi, v kateri je nezaupanje stalnica odnosov med vsemi osebki, ki jo sestavljajo? Vsaj to, da je ta družba še vedno totalitarna in da glavni politični dejavniki ničesar ne store, da bi zgradili zaupanje. Edino na zaupanju je možno doseči požrtvovalno delo vseh članov družbe, ki dajo vse od sebe v prepričanju, da je to naložba za- nje in da se jim bodo njihove žrtve stotero povrnile. To pa pomeni, da se bo ci- vilna družba utrdila tedaj, ko bodo normalizirane ekonomske razmere. Tedaj bo opravljala svojo nalogo kritika in pobudnika sprememb. Šele tedaj bo sedanji 237 Slovenija in EU prehodni režim liberalna demokracija zahodnega sveta. Razlika je na zunaj majhna, vendar je bistvena, da bo demokracija funkcionalna. Ekonomska de- javnost bo predstavljala ključni neločljivi del družbenega življenja, povezana s pestro raznovrstnostjo pravil, obveznih norm, moralnih obveznosti in drugih običajev, ki skupaj oblikujejo družbo. 238 IV. del NEMOČ ORGANIZIRANOSTI 239 Slovenija in EU 46. OSREDNJE MESTO JE INOVACIJA IZDELKA Nizke dodane vrednosti na zaposlenega kljub padajočemu številu zaposlenih v vseh panogah gospodarstva dokazujejo, da slovenskega industrijskega sistema v 90-ih letih še niso pretresli preoblikovalni in inovacijski procesi. Ti procesi so predrugačili industrije sosednjih držav, zlasti Italije, kjer so bila podjetja prota- gonisti v celovitih inovacijskih procesih, katerih prednostne strateške naloge so: – posodobitev proizvodnega procesa z uporabo proizvodnih fleksibilnih teh- nologij, – večji stik in boljše poznavanje trga s pomočjo informacijskih sistemov in z nadzorom distribucijskih verig, ki dovoljujejo nenehno izmenjavo vložkov med proizvodnimi linijami in končnim povpraševanjem; – višja upravljavska učinkovitost in višja proizvodnost, kar so dosegli z upo- rabo novih organizacijskih shem, različno personalno politiko in s predoločitvi- jo nalog na različnih notranjih sestavinah. Na ta način so dosegli v dveh letih (1980-1982) povečanje proizvodnosti za 13,5 odstotka. Poleg teh procesov bodo morala slovenska podjetja razviti konkurenčno stra- tegijo, povezano s kvalifikacijo izdelka, ki bo vsebovala vse večjo zahtevo po terciarnih dejavnikih, kot so finance, oblikovanje, projektiranje, publiciteta in potreba, da bodo šli na široke trge zunaj podjetja, da bi našli takšne najboljše storitve. Za to pa je potreben razvoj močnega terciarnega trga teh storitev, ki je prav v Italiji podlaga uspeha italijanske industrije. Zato predvidevamo v prihodnjem razvoju prestrukturiranja slovenske indu- strije dve fazi: v prvi bodo podjetja dosegla zgornje cilje, zlasti nenehno razvija- nje tehnološkega napredka in mednarodne konkurenčnosti. Nato pa bo sistem izpostavljen novim in celovitejšim izzivom. Nastopila bo zamenjava faze, v ka- teri mora sistem, ki je osvojil vsaj na ravni podjetniških osebkov učinkovitost in racionalnost upravljanja, ki se je opremil s proizvodnimi sistemi za dvig kako- vosti izdelkov in diverzificiranje asortimaja, ki je odkril pomembnost terciarnih dejavnikov v vseh odsekih proizvodnega ciklusa – da mora tak sistem meriti la- stno konkurenčno sposobnost na strateškem področju inovacije izdelka: inova- cija, ki bo sposobna izkoristiti možne tehnologije in odgovoriti na povpraševa- nje, ki izraža celotne in sofisticirane zahteve. Takšen preobrat prve faze usposabljanja in opremljanja in s tem pomen ino- vacije izdelka lahko razberemo v razvoju vseh uspešnih evropskih gospodar- stev. MIT napoveduje, da bo 50 odstotkov delovne sile uporabljenih v nasled- njem desetletju pri proizvodnji izdelkov, ki še niso bili izumljeni! Ocenjevalci razvoja italijanske industrije1 štejejo to za največji preobrat v tehnološkem razvoju v smeri uspešnega opiranja na lastne inovacijske dosežke. 240 IV. del: Nemoč organiziranosti 61 odstotkov podjetij je posodobilo tovarne in 22 odstotkov uvedlo informatizi- rane proizvodne sisteme. Za prihodnja tri leta pa 53 odstotkov podjetij načrtuje glavne inovacije pri izdelkih, samo 36 odstotkov pa inovacijo proizvodnega pro- cesa. To je ravno nasprotno kot v slovenski industriji. V tem se kaže nesposob- nost, da bi pospešeno uvajali nove izdelke ter z njimi pridobili nove deleže na trgih. Iz do zdaj povedanega jasno izhaja, kako težko je razlikovati ali ločiti v mno- gih primerih inovacijo izdelka od inovacije procesa. Mnogokrat je prvo funkcija drugega, vendar tisto, kar hočemo poudariti, je rastoča pozornost, ki dozoreva znotraj podjetij v smeri inovacije izdelka, kar razumejo kot izziv in odločilen te- ren za uspeh v prihodnjih letih. Ni slučajno, da italijanska podjetja v tej raziska- vi nakazujejo med zastavljenimi cilji kot napomembnejšo strategijo v perspekti- vi na prvem mestu kvalifikacijo izdelkov, in 81 odstotkov vseh podjetij meni, da se bo povpraševanje čedalje bolj usmerjalo na inovacijske izdelke. Poudariti moramo, da je najznačilnejši, tako rekoč politično indikativen rezultat tega preobrata tehnološkega razvoja vseevropski projekt Eureka, ki je neposredno usmerjen v inovacijo izdelkov. Po vrsti temeljnih raziskav je prišla nova faza, ki jo operacionalizirajo vse razvite industrije. Če te težnje, ki so že vgrajene ne samo v strateške načrte, ampak že v ope- rativne kratkoročne načrte tisočev italijanskih podjetij, prenesemo na naše razmere, moramo reči, da je raziskovalni program državnih proračunskih sred- stev popolnoma neskladen ter da je popolnoma nasproten raziskovalnim na- črtom evropskih držav. Čeprav je raziskovalni program s 35 odstotki uporaben, ni njegov rezultat v nobenem primeru inovativen izdelek, ki bi bil člen pri- hodnjega industrijskega sistema. Največja potrditev, da je usmeritev inovacijske dejavnosti podjetij inovacija izdelkov, je vidna iz pregleda projektov, ki jih financira italijanski državni sklad Imi za uporabne raziskave: 70 odstotkov je usmerjenih v inovacijo izdelkov. Preostali se nanašajo na izboljšanje procesov. Visoko vrednost projektov doka- zuje, da je 22,5 odstotka projektov “avantgardnih”, 63,7 odstotka jih je “izrav- nalnih”, se pravi na isti ravni s svetom, 13,8 odstotka pa jih je “sledilnih”. Kakšna je razvrstitev slovenskih projektov, ki jih financira državni denar? Pri tem smo zavestno vzeli italijanske razmere za primerjavo, ker sami Italijani sodijo, da ne dosegajo drugih vodilnih evropskih držav in da morajo italijanska podjetja stalno slediti uporabi novih mednarodnih standardov, ki jih tehnični napredek čedalje hitreje menja. Vendar je nizek odstotek najpomembnejših tehnoloških inovacij svetovnih vodij, ki jih uvajajo italijanska podjetja na celo- vit način – 66 odstotkov v materialih, 56 odstotkov v sestavinah in 44 odstotkov v strojih. Italija je bližja našemu razglabljanju tudi zato, ker je njeno vlaganje v RiR na družbeni proizvod komaj polovico srednjih vrednosti drugih evropskih držav. Pri načrtovanju inovacijske strategije moramo upoštevati največjo dovoljeno tehnološko zakasnitev med prvo uporabo tehnološke inovacije v podjetjih 1 XX Rapporto/1986 sulla situazione sociale del paese. Franco Angeli, 1986. 241 Slovenija in EU vodilnih držav in uporabo v slovenskih podjetjih. V Italiji je ta zakasnitev 2,4 leta. Za inovacijsko politiko podjetij je izredno pomembna splošno sprejeta ocena stanja Slovenije na posameznih inovacijskih področjih. Teh ocen nimamo, mo- rali pa jih bomo dobiti iz ovrednotenja ocene odločujočih izvedencev področja; tako bomo dobili oceno, ali smo na isti ravni, ali rahlo zamujamo ( kar pomeni 3 leta) ali zamujamo več kot 3 leta. Tako bomo dobili splošen pregled za oceno stanja v povprečju. Raziskave so možne inkrementalne, po stopnjah ali pa radi- kalne, ki so vezane torej na nove tehnološke vzorce. Položaj Slovenije določata nezadostno vlaganje podjetij v RiR in neprimerna organizacija javnih raziskav z državnimi sredstvi, v katero niso vgrajene stra- teške smeri podjetij ter tudi niso podjetja prisotna s svojimi timi, saj naj bi se zlasti ti timi učili za prihodnje samostojno razvojno delo. V slovenskih razmerah je kritična v prvi vrsti ta operativna ločitev podjetij in- dustrijskega sistema od podsistema, ki ga sestavljajo fakultete in inštituti. Takšno raziskovanje ne more biti merodajnio za industrijsko prihodnost in na- kazuje dvom, ali so državna sredstva smiselno in učinkovito porabljena. Takšne ločitve ni v nobeni drugi evropski državi, ker so vse moči državnega aparata in sama zakonodaja posvečene temu namenu pospeševanja industrije in večanja družbenega proizvoda z inovacijskim usposabljanjem industrijskega sistema. Nobena vlada EU ne bi trpela takšne dvojnosti in razcepljenosti oziroma dvotir- nosti kot vlada v slovenskem raziskovalno-razvojno-inovacijskem kompleksu. To vidimo iz prizadevanj vseh vlad, da ustvarijo povezavo med univerzami, inštituti in podjetji, to vidimo končno iz superprojekta Eureke, katerega temelj je ta povezava. 47. KLJUČNE TEHNOLOGIJE ZA 21.STOLETJE Razvojni, gospodarski in družbeni vidiki ključnih tehnologij kot osnova prednostne lestvice V okviru ministrstva za znanost in tehnologijo je skupina ekspertov izvedla iz- biro tehnologij, ki bodo odločale v začetku 21. stoletja o položaju Slovenije. Vzor jim je bil projekt nemškega inštituta ISI1, kajti za slovensko gospodarstvo bodo veljale iste zahteve kot za nemško. Med ocenjevalci je odgovorilo 52 od- stotkov. Seznam 77 kritičnih tehnologij v tabeli 47.1 sledi iz analize grozda uporabno usmerjenih tem, združenih v nadteme. Torej ne gre za popolno razčlenitev sta- nja tehnike, marveč za posamezne teme, ki bodo relevantne na začetku 21. sto- letja. 1 Technologie am Beginn des 21. Jahrhunderts. Institut FH ISI, Karlsruhe, 1993 242 IV. del: Nemoč organiziranosti Tabela 47.1: Ključne tehnologije za 21.stoletje Ovrednotenje kaže njihov pomen, inovacijsko zmogljivost in predvideno sta- nje v letu 2003 v osmih različnih fazah inovacijskega procesa: Faza I: Prve eksplorativne raziskave v znanstvenem področju Faza II: Dobro razvite raziskave; vendar še sposobne izpopolnjevanja Faza III: Raziskave razširjene; prve tehnične realizacije in prototipi Faza IV: Spoznavne težave pri gospodarski pretvorbi stanja RiR Faza V: Začasna stagnacija v znanosti in tehniki; preusmeritev Faza VI: Industrijske RiR vidijo nove možnosti; vendar še možnost izpopolnje- vanja 243 Slovenija in EU Faza VII: Prve komercialne uporabe; industrijske RiR in gospodarski promet se polno razvijejo Faza VIII: Prežetost vseh trgov; RiR glede na prihodek izgubita na pomenu Tržnega prežemanja ne bodo dosegle v desetih letih samo tiste tehnologije, ki so danes v fazi I ali II. Izbira meril za oceno je težila k ravnovesju med zmog- ljivostjo ponudbe raziskav in tržnimi potrebami. Zato morajo ustrezati tako znanstvenim možnostim kot gospodarskim potrebam, ki se kot mednarodni de- javnik komaj ločijo med državami. Kot nacionalna dejavnika pa nastopata zmožnost obstoječe raziskovalne strukture in industrije. Med 18 kriteriji jih 7 ocenjuje okvirne pogoje, 11 pa prispevek tehnologije strateškim in tržnim rešitvam. Ocene kažejo te posebnosti slovenskega okolja: Faze RiR ocenjujejo slovenski eksperti za več kot eno stopnjo nižje od nemških. Ne predvidevajo, da bodo nekje v začetku 21. stoletja vodilni, pač pa močno zaostali. Narodno-gospodarski pomen je ocenjen z oceno od 1 (da ima majhen pomen) do 10 (da ima velik pomen). Če postavimo oceno 5 kot mejo za gospodarsko re- levanco, potem odpade samo 10 tem (13 odstotkov), kar kaže na visoko na- rodno-gospodarsko relevanco seznama kritičnih tehnologij. Struktura RiR je ocenjena kot dobra samo pri 25 odstotkih (19 tem), v 29 od- stotkih (22 tem) je ocenjena kot zelo slaba. V Nemčiji je ta ocena za sto odstot- kov višja. Človeški kapital je ocenjen kot kompetenten in kvalificiran pri 65 odstotkih tem. V Nemčiji pri 44 odstotkih. To kaže, da imamo dobre raziskovalce v veli- kem številu in da se tega eksperti zavedajo, celo za 48 odstotkov več kot Nemci, vendar žal niso usmerjeni v relevantne raziskovalne teme za začetek 21. stole- tja. Razvojno tveganje je ocenjeno kot veliko samo pri 32 temah (42 odstotkov), večina ima torej razmeroma majhno tveganje. To kaže na samozaupanje sloven- skih ekspertov v lastne sposobnosti. Tudi Nemci so ocenili inovacijsko tveganje kot veliko samo pri 29 odstotkih tem. Inovacijski napor, potreben do izdelka, je ocenjen kot velik pri 55 temah (71 odstotkov), kar priča o visokih inovacijskih naložbah v nove tehnologije. Nemška ocena dobro korelira, saj je samo nekaj manjša (67 odstotkov). Rea- lizem slovenskih ekspertov je torej velik. Konkurenčni položaj je označen za šibkega v 100 odstotkih tem, kar kaže na nizko stopnjo razvitosti naših proizvodnih sistemov. Nemška ocena je v 45 od- stotkih tem dobra. To odraža popolno nemoč slovenskega RiR kot predhodnika gospodarstva. Angažman gospodarstva je podan samo pri 3 temah (4 %), v katerih so podje- tja strateško zainteresirana in finančno angažirana, sicer so indiferentna in ne- angažirana. Izjeme so pri kombiniranih materialih, optoelektroniki in telekomu- nikaciji. Nemška ocena angažmana gospodarstva je v 45 odstotkih tem dobra, se pravi 11-krat višja.. Glede gospodarske strukture menijo ocenjevalci, da lahko 30 tem (40 odstot- kov) koristi tudi malim in srednjim podjetjem s tradicionalnimi izdelki. V 244 IV. del: Nemoč organiziranosti nemškem primeru je to v 60 odstotkih tem, kar pomeni, da se nemško gos- podarstvo za 55 odstotkov bolj zaveda pomena teh kritičnih tehnologij za svojo prihodnost. Konkurenčne prednosti za nov obseg trga so ocenjene pri 36 temah (47 od- stotkih), a Nemci v 73 odstotkih tem, se pravi, da vidijo izrazite priložnosti v teh tehnologijah. Slovenski eksperti nimajo občutka za trg. Odstranitev strateških odvisnosti vidijo eksperti pri 20 temah (26 odstotkih). Nemci se zavedajo te prednosti še enkrat močneje. Javna podpora vlade je ocenjena kot dobra samo pri 6 temah (8 odstotkih), nemški v 58 odstotkih tem, kar pomeni za več kot sedemkrat boljšo podporo nemške vlade pri pospeševanju tehnologij. To je slabo spričevalo slovenske vla- dne raziskovalne politike. Relevanco za našo vlogo v EU s temi temami vidijo eksperti pri 44 odstotkih tem, kar pove, da se pomena tekmovanja z EU zavedajo, vendar so skeptični do okvirnih pogojev RiR, kar so izrazili pri drugih merilih. Ključni značaj prisojajo eksperti samo 23 odstotkom tem, Nemci nasprotno 89 odstotkom. Zavest o pomenu teh tehnologij za 21. stoletje je slaba. Gospodarsko prežetost, ki bo povzročila izginotje ali nastanek novih indu- strij, vidijo eksperti samo pri 44 odstotkih tem, Nemci pa pri 81 odstotkih, ker jih štejejo za prihodnji element prestrukturiranja, čeprav je njihova industrija bolj stabilizirana. Zavest o tej celovitosti kritičnih tehnologij za prihodnost je pri nas slabo razvita. Te ocene razkrivajo, da se slovenski raziskovalci zavedajo mnogo manj kot nemški, da RiR krojijo prihodnost: pomen tehnologij za začetek 21. stoletja je pri nemških za nekajkrat višji. Pri relevanci tehnologij imamo manj izostren občutek za njihovo proizvodno in tržno izkoriščanje. Iz tega lahko povzamemo ta spoznanja: 1. Dobili smo sklop raziskovalnih tem za tehnologije, ki bodo ključne na za- četku 21. stoletja in ki so sedanji cilj raziskovalne politike zahodne Evrope. 2. Človeškega kapitala v raziskovalcih imamo dovolj za preko 65 odstotkov tem. Kljub temu je struktura RiR za podporo teh tem slaba v preko 75 odstot- kih. To pomeni enostransko in neuravnoteženo usmerjanje raziskav na teme, ki so za prihodnost nerelevantne. 3. Angažiranje gospodarstva je ocenjeno kot slabo pri pretežni večini tem. 4. Javna podpora za kritične teme je izrazito slaba, saj je pri Nemcih več kot sedemkrat boljša. Iz teh spoznanj sledi sklep, da mora ministrstvo za znanost in tehnologijo preusmeriti glavnino sredstev in raziskovalnih zmogljivosti na teme, ki bodo določale slovenski konkurenčni položaj v začetku 21. stoletja, a s povezavo pro- računskih sredstev s podjetniškimi izzvati večje angažiranje gospodarstva na teh prednostnih temah. Izbira prednostnih tehnologij za prihodnost Iz teh ocen slede teme z izpolnjenimi glavnimi pogoji uspeha: da je nacionalno- gospodarski pomen velik: ocene nad 5; da so strukture RiR dobre: ocene nad 50 245 Slovenija in EU odstotkov; da imajo človeške vire dobre: ocene nad 50 odstotkov; in da je anga- žiranje gospodarstva zaznavno: ocene nad 20 odstotkov. Temu ustrezajo te teh- nologije: Tehnologije, ki nimajo zadostne strukture RiR, vendar izpolnjujejo druga me- rila, so: 48. SKRIVNOST STRUKTURNEGA PRILAGAJANJA Od začetka prve industrijske revolucije smo doživeli vsakih 50 do 60 let inova- cijske cikluse, ki jih označujeta dinamični pospešek in nato upočasnitev. V 70- ih in 80-ih letih je nastopila razločna faza staranja dosedanjih izdelkov in proiz- vodnih procesov, ki jih je spremljal zaton vladajoče gospodarske politike. Danes smo v skrajno težki prehodni fazi: nositi moramo polne posledice prejšnje kasnitve, moramo pa uporabiti našo energijo za usposobitev sodelav- cev pri njihovem spremenjenem krogu nalog, če hočemo pospeševati v pri- hodnost usmerjene tehnologije. Ne smemo poskušati samo krpati starega in obrabljenega modela, marveč se moramo odločiti za korenito obnovo proizvod- ne in organizacijske strukture kakor tudi gospodarske politike. Ključ do trajne kakovostne rasti je fleksibilna strukturna prilagoditev. Tehno- loški napredek pomeni predvsem povečan duhovni napor. Izkoristiti moramo obstoječe prostore za razvoj, da bomo lahko zmanjšali socialne in politične na- petosti in zagotovili nadaljnji obstoj prebivalstva države. Danes nas ovirajo pri tem socialni in kulturni strahovi kakor tudi kratkovidnost tistih, ki niso voljni danes kriti stroške za prihodnost. Prav v naši današnji fazi – zlasti če se zaveda- mo viharnega razvoja okrog nas – je prožna prilagoditev bistveno pomembnejša kot toga učinkovitost, sposobnost za spremembo mišljenja odločilnejša kot obupano vztrajanje pri stopnjah rasti. 246 IV. del: Nemoč organiziranosti Še pred enim stoletjem je bilo skoncentriranih skoraj pol industrijskih podje- tij sveta v Evropi. Danes je ta delež komaj še četrtina. Nasprotno temu je delež zaposlenih v prebivalstvu v EU še pri 38 odstotkih proti 35 odstotkom na Japon- skem in komaj 30 odstotkom v ZDA. Te države so primer za to, kakšni razvojni stopnji je treba slediti: od industrijske v storitveno družbo pri hkratno rastoči proizvodnosti na industrijskem področju. Evropa je opravila ogromno razvojno pot: medtem ko je poljedelstvo potrebo- valo za razvoj več tisočletij, je zrasla industrija v nekaj stoletjih. Zrasla je v vse obvladujočo gospodarsko vejo, pri čemer jo je očiščeval selekcijski proces moč- ne konkurence s spreminjajočo se ogromno rastjo proizvodnosti. Njegova po- sledica je stalno zmanjševanje zaposlenih v državah, ki jih danes označujemo kot industrijske, pri čemer se odpira prostor za druge sektorje: v naprednem, zelo specializiranem storitvenem sektorju, ki podpira poljedelstvo in industrijo, kakor tudi na socialnem področju. Viri za vzdrževanje obstoječe kakovosti živ- ljenja pa bodo tudi naprej prihajali pretežno iz industrije, celo v gosto naselje- nih, s surovinami revnih državah Evrope. Zato se gospodarski vodje danes zavedajo, da Evropa nujno potrebuje podje- tja, ki so zmožna inovativne dejavnosti, ki pa hkrati dosegajo tudi velika črpa- nja vrednosti. Strateško pomembni sektorji so danes tisti, ki poganjajo po- sredno ali neposredno celotno gospodarstvo. Bistvena je sposobnost, da rastejo na zdrav in trajen način in pri tem spodbujajo tudi druge k rasti. Novi sektorji pospešujejo po svoji plati obnovo in prestrukturiranje tistih tradicionalnih pa- nog, ki jih je dosledno sploh še možno obdržati konkurenčne. Pri tem pa ne mo- remo pričakovati od novih tehnologij in od prestrukturiranja nobenih čudežev pri zaposlenosti. Gotovo je, da so vrhunske tehnologije v ZDA ustvarile stotiso- če novih podjetij in milijone novih delovnih mest, na Japonskem so prispevale k temu, da so obdržale nizko stopnjo brezposelnosti. V Evropi pa lahko najbolj re- alistično pričakujemo od njih deset, največ sto tisoč novih delovnih mest. Kje moramo torej iskati prave inovacije? Nov razvojni proces bosta v 2000-ih letih v največjem delu nosili mikroelektronika in informatika. Inovacija si mora iskati pot od osnovnih raziskav do uporabe. Pogojeno z relativno dolgimi zagon- skimi časi bodo naložbe v biotehnologijo resnično učinkovale šele v naslednjem stoletju. Trenutno pa so izdelki mikroelektronike in vse, kar omogočajo, šele tik pred množično uvedbo. Telematika, pisarniška avtomatizacija in robotika so najmlajši otroci mikroelektronike. Dinamičnemu razvoju se pridružuje prilož- nost, da bo mogoče kombinirati mikroelektroniko z obilico starih in novih izdel- kov v “inteligentne” stroje. V zvezi s tem nam mora biti jasno, da je nesmiselno delati razliko med inova- cijo in zrelo tehniko. Tehnološki napredek ni značilnost celih gospodarskih vej, temveč raje določenih delnih področij ali posameznih podjetij ali oddelkov zno- traj podjetij. Podjetje ali gospodarska veja ni inovativna zaradi kakršnih koli šte- vilk v neki tabeli, temveč zaradi vodstvenega stila, njenih pričakovanj prihodno- sti, njenih pozitivnih posledic, ki izhajajo iz njega. Iz tega izhajajo tri stvari: – v inovacijski verigi je pomemben sleherni dan, nobenega ne smemo izgubi- ti, sicer je izdelek že “izgorel”, preden je sploh dosegel trg; 247 Slovenija in EU – naložbe se morajo povrniti v najkrajšem času in potrebujejo vsakršno pod- poro v podjetju, ki si jo moremo samo zamisliti; – gospodarski in socialni sistem morata dopuščati kar največjo mobilnost in prožnost in omogočati stalno prilagajanje, da lahko popravimo neizogibne na- pake, preden ne povzroče visokih stroškov. Temeljno pravilo je, da je treba izra- biti priložnosti, preden so mimo. Seveda je nedvomno dobro, da se izogibamo tehnološki odvisnosti od drugih držav. Gotovo pa je mnogo boljše, da prenovimo proizvodne metode za naše tradicionalne izdelke z uvoženimi postopki in patenti, kot stopicati na mestu. Inovacija pomeni tudi spreminjanje organizacije in menedžmenta. Smiselno in edino gospodarno je, da rešujemo prizadeto podjetje s trdo posegajočim vod- stvom, če je še nekaj človeških in tehničnih virov. Za vsa industrijska podjetja ne glede na njihovo velikost in njihov izvozni de- lež je svetovni trg edina ustrezna primerjava, kajti vsako uspešno in v pri- hodnost usmerjeno podjetje je del tega sistema, v katerem vsakdo konkurira z vsakim, celo s tujimi panogami. Pomislimo samo na močno rastoče povpraševa- nje po potrošnih in investicijskih dobrinah ali na boj za tvegani kapital in za posojila. Tehniška inteligenca katere koli države, zlasti pa majhnih, ki se nagibajo že zaradi svoje majhnosti k zapiranju, mora meriti svojo dejavnost in rezultate po svetovnih merilih. Če hoče zapasti v samozadovoljstvo, se mora spopasti z izzivi svetovne odprtosti. Zato se mora v njenih informacijskih sistemih nenehno opravljati pretok svetovnih informacij, po katerih bo lahko usmerila svojo de- javnost. Zaprtost otopi konkurenco in občutek za zaostalost. Zato je izpostavlje- nost svetu zanjo ne samo neizogibna, temveč je prav ta odprtost aktivna, ker ji daje prave razvojne možnosti ter takoj opozori na napake in slabosti njene sto- rilnosti. Tehnični napredek je poleg socialnih življenjskih razmer izraz stanja tehniš- ke inteligence in odprtosti države. Prav tako protekcionizem samo podaljša pri- lagoditveni proces industrijskega aparata. Vsaka stagnacija, v kateri je industri- ja prisiljena zaradi napačnega razumevanja varčevanja, je uničujoča, ker ne od- loži ničesar. Napredek proizvodnih sredstev v svetu, pa tudi v sosednjih drža- vah ne čaka. Samo dinamika, stalno prenavljanje izdelkov in postopkov dajeta jamstvo, da ne bomo zmleti med mlinskimi kamni tehnično močnejših in razvi- tejših držav. Razviti svet se je prilagodil hitremu napredku. Tehniška inteligenca vodi ino- vacijski pohod v vse hitrejšem tempu. Izobraževanje skrbi za vse večjo raven znanja. Smer, ki jo ubira industrija, pelje v organizacijo majhnosti, ki se povezu- je v velike skupine. Carlo de Benedetti, ena najprodornejših evropskih podjet- niških osebnosti, nekdanji predsednik italijanske družbe Olivetti, pravi: biti maj- hen v velikem. To pomeni večje število majhnih dejavnih središč, ki imajo različ- no močno svobodo delovanja, usmerjenih na skupni tržni cilj. Vodi jih skupen koncern, ki postane neke vrste znamka kot simbol uspeha v širokem svetu. Vsak gospodarski sistem je kot ladja, ki jo rešuje samo hitrost. Kdor ne dose- ga te hitrosti ali celo zaostaja, ga je treba zavreči. Sposobnost in pripravljenost 248 IV. del: Nemoč organiziranosti na uporabo nekaterih uspešnih podjetij ne zadoščata za zavarovanje napredka vseh. V današnjem povezanem gospodarskem sistemu, zlasti tistih, katerih spo- sobnost delovanja je ohromljena zaradi velikih dolgov, lahko vsaka skupina za- vira napredek, vendar nobena skupina ga ne more doseči sama. V tem položaju so vsi navezani drug na drugega. Zato mora voditi vsa podjetja isto prepričanje in ista taktika, ista merila morajo obvladovati ravnanje v sicer različnih situaci- jah. Prodor in rešitev je možno doseči samo, če vsi sodelujejo, kar je tudi v inte- resu vseh. Zato je zgrešena misel, da se bo slovensko gospodarstvo rešilo in uspevalo, če bodo neuspešna podjetja reševali na račun uspešnih, ker se ne bodo upali pustiti delavcev brez dela, naj bodo izgube neuspešnih podjetij še tako velike. Ta misel je zmotna, ker ne upošteva usodne povezanosti gospodar- stva neke države, kjer vsak neuspešen del gospodarstva ovira uspešne. To je sistemska interakcija, ki je ni mogoče ukiniti, ker je v bistvu povezanosti. 49. ODNOS GOSPODARSTVO – TEHNIKA – POLITIKA Iskanje teorije medsebojnega vpliva tehnike, gospodarstva in politike za sloven- ske razmere je brezupno delo. Sporno je trditi, da so isti vzroki naše krize botro- vali tudi krizam drugih držav, ki jih pestijo dolgovi in inflacija. Vendar so po- skusi “sistemiziranja” kriz vedno koristni, ker prispevajo k razčiščenju vpra- šanja krivde za krizo, hkrati pa tudi dajejo napotke, kako se je treba v prihodnje obnašati, da bomo krizo vnaprej preprečili. Daje naj torej pravila obnašanja in organizacijsko zgradbo družbe, ki naj bi bila pred krizo imuna. Takšni napotki so tudi za politiko kot usmerjanje družbenega gibanja zelo pomembni, saj bo s tem lahko preprečila lastni propad. Nauki svetovnih kriz za slovensko politiko Pri svetovnih krizah, ki sledijo obdobjem razcveta, botrujeta kapital in inovaci- ja, politika pa samo toliko, kolikor skuša preprečiti krizo ali zmanjšati njene učinke. Za naše razmišljanje je vseeno, ali so to kratkoročne ali dolgoročne krize. Pomembnejše so kasnejše prilagoditve današnjim spoznanjem, zlasti teza Gerharda Menscha, ki kot osnovo krizam ni postavil zmanjšanja vpliva inova- cij, ki so že prinesle dobiček, ampak obnašanje lastnikov kapitala. Tehnične inovacije ne ustvarjajo prodora k novemu razcvetu: iznajdbe so namreč vedno leta predtem že tu. Nastajajo v gospodarskem upadanju, v iztekanju dolgega va- la v kriznem obdobju ciklusa. Odločilna osnova novega ciklusa postanejo šele tedaj, ko so jih prevzeli podjetniki, se pravi, ko so jih vzeli za osnovo obrestova- nju svojega kapitala. Dobrega posla se oprime rastoča industrija hkrati in tudi hlrati pride do zrelosti, ko začne upadati akumulativnost, ko se začne zmanj- ševati stopnja dobička pod obrestno stopnjo, ki jo dobi kapital kot kreditno sredstvo. To je “tehnološki pat”, kot ga je opisal Mensch. Tehnologije postanejo za vlagatelje nezanimive. Kapital se začne seliti v oblike posojil tistih držav, ki obljubljajo visoke obresti in državno jamstvo. Vrsto let je to veljalo za ZDA in 249 Slovenija in EU tudi za Jugoslavijo, ki si je nabrala goro dolgov. Če pa postane tveganje za last- nike kapitala preveliko, selijo kapital v ta čas ponovno zanimivo vlaganje v industrije, ki so zrasle na novih inovacijah. Tako pride do novega razcveta, do novega tehnološkega potiska. Spretna politika skuša pri tem zadržati dobo razcveta čim dlje, vendar skrb- no pazi, da ne podpira industrije, ki je v zatonu, marveč s svojimi sredstvi usmerjanja posojil pospešuje nove inovacije, ki obljubljajo uspeh, v uporabo spretnih podjetnikov. Politika deluje torej kot pospeševalec in varuh družbenih interesov, ti interesi pa so zdravo gospodarstvo, iz katerega čim manj boleče odstranjuje nezdrave dele, da ne pride do motenj pri zaposlovanju delovne sile. Danes smo prišli do takšne točke preobrata. Stare inovacije: avto, letalo in elek- trificirano gospodinjstvo so se izpele. Nove tehnologije so pripravljene: mikro- elektronika, mehatronika, novi materiali, biotehnologija. Pa tudi vlagatelji kapi- tala so spet na novem pohodu v industrije oz. inovacije. Tako se v svetovnih krizah prepletajo odnosi med gospodarstvom, tehniko in politiko. Te teze osvetljujejo težko pregledne medsebojne vplive treh dejavni- kov. Na tako osvetljenih dogajanjih se lahko učimo tudi za slovensko porabo. Predvsem nas uči, da je uspeh odvisen edino in samo od čim hitrejšega izko- riščanja inovacij. Zato mora imeti država čim boljši vpogled v dogajanja na tehnološkem področju in imeti mora učinkovita sredstva, da podjetnike pravo- časno usmerja v te inovacije. Drugi nauk je, da ne sme politika viseti na starih strukturah proizvodnje, ker so nepreklicno izgubljene in peljejo edino v izgube, zaradi česar je treba čim bolj skrajšati njihovo agonijo. Politika, ki se oprijemlje izpetih proizvodenj, kaže svoje neznanje o svetovnem dogajanju. Tretji nauk pa je ustvarjalna nalo- ga politike visoko profesionalnih vlad razvitih držav, da skuša tok inovacij spre- meniti v trajno dogajanje, da bi preprečila ostre in dolgotrajne upade in krize, kot smo jih vedno znova doživljali. Država mora torej za svojo zaščito prevzeti nadzor nad RiR. To je postala ključna naloga moderne vlade. Zgodovina svetovnih kriz nas uči stvari, ki jih slovenska politika še ni dojela: sprejela je sicer skrb za znanost kot stalno nalogo, ne pa njene pretvorbe v pro- izvodne sisteme niti odmiranja odmrtih vej industrije, kaj šele pospeševanja te tehnološko pogojene selekcije. To pa je invalidna razvojna politika. Svojskost slovenske krize Slovensko krizo je povzročila politika, ki je po 1972. letu hotela povsem spre- meniti strukturo ne samo političnega sistema, marveč tudi gospodarstva in celo- tnega družbenega mehanizma. V ta namen je sprožila široko zasnovano akcijo, h katere uresničitvi so bili pritegnjeni skoraj vsi. S tem je bilo pretrgano zelo plodno desetletje, v katerem je po reformi 1965. leta industrija dosegla najvišjo proizvodnjo, obseg proizvodnje in patente, kar ni bilo nato do danes nikoli več doseženo. Gospodarstvo, ki je imelo že tako za dve tretjini nižjo dodano vrednost od italijanskega, ni preneslo takšnega izpada proizvodnega dela. Ker so se forsirali tudi zgrešeni investicijski načrti, je narasel v nekaj letih dolg pri tujih bankah za 250 IV. del: Nemoč organiziranosti petkrat. Do leta 1970 praktično nismo potrebovali tujih posojil, po letu 1975 pa se je vsako leto dolg podvojil. Raziskava iz leta 19791 je pokazala, da je bila nemška dodana vrednost že 1974. leta 4,7-krat višja od slovenske, italijanska 3,1 krat višja, avstrijska 2,6-krat višja in celo vzhodnonemška 2,63-krat višja. Zaradi tega nereda v gospodarstvu smo zaostali v razvoju za desetletje in še več. Predvidevamo, da se politiki niso zavedali gospodarskih posledic, marveč so računali s hitro ureditvijo razmer in nato še uspešnejšim gospodarstvom. Žal so se uračunali. Že 1977. leta bi jih morala analiza bilance opozoriti, da so po- trebne takojšnje spremembe. Ekonomisti so jih opozarjali naravnost, da vodi ra- zvoj v krizo, in ponujali svoje nasvete.2 Kot pri vseh revolucijah je bila tudi pri nas inteligenca, zlasti tehniška, tisti sloj, ki je najbolj čutil posledice. Ker je povprečnost večinski element, so prišli do odločilne besede primitivni in kratkovidni ljudje in z njimi protiintelektua- lizem. Poleg tega v tistih letih ni smelo biti pomislekov. Stvari so se samo izvaja- le, naj so bile še tako absurdne. Tehnokracija se je sekljala na kose. Zato se je raven intelektualnih dosežkov znižala. Inovacije so postale redke. Registriranih patentov leta 1980 je bilo samo četrt toliko kot 1970 (180 proti 48, od katerih pa jih je bilo iz združenega dela samo 18 %). Če strnemo naše ugotovitve o slovenski krizi, je vzrok zanjo izguba preko po- lovice delovnega časa zaposlenih zaradi posvečanja politični mobilizaciji zunaj predmeta njihovega dela, nastop primitivizma in povprečnosti ter iz nje izvira- jočega protiintelektualizma pa je povzročil pravi kolaps inovacij, zaradi česar je morala država za kritje tako povzročenih primanjkljajev v narodnem dohodku najemati tuja posojila in uvažati tujo tehnologijo. To je tudi vzrok za globoko in trajno gospodarsko krizo. Brez inovacij ni mogoč začetek konjunkturnega ciklu- sa. Brez konjunkture ni možna finančna sanacija Slovenije iz velikih dolgov. Za- čel se je začarani krog, iz katerega išče današnja generacija izhod v vključitvi v EU. Nauk iz slovenske krize Glavni nauk je ta, da je treba družbene projekte izvajati postopno, v posa- meznih fazah z vmesno proučitvijo posledic – pri tem pa ne sme biti moten obi- čajen ritem dela. Odpraviti moramo vsakršno možnost, da bi posamezniki na- predovali mimo rezultatov svojega dela, zaradi svojih uslug politiki. Odstraniti moramo vse možnosti, da bi si posamezniki lahko utirali pot navzgor z raznimi spletkami in ovadbami, da odstranijo tekmece, ki so jim napoti. Strokovno pro- fesionalno delo lahko presojajo samo profesionalci iste panoge. Če pa so profe- sionalna vprašanja podlaga prihodnje usmeritve podjetja, potem mora nadzorni svet izražati zaupnico oz. nezaupnico ekipi, ki jih je oblikovala kot izhodišče svoje programske usmeritve. Vodilno ekipo imenuje direktor po lastni presoji glede na sposobnosti in afiniteto z usmeritvijo. Podjetja so v krizi zaradi slabih vodstev in ne zaradi slabih delavcev. Kadri so v Sloveniji jedro krize. 1 Kos, M.: Kovinsko predelovalna industrija – globalna primerjava uspešnosti. Gospodarski vest- nik 28, 1979, št. 47, str. 53-57. 2 O tem glej B. Horvat v intervjuju – Naši razgledi 23. 10. 1987, str. 589-591. 251 Slovenija in EU Neodvisnost gospodarstva in politike ter dinamično okolje V odnosu med politiko, tehniko in gospodarstvom glede na zunanji svet je oči- tno, da se obnašamo tako, kot da je svet isti kot pred desetimi leti. Pozabljamo, da se gode v svetu pomembni dinamični premiki, ki spreminjajo podobo sveta in naš položaj v njem. Prvič se spreminja lestvica največjih izvoznikov sveta, kar je merilo za njihovo zmožnost absorbiranja naših izdelkov. Po 1985. letu so se uvrstile med najmočnejše izvoznike azijske države: Južna Koreja, Tajvan, Hongkong in Singapur ter izrinile npr. Švico, ki je bila na 13. mestu, na 16. me- sto. Švicarji se tega zavedajo in trezno računajo, da do konca stoletja ne bodo več med prvimi dvajsetimi izvozniki. Za Slovenijo to pomeni, da bomo morali težišče našega izvoza tudi spremeniti ustrezno dinamiki na svetovnem trgu. Druga posledica je še bolj grozeča: svetovna konkurenca se zaostruje, kar ne- posredno vpliva na tehniko in njen razvoj, kajti zaostrena konkurenca pomeni tudi pospeševanje tehnološke tekme. Ta tekma poteka že leta med tremi indu- strijskimi bloki: Evropo, ZDA in Vzhodno Azijo, in sicer s stalno naraščajočo uporabo sredstev. Sredstva za RiR so dosegla v posameznih koničnih projektih takšne vsote, da dosegajo proračun srednje države. To ima deloma zelo dramati- čne posledice. Najbolj boleča je vsekakor visoka brezposelnost več kot 30 mili- jonov za delo sposobnih ljudi samo v Evropi. Druga posledica je vse večji odkri- ti in prikriti protekcionizem. Tretja pa je politično-državna prisotnost na pod- ročju tehnike s prizadevanji, ki imajo skupni imenovalec: strniti znanje in sred- stva, da bi prebrodili “tehnološke prepade”. V ta namen se povezuje Evropa v znanstvene projekte v okviru EU, kot so ESPRIT, RACE ali BRITE, pa tudi v ino- vacijske tržne projekte, kot je Eureka. Tudi države, ki so se popolnoma zapisale svobodnemu gospodarstvu, ne oklevajo pri vlaganju milijardnih zneskov v takšne programe, samo zato da bi ohranile svoj tehnični in gospodarski položaj na konici ali da bi si ga spet zagotovile. To velja za Evropo, ki se je zavedla svoje šibkosti in razcepljenosti. 50. KOLEKTIVNO PODJETNIŠTVO – PRIHODNOST MALIH PODJETIJ V prvi fazi, ki bo tudi za nas največji izziv, bomo morali doseči številčno širjenje malih podjetij in razvoj njihove vitalnosti s pritegnitvijo človeških in finančnih virov in s pospešeno socialno mobilnostjo. V trenutku največjega širjenja tako proizvodne zmogljivosti kakor tudi podjetniške izbire izdelkov bomo vstopili v drugo fazo, ki jo bosta obvladovali ne več številčna rast, temveč prekvalifikacija in delno prenovitev podjetniškega parka v malih podjetjih. V tretji fazi moramo računati zaradi vitalnosti teh podjetij, ki zaradi svoje or- ganske omejenosti naravno teže k rasti in povečanju, z njihovim povezovanjem v proizvodne konzorcije ali zadruge, predvsem lokalne. Te pretvorbe podjetij, ki bodo potekale vzporedno s pretvorbo njihovih lokalnih osredotočenj, bodo pos- peševali delno procesi selekcije, ki jih terja povečana konkurenca, in težnja k večji gospodarski ustalitvi. 252 IV. del: Nemoč organiziranosti V prihodnjem desetletju lahko pričakujemo dve glavni značilnosti: progresiv- ni pojav podjetij “sivega” področja in preurejanje podjetniške vloge iz malega pridobitništva v strateško, preudarno in načrtovano poslovanje. Oboje je gos- podarsko zdravo in prispeva k razvoju industrije, zato mora vlada z ukrepi pos- peševati te težnje, ki so že danes opazne. Vemo, da imamo neugotovljivo število ljudi, ki se ukvarjajo z najrazličnejšim skritim delom na domu, bodisi z obrt- niškimi deli bodisi z intelektualnim delom, kot so projektiranje in konstruira- nje, svetovalstvo in izdelava softvera, tehnične izboljšave in izumljanje. Ker je vse to delo opravljeno na domu in po rednem delovnem času ter je zato začasna rešitev, kakršne ni v zahodnih državah, kjer takšno delo v takšni obliki ni dovo- ljeno (ker delodajalec ne bi dopustil svojim inženirjem takšnega dela za druge naročnike – konkurente), bomo morali takšno delo izraziti drugače, in sicer ne več v skriti “sivi” obliki, ampak tako da te osebe postanejo samostojni podje- tnik, ki si tudi sodelavce, ki si jih išče na “sivo” po raznih podjetjih, nastavi pri sebi kot stalno zaposlene. Preoblikovanje “podtalnega” dela bo imelo dvojni vidik: – gospodarsko zatiranje pobud, ki so bolj odvisne od čistega izkoriščanja tre- nutnih priložnosti, v prid pobudam, ki so sposobne izraziti svojo konkurenč- nost , – vse večje urejanje normativnih vidikov podjetniškega življenja. “Podtalno” delo je omogočil manevrski prostor, ki ga daje normativno pod- ročje. To ni bilo storjeno nenamerno. Na ta način se je namreč omogočilo po eni strani kritje potreb prebivalstva po obrtniških, servisnih in drugih storitvah, po drugi strani pa malim podjetjem, ki nimajo strokovnjakov, zadovoljevanje nji- hovih intelektualnih in inovacijskih potreb. Tehniška inteligenca je spretno vnovčila svoje znanje in ideje, ki jih ima in za katere v njihovi službi ni zanima- nja. Z narodnogospodarskega vidika je to neracionalno: ti intelektualci so razvi- li svojo nadarjenost do tako visoke stopnje, da so sposobni dati mnogo več, kot samo po delu, in to na domu, kjer niso izkoriščeni v celoti že zaradi razpoložlji- vega časa, od katerega moramo odšteti njihovo normalno službo. Poleg tega naj- dejo interesente bolj poredko, od primera do primera, nikakor pa ne redno. Ker svojih storitev ne ponujajo javno, so njihove stranke omejene na nekaj podjetij. Korist gospodarstva zahteva, da takšni “sivi” delavci postanejo podjetniški osebek, da opravljajo svoje storitve za podjetja čim širše in da so vsem dosto- pni. Njihova sposobnost bo šele tedaj izkoriščena. Industrija takšne strokovnja- ke potrebuje, saj jih sama podjetja v svojih vrstah nimajo, ker jih ne morejo zaposlovati za celoten delovni čas ali pa jih ne morejo dobiti. V interesu gospodarstva je, da pride do institucionalizacije takšnih “sivih” delavcev, da se oblikujejo kot samostojna podjetja ter med sabo tekmujejo v ka- kovosti in v posebnem individualiziranem slogu. Tako se bo raven teh razvojno- konstrukcijskih in softverskih storitev nedvomno dvigala. Industrijska podjetja bodo lahko izbirala med številnimi podjetji tisto, ki najbolj ustreza njihovim po- trebam. Ta podjetja se bodo po sili razmer specializirala na določena ozka področja, ker jih bo k temu silila konkurenca. Specializacija vodi v globino in kakovost. 253 Slovenija in EU Takšen prehod iz “podtalnega” v redno poslovanje lahko opazujemo tudi v Italiji in Franciji, kjer je država s poenostavitvijo davčnih predpisov pritegnila vse te podjetnike v redna podjetja. To nam dokazuje, kako preudarna in preu- smerjena mora biti davčna politika, da bi dosegli cilje, ki so sicer kot lepa želja napisani v političnih izjavah. V normativne podlage za ustanavljanje in obli- kovanje zasebnih podjetij bomo morali vgraditi tudi možnost – in ne samo možnost, temveč neposredno pospeševanje nekaterih značilnosti podjetništva visoke tehnologije, ki je že vidno na Zahodu, kar pa ne izhaja iz kapitalistične narave podjetij, temveč iz strategije donosnega in konkurenčnega poslovanja. Ta pojavnost ima te značilnosti: – prevzem obrazcev razlikovanja podjetniških funkcij in delegiranje področij odgovornosti tudi strokovnim osebam, ki so zunaj podjetja, in ne spadajo v last- niško plast; – širjenje modela multiplant, t.j. več dislociranih obratov ali podjetij, tudi v manjših skupinah, z osredotočenjem na strateške funkcije, kot so projektiranje, komercializacija, finance in celo izločevanje – tako fizično kot pravno – proiz- vodnih dejavnosti; – na področju projektiranja, konstruiranja in softvera ločevanje posameznih funkcij, ki so izrazito specializirane, na posamezna podjetja, ki so tako fizično kot pravno samostojna, kar pospešuje dejstvo, da potrebnega kapitala praktič- no ni, ker je omejen na pohištvo in računalnik, in da so osnovno sredstvo zna- nje in izkustva. Pri tem nastopajo razne discipline: proizvodno, transportno, avtomatizacijsko in procesno strojništvo, informatika, organizacija dela, grad- beništvo, elektronika; – terciarizacija (pretvorba v storitveni sektor) podjetniške podobe v nekaterih kontekstih v monosektorsko specializacijo z ohranitvijo nadzornih funkcij (ko- mercializacija in razvojno konstruiranje) in z opuščanjem proizvodnih dejavno- sti. Poleg teh razširjenih oblik prehoda kakovosti podjetniškega predmeta kot posledice čedalje večje podjetniške intelektualizacije bomo imeli opravka z ra- stjo skupinskega podjetništva. To se zgodi šele tedaj, ko mala in srednja podje- tja premagajo začetno dobo primarnega podjetništva, proizvodnjo vseh izdel- kov, po katerih je na trgu povpraševanje, ko še ni prave konkurence in ko še ni- so opremljena za nekajkrat višjo stopnjo storilnosti. Ko se opremijo s sodobni- mi stroji, bodo premagala proizvodni prag, edino resno oviro, ki jim je stalno dokazovala njihovo majhnost in nemoč, ter bodo pridobivala večja naročila. V skupinskem podjetništvu so mala podjetja našla sredstvo, da premagajo ovire zaradi svoje majhnosti in pridobe možnost za večja in kompleksnejša naročila pri večjih mejah konkurenčnosti. Pri inovaciji tega obrazca bo prišlo do širitve stabilnega sodelovanja med podjetji. Ta malo “izmerjen” pojav se pojavlja v zadnjih letih v državah EU nedvomno kot posledica inovacijskih gibanj v malih in srednjih podjetjih.1 Med 1 V Italiji je leta 1992 sodelovalo 11,5 % podjetij iz reprezentativnega vzorca enot med 50 in 499 za- poslenimi stalno pri določanju cen, 15 % pri komercialnih dogovorih, 15,5 % pri razvoju in 254 IV. del: Nemoč organiziranosti različnimi tipologijami združevanja daje oblika konzorcija največje prednosti glede ohranjanja samostojnosti podjetij in elastičnosti delovanja. Opažamo nor- mativne inovacije, ki so reformirale to institucijo, da je sposobna uresničevati tiste cilje sodelovanja in združevanja med pogodbenimi podjetji, ki so njeno bistvo. Ugotovitev potencialnosti, ki je prirojena konzorcijski organizaciji za konsolidacijo in rast manjših podjetij, omogoča rastoče zanimanje za takšno medpodjetniško sodelovanje. Zaradi tega so v zadnjem desetletju konzorciji porasli v EU za več kot 400 odstotkov. Poleg teh zakoreninjenih rešitev na tradicionalnem področju se je “kolektiv- no” podjetništvo obogatilo z diverzifikacijo ciljev pospeševalnih organizmov in predvsem poglabljanjem oblike, ki je nastala pri raziskavah in inovacijah. To zadnje področje razširitve “kolektivnega” podjetništva vsebuje kakovostni skok ne samo slučajno prav pri strateških vidikih podjetij in nakazuje področje, ki je najbolj napredovalo kot ponudba za pospeševalno politiko malih podjetij, tudi zunaj konzorcijskih oblik. 51. PRENOVA UNIVERZE ZA VSTOP V EU Po petdesetih letih zaprtosti pred Zahodno Evropo je razumljiva nebogljenost ob zahtevi približevanja univerze EU. To moramo ne samo sprejeti, marveč tudi razumeti. Pri takšnem razglabljanju se bodo zastavila temeljna vprašanja identi- tete univerze, to je njenega povezovanja z nacionalnimi podsistemi. To je po- vezano s svojsko kakovostjo visokošolsko politične razprave, ki se osredotoča skoraj v celoti na formalna in postopkovna, ne pa tudi vsebinska vprašanja. Za intelektualno obvladovanje evropskih vprašanj je osrednjega pomena po- jem kulture, ki je na naših univerzah obroben. Vprašanja identitete in tujosti, enotnosti in pestrosti, konvergence in divergence, lokalne in regionalne alterna- tive do nacionalnih relevantnih sistemov in osrednjih konfliktov vrednot visoko razvitih tehnoloških sistemov so neposredno in temeljno povezana z vpraša- njem kulturnih norm in izročil. Na tem področju zaradi kritiko zatirajočega režima teh vprašanj ni bilo. Kar mislimo si, kako bi spodbudno vplivalo, če bi si predstavljali pravno ureditev, gospodarske proizvodne sisteme, od gospodar- stva odtujeno raziskovanje, reklamo ali šolo kot kulturne pojave, kako bi si od- prli nove perspektive in olajšali razumevanje delovanja in nastanka zatajevanja teh pojavov. Razumeli bi konflikte in sile, ki se bolj in bolj razkrivajo ob sooče- nju z Evropo, in tudi potrebo po novem znanstvenem naravnem pojmu. Takšen pojem se ne more omejiti samo na ozek izsek kulturne proizvodnje v umetnosti, literaturi in glasbi, marveč lahko prevzame izziv povezujočega pojma kulture šele tedaj, ko medsebojno poveže različna področja življenja in delovanja. raziskavah, 12 % pri nabavi; v celoti je že 36 % podjetij določilo stabilen dogovor z drugimi pod- jetji na področju skupnih interesov, ki so različni od proizvodnega področja. Število konzorcijev je zraslo v petih letih za 550 %, število v njih povezanih podjetij pa za 360 %. 255 Slovenija in EU Približevanje EU je ambivalentno, kajti bližina še ne pomeni približevanja. Medsebojno spoznavanje še ne vodi do razumevanja ali celo naklonjenosti. Te- meljno izhodišče je: Evropo moramo na novo premisliti, kar je intelektualni in univerzitetno politični izziv zgodovinskih izmer. Tega izziva nismo niti sprejeli niti razumeli. Lahko bi tudi postavili vprašanje, zakaj? Na kateri točki naj bi bila univerza dejavna? Že zdaj je blizu Evropi. Koliko bližine še terjamo? Univerza je že po svoji naravi univerzalna. Evropa je torej manj kot to. Bistvo je drugje: uni- verza ne sme zamenjati neonacionalizma z evropskim internacionalizmom, marveč se mora pretvoriti na tem ozkem grebenu. Univerza naj torej ostane za- sidrana v svoji regiji in naj vnaša vanjo evropsko mišljenje, pri tem pa ne sme zamenjevati regionalnega provincializma s samozavestnim ohranjanjem identi- tete, ostati mora med egoističnim patriotizmom in altruistično de Gaullovo Ev- ropo domovin. Vzgajati mora takšne ljudi, ki ne postanejo internacionalni, mar- več zasidrani v svoji naciji s pogledom na Evropo. Univerza je edina družbena ustanova, ki to lahko in je to dolžna storiti. V ta namen je treba študente in profesorje izmenjavati. Po nasvetu EU naj bi bilo 10 odstotkov študentov mobilnih. Danes jih je manj kot 0,5 odstotka. To je pragmatično izvajanje približevanja. Evropo je treba doživeti. Programe EU bo treba bolje izrabiti, in to ne samo elita. Potem bo EU projekt motivacije in preiz- kus sožitja vzporednosti kultur. V ta namen bi morale biti univerze samostoj- nejše, da bi razvile pestrost študijskih programov. EU v programih skoraj ni za- stopana. Profesorji ne smejo misliti, da se bodo njihovi študenti učili isto, kar poučujejo oni doma. Internacionalizacija je naporna in zahteva pogum. Ni po- trebna vnaprejšnja harmonizacija, marveč odpiranje. Ali nas bo šele evropska konkurenca k temu prisilila? Naš raziskovalni sistem ni privlačen, izobraževalni pa tudi ne. Naši zastopni- ki obeh so premalo fleksibilni. Lobiranje je pri nas psovka, zato pa bodo drugi bolj spoznali in uporabili bruseljski sistem. Vsekakor bi morali Slovence bolj prisiliti, da razmislijo o tem, kaj v resnici želimo z Evropo. Vsekakor ne gre za to, da bi zasnovali kulturno skupnost, kot pa se medsebojno spoznali, komuni- cirali, sklenili več zavezništev, bili do neke mere pripravljeni na kompromise in pri tem spreminjali ustroje. Razumljivo je, da bomo pri tem govorili več o Sloveniji kot o Evropi, kajti po- trebne so spremembe pri nas samih. Predvsem gre za praktične probleme. Gre za filozofijo, kako jih reševati. Pri tem nam manjka osnovni duh evropske mi- selnosti, ki ga slovenski profesorji, ki so pol stoletja delovali in zoreli v totalitar- nem zaprtem sistemu, pogrešajo. Moralo bo priti do zamenjave generacije z mlado, ki je študirala na zahodnih univerzah, šele tedaj lahko pričakujemo več- jo odprtost za spremembe. Če celo Nemci ugotavljajo, da se oni zapirajo pred Evropo, potem šele lahko presodimo globino zahtevane pretvorbe pri nas. Kakšne spremembe Šibkosti slovenskih univerz bomo bolje spoznali, če jih opazujemo v luči osnov reform univerz v EU, ki dobivajo vse konkretnejše obrise. Vsekakor so osnove načelno začrtane. In že to so močno različne od naših, kar nas mora navdati s 256 IV. del: Nemoč organiziranosti skrbjo, hkrati pa nam odkriva vzroke za našo nemoč v mnogih točkah. Pri tem vodi komaj leto star nemški Center za razvoj univerz, ki ga je ustanovila nemška rektorska konferenca prav za izvajanje reforme. Univerza prihodnosti mora biti avtonomna, znanstvena, konkurenčna, profilirana in gospodarna. Naše pojmovanje avtonomije je zmotno, to niso neomejene individualne pra- vice brez vsake kolektivne odgovornosti, medtem ko je korporativno avtonomi- jo država močno spodkopala. V EU je uveljavljen nadrejeni pojem avtonomije, ki jo razumejo kot svobodo univerze ali fakultete proti državi, da sami oblikuje- jo študijske in raziskovalne programe. Pri tem moramo gledati močno poudarje- no individualno znanstveno svobodo v jasnem medsebojnem razmerju z omeji- tvami države glede korporativne avtonomije. Med individualno in korporativno avtonomijo mora biti uravnoteženo razmerje. Pri tem mora omejevati korpora- tivna avtonomija univerze individualno avtonomijo posameznega znanstvenika. Za univerzo mora biti značilno exante krmiljenje, zlasti glede zagotavljanja kakovosti, da se z ukrepi vnaprej dosega ustrezna raven. Samo država lahko prizna visoko šolo in tako prepreči vzpostavitev zasebne konkurence, ki bi se lahko imenovala prav tako univerza. Organizacijski ustroj in dodelitev finanč- nih sredstev iz proračuna morata biti urejena z zakonom enotno. Univerza sama razdeli sredstva po svoji presoji na razna mesta v organizaciji. Država zato zah- teva od univerze poročilo kot povratno informacijo o porabi tega denarja. Napa- janje univerz iz dveh proračunskih virov je zato slovenska posebnost v EU, dediščina samoupravnih čarovnij. Država mora potrjevati študijski in izpitni red, ker tako vpliva na prihodnje delovanje univerzitetnih pripadnikov. Nadaljnji vidik si država vzame za pri- hodnost v svoje roke: pri potrditvi profesorjev, nadrejeni je minister, si pri exante krmiljenju zagotovi država prihodnost vsaj za 20 do 30 let. To je slaba stran za fleksibilnost, kajti ta vezava za 25 let ne ustreza današnjemu bliskovite- mu napredku. Dobičku individualne svobode nasproti so pomanjkljivosti in nevarnosti in- dividualne zlorabe svobode: ne toliko s premajhno prisotnostjo ali z zanemarja- njem poučevalnih področij, marveč v akademskem individualizmu, v strokovni specializaciji in politiki vrzeli učiteljev, zaradi česar študenti niso več obsežno izobraženi. Visoka nefleksibilnost univerze je sistemsko pogojena pomanjkljivost. Leta minejo, preden se odpravijo očitno napačni predpisi. To otežuje njeno prila- goditev evropski konkurenci. Exante krmiljenje nič več ne zadošča zaradi vse večjega vplivanja države z določanjem delovnih in odločitvenih procesov s pra- vilniki. Recept za uspeh je v kombinaciji exante in expost krmiljenja, kot se že uporablja v večini evropskih držav. Naloga države je, da zagotovi svobodo znanosti, da opremi univerzo s sred- stvi in postavi težišča v okviru dogovora o ciljih z univerzo. Na univerze mora prenesti odgovornost za kakovost, pri slabi kakovosti ne sme sama posegati, temveč poklicati odgovorne na odgovor. Znanstvenost bo zagotovil organizacijski ustroj, v katerem se individualna in korporativna avtonomija dopolnjujeta: to pomeni decentralno odgovornost pri 257 Slovenija in EU centralni koncepciji z organiziranim dogovorom. To načelo se lahko uporabi na vseh organizacijskih ravneh. K enotnosti pouka in raziskovanja mora spadati v prihodnje tudi to, da je udeležba pri odločitvenih procesih odvisna od motiva- cije pripadnikov univerze in ne od statusa. Profiliranje univerz pomeni iskati strateško umeščanje v zvezi slovenske in mednarodne univerzne skupnosti. Z dogovorom o ciljih in strategijah si morajo dati univerze same sebi profil. Profil zahteva specializacijo, ta pa integracijo okrog področja. Temu nasprotuje meglena splošnost slovenskih univerz kot ostanek prisilne komunistične univerzalne megalomanske univerze na ideo- loški podlagi, ki jo je režim potreboval zaradi celovitega obvladovanja inteligen- ce. Tega ni več, zato mora univerza razpasti na visoke šole po specializaciji, tehniška univerza itd. Ni nujno tako daleč kot Francija, ki ima visoke šole (gran- des ècoles) za ekonomijo, trženje itd. posebej, marveč po nemškem vzoru, kjer sta tehniška visoka šola in klasična univerza. Splošne univerze EU ne pozna. Takšna splošna univerza je slovenska posebnost v EU. Tolerirati jo je možno samo tedaj, če vztrajamo pri njenem poslanstvu, v njeno konkretno delo pa se sploh ne poglabljamo. Prav tu pa je težišče univerz EU: oblikovanje pouka, kon- kurenčnih profilov, sodelovanje s študenti. Takšna univerza mora biti integrira- na, da je možno oblikovati nove profile poklicev in interdisciplinarne raziskave. Edino tako bo lahko univerza izpolnila zahtevo, ki se v EU vse bolj postavlja, da se dogovarja z delodajalci o vsebini znanja in težiščih novih diplomantov, kajti položaj na trgu kadrov se bliskovito spreminja. Takšna univerza bo ustrezala organizacijskim načelom po nemškem vzoru (1993), da omogoča zadostno odlo- čitveno pristojnost univerza z vodoravno členitvijo na največ deset fakultet, ki se členijo spet v deset do petnajst stolic, inštitutov ali kateder. To zagotavlja vodstveni in koordinacijski razpon. Sicer pa je treba skrbeti za uravnoteženje razmerij moči, tako da nima osrednja raven prevelike prevlade, niti ne nastopi stagnacija zaradi blokirajočih delnih interesov premočnih fakultet; kar je da- našnji položaj v Sloveniji. Profilirana univerza sloni na načelih kakovostnih razlik med univerzami, na preglednosti stroškov (kateri profesor ve, koliko stane njegova učna ura?), fleksibilnosti proračuna, evalvaciji, študentskih pristojbinah ter nagrajevanju profesorjev po storilnosti (kot glase načela nemške reforme). Gospodarnost pomeni, da univerza odgovorno gospodarsko posluje, da dobi polno svobodo za izdatke na področju osebja, naložb in tekočih sredstev pri hkratni dolžnosti poročanja. Evalvacija je zelo pomemben element za razvrščanje univerz in oddelkov pri financiranju. Medtem ko je evalvacija raziskovanja dovolj znana (število publika- cij po SCI in SSCI, število patentov), je evalvacija poučevalne kakovosti komaj začeta v redkih državah, zlasti v Švici. Količinske kazalce morajo pri tem zame- njati kakovostni. Tudi v Nemčiji do zdaj ni bilo sistematične evalvacije. Pri tem je nepogrešljiv pregled enakovrednih – Peer Review, presoja v njihovi vedi vodilnih znanstvenikov. Pomanjkljivost tega postopka je njegova subjektivna narava, ker je odločitev odvisna od izbire članov odbora. Pri tem je notoričen sindrom “starih dečkov”, stara raziskovalna garda, ki ne upošteva novih znanstvenih smeri. 258 IV. del: Nemoč organiziranosti Kakovost pouka se manj nagrajuje kot uspeh pri raziskavah, jo je pa težje meriti. Vsi v EU menijo, da je potrebna tako notranja kot zunanja evalvacija. Preizkus kakovosti in njeno zagotavljanje sta v univerzitetnem sistemu ZDA os- rednji instrument. Krmiljenje z vrednotenjem je pred krmiljenjem s predpisi. Menedžment in administracija sta tudi zrela za reformo: potrebni so novi vodstveni ustroji, optimalna uporaba virov in ovrednotenje rezultatov poleg sodobnega rekrutiranja upravnega podmladka. Potrebno je več profesionalne menedžerske pristojnosti in večja lastna odgovornost. Novi okvirni pogoji bodo samo tedaj uresničeni, če se bo prilagodilo razmerje univerza – država novemu položaju. V EU vidijo na čelu univerze upravni odbor kot vodilni organ namesto pred- sedstva, ki ga vodi kancler, in upravnika, ki mora imeti menedžerske izkušnje iz gospodarstva. S tem se bo univerza približala praksi koncerna. To pomeni sintezo akademske in administrativne odgovornosti in večjo gibčnost pri izzivih okolja. Moč spreminjanja Univerza se mora spreminjati z notranjo odločitvijo in ne čakati, da ji bodo kro- jili usodo zunanji dejavniki, v najslabšem primeru politiki.1 Temelji univerzite- tne reforme bi morali biti tudi v Sloveniji podobno naravnani kot predlog mini- strov za znanost nemških dežel in zveze.2 Za cilje reforme so postavili več kon- kurence in diferenciranja ter mednarodno konkurenčno sposobnost za 21. sto- letje z deregulacijo in spodbudami storilnosti. Potrebni ukrepi za te cilje so: – Uvajanje univerzitetnega financiranja v odvisnosti od storilnosti; državno fi- nanciranje univerz in notranja razdelitev virov glede na izkazano storilnost pri pouku in raziskavah ter pri pospeševanju znanstvenega podmladka. – Prožnost univerzitetnega proračuna; dosedanjo proračunskopravno podro- bno krmiljenje države je treba umakniti. – Krepiti vodenje univerz z odgovornostjo vodstva univerze za sestavo predlo- ga proračuna in za notranjo razdelitev sredstev. – Uvedba stalne evalvacije poučevanja in raziskovanja. – Imenovanje profesorjev s časovno omejitvijo. – Storilnostne spodbude za profesorje za posebno angažiranje pri poučevanju in raziskavah z zunanjimi sredstvi. – Udeležba univerz pri izbiri študijskih interesentov v strokah z omejenim vpi- som (numerus clausus) tako da se del interesentov izbere po primernosti in motiviranosti. – Vstop na univerzo za poklicno kvalificirane brez običajne opravičenosti za vstop na univerzo. – Krepitev strokovnih visokih šol zlasti z razširitvijo spektra strok. Merilo pri tem je intenzivnost usmeritve v prakso pri pouku in raziskavah. 1 Ursprung, H.: Zwischen Konkurrenz und Kontrolle. Eine Hochschulreform kann Leistungs- fähigkeit und Autonomieanspruch ermöglichen. Prospect, Zeitschrift des BMBF, Bonn, 1997, št. 1, str. 3–5. 2 Ibid, str. 5. 259 Slovenija in EU – Določitev študijskega časa na 4 leta za strokovne visoke šole in 4.5 let na uni- verzah. Poleg tega bo treba po praksi EU ukiniti imenovanje profesorjev v univerzi sami, kajti izbira in imenovanje profesorjev je odgovornost vlade. Uvesti bo treba habilitacijsko delo, čeprav habilitacija ne sme biti reden pogoj za imenova- nje. Trajno imenovanje rednih profesorjev ni v skladu z zahtevo po fleksibiliza- ciji univerze s hitrimi odzivi na premike pri potrebah kadrov in z vse hitrejšim napredovanjem in zastarevanjem v znanosti. 260 POMEN KRATIC CAA – računalniško podprta montaža CAD – računalniško podprto konstruiranje CAM – računalniško podprta proizvodnja CIM – računalniško integrirana proizvodnja DV – dodana vrednost DVpc – dodana vrednost na zaposlenega EBRD – Evropska banka za obnovo in razvoj EFTA – Evropska zveza svobodne trgovine EMU – Evropska monetarna unija EU – Evropska Unija EVCA – Evropska zveza za tvegani kapital KDP – kosmati domači proizvod KDV – kosmata dodana vrednost MSP – mala in srednja podjetja MTP – mlada tehnološka podjetja pc – na zaposlenega PRI – prihodek PRIpc – prihodek na zaposlenega RiR – raziskave in razvoj TUP – tehnološko usmerjena podjetja VC – tvegani kapital (venture capital) 261 Slovenija in EU SEZNAM LITERATURE (poleg v besedilu in v opombah navedene) Afheldt, H.: Erfolge mit Dienstleistungen. Poller-Verlag, 1988 (Prognos AG, Ba- sel). Bell, D.: Postindustrial Society. New York, 1972. Bierter, W.: Aufschwung oder Stagnation. Management-Zeitschrift. IO 55, 1986, št. 1, str. 1. Bundesbericht Forschung. BBF 1993. BMFT, Bonn. Bundesbericht Forschung. Faktenbericht 1998. BMBFT, Bonn, 1998. Drucker, P.F.: Post-capitalist Society. Butterworth-Heinemann Ltd., 1993. FHG ISI: Slovenian-German Export Workshops. September 1994. Fourastié, J.: Die grosse Hoffnung des zwanzigsten Jahrhunderts. Köln 1969. Galbraith, J.K.: The New Industrial State. Penguin Books 1972. Hunsdiek, D.: Unternehmensgründung als Folgeinnovation – Strukture, Hem- mnisse und Erfolgsbedingungen der Gründung industrieller innovativer Unternehmen. Stuugart 1987. Jaklič, M.: Strateško usmerjanje gospodarstva. Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana 1994. Kern, H.; Sghumann, M.: Ende der Arbeitsteilung. München 1984. Kos, M.: Industrializem. Optimalna poslovno uspešna organiziranost industrij- skega podsistema. Gospodarski vestnik, Ljubljana 1988. Kos, M.: Pogled v prihodnost – ideje, delo, tehnika, kapital. Gospodarski vest- nik, Ljubljana 1986. Kos, M.: Pot iz neinovacijske družbe. Delavska enotnost, Ljubljana 1986. Kos, M.: Trends in Developments of Countries in Transition: Characteristics and Possibilities of Slovenia in Comparison with the EU and other Post- Communist Countries. CRCE, London, 1998. Kulicke, M.; Krupp, H.: Entstehung, Bedeutung und staatliche Unterstützung von technologieorientierten Unternehmen. Frauenhofer Institut für Systemtechnik und Innovationsforschung. FG ISI, Karlsruhe 1986. Kulicke, et al.: Chancen und Risiken junger Technologieunternehmen. Physica- Verlag, Heidelberg 1993. Kulicke, M.; Wupperfeld, U.; Walter, G.H.: Modellversuch “Förderung techno- logieorientierter Unternehmensgründungen”. FG ISI, Karlsruhe 1992. Mihelčič, M.: Odgovorno strokovno upravljanje potrebujemo zdaj. Gospodarski vestnik 17. 5. 1995, str. 75-77; 18. 5. 1995, str. 70-75. Müri, P.: Chaosmanagement – eine neue Führungsphilosophie. Kreativ-Verlag, Egg- Zürich 1985. 262 Seznam literature OECD: Innovation in small and medium firms. Background reports. Paris 1982. OECD: Implementing Change. Entrepreneurship and local initiative. Paris 1990. Parsons, T.: The System of Modern Societies. Prentice Hall, New York 1972. Phare Study: A Science and Technology Strategy for Slovenia. May 1994. Picot, A. et al.: Innovative Unternehmungsgründungen. Eine ökonomischempi- rische Analyse. Berlin 1989. Piore M.J.; Sabel Cl. F.: The Second Industrial Divide. Basic Books, New York 1984. Popper, K.R.: Auf der Suche nach einer besseren Welt. Piper, München 1987. Rapporto 1986 sulla situazione sociale del paese. Censis, Franco Angeli , Roma 1986. Stat. Jahrbuch f.d. Rep. Österreich 1994, 1995, 1996, 1997. Stat. Jahrbuch f. d. BR Deutschland 1994, 1995, 1996, 1997, 1998. Statistični letopisi RS; SU RS. Statistični informator št. 324.SU RS. Tagungsbericht: Neue Entwicklungen auf dem Seed-Capital-Markt in der Bun- desrepublik Deutschland. Frauenhofer-Institut für Systemtechnik und In- novationsforschung (ISI). Karlsruhe 1991. Technologie am Beginn des 21. Jahrhunderts. Institut FH ISI, Karlsruhe 1993. VDI-Nachrichten 1986, št. 3. Wolff, K.: Schattenwirtschaft; mikro- und makroökonomische Ergebnisse für die BRD. Arbeitspapier Nr. 234, Januar 1987. Johann-Wolfgang-Goethe- Universität. Zavod RS za statistiko, popis podjetij, december 1994 (interni dokument). 263 Stvarno kazalo STVARNO KAZALO A Države Asimilacija, 168 postkomunistične, 9 Avtocesta, telekomunikacijska 129 razvite, 9 Avtohtonost, narodna, 158-160 Avtomatizacija, 35 E Avtonomija, 191 Ekonomika razvojnega stanja, 8-11 Ekonomisti, 74 B Eksternalizacija, 127, 176 Birokracija,203 Energija, električna, 57 Blaginja, 19 Eureka, 37 Evalvacija, 43, 48 C Evropeizacija, 105 Cilji, podjetniški, 191 G Č Gospodarstvo, sivo, 174 čistost zraka in vode, 161 H D Harmonizacija, 169 Delo, timsko, 34 Dinamika, 122 I Diplomanti, 65-67 Identiteta, 166, 210-215 Diskontinuiteta, 155 Impulzi rasti, 128 Diskurz, demokratični, 214, 222 Industrializacija, 176, 177 Dobavitelji, 117 Inflacija, 79-80 Dohitevanje EU, 7, 146 Inovacija, 2, 19, 192, 193, 240 Dohodek, osebni, 4 Integracija, 166, 170 Domobranstvo, 163-164 Intelektualizacija, 75 Donosnost kapitala, 7, 48-51 Inteligenca, tehniška, 3, 73, 75 Družba Intenzivnost, razvojnotehnološka, civilna, 93-95, 233-236 9–11 informacijska, 172 Interesi, 109 komunikacijska, 172 Inženirji, 72 –76 poindustrijska, 171 Izdelki, prenovitev, 8 storitvena, 172 Izgube, 48 tuja, 25-27 Izobrazba, 81–83 265 Slovenija in EU povprečna, 9, 65–66, 83 Nacionalizem, 162, 163 zaposlenih, 67, 82–84 Naložbe, 6, 34, 48–51, 57 Napredek, tehnološki, 2 K Naseljevanje tujcev, 146–150, Kadri, 32, 44 156–160 Kakovost, celovita, 34 Nemčija, Vzhodna, 90–91 Kapital Neoliberalizem, 123, 125, 227 človeški, 208 Nepremičnine, 158, 160 fiksni, 8, 48–51 Neučinkovitost, energetska, 57–61 socialni, 16-17, 52, 56, 62, 84-89, New-age gibanje, 172 206, 207 Norme, delovne, 157 tuji, 159 Kartel, 155 O Komuniciranje, 134 Odprtost, 248 Konkurenca, 43, 48 Onesnaževanje ozražja, 60 Konkurenčnost, 5, 7-12, 124, 185, Organizacija, 55 194, 228 Konstrukcija, 127 P Kontinuiteta, 208, 210, 214, 233 Panoga Konvergenca, 167 prednostna, 184 Kriteriji za tehnološke stopnje, 14–15 prihodnosti, 131 Kriza, 250 Paradigma družbenogospodarska, 172 L znanstvena, 19 Laissez-faire, 207, 217 Partnerstvo, 43 Liberalizem, 208 Patenti, 43–45 Penali, zakasnitveni, 20 M Plača, 5 Makroekonomija, 8, 100, 124 Pluralizem, 212- 214 Menedžment, 20, 23, 34, 55, 60, 94, Poddobaviteljstvo, 120 179-191 Podjetje Mikroekonomija, 8, 99–101, 124 delniško, 84 Mikroelektronika, 36 družinsko, 84–86 Moč, proizvodna, 22, 181 majhno in srednje, 17 Model menedžmenta, 132 Podsistem, 104–107 Monopol, 153–154 Poistovetenje, 190 Motivacija, 190 Politika, 249–251 Motor industrijska, 19, 123 razvoja, 128 raziskovalna, 19 zaposlitveni, 129 Poraba, energetska, 59–60 Pospeševanje, razvojnotehnološko, N 9–11 Nabava Povezovanje podjetij javna, 115 navpično, 37 materiala, 35 vodoravno, 37-38 266 Stvarno kazalo Prag, tehnološki, 13 Sestava, izobrazbena, 65–69 Prednost, konkurenčna, 194 Sinergija, 103, 111, 154 Prenova Sistem, 103 gospodarska, 41–42 inovacijski, 228 programska, 35 izobraževalni dualni, 68–69 Prepad, tehnološki, 61–65 proizvodni, 10 Presežek, 17 Sociala, 98 Prestrukturiranje, 180–182 Sozd, 117 Pretok raziskovalcev, 37 Stanje Prevzem, sovražni, 154–155 razvojno podoptimalno, 10–12 Prirastek dodane vrednosti, 18, 22, 56 razvojno, uravnoteženo, 10–11 Privatizacija bank, 155 Stopnja, razvojnotehnološka, 3, Proces 12–16, 19, 30, 181 inovacijski, 240–244 Storitve, 63, 122, 127–129, 170–181 združevanja, 117 Strategija Proizvod, domači, kosmati, 4, 17, 76, gospodarska, 6, 17, 184, 194–196 101, 103, 121 industrijska, 6, 124–128 Projektanti, 127 RiR, 42–43 Projekti, predkonkurenčni, 37 Stroški Prostor, slovenski, 158 dela, 48 Protiintelektualizem, 74–76 transakcijski, 115 Provizije, prodajne, 35 Strpnost, 212, 214 Publikacije, 43–44 Svetovna banka, 155 R Š Racionalizacija, 34, 60 šok, kulturni, 167 Rast, gospodarska, 3, 99–101, število let šolanja, 8, 12, 19, 20 194–196 Razdrobljenost industrije, 144–116 T Reforma šolstva, 70 Tehnika Reklamacije, 15, 20, 34 okolja, 131 Režim, totalitarni, 84–88 višjevredna, 62–63 RiR, 27–31, 37, 61–64, 77, 90, 97, 111, vrhunska, 63–64 123, 192, 193, 219, 228, 232, 241, Tehnokracija, 185 250 Tehnologije cilji, 31 ključne, 30, 242–246 nove, 176 S Tehnostruktura, 18, 185–191 Samobitnost, nacionalna, 158–159, Terciarizacija, 175–179 163 Tim, 134 Samoodgovornost, 43, 48 Tradicija, industrijska, 81–84 Samoupravljanje, 4, 122, 155, 185, Tranzicija, 7, 87 191, 206, 210, 211 Sanacija, 189 U Schumpeter, 8 Učinek, demonstracijski, 17, 203 267 Slovenija in EU Učinkovitost, 106 na zaposlenega, 5, 7–13, 20, 76–79, izrabe energije, 57–61 96–97 naložb, 5 raziskovalcev, 44–45 Z Univerza, 73, 75, 139 Zahtevnost, razvojnotehnološka, 11–14 V Zaostajanje za EU, 24, 77, 97–98, Varčevanje, 48 146–148 Vrednost, dodana, kosmata, 2, 17–20, Zavezništvo, strateško, 42 48, 52–55, 76, 77, 78 Zemljišča, 158–160 na enoto izdelka, 11–12, 157 Znanost, 135–141, 208, 250 268