Tri pravljice
Svojim prijateljem spisal A. D
3. Pravljica o starem Kozmi.
Stari Kozma je bil slep starček, ki je posedal dan za dnem na širokem pragu štacunarjeve hiše tcr prosil miloščine. Bele mrene so prepregale ?i> njegove oči in globoko na prsi se mu je viia siva brada. V roki je držal klobuk in vanj so metali usmiljeni ljudje svoje darove.
Vrvarjev Ivan je šel nekoč iz šole in ugledal je starčka, ki je sedel na pragu kakor po navadi. Ivan je pobral na cesti velik kamen in se je približal Kozmi.
,,Nate, Kozma, — kos kruha!"
In položil je kamen v Kozmov klobuk.
Kozma se je hotel zahvaliti, a ko je vzel kamen v roko, spoznal je, da se je Ivan norčeval iz njega.
,,Oj, ti hudobni otrok ti!" zaklical je za njim. ,,Ali se ne bojiš Boga, da bi za kazen tudi tebi ne dal kamena namesto kruha?"
Ivan je hitel domov in žal mu je bilo svojega zlobnega dejanja. Zvečer ni mogel zaspati in mučilc so ga hude sanje.
Sanjalo se mu je, da tava in tava po zapuščenih potih, po sami ne-skončni pustinji. Vse naokrog samo kamenje in ničesar drugega. Utrujen je bil, da je komaj še pomikal noge, a gnalo ga je vedno dalje in dalje. Lačen je bil, da se mu je delalo temno pred očmi; kakor v megli je videl prcd sabo najslastnejše jedi, toda kadar je iztegnil roko za njimi, prijel je za mrzlo kamenje. Oh, samo skalovje in kamenje, kolikor dalcč jc segal njegov pogled! Niti jedna sama jagoda ni rastla ob poti, nobenega drevesa ni bilo, da bi videl sad na njem.  In Ivan je hitel naprej in glad ga jc mučil vedno
    171    
huje. Oziral se je na vse strani, če ni morda kje kakšna osamljena koča. Mrak je prihajal, in on je taval še vedno po pusti, skaloviti krajini. Velike črne sence so se začele plaziti po poti, nebo je postajalo sivo in temno in nobena zvezda še ni zasvetila. Utrujen in obupan se je hotel Ivan zgruditi na tla, — kar ugleda od daleč trepetajočo luč. Zbral je svoje zadnje moči in pohitel v ono stran. Svetloba je prihajala vedno bliže in bliže, — in glej! — tam stoji prijazna koča in okno je razsvetljeno. Ivan odpre hišna vrata in naproti mu pride — Kozma.
,,Ah, Kozma!" vzdihne Ivan, ,,dajte mi malo kruha!"
,,,,Takoj, dragi Ivan!"" odgovori mu Kozma, vzatne z mize težak kamen in ga ponudi Ivanu.
,,Glej, to je tisti, ki si daroval meni oni dan . . ."
Ivan zajoka na glas in — se prebudi.
Dolgo časa se je premetaval po postelji, predno je mogel zopet zaspati. In ko je zatisnil oči, pričele so ga mučiti še hujše sanje kakor prej.
Zdelo se mu je, da je umrl. Vsi so jokali krog njegove postelje, — oče, mati, bratje in sestre. Dva dni je ležal na mrtvaškem odru, potem pa so ga položili v krsto in odnesli na pokopališče. Zvonovi so zvonili vso pot in vse polno ljudij je šlo za krsto.
Tisti čas pa je njegova duša splavala proti nebu, pred božjo sodbo. Ivan je čutil, kako hiti višje in višje, kako ostajajo svetle zvezde daleč za njim, a on hiti dalje proti jasnemu nebu. Globoko pod njim leži zemlja, pusta in črna in zavita v oblake. Krog njega pa je zrak vedno bolj čist in svetal in vse se leskeče in blešči kakor v samih dragih kamcnih. In pred sabo ugleda prelepe bele postave v dolgih haljah in zlatih perotih. To so bili angclji. Čudovito pctje je slišal od daleč in glasovi srebrnih strun so mu prihajali na uho.
Od same neizmerne krasote je zatiskal Ivan oči in dvoje angeljev ga je spremilo do zlatega prestola, pred katerim je stal velik kerub, belo oblečen in z zlato tehtnico v roki. In v jedno skledico te tehtnice je polagal Ivanova dobra dela, a v drugo njegove grehe. Vesel in srcčen je bil Ivan, zakaj skledica njegovih dobrih del je bila težja, kakor skledica njegovih grehov... Ali oh! kaj se je zgodilo? Prišel je angelj s težkim kamenom v roki in položil ga je v skledico grehov; in vcliki kamen je odtehtal hipoma vsa dobra dela, da je skočila njihova skledica visoko kvišku, kakor bi bila na-polnjena s samim lahkim papirjem. In angelj je izpregovoril z žalostnim glasom:
,,Obsojen je . .."
In zopet je Ivan bridko zajokal, — in vzbudil se je . . .
Mati so stali ob njegovi postelji in povpraševali so ga skrbno:
,,Kaj ti je Ivan, da se tako prcmetavaš? Ali se ti je kaj hudega sanjalo?"
Ivan je povedal svoji materi natanko in odkrito, kaj je bil storil prejšnji dan in kakšne težke sanje je imel po noči.
Ko se je oblekel, opravil jutranjo molitev in vzel knjige, da bi odšel v šolo, dejali so mati:
-«    172    »«-
,,Tu imaš kos kruha in dva krajcarja. Kadar vidiš Kozmo na pragu, podari mu to in prosi ga odpuščanja. V ncdeljo pa moraš k spovedniku, da se spoveš svojega greha!"
In Ivan je storil, kakor so mu naročili mati.