276
M. Prelesnik: Krona stvarstva.
„Z Bogom, dragi moj prijatelj!" sem mu dejal in mu pogledal globoko v oči. In zazdelo se mi je, da predobro poznam ta pogled, to čisto otroško dušo,  ki je bila vanj
izlita, to mlado lice, ki se mi je tako prikupilo. In ko sem ga gledal in gledal, sem spoznal v njem samega sebe, svojo mladost, svojo srečo!
Krona  stvarstva.
Sel na holm se izprehajat, S tičjim petjem se naslajat, Gledat vigredi procvit č>el je Stebor, mož čestit . ,
Vse je vstalo, vse pognalo, Kar poprej je v zimi spalo. Krasna je prišla pomlad, Ki nam polno nosi nad.
Hvala ti, pomlad zelena, Vsa cvetoča, vsa brstena! Za današnji krasni dan Vsak ti hvalo je dolžan.
Bujno spet poganja njiva, Z njivo greda, vrt in griva, Gaj in travnik spet duhti, Potrok s šumom spet šumi.
To je Stebor dobre volje, Cuj, kako živo mu polje V prsih oživela kri, Lice, glej, kako rudi!
Hvala, cvetke ve vonj i ve, Cvetke žive, ljubeznive, Da tako duhtite mu, Da tako godite mu!
Hvala, sapice, ki lehko Tod šumljate, toli mehko, Celo njemu božate, Z vonjem ga obkrožate!
Krasna je zares narava; Nam pa ta ostane slava: Krasna krona vseh stvarij To je človek, to smo mi!"
In ponosno mož čestiti Po prirodi zre brstiti Inv še enkrat ponovi: „Clovek krona vseh stvarij!'
Ko pa slovo to ponavlja, Kdo se tam iz laza javlja? Stebor sluša, gleda v laz, Pa se zresni mu obraz.
In ti, zrak prozorni, zdravi, Ki se širiš v tej višavi, Ti šele goditi znaš: Prsi vrlo mu krepčaš! . . .
Vse je, vse je prebujeno, Lepo, jasno, pomlajeno, Vse tu diha, vse živi, Vse tu cvete, vse brsti.
Ti si tica lahkoživka, Ti poredna nagajivka! Kaj ti Steborju žgoliš, Da veselje mu kališ?
Slišal sem jo, ko je pela, Steborju tako je dela: „Človek, ne ponašaj se, Prej še nekaj vprašaj se!
Stebor gleda v mladoletje, V to zelenje in v to cvetje, Lepa vigred mu godi, Pa tako de, govori:
Vse je vstalo, vse pognalo, Kar poprej je v zimi spalo: Si-li vstal pa tudi ti, Človek, krona vseh stvarij ?
„Aj, milina je spomladi Setati se po livadi, Prerojeni zreti svet, Njega zelen, njega cvet.
Si-li vstal že ti iz zlobe In iz nravstvene trohnobe? Si-li vzbudil se iz zmot? Si-li vstal že iz grehot?
Dr. Anton Medved: Fra Angelico.
277
Spet poganja bujna njiva,                        Gaj in travnik spet vonjavo
Z njivo greda, vrt in griva  —                Razprostirata v daljavo —
Li pognal si tudi ti                                 Ali ti, kako živiš,
Lepih čednostij kali?                               Ali s čednostmi duhtiš?
S ,krono stvarstva' se ponašaš, Pa res stvarstvo v vsem prekašaš ? To le ti poprašaj se, Prej pa ne ponašaj se!"
M. Prelesnik.
Fra Angelico.
(Spisal  profesor  dr. Anton Medved.)
Slovensko občinstvo, ki čita „Dom in svet", se še morebiti spominja mojega spisa, ki sem ga v le-tem listu objavil leta 1894. z naslovom: „Rim, središče lepih umetnost i j." V razpravi se omenja tudi ime: Fra Angelico, po naše: brat Angelik. Njegovo življenje in delovanje je bilo tam čisto kratko opisano v nekaterih skromnih vrsticah.
Velik umetnik je bil, slaven slikar XV. veka — Fra Angelico. Imenujejo ga celo očeta novejšega slikarstva; začetnik je novodobne umetnosti. Od njega so se učili vsi sloveči, nedosežni mojstri zlate dobe lepih umetnostij; njegov učenec je bil prešlavni Rafael; Michelangelo ga je posnemal; na njega so kot na vzor,zrli in še zro najboljši kiparji in slikarji. Njegova dela so blesteče solnce, čegar žarki odsevajo iz premnogih umetnostnih del.
A slaviti ga moramo še v drugem oziru. Fra Angelico je tako ljubka oseba, da ga strme občuduje vsakdo, ki ga pozna; toda ne samo občuduje, temveč i ljubiti ga mora. Ako v duhu gledam dolgo vrsto zaslužnih mož, bodisi vojskovodij, junakov, bodisi umetnikov in literatov, ne vem, kje bi našel tako prikupljivo prikazen, kakor je on. Zato so ga zvali sovrstniki: Angelika, angelskega brata, v samostanu so mu celo pridejali priimek: ilbeato, blaženi, sveti brat! Ljubeznivost njegove osebe je umrla,
a nebeška miloba in rajska ljubeznivost njegovih del še živi; na njih se naslajamo lahko še dandanes. Ona so neminljiva, nesmrtna. V njih se zrcali njegovo plemenito bitje, njegov vzvišeni duh, njegova čuda-polna umetniška moč. Z našim dičnim pesnikom smelo rečemo, oziraje se na njegova dela:
Kot solnce se žari nevgasno In svet oživlja z visočin, Svit tvojih del bo sijal jasno In nam pomlajal tvoj spomin.
Ni-li umestno, da „Dom in svet" natančneje seznani slovensko občinstvo s tem orjakom na polju lepih umetnostij ? Saj ima ravno „Dom in svet" prelepo nalogo, med Slovenci širiti umetnosti, blažiti umetnostni vkus med narodom in ga poučevati s podobami in z vspodbudnimi spisi.
A ne poznam snovi, s katero bi občinstvo v umetnostnem oziru natančneje mogel poučevati in globlje zanimati, kakor s poljudnim življenjepisom blaženega Fra Ange-lica. Nepristranska ocena njegovih toli odličnih del utegne vrhu tega vzbuditi veselje za lepe umetnosti. Kdor pozna življenje, izobrazbo in napredek umetnikov, ga umeje, vtopi se v njegovo delovanje, misli in čuti ž njim, ta postane tako rekoč sam umetnik. In če se take študije med ljudstvom širijo, se-li s tem ne povzdigne narodna olika, se-li ne vplemeniti narodni čut?  Da, duh se  mu