Vednl po.nifo. Lev Trocki, gvoječasni vojaški bog sovjetske Rusije, mož brez miru in pokoja, je zopet moral spremeniti svoja bivališče. Z otoka Prinkipo v Marmaramorju, v neposredni bližini Carigrada, je bil prepeljan na povelje turške vlade v trdnjavo v Dardanelski morski ožini. Omenjena preselitev je bila izvršena, ker je bil Trocki v zadnjem času preveS v stikih s pregnanim afganistanskim kraljem Aman Ullahom. Svoječasni vladar Afganistana je sumljivo pogosto posečal slavnega ruskega revolucijonarnega kolovodjo. Oba sta baje kovala Angležem opasne prevrate. Na ta način je zlorabil Trocki turško prijateljstvo in gostoljubnost. V sedanjem pregnanstvu v turški trdnjavi bo pod stalnim nadzorstvom turških oblasti. S prepeljavo v trdnjavo je na doživljajih bogato Trockijevo življenje bogatejše za eno novo poglavje. Na celem svetu ne najdemo moža, ki bi bil vsem državam tako nadležen, kakor Trocki, ki je bila pred leti od celega sveta občudovana osebnost. Že pred vojno so bile one pokrajine, v katerih je bil Trocki zaprt ali iz katerih je bil izgnan, izjeme. Iz Rusije je moral v Avstrijo, iz Avstrije na Francosko, iz Francije v Španijo, iz Španske v Araeriko. To je bila v glavnem rajža Leva Trockega, predno se je vrnil leta 1917 nazaj na Rusko. Razven tega je še bil dober znanec: nemške, švicarsk«, italijanske, skandinavske in anglešk« policije. Ko je bil po odstavitvi nagnan iz Rusije, je bila Turčija zanj pribežališče. Najprej se je naselil prognanec v carigrajskem hotelu, a kmalu se je izselil na Prinkipo otok. Tamkaj si je najel hišo, da bi se posvetil pisateljevanju. Pisal je svoj življenjepis. Še danes sestavlja zgodovino ruske revohicije. Prvi del tega zgodovinskega dela je ž« izšel. Ne smemo prezreti dejstva, kako si je prizadeval Trocki po naselitvi v Tur- čiji, da bi izsilil dovoljenje, da sme biti v stikih s celim kulturnim svetom. Po vrsti se je obrnil do vseh zapadno-evropskih držav, da bi mu izdale dovoljenje za vstop. Zadnjič se je trudil za potni list v aprilu tega leta. Tokrat je bila Španija, mlada republika, dežela njegovih hrepenenj. Španci so mu odgovorili uljudno, a s krepkim: ne! In sedaj — sedaj že občuti tudi Turčija njegovo nadležnost. Za Trockega ni drugega bivališča nego dobro zastražena trdnjava . . . O vsebini razgovorov med Aman Uliahom in Trockim se širijo te-le govorice: Aman Ullah se je zglasil pri njem v imenu največjoga in najbojevitejšega plemena Afganistana, v imenu Afridov. Ponudil je Trockemu vrhovno poveljstvo nad afgansko rdečo armado. Rdeča armada bi naj izrabila težaven položaj, v katerem se nahaja Anglija in bi naj pregnala Angleže iz Indije. Prihod Trockega že pričakujejo v Afganistanu z veliko napetostjo. Gotovo je pač, da je položaj Trockega vTurčiji omejen in da ni zanj na celem svetu nobenega pravega prostora.