239
STOLETNICA  MUZEJSKEGA  DRUŠTVA  ZA  SLOVENIJO.
L. 1839. je bilo v Ljubljani ustanovljeno „Društvo kranjskega deželnega muzeja". Njegov namen je bil, da skrbi za kranjski deželni muzej, ki so ga v prejšnjem desetletju ustanovili kranjski deželni stanovi in ki je bil navezan le na prostovoljne prispevke. Društvo je imelo v začetku poluraden značaj in je prišlo zaradi muzeja večkrat v kompetenčne konflikte z deželnimi stanovi; njegova glavna skrb je veljala muzeju in šele v petdesetih in šestdesetih letih je izdalo tri zvezke svojega „Jahreshefta" s pri-rodoslovno vsebino, medtem ko so bila tedanja historična prizadevanja koncentrirana v Zgodovinskem društvu za Kranjsko in v njegovem glasilu. L. 1865. se „Društvo kranjskega deželnega muzeja" preoblikuje v popolnoma zasebno „Muzejsko društvo za Kranjsko" in izda v naslednjem letu prvi zvezek svojih „Mitteilungen". Zaradi političnih bojev ustavne dobe se pa pozornost članov obeh društev odvrne drugam, društvi zapadeta v letargijo in njuni glasili prenehata. Šele po preselitvi muzeja v sedanje poslopje so se proti koncu osemdesetih let zgodovinarji in prirodoslovci združili v oživljenem Muzejskem društvu, ki nato od 1889 dalje ni več prenehalo z rednim izdajanjem letnih publikacij. Po smrti Dežmana, najbolj agilne osebnosti starega Muzejskega društva, prevladujejo med njegovimi člani Slovenci, vendar pa ohrani društvo •v narodnem oziru nevtralen značaj; poleg nemških „Mitteilungen des Museal-Vereins ftir Krain" izdaja že od 1891 slovenska „Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko", pozneje se pa obe publikaciji združita v dvojezično „Carniolo"; v nemščini pišejo tudi
nekateri Slovenci. Pridevek „za Kranjsko" je vzbujal opravičeno spodtikanje Že v devetdesetih letih in prispevki nekaterih članov dokazujejo, da so imeli širši vseslovenski delovni program; vendar se pa prvo izrazito slovensko historično društvo s samo slovenskimi publikacijami ni osnovalo v Ljubljani, ampak 1. 1903. v Mariboru. Šele 1. 1919. se društvo spremni v „Muzejsko društvo za Slovenijo", njegovo glasilo pa v „Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo", ki dobi popolnoma slovenski značaj. Delitev znanstvenega dela po ustanovitvi univerze je privedla do tega, da sta se v društvu osnovali najprej prirodoslovna in zgodovinska sekcija, nato pa je 1. 1934. prevzelo njegove prirodoslovne funkcije na novo ustanovljeno „Prirodoslovno društvo", „Muzejsko društvo 2a Slovenijo" je pa ohranilo svoje staro ime, a se odslej bavi le še z zgodovinskimi vedami.
Društvo je torej v teku svoje stoletne zgodovine večkrat spremenilo svoje ime in tudi svoj značaj. Tudi njegovo sedanje ime je utemeljeno le še v spoštovanju pred historično tradicijo; skrb za muzeje je danes v glavnem stvar države, nekatere muzeo-loške discipline (n. pr. prirodoslovne) ne spadajo več v kompetence društva, zato pa je zdaj njegova funkcija širša v tem, da predstavlja centralno slovensko historično društvo,. se bavi z vsemi historičnimi vedami in s tem tudi loči od drugih danes že številnih slovenskih znanstvenih društev. Za stoletnico je izšel 20. letnik „Glasnika" kot zbornik na 410 straneh teksta in 28 straneh prilog z mnogimi važnimi članki; prvi članek dr. J. Mala „Naše Muzejsko društvo v teku sto let" podaja zgodovino društva, ki sem jo tu kratko povzel. Razen tega je društvo izdalo v redakciji dr. M. Pivec-Steletove „Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo 1891—1939", ki omogoča skupaj s starim Gratzvjevim repertorijem pregled vseh prispevkov, ki so izšli v publikacijah društva. Na dan proslave stoletnice se je vršilo prvo zborovanje slovenskih zgodovinarjev s predavanji in diskusijami; ta zborovanja so zamišljena kot stalna letna institucija.
Znanstvena bilanca društvenega dela je vsaj za zadnjih 50 let pomembna. Ce pa analiziramo koncepcijo društvenega dela, ne moremo zavrniti očitkov prevelikega popuščanja pred načelom, da naj ostane nemščina znanstveni jezik, prizadevanja za sodelovanje nemških znanstvenih kolegov in utesnjevanja na delo v enem od teritorijev, na katere je zgodovinski razvoj razkosal slovensko zemljo. Za starejšo dobo, ko je bilo Muzejsko društvo pretežno prirodoslovno in ko ga je vodil K. Dežman, velja ta očitek predvsem Historičnemu društvu za Kranjsko. A tedaj so bile moči še šibke in so kmalu sploh odjenjale. Vendar so se tudi ob oživljenju društva in začetku neprekinjenega dela pred 50 leti slovenski člani zadovoljili s tem, da je postalo društvo dvojezično, in niso ustanovili društva, ki bi bilo popolnoma slovensko po članih, jeziku in konceptu; da je bilo to tedaj že mogoče, dokazuje dejstvo, da sloni v teh letih društveno delo že skoraj izključno na Slovencih, in zgled, ki ga je deset let kasneje postavil Maribor. Ali je vsaj danes drugače in ali predstavlja društvo ter njegovo glasilo s svojimi članki, kritikami in bibliografijami središče historičnih raziskavanj za vse slovensko ozemlje brez ozira na državne meje, obenem pa naš neobhodno potrebni kontakt z ostalo južno-slovansko in svetovno historično znanostjo? Treba je povedati, da bomo morali za uresničenje tega ideala še mnogo delati. Ljubljana je danes sicer v splošnem priznana kot središče Slovencev in njenim vodilnim kulturnim institucijam in društvom je s tem že nekako odrejeno njihovo mesto; ostala slovenska središča imajo le institucije in društva provincialnega ali lokalnega značaja, ki imajo svoje področje dela in ki jih je treba le pozdraviti; vendar si pa centralne in vodilne vloge ni mogoče pridobiti samo z dekretiranjem, ampak jo je treba realizirati s trdim delom in tekmo predvsem s tujimi znanstvenimi središči.                                                                                    Fran Zwitter.
240