Glasnik SED 23(1983) 2
J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
rumenta oprekelj in violino na Poljskem, dr. Lu-clvik Kunz (Brno) pa fenomen gosli v srednji Evropi ¡n med zahodnimi Slovani.
zaščita kulturne dediščine
Trije referenti (dr. Max Baumann, Bamberg, Ur-SlJ!a Reinhard, Berlin in Leisio Tirno, Tampere) so v nadaljevanju govorili o južnoameriških strunskih 9!asbilih iz pred in pokolumbijskega časa, o stalnem in spremenljivem v igri in petju turškega lšika in ljudskih pihalih na Finskem in v Kareliji. ^animiv je bil prispevek dr. Roksande Pejovič iz ^Ograda, o medkulturnih vplivih v južnoslo-vanske m prostoru, kakor jih lahko razberemo iz resk in slik, ki prikazujejo ljudske instrumente na ®nn geografskem področju. Se trije referenti so v °kv]ru dogovorjenih tem vsak po svoje razmišljali 0 nekaterih vzporednih področjih, ki jih vključuje ®triomuzikologija: etnolog dr, Gian Paolo Gri iz 'dma o problemu tradicionalnih glasbil v indust-r'jski družbi, profesor Fredric Liebermann izSeat-"a (ZDA) pa o zvoku kot stranskem pojavu v kultur' ir> družbi. Seminar je zaključil prof. Tiberiu Ale-^^ndru iz Bukarešte s predavanjem o kronološki 'n Zgodovinski pojavnosti ljudskih instrumentov s D°sebnim ozirom (tudi) na likovne in jezikovne preučevanja glasbil in njihovih sestavnih de|°v. Ob njegovem referatu se je med udeleženci Posvetovanja razvila zanimiva razprava o po-Ve*anosti romunskega kulturnega prostora z dru-9|rni, predvsem južnoslovanskim,
Za petdnevni mednarodni posvet etnomuziko-°9ov v piranskem hotelu Punta lahko rečemo, da bil uspešen. Organizacija simpozija je bila po peniti vseh na izjemni ravni. S strokovnega sta-liiča je prinesel prikaz nadaljevanja intenzivnega ;s^anja na področju preučevanja ljudskih glasbil, poglede tistih, ki so predstavniki tradicionalnega v etnomuzikologiji, kot tistih, ki svoja razgaljanja vodijo po poteh večdiscipiinarnosti in 'Ctm° prispevku miaiših- ki so se vključili v delo
! Prvič so bili na posvetovanju med 50 udeleženci ,. '5 držav Evrope in Amerike navzoči predstavni^ 1 sosednje Italije, ne nazadnje zaradi večletnega ^delovanja ISN in Sekcije za glasbeno narodovi5 iz Ljubljane z italijanskimi kolegi. Zanimivo in razveseljivo je dejstvo, da je prak-Cn° ves Piran v času seminarja živel s svojimi 90SU — od otrok, ki so risali po pločniku ob svetil-'kii na Punti, do piranske mestne skupščine, kije P jedila topel sprejem za udeležence posvetova-
pomemben delež pri realizaciji piranskega Posvetovanja je pnspevaia SOZD Elektrotehna, O „Melodija" — tovarna glasbil in učil Mengeš, ki Ki °r9anizatorje denarno podprla. Sodelovanje „Karol Pahor" — Piran. VVZ in osnovnih šol alnega področja pa je omogočil velik de) porednega programa te prireditve, okrovitelj letošnjega posvetovanja v Piranu je U ahSlovenska akademija znanosti in umetnosti v IJ '¡ani ¡n njena Sekcija za glasbeno narodopisje r tuta za slovensko narodopisje pri Znanstveno-ziskovalnem centru akademije.
IGOR CVETKO
V začetku julija je bilo v okviru bienalnega simpozija o balkanski folklori na Ohridutudi posvetovanje o zaščiti folklore, registraciji folklornega gradiva in njegovi računalniški obdelavi. Akcija, ki jo je v začetku letošnjega leta v Jugoslaviji sprožilo Hrvaško etnološko društvo, je bila na Ohridu predstavljena še zastopnikom drugih balkanskih držav, ki bodo v prihodnje sodelovale pri enotni registraciji folklornih ustanov in gradiva pod okriljem Unesca. Potek ohridskega sestanka in celotne ackije HED predstavljamo s kratkim historiatom tudi slovenskim etnologom, ki naj bi se (ali pa so se že) vključili v akcijo.
Od 22. — 26. 2. 1982 je bil v Parizu sestanek komiteja vladnih izvedencev za zaščito folklore. Sestanka se je udeležilo 44 držav članic Unesca, 6 držav opazovalk, 15 mednarodnih nevladnih organizacij pa je v Pariz poslalo svoje zastopnike. Jugoslavijo je na tem sestanku zastopala dr. Du-nja Rihtman—Avguštin, direktorica Zavoda za ¡straži vanje folklora iz Zagreba, ki je tudi članica Komiteja vladnih izvedencev za zaščito folklore. Aktivno je sodelovala na pariškem posvetovanju, saj so bili nekateri njeni predlogizadefinicijofolklore vneseni tudi v sklepni dokument posvetovanja.
Cilj pariškega posveta (navajam po Biltenu jugoslovenske komisije za suradnju s Unescom, 2/1982} je bil, da se na interdisciplinarni osnovi in po enotnih izhodiščih analizirajo različni vidiki folklore in ljudske tradicionalne kulture. Izhodiščna točka razprave je bil osnovni dokument, ki ga je pripravilo tajništvo UNESCO iz odgovorov držav članic na vprašalnik iz I. 1981. Tu so zbrane izkušnje, problemi in različna praksa držav članic pri zaščiti folklore.
Pariški sestanek je najprej podal definicijo folklore, ki so jo oblikovali udeleženci sestanka, daje namreč folklora (v širšem smislu ljudska kultura) skupno usmerjena in na tradiciji temelječa stvaritev skupine ali posameznika, ki odraža družbena stremljenja in temu ustrezno izraža kulturno in družbeno identiteto. Vrednote in standardi se prenašajo ustno ali s posnemanjem aii na kakšen drug način. Unesco ugotavlja, daje folklora celosten del kulture sveta in je živ pojav, ki je podvržen spremembam in razvoju. Pojavneoblike folklore vključujejo razne vrste narodne, etnične, regionalne, često sinkretične tradicije, ki morajo biti znanstveno podprte glede na stanje in delokrog družbenih in kulturoloških raziskovalnih disciplin. Morajo biti arhivirane, objavljene in uporabljene pod posebno zaščito na narodni in mednarodni ravni.
Prav zaščita folklore je bila osrednje vprašanje pariškega posvetovanja, ki vsem državam članicam priporoča, da mora biti folklora kot intelektualna lastnina skupno zaščitena za skupnost (tako družinsko, regionalno, narodno, etnično, versko..), katere identiteto izraža. Izrazne oblike folklore obsegajo jezik, književnost, glasbo, ples,
Glasnik SED 23(1983) 2
J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
mitologijo, rituale, verovanja, običaje, obrt, arhitekturo in druge umetnosti in vedenja.
Zato izvedenci priporočajo še, da se v okviru Unesca najprej oblikuje in izdela mednarodni register ljudske ustvarjalnosti — kulturne dediščine in da se za to napravi model preglednic, ki bodo poslane vsem državam članicam. Države članice pa oblikujejo sistem za indentifikacijo in zapisovanje tako, da bi lahko izdelale registerfolklornih podatkov.
Prvi korak pri izdelavi registra podatkov je prav gotovo pregled in register ustanov, ki zbirajo in hranijo gradivo o ljudski kulturi. V Jugoslaviji je bil ta korak že storjen, saj sta HED in Zavod za istraži-vanje folklora iz Zagreba v začetku letošnjega leta razposlala vprašalnice vsem republiškim etnološkim in folklorističnim društvom. Slovensko etnološko društvo je vprašalnico takoj poslalo vsem etnološkim ustanovam v republiki, etnološkim oddelkom pokrajinskih muzejev, zavodom za spomeniško varstvo ipd. Na vprašalnico smo ponovno opozorili v prejšnji številki Glasnika. Kljub temu pa nam je do zdaj nanje odgovorilo le 40% anektiranih. Vprašalnice in odgovori se stekajo v SRCE (Sveučiliški računski centar) v Zagrebu, kjer odgovore računalniško obdelajo. S tem se je v SRCU začela ustvarjati banka etnoloških podatkov za Jugoslavijo.
Cilj akcije je najprej izdelati register ustanov, ki hranijo in raziskujejo folklorno gradivo, nato pa ta register izdati v knjižni obliki, kakor je to za skandinavske države že naredil NIF. Seveda bo taka jugoslovanska izdaja uresničena le, če bodo vse ustanove po republikah odgovorile na poslano vprašalnico. O tem je tekla beseda na sestanku junija ietos v Beogradu (sestanka se je iz Slovenije udeležil Marko Terseglav) in julija na Ohridu (iz Slovenije sta bila navzoča. Zmaga Kumer in Marko Terseglav). Na Ohridu je bila akcija še enkrat predstavljena vsem republiškim predstavnikom. Poudarjen je bil pomen sodobne etnološke in folkloristične dokumentacije. Pokazalo se je, da Jugoslavija na tem področju močno zaostaja za drugimi državami, za kar ni vedno kriv le denar, ampak tudi nedelavnost. Skrajni čas je, da akcija steče. Na Ohridu smo govorili tudi o večjem, balkanskem registru ustanov in gradiva. Zastopniki balkanskih držav so bili mnenja, da je akcijo treba izvesti čimprej in po enotnih kriterijih. Dr, Dunja Rihtman—Avguštin je vse udeležence seznanila z načrtom in nalogami za etnotno dokumentacijo, predstavniki drugih balkanskih držav pa so se obvezali, da bodo do konca letošnjega leta poslali svoje odgovore in pripombe. Zato mora tudi Jugoslavija do konca leta imeti podatke za register ustanov, Na Hrvaškem je akcija dala že lepe rezultate, iz drugih republik bodo na vprašalnico odgovorili do 1. decembra. Ta rok velja tudi za zamudnike iz Slovenije. Zato še enkrat prosimo in opozarjamo vse kustose in ustanove, ki so vprašalnico dobili, da nam jo čimprej vrnejo (izpolnjeno, seveda). Vse, ki jim vprašalnic morda nismo poslali, a hranijo etnološko gradivo (rokopisno gradivo, predmete, filme, slike, nošo, instrumente itn.) prosimo, da pri SED dvignejo vprašalnico (zasebni zbiralci, cerkvene zbirke,
občinske kulturne skupnosti, ustanove in zbiralci v zamejstvu itn.). O tistih, ki so na vprašalnico že odgovorili, smo iz SRCA tudi že prejeli računalniški izpisek. Po teh izpiskih smo tudi ugotovili, koliko anketirancev nam še ni odgovorilo na prijavo.
Akcija Unesca in Hrvaškega etnološkega društva nas vodi v dve smeri, ki lahko bistveno pripomoreta k nadaljnjemu razvoju znanstvenega raziskovanja ljudske kulture in njene zaščite. Prvič: globalna zaščita ljudske kulture bo mogoča le s postopnimi (toda hitrimi) koraki. Osnova je nedvomno izdelava registra ustanov, ki je temelj za vse nadaljnje akcije, saj v tem trenutku v Jugoslaviji še nimamo popisa zavodov, inštitutov, javnih in zasebnih zbirk itn., ki hranijo folklorno gradivo. Na podlagi tega registra je šele možen natančen popis gradiva, ki ga hočemo zaščititi, če pa se bo zataknilo že pri prvem koraku, bomo zamudili vse vlake in zaman bodo vsa tarnanja o naglem izginevanju, profanaciji in komercializaciji ljudske kulture. Drugič: Register ustanov (računalniško obdelan) je hkrati pregled specializirani^ ustanov za vse interesente, hkrati pa se tako ustvarja banka podatkov o tradicionalni kulturi za ožja in širša področja in njihovo medsebojno povezovanje. Vsaka generacija raziskovalcev se zaveda, da določene plasti ljudske kulture hitro izginjajo-obenem pa vsi tudi vemo, da je mnogo gradiva že zbranega in obdelanega, a ni vsem dostopno. Druga stopnja računalniške dokumentacije bo natafl' čna opredelitev in opis gradiva, s katerim bomo dopolnjevali banko podatkov in našo prvo vprašalnico. To bo omogočilo hitro in lahko iskanje potrebnih podatkov, kolikor bo to zahteva' znanstveni interes ali pa primerjava gradiva. Vsf to seveda pod pogojem, da bo gradivo zbrano n^ skupnem mestu in obdelano po enakih kriterijih 2 vprašalnicami, ki so že ali pa še bodo prirejene takojšnjo računalniško obdelavo. Banka podatko" bo omogočila boljše in hitrejše koriščenje ¡1 zamenjavo podatkov na domači in mednarodfl1 ravni. Tako bo te podatke imel tudi Unesco, ki b0 na podlagi nacionalnih informacij naredil svoj po* pis folklornega gradiva, posamičnim državam if1 institucijam pa bo pomagal (tehnično in denarni pri zaščiti entoioškega in folklornega gradiva, Pfv' korak k temu so registri nacionalnih ustanov, ^ hranijo folklorno gradivo, nato državni registri, k1 se nadaljujejo v regionalne (npr. balkanski) in kontinentalne {evropske, azijske, ameriške itn.)-Ta akcija, ki je nujna in možna, pa lahko postan0 utopija, če društva, ustanove in posamezniki iz nerazumljivih razlogov ne bi sodelovali pri odgovO' rih na vprašalnice. Vseenost do tako pomembfle akcije se je pokazala tudi v Sloveniji, saj veliko uS' tanov in kustosov na vprašalnico ni odgovoril0 Prav zaradi takega nerazumevanja in indif0' rentnosti ustanov in posameznikov je bilo marši k' daj in marsikaj iz ljudske dediščine za vedno if gubljeno. Zato bi bilo nadaljnje ignoriranji Unescove akcije in prizadevanja HED pljuvanje v lastno skledo in zapiranje vrat skupnemu prizadevanju za zaščito ljudske kulture. Prav o tem pa f tekla beseda tudi na Ohridu ob referatu dr. Duni^
Glasnik SED 23(1983) 2	J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
^ihtman — Avguštin, ki je predstavila možnosti i^anstveno-etnološke in pravne zaščite folklore. P t) njenem referatu smo osupnili nad možnostmi, jih ponuja Unescova akcija, še bolj pa nad ^otovitvijo, kako smo jugoslovanski etnologi in 01 Kloristi po lastni krivdi na repu vseh prizadevanj Za zaščito folklore.
Jugoslovanski odbor za izdelavo registra us-tariov in folklornega gradiva se je sestal 6.10.1983 v logaški Slatini. Na voljo smo že imeli podatke o Poteku akcije, ki smo jih dobili iz SRCA. Ugotovili ^o, da kljub ohridskim priporočilom akcija ne kakor bi želeli, zato smo v Rogaški Slatini . ženili, da o akciji še enkrat obvestimo etnologe folkloriste po republikah, ki naj bi takoj poslali Ugovore na poslane vprašalnice svojim društvom.
MARKO TERSEGLAV
t,voli in etnologija
;Ur<aj okvirov, v katerih se etnologija potrjuje pred Se.t>oj, se je v zadnjem letu v Ljubljani odvijalo zani-7)lvo dogajanje, ki ga je spodbudil etnološki na-c'n razmišljanja in ki je bilo samo na sebi ®jnološko zanimivo. To je bilo prizadevanje za hranitev znamenitega ljubljanskega parka Ti-Vo|i- Vsebina, odmevi in posledice teh dogodkov so
pologom ponudile zanimiv konkreten primer kovnosti etnologije v reševanju širših družbenih Namen tega zapisa je opozoriti na vlogo, ki lo je imela v teh dogodkih etnologija In na njihov ^tn°!oški pomen.
^acelo se je lani zgodaj spomladi, ko je malo Pazen članek v Delu napovedal etapno prenovo lv°lija. Omenjenih je bilo nekaj konkretnih Postopkov, med drugim odstranitev mnogih poti, ^ leva nje poti z betonskimi ploščami, namestitev Pastičnih stojal s prozornimi bučami za razsvet-Postavitev kipov itn. Potreba po vsem tem je
slonel
a na puhlicah o današnji mikavnosti parka.
Na lem
srečo članek ni ostal neopažen. Kmalu za je bil v sobotni prilogi Dela objavljen obširen -j.anek Damjana Ovsca z naslovom Tivoli včeraj, ,voli danes... in nikdar več?, s podnaslovom Ne Popada samo park, propada tudi vednost, kaj ark sploh je. V besedilu, opremljenem s staro ' to9rafijo Tivolija, je avtor pisal o prezrtih, zanesenih, a zelo pomembnih dejstvih. Oprl se je ® Poznanje funkcije parka v preteklem in sejem življenju Ljubljane. Izpostavi! je njegove 'stvene sestavine (zemlja, pesek, rastline, voda. rak, svetloba, kulturni in eksistenčni pomen, ki lrria njihova v detajlih negovana celota. Pokazal 1 kako prazne so utemeljitve nepotrebnih r°jektov ob dejstvu, da je mnogo stvari, ki jih je nt že imel, propadlo zaradi malomarnosti (npr. lnarna, baročni deček ob fontani pod Tivolskim ^ aclom, poti, drevje, cvetlične grede).
OOvorni ljudje na to pisanje niso odgovorili. Na-V «O nJih so prebivalci s pismi potrdili njegovo bmo in kmalu je postalo popolnoma jasno, da 3enn še zdaleč ni vseeno, kaj bodo projektanti
delali s parkom in to kljub temu, daje bilo mnenje ljudi prav v zvezi s Tivolijem že tolikokrat pre-slišano. Pokazalo se je, da se ljudje, tudi zaradi mnogih slabih izkušenj iz preteklosti, vse bolj zavedajo življenjskega pomena parka kot proti-uteži zabetoniranemu, hrupnemu in zasmrajenemu mestnemu prostoru. To je dokazalatudi množična udeležba na manifestacijah javnega mnenja, npr. ob predavanju Damjana Ovsca na svobodni katedri na Filozofski fakulteti in ob razstavi načrtov v Moderni galeriji junija lani.
Junija so se na skupni seji sestali Mestni komite za urbanizem in varstvo okolja, Komite za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve SOb Center, Komite za urejanje prostora in varstvo okolja SOb Vič-Rudnik. Med drugim so sklenili, da se predlog ureditve Tivolija, ki je bil razstavljen v Moderni galeriji, „zavrne zaradi neskladnosti z generalnim urbanističnim planom, z načeli varstva naravne in kulturne dediščine in z doslej sprejetimi izhodišči za urejanje Tivolija" in da „je treba naravno in kulturno dediščino Tivolija ovrednotiti v skladu z novim zakonom o naravni in kulturni dediščini, kar naj bi pomenilo pravo osnovo vseh nadaljnih ukrepov v zvezi z vzdrževalnimi in dopolnilnimi posegi..." Določili so med drugim tudi, da je „programirano sanacijo ceste pod Turnom treba izvesti v makadamu." (SOb mesta Ljubljane, Mestni komite za urbanizem in varstvo okolja. 21. 6. 1982)
Decembra lani je bila v jubilejni 60./61 številki Arhitektovega biltena, glasila društva arhitektov Ljubljane, natisnjena razprava o Tivoliju, ki jo je napisal Damjan Ovsec. To je doslej najobsežnejše besedilo o tem parku in vsebuje vse pomembnejše podatke o njegovem razvoju in sedanjem stanju, o arhitekturi objektov v parku, o ljudeh, ki so ga ustvarjali, o obiskovalcih, o njegovem rastlinskem in živalskem svetu, skratka o načinu življenja, ki se je navezovalo na Tivoli in ki ga je Tivoli oblikoval. Je tudi dokument o prizadevanjih za njegovo ohranitev.
Sestavek vsebuje naslednja poglavja: Kratek pregled splošne zgodovine parkov v nekaterih evropskih deželah- Nekaj besed o zelenju in parkih v Ljubljani v preteklosti; Iz zgodovine in življenja mestnega parka — od kod je beseda Tivoli, Oci kod je beseda Rožnik, Tivolski ribnik, Vaclav J. Hejnic in razvoj klasičnega Tivolija. Nekaj o tivolskih delavcih, Hotel Tivoli, gostilna pri čadu in hotel Bellevue, Promenada, Živali v tivolskem parku, vrtnarjenje v Tivoliju med obema vojnama, arh. Jože Plečnik in Tivoli, Otroška igrišča. Rekreacija v Tivoliju, Kipi v Tivoliju. Se nekaj kronoloških drobcev o mestni vrtnariji; Sklepna beseda; Dokumentacija o dogodkih v zvezi z ljubljanskim parkom Tivoli.
Pri vseh poglavjih so izčrpno navedeni viri in literatura, Še posebej zgovorne pa so številne stare fotografije delov in detajlov Tivolija. Govorijo nam o nekdanji ravni vzdrževanja parka in o njegovi funkciji, s tem pa povedo veliko tudi o tem, kaj danes ljudje pogrešajo in kaj je dolžnost tistih, ki naj bi skrbeli za urejanje mesta. Vsakemu izvodu te