-
I    Stric Tinček in njegova koča.
f                 (Črtica. — Spisal Cvetinomirski
^CTKasnega nedeljskega popoldne sem sedel s sosedovim sinom Gorgonijem g]fcj| v senci košate, z zrelimi jabolki obložene jablane, Svetla solnčna juč je ZHSl trepetala skozi gosto vejevje in se je ravlivala na rdeče nadahnjeno sadje, ki se nama je smehljalo izza listov in naju prijazno vabilo. Vendar sta ostala najina obraza v senci, topli žarki naju niso dosegli.
Gorgonij se je nenadoma razžalostil.
»Danes, glej, je šel od nas ..,«
»Kdo je šel?«
»Stric Tinček, V svojo kočo jo je popihal, veš ,.. Že dolgo je pravil, da pojde, danes je pa res šel, Vso svojo oblcko je stlačil v culo, vrgel jo preko rame in \o je mahnil skozi vas proti Golobinjaku in naprej.,.«
Le malo sem poznal Tinčka — ali kakor so ga nazivali, »strica« Tinčka — ki je bil stric Gorgonijev, Tih človck je bil to, zelo priljudcn in delaven kakor živina. Služil je pri sosedovih, kjer je bil doma. Ker je bil malo otročji in neroden, so se radi norčevali iz njega, in tudi otroci ga niso spoštovali preveč, čeprav so ga v resnici ljubili. — Tinček ni bil šel v svoji mladosti od doma, dočim sta se njegova brata Jaka in Jože oženila in odšla daleč od rodnega kraja. Ravnotako tudi sestri Mimi in Lojza, Le Tinček je ostal doma in si ni upal nikamor. In pa rdečelična, zgovorna Tonča. K hiši natnreč se je priženil neki Jernej iz Močilna. In tako je služil Tinček v svoji rojstni hiši tujemu gospodarju, ki ni bil posebno prijazen...
»Povej mi kaj več o tem stricu Tinčku!« sem poprosil Gorgonija in mu pogledal v velike, sinje oči, ki so bile solzne. »Rad bi vedel kaj več o njem, o njegovem življenju in o njegovi koči...«
Gorgonij je zakašljal in je zamahnil ozlovoljen z roko.
»No, kaj bi tisto! .. . Težko je praviti; pa naj bo, ker si ti. — Stric-Tinčkova zgodba je čisto navadna, a ravno zato, ker je navadna, tako vsakdanja in neznatna, da je škoda besedi za njo, mi je težko govoriti... Glej, jaz sem imel strica Tinčka rad, res, zelo rad. Bolj kakor njegova brata in njegovi sestri! Čudno, da ga drugi domači niso čislali. Oče se je neprestano kregal, češ, da ne zna nič delati, in še kdove, kaj mu je pri-digoval. A stric je pretrpel vse te grenke besede in je delal kakor prej, pridno in mirno. Prepira še celo ni želel. Zato, ker so ga imeli drugi za nekakega čudaka, ki prav nič ne govori, ampak le trpi in dela ... dela brez prestanka in je kljub temu dober in otroškovesel, ravno zato sem ga Ijubil najbolj...«
Otrl si je Gorgonij z dlanjo solzo, ki mu je kanila iz očesa na lice, in je nadaljeval z mehkim, časih skoro veselim glasom:
»Nekoč si je kupil Tinče od Erjavčena v Kotih tisto osebenščino za Golobinjakom. Pri tcj priči pa ti moram opisati vsc njegovo veselje, ki je je imel zaradi tega tisti dan. Ni bil le v srcu vesel, tudi ljudem je hotel pokazati svojo radost.
118
V nedeljo popoldne je bilo to, in stric Tinček je ob nedeljah vedno živahen. Ko je odhajal od Erjavčena domov, so vreli ljudje ravno iz cerkve od litanij. Vse polno jih je bilo, črna množica. Gnetli so sc okrog strica in so ga izpraševali poredno, kjc da je bil. Posebno stari Ogelčar je silil vanj. Stric Tinček pa je zaukal in se ni zmenil za ljudi, ki so se mu smejali, ker se je malo zibal, in je rekel:
»Veš, Ogelčar, pri Erjavčenu sem bil in sem kupil od njega tisto kmetijo tam pri golobinjskih vinskih goricah. Ali veš, kje je to?«
Ogelčar se je zasmejal.
»Kako ne bi vedel? ... Ko sta prebivala tam berač Čičifore in Dragarjev Jaka, sem nabiral na tistem bregu vsako leto bezgovc jagode, ker si onadva nista znala izkoristiti bezga. Jaz pa sem si kuhal bezgovec zar zdravilo. Ti, Tinček, ali boš pustil še meni, da bom obiral pri tebi tisti bczeg?   Saj tebi tako ne bo nič koristil...«
»Eh, pa naj bo!« je dovolil takoj stric Tinček in je postal še bolj vesel. »Ali veš, ti Ogelčar, kako je bil včasih tisti stari in šepavi Očakar na Počakovem hud na tebe in na tvoje kokoši, ki so zahajale na njegovo dvorišče?«
Debelo se je ozrl nanj Ogelčar in ga ni hotel razumeti. V tem je pa prihajalo vedno več Ijudi okoli Tinčka in ga je opazovalo od nog do glave tako živo, kakor deveto božje čudo. Tinček pa je porabil to lepo priliko. Zavrtel se je naglo, otročji kakor je bil, na peti okoli, zaukal je in je zategnil s čudnim, jokajočim glasom:
»Ogelčarjeve kokoši mi bodo še hišo izpodkopale!« Pri tem je opo-nosil starega Očakarja.
Slučaj pa je hotel, da je bil prišel ravno v tem trenotku Očakar sam iz cerkve in da je videl in slišal, kaj je storil in rekel naš stric. Takoj je stopil predcnj in mu je zažugal smehljaje s krivo, grčavo palico:
»Ti, Tinček! Na starost boš še znorel, če boš vcdno tak, kakor si danes.«
Rekel je in je odšepal s počasnim, trudnim korakom po ilovnati cesti proti Počakovemu ...
Smeh je nastal med ljudmi in kmalu so se razšli. Vsak je hitel na svoj dom. Stric Tinček pa jo je udrl za starim Ogelčarjem, tja v Studence, kjer stoje hiše v vinogradih in je ob mejah in ob bregovih vse polno črešenj-Ogelčar sam je splezal na najbolj polno drevo in je nabral cel predpasnik rdečih, okusnih črešenj. Te je dal stricu Tinčku. Ta jih je pozobal slastno in z velikim veseljem, kakor plah otrok. Na ta način, si je mislil stric sam pri sebi, se odškodujem za prekoristni bezeg.
Pozno v noč je prišel stric Tinček k nam domov in je bil tako zado-voljen in razposajen, da je bilo kaj. Tak jc bil torej tisti dan, ko je kupil od Erjavčena kočo in tisto bore brega poleg nje za denar, ki si ga je prislužil pri nas s krvavimi žulji in s potnim čelom.
No, in danes je ravno pet let od tega. Koliko je pretrpel stric Tinček v tem času, ni mogoče povedati.
119
Kajne, čudno se ti zdi, zakaj da ni odšel stric takoj v svojo kočo! ... Je že tako. Potrebovali smo ga doma pri delu in on je ljubil vse domače in se ni mogel ločiti. Delal je pridno in vztrajno. Komaj, da smo ga spravili k jedi. Klicati ga je bilo treba gotovo četrt ure, pa še ni prišel. — »No, prišel bom precej, samo tointo reč bom še prej pospravil in dejal v red.« — Hodil je stric Tinček pod kozolcem in je premikal vozove, spravljal jc motike in gnojne vile na svoja mesta, pogledal je šc v hlev k živini in je pobrskal malo tja po jaslih, pogladil je mimogrede kravo-dimko po vratu — » ... o ti ubožica!« — in nastljal ji je še listja pod noge, odpravil se je vun in je tekel gotovo še petkrat okrog hleva, preden je prišel k mizi.
Seveda, velikokrat je šel pogledat stric Tinček tja v »svoje«; posebno ob jasnih, solnčnih nedeljah. Zakaj ljubil je svojo kočo s čudno gorcčo ljubeznijo, ki ni nikoli zamrla. Če sva btfa kje sama, mi je kočo vedno hvalil. — »Svoje grajščine ne dam za cel svet,« se je pošalil včasih. Jaz pa sem bil prepričan, da bi je res ne dal. — Največkrat sc je odpravljal stric Tinček v »svoje« tako-le pod večer, ko lega mrak prav tiho in tajin-stveno na zemljo. Truden od dela, tako da se je še komaj držal na nogah, je odhajal po stezi proti Golobinjaku. In jaz sem vedel: celo noč je ostajal tam v koči. Ni spal; pospravljal je po zakajeni izbi, po kuhinji, po kleti, po podstrešju. Vso noč, vso dolgo noč ni zatisnil očesa: vedno jc hodil iz kota v kot, samo da je stal lonec fižola na pravem mestu, da ni ležal kramp sredi izbe, da ni bilo pajčevine na stropu. Vse je počedil stric Tinček in govoril je sam s seboj, kakor bi pravil svojemu znancu ali prijatelju kaj zelo važnega. Navsezadnje je pa sedel na breg kraj vino-grada, ki ga je oblivala srebrna mesečina, in je preudarjal, kdaj bo treba kopati, kdaj grozdje trgati in je stiskati, da bo kaj pijače. Na vsako stvar je mislil Tinček in je šel zopet v hišo. Venomer je brskal in ril naokrog. Noč pa se je poslavljala in vstajalo je jutro. A stric Tinček ni videl, da se noč poslavlja in da vstaja jutro: vedno je bilo treba še kaj storiti in dejati na svoje mesto, vedno je čakalo še polno dela ... Tako se je vračal stric Tinček zjutraj k nam in je zopet delal kakor ponoči, kakor da ne pozna počitka .. .
Morda si radoveden, kakšna jc stric Tinčkova koča? ... Naj ti povem. Pot od Golobinjaka pelje pod Hribarjevim vinogradom in njegovimi njivami mimo Škofove hiše. Tam je razpotje: ena steza drži proti Repšetu, druga pa proti Komatarju, tretja pa proti Andrejčkovi hiši, noter do Šantovca. Blizu Škofove hišc stoji Tinčkova zemlja. Je prav prijazen kraj, zelo solnčnat. Od hišc se vleče njegov vinograd dol do studenca, ki meji nje-govo od Komatarjevih. Zraven vinograda se razprostira njivica, ki pa ni posebno rodovitna; na drugi strani je svet bolj skalnat...
Nikar nc misli, da je tam dolgočasno! 0 nc; tako prijazno je, da nikjer tako. Že zunaj pred kuhinjo zagledamo veliko drv, ki si jih je stric Tinček pripravil, da kuri z njimi. Na drugi strani je pa klet. Njej nasproti pa hišne duri, skozi katere se gre v mračno izbo z majhnimi, majčkenimi okenci... Različne stvari ima stric Tinček spravljene tu. Stare orglice, ki
120
mu jih je zapustil ded. Leže v miznem predalu, vse zaprašene in pomazane; dasiravno stare in napologlušene, imajo vendar prijeten glas. Vsaj Tinčku in meni se zdi tako. Razen tega zagledaš še dosti različnega orodja: kla-divo, kramp, cepin, motiko brez toporišča in ob čudnopisani steni napol-polomljeno žago z dolgim, rdečim trakom na koncu. Tam ob peči pa stoji lonec fižola; kraj duri pa se šopiri lepa, nova omara, ki jo je bil narcdil Medvešek iz trga in ki jo je prinesel stric Tinček ponoči sam domov, samo zato, kcr je močen in ker ni hotel, da bi ga videli ljudje s tako težkim tovorom na hrbtu.
V kleti nam udari takoj duh po vinu v nos. Ob vlažni steni počiva prešerno in bahato par majhnih, večina praznih sodov; le v enem samem je še precej lanskega, v Tinčkovem vinogradu pridelanega vina. V kotu leži kopica nagnitega krompirja, s stropa doli pa bingljajo košare za sadje. Nekaj košev, cajn in brenta stoje v drugem kotu.
Hočeš pogledati še nekoliko v njegovo podstrešje? Ni sicer kdovc-kako lepo, a je prijazno in je domače, kakor pri stricu Tinčku sploh. Kup desk, na njem veliko gnile slame in nekaj črepinj, par prevrnjenih starih škornjev brez podplatov, koš pisanih cunj in čudnih, iz raznih krajev skupaj znošenih ropotij — vse to uzreš kar hkrati. Skozi majhna, priprta vratca dospeš še v posebno shrambo. Najprvo nas iznenadi na strešnih deščicah razobešen fižol v stročju. Nato zapaziš še nekaj praznih, raztrganih cajn, sredi njih pa staro, s pajčevinami prepreženo skrinjo ...
Kraj koče stoji velika stiskalnica za grozdje in za sadje. Tudi klopica je tukaj, kjer stric Tinček najrajši počiva in pregleduje vinograd in breskve po vinogradu.
Iz vsega tega, kar sem ti povedal, si lahko misliš, da je prav prijazno in domače pri mojem stricu Tinčku. Posebno jeseni. Ves vinograd se tedaj sveti v solncu od zlatorumenih grozdov, ki vise s šibečih se trt in visokih brajd na vsaki strani brega. Vmes se pa smehljajo z breskev, med trtami raztresenih, rumenordeče, mehke, okusnc breskvice ... Tako prijetno je na stric-Tinčkovem domu.«
Nenadoma je nehal Gorgonij; jasen in svetel je postal njegov obraz, nobene solze mu ni bilo več v očeh.
»Danes pa je šel tja v ,svoje'. In nikoli se ne bo vrnil... Nikoli več.«
»A zakaj je šel?«
»Zakaj da je šel?!... Hm, zaradi žalostnih razmer v naši hiši... Kreg, pikre besede in tako naprej. A jaz sem imel strica rad, zelo rad.«
Vstal sem in sem se poslovil. Nckaj čudnega mi je bilo leglo ob Gorgonijevem pripovedovanju na srce. Tedaj sem spoznal dodobra, kako so spoštovali ubogega Tinčka njegovi domači in koliko je pretrpel, ne da bi se pritoževal...
Težka misel je ležala nad jasnim, solnčnim popoldnevom. Mislil sem si: Niti tak skromen človek nima na svetu nebes.
Ribji lov.