238 Narodne stvari. Slovanska narodnost ni več igrača. Nemškutarji, lahoni in magjaroni se še zmiraj tu in tam napihujejo tako, kakor da bi oni trije kralji bili Avstriji. Al temu napuhu kljenka zadnja ura. Slovani čedalje živeje čutijo, da so narod, ki v ustavni državi ni vstvarjen zato, da bi drugim narodom hlapec bil; oni nočejo gospodovati drugim, a siti so gospodstva tujega. Avstrija je dosti velika, da narod ni narodu nikjer na poti v narodnem gibanji, in imajo tudi pravico to zahtevati in bojo to zahtevali. Naj bralcem svojim danes priobčimo dva živa dokaza čedalje iskrenejše zavesti slovanske. Eden nam je pismo slovanskih dalmatinskih ladi-jinih lastnikov in kapitanov, s kterim nameravajo delegaciji na Dunaji protest poslati, da na novih zastavah avstrijskih kupčijskih ladij ni slovanskih barv. To pismo je v Trstu podpisalo nad 30 ladijinih lastnikov in kapetanov. Glasi se blizo tako-le: „1. dan avgusta t. I. dobi postava od 24. decembra 1867. zarad nove avstrijsko-ogerske ladijine zastave svojo moč. *) Podpisani ladijini lastniki in kapetani nočejo one postave napadati, al kot svobodni državljani morajo si. delegaciji na srce položiti, da se predrugači ta postava in sicer tako, da tudi slovanske barve na zastavi najdejo svoje mesto. Zastava je znamenje *) In prememba te zastave, ki jo zahtevajo Magjari, stoji v stroškovniku delegacij zapisana z 28.000 gold. Koliko denarja — in to prav nepotrebno! V kolikoane stroške nas bojo Magjari Se zakopali?! Vred. 239 naroda ali države, pod kterim se vsi sinovi enega naroda ali ene države v srečnih ali nesrečnih dnevih zbirajo tako kakor pod streho očetovo. Kakošno moč do srca ima tako znamenje, ve le ta, kdor je svoje žive dni bival daleč od doma, in hipoma med sto in sto tujimi zastavami zagleda svojo domačo zastavo. O takem pogledu se oživi domoljubje iznova in narodni ponos se dvigne človeku. Tako dela zastava na Angleža, tako na Francoza, tako na vsak drug narod sveta, — le na Slovana, žalibog! ne, kije avstrijsko-ogerski državi podložen. Nova avstrijsko-ogerska zastava ne more Slovanu navdihniti nikakoršnega domoljubja, — ona ga marveč le spominja narodnega trpljenja in mu zaduši vso njegovo narodno navdušenost. Mi ne vprašamo: kamo pridemo s tem? — mi vprašamo le: ali je to pravica? Odločno moramo odgovoriti, da ni! Nekdanja avstrijska ladija tudi ni bila brez pogreškov; al saj to dobro je imela, da v narodnem smislu ni bila enostranska. Zdaj ko je Njih Veličanstvo enake pravice vsem narodom priznalo, je prav velika napaka to, da ravno tisti narod, ki edini sam dela avstrijsko mornarstvo, se popolnoma v nemar pušča. Prašajte le od Trsta do Kotora: kdo da so avstrijski mornarji, kterega naroda so? In slišali boste, da so Slovani. Naša misel je tedaj ta, da ne zahtevamo nič nespodobnega, in da 18 milijonov Slovanov v Avstriji, ki nikdar nikoli niso oskrunili zastave avstrijske, to isto zahtevati more, kar zahtevata Nemec in Magjar!" Dalje razlaga pismo, da bi se na razstavah mornarskih prav dobro razvrstiti dale narodne barve in sicer tako, da beli križ pride v sredo; zgorej na eni strani staro-avstrijske barve, pod njo zelena• (ogerska), na drugi strani gori modra (slovanska) in pod njo rdeča barva. — »Radovedni smo — pravi dopisnik iz Zadra v „Zukunft" — kako bote delegaciji rešili to peticijo? Naši mornarji se ne dajo v kozji rog vgnati". (Menda se ne motimo, ako rečemo, da bode velika večina dele-gacijska pravično to zahtevanje — djala „ad acta".) Drugo veselo in zelo pomenljivo znamenje, da zavest narodna slovanska še čedalje bolj živi v Avstriji in se oglašuje tudi med vojaki, je pa telegram, ki sta ga dva c. kr. češka polka iz Olomuca poslala taboru poleg Gradišča Mnihovega, ki se je glasil tako-le: „Našim bratom na taboru poleg Mnihovega Gradišča 11. julija! Po postavah vezani se ne moremo udeležiti tabora Vašega. Zato vsem slovanskim bratom in hčerkam iz srca kličemo :„Na zdar! (na zdravje!)" Bratje! ljubezen do predrage domovine in do narodnih pravic z Vami deleči krepčamo si tudi svoje moči! Naše geslo je: Svoboda za Bohemijo, Moravijo in Šlezijo!" Olo-muška polka 74. in 36." (Ali so tudi vikše vojaške oblasti ta telegram zaslišale s tako radostjo kakor taboriti poleg Mnihovega Gradišča, to je zelo dvomljivo; svetu pa je dokaz, da tudi tesna vojaška suknja ne zadušuje ro-Ijubja več, ki se strinja z blagrom Avstrije.