lz zgodovine kerščanske ljndske šolc. (Dalje.) Meniin, da ne bo nepristojno, če (ukaj nekoliko omenimo, kako so nekdaj začenjali v cerkvenih šolah podučevati, ali pa po kakšnem načinu so sploh v svetnih šolah podučevali, pa to potlej v kerščanskih šolah posneniali. Cerkveni učenik, sv. Avguštin, nam pove, kako so v veri podučevali, ker spisal je navod, kako naj se katehi/.ira. Ravnali so pa takole : Kateliet je pripovedoval zgodbe slare zaveze , kar je bilo manj važncga je opuščal, ali pa le malo omenil, — pri imenitnili zgodbah je pa postajal, da so učenci cudovite reči pregledovali in občudovali. Posebno trhtno jim je razlagal, kar je bilo pisano od obljubljeniga odrešenika , (ako, da so ga že otroci v duliu pričakovali, ko je bila dokončana sfara zaveza. Potem je sledila zgodovina novc zaveze. V tej se je poočitovalo življenje Jezusovo kot neprenehana žertva, njegova smert pa kot sprava za dolg človeškega rodu. Razlagali so tudi postavo ljubezni — ki ljubi Boga čez vse, bližnjega pa brez samopridnosti — in jo vsajali v občutljive serca. Treba je bilo podučevanja in globoko v serce segajočega opominovanja v skušnjavah življenja. Z naukom od vstajenja, od sodbe in od vcčnega življenja se je vse končalo. — Toliko so katehumene podučevali, — malo pred kerstom so jih učili in jim razlagali apostoljsko vero in očenaš (kar so verni starih časov za skrivnost imeli). Potcm so jih še le v skrivnostih vere podučevali, posebno pa od zakramenta presv. rešnjega telesa. Desiravno so Ic pri podučevanju katehumenov iz začetka tako ravnali, vendar tudi tistih, ki so jili želijoče (Competentes) imenovali niso bistveno drugače podučevali. Kako naj se pa podučuje, nam pove sv. Avguštin, ki je postavil vodilo, da naj učenec po zaslišanju veruje, po veri upa, in po upanju Ijubi. Se vč pa, de se je v zgodbi, ktera se je pripovedovala, večkrat prenehalo in kaj izpraševalo, saj vendar beseda katehet, ki srao jo gori razlagali, to pokaže. Da bi se otroci za branje pripravljali, so že Rimljani tnalim čerke slonokoščene ali lesene za igračo dajali. Kmali so se navadili imena in glasu posameznih znaminj poznati, in so se vkvarjali, da so lahkejše besede sostavljali. Brez dvoinbe so tudi tukaj rabili vaje v mišljenju , kakor jih Platon svetuje; primerjevali so čerke in zloge, iskali, kje in kako so si enake, ali kje se razločujejo i. t. d. Tako so prišli do pravega branja. Ker je pa neizrečeno veliko Iruda prizadjalo bukve spisati, ne raoremo misliti, da bi bil vsak učenec svoje bukve imel. Berž ko ne je le učenik imel bukve, ktere je pa posojeval. Bukve tistih časov pa niso bile dandanašnjim kar nič podobne. 0 časih rimskih cesarjev sojim prišle iudi berila za šole v misel. Vzeli so mnogo iz različnili bukev in napisali na pergament, ki se je skupaj zvijal. Po cerkvenili šolah so pa gotovo iineli prepise psalmov, cerkvenih pesem ali sv. pisma, česar so se poteoi pri branju posluževali. Pisanja so se pa vadili v Rimu na černih tablicah, ki so bile z belini voskom prevlečene. S klincom iz slonove kosti, ki je bil na enem koncu špičast, so čerke v vosek vdolbovali, in pokazalo se je černo dno. XTa drugem koncu pa je bil klinec ploščnat, da se je poniota v pisanju lahko pogladila. Pervi nauk se je s teni pričel, da se je učenec vadil, po vdolbeni čerki z roko vleči. Po Kvinktilijanovem svetu so bile navadne lcsene table, v ktere so bile posamezne čerkc vrezane. Ko se je roka pri otroku nekoliko privadila, so poskušali pisati. Kar je učenik na tablico zapisal, to je učenec počasi prepisoval, dokler je mogel brez izgleda pisati. (Daije Pni..)