O rlsa-njl- Dostikrat se je že poudarjalo, kako malo estetičnega okusa se nahaja med priprostira mirodom. In izobraženci? Njih okus je večkrat prenapet. To prihaja od tod, ker se takov okus ni zadosti izuril ali ker se je razvijal po napačnih uzorih. Na svetu se je treba vsega učiti, tako tudi redu, snage, soraernosti; samo od sebe se uič pravšnega ne razvije. Ali ne bodemo poleg surovosti, hudobnosti pripisovali uprav neizobraženemu estetičnemu okusu, da se tolikokrat poškodujejo javni nasadi, polomijo mlada drevesca, ponesnažijo poslopja, pohabijo spomeniki i. t. d. Dobro razvit esteticni čut tega ne dopušča, njerau je sveto, kar je lepo, okusno, urejeno, harmonično. Zelo žalostno je za naš prosvetljeni vek, da moramo čitati ob vseh javnih potih: to in to se priporoča varstvu občinstva, tega fit tega ni onesnažiti, poškodovati itd. Tisti, ki da kaj tacega napisati, ima gotovo tolpo neizobraženega občinstva pred ocmi, kar mu potrjuje vsakdanja izkušnja. Meni pride vselej in povsod, kjer vidira obilo javnih svaril, na um, da v takem kraji tudi z estetiko, z moralo ne more biti prav daleč. Pa poglejmo v zasebna stanovanja, v kmetske in gospodske hiše. Prvi pogled, ko vstopimo v kako sobo, nas prepriča, kdo in kake izobraženosti ljudje žive notri. Vsak sam izkuša vsak dan, da se mu pri vstopu nehote obrne pogled na stene, na hišno opravo, na tla itd. Iz tega, kake so in kako so razobešene slike po stenah, kako je razpostavljeno pohišje — in če bi bilo še tako borno — kako je vse snažno — tla, mize, stoli, stene itd., — da se sklepati na večjo ali manjšo estetično obraženost stanovalcev. Pri tem nikakor ne mislim na dragocenosti v opravi, obleki; tudi priprostost ima svojo lepoto, miliuo, svoj čar. Stavba poslopij, lepo urejen vrt, ljubko uravnana gredica s cveticami, lepo povit šopek, katerega nam poda najpriprostejse kmetsko dekle, lepo in prikupljivo ponašanje telesa, — ni li vse to znak notranje prepričanosti ob estetiki, če tudi nehotni. Vender je velik razloček med zavednim estetičniin okusom in med onim, kateri izvira iz nekega, skoraj bi rekel, prirojenega notranjega občuta za lepoto. Zadnji kaže le nepopačenost srca, nekaj, kar se prav dopovedati ne da. Prav urejen, vzgojen ali priučen okus pa je oni mogočni nagib, vsled katerega ravna človek s preudarkom po dobro premišljenih zakonih lepote. Kakor pa ne smemo zametovati prvega, temveč skrbeti, da se ne pokvari, tako nam je dolžnost, da podajamo že otrokom priliko, da se jim pravi estetični okus na pravi način razvija, ublažuje, in da se jim na ta način polaga temelj za nravstveno izomiko srca. Temu namenu služijo več ali manj vsi šolski predmeti, nobeden pa ne obrazuje estetičnega okusa tako, kakor risanje. Zato je povsem prav, da se je vzprejel tudi ta predmet v načrt. Tu ne bodemo poudarjali in razpravljali njegove materijalne vrednosti, če ravno le-ta ni bila najmanjši povod njegovi vpeljavi. Vsled te strani izuri si učenec oko in roko in sploh ročnost v izpeljevanji raznoterih snovi, katere koristijo rokodelcu, obrtniku, kmetovalcu in umetniku. Nam se zdi marveč iz zgoraj navedenega stališča mnogo imenitneji vzgojni moment risanja. V tej zadevi gre skrbeti najprej, da pospešuje pouk v risanji ono vzgojo otroško, katera pripomore, da se razvijo v otrocih one lastnosti, ki jih store potem sposobnc za vsako delo. Najvažnejša naloga risanja je vsekako obrazovanje estetičnega okusa. A tega si ne raoremo prav misliti brez mnogo druzih kreposti, ki dičijo vsakega pravilno izobraženega človeka. Pravi namen človeški se označuje na kratko pa dobro tako: samodelavnost v službi pravega, dobrega in lepega. Ta samodelavnost ima za podlogo veselje do dela, vstrajnost, moč volje. K teinu priponiore pouk v risauji bolj kot nu\v- sikateri drugi pouk. Z razvijanjem duševnib moči, kakor so domišljija, razsodnost, mislenost, nazornost, opazovanje, izvajanje pravih sodov, spomin, upodobljivost in dr. postavi se nravstveno-estetičnemu momentu šele pravi temelj. K hannoniji teh duševnih moči spada tudi to, da lepoto prav uinevanio in izvršujemo, da pazimo na red, čistoto, soglasje in somernost, na točnost in zakonitost. Brez tega bi bil ves drug pouk pomanjkljiv, kajti pogrešal bi nekake vodilne misli, nekakega blagodeljnega urejenega sklepanja in vezanja posameznih blažilnih momentov. Prav vojen pouk v risanji omogoči, da izražuje otrok svojo nevoljo nad surovostjo, da se mu studi nelepo, da mrzi nenravstvenost. Čut za lepoto deluje na njegovo voljo, da se le-ta odločuje vedno le na pravo stran. V šolskem življenji vender ne smemo prezreti same ročnosti, katero podaje ta pouk, kajti z nekaterimi predmeti se morejo zvezati marsikaka tehnična opravila. Zdi se mi, da dajemo preveliko ali vsaj prejednostransko veljavo znanostiin, večkrat celo neplodovitim, a pri tem zanemarjamo ročnosti. Seveda, tudi v čitanji, pisanji in računanji se terja ročnost, a vender ne sniemo prezirati imenitnosti, sosebno risanja. Marsikaj bi ročnost v risanji pridobila, ko bi se tudi pri druzih predmetih risalo, kjer je namrefc prilika ali didaktična potreba. Že pri domovinoznanskem in nazornem pouku moglo in moralo bi se pridno risati, čeprav s prva le v surovih obrisih. Tako se da izpeljati osnovni očrt stanovališča in raznih predmetov, katere treba tii opazovati. Tu se ne gleda na dovršenost in na natančno izpeljavo. Največ bi se moralo storiti pri prirodoznanstvenem pouku, kjer bi namesto obilo besed že samo risanje omogočilo, da bi se stvar najlntreje in najvarneje pojmila. Isto je v fiziki in kemiji, kjer je m66i risati razna orodja in razne uzorce. Da pa ,je risanje podloga georaetriji, mi ni še posebej omenjati. Tako smo videli, da je risanje jako važen predmet v obrazovanje pravega nravstveno-estetičnega okusa, pa tudi izdatno pomagalo drugim učnira predmetom. Zato ne gre, da bi ga zanemarjali. Pa kako je v resnici V Ali se ne risa skoro povsod brez pravega premisleka, le zato, ker se mora. l)a bode zadobilo to poučevanje res svojo pravo vzgojno vrednost, treba je otroke opozarjati na razne okusu ugajajoče oblike v prirodi, v življenji, treba jim je povedati, čemu ugaja to in ono , kaka bodi ta ali druga stvar itd. Pa o tem o drugi priliki. Fr. Gabršek.