--«^r^gj^enz^-- Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto S gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. SO kr. Tečaj VI. v ijubijani i. julija 1866." List 13. •O; mila, draga domovina! Prerano tergas mi serce! Prekmali svojega si sina Poslala čez vode, gore. Spominjam na te se v daljavi, Privoščim ti, kar si želiš. • O tvoji rad poslušam slavi, • Povsod po zemlji ti sloviš. \ Ko zlato solnce te ogreva, Radostno se spominjam te, Ko mila luna te obseva, S teboj uživam upanje. Če ti proti viharjev sila, Nesloga in nesreče vir, Če žalostno prepeva Vila, Budi se v meni tud' nemir. lUirosl. Turk. Vsaka šola naj bi imela svojo. knjižnico! Vsaka šola naj bi imela svojo knjižnico, če ne obširno, pa vsaj malo. Naj več učiteljev je še, ki nimajo tolike službe, Ha bi si mogli sami kupovati potrebnih knjig in časopisov za svoje izobraževanje in za oliko šolske mladine; pa tudi se ne more tirjati, da bi učitelj mogel sam kupovati in imeti vsega, česar mu je treba za postranske nauke in za po- sebne namene v šoli. Marsikteri učitelj bi v šoli rad govoril o tej in unej reči, in bi rad zadostoval sedanjemu duhu časa, toda manjka mu potrebnih knjig in sploh pripravnih pomočkov, da #bi mogel uresničevati svoje blage misli. Kako pa bi se napravile toliko potrebne šolske knjižnice? Pri vsaki novi šoli naj bi se k drugim stroškom precej že gledalo na knjižnico in odmerovalo nekaj za ta namen. Večkrat se godi, da so nova šolska poslopja draga, draga — in stanejo srenjčane veliko veliko truda in denarja — pa so vendar komaj tolika, ali pa še ne, kakoršnih bi bilo treba. Mnogokrat stanejo že same priprave , n. pr. gosposkini ogledi po več let, razpertije zavoljo tega med srenjčani, nevgodni čas za zidanje i. t. d. — toliko, da bi se lahko postavila lepa šolska hiša brez vsega daljnega srenjskega davka. Ako bi se tedaj pri zidanji šolskih poslopij le nekoliko bolje gospodarilo, bi se povsod lahko prihranilo in odločilo kakih 100 gold. za šolsko knjižnico, in šola s tako koristno napravo bi bila več vredna od naj lepše šolske palače. Tedaj srenjčani, šolski predniki in vsi, ki stavite nove in popravljate stare šole, zapišite si v preračun: Vsaka šola naj bi imela svojo knjižnico! Kaj si učitelja dopisujeta. Misel misel sproži, beseda pa besedo prinese. Bolj ko premišljujem ljudsko šolo, nje dolžnosti in njeni vpliv do ljudstva, več ti imam povedati. Kakor veš iz poprejšnih listov, če si jih v njihovi celoti po zaderžaji, ne po besedah prečital, zlagam se v načelu z gosp. Daničinim pisateljem, a rekel sem, da preveč od šole ne smemo pričakovati, sicer bi jo dolžili napak in pregreh med ljudstvom, kterih ona ni kriva, pa jih tudi odverniti ne more. Ljudsko šolo moramo imeti za zerkalo svojega časa, ona je tudi podoba učenikova in staršev v tem kraji; otroci v šoli se marsikaj dobrega nauče, izstopivši in popustivši šolo pa so taki, kakor je njih čas. V tem smislu ti pišem 3. pismo. G. pisatelj vpraša: „Kaj ne gospodari naj bolje serce v vsakdanjem življenji, bolje ko pa um? Kakor hitro bodo tedaj serca za dobro bolj goreča in vneta, zboljšalo se bode gotovo tudi kerš. življenje. Da pa ni to samo prazna domišljija, prepričajte se!" Potem nam g. pisatelj v zgled stavi perve kristijane, potem verne v daljnih misijonih in tudi kristijane na Turškem? Kdo pa je, ki omeči terdovratno človeško serce ? Beseda božja se nam sicer oznanuje, da pa obrodi sad v večno življenje, pride od milosti b ožje. To je tista čudna in skrivna moč pri katoliških misijonarjih; ta je ohranila vero v pervih stoletjih. Drugače se pa beseda božja oznanuje nevednim in priprostim, drugače učenim ali namišljeno učenim ljudem. Večne resnice so pretresovale in še pretresujejo serca nejevernikov, in jih navdajajo z zveličanskim strahom; sladak jarm Kristusov je revnemu in prostemu ljudstvu ljubši in prijetnejši, njih serca bolje tolaži, kakor merzlo in terdo poganstvo. Veliki in mogočni čudeži, kteri so se godili v pervih časih kristijanstva, zlasti v apostolskih časih, so prepričale neverni svet nebeškega nauka. — Dan danes se med nami tako očitni čudeži ne godé, Bog hoče, da človek dela, kar je v njegovi moči; svečeniki Gospodovi, učenjaki katoliški in sijonski čuvaji naj delajo po svoji moči, ter branijo katoliško resnico z učeno, pre-pričavno besedo po cerkvah, po časopisih, ker tako je navajen naš svet; pervi oznanovavci sv. vere, aposteljni in učenci Gospodovi so jo pa razširjali z trudom in znojem, in so za sv. vero kri prelivali. Misijonarji med ajdi bolj uče z ljubeznijo in s poterpežljivostjo, kakor z besedo. — Verni kristijani, ki ne morejo besede božje oznanovati, naj pa z molitevjo razšir-jujejo sv. vero, in božja beseda bo svoj sad obrodila, kakor ga je še v vseh časih. — V svoji poterpežljivosti si bote svoje duše rešili, se more reči od kristijanov gerške razkolniške cerkve. Turški jarm je pa nekoliko pohladil njih goreče sovraštvo do Rima, in več stori za zedinjenje, kakor vse prizadevanje rimskih papežev. — Ženski spol imenuje tudi cerkev pobožni spol, ali je pa pobožnost, ki izvira bolj iz serčnih čutil, kakor iz umovih vodil, tudi vselej prava pobožnost? Kako potrebno L. 1849. so pokojni Slomšek pri pastirstvenih shodih duhovnim stavili to vprašanje: „Skušnja uči, da je moški spol, kar zadeva pobožne vaje skoraj povsod mlačen, merzel in zanikern; ženski spol pa večkrat prenapet in sanjarsk. Od kod izhaja ta zla razloga (Wifiverijâltttié) v pastirstvu? Kako bi se dala ta napčnost (Ucbelfianb) odpraviti?" Kaj so duhovni odgovorili, ne vemo, berž ko ne pa to, da se ne sme enostransko le serce obdelovati. — Narodi in tudi ljudje enega naroda po raznih krajih stanujoči so zelo različni po svojih dušnih darovih. — Nemec želi v vseh rečeh do dobrega prepričan biti, Taljan pa se hitro vname, pa ga tudi navdušenost hitro mine; Gorenec je bolj hladnega serca od Dolenca in Štajerca, njemu mora govornik bolj na painet in razum govoriti, da ga prepriča; resnico pa potem, ko jo je razumel, v svojem sercu ohrani. pu. 13 * je, da človek ne ravna le po svojih čutilih, kteri so danes taki, jutro drugačni, g. pisatelj sam dobro ve. Ko bi po-božnost le izvirala iz niečjega serca, bi ne bila čednost, mlačnost, nejevera pa ne hudobija in pregreha, in bila bi po-božnost le za miloserčne ljudi tesnega in kratkega uma. Iz tega se menda praktično le to da posneti, da je človeško serce zares verno in pobožno, in da mora človek poprej verovati in potem modrovati, dasiravno tudi vemo, da je premišljevanje dosti ljudi posebno učenih pripeljalo, pa jih tudi še sedaj pripelje k resnici in spoznanju. V 13. listu dalje pravi g. pisatelj, „da keršansko življenje hira in peša, zlasti med mladino, ker se jej razlaga ravno v šoli ves keršanski nauk presuhotno bolj za merzli um, zanemarja se pa le prerado za poboljšanje življenja tolikanj potrebno mehčanje serca. Druga napaka v tem oziru od perve še važniša in torej toliko žalostnija, je ta, da manjka ljudski sedanji šoli večidel keršanske odgoje t. j. premalo se vadi mladina dobrega.........premalo se odvaja že v šolo prinesenih napak in razvad.......Jaz ne pravim, da se mladina premalo uči spoznavati kerš. dolžnosti in čednosti; uči se zadosti ali vadi t. j. priganja in uri se premalo v spolnovanji teh dolžnost in čednost". Jaz ti pa, dragi moj Radoslave, kar na ravnost rečem, da se mladina sim ter tje tudi premalo uči spoznavati kerš. dolžnosti in čednosti. In v tej reči se pregreše ne stari opešani duhovni, marveč mladi čversti delavci, od kterih bi imela cerkev in deržava naj več pričakovati. — Vsi gore za svoj narod, ko pa pridejo med prosto ljudstvo, jih pa kar božjast lomi, ko bi imeli v šolo med nevedno mladino stopiti, jo učiti in tako djansko pokazati svojo ljubezen do naroda. Vsak izgovor je tukaj dober, in vsak posel je iinenitnejši in važnejši , kakor mladino podučevati. Drugače je o tem mislil ranjki škof v Ratisboni J. M. Vittman*). Bil je prej katehet v mestnih šolah, in je na teden podučeval po 37 ur. Enega dne pride minister bogočastja v mesto, in rad bi bil poznal Vittmana; pozove ga tedaj ob 3. uri popoldne k sebi. Vittman se mu prav ponižno zahvaljuje za to čast, pa se tudi vljudno izgovarja, da ne more priti, ker ob treh ima keršanski nauk v tej in tej šoli, nauka pa ne sme odložiti, tudi drugemu ne pripustiti; g. mi- *) Glej „Danico" 1. 1861 1. 3. Pi». jm^mmm PMH ^PMPUPU—1 y " 203 nister naj inu tedaj drugo uro odloči. G. minister je zavoljo opravkov odrinil še tisti dan, in Vittmana zavoljo tega gotovo ni manj čislal. Od nekega domačega rojaka, ki je svojo blago dušo Bogu izročil v drugem delu sveta, #_) se pripoveduje, da ga je pri začetku nekako merzelo do šole; da pa bi premagal samega sebe, sedi dostikrat po več ur v šoli v zadnji klopi poslušaje šolsko podučevanje. Kjer je tedaj gorečnost do šole, do podu-čevanja mladine, tam se marsikaj doseže, marsikaj se da na bolje oberniti, marsikaj zamujenega popraviti, če se ravno vse to ne zgodi in tudi vselej zgoditi ne more, kakor tukaj g. pisatelj tirja. Naš rojak in misijonar v daljni Ameriki, g. Franc Pire, piše v „Danici", da svoj misijon vselej začne le pri malih otrocih ; tako tudi skerbni dušni pastirji pred vsem skerbe za mladino, vesele se šole, in če je nimajo v svojem kraji, narede si jo sami, in tako po otrocih skerbe za boljšo prihodnost; kar pa v šoli začnejo, nadaljujejo potem v spovednici, ker tam je kraj, kjer se serca mehčajo in za dobro vnemajo, ker se daje za vsako starost, za vsaki stan potrebnega podučevanja, kjer spovedenec svoje serce odkriva; in na prižniei, kjer se pa grajajo očitne napake, očitno pohujšanje, kjer se vernim zopet resnice razlagajo, ktere so v šoli slišali. In tako je šola cerkvi v pomoč, cerkev pa za šolo skerbi, vnema starše, da otroke v šolo pošiljajo, svari nevbogljive, ter podpira šolo v vsem s cerkveno veljavo. G. pisatelj nam potem izrazuje vzor keršanske matere, ktera otroka privadi keršanskega življenja, in mu spolnovanje kerš. dolžnosti spremeni v navado , ki človeka v vojskovanji zoper huda nagnjenja tako krepko podpira. Blagor otroku, ki ima tako dobre starše! Koliko pa je takih staršev, kteri sami dobro izrejeni bi tudi svoje otroke dobro izrejevali! Otroci so živa podoba svojih staršev, in če otroke pogledamo, tudi lahko spoznamo, kakošna je hiša, v kteri so zrastli. Tukaj pa veli-krat pogledamo v strašno brezno nravnega spridenja in pokvar-jenja. — Otroci se večidel izrejajo le za ta svet, da svetu do-padajo: kaj bodo ljudje rekli, če boš tak ali tak, če se bo to ali uno od tebe slišalo; — kaj pa še le tam, kjer jim še takih naukov ne dajejo, kjer jih na ravnost z besedo in z zgledom spridujejo! — Koliko otrok je že v 6. ali 7. letu taJ. pokvarjenih in spridenih, tako zvitih in prekanjenih lažnjivcev in hinavcev, da se jih keršanski učitelj kar vstraši, in se mu njih duša v serce usmili, ker tukaj naprej vidi, da bo njegov trud malo pomagal. Lepa vodila tukaj daje g. pisatelj ljudski šoli, ali kaj pomaga, ker se to dostikrat kar nič ne da izpeljati ! G. pisatelj nam menda tukaj h6če le povedati, kako zelo je potrebno, da učenik pazi na svoje učence v šoli in zunaj šole, da tudi malih reči v nemar ne pušča, da jih svari hudega, jim kaže nevarnost, ktera preti njihovi duši, jih svari pred slabimi zgledi, in jih opominja, kako se obnašati med svetom. — Poglavitno, pa tudi naj imenitnejše in vazniše, kar je tukaj povedati, g. pisatelj le nekoliko omeni, pa se vendar dosti razločno bere med versticami. — Kako bote učeniki izre-jevali dobre kristijane, če ste sami preveč posvetni! kako hočete, da bodo vaši učenci krotki, pohlevni v svojem obnašanji , če nad vami vse kaj druzega vidijo! Odgojujte naj pred sami sebe, odpravljajte maroge in lise iz svojega življenja, potem bote ložeje druge učili in svarili. Bodite prej sami taki, kakor hočete, da postanejo tisti, ktere izrejate ! Gorje pa vam, če ste mladini v spodtikljej. Ko bi vsak na tanko in vestno svojo dolžnost spolnoval, bi bilo na svetu vse drugače, tudi po ljudskih šolah bi ne bilo sim ter tje slišati od nerodnosti ali celo od očitnega pohujševanja. Na svetu pa raste lulika in pšenica skupaj do časa žetve. In hišni gospodar je rekel svojim hlapcem: „Pustite, da oboje raste do časa žetve, da pokončaje luliko pšenice ne poteptate." Tedaj tudi mi nikogar ne obsodimo; reč naj se pa objektivno prevdarja in pretresuje. So bile dobre, srednje in tudi slabe šole, kakoršni so bili namreč učeniki, in tako bo tudi vprihod-nje. Cim več bojo učeniki sami keršansko izobraženi in verni kristijanje, timveč bojo izrejevali izobražene ljudi in verne kristijane. — Na Nemškem so se svoje dni posvetovali učeniki, kako naj učitelj ravna, da ostane zmirom vedrega in čilega duha. Eni so to, drugi to nasvetovali, poslednjič vendar reče eden: Učenik naj rad moli, potem ostane njegov duh veder in čil. Sola je podoba učenikova, metoda ne izreja; živa podoba uče-nikova vtisne se otročjemu sercu, in to izreja, — podoba svojega kraja, svojega časa; ko bi bil svet v obče spriden, bi tudi šola ne bila drugačna; dokler se pa na svetu čednost in nravnost spoštuje, skerbe tudi starši in šolski predniki, da se mladost keršansko in nravno izreja. Ljudska šola je dele naj novejših časov, doma v protestantovskih deželah, pa naseljeno tudi v katoliških deželah; deržava in cerkev veliko od nje pričakujete; svet in Kristus se poganjata, pridobiti si mladost pod svoje ban-dero. Omika in učenost naj nadomestuje keršanstvo; ljudstvo se mora osvoboditi, ter oprostiti duhovskega jarma. To je poslednji namen posvetne učenosti brez Boga; tega naj se pa tudi ljudstvo navzame in prepriča. G. Daničini pisatelj poživlja vse v keršanski odgoji delajoče šolnike in dušne pastirje, da naj svoje misli in skušnje v zgoraj navedenih rečeh zapišejo in po Danici razglase. Naj tedaj tudi jaz nekaj spregovorim. ^Vi ste sol zemlje", rekel je Kristus svojim aposleljnom, in „pojdite in učite vse narode!" Učeništvo z besedo in zgledom je božji zveličar svoji cerkvi izročil. Svečeniki Gospodovi uče božjo besedo v cerkvi, in ker imamo sedanji čas tudi skoraj povsod ljudsko šolo, je ona za to kaj pripraven kraj. Da pa dušni pastir bolj vspešno skerbi za keršansko ¡zrejo šolske mladine, mora imeti vpliv do ljudske šole, mora biti njeni prednik. Ravno tega vpliva pa dan danes svet noče; vlada, bolj prav vladajoča stranka, hoče imeti ljudsko šolo vso v svoji oblasti, in duhoven naj bo le učenik kerš. nauka. Tega pa katoliška cerkev nikakor ne dovoli, in tudi ne sme dovoliti; tudi protestantje hočejo, da ljudske šole ostanejo verske šole, ker kerš. nauk po svoje uče. Nasproti temu hočejo liberalci take šole imeti, da bi bile ravno tako dobre kristijanu, judu, nejeverniku poganu ali mahome-dancu. V duševnem življenji je treba zmirom čverstega in marljivega gibanja. Da bi duhovni bolj na šolo se ozirali, so pokojni vladika Slomšek radi stavili v pastoralnih shodih duhovnim vprašanja, ktera zadevajo ljudsko šolo, odgojevanje mladine, ker so bili sami, kakor ves slovenski svet ve, pobožen duhoven in skušen šolnik. L. 1853. so zastavili to le vprašanje : „Ker nam manjka sposobnih ljudskih učiteljev, kako bi sedalo tukaj pomagati? Kaj naj bi storili dušni pastirji, da izuče pripravnih učiteljev za ljudske šole? L. 1858. pa: „Dasiravno se množijo ljudske šole, razširjuje se pa tudi brezbožnost, sa-mopašnost, zaničevanje oblasti, in nagnjenje do nepokorščine, od kod pride to? Kako bi se dale nedeljske šole bolje vrediti ?" — Škofijski konzistoriji tudi večkrat stavijo učiteljem vprašanja. ktera segajo v keršansko izrejo. — Po tih potih, mislim, se silno imenitna stvar ljudske odgoje naj bolj in obče pretresuje; duhovi se budé, in se tudi marsikteri zbudi. Lepo je, da posa-mesen pretresuje taka vprašanja, nikdar ni brez koristi; Bog zna, kam pade dobra iskra; vesoljnega gibanja pa tako pos..-mesno pretresovanje zbuditi ne more. Čudil se boš, dragi moj Radoslave, kam sem zašel od svojega predmeta. Pa, ker sem nekaj to reč prevdarjal, je nisem mogel tako posamesno pustiti, ker to vprašanje je silno imenitno in važno, sega v vse stanove in se ravná po raznih o-kolnostih. Tedaj sem ti pa od te reči več govoril, kakor sem od začetka sam mislil. Z Bogom! Tvoj Svetoslav. Pomenki o slovenskem pisanj i. XXIV. D. Ne bilo bi napak ravnati se po slovnici Metelkoiom — praviš ti; Krušic moj dragi pa je po slovnici MetelÄoui, kakor govori sam, posnel to pravilo. Tako se sliši in čita sedaj Metelko Metelkoia-w.., in sedaj Metelko Metelka-w itd.; ktero je pravo in kako mi je ravnati v pisanji lastnih imen? O. Kar smo popustili Metelkotove terdne in dobre pravila o pisavi lastnih osebnih, domačih in tujih imen, sem rekel ravnokar, se nam je vse nekako zmedlo v tej reči. Da to raz-vidimo in se koristno o tem razgovarjati moremo, naj pove Krušic sam svoj nauk, in ti beri potlej, kar uči Janežič o skla-njavi lastnih imen, in sicer le tistih moških imen in primkov na samoglasnik, če tudi po versti: a, e, i, o, u. K. 17. d. pravim: Männliche auf a auslautende Nennwörter werden richtig nach dem Muster röka abgeändert: starešina, starešine; Jeretina, Jeretine u. s. w. Die ungenaue Volkssprache setzt aber dem a ein t an, und folgt dann dem Muster snöp, was jedoch nicht nachzuahmen ist. 15. c. pravim: Fremde Eigennamen schieben statt des i nach dem e richtiger j ein: Klärke, Klärkeja. 22. g. pravim: Wahre Eigenschaftswörter sind auch die auf: s k i auslautenden Eigennamen, und werden wie diese abgeändert: L e-dinski, Ledinskega, Ledinskemu u. s. w. — Barbarisch ist der neuere, aus Unverstand und gänzlicher Sprachunkenntnis eingeführte alles Vorganges in der Volkssprache bare Gebrauch: Koséski, Koséskita, Koséskitu u. s. w., was so haarsträubend klingt, als würde man sagen: nevédniía pisatelja. §. 15. c. pravim: Die auf o auslautenden Eigennamen werfen aber in der Abänderung das o des Werfalles ab, und folgen dann dem Muster snöp; also Marko, Pérko, Jénko, haben: Márka, Pérka, Jénka, was besser und edler ist, als: Márkota, Pérkota u. s. w. — Welche Analogie ist zwischen: Marko, Pérko imd zwischen: déte denkbar? Und doch spricht der verdorbene Volksmund: Már kota, Pérkota, wodurch sich jedoch die veredelte Schriftsprache nicht zur Nacheiferung gereizt fühlen darf! Na u lastnih imen v slovenskem ni. To so moje vodila in po njih se ravnajo nasledniki moji. O. Ker razan Krušičeve zdaj še zvonec nosi slovnica Ja-nežičeva, glejmo, kaj ta piše o sklanjavi lastnih imen! XXV. U. Janežič pa tega nauka ni tako razmetal. Sostavil ga je v §. 101 — 107, in 105 piše, da je „o imenih ljudi" pomniti: 1) Moška imena na a in o se sklanjajo pravilno brez prirastka, n. pr. Marko, Luka — 2. Marka, Luka — 3. Marku, Luku itd.; manj se jim prilega prirastek t: Marko — Markota, Mar kotu. — Priimke moških oseb na a pre-gibljemo pa rajši po ženski sklanji, n. pr. G o din a, Robida, Terdina; — 2. Godine, Ro bi de , T erd i n e; — 3. Godi ni, Robidi, T er d i ni i. t. d. 2) Moška imena domača na e brez prirastka t sploh niso navadna; tuja, zvlasti novejših narodov, pa s prirastkom ne, n. pr. Jože — 2. Jožeta, 3. Jožetu itd.; K obe —2. Ko-beta, 3. Kobetu itd.; Bonaparte — 2. Bonaparta, 3. Bonapartu; Göthe — 2. Götheja, 3. Götheju itd. 3) Moška imena na i v samostavnikovi obliki pravilno sklanjamo, j pristavljaje ali i v j spreminjevaje, n. pr. Juri, Alojzi — 2. Jurja, Alojzija itd.; ±\lali — 2. Malija itd.; Ž ur bi — 2. Ž ur bij a, 3. Z ur bi ju itd.; — v pridevnikovi obliki pa se ravnajo po pridevnikih; n. pr. Dobrovski — 2. Dobrovskega, 3. Dobrovskemu itd.; Kose ski — 2. Koseskega, 3. Koseskemu itd. — Sklanjanje s prirastkom t, kakor: U obro v s ki— D o b r o v s k i t a itd. navadno je sicer sem ter tje, toda ne splošno. O. Leta 1856 je o tem pisal Miklošič <§. 277: »Nach diesem paradigma (slap) gehen auch a) die mase. auf a: oproda (aus dem magy. aprö parvus), vojvoda, starejšina gen. oproda dat. oprodu, als oh das thema oprod wäre, oča jedoch, wie trub. sir. krell. boh. schreiben, und woher das adj. o čin, wird in manchen gegenden im sg. nach riba decliniert: gen. oče dat. oöi neben oču. manche subst. auf a bilden ihre casus von einem mit t vermehrten thema: Matija, Toma gen. Matijata, Tomata; eben so Jože, Tone gen. Jožeta, Toneta und Benko, Verjanko gen. Benkota, Yerjankota; doch auch Marko, Marka, Marku . . . Jehu hat im gen. Jehuia und Jehua, Noe Noeta . .« — 1). Tako piše vzornik tvoj, in — kako pišeš ti, Krušic moj ? Tudi Potočnik pravi v svoji slovnici 1. 1858 8, 7: »Die Namen belebter Wesen auf a, e oder o schalten vor die Biegungssylbe ein t ein. Z. B. Toma, Tomata, oče, očeta, Banko, Bankota, Berce, Berceta u. s. w. O. Ker sem omenil prej Metelkotovih pravil, beri še te po slovnici 1. 1825, da se resnica prav spozna! D. Str. 189 piše Metelko o sklanjavi lastnih imen, in str. 190 pravi: »Personennamen auf o schalten vor den Biegungslauten das t ein, und gehören zur I. Declination, als Zelen ko, Jelen ko, Delko, Marko (Unterkrainisch), haben im Genitiv Zelenkota, Jelen kota, Delkota etc. Namen männlicher Personen auf a lieben auch die Einschaltung des t vor dem Biegungslaute: Matija, Luka, etc. Genitiv Matija oder Matijata, Luka oder Luk ata, etc. So auch: Jehu, Genit. Jehu-ta, allenfalls auch Jehua etc. Personennamen auf e schalten vor allen Biegungslauten das t ein: An že, Lavre, Noe, Jože, Genitiv An žeta, Lavreta, Noeta, Jožeta etc. Personennamen auf i werden regelmässig nach der I. Declination gebogen: Alojzi, Tici, Genitiv Alojzja, Ticja, wie auch evangeli, evangelja, evangelju, etc. Zunamen auf i schalten vor den Biegungslauten das t ein: Žurbi, Žurbita, Nardi, Nardita, etc. 0. To so pravila naših slovničarjev veljakov o sklanjavi lastnih imen in primkov s končnikom samoglasnikom. Nekdaj in sedaj. Iz dnevnika nekega starega učitelja. Poslovenil Jože Jeroni. Cn.ij«.) „Dober dan! gospod šolmajster!" pozdravi kmet učitelja, in se mu tudi prav po kmečko odkrije in prikloni: „Gospod učitelj moraš reči", reče tiho žena, in sune moža pod rebra, da bi bil kmali učitelja poderl. „Pojdite v hišo, g. učitelj", pravi žena, „in nikar ne zamerite, ker je tako nesnažno; otroci vse raznesejo, in imam res težavo ž njimi, kajne, da ne bote hudi? saj veste, da smo kmečki ljudje bolj poverhi, ne bogati, pa tudi revni ne, in dámo, kar moramo". Kmet pa pravi: „Ja! ja! ne bogati, pa tudi revni ne, pa smo vendar že marsikterega berača nasitili, kaj ne Franca?" žena ga jezno pogleda, in teče k ognjišču, ter pravi: „Prosim, poterpite, bo kmali gotovo!" „Sej se tako ne mudi*, pravi mož, „jaz lahko čakam, gost pa mora, če hoče jesti"; žena mu požuga, on pa jo smehljaje gleda, ker misli, da jo je dobro povedal. „Vi imate res prav dobro gospodinjo", pravi učitelj. „To je res", reče kmet, „pa jezik ima, da ga ni para; ko bi jo le slišali! ko bi jaz hotel govoriti, me stokrat preklepetá, in ne morem besede ziniti". „To vam tudi rad verjamem", pravi učitelj. „Veste", pravi kmet, „pri nas ob delavnikah ne bote mesa jedli, pa krompir in češpljevo kašo kuha, in jo tudi tako skuha, da v celi vasi nobena tako, sej pa mora tudi znati, ker je cele tri leta v fa-rovži služila za svinjsko deklo, in tam je marsiktere dobre reči vidila kuhati, in je tudi dosti dobrega snedela". Gospodinja prinese polno skledo krompirja v oblicah, in še eno večjo češpljeve kaše; gospodar pa tako milo po skledah gleda, kakor bi že stirinajst dni ne bil nič jedel. Usedejo se za mizo, molijo , podložijo mizo s terskami, in začno jesti; enega otroka vzame gospodar, drugega pa gospodinja na ročje, in otroci hité jesti, toda preveč je vroče, da se opečejo, ter kričijo in jokajo; gospodinja pa učitelju prigovarja, naj se le po domače obnaša, in naj otrok ne posluša; učitelj jo rad vboga, ker mu je že tudi poldne odzvonilo; kar naenkrat pa zapazi pod mizo nekega nepovabljenega gosta; otroci so nemirni, in se bojujejo z žlicami pod mizo, in kričijo: „Huš! — huš!" Učitelj vidi, da je pod mizo prešiček. „To nič ne dé", pravi gospodinja; gospodar zapodi gosta iz pod mize; prešič pa po-dére mizo; zliče, sklede, vse leži na sredi hiše; — hitro se vsi umaknejo, da se ne opečejo; žival pa se spravi k skledi, in začne žreti; toda pridna gospodinja, hitro prime skledo, ter jo zopet postavi na mizo, in vsi se usedejo za mizo in jedo dalje, samo učitelj se zahvaljuje, in pravi, da se mu mudi domii, ter gre iz hiše. — Zvečer gre učitelj k županu, pri kterem so bili zbrani vsi soseskini možje. Ko učitelj pride v zbor, mu župan precej pove, da tudi možje ne marajo za njegove svete i. t. d. „Dobro", odgovori učitelj, „sedaj pa vem, da je pa za vsak trenutek škoda, ko bi ga tratil s nepotrebnimi besedami; bom tedaj storil, kar vem, daje moja dolžnost". „Le storite! kar vam je drago", odgovori župan, „sej tudi gosposka nemogočnih reči od nas tir jati ne more; od kod bomo pa denar jemali? dolga delati ni še pri nas navada; tako je pri nas, da čevljar sam prinese kopita, in tako tudi mora biti". Učitelj: „Tako je; mizarji, tesarji, čevljarji i. t. d. res, da prinesejo seboj svoje orodje, če hočejo delati, toda očitnega učitelja morate tukaj že ločiti od rokodelcev, ker jaz še nisim nikoli ne vidil, ne slišal, da bi bil kak vradnik sodniško hišo, ali kak župnik cerkev, ali pa učitelj šolo na herbtu seboj prinesel! morebiti ste že vi kaj takega vidili". Zupan molči, in premišljuje, če je že vidil tak čudež. Potem povzame svetovavec Fegec besedo in reče: „Kaj se bomo pogovarjali, jaz naredim temu prepiru konec; le povejte nam, kje bo šola? izpulite las z glave, če nobenega ni; od nas ne more nobeden v hiši prostora za šolo dati, in tudi nobeden noče, da bi pankerti iz cele vasi notri razsajali; tako le povejte vi g. učitelj, kaj naj se stori!" „To je kaj lahko", odgovori učitelj „le meni pripustite to skerb, in če mi pripomorete, bom v kratkem — v eni uri — preskerbel začasno šolsko sobo, ktera bo pa tudi za šolo pripravna". „Kje? kje", zavpijejo vsi. „Zraven sobe v hiši, kjer jaz stanujem, je velika dvorana za ples; gospodar pa je pripravljen, da nam jo da za šolo v najem, dokler šola ne bo sozidana". „Kje bomo pa plesali?" vpraša mlajši mož — „ta čas nič! Prav nič ne! tega se nam še manjka". „Da, tega se vam manjka", odgovori učitelj, „in to bo naj boljši pripomoček, da se bo začela šola hitro zidati, ker marsikteri fan-talin, ko bi drugače ne hotel brez plače delati, bo z veseljem vozil in delal, da bo popred izpraznjeno plesišče, in masikteri oče bo dal zastonj les, kamenje, apno, in tudi pri denarjih ne bo toliko gledal, da bo le mogel zopet svojo hčerko ob žegnanji peljati na ples in jo soznanjati z drugo mladino". Vsi osupnjenise možje pogledujejo, in spoznajo, da jih je učitelj prekanil; pričakujejo odgovora od župana, toda ta molči, kakor bi se bal še klere od učitelja zvediti. „Ako jaz svoje želje razodenem gosposki, vem, da bi mi gotovo pomagala, pa mislim, da mi ne bo treba, da bi vas osramotil", pravi učitelj. Zupan molči, in vsi ž njim. „Molčati tukaj toliko pomeni, kakor to, da ste zadovoljni", reče učitelj; „sedaj pa samo še eno: klopi, stolov, mize in table v šoli potrebujem; pokazal pa vam bom, kako bom to vse dobil. Lesa je tukaj dovolj, in kdor ni prav reven, mi lahko da en par desek za klopi; tablo bom pa sam preskerbel". „Lahko!" odgovorijo možje, ker berač nobeden ni hotel biti. „Z mizarjem sem že govoril, in sedaj je vse v redu; v osmih dneh bomo imeli z božjo pomočjo že šolo, kteri enake ne bo v celi okolici". S temi besedami se učitelj poslovi, voši lahko noč, in gre počivat. Precej pa, ko odide, vsi eden čez drugega kričijo, kako so mu jih pod nos dajali, in da jih je že za enkrat dovolj slišal; samo župan molči in premišljuje, kar je te dni zvedel, in ne more svojih misli več vrediti. {n«ije prih.-» Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. 12. Tiče selivke. Se veče čudovitnosti se nam kažejo pri tičali selivkah. Po navadi se misli in sodi, da se mora žival naravnost ravnati po prirojenem nagonu, in da se tej sili ne more upirati. Po takem se nemogoče zdi, da bi mogle tiče selivke, ktere nevkrotljiva sila, kakor se dozdeva, ob svojem času vleče v druge kraje, ta nagon premagati iz ljubezni, smilečnosti in skerbi do kake druge živali — posebno, če ni njihove verste; pa vendar le nagon strahujejo. Zapazilo se je, da se je neki šterk, s kte-rim ona za rane voljo ni mogla odleteli, tri pomladi verno k njej povračal; pnzneja leta pa je tudi po zimi pri nji ostajal. Bolj čudovita pa je sledeča prigodba: Pozno jeseni, kedar ni več pastaričic pri nas, zagledata dva lovca še eno paslaričico kaj skerbno hrarie iskati in urno na hrast zleteti, ko berž kaj vlovi. Ker ju mika ta nenavadna pri- kazen, stopita bliže, in zagledata da iz votle gerče ličja glava luka, precej večja od pastaričice; tii zapazita, da pastaričica temu tiču hrano nosi, in tedaj iz smilečnosti do njega ni šla v topleje kraje. Se vsega na tanko prepričati, splezata na hrast, in slernie vidita, da je ta tič jetnik v svojem gnjezdu, skozi klerega tesno luknjo komaj glavico vtikuje. Začneta ga izrezovati. Med tem čivka in skaklja pestunja pastaričica nemilo okoli nju, ko toliko odrežeta, da tiča vun dobita; vidita, da je kukavica, pa še ne godna, ker še ne more prav stati. Njena mati je tedaj svoje jajce djala v to tesno votlino, v ktero sama ni mogla, pastarici v gnjezdo; ta jo zvali, in mlado skerbno redi. Mlada kukavica zrase v kratkem tako velika, da ne more več skozi luknjo; kakor prezvesta mati skerbi pastarica za svojo vjeto rejenko; zaostaja za nje voljo, ko vse druge so-rodnice na jug odrinejo; terpi rada mraz, zabi sama sebe, in živi le za vjeto revče, ktero ji toliko veselja krati in toliko truda prizadeva. Ali ni ta pastarica prelep zgled materne ljubezni in zvestobe — zgled prave vdanosti v nerazumljive sklepe ? Jednaka vzajemna ljubezen in skerb se tudi drugod kaže, in je blago tolažilo v silnem razporu zdražene narave. Tičo-slovci vejo kaj dokazov, da tudi kanarčiki pridjane mladiče drugih ptičev ljubeznjivo kermijo. Če mladim sovam, snegu-Ijam (sternadom), povodnim kosom in sinicam starši poginejo itd., jih hodijo drugi starši kermit; če je kake starke konec, jo berž druga namestuje, ravno tako starca kdo drug. In kaj počenjajo starke penice in jerebice, če jim kdo mlade zalezuje, da bi ga prekanile? Kakor bi bile pohabljene in šantave plahutajo po malem od gnjezda, naj bi zalezovavca, kteri zagledavši gnejzdo jih mislil vloviti, za sebo napotile, da se med tem mladina more lepo poskriti. Kedar pa je treba mladino braniti, je slednja starka preserčna, prederzna in junaška čez svoje moči; stavi in žertvuje za njo svoje življenje. Tudi on se nikakor ne da osramiti; kakor je veren tovarš, tako je tudi skerben rednik, priden varh, hraber brambovec. Itajše stradajo starši, kakor pa, da bi jim zarod stradal; rajse grevaje zarod zime umirajo, kakor pa hi ga zapustili. Njegov krič, njegova nesreča jim je naj huja bolečina. Pri vsem tem je preočiten persl stvarnikov. Sledeča pri-godba pa še več razodeva: Stara gos je 14 dni v kuhinji valila. Vidno zboli na enkrat precaj hudo; za tega voljo tava iz gnjezda nazaj v hlev k stari goski, in jo prižene s sebo v kuhinjo. Urno si mlada na gnjezdo valit sede, stara pa počene poleg nje, in skoro pogine. — Ker mlada prej nikoli ni prišla v kuhinjo, je očivestno, da je stara čutila bližno smert in — polna skerbi za svoj zarod po svoji smerti — vedila to slutnjo in skerb mladi razodeti in si jo namestnico naprositi, ktera ji tudi zarod lepo zvali, redi in varje kakor lastnega. d»|j« ) i <3> T t © ©e Iz Polhovega Gradca. — Srečna je šola in fara, ktera ima marljive in skerbne učenike. _ v naši šoli nevtrudljivo dalata čast. g. g. kateheta F. Jereb in M. Povše, in vse storita , da bi se šolska mladost prav po keršansko likala in odgojila. Pervi gospod so kupili za našo šolo krasnih podob, ktere se rabijo pri poočitovanji pri razlaganji keršanskega nauka; kar g. katehet uče, to koj tudi na podobah kažejo, ki se potem denejo v dva velika pozlačena okvirja in na steno obesijo. *) Drugi gospod so pa že vlani zapisali našo šolo v družbo sv. Mohora, ter žele, da se časoma napravi šolska bukvar-nica. Veselo je viditi, kako radovedno otroci prebirajo bukve, ki jih izdaja ta družba. Želeti je, da bi se vse slovenske šole vpisale v to verlo družbo. — Pri tej priliki omenjam še to, da naša šola do letos ni imela drevesnice; prosili srno torej našo blagorodno in obče spoštovano gospo grofinjo Blagajevo, da bi nam dovolila, da bi smeli v grajščinski drevesnici mladino v sadjoreji djansko podučevati. Naša prošnja je bila uslišana, in že letos smo nekaj drevesic cepili. — Ta drevesnica šteje že čez 200 požlahtnjenih drevesic. Bog naj obilno poverne vsem, ki kaj dobrega store za šolo. Leop. Boiič, učitelj. Iz Loke. 7. preteč, m. so bili Njih ekscelencija c. k. deželni poglavar gospod baron Bach v tukajšnji deški in dekliški glavni šoli. Na tanko so pozvedovali o obiskanji, številu in napredku učencev in učenk. Kako učenci v posamnih naukih napredujejo, jim nismo mogli pokazati, ker je bil ta dan ravno četertek, in ta dan popoldne so naši učenci prosti; pokazali smo jim le pisanje tukajšnje šole, ktero jim je bilo prav všeč. Pogledali so Njih ekscelencija vse štiri šolske sobe, šolsko orodje i. t. d., in vse je bilo v naj lepšem redu, kar našemu gospodu ravnatelju gotovo čast dela. Zelo nas je veselilo, ko so nas Njih ekscelencija s prijaznimi besedami ogovarjali in v zadevah loških šol na tanko pozvedovali, kar kaže da jim je šolstvo res posebno pri sercu. L. S. *) Založnik teh podob je Herder v Freiburgu. Iz LJubljane. Darila po 50 gold. iz domoljubne vstanove ranj-kega Metelkota so letos dobili ti le g. g. učitelji: Viucenc Levstik na Dobrovi, Janez Dolinar v Sodrašici, Jakop Mencinger v Ži-reh, Josip Levičnik v Železnikih, Karol Krištof v Šentmihelu pri Novem mestu, Jakop Kušlan v Slavini. — Slavna c. k. deželna vlada pa je po ministerskem ukazu 18. maja s št. 839/C. U. tim le gospodom podelila remuneracije iz tukajšnje zaloge za normalne šole, in sicer: Janezu Škoficu, faj-moštru v Suhoru, in Jerneju Dolžanu, fajmoštru v Radovici, zato ker sta sama šolo učila, — Jakopu Grosu, vodju černomeljske glavne šole zavoljo splošnih zaslug pri tej šoli, Jožefu 1»rešatu, duhovnemu pomočniku v Prečni, ker je v Koprivniku učil šolo namestu bolnega učitelja, Janezu Brencetu, lokalistu na Unci zavoljo sad-jereje, vsakemu po 50 gold., in Jurju Vraniču, učitelju v Preserji, zavoljo sadjereje, čebelarstva in svilareje 35 gold. — SI. vredništvo priljubljene knjige „Drobtinic" vabi na na-ročbo tega letnika (1865). Kdor je kupoval in bral prejšnje tečaje te izverstne knjige, si bo gotovo preskerbel tudi ta letnik, kteri se po vsi pravici meri z dosedanjimi. Mehko vezane veljajo 90 kr. — Ravno kar „Slov, Matica" svojim udom razpošilja lepo knjigo „Zgodovino slovenskega naroda". Spisal Jan. Terdina. Meseca septemkra udje dobe še „Koledar" za 1. 1867. z imenikom in društvenim poročilom. — Učenci mestne glavne šole so kakor vlani tudi letos v Sent-jakopski cerkvi prav ganljivo obhajali god sv. Alojzija in ob enem pervo sv. obhajilo. — Časopisi sploh pravijo, da bomo letošnje šolsko leto v ljubljanskih šolah dokončali 15. t. m., vendar menda vradno še tega nihče ue ve za gotovo! Prmembe i «¡¡iiteljskem st&aa. V ljubljanski škol\ji. G. France Kolar, poterj. pripravnik pride za podučitelja v Semič. G. g. Janez Pleš k o, podučitelj v Semiču, in Leopold Suhadobnik, podučitelj v Srednji vasi na Kočevskem, sta se službi odpovedala. častit® g. g. ttaiPQ