p. KRIZOSTOM : Procesija. Sto zvončkov cinglja. Sto lučic gori. Kadilo prede sive mreže. V beli pšenični Hostiji Gospodovo Srce živi. Preko polj se procesija vije. Kot sonce monštranca zlata sije in siplje božji blagoslov. Med sladkim kipenjem zvonov vroča molitev gori: ,.Gospodovo Srce v beli pšenični Hostiji, nad nami kraljuj in gospoduj! Sonce žarno nam bodi. Naše misli, naša dela naj tebe iščejo povsod!“ Duhovnik v raj potopljen z nebom tesno spojen Jezusa nosi. Sto zvončkov cinglja. Sto lučic gori. V beli pšenični Hostiji Sonce ljubezni Gospodovo Srce živi. P. MODEST: VEČNI LJUBEZNI. »o je Mozes pasel čredo mladinskega duhovnika Jetra na gori 1^ Horeb, je zagledal ogenj v nizkem grmičevju. Opazoval je in J V opazoval švigajoče plamene ter se prepričal, da grm gori in ne zgori. Radovednost, kaj more neki to biti, ga je gnala bliže in glej — iz plamenečega ognja se je oglasil Bog. Jezus Kristus pa je razodel človeškemu rodu plamenečo ljubezen svojega Srca. Kakor goreči grm gori, pa ne zgori, ker je neskončna, nima ne konca ne kraja; saj je njen izvor v ljubezni Boga Očeta do Boga Sina. To nam je Odrešenik sam zatrdil rekoč: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz vas ljubil; ostanite v moji ljubezni. Ako boste spolnili moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas, in da se vaše veselje dopolni.** (Jan. 15, 9—11). Ljubezni pa Jezus ni učil samo z besedo, ampak jo je tudi v dejanju pokazal. Pomagal je ženinu in nevesti v injuni zadregi na ženito-vanju v Kani; utolažil je jokajočo mater v Naimu ter ji mrtvega sina vrnil živega; odpuščal je spokornim grešnikom, ozdravljal bolnike, izganjal hude duhove. Vse to in še mnogo drugega je storila njegova vseobsegajoča ljubezen, zakaj on ni prišel, da bii svet sodil, ampak da bi svet zveličal. Nesebična požrtvovalnost je odsevala iz njegove ljubezni. »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje** (Jan. 15, 13). In Jezus se ni upiral dati svojega življenja v odkup Adamovih otrok. Ni šel v smrt samo za prijatelje, marveč tudi za sovražnike; celo za tiste, ki so ga pribili na križ, za tiste, ki so še umirajočega preklinjali, zaničevali, zasramovali, je prosil: »Oče odpusti jim...“ Ko je mrtev visel na križu, je pristopil vojak ter mu s sulico odpri Srce. Tudi to je Gospod dopustil, nam v jasen dokaz, da močnejša ko smrt je njegova ljubezen. Da, močnejša ko smrt! Ne samo do smrti, ne samo db vnebohoda, marveč vedno, vse dni do konca sveta je hotel ostati pri nas. „Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je skazal ljubezen do konca.** Tabernakelj nam to najlepše dokazuje. Noč in dan prebiva v njem Jezus, ki nas vabi k sebi, ki nas hrani s svojim Telesom in napaja s svojo Krvjo, da ne omagamo na potu zveličanja. Pa mi! Ali ni naše srce ustvarjeno za ljubezen? Če človek nima ljubezni do Boga, i;ma pač ljubezen do stvari; sebično, ničemerno, p°' gosto celo grešno ljubezen. Ali ne bi bilo to velika nehvaležnost napram Zveličarju? Saj nas je ljubil preje, preden smo mi njega mogli ljubih; zato ima sedaj pravico zahtevati od nas ljubezen. »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako želim, da bi se že vnel!** (Lik. 12, 49). Ne preslišimo tega glasu, ako hočemo, da bo naše veselje doppl' njeno. Naj naše srce plapola kakor goreči grm v ljubezni do Jezusa in v viharjih življenja bomo okušali, kako sladek je Gospod. 0^0 P. ROMAN: ms BLAŽENA HUMILIJANA. (2. junija.) ~l 1 di.no mesto na svetu, ki ima ime po rožah in po cvetju — „Florenca-|H Cvetoča" je bilo tako srečno, da je imelo tvojo zibelko v svojem naročju. Bilo je v letu 122U, ko je slavna rodbina de’ Čerehi pognala v nov uvet, ki naj po lepoti, po modrosti in še zlasti po svetosti zatemni vse druge — to si bila ti humilijana, preprosta, ponižna, skromna ne samo Po imenu Lemveč tudi v resnici. Tvoja mladost? Ali maj opisujem kako raste cvet na polju, ali foža na vrtu? Raste, kipi in se v nebo smehlja svojemu stvarniku. Tako je živela tudi Humilijana svoja otroška leta in zorela v dekliška. Šestnajsta pomlad ji je postala usodna. Na željo starišev, iz obzira do aristokratskih rodbin se je morala poročiti z možem, ki ji je bil po plemstvu enak, po duševnosti pa povsem nesličem. Petero dolgih let polnih razočaranja, bridkosti, neumevanja in ponižanja je trajal ta zakon. Ko ji je soprog zbolel ni gledala nazaj na bridka leta, ampak mu je vsa dobra stregla z največjo vdanostjo prav do konca. Ker si je s svojim Precej nelepim in razkošnim življenjem nakopal poleg bolezni tudi MJnogo dolgov, je te po njegovi smrti z lastno doto in s svojim osebnim Premoženjem poravnala in uredila. Nato se je vrnila v očetovo hišo. Marsikatero oko se je ozrlo za komaj enaindvajsetletno vdovo kratico in domačih zgovornost se je trudila na vse načine, da jo pregovore k novi poroki. Sedaj se je temu odločno ustavila. Da je ne bi še nadalje nadlegovali, si je izbrala v predmestju zapuščen stolp in se ondi nastanila. V skrbi, da ne zapade morda mračno-sh in zapusti pravo pot ljubezni, je v svoji živi veri in resnobi prosila za sprejem v tretji frančiškanski red in se prepustila docela vodstvu duhovniku - frančiškanu. V cerkvi sv. Križa v Florenci je prejela tre-'■1 eredno obleko. , Odtedaj se je prav do kraja posvetila samo eni skrbi: Živeti Bogu bl'uz pridržka. Bila je usmiljena, ker je bil On usmiljen, potrpežljiva v Mnogoterih boleznih, ker je On z nami potrpežljiv, ponižna tako, da je Plemkinja po rodu in odlična gospa zbirala milodare za uboge gospe 'darise od hiše do hiše. Molitev ji je bila ena sama pesem ljubečega srca, 11eVeže pa je tako ljubila, da je lastna oblačila razdala. Verno je služila Madonni, nebeški kraljici, svetnike je smatrala 2a lučke, ki svetijo ob potu življenja — kot opomin, kol bodrilo, kot zgled, kot prošnja, kot svarilo. Bog, ki je s svojim zvestim zvest in neskončno dober plačnik, je to že na zemlji proslavil. Lastno dete-hčerko, katero je skrbno in lju-eče vzgajala, je obudila iz smrti v življenje, ponovno je vodo spreme-da v olje ali vino. Vendar kljtub očitnim znamenjem božje dobrote, niti za hip ni Prestala biti ponižna. Svoje nebogljeno telo je še nadalje pokorila s r°gi*m postom in cele noči je prečula v molitvi. Kakor lučka, ki z velikim plamenom gori, kmalu olje življenja FOužij€, enako je to sveto življenje kaj kmalu zatonilo. V svojem šestindvajsetem letu, dne 19. maja 1246 je zatisnila trudne oči in spre-° male so v večni jasnosti. ■............LL!l_ilLLJ 1H4..... ...... ■ ■ -Jg" Njeno delo im njeno življenje sta popisala sloveči generalni minister Vid iz Kortone in brat Hipolit iz Florence. Papež Inocenci} XII. pa je njeno češčenje slovesno potrdil. Humilijaina — Ponižna bodi nam vsem, ki tako malo umevamo prošnjo: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi mio je srce po svojem — živ zgled resnega prizadevanja in svetega uresničenja! 0 P. MAVR1C1J O. CAP.: SV. FRANČIŠEK, MOŽ ŽIVE IN MOČNE VERE. 3. Zaradi vere je trpel. v. Frančišek pa ni samo po veri živel in za vero delal, temveč je za-radi vere tudi trpel. Nad njim so se prav do pičice natančno izpel-nile besede sv. Pavla: „Vsi, ki hočejo bpgoljuhno živeti v Kristusu Jezusu, bodo trpeli preganjanje" (2 Tim. 3, 12). Klo je namreč začel posnemati ubogega Jezusa, ko se je oblekel v siromašno haljo ter se hranil s priberačenim kruhom, tedaj so se mu začeli njegovi poprejšnji tovariši iu prijatelji posmehovati, njegov oče pa je ž njim celo grdo ravnal in surovo postopal. Frančiška je vse to sicer bolelo, toda iz navdušenja za popolno življenje po načinu svetega evangelija je vse z veseljem in potrpežljivo prenašal. Poleg tega je moralo biti zanj, ki je bil od mladosti navajen na vse dobrote življenja, zelo težavno in zoprno nositi namesto mehkužne obleke spokorno haljo ter uživati namesto izbrane hrane beraški kruh. In vendar se ni ustrašil nobene žrtve in nobene težave* samo da je zamogel tem bolj natančno posnemati svojega božjega Zveličarja. Spominjajoč se besed Jezusovih: „Če hoče kdo za menoj hoditi* naj se odpove samemu sebi, naj vzame svoj križ ter hodi za menoj (Mat. 16, 24), je junaško premagal samega sebe ter zamenjal prijetno in mehkužno življenje s strogim in spokornim življenjem. Kakor v začetku, tako je moral tudi pozneje marsikaj hudega pre' stati in pretrpeti zaradi svojih verskih nazorov in svojega svetega življenja. Niti njegovi redovni bratje niso imeli vedno dovolj zmisla za spokorno in siromašno življenje ter so mu v marsičem nasprotovali-Frančiška, ki je bil ves navdušen za sveto siromaštvo in najvišjo sp?' kornost, je to nasprotovanje gotovo nekoliko razburjalo in moral j? prestati mnogo notranjih bojev, da je potlačil svojo nevoljo in da J'1 prišel z brati v prepir. Njegovo življenje je bilo res polno žrtev i'1 trpljenja zaradi njegovega prepričanja, ki je izviralo iz globoke in ži'e vere. Tudi dandanes nimajo ljudje za življenje po veri nobenega praveg3 zmisla. Kaj radi se norčujejo iz vseh tistih, ki izpolnjujejo božje in cei' kvene zapovedi ter žive kot dobri kristjani. Večkrat pa jih tudi obr°' kujejo, preganjajo ter z njimi krivično postopajo. Tudi nam se lahk° pripeti, da se bo morda kdo norčeval iz naše pobožnosti, iz našega k?' loliškega prepričanja in iz našega redovnega poklica. Morda še pride)0 kedaj tudi taki časi, ko bo treba zaradi vere trpeti krvavo preganjanja Nič se ne dajmo oplašiti! Naj nas ljudje zaradi naše vere še tako zaničujejo in preganjajo, prenašajmo vse potrpežljivo ter se žrtvujmo z3 svoje vzvišene ideale, kakor se je žrtvoval sv. Frančišek. Odločno in brez strahu pokažimo svetu, da hočemo biti zvesti pristaši Kristusove vere in dobri kristjani, kajti le potem bodo tudi nam veljale Jezusove besede: »Kdor spozna mene pred ljudmi, tistega bom tudi jaz spoznal pred Očetom, ki je v nebesih. In kdor zataji mene pred ljudmi, tistega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih" (Mat. 10, 32). Sv. Frančišek je hotel v svoji mladosti postati slaven vitez. Ta želja se mu ni izpolnila. Bog ga je poklical v svojo službo in ga vodil po svojih potili, tako da je postal božji vitez ali „glasnik velikega Kralja", kakor se je o sebi sam izrazil ob neki priliki. Kot božji vitez je natančno po naukih svete vere živel, za vero neumorno delal in zaradi vere junaško trpel. Bog pa ga je za plačilo za njegovo zares vitežko življenje, delovanje in trpljenje ovenčal s svetniško slavo, tako da so se nad njim uresničile besede psalmi,stove: »Pravični bo živel v večnem spominu" (Ps. Ul, 7). Sedem sto let je že minilo, odkar je zapustil svet in legel v grob, toda njegov spomin ni ugasnil in ne bo ugasnil nikoli. Milijoni in milijoni ljudi, katoličani in drugoverci, se zajemajo zanj, občudujejo njegovo značajnost in se divijo njegovi duševni lepoti in veličini. Kaj mu je pripomoglo do te slave, če ne njegova živa in močna vera? O vera, to je ros nekaj božjega, nekaj vzvišenega in nekaj imenitnega! Vera je več vredna, kot vsa posvetna slava in vse posvetno bogastvo. Zato pa jo ce-nbno in spoštujmo, živimo po njenih predpisih, delajmo za njeno ohra-uitev in poglobitev ter bodimo pripravljeni za njo tudi kaj trpeti in žrtvovati, kadar bi bilo treba! Potem bomo tudi mi božji vitezi in z apostolom sv. Janezom borno lahko vzkliknili: JZmaiga, ki premaga svet, •ie naša vera" (1 Jan. 5, 4). 0 ANGELIK: v C' CILJI IN POTA. Jezus, Marija. lovek bi mislil, da je dandanes skoro odveč opozarjati na vljudnost, ki simo- jo dolžni Gospodu Bogu, ko vendar svet toliko da, . — toliko upošteva medsebojno vljudnost. Pa ni res tako. Tudi med ^kaiirnenovanimi dobrimi kristjani se zdi, kakor da bi spadalo k olika-llemu vedenju, da se v obnašanju do Boga kolikor možno malo ozirajo lla vljudnost, ki so jo tudi Njemu dolžni. , Ne bom tu govoril o obnašanju kristjanov v cerkvi, morebiti o tem a,'Ugič, pač pa imam pred očmi ono, tudi med dobrimi kristjani udo-^uČeno napako, da neštetokrat dan za dnem po nemarnem izgovarjajo ^veta imena: Jezus, Marija in podobno. Pri vsaki priliki je to na vrsti, Ce se nad kako stvarjo čudijo ali so iznenadeni, če so jezni in ali jih je trah, če so dobre ali če so slabe volje, če pade na tla krožnik ali se Posmodi mleko, vedno in povsod izgovarjajo ta imena. Navadijo se °učno tega tako, da sploh ne čutijo, da bi bilo to kaj napačnega. In vendar je pogrešano. Predvsem je to proti vljudnosti, smo jo tudi Bogu dolžni. Pecimo, da bi kdo tvoje krstno . e> kakor te doma kličejo, tebi nič, meni nič le parkrat izgovoril v >3i navzočnosti brez potrebe. Vprašal ali vprašala bi nedvomno, kaj ,’oče od tebe. In če bi dobil odgovor: Še mislil nisem na te, to le tako k ki j* navade izgovarjam. Kaj bi si mislil o takem človeku? Če bi bil zelo P°trpežljive narave in prepričan sem, da si, bi si mislil: Siecr je dober človek, ampak vzgojen pa ni dobro, in če ima druge čednosti, mu nekoliko več obzirnosti ali vljudnosti ne bi nič škodovalo. Če bi bil pa malce slabe volje, bi prejkone rekel sam pri sebi: Najbrž mu malo manjka. In če po vsej pravici zahtevaš toliko vljudnosti in pozornosti za svojo lastno osebo, je jasno, da ima pravico zahtevati to tudi Bog, ki pravi v drugi božji zapovedi: Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, tvojega Boga. Nočem trditi, da je to brezmiselno izgovarjanje svetih imen že greh, ker se navadno to zgodi v naglici in brez vsakega pomisleka. Toda napaka je vendar, kakor je razvidno iz besedi sv. pisma: „Gospod ne bo smatral za nedolžnega, kdor bo imenoval njegovo ime po nemarnem." (2 Moz. 20, 7). Gotovo je to slaba navada, katere neprijetnost bo občutil vsakdo takrat ko pride v stisko, zlasti v poslednjih trenutkih življenja. Dosti moliti takrat ne bo mogel, v največjo tolažbo mu bodo kratki zdihljaji: Jezus, Marija, Jožef in kako naj se navadi tedaj ta sveta imena spoštljivo in z zaupanjem izgovarjati, če jih je dolga leta neštetokrat tja v en dan izgovarjal. To premisli in več ne boš izgovarjal svetih imen po nemarnem- Vprašaš morda: Kako naj se tega odvadim? Prišlo mi je že tako zelo v navado, in starih navad se človek težko otrese. Rad verjamem. Toda kakor si se tega navadil, tako se lahko tudi odvadiš. Treba le malo dobre in trdne volje. Daj vselej, kedar izgovoriš sveto ime brez spoštovanja in potrebe 50 par na stran za reveže. Ker te bo to nekaj stalo, boš kmalu rešen te razvade. Če tega ne zmoreš, se lahko odpoveš tej ali oni prijetnosti, ki bi si jo sicer smel privoščiti’ pa jo brez škode lahko opustiš ali pa si sam naloži kako drugo pokoro in se prostovoljno podvrži kaki neprijetnosti s tem, da točno vstaneš ali kaj podobnega^ Kdor resno hoče, tudi more. 0^0 ŽUPNIK I. SESEK: NAŠ MOŽ IN TRETJI RED SV. FRANČIŠKA- "T Tse te reči pa niso zapovedane pod smrtnim grehom. Torej tudi \ / vse to lahko spolnujejo tudi možje; zaito le več mož v tretji red* V d) Naš mož bodi tretjerednik tudi zato, iker tretji red Prl' naša svetu sploh in posameznikom posebej mnogo božjega blagoslov2 in milosti. Koliko se moli v tretjem redu, kjer ni le eden ali dva zbraJj v imenu Jezusovem, ampak na tisoče in tisoče; koliko drugih dobrih de se izvrši potom tretjega reda, koliko se dobi odpustkov in drugih mil0'' sti! In to ne more ostati brez vpliva in uspeha, da se zopet pridobi vse javno življenje za Kristusa in njegovo cerkev. II. Pa bo kdo rekel, vse to je res in lepo, ali kako pridobiti naš može za tretji red? Ta težki „kaiko“ dela marsikomu preglavico. Teorf' tično se pač lahko pove im priporoča kako, a v praksi doseči uspehe r druga stvar. Da te težave premagaš, bodi tvoje postopanje naslednje: a) Če hočeš pridobiti ljudi sploh za tretji red, zlasti še može, moraš prav gotovo posluževati tudi nadnaravnih pripomočkov; kar tu velja: »Prazno je delo brez sreče z nebes." Predvsem je potrebj1 molitev, da se odstranijo vse ovire, ki se stavijo nasproti tretjemu red°' Od milosti božje, od božjega blagoslova je delovanje v tretjem redu v prvi vrsti odvisno. Nikdar namreč ne zadostujejo razna naravna sredstva, ampak, treba je tudi milosti. Milost pa se pridobi največ po molitvi. Torej če hočemo tudi naše može pridobiti za tretji red, moramo sami in tudi vsi udje tretjega reda v ta namen moliti. b) Potreben je dober zgled. Da mnogi ne marajo za tretji red, so dostikrat največ krivi slabi, pohujšljivi zgledi tretjerednikov. Sv. Frančišek je najbolj povdarjal dober zgled, tri navadno več zaleže kakor dobra pridiga, baj nam je znano, da „besede mičejo, zgledi vlečejo". Dober zgled mi pridiga besed, ampak pridiga dejanj, je taikorekoč nazorni nauk. Jasno je, da brez dobrega zgleda v tretjem redu ne gre. Ker je na dobrem zgledu toliko ležeče, ni poglavitno, koliko jih je v tretjem redu, temveč bolj važno je, kakšni so v tretjem, redu. Gotovo je tedaj, da borno pridobili in privabili može za tretji red le z dobrim zgledom tistih, ki so že v tretjem redu. c) Za pridobitev imož v tretji red je tudi mnogo odvisno od našega osebnega stika z možmi. S prijaznim pojasnilom je treba izpodbiti razne predsodke in napačne sodbe, ki jih imajo še mnogi o tretjem redu. Naši možje so še vedno premalo poučeni, kaj je tretji red, kakšne so dolžnosti in katere koristi nudi posamezniku, družini in splošnosti. Treba jih je primerno poučiti, kake važnosti je tretji red za može, (tretji red moški red). Dobro je opozoriti može na spravo trpečega Zveličarja in na njihovo apostolstvo. Tudi ne pozabi na delavnost in uspehe tretjega reda v preteklosti. Povej, da je nad 30 raznih papežev priporočalo tretji red in koliko slavnih mož je bilo v tretjem redu, Pgsluži se vsake prilike, recimo; spraševanja ženinov, obiska bolnikov in smrtnih slučajev, da govoriš o tem, česar naj bi bilo tvoje srce polno. Zavzemi se za može z vso ljubeznijo, zaupanjem in potrpežljivostjo. Zgled naj nam, bo Kristus. Naši možje so kajpada v verskih stvareh in v pobožnosti bolj trdi; toda če bodo videli, da se tudi za može in za nje še prav posebno zavzemamo, da nam je prav posebna skrb za zveličanje njih duš, pa se bodo polagoma omehčali, bodo vedno bolj in bolj zgubljali strah pred ljudmi in bodo začeli tudi oni živeti bolj „v strahu božjem". Nihče seveda pa naj ne pričakuje, da se bo to kar čez moč zgodilo, nihče ne sme Pričakovati takojšnjih uspehov. Kljub temu ne smemo rok križem držati, ampak bodimo vztrajni pri svoji blagodejni delavnosti za tretji red 'n sčasoma bomo spoznali in videli, da naše neprestano vplivanje na ®ože v tem smislu ne bo zastonj; kajti tudi kaplja, ki le in le pada, izdolbe kamen. Ta izredna dušnopastirska skrb za može nam bo slej ali Prej bogato poplačana. Dandanes smo že tako daleč, da ne more biti več naša skrb samo, hako množice za krščanstvo ohraniti, temveč mora biti naša skrb tudi, hako jih zopet vnovič za vero in cerkev pridobiti. Marsikje velja isto Za naše može. Enajsta ura je, da se,zlasti duhovščina loti globokega in °hsežnega misijonskega dela v čisto katoliškem duhu. Saj nas mora k tem,u siliti ljubezen Kristusova (2. Kor. 5, 14.), da damo našemu možu yse, da še vsposobi in vtrdi v pristno katoliškega moža. Naš trud mora hi za tem, da se bo naš mož soeloma zavedal svoje katoliške duše, da Se mu vrne globoka katoliška zavest in da se obnovi v njem pravo Jhdoliško mišljenje in prepričanje. Naš mož naj ve, da je njegova glava hri&tus (Kor. 11, 3.) in da ga k tej glavi vodi in približuje ravno tretji |.ed. Da pa to dosežemo, polagajmo veliko važnost v to, da vztrajno vo-aiIho in sigurno pripeljemo naše može v tretji red. P. ROMAN: SKOZI TRPLJENJE DO SREČE. Zgodba trpečih in ljubečih src. IX. poglavje. spa Ela je Henrika sprva sicer ljubeznivo oštevala, nazadnje pa se je stvar tako preokrenila, da je Henrik še pred koncem obiska pozabil na svojo jezo, na svoje trdne sklepe in zopet podlegel čaru dveh zapeljivih in strastnih oči, objemu dveh negovanih, brezdelnih rok ... H kosilu ga ni bilo domov. Šele proti večeru je prišel in na Ančkino vprašanje, če hoče večerjati, je osorno in rezko odgovoril, da je nekaj bolan in naj ga pusti pri miru. Gospa Malija je ta kratki razgovor med bratom in sestro čula v svojo sobo in oči so se ji zalile s solzami. Čutila je dobro, da je Henrik na slabih potih, slutila tudi globino tega padca in z grozo itn temno slutnjo, čakala dneva, kdaj zve podrobnosti. Svojega otroka ljubi, trpela bi zanj vse muke, mJolila je zanj — kolikor ve le Bog — več ne i niore storiti. Zato je često jokala tiste solze, ki najbolj peko, solze žalosti za otroka, ki na ljubezen pljuje in kamenje meče. Ančka pa ni bila take narave kot mama. Pač nežna in finega občutja ter zbranega okusa — ampak pri vsem tem je bila energična, kot njen oče. Tako je na Henrikove osorne besede mir mo odšla v kuhinjo, odpovedala večerjo za svojega brata in naročila kuharici močan želodčen čaj. Zakaj kapucek je znal biti tudi poreden... Čez dobre pol ure zatem je potrkala precej odločno na Henrikova vrata. Sprva ni dal odgovora, ker pa le ni odnehala, je nazadnje precej nevoljen vprašal kaj da želi. • »Nič posebnega! Rekel si, da si bolan — pa sem ukazala da ti pripravijo čaj. Sedaj sem ti ga prinelsa.“ Henrik je že hotel sestro prav krepko odsloviti, toda nekaj v njenem glasu ga je svarilo, naj se lepo uda. Odprl je vrata in Ančka je stopila v njegovo sobo, ker ni imel luči, je sama prižgala, skodelico postavila na obrobek pisalne mize in se vsedla. „Želiš“ — jo je Henrik precej hladno vprašal. Želim ničesar ne, pač pa zahtevami sledeče: Da boš še jutri mamo prosil oproščenja za svoje netaktnosti, tekom zadnjih tednov in da čiim-preje urediš vse svoje umazane zadeve. Nič ne vem podrobnega kaj imaš, samo to vem, da lepo ne živiš in da denar trosiš, študiraš pa ne. Sicer sem mlajša od tebe in me je sirarn, da te moram jaz kregati, pa je boljše, da ti jaz povem, kot pa nobeden. Mama boleha. Za Pavlom se ji toži, on je imel nesrečo in ni kriv* razen morda, da je tako trmast in noče domov. Ti si pa kriv in vede delaš žalost staršem. Namesto, da bi v nesreči stal očetu na strani, pa še bolj površno živiš in se vedno manj meniš za dom in za svoje delo-Samo to sem hotela povedati in inič več. Pa brez zamere — tvoja sestra sem in rada te imam." Ko je to izrekla je vstala, da odide. Henrik jo je prijel za roko* jo pritegnil k sebi in ji pogledal v oči. »Ančka, ti si dobra — ne veš kako je svet umazan in jaz tudi. Ančka moli zame — — —“ 169 == „Ko bi šel k spovedi? že dolgo nisi bil, je zašepetala Ančka. „Ne morem, ne morem," sedaj pa pojdi — ne zamerim Ti ne, saj bniaš prav, samo Ti ne veš-------“ X. poglavje. Par dni za tem je gospa Traven odhajala od maše pri frančiškanih, že dolgo vrsto let je imela navado iti vsak 'torek in vsako soboto k sveti daritvi in moralo bi že biti nekaj prav posebnega, da bi bila svojo navado opustila. Ko je zavila pri glavni pošti po Dunajski cesti, naenkrat uzre Pavla, ki je pravkar izstopal iz tramvaja. Korak ji zastane 'n če tudi jo srce boli, da je sin tako neizprosen in noče več poznati doma, vendar jo premaga ljubezen in nehote usmeri korake proti njemu. Mejtem jo je Pavel tudi že ogledal, in malce v zadregi, z rdečico na licih, ji hiti nasproti in ji prav prisrčno poda roko. »Mama, kam pa? No, saj pravzaprav vem, od! maše, kaj' ne? Saj v Pnr tednih nisem še vsega pozabil." »Pavel, ni lepo, da si tako trmast. Vse bi se uredilo, govorila sem že z očetom. Ali ne bi mogel priti domov, vsaj stanovat, če že dela nočeš opustiti?" »Mamca, res ne morem. Ko bom zadevo razvozlal in povsem pojasnil — in če to ne bo mogoče, — ko bom denar vrnil očetu, kolikor §n je po meni izgubil, potem da — drugače ne. Pa tudi tak mir imam zvečer in sedaj še študiram, da bom gotove stvari izboljšal — res ne J^nže. Ne smeš biti huda, saj ti nisi kriva, tudi očetu ne zamerim trdih n&sedi, morda ga sedaj, ko sam delam boljše razumem; ampak kot re,čeno jaz ostanem pri svojem. In kaj Ančka, kako rad bi jo že videl!" „(Za očeta nič ne vprašaš in za Henrika? Veš, oče se je zelo pobral, skrbi ima in to ga boli. Henrik mi pa dela sive lase. Odkar si °dšel od doma, sploh nima več miru, talko čuden je, tako nestalen, kakor da nekaj išče in sam ne ve kaj. Videla sem ga že tudi, da je vsa Pisana, ki jih je dobil razrezal na drobne kosce. Smili se mi, mislim, je nervozen, sama ne vem, kaj naj začnem. Samo Ančka mi je ostala, “avel pridi nazaj, bo tudi za Henrika dobro." »Ne, mama, sem rekel. In kar se Henrika tiče — se meni močno da ima vse preveč prostega časa. Jaz,... pa pustiva to. Danes imam dopust, moram si nakupiti raznih stvari za mojo sobico. Nekaji vaz, nekaj udobnosti recimlo. Saj me poznaš, kakšne želje imam. Tudi doma Seto vedno imel kaj zelenega v sobi. Tako zelo ljubim rože..." , »Razumem, Pavel" — je odvrnila gospa Traven in se nasmehnila k°niaj vidno iz modrosti zrele žene. Dobro je začutila, da to hrepe-eoje po rožah in cvetju in udobnosti in vazah ni sanm radi njega, mpak da misli in želje nekam hrepene, da si ženske roke želi, ki bi mu Sak dan ustvarila tisto nežno domačnost, kot je je bil navajen doma. Vendar so bile to samo misli, ki so navdajale dobro gospo in skrbno oiater na potu domov. Rekla o vsem tem ni ničesar. Od Pavla se je poslovila samo z besedo, ki je njej vse pomenila ir>a svidenje! XI. p o g 1 a v j e. . ivo se je Havel poslovil od mame, je name rja 1 iti po Prešernovi preko frančiškanskega mostu na Mestni trg, ker so ondi trgovine, stn,Se- inaiboli 'odgovarjajo njegovemu okusu. Prav pred mostom ob Pnicah pred cerkvijo pa mlu zastane korak — pred seboj je bil ugledal dvoje oči, tisto vitko postavo, ki ga je spremljala od onega koncertnega večera v Unionu vsak dan med delom in tiste oči, ki so ga vsak večer v tihi sobi pri delu taiko toplo pozdravljale in spremljale. Tudi ona se je nehote ustavila in pogleda sta se strnila. Oba sta v hipni zadregi. Naposled pa bušk ne preko njenega obraza poreden smehljaj in v lem Pavel že najde besedo oproščenja in se istočasno predstavlja: „Ce smem, moje ime je Pavel Traven, obralo vod j a sem." Zelo me veseli gospod Traven in moje ime je Vlada Javorink — m kaj sedaj? ali naj tu ostaneva? Bilo je v njej nekaj tiste čudovite mestne gotovosti, ki zadrege malone ne pozna ali pa se ve z naravno in ljubeznivo kretnjo iz nje pomagati. Morda Vas smem spremiti, ampak prosim, da me ne razumete napačno, ne vem, če je ljubo? In odgovor na to vprašanje se mu je zdel tako važen — kako je lepa, je pomislil, kako sveža in tako ljubka. Odgovoril mu je srebrn saneh s pristankom: „že smete, samo daleč ne grem. Veste danes sem zgodaj začela z delom v pisarni in sploh nisem še zajutrkovala in sedaj uri je šef dovolil, da grem lahko za pol utre ven. „No in »Voltman" ni daleč kot morda veste?" „Voltman“ je Pavel malce začudeno ponovil. „Ne vem, kaj mislite?" Tu smo pa že ime bolj doma — slaščičarna je, če vas tako zelo zanima. In tja grem na čokolado — da veste. Pavel je samo žalostno rekel: »Škoda, da je tako blizu in kotel še vprašati, kje stanuje — pa si ni upal. Ona pa je mejtem žuborela poleg njega kakor sladka ptička, vsa brezskrbna, vsa solnčna. Pavel je tisto noč imel zelo sladke sanje. Če bi njegova mama vedela zanje, bi se samo umevajoče smehljala. (Nadaljevanje sledi.) O P. HUGO: BRATOVŠČINA PASU SV. FRANČIŠKA. ratovščiua tega imena je že jako stara. Nekdaj je bila zelo v či-k< slih. Pozneje je, kakor mnoge druge bratovščine, prešla v po-■ J žabo. Šele v zadnjem času, ko se je svet znova začel zanimati za sv. Frančiška, jo zopet skušajo oživiti. Tudi med nami so se že napravil' prvi poskusi jo nanovo vpeljati. V frančiškanskem samostanu v Mariboru so začeli. Na velikonočni ponedeljek so bili prvi sprejeti. Sledila je Ljubljana. Prvo nedeljo maja je marijaniški katehet P. Krizostoim. • O. F. M. sprejel 59 »Malih Frančiškovih križarjev" opasal s pasom sv. Frančiška. Čujeimo, da so se ti prvi poskusi jako dobro obnesli in zbudili mnogo zanimanja za te nove križarje, tako med mladino, kakor med stariši, ki so bili priča slovesnega sprejema. To nam daje upanje-da se bo bratovščina pod novo firmo »Malih Frančiškovih križarjev znova prijela, če bodo le tudi voditelji mladine poprijeli. Lavantinska duhovščina, zlasti ona, ki se zbira v skupščini duhovnikov treljeredrU' kov, kaže veliko zanimanja in umevanja za stvar. Da bi to zanimanje še bolj razvnel, odnosno je nanovo vzbudil, se mi je zdelo umestno p°' dati kratko zgodovino te bratovšične in nje pomen pod novo firmo za sedanjo organizacijo naše šolske mladine na strogo verski podlagi. Ustanovitelj bratovščine pasu sv. Frančiška je papež Sikst V. SaU1 bivši frančiškan-minorit, je imel dosti prilike spoznati, kako ljudstvu ljubi sv. I' ranč iška. Vedel je pa tudi, da mnogi njegovih ljubiteljev iz kateregakoli vzroka ne .morejo postati njegovi otroci, niti pod zastavo tretjega reda. Kajti dolžnosti tretjega reda so bile v njegovem času bistveno večje in strožje, kot so danes. Da bi pa tudi te zbral pod njegovo zastavo, je popolnoma po lastnem nagibu, kakor pravi sam, v svo-]om ustanovnem pismu „Ex supreinae diispositionis", z dne 19. nov. 1585., zamislil bratovščino pasu sv. Frančiška, ter jo imenovanega dne v nagrobni cerkvi asiškega očaka vpeljal. Milosti, katere ji je naklonil, &o bile za tiste čase tako izredne, da so mnogi morali dvomiti o njih Pristnosti. Kajti že naslednje leto je izdal drugo apostolsko pismo „Di-rinae charitatis", v katerem pravi: „Da bi pa kdo kdaj ne dvomil o Pristnosti našega prejšnjega pisma, ga z našo, oblastjo še enkrat v zaščito^ vzamemo." Bratom in sestram, ki bi nosile v lo blagoslovljen pas sv- Frančiška, kakor ga nosijo njegovi redovni sinovi in hčere vseh treh redov, je dovolil posebni popolni odpustek in še vse odpustke že obstoječe bratovščine Gonfalonierov. To je bila križarsko-marijanska bratovščina, nekakih Marijinih križarjev, katerih namen je bil kristjane odkupovati iz služnosti Saracenov. Vitezi so imeli belo obleko z rdečim križem na desni rami. Ustanovitelj te bratovščine je baje sv. Bonaventura. Obstoja še sedaj pri cerkvi sv. Lucije del Gonfalone v Bimu. Le ujen namen je drugi, skrb za uboge, zlasti za možitev zrela, a revna dekleta. Ta bratovščina je naklanjala celo več popolnih odpustkov. Ni čuda, če je bila s tolikimi milostmi obdarovana bratovščina pasu fv- Frančiška pravi magnet za njegove ljubitelje, ki se niso mogli no-kueinu treh redov priklopiti. Kmalu je dobila vse polno hčera in tako Postala velika ali nadbratovščina. Pravico ustanavljati bratovščine hčerke, so imeli prvotno samo frančiškani-minoriti, ki so varuhi Fran-iškovega groba, kjer je sedež bratovščine matere. A že papež Pavel V. i® z apostolskim pismom „Nuper Archiconfraternitati" z dne 11. marca ty07. isto pravico dal tudi frančiškanom-observantom, pod pogojem, če ki v tistem kraju minoritov. Eni kot drugi so bratovščino z vnemo in elikim vspehom širili. Naše vrhovno redovno predstojništvo je dne • jul. 1688. .odredilo, da se mora vpeljati v vsakem samostanu celega heda. . Ljubljanski frančiškani niso čakali tega ukaza. Že šest let prej, •1682. so jo vpeljali. Tudi med nami .se je hitro prijela. Naša provin-kjjalna kronika ve povedati, da .se je v Ljubljani vsako leto samo na 8‘avni bratovski praznik, porcijunkulo, vpisalo do 2000 novih udov. kozi leto pa je bilo sprejetih tudi več kot tisoč. Bratovska knjiga v naši Jubljanski samostanski knjižnici je debelejša kot mašna knjiga in polna kieu. Isto privlačno silo je imela bratovščina tudi po drugih naših samostanih. Kakor izvemo iz zgoraj imenovane kronike, je bila res po-sod vpeljana. Pospeševale so njen razmah razne bratovske slovesnosti, sako pryo nedeljo v mesecu so imeli udje posebno sv. mašo s slo-uosko pridigo in procesijo. Vse to se je še slovesneje vršilo na porci-'I ukulo. Bratovščina je imela tudi lepo premoženje. Poleg običajne bo- ^ale miloščine je dobivala še razne zapuščine, tako v denarju, kakor blagu. » Kakih sto let je lepo procvitala. Potem je pa začela propadati. neta 1726. je takratni ljubljanski gvardijan P. Maksim Bueš v svoji vlogi n* I)r°vincijalno vodstvo tožil, da je bratovščina pasu sv. Frančiška po-aPana in pozabljena. Predlagal je, naj bi se nanovo oživila. In res je °v':ncijalno vodstvo odredilo, da se ima po vseh samostanih obnoviti in potom nekdanjih slovesnosti širiti. Na ta ukaz je kmalu po vseh samostanih zopet vzcvela in cvela, dokler je ni jožefinska, slana z drugimi vred poparila. Poslej se med nami ni več dvignila. A tudi drugod je le bolj životarila, dokler je pomlajen franoiskanizem naših dni ni poklical k novemu življenju. Pobudo k temu je dal sedanji sv. oče v svoji okrožnici za 700-let-nico sv. Frančiška. Potem ko je pozval verne, naj v jubilejnem letu kolikor- mogoče številno stopajo v lil. red, je pristavil: »Kateri pa še niso dosti stari, da bi mogli vstopiti, naj se pridružijo bratovščini pasu sv. Frančiška, da se že od otroških let privadijo temu sv. redu." Na ta poziv z najivišjega mesta, je bratovščina v Italiji znova poživila, drugod pa, kjer je zaspala, ali bila odpravljena, se zopet vpeljuje. Nemci v rajhu so takoj poprijeli, popolnoma v smislu navodil ,sv. očeta. Kjer in kadar imajo slovesno preobleko ali obljube III. reda, gredo pred novimi kandidati tudi malčki, da prejrno pas sv. Frančiška. Tirolci so na svojem tretje-redniškem »dnevu" v Feldkirchnu 8. in 9. sept. lanskega leta sklenili, da jih hočejo posnemati. Seve med nemško mladino, otroci in dorašča-, j očimi, ne izvzemši akademike, je mnogo več smisla za sv. Frančiška in njegove vzore, kot med nami. Tam obstoja že močna »Mladinska Frančiškova zveza" s številnimi krožki in odseki. V njej vlada bujno pomladno življenje, v zarji Frančiškovih vzorov. Pri nas bo treba š® sv. Matije, ki bo led razbil. No, prebili smo ga že in upamo, da nam prej ali slej le zasije pomlad. (Konec prih.) 0 P. ANGELIK: KAKO SODI IN RAVNA KATOLIČAN. Reklama za Jutro. f I T ako sodijo nekateri tudi dobro misleči, kedar berejo v »Cvetju* * da je kak časopis to ali ono novico prinesel in se potem dokaže I njena lažnjivost. Ni naš namen napadati take liste, pač pa hočemo-da bodi javno mnenje katoliško, in javno mnenje kažejo časopisi-Naš časopis kot glasilo vernega ljudstva in zlasti III. reda je katoliški in mora zato braniti katoliška načela o veri in nravnosti. Ako katerikoli list napada katoliško vero in nravnost, moramo seve na to opozoriti svoje ibravoe, in ker ne maramo nikomur delati krivice, ramo navesti časopis, ki je napad prinesel. Večinoma namreč talki časopis' ne prihajajo v katoliške rodbine z izrecno poudarjenim namenom rušit' katoliško vero in nravnost, ampak pod raznimi nedolžnimi krinkam1-In če katoličanu poveš, da je ta ali oni list neveren, da napada ver® ali nravnost, dobiš običajno odgovor: Saj ni res. Zmoti se lahko vsakdo-Zgodovinska resnica ne more škodovati, itd. In uprav dokazati, da ima ta ali oni list očiten namen blatit' to, kar je katoličanu svetega, da tudi dokazanih zmot zoper ver° in nravnost ne popravlja, da zgodovinskih laži ne preklicuje, to dokazati je namen tega oddelka v »Cvetju". Zgodilo se je, da je Jutro dne 19. X. 1928 priobčilo za frančiškaue sramotilen članek. »Cvetje" je v prvi letošnji številki priobčilo stvar®11 popravek. Vsak pošten človek bi pričakoval, da bo Jutro svojo zrno*0 preklicalo. 17,3 Nasprotno. Dne 31. januarja 1929 je znova prineslo enako sramotilen članek v isti zadevi. Slovenec je naslednji dan 1. februarja 1929 isto popravil. Ali je morda Jutro zdaj preklicalo svoje obrekovanje? Ne. Iz tega jasno sledi, da Jutrovemu poročilu ni bil namen, sporočiti javnosti to stvar kot novico, ker od potvorjene novice nihče nič nima koristi, ampak škodovati dobremu imenu frančiškanov-duhovnikov. Da pa ne bo kdo mislil, da pretiravam, naj omenim le še, da Jutro kljub temu, da je bilo leta 1927. na to opozorjeno v Socialni misli iz istega namena že cela leta priobčuje romane kakor: Hči papeža, Veliki inkvizitor, Krvavi kardinal, Pater Kajetan, Papežinja Favsta, V krempljih inkvizicije i. dr. Duhovniki so v teh romanih naslikani kot nečistniki, hinavci, morivci, neznačajni in krvoločni ljudje. Ne bom tajil, da so tekom tisočletne zgodovine bili in so še duhovniki, ki ne živijo tako, kakor zahteva njihov poklic in to zahteva od njih katoliška cerkev, toda zakaj Jutro ne poudari, da so bili taki duhovniki, ki so končno le slabotni ljudje kakor drugi, 1 e i z.j e m a med sto in sto dobrimi duhovniki, ki so dali življenje za svoja načela, in da se enako neznačajnih mož v pomnoženi meri dobi med lajiki? Zgodovina mora poročati resnico, toda povedati mora vso resnico, kar je slabega in tudi kar je dobrega. Ako pa kdo redno poroča le slabe strani, temu pravim, da potvarja zgodovino. Če se najgrši padci, fiajostudnejše pregrehe stalno in redno naprtujejo samo enem u stanu, mora to v večini bravcev zbuditi naziranje, da je dotični stan docela pokvarjen, da je sveta naloga človeštva, da ga iztrebi iz obličja Zemlje. In če je stan duhovniški, mora to zbuditi v čitateljih misel, da so vsi ljudje enaki, da je premagovanje strasti le prazna teorija, ki jo je nemogoče udejstvovati v življenju, saj tega niti tisti ne store, ki so v prvi vrsti poklicano v to. Ako bo morda kdo k temu izvajanju pripomnil, da se na tak način dela reklama za Jutro in njegove romane, kar se je tudi že zgodilo, Jedaj bodi tistemu povedano, da je treba povedati resnico, čeprav jo kdo zlorabi, kajti tu gre za splošno dobro, ve naj dotični tudi, da nikakor nimamo namena postati deležni tujega greha, ki se mu pravi: k grehu molčati. lPo katoliški nravnosti je obrekovanje in opravljanje po časopisu Nedvomno smrtni greh radi škode, ki jo napravi bližnjemu, v našem slučaju celemu stainu, na dobrem imenu. Dolžnost ima, da to 1'r e kliče, pa naj si tako obrekuje zasebno ali v č a -s°pisu. Kajti enaka načela veljajo v zasebnem in javnem življenju. Dolžnost tistih pa, ki te vrstice berejo je, da vedno in povsod, ?asebno in v družbi obsojajo to nenravno početje, dokler ne bo J^vno mnenje, to je splošno mišljenje ljudi, tako, da bo vsakega sram )rati in podpirati tak časopis. Vsakemu, ki bo trdil, da to ni res, lahko daste brati „Cvetje“, kjer je to nepošteno početje tudi jasno dokazano. 1“e javno mnenje resnice, ki mora biti mnenje v s a -1 J?a poštenega človeka more zajeziti javno mnenje ,.a ž i, krivice in pokvarjenosti, ki preti zavladati med kato-llškimi Slovenci. P. ADOLF: SPOMINI IZ MISIJONSKEGA ŽIVLJENJA. T T~ o simo bili tora) omenjeni večer na ladjo prišli, nagnali so nas v pro- store nekdanjega drugega razreda ladje. Ležišč nam niso nakazali, JLVtemiveč vsak si je moral sam poiskati prostor. Midva s tovarišem sva se polastile male kabine. Hotela sva ravno sleči mokro obleko, ko so nas zopet nagnali pred komisijo. Šli smo za vrstjo po eni strani ladje po stopnicah gori, po drugi strani pa doli, prav tako, kakor gremo mi v naših cerkvah ob gotovih časih, ko je darovanje, okrog velikega altarja. Tam, kjer je bilo najvišje, je sedela komisija. Kje je bilo to na ladji, ne vem, ker je bilo po noči in sem bil zelo utrujen. Pred komisijo je vsak vjetnik povedal svojo številko. In komisija ga je vprašala kako malenkost. „Koliko bratov imate," so vprašali mene. — „Enega“, je bil kratek odgovor. „Koliko sester?" — „Tri“. „Koliko sester je omoženih?" — „Dve.“ Komisija je skrbno gledala v nam že znani zapisnik od prvega zaslišanja in je bila z menoj zadovoljna. Na to so nas podili v velik prostor, ki je bil nekaka obednica. Pa dolgem čakanju so nam dali v zamazanih in zarjavelih pločevinastih posodicah grenkega čaja in malo črnega, na pol pečenega kruha. Kje so mogli dobiti tako slabega kruha, ni bilo mogoče uganiti. Od kod pa so bile te zamazane posodice, je vsakdo vedel; rabili so jih pred nami indijski vojaki, katerih prva čednost ni snažnost. Bil sem lačen in žejen, toda ne zadosti, da bi bil hotel te stvari jesti in piti. Prav pozno, veliko po deseti uri, smo prišli v prostore, ki so nam bili določeni za prenočišče na ladji. Zdaj mi je prav prišla blazinica in plahta. Nobeden izmed vjetnikov ni bil tako dobro preskrbljen za noč, kakor jaz. Drugi dan, v petek (27. 11. 14.) sem vstal navsezgodaj. Umil sem se prav skrbno, ker imel sem dosti časa in prostora. Vsi drugi so še počivali. Potem sem si ogledal prostor, ki je bil nam odločen. Bil je velik, toda nizek; na dveh koncih so bile kabine. Po celem prostoru so bile dolge mize in klopi, na katerih so ležali vjetniki drug zraven drugega* prav kakor snopi na podu, ki čakajo mlatičev. Kateri niso našli prostora na mizah in na klopeh, so ležali pod mizami in pod klopmi. Odeje, se ve, ni nihče imel. Pri ozkih vratih, ki peljejo na krov ladje, sta stala na straži dva še čisto mlada vojaka. Imela sta kostanjeve lase in prav lepe modre oči-Kakor simo bili kmalu zvedeli, so bili vsi vojaki na ladji iz Avstralije-Ta angleška kolonija, naselbina, je namreč prevzela vse vojno breme Angleške v Sredozemskem morju. Avstraljci so potomci angleških kaznjencev. Kdor je bil v preteklih stoletjih na Angleškem obsojen v smrt, ali na dolgo vrsto let ječe, so ga odpeljali v daljno Avstralijo, na konec sveta, v najnovejši del zern; lje, ki je le malo manjši ko Evropa, ki pa je bil skoraj brez ljudij. Tukaj so kaznjenca izpostavili na suho rekoč; Doma na Angleškem, nisi hote* delati. Glej, tukaj imaš dosti zemlje, tukaj zdaj stori, kar hočeš. Ali delaj ali pa lakote umril Vedeti pa je treba, da je bilo med obsojenimi največ Ircev, katerih pa niso bili semkaj pripeljali radi razbojništva, temveč radi katoliške vere, katero so na Angleškem do najnovejšega časa hudo preganjali. Irska je velik otok zraven Angleške. Irci imajo svoj jezik in so katoliške vere že tisoč petsto let. Pred osemsto leti so se Irske polastili Angleži. In ko so bili ti od katoliške vere odpadli, so silili tudi Irce, da bi ti sprejeli anglikansko vero in angleški jezik. Irci so se tega branili z Vsemi močmi. Mnogi izmed njih so bežali v Ameriko, kateri pa se niso Mogli izseliti, so trpeli in hirali v domovini; na tisoče pa so jih Angleži radi sv. vere odpeljali kakor hudodelnike in razbojnike v daljno Avstralijo, da bi tam od žalosti in zapuščenosti pomrli. Po zadnji, svetovni vojski so Irci dosegli prostost in lastno državo, ki ima z Angleško skupnega samo kralja. Toraj ti vbogi, preganjani Irci, ki so bili doma goreči kristjani, so v Avstraliji zgubili svoj jezik in večinoma tudi sv. vero, ker niso imeli duhovnikov. Avstralija je v zadnjem času zelo napredovala in ima skoro osem Milijonov ljudij. Od teh je 1,135.469 katoličanov, ki imajo 5 nadškofov, 19 škofov, 1.800 mašnikov, 10.000 redovnih sester in 1.000 redovnikov, ki niso mašniki. (Civ. catt. 1928. p. 514.) Pred sto leti pa je bil v celi Avstraliji en sam katoliški mašnik, katerega pa so bili Angleži s silo izgnali. Da katoliška vera v Avstraliji tako napreduje, je pač vzrok, ker le ljudstvo po krvi katoliško, ker je po krvi irsko. Kako pa se pozna Irca od pristnega Angleža? O tem me je podučil Moj Anglež, p. Dunstan. Slišite, sem nekoč rekel temu angleškemu sobratu. Vi ste doma iz Menčestra (Manchester). V tem milijonskem mestu je prav veliko Ircev. Oprostite mi, če vprašam, ali niste mogoče tudi Vi Irec?“ „0, ne, jaz sem Anglež čiste krvi po očetu in po materi. Vedite, je nadaljeval p. Dunstran, Irca se namreč prav lahko spozna od Angleža, potreba je samo pogledati ga na oči. Če ima modre oči, je Irec. Če pa Mia črne ali pa temno sive, je Ariglež." Vsi vojaki na Izmailiji in tudi njih komandant Karlton (Carlton) So bili iz Avstralije in vsi so imeli lepe modre oči, toraj so bili po krvi Vsi Irci. Čez dan sem zapazil, da je med nami v našem prostoru veliko vj etikov, ki včeraj niso bili prišli z nami. Bili so to vjetniki od drugod iz Egipta in ne iz Aleksandrije, večinoma iz Kajire. Nekateri izmed njih So bili že celih pet dnij na ladji; tako so nam pravili. Vsaki dan, ko se P°č naredi, pripeljejo novih vjetnikov, tako so nam pripovedovali. Med vjetniki sem dobil starega znanca iz Kajire, g. Grudna, ki je 4oMa iz Nabrežine pri Trstu. Dalje sem našel mladega I.jubljančana, g. Jehovca, sina pok. profesorja in zgodovinarja na ljubljanski gimnaziji. tV() sem se pogovarjal z g. Vrhovcem, ki je dovršil trgovsko akademijo, j*}* je on razlagal, da bomo mi Slovenci v ujetništvu tvorili svojo skupino, Jer bo on lahko kuhal, ker se na kuhinjo razume, da bo hodil živež ^llPovat, ker pozna dobro vrednost in ceno živil; v prostem času pa bo Pridno študiral angleško in francosko, ker brez teh jezikov je trgovec a svetu slep in gluh. , Med razgovorom o tem in onem, se je med nami prikazal imenitno blečen gospod, ki se je prosto gibal ter govoril in obnašal, kakor kak adzornik. Kdo je bil, še danes ne vem. (Zdi se mi, da je bil grške krvi. g...... iW!™»L>.Ll---------------176 —- • ----- ------------------gg „Kdor želi biti na ladji dobro preskrbljen, naj plača za hrano in postrežbo osem egiptovskih lir,“ je rekel na kratko v italijanskem jeziku in v polomljeni nemščini. Gospod, za koliko dni pa? Koliko časa bomo na ladji? Za kateri razred?" je kar naenkrat vprašalo več bogatih ujetnikov. »Čemu vprašujete za razred? Se razume, da za prvi razred, za osem dni, zato je osem lir in sicer za hrano, za postrežbo, sploh za vse, kar olikan popotnik potrebuje. Kdor hoče, naj pove svoje ime in naj plača hitro. Čas je zlato!" Gospod, s knjižico in s svinčnikom v roki, kakor kak direktor hotela, se je delal, kakor da bi hotel iti dalje, toda kar naenkrat je bilo okrog njega polno egiptovskih bogatih ujetnikov, ki so hiteli plačevati po 8 egiptovskih lir. Gospod je hitro pisal in delil potrdila za vplačani denar. „Oh, plačajva tudi midva, se je oglasil moj redovni sobrat, saj imava denar in lačna sva tudi!" „Jaz nič ne plačam, sem ga zavrnil. Pomislite 8 egiptovskih lir! (2250 Din.) To je grozno! Jaz sem prepričan, da nam bodo Angleži vsaj nekaj jesti dali in da nas ne bodo pustili lakote umreti." Čez kake dve uri je zopet prišel k nam nek drugi Grk rekoč: „Zapisali smo ljudi za prvi razred. Treba pa je vedeti, kateri bodo imeli hrano za drugi razred. Za drugi razred se plača 3 egiptovske lire. (840 Din.)" Ker so vsi, ki so imeli denar, plačali za drugi razred, sem plačal tudi jaz, četudi zelo nerad, ker se mi je denar smilil in ker se mi je cela stvar zdela čudna. Da sem plačal 3 egiptovske lire, me je zapeljal moj redovni sobrat, ki je bil zelo lačen in je bil eden izmed prvih, ki jo plačal za drugi razred. Da ta dva, ki sta nam denar pobrala, nista bila Angleža, je gotova stvar; še bolj gotova stvar pa je, da sta nam pobrala denar z vednostjo in voljo Angležev in sicer z dogovorom s komandantom, ker brez njegovega dovoljenja nihče ni mogel priti k nam. Ko je solnce zašlo, so pripeljali novih ujetnikov, kakih 40 po številu. Med njimi sta bila dva naša stara znanca, pevec Messani in slikar Frohbah. Eden je nesel kletko s ptičem, ki govori in grize, drugi pa zavitek nove obleke, ki sta jo v naglici kupila, ko so ju ujeli. Oba sta bila namreč raztrgana in razcapana. Ko sta prišla k nam, se je Messani spravil takoj na kupljeno obleko in jo začel likati z železom* ki se ga je bil tudi preskrbel. Toda slabo jo je bil naletel. Ko je bila straža pri vratih zapazila, da ujetnik obleko lika, je eden izmed vojakov kakor lev planil nadenj, mu strgal železo iz roke in je kakor žogo z mogočnim zamahljajem vrgel v morje. Ubogi operni pevec je ves obupan in preplašen gledal za železom, ki ga je morje požrlo. Kasno zvečer je dal komandant zbrati ujetnike v obednici. Z vzvi' šenega prostora nam je govoril po tolmaču. Za tolmača je bil neki Fric Zč (Zehe), prvi natakar najimenitnejšega hotela v Kajiri. V tem hotela, ki so mu rekli šepertsovi hotel (Shepeard’s Hotel) in je najdražji v Kajiri, so se zbirali skoro sami Angleži. Od tam je komandant poznal našega Frica. Fric je čedne, visoke in suhe postave, gibčnega telesa in poln poklonov, kakor se to za natakarja v hotelu spodobi. Po krvi j® pristni nemški Jud z namazanim jezikom, ki bi delal čast vsakem11 Abrahamovemu sinu. (Dalje prihodnjič.) nase sestre MISIJONARKE P. KRIZOSTOM: V ZAVETIŠČU GOBAVIH. ~|Y /T inila so tri leta. \ /I Hayoshidovo obnašanje je bilo vedno enako. Bil je ulju- 1VX d en in poln spoštovanja n a p ram redovnicam ter ves zavzet za bolnike.- Kmalu si je osvojil srca vseh. S svojim izrednim taktom je vpli- zelo blagodejno na gobavce ter skrbel, da je vladal med njimi red mir. Nikdar ni tožil; njegova beseda je bila vedno na pravem mestu. 0,stal je vsem čudovit zgled. -- -....... ......................178—l......... ---1—■-iggg Dela se je oprijel z veliko gorečnostjo; bil je spreten mizar, na vrtu je gojil cvetike in zelenjavo, tudi za gospodinjska dela je bil zelo pripraven. Kakor pa je bil povsod zgled zatajevanja, potrpežljivosti, vzor veselja — vendar ni čutil v sebi niti najmanjše iskrice vere ali vsaj trohice hrepenenja po resnici. »Ne verujem ne v Boga, ne v hudiča; pustite me v miru"; je bil njegov običajni odgovor, če se je kdo le količkaj dotaknil vprašanja o veri. Toda kljub temu ni nikdar izostal od pevskih vaj in njegov prijetni glas je kaj lepo zvenel vsako nedeljo pri službi božji dopoldne in popoldne. Kadar se je približal kak praznik ali kaka procesija, se je vseh slovesnosti udeleževal z največjo gorečnostjo in ob takih prilikah je prevzel vedno najtežja dela priprave. Pa prišel je trenotek, ko je planila že leta prikrivana bolezen z vso grozo na dan. Hay.oshida je začutil strašne bolečine; razdejanje njegovega telesa se je pričelo z neverjetno naglico. Postal je gnusoba samemu sebi in tudi o drugih je domneval, da ga le z nevoljo prenašajo. Izgubil je vso srčnost in po zavetišču se je plazil kot senca — tih in potrt, dokler ni prišel dan, ko se je zgrudil v posteljo', katere ni nikdar več zapustil. Večkrat je potrkala milost božja na njegovo srce — toda vedno se ji je trdovratno uprl. »Počakal bom“, tako je govoril, „da postane moja vera močnejša. Pozneje bom milost sv. krsta bolj cenil." Njegova uboga duša je bila vedno bolj osamljena. V grozoti te osamljenosti pa mu je govoril Bog skrivnostne besede. Bolečine so postajale vedno strašnejše in ubogi bolnik je zahrepenel po nadčloveški moči. »Ne morem več," je zakričal nekega dne. „Ne morem se boriti sam; preveč trpim. Bekli ste mi, da podeli krst moč in milost, ki jo zdaj tolikanj potrebujem. ^ Torej — kdaj bi mogel prejeti sv. krst?" Hayoshida je bil v katoliški veri dobro poučen, zato s krstom ni bilo treba prav nič odlašati; odločili so za ta slovesni praznik god Marijinega očiščevanja. Za patrona si je bolnik izbral sv. Simeona, presrečnega starčka, ki je umrl z blaženim usmevom na ustnih, potem ko je videl Odrešenika. Gospod je pa dal ubogemu Hayoshidi zares nadzemsko moč; i onim dnem, ko je bil umit is krstno vodo, se je povsem izpremenil. V zavetišču še nikdar niso' videli bolnika, ki bi prenašal svoje bolečine s toliko vdanostjo v voljo Najvišjega. Sveto obhajilo je bilo zanj največja tolažba. »Danes lahko trpim", je vzklikal, »zakaj Jezus je prišel k meni.* Preizkušnja pa je postajala od dne do dne hujša. Pogled na ubogega bolnika je bil groze poln. Človek bi mislil, da ima pred seboj trohnečega mrliča. Na postelji se ni mogel niti geniti brez pomoči sester. Teh pa seveda zaradi svoje obzirnosti ni hotel motiti in je tiho trpel. »Nebesa so moj cilj. Brez upanja na nebesa bi ne mogel prenašati tega, kar trpim. Toda za nebesa vse — vse — —“ Sestra strežnica mu je pogosto rekla: »Pogum, Simeon! Svoja vica boste prestali že na zemlji." »Menite?" je odgovarjal. »In vendar ime napade včasih še izkuš-njava, da bi tožil." Prišel je dan, ko je prejel Hayoahida zadnjikrat Gospoda v srce. Pripravil se je na ta trenutek z vso gorečnostjo, zakaj od tega (Zakramenta je upal zdaj najvišjo moč. Prosil je tovariše, naj zapojo svete himne kot pripravo in zahvalo. Imeli ,so med gobavci tudi violinista; tega je bolnik zaprosil, naj vso tisto blaženo uro igra Jezusu v čast. Po prejemu zadnje popotnice je vzkliknil kot človek, ki stopa z vso gotovostjo skozi nebeška vrata, sladke besede: »Močan sem. Prejel sem svojega Boga. Kako sem srečen! Prav danes je tisti stokrat blagoslovljeni dan, ko bom odšel v nebesa. Kako sem vendar srečen 1“ Presrečni Simeon! Kolikokrat je obudil v tistih urah dejanje ljubezni v svojem srcu in njegove od bolečin razjedene ustnice so neprestano ponavljale: , »Vse trpljenje naj bo tebi, o Jezus, posvečeno! — Kakšna sreča, kakšno veselje 1“ V trenutkih, ko se je že zdelo, da so bolečine presegle vse meje, je 2adost0vala ena sama besedica — in žarek veselja je napolnil Simeonove mrtvaške oči: »Pogum, smrt je blizu!“ »O da — da, šel bom in videl bom Jezusa, blagoslovljeno Devico, Sv- Jožefa--------Kakšna brezmejna srečal" v Zaščitnik srečne smrti — sv. Jožef — ki ga je naš bolnik tako ^e®t° prosil tolažbe, je prišel iin je rešil Simeona na praznik svojega HayoHhidov smrtni boj. | [BIII^JJ I-- I ---- ... ISO ..........!~'....-......-Bg Smrt je šla mimo in nebo je sprejelo v svoj brezprimerai sijaj zopet novo žrtev vdanega trpljenja, # # # Za redovnice pa je velikanska tolažba in velikansko plačilo zavest, da so v božjih rokah orodje, po katerem se izliva milost v srca bolnih poganov. Gobova bolezen je — človeško rečeno — neozdravljiva. Zato pa ni nič čudnega, če dušne in telesne bolečine napolnijo poganske bolnike z obupom, ako jim krščanska ljubezen ne odpre svojih vrat ter jim ne pokaže drugih potov, ki vodijo tudi te največje siromake do sreče — to je tolažba sv. vere. Misliti si 'morete, kako bridko je pri srcu misijonarkam v Biwa-saki, kadar morajo zavreči prošnje bolnikov, ki prihajajo neprestano k njim v največji sili. Pogosto so- jim namreč prisiljene povedati, da je zavetišče že polno, da so vse postelje zasedene. Kako bridko je, če zmanjka v zavetišču hrane in zdravil. Tudi to se zgodi pogosto. S strahom pričakujejo v takih slučajih redovnice jutrišnjega dne. Potrebno bi bilo povečati zavetišče, nakupiti novih zdravil in obvez, napraviti nove obleke, odeje, postelno opravo, toda kako — ko pa se množe od dneva do dneva skrbi že radi nabave vsakdanje hrane. Tej bedi more odpomoči edino resnična krščanska ljubezen. Le kdor ima tako ljubezen v svojem srcu, ne bo nič razmišljeval, temveč l)o pomagal po svojih močeh ter odprl še drugim Hayoshidoim — saj jih je še tako mnogo — vrata v povečano zavetišče za gobave v Bhvasaki. o : />. ANGELIK: PREGLED ZGODOVINE FRANČIŠKANOV MED SLOVENCI. 4. Samostan v Celju. Edini spomin na nekdanjo frančiškansko naselbino v Celju tvori cerkev' Marije Vnebovzete. Do srede preteklega stoletja se je v njej nahajal napis, da so cerlkev in samostan postavili grofje Celjski leta 1241. Pod temi »celjskimi grofi" kajpada niso umevati Soneški, ki so šele leta 1335 dobili v last celjsko graščino in se potem začeli nazvati Celjski, marveč to so takratni lastniki celjske graščine, gospodje Vovbrški (Heunburški), ki so v moškem kolenu izumrli leta 1322. Verjetno je, da so res že tega leta Vovbrški gospodje ustanovili v Celju frančiškanski samostan in pozidali cerkev, ki je pa bila najbrž majhna in so jo frančiškani že začetkom 14. stoletja morali povečati ali čisto obnoviti. L. 1310 je namreč oglejski patrijarh Ottobonus dal dovoljenje, da sme frančiškansko cerkev v Celju z oltarji vred — katerih je bilo sedem — posvetiti krški škof.1) Malo pozneje leta 1348 je bila na stroške grofa Friderika 1-prizidana in bogato dotirana kapela Vseh svetnikov. Dne 4. julija 1348 ie patrijarh Bertrand pooblastil krškega škofa Ulrika da posveti to kapelo. Cerkev sama je bila zidana v gotskem slogu in posvečena Marijinemu Vnebovzetji'- Kakor poroča patrijarh Frančišek Barbarus leta 1594 je bila zelo lepa stavba. Staro pročelje je stalo še leta 1858, stara zakristijska vrata so še sedaj ohranjena. V cerkvi so se nahajale tri grobnice: grobnica redovnikov pod sedanjim Pevskim korom, grobnica vitezov Soteskih na desni strani pred oltarjem sv. Križa in grobnica celjskih grofov. Tu je bil pokopan dne 9. junija 1454 na Kradu Soneškem umrli grof Friderik II. Dve leti pozneje, dne 9. novembra 1456, fe bil v Belgradu umorjen zadnji Celjski grof Ulrik II. ter je bil začasno pokopan v grajski kapeli v spodnjem gradu, pozneje pa v grobnici v frančiškanski cerkvi. Grobnica celjskih grofov je bila blizu sedanjega velikega oltarja. Leta 1813 so pri obnavljanju cerkve odprli grobnico, kosti na vandalski način raztepli, grobnico zasuli, lobanje pa spravili v dolbino za velikim oltarjem, kjer se še sedaj vidijo. Cerkvi, ki je bila nekoliko daljša od sedanje je bil prizidan samostan, ki fe koncem 17. stoletja s cerkvijo vred tvoril četverokot z dvoriščem na sredi. Kaj drugega nam o starejši zgodovini tega samostana ni znano. Pač pa lahko sklepamo iz obilnih ustanov, ki jih je samostan tekom časa dobil, da so morali kiti redovniki zelo priljubljeni. Okoli leta 1329 je Elizabeta, žena Friderika Le-Pvga zapustila celjskim frančiškanom tri funte fenigov. Grof Herman I. Celjski je na Ožbaltovo leta 1369. določil za vzdrževanje 12 redovnikov 26 meric Pšenice. 26 rži, 200 veder vina in za obleko 24 mark fenigov. Za to so morali frančiškani opraviti vsak dan sv. mašo in vsak kvaterni teden slovesno mrtvaško opravilo. Isti grof je na Mihaelovo leta 1374. določil 10 funtov dunajskih fenigov za večno luč in večno sv. mašo v Janezovi kapeli in dve večni luči v koru (prezbiteriju), povrh pa 24 mark za obleko 12 redovnikom. Grofica Adelajda vdova Ulrika Celjskega, brata Hermana I. in mati grofa Viljema, je ^86 ustanovila dve večni maši na Maksimilijanovem in Frančiškovem oltarju 'n večno luč v koru. Grof Friderik II. Celjski je 4. decembra 1444 oprostil gornine neki frančiškanski vinograd, ki ga je bil bivši gvardijan in škof Ivan zamenjal s celjskim kipnikom Simonom. Leta 1452, na dan sv. Marjete je isti grof oprostil davka 0(i frančiškanov kupljeno desetino v vasi Trno. Vendar pa so zahtevali sveto-vavci rajnega zadnjega grofa že leta 1457. ko so Habsburžani prevzemali celj-s^a posestva, da se samostan bolje preskrbi. Porabijo naj se v ta namen do-iiodki leniberške graščine, nekdanje lastnine celjskih grofov. Samostan naj 'febi knjige, habite. mašna oblačila in druge stvari. V samostanu naj stanuje Po dvajset redovnikov-duhovnjkov. ki naj bi ne hodili po miloščino, temveč tf°ina pobožno živeli. Kar bi od dohodkov še ostalo, naj se porabi za vsako-fefeo obletnico v ponedeljek po sv. Treh kraljih. Te obletnice naj se vsakokrat udeleži po sto duhovnikov. Tudi naj se vrši cerkvena slovesnost za ranjke gfofe vsake kvatre z 32 duhovniki. Neznano je, koliko teh zahtev se je v res-"fei izvršilo. Da pa je bil samostan dokaj velik, priča dejstvo, da je za časa ^fermana II. živelo v njeni vsaj 12 redovnikov. Značilna je tudi pogodba sklepna leta 1422 med frančiškanskim generalom Angelom Salvettijem iz Si-ene in Hermanom II. General naj ima vedno dva frančiškana pri sebi kot svoja pomočnika. Eden izmed njih naj se vsakikrat izvoli za gvardijana celjskega samostana ter naj kot tak oskrbuje duhovske in posvetne zadeve imenovanega samostana.-) jKakor v drugih samostanih, tako so se tudi v Celju obilni dohodki iz-Kazali kot dvorezen meč. Dokaz so na eni strani o priljubljenosti redovnikov, na drugi strani so bili pa vzrok zrahljanega samostanskega življenja in običajnih prepirov, kakor kažejo potrdilna pisma raznih vladarjev v prilog samostanskih pravic. Tako je leta 1463 dne 1. oktobra cesar Friderik III. potrdil celjskim frančiškanom njihove pravice, enako tudi cesar Maksimilijan I. leta 1493 in še pozneje cesar Ferdinand 1. leta 1557. Povsem neumljivo je torej, da je samostan po delitvi reda leta 1517 pripadel k rahlejši veji frančiškanskega reda, h konventualom ali kakor se pri nas tudi imenujejo k minoritom. Prvotno je celjski samostan spadal k avstrijski frančiškanski pozneje konven-tualski provinciji, po letu 1621 pa je prišel k štajerski konventualski provinciji sv. Jožefa/’) Glede delovanja frančiškanov oziroma pozneje konventualov nam je le malo znanega. Samostan je že v starih časih imel lastno šolo za svoj naraščaj. Kakor poroča Orožen4) je nek redovni član napisal tudi lepo in temeljito celjsko kroniko v nemškem jeziku. Leta 1777 je pet konventualov delovalo na novi, tega leta otvorjeni, javni glavni šoli. Obilne ustanove v prid samostana pričajo, da so se redovniki s svojo gorečnostjo ljudstvu zelo priljubili. Prav te pa so dale tudi povod, da se je prvotna gorečnost ohladila, tako da je lute-ranstvo našlo pristaše tudi med celjskimi konventuali. Že leta 1528 je neki konventual pridigoval proti češčenju Matere božje in je potem slekel haljo ter izstopil iz samostana. Pa tudi drugače je redovni duh propadal. Patrijarh Franc Barbarus je o priliki vizitacije leta 1594 našel v samostanu največji nered. Cerkev so, iz-vzemši glavno kapelo, dali v najem kot shrambo za živila ter je bila polna nesnage. Patrijarh je dal vse to odstraniti in cerkev osnažiti, redovnikom pa je dal oster ukor in jim zagrozil s cerkvenimi kaznimi. Leta 1540 je samostan pogorel, potem zopet 2. julija leta 1682, ko je bilo razen župne cerkve uničeno vse mesto. Takrat sta se zrušila tudi oba zvonika. Šele 1694 so zopet postavili samostan in cerkev ter jo leta 1745 prenovili ih obokali, tako da je izgubila svojo prvotno obliko. Za časa francoske vojne leta 1798 je bila v samostanu bolnišnica za ranjene vojake in shramba za vojaško opremo. Dne 5. aprila je izbruhnil požar ter uničil samostan in cerkev z velikim oltarjem vred in skoraj celo mesto. P() tem požaru pa konventuali niso mogli več cerkve popraviti in tudi samostan je bil še leta 1804 pogorišče. Lavantinski škof grof Leopold Malks Firmiai' je tega leta prišel v Celje in naročil, naj se samostan toliko popravi, da bodo mogli v njem prebivati redovniki, ki so takrat stanovali v zasebnih hišah-A samostanu so bili dnevi šteti, ker ni imel več naraščaja in je tudi gmotno slabo stal. (Dalje prihodnjič.) P- HUGO: A. Splošni. Moderni pariški misijon. V prvih popoldanskih urah, ko jrtiajo razvajeni Parižani svojo obilno, neizogibno „siesto“, kratek Počitek, se po več tamkajšnjih cer-v.Vah vršijo posebne vrste misijoni. Navadno se to godi dvakrat na leto, ^Po^ladi in v jeseni. Ti misijoni so .pljučno za moderne pagane, kate-Ui je v Parizu na tisoče in tisoče, "hiogi teh ali niso sami krivi, da ni-.llajo vere, ampak so bili tako vzgo-Je,d, ali pa so sami vero zapravili, a uJjo, da so zapravili nekaj, kar člo-^esko srce nujno zahteva. Tem, ki i° kolikortoliko dobre volje, je cer-'ey kot dobra mati šla naproti. Ob ‘h ko se z malo žrtvijo lahko oddajo dnevnim opravilom, da, ob ko lahko tudi kaki Nikodemi ne-: pazn° smuknejo v božji hram, jim ■ dala priliko, da se o veri lahko j^uče in rešijo morečih dvomov, govornika nastopita hkrati. aen brani verske resnice, drugi jih j. . ~ i camtc, Ul U^l J111 d? 'ta- Kden daje razne ugovore, (I jih rešuje. Ti ugovori so ve-iioma vzeti iz moderne paganske llzbe. In uspeh teh misijonov? Sa-j.°V cerkvi sv. Roka, v srcu Pariza sil. v treh letih, kar so s temi mi-začeli, krščenih, birmanih in hii janih 155 odraslih. Med temi je 0 112 mladih dam, 43 mladih go- ?Podov najrazličnejših stanov. Tudi judov in protestantov je bilo n ws: rkev prijateljica delavstva* ^topi z delavsko poslanico „Re-pr \ novarum“ Leona XIII. v roki a socialistično ali komunistično delavstvo in dokazuj mu iz nje, da je Cerkev zagovornica delavskih pravic, da ima srce zanje. Smejali se ti bodo. To je vedel tudi poslanec francoske zbornice Duval-Arnould, ki je pred kratkim v imenu Republikanske zveze govoril v zbornici. Dokazoval je krivičnost takozvanega ekonomskega individualizma. Ruren aplavz je žel, posebno pri radikalni levici socialistov in komunistov. Ko se je vihar ploskanja polegel, se je navdušeni rdeči levici elegantno poklonil in dostavil: Gospoda, pa veste odkod sem zajel to, kar je izzvalo vaše tako laskavo odobravanje? Iz delavske poslanice papeža Leona XIII. Seveda je bilo navdušenja takoj konec. Katera je najlepša? To je danes izmed mednarodnih vprašanj, ki je leto za letom rešujejo, kakor bi ne bilo važnejših. Letos v juniju bodo šle svetovne lepotice v Galveston, Texas na nabor za prvenstvo v lepoti. Ameriško časopisje je že polno propagande za ta nabor. Tudi Irska je hotela biti zastopana s svojo Miss Ireland. Neki dublinski večerni list je prevzel nalogo, da iztakne tako, ki bo kot Miss Univers odnesla palmo. A eden tamkajšnjih katoliških listov je nastopil proti temu umetnemu gojenju že itak prevelike nečiinernosti mladega ženstva... K javni debati med obema listoma se je oglasil galve-stonuski škof Msg. Ryrne. Apeliral je na Trsko: Nobeno pošteno irsko dekle naj se nikar tako ne poniža, da bi napol gola korakala med špa- lirjem zijal v Galvestonu. Ta apel na irsko katoliško in narodno čast je tako učinkoval, da sta se pod pritiskom javnega mnenja oba lista sporazumela in sporočila škofu, da Miss I rol and sploh ne bo šla na nabor. Tako je tam, kjer beseda Cerkve, prave zastopnice ženske časti, še kaj velja. Hvaležen sin. Guverner ameriške zvezne države Massachusetts, Frank G. Allen, ki je bil 3. jan. tega leta ob navzočnosti svojega očeta vstoličen, je isti dan podpisal svoj prvi akt kot guverner. In ta je bil sledeče pismo na očeta: Dragi oče! Predno kaj drugega za-počnem, hočem najprej Vam napisati nekaj vrstic, da se Vam zahvalim za veselje, ki ste mi je napravili z Vašo udeležbo pri vstoličenju. Ni mi mogoče se oprostiti te dolžnosti naipram svojim1 staršem, katerim se imam za vse zahvaliti, kar sem. Hočem, da bodi moj prvi uradni akt, ki ga bom podpisal, pismo na Vas, kot zahvala za Vašo današnjo udeležbo pri mojem vstoličenju. Frank Allen. Zapozneli poklic. Prošlega 5. aprila je bil v bostonski stolnici v Ameriki posvečen v duhovnika bivši profesor harvardskega vseučilišča Dr. Robert H. Lord. Kot profesor je užival velik ugled. Študiral je tudi več let na evropskih vseučiliščih, na Dunaju, v Berlinu in v Moskvi. Kot dobrega poznavatelja evropske zgodovine in razmer ga je vlada poslala na mirovno konferenco v Pariz, pozneje pa kot člana mednarodne komisije na Poljsko, s katere zgodovino se je veliko bavil in na konferenci vspešno zastopal poljske interese. V priznanje za to njegovo prizadevanje ga je dvoje poljskih vseučilišč imenovalo za častnega doktorja. Kot zgodovinar se je mnogo bavil tudi s študijem verstev in cerkva. V Parizu in na Poljskem je to vprašanje še praktično proučeval. Pri- merjajoč verno in'brezverno Evropo je prišel na podlagi zgodovine do zaključka, da je usoda narodov in posameznih odvisna od tega, kako stališče zavzame napram veri. Z vero se dviga, z nevero pada. Ko se je vrnil v domovino, je prestopil v katoliško cerkev in začel študirati bogoslovje, z namenom, da postane duhovnik. Ta cilj je sedaj dosegel-Pravijo, da bo poslej profesor na katoliškem vseučilišču v Wašiling' j tonu. Japonci o naši ženski modi. Za slovensko kronanje japonskega cesarja je vrhovni dvorni cere-monijar izdal navodila, kako morajo biti oblečene žene diplomatov in drugih zastopnikov pri tej slovesnosti. Med drugim pravi, da izrezana obleka nikakor ni v sklada z japonskimi običaji. Zato tiste, k1 bi prišle v taki obleki, ne bodo pri' puščene k svečanosti. V pojasnilo h1 nekako opravičilo še dostavlja, da izrezane obleke ne bi bile v soglasja s slogom klasičnih obredov kronanja. Poleg tega pa, da dvorana Shb' den, v kateri se bodo slovesnosti vršile, ne bo kurjena in bi se kaka cenjena dama lahko prehladila. — Pal so se nekatere dame zgražale, ker ji0 za prošlo sv. leto papež ni pustil v izrezanih oblekah predse. Vzor tretjeredniške družine. V Little Falls, tam v daljni ameriški Minesoti, koder so nekdaj misijonarili naši slovenski misij0' narji, je nedolgo tega umrl družin®*1 oče g. Billig, navdušen trejeredni*: Bog mu je dal štirinajst otrok, des° sinov in štiri hčerke. Tri izmed hčera so postale frančiškanke. Dva sinova sta v frančiškanskem kolegiju! in h0" četa postati frančiškana. Ko bi bij? naše tretjeredniške družine take J1' ferantinje" za naš redovni naraščaj’ bi mi lahko Kitajsko. Ameriko rIj Rusijo zalagali z misijonarji. Sedaj moramo pa ušesa mašiti razni;01 prošnjam in ponudbam iz omehr nih krajev. B. Redovni. domača vest: V Novem mestu je umrl č. br. Silvester Hlede, O. F. M., starosta bratov laikov naše proviincije. Lani okt. je še slovesno' praznoval ^oj zlati jubilej redovnih obljub, prstno mislili, da imu bo od gledanja •Abrahama do gledanja Kristusa |ako kratka pot. Bil je blaga sera-|jJiska duša, vedno vesel in postrež-J'v, ter svojim predstojnikom si-buvsko vdan. Rojen je bil v Pevrni Gorici 24. jul. 1847. Po poklicu Je bil krojač in kot tak nameščen raznih samostanih sedanje slo-Vehške in bivše slo v en sk o-h r v atske Provincije, kjer so ga povsod radi bieli, in on je bil povsod doma, °kler so ga pustili. Naj se v Bogu veseli. ^v* Anton Pad. — podpolkovnik. , Ne mislite, da je to kaka ti-kovna pomota, da bi se moralo jPasiti; Sv. Anton Pad. in podpolkovnik. Sv. Anton Pad. je res že j.eb kot sto let podpolkovnik brazi-lanske armade. Ni njegova krivda, a v tem dolgem času ni že avanzi-do generala. Kdor tega ne ver-"a‘he naj gre v frančiškansko cerkev . Bahijo (Brazilija). Tam ga bo č | ^ v podpolkovniški uniformi, j udi je najnovejšega kroja. Kako - Prišel do te časti, je precej dolga v|^ba, ki vam je ne mislim pripo-5e .vati. Le to naj vam povem, da ? , 1Jha Brazilija sv. Antonu veliko Pk aHti. Zato ima on malokje to-v 0 vnetih častivcev kot tam, celo 2 bajvišjih krogih. Med temi je bil Hjj Pje četrtletje 18. stol. tudi teda-^ bahijski guverner. Ko je slišal, le sv- Nnton sin nekega por-lov -e8a stotnika, kar pa ni go-^ °’ .je 1. 1784. še njega imenoval 2‘ž s*.°tmka. Trideset let pozneje, ^al' t. 1816 pa ga je brazilijanski .1 Ivan V. povišal v podpolkov-Določil mu je 60 mark me-0 plače. Ta se je izplačevala samostanskemu predstojniku, z obveznostjo, da za častnega podpolkovnika njegovemu činu primerno skrbi, mu nabavlja podpolkovniško obleko in kar je še treba. Vsako leto za njegov god 13. jun. so dolgo časa njegovi »stanovski tovariši41 z oddelkom vojaštva prihajali v cerkev, da mu skažejo podpolkovniku primerno vojaško čast. Pri južnih narodih ni tako počeščenje nič nenavadnega. Naš novi kitajski naraščaj. Kitajski misijonski in redovniški poklici se razveseljivo miiože. Še več redovnih poklicev bi dali naši tamkajšnji misijonski vikarijati, ko bi imeli urejene redovne novicijate, kakor ga je zadnje čase dobil han-kovski vikarijat. Drugi morajo kandidate za red pošiljati v evropske redovne okrajine. Naravno je, da pred vsem v one, katerih oskrbi je dotični vikarijat izročen. Prošli mesec je vikarijat Lasonokov, ki ga oskrbuje provincija ran sv. Frančiška, poslal na Alvernijo v novicijat štiri kandidate. V Rimu jih je sv. oče hotel videti. Sprejel jih je v posebni avdijenci in se dolgo očetovsko z njimi razgovarjal. Govorijo dokaj dobro latinsko. Sicer jih je pa spremljal star, izkušen misijonar P. Elze-arij Capecchi. Imenovana redovna okrajina je vzgojila že več kitajskih misijonarjev-frančiškanov, med njimi tudi pred kratkim umrlega škofa Msgr. Odorika Tceng. Spomenik frančiškanskemu mučencu. V Fort Yuma v Kaliforniji so odkrili spomenik junaškemu frančiškanskemu misijonarju P. Hermene-gildu Garces. Med tamkajšnjimi Yu-ma-Indijanci so španski frančiškani oznanjali sv. evangelij. V teku stoletij se je misijon krasno razvil. To pričajo takozvani „01d Missions44, stare misijonske postaje iz španske dobe, ki so pravzaprav edini umet- nastni cerkveni spomeniki starejše dobe na sedanjem ameriškem ozemlju. Ko jih je pred par leti immogo potres razrušil, ali poškodoval, je cela Amerika, katoliška in nekatoliška, prispevala, da so jih po možnosti znova pozidali ozir. popravili. Misijoni so še danes v oskrbi frančiškanov provincije sv. Barbare. Ta lepa dežela je bogato oplojena s potom in krvjo Frančiškovih sinov. Zgoraj imenovani P. Hermenegild, ki je bil s tremi drugimi 1. 1781. od Indijancev umorjen, je sedaj dobil svoj spomenik. Kjer tretji red živi. Da, kjer tretji red živi, se da marsikaj narediti z njegovo pomočjo. Najživahnejše življenje menda živi na Holandskem. Med drugim je pravi apostol dobrega tiska. Tam so začeli odločni boj zoper sramotno in ponižev avino moderno- žensko modo. V brošurah in letakih skušajo ženskam zopet vzbuditi čut sramežljivosti, ki ga moderna ženska več ne pozna. Tretjerednice najbolj navdušeno razširjajo ta tisk. V Amsterdamu so v teku enega tedna raznesle 26.000 izvodov knjižice, ki ima naslov: Ženske, čuvajte sramežljivost. Tretji red tudi sam zalaga in razpečava take letake in brošure, kakor n. pr. skupščina v Tilburgu. Pri nas pa niti za lastno glasilo ni potrebnega zanimanja. Biser III. reda. V Kolinu je umrl zdravstveni svetnik Dr. Braubach, ki je bil skozi 20 let pravi biser tamkajšnje skupščine. Bil je mož molitve in naravnost razkošne ljubezni do bližnjega. Vsak dan je bil pri sv. maši in sv. obhajilu. Kdor ga je videl, kako je ves zamaknjen v prisrčno molitev opravljal svojo zahvalo po sv. obhajilu, se je moral sam s sv. spoštovanjem bližati angelski mizi. Čez dan je bil vedno na nogah okrog bolnikov. Bil je na glasu kot izvrsten zdravnik, zato je imel veliko paci- jentov. A njegova služba mu nikol' ni bila zgolj „kšeft“, najmanj za de-nar. Bila mu je apostolat telesneg3 in dušnega dobrodelja. Njegovi boi' niki niso umirali brez sv. zakramei>' tov. Marsikateri ga je klical sam0 kot telesnega zdravnika, a mu je ozdravil tudi dušo. Ni mogel kij0' bovati njegovi srčni dobrotljivost1' s katero ga je opozoril, da treh3 tudi za dušo poskrbeti. Bogat bi j11 lahko, brez odiranja, a mu je bil? zadosti, da je mogel skromno zl' veti. Od vbogih, samostanov, ško-fijskega semenišča ni drugega zahte' val kot hvaležni: Bog povrni! Za*0 se je tem bogatejši preselil k Bog0' Kaj je z IV. redom sv. Frančišk11, V marčevi št. smo poročali, d3 se na Madžarskem snuje četrti re, sv. Frančiška. Gotovo ste radoveda1, v kakem razvoju je sedaj. Kakor P®' snemamo iz zadnjih poročil, ,■ kmalu kot samostojna veja stop1 na dan. Tako se je prvi poskus d°J bro obnesel. V njegovem rojstne1? mestu Eger ni videti nobenega ^ rača več, ki bi hodil od vrat d vrat in bolje se jim godi kot pre.l razven tistim, ki so prej vsled svoj nasilnosti in beraškega talenta bob živeli kot oni, h katerim so se za^ kali. Pravi vbogi, ki niso imeli talenta, so šele sedaj prišli na račun. Ta izvrstno posrečena akdr za preskrbo vbogih je obrnila o3. pozornost ministerstva za social1!, skrbstvo. Njega tajnik, Emcr’ Drehr, se je na licu mesta o vse^ informiral. Na podlagi njegov^ poročila je minister Dr. J. Vass redil, da naj se ta način skrbstva uboge razširi po celi državi. r ** i Vo<>' stvu III. reda je obljubil, da ffl° ¥ dal na razpolago nekdanji samoS* . in cerkev Irinitarcev, kjer je j vojaško skladišče, da tam usta°®j materno hišo za novi red. Kraj?v, nadškof Msg. Ludvik Smreczani 1 se je obrnil v Rim za potrebno voljenje. i«' ???????? *••••••• I VPRAŠALNI KOTIČEK ???????? 1. Ali oni, ki ob praznikih med sv. mašo pritrkavajo zadostijo svoji nedeljski dolžnosti? — P. V. Da in ne. Ako ves čas med sv. mašo, brez ozira nanjo potrkavajo, ne zadoste, radi pomanjkanja potrebne pazljivosti. Istotako l>i ne zadostili, če bi se med celo sv. mašo raztovarjali, če bi tudi pazili na glavne dele. Ako so pa s srcem v cerkvi, se zdrže nepotrebnega govorjenja in morda za glavne dele sv. maše zvone, zadoste. 2. Ali naj tretjeredniki tudi zadnje dni velikega tedna molijo »mali oficij«? — S. F. Da, če se hočejo udeležiti odpustkov, ali morajo pa 12 Očenašev Hd. moliti ker oficij je mesto Očenašev ali nasprotno. Eno je za odpustke potrebno. Če molijo oficij, pa iz kateregakoli vzroka zadnje tri dni Vel. tedna ne kaže ga moliti skupno, naj ga molijo zasebno. 3. Ali smejo tretjeredniki pri oficiju vstaviti komemoracijo sv. Frančiška? — S. F. Če prav razumem, mislite li smejo v „Gonfiteor-ju“ vstaviti „Na-šernu blaženemu očetu Frančišku." Res je, redovniki so dobili posebni indult, da smejo svojega redovnega ustanovitelja v „Comu je bila že od raznih strani predložena, a splošno še nikoli usli-Sana. Na ponovna moledovanja jo je sedanji sv. oče dne 20. marca 1922 enkrat za vselej načelno in odločno zavrnil, ter vsa taka morebitna pismena ia ustmena dovoljenja razveljavil. Naj se vsaj v tem tudi na zunaj Pokaže, da III. red ni bratovščina, ampak red, ki mora s škapulirjem °bdržati skromni spomin na nekdanjo posebno redovno obleko. Pristal Pa je, da imajo voditelji III. reda pravico v izjemnih slučajih dovoliti Svetinjico mesto škapulirja. A to je le spregled od slučaja do slučaja, Kakor cerkev iz važnih vzrokov v drugih stvareh daje spreglede, kakor pr. glede posta, zakonskih zadržkov itd., postava sama ostane neiz-Premenjena. /. KRIZOSTOM: KAKO JE_SV. FRANČIŠEK OBČEVAL Z .JEZUSOM INJMARIJO. ~r aekenn posebno ubožnem frančiškanskem samostanu je živel ne-\ / dolžen mlad redovnik. V Prišel je nekoč Fračišek v ta samostan. Zgodaj zvečer je šel k počitku, ponoči pa je vstal, da bi molil. Mladenič je zapazil, kako se je svetnik dvignil ter odšel skozi vrata. Na skrivaj mu je sledil, da bi videl, kaj bo počel. Frančišek gre v gozd in stopi v majhno kapelico, ki je stala tam. Mladi redovnik se priplazi ves radoveden tja. Zazdi se niu, kot da čuje v kapelici več glasov. Ko pride čisto blizu, zapazi čudovito luč, ki obseva svetnika. V jasni svetlobi zagleda Odrešenika, presveto Devico, svetega Janeza in mnogo angelov, ki se pogovarjajo s Frančiškom. Ko mladi redovnik to vidi in sliši, pade kot mrtev na tla. Takega je našel Frančišek, ko se je vračal v samostan. Poln sočutja ga dvigne in ga nese na svojih ramah domov. 'Zjutraj mu prizna mladi redovnik, da je videl nočno prikazanje. Svetnik mu pa prepove, da ne sme tega nikomur praviti, dokler bo on živel. Zato je mladenič molčal o čudežu, ki se je zgodil tisto noč. Šele po svetnikovi smrti je vse to bratom povedal. LEP PRAZNIK MALIH FRANČIŠKOVIH KRIŽARJEV. 28. aprila smo imeli v Marijaniški kapeli v Ljubljani prav pD' srčno slovesnost. 59 dečkov je stopilo v »Zvezo malih Frančiškovih Križarjev". Zjutraj ob % na 8 so se ti junaki zbrali v veliki dvorani in od taan so šli v lepi procesiji v kapelo, držeč v rokah sveče. Na čelu procesije sta šla dva ministranta, zaključil pa jo je voditelj malih Križarjev z dvema bogoslovcema in s šestimi ministranti. Ko je stopil sprevod v kapelo, so zadonele orgije in križarji so zapeli svetemu Frančišku v čast himno, ki jo je preč. kanonik Kimovec za to priliko uglazbil. Gospod voditelj je z dečki zapel »Pridi sveti Duh" im nato je bral sveto mašo, pri kateri mu je streglo osem ministrantov, ki so tako lep0 18i) izgovarjali latinske molitve, da se je človeku zdelo, kot da ima pred seboj same prave kanonike. iNi mi treba posenej omeniti, ua je bil oltar zelo lepo okrašen in razsvetljen ter da so bne klopi za male križarje z rdečimi prti pregrajene. Med sveto mašo so srečni dečki prejeli sveto obhajilo. '1'udi nekaj staršev je pristopilo k svetemu obhajilu, kar je bilo še posebno lepo. Po sveti maši je bil sprejem. Gospod, voditelj je najprej blagoslovil pasove, nakar je dečke takole nagovoril: »Opasal vas bom zdaj, z blagoslovljenim pasom, ki je znak viteštva. Pas naj vas spominja, da je vaša dolžnost odslej posnemati čedinnstno življenje sv. Frančiška, naj večjega Kristusovega Križarja. Nosite ta pas z Velikim spoštovanjem, ker so v zvezi ž njim vse milosti, ki j,ili naklanja sv. Cerkev tej bratovščini.“ Potem je vsakega prepasal z lepim snežnobeliim pasom in govoril besede: »Sprejmi pas blaženega očeta našega Frančiška, da bodo tvoja jed j a prepasana v znamenje vzdržnosti in čistosti. V imenu Očeta in Sina ib Sv. Duha. Amen." Dobili so še sprejemnico. Nato so bile litanije Matere božje z blagoslovom, in mali Frančiškovi Križarji so se vsi srečni vrinili v pro-°esiji v dvorano. Pri slovesnosti so bili navzoči nekateri starši malih Križarjev, ki s° bili globoko ganjeni. Vsem je lepa slovesnost zelo ugajala. Naravnost nepopisna pa je bila radost in sreča malih križarjev sitnih. Neki učenec petega razreda je vskliknil: »Tako srečen še nisem bil nikdar v svojem, življenju.“ S pasovi pa so imeli dečki največje veselje. Kar nagledati se jih biso mogli; vsi bi jih najraje nosili nad1 obleko. v Tako je ustanovljena Zveza malih Frančiškovih Križarjev za dečke v Marijanišču, snuje se pa tudi že enaka Zveza za dijake in za deklice v frančiškanskem samostanu. 0 KAJ PA BLAGOSLOVLJENI PAS? lagoslovljeni pas je glavno znamenje malega Frančiškovega Križarja. Treba ga je vedno nositi nad spodnjo obleko. Kdor ga odloži, nima A-* sicer nobenega greha, pač pa izgubi vse milosti, ki jih sveta -erkev podeljuje tej Zvezi. Kdor pas izgubi, si sam lahko drugega na-dene, ki ni blagoslovljen. Pas je znak sramežljivosti, čistosti, moči in ubogljivosti. To je Pbnaenil pas že v starih časih in to pomeni še zdaj. Pas drži obleko in J° varuje pred umazanostjo, da telesu pravo obliko in lepo stojo ter b^boži veselje do dela in do boja. Zato je pa dobil v srednjem veku sak plemenit mladenič, ko je postal vitez, blagoslovljen pas kot znanje, da je njegova dolžnost vaditi se v vseh viteških čednostih. Dolžnost malih Frančiškovih križarjev pa. je, gojiti prelepe čed-,,°s.ti, v katerih se je odlikoval sv. Frančišek, največji Kristusov Trije vozli na pasu spominjajo male Križarje, da morajo gojiti poleg ljubezni do Jezusa, pred vsem tri glavne čednosti sv. Frančiška, ki so: uboštvo, pokorščina iin čistost Uboštvo kažejo mali Križarji, če so preprosti v obnašanju, če ne hrepenijo po razkošnih stanovanjih, oblekah, hrani in igrah, temveč se zadovoljijo s tem, kar imajo. Pokorščino kažejo, da vedno radi ubogajo starše, učitelje in duhovnike. C i s t o s it pa, da se varujejo vsega, kar bi moglo omadeževati dušo in telo z najostudnejšim grehom. Ljubi Frančiškovi Križarji! Naj vam bo torej blagoslovljeni pas vedno drag in ljub; nosite ga z velikim spoštovanjem, ker je znak posebne zveze, ki ste jo sklenili z Jezusom. DOPIS. Poročilo o III. redu škofjeloškega okrožja. Koncem preteklega leta je škofjeloško lil. redniiško okrožje štelo 602 uda. Med njimi 72 moških, 15 novincev in 4 goste, ki bivajo le začasno tu. Na posamezne župnije so bili takole razdeljeni: Škofja Loka 325, Stara Loka 171, Sora 39, Rateče pri Loki 33, Žabnica 24, Črni vrh 5, v drugih župnijah 5. Mesečne shode so imeli oddalejni dopoldne, bližnji popoldne. Pri njih iso se obravnavali pripomočki h krščanski popolnosti. Odborova seja je bila ena. Sprejetih je bilo le 7 novih udov, znak da je za III. red, ki nudi toliko duhovnih dobrot, premalo zanimanja-Malo so krivi udje sami, ker za njegovo razširjanje premalo štore. Obljube jih je napravilo 17, umrlo 25, ena je izstopila. „Cvetja“ je bilo naročenega pod skupnim naslovom 180 izvodov. Posamič ga je dobival0 kakih 30. Torej je bil vsak tretji naročnik stanovskega glasila. Živahnejše kot na zunaj smo se gibali na znotraj. Kronist je mogel zabeležiti v kroniko nekaj prav veselih in pomenljivih dogodkov. Tako smo dobili dragoceno in redko relikvijo sv. očeta Frančiška, za katero smo oskrbeli primerni relikvijarij. Škofovo 30-letnioo smo prav v duh° III. reda obhajali. Povili smo mu duhovni venček sv. maš, sv. obhajil in drugih molitev. V dnevih od 7.—9. sept. smo praznovali slovesu0 tridinevnioo v spomin štirih dogodkov: 700 letnice proglasitve sv. Frančiška za svetnika, 400 letnice vstanovitve kapucinskega reda, proglasitve blaženim kapucina P. Apolinarija itn končno smo mesto v SidneJ k evharističnem kongresu romali z evharističnim Jezusom; še na „HP' bec“, kjer smo zaključili tridnevnioo Te Deuim. Razume se, da so g°' vorniki vneto priporočali tudi IIT. red. Dal Bog, da hi njih besede °e ostale glas vpijočega v puščavi. Tudi na dobrodelnem polju srno storili, kar smo mogli. Ne om°' njam krščanskih del usmiljenja posameznih udov. Za te ve le Bog h1 tisti, ki so jih bili deležni. Tz skupne blagajne simo revnim udom klonili 2180 Din razne podpore. Za druge dobre namene smo dah 2095 Din. Sv. maš za žive in mrtve ude smo oskrbeli 81. Bog daj, da h1 bilo naše poročilo o tekočem letu še bolj razveseljivo. A. D. tretjerednik- PRIPOROČILA V MOLITEV. A. Rajni III. reda. 1. Kamniško okrožje: Čehu®. Marija, Birk Frančiška iz Kamnika, Dolinšek Jožefa iz Stranj, Brešar Marija s Porovega, Jeretina Marija z Brda, Jagodic Frančiška s Šenturške gore, Černivec Uršula, Žabkar Jera, Fleischman Frančiška iz Mengša. 2. N a z a r e š k o O' k r o ž j e : Celinšek Marija iz Mozirja, Hren Frančiška, Muhiovec Marjeta, Beršnjak Ana, Svorž Marjeta z Rečice, Bodi cel Neža, Lipnik Leopold, Toter Neža, Rapka Antonija iz Skal, Va-s*er Marija, Tratnik Jernej, Tominšek Marija iz Št. Andreža. 3. Skupščina na Zgornji Ponikvi: Verdev Marjeta in Helena, Malovšek Barbara, Razdevšek Frančiška, Prnovšek Frančiška, Medved' Rozalija, Sredenšek Neža, Blagotinšek Genovefa, Mastnak Vi-*jeim, Verdev Andrej, Vasle Marija, Jelen Jožefa, Miheljak Katarina. 4. Skupščina Studenice pri Mariboru: Kodrič Jo-žef, Jurančič Ivan, Kotnik Ter., Verne Marija. 5. Č. S. Lavrencija Pirnat, O. S. Fr. umrla na zastrupljanju krvi v Topolščici 17. apr. 1929. B. Rajni Armade sv. Križa. Mariborsko okrožje: Babnik Ludvik in Janko iz Ljuto-Hotman Neža iz Št. Martina, Dvoršak Mar. od sv. Lenarta, Pšai- Kovačič Marija 5 Din, Brezar Ana 10 Din, 'Hudoklen Uršula 22 Din-župnija sv. Barbare pri Vurbergu 100 Din, , Kolšek Marija 100 Din-Kvas Ana 10 Din. 7. Za cerkev sv. Frančiška v Šiški. Župnija Vič (zbirka) 3100 Din, Neimenovan, Ljubljana 1000 Din» Msg. Tomo Zupan 100 Din, Neimenovana 5 lir, M. Trampuš, Kamnik 2 Din, Ana Franz, Braunau (Češko) 666 Din, ga Sadar 600 Din, Neim-500 Din, ga Fr. Ileršič 100 Din. 8. Različni darovi. Za zlatomašni jubilej sv. očeta po P. Emeriik-u Lamdergott, NoV° mesto 12 Din. Za kanonizacijo S. Marije Celine Petkovšek Ivana, Idrij3 3 lire. IZa „Cvetje“ iz Kamnika po P. Bernandinu 12.50 Din. UREDNIŠKI KOTIČEK. ko je ves tak drobiž vsakega 10. v urednikovih rokah, drugače bo- moral č3' kali naslednje številke. Naročnike pa prosimo' naji tisto, kar spad3 upravništvu, kakor naročnino, morebitne reklamacije, pritožbe glede stavljanja, naravnost na isto pošiljajo. Včasih gre kaka stvar skozi veL zasebnih rok, predno pride na svoje mesto. To gotovo ni v prid red11’ ki ga vsak želi. — One, ki naročnino za več let dolgujejo, lepo pr°l simo, da se ne pustijo večkrat pismeno opozarjati, naj poravainjo svd) dolg. To je zanje im za nas nerodno. Ako je kdo v zadregi, smo rade' volje pripravljeni ga počakati, samo sporoči naj, da bi rad, a mu z3' enkrat ni mogoče. ______________________________________________________________________* Ker nekatera krajša poročila prihajajo prepozno in jih je poznej3’ že vse v redu stavljeno, težko vmes spravljati, bi prosil, da bi D1