172 Nekaj se je zgodilo... (Ob novi pesniški knjigi Ivana Minattija) František Benhart Bralec, ki bi v knjigi Bralnica in druge neprimernosti poiskal v imenskem kazalu eno edino omembo Ivana Minattija v tem delu in povrhu ugotovil, da je tu govor le o tem, da sem se nekoč skupaj z njim in Benom Zupančičem vozil s čolnom po Zbiljskem jezeru, bi bil najbrž začuden, da v mojem dolgoletnem pisanju o slovenskih lite-ratih ni prišel na vrsto tudi ta pesnik. Sam sem bil začuden ob tej strogi trditvi imenskega kazala. V resnici sem se večkrat ukvarjal z njim kot prevajalec, posamezno sem v čeških revijah objavil v svojem prevodu 22 njegovih pesmi, na praškem radiu sem ga v zadnjih desetih letih predstavil kar v petih pesniških sporedih in v antologiji treh slovenskih pesnikov, ki sem jo pripravil za založbo Mlada fronta tik pred zadnjim polomom na Češkem in od 173 Neka] se je zgodilo katere potemtakem ni bilo nič, je bil Minatti eden od teh treh. V zvezi s temi predstavitvami sem tudi nekaj zapisal o tipu tega pesniškega ustvarjalca — toda nič ne pomaga, kakšne temeljitejše obravnave mu nisem posvetil. Mojega začudenja pa je bil konec, ko sem v novem izboru Minatti-jeve lirike PRISLUŠKUJEM TIŠINI V SEBI prebral avtorjevo bibliografijo in ugotovil, da je po letu 1973 sicer izdal pet izborov svoje poezije, ni pa uvrstil vanje nobene svoje nove pesmi. Vsaj sklepam tako po tej bibliografiji, teh knjig namreč pa nisem dobil v roke. Nove pesmi so obogatile dva izbora Minattijeve lirike — drugo izdajo Bolečine ne-doživetega iz leta 1970 (osem novih pesmi) in Ko bom tih in dober iz leta 1973 (spet osem novih pesmi); tega izbora bibliografija v novi knjigi pomotoma ne navaja. Iz tega sledi, da med leti 1973 in 1984 ni objavil Ivan Minatti knjižno nobene nove pesmi, in ni torej nič čudnega, da se je tako rekoč izgubil iz prizorišča (vsekakor živahnega) literarnega dogajanja, nikakor pa ne iz interesne sfere bralcev, kar potrjujejo prav pogosti izbori njegove poezije. Seveda lahko ugibamo o vzrokih tega molka. Je bil res popoln molk? Usihanje inspiracijskih virov? Ustvarjalna stiska? Začasen umik v samega sebe, povezan z razočaranjem, z disgustiranostjo spričo nekaterih malo spodbudnih kritičnih odzivov in ne vselej pretehtano izrečenih, prej ideoloških kot literarnih oznak njegove ustvarjalnosti? Ugibanje ni pomembno in potrebno, še posebno zdaj, ko imamo pred sabo novi, že štirinajsti izbor tega pesništva, izbor, ki je v primerjavi s prejšnjimi zelo razsežen in premore kar osemnajst novih pesmi, katere pa še povrh vsega večinoma najbrž signalizirajo neko novo ustvarjalno etapo, čeprav se nam za zdaj zdi, da je ta opus zaokrožena, dokončna celota. Izbor Prisluškujem tišini v sebi je, kot rečeno, že štirinajsti izbor Minattijeve lirike (če upoštevamo tudi tri dvojezične oz. trijezične izbore, ki so jih izdali zunaj Slovenije, in sicer v letih 1963, 1966 in 1981). Štirinajst izborov ob samo treh pesniških zbirkah istega avtorja — to je zares nenavaden, poseben primer. Najbolj točno bo, če si to posebnost razložimo kot kontaminacijo redkobesednosti (omejene ustvarjalne »produktivnosti«) in popularnosti. Ivan Minatti po lastnih besedah zavida tistim avtorjem, ki lahko kadarkoli povedo, kaj vse bodo napisali. Jaz tega ne poznam, pravi. Vsaka pesem, ki jo napišem, je, kot da je prva in obenem moja zadnja. Skratka, čakam na milost. Še tako spontano zanimanje bralcev za njegovo poezijo ga ne more prisiliti, da bi pisal več in hitreje. Zato torej toliko izborov in s tako zgodnjim začetkom: Njegove zbirke so izhajale v osemletnih presledkih — prva 1947, druga 1955, tretja 1963; isto leto je že izšel tudi prvi izbor Veter poje, izbor partizanskih pesmi, dve pesmi sta bili tu objavljeni prvič. Takšno dopolnjevanje izborov je tudi v prihodnje edini način knjižnega publiciranja novih stvaritev. Leta 1963 je izšel tudi že prvi dvojezični izbor Temna okna (v Bagdali). Leto pozneje je izdal Minatti prvi domači izbor iz vseh treh svojih zbirk: Bolečina nedoživetega. Ta izbor je izšel ponovno leta 1970, in sicer bistveno razširjen: če so imele v prvi različici izbora posamezne zbirke (29 — 34 — 23 pesmi) skrčeno razmerje 13 — 20 — 21, se je v drugi različici razmerje spremenilo na 16 — 26 — 23 in povrhu je bil dodan nov oddelek Termitnjak, ki vsebuje osem pesmi. Čez tri 174 František Benhart leta je izšel nov. Mejakov izbor, naslovljen Ko bom tih in dober — ta je prinesel spremembe ne samo v omenjenem razmerju števila pesmi: 12 — 26 — 19, marveč v sami razporeditvi pesmi: le-ta ne sloni več na skrčeni predstavitvi posameznih zbirk kot prejšnji izbori, ampak poskuša uveljaviti »izpovedno in tematsko načelo« izbora; s tem je vnesla v podobo treh zbirk vsekakor odvečno zmedo (trije od šestih ciklov tega izbora se imenujejo po naslovih treh posameznih, izvirnih zbirk, pesmi pa so spremetane, tako da na primer v oddelku Nekoga moraš imeti rad je več pesmi iz zbirke Pa bo pomlad prišla kakor iz zbirke Nekoga moraš imeti rad). Oddelek Termitnjak je bil v tem izboru za dve pesmi skrajšan, ena pa je sem prišla nova, in v novem, naslovnem ciklu je objavljenih sedem novih pesmi. Nadaljnjih izborov Minattijeve lirike nimam na razpolago, zato se bom naravnost lotil zadnjega, največjega in najbolj »minattijevskega«. Uredil ga je sam pesnik skupaj s Kajetanom Kovičem, že od prej zelo dobrim poznavalcem Minattijeve poezije, kar je spet potrdil s pronic-ljivo spremno besedo k pričujočemu izboru. Knjiga Prisluškujem tišini o sebi se vrača k prvotni razporeditvi treh izvirnih zbirk in samo prvi dve sta nekoliko krajši (za sedem oz. pet pesmi), oba dodatna oddelka razširja za dve oz. šest pesmi in priključuje nov cikel Oko sonca, ki šteje deset pesmi. Izbor potemtakem premore skupaj 109 pesmi, se pravi le enajst manj od 120, kar je skupno število vseh pesmi v dosedanjih knjigah Ivana Minattija. Velja samo pozdraviti dejstvo, da je pesnik malo popustil pri svojih strogih merilih izbora, kot jih poznamo od prej. Tako se je nam zdaj predočila njegova skoraj popolna pesniška retrospektiva, pa ne samo to.- v zaključku se le-ta izteka v nadvse presenetljivo konfrontacijo vsega dosedanjega ustvarjanja in današnjega, navzočega stališča pesnikovega liričnega subjekta. O tem pa pozneje. Osnovni, izhodiščni položaj pesniške izpovednosti Ivana Minattija je pravzaprav že od deških let sem »prisluškovanje tišini« — najprej v naravi, potem pa tudi v sebi (njegov pesniški in človeški jaz pa je v resnici tudi le del narave, bi kajpak lahko dodali). Ko je kot devetnajstleten gimnazijec odšel med partizane, je bil pripravljen vključiti v boj tudi svojo, že s prvimi poskusi izpričano pesniško dispozicijo, pisal je v svoji poeziji o partizanskih doživetjih in izkušnjah, njena lirična substanca pa ni hotela scela obmolčati, zato pa so njegovim stihom očitali premajhno borbenost in odvečno zasanjanost. Še po končani vojni, v mladinski delovni brigadi, ni zmogel peti samo o radosti, misli so mu uhajale nazaj k padlim nekdanjim sobojevnikom in ni se odrekel sanjam. Vsekakor pa je bilo to obdobje, obdobje prve zbirke S poti, naravnost idilično v primerjavi s tistim, kar naj bi mu sledilo in kar je bilo že po svojem bistvu mnogo bolj zahtevno v smislu prilagodljivosti ter »iznajdljivosti« pesniških duš spričo vse večje zapletenosti in »nerazvidnosti« tako življenjskega kot ustvarjalnega prostora. Druga Minattijeva pesniška zbirka se imenuje Pa bo pomlad prišla. Ni jasno, kakšen pomenski delež ima v tem naslovu čisti tempus futu-rum, kako daleč lahko vidimo v njem izraz nezadovoljstva s sedanjim stanjem stvari, s prisotno družbeno stvarnostjo, ki se tako osupljivo razlikuje od pričakovanj nekdanjih borcev in trpinov. Res je, da že tu, v navzočem času, zaslediš pomlad z vsem, kar spada zraven, naj je lju- 175 Nekaj se je zgodilo bežen, vihrava razigranost ali pa nejasno, rahlo otožno občutje, hrepenenje, nemir. Hkrati pa to začetno, že kar bukoliško razpoloženjskost nekaj »kvari«, do besede prihaja ironija (ki sicer pesniku postane »lastna« šele čez kakšnih dvanajst, petnajst let, pa še to samo začasno!), ko beremo na primer verza: Otožnost v teh dneh je greh — / vsem sanjam bom dal slovo. Ta ironija pa je tu nekoliko negotova, kot da na trenutke sploh ne bi hotela biti ironija, saj v isti pesmi (Včasih mi je težko) kar kmalu po navedenih verzih beremo popolnoma nedvomne in nedvoumne besede: Ljubim ta trdi čas. I Pognal sem vanj svoje kali... Pesniška »biografija« Ivana Minattija doživlja tu, globoko v svoji notranjosti, najbolj pereče stiske, najbolj divje spopade: razočaranja nad triumfirajočo porabniško miselnostjo sodobne družbe, trpko ljubezensko streznitev — na drugi strani pa željo zdržati, še naprej se oklepati upanja v poprav-ljivost sveta v prihodnje. Ta notranji boj se, še srditejši, nadaljuje tudi v tretji zbirki Nekoga moraš imeti rad, ki je izšla — čeprav je le 23 pesmi — čez nadaljnjih osem dolgih let. Značilno se mi zdi, da se v naslovni pesmi na verz Nekoga moraš imeti rad kar trikrat navezujejo besede ... pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen: v tolikšni meri se je poglobil občutek zapušče-nosti in kar izločenosti iz sveta medčloveških ali, če hočete, mednečlo-veških odnosov, v tolikšni meri sta po težkih, toda lepih dnevih vere zavladali deziluzija in resignacija. Zavetje upa pesnik najti le v naravi, kjer ga pričakujejo dobra velika bitja, / ki spregovore samo, j kadar umolknejo ljudje. V še nekaterih drugih pesmih te zbirke je pesnik dosegel spodnji rob (zanj spodnji rob) negacije človeškega-nečlove-škega sveta. Najprej, se pravi bolj dol, ni bilo več mogoče. Ker pa Minatti ni in s svojim umetniškim ustrojem niti ni mogel postati pesnik gest (ki jih vedno moraš jemati cum grano salis), mu ni bilo mogoče ostati še naprej v poziciji tistega, ki »križem rok, ob vogalu vsega stoji« (pesem Ptice vedo), in prav bolečina nad vsem tem, z njegovimi besedami bolečina nedoživetega, je skupaj z nepomirljivo notranjo poštenostjo in čistočo priklicala odločen katarzičen preobrat. Po treh pesniških zbirkah prihaja nova Minattijeva poezija na svet izključno v obliki dodatkov k izborom. Ti dodatki so do zdaj trije in v njih lahko vidimo tri prispevke k »pesniški biografiji« Ivana Minattija. Prvi tak prispevek je Termitnjak iz razširjene izdaje izbora Bolečina nedoživetega (1970). Omenjeni preobrat je tu z malone izzivajočo evi-dentnostjo posegel v celotno strukturo pesmi, kar je bilo brez dvoma v zvezi z avtorjevo nujo, z njegovo notranjo občuteno potrebo po zasebnem »potresu«, po bistveni spremembi samega pesniškega postopka v interesu lastne umetniške samoohranitve. Pesnik je znenada (dozdevno znenada) pretrgal s »prisluškovanjem tišini« in navezal neposreden stik z družbeno stvarnostjo. Njegov verz, presenetljivo sproščen, sprozaizi-ran in »moderniziran« (odvečnost interpunkcije) se je z zdaj že nedvomno ironijo lotil napadanja na vse mogoče hinavščine za dopadljivo, prikupno zunanjo fasado, na vse mogoče napake človeškega rodu v najbolj sodobni in najbolj pogubni varianti. Nekako »neminattijevsko« prenapet poskus preobrata, kot smo ga bili priča v Termitnjaku, ni mogel preživeti za dalj časa; toda popolnoma zatajiti njegov obstoj (in delovanje) tudi v prihodnosti ne bo mogoče. 176 František Benhart V oddelku Ko bom tih in dober v istoimenskem izboru (1973) beremo še pesmi in verze, ki kot da bi bili izzvenevanje sarkastično zajedavih akordov Termitnjaka, hkrati pa se tu stvari spet bolj harmonizirajo, spet se pojavijo rima, interpunkcija, notranji ritem, konciznost misli in izraza, zlasti če pogledamo ta cikel v pričujoči celoti, namreč še s šestimi novimi pesmimi, uvrščenimi v knjigo šele v tem zadnjem izboru. Namesto napadalnosti, kateri je šlo očitno za popravljanje rerum publicarum, se tu zopet srečujemo z resignacijo in z vdanostjo statusu quo, kajti je, kakor pač je, in drugače biti ne more. Skupaj s spravljivim umikom v tišino privatissimuma se bolj in bolj oglasi misel na smrt, toda na površje hkrati prihaja že od prej znana in v bistvu plodovita, če ne celo rešilna negotovost: Vse tiho I Kot da je že vse bilo I kot da šele bo — / Odkod to svetlo drhtenje v meni I Kdo kliče Zemlja? Nebo? Od pravkar citiranih stihih (iz pesmi Kdo kliče?) ne bo presvetljena atmosfera zadnjega oddelka knjige (Oko sonca) vendarle tako presenetljiva. Temačen negativizem ni premogel moči, da bi se v pesniškem svetu Ivana Minattija zasidral trajno ali trajneje, pod grozljivo vizijo raz-osebljenega človeka v sodobni porabniški družbi je, kot kaže, vseskozi obstajalo, lahko tudi nezavedno, neko zaupanje v moč narave in naravnanosti človeškega življenja kljub vsemu. Deset do zdaj neznanih pesmi cikla Oko sonca govori ali prej kaj prišepetava o tem, da se je pesnik v zadnjem času v značilnem loku vrnil v svoje izhodiščne položaje lirika par excellence, lirika, ki z vso svojo bitjo teži k pristni izpovedi o uglašenem sožitju občutljive duše in naravnega sveta: kot da tu skoraj po štirih desetletjih poskuša lirični glas, takoj v kali pridušen s porazno neusmiljenostjo vojne resničnosti, ujeti v svoj prekinjeni akord. Kot da; kajti možnost vrnitve je kajpada tudi v tej sferi čisto iluzorna. Ne gre za preprosto vrnitev. Nekaj drugega je — kaj, tega ne vemo. Nekaj pa se je le zgodilo. Pesnik o tem sam, menda nehote, kaj napove v redkobesednih (ves cikel je sploh na moč redkobeseden) pesmih Topol I—III: Nocoj I se je nekaj zgodilo I z mojim topolom. In v zadnji od treh (ključnih?) pesmi: Nebo / decembrsko mirno. / Toda / — nenadoma — / vzgib vej. {.. .) Pesmi Oko sonca, to je prozorno čista lirična impresija, lahkotna, svetleča se, rahlo zveneča v nekem pretežno radostno trepetajočem pričakovanju. Ne da bi (se) želeli vznemirjati prek pametne mere, rečemo lahko, da to pričakovanje prehaja v konkretno popredmeteni podobi (kaj bo sledilo pesmim Oko sonca) tudi na bralca, še posebej zato, ker je bilo njegovo uho vedno naklonjeno temu »pesniku trav in dreves« v vseh »vremenih« časa kot malokateremu drugemu.